UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Alen Vidmar: Informiranost mladih o anoreksiji...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

INFORMIRANOST MLADIH O ANOREKSIJI

NERVOZI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2015 Alen Vidmar

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Viš. predav. dr. Klavdija Čuček Trifkovič

Alen Vidmar: Informiranost mladih o anoreksiji nervozi

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, viš. predav. dr. Klavdiji Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg. za

pomoč, podporo in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se ravnateljici Srednje zdravstvene šole Celje Katji Pogelšek Žilavec za

omogočanje in pomoč pri izvedbi raziskave.

Zahvaljujem se tudi anketirancem za sodelovanje v raziskavi.

Posebej pa se zahvaljujem družini in vsem sorodnikom, še posebej mami, ki so mi skozi

študij stali ob strani, me finančno podpirali in verjeli vame ter prispevali k temu, da sem to,

kar sem.

Zahvaljujem se tudi vsem prijateljem in vsakemu posebej, ki je prispeval k nastanku

mojega diplomskega dela.


Izjava študenta o avtorskem delu


I

Povzetek

Teoretična izhodišča: Anoreksija nervoza je duševna motnja, ki je v današnjem svetu

vedno bolj pogosta in v največji meri prizadene prav mladostnike, ki podležejo visokim

standardom in idealom, ki jih narekuje družba in način sodobnega življenja.

Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti motnjo hranjenja s poudarkom na

anoreksiji nervozi in vlogo medicinske sestre pri zdravljenju in ozaveščanju o anoreksiji

nervozi. Želeli smo ugotoviti kakšno je znanje in informiranost mladih o anoreksiji

nervozi, in kakšen pomen ima medicinska sestra pri predajanju svojega znanja mladim o

tej duševni motnji.

Metodologija raziskovanja: Uporabili smo deskriptivno in analitično metodo

raziskovanja s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 23 vprašanj. Ob pregledu

strokovne domače in tuje literature smo opisali motnjo hranjenja s poudarkom na

anoreksiji nervozi.

Rezultati: Ugotovili smo, da dijaki površno poznajo anoreksijo nervozo in da se znanje

dijakov četrtega letnika razlikuje od znanja dijakov prvega letnika, saj bolje poznajo

anoreksijo nervozo, njene simptome, značilnosti bolezni in prognozo.

Sklep: Anoreksija nervoza je bolezen, ki je pogostejša ravno pri mladostnikih, zato je zelo

pomembno, da jo čim prej prepoznamo. Hitro ukrepanje in pomoč strokovnjakov izredno

izboljša prognozo bolezni in prepreči splošne posledice anoreksije nervoze.

Ključne besede: Anoreksija nervoza, motnja hranjenja, duševna motnja, pacient,

mladostnik, medicinska sestra.


II

Abstract

Theoretical background: Anorexia Nervosa is a mental disorder that in today's world,

more and more often and with a great extent, affeets adolescents, who succumb to high

standards and ideals dictated by socity and the modern way to life.

Purpose: The purpose is to present the eating disorder, with focus on anorexia nervosa and

the role of nurses in the treatment and awareness of anorexia nervosa. We wanted to find

out, what is knowledge and information of young people about anorexia nervosa and the

significance of the nurse in passing on her knowledge to young people about this disorder.

Methodology: We used descriptive and analitical methad of researching with using a

questionnaire with 23 questious. With domestic and foreign literature, we examineted the

eating disorder, with focus on anorexia nervosa.

Results: We found out, that the students knowledge is superficial and that the knowladge

of students in the fourth grade is much better from students in first grade, they are more

familiar with symptoms, characterisitcs and prognosis of this disorder.

Conclusion: Anorexia nervosa is a disease, that is most common in adolescents that, so it

is very important to recognize this disorder as soon as it get. Only a uick response and

assistance of a specialist highly improves a prognose disease and prevent general

inplications of anorexia nervosa.

Keywords: Anorexia nervosa, eating disorder, mental disorder, a patient, an adolescent, a

nurse.


III

Kazalo vsebine

Povzetek ................................................................................................................................. I

Abstrakt ................................................................................................................................ II

Kazalo vsebine ..................................................................................................................... III

Kazalo grafov ....................................................................................................................... V

1 UVOD ................................................................................................................................. 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ..................................................................... 2

2.1 Namen .......................................................................................................................... 2

2.2 Cilji .............................................................................................................................. 2

3 MOTNJE HRANJENJA ..................................................................................................... 3

3.1 Motnje hranjenja v različnih obdobjih ......................................................................... 4

3.2 Motnje hranjenja kot duševne motnje .......................................................................... 5

3.3 Razlike med motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja .................................... 5

3.4 Klinične značilnosti in diagnostična merila ................................................................. 6

3.5 Zdravstvena nega pri motnjah hranjenja ...................................................................... 6

4 ANOREKSIJA NERVOZA ............................................................................................... 9

4.1 Klinicni znaki anoreksije nervoze .............................................................................. 10

4.2 Psihodinamika bolezni ............................................................................................... 10

4.3 Diagnostična merila anoreksije nervoze .................................................................... 11

4.4 Tipi anoreksije nervoze .............................................................................................. 20

4.5 Vpliv anoreksije na posameznika .............................................................................. 21

5 ZDRAVLJENJE IN PROGNOZA ................................................................................... 13

5.1 Sociološki vidiki motenj hranjenja ............................................................................ 14


IV

6 MLADOSTNIKI Z MOTNJAMI HRANJENJA V OTROŠKEM DISPANZERJU ....... 15

6.1 Vloga medicinskih sester ........................................................................................... 15

6.2 Primarna preventiva ................................................................................................... 16

6.3 Sekundarna preventiva ............................................................................................... 16

6.4 Terciarna preventiva .................................................................................................. 17

7 SKUPINE ZA SAMOPOMOČ ........................................................................................ 17

7.1 Podpora za samopoč .................................................................................................. 18

7.2 Primer ......................................................................... Error! Bookmark not defined.

8 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU IN OZAVEŠČANJU

MLADIH O ANOREKSIJI NERVOZI ............................................................................... 18

9 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................. 19

9.1 Raziskovalna vprašanja .............................................................................................. 19

9.2 Metodologija raziskovanja ......................................................................................... 19

9.2.1 Raziskovalne metode........................................................................................... 19

9.2.2 Raziskovalno okolje ............................................................................................ 19

9.2.3 Raziskovalni vzorec ............................................................................................ 19

9.2.4 Postopki zbiranja podatkov ................................................................................. 20

10 REZULTATI .................................................................................................................. 21

11 RAZPRAVA ................................................................................................................... 43

11.1 Odgovori na raziskovalna vprašanja ........................................................................ 45

12 SKLEP ............................................................................................................................ 46

LITERATURA ................................................................................................................... 47

PRILOGE .............................................................................................................................. 1

Priloga 1: Anketni vprašalnik ............................................................................................ 1

Priloga 2: Pisno soglasje o izvedbi raziskave na Srednji zdravstveni šoli Celje ............... 6


V

Kazalo grafov

Graf 1:Spol dijakov ............................................................................................................. 21

Graf 2: Starost dijakov ......................................................................................................... 33

Graf 3: Letnik srednje zdravstvene šole, katerega dijaki obiskujejo ................................... 33

Graf 4: Motnja hranjenja ..................................................................................................... 23

Graf 5: Motnje hranjenja, ki jih poznajo dijaki ................................................................... 24

Graf 6: Prva informacija dijakov o anoreksiji nervozi ........................................................ 25

Graf 7: Število dijakov, ki poznajo osebo z anoreksijo nervozo ......................................... 26

Graf 8: Starostno obdobje v katerem je anoreksija nervoza najpogostejša ......................... 27

Graf 9: Izpostavljenost za anoreksijo nervozo glede na spol .............................................. 28

Graf 10: Umrljivost pri anoreksiji nervozi .......................................................................... 29

Graf 11: Indeks telesne mase pri anoreksiji......................................................................... 30

Graf 12: Postavitev diagnoze glede na indeks telesne mase ............................................... 42

Graf 13: Vzrok za nastanek anoreksije nervoze .................................................................. 43

Graf 14: Znaki osebe z anoreksijo nervozo ......................................................................... 33

Graf 15: Pomoč sošolcu/ki z anoreksijo nervozo ................................................................ 34

Graf 16: Zdravljenje anoreksije nervoze ............................................................................. 35

Graf 17: Najpogostejši simptom anoreksije nervoze ........................................................... 36

Graf 18: Najpomembnejša vloga pri zdravljenju anoreksije nervoze ................................. 37

Graf 19:Popolna ozdravitev osebe z anoreksijo nervozo .................................................... 38

Graf 20: Vključevanje medicinske sestre v proces zdravljenja anoreksije nervoze ............ 39

Graf 21: Vloga poznavanja lastnega odnosa do hrane medicinske sestre pri zdravljenju

pacienta ................................................................................................................................ 40

Graf 22: Strokovnjak, ki je v času hospitalizacije največ časa ob pacientu ........................ 52

Graf 23: Intenziteta nadzora medicinske sestre nad pacientom .......................................... 53


1

1 UVOD

Hrana je osnova za delovanje organizma in celega telesa, poleg bioloških in fizioloških

potreb pa zadovoljuje tudi psihološke potrebe človeka. Od odnosa staršev do hrane je

odvisno kakšen odnos bo imel otrok, saj otrok prevzema navade in običaje od staršev,

hrana pa mu v začetku njegove življenja predstavlja najpomembnejši vir zadovoljstva

(Čuček Trifkovič, 2011, str. 161).

Anoreksija nervoza je lahko za vsakega posameznika pogubna. Odlikuje se z najvišjo

stopnjo smrtnosti izmed vseh psihiatričnih obolenj. Načeloma se bolezen ne konča s smrtjo

ampak zastruplja življenja pacientov in njihovih svojcev ves ta čas, ko se ti želijo rešiti

njenih okov. Anoreksija nervoza se najpogosteje pojavi nekje v času mladostništva in

zgodnje odrasle dobe. Lahko se pojavi že mnogo prej v obdobju osnovne šole, ampak je na

srečo to prej izjema kot pravilo (Eivors, & Nesbitt, 2007).

Anoreksija nervoza je bolezen, pri kateri se korenito spremeni telesna teža obolelega

Najpogosteje prizadene mlade ljudi, ki so zelo sposobni, pridni in z jasno postavljenimi

cilji ter ambicijami. Ko bolezen prizadene človeka, pusti posledice prav na vseh področjih

tako na njegovem telesnem, čustvenem in socialnem področju kot tudi na njegovi šolski

ali službeni uspešnosti ter odnosu do svojih staršev, sorodnikov in prijateljev (Luban-

Plozza, Poldinger, & Kroger, 1993, str. 63-64).

Anoreksija nervoza je bolezen, za katero velja, da jo je težko zdraviti, saj se oseba z

anoreksijo boji zdravljenja, je glede zdravljenja razdvojena in odklanja kakršnokoli pomoč.

Terapevti in zdravniki se zavedajo nujnosti zdravljenja in pomoči mlademu pacientu,

ampak včasih dvomijo v pravilen način nudenja pomoči osebi z anoreksijo.

Najpomembnejše poslanstvo mladih je razvijanje integrirane zavesti in samopodobe, saj le

tako dosežejo stopnjo neodvisnosti in samozavesti in lahko v življenju sprejemajo

odločitve, ki jim bodo omogočile, da bodo v družbi sprejeli svojo vlogo kot odrasli

(Eivors, & Nesbitt, 2007).


2

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti anoreksijo nervozo, ugotoviti informiranost

mladine o tej obliki motnje hranjenja ter opisati vlogo medicinske sestre pri preprečevanju

in ozaveščanju mladih z anoreksijo.

2.2 Cilji

V diplomskem delu smo si zastavili naslednje cilje:

- Opisati anoreksijo nervozo ter vzroke, ki pripeljejo do te motnje.

- Informirati mlade o anoreksiji nervozi.

- Ugotoviti ozaveščenost mladih o anoreksiji nervozi.

- Opisati vlogo medicinske sestre pri preprečevanju in ozaveščanju mladih z

anoreksijo nervozo.


3

3 MOTNJE HRANJENJA

Hrana lahko v različnih življenjskih obdobjih človeka postane njegovo zatočišče ob pojavu

težav ali stiske, kar lahko poruši duševno in telesno ravnovesje. Motnje hranjenja, ki so

vedno bolj pogoste, nevarne in kompleksne bolezni so peroč problem današnjega

sodobnega časa (Čuček Trifkovič, 2011, str. 161).

Motnje hranjenja obravnavamo kot bolezen šele zadnjih 50 let, čeprav so že veliko prej bili

znani opisi bolezni, ki bi jih v današnjih časih uvrstili med motnje hranjenja. Strokovnjaki

danes motnje hranjenja opredeljujejo kot etnične bolezni in jih definirajo kot skupek

osebnostnih značilnosti ter družbeno-socialnim in ekonomskih sistemom, v katerem

posameznik živi. Na podlagi teh dejstev se je uveljavil izrek: »Nikoli nisi dovolj bogat in

nikoli preveč suh!« Motnje hranjenja spadajo med duševne motnje in jih delimo na

anoreksijo nervozo, kompulzivno prenajedanje in bulimijo nervozo (Eivors, & Nesbitt,

2007).

Čeprav statistika kaže, da v povprečju za motnjami hranjenja zbolijo večinoma ženske, pa

vse pogosteje obolevajo tudi otroci ter moški, ki predstavljajo že vsaj desetino obolelih z

motnjami hranjenja. Motnje hranjenja se kažejo kot izraz globoke duševne in čustvene

vznemirjenosti oziroma kot ne-sprejemanje samega sebe ter spremenjeni odnos do

hranjenja (Duker, & Slade, 2003, str. 21-22).

Lahko bi rekli, da so motnje hranjenja motnje v sprejemanju samega sebe, doživljanja sebe

kot nesposobnega, grdega, neuspešnega, osebe, ki ni nikdar zadovoljna sama s seboj in ima

zelo nizko samopodobo (Eivors, & Nesbitt, 2007).

Osebe z motnjo hranjenja se lahko popolnoma odrečejo hrani. Večji delež obolelih

predstavljajo ženske v obdobju iz otroštva v adolescenco (Kobal Frančišek, 2009, str. 64).


4

3.1 Motnje hranjenja v različnih obdobjih

Med prvimi potrebami, ki jih opravi vsak človek, ko se rodi, je, da si poteši lakoto in ob

tem začuti ugodje, ki nastane po hranjenju. Po prvem hranjenju postane otroku hrana tako

rekoč prispodoba, ki predstavlja v podzavesti otroka varnost, udobje, ljubezen,

zadovoljstvo, srečo, moč itd. (Končnik - Goršič, 2004, str. 92).

Skoraj vsak otrok v določeni starosti preide v obdobje, v katerem staršem povzroči veliko

preglavic glede hrane in tej fazi pravimo faza izbirčnosti, kar pa je sestavni del razvoja

otrok. V tem obdobju otrok je le določeno hrano, kar pa ne predstavlja kakšne velike

težave, če s to hrano zaužijejo dovolj hranilnih snovi in kalorij. Tokrat ne moremo pri tej

fazi govoriti o motnji hranjenja. Zavedati se moramo dejstva, da so motnje hranjenja v

obdobju otroka drugačne kot kasneje pri adolescentih in odraslih, saj pri otrocih najdemo

več vrst motenj hranjenja, imajo druge značilnosti, jih drugače obravnavamo in imajo

popolnoma druge razloge kot pri odraslih (Fox, & Joughin, 2008, str. 10-16).

Adolescenca je obdobje, v katerem se mladostnik duševno predvsem pa telesno začne

spreminjati in izoblikuje velik delež svoje osebnosti. To je obdobje, kjer je oseba najbolj

dovzetna za motnje hranjenja, saj se najlažje »zlomi« pod pritiski, ki jih narekuje družba in

sovrstniki. Najpomembneje v času adolescence je predvsem pravilna vzgoja in pogovor

staršev z mladostnikom, in tudi kakovostno vzgojno-izobraževalno delo šol in zdravstvenih

delavcev, ki so največ časa preživijo prav z mladostniki (Končnik - Goršič, 2004, str. 20-

23).

Obdobje srednjih let oziroma doba odraslosti je čas, v katerem si večina ljudi ustvari

družine, dom in svoj način življenja. To je obdobje, v katerem je odstotek obolelih z

anoreksijo nervozo in na splošno z motnjami hranjenja zelo nizek vendar ni popolnoma

izključen. Večinoma motnje hranjenja prizadenejo ljudi, ki so zelo nezadovoljni s svojim

zunanjim videzom ali imajo kakšno travmo iz otroštva glede telesne teže (prav tam).


5

3.2 Motnje hranjenja kot duševne motnje

Motnje hranjenja so šele v drugi polovici prejšnjega stoletja bile opredeljene kot bolezni.

Spadajo med duševne motnje, saj se kljub navzven vidnim telesnim znakom vzrok za

nastanek skriva v različnih čustvenih stiskah. Bruhanje, zloraba zdravil, povečana telesna

aktivnost, stradanje in prenajedanje uvrščamo le v zunanje znake motenj hranjenja (Sernec,

2009, str. 250). Motnje hranjenja so duševne motnje, pri katerih je spremenjen odnos do

hrane. Motnja hranjenja je maska, ki skriva zelo hudo notranjo duševno stisko pri pacientu,

ki nastane zaradi različnih razlogov, katerih rezultat je spremenjeno dojemanje

prehranjevanja. Način dojemanja hrane in prehranjevanja je izraz minimiziranja notranjih

bolečin in spremenjenih čustev (prav tam). Motnje hranjenja lahko spremljajo tudi druge

vrste duševnih motenj kot so depresivne motnje, strah in pa različne vrste zasvojenosti in

povzročijo še hujše posledice kot jih sama motnja hranjenja (Reich, & Kröger, 2009, str.

20).

3.3 Razlike med motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja

Motnje hranjenja in motnje prehranjevanja je potrebno ločiti med seboj. Motnje

prehranjevanja v številnih primerih pomenijo nekakšen začetek, ki vodi v motnje

hranjenja, vendar pa to ne drži vedno in ni predpogoj, da se razvije v njih. Motnje

prehranjevanja ne uvrščamo med duševne motnje oziroma ne predstavljajo znaka le-teh.

Med motnje prehranjevanja sodijo neredno hranjenje, nihanje telesne teže, uživanje le

določene vrste hrane (vegetarijanci, vegani) itd. (Sernec, 2009, str. 250). Že od nekdaj si

ljudje prizadevamo doseči tako imenovano »idealno težo«. Telesna teža, ki bi naj bila

najbolj primerna za vsakega posameznika, se spreminja glede na starost in spol. Velik

vpliv na naš apetit imajo čustva. Veliko ljudi, kadar je pod stresom ali pa so jezni, pojedo

veliko hrane, ki vsebuje predvsem sladkor, maščobe in veliko količino ogljikovih hidratov.

Takšne spremembe v prehranjevanju so v večini primerov situacijske, lahko pa pri

določenih posameznikih preidejo tudi v navado, vendar ne moremo govoriti o motnjah

hranjenja, pač pa gre za motnjo prehranjevanja (Reich, & Kröger, 2009, str. 12).


6

3.4 Klinične značilnosti in diagnostična merila

Med motnje hranjenja uvrščamo:

- bulimijo nervozo,

- anoreksijo nervozo,

- kompulzivno prenajedanje,

- nove oblike motenj hranjenja (Pregelj, Kores, Plesničar, Tomori, Zalar, & Ziherl,

2013, str. 255).

Bulimija nervoza je prav tako kot anoreksija najbolj pogosta v adolescenci in zgodnji

odrasli dobi. Za bulimijo nervozo najpogosteje zbolijo ženske. Bulimija predstavlja 1-3 %

obolelih ljudi z motnjami hranjenja. Največja težava pri bulimiji nervozi je, da se veliko

težje opazi kot anoreksija, saj se oseba prenajeda s hrano kadar je sama in lahko bolezen

traja celo do nekaj let predno se diagnosticira (Čibej Žagar, 2003, str. 3-4).

Kompulzivno prenajedanje ni tipična ženska motnja hranjenja za razliko od anoreksije in

bulimije, saj je prizadetih tudi veliko moških s to boleznijo. Pojavi se največkrat v odrasli

dobi in je v veliki meri povezana z debelostjo, ni pa nujno. Pri kompulzivnem prenajedanju

oseba svoje težave rešuje preko hrane in pretirava s količino zaužite hrane (prav tam).

Statistika motenj hranjenja kaže, da odstotek obolelih z anoreksijo nervozo v zadnjih dveh

desetletjih ostaja približno enak (0,5-1 %), kar pa ne moremo trditi za bulimijo nervozo, saj

v primerjavi z anoreksijo strmo narašča (3-5 %). Podatki o kompulzivnem prenajedanju še

niso popolnoma usklajeni, saj je ta bolezen najmlajša od vseh treh naštetih motenj

hranjenja. V preteklosti so za motnjami hranjenja zbolevale predvsem ženske, danes pa je

odstotek ljudi, ki zbolijo za anoreksijo nervozo in bulimijo nervozo, vedno večji tudi pri

moških. Pri kompulzivnem prenajedanju je odstotek obolelih približno enak med obema

spoloma (Sernec, 2009, str. 250).

Ortoreksija nervoza je motnja hranjenja, pri kateri je oseba obsedena z uživanjem zdrave

biološko pridelane hrane. Za ortoreksijo večinoma zbolevajo ženske v obdobju

adolescence in zgodnji ter srednji odrasli dobi. Posebnost te motnje hranjenja je, da obolela

oseba nima težav ne z debelostjo, kot tudi ne z znižano telesno težo (Sernec, 2009, str.

252).


7

Bigoreksija nervoza je motnja hranjenja, za katero v večini primerov zbolijo moški v

obdobju adolescence in zgodnji odrasli dobi. Pri bigoreksiji gre za obsedenost osebe s

pridobivanjem mišične mase, zato ji tudi pravimo obrnjena anoreksija. Oseba z bigoreksijo

postane asocialna, bolezen pa lahko spremljajo tudi motnje razpoloženja, obsesivno-

kompulzivna motnja in izpad spolnih funkcij (prav tam).

3.5 Zdravstvena nega pri motnjah hranjenja

Pacienta z motnjo hranjenja medicinska sestra obravnava po enem izmed teoretskih

modelov ali teorij zdravstvene nege. Opisali bomo obravnavo osnovnih življenjskih

aktivnostih pacienta, ki ima motnjo hranjenja po modelu Virginije Henderson:

- dihanje - ko opazujemo dihanje moramo biti pozorni na frekvenco dihanja, način

dihanja, ritem dihanja ter globino dihanja, pozorni moramo biti pa tudi na kašelj,

strah in bolečino;

- prehranjevanje in pitje - pri pacientu z motnjami hranjenja je zelo pomembno, da

medicinska sestra ugotovi njegove prehranjevalne navade in se skupaj z

dietetičarko in pacientom pogovori in sestavi jedilnik. Obroki naj bodo manjši in

večkrat dnevno, saj s tem preprečimo slabost, tiščanje v želodcu in bruhanje;

- izločanje, odvajanje - medicinska sestra mora poznati normalne vrednosti

izločanja in odvajanje, opazovati mora barvo, količino, konsistenco in primesi.

Težave pri pacientu z motnjami hranjenja so lahko obstipacija, diareja in

amenoreja;

- gibanje in ustrezna lega - pri kompulzivnim prenajedanju je načeloma telesna

aktivnost zmanjšana, ravno nasprotno kot pa pri anoreksiji nervozi, kjer je telesna

aktivnost povečana, saj pacient želi znižati telesno težo s povečano telesno

aktivnostjo. Medicinska sestra opazuje mišični tonus, bolečino, prisotnost moči,

volje, držo telesa, hojo, značaj, psihično prizadetost ter opravi meritve telesne

višine in teže;

- spanje in počitek - pri pacientu z motnjo hranjenja se lahko pojavi povečana

potreba po spanju ali nespečnost;

- oblačenje - značilno za paciente z motnjami hranjenja je, da se oblačijo v ohlapna

oblačila saj tako zakrijejo svojo prenizko ali previsoko težo;


8

- vzdrževanje normalne telesne temperature - potrebno je pacienta poučiti o

primerni mikroklimi, gibanju, primerni prehrani ter o ustreznem oblačenju;

- osebna higiena in urejenost - Pri pacientu z anoreksijo nervozo je lahko osebna

higiena in urejenost zelo poudarjena lahko pa je tudi zanemarjena;

- izogibanje nevarnostim v okolju - pacienti z motnjo hranjenja so v večini

primerov zelo prestrašeni in pazljivi v okolici, zato je zelo pomembno, da si

zdravstveno osebje pridobi njihovo zaupanje;

- komunikacija, izražanje čustev, občutkov - pri izražanju čustev in občutkov

imajo pacienti z motnjo hranjenja veliko težav, saj so pogosto zaprti vase in ne

govorijo radi o sebi;

- izražanje verskih čustev - tudi pacientom z motnjami hranjenja morajo biti

omogočene potrebe po izražanju verskih čustev;

- koristno delo - pacienti z motnjami hranjenja lahko bolezen zakrivajo s

prekomernim in uspešnim delom ali pa izgubijo voljo ter energijo za opravljanje

koristnega dela;

- razvedrilo in rekreacija - predstavljata velik pomen pri pacientu, saj ga

motivirata, sprostita in napolnita s pozitivno energijo;

- učenje, pridobivanje znanja o razvoju in zdravju - pri poučevanje mora

medicinska sestra način podajanja informacij prilagoditi pacientu, pri tem pa ga

mora aktivno vključiti v zdravljenje in ga motivirati za sodelovanje v zdravstveno-

vzgojnem načrtu (Čuček Trifkovič, 2011, str. 161 - 163).


9

4 ANOREKSIJA NERVOZA

Anoreksija nervoza je namerno znižanje telesne teže za več kot petnajst odstotkov od teže,

ki bi ustrezala osebi glede na njeno starost in telesno višino. Najpogosteje anoreksijo

srečamo pri adolescentnih dekletih in sicer kar trinajstkrat pogosteje kot pri adolescentnih

fantih (Tomori, & Ziherl, 1999, str. 347).

Glavna značilnost anoreksije nervoze je odklanjanje hrane, kar pripelje do izgube telesne

teže od 20 do 40 % od nastanka motnje. Vnos hrane se zmanjša v tako veliki meri, da je v

mnogih primerih ogroženo celo življenje pacienta. Smrtnost anoreksije nervoze predstavlja

okoli 10 % primerov. Razvoj bolezni skozi zgodovino se opisuje skozi štiri obdobja. V

prvem obdobju se motnja kaže kot poskus neke vrste sugestivnih procesov. V drugem

obdobju so simptomi in patogeneza sindroma že bolj jasno definirani. Tretje obdobje se je

začelo leta 1914 s Simmondsovim odkritjem hipofizne kaheksije, četrto obdobje pa se

oblikuje z psihoanalitskimi in fenomenološkimi raziskavami (Luban-Plozza, Poldinger, &

Kroger, 1993, str. 63).

Termin anoreksija je prvi leta 1873 uporabil Gull in je s to besedo opisal najstnice in

mlajše ženske, ki odklanjajo hrano. Beseda anoreksija dejansko pomeni izgubo apetita in je

neustrezna, saj večina obolelih za anoreksijo navaja povečano željo po hrani (Sternad,

2001, str. 60).

Anoreksija nervoza je sindrom stradanja, kjer ljudje namenoma omejujejo uživanje oz.

vnos hrane iz strahu pred debelostjo. Anoreksiki (ljudje, ki trpijo za anoreksijo nervozo) se

počutijo debeli tudi pri normalni telesni teži oz. celo takrat, ko so že nevarno suhi. Pogosto

zanikajo svojo bolezen in razvijejo zelo močan odpor do hrane. Umrljivost zaradi

anoreksije je višja od katere koli druge duševne bolezni (Kahn, & Fawcett, 2008, str. 169).


10

4.1 Klinicni znaki anoreksije nervoze

Klinični znaki anoreksije nervoze so:

- telesna teža, znižana pod 85 % glede na telesno višino;

- stroga dieta, bruhanje, odklanjanje hrane, odvajala;

- amenoreja;

- bradikardija, hipotenzija, hipotermija, obstipacija (Tomori, & Ziherl, 1999, str.

347).

Razen glavnega znaka anoreksije nervoze, izgubljanje telesne teže, je značilni znak motena

telesna podoba oz. napačna predstava o telesu, ki se kaže kot občutek debelosti kljub temu,

da je telesna teža zelo nizka. Takšne osebe so obsedene s svojo zunanjo podobo. Telesno

težo izgubljajo z odklanjanjem hrane, jemanjem diuretikov in odvajal ter bruhanjem.

Pojavijo se hormonsko-elektrolitske spremembe, edemi, presnovne motnje pri dekletih,

izostanek menstruacije, bodisi primarno, bodisi sekundarno. Osebe z anoreksijo nervozo so

perfekcionistične, zelo storilne tako v službi kot tudi v domačem okolju, malo pomena pa

dajejo druženju in navezovanju partnerstva. Pri večini srečamo tudi druge psihiatrične

motnje, kot so: motnje spanja, nemir, depresivnost, anksioznost in obsesivno kompulzivno

vedenje. Največji problem anoreksije predstavlja ne priznanje pacienta o svojih motnjah, v

večini primerov jih celo zanikajo, čeprav so lahko že življenjsko nevarne (Sternad, 2001,

str. 60-61).

Uradni medicinski kriterij za prepoznavanje anoreksije nervoze vsebujejo podatke dveh

vrst: podatke v zvezi s simptomi podhranjenosti ali stradanja in podatke v zvezi posebnega

odnosa do nadzora nad hrano in telesom obolelega (Duker, & Slade, 2003, str. 17).

4.2 Psihodinamika bolezni

Psihodinamika bolezni se nanaša na disfunkcijo spolnosti in s tem odklanjanje odraslosti.

Osebe se vrnejo nazaj v otroška telesa, saj se s tem umaknejo obvez, ki jih prinaša odrasla

spolna vloga. Motnje, ki se pojavijo v družinskih odnosih, tako imenovane disfunkcije v

partnerstvu staršev, so navzven v večini primerov prikrite. Psihoterapevtska obravnava v

kombinaciji z ustreznim zdravljenjem primarnih in sekundarnih telesnih motenj je

načeloma zelo dolgotrajen proces, v nekaterih primerih pa takšno zdravljenje sploh ni


11

možno zaradi pacientkine odklonilnosti. Smrtnost je 9-15 % (Tomori, & Ziherl, 1999, str.

348).

4.3 Diagnostična merila anoreksije nervoze

Diagnostična merila za anoreksijo nervozo po klasifikaciji MKB-10:

- kadar ne ustreza merilom bulimije nervoze;

- oseba iz prehrane namerno izloča živila z visokimi energijskimi vrednostmi, in

posledično namerno izgublja telesno težo;

- vsaj 15 % nižja telesna teža pri določeni starosti in telesni višini, kar se pri odraslih

kaže kot hujšanje pri otrocih pa nezadostno pridobivanje telesne mase;

- kadar ima oseba nerealno predstavo o svoji telesni teži, se vidi debelo in jo je

neizmerno strah pred tem, da se bo zredila;

- nepravilno delovanje hipotalamusa, hipofize in spolnih žlez, kar pri moških

povzroči zmanjšanje libida, pri ženskah pa odsotnost menstruacije - amenoreja

(Pregelj, Kores Plesničar, Tomori, Zalar, & Ziherl, 2013, str. 256).

Večina pacientov samega sebe vidi kot predebelega, nekateri pacienti pa so

nezadovoljni samo z določenim delom telesa in se drugače dojemajo kot suhe.

Pacienti se vseskozi primerjajo z drugimi se opazujejo, merijo obseg telesa, težo in

so obsedeni s svojim zunanjim videzom (Čibej Žagar, 2003, str. 2-3).

4.4 Tipi anoreksije nervoze

Pri različnih osebah ima anoreksija nervoza drugačen potek oziroma drugačen vzrok

nastanka, zato jo delimo v dva tipa. Pri prvem tipu anoreksije nervoze osebe vzdržujejo

nizko telesno težo z jemanjem zdravil, odvajal ali diuretikov, se prenajedajo in posledično

izzovejo bruhanje. Govorimo o purgativnem tipu anoreksije nervoze. Purgativni tip

anoreksije predstavlja kar 75 % vseh anoreksij. Poznamo pa restruktivni tip anoreksije

nervoze, za katerega je značilno, da oseba vzdržuje nizko telesno težo s stradanjem, hrano

odklanja in z redno pretirano telesno aktivnostjo. Restriktivni tip predstavlja 25 % vseh

anoreksij (Sernec, 2009, str. 251).


12

4.5 Vpliv anoreksije na posameznika

Anoreksija ne vpliva le na telesno podobo, ampak na človeka kot celoto, na čustvovanje,

vedenje, odnose z drugimi in celo na razmišljanje. Vpliva oziroma spremeni dosedanje

dejavnosti, saj oseba z anoreksijo ne izvaja več stvari, s katerimi se je prej ukvarjala, si

krajšala prosti čas in se z njimi na nek način sproščala. Ne druži se več z svojimi prijatelji,

se zapre vase in večino časa premišljuje o hrani, katera živila naj zaužije, da se ne bo

zredila ter kako pojesti čim manj hrane. Anoreksija vpliva tudi na telesne spremembe, ki so

najbolj vidne in jih je najtežje zakriti. Oseba se hitro utrudi in je zelo slabotna, pojavijo se

mrazenje, drhtavica, omotičnost, obstipacija, težave z mehurjem, zmanjša se plodnost,

otečejo gležnji in roke, rane se slabo celijo, zaradi nenehnega bruhanja propadajo tudi

zobje. Anoreksija ima vpliv tudi na okolico, saj mladi s to boleznijo težko sprejemajo vse

pritiske iz šole, službe ter na vseh ostalih področjih, kjer potrebujemo veliko energije in

koncentracije. Pomembno je, da osebe z anoreksijo poskušajo staršem in prijateljem

prikazati kakšen boj bijejo z anoreksijo saj, jih bodo le tako razumeli in se borili skupaj z

njim proti anoreksiji nervozi (Eivors, & Nesbitt, 2007, str. 89-94).


13

5 ZDRAVLJENJE IN PROGNOZA

Splošni zdravnik mora najprej postaviti diagnozo in se prepričati ali ni vzrok motnje

organski. V preteklosti so mnogokrat anoreksijo nervozo zamenjevali s Simmondsovo

hipofizno kaheksijo. Zelo pomembno je, da se čim prej postavi točna diagnoza, saj bolj kot

bolezen napreduje, težje oziroma bolj dolgotrajno je zdravljenje. Zdravljenje je sprva še

posebej težavno, saj pacient zaradi svojega hladnega, pasivnega in nezaupljivega odnosa

zelo težko vzpostavi stik z zdravstvenim osebjem (Luban-Plozza, Poldinger, & Kroger,

1993, str. 66).

Najbolj pomembno pri zdravljenju anoreksije je ohranitev telesne teže, pri določeni starosti

in padcu telesne teže pod 70 % pa se izvede hospitalizacija. Faza hospitalizacije je najlažja

faza zdravljenja, saj se v tej fazi v večini primerov pacienti podredijo in pridobijo na

telesni teži, kar pa traja le kratek čas predno spet pade. Zelo pomembno je, da v proces

zdravljenja vključimo družino, zlasti pri pacientih v dobi adolescence; saj skupaj lažje

dosežejo oziroma spremenijo odnos do hrane in prehranjevanja kot takega. Pomembno

vlogo ima tudi preventivno delo v dobi adolescence in sicer nekje med enajstim in

trinajstim letom starosti (Erzar, 2007, str. 149-152).

Pri zdravljenju anoreksije se moramo zavedati, da se zdravi tako telo kot tudi duša, to pa je

zelo dolgotrajen in težaven proces z mnogimi preprekami in poleni (Končnik - Goršič,

2004, str. 97).

Zdravljenje anoreksije nervoze je zelo dolgotrajen proces, z zelo pogostimi recidivi

bolezni. Zdravljenje anoreksije poteka v treh stopnjah; odvisno od trajanja bolezni in glede

na telesno težo lahko poteka ambulantno ali bolnišnično. Najbolj uporabljeni metodi

zdravljenja anoreksije sta psihoterapevtski metodi in sicer vedenjsko-kognitivna

psihoterapija, ki vpliva na spremembo vedenja preko spoznavnih procesov in pa dinamska

psihoterapija, ki vpliva na vedenje preko razumevanja preteklih izkušenj (Gregorič -

Kumperščak, 2011, str. 152-160).


14

5.1 Sociološki vidiki motenj hranjenja

V današnjem svetu, v katerem družba postavlja merila »normalnosti« za zunanji izgled in

posledično tudi za idealno postavo, se pojavlja vedno večji strah ljudi pred debelostjo.

Strah vpliva na rituale hranjenja, na telesno aktivnost in razne diete, s katerimi si ljudje

prizadevajo doseči idealno postavo. Takšno razmišljanje in vedenje pa strokovnjakom

vzbuja skrb in vprašanje, kako se obraniti in nadzirati v družbi, katerih ideali prehajajo v

vse večje ekstreme. Debelost lahko definiramo tudi kot našo podobo notranjega

doživljanja, občutkov in stanja, ko ne moremo več kontrolirati samega sebe v teh razmerah

življenja (Sternad, 2001, str. 70).

Eivors in Nesbitt (2007, str. 68) navajata, da se današnja družba preveč ukvarja s telesno

težo in doseganjem popolne postave z različnimi dietami, posti in telesno aktivnostjo, kar

viša odstotek ljudi z motnjami hranjenja. To vpliva močno tudi na mlade, kjer mediji preko

televizij, revij in reklam vse preveč prikazujejo izgled »idealne« telesne teže in

»idealnega« telesa.

Hrana se spreminja v dovoljeno obliko oralnega zadovoljevanja, ki pa bi jo lahko v

določenih primerih primerjali z alkoholom ali celo z drogami (Eivors, & Nesbitt, 2007, str.

71).


15

6 MLADOSTNIKI Z MOTNJAMI HRANJENJA V

OTROŠKEM DISPANZERJU

Za otroke oziroma mladostnike je na voljo premalo ustanov s specialistično obravnavo in

to je razlog, da mladostnike ne napotijo direktno k specialistu za motnje hranjenja.

Raziskave kažejo, da je več kot polovica mladostnikov z anoreksijo nervozo bila najprej

sprejeta v splošne bolnišnice in šele kasneje k specialistu pedopsihiatru.

Ko se opazijo prehranjevalne spremembe in drugačno vedenje pri otroku, se je potrebno

najprej oglasiti pri splošnem, družinskem, šolskem ali osebnem zdravniku, pri katerem je

zelo pomembno, da se natančno opišejo težave otroka, saj omenjeni zdravniki niso

specializirani za motnje hranjenja in v večini primerov ne odkrijejo takoj diagnoze bolezni.

Ko otroka napotijo k specialistu za motnje hranjenja, je tam obravnavan na več načinov

glede na motnjo hranjenja. Otroku omogočijo razvijanje in odraščanje in mu pomagajo,

kako naj svoja čustva in občutke izraža, da v njih ne vključuje hrano. Pomembno je, da so

vključeni starši in da se s pomočjo teoretičnega znanja zdravnika skupaj odločijo ali je

motnja hranjenja v stadiju, v katerem je potrebna hospitalizacija ali ne. Ključnega pomena

je hitra reakcija tako staršev kot tudi zdravnika, saj lahko le s hitrim ukrepanjem otroku

omogočimo čim prejšnje in kakovostno okrevanje in nadaljnje življenje (Fox, & Joughin,

2008, str. 29-33).

6.1 Vloga medicinskih sester

Zdravstvena nega pri pacientih, ki imajo motnje hranjenja, zahteva celovito obravnavo na

psihičnem, fizičnem in prav tako na socialnem področju. Medicinske sestre, ki delajo z

osebami z motnjami hranjenja morajo imeti izjemen čut za empatijo, biti morajo čustveno

stabilne in izjemno potrpežljive, saj pri osebah z motnjami hranjenja traja dolgo časa,

preden je rezultat zdravljenja viden. Pomembno je, da medicinska sestra opusti vse

komplekse, kar se tiče motenj hranjenja, razumeti mora svoja pričakovanja in hkrati

razumeti pacientovo doživljanje bolezni in njegovo stisko in šele takrat lahko medicinska

sestra pomaga pacientu (Arzenšek, Turčin, & Lahe, 2005).


17

Medicinska sestra mora pri pacientu delovati zelo odločno, samozavestno, z obilico

človeškega čuta in teoretičnega znanja, saj le tako daje pacientu občutek varnosti ter

prikaže sebe kot trdno vztrajno osebo, na katero se lahko pacient zanese in ji zaupa. Bolnik

bo bolj motiviran za zdravljenje, če ga medicinska sestra prepriča, da bodo spremembe, ki

jih želijo doseči pri pacientu, njemu v korist. Delo medicinske sestre ni, da prisili pacienta

v opustitev prehranjevalnih navad, ki jih ima med boleznijo samo, ampak, da ga poskuša

motivirati, da te navade sam opusti. Zelo pomembno delo opravljajo medicinske sestre z

vključevanjem pacientovih svojcev v proces zdravstvene nege, saj svojci na pacienta

delujejo izjemno motivacijsko, obenem pa je zelo pomembno, da medicinska sestra deluje

zdravstveno vzgojno tako na pacienta kot tudi na svojce in na splošno na širšo populacijo,

saj bo le tako znanje ljudi o motnjah hranjenja boljše (Reljič Prinčič, 2003).

6.2 Primarna preventiva

Vloga primarne preventive je delovanje k zmanjševanju nastajanja bolezni in pojavnosti le

teh. V primarni preventivi si prizadevamo odstraniti vzrok bolezni, zmanjšati širjenje

bolezni, povečati imunsko odpornost ljudi in zdrav način življenja. Primarna preventiva se

zelo razlikuje na področju psihiatrije, saj še dan danes ne poznamo vzrokov večine

duševnih motenj in posledično zelo težko odkrijemo povzročitelja oziroma, ga poskušamo

odstraniti. Primarna preventiva poučuje predvsem otroke in mladostnike v sodelovanju z

šolami in pri obveznih sistematskih pregledih mladih. Poučujejo jih o pravilnem in

zdravem prehranjevanju in jih tako posledično seznanijo z motnjami hranjenja jih naučijo

in pokažejo kako se te duševne motnje kažejo pri človeku, kako se izogniti možnosti za

nastanek anoreksije in drugih motenj hranjenja in kako pravilno ukrepati ob pojavu le-teh

(Tavčar, 1999, str. 54-55).

6.3 Sekundarna preventiva

Glavna značilnost sekundarne preventive je zmanjševanje bolezni, zgodnje prepoznavanje

bolezni in posledično čim prejšnje ukrepanje in zdravljenje. Še vedno je znanje ljudi o

poznavanju duševnih motenj zelo slabo še posebej na področju motenj hranjenja, kljub

temu da so anoreksija bulimija in druge motnje hranjenja v velikem porastu. Zelo malo

ljudi je dovolj poučenih o motnjah hranjenja, da bi hitro prepoznali osebo s to duševno

motnjo in ne šele, ko so znaki kot so velika izguba telesne teže, zadržanost, depresivnost,


17

znižanje uspešnosti itd. Izredno očitno je, da se zagotovi čim boljša mreža psihiatričnih

služb, ki bi pokrivala vsa območja po celi Sloveniji in tako omogočala hitro ukrepanje ob

pojavljanju duševnih motenj (Tavčar, 1999, str. 55-56).

6.4 Terciarna preventiva

V psihiatriji je izrednega pomena terciarna preventiva, saj je glavna naloga preprečevanje

ponovitve bolezni oziroma poslabšanja bolezni in popolna rehabilitacija pacienta,

obolelega z motnjo hranjenja. Terciarna preventiva si prizadeva, da bi pacienti kar se da

dobro poznali, svoje telo, samo bolezen, za katero so se zdravili, katere skupine za

samopomoč na področju motenj hranjenja so jim na voljo in da bi znali pravočasno

poiskati pomoč ob pojavu recidiva. Ne dolgo nazaj je bilo prepričanje, da se katerakoli

preventiva, še posebej pa primarno preventivo, težko oziroma skoraj nemogoče izvaja, saj

za večino dušenih motenj ne poznamo vzrokov. Sodobna spoznanja pa kažejo, da so vse tri

vrste preventiv izrednega pomena in se jih zelo uspešno da izvajati tudi v psihiatriji

(Tavčar, 1999, str. 56-57).


18

7 SKUPINE ZA SAMOPOMOČ

Velika prednost obravnave pacienta v skupinah je, da lažje spregovori o svojih težavah, saj

je v skupini s sovrstniki, ki imajo iste težave in s tem dobi pacient občutek pripadnosti

(Eivors, & Nesbitt, 2007, str. 157).

V Sloveniji imamo več različnih skupin za samopomoč pri motnjah hranjenja:

- skupina za samopomoč pri motnjah hranjenja;

- celostni pristop k motnjam hranjenja;

- skupina za pomoč ženskam z bulimijo;

- socioterapija za ženske, ki jih moti odnos do lastnega telesa in načina hranjenja

(Švab, Šolar, Ziherl, Ibic, Čufer, & Trivič, 1998).

Namen skupin za samopomoč pri motnjah hranjenja je:

- da so namenjene izključno pacientom z motnjami hranjenja, saj se pacienti počutijo

sprejete, se odprejo za pogovor in dobijo dodatno motivacijo za zdravljenje ob

osebah z istim problemom;

- da so skupine mešane glede na oblike motenj hranjenja, saj gre v večini primerov

za kombinacijo osnovnih oblik motenj hranjenja in za podobno notranjo stisko;

- poudarek je tudi na preventivi, saj se lahko oseba vključi v skupino za samopomoč

v kateri koli fazi bolezni;

- skupine za samopomoč zagotavljajo varen prostor z veliko mero razumevanja

problema;

- delovanje v ozaveščanju osebe kot posameznika in v iskanju novih hobijev oziroma

ritualov za izpopolnjenost osebnosti (Sternad, 2001, str. 129-130).

Skupine za samopomoč ljudem z motnjami hranjenja so z dolgoletnim delovanjem

in izkušnjami ugotovili, da prihajajo po pomoč v skupine ljudje v katerih se je

nekaj korenito spremenilo in so sami prepoznali nesmisel početja, ki je privedel do

motnje hranjenja (Švab, et al., 1998).


19

7.1 Podpora za samopomoč

Največja moč skupin za samopomoč se nahaja prav v pripovedovanju in izpovedih oseb, ki

imajo lastne izkušnje o težavah, o katerih pripovedujejo. Skupina za samopomoč nudi

osebam popolno odprtost za izpovedi o notranjih stiskah, ali strahovih, o težavah, ki jih ne

morejo deliti s svojimi prijatelji, skupina pa takšno osebo popolnoma razume in jo

sprejema takšno kot je brez obsojanja in predsodkov (Švab, et al., 1998, str. 58).

Delo z ljudmi, ki imajo anoreksijo nervozo, je v skupinah za samopomoč zelo zahtevno,

saj so osebe velikokrat zaprte vase, potrebujejo veliko časa, da zaupajo drugim ljudem.

Strokovnjaki, ki vodijo skupino za samopomoč ljudi z motnjami hranjenja, morajo biti zelo

dobro strokovno podkovani in z dolgoletnimi izkušnjami na področju motenj hranjenja

(Eivors, & Nesbitt, 2007).

Osebna izkušnja dekleta: »Vedela sem, da je prišel čas, ko moram poiskati strokovno

pomoč. V glavi sem imela obupno zmedo in sploh nisem razumela, kaj se dogaja z mano. V

oblasti me je imelo nekaj, česar nisem mogla ne videti ne slišati ali prijeti, prevzelo pa je

vsa moja čustva. Sploh nisem bila več jaz. Postala sem oseba, ki jo nadzoruje neka nevidna

sila. Hotela sem izvedeti več o tem, kar se mi dogaja, zakaj se tako počutim in zakaj ne

morem nadzorovati svojih misli« (Eivors & Nesbitt, 2007, str. 114).

»:Preko skupine sem končno prišla do meje, ki je pomenila preobrat – bilo je še vedno

enako (včasih je še vedno), toda vedela sem, da sem na pravi poti. Ko sem si obljubila, da

bom hodila v skupino, sem si hkrati obljubila, da bom vztrajala. Skupino lahko torej

imenujem mejnik. Če sem si na ta način pomagala, pa vem, da brez skupine ne bi izvedela

še kopico ostalih stvari, ki so posredno povezane z mojim problemom, pa so me vedno

zanimale, a so bile hkrati pretežke za premišljanje v monologu. S pomočjo ostalih sem si

razširila obzorja. Videnja, mnenja, občutki in izražanja drugih so zame neprecenljiv vir

znanja. Tudi ko padeš, tudi ko se spotakneš, če veš, da si na pravi poti, naj ti ne bo težko

pobrati se in nadaljevati v isti smeri« (Švab, et al., 1998).


20

8 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU

IN OZAVEŠČANJU MLADIH O ANOREKSIJI NERVOZI

Medicinska sestra ima ključno vlogo pri preprečevanju napredovanja anoreksije nervoze,

predvsem pa pri zdravljenju, saj sodeluje v vseh fazah zdravljenja tako pri družinski

terapiji kot tudi pri psihoterapiji in je od vseh zdravstvenih delavcev največ zraven

pacienta. Najpomembnejše naloge medicinske sestre so ozaveščanje mladih z motnjami

hranjenja in staršev ter učenje kako čim prej prepoznati simptome motenj hranjenja

(Arzenšek, Turčin, & Lahe, 2005). Vloga medicinske sestre se razlikuje glede na faze

poteka bolezni. Tako mora medicinska sestra v prvi fazi delovati predvsem zdravstveno

vzgojno, pomagati pacientu zgraditi odnos do svojega telesa ter prehranjevalnih navad, ga

poučiti o telesni aktivnosti ter pomenu počitka, mu pomagati pri izboljšanju fizičnega in

duševnega zdravja ter ga poučiti o škodljivosti jemanja odvajal. Motnje hranjenja so

duševne motnje, ki se jih z veliko volje, truda, sodelovanja pacienta, svojcev in seveda

vseh zdravstvenih delavcev da ozdraviti ter s tem omogočiti boljše nadaljnje življenje

prizadetega (Šolc, 2004, str. 18).


21

9 EMPIRIČNI DEL

9.1 Raziskovalna vprašanja

Zastavili smo naslednja raziskovalna vprašanja;

Raziskovalno vprašanje 1: Kakšna je informiranost in znanje mladih o anoreksiji

nervozi?

Raziskovalno vprašanje 2: Kako vloga medicinske sestre vpliva na informiranost

mladih o anoreksiji nervozi?

9.2 Metodologija raziskovanja

9.2.1 Raziskovalne metode

Pri predstavitvi teoretičnega dela nam je bila v pomoč zbrana domača in tuja strokovna

literatura, uporabili smo vire, ki so na voljo v slovenskih knjižnicah, preko spleta in

strokovne članke.

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatke smo pridobili s pomočjo

anketnega vprašalnika, ki je vseboval 23 polodprtih in zaprtih vprašanj. Anketo smo

izvedli med srednješolci Srednje zdravstvene šole Celje.

Pridobljene podatke smo analizirali ter jih statistično obdelali s pomočjo računalniškega

programa Microsoft Excel 2010. Rezultate ankete smo ponazorili opisno in grafično s

pomočjo stolpčnih in paličnih grafikonov.

9.2.2 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo izvedli na Srednji zdravstveni šoli Celje. Za sodelovanje v raziskavi smo

zaprosili ravnateljico Srednje zdravstvene šole Celje in dijake, ki so sodelovali v raziskavi.

9.2.3 Raziskovalni vzorec

V raziskavo je bilo zajetih 100 dijakov. Anketa je zajela dijake prvega in četrtega letnika

Srednje zdravstvene šole Celje.


22

9.2.4 Postopki zbiranja podatkov

Podatke smo zbirali s pomočjo anketnega vprašalnika v pisni obliki. Ankete so dijaki

reševali v razredu med razrednimi urami. Razdelil jim jih je njihov učitelj, ki je dijake tudi

nadziral med reševanjem.


23

10 REZULTATI

Raziskavo smo izvedli s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 23 vprašanj.

Graf 1: Spol dijakov

V raziskavi je sodelovalo 50 dijakov prvega letnika od teh je bilo 11 oseb moškega spola,

kar je 22 % in pa 39 oseb ženskega spola, kar je 78 %. Prav tako je sodelovalo 50 dijakov

četrtega letnika in sicer 18 oseb moškega spola, kar predstavlja 36 % in 32 oseb ženskega

spola, kar je 64 %.

22%36%

78%

64%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

1. LETNIK 4. LETNIK

MOŠKI

ŽENSKI


24

Graf 2: Starost dijakov

Med prvimi letniki je bilo 44 dijakov starih 15 let (88 %), ter 6 dijakov starih 16 let (12 %).

Med četrtimi letniki pa je bilo 45 dijakov starih 18 let (90 %) in 5 dijakov starih 19 let (10

%).

Graf 3: Letnik srednje zdravstvene šole, katerega dijaki obiskujejo

V raziskovalni nalogi je sodelovalo 50 (100 %) dijakov prvega letnika in prav tako 50 (100

%) dijakov četrtega letnika srednje zdravstvene šole, smeri tehnik zdravstvene nege.

88%

12%

90%

10%0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

15 LET 16 LET 18 LET 19 LET

1. LETNIK

4. LETNIK

100% 100%

0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

50 DIJAKOV 50 DIJAKOV

1. LETNIK

4. LETNIK


25

Graf 4: Motnja hranjenja

47 (94 %) dijakov prvih letnikov je odgovorilo, da je motnja hranjenja nepravilen način

prehranjevanja, povezan s čustvenimi problemi in stiskami, 3 (6 %), da gre za pomanjkanje

apetita. Med dijaki četrtega letnika je kar 48 (96 %) izbralo odgovor nepravilen način

prehranjevanja, povezan s čustvenimi problemi in stiskami, 2 (4 %) je izbralo odgovor

pomanjkanje apetita. Ostala dva odgovora ni izbral nihče med dijaki obeh letnikov.

6% 4%

94% 96%

0% 0%0% 0%0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

1. LETNIK 4.LETNIK

POMANKANJE APETITA

NEPRAVILEN NAČINPREHRANJEVANJA POVEZAN SČUSTVENIMI PROBLEMI INSTISKAMI

CROHNOVA BOLEZEN

PREKOMERNO UŽIVANJEHRANE


26

Graf 5: Motnje hranjenja, ki jih poznajo dijaki

9 (18 %) dijakov prvega letnika je odgovorilo, da poznajo anoreksijo, bulimijo in

kompulzivno prenajedanje, 33 (66 %) pozna samo anoreksijo in bulimijo, 5 (16 %) ne

pozna nobene motnje hranjenja. Med dijaki četrtega letnika 28 (56 %) pozna anoreksijo,

bulimijo in kompulzivno prenajedanje, 20 (40 %) jih je odgovorilo, da poznajo anoreksijo

in bulimijo, 2 (4 %) še niso slišali za nobeno motnjo hranjenja.

18%

56%

66%

40%

16%

4%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

1. LETNIK 4.LETNIK

Anoreksija, bulimija,kompulzivno prenajedanje

Anoreksija, bulimija

Ne vem


27

Graf 6: Prva informacija dijakov o anoreksiji nervozi

46 (92 %) dijakov prvega letnika je za anoreksijo nervozo slišalo že v osnovni šoli, 2 (4 %)

v srednji šoli, 2 (4 %) pa še za anoreksijo nervozo nista slišala.

Vsi dijaki četrtega letnika so že slišali za anoreksijo nervozo in sicer 43 (86 %) dijakov v

osnovni šoli, 7 (14 %) dijakov v srednji.

92% 86%

4%14%

4% 0%0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

1. LETNIK 4. LETNIK

V osnovni šoli

V srednji šoli

Še niso slišali


28

Graf 7: Število dijakov, ki poznajo osebo z anoreksijo nervozo

9 (18 %) dijakov prvega letnika pozna osebo z anoreksijo nervozo, 36 (72 %) dijakov ne

pozna osebe z anoreksijo nervozo, 5 (10 %) pa je na vprašanje odgovorilo z ne vem.

13 (26 %) dijakov četrtega letnika pozna osebo z anoreksijo nervozo, 33 (66 %) dijakov ne

pozna osebe z anoreksijo nervozo, 4 (8 %) pa so odgovorili z ne vem.

18% 26%

72%

66%

10% 8%0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

1. LETNIK 4. LETNIK

Da

Ne

Ne vem


29

Graf 8: Starostno obdobje, v katerem je anoreksija nervoza najpogostejša

Med dijaki prvega letnika je 38 (76 %) odgovorilo, da je anoreksija najpogostejša v

obdobju adolescence, 1 (2 %), da je to obdobje pozne odraslosti, 11 (22 %) je izbralo

odgovor obdobje mlajše in srednje odraslosti. Za odgovor obdobje dojenčka se ni odločil

nihče.

Med dijaki četrtega letnika se je za odgovor obdobje adolescence odločilo 48 (84 %)

dijakov, 8 (16 %) jih je izbralo obdobje mlajše in srednje odraslosti. Za odgovor obdobje

dojenčka in obdobje pozne odraslosti se ni odločil nihče.

0% 0%

76%

84%

2%0%

22%

16%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

1. LETNIK 4. LETNIK

Obdobje dojenčka

Obdobje adolescence

Obdobje pozne odraslosti

Obdobje mlajše in srednjeodraslosti


30

Graf 9: Izpostavljenost za anoreksijo nervozo glede na spol

46 (92 %) dijakov prvega letnika je odgovorilo, da so anoreksiji nervozi bolj izpostavljene

ženske, 4 (8 %) pa so izbrali odgovor ne vem.

Dijaki četrtega letnika so vsi (100 %) izbrali odgovor, da so anoreksiji nervozi bolj

izpostavljene ženske.

0% 0%

92% 100%

8% 0%0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

1. LETNIK 4. LETNIK

Moški

Ženske

Ne vem


31

Graf 10: Umrljivost pri anoreksiji nervozi

37 (74 %) dijakov prvega letnika je izbralo odgovor da, 1 (2 %) odgovor ne, 12 (24 %) pa

so odgovorili z ne vem.

46 (92 %) dijakov četrtega letnika je izbralo odgovor da, 1 (2 %) odgovor ne 3 (6 %) pa so

odgovorili z ne vem.

74%

92%

2% 2%

24%

6%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

1. LETNIK 4. LETNIK

Da

Ne

Ne vem


32

Graf 11: Indeks telesne mase pri anoreksiji

28 (56 %) dijakov prvega letnika je odgovorilo, da je ITM pri osebi z anoreksijo nervozo

17,5 ali manj, 2 (4 %) sta mnenja, da je pravilen ITM 30, 2 (4 %) sta se odločila, da je ITM

20, 18 (36 %) pa so obkrožili odgovor ne vem. Za odgovor, da je ITM 25 se ni odločil

nihče.

46 (92 %) dijakov četrtega letnika je mnenja, da je ITM 17,5 ali manj, 1 (2 %) je izbral

ITM 20, 3 (6 %) pa so izbrali odgovor ne vem. Za ITM 20 in 30 se ni odločil nihče izmed

četrtih letnikov.

0% 0%4%

0%

56%

92%

4% 2%

36%

6%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

1. LETNIK 4. LETNIK

25

30

<17,5

20

Ne vem


33

Graf 12: Postavitev diagnoze glede na indeks telesne mase

5 (10 %) dijakov prvega letnika je odgovorilo, da je ITM dovolj za postavitev diagnoze

anoreksije nervoze, 22 (44 %) so mnenja, da ITM ni dovolj, 23 (46 %) je izbralo odgovor

ne vem.

11 (22 %) dijakov četrtega letnika je izbralo odgovor da, 37 (74 %) trdi, da ITM ni dovolj

za postavitev diagnoze bolezni, 2 (4 %) pa sta izbrala odgovor ne vem.

10%

22%

44%

74%

46%

4%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

1. LETNIK 4. LETNIK

Da

Ne

Ne vem


34

Graf 13: Vzrok za nastanek anoreksije nervoze

50 (100 %) dijakov prvega letnika je prepričanih, da je vzrok za nastanek anoreksije

nervoze dednost, družbeno mnenje in stiske povezane z odraščanjem.

2 (4 %) dijaka četrtega letnika sta izbrala odgovor, da tiči vzrok za anoreksijo v

pomanjkanju hrane v Sloveniji, 48 (96 %) je izbralo odgovor, dednost, družbeno mnenje

in stiske povezane z odraščanjem. Za odgovor, ker je bolezen nalezljiva, se ni odločil

nihče.

0% 0%0%4%

100%96%

0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

1. LETNIK 4. LETNIK

Ker je bolezen nalezljiva

Zaradi pomankanja hrane vSloveniji

Dednost, družbeno mnenje instiske povezane z odraščanjem


35

Graf 14: Znaki osebe z anoreksijo nervozo

Možni odgovori:

a) Izguba telesne teže

b) Nasilnost

c) Spremenjeno vedenje, odnos do hrane in zastoj v rasti

d) Prekomerna telesna teža

e) Odklanjanje visoko kalorične hrane in ogljikovih hidratov

Graf prikazuje različne kombinacije odgovorov, ki so jih obkrožili dijaki. 19 (38 %)

dijakov prvega letnika je obkrožilo vse tri pravilne odgovore, in sicer izguba telesne teže,

spremenjeno vedenje, odnos do hrane in zastoj v rasti ter odklanjanje visoko kalorične

hrane in ogljikovih hidratov. 16 (32 %) dijakov prvega letnika je izbrala dva pravilna

odgovora, 9 (18 %) je izbralo odgovora a in c, 7 (14 %) je izbralo odgovora a in e, 1 (2 %)

pa je izbral odgovora c in e. 5 (10 %) je izbralo odgovor a, 7 (14 %) je izbralo odgovor c, 1

(2 %) pa odgovor e, kar predstavlja en pravilni odgovor. 1 (2 %) je izbral odgovor d, ki je

napačen.

80%

38%

6%

18%

6%

14% 2% 10%

8%

14% 2%2%

4. LETNIK

1. LETNIK

0% 20% 40% 60% 80% 100%

a,c,e

a,c

a,e

c,e

a

c

e

d


36

Kar 40 (80 %) dijakov četrtega letnika je izbralo vse tri pravilne odgovore, izguba telesne

teže, spremenjeno vedenje, odnos do hrane ter zastoj v rasti in odklanjanje visoko

kalorične hrane in ogljikovih hidratov. 6 (12 %) je izbralo po dva pravilna odgovora in 3 (6

%) odgovora a in c, 3 (6 %) pa odgovora a in e. 4 (8 %) je izbralo en pravilni odgovor,

odgovor c.

Graf 15: Pomoč sošolcu/ki z anoreksijo nervozo

Možni odgovori:

a) Povedal/a bi profesorju

b) Storil/a nebi ničesar

c) Za nasvet bi se obrnil/a na medicinsko sestro na praksi

d) Ga/jo spodbujal/a naj si poišče pomoč

Graf prikazuje različne kombinacije odgovorov, ki so jih obkrožili dijaki. 2 (4 %) dijaka

prvega letnika sta izbrala vse tri pravilne odgovore in sicer povedal/a bi profesorju, za

nasvet bi se obrnil/a na medicinsko sestro na praksi in ga/jo spodbujal/a naj si poišče

pomoč, 3 (6 %) so izbrali odgovora povedal/a bi profesorju in ga/jo spodbujal/a naj si

poišče pomoč, 14 (28 %) je izbralo odgovora za nasvet bi se obrnil/a na medicinsko sestro

na praksi in ga/jo spodbujal naj si poišče pomoč, 4 (8 %) je izbralo odgovor za nasvet bi

2%

4%

12%

6%

20%

28%

4%

8%

60%

54%

2%

0% 20% 40% 60% 80% 100%

4. LETNIK

1. LETNIK

a,c,d

a,d

a,c

c,d

c

d

b


37

se obrnil/a na medicinsko sestro na praksi, kar 27 (54 %) pa je izbralo odgovor ga/jo

spodbujal/a naj si poišče pomoč.

1 (2 %) dijak četrtega letnika je izbral vse tri pravilne odgovore, povedal/a bi profesorju, za

nasvet bi se obrnil/a na medicinsko sestro na praksi in, ga/jo spodbujal/a naj si poišče

pomoč, 6 (12 %) je izbralo odgovora povedal/a bi profesorju in ga/jo spodbujal/a naj si

poišče pomoč, 10 (20 %) je izbralo odgovora povedal/a bi profesorju in za nasvet bi se

obrnil/a na medicinsko sestro na praksi, 2 (4 %) je izbralo odgovor za nasvet bi se obrnil/a

na medicinsko sestro na praksi, 30 (60 %) je izbralo odgovor ga/jo spodbujal/a naj si

poišče pomoč, 1 (2 %) pa je izbral odgovor storil/a nebi ničesar.

Graf 16: Zdravljenje anoreksije nervoze

43 (86 %) dijakov prvega letnika je mnenja, da se anoreksijo nervozo zdravi s

psihoterapevtskim zdravljenjem, 4 (8 %) je izbralo odgovor alternativni način zdravljenja,

2 (4 %) sta mnenja, da se anoreksija nervoza ne zdravi, 1 (2 %) pa je izbral operativno ali

konzervativno zdravljenje.

49 (98 %) dijakov četrtega letnika trdi, da se anoreksija zdravi s psihoterapijo, 1 (2 %) je

izbral odgovor se ne zdravi. Za odgovora alternativni način zdravljenja in operativno ali

konzervativno zdravljenje se ni odločil nihče.

8%

0%

86%

98%

4%2%2%

0%0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

1. LETNIK 4. LETNIK

Alternativni način zdravljenja

Psihoterapevtsko zdravljenje

Se ne zdravi

Operativno ali konzervativno


38

Graf 17: Najpogostejši simptom anoreksije nervoze

36 (72 %) dijakov prvega letnika je izbralo odgovor, da je najpogostejši simptom

anoreksije nervoze pretiran občutek debelosti ali hud strah pred njo, 8 (16 %) je izbralo

odgovor znižanje telesne mase, 6 (12 %) so izbrali za najpogostejši simptom anoreksije

nervoze depresivnost.

38 (76 %) dijakov četrtega letnika je izbralo odgovor pretiran občutek debelosti ali hud

strah pred njo, 9 (18 %) je mnenja, da je glavni simptom anoreksije nervoze znižanje

telesne mase, 3 (6 %) so izbrali odgovor depresivnost.

Nihče izmed obeh letnikov se ni odločil za odgovor, da bolezen poteka a-simptomatsko.

72%76%

16% 18%

12%

6%

0% 0%0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

1. LETNIK 4.LETNIK

Pretiran občutek debelosti alihud strah pred njo

Znižanje telesne mase

Depresivnost

Bolezen je a-simptomatksa


39

Graf 18: Najpomembnejša vloga pri zdravljenju anoreksije nervoze

8 (18 %) dijakov prvega letnika je mnenja, da imajo največjo vlogo pri zdravljenju

anoreksije nervoze starši in strokovno usposobljeno osebje, 42 (84 %) se je odločilo za

odgovor obolela oseba.

15 (30 %) dijakov četrtega letnika je obkrožilo odgovor, da imajo najpomembnejšo vlogo

pri zdravljenju anoreksije nervoze starši in strokovno usposobljeno osebje, 35 (70 %) pa se

je odločilo za odgovor obolela oseba.

Za odgovora sreča ter zdravila se ni odločil nihče izmed obeh letnikov.

84%

70%

0% 0%0% 0%

16%

30%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

1. LETNIK 4. LETNIK

Obolela oseba

Sreča

Zdravila

Starši in strokovnousposobljeno osebje


40

Graf 19: Popolna ozdravitev osebe z anoreksijo nervozo

16 (32 %) dijakov prvega letnika je prepričanih, da se anoreksijo nervozo da popolnoma

premagati, 2 (4 %) sta obkrožila odgovor ne, 10 (20 %) so mnenja, da se anoreksijo

nervozo da le delno premagati, 22 (44 %) pa so izbrali odgovor ne vem.

37 (74 %) dijakov četrtega letnika je izbralo odgovor, da se anoreksijo nervozo da

popolnoma premagati, 2 (4 %) sta mnenja, da se anoreksije nervoze ne da popolnoma

premagati, 11 (22 %) so izbrali odgovor delno. Odgovor ne vem ni izbral nihče izmed

četrtih letnikov.

32%

74%

4% 4%

20%22%

44%

0%0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

1. LETNIK 4. LETNIK

Da

Ne

Delno

Ne vem


41

Graf 20: Vključevanje medicinske sestre v proces zdravljenja anoreksije nervoze

10 (20 %) dijakov prvega letnika meni, da se medicinska sestra vključuje v vse faze

procesa zdravljenja, 7 (14 %) trdi, da se medicinska sestra vključuje samo v prvo fazo

procesa zdravljenja, kar 33 (66 %) dijakov pa je izbralo odgovor ne vem.

36 (72 %) dijakov četrtega letnika trdi, da se medicinska sestra vključuje v vse faze

procesa zdravljenja, 4 (8 %) so izbrali odgovor, da se medicinska sestra vključuje samo v

prvo fazo, 10 (20 %) pa jih je obkrožilo odgovor ne vem.

Za odgovor, da medicinska sestra ne sodeluje v nobeni fazi procesa zdravljenja, se ni

odločil nihče izmed obeh letnikov.

14%

8%

20%

72%

0% 0%

66%

20%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

1. LETNIK 4. LETNIK

V prvo fazo

V vse faze

V nobeno fazo

Ne vem


42

Graf 21: Vloga poznavanja lastnega odnosa do hrane medicinske sestre pri

zdravljenju pacienta

49 (98 %) dijakov prvega letnika je enotnih, da je pomembno, da medicinska sestra pozna

lasten odnos do hrane, 1 (2 %) pa je odgovoril z ne vem. Za odgovor ne se ni odločil nihče

izmed prvih letnikov.

46 (92 %) dijakov četrtega letnika je na vprašanje ali je pomembno, da medicinska sestra

pozna lasten odnos do hrane, da lahko pomaga pacientu odgovorili z da, 2 (4 %) sta

mnenja, da ni potrebno poznati lasten odnos do hrane, prav tako sta 2 (4 %) odgovorila na

vprašanje z ne vem.

98%92%

0%4%2% 4%

0%

20%

40%

60%

80%

100%

120%

1. LETNIK 4. LETNIK

Da

Ne

Ne vem


43

Graf 22: Strokovnjak, ki je v času hospitalizacije največ časa ob pacientu

20 (40 %) dijakov prvega letnika je odgovorilo na vprašanje, kdo je v času hospitalizacije

največ v stiku s pacientom, da je ta oseba medicinska sestra, 7 (14 %) jih je izbralo

odgovor starši, 6 (12 %) je obkrožilo odgovor zdravnik (psihiater), 2 (4 %) sta mnenja, da

je to delovna terapevtka, 15 (30 %) so obkrožili odgovor ne vem.

26 (52 %) dijakov četrtega letnika je mnenja, da je medicinska sestra oseba, ki preživi

največ časa ob pacientu v hospitalizaciji, 6 (12 %) se je odločilo za odgovor starši, 15 (30

%) je izbralo odgovor zdravnik (psihiater), 3 (6 %) so obkrožili odgovor ne vem. Za

odgovor delovna terapevtka se ni odločil nihče izmed četrtih letnikov.

14%12%12%

30%

40%

52%

4%

0%

30%

6%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

1. LETNIK 4. LETNIK

Starši

Zdravnik (psihiater)

Medicinska sestra

Delovna terapevtka

Ne vem


44

Graf 23: Intenziteta nadzora medicinske sestre nad pacientom

10 (20 %) dijakov prvega letnika trdi, da mora medicinska sestra nadzirat pacienta z

anoreksijo nervozo med hospitalizacijo 24 ur na dan, 15 (30 %) je izbralo odgovor na 2 uri,

25 (50 %) odgovor ne vem.

27 (54 %) dijakov četrtega letnika je mnenja, da mora medicinska sestra med

hospitalizacijo pacienta z anoreksijo nervozo nadzirati 24 ur na dan, 11 (22 %) se je

odločilo za odgovor na 2 uri, 12 (24 %) je obkrožilo odgovor ne vem.

Za odgovor, da se pacienta z anoreksijo nervozo med hospitalizacijo ne spremlja ni izbral

nihče izmed obeh letnikov.

0% 0%

30%

22%20%

54%

50%

24%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

1. LETNIK 4. LETNIK

Ga/jo ne spremlja

Na 2 uri

24 ur na dan

Ne vem


45

11 RAZPRAVA

Motnje hranjenja so duševne motnje, v katere spadajo anoreksija nervoza, bulimija

nervoza, kompulzivno prenajedanje in ostale sodobne vrste motenj hranjenja. Motnje

hranjenja se pričnejo z čisto nedolžnimi problemi s težo, na katere ne postavljamo velike

pozornosti. Raziskave so pokazale, da je umrljivost ljudi z motnjami hranjenja v daljšem

časovnem obdobju od 5-20 %, kar je zelo šokanten podatek (Erzar, 2007, str. 145).

Anoreksija nervoza je motnja hranjenja, pri kateri oseba zavestno povzroči znižanje telesne

teže. Spada med duševne motnje, najpogosteje pa se pojavlja v obdobju adolescence pri

osebah ženskega spola. Anoreksija nervoza je vedno bolj pogosta, zdravljenje pa je zelo

dolgotrajno z veliko možnostjo ponovitve bolezni (Gregorič - Kumperščak, 2011, str. 159-

160).

Raziskavo smo opravili meseca februarja 2015 na eni izmed srednjih šol v Sloveniji.

Anketirali smo 100 dijakov in sicer 50 dijakov prvega in 50 dijakov četrtega letnika,

starostna struktura pa je bila med 15 in 19 let starosti. Anketni vprašalnik je vseboval 23

vprašanj zaprtega in polzaprtega tipa.

Večina dijakov ve kaj je motnja hranjenja, saj je 94 % prvih in 96 % četrtih letnikov

odgovorilo pravilno, da je motnja hranjenja nepravilni način prehranjevanja povezan s

čustvenimi problemi in osebnimi stiskami. Motnje hranjenja, ki jih poznajo dijaki, so

predvsem anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje, vendar smo

v raziskavi ugotovili, da je še vedno desetina dijakov, ki ne poznajo niti ene motnje

hranjenja oz. med motnje hranjenja uvrščajo npr. debelost in vegetarijanstvo.

Motnje hranjenje na izjemno boleč in akuten način ovirajo posameznikovo vsakodnevno

delovanje in normalno življenje: vse misli, čutenja, vedenje in doživljanje osebe z motnjo

se vrtijo okoli hrane, teže in telesne podobe. Najpogostejše motnje hranjenja so: anoreksija

nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno prenajedanje in druge manj pogoste motnje

hranjenja (Erzar, 2007).

Večina (85 %) dijakov je prvič za anoreksijo nervozo slišala v osnovni šoli. Zaskrbljujoč je

podatek, da kar dve desetini dijakov iz 1. In 4. letnikov pozna osebo z anoreksijo nervozo.


46

Po raziskavah v svetu se je v zadnjih desetih letih število mladih obolelih z anoreksijo

nervozo povečalo, kar za desetkrat (Sternad, 2001).

Večina anketirancev (80 %) trdi, da je anoreksija nervoza pogostejša pri ženskah in da se

najpogosteje pojavlja v obdobju adolescence.

Običajno se bolezen začne v zgodnji adolescenci. Večina raziskav navaja prevalenco od

0,5 % - 1 %. Razmerje med ženskami in moškimi je okrog 10:1, pri otrocih pa je razmerje

malo nižje in sicer 4:1 (Čibej Žagar, 2003, str. 3).

Najpogostejši simptomi, po katerih prepoznamo anoreksijo nervozo, so izguba telesne teže,

spremenjeno vedenje, odnos do hrane in zastoj v rasti in odklanjanje visoko kalorične

hrane in ogljikove hidrate. Naši anketiranci so v večini primerov odgovorili pravilno in

dokazali, da dobro poznajo simptome anoreksije nervoze.

Pri resni oziroma napredovani anoreksiji nervozi je edino smiselno zdravljenje sprejem

pacienta v bolnišnico, kjer se bolnišnična obravnava začne z dolgim pogovorom in

izdelavo individualnega načrta obravnave, v katerem sodelujejo pacient, starši, predvsem

pa celoten multidisciplinarni tim, ki mora biti enoten in sodelovati v vseh fazah procesa

zdravljenja (Pandel Mikuš, 2003).

Četrtina anketirancev je prepričanih, da imajo pri zdravljenju pacienta z anoreksijo nervozo

najpomembnejšo vlogo starši in strokovno usposobljeno osebje. Velika večina (77 %) je

mnenja, da je uspeh zdravljenja izključno odvisno od obolele osebe same, kar seveda ne

drži. Prav tako je manj kot polovica anketirancev (46 %) izbrala odgovor, da se medicinska

sestra vključuje v vse faze procesa zdravljenja.

Malo manj kot polovica (46 %) anketirancev je odgovorila, da je medicinska sestra oseba,

ki največ časa preživi s pacientom v času hospitalizacije in nekaj več kot 70 %

anketirancev trdi, da traja nadzor medicinske sestre nad pacientom z anoreksijo nervozo 24

ur na dan.

Vključno s svojo profesionalno vlogo do pacienta z anoreksijo nervozo medicinska sestra v

veliki meri mnogokrat prevzame tudi vlogo »mame« saj se med svojim delom z pacientom

sreča tako z jezo, agresijo, žalostjo, veseljem ljubeznijo itd. s strani pacienta. Zahtevno in

odgovorno delo medicinske sestre postane zelo težavno na emocionalnem področju, saj je


47

medicinska sestra prisotna ob pacientu v vseh njegovih krizah in tudi pri zadovoljevanju

vseh njegovih življenjskih potreb (Peterka Novak, 2002).

Obstaja možnost, da vsi pridobljeni podatki ne odražajo realnega znanja dijakov.

11.1 Odgovori na raziskovalna vprašanja

Raziskovalno vprašanje 1: »Kakšna je informiranost in znanje mladih o anoreksiji

nervozi?«

S pomočjo anketnega vprašalnika smo izvedeli, da dijaki, v večini primerov, kar dobro

poznajo anoreksijo nervozo, vendar nam rezultati razkrijejo, da je še veliko »maneverskega

prostora« v znanju dijakov, predvsem kako prepoznati, kaj storiti in kako ukrepati ob

pojavu anoreksije nervoze pri sošolcu, znancu ali celo družinskemu članu.

Veseli nas dejstvo, da se znanje dijakov o anoreksiji nervozi med prvim letnikom in

četrtim letnikom Srednje zdravstvene šole Celje, razlikuje. Ugotovili smo, da imajo dijaki

četrtega letnika boljše znanje od dijakov prvega letnika, kar kaže na uspešen učni program

in dobro sodelovanje dijakov na praksi, kjer si pridobivajo prepotrebno znanje in izkušnje.

Raziskovalno vprašanje 2: »Kako vloga medicinske sestre vpliva na informiranost

mladih o anoreksiji nervozi?«

Pri prebiranju domače in tuje strokovne literature smo izvedeli, da ima medicinska sestra

eno od vidnejših, če ne celo najpomembnejšo vlogo pri informiranosti mladih o anoreksiji

nervozi. Medicinska sestra je oseba, ki preživi zelo veliko časa z mladimi tako v obdobju

primarne preventive kot tudi v obdobju zdravljenja in rehabilitacije in to v času pubertete,

v katerem so mladi najbolj ranljivi in dovzetni za anoreksijo nervozo, zato je njen doprinos

znanja mladim ključnega in bistvenega pomena.

Tudi v naši raziskavi so bili dijaki mnenja, da je medicinska sestra oseba, ki največ časa

med vsemi zdravstvenimi delavci preživi ob pacientu s to duševno motnjo, ugotovili pa

smo tudi, da bi se kar nekaj dijakov obrnilo po pomoč prav na medicinsko sestro ob

primeru prepoznave anoreksije nervoze pri prijatelju, znancu ali sorodniku.


48

12 SKLEP

Anoreksija nervoza je duševna motnja, pri kateri oseba namerno znižuje telesno težo

oziroma odklanja hrano. Največkrat za anoreksijo zbolijo prav mladostniki, saj podležejo

pritiskom družbe ter medijem, ki narekujejo standarde »idealne postave«. Zato je izrednega

pomena poznavanje anoreksije nervoze med ljudmi, še posebej pa med mladostniki, saj se

lahko le z dobrim znanjem, poznavanjem začetnih simptomov bolezni in pravočasno

strokovno pomoč boljše zoperstavimo bolezni ob primeru nastanka ali pomagamo

sočloveku. Duševne bolezni so zaradi sodobnega stila življenja vedno bolj pogoste med

njih pa se uvršča tudi anoreksija nervoza, ki je kljub vsakodnevnemu napredku medicine

vedno bolj pogosta in prisotna. Na ramenih zdravstvenih delavcev predvsem pa

medicinskih sester, ki so največ v stiku z ljudmi je, da dajejo poudarek na zdravstveno

vzgojnem delu, saj se bomo le z boljšim znanjem lažje in bolj uspešno postavili po robu

boleznim in znižali odstotek ljudi s to vrsto duševne motnje.


49

LITERATURA

Arzenšek, P., Turčin, Z., & Lahe, M. (2005). Anoreksija nervoza s prikazom primera.

Prevzeto 16. februar 2015 iz Obzornik zdravstvene nege:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

FP24GBFY/?query=%27keywords%3dAnoreksija+nervoza+s+prikazom+primera

%27&pageSize=25

Čibej Žagar, B. (2003). Psihosomatski in psihodinamski vidik motenj hranjenja. Revija

Vita, 3.

Čuček Trifkovič, K. (2011). Motnje hranjenja in zdravstvena nega. V M. Batta, M.

Bundalo Bočič, Z. Čebašek - Travnik, S. Čelan - Stropnik, K. Čuček Trifkovič, M.

Drakšič, . . . M. Zidarič, Duševno zdravje (str. 161-163). Maribor, Slovenija:

Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

Duker, M., & Slade, R. (2003). Anorexia nervosa and bulimia. Buckingham, VB;

Philadelphia, ZDA: Open University Press Buckingham - Philadelphia.

Eivors, A., & Nesbitt, S. (2007). Lačni razumevanja. Maribor, Slovenija: Obzorja Maribor.

Erzar, T. (2007). Duševne motnje, psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. Celje,

Slovenija: Celjska Mohorjeva družba.

Fox, C., & Joughin, C. (2008). Motnje hranjenja v otroškem obdobju, informacije za

starše. Ljubljana, Slovenija: Izobraževalno raziskovalni inštitut Ozara Ljubljana.

Gregorič - Kumperščak, H. (2011). Otroška in mladostniška psihiatrija. V B. Kores

Plesničar (Ured.), Duševno zdravje (str. 152-160). Maribor, Slovenija: Univerza v

Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

Kahn, A., & Fawcett, J. (2008). The encyclopedia of mental health. New York, ZDA: Facts

on file.

Kobal Frančišek, M. (2009). Psihopatologija za varnostno in pravno področje. Ljubljana,

Slovenija: Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru, Ljubljana.


50

Končnik - Goršič, N. (2004). Moj otrok odrašča. Ljubljana, Slovenija: Mladinska knjiga

Založba, d. d., Ljubljana.

Luban-Plozza, B., Poldinger, W., & Kroger, F. (1993). Psihosomatski bolnik v splošni

ambulanti in njegovo zdravljenje. Ljubljana, Slovenija: Državna založba Slovenije.

Pandel Mikuš, R. (2003). Različni vidiki motenj hranjenja pri ženskah. Prevzeto 28. marec

2015 iz Obzornik zdravstvene nege: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-

5R785TYX/

Peterka Novak, J. (2002). Duševno zdravje, spol in čustva bolnic z anoreksijo

nervozo:emocionalno delo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Prevzeto

28. marec 2015 iz Digitalna knjižnica Slovenije:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CV1YG1J8

Pregelj, P., Kores, Plesničar, B., Tomori, M., Zalar, B., & Ziherl, S. (2013). Psihiatrija.

Ljubljana, Slovenija: Psihiatrična klinika Ljubljana.

Reich, G., & Kröger, S. (2009). Motnje hranjenja. Murska Sobota, Slovenija: In obs

medicus, d.o.o.

Reljič Prinčič, A. (2003). Vloga medicinske sestre pri bolniku. Vita, 11.

Sernec, K. (2009). Motnje hranjenja. V P. Pregelj, & R. Kobentar (Ured.), Zdravstvena

nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju (str. 250). Ljubljana, Slovenija:

Založba Rokus Klett, d.o.o.

Sternad, M.-D. (2001). Motnje hranjenja. Ljubljana, Slovenija: Narodna in univerzitetna

knjižnica Ljubljana.

Šolc, S. (2004). Motnje hranjenja. Utrip, str. 16-18.

Švab, A., Šolar, V., Ziherl, A., Ibic, L., Čufer, B., & Trivič, A. (1998). Ko hrana ni več

hrana. Ljubljana, Slovenija: ŠOU-Ljubljana.

Tavčar, R. (1999). Preventiva v psihiatriji. V B. Kogovšek, & R. Kobentar (Ured.),

Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije (str. 54-57). Ljubljana,

Slovenija: Psihiatrična klinika Ljubljana.


51

Tomori, M., & Ziherl, S. (1999). Psihiatrija. Ljubljana, Slovenija: Litterapicta Ljubljana,

Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani.


1

PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik

Spoštovani!

Sem študent Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru, smer zdravstvena nega.

Študij bom zaključil z diplomskim delom. Naslov mojega diplomskega dela je

Informiranost mladih o anoreksiji nervozi.

Ker svojega študija brez vaše pomoči ne bom mogel končati Vas prosim, da si vzamete

nekaj minut časa in izpolnite anketo. Anketni vprašalnik je anonimen. Tako mi pomagate

pridobiti pomembne informacije, ki mi bodo v pomoč pri nadaljnjem delu. Pridobljeni

podatki bodo uporabljeni le za potrebe diplomskega dela.

Navodila za reševanje: Na vprašanja odgovorite z obkroževanjem črke pred odgovorom.

Prosim, da obkrožite samo en odgovor, razen če je navedeno drugače.

Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem.

Alen Vidmar

1. Spol

a) Ženski

b) Moški

2. Starost (prosim, da napišete na črto spodaj)

3. Kateri letnik srednje zdravstvene šole obiskujete?

a) Prvi letnik

b) Četrti letnik


2

4. Kaj je motnja hranjenja?

a) Pomanjkanje apetita

b) Nepravilni način prehranjevanja povezan s čustvenimi problemi in osebnimi

stiskami

c) Crohnova bolezen

d) Prekomerno uživanje hitre hrane

5. Katere motnje hranjenja poznate? (prosim, da napišete na črto spodaj)

6. Kdaj ste prvič slišali za anoreksijo nervozo?

a) V osnovni šoli

b) V srednji šoli

c) Še nisem slišal

7. Ali poznate koga z anoreksijo nervozo?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

8. V katerem starostnem obdobju je anoreksija nervoza najpogostejša?

a) Obdobje dojenčka

b) Obdobje adolescence

c) Obdobje pozne odraslosti

d) Obdobje mlajše in srednje odraslosti


3

9. Kdo je bolj izpostavljen anoreksiji nervozi?

a) Moški

b) Ženske

c) Ne vem

10. Ali se lahko anoreksija nervoza konča s smrtjo?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

11. Indeks telesne mase pri anoreksiji nervozi je?

a) 25

b) 30

c) < 17,5

d) 20

e) Ne vem

12. Ali je indeks telesne mase dovolj za postavitev diagnoze bolezni?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

13. Zakaj nekdo zboli za anoreksijo nervozo?

a) Ker je bolezen nalezljiva

b) Zaradi pomanjkanja hrane v Sloveniji

c) Dednost, družbeno mnenje in stiske povezane z odraščanjem

14. Kako bi prepoznali pacienta z anoreksijo nervozo (možnih več pravilnih

odgovorov)?

a) Izguba telesne teže

b) Nasilnost

c) Spremenjeno vedenje, odnos do hrane in zastoj v rasti

d) Prekomerna telesna teža

e) Odklanjanje visoko kalorične hrane in ogljikovih hidratov


4

15. Kako bi ravnali, če bi pri sošolcu/ki opazili to bolezen (možnih več pravilnih

odgovorov)?

a) Povedal/a bi profesorju

b) Storil/a nebi ničesar

c) Za nasvet bi se obrnil/a na medicinsko sestro na praksi

d) Ga/jo spodbujal/a naj si poišče pomoč

16. Kako se zdravi anoreksija nervoza?

a) Alternativni način zdravljenja

b) Psihoterapevtsko zdravljenje

c) Se ne zdravi

d) Operativno ali konzervativno

17. Kaj je najpogostejši simptom anoreksične osebe?

a) Pretiran občuten debelosti ali hud strah pred njo

b) Znižanje telesne mase

c) Depresivnost

d) Bolezen je a-simptomatska

18. Kdo ima najpomembnejšo vlogo pri zdravljenju anoreksije nervoze?

a) Obolela oseba

b) Sreča

c) Zdravila

d) Starši in strokovno usposobljeno osebje

19. Ali se da anoreksijo nervozo popolnoma premagati?

a) Da

b) Ne

c) Delno

d) Ne vem

20. V katere faze procesa zdravljenja se vključuje medicinska sestra?

a) V prvo fazo

b) V vse faze

c) V nobeno fazo

d) Ne vem


5

21. Ali je pomembno, da medicinska sestra pozna lasten odnos do hrane, da lahko

ustrezno pomaga pacientu?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

22. Kdo je v času hospitalizacije največ v stiku s pacientom?

a) Starši

b) Zdravnik (psihiater)

c) Medicinska sestra

d) Delovna terapevtka

e) Ne vem

23. Kako pogosto medicinska sestra nadzira pacienta z anoreksijo nervozo med

hospitalizacijo?

a) Ga/jo ne spremlja

b) Na 2 uri

c) 24 ur na dan

d) Ne vem

Hvala za sodelovanje!


6

Priloga 2: Pisno soglasje o izvedbi raziskave na Srednji zdravstveni šoli Celje

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Alen Vidmar: Informiranost mladih o anoreksiji...

Documents

Transcript of UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Alen Vidmar: Informiranost mladih o anoreksiji...