Videmčan 3 (2008)

2

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO Ko pridete

v razne preizkušnje

Velika noč 2008 • 3

Moja velika noč

Tako kot vsak dan se tudi danes peljem proti domu. Opazujem naravo, kako hitro se pre-buja. Ne samo drevje, tudi cvetje je vsak dan bujnejše. Pogled na vse okoli mene me zanese, da kar malo pozabim, da vozim. Toda ob pogle-du na naravo v meni raste upanje in veselje. Vsa polna energije že hitim po novih opravkih, ki se končajo pozno v noč. Ko se vse okoli mene umiri, rada posedim ob posteljah in opazujem, kako otroci mirno spijo. Vsak izmed njih se pre-pusti svojim sanjam ... Jaz pa ne morem spati ... Spomin me sprva zanese v leta, ko so bili še mlajši, nato pa me popelje v moje otroštvo.

Ob spominih začne v mene kljuvati črv in me najedati. Sem storila prav, sem premalo lju-bila, premalo odpuščala? Ko razmišljam o sla-bih stvareh, spoznam, da sem storila prav, pa vseeno pomislim tudi na dobre stvari, takrat pa me zapeče vest. Posebno sedaj v postnem času, najbolj ob branju in premišljevanju križevega pota, veliko premišljujem o preživeti življenjski poti. Ob misli, kaj vse je moral prestati Jezus, spoznavam, da moj križ še zdaleč ni tako težak in da ga moram prinesti do konca poti. Tudi jaz sem velikokrat padla pod križem. Prvič ob smrti otroka. Kako težko se je bilo pobrati, ve samo tisti, ki je to doživel, in le-ta ve, da brez vere in zaupanja v Boga to ni mogoče. Nato ob smrti očeta. Ni mi bil samo oče, bil mi je prijatelj, ki mi je znal priskočiti na pomoč, ko ni bilo nikogar drugega, razen Boga. Znal mi je reči, naj ne obupam, da Bog že ve, zakaj je to storil in da vedno, kadar koga pokliče k sebi in mu podari to milost, pošlje med žalujoče dar, da jim povrne veselje in zaupanje vanj. Res, podaril mi je vnukinjo. Ko se je dotaknem, pomislim nanj in čutim ga ob sebi. Tretjič sem padla, ko sem morala zapustiti dom, v katere-ga sem vložila veliko truda in ljubezni, da bi se v njem vsi, ki so v njem živeli in tisti, ki so nas obiskali, počutili kar se da lepo in prijetno. Padec je bil boleč. Najbrž tudi zato, ker sem vedno bolj utrujena. Ne samo, da nosim križ, ampak po meni letijo udarci iz vseh strani.

Včasih pomislim, da ni vredno, da se trudim in pobiram. Pa pridem do konca križevega pota in vame znova pride veselje. Saj ne more biti vsega konec, saj imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi in mi stojijo ob strani, ob meni so moji najbližji, posebno otroci, tako kot je imel tudi Jezus ob sebi prijatelje, ki so mu stali ob strani. Tudi oni so mislili, da je z njegovo smrtjo vsega konec. Vsi, ki so ga imeli radi, so občutili, da so ga izgubili in šele takrat so spoznali, kakšno mesto je zavzemal v njihovem življenju. Tako kot sem želela in mislila jaz, da bo vsak dan poln ljubezni in veselja ob mojih

najbližjih, tako so tudi oni mislili, da bo Jezus z njimi jutri, pojutrišnjem. Šele takrat, ko nas bližnji zapustijo, in ko se nam podre mirno in urejeno življenje, spoznamo, koliko nam je vse pomenilo. Toda če bi bilo življenje spočeto za smrt, bi bilo življenje res ubogo, revno, brezsmiselno. Ker pa smo kot ustvarjena bitja spočeti po njegovi dobroti, verujem, zaupam in vem, da takšno življenje, ki je ustvarjeno z ljubeznijo in po Ljubezni, ter življenje, ki je sprejeto in darovano, ne more umreti.

Konec križevega pota me vedno znova opogum-lja, vliva mi upanje in voljo, saj je vedno znanilec začetka nečesa novega. Ob jutranjem svitu pride Velika noč. Z njo veselje, ljubezen in upanje. Upanje, da je jutri nov dan, novo doživetje, da se ga moram veseliti in upati. Ko pomislim, da je Jezus za vse nas umrl na križu in s tem naredil največ, kar lahko človek (in Bog) naredi za drugega človeka, in sicer da da svoje življenje za nekoga drugega, se zavem, kako močno Bog ljubi nas ljudi, pa čeprav včasih tako malo storimo za druge ljudi.

Ob Veliki noči človek začuti Božjo ljubezen ... Da se jo celo dotakniti ... In ob Veliki noči človek začuti ljubezen tudi do tistih ljudi, ki je niso vredni, kajti Božje usmiljenje, ki se izliva na nas, je neskončno …

Janika Umek

3

Ko pridete v razne preizkušnje

Mitja Markovič,župnik

Smo lahko pripravljeni na križe in preizkušnje, ki nam jih prinaša življenje? Na primer tako, kot so mornarji pripravljeni na možnost

hude nevihte, ali kakor ob gradnji hiše mislimo na možnost potresa, čeprav vsekakor upamo, da se nikoli ne bo zgodil?

Kako preizkušnje sprejemamo? In kakšne so njihove posledice? Kaj preizkušnja naredi z menoj, iz mene? Kako vpliva na odnose,

na primer med možem in ženo?

Je mogoče predvideti preizkušnje, si jih že vnaprej predstavljati in se na tak način nanje pripraviti?

Na zadnjem srečanju zakonskih skupin smo se ustavili prav ob teh vprašanjih. Naše različne izkušnje so naša mnenja peljala v različne smeri, sproti pa smo jih preverjali ob Božji besedi, ki

nam na to temo prinaša nekaj jasnih in nedvoumnih dejstev. Po apostolu Jakobu nam Gospod sporoča, da so preizkušnje nekaj, kar je ne le povsem “normalno” in “človeško”, ampak nekaj, kar nam Bog “pošilja” za našo duhovno rast. Po Petru nam Gospod

tako jasno pravi: “Ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega.”

Ob tem smo pomislili na svoje izkušnje in ugotovili, da so preizkušnje lahko zelo različne, in da nekatere lahko delujejo rušilno, druge pa so take, ki dolgoročno delujejo blagodejno,

saj nas delajo ponižne, mehčajo naš značaj, delajo nas bolj človeške in sposobne vživljati se v stisko sočloveka.

Sam sem v Pavlovem zapisu Božje besede doživel pravo osebno razodetje, ko sem prav v globini svojega srca začutil zagotovilo,

da “tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu”. To se

mi vsekakor zdi izjemno zago-tovilo. Tako izjemno, da apostoli v svojih pismih govorijo celo o veselju ob tem, ko se soočamo s preizkušnjami. Gotovo pa imajo v mislih notranje, duhovno veselje, ki bi ga lahko opisali tudi kot notranji mir ter predanost in zaupanje.

O tem, da nas ima Bog rad, običajno govorimo v kontekstu kakega dogodka, ko nas je Bog (čudežno) obvaroval česa hu-dega, neprijetnega, ko se nam je dobro izšla na videz brezizhodna situacija ... Božja beseda pa nam govori o tem, da Bog svojo ljubezen do nas, svojih otrok, izkazuje tudi po preizkušnjah, ki nam jih pošilja, saj po njih duhovno bolj rastemo kot takrat, ko gre vse “kot po maslu”.

Ali kot je dejala ena od žena v skupini: “Takrat postaneš majhen in nemočen. Sama sem se takrat učila izročitve, predajanja sebe in svoje stiske Gospodu. V molitvi in molitveni povezanosti sem dobila tolažbo.”

Ne gre spregledati tudi zago-tovila Svetega pisma, da je Bog zvest “in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči”.

Na konkretne preizkušnje verjetno nikoli ne moremo biti povsem pripravljeni, lahko pa se duhovno “opremimo” za tiste situacije, ki jih ne moremo predvideti, pa vemo, da bodo prišle. Taka “oprema” je vsekakor Božja beseda. Koristno pa je imeti tudi bogate izkušnje in pričevanja dru-gih ljudi. Velikonočni Videmčan nam jih ponuja lep snopič.

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

DO

ŽIV

LJA

MO

VE

LIK

O N

OČ


Verjemite, da je vstalVelika noč kot spomin in sedanjost

Rasla sem v verni družini in velikonočno praznovanje je bilo v naši družini pomem-ben dogodek leta. V postnem času smo v družini še več molili in jagode rožnega venca smo še pogosteje gledali v rokah mo-jih staršev. V velikem tednu smo vsi člani družine skupaj hodili k mašam, doma pa v tem tednu nismo opravljali nobenih večjih del. S tem praznovanjem sem že kot otrok prejela neizmeren dar vere in spoznanje, da je postni čas – čas pogledov vase, čas molitve, čas pogledov za nazaj in snovanja načrtov za naprej. Verjamem, da so mi kot otroku vse maše in obredi velikega tedna pripomogli k temu, da mi je bila velika noč že kot otroku spoznana kot praznik vere. S to izkušnjo sem prejela od svojih staršev ve-

liko popotnico za življenje; ali pa morda na-potilo, da tako v življenju ravnam vnaprej. Velika noč je tako tudi v moji družini imela pomembno vlogo in smo obredom velikega tedna dajali vso pozornost. Skupaj smo mo-lili, običajno kar rožni venec. Sama pa sem si v velikonočnem času zaradi službenih obveznosti naredila preprosto urnik osebne molitve, da sem tako vztrajala pri njej. Oba naša fanta sta bila ministranta, ključar v hiši pa lahko dodobra pove, da je bilo v velikonočnem času v cerkvi in v župnišču še več priložnosti, ki so bile razlog za dobro delo. Tako je vsa družina oziroma vsak posameznik v družini sodeloval s cerkve-nim občestvom pri pripravi bogoslužja. To sodelovanje je kristjanu dobra popotnica,

5

da doživi slovesnost velikonočne vigilije in hkrati posameznika še bolj vzpodbu-di, da se v tem času »odpravi« na Oljsko goro. Zato bi rada povedala vsem, naj se z odprtim srcem pridružujejo obredom ve-likega tedna.

Danes praznujeva v spokornosti zre-lih let. Res je, da zagotovo veva, da ni velikonočnega jutra, če prej ne prehodiš poti na Kalvarijo. Velika noč je tako za naju ogledalo najinega življenja. In še več. To je praznik najine vere, praznik upanja. Če ni upanja v vstalega Kristusa, potem je teža križa neizprosna in neizmerljiva ... Poti pa so brez cilja. Stala sva pod svojim križem življenja in bila kot nema popotnika v množici vseh in čakala, da se konča dari-tev na križu in da Jezus spregovori. In spregovoril je. Vedno, ko sva čakala – tako kot v velikonočnem jutru. Imela sva vero, imela sva odprto srce, imela sva upanje in imela sva v sebi oznanilo velikonočnega jutra, da je Jezus vstal in da živi. In to daje moč, da vstajaš in hodiš naprej .

Naj bo za vse letošnja velika noč praznik vere. In ne dovolite, da vas Odrešenik v velikonočnem jutru najde speče … Ver-jemite, da je vstal - za vse nas.

Blagoslovljene praznike!

Marija in Ivan Resnik

Post nas še posebej vabi, da si vzamemo čas za Jezusa. Je tudi čas, ki ga lahko pravilno in ko-ristno uporabimo za prenovitev samega sebe.

S tem namenom smo se Videmčani že tretje leto udeležili, sedaj že tradicionalnih postnih pohodov. Pet nedelj zapored nas je pot vodila do podružničnih cerkva v naši župniji. Nekateri pohodniki so se udeležili vseh pohodov, neka-teri pa smo kakšnega tudi izpustili. Najmlajši so neumorno tekali naokoli in nas zabavali s svojimi domislicami. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo so najstarejši držali korak z včasih, za njih, prehitro skupino. Vso pohvalo pa si zaslužijo tudi naši najstniki, ker so te lepe popoldneve preživeli z nami, v medgeneracijskem druženju in molitvi.

Ob znamenjih smo peli postne pesmi in molili križev pot. Prek štirinajst postaj smo podoživljali Jezusovo zadnjo pot, od obsodbe do groba. Med posameznimi postajami pa je bilo obilo priložnosti za sproščen klepet s prijatelji in znan-ci. Na zadnjem pohodu se nam ni pridružil g. Tone, ki se je pohodov udeleževal z mladostno energijo, a ga je Gospod nenadoma poklical k sebi.

Med premišljevanjem križevega pota se mi moje bolečine ne zdijo več pomembne. Jezus je prostovoljno prevzel nase trpljenje, ponižanje, zasmehovanje … Ni se upiral, ni se skliceval na svoje pravice, ponižno je sprejel svoj križ in šel k svojemu cilju naproti. Jaz pa ob vsak-danjem hrupu in svoji razburkani notranjosti ne razumem, kaj Bog želi od mene. Ko me doleti preizkušnja, tarnam, se pritožujem, tudi obupu-jem. Tolikokrat ne razumem, da se moram čisto malo potruditi in sem deležna njegove milosti, ki je bila tokrat postni pohod.

Hvala g. Andreju Petanu, ki skrbi za naše poti in vsem domačinom ter sestram, ki so spet obilno poskrbeli za naše okrepčilo.

Blagoslovljene velikonočne praznike!

Vesna Turnšek

Sklenili smo letošnje postne

pohode


DO

ŽIV

LJA

MO

VE

LIK

O N

OČ

Letos sem veliko noč dočakal drugače ...

Najprej opazim skrito privlačnost tega prazni-ka. Večina kristjanov zatrdi, da jim je božič bliže. Jaslice, družinska toplina, pastirske pol-jane in vse, kar povezujemo z božičem, nam je na prvi pogled bliže od trpljenja, agonije in smrti, s katerimi je resnica o veliki noči neločljivo povezana. So življenjska obdobja, ko se nam misel na trpljenje in smrt zdi zelo odbijajoča. Ostaja pa dejstvo, da prav velikonočno praznovanje – ali vsaj njegovi sestavni deli – pritegne daleč največ kristjanov.

Zakaj je tako? Ne vem. Morda zaradi prvin-skih elementov tega praznovanja, kot so velikonočne jedi, ogenj, simbolika luči? Morda

je tako zaradi izročila naših staršev in starih staršev, ki so začutili neprecenljivo vsebino velikonočnega praznovanja in ga skupaj z drugimi dragocenimi izročili nevsiljivo zasejali globoko v jedro našega duha? Je to zaradi tiste skrivnostne privlačnosti, ki jo imajo skrajne resničnosti človekovega bivanja, v katere ne-dvomno sodijo vprašanja trpljenja, (ne)smisla smrti, potrebe po človeški bližini, potrebe po odrešenju? Je tu tisti skrivnostni »tremendum et fascinosum«, ki zaznamuje vse nadnaravno, onostransko, mejno med časnim in večnim, med minevanjem in večnostjo? Ali pa gre v resnici za človekovo popolno iskrenost, ki

pride v zavest ob spominu Jezusovih padcev, njegovih preizkušenj, njegovega križa, tisto iskrenost, v kateri vsak človek prepoznava svo-jo neodrešenost, zasužnjenost? Morda gre za globoko čutenje, da sem lahko pred Jezusom tudi jaz nepopoln, resničen, prav tak, kot sem? Da lahko pred Njim snamem tudi tisto najbolj notranjo masko, ki običajno na mojem obrazu ostane celo pred mojimi najdražjimi, ki me lju-bijo in sprejemajo in ki jih jaz ljubim. Gre za bolj ali manj jasno izraženo čutenje, da brez milos-ti in odprtosti v Presežno ostajam neuresničen, prazen, manj človek? Ali pa gre za doživljanje neodrešenosti, ki se kaže v moji sebičnosti, v križih, ki jih nosi moja družina zaradi mene, ki se kaže v moji nemoči, v moji nezvestobi,

v mojem nenehnem iskanju dobrin, od katerih nezavedno (in neuspešno) pričakujem srečo?

Ne vem. Čutim pa posebno milostno razpoloženje, ki se nas dotika tako raznoliko in tako mavrično, kakor se mavrično razliva žarek pomladnega sonca, ki posveti skozi rosne kaplje na prebujeni in zeleneči pomladni naravi.

Druga razsežnost, ki me prevzame ob doživljanju velike noči pa je tista očarljiva no-vost, ki je te dni naravnost otipljiva. Zdi se mi, da je potreba po očiščenih in pospravljenih stanovanjih v teh prazničnih dneh le zunanji

Ko Božja ljubezen postaja otipljiva

Moja velika noč

7

odmev resničnejšega – notranjega – dogajan-ja, tistega »čiščenja«, ki se je zgodilo v srcih tolikih kristjanov, ki so v postnem času odprli svoja srca Gospodu in mu dovolili, da se jih do-takne s svojim odpuščajočim in ozdravljajočim dotikom.

Zato je v teh dneh tako lepo pogledati obraze tis-tih kristjanov, ki žarijo od neke notranje prevze-tosti. Tako osrečujoče je poslušati resnične pripovedi o tem, kako je po veliki noči v naših družinah drugače. Po skrbni postni pripravi, po razmišljanju ob Jezusovem križevem potu postajajo naši odnosi resnično drugačni. Naši značaji so se vsaj malo omehčali. Namesto zavisti drug drugemu iskreno privoščimo, namesto besed prezira zmoremo besede do-brohotnosti in občudovanja. Moč sovraštva se je zmanjšala, med prijatelji se spet krepi za-upanje. Družine so zaživele z novim upanjem, zakonci so poživili svojo zakonsko obljubo. Zdi se, da smo več časa pripravljeni podariti tistim, ki si ga najbolj zaslužijo. Drug drugemu smo uspeli odpustiti kak star greh in marsika-tera rana se je pričela celiti. Bolj pozorni smo postali do drobnih lepot in v vsakodnevnem delu spet vidimo izziv namesto gole dolžnosti. Čutite to tudi vi?

Tako lepo je pogledati okrog sebe in v obrazih ljudi prepoznati svoje brate in sestre. Tako čudovito je prisluhniti resničnim zgodbam, kako nekdo po premišljevanju Jezusovega križevega pota lažje nosi svoj križ, kako je nekdo drug spet dobil upanje, kako je nekdo, ki ga je razočaranje vrglo ob tla, znova vstal in zaživel, kako se grenka bolečina in nemoč spreminjata v molitev. Se dogaja to tudi vam? Vašim prijateljem? Ali po tem vsaj globoko hre-penite?

Božja ljubezen je res navdihujoča! Sklonila se je k vsakomur od nas, k vsakomur na edin-stven način. Jezus ni podaril svojega življenja množici, ampak meni, tebi, vsakomur posebej. Bog je v svoji želji rešiti človeka neskončno ust-varjalen. Velikonočni čas je tisti, ko o tem nismo le prepričani, ko vse to ne le verujemo, ampak ko vse to živo okušamo.

Mitja Markovič, župnik

Poročilo januarske seje Župnijskega pastoralnega svetaV pastoralni refleksiji in načrtovalnem delu so bile na zadnji seji ŽPS izražene sledeče misli.

Potrebno bo načrtno in zavzeto delo za dokončno ustanovitev in pričetek rednega dela župnijske karitas. Seznanjeni pa smo bili tudi z nekaterimi konkretnimi dejanji, ko so posamezniki iz naše župnije že nudili pomoč pomoči potrebnim.

Film ob 850-letnici pražupnije, ki je priloga zbornika, je bil predstavljen na božičnem kon-certu, projekt je tudi finančno sklenjen.

Dogovoriti se je potrebno za razporeditev čiščenja cerkve. Predlagan je bil model čiščenja po vaseh in delih mesta.

Okrog cerkve je potrebno postaviti koše za smeti.

Spovednico v cerkvi je potrebno zvočno izolirati, saj je zelo neprijetno, ker se iz nje skoraj razločno sliši pogovor spovedanca z duhovnikom.

Seznanili smo se z natančno statistiko leta 2007 in povzetkom finančnega poročila za leto 2007. Statistika bo predstavljena v okviru župnijskih oznanil, finančno poročilo je na vpogled vsem župljanom v župnijski pisarni.

Predlagana je bila pastoralna pobuda “družinske skrinje”, v katero bomo dali ustrezno literaturo in predmete, skrinja pa bo teden za tednom “potovala” po družinah naše župnije.

Seznanjeni smo bili z vsebino in termini treh post-nih izobraževalnih večerov. Gostje: s. Veronika Verbič, p. Silvo Šinkovec, dr. Jože Ramovš.

Seznanili smo se z vsebino in potekom letošnjih postnih pohodov.

Seznanili smo se z datumom škofijskega pasto-ralnega dneva v Celju, ki bo 10. maja, na njem v okviru združenih pevskih zborov sodeluje tudi naš mešani župnijski zbor.

Zapisnikar: Edvard Krieger


VE

LIK

A N

OČ

V L

ETU

DR

UŽ

INE

V začetku letošnjega februarja je družinska skrinja začela potovati po domovih naše župnije. Ob izidu te številke smo v roke vzeli dnevnik, ki je namenjen zapisovanju utrinkov skupnih družinskih doživetij. Dnevnik je bil do sedaj že v rokah petih družin in je bil del nji-hovega življenja.

Danes vam želimo predstaviti nekaj misli, nekaj razmišljanj družinskih članov, ki so skrinjo že povabili v svoj dom:

»Ob večernih molitvah se je med nami začutilo posebno zaupanje in pripadnost. Gospod nam je odpiral vrata, da smo spregovorili o vsakodnevnih problemih, težavah in lepih stvareh in tako premagovali sebičnost in zaprtost. Vsak je z Bogom govo-ril na svoj način: najmlajša z Zdravamarijo,

Iz popotnega dnevnika družinske skrinje

starejši z desetko rožnega venca in izbrano molitvijo ter dvema postajama križevega pota dnevno.«

»Skrinjo smo postavili na vidno, vsem

dostopno mesto; postala je del našega doma. Skupaj in vsak zase smo brskali po njej, prebirali ter se pogovarjali.«

»Ko smo soboto razglasili za »zadnji dan«, ni bilo nobenega navdušenja, vendar ob misli, da bodo vsega tega lepega deležne še druge družine, je bilo dobre volje spet na pretek.«

»Čas, ki smo ga preživeli skupaj ob prebiran-ju vsebine iz družinske skrinje, nas je oboga-til, bil je zelo lep in je vsem skupaj prehitro minil.«

»Nocoj je sobota in zadnji večer ob družinski skrinji. Hudo nam je, da jo moramo vrniti. Tolaži pa nas misel, da ni potrebno, da na mi-zici stoji skrinja. Dovolj je, da je na njej križ, mi pa zbrani vsak večer ob njej z molitvami

in pesmimi in ljubeznijo ter odpuščanjem v srcu.«

Zato, draga mama, oče in otrok, ne odlašajte! Zapolnite družinsko verigo Župnije Videm-Krško tudi s svetlečim členom, na katerem bodo zasijala imena članov vašega doma.

9

Naše odrešenje je najboljši razlog za naše veselje.Ko odpadejo vezi in se razklenejo okovi, se lahko »sestavimo«, postanemo celoviti in popolni. Kaj bomo naredili s popolnostjo, z bogopodobnostjo?Se bomo sprejeli?Se bomo znali podariti?Kakšno bo naše sodelovanje z Bogom in soljudmi?Eden izmed okvirov, h kateremu se letos znova in znova vračamo, je družina.Kako se v družini sestavljamo? Kako posta-jamo vse bolj taki, da je za vsakega posebej in za vse skupaj najbolj prav?

Vsaka družina se najprej rodi v sanjah. Želje rišejo slike neke oddaljene prihodnosti. Dvodimenzionalne postanejo uresničljive, trodimenzionalne pa že zelo realistične.Sanje in želje rojeva ljubezen. Ljubezen, ki ima vedno in vsepovsod samo en, večni izvir.Življenje pa zahteva, da svoje slike vsak dan: popravljamo, dopolnjujemo in usklaju-jemo,

Z Vstalim Kristusom postajamo celoviti

Naša družina kot eno telo

prilagajamo in sestavljamo, v glavi obračamo, ozavestimo kot svojo vrednoto in ji damo najvišjo prioriteto, sprejmemo kot božjo navzočnost pri svojih korakih, z ustnicami ubesedimo vsem tistim, ki v njih nastopajo in z ušesi poslušamo svoje drage in tiste, ki nam lahko pomagajo.Vsaka družina sprejema odločitve in smeri svojih poti.Te poti niso brez ovir in slepih ulic, včasih ne vidimo cilja ali tega, da nas vedno nekdo čaka.Bog za nas ne zgladi vseh steza, vendar nas vodi, če si želimo in mu dopustimo. Bog nam podarja svodobo - in voljo – in pamet.

nadaljevanje na naslednji strani

10


VE

LIK

A N

OČ

V L

ETU

DR

UŽ

INE


SRCEKakor oče in mati varujeta svoje

otroke, tako tudi telo s kožo in kostmi varuje veliko dragocenost: srce.

Srce čuti. Uči se prvih čustev že, ko priveka na svet. Mamine ljubeče roke,

očetov varen objem.

Srce ljubi. A ta ljubezen ni preračunljiva ali pogojna. Je iskrena

in globoka.

GLAVALahko se naučimo, da majhni vsa-kodnevni dogodki delajo življenje

čudovito.Lahko se naučimo, da so

najenostavnejši sprehodi z otroki ne-precenljivi.

Lahko se naučimo, da dejstev, ki jih ignoriramo ali se jim izogibamo, nikoli

ne spremenimo.Lahko se naučimo, da je včasih vse,

kar nekdo potrebuje: roka za držanje in srce za razumevanje.

Lahko se naučimo, da je večino sreče že v naši odločitvi zanjo.

Lahko se naučimo, da molimo drug za drugega.

Lahko se naučimo, da moramo biti hvaležni, ker nam Bog ne da vedno

vsega, kar prosimo.Lahko se naučimo, da Bog ni naredil vsega v enem dnevu. Zakaj mislimo,

da bi lahko to naredili mi? Lahko se naučimo, da je dan nekaj povsem drugega, ko drug drugemu

povemo: “Polepšal si mi dan.”Lahko se naučimo, da si družinski

člani zaslužimo, da se pozdravljamo z nasmehom na obrazu.

Srce razume. Srce je tisto, ki nam pravi: postavi se v kožo drugega, po-

glej njegove razmere.

Srce odpušča. Do sedemdesetkrat sedemkrat!

Srce utripa. Ne samo, da je telesni motor, v vsej svoji polnosti zaživi, ko

začne utripati za drugega.

Srce podarimo. To je največ, kar lahko damo ljubljeni osebi.

Srce sprejmemo. Ko sprejmemo srce drugega, nas preplavi sreča in radost.

Srce je lahko veliko. Srce je veliko, ko se imamo radi. Objame nas vse, da

zažarimo v njegovi barvi.

Materino srce. Sem ga že slišal, ko sem bil še v njenem zavetju.

Očetovo srce. Sem ga začutil, ko me je objel po padcu s kolesom.

Otrokovo srce. Utripa hitro kot maj-hen zvonček in si želi biti ljubljeno.

Srce Jezusovo. Utripa za našo družino, za tvojo družino, za vse nas.

11

ROKENebeški Oče.

Dal si mi roke, da z njimi delam in se preživljam.

Dal si mi roke, da z njimi pečem kruh. Dal si mi roke, da z njimi objemam.

Dal si mi roke, da z njimi prosim. Dal si mi roke, da z njimi brišem solze

z obraza. Dal si mi roke, da z njimi molim.

Dal si mi roke, da z njimi pokažem, da potrebujem pomoč.

Dal si mi roke, da z njimi pozdrav-ljam: Mir s teboj, brat ti moj … naj bo

tudi moja družina kot moje roke. Naj deli kruh vsem, ki ga potrebujejo,

naj objema vedno in povsod, naj prosi, ko jim bo hudo, naj briše solze z oči, ko

dež zamegli oči … Naj bo moja družina kot pridne in

ljubeče roke.

NOGEKaj me obdrži v ravnovesju, ko se mi zamajejo tla pod nogami? Kaj mi daje moč, da se spet postavim na noge, da

lahko stojim vzravnano in stopam novim izzivom naproti?

Kaj kot po čudežu naredi svet lepši, tla pod nogami trdnejša in ovire spet

premagljive?Ena sama misel je dovolj. Zavedanje,

da obstaja varno zavetje - moja družina.

Skupaj rastemo. Vsak izmed nas se postavlja na svoje noge, odhaja in se vedno znova vrača. Drug drugemu

prilagajamo korak. Najmlajšemu, ki so mu bila me-

hka stopala do nedavnega najljubša igrača, sedaj pa se je že postavil nanje

in osvaja svet.

Večjim otrokom. Jutra mi lepša po-gled nanje, ko zjutraj uberejo vsak svoj korak, se ujamejo in skupaj odhitijo v

šolo. Možu, ko zvečer zaslutim težko

pričakovane prepoznavne utrujene korake v pesku.

Ženi, ki venomer hiti in odskakuje.Stopamo skupaj v ritmu ljubezni in

zaupanja, ki nam dajeta moč.

O družini velikokrat razmišljam kot o telesu. O tistem telesu, ki živi v harmoniji z Bogom in vsem Stvarstvom. Deli telesa so med sabo povezani, delujejo neodvisno drug od drugega in neodvisno drug za drugega. Kaj bi obraz brez dobrega in ljubečega srca in kaj bi pridne roke brez miline srca, ki daje in objema. In tudi v družini je tako. Bog nam daje prav tako nalogo, ki jo moramo opraviti v družini, ob kateri se kalimo sami kot ljudje in s katero blagodejno vplivamo na osebno rast ostalih članov. Včasih so te naloge kot naloge roke, včasih so kot naloge noge, včasih so za obraz …

Prav toliko in vsakega po toliko, da lahko ved-no okušamo, da je Božja ljubezen brezmejna.

Prav toliko in vsega po toliko, da imamo v vsakem trenutku priložnost za ljubezen.

(Mojca, Manja, Darja, Alenka iz torkove zakonske skupine)

12



PR

IPR

AV

LJA

LI

SM

O S

E N

A V

EL

IKO

NO

Č

Prišla je tretja sobota v mesecu, sonce je vstalo in ptički pa so se že zbudili. A niso bili budni le ptički. Tudi naši mlajši veroučenci so že vneto čakali v župnišču ter bili na trnih, kaj jih čaka v tokratni cvetni oratorijski delavnici, za katero je bilo že vse pripravljeno.

A vsako jutro se mora začeti z Bogom, zato smo se vsi odpravili v cerkev, kjer smo obudili znanje o Jezusovem križevem potu ter o tem, kdo in kaj je On bil. V besedah otrok, izrečenih o Jezusu, se je čutila ljubezen do Gospoda, ki je naš Brat in naš Prijatelj v tistih trenutkih, ko smo na tleh.

Po obisku cerkve smo se vrnili v župnišče, kjer so se otroci odločili, katero delavnico bodo obiskali najprej. Na izbiro so imeli barvanje velikonočnih jajc, vezenje (“štikanje”) in seveda izdelovanje butaric za Cvetno nedeljo. V vseh

delavnicah je bilo veliko vrlih animatorjev in še več otrok. S skupnimi močmi smo ustvarjali.

Veliko dela je bilo predvsem pri izdelavi bu-taric. Vsi so bili zelo samostojni in delavni, ko pa se je zapletlo, smo animatorji z veseljem priskočili na pomoč. Verjamem, da so vsi, ki so izdelali butarico, zadovoljni odšli domov, saj so jo naredili s svojimi rokami.

Zelo živahno je bilo tudi v prostoru, kjer so vezli. Po besedah animatorke je bilo super in zelo zanimivo. Predvsem jo je veselilo, ko jo je kdo prosil za pomoč, saj se ji zdi pomem-bno, da lahko naučiš mlajše nečesa, v čemer si dober.

V sobi, kjer so krasili pirhe, je bilo delo zelo umirjeno in samostojno. Vsi so se med seboj pogovarjali in z zelo resnimi pogledi, usmer-jenimi v jajčka, razmišljali o tem, kako bodo ti izgledali. Nekateri so se odločili kar divje vzeti čopič in se prepustiti trenutku, drugi pa so s skrbno začrtanimi gibi dali svojem jajčku pose-ben čar. Tudi sam sem ponosen lastnik dveh pobarvanih pirhov, ki me vedno, ko ju uzrem na mizi, spomnita na vse te otroke, njihov smeh in zavzetost.

Ob koncu pa smo si še ogledali odlomek iz filma, ki je prikazoval zadnje dni Jezusovega življenja. Zelo me veseli, da je otroška vera dandanes tako pristna, tako nesebična in tako ljubeča, kakor so oni sami. Upam da se je prav vsak izmed nas to soboto zabaval ter česa naučil, kajti to je tudi smisel tega dne. Spozna-vanje in učenje, radost in ljubezen, darežljivost in nesebičnosti.

Žan Koprivnik

Cvetna oratorijska delavnica

Priprava na veliko noč

13

Letošnji postni večeri nosijo skupni naslov, ki je hkrati tudi naslov vseh župnijskih pobud v pastoralnem letu družine: “Krščanska družina - kariera prihodnosti.” Na drugem večeru nam je o sodelovanju in veliki odgo- vornosti, ki jo predstavlja vzgoja, spregovo-ril jezuit, filozof in psiholog, urednik revije Vzgoja p. mag Silvo Šinkovec. V nada-ljevanju ponujamo nekaj utrinkov njegovega predavanja.

Vzgoja med šolo, družino in župnijo

p. mag. Silvo Šinkovec:

Predavatelj je v smislu uvodne motivacije poudaril, kako pomembno je, da kristjani vlagamo v znanje, če hočemo biti kvalitetni in dejavni del družbe. K temu pa smo brez dvoma po svojem bistvu poklicani. Dejavni del družbe pomeni biti tudi praktični sous-tvarjalci šolskega vzgojnega prostora. V času, ko končno tudi šolski prostor prehaja iz centralistično-avtokratskega v demokratični sistem delovanja, je zelo pomembno, da ta

sistem in prostor dejavno sooblikujemo in tako ustvarjamo dodatno kvaliteto.

S pobudo nove šolske politike, ki gre v smeri večje avtonomije (osnovnih) šol in v smeri oblikovanja vzgojnih načrtov, šola (spet) pridobiva svojo pomembno vzgojno razsežnost. In v tem smislu je več kot normal-no, da različna področja vzgoje med seboj sodelujejo in vzgojno pot skupaj načrtujejo.

Praktično to pomeni, da so učitelji in starši sogovorniki (!), v smislu partnerjev v skup-nem pogovoru pa je treba videti tudi raz-merje župnije in staršev ter župnije in šole.

Kaj je vzgoja? Po teoriji je spremljanje raz-voja otrokove osebnosti, podpora v trenutkih negotovosti in nevednosti, kažipot, svetovan-je, mentorstvo, opazovanje lastnih doživljanj, miselnih procesov in vedenja; pomoč pri spoznavanju in doživljanju vrednot ter raz-vijanje empatije, ki vodi v odgovornost. Cilj vzgoje je celostno razvita osebnost.

V tem smislu lahko govorimo o štirih stebrih učno-vzgojnega procesa. 1. Učiti se, da bi vedeli. 2. Učiti se, da bi znali delati (pri-prava veščin, priprava na poklicno delo; učne vsebine izbiramo glede na predvi-dene kasnejše delovne potrebe); 3. Učiti se, da bi znali živeti v skupnosti; 4. Učiti se biti (etika, duhovno, estetsko ...). Prav zad-nji dve področji (spet) pridobivata svoje pomembno mesto tudi na šolskem vzgojnem polju. Kakor se učimo poštevanke, fizikalnih procesov in delovanja človekovega telesa in ta znanja utrjujemo, se moramo “učiti” tudi življenja v skupnosti.

Kristjani imamo o tej temi kar nekaj pove-dati. Imamo knjige in strokovnjake, imamo

14



PR

IPR

AV

LJA

LI

SM

O S

E N

A V

EL

IKO

NO

Čpridigarje. Imamo tudi ljudi, ki se zaradi evangelija posvečajo ubogim; imamo ljudi, ki molijo. Hitro se znajdemo v zadregi, ko iščemo skupnosti, ki med seboj živijo de-javno krščanstvo. A pravzaprav je prav to vedno večji in vedno bolj bistven projekt vsake šole, družine, župnije: vzgajati h kvali-tetnemu bivanju v skupnostih. Brez te kvali-tete je vse ostalo prizadevanje v nevarnosti, da izgubi svoj smisel.

Ko razmišljamo o vzgojnem načrtu, se mora-mo vprašati o potrebah otrok in mladih. Med njimi ne moremo spregledati slabe samoza-vesti in nizke mere samospoštovanja. Zaradi tega v življenju izpustimo veliko priložnosti, ki bi jih lahko kvalitetno izkoristili. To je lahko pomembno področje, ki si ga vzame družina in župnija za svojo prioriteto in cilj vzgojnega dela. Če bomo to načrtno delali, bodo lahko otroci ravnali drugače kot mi, sicer bodo lahko ohranjali iste vzorce, kot jih imajo starši.

Tudi, ko govorimo o verski vzgoji, je pomem-bno, da si določimo natančne cilje. Ve-likokrat pa se nam zgodi, da bi “nekaj radi”, praktično pa ne zastavimo ustreznega pri-zadevanja v to smer.

Pomembna potreba današnjih otrok in mla-dih je zmanjšana možnost navezovanja traj-nega in kvalitetnega odnosa, čeprav govori-mo o obdobju človeka, ki je homo conectus. “Prenehati moramo govoriti otrokom in pred-stavljati današnji svet tako, da si bodo mis-lili, da je vse, kar je potrebno, računalnik. Računalnik je zelo dobra stvar, a je le orodje. Nikoli ne more nadomestiti človeka, človeškega odnosa, topline, materine nežne roke, prijatelja.” (Federico Mayor)

Pomembno področje vzgojnega procesa je človeška bližina. Tudi starši imajo prav malo priložnosti za ustvarjanje pristne človeške bližine. Velika naloga je tu na učitelju. Ne da bi omalovaževali pomen pridobivanja kvalitetnega znanja, je morebitno pomanj-kanje znanja veliko lažje nadomestiti (splet, knjige, izobraževanja ...), kot nadomestiti pomanjkanje človeške bližine.

Dejanske raziskave kažejo, da naš vzgojni proces otrokom v veliko večji meri govori o tem, da so najpomembnejše področje šolskega procesa ocene in šolski uspeh kot pa kvalitetni medsebojni odnosi. Naj bodo ocene še tako odlične, ne bodo nič koris-tile človeku, ki ima bistveno pomanjkanje zdravih odnosov (npr. z očetom, vrstniki ...)

Pomanjkanje resničnih odnosov pa s seboj povleče celo vrsto tveganih posledic. Med najbolj razširjenimi so različne vrste odvis-nosti. “Najbolj razširjena nevroza v zahod-ni družbi je odvisnost. Odvisnost od uspeha - na socialnem in poklicnem področju, na področju izobraževanja, tudi spolnosti; od tega, kaj drugi rečejo ali mislijo o nas; od naše zunanjosti, družbenega položaja ...” (Tony Humpreys)

To nevarnost v izjemno veliki meri zmanjšamo, če damo otroku in mlademu ustrezno mero pozornosti in človeške bližine. Vsak dan bi morali preveriti, ali damo vsakemu od otrok posebej nekaj časa in pozornosti. Na tak način se rešijo veliki problemi. Otrok mora vsak dan začutiti, da se nekdo zanj zanima, da je nekomu pomemben. Pomembno je, da si nekdo vzame čas zanj, se z njim igra. “Tudi Bog je poslal svojega Sina, da se je z nami “igral” naše življenje.”

Skoraj vsi zasvojenci, imajo globoko v sebi občutek, da nimajo pravice do obstoja. Če nisem nič vreden, če je vseeno, če sem, če obstajam ali ne - to je zelo globoka in boleča rana v duši mladega človeka.

Če vse to koga od staršev ne prepriča v pomen načrtnega vzgojnega prizadevanja v družini, se moramo zavedati, da veliko ak-terjev družbe točno ve, kaj bi radi od naših otrok. “Država že ve, kaj bi rada od vaših otrok. Mediji vedo, kaj bi radi. Ulica ve, kaj bi rada. Dilerji vedo, kaj bi radi od vaših otrok. Ne vznemirjajte se in ne trudite se preveč, saj drugi mislijo namesto vas.” Torej!! Ali mi vemo, kaj bi radi od naših otrok?! Tu gre za resne stvari, ki jih ne moremo prepustiti naključju.

V nadaljevanju je predavatelj poudaril

15

pomen ustvarjanja kvalitetnih širših vzgojnih okolij. Za izhodišče te misli je postavil afriški pregovor, ki pravi: “Za vzgojo potrebujemo celo vas.” Današnje “vasi”, torej naša mesta, so velikokrat rutinizirana in se odnosi iz njih povsem izgubijo. A od tega okolja je odvi-sna kvaliteta vzgoje. To okolje je nekakšen “humus”, v katerem rastejo otroci. Kjer je socialno okolje kvalitetno, otrocijo to srkajo, če je ta mreža strgana, imajo za kvalitetno rast veliko manj možnosti.

Mlad človek, ki je samozavesten, ki je na-polnjen z lepim in dobrim, ki ima dovolj zanimivih vzgibov in interesov, se bo veliko lažje uprl skušnjavam, ki prežijo nanj. Zato je pomembno ustvarjati okolje pozitivnih priložnosti.

Ko se odločimo za vzgojni načrt, je pomem-bno, da je realno uresničljiv in predvsem ne preveč “ambiciozno” zastavljen. Najbolje si je izbrati eno vrednoto in jo postaviti na piedestal naših prizadevanj. Glenn van Ek-ern nam ponuja “12 skrivnosti do sreče” ali vrednot: velikodušnost, upanje, prijaznost, prijateljstvo, sočutje, ljubezen, odpuščanje, sprejemanje, razumevanje, spodbujanje, sporazumevanje in hvaležnost.

Pomembno pa je, da otroci odrasle vidijo v vlogi, ko se aktivno zavzemamo za neko vrednoto. (Barbara Coloroso). Gre za ak-tivno držo do vrednot, v katere verjamemo. Otroci morajo videti, da nismo samo nekdo, ki govori o neki vrednoti, ampak se za nekaj dejansko zavzamemo. Ljudje, ki se za nekaj zavzamejo, so vedno zanimivi, če gre za vrednote, prepričljivi.

Za konec pa nas je predavatelj vzpodbudil še z dvema zaključnima mislima. “Več lepote in veselja, ko doživljam, bolj ljubeč posta-jam.” “In ko se sprašujete, kaj lahko storite za svoje otroke, ne pozabite narediti tistega najprej zase. Težko vzgaja v samozavesti nekdo, ki sam ni samozavesten. Težko vzgaja k sporazumevanju nekdo, ki živi v stalnem konfliktu. Otroci bodo predvsem srkali to, kar vi ste.”

Vse izrečene misli so v glavah poslušalcev prebudile številne misli, s katerimi so se po koncu predavanja sami odzvali. Prebudila pa se je tudi zelo izražena želja in potreba po šoli za starše. Upamo, da bo ideja in želja do letošnje jeseni dozorela.

Po predavanju p. mag. Silva Šinkovca zapisal Mitja Markovič


ML

AD

A C

ER

KE

V

Petek, 22. februarja ... krški skavti gremo na zimovanje ... Ob 19. uri smo se z avtobusom odpeljali po sivi cesti na Sveti Križ nad Belimi Vodami ... se sliši pravljično, kajne? ... V to prav-ljico smo se skupaj pripeljali in na to krepko v breg stopili ... potem pa se je začelo ... Začela se je zgodba, katere namen je bil prebuditi san-je in zgrabiti izziv ... Čas nam je krajšal skavt Jimmy, v 5ek smo imeli tudi proslavo ... tisto ta pravo ... takšno na nivoju ... vse v čast BiPi-ju, našemu ustanovitelju, saj je prav 22. 2. njegov rojstni dan in zato naš "Dan spomina" ... v poznih nočnih urah pa smo se zavili v spalke in začeli sanjati sanje ... tiste sanje, ki smo jih imeli namen prebuditi ... zbudili smo se v prekrasno jutro ... sonce je sijalo na nebu, topel vetrič je mršil lase, nad nami so se bohotno vzpenjale visoke smreke, ptički so veselo čivkali v novi dan ... da pa smo se prebudili tudi mi, je bila potreb-na jutranja telovadba ... po telovadbi molitev, zajtrk ... okoli 10. ure pa se je vsak vod posebej odpravil na pot ... izzivom naproti ... na orienta-

cijo, ki je trajala precej časa ... toda minila kot bi trenil ... to je bil odličen dan ... dan, ko smo se v vodu še bolj povezali ... vsaj svižčevke ... dan, ko smo dale druga drugi vedeti, da smo skupaj vse in da je vsaka nepogrešljiv delček ... z ogromno dobre volje in vzpodbude smo se vse vesele kjub utrujenosti vrnile na cilj ... utru-jenost že, utrujenost, a kaj je utrujenost proti tis-tem, kar je bilo v naših srcih? ... proti občutku, ko si nekaj premagal? ... ko si užival z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo? ...

Po orientaciji smo se vsi okrepčali, potem pa je sledil zabavni večer ... trejlerji so se vrstili drug za drugim. Odlična komisija, ki je zajemala od španskih, nemških do angleških kandida-tov je bila zelo navdušena nad prav vsakim ... ja, tak je to, če si nadarjen ;) :) ... Potem pa je tokrat že malo prej sledil spanec ... zopet malo stiskanja in preganjanja mraza ... zopet sanje ... in čakanje na nov izziv ... pa je šlo ... ura je odbila 7 ... iz hodnika se že zasliši budnica ...

Prebudi sanje,zgrabi izziv!

Zimovali smo na sončnem Svetem Križu


17

naši predragi voditelji, ki že navsezgodaj pojejo kot slavčki ... ;) ... po budnici pa je sledil zajtrk, umivanje, pripravljanje maše ... po vsem tem pa abzajlanje ... božanski občutek te zadene, ko spustiš se čez stene ... :) ... skratka nepopisno fajn ... ja, medtem so drugi igrali med dvema ognjema, skrivalnice ... itd ... potem je sledilo odlično pravo nedeljsko kosilo, ki so ga skuhali naši tehnični ... popoldne pa velika igra ... bitka Burov in Angležev ... no, da se bolje izrazim, Angležinj ... in seveda zgodovina ne bi bila zgo-dovina, če se ne bi ponovila ... zopet Angleži zmagajo Bure, BiPi je bil pač prebrisan in tako tudi vse skavtinje, ki smo premagale skavte :p :) ... Po veliki igri je sledila večerja, ki je zelo uga-jala našim želodčkom, po večerji pa počasno pripravljanje na veliki dogodek, na dogodek, ki je pomemben za vse ... za starega skavta, skavtinjo, predvsem pa za novince ... na dogo-dek, ko bo četa bogatejša, na dogodek, ko bo četa popolnejša ... sprejem novincev ... oh, zelo ganljivo, ko vsi z iskricami v očeh povedo, kaj in kako, zakaj in čemu so se odločili za to ... po tem velikem dogodku, ki se je zgodil v cerkvici, pa smo se vsi podali praznovanju naproti ... ra-janje, bolj neuraden oziroma zabaven sprejem novincev, sladkanje, čestitke ... še skavt Jimmy ... potem pa zopet sladko spanje in zjutraj bud-nica v zadnji dan ... dan, ko bo počasi konec, trenutek, ko se zaveš, kako hitro mineva čas, zadnji dan je bil precej pester - lahko bi rekli, da je zjutraj nekaj razsajalo med nami; slabost, vročina ... pa vendar bilo je fajn, zakaj bi obuja-li slabe trenutke ... bolj pomembno je to, da se je dopoldne odvila še skavtska igra: skavtball in pa abzajlanje po malo višjem terenu - tako za izziv, a z varovanjem "od zgoraj in spodaj", po kosilu pa pakiranje, pospravljanje ... in čisto na koncu še zadnje besede, zadnji pozdravi zimovanja ... potem pa, ko se prav vsi polni doživetih izzivov odpeljemo po zaviti strmi cesti med visokimi smrekami, pod milim nebom in žarečim soncem navzdol, se pravljica zaključi ...

Dodan je košček sestavljanke v moje življenje ... življenje, ki je prežeto s skavtskim duhom, dodana je pravljica, ki je vsidrana v srcu in bo vedno nekje tlela ...

Tjaša, Nepogrešljiva svižčevka


ML

AD

A C

ER

KE

VVeliko mladih danes zaide na napačno pot. Med njimi so žal tudi naši vrstniki. Tudi to je izziv za nas, animatorje, ki se po svojih močeh prizadevamo, da bi tudi oni prišli do novih spoznanj, do vere in prijateljstva, veselja, sreče ...

Morda kdo misli, da je lahko animator vsakdo, morda kdo misli, da je to delo zelo zahtevno in samo za izbrane. Nobe-na misel ni čisto resnična. Za to »delo«

potrebuješ predvsem veliko volje, vneme in gorečnosti v srcu. Biti moraš prepro-sto pripravljen se spoprijeti s takšnim izzivom.

Vsekakor pa moraš biti za vse tisto, za kar želiš navdušiti druge, najprej sam navdušen. »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti!« Če hočeš druge pritegniti k veri, prijateljstvu, veselju ..., moraš vse to vsaj malo tudi sam živeti.

Naša pot je sicer večkrat težka, a večkrat tudi polna dogodivščin. Letos so v središču naše pozornosti in načrtovanja birmanci, občasno pa tudi mlajši veroučenci.

Poskušamo jih navdušiti, skupaj z njimi

Če hočeš druge vneti,moraš sam goreti

Delo mladih animatorjev

iščemo pravo pot, spregovorimo jim o svojem mišljenju, življenju in o Bogu.

Skupaj z župnikom Mitjem, vsako leto pripravljamo duhovne vikende za bir-mance, ki so eden od pripomočkov v

njihovi pripravi na birmo, pa tudi na življenje. Z različnimi metodami, pogo-vori, druženjem, športom, zakramenti, zabavo ..., spoznavamo vrednote življenja in vere.

Pogovarjamo se o najstniških težavah in našem odnosu do Boga in vere. Tru-dimo se, da ti vikendi niso le poučni, ampak tudi zanimivi in zabavni. Zato pripravimo tudi zabavne večere, pohode

15

IZOBRAŽEVALNI VEČERI

dr. Jože Ramovš, 31. marec ob 19. uri

LETO DRUŽINE

sobota, 29. marec, ob 18. uri sveta maša za družine

SKAVTI

svet čete, petek, 28. marec

dan zemlje, 19. april

BIRMANCI

birmanski vikend, 4.—6. april

birmanski vikend, 11.—13. april

ANIMATORJI

birmanski vikendi

načrtovanje oratorija 26. april

OBISK BOLNIKOV

petek, 11. april

BIBLIČNI SEMINAR

ponedeljek, 7. april

PROŠNJI DNEVI

28., 29., 30. april

MINISTRANTI

sobota, 26. april

ZAKONSKE SKUPINE DiŽ

Petanova, 16. april

Mavrekova, 23. april

TORKOVA ZAKONSKA

1. april, 15. april

MOLITVENA SKUPINA

vsak ponedeljek po večerni sveti maši

PR

ED

NA

MI

19

z različnimi nalogami in še marsikaj.

Animatorji ob pomembnih cerkvenih praznikih pripravimo tudi delavnice, ka-terih se udeležijo mlajši veroučenci. Tam jih naučimo različnih spretnosti, kot so izdelovanje venčkov, butaric, prtičkov, barvanje jajčkov in mnogo drugih stvari. Skupaj z njimi pa se poglabljamo v vse-bino adventnega, božičnega, postnega in velikonočnega časa.

Ko bomo končali birmanske vikende, pa bomo pričeli pripravljati poletni oratorij, ki ga bomo izvedli v tednu po končani šoli. To bo za našo skupino - čeprav šteje preko 30 animatorjev - velik izziv.

Vsak animator želi, da bi bili otroci in vrstniki veseli, in bi rajši hodili k verouku in spoznavali Boga. Zato sem tako rada animatorka! Ko vidim zadovoljstvo dru-gih otrok in mladih, začutim zadoščenje in sem vesela, ker sem jim polepšala dan in jih nekaj novega naučila.

Tadeja Čepin

DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA


IZOBRAŽEVALNI VEČERI 2008:

KAKOVOSTNA STAROST

ponedeljek, 31. marca, ob 19h v župnijskih prostorih

Dr. Jože Ramovš, socialni delavec in doktor antropologije, se posveča problematiki zasvojenosti,

v zadnjem času pa so v ospredju njegove znanstvene in akcijske pozornosti medgeneracijski odnosi in priprava na kakovostno starost.


PRAVO DARILO ZA VSAKOGAR IN ZA VSAKO PRILOŽNOST Knjižna monografijaMed najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm

Kupite jo lahko v župnišču ali v Slomškovi knjigarni.

Občina Krško in Odbor za olepšanje mesta

vabita 29. marca 2008 k skupinski delovni akciji spomladanskega čiščenja

mesta Krško.

Akciji se bomo pridružili župljani naše župnije.

Zbirno mesto bo ob 8. uri

pri gostilni Murko, akcija se bo sklenila ob 11. uri.

V letu družine in ob materinskem dnevu

pripravljamo

DRUŽINSKO SVETO MAŠO.

V soboto, 29. aprila, ob 18. uri v naši cerkvi.

Vse družine vabi torkova zakonska skupina.

Videmčan 3 (2008)

Documents

Transcript of Videmčan 3 (2008)