Uvod v arhitekturno razmišljanječetrta, prenovljena izdaja

Marjan Krebelj, mag.ing.arh., 2009

2

Kazalo

Kazalo

Uvod

Kaj je to arhitektura

Arhitekturni poklici

Hiša - glavni predmet arhitekture

Arhitekturna risba

Prostoročno risanje

Vaje za treniranje tehnike

O kompoziciji

Viri in literatura

2

3

4

5

9

12

15

16

20

22

3

Uvod

Tik pred pričetkom novega arhitekturnega tečaja, tokrat na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji, sem se odločil ponovno pregledati besedilo in grafike skripte, ki bodoče študente poučuje pri odločanju o karierni poti v arhitekturi ter jim nudi nekaj osnovnih informacij za trening risanja pred oprav-ljanjem sprejemnega izpita. Tako kot v prejšnjih izdajah velja tudi tu opomniti, da je večina dela opravljenega na samem tečaju in da skripta služi zgolj kot dopolnilo, ter da njeno teoretsko znanje nikakor ne more nadomestiti ur vaj risanja, bodisi skupnih, bodisi domačih, ki naj jih slušatelj ali slušateljica opravlja za pripravo.

Celoten tekst je bil izčrpno pregledan, pri tem je precej nepotrebnega izpuščenega in novega dodanega. Povsem nove so praktično vse grafike v publikaciji; tokrat sem kot avtor prispeval veliko večji delež grafik, nekaj pa jih je pridobljenih tudi iz zakladnice Creative Commons licenc, ki je pri prvem pisanju še ni bilo na voljo, vsaj ne v taki meri. Poskrbljeno je, da so slike v čim večji velikosti, v dobri resoluciji in kakor odstavki vpete v besedilo, da branje in razumevanje potekata gladko. Poglavje o kompoziciji je, kot vsakič do sedaj, napisano v celoti na novo.

Upam, da bo tako tudi ta skripta dobro služila svojemu namenu!

Avtor, februar 2009

4

Beseda arhitektura izhaja iz grščine (αρχιτεκτων) in pomeni v dobesednem prevodu vrhovnega tesarja (arhe - glavni, tektos - tesar), ki je bil na gradbišču zadolžen za izvedbo (in najbrž tudi zas-novo) zgradbe. Danes nam beseda označuje umetnost urejanja prostora (in grajenja stavb). Od gradbeništva oz. stavbarstva jo loči ravno ta umetniška in estetska naravnanost. Težko pa bi arhi-tekturo umestili zgolj k umetnosti, saj mora arhitektura zadovoljevati kopico tehničnih zahtev po odpornosti na vplive gravitacije, atmosferilij in časa. Arhitekt mora pri svojem snovanju običajno ugoditi željam in zahtevam naročnika, pri čemer je odvisen tudi od finančnih pogojev gradnje. Vse to ga v primerjavi z ostalimi panogami umetnosti postavlja v unikaten položaj.

Abstraktno lahko rečemo tudi, da je arhitektura umetnost oblikovanja prostora. Ta zajema tako najširše merilo oblikovanja pokrajine, mest, četrti ali ulic, kot tudi oblikovanje stavb in njihove notranjosti, v kateri bomo živeli in delali. Arhitekt lahko oblikuje tudi manjše artefakte našega bivanja, kot je recimo pohištvo ali celo kljuka od vrat.

Če je torej arhitekt snovalec in oblikovalec prostora, potem gotovo do tega nosi določeno odgov-ornost. Ta je večplastna. V prvi fazi gre tu za odgovornost do izgleda kulturne krajine, ohranjanja izročila in kulturnega projektantskega obnašanja. Arhitekt ne more in ne sme kar počez graditi vsega kar mu pade na um, pač pa mora pomisliti širše od svojega ega in misliti na okolje, ki ga ustvarja tudi za druge. Odgovornost nosi tudi do samega naročnika oziroma stanovalca v tem prosotru. Ne samo, da mora upoštevati njegove želje, poskrbeti mora za kvaliteto njegovega življenja. Stremeti mora k učinkoviti zasnovi bivalnih, delovnih ali rekreacijskih površin, da bo človek lahko na njih pol-novredno funkcioniral. Pa četudi projektira zaporniško celico, se ta odgovornost ne zmanjša. In nenazadnje, ne samo da je moralno sporno, če bo uporabljal nezdrave materiale ali zaobšel pravila statike, takšno dejanje je tudi po zakonu kaznivo.

Arhitektura je torej sila široka dejavnost, ki od njenega nosilca, arhitekta, zahteva najširše možno interdisciplinarno razmišljanje in delovanje. Če naj arhitekt dobro opravlja svoje delo, mora biti široko podkovan v humanističnih, umetniških in tehničnih vedah. S humanističnim znanjem bo znal zaznati tokove življenja prihodnosti in želje naročnika, s pomočjo umetniškega ustvarjanja jih bo zasnoval v neko estetsko celoto, ki jo bo materializiral s tehničnim znanjem. Arhitekt nikoli ne gradi samo za potrebe trenutne situacije, pač pa mora začutiti smer razvoja življenja tudi v bodoče, saj bo njegova hiša morala biti uporabna tudi čez 10, 20 ali celo več let. Ne sme si privoščiti, da bi to storil na neumetniški način, ker bo s tem negiral samega sebe in okolje v katerem živi, in končno, ne sme in ne more zaobiti tehničnega vidika ustvarjanja, ker lahko tako propade vse poprejšnje delo.

Se vam zdi grozno? Najbrž se nebi nihče z arhitekturo ukvarjal, če bi temu bilo tako. Zanos, ki ga ustvarjalec čuti, ko VE, da je projekt kvalitetno pripeljal do konca, je vreden napora! Ustvarjati nove prostore in videti ljudi, ki v njih uživajo, je zelo lepo in nagrajujoče, pa naj ustvarjamo najmanjšo grafiko, hišo ali zasnujemo velemesto. V končni fazi niti ni pomembno. “Projekti se ne delijo na velike in male, pač pa na dobro in slabo izvedene!” (prof. Borut Leskovec).

Kaj je to arhitektura?

5

ArhitektArhitekt je človek, ki načrtuje zgradbe, prostore, zunanje ureditve in podobno. Običajno je njegova naloga, da za naročnika zasnuje objekt in ga tekom izdelave projekta pripelje do konca. Pri tem mora, podobno kot dirigent v orkestru, usklajevati še manjšo ali večjo množico drugih strokovnjakov, ki ‘zanj’ (oz. z njim) sprojektirajo različne podstati projekta. Statik tako pregleda in uredi statično zasnovo zgradbe, elektroinženir ali strojnik poskrbi za elektro-inštalacije, strojnik uredi ostale inštalacije (vodovod, plin, zračenje...), oblikovalec svetlobe določi svetlobno ureditev... Seveda je pri manjših projektih, kot so nezahtevne stanovanjske hiše, več tovrstnega dela na arhitektu samem, ki mora obvladovati vsaj osnove vseh teh panog. Kljub vsemu morajo posamezni strokovnjaki te načrte pregledati. Za kompleksne zgradbe pa je sodelovanje ostalih strokovnjakov neobhodno potrebno.Arhitekti svoje ideje običajno ustvarjajo s pomočjo skiciranja ali preprostega modeliranja (karton, plastelin in celo lego-kocke), nakar preidejo na računalniški izris načrtov, ki pomeni najdaljši in najzahtevnejši del projektiranja, ki vključuje vse prej omenjene sodelavce. Ko so načrti narejeni, se pripravi še ostala dokumentacija, ki jo zakon zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. V kolikor treba o projektu še nekoliko bolj prepričati naročnika ali šršo javnos, se napravi prezentacijske plakate, makete, animacije in druge vrste predstavitev.

Kasneje je arhitektovo delo še nadzirati izvedbo del njegovega objekta, kar v praksi pomeni obiskovanje gradbišča in usklajevanje z izvajalci del (gradbenimi podjetji, obrtniki...).

UrbanistUrbanistov poklic je veliko bolj humanistično naravnan. Običajno urbanist projektira prostor v veliko večjem merilu, njegovo delo pa ima tudi časovno veliko večji vpliv. Globalno gledano je njegova naloga, da zasnuje mesto, mestne predele, četrti, da določi trase cest, poti, dovoljene višin stavb, vencev, naklone streh... Seveda tudi on konzultira z različnimi drugimi strokami. Zaradi

Arhitekturni poklici

6

izrednega vpliva, ki ga ima na razvoj prostora, je njegovo delo sila odgovorno in pomembno. Zato ni vseeno, kdo to delo opravlja. Pomembna je široka razgledanost, poznavanje tokov življenja človeka in človeštva ter pronicljiva vizija za prihodnost. Mnogokrat svojega dela ne vidi realiz-iranega, ker preteče mnogo let, preden se vse pozida po njegovih predvidevanjih. Urbanisti običajno delujejo v velikih ekipah, ker je delo preobsežno in prezahtevno za enega samega človeka. Na sliki vidimo urbanistični plan Dallasa iz leta 1946.

Grafični oblikovalecČe smo pri urbanistu dejali, da se ukvarja s projektiranjem širokih prostorov, pa se grafični oblik-ovalec običajno ukvarja z manjšimi formati. Praviloma dobi grafični oblikovalec svojo izobrazbo na Akademiji za likovno umetnost (ALU), vendar je tudi arhitekt dovolj usposobljen za oprav-ljanje tega posla, še posebej, če se tudi samostojno izobražuje v tej smeri. Poznavanje likovne teorije in prakse je seveda neobhodno.V praksi je to zelo dinamično delo, projekti se hitreje delajo in zaključujejo kot pri prejšnjih dveh panogah. Včasih se vse zgodi v samo nekaj dneh (arhitekti projektirajo en projekt mesece, ur-banisti pa še dlje). Za grafičnega oblikovalca je pomembno, da pozna tehnologijo papirja, tiska, vezave (...), ker bo edino tako lahko res dobro kontroliral svoj projekt. Njegove tipične naloge so recimo zasnova platnic za knijgo ali revijo, ovitek za CD, plakat, letak in podobno.

Skripta, ki jo pravkar berete, je tudi rezultat takšnega dela. Napisani tekst in izbrane grafike treba razporediti na papir na tak način, da bo vsebina čim bolj nemoteno prišla do izraza.

7

Industrijski oblikovalecTudi v tem primeru je za to najbolje iti na ALU, smer Industrijsko oblikovanje, z nekaj truda pa se tega tudi ‘navaden’ arhitekt lahko priuči. Industrijski oblikovalec je precej redko zgolj ‘industrijski oblikovalec’, ker se mora zaradi velike kompleksnosti poglobiti v eno izmed podpanog, kar pa časovno izključi ostale. Zelo zahtevna je naloga oblikovanja avtomobilov, in običajno so oblik-ovalci avtomobilov kar specializirani v to smer (na nekaterih tujih fakultetah je možno to posebej študirati). Splošno gledano pa mnogi dizajnirajo različne stvari; kuhinjske pripomočke, pohištvo, audio naprave, računalniško opremo, modne dodatke in podobno.

Oblikovalec svetlobe To je razmeroma nov poklic. V zadnjem času imamo vse več in več različnih svetil, ki dajejo cel spekter različnih svetlob, ki se med seboj ločijo tako po svetlobni temperaturi, jakosti, obliki snopa in drugih fizikalnih ali estetskih lastnostih. Nekatera svetila so celo elektronsko krmiljena. Zato se je razvila stroka, ki se ukvarja prav z razporejanjem in urejevanjem teh svetil v zaključeno celoto. Dokazano je, da tudi supermarketi precej več prodajo, če imajo artikle pravilno osvetljene, delovna učinkovitost se v pravilno osvetljenih prostorih znatno poveča, s pravo svetlobo lahko ambientu poudarimo vzdušje ali ga popolnoma ubijemo. Poleg tega si svetlobni oblikovalci pogosto dajo duška na raznih sejmih ali drugih spektaklih, kjer ustvarjajo prave svetlobne parke, light-showe in podobno. Treba je ločiti med oblikovalcem, ki oblikuje svetilo (torej luč) in svet-lobnim oblikovalcem, ki oblikuje svetlobo. Pri nas se s tovrstno problematiko ukvarja kar nekaj ljudi, najbolj znano je podjetje Arcadia (www.arcadia-svetila.si).

8

Prostorski akustikPrecej malo je ljudi, ki se odloči za to specializacijo, predvsem zato, ker so potrebe trga razmer-oma majhne v primerjavi s prejšnjimi vejami. Njegovo delo je, da poskrbi za dobro akustičnost prostorov, kjer je to pomembno (gledališča, kino dvorane, operne hiše, snemalni studiji...). Pri tem delu se opravlja precej terenskih in laboratorijskih meritev saj je teoretična osnova tega dela še vedno toliko ohlapna, da se napake pri gradnji lahko vedno pojavijo in prostor ne zveni kot bi moral. S to znanostjo sem se tudi sam ukvarjal v okviru diplomske naloge in pri tem analiziral obstoječo dvorano Doma na Vidmu v Ilirski Bistrici. Črte, ki se širijo iz odra pomenijo odboje zvočnega valovanja.

Krajinski arhitektArhitekti, ki diplomirajo na Fakulteti za arhitekturo se načeloma ne lotevajo nalog, ki zahtevajo oblikovanje krajine ali parkovnih ureditev. Krajinski arhitekti pa so specialisti prav za to. Tekom študija na Biotehniški fakulteti spoznajo številne rastlinske vrste ter z njihovimi biološkimi in likovnimi lastnostmi uspejo ustvarjati vrtove, zasaditve, parke in vse kar bi lahko temu bilo podobno. Za vse večje objekte oziroma zunanje ureditve, je sodelovanje arhitekta in krajinskega arhitekta zelo pomembno. Če nekako poenostavimo, lahko rečemo, da arhitekt gradi s klasičnimi (neživimi) gradbenimi materiali, kot so recimo beton, opeka, les ali steklo, med tem ko krajinski arhitekt oblikuje prostor z živimi rastlinami, ki skozi čas rastejo in dokončujejo njegovo vizijo.

To je v grobem pregled najbolj tipičnih karier, ki jih ubirajo arhitekti. Seveda pa je realno gledano teh smeri toliko, kolikor je tudi diplomiranih arhitektov. Nekateri postanejo celo teoretiki, ki arhitekturo analizirajo skozi družbene in zgodovinske tokove, spet drugi najdejo svoj prostor v oblikovanju scenografij za odrske predstave, filme ali televizijo, zaidejo v sorodne panoge, kot so modni dizajn, film, fotografija, tipografija (oblikovanje črk in pisav) ter še mnoge druge smeri, ki se ubadajo s prostorsko-vizualnim dojemanjem in ustvarjanjem. Potrebno pa je še enkrat opozo-riti, da so za te dejavnosti veliko primernejše specializirane fakultete in da se Fakulteta za arhitek-turo ne ukvarja primarno z izobraževanjem takšnih sorodnih dejavnosti.

9

Čeprav študij in poklic arhitekture omogoča številne stranske usmeritve, od grafičnega ali indus-trijskega oblikovanja, do scenografije, kostumografije, oblikovalca svetlobe, prek konstrukterstva pa vse do urbanizma (in še marsičesa drugega), pa glavnina arhitektov pristane pri načrtovanju hiš. Naštejmo nekaj glavnih panog/tipov arhitekture:

- Stanovanjska arhitekturaSem prištevamo hišo kot posodo našega življenja. Lahko so to enodružinske stanovanjske hiše, dvojčki, vrstne hišice ali stanovanja v blokih.

- Arhitektura javnih zgradbTo je eno najširših področij. Pokriva veliko število objektov, ki so namenjeni družbeni rabi, to so recimo banke, magistrati, knjižnice, športni centri, šole, vrtci, bolnišnice, avtobusne in želežniške postaje...

- Industrijska arhitekturaPri projektiranju industrijskih objektov ima arhitekt običajno bolj malo besede. Glavnino določijo tehnologi, ki usklajujejo in organizirajo delovne procese. V Skandinaviji (npr), kjer je nivo kulturnega ustvarjanja nekoliko višji, pa pogosto povabijo arhitekte tudi h kreativnemu sodelovanju, tako da marsikatera njihova tovarna ni zgolj ‘škatla’. V zadnjem času se je razmah-nila še ena podobna veja, to je ‘trgovska arhitektura’ velikih prodajnih hal, kjer imajo arhitekti še vedno nekaj vpliva na končni izgled super prodajnega centra. Notranjost je običajno prepuščena tehnologom.

- Sakralna arhitekturaEna najbolj prestižnih nalog, ki lahko doleti arhitekta, je oblikovanje sakralnih prostorov, kjer duhovnost doseže svoj vrhunec. Pod sakralno arhitekturo razumemo arhitekturo cerkva, tem-pljev, grobnic, mavzolejev, preročišč...

Seveda pa poleg teh panog obstaja še veliko število ostalih možnih naročil, od oblikovanja spome-nikov do poslovnih nebotičnikov in nemara celo parkovnih ureditev, čeprav je te bolje zaupati krajinskim arhitektom.

Stavbni členiStavbni členi so sestavni elementi zgradbe, ki jih vsebuje skoraj vsaka stavba, ne glede na svoj na-men. Naštejmo in na hitro opišimo nekatere najvažnejše:

- ZidZid je eden najosnovnejših stavbnih členov. Skozi zgodovino se je pojavljal v različnih materialih, a vedno je služil bolj ali manj enakemu namenu; zavarovati človeka in njegovo imetje pred vplivi okolja in nositi streho nad glavo. Ločiti moramo nosilni zid od predelnega. Naloga slednjega ni nošenje konstrukcijskega bremena, pač pa zgolj razdelitev prostorov.

- StrehaStreha ima podobno nalogo kot zid, le da nas ščiti pred vplivi ‘od zgoraj’, hkrati pa preprečuje uhajanje toplote. Mnoge kulture so razvile zelo dekorativne vrste streh.

Hiša - glavni predmet arhitekture

10

- SteberSteber je nadomeščal zid povsod tam, kjer si je človek želel večjo prehodnost prostora, obenem pa je še vedno imel nekaj za podpret (streho ali gornjo ploščo, nadstropje). Mentalni izvor stebra je v drevesnem deblu. Prvi stebri so bili prav iz drevesnih debel (od tod tudi nekatere oblike kapitelov pri antičnih Egipčanih, Sumercih, Grkih...).

- OknoČe smo preveč zaprti, bo hiša manj uporabna. Z oknom spustimo v zaprt prostor nekaj svetlobe, omogočimo pa tudi menjavo zraka. Okno pomeni vizualno komunkikacijo z zunanjim okoljem.

- DimnikOsnovna naloga dimnika je, da odvaja odvečni dim iz prostora kjer nastaja, ven. Vendar se je kmalu dimnih razvil v zelo lep likovni element zgradbe, tako da lahko širom Slovenije opazimo dimniške kape, ki so že same po sebi zelo lepe.

- VrataVrata so namenjena komunikaciji med prostori. Z njimi zid odpremo in kasneje zapremo, ko si prehodnosti ljudi, svetlobe, zvoka in zraka ne želimo več.

- Vhod, portalObstaja ključna razlika med vrati in vhodom. Vrata so zgolj sredstvo za odpiranje stene, vhod oz. portal pa ima simbolno vrednost, ki vhodu daje težo in pomen. Do sedaj smo naštevali zgolj uporabne in konstrukcijske stavbne člene, tu pa imamo že opravka z neko subjektivno vrednostjo, ki ga ne opišemo tako zlahka. Z oblikovanim vhodom želimo na obiskovalca ali mimoidočega napraviti poseben vtis o stavbi s katero se je srečal in v katero vstopa.

- Stopnice, stopniščeStopnice so ključni povezovalni element med nadstropji (etažami). Lahko so to čisto navadne stopnice za vsakdanjo rabo, lahko pa imajo slavnostni pridih. Poznamo namreč celo vrsto slavnos-tnih stopnišč, ki se kar razlijejo v prostor in dajo človeku posebne občutke pomembnosti tega trenutka. Taka stopnišča imajo običajno plitkejšo stopnico, pa tudi ograja in detajli so pazljivejše oblikovani.

- Balkon, terasaBalkon se od terase loči po tem, da pod njim ni zaprtega prostora, pač pa se konzolno izteže v prostor. Predhodnik balkona je (leseni) gank, ki se je iztezal iz nekaterih slovenskih hiš, bil pa je iz lesenih tramov, ki so bili podprti z lesenim stebrom na eni strani in zabiti v kamnito steno, na drugi.

11

Zahteve dobre arhitekture:

- Izpolnjevanje svojega namena, uporabnostStavba mora izpolnjevati svoj namen. Ljudje, ki v njej živijo, delajo ali so z njo kakorkoli povezani, se morajo počutiti izpolnjeni. Stavba svojim uporabnikom ali stanovalcem ne sme povzročati nepotrebnih preglavic, kot so spotikanje ob stopnice, preveliki hodniki (in premajhne kuhinje), nelogična razporeditev prostorov, ki prinese mnogo težav, ipd. Hiša pa mora biti tudi v okolje pravilno umeščena. Pravimo, da z okoljem komunicira. Ni vseeno na kateri strani vstopamo in kam gledamo iz spalnice.

- Tehnična dovršenostStavba mora izpolnjevati tehnične zahteve varnosti in ugodja. To so zadeve trdnosti (statika), termične izolativnosti, vodne izolativnosti, paroprepustnosti... V kolikor stavba te zahteve celo presega in jih poveže z ostalimi vrednostmi (likovnost gre pogosto v paru s preseženo statično vrednostjo), govorimo o izjemnem dosežku. Vsekakor je dobro, da arhitekt uporabi vrhunske materiale in najnovejša dognanja fizike.

- Likovna vrednostLjudje imamo radi, da je naše bivalno, delavno in rekreacijsko (sprostitveno) okolje tudi prijetno na oko. Tu so v prvi vrsti pomembne značilnosti kompozicije in barvnega reda, tako v plosk-ovnih, kot tudi v prostorskih odnosih. Prej smo dejali, da gresta pogosto likovna in tehnična vrednost z roko v roki. Za primer poglejmo mojstrovine Santiaga Calatrave. Njegove konstrukcije najpogosteje “preprosto” sledijo obremenitvenim krivulijam, hkrati pa so božansko lepe. Naše oči pogosto tisto kar je smotrno in tisto kar je lepo kar poenotijo. V naravi najdemo zglede. Narava nikoli ne naredi ničesar, kar ne bi bilo smotrno, in mogoče jo zato zaznavamo kot lepo. Vzorec žilic na palmovem listu je skoraj gotovo najbolj smotrn za tisti list in najbrž se nam zato zdi tudi tako lep.

Če je potem Calatrava napravil streho, ki bo podobna palmovemu listu, potem bo hotel tudi sistem podpor napraviti na najbolj smotrn način, in tako ločeno prišel do istega rezultata kot palmovo drevo. Omeniti še treba, da lahko arhitektovo delo močno kazijo nepotrebni elementi, ki se ne vklapljajo v celoten koncept njegovega dela in so tam samo ‘zaradi lepšega’. Dober dizajn ni odvsen od stila, časa ali trendovske lepote. Dober dizajn je logičen in večen! Priporočam, da si preberete 10 načel dobrega dizajna, ki jih je zapisal sloviti oblikovalec Dieter Rams, avtor številnih uspešnih Braunovih izdelkov v 60’ in 70’ letih 20. stoletja. Čeprav je bil Rams industri-jski oblikovalec, pa njegova načela veljajo tudi za grafiko, arhitekturo in še kaj.Verjetno se to zdi sila preprosto, toda pri vrednotenju bomo vseeno ugotovili, da je kvalitetne ar-hitekture sila malo. V uvodu smo zapisali, da je arhitektura sila interdisciplinarno ustvarjanje, kar zahteva močan karakter in pronicljiv um. V praksi pa pogosto tudi to ni dovolj, saj se na pot do-bri arhitekturi postavlja kupe birokratskih in družbeno pogojenih ovir, pa tudi naročniki so lahko svojeglavi. Kvaliteta arhitekture v nekem okolju je odvisna od nivoja splošne kulturne zavedanosti družbe. V taki družbi bodo arhitekti bolje izobraženi, imeli bodo prostejše roke pri ustvarjanju, bolje bodo nagrajeni, družba pa bo živela v kvalitetnejšem okolju.

12

To je za nas najpomembnejši del snovi, ki jo moramo predelati. Risanje je arhitektov edini pravi jezik komunikacije, zato ga je pomembno dobro obvladovati. V grobem ločimo več različnih tipov arhitekturnih risb, ki jih ločimo glede na namen in način izdelave.

Prostoročna skicaIzredno pomembno je, da arhitekt oziroma oblikovalec obvladuje prostroročno skiciranje. Le tako bo znal svoje misli prenesti na papir in jih dejansko preizkusiti. Arhitekt (seveda tudi oblik-ovalec, pa tudi urbanist, a bomo zaradi enostavnosti vse to v naprej nadomestili le z besedo arhi-tekt, pri čemer mislimo na vse dejavnosti, ki se tičejo oblikovanja ploskve ali prostora) v začetku najpogosteje razmišlja s svinčnikom v roki in išče rešitve, ki mu ustrezajo. Bolj kot bo njegova roka izvežbana, hitreje in učinkoviteje bo lahko razmišljal. To pa ni edini namen prostoročne skice. Prostoročna skica je zelo pomembna, ko je potrebno nekomu nekaj razložiti. Arhitekti si v medsebojni komunikaciji vedno pomagajo tako, da drug drugemu skicirajo svoje misli. To se dogaja med že med študenti, med študenti in profesorji, kot tudi med profesionalnimi arhitekti. Za tovrstno skiciranje ni potrebno biti kaj posebno “rojen talent”, dovolj je dosledna raba črt in ploskev, ki se jo je možno priučiti in zvaditi. Najbrž večina ljudi nima enakih prirojenih sposob-nosti kot Kimi Raikkonen, pa vendar se lahko skoraj vsi naučimo obvladovanja vozila do te mere, da lahko normalno vozimo po cestah.Skica ni nujno “realistična“. Pogosto lahko prikazuje sam izbrane elemente stavbe ali njenega delovanja, kar je iz gradbenih načrtov včasih težko razbrati. Tako lahko v skici veliko nazorneje ponazorimo gibanje ljudi v stavbi, koncept prezračevanja, osončenja in podobno.

Prostoročna skica je zelo primerna tudi za prostorsko “seciranje” objekta in analizo njegovih geometrijskih značilnosti. Na ta način lahko sebi in drugim neko obliko predstavimo in jo prikažemo na razumljiv način. Žarnica ni “krompir” ampak je v osnovi kompozit krogle, večjega in manjšega valja ter malega stožca na koncu navoja. Če stvari gledamo na tak način, bo naše razumevanje prostora globlje, naše ustvarjanje lažje in tudi skiciranje bo potekalo veliko hitreje in

Arhitekturna risba

13

natančneje. Skiciramo lahko tudi na popotovanjih. Med skiciranjem smo prisiljeni opazovati ve-liko natančneje kot takrat, ko fotografiramo, in tako obiskane kraje veliko intenzivneje doživimo že med sami popotovanjem, pa tudi kasneje nanje ohranimo močnejši spomnim. Problem fo-tografiranja ni samo v površnejšem opazovanju, pač pa tudi v tem, da se čez leta pogosto bolj kot samega potovanja spominjamo fotografij, ki smo jih posneli. Navsezadnje, fotografije smo kasneje gledali veliko večkrat kot kraj sam, pri skiciranju je pa ravno obratno. To lahko kot fotograf in risar potrdim iz izkušenj. Spodaj so moje skice iz Siene in Firenc.

Načrt, tehnična risbaKo je arhitektu že jasno kaj hoče narediti, se loti izdelave idejnega načrta. Ta se običajno riše v merilu 1:200 (za večje stavbe) ali 1:100 (za manjše stavbe). Veliki urbanistični projekti se koncipirajo v manjšem merilu, detajli arhitekture in oblikovanja pa v večjem. Načeloma lahko rečemo, da se idejni načrti rišejo v nekem merilu, ki še ne dopušča prehudih detajlov, tako da se arhitekt še vedno ukvarja bolj s konceptom, kot z izvedbenim delom. Ko je to gotovo in je z izdelkom zadovoljen, preide na izdelavo podrobnejših načrtov. Sedaj se s samim kon-ceptom ne ukvarja več toliko (to mora biti že dorečeno), pač pa rešuje detajle zasnove. V arhitekturi se tako izdela Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (na kratko temu rečemo PGD), ki je v primeru manjših stavb že praktično enak naslednji fazi; Projekt za izvedbo (PZI, običajno v merilu 1:50, z detajli v merilu 1:25 ali 1:10). Vmes je lahko še kakšna faza, pač odvisno od velikosti, kompleksnosti in obsega projekta. Ker pa se zgodi, da se kakšen popravek naredi tudi med samo gradnjo, je potrebno načrte popraviti in vnesti spremembe (Projekt izvedenih del - PID). To je pomembno, kajti končni načrt se mora ujemati z dejanskim stanjem za primere kasnejših adaptacij (ali za primer, ko bi morali reševalci potegniti ujete ljudi, je prav, da imajo realne načrte zgradbe).

14

Načrte se je včasih risalo na velike plahte papirja na mizah za tehnično risaje s svinčnikom, glavne črte so nato prevlekli z rapidografi, ki jih ljubkovalno imenujemo rotringi (po najbolj znanem proizvajalcu Rotring). Takšno risanje je posebej zamudno in ne dovoljuje mnogo popravkov, vendar pa omogoča zelo dober pregled nad delom. Danes je to tehniko zamenjal računalnik. Riše se v posebnih programih za tehnično risanje, ki omogočajo razmeroma hitro risanje in enostavno popravljanje (včasih so morali kar vse na novo zrisati...). Najbolj razširjen je AutoCAD, ki ga uporabljajo tudi strojniki in gradbeniki (prednost je torej tudi v kompatibilnosti s sodelavci pri projektu). Drugi gigantski program je ArchiCAD, ki pa je glede na svojo logiko povsem druga zgodba. AutoCAD je namreč popolna simulacija risanja, kakršnega smo vajeni s šestilom in ravnilom. ArchiCAD pa je bolj simulacija gradnje. Tu ne vlečemo črt in ploskev, pač pa dejansko postavljamo virtualne zidove s svojimi višinami, debelinami in prerezi. V te zidove vstavljamo okna, vrata, odprtine (...), kakor da bi resnično gradili. Na koncu iz tega dobimo ven načrt in tudi 3D model zgradbe, ki smo jo gradili. ArchiCAD je za idejne projekte tako veliko bolj primeren (in tudi hitrejši), ker nam omogoča hitro kontrolo nad celotno zgradbo in idejo. Zelo je prim-eren tudi za izdelavo končnih 3D modelov, vendar pa je manj primeren za izdelavo PGD in PZI načrtov, ker nekoliko slabše podpira črtno risbo in zato prihaja do mnogih neljubih zapletov. Pa tudi kompatibilnost je veliko slabša, če je treba načrte poslati v korekturo strojnikom (za inštalacije) ali gradbenikom (konstrukcija, statika).

Prostorski prikazVelika večina ljudi ni izšolana, da bi si iz abstraktnih načrtov znala dobro predstavljati, kako bo stvar izgledala v resnici. Na bo to zasnova mesta, hiše ali kosa pohištva, dobro je, če napravimo tudi 3D model. Ta se napravi bodisi kot fizična maketa (iz lesa, kartona, pleksi stekla...), lahko pa ga tudi izrišemo. Izrišemo ga lahko s konstrukcijsko risbo (bodisi na roke ali z računalnikom), ki je napravljena po točnih metodah opisne geometrije, ali pa napravimo 3D model v računalniku, ki ga potem lahko vrtimo in gledamo, kakor nam paše. Ljudem je posebej všeč, če tak model obdelamo v kakem 3D oblikovalskem programu (3D Max, Maya, Rhino...), ki lahko napravi resnično fotorealistične poglede našega izdelka. Kako sposobni so taki programi pove že dejstvo, da z njimi (in njim podobnimi) izdelujejo okolja in objekte za ZF filme (Star Wars...). Taki programi pa so zelo kompleksni, zahtevajo zelo močno PC ali Mac mašino ter ogromno časa. Arhitekti se jih poslužujejo le v posebnih primerih, večinoma raje narišejo prostoročno skico. Nekateri jo pobar-vajo z barvicami ali akvareli. Tak prikaz je včasih še celo boljši iz povsem psihološkega razloga. Računalniški 3D model namreč ne laže in prikaže vse natančno tako kot bo v resnici (oz. kot smo zmodelirali). Ročna skica pa dopušča precej prostora za manipulacijo, tako da lahko kakšno stvar priredimo, poudarimo in prikažemo bolj plastično. Nepotrebne detajle lahko izpustimo in tako pride tudi koncept bolj do izraza. Nekateri arhitekti so pravi mojstri takega načina prikazovanja.

15

Prostoročno risanje

PisalaProstoročno risanje izvajamo s svinčnikom ali kakšnim drugim pisalom (lahko tudi s flomas-trom). Svinčnk je posebej primeren, ker ga lahko dobimo v različnih trdotah, ki rezultirajo v različne sivine črt ali ploskev. Trdoto označujemo s črkami H in B. H so trši svinčniki, B so mehkejši. HB je oznaka srednje trdote, ki je primerna za vsakodnevno rabo. Številka pred črko nakazuje stopnjo trdote ali mehkobe svinčnika. 3H je tako trši do 2H, ta pa trši od H. Enako je 3B mehkejši od 2B, ta pa od B. Omeniti je treba, da je pri vsem tem med samimi proizvajalci pre-cej neskladja. Svinčniki nekega podjetja, ki so označeni recimo z 2B so lahko po lastnosih prim-erljivi s svinčnikom HB, ki ga izdeluje kako drugo podjetje. Zato je potrebno nekaj preizkušanja, da odkrijemo tisto, kar nam najbolj ustreza, potem pa se je pametno tega držati.

PapirZa namene risanja obstaja malo morje različnih papirjev, ki se razlikujejo po trdoti, teksturi, barvi, vpojnosti na vodne barve.... Odvisno od namena in osebnega okusa se odločimo za svoj papir. Take skicirke so praviloma precej drage. Za namene navadnih vsakodnevnih skic lahko uporabljamo čisto navaden A4 80g papir, za resnejše prostoročno risanje pa A3 risalne liste. V večini primerov bomo prav lepo odpravili. Za risanje je izredno važno, da smo sproščeni, in zavs-est, da rišemo na pošastno drag papir, ne pripomore k sproščenosti in lahko kaj kmalu izniči vso kvaliteto, ki smo jo plačali. Seveda nas lahko po drugi strani nekoliko dražji papir prisili k bolj resni in zavzeti vaji, zato je v končni fazi tudi stvar okusa in osebnih preferenc, kaj bomo izbrali.

Tehnika črte, ploskveV tem razdelku se bomo podali v prakso risanja. Povedali bomo zgolj osnovne stvari, ker se tega iz knjig težko naučimo. Glavnino bomo predelali v praksi.

Risba je ploskovna tvorba. Karkoli narišemo, vedno rišemo samo ploskve. Prostorski učinek dosežejo naši možgani zaradi spremembe vrednosti, ki jo napravimo na papirju. Ta vrednost je lahko sprememba svetlosti ploskve, črte ali posebna geometrija črt in ploskev, ki jih možgani prepoznajo in povežejo v abstraktno prostorsko tvorbo, ki zaživi v naši glavi. Posebej slikarji radi rišejo zgolj s spreminjanjem barvne vrednosti. Za arhitekta je taka skica neprimerna. Samo črtna skica lahko analizira in secira prostor in prostorske tvorbe.

Poglejmo si nekaj vaj, s katerimi bomo našo tehniko natrenirali do te mere, da bomo lahko suvereno narisali vse, kar nam bo srce poželelo. Še enkrat poudarjam; to ni nekaj za kar smo vsi enako “rojeni”, dejstvo je, da nekateri rišejo bolj smelo, kot drugi. Toda četudi vsak ne more napisati sonetnega venca, to še ne pomeni, da tudi ostali nimajo pravice ali sposobnosti govora in pisanja. Prav tako se lahko naučijo lepega izražanja, ki bo lahko pri ostalih deležno občudovanja. Le nekaj več vaje je potrebno.

16

Vaje za treniranje tehnike

Te vaje so še posebej začetniku sila dolgočasne, vendar so NUJNO potrebne, da bomo lahko narisali svoje risbe. Še posebej na začetku jih je potrebno izvajati vsak dan!!! Preden se lotite resnejšega risanja, jih jemljite kot ogrevanje in že po enem tednu boste opazili vidno razliko! Z vztrajnim ponavljanjem pa boste dosegali odlične rezultate.

1. Vaja – črtaNa papirju si označite dve poljubni točki. Na začetku naj bosta na razdalji kakih 5 cm. Sedaj pa skoznju povlečite ravno črto, tako da začnete kakih 5 cm pred prvo in končate enako 5 cm za drugo. Roko kar korajžno povlecite, ne se bati! Ne vlecite črte bojazljivo ampak čim bolj samoza-vestno. Če piki zgrešite, nič zato! Pa drugič. Važno je, da ste poskušali črto suvereno povleči. Že po nekaj vajah se bo vaša natančnost izboljšala in takrat lahko začnete povečevati razdaljo med točkama. Ta vaja je izrednega pomena za prostorsko risanje, zato je nikar ne izpuščajte!

2. Vaja – vrednost črteSedaj pa poskusite pri vleki črte med točkama s svinčnikom zmanjševati pritisk, tako da boste dobili črto, ki bledi. Poskusite še v obratni smeri, da začnete iz nič in črto proti koncu jačate.

3. Vaja - šopMogoče je za začetek streljati skozi dve točki nekoliko težko. Poskusite z naslednjo vajo. Narišite poljubno ravno črto, nato pa nanjo poljubno sekanto. Sedaj skozi njuno presečišče povlečite še kup drugih črt, tako da dobite kar se da bogat šop daljic.

17

4. Vaja – šop IIPonovite 3. vajo, le da jo obogatite s pravokotnicami na navidezno simetralo kota posameznih dveh premic. Tako boste dobivali množico enakokrakih trikotnikov z vrhom v presečišču šopa.

5. Vaja – krivuljeDa ne bomo vadili zgolj ravnih črt, si označito 3 ali 4 poljubne točke (enako kot v 1. vaji) in skoznje povlecite poljubno krivulijo. Krivulija je lahko S oblike, lahko je konkavna ali konvek-sna... Važno je le, da jo vlečete resnično skozi točke (oz. čim bliže, če jih že ne zadanete).

6. Vaja – vzporednicePonovite 1. vajo. Dobljeni premici na razdalji do 1 cm povlečite vzporednico (točk si ni potrebno označevati). Poizkušajte z različnimi razdaljami med vzporednicami. Poskusite isto še s krivul-jami!

7. Vaja - ploskveKo boste delali 4. vajo, boste nehote narisali kup trikotnih in trapeznih ploskev. Poskušajte jih s svinčnikom pobarvati v različnih sivinah, ki jih kontrolirate s trdoto svinčnika ali stopnjo pritiska. Pri tem lahko izbirate dva načina; bodisi poskušate ploskvico pobarvati čim bolj enako-merno, bodisi pa ustvarite čim bolj enakomeren prehod. Pri tem razmislite, kak prostorski efekt je sugeriran našim možganom pri izbiri ene ali druge opcije. Na kak način naj barvamo, da bo ta efekt največji?

18

8. Vaja – šrafurePostopajte enako kot v 7. vaji, le da se namesto barvanja poslužite šrafiranja. Pod poljubnim kotom povlečite med ploskvicami ravne vzporednice na neki primerni razdalji. Videli boste, da je zelo težko ohranjati enakomerno razdaljo med črtami, ker “roka sama sili” k temu, a v ožjih delih riše vzporednice na manjši razdalji, na širših pa v večji.

9. Vaja – elipseTo je spet ena težjih vaj. Ponovite 4. vajo, le da narišete veliko število pravokotnic na navidezne simetrale kotov. Sedaj pa v dobljene trapeze poskusite včrtati elipso.

19

10. Vaja - domišljiske risbeRobove zvezkov, telefonske listke ali skicirko lahko napolnite z risbami domišljiskih ali videnih tvorb. V malih skicah trenirate vse naštete tehnike in spoznavate zakonitosti risanja trodimenzionalnega prostora v ravnini. Da-jte si duška, igrajte se, kot da ste ponovno stari 4 leta, ko ste dobili nov paket barvic. Raziskujte oblike, volumne, sence, barve, črte... Če v tem ne uživate, nima smisla.

Če boste te vaje redno izvajali, si boste pririsali zelo mehko, sproščeno in tekočo potezo. Vaše risbe bodo vse boljše in boljše.

20

O kompoziciji

Kompozicija je čisto preprosto pomeni načn na katerega stavimo skup stvari v večjo celoto. Skla-datelj zlaga glasbene tone v simfonijo, slikar barvne ploskve v sliko, pesnik besede v pesem, arhi-tekt pa nemara stavbne člene v stavbo ali pa celo stavbne člene komponira iz bolj elementarnih enot, kot so materiali (beton, opeka, steklo, les, jeklo...) in oblike. Različna obdobja so iskala odgovore na to, katera kompozicija je najboljša in kakšna so pravila po katerih naj urejamo svoje ustvarjanje. Prišli so do različnih odgovorov; renesansa je tako visoko cenila razmerja zlatega reza, kvadratnih korenov števil 2 ali recimo 3, ter formate kvadrata, kroga, zlatega pravokotnika (pravokotnik v razmerju zlatega reza, danes imamo takšne kreditne kartice),

barok pa je poleg tega prisegal na simetrijo in uravnoteženost, čeprav si znotraj ene simetrične polovice privoščil nekoliko več svobode od izčiščene renesančne doktrine, kot vidimo na primeru cerkve Sint-Pieter-en-Pauluschurch (Belgija 1670-1677):

Toda čeprav lahko trening kompozicijskih principov izostri umetnikov občutek, pa ga prav tako lahko ukalupi v ustaljene vzorce in oddalji od izvirnega ustvarjanja. Predvsem slikarji na prelomu prejšnjega stoletja, primitivisti, so se hoteli otresti teh priučenih teoretskih predpostavk (in z njimi priučenih napak) ter začeli študirati umetnost afriških plemen ali predšolskih otrok, da bi

Wik

imed

ia

21

se ponovno povezali z instinktivnim delom svojega ustvarjanja. Eden najvidnejših predstavnikov te veje slikarstva je bil Paul Gauguin, za primer je tu njegova slika Rumeni Jezus iz leta 1889:

In nekaj seveda je na tem. Zabloda je misliti, da je ustvarjanje popolnoma razumski proces, ki ga je možno obvladovati z nekaj preprostimi matematičnimi vzorci. Svet bi bil zelo pust, če bi temu bilo tako, vendar je enako zmotno ustvarjane razložiti kot zgolj čustven in intuitiven proces. Ustvarjanje je oboje hkrati. In ni zgolj erupcija kreativnosti, včasih postane tudi mukotrpno, dolgočasno in ponavljajoče se opravilo. Pomislite le na umetnika, ki zlaga kamenčke v mozaik ali kiparja, ki polira kamen. Nič kaj dosti umetniškega ne utegne biti v tem, zgolj obrtniška praksa. Toda to je del “posla”, ki ima mnogo različnih faz, mnogo različnih načinov in mnogo različnih pristopov. Verjetno toliko, kolikor je umetnikov samih. Najbrž je to razlog, zaradi katerega umetniški zgodovinar Gombrich pravi, da Umetnost ne obstaja, obstajajo zgolj Umetniki.Teorija in poznavanje preteklih del sta tako pomembna, toda nikakor ne moreta nadomestiti umetnikovega občutka, da je nekaj narejeno “ravno prav”. Pomislite kako zlagate rože v šopek in iščete pravo postavitev, dokler se v nekem trenutku cvetlice znajdejo tako, da so “ravno prav”. Ali ko preudarjate razpored družinskih fotografij polici dnevne sobe in nikakor niste zadovoljni, nato pa zamenjate dva ali tri okvirje med sabo in polica kar zažari v harmoniji in skladnosti. Globoko nekje vam odleže, sedaj je “ravno prav”. To je tisti občutek usklajenost, ki je mogoče edini skupen vsem umetnikom v različnih obdobjih in panogah umetnosti in menim, da zanj ni možno napisati recepta v naprej, kot bi nekateri radi dokazali. Arhitekturna, slikarska, kiparska, glasbena (ali katera koli druga) dela, ki imajo to kvaliteto, da tudi mi, kot opazovalci in poslušalci lahko dojamemo, kako je vse “ravno prav”, so sicer lahko analizirana za nazaj, da tudi razumsko dojamemo del razlogov, zaradi katerih nas tako ganejo, toda nič ni narobe če drugega dela teh razlogov niti ne poskušamo razložiti. Problematika je relativna tudi iz kulturnega vidika. Raziskave kažejo, da imajo azijci nekoliko drugačno dojemanje prostora in prostorskih razmerij od nas, zahodnjakov. Med tem, ko se zahodnjaki zelo ozko osredotočamo na objekte v prostoru, azijci razmišljajo bolj o prostoru med objekti oziroma prostoru kot celoti. Ta celosten način razmišljanja je čutiti tudi v njihovi filozo-fiji, posebej lepo pa se izraža v njihovi popolnoma drugačni estetiki slikarstva, dizajna, stripov, animiranih filmov, arhitekture...Študij kompozicije je tako pomemben, a le v pravem kontekstu, ko ne zanemarjamo svojega lastnega, prirojenega občutka za harmonijo, uravnoteženost in skladnost tistega kar počnemo s tistim, kar želimo ustvariti. Študij je namenjen bolj izostritvi tega občutka.

Paul

Gau

guin

/ W

ikim

edia

22

Viri in literatura

Gombrich, E.H.: The story of Art; Phaidon, London, 2006McCloud, S.: Understanding comics, Harper Paperbacks, 1994Robinson, K.: The Element, Viking Penguin, New York, 2009 Tufte, E.: Envisioning information, Graphic Press, Connecticut, 1998Tufte, E.: The Visual Display of Quantitative Information, Graphic Press, Connecticut, 2007

Wikipedia:http://en.wikipedia.org/wiki/Paul_Gauguin (18.2.2009)http://en.wikipedia.org/wiki/Golden_proportion (18.2.2009)

by Wonderlane

by austrini

by Akoll

by Johnk85

by _Nicolas - designer

by High-Rising Kazakhstan

by O100 DESIGN

by e³°°°

by NguyenDai

Avtorji slik (Flickr.com):

Grafike so prodobljene preko licence Creative Commons portala www.flickr.comAvtor ostalih grafik je Marjan Krebelj, razen kjer je drugače označeno.Skripta je popravljena in pregledana aprila 2010.

Skripta in besedilo je licencirano z licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-Share Alike, kar pomeni: “priznanje avtorstva” + “nekomercialno” + “deljenje pod istimi pogoji” Ta licenca dovoli uporabnikom avtorsko delo in njegove predelave reproducirati, distribuirati, dajati v najem, priobčiti javnosti in predelovati samo pod pogojem, da navedejo avtorja, da ne gre za komercialno uporabo in da tudi oni naprej širijo izvirna dela/ predelave pod istimi pogoji. Več o licenci: http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/Pravno besedilo: http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/legalcode

by Akoll