UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE … · telesnega napora ali celo strahu. Toda v...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

VPLIV ASTME NA KAKOVOST ŢIVLJENJA

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Petra Rančan

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: Predav. mag. Mateja Lorber, univ. dipl. org.

Petra Rančan: Vpliv astme na kakovost življenja

I

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici Mateji Lorber, ki mi je s svojimi nasveti in strokovnim

znanjem pomagala pri oblikovanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi vodstvu in vsem zaposlenim v pljučni in alergološki ambulanti

Bolnišnice Topolšica, da so mi omogočili izvajanje raziskave. Prav tako se zahvaljujem

tudi vsem, ki so bili pripravljeni sodelovati v raziskavi.

Posebej se zahvaljujem še mojemu očetu, fantu Alešu in prijateljici Vesni, ki so me

spodbujali, da sem dosegla zastavljene cilje.

Za čas in trud pri lektoriranju diplomskega dela se najlepše zahvaljujem Sonji Bric.

Iskrena hvala vsem!

Petra Rančan


II

POVZETEK

Izhodišča: Astma je najpogostejša kronična bolezen dihal, ki pri vsakem bolniku poteka

drugače. Čeprav zdravila za astmo ni, se simptomi blaţijo z različnimi zdravili in s

spremembo ţivljenjskega stila. Zdravstvena vzgoja pripomore k boljši kontroli bolezni,

kakovosti ţivljenja in obvladovanju bolezni. V diplomskem delu smo ţeleli ugotoviti vpliv

astme na kakovost ţivljenja.

Raziskovalna metodologija: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji z

uporabo anketnega vprašalnika, sestavljena iz 34 vprašanj zaprtega tipa. V raziskavi je

sodelovalo 44 astmatikov. Izvedena je bila v alergološki in pulmološki ambulanti

Bolnišnice Topolšica in je potekala od marca do junija 2012.

Rezultati: Po rezultatih raziskave smo prišli do ugotovitve, da je astma pri 66 %

anketiranih dobro nadzorovana in da jih več kot polovica mora jemati terapijo enkrat do

večkrat na dan. Pri 29 % anketiranih vpliva astma na duševno zdravje. Ugotovili smo, da

zaradi astme večina astmatikov opravlja vsakodnevne aktivnosti z nekaj teţavami. Do

večjih ovir prihaja pri športnih aktivnostih, kjer ima teţave kar 73 % anketiranih. Kljub

oviram v ţivljenju pa 57 % astmatikov meni, da se njihova kakovost ţivljenja ni zmanjšala

po diagnozi bolezni.

Sklep: Astma ima največji vpliv na kakovost ţivljenja pri opravljanju vsakodnevnih in

športnih aktivnostih. Z zdravstveno vzgojo bi bilo potrebno osveščati bolnike in jim

svetovati, kako se izogibati sproţilcem astme.

Ključne besede: astma, astmatik, vpliv dejavnikov, kakovost ţivljenja, zdravstvena

vzgoja.


III

ABSTRACT

Background: Asthma is the most common chronic respiratory disease, which is different

from one patient, to another. Although asthma is not a curable disease, the symptoms can

be treated with different type of drugs and a change of lifestyle. Health education

contributes to a better control of the disease, quality of life and managing the disease. The

thesis of the diploma focuses on, how asthma affects patients and their quality of life. The

theoretical part summarizes the basic facts about asthma, and factors, which provoke the

disease. The theoretical part of the diploma also describes asthma in the time of pregnancy

and childhood, it also describes, the quality of life and the importance of health education

of the patients. Research methodology: The research based on the quantity method with

the usage of a questionary. The questionnaire consisted 34 closed questions. The study

included 44 asthmatics. The research took place in the allergies and pulmonary clinic in

hospital Topolšica. The survey was conducted from March to the beginning of June

2012.Results: According to a survey we came to the conclusion that asthma is well

controlled at 66 % of the respondents and that more than half of the respondents must be

administered therapy once to several times a day. In 29 % of the polled asthma affects

mental condition. We found that most of the asthmatics carry out the day-to- day activities

with some difficulties. Major obstacles coming in sports activities where 73 % of the

respondents have problems. Despite the obstacles in their lives 57 % asthmatics believes

that their quality of life has not decreased after the diagnosis of the disease. Conclusion:

Asthma has the greatest impact on quality of life in the course of everyday and sports

activities. With health education would be necessary to raise the level of patients with tips

on how to avoid the trigger of asthma.

Keywords: asthma, asthmatic, impact of factors, quality of life, health education.


IV

KAZALO:

1 UVOD ...................................................................................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA .......................................................................... 3

2.1 NAMEN ....................................................................................................................... 3

2.2 CILJI ............................................................................................................................ 3

3 ASTMA ................................................................................................................................... 4

3.1 DIHALA ...................................................................................................................... 4

3.1.1 Pljučni čistilni mehanizem .................................................................................... 6

3.1.2 Anatomske značilnosti dihalnih poti pri astmi ...................................................... 6

3.1.3 Fiziologija in patofiziologija dihalnega sistema pri astmi .................................... 8

3.1.4 Plinska izmenjava pri astmi................................................................................... 9

3.1.5 Patologija astme .................................................................................................... 9

3.2 POGOSTOST ASTME .............................................................................................. 10

3.3 UMRLJIVOST ZA ASTMO ..................................................................................... 12

3.4 POJAVNE OBLIKE ASTME ................................................................................... 12

3.5 KLINIČNA SLIKA ASTME ..................................................................................... 13

3.5.1 Cirkadiana variabilnost astme ............................................................................. 14

3.5.2 Bronhialna preodzivnost ..................................................................................... 15

3.6 DIAGNOZA ASTME ................................................................................................ 15

3.7 DEJAVNIKI, KI POVZROČAJO ASTMO .............................................................. 19

3.8 ASTMATIČNI NAPAD ............................................................................................ 26

3.9 ZDRAVLJENJE ASTME .......................................................................................... 27

3.9.1 Preventivno zdravljenje in ureditev bivalnega prostora ...................................... 27

3.9.2 Zdravljenje astme z zdravili ................................................................................ 28

3.9.3 Dovajanje kisika ................................................................................................. 31

3.9.4 Imunoterapija ...................................................................................................... 32

3.9.5 Komplementarne in alternativne metode zdravljenja......................................... 32

3.9.6 Samozdravljenje astme ........................................................................................ 33

3.10 ASTMA IN NOSEČNOST ...................................................................................... 35

3.10.1 Diagnoza astme med nosečnostjo ..................................................................... 35

3.10.2 Vodenja astme med nosečnostjo ....................................................................... 36

3.10.3 Zdravljenje nosečnice z astmo ......................................................................... 36


V

3.11 OTROK IN ASTMA ............................................................................................... 37

3.11.1 Znaki astme pri otroku ...................................................................................... 37

3.11.2 Diagnoza pri otroku ........................................................................................... 38

3.11.3 Pravilna uporaba merilnika največjega pretoka zraka v izdihu (PEF) pri otroku

...................................................................................................................................... 39

3.11.4 Zdravila za zdravljenje astme pri otroku ........................................................... 39

3.11.5 Astmatikom prijazne šole .................................................................................. 40

4 KAKOVOST ŢIVLJENJA .................................................................................................... 42

4.1 VPLIV SIMPTOMOV NA KAKOVOST ŢIVLJENJA............................................ 43

4.2 VPLIV ASTME PRI IZBIRI POKLICA ................................................................... 43

4.3 VPLIV NA DRUŢINO .............................................................................................. 43

4.4 PSIHOLOŠKI VPLIV ............................................................................................... 44

4.5 VPLIV ASTME NA SPANJE ................................................................................... 44

4.6 VPLIV ASTME NA FIZIČNO AKTIVNOST .......................................................... 44

4.7 ASTMA IN OKOLJE ................................................................................................ 45

4.8 ASTMA IN KAJENJE ............................................................................................... 47

4.9 ASTMA IN PREHRANA .......................................................................................... 47

4.10 ASTMA IN POTOVANJA ...................................................................................... 49

5 ZDRAVSTVENA VZGOJA IN ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA Z ASTMO ............ 51

5.1 PRIPRAVA NA ZDRAVSTVENO IZOBRAŢEVANJE ......................................... 52

5.2 POUK BOLNIKA Z ASTMO ................................................................................... 53

5.3 NAVODILA BOLNIKOM Z ASTMO ..................................................................... 55

5.4 ASTMA ŠOLA V KOPA GOLNIK .......................................................................... 56

5.5 ZDRAVSTVENA NEGA .......................................................................................... 56

6 EMPIRIČNI DEL .................................................................................................................. 62

6.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ............................................................................ 62

6.2 RAZISKOVALNE METODOLOGIJE ..................................................................... 62

6.3 RAZISKOVALNO OKOLJE ................................................................................... 62

6.4 RAZISKOVALNI VZOREC .................................................................................... 62

6.5 ETIČNI VIDIK ......................................................................................................... 62

7 REZULTATI RAZISKAVE ................................................................................................. 63

8 RAZPRAVA .......................................................................................................................... 87


VI

9 SKLEP ................................................................................................................................... 89

LITERATURA ......................................................................................................................... 90

PRILOGA ................................................................................................................................... 1

PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK ......................................................................... 2

PRILOGA 2: SOGLASJE ZA IZVEDBO ANKETE ...................................................... 11

KAZALO SLIK

Slika 1: Prerez normalne dihalne poti in dihalne poti pri bolniku z astmo. ....................................... 7

Slika 2: Obolevnost zaradi kroničnih bolezni dihal (astma, KOPB) v nekaterih krajih Slovenije. . 11

Slika 3: Obdobje peloda v zraku. .......................................................................................................................... 21

Slika 4: Samozdravljenje astme. ........................................................................................................................... 34

1

1 UVOD

Astma je bolezen, za katero je značilno kronično vnetje dihalnih poti in posledično

povečana odzivnost dihalnih poti na različne draţljaje (bronhialna preodzivnost). Kot

posledica delovanja teh draţljajev pride do obstrukcije, za katero je značilno, da je

reverzibilna (Kreuh- Kuhta, 2004, str. 21). Je obolenje pljuč, ki se kaţe z napadi teţkega

dihanja, piskanja, kašljanja, občasnega izkašljevanja in pomanjkanja sape (Benčina, 2010).

Vsi ti simptomi so za bolnika obremenjujoči in vplivajo na kakovost ţivljenja.

Vnetje pospešujejo in s tem poslabšujejo astmo alergeni, kot so: hišne pršice, različni

pelodi, poklicni alergeni, virusi in nekatere bakterije. Zaradi vnetja so dihalne poti zoţene.

Še dodatno se zoţijo zaradi številnih draţljivcev (npr. tobačnega dima) ali nespecifičnih

dejavnikov (npr. hladnega in suhega zraka) (Šuškovič, 2008).

V zadnjih 30 letih se je pogostost alergijskih bolezni podvojila, ponekod celo potrojila. Na

to vplivajo različni dejavniki. Industrija uvaja vedno nove tehnologije in izdelke. Pridelava

in izdelava hrane sta drugačni kot v preteklosti. Naše naravno okolje se nenehno spreminja,

dodaten dejavnik pa so še vse večje psihične in fizične obremenitve, ki so posledica

sodobnega ţivljenjskega sloga. Tudi zato strokovnjaki napovedujejo, da bo do leta 2020

alergična ţe polovica svetovnega prebivalstva (Kmecl, 2009, str. 4).

Sprememba ţivljenjskega sloga je pri obvladovanju astme nujna. Kadilci, denimo, nikakor

ne morejo učinkovito nadzorovati bolezni, saj jim pljučna funkcija bistveno hitreje upada,

zato je treba razvado nemudoma odpraviti. Kot velika ovira se lahko pokaţe tudi čezmerna

telesna teţa, dodatne preglavice pa lahko povzročajo še obolela ščitnica, sladkorna bolezen

in popuščanje srca (Bubanj, 2012).

Zaradi porasta kroničnih pljučnih bolezni postajajo klasični terapevtski modeli vse manj

pomembni, v ospredje vstopa preventiva, izobraţevanje in vzgoja bolnikov. Bolnik mora

biti osveščen na vseh stopnjah preventive in rehabilitacije, zajeti pa morajo biti otroci,

mladostniki, odrasli, zaposleni in upokojeni bolniki (Pirih, 2004, str. 68).


2

Raziskave kaţejo, da je okoli 5 do 10 odstotkov prebivalcev v Sloveniji astmatikov.

Pogostost astme se veča zlasti na razvitejših področjih, kjer je tudi več alergijskih bolezni.

Slabo zdravljena astma lahko povzroča hude neprijetnosti, pomembno zmanjšuje kakovost

ţivljenja bolnika oziroma ga celo nevarno ogroţa (Benčina, 2010).

Na področju poučevanja bolnika z astmo ima medicinska sestra veliko in pomembno

vlogo. Zato je pomembno kontinuirano poučevanje bolnikov z astmo in preverjanje

njihovega znanja ter učinkov pouka. Cilj zdravstvene vzgoje je namreč poučen bolnik, ki

svojo bolezen in zdravljenje le-te razume ter ima pozitiven odnos do svoje bolezni. Bolnik,

ki bo sprejel svojo bolezen, jo bo obvladoval in znal z njo ţiveti (Česen, 2006, str. 25).


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 NAMEN

Namen diplomskega dela je opisati astmo ter z raziskavo ugotoviti, kako astma vpliva na

bolnikovo vsakdanje ţivljenje.

2.2 CILJI

Cilji diplomskega dela so naslednji:

opisati astmo,

opisati dejavnike, ki poslabšujejo astmo oziroma povzročajo astmatične napade,

opisati zdravljenje astme,

opisati vlogo medicinske sestre pri zdravstveno vzgojnem izobraţevanju bolnikov z

astmo,

ugotoviti, ali so bolniki z astmo informirani o svoji bolezni in izvajajo samokontrolo,

ugotoviti način ţivljenja bolnikov z astmo,

ugotoviti, kako astma vpliva na vsakdanje ţivljenje bolnika.


4

3 ASTMA

Besedo astma je uporabil ţe znani antični pisec Homer v svojih pesnitvah Odiseja in Iliada.

V njih je opisoval v boj hiteče junake, ki so teţko »asthmos« dihali zaradi bojnega zanosa,

telesnega napora ali celo strahu. Toda v tedanji rabi je beseda pomenila samo simptom, ne

bolezni (Hosta, 2003, str. 14).

Astma je bolezen, za katero je značilno kronično vnetje dihalnih poti in posledična

povečana odzivnost dihalnih poti na različne draţljaje (bronhialna preodzivnost). Kot

posledica delovanja teh draţljajev pride do obstrukcije, za katero je značilno, da je

reverzibilna (Kreuh- Kuhta, 2004, str. 21).

Astma je vnetna bolezen dihalnih poti z bronhialno prevzdraţljivostjo in variabilno, torej

reverzibilno obstrukcijo. Njeni tipični znaki so ovirano dihanje oz. dušenje v napadih, suh

ali produktiven kašelj z izkašljevanjem sluzi in slišni patološki zvoki dihanja – piskanje,

značilno predvsem pri izdihu (Mušič, 2001, str. 37).

3.1 DIHALA

Človeški organizem potrebuje stalno preskrbo s kisikom. Obtočila in dihala omogočajo

stalno preskrbo vseh celic v organizmu s kisikom in odstranjujejo ogljikov dioksid iz tkiv.

Če odpove kateri od obeh sistemov, celice zaradi pomanjkanja kisika in zaradi kopičenja

ogljikovega dioksida umrejo (Cvetko in Cör, 2007, str. 111).

Vidovič (2004) navaja, da dihala sestavljajo: nos, obnosne votline, ţrelo, grlo, sapnik,

sapnici, male dihalne poti in pljuča.

Nos je vhod v dihalne poti. Celotno nosno votlino pokriva nosna sluznica, ki jo

po zgradbi delimo na sluznico dihalnega in vohalnega območja. Dihalno

območje prekriva migetalčni epitelij, pod njim pa so nosne ţleze, katerih

izloček vlaţi sluznico. Na vlaţni, dobro prekrvavljeni in topli sluznici se zrak

ogreje in ovlaţi, migetalčni epitelij pa poskrbi za odstranitev prašnih in drugih

tujih delcev.

Nosna votlina in njena sluznica preprečujeta infekcije dihalnih poti, ker

prestrezata bakterije in viruse. Nos je povezan s sistemom obnosnih votlin, ki


5

jih imenujemo sinusi. To so z zrakom napolnjeni koščeni prostori, pokriti s

tanko plastjo sluznice.

Preko ust prehaja zrak naravnost v grlo ter se tako ne očisti, ogreje in ovlaţi

dovolj. Zato so usta pomoţni dihalni organ in jih uporabljamo, ko je nos

zamašen ali je potreba po pretoku zraka povečana.

Ţrelo je kriţišče dihalnih in prebavnih poti. Hrana prehaja v zadaj leţeči

poţiralnik, zrak pa v spredaj leţeči sapnik. Funkcijo usmerjevalca opravlja

poklopec, ki deluje kot zapora; vsakokrat ko pogoltnemo, poklopec zapre

dihalno pot in usmeri hrano v poţiralnik.

Grlo je naslednji prostor, skozi katerega prehaja zrak na svoji poti do pljuč.

Leţi v srednjem delu vratu in sega od četrtega do petega vratnega vretenca.

Sestavljen je iz petih hrustancev, ki so med seboj povezani s sklepi, vezmi in

mišičjem. S strani utesnjujeta grlo dve sluznični gubi – glasilki. Glasilki sta pri

dihanju razmaknjeni, pri govoru pa priprti. Notranjost grla pokriva zelo

občutljiva sluznica, ki sproţi krčevit kašelj, če zaide tujek v grlo.

Sapnik (traheja) je elastična cev, ki poteka od šestega vratnega do petega

prsnega vretenca, kjer se v prsni votlini deli na levo in desno sapnico (bronhus).

Sestavljajo ga hrustančne ploščice, povezane z vezivnim tkivom. Sapnik je

znotraj pokrit z migetalčnim epitelijem. V sluznici sapnika se končujejo ţivčna

vlakna, ki se ob različnih draţljajih vzdraţijo.

Sapnici vstopata skozi pljučno lino in se delita: leva sapnica v levi in desna v

desni del pljuč. Nato se cepita v številne tanjše veje in vejice, vse do najtanjših,

komajda za las debelih končnih vejic (bronhiolov), ki se razširijo v pljučne

mešičke (alveole) (Hosta, 2003, str. 11, 12).

Pljuča zdrave osebe tehtajo od 750 g do 850 g. So parenhimski organ, ki visi v

prsni votlini, in so zgrajena iz bronhialnega vejevja, ţilja in veziva. Ločimo dve

krili: nekoliko večje desno pljučno krilo, ki ga sestavljajo trije reţnji (zgornji,

srednji, spodnji) in manjše levo pljučno krilo, ki je sestavljeno iz dveh reţnjev

(zgornjega in spodnjega). Vsako pljučno krilo zase v celoti obdaja visceralna

plevra.


6

3.1.1 Pljučni čistilni mehanizem

Hosta (2003) navaja, da ima nos nalogo segrevati zrak na telesno temperaturo, ga navlaţiti

in očistiti. Nosna sluznica vlaţi in segreva zrak tako, da se pri normalnem dihanju skozi

nos vdihan zrak segreje na telesno temperaturo, in to ne glede na zunanjo temperaturo

zraka. Če pa dihamo skozi usta, se vdihani zrak ne segreje in ne navlaţi dovolj. Ţe pri

vhodu v nosnico, kjer so dlačice, se začne čiščenje zraka. Še pomembnejše pa je

odstranjevanje delcev zaradi turbolence. Zrak med prehodom skozi nos zadeva ob razne

ovire (nosne školjke, septum, stene ţrela). Vedno, ko zadane ob oviro, zračni tok spremeni

smer gibanja, delci v zraku pa se prilepijo na sluznico. Migetalčni epitelij v nosni sluznici

jih potisne v ţrelo, da jih pogoltnemo. Migetalke se gibljejo v smeri navzgor. Bolj kot je

gosta sluz, teţje se migetalke premikajo in teţje jo potiskajo proti ţrelu. Na hitrost gibanja

migetalk vplivajo toplota vdihanega zraka, vlaţnost zraka in sestava sluzi.

Delci, ki jih vdihavamo, so različne velikosti, večinoma imajo od 0,5 do 50 mikronov

premera. Ti delci se usedejo:

v nosu večji od 10 mikronov,

v ustih večji od 15 mikronov,

pod larinksom, vse do šeste veje bronhov, v velikosti od 5 do 10 mikronov,

v zadnjih vejicah veliki od enega do 5 mikronov.

3.1.2 Anatomske značilnosti dihalnih poti pri astmi

Fleţar in Gabrijelčič (2000) navajata, da dihalni sistem v oţjem pomenu sestavljajo dihalne

poti, pljučni meh (pljučni mešički – alveoli z alveolokapilarno membrano in intersticij –

vezivno tkivo), pljučne ţile in ţivci, v širšem pomenu pa moramo vanj šteti še dihalne

mišice.


7

Slika 1 predstavlja prerez normalne dihalne poti in dihalne poti pri bolniku z astmo. Za

slednjo je značilna močno zadebeljena sluznica z obilo sekreta v lumnu dihalnih poti,

zadebeljena mišična plast in debelejša bazalna membrana.

Slika 1: Prerez normalne dihalne poti in dihalne poti pri bolniku z astmo.

Vir: Fleţar in Gabrijelčič (2000, str. 12)

Od zunaj si dihalne poti sledijo navznoter:

Hrustanec – v steni traheje, glavnih in segmentnih bronhijev je hrustanec v obliki

obročkov, ki vzdrţujejo obliko in svetlino dihalne poti. Proti periferiji se hrustanec

redči, dihalna pot nima več opore in ob večjem pritisku od zunaj navznoter hitro

kolabira (pomembno pri poslabšanju astme).

Plast gladkih mišic — njihov tonus najbolj določa sam premer svetline bronhija: če

se mišice skrčijo, se svetlina zoţi. Na njihov tonus vpliva tudi t. i. cirkadiani ritem

– količina hormonov, ki kroţijo v telesu, ni enaka vseh 24 ur dneva. Najvišji tonus

bronhija je okoli 4. ure zjutraj, zato so tudi poslabšanja astme takrat pogosta in

huda.

Ţleze, ki izločajo sluz, potrebno za vzdrţevanje primerne vlaţnosti dihalne poti.

Sluz hkrati vsebuje pomembne snovi za obrambo telesa pred škodljivimi vplivi iz

okolja. Če se zaradi stalnih impulzov tvorba sluzi poveča, le-ta lahko začne mašiti

bronhijevo svetlino.

Sluznica z migetalčnim epitelijem, ki pokriva svetlino bronhija. Migetalke

utripljejo v smeri od alveolov proti ustom in stalno odstranjujejo delce skupaj s

sluzjo. Sluznica reagira na različna vnetja (povzročena z bakterijami, virusi,

alergeni, toksičnimi plini) z oteklino – edemom, ki prav tako zoţi lumen bronhija.


8

3.1.3 Fiziologija in patofiziologija dihalnega sistema pri astmi

Čeprav se zdi dihanje zelo enostavno, je zelo zapleteno nadzorovano. Krčenje trebušne

prepone in zunanjih medrebrnih mišic nadzorujejo draţljaji iz centralnega ţivčevja, ki

prihajajo po freničnem ţivcu in medrebrnih ţivcih. Ritem in globino dihanja nadzorujejo

dihalni centri, ki so v ponsu in meduli oblongati (Cör, 2007, str. 118).

Dihanje se sestoji iz aktivnega vdiha in pasivnega izdiha. Frekvenca dihanja pri odraslem

človeku je 16–20 vdihov na minuto. Najpomembnejša naloga pljuč je izmenjava plinov

(kisika in ogljikovega dioksida) med telesom in njegovo okolico. Pri plinski izmenjavi v

pljučih sodeluje ventilacija, perfuzija in difuzija. Usklajeno delovanje vseh treh procesov je

pomembno za učinkovito izmenjavo plinov (Vidovič, 2004, str. 11).

Ob povečani količini ogljikovega dioksida v krvi se vzdraţi dihalni center v podaljšani

hrbtenjači. Iz tega centra dobivajo skeletne dihalne mišice pobude po motoričnih ţivcih.

Med glavne dihalne mišice sodijo medrebrne mišice in pa trebušna prepona. Krčijo se pod

nadzorom naše zavesti, vendar pa je njihovo krčenje avtomatično. To se dogaja takrat,

kadar spimo. Ko vdihnemo, dihalne mišice razširijo prsni koš, medrebrne mišice ga

dvignejo in razširijo vstran in naprej, prepona pa se splošči in poveča prostornino prsne

votline navzdol. Obenem se pljuča razširijo tudi zaradi zniţanega pritiska v prostoru med

pljučno in rebrno plevro. Prostornina v pljučnih mešičkih se zato poveča, v njih se zračni

pritisk zmanjša in zrak se vsesa. Po vdihu se količina ogljikovega dioksida v krvi zmanjša,

vzburjenje dihalnega centra preneha, dihalne mišice popustijo in prsni koš upade zaradi

lastne teţe in zaradi proţnosti prsnega koša in pljuč. Zaradi zmanjšane prostornine

prstnega koša se pljuča stisnejo in pri tem iztisnejo zrak iz pljučnih mešičkov. Tudi če se

najbolj trudimo, da bi iztisnili celotni zrak iz pljuč, ga ne moremo, saj ga vedno ostane še

za pribliţno en liter (Wikipedija, 2012).

Zaradi obstrukcije v dihalnih poteh je mehanika dihanja pri astmi motena in bolnik ne

more tako hitro izdahniti zraka iz pljuč, kot bi si ţelel. Zaradi zmanjšanega lumna dihalnih

poti se le-te tudi zapirajo ţe pri večjem volumnu pljuč, kar pomeni, da mora bolnik dihati v

inspiratornem poloţaju – pri večjih pljučnih volumnih, da se lahko izogne popolni zapori

dihalnih poti med izdihom. To mu povzroča hudo nelagodje in dispnejo, ki je večja pri

telesni aktivnosti mišice (Fleţar in Gabrijelčič, 2000, str. 14).


9

3.1.4 Plinska izmenjava pri astmi

Astma primarno prizadene dihalne poti in kadar so te zamašene s sekretom (predvsem

manjše dihalne poti), to pomeni, da v pljučih obstajajo predeli pljuč, ki so malo ali zelo

slabo ventilirani, imajo pa dokaj ohranjeno perfuzijo krvi. Do atelektaz zaradi popolne

resorbcije zraka v teh predelih ne pride najbrţ zaradi dobro razvite kolaterarne ventilacije,

ki pa seveda zadošča le za ohranitev volumna, ne pa za normalno predihanost alveol.

Posledica je, da se v teh predelih razvija neujemanje ventilacije s perfuzijo, lahko ima za

posledico hipoksemijo, praviloma v času akutnega poslabšanja bolezni. Značilnost take

motnje pri astmi pa je dobra odzivnost na povišane vdihane koncentracije kisika v zraku

(do 35 %), ki hipoksemijo praviloma vedno popravijo. Če se to ne zgodi, vedno pomislimo

na kak drug zaplet, ki lahko akutno poslabšanje astme poslabša ali celo povzroči (npr.

embolizmi, pnevmotoraks, pljučnica) (Fleţar in Gabrijelčič, 2000, str. 15).

3.1.5 Patologija astme

Pri astmi so primarno bolne velike dihalne poti, ki so vnete, epitelij je krhek in se z lahkoto

poškoduje, dihalne poti se razgalijo in postanejo preodzivne, gladke mišice v steni bronhov

se zadebelijo (Vidovič, 2004, str. 12).

Kronični vnetni proces zajame vse sloje sluznice dihalne poti (epitel, bazalno membrano,

subepitelno vezivno tkivo). Vnetje je prisotno difuzno v malih in velikih dihalnih poteh, a

je neenakomerno intenzivno izraţeno. Pljučni parenhim pri astmi ni patološko spremenjen.

Vnetno dogajanje je kronično zato, ker ga lahko dokaţemo tudi v času, ko bolnik nima

teţav (Kern, 2000, str. 17).

Vnetne spremembe v dihalnih poteh so pri bolniku z astmo prisotne tudi, ko je bolezen na

videz umirjena; če je simptomatična, so patohistološki znaki vnetja bolj intenzivni –

prisotne so poškodbe bronhialnega epitela, hiperplazija mukoznih ţlez, hipertrofija gladkih

mišičnih celic v steni bronhija, hiperemija in eksudacija tekočin ter vnetnih celic v steni

bronhija in v lumnih dihalnih poteh. Pri vnetju sodelujejo številne celice, zlasti mastociti,

eozinofilci in limfociti T, ki so primarni uravnalci imunskega odziva pri astmi. Spodbujajo

jih alergeni, verjetno tudi virusi in avtoantigeni. Limfociti T z izločanjem interleukinov (IL

4) spodbujajo limfocite B k sproščanju IgE. Ti se veţejo na receptorje na površini

mastocitov in drugih vnetnih celic. S tem so te celice senzibilizirane na učinke inhaliranih


10

ali zauţitih alergenov. Limfociti T z IL3 in IL5 tudi neposredno aktivirajo vnetne celice

(Ujčič – Navotnik, 2000, str. 142).

3.2 POGOSTOST ASTME

Astma je skoraj povsod po svetu velik zdravstveni problem tako pri odraslih kot tudi pri

otrocih. Ocenjujejo, da ima v svetu astmo najmanj 100 milijonov ljudi in da ji lahko

pripišejo vsaj 40.000 smrti na leto. Umirajo predvsem odrasli, pri otrocih je smrt zaradi

astme redka. Astmo naj bi imelo povprečno 6 % odraslih in 10 % otrok (Kopriva et al.,

2003, str. 7, 8). Prevalenca astme v Sloveniji je 16,3 % (Koren, 2011).

Med drţavami obstajajo velike razlike v pogostosti astme. Razlike obstajajo tudi znotraj

posamezne drţave, med mestnim okoljem in podeţeljem. V večini razvitih drţav je

prevalenca (deleţ obolelih od vseh izpostavljenih v določenem trenutku) astme v

naraščaju, kar je vzrok za intenzivno raziskovanje tega področja (Grmek Košnik in Kavčič,

2009).

Prevalenca astme po svetu je različna. Največja je v zahodnih, zlasti angleško govorečih

deţelah. V Veliki Britaniji in nekaterih zahodnoevropskih drţavah doseţe 15 % in več, v

Avstraliji celo 30 %. Deţele z manjšo prevalenco so od 1 do 7 % npr. Francija, Vzhodna

Evropa in Japonska. V zadnjih 50 letih prevalenca astme celo narašča (Kopriva et al.,

2003, str. 7, 8).

Astma je bolezen, ki postaja zaradi svoje pogostosti problem v številnih drţavah. Posebej

pogosta je pri otrocih, kjer znaša prevalenca do 30 %. Pri odraslih je pogostost manjša in

znaša v posameznem starostnem obdobju največ 5 % (Šorli, 2000, str. 9).


11

Slika 2 predstavlja deleţ oseb z astmo in KOPB v nekaterih krajih Slovenije. Največja

obolevnost oseb z astmo in KOPB je v Sevnici, najmanjša pa v Mozirju.

Slika 2: Obolevnost zaradi kroničnih bolezni dihal (astma, KOPB) v nekaterih

krajih Slovenije .

Vir: Erţen (2012, str. 18)

Grmek Košnik in Kavčič (2009) navajata, da je astma vzročno povezana s številnimi

dejavniki tveganja:

medsebojna povezanost genetike in okolja,

sama genetika,

starost,

nagnjenost posameznika k alergiji (atopija),

razne diete,

debelost,

respiratorne okuţbe,

mikrobne okuţbe,

nedonošenost,

poklicne izpostavljenosti,

aktivno in pasivno kajenje,


12

onesnaţenost zunanjega zraka in zraka v prostorih (vključujoč alergene, ki se

prenašajo po zraku).

3.3 UMRLJIVOST ZA ASTMO

V nekaterih okoljih (Nova Zelandija) so opazili občasne izrazite poraste števila umrlih za

astmo, ki jih še niso v celoti pojasnili. V razvitem svetu je deleţ umrljivosti za astmo dokaj

stabilen in sorazmerno majhen, nekoliko narašča le v zadnjih 20 letih (v ZDA za 25 %). Na

primeru ZDA se je izkazalo, da k povečani umrljivosti največ prispevajo črnci v središčih

velikih mest, ker bivajo v zelo slabih stanovanjskih razmerah in imajo bistveno slabšo

zdravstveno oskrbo kot belci (Šorli, 2000, str. 9).

Astma je pogosta bolezen, ki je pri veliki večini bolnikov ob ustreznem zdravljenju lahko

dobro vodena, še vedno pa bolniki zaradi astme umirajo, najpogosteje zaradi

podcenjevanja resnosti bolezni in simptomov s strani bolnika in prepoznega iskanja

zdravniške pomoči.

Pomembno je, da je astma pod nadzorom, da se redno kontrolira in da bolniki redno

prejemajo protivnetna zdravila, saj s tem zmanjšamo moţnost katastrofalnih hudih

poslabšanj. Bolnike moramo poučiti o sami bolezni, o pomembnosti rednega jemanja

zdravil in o pomembnosti redne in pravilne uporabe zdravil (Kreuh - Kuhta, 2004, str. 25).

3.4 POJAVNE OBLIKE ASTME

Hosta (2003) navaja, da glede na pogostost pojavljanja in trajanje simptomov ločimo

akutno in kronično astmo.

Glede na prisotnost alergij oziroma alergijskih mehanizmov ločimo tudi:

Ekstrinzično (zunanjo) astmo, kjer je dokazana alergija in ima vzrok v zunanjem

dejavniku.

Intrizično (notranjo) astmo, kjer ni ugotovljena preobčutljivost in vzroka ne

poznamo.

Mešano astmo: astmo sproţijo tako alergije kot nealergijski dejavniki. Sproţi jo

alergija na travo in drevesni pelod, toda simptomi so navzoči tudi pozimi, ko

peloda ni (Corrigan et al., 2009, str 52).


13

Mušič (2001) navaja, da so strokovnjaki za astmo razvrstili astmo v štiri stopnje.

Intermitentna astma: intermitentni simptomi, manj od 1-krat na teden v obdobju vsaj treh

mesecev, kratka poslabšanja (nekaj ur do nekaj dni), nočna astma manj od 2-krat na mesec,

asimptomatični in z normalno pljučno funkcijo med poslabšanji, PEF in FEVI I 80 % ali

več, variabilnost PEF pod 20 %.

Blaga persistentna astma: simptomi več kot 2-krat na teden, manj od 1-krat na dan, ob

poslabšanjih motena telesna aktivnost in spanec, nočna astma več kot 2-krat na mesec, PEF

in FEVI I 80 % ali več, dnevna variabilnost PEF 20 do 30 %.

Zmerna persistentna astma: simptomi vsak dan, poslabšanja motijo telesne dejavnosti in

spanec, nočna astma več kot 1-krat na teden, PEF in FEVI I 60 do 79 %, dnevna

variabilnost PEF nad 30 %.

Huda persistentna astma: kontinuirani simptomi, pogosta poslabšanja, pogosta nočna

astma, telesna dejavnost stalno motena, PEF in FEVI I pod 60 %, dnevna variabilnost PEF

nad 30 %.

Ostale oblike astme so še:

Poklicna astma: povzroča jo inhalacija specifičnih dejavnikov na delovnem mestu.

Aspirinska astma: zauţitje aspirina lahko povzroči hudo poslabšanje astme

(Šuškovič, 2000, str. 131).

Nevihtna astma: hudi napadi astme, ki se pojavljajo v povezavi z nevihtami med

sezono senenega nahoda (Howarth in Reid, 2001, str. 30).

3.5 KLINIČNA SLIKA ASTME

Klinična slika astme je izredno heterogena. Bolniki so lahko popolnoma brez teţav,

bolezen lahko poteka s simptomi različne intenzivnosti, lahko pa gre tudi za urgentno,

ţivljenje ogroţajoče stanje.

Bolniki z razvito bolezensko sliko imajo enega ali več navedenih simptomov:

piskanje v prsnem košu,

kašelj,

občutek tiščanja v prsih,


14

povečana tvorba sluzi,

dušenje (Hosta, 2003, str. 16).

Piskanje v prsnem košu lahko zaznamo s slušalkami, pri hudi obstrukciji pa je slišno ţe s

prostim ušesom. Piski so posamični ali številni, so monofoni, slišimo pa jih v fazi

izdihovanja ali celo v obeh fazah dihanja. Značilno je, da so piski visokofrekvenčni (Hosta,

2003, str. 16).

Glede na pogostost in količino simptomov astmo razdelimo v različne stopnje. Ko je

bolnik simptomatski, postane dihanje pri bolniku glasno, pogosto je bolnik tahipnoičen in

tahikarden, nad pljuči slišimo podaljšan ekspirij s piski. V primeru hudega in dolgotrajnega

napada pride do izginotja dihalnih zvokov, bolnik uporablja pri dihanju pomoţno dihalno

muskulaturo, prisoten pa je tudi paradoksalen pulz. Uporaba pomoţne dihalne muskulature

in tihi prsni koš sta znaka hudega poslabšanja astme in grozeče dihalne odpovedi (Kreuh -

Kuhta, 2004, str. 22).

Simptomi so praviloma najbolj izraţeni v zgodnjih jutranjih urah ali ob zbujanju, manj ali

celo nič pa prek dneva. To imenujemo cirkadiana (24-urna) variabilnost astme (Bajrović in

Šorli, 2001, str. 5).

3.5.1 Cirkadiana variabilnost astme

Zaradi ne docela raziskanih dejavnikov kaţe astma po simptomatiki in velikosti zapore

dihal tipično cirkadiano variabilnost. To pomeni, da so simptomi astme pogosto izraţeni

ponoči, zato jo imenujemo nočna astma.

Prav tako lahko s pogostim merjenjem pljučne funkcije (najlaţje s PEF) razkrijemo, da je

zapora dihal najizrazitejša oz. so izmerjeni PEF najmanjši v zgodnjih jutranjih urah, to je

od dveh do štirih zjutraj.

Zanimiva in klinično pomembna je ugotovitev, da je cirkadiana variabilnost astme toliko

bolj izraţena, kolikor močneje je vnetje bronhijev. Tako na primer povečana pogostost

nočne astme govori za povečanje vnetja bronhijev (Šuškovič, 2000, str. 27).


15

3.5.2 Bronhialna preodzivnost

Posledica vnetja bronhijev je bronhialna preodzivnost. Slednja pomeni, da se bronhiji pri

bolnikih z astmo v primerjavi z zdravimi osebami močnejše odzovejo (npr. s krčenjem

gladkih mišic) na različne dejavnike, kot so:

onesnaţen zrak,

mrzel zrak,

pretirano suh zrak,

telesna obremenitev,

psihični stresi.

3.6 DIAGNOZA ASTME

Šele v zgodnjem 19. stoletju je francoski zdravnik René Laënnec zasnoval prvi grobi

stetoskop (zvito polo papirja) za poslušanje pacientovega srca in pljuč in šele po letu 1830

so mikroskopi zdravnikom omogočili pregledovanje pljučnega tkiva in izločkov.

Najpomembnejše odkritje za bolezni dihal, kot je astma, je bilo leta 1850, ko je britanski

kirurg John Hutchinson v okviru raziskav fiziologije dihanja razvil spirometer –

instrument, ki meri količino vdihanega in izdihanega zraka (Corrigan et al., 2009, str. 93).

S fiziološkega stališča ločimo preiskave pljučne funkcije, preiskave ventilacije, preiskave

neposredne izmenjave plinov v pljučih in preiskave pljučne cirkulacije, poznamo pa še

preiskave za ugotavljanje funkcije dihalnega centra in dihalnih mišic, ki jih običajno ne

izvajajo pogosto (Ujčič - Navotnik, 2000, str. 125).

S preiskavami pljučnih funkcij ocenjujemo učinkovitosti dihal v izmenjavi plinov med

dihanjem ter zagotavljanjem optimalne vsebnosti kisika in ogljikovega dioksida v arterijski

krvi.

Ob tipični anamnezi in klinični sliki postavimo sum na astmo. Pozitivna druţinska

anamneza alergijske bolezni ali ţe prisotna alergijska bolezen pri bolniku še dodatno

prispevata k veliki verjetnosti, da ima bolnik astmo. Ko postavimo sum na astmo, pri

bolniku najprej opravimo spirometrijo (Kreuh - Kuhta, 2004, str. 22).


16

Preiskava ventilacije

Spirometrija je najenostavnejša preiskava za oceno stopnje in vrste okvare ventilacije. S

preiskavo hitrega izdiha vitalne kapacitete (FCV) določimo velikost vitalne kapacitete

(VC) in pretoke zraka med hitrim izdihom, in sicer tako, da izmerimo volumen izdihanega

zraka v prvi sekundi hitrega izdiha, ki ga imenujemo forsirani ekspiracijski volumen v prvi

sekundi (FEV I). Razmerje med FEV I in vitalno kapaciteto imenujemo Tiffeneaujev

indeks.

Ločimo dve osnovni motnji ventilacije.

Restriktivna motnja ventilacije je prisotna pri povečanem razmerju med FEV I in

FCV nad 75 %. Tako obliko motene ventilacije povzročajo parenhimske bolezni

pljuč (pljučnice, fibroze), bolezni dihalnih mišic in prsnega koša ter bolezni

popljučnice z zarastlinami.

Obstruktivna oblika motene ventilacije ima zmanjšano razmerje med FEV I in FCV

(pod 70 %) in zmanjšano hitrost pretoka zraka v srednjem delu izdihane vitalne

kapacitete, ki jo imenujemo maksimalni srednji ekspiracijski pretok (MMEF 25-75

%). Obstruktivna oblika motene ventilacije je značilna za KOPB, emfizem in astmo

(Ujčič - Navotnik, 2000, str. 125).

PEF je največji pretok zraka, ki nastane pri hitrem izdihu. Za zdravljenje astme je zelo

pomembno redno merjenje PEF-a. Merilnik je enostaven aparat, ki ga ima astmatik lahko

ob sebi in se samokontrolira ter si ustrezno prilagaja zdravljenje. Bolnik po predhodnem

globokem vdihu izdihne tako hitro, kot le more, v merilec pretoka zraka – PEF-meter.

Meritev trikrat ponovi in zapiše najboljšo vrednost meritve v diagram. Na osnovi meritev

določi zdravnik bolnikov najboljši PEF in njegova območja, s katerimi si pomagamo pri

zdravljenju astme.

Drnovšek - Kaljanac (1998) navaja naslednja območja PEF-a:

Zeleno območje obsega od 80 do 100 % bolnikovega najboljšega PEF-a v zadnjem letu.

Če se vrednosti PEF-a gibljejo v tem območju, je bolezen stabilna.


17

Rumeno območje obsega 50-80 % bolnikovega najboljšega PEF-a. Če so vrednosti PEF-a

gibljejo v tem območju, je prišlo do poslabšanja astme. Potrebno se je posvetovati z

zdravnikom glede nadaljnjega zdravljenja.

Rdeče območje obsega manj kot 50 % bolnikovega najboljšega PEF-a; pomeni hudo

poslabšanje astme. Bolnik naj takoj uporabi pršilo, ki ga vdihava po potrebi. Če se tudi po

20 vdihih pršila vrednost PEF-a ne pomakne v bolnikovo rumeno ali zeleno območje, je

potrebno takoj oditi k zdravniku.

Črno območje je takrat, kadar je PEF niţji od 33 % bolnikovega PEF-a in pomeni

ţivljenju ogroţajoče stanje.

Bronhodilatacijski preskus

Bronhodilatacijski preskus pri bolnikih z astmo običajno potrdi zmanjšanje bronhialne

obstrukcije po inhaliranju običajnega odmerka bronhodilatatorja. Pri bolnikih s kronično

astmo je včasih potrebno daljše zdravljenje z bronhodilatatorji in glukokortikoidi, da lahko

s spirometrijo dokaţemo povratnost (reverzibilnost) obstrukcije (Ujčič - Navotnik, 2000,

str. 144).

Za bronhodilatatorni test pri odraslem uporabimo 4 vdihe (0,4 mg) salbutamola. Zdravilo

iz inhalatorja naj aplicira medicinska sestra. Ob tem naj ponovi navodila (tehniko) za

pravilno jemanje zdravila. Spirometrijo ponovimo po 15 minutah. Test vrednotimo kot

pozitiven, če se vrednosti FEV I (fosfirani ekspiratorni volumen v prvi sekundi izdiha)

povečajo vsaj za 12 % referenčne vrednosti in za vsaj 200 ml. Pozitiven bronhodilatatorni

test je tipičen za astmo le ob močnejših porastih FEV I in diagnostičen za astmo ob

normalizaciji FEV I. Mejno ali blago pozitiven bronhodilatatorni test je moţen tako pri

astmi kakor pri kronični obstruktivni pljučni bolezni. Pri FEV nad 80 % je

bronhodilatatorni test praviloma negativen. V tem primeru se odločamo za bronhialni

provokacijski test z metaholinom (Šuškovič, 2006, str. 6).

Bronhoprovokacijski preskus

Bronhoprovokacijski preskus uporabimo za odkrivanje nespecifične bronhialne

preodzivnosti, ki je prisotna pri večini astmatikov. Za sproţenje bronhialne obstrukcije

največkrat uporabljamo holinergik metaholin, enak učinek dobimo tudi s histaminom. Po


18

predpisanem postopku izveden preskus je pozitiven, če se zmanjša FEV za 20 %. Pri

bolnikih z astmo pride do tega zmanjšanja ţe pri količinah pod 2 mg inhaliranega

metaholina. Tega preskusa ne opravljamo, če imamo jasno pozitiven bronhodilatacijski

preskus ali dokazano za astmo značilno cirkadiano variabilnost PEF. Bronhodilatacijski

test je najbolj uporaben pri neznačilni klinični sliki, ko ima preiskovanec samo posamezne

simptome astme brez jasne obstrukcije dihalnih poti (Ujčič - Navotnik, 2000, str. 144).

S plinsko analizo arterijske krvi ob teţjih astmatičnih napadih potrdimo hipoksemijo niţje

vrednosti pCO₂: s slabšanjem napada se vrednosti pCO₂ večajo oziroma normalizirajo – to

je opozorilo, da se razvija respiracijska insuficienca. Preiskava nam pomaga določati teţo

astmatičnega napada (Ujčič - Navotnik, 2000, str. 144).

Bela krvna slika

V beli krvni sliki običajno najdemo večje število eozinofilnih levkocitov. Ti so v večjem

številu prisotni tudi v pljunku, kjer so še številne degenerirane celice epitela in odlitki

bronhov, ki jih imenujemo Curshmannove spirale (Ujčič - Navotnik, 2000, str. 144).

Imunološko zdravljenje

Imunološke preskuse običajno opravimo v obdobju, ko je astma umirjena. Gre za koţne

alergološke preskuse z običajnimi inhalacijskimi in nutritivnimi alergeni (pelodi trav in

dreves, hišni prah in pršica, izločki nekaterih ţivali in nekaterih plesni; v prehrani so

alergogene predvsem sestavine rib, rakov, jajc, moke, mleka in različni aditivi ter umetna

barvila). V serumu določamo koncentracije celokupnih in specifičnih IgE, ki so pri

atopični alergični astmi zvečani (Ujčič - Navotnik, 2000, str. 144).

Corrigans in sodelavci (2009) navajajo, da poleg testov delovanja pljuč lahko zdravnik

izvede še druge teste, predvsem zato, da izključi druge teţave in da potrdi diagnozo astme.

Med temi testi so:

RTG slikanje

RTG posnetek pljuč pomaga izključiti morebitne druge vzroke za vaše simptome, kot so

bronhitis, pljučnica in pljučni rak.


19

RTG ali CT sinusov

Pri teh preiskavah preverijo, ali imate morda polipe (izrastke v sinusih) ali sinusitis (vnetje

ali zatekanje sinusov zaradi vnetja). Oboje pomeni, da je lahko zdravljenje in nadzorovanje

astme zahtevnejše.

Pregled izmečka

S to preiskavo pregledajo sluz, ki se dviga iz pljuč. V njej iščejo eozinofilce, bele krvničke.

Med astmatičnimi napadi se namreč njihovo število poveča, sproţijo pa jih alergije.

3.7 DEJAVNIKI, KI POVZROČAJO ASTMO

Povzročitelj astme ni znan, gre za heterogeno bolezen, največji rizični dejavnik za razvoj

bolezni je atopija. Drugi ogroţajoči dejavniki so še kajenje, kajenje matere med

nosečnostjo in po porodu ter pasivno kajenje otrok, prav tako je dejavnik tveganja

izpostavljenost alergenom v zgodnjem otroštvu, majhna porodna teţa in pogoste virusne

okuţbe dihal (Kreuh - Kuhta, 2004, str. 21).

Dejavniki poslabšanja astme so:

zunanji in notranji dejavniki: alergeni, draţljivci,

okuţbe,

psihični (notranji) dejavnik,

telesni napor (Hosta, 2003, str. 16, 17),

menstrualni ciklus,

dodatki prehrani (konzervansi, barvila),

zatekanje ţelodčne kisline nazaj v poţiralnik,

opustitev ali prekomerno zmanjšanje dnevnega odmerka preventivnih zdravil

(Šuškovič, 2008).

ALERGENI IN ALERGIJA

Alergeni so praviloma beljakovine ali nanje vezane druge snovi. Nekaterim smo

izpostavljeni vse leto, drugim le med sezono. Alergeni so snovi, s katerimi se naše telo

srečuje v vsakdanjem ţivljenju ali pri poklicnem delu. Samo pri nekaterih osebah se ob


20

večkratnih stikih z njimi pojavi alergijska reakcija, večina ljudi pa dobro prenaša stik s

temi snovmi (Mušič, 2006, str. 19, 20).

Alergeni povzročijo bronhospazem v desetih do petnajstih minutah po inhalaciji. Pri

pribliţno polovici bolnikov nastane še pozna reakcija z zoţenjem dihalnih poti čez 4-6 ur

(Ujčič Navotnik, 2000, str. 142).

Mušič (2000) navaja, da alergija pomeni nenormalno in burno reagiranje organizma na

določeno snov, s katero je bila oseba predhodno ţe v stiku in je njen imunski sistem proti

njej razvil preobčutljive limfocite ali izdelal protitelesa IgE .

Glede na vir ločimo: alergene iz bivalnega okolja, poklicne alergene, alergene iz prehrane,

zdravila.

Glede na vstopno pot v telo ločimo inhalacijske alergene, zauţite alergene, parenteralne

alergene, kontaktne alergene.

Cvetni prah

Cvetni prah lahko izzove astmatični napad. Zato se v vročem in suhem vremenu ne

zadrţujte dlje časa v naravi, izogibajte se nepokošeni travi, ne odpirajte oken v avtomobilu

in zračite prostore, ko je najmanjša koncentracija cvetnega prahu v zraku (Benčina, 2010).

Zunanje alergene najdemo na prostem. To so večinoma pelodi različnih trav, dreves,

plevelov in spore plesni (Šuškovič, 2008).

V času cvetenja jih je največ v sončnem in vetrovnem vremenu, v deţevnem vremenu jih

je malo, največja koncentracija pelodov pa je v jutranjih in večernih urah.

DREVESA:

Breza, leska, jelša, hrast, brest, bukev, vrba

Cvetijo od januarja do konca julija.

TRAVE:

Travniški lisičji rep, travniški mačji rep, navadni pasji rep, navadna pasja trava

Cvetijo od začetka maja do konca julija.


21

PLEVELI:

Ambrozija, krišina, navadni pelin, tropotec, kislica, bela metlika, zlata rozga

Cvetijo poleti in jeseni (Ravnikar, 2007, str. 46).

Slika 3 prikazuje obdobja pelodov v zraku. Temno modra barva prikazuje vrhunce

sproščanja peloda različnih rastlin v zrak, svetlo modra barva pa glavna obdobja sproščanja

peloda, prikazana za vsak mesec posebej.

Slika 3: Obdobje peloda v zraku.

Vir: Corrigan et al. (2009)

Spore plesni:

Vsebnost plesni (Alternaria, Cladosporium, Penicilinum, Aspergilus, Mucor) se poveča v

vlagi in toploti, zlasti jeseni. Spore plesni uspevajo v vlaţnih prostorih (kleteh, kuhinji,

kopalnicah), zemlji (lončnice), na hrani, drveh, posodah za odpadke (Ravnikar, 2007, str.

46).


22

Notranji alergeni:

Notranji alergeni se nahajajo v bivalnem okolju, izvirajo iz nekaterih vrst hišnih pršic,

psov, mačk in drugih sesalcev, ščurkov ter znotrajhišnih plesni.

Ţivalska dlaka

Ţivalske dlake, slina in izločki so alergeni mačke, psa, konja, morskega prašička, prisotni

so na oblačilih in navzoči še dolgo po odstranitvi ţivali (Mušič, 2001, str. 38-39).

Piki ţuţelk

Parenteralni alergeni so strupi ţuţelk, kot so ose, čebele, sršeni, mušice in komarji. Vstop

takega alergena s pikom v telo lahko v nekaj minutah povzroči anafilaktični šok, ki je

smrtno nevarno stanje in zahteva urgentno medicinsko pomoč. Kasneje mora alergolog s

preiskavami oceniti tveganje za ponovitev takega dogodka. Ob kazalcih intenzivne alergije

se odločamo za posebno obliko postopnega cepljenja, da bi ublaţili preburen odziv

organizma pri ponovnem piku ţuţelke. Postopek je dolgotrajen in zelo odgovoren (Mušič,

2001, str. 39).

Pršica

Pršice so poglaviten alergen v hišnem prahu. Največ jih je v blazinah, vzmetnicah,

preprogah, talnih oblogah iz tekstila, oblazinjenem pohištvu, oblekah in igračah iz blaga.

Hranijo se s človeškim prhljajem, rade imajo toploto in vlago, zato jih je lahko v

vzmetnicah tudi po 2 milijona. Najbolj se razmnoţijo v poletnih mesecih, njihov alergen,

ki je v iztrebku, pa ostane v prahu v veliki koncentraciji vse do konca zime (Ravnikar,

2007, str. 46).

Prah

Študije so ugotovile, da se v povprečnem šestsobnem stanovanju na leto nabere okoli 18 kg

prahu. Nekaj prahu v vsakem domu je neizogibno in tam je tudi, če vsak dan čistimo.

Sestavljen je iz lusk odmrle koţe, ţivalske dlake in prhljaja, razgrajenih tkanin, drobcev, ki

jih zanese noter od zunaj. V prahu pa so lahko tudi iztrebki ščurkov, še en močen sproţilec

alergij (Corrigan et al., 2009, str. 126).


23

Zdravila

Nekatera zdravila so alergen kar v celoti, pri drugih pa je alergena samo ena izmed

sestavin. Ker alergijske reakcije povzroča več skupin zdravil, morajo astmatiki zdravniku

vselej povedati, katera zdravila jemljejo, da ga lahko opozori na morebiten vzrok alergije v

zdravilih. Astmatiki morajo biti previdni tudi pri uporabi zdravil. Dobro je, da farmacevta

vedno prej opozorijo, da imajo astmo (Mušič, 2006, str. 30).

Alergijske reakcije povzročajo:

penicilini in cefalosporini,

sulfonamidi, sulfasalazin, karbamazepin,

analgetiki oziroma sredstva proti bolečinam,

aspirin in nesteroidni antirevmatiki,

lokalni in splošni anestetiki, mišični relaksanti,

rentgenska kontrastna sredstva, opiati (Mušič, 2000, str. 162).

Prehranski alergeni:

Alergeni ţivalskega izvora (kravje mleko, jajca, morske ribe, raki, školjke, morski

sadeţi, goveje in svinjsko meso).

Alergeni rastlinskega izvora (bombaţ, ţita, semena, moka, otrobi, kava, kakav,

vrečevina in ricinus).

Alergene ţitarice so: pšenica, ječmen, rţ, oves, koruza, riţ, proso.

Alergene stročnice so: soja, kikiriki, grah, leča, fiţol, roţiči, oljna repica.

Alergena zelenjava in začimbe: zelena, korenje, peteršilj, kumina, janeţ,

paradiţnik, krompir, poper, kava, melancana.

Alergijsko sadje je: jabolka, lešniki, breskve, jagode, banana, kivi, melona, kostanj,

avokado, arašidi (Mušič, 2001, str. 39, 40).

Astmo poslabšujejo tudi cigaretni dim, smog, hladen zrak zato je zelo priporočljivo, da

bolniki opustijo kajenje, saj se jim bo zdravstveno stanje izboljšalo ţe po nekaj tednih. Ţe

pasivno kajenje jim škodi, zato se naj izogibajo zakajenih prostorov. Če načrtujejo

naraščaj, je zelo pomembno, da oba opustita kajenje, saj je bilo dokazano, da so otroci

kadilcev bolj nagnjeni k astmi (Benčina, 2010).


24

Ozon je močan draţljivec. Ob visokih koncentracijah ozona je opazno povečanje bolezni

dihalnega sistema, tudi astme. Bolniki z astmo morajo spremljati poročila o koncentracijah

ozona in naj se ob njegovih visokih koncentracijah vsekakor zadrţijo doma (Šuškovič,

2008).

Nenadne vremenske spremembe, hladno in vetrovno vreme lahko povzročijo poslabšanje

bolezni. Pa tudi izjemna onesnaţenost zraka, izpušni plini, hlapi barvil, parfumi in nekatere

druge kemikalije (Benčina, 2010).

Okuţbe

Najpogostejši sproţilec poslabšanja astme je zlasti pri otrocih virusna okuţba dihalnih poti.

To so virusi, ki povzročajo prehlad in gripe. Okuţba se ponavadi kaţe kot nedolţen nahod,

ki se mu kmalu pridruţi kašelj. Temu čez dan ali dva sledi piskanje v prsih. Ugotovili so,

da virusna okuţba dihalnih poti pri astmatikih poveča sapnično hiperaktivnost, pri

alergičnih ljudeh pa preobčutljivost za alergen okolja. Tako virusne infekcije sproţijo

nastanek astme ali pa jo dodatno poslabšajo. Ugotovili so tudi, da je lahko stalna, čeprav

slaba bakterijska okuţba dihalnih poti dejavnik, ki ves čas vzdrţuje dihalno hiperaktivnost.

Pri takih bolnikih se znaki astme vztrajno ponavljajo (Hosta, 2003, str. 16, 17).

Psihični (notranji) dejavnik

Psihični dejavniki lahko poslabšajo dihalno hiperaktivnost, to ob nagnjenosti povzročijo

predvsem alergeni in okuţba. Razni čustveni pretresi, razburjenje ali razočaranje lahko

pospešijo nastanek poslabšanj ali poslabšajo stanje, pri čemer ne moremo govoriti o

določenem osebnostnem tipu. Bolniki z astmo so lahko zaradi narave svoje bolezni, ki

moti njihov ţivljenjski ritem, bolj zaskrbljeni in občutljivi kot zdravi ljudje (Hosta, 2003,

str. 17).

Stres

Povezava med stresom in astmo niha. Moţna razlaga je povezana z zapletenimi učinki

stresa na imunski sistem, ki zadušijo njegovo sposobnost nadzorovati vnetje. Poleg tega

ljudje pod močnim stresom manj verjetno sprejemajo preventivne ukrepe, ki lahko

zmanjšajo simptome astme. Potem pa je tu še plitvo, pospešeno dihanje, ki je pogosto pri


25

stresu. Če hiperventilirajo, morda mislijo, da imajo astmatični napad, v resnici pa samo

prehitro dihajo (Corrigan et al., 2009, str. 61, 62).

Strah

Mnogo astmatikov dobi napad dušenja ob ugotovitvi, da so se preoblekli in doma pozabili

ţepni inhalator. Strah, da pri roki ni inhalatorja, sproţi napad. Prav tako se strah redno

pridruţi tudi astmatičnemu napadu, ki ga sproţi kak drug vzrok, kar nato še dodatno

poslabša stanje. Prav zaradi nacepljenega strahu se nekateri astmatiki sami teţko izkopljejo

iz napada dušenja, oziroma ga po nepotrebnem podaljšujejo in uteţijo. Včasih so

domnevali, da obstaja značilna astmatična osebnost, torej da so nekateri ljudje dojemljivi

za astmo. Vendar takih osebnosti ni, čeprav je astmatik bolj plah, zaskrbljen in občutljiv

kakor zdrav človek (Furlan, 1986, str. 47, 48).

Telesni napor

Poslabšanje astme lahko sproţi tudi telesna obremenitev. V nasprotju z drugimi sproţilci

astme bolnikom telesnih dejavnosti ne omejujemo. Nasprotno, gibanje bolnikom z urejeno

astmo celo koristi – povsem enako kot zdravim ljudem. Seveda pa je povečana telesna

aktivnost (na primer šport) dovoljena le tistim bolnikom, ki imajo s preprečevalnimi

protivnetnimi zdravili ter drugimi ukrepi docela urejeno astmo. Bolniki z urejeno astmo so

zmoţni vseh telesnih aktivnosti, za katere razvijejo posebno telesno kondicijo (Šuškovič,

2008).

Menstrualni ciklus

Do poslabšanja simptomov lahko pride tudi pred menstruacijo, med nosečnostjo ali

menopavzo. Menstruacijski ciklus v predmenstrualnem obdobju poslabša astmo, enako

tudi nosečnost, in sicer pri pribliţno 30-40 % bolnic (Ujčič Navotnik, 2000, str. 143).

Do 40 % ţensk z astmo ugotavlja, da se jim simptomi poslabšajo tik pred menstruacijo in

med njo. To je verjetno zaradi učinka progesterona. Raven tega hormona se ostro zviša in

nato spet pade proti koncu menstrualnega ciklusa. Znanstveniki še ne vedo natančno, kako

progesteron vpliva na astmo, vedo pa, da ima ta hormon vlogo pri vnetju. Obstajajo pa tudi

dokazi, ki kaţejo, da lahko kontracepcijske tablete, ki vsebujejo estrogen, progesteron ali

oboje, zaostrijo simptome astme (Corrigan et al., 2009, str. 66).


26

Dodatki prehrani (konzervansi, barvila)

Aditive dodajajo hrani za izboljšanje kakovosti in videza ter za podaljšanje njene

obstojnosti. Aditive delimo v skupine po njihovi funkciji v ţivilu ter jih označujemo s črko

E in številko.

Najpogosteje povzročajo teţave bolnikom z astmo naslednje skupine z oznakami:

naravna in umetna sladila: E 100-E 172,

konzervansi: E 200-E 283,

antioksidanti: E 300-E 337,

emulgatorji, stabilizatorji, gostila: E 322-E 472,

sladila: E 420-E 959

sredstva za okus: E 620-E 633, tudi E 950- E 951 (Mušič, 2006, str. 33, 34).

3.8 ASTMATIČNI NAPAD

Do astmatičnega napada lahko pride kljub preventivnim ukrepom. Takrat je najbolje, da se

astmatik skuša sprostiti, kolikor dihanje dopušča. Priporočljivo je sedeti in ne leţati. Roke

počivajo na kolenih; astmatik je oprt nanje. Astmatik naj poskuša čim počasneje dihati,

nato naj čez 5 do 10 minut pokliče zdravnika ali reševalce. Do prihoda zdravnika si mora

vsakih nekaj minut vpihniti odmerek pršila (Benčina, 2010).

Opozorilni znaki za astmatični napad so:

zmanjšanje nočnega izdiha,

kronični kašelj, zlasti ponoči,

teţko ali hitro dihanje,

občutek zategnjenosti ali nelagodja v prsih,

sluz v prsih, ki je ni mogoče izkašljati,

hitreje kot ponavadi ostane astmatik brez sape,

sopenje,

utrujenost,

nemir (Corrigan et al., 2009, str. 53).


27

3.9 ZDRAVLJENJE ASTME

Astma je kronična bolezen in temu primerno je tudi zdravljenje trajno. Glede na

intenzivnost bolezni in njeno variabilnost poteka zdravljenje na mnogo načinov (Hosta,

2003, str. 18).

3.9.1 Preventivno zdravljenje in ureditev bivalnega prostora

Preventivno zdravljenje in izogibanje škodljivim dejavnikom sta prva ukrepa pri

zdravljenju astme, bodisi da se izognemo alergenom ali fizikalno-kemičnim dejavnikom

oziroma nespecifičnim draţljivcem v okolju. Temeljit nadzor nad alergeni v okolju je zlasti

pomemben za astmatike, ki bolehajo za alergično, ekstrizično astmo. Pri nekaterih

astmatikih lahko ţe z odstranitvijo alergena, ki s stalnim draţenjem organizma vzdrţuje

preobčutljivost, stanje izrazito izboljšamo ali celo doseţemo, da astmatični napadi izginejo.

To se zgodi predvsem, kadar je astma posledica preobčutljivosti samo za en alergen;

najbolj pogosto mačje ali pasje in druge dlake domačih ţivali v stanovanju. Pri drugih

inhaliranih alergenih pa lahko le zmanjšujemo njihovo koncentracijo v okolju, ker jih ne

moremo popolnoma odstraniti: hišni prah, pršice, spore plesni (Hosta, 2003, str. 18, 19).

Preventivni ukrepi so: preprečevanje stika s alergeni, preprečevanje stika z sproţilci astme,

izogibanje onesnaţevalcem zraka in tobačnemu dimu, izogibanje aspirinu in nesteroidnim

protivnetnim zdravilom, beta zaviralcem, cepljenje proti gripi (Drnovšek - Kaljanac, 1998).

Šuškovič (2008) navaja, da so z raziskavami potrdili, da imajo astmatiki, ki s centralno

kurjavo ogrevajo stanovanja ali hiše, manj teţav od tistih, ki te moţnosti nimajo. Res pa je,

da z ogrevanjem (in celo sočasnim vlaţenjem zraka) ne gre pretiravati, kajti hišna pršica

ljubi toploto in vlago. Po drugi strani pa lahko centralno ogrevanje povzroči presuh zrak.

Ta pa lahko povzroča nespecifična poslabšanja astme ali rinitisa. Bolniki z alergijskimi

obolenji dihal naj imajo merilec vlaţnosti zraka, ki naj jo vzdrţujejo med 30 in 50 %.

Klimatske naprave koristijo alergijskim bolnikom: zaradi zmanjšanja vlaţnosti bivalnega

zraka je razmnoţevanje pršice upočasnjeno. Je tudi manj plesni. S klimatsko napravo

preprečimo vdor pelodov ali različnih onesnaţevalcev v bivalni prostor. Moţne nevarnosti

klimatskih naprav so, da prevelika razlika v zunanji in notranji temperaturi zraka lahko

povzroči poslabšanje astme in rinitisa. Ob nerednem vzdrţevanju klimatskih naprav se

lahko v njih namnoţijo nekateri mikroorganizmi, katerih delci se ob delovanju naprave


28

sproţijo v sobni zrak. Pri nekaterih pa lahko vdihovanje teh mikrobnih delcev povzroči

poslabšanje astme ali pa alergijsko vnetje pljučnih mešičkov. Slednje je še posebej

nevarno, ker nastopi počasi in se ga prizadeta oseba dolgo ne zaveda. Ţal to vnetje v nekaj

letih povzroči hudo brazgotinjenje pljuč, ki se ga ne da odpraviti. Klimatska naprava ne

sme nadomestiti zračenja bivalnih prostorov.

3.9.2 Zdravljenje astme z zdravili

Bistvo zdravljenja astme je uporaba čim manjše količine zdravil, potrebnih za dosego dveh

ciljev: ohraniti dihalne poti v pljučih odprte, tako med napadi kot dolgoročno, in zmanjšati

trajno vnetje, ki je značilni znak bolezni (Corrigan et al., 2009, str. 109).

Glede na delovanje ločimo dve skupini zdravil za zdravljenje astme:

Preprečevalce, ki delujejo protivnetno, kar pomeni, da zmanjšujejo astmatsko

vnetje sapnic in s tem preprečujejo simptome in poslabšanja astme. Dolgoročno

preprečujejo vnetno brazgotinjenje sapnic. Uporabljati jih je potrebno vsak dan.

Olajševalce, ki sprostijo mišice sapnic in zmanjšajo zaporo dihalnih poti, s tem pa

olajšajo dušenje in teţko dihanje. Tisti s hitrim nastopom učinka so namenjeni

predvsem pri uporabi ob poslabšanju astme, kar pomeni, da jih ne uporabljamo

vsak dan (Šuškovič, 2008).

Na osnovi hudosti bolezni se zdravnik odloči za vrsto zdravljenja. Na voljo so različna

zdravila. Nekatera bolniki vdihujejo in s tem doseţejo dostop zdravila tja, kjer je to

potrebno – v sapnice. Druga zdravila se zauţijejo v obliki tablet ali jih astmatiki dobijo

celo v obliki injekcije.

Inhalacijski glukokortikoidi

Inhalacijski glukokortikoidi so najučinkovitejša in najpogosteje uporabljena začetna

zdravila za protivnetno, preprečevalno zdravljenje astme. Vdihujejo se lahko v obliki

aerosola iz pršilnika ali v obliki praška. Učinek inhalacijskih glukokortikoidov se ne pojavi

takoj, ampak v nekaj dneh do nekaj tednov. Polni učinek doseţejo celo v nekaj mesecih ali

po več letih. Zato se jemljejo dolgotrajno in redno. Stranski učinki so ustna kandidaza –

belkaste obloge na ustni sluznici. Dolgoročno zdravljenje z velikimi dnevnimi odmerki

inhalacijskih glukokortikoidov je lahko škodljivo. Lahko privede do poslabšanja


29

osteoporoze, stanjšanja koţe ali sive mrene. Samovoljna opustitev inhalacijskega

glukokortikoida lahko povzroči hudo, celo smrtno nevarno poslabšanje astme (Šuškovič,

2008).

Poznamo naslednje inhalacijske glukokortikoide:

Beklometazon (Becotide, Becloforte),

Flunizolid (Bronilide),

Flutikazon (Flixotide) in

Budezonid (Tafen, Pulmovent) (Šuškovič, 2000, str. 67).

Antilevkotrieni

Antikolevkotrieni so v obliki tablet. Spadajo med preprečevalce, saj učinkovito zavirajo

vnetje. Predpisujejo se bolnikom kot pričetno zdravilo za bolnike z novo odkrito astmo.

Antilevkotrieni se predpisujejo tudi bolnikom s teţjo astmo v kombinaciji z vdihanimi

glukokortikoidi.

Najbolj poznana zaviralca levkotrienov sta:

Montelukast (Singulair)

Zafirlukast (Accolate) (Šuškovič, 2008).

Kratkodelujoči simpatikomimetiki beta₂ (agonisti beta receptorjev)

Beta-2 agonisti sprostijo in odprejo stisnjene dihalne poti med astmatičnim napadom. So

olajševalci dihanja. Zelo so učinkoviti v inhalirani obliko kot aerosol ali prašek. V obliki

tablet komajda kaj učinkujejo, a imajo bistveno več stranskih učinkov. Kratkodelujoči

simpatikomimetiki beta₂ začnejo učinkovati hitro – v nekaj minutah, največji učinek

doseţejo v 10-15 minutah in učinkujejo 2-6 ur. Njihova takojšnja stranska učinka sta

tresenje in hitro bitje srca, ki sčasoma izzvenita. Ta zdravila se jemljejo le po potrebi, saj bi

se ob redni uporabi teh zdravil zmanjšala občutljivost tkiva zanje in ne bi bila več dovolj

učinkovita.


30

V to skupino zdravil spadajo:

Salbutamol

Fenoterol

Terbutalin

Dolgodelujoči simpatikomimetiki beta₂ (dolgodelujoči bronhodilatatorji)

Dolgodelujoči beta-2 agonisti, kot sta salmeterol (Serevent) in formoterol (Atimos, Oxis),

se jemljejo 2-krat dnevno, da preprečijo astmatične napade. Od kratkodelujočih

simpatikomimetikov beta₂ se razlikujejo po tem, da začnejo učinkovati nekoliko pozneje

(velja za salmeterol), vendar delujejo dalj časa, do 12 ur. Vdihujejo se v obliki aerosola ali

praška. Predpisujejo se samo ob sočasni uporabi inhalacijskih glukokortikoidov (Šuškovič,

2008).

Teofilin

Danes se teofilin redko uporablja za zdravljenje astme, nekoč pa je bil glavno zdravilo

proti astmi. Deluje s sproščanjem mišic okoli dihalnih poti in spodbujanjem dihanja.

Teofilin lahko kopiči toksine v krvi, kar zviša tveganje, če ima bolnik teţave z jetri, kot je

hepatitis, ali uţiva zdravila, kot so eritromicin in sistemska glivična zdravila, ki lahko

vplivajo na sposobnost jeter za razgrajevanje teofilina (Corrigan et al., 2009, str. 115).

Antiholinergiki

Antiholinergična zdravila, kot je ipratropij, zmanjšujejo nastajanje sluzi in kašelj, pa tudi

sproščajo dihalne poti, čeprav ne tako hitro kot beta-2 agonisti (Corrigan et al., 2009, str.

119).

Največjo bronhodilatacijo doseţejo šele v 1 do 2 urah po uporabi. Zato je uporaba samega

ipratropija za zdravljenje zapore dihal pri bolnikih z astmo lahko škodljiva (Šuškovič,

2008).

Fiksne kombinacije zdravil

Kombinirana uporaba salbutamola ali fenoterola in ipratropija povzroči večji učinek, kakor

če so uporabljena posamezno. Akutno poslabšanje astme je uspešneje zdravljeno s


31

kombinacijo simpatikomimetika beta₂ in ipratropija kakor s samim simpatikomimetikom

beta₂. Druga vrsta fiksne kombinacije so inhalacijski glukokortikoidi in dolgodelujoči

bronhodilatatorji v enem vdihovalniku (Šuškovič, 2008).

Glukokortikoidi v obliki tablet

To so zdravila, ki jih predpisujemo bolnikom s hujšim akutnim poslabšanjem astme. Imajo

bistveno hujše stranske učinke. Pri nas je v uporabi metilprednizolon (Šuškovič, 2008).

3.9.3 Dovajanje kisika

Kisik se v večjih koncentracijah, kot so njegove povprečne vrednosti v zraku (21 %),

uporablja kot »zdravilo« za začasno ali trajno zdravljenje mnogih bolezni, ki jih spremlja

hipoksemija.

Poznamo dva načina dovajanja kisika:

Sistem z velikim pretokom (maske)

Sistem z malim pretokom (nosni kateter)

Trajno zdravljenje s kisikom na domu (TZKD)

Nekateri ljudje tudi doma ne morejo ţiveti brez dodajanja kisika k vdihanemu zraku.

TZKD je definirano kot »trajno dovajanje kisika vdihanemu zraku v trajanju več kot 30 dni

izven bolnišnice« (Šifrer, 2006). Ta je potreben, ko kljub rednemu zdravljenju pljučne

bolezni bolniku stalno primanjkuje kisika v krvi (Kadivec, 2002).

Trajno zdravljenje s kisikom na domu vpliva na kakovost ţivljenja in dolţino preţivetja

bolnika s kronično pljučno boleznijo. Pred letom 1978 so bili posamezni bolniki, ki so

prejemali kisik na domu preko velikih kisikovih jeklenk. Po tem letu se začne novo

obdobje za te bolnike, in sicer s pridobitvijo koncentratorjev kisika. Koncentrator kisika je

za bolnika velika pridobitev pri tovrstnem zdravljenju, pa tudi ovira, kajti bolnik je omejen

v gibanju, kar vpliva na njegovo kakovost ţivljenja (Jakhel, 2009).

Zdravljenje je smiselno le, če se izvaja 17 ur dnevno, bolnik mora pri njem aktivno

sodelovati. Neprimerni za tako zdravljenje so kadilci, alkoholiki, duševno spremenjene

osebe ter osebe, ki nimajo ustreznih bivanjskih razmer (Letonja, 2004).


32

3.9.4 Imunoterapija

Kadar se bolnik z alergijsko astmo ne more izogniti alergenu, zdravljenje z zdravili pa

simptomov astme ne odpravi, je potrebno razmisliti o specifični hiposenzibilizaciji.

Hiposenzibilizacija je postopek, s katerim skušamo pri bolniku z astmo zmanjšati

preobčutljivost za alergen okolja. To doseţemo s ponavljajočimi se injekcijami

alergenskega izvlečka, ki ga dajemo bolniku pod koţo nadlahti. Tako dokaţemo, da se

bolnik po vnovičnem stiku z alergenom ne odzove več alergijsko. Tako zdravljenje je

učinkovito in smiselno pri astmi, ki jo povzroča cvetni prah, pa tudi pri zdravljenju astme,

katere edini vzročni alergen je pršica. Metoda je delno učinkovita pri otrocih in odraslih.

Rezultati raziskav sicer dokazujejo, da hiposenzibilizacija statistično pomembno zmanjša

simptome in porabo zdravil, vendar pogosto ni optimalna (Hosta, 2003, str. 20,21).

3.9.5 Komplementarne in alternativne metode zdravljenja

Hosta (2003) navaja metode, ki jih poznamo kot komplementarne ter alternativne in ki se

tudi posvečajo zdravljenju astme. Vsekakor se priporoča zdravljenje s standardnimi

metodami, poleg tega pa, z vednostjo zdravnika, bolnika vključimo še v druge metode

zdravljenja. To je edini način, da lahko zdravnik spozna učinkovitost in medsebojni vpliv

drugih zdravljenj ter jih prepozna kot učinkovite (Hosta, 2003, str. 21).

Psihoterapija

Z vidika dihanja kot začetka ţivljenja je bolezen dihal ali nepravilnost v dihanju bolezen

ţivljenja ali nepravilnost v načinu ţivljenja. Nekateri iščejo vzrok astme v potlačenem

libidu. Potlačen libido, v katerem koli obdobju ţivljenja, je lahko vzrok za porušeno

ravnoteţje, ki se ob stresni situaciji ali dlje trajajočem pritisku (fizičnem, psihičnem …)

manifestira kot teţave z dihanjem ali astma. Znano je tudi, da astma lahko več let miruje,

nato pa se ob večjih spremembah v načinu ţivljenja ali spremembi okolja zopet pojavi.

Tradicionalna kitajska medicina

Tradicionalna kitajska medicina nam ponuja pogled na astmo z drugih vidikov, ki pa se

razlikujejo od sodobne »zahodne« medicine. Prav tako jo obravnava kot kompleksno

bolezen, ki se pojavlja iz različnih razlogov in se menifestira različno. V grobem je astma

deljena glede na sindrom primanjkljaja in preseţka energije (či). Znotraj teh dveh pojavov,

ki se manifestirata različno, se nato ugotavlja vzrok za pojav bolezni in temu primerna je


33

tudi terapija oziroma zdravljenje. Zanimivo je, da za astmatične teţave ne gre vedno iskati

vzroka v pljučih. Izvor teţav je na primer lahko v nepravilnem delovanju oz. porušenem

ravnovesju jina in janga ledvic. (Hosta, 2003, str. 21).

Buteljkova metoda

To metodo je razvil profesor dr. Buteljko iz Sibirije in vključuje specifične sprostitvene

metode ter plitko dihanje z namenom odpraviti dušenje in piskanje v ušesih. Buteljkova

metoda se osredotoča samo na dihanje skozi nos in gre pri tem tako daleč, da si bolnik pred

spanjem s samolepilnim trakom zalepi usta. V mnogih primerih se je ta dokaj ortodoksna

metoda pokazala za uspešno. Temelji na domnevi, da bolniki z astmo preveč dihajo – so v

stanju prikrite hiperventilacije – kar povzroča nizek parcialni tlak CO₂, to pa naj bi bil

vzrok za preobčutljivost dihal (Hosta, 2003, str. 22).

3.9.6 Samozdravljenje astme

Astma je nepredvidljiva in dinamična bolezen in pri vsakem posamezniku poteka nekoliko

drugače. Zato je tudi zdravljenje vsakega bolnika nekoliko drugačno. Tudi pri istem

bolniku se način zdravljenja spreminja glede na aktivnost bolezni. Zato je samozdravljenje

edini način, ki omogoči uspešno kontrolo bolezni (Košnik, 2000, str. 103).

Bistveno pri samozdravljenju astme je, da bolnik prepozna njeno poslabšanje in da zna

ukrepati, še pomembneje pa je, da zna preprečiti poslabšanje astme (Šuškovič, 2008).

Samozdravljenje ne pomeni, da je bolnik prepuščen samemu sebi in svoji iznajdljivosti. V

pogovorih z zdravnikom in medicinsko sestro se nauči, kaj je astma, kaj jo povzroči ali

poslabša, kako naj prepreči njeno poslabšanje ter kako jo ublaţi in pozdravi (Košnik, 2000,

str. 103).


34

Na sliki 4 je prikazan pisni načrt samozdravljenja poslabšanja astme, ki ga astmatik skupaj

z zdravnikom izpolni. Tako se v primeru poslabšanja astme bolnik prične zdraviti sam in

kasneje glede na hudost poslabšanja poišče pomoč pri svojem zdravniku.

Slika 4: Samozdravljenje astme.

Vir: Šuškovič (2000)

Samozdravljenje pomeni, da se v primeru poslabšanja astme začne astmatik zdraviti sam,

nato pa glede na hudost poslabšanja, vendar najkasneje v 24 urah po pričetku poslabšanja,

mora poiskati pomoč pri zdravniku. Zdravnik izpolni skupaj z astmatikom pisni načrt

samozdravljenja ob poslabšanju astme. Prvi ukrep je navadno merjenje PEF in inhalacija

olajševalca – kratkodelujočega bronhodilatatorja. Naprej nato ukrepa, kot je zapisano v

načrtu samozdravljenja (Šuškovič, 2008).


35

3.10 ASTMA IN NOSEČNOST

Astma sodi med najpogostejše bolezni respiratornega sistema med nosečnostjo.

Ocenjujejo, da astma zapleta potek 4-8 % nosečnosti. Povezana je z zvečanim deleţem

prezgodnjih porodov, z zastojem v rasti ploda, zvečan pa je tudi odstotek porodov s

carskim rezom (Geršak et al., 2009, str. 564).

Med nosečnostjo se astma pri eni tretjini nosečnic izboljša, pri eni tretjini ostane

nespremenjena, pri eni tretjini pa postane teţje vodljiva. Večina poslabšanj astme se zgodi

med 24-36 tednom nosečnosti, čeprav so povečani simptomi v zadnjih 4 tednih nosečnosti

in med porodom redki. V prvih treh mesecih po porodu se pri 75 % ţensk, aktivnost astme

vrne na stopnjo pred nosečnostjo (Škrgat in Geršak, 2008, str. 24).

Posteljica deluje kot izmenjevalec kisika med materino in plodovo krvjo. Hipoksemija

veliko hitreje ogrozi plod kot mater. Ţe majhno zmanjšanje PaO₂ v krvi matere zaradi

akutnega poslabšanja astme pomeni pomembno zmanjšanje oksigenacije ploda. Plod

ogrozi tudi materina hipokapnija, saj povzroči zmanjšanje uteroplacentne perfuzije in tako

dodatno vpliva na slabo oksigenacijo ploda. Zaloge kisika v plodovi krvi zadoščajo za

samo 1-2 minuti (Geršak et al., 2009, str. 565).

3.10.1 Diagnoza astme med nosečnostjo

Kadar se med nosečnostjo prvič pojavijo simptomi, značilni za astmo, izvedejo

diagnostični postopek. Naredijo spirometrijo in bronhodilatacijski test z uporabo

salbutamola. Nespecifičnega provokacijskega testa z metaholinom med nosečnostjo ne

izvajajo. Če je spirometrija normalna, pomaga pri diagnozi serijska meritev maksimalnega

pretoka zraka (PEF). Dnevna variabilnost PEF, ki je večja od 20 %, je značilna za astmo.

Koristi lahko tudi določanje dušikovega oksida v izdihanem zraku, ki je pri astmi značilno

povišan. Alergije med nosečnostjo se testirajo s testi in vitro (Geršak et al., 2009, str. 565,

566).

Pri nosečnici z neurejeno astmo vedno preverimo prisotnost rinitisa in sinusitisa, moţnost

GERB-a, kompilacijo z zdravljenjem (Škrgat in Geršak, 2008, str. 29).


36

3.10.2 Vodenja astme med nosečnostjo

Večina nosečnic z astmo ima diagnozo astme postavljeno ţe pred nosečnostjo. Bolnice je

primerno ţe pred nosečnostjo poučiti o vodenju astme med nosečnostjo. Astma mora biti

dobro stabilizirana, vendar z uporabo čim manj zdravil. Pomembni so nefarmakološki

ukrepi (izogibanje alergenom, draţljivim snovem, cigaretnemu dimu). Ob akutnem

poslabšanju astme se mora preprečiti hipoksemija ploda (Košnik, 2000, str. 142).

Slabo vodena astma ogrozi plod, pogosti so prezgodnji porodi, majhna porodna teţa in

umrljivost. Nobeno zdravilo proti astmi za plod ni tako škodljivo kot slabo zdravljena

astma. Med nosečnostjo je potrebno z zdravili v obliki inhalacij ohraniti optimalno

kontrolo astme. Za večino zdravil, ki se uporabljajo pri zdravljenju, z raziskavami niso

ugotovili večjega tveganja prirojenih nepravilnosti, dokazana pa je manjša preskrba

posteljice s kisikom pri bolnicah, katerih bolezen ni optimalno stabilizirana (Košnik, 2001,

str. 51).

3.10.3 Zdravljenje nosečnice z astmo

Raziskave so pokazale, da ţenske v zgodnji nosečnosti zaradi morebitnega škodovanja

plodu samovoljno zmanjšajo odmerke zdravil proti astmi ali pa zdravila celo prenehajo

jemati. Nosečnicam s poslabšanjem astme se v urgentnih ambulantah in v času

bolnišničnega zdravljenja zaradi poslabšanja astme redkeje predpisuje glukokortikoide kot

nenosečim ţenskam (Škrgat in Geršak, 2008, str. 28).

Škrgat in Geršak (2008) navajata, da se med nosečnostjo lahko varno jemljejo

kratkodelujoči bronhodilatatorji, inhalacijski glukokortikoidi (Beklometazon, Budezonid),

antilevkotrini (če je ugoden vpliv zdravljenja ţe pred nosečnostjo), dolgodelujoči

bronhodilatator (Salmeterol), sistemski glukokortikoidi (samo takrat, ko je pričakovana

korist večja od tveganja) in omalizumab (previdnost, ker še ni dolgo v uporabi).

Vpliv zdravil med dojenjem

Večina zdravil se izloča v mleko, kjer so v podobni koncentraciji kot v serumu. Vdihana

zdravila se izločajo z mlekom v zanemarljivih količinah (Košnik, 2000, str. 142).

Simptomi rinitisa se pojavijo pri več kot 20 % nosečnic. Vplivajo predvsem na kvaliteto

ţivljenja in poslabšujejo simptome astme. Pri nosečnici se odsvetuje izvajanje standardnih


37

koţnih vbodnih testov zaradi moţnosti sistemske reakcije. Priporočajo se ―in vitro‖ testi ter

določanja specifičnih IgE.

3.11 OTROK IN ASTMA

Astma je kronično obolenje dihalnih poti, ki predstavlja velik zdravstveni problem v

deţelah vsega sveta. Prizadene ljudi vseh starosti; lahko je huda bolezen in tudi smrtna.

Pogostejša je v drţavah razvitega sveta. Obolevnost zaradi astme narašča zlasti med otroki,

povečanje obolevnosti pa lahko pripisujemo vplivom okolja: izpostavljenosti alergenom v

zunanjem okolju, v stanovanju in na delovnem mestu, onesnaţevanju zraka, kajenju matere

v nosečnosti, kajenju v druţini, vplivom podnebja (Drnovšek - Kaljanac, 1998).

Verjetnost, da bo imel otrok astmo, je višja, če ima ţe obstoječe alergijsko stanje, kot sta

prehranska alergija ali ekcem, ali če ima starše z astmo ali kadilce. Tveganje za razvoj

astme je pri dečkih veliko večje kot pri deklicah. Po puberteti se stanje obrne in so bolj

ogroţene ţenske (Corrigan et al., 2009, str. 242).

Na obolevnost otrok za astmo vpliva genetska predispozicija, pomembno negativno

vplivajo pogoste okuţbe dihal, ki pri teh otrocih velikokrat niso zadostno pozdravljene.

Pljuča, njihov imunski sistem, posledično niso sposobna dovolj učinkovitega spopadanja z

onesnaţevalci. Negativno na pojavnost astme vpliva tudi, da so sedaj majhni otroci zaradi

prezaposlenosti staršev veliko časa zdoma. Vpliv pa ima tudi način prehranjevanja, ki je

ključen za učinkovit imunski sistem (Zgonik, 2010).

3.11.1 Znaki astme pri otroku

Otroci, predvsem majhni, še ne morejo izraziti, kaj jih muči, zatorej o tem niti ne toţijo. Da

prepoznamo simptome, jih moramo dobro opazovati:

Astma pri majhnih otrocih je videti najprej kot nočno kašljanje, lahko vse do

bruhanja.

Drug opozorilni znak je kašelj ob naporih, kot sta tekanje in norenje, tudi pri

smehu. Ti napadi kašlja so izraz preobčutljivosti bronhijev. Moţne so bolezenske

reakcije na popolnoma običajne draţljaje – kot so telesni napori, megleno ali mrzlo

vreme, cigaretni dim ali izpušni plini – ki jih zdravi lahko prenašajo brez teţav.

Piskajoč ali šumeč zvok pri dihanju. Pojavi se ponoči med spanjem, pri nenadni

telesni obremenitvi ali pri prehladih (Schmelz, 1999, str. 78).


38

Vdiranje medrebrnih prostorov, jamic pod ključnico in pod prsnico (Skerbinjek -

Kavalar, 1993).

Ekcem je znamenje, da je otrok nagnjen k alergijam in/ali astmi. Pri okoli 40 % otrok z

ekcemom se do 4. leta razvije astma in okoli 30 % vseh primerov ekcema pri otrocih je

povezanih z alergijo (Corrigan et al., 2009, str. 239).

3.11.2 Diagnoza pri otroku

Diagnozo astme postavimo s histološkim pregledom biopsije bronhialne sluznice ali z

osamitvijo in analizo aktiviranih obrambnih celic v bronhialnem izpirku. Te metode so

diagnostično dokaj zanesljive, vendar so invazivne. Vnetja dihalnih poti zaradi astme ne

moremo potrditi ali izključiti z manj invazivnimi laboratorijskimi metodami, kot so analiza

mediatorjev vnetja v krvi ali urinu, določitvijo celokupnih imunoglobulinov E ali koţnim

testiranjem na različne alergene. To so diagnostični pripomočki, ki lahko sliko bolezni le

dopolnijo. Diagnozo bolezni največkrat postavijo s kliničnim pregledom in meritvami

pljučne funkcije.

Kadar je pljučna funkcija normalna, lahko pri bolniku z astmo zaradi hiperaktivnosti

dihalnih poti bronhospazem sproţimo z enim od provokacijskim testov (metaholinski test,

obremenilni test z naporom) in ga nato odpravimo z bronhodilatatorjem. Na ta način se

lahko dokaj zanesljivo potrdi, da ima otrok astmo.

S koţnim testom se običajno ugotovi skupina alergenov, če gre za alergijo na pelode,

plesni ali ţivalske dlake. Potem se z nadaljnjimi testi poskuša odkriti natančen alergen,

torej da gre med drevesnimi pelodi natančno za brezov pelod (Schmelz, 1999, str. 49).

Diagnozo je še posebej teţavno postaviti pri majhnih otrocih, ker je pri njih teţko izmeriti

pljučno funkcijo. Pri dojenčkih in malih otrocih je poleg astme še sorazmerno več drugih

vzrokov za piskanje kot pri večjih otrocih. Vsaj polovica otrok, ki jim piska v prsih, nima

astme. Pri majhnem otroku se za ugotovitev diagnoze zato večkrat kot pri večjih otrocih

odločijo za bronhoskopijo (Maček, 2003, str. 39-44).

MERJENJE PLJUČNE FUNKCIJE PRI DOJENČKU IN MALČKU

Novorojenčki in malčki pri preiskavah ne sodelujejo aktivno, zato jim je pljučno funkcijo

teţko izmeriti. Največkrat testiranje zahteva spanec, kar pomeni, da jih je potrebno med


39

merjenjem pljučne funkcije sedirati ali pa za meritev potrebujemo veliko časa (Černelc,

2003, str. 86).

3.11.3 Pravilna uporaba merilnika največjega pretoka zraka v izdihu

(PEF) pri otroku

Merilnik pretoka (PEF) mora biti izbran glede na otrokovo starost. Do sedmega leta

starosti izberemo merilnik s skalo do 400 l/min, za starejše pa tistega, ki ga uporabljajo

odrasli.

Pred pihanjem v merilnik mora imeti otrok zaprta usta. Piha stoje in vzravnano.

Ustnik vstavimo v merilnik.

Kazalec na lestvici naravnamo na ničlo.

Otrok prime merilnik tako, da s prsti ne ovira kazalca na lestvici ter z roko ne

zapira luknjic na koncu merilnika. Globoko zajame zrak.

Polovico ustnika da v usta, ga prime z zobmi in zatisne z ustnicami ter ga drţi

vodoravno.

Takoj po globokem vdihu čim hitreje in čim močneje pihne v merilnik.

Kazalec vrne na ničlo in ponovi postopek še dvakrat, da dobimo tri rezultate.

Velja najboljši rezultat in ne povprečje vseh meritev.

Najpogostejše napake pri merjenju pretoka:

Kazalca na lestvici ne potisne na ničlo.

Ustnika ne da dovolj globoko v usta.

Ustnika ne zatesni dovolj dobro.

Ob pihanju si pomaga z jezikom ali lici.

Zadrţuje zrak in ne pihne takoj po globokem vdihu.

Prste drţi na lestvici merilca.

Majhen otrok uporablja merilec za starejše in obratno (Maček, 2003, str. 109).

3.11.4 Zdravila za zdravljenje astme pri otroku

Za nadzor nad boleznijo obstajata dve vrsti zdravil: zdravila za dolgotrajno zdravljenje

(predvsem protivnetna zdravila) in zdravila, ki hitro olajšajo simptome ob poslabšanjih

(kratkodelujoči bronhodilatatorji). Bronhodilatatorji ne zmanjšajo vnetja, temveč pomagajo


40

pri hudem akutnem poslabšanju. Protivnetna zdravila vplivajo na vnetje. Z njimi bolezen

lahko obvladamo, vendar delujejo le, dokler jih dajemo. Kadar ima otrok kljub zdravljenju

s protivnetnimi zdravili še vedno simptome astme, odmerek protivnetnih zdravil ni

zadosten ali pa jih otroku ne dajemo prav.

Priporočljiva so zdravila v obliki inhalacij, ker imajo ob majhnem sistemskem odmerku

dober lokalni učinek. Zdravilo deluje le, če v dihalne poti tudi pride. Za vsakega otroka

mora biti izbran primeren način. Otroci ponavadi dobivajo zdravila iz pršilnika preko

podaljška, ki ima za majhne otroke obrazno masko, za večje pa ustnik. Večji otroci lahko

inhalirajo zdravilo v prahu iz diska, bronhodilatator za olajšanje akutnih simptomov pa

lahko tudi direktno iz pršilnika. Tehnika inhaliranja je pri različnih oblikah pripomočkov

za vdihovanje različna. Otrok in starši jo morajo obvladati (Maček, 2003, str. 146, 147).

Otroci, ki so stalno izpostavljeni kajenju, pogosteje obolevajo zaradi bronhitisa in vnetij

srednjega ušesa, okuţbe dihalnih poti pa lahko pospešujejo nastanek alergij in astme. Zelo

pomembno je, da starši ne kadijo med nosečnostjo, ne kadijo doma in ne takrat, kadar so v

bliţini otroci. Za otroke tudi ni priporočljivo, da jih jemljejo v zakajene gostilne ali druţbe

z veliko kadilci (Schmelz, 1999, str. 37-39).

3.11.5 Astmatikom prijazne šole

Čeprav morajo šole ustrezati zdravstvenim predpisom, se pripravljajo nove smernice za

kakovost zraka v šolah. Pobudo je sproţila zaskrbljenost zaradi študij v ZDA, ki so

pokazale, da imajo otroci v polovici od 115.000 šol v drţavi zdravstvene teţave, povezane

s slabim zrakom v zaprtih prostorih. Starši si morajo pridobiti podporo učiteljev v razredu

za opazovanje in pomoč otroku. Poskrbeti je potrebno tudi da, je astma ustrezno

zdravljena. Prav tako je potrebno zagotoviti zdravo okolje. Poročilo, povzeto v brošuri

Pravica do zdravega zraka v šolah, predlaga, da šole poleg izogibanja tobačnemu dimu,

virov alergenov ter vlagi in plesni zagotovijo primerno čiščenje in vzdrţevanje, dobro

nadzorovanje in vzdrţevanje gretja in prezračevanja, redno spremljanje kakovosti zraka v

zaprtih prostorih ter izobraţevanje odgovornih za vodenje, vzdrţevanje in čiščenje

(Corrigan et al., 2009, str. 245-247).


41

Poleg tega, da se astmatikom doma in v šoli odstranijo vse tkane talne obloge, plišaste

igrače, da se obda posteljo s prevlekami za vzmetnico in blazine, da se uporablja sesalnik z

mikrofiltri, to še ni dovolj.


42

4 KAKOVOST ŢIVLJENJA

Vpliv astme na vsakdanje ţivljenje je precejšen. Raziskava AIR (Asthma in real life) je

pokazala, da kar 95 odstotkov bolnikov z astmo ţivi ţivljenje, kot jim ga narekujejo

simptomi, polovica pa jih je priznala, da jih simptomi redno prebujajo ponoči ali jih

vznemirjajo čez dan. Veliko ljudi z astmo doţivlja dnevne simptome, ki jih lahko

pomembno omejujejo v njihovem ţivljenju, na primer pri športnih dejavnostih ali ţe pri

hoji po stopnicah. Skoraj 80 % srednješolcev pravi, da je najhuje pri astmi to, da se ne

morejo ukvarjati s športom, in zdi se, da so ti otroci to sprejeli kot normalno. Poleg tega

astmatični napadi lahko povzročijo zadrego v različnih druţabnih situacijah. Velika večina

bolnikov je poročala o socialni izoliranosti in osamljenosti zaradi bolezni. Enako

zaskrbljujoč je podatek iz raziskave, da astma skoraj tretjino bolnikov omejuje pri izbiri

poklica. Pribliţno tretjina bolnikov z astmo tudi spremeni svoje vedenje, da bi se izognili

situacijam in dejavnostim, ki bi utegnile poslabšati njihovo stanje, kadar čutijo, da gre z

astmo na slabše (Juţnič Sotlar, 2010).

Accetto (1997) navaja tri kategorije, s katerimi definiramo kakovost ţivljenja: subjektivno

počutje, zdravje in uspešnost. Prva, subjektivno ali kot navaja avtor – splošno počutje, je

individualno zaznavanje in temelji na osebnem razumevanju vrednot ter vključuje tudi

dejavnike, kot so vid, sluh, spomin, apetit, telesna čilost, razpoloţenje, energija in spanje.

Sluţba, druţina in ekonomski status so pomembni socialni dejavniki. Naslednja kategorija,

ki pomaga pri definiranju kakovosti ţivljenja, je zdravje. Gre za subjektivno oceno, ki

temelji na splošnem počutju. Zadnja, a nič manj pomembna je uspešnost bolnika, ki se

odraţa v učinkovitosti pri delu, morebitni odsotnosti z dela in v potrebah po pomoči pri

vsakodnevnih opravilih ter predstavlja objektivno merilo.

Zdravje je med najpomembnejšimi razseţnostmi kakovosti ţivljenja. Po eni strani je

nezamenljiv osebni vir pri ustvarjanju ţivljenjskih razmer, po drugi strani pa med

najprepričljivejšimi ter celostnimi kazalci rezultatov kakovostnega ţivljenja (Černigoj -

Sadar, 1996, str. 183).

Kakovost ţivljenja niso le posameznikove finančne zmoţnosti, torej ni le to, kolikor

zasluţimo in kaj si z zasluţenim lahko kupimo, ampak je povezana tudi z občutkom


43

zadovoljstva z lastnim ţivljenjem. Visok ţivljenjski standard ne pomeni nujno visoke ravni

kakovosti ţivljenja (Vrabič Kek, 2012, str. 27).

4.1 VPLIV SIMPTOMOV NA KAKOVOST ŢIVLJENJA

Bolniki z astmo pogosto ţivijo s svojimi simptomi in o tem ne govorijo z zdravniki, razen

če jih ti k temu ne spodbudijo. Zdravnikom tako pri večini bolnikov ne uspe doseči

najboljšega moţnega nadzora. Bolniki se pogosto raje sprijaznijo s simptomi, kot da bi

poiskali ustrezen zdravniški nasvet. Raziskava, opravljena med bolniki, je pokazala nizka

pričakovanja v zvezi z obvladovanjem astme med večino anketirancev, ki očitno ne vedo,

da nadzor astme, ki ga dosegajo, ni optimalen. Bolniki poleg tega razvijejo "toleranco

zaznavanja" svojih simptomov, tako da jih sčasoma vse manj opaţajo in se z njimi

sprijaznijo. Ker obstajajo načini, kako lahko bolniki, seveda ob doslednem upoštevanju

zdravnikovih navodil, simptome astme obdrţijo pod nadzorom in s tem izboljšajo tudi

kakovost svojega ţivljenja, je prav, da o teţavah spregovorijo z zdravnikom in mu tudi

dovolijo, da jim pomaga (Juţnič Sotlar, 2010).

4.2 VPLIV ASTME PRI IZBIRI POKLICA

Poklicna astma je edina ozdravljiva oblika astme. Ob dovolj hitri diagnozi in premestitvi

delavca na drugo, njemu neškodljivo delovno mesto, lahko poklicna astma popolnoma

izzveni. Prenehanje izpostavljenosti poklicnemu alergenu lahko ozdravi poklicno astmo,

ampak le v primeru, če astmo dovolj zgodaj odkrijemo. Dejavniki, ki vplivajo na

potencialno ozdravitev poklicne astme, so trajanje simptomov, stopnja teţavnosti astme,

stopnja okvare pljučne funkcije in stopnja bronhialne preodzivnosti. Če izpostavljenosti

poklicnemu alergenu ne prekinemo v 6 mesecih od začetka simptomov, poklicna astma

perzistira in lahko preide v teţjo obliko astme. Tudi če delavca prestavimo na drugo

delovno mesto, poklicna astma ostane (Šuškovič, 2000).

4.3 VPLIV NA DRUŢINO

Zurko (2012) navaja, da je vpliv astme lahko veliko večji, kot si mnogi ljudje lahko

predstavljajo. Ne vpliva samo na dihanje, ampak tudi na način ţivljenja. Teţave, ki

nastopijo z diagnozo astme, lahko vplivajo na celo druţino. Glede na individualne

okoliščine astma vodi tudi v psihološke teţave, ki lahko vključujejo celotno druţino.

Otroci z astmo lahko izostajajo iz šole veliko dni. Včasih pride do takšnih dni, ko ne


44

zmorejo opravljati nobenih aktivnosti, vključno s hojo v šolo. Čeprav lahko otrok izvaja

izobraţevanje doma, pa zamuja izkušnje učenja v skupini.

Astma vpliva na izostajanje šole pri otrocih in na izostajanje od dela pri odraslih

astmatikih. Astma tudi vpliva na člane druţine, ki skrbijo za astmatika. 33 % staršev je

vsaj enkrat letno izostalo od dela zaradi oskrbe otroka z astmo. Starši astmatičnega otroka s

slabo nadzorovano astmo so imeli 8-krat več moţnosti za izostanek od dela za več kot 5

dni kot starši otroka z dobro nadzorovano astmo (Gelfand, 2008).

Starše, ki imajo otroka z astmo, neprestano skrbi. Izogibajo se mest, neprimernih za otroka,

ki trpi za astmo, s tem pa so prikrajšani ostali člani druţine (Zurko, 2012).

4.4 PSIHOLOŠKI VPLIV

Strah, da bi prišlo do astmatičnega napada, lahko vpliva tako na astmatika kot tudi na

starše otroka, ki trpi za astmo. Ţivljenje z vsakdanjim strahom in izogibanjem situacijam,

ki bi lahko sproţile napad astme, lahko povzroči psihološke motnje, kot so depresija in

panične motnje. Še posebej otroci imajo strah, da lahko umrejo pri naslednjem napadu,

zato postanejo zelo navezani na dom. Starši slutijo, da se tako lahko razvije agorafobija, ki

močno spremeni kakovost njihovega ţivljenja (Zurko, 2012).

4.5 VPLIV ASTME NA SPANJE

Dihanje je za spanje zelo pomembno. Med spanjem se namreč lahko pojavijo različne

motnje dihanja, kar precej zmanjša kakovost spanja. Bronhialna astma je povezana z

napadi nočnega dušenja predvsem zaradi neustreznega zdravljenja alergije ali akutne

infekcije (Ilič, 2012).

4.6 VPLIV ASTME NA FIZIČNO AKTIVNOST

Fizična aktivnost ugodno vpliva na razpoloţenje, preprečuje nespečnost, navdaja z

ţivljenjsko energijo, samozavestjo in izboljšuje kakovost ţivljenja. Neaktivnost oziroma

stalen počitek in mirovanje oslabita kondicijo in naredita telo okorno, mišice pa ohlapne in

zakrčene. Netrenirana mišica pa porabi za svoje delo tudi več kisika. Dihanje in telesna

aktivnost postaneta vedno bolj omejena. Za laţje izvajanje dnevnih aktivnosti in

premagovanje telesnih naporov je potrebna dobra gibljivost sklepov in mišična aktivnost

(Potočnik, 2002, str. 13).


45

Redna in primerna športna dejavnost je prav tako pomemben del preventivnega

zdravljenja. Z njo ohranjamo ali dvigujemo funkcionalne sposobnosti telesa in vzdrţujemo

imunski sistem na primarni ravni. To nam omogoča hitrejše okrevanje po poslabšanjih

bolezni ter zmanjša število poslabšanj. Z redno vadbo se organizem fiziološko in

psihološko prilagaja naporom. Tako se postopoma veča toleranca na bronhokonstrikcijo v

smislu, da ta postaja vse manj očitna ali se enaka stopnja bronhokonstrikcije občuti kot

manj teţavna (Hosta, 2003, str. 19).

Strokovnjaki za astmatične bolezni priporočajo odraslim in tudi starejšim astmatikom

plavanje. Pri plavanju enakomerno in skladno sodelujejo vse mišične skupine telesa, tako

okončine kot prsni koš, mišičevje trebušne stene in ledvene mišice.

Hoja v hribe, zmerni teki v gozdu, hoja in tek na smučeh so prav tako primerni. Skoraj

vsak astmatik ve iz lastnih izkušenj, da hladen zrak povzroča napad dušenja. Zato se je

bolje izogibati zimskih športov, kot so smučarski spusti, slalom, tekmovalno drsanje.

Odsvetujejo se tudi športi, kot so športne zvrsti v telovadnicah, polnih znoja, polnih vonja

po pološčenem parketu ali na praznih igriščih, v prostorih in na takih krajih, kamor

prodirajo plini iz bliţnjih tovarn (Birsa, 1985, str. 92,93).

Astmatike, ki jih pri telesnem naporu ne duši, pa lahko gojijo vsak šport, lahko igrajo

nogomet, veslajo, deskajo, igrajo tenis, hodijo v hribe, kolesarijo, toda temperatura okolja

ne sme pasti pod 10º C. Ker prenašajo astmatiki telesno gibanje različno, naj vsak astmatik

sam preizkusi, katera športna zvrst mu najbolj ustreza (Furlan, 1986, str. 121).

4.7 ASTMA IN OKOLJE

Raziskave kaţejo, da je lahko onesnaţenost zraka v zaprtih prostorih tudi do desetkrat višja

od zunanje, njeni učinki pa veliko močnejši, saj v zaprtih prostorih (v sluţbi in doma)

navadno preţivimo več kot 80 % časa.

Dobro prezračevanje je ključno za zdravo okolje v stanovanju. Raziskave kaţejo, da je

stopnja izmenjave zraka v stanovanjih zdaj desetkrat niţja, kot je bila pred 30 leti. Redno

odpiranje oken in prezračevanje spalnice je priporočljivo.

Hišni prezračevalni sistem, ki prinaša čist in prefiltriran zrak in odvaja porabljen zrak, je

dober za bolnike z astmo (Corrigan et al., 2009, str. 126-135).


46

Glavni onesnaţevalci zraka, s katerimi se morajo spopadati osebe, ki so občutljive za

alergije, nastajajo pri izgorevanju fosilnih goriv – predvsem ţveplov dioksid (SO₂),

dušikov dioksid (NO₂), ogljikov monoksid (CO), kisla pršila in ozon (O₃). Ozon je

sekundarni onesnaţevalec, ki nastane ob delovanju sončne svetlobe v povezavi z izpušnimi

snovmi (NO₂) v prisotnosti hidrokarbonatov. Stopnja onesnaţenosti, ki smo ji

izpostavljeni, je odvisna od različnih dejavnikov – lokalne industrije, osončenosti in

vetrov. Kadar imamo opravka z visokim zračnim tlakom, za katerega je značilno jasno

nebo in brezvetrje, se bo zelo verjetno pojavila umazana meglica, ki ji rečemo smog.

Howarth in Reid (2001) navajata, da se poslabšanje astme v povezavi z zunanjimi

onesnaţevalci lahko pojavi zaradi različnih razlogov. Mnogi izmed teh onesnaţevalcev so

draţila, tako da izpostavljanje SO₂ in NO₂ lahko povzroči silovito zoţenje dihalnih poti. S

tem so povezani problemi pri dihanju, medtem ko ozon povzroča kašelj in preprečuje

globoko dihanje, kar spet vodi k občutku primanjkovanja zraka. Pri dihanju skozi nos se

SO₂ absorbira, to pa ščiti spodnje dihalne poti. Pri osebah, ki trpijo za vnetjem nosne

sluznice, za katero je značilen zamašen nos, se ta zaščita izgubi, in ko dihamo skozi usta,

gre SO₂ naravnost v pljuča, kar še poslabša astmatično stanje.

Poleti v sončnih dneh je koncentracija peloda visoka. Čeprav je najvišja zjutraj in zvečer,

ga je precej tudi čez dan. Na podeţelju so visoke koncentracije peloda vidnejše kakor v

mestih, vendar pa veter kljub pomanjkanju travnatih površin v mestih poskrbi, da ga je tudi

tu dovolj. Koncentracija cvetnega prahu je ob deţevnih dnevih niţja, ker deţ spere zrak.

Kljub temu pa se število bolnikov v gosto poseljenih mestih, ki potrebujejo pomoč zaradi

napada astme, po nevihtah poveča.

Nevihtna astma je hud napad astme, ki se pojavlja v povezavi z nevihtami med sezono

senenega nahoda. Ti napadi se pojavljajo pri posameznikih, ki trpijo za senenim nahodom,

vendar pa navadno niso podvrţeni napadom astme. Izkaţe se, da se pelod med hudo vlago

pred nevihto pretrga, pri čemer se sprosti veliko število škrobnih zrn z alergeni. Pelodna

zrna sama so prevelika, da bi prišla v globino dihal, medtem ko škrobna zrna, sama ali pa

pomešana z drugimi delci v zraku (na primer avtomobilski izpuh), zaidejo ob vdihu

globoko v dihala in povzročijo alergijske reakcije v obliki astme. Kadar se pojavlja

nevihtna astma, je koncentracija peloda v zraku visoka, visoka vlaga pripomore k


47

nastajanju škrobnih zrn, ki vsebujejo alergen. Občutljive osebe so morajo tega zavedati in

če je vremenska napoved slaba, ostajati v zaprtih prostori.

Izogibanje pelodom je najbolj učinkovito, če ostane astmatik v času velikih koncentracij

alergenov v zaprtih prostorih. Še boljše je zamenjati kraj bivanja v času cvetenja

(Ravnikar, 2007, str. 46). Dobro prezračevanje prostorov, izogibanje obcestnim sprehodom

in uporaba klimatskih naprav pri astmatikih je več kot zaţeljena.

4.8 ASTMA IN KAJENJE

Cigaretni dim ne škoduje samo kadilcem, temveč tudi tistim v njegovi bliţini. Pri tem so

posebej izpostavljeni alergiki in otroci, saj tobačni dim draţi sluznico in s tem posredno

povečuje tveganje za obolevanje zaradi okuţb dihalnih poti. Tobačni dim vsebuje več tisoč

snovi, med drugim alkohole, amoniak, policiklične aromatske ogljikovodike, benzol,

cianovodikovo kislino, kadmij, dioksin, formaldehid, ogljikov monoksid, radioaktivne

elemente, dušikov oksid in katran. Veliko od teh stvari je škodljivih ali rakotvornih

(Schmelz, 1999, str. 37-39).

Za astmatike je izjemno priporočljivo, da opustijo kajenje oziroma se izogibajo zakajenih

prostorov, saj se jim bo tako zdravstveno stanje izboljšalo ţe po nekaj tednih (Benčina,

2010).

Vdihovanje tobačnega dima drugih oseb (pasivno kajenje) je škodljivo predvsem za otroke,

ker povečuje moţnost dihalnih obolenj in razvoj alergij. V različnih drţavah se je potrdilo,

da je v druţinah, kjer doma kadijo, večji odstotek otrok, ki imajo astmatične teţave

(Howarth in Reid, 2001, str. 35).

4.9 ASTMA IN PREHRANA

Ţivila večkrat povzročijo astmo, če jih bolniki pri pripravljanju obroka vdihavajo. Astmo

lahko povzroči vdihovanje moke ali začimb. Poznana je astma pri pekih, ki nastane zaradi

alergijske preobčutljivosti na moko, dodatke moki (encime) ali neţelene primesi

(shrambne pršice). Pri bolnikih, alergičnih na mehkuţce, lahko nastane hudo poslabšanje,

če vdihavajo hlape, ki nastajajo pri pečenju te hrane (Košnik, 2000, str. 185).

Astmatikom se lahko stanje močno izboljša tudi s pravilno izbrano dieto, ker opustijo tisto,

kar jim povzroča alergijo ali intoleranco (Furlan, 1986, str. 88).


48

Čezmerna telesna teţa (opredeljena kot indeks telesne mase ali ITM 25 ali več) v prvi vrsti

poveča tveganje za razvoj astme, a ne le to, ţe obstoječo astmo lahko zelo poslabša. Več

maščobe okoli trebuha preprečuje, da bi se pljuča povsem razširila in trebušna stena

spustila, ker se mora boriti z vsem tem maščevjem (Corrigan et al., 2009, str. 142, 143).

Povezava med GERB-om in astmo je še vedno kontroverzna, toda kar 60 % ljudi z astmo

ima tudi GERB. Majhni obroki z veliko zelenjave in zmernimi količinami kompleksnih

ogljikovih hidratov ter beljakovin in maščob so pravilo dneva. Učinek refluksa, pri katerem

kislina brizgne v spodnji del poţiralnika, lahko zaostrijo nekatera ţivila, ki so sicer zdrava

– zlasti čaj, čebula in česen – zato se jih je potrebno izogibati, če povzročajo teţave.

Izogibati se je potrebno še mastni in ocvrti hrani, pepermintu in spearmintu (zeliščni

izdelki in ţvečilke), polnomastnemu mleku, olju, čokoladi, paradiţniku, kremni hrani in

juham, večini izdelkov hitre hrane, citrusom in sokovom, kavi (tudi brezkofeinski),

brezalkoholnim pijačam (gaziranim), kisu, alkoholnim pijačam, začinjenim jedem.

GERB ni samo posledica tega, kar jemo, temveč tudi, kako jemo. Priporočila, ki pomagajo

izogniti se zgagi in z njo povezanemu astmatičnemu napadu:

Več manjših obrokov namesto enega ali dveh obilnih (razbremenitev prebavnega

sistema).

Kozarec vode pred vsakim obrokom ali skodelico zdrave juhe (tekočina razredči

ţelodčno kislino, poleg tega pa pomaga nasititi).

Jesti počasi in v miru. Med griţljaji piti vodo ( zgaga nastane, ker se sistem

obremeni s hrano hitreje, kot jo zmore predelati).

Mnogi alergiki in astmatiki, zlasti pa starši astmatičnih ali alergičnih otrok prisegajo na

eliminacijske (izločevalne) diete, pri katerih izločijo določene vrste hrane, za katero

menijo, da poslabšujejo stanje. To so lahko mlečni izdelki, meso, pšenica in sladkor. Ne

gre zato, da bi bili ti ljudje alergični na ta ţivila, samo mislijo da so občutljivi na to hrano,

ki sproţi astmatične ali alergijske napade. Prehranske alergije lahko sproţijo ali poslabšajo

bronhialno zoţenje pri astmi. A pri otrocih z astmo prehranskih alergij pogosto ne

diagnosticirajo. Zgolj hrana ne bo sproţila astmatičnega ali alergijskega napada, razen če

imate pravo prehransko alergijo (Corrigan et al., 2009, str. 151).


49

4.10 ASTMA IN POTOVANJA

Astma ne sme biti vzrok, da ne bi astmatik odhajal na različna potovanja. Da bi si bolnik z

astmo zagotovil zdrave počitnice ali sluţbeno potovanje brez resnejših zapletov, se mora

pogovoriti z zdravnikom in izbrati ustrezni kraj (Corrigan et al., 2009, str. 226, 227).

Določena območja so bolj alergena kot druga in je v zraku večja koncentracija cvetnega

prahu kot drugod, zato je potrebno spremljati vremensko napoved (Kallstrom, 2007).

Večina astmatikov se dobro počuti tako v hribih kot ob morju. Na splošno velja, da jim

hladno in vlaţno vreme ne dene dobro, medtem ko je toplo in suho podnebje zanje zelo

ugodno. Znano je, da astmatikom bivanje v puščavi zelo dobro dene. Ljudem, ki so

občutljivi na hišni prah, bivanje v hribih nad 1500 metrov nadmorske višine zelo koristi,

ker pršic tako visoko v prahu ni več.

Čim daljše počitnice so zaţelene, kadar astmatik ostane v kraju, kjer se dobro počuti in

astma miruje. Ugotovili so namreč, da se v okolju, kjer za astmatika ni škodljivih

alergenov, zmanjša sapnična preobčutljivost in tako je tudi manj napadov dušenja. Tudi ko

se astmatik v izboljšanem stanju vrne domov, potlej več mesecev laţe prenaša alergene in

draţljivce iz okolja (Furlan, 1986, str. 124, 125).

Izbrati pravilno namestitev

Howarth in Reid (2001) navajata, da je bolje izbrati sodoben, čeravno sterilen hotel, kot pa

prijeten penzion (verjetno zelo alergenski). Nekateri hoteli imajo celo posebne sobe za

alergike ali pa omogočajo alergijske pakete, v katerih so obrazne maske ter posebne

prevleke za vzmetnice. Priporočljivo je tudi, da dobite sobo, ki je brez tkanih talnih oblog

in kjer hišni ljubljenčki nimajo vstopa.

Seznaniti se z letalskimi predpisi

Astmatik se naj pozanima pri letalski druţbi, ali dovolijo vnos hišnih ljubljenčkov v

potniško kabino. Če smejo potniki vzeti s seboj majhne pse in mačke, naj vztraja, da mu

dodelijo sedeţ čim dlje od potnikov z ţivalmi. Nekatere letalske druţbe so na poletih

prenehale streči arašide. Let naj bo rezerviran kot prvi v dnevu, tako bo potoval s sveţe

očiščenim letalom, prav tako pa bi bilo dobro razmisliti o višjem razredu, saj so sedeţi iz

blaga v turističnem razredu raj za pršice in druge alergene. Vsekakor mora imeti poleg


50

sebe vsa potrebna zdravila, v primeru letalskih zamud in dolgega čakanja. Priporočljivo pa

je tudi, da vzame telefonsko številko svojega zdravnika za morebitni nujni klic in svojo

hrano iz zdravstvenih razlogov.

Avtomobilska potovanja

Sodobni avti imajo v prezračevalne sisteme vgrajene filtre za cvetni prah, mnogi pa imajo

tudi klimatske naprave, ki hkrati filtrirajo in hladijo zrak. Da bi se izognili pršicam, je

dobro, da v avtu ni sedeţnih prevlek iz mehkega blaga, razen če jih je mogoče dobro oprati

in preprosto posušiti. Gumijasti predpraţniki so boljši, ker jih je mogoče vzeti iz avta in

oprati. Poleg rednega sesanja avta naj bi ti ukrepi pomagali preprečevati, da bi se v avtu

zaredile pršice (Howarth in Reid, 2001, str. 112).


51

5 ZDRAVSTVENA VZGOJA IN

ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA Z ASTMO

Astma je kronična bolezen, ki mnoge bolnike spremlja doţivljenjsko. Za kronične bolezni

pa je znano, da je treba bolnike o bolezni poučiti. Znanje moramo občasno obnavljati.

Koristno je, da se bolniki s kroničnimi boleznimi sestajajo in izmenjujejo izkušnje

(Šuškovič, 2000).

Zdravstvena vzgoja je proces, s pomočjo katerega posameznika ali skupino učimo ravnati

tako, da krepijo, ohranjajo in uveljavljajo zdravje. Je kombinacija informiranja in vzgojnih

dejavnosti, ki ljudi osveščajo o potrebi, da ostanejo zdravi. Namen zdravstvene vzgoje je

spodbujati bolnika k doseganju zdravja tako, da zna sam izvajati samopomoč, vzajemno

pomoč ali domačo oskrbo. Zato je pomembno tudi vključevanje svojcev v zdravstveno

vzgojne programe. Zdravstvena vzgoja zdruţuje teoretična in praktična znanja, veščine,

spretnosti in navade (Česen, 2006, str. 24).

Z zdravstveno vzgojo bolnik pridobi znanja, s katerimi bolje spozna svojo bolezen in

zdravila za svojo bolezen, zna pridobiti in vzdrţevati nadzor nad boleznijo ter ima zato

manj zapletov ter boljšo kakovost ţivljenja. Cilj zdravstvene vzgoje bolnika z astmo je

poučenost bolnika in njegovih svojcev o bolezni ter sodelovanju v procesu zdravljenja.

Bolnika je potrebno naučiti, da bo znal s svojo boleznijo ţiveti v domačem okolju (Česen,

2006, str. 24).

S tem doseţemo, da bo bolnik zavestno, redno jemal zdravila in jih bo ob poslabšanju

lahko sam spremenil (zvišal odmerek, dodal drugo zdravilo, ki ga prejema samo ob

poslabšanju …), če je dovolj osveščen in inteligenten. Vsekakor pa se bo pravočasno

posvetoval s svojim zdravnikom (Pirih, 2004, str. 67).

Zdravstvena vzgoja bolnika z astmo je del celovite obravnave bolnika z astmo.

Zdravstveno vzgojo je potrebno prilagoditi bolniku in njegovemu poznavanju astme. Zato

je poleg skupinske metode pomembna tudi individualna obravnava bolnika (Česen, 2006,

str. 24).


52

5.1 PRIPRAVA NA ZDRAVSTVENO IZOBRAŢEVANJE

Celovita vzgojiteljeva osebnost je poleg dobre strokovne in pedagoške usposobljenosti

pomemben dejavnik poučevanja: vzpostaviti mora dober stik s poslušalci, biti mora

sproščen in slediti odzivnosti slušatelja (Pirih, 2004, str. 68).

Oblike dela

Kadivec (2000a) navaja, da se oblike dela pri zdravstveni vzgoji delijo po številu

udeleţencev na skupinske in individualne.

Individulano obliko dela pogosto uporabljamo v zdravstveni vzgoji. Poteka med

pogovorom (komunikacijo) s posameznikom. Pomembna je pri obravnavanju in reševanju

intimnih posameznikovih problemov, za dajanje navodil, ki so vaţna le za posameznega

varovanca, za preverjanje razumevanja podanih navodil, za ocenjevanje rezultatov učenja.

Skupinsko obliko dela vse pogosteje uvajamo v zdravstveno vzgojo. Moţna je, kadar

skupaj obravnavamo 3 do 15 ljudi, ki se tudi učijo skupaj. Skupinsko delo aktivira vse

člane. Razvijejo se sproščeni medsebojni odnosi, ki navzkriţno poveţejo vse udeleţence.

Skupina je močan vir motivacije za učenje.

Metode dela

Kadivec (2000a) navaja, da so metode dela v zdravstveni vzgoji najuspešnejše poti, s

katerimi dosegamo zastavljene cilje: pridobivanje znanja, spretnosti, navade, stališča,

vrednote in spremenjene vzorce obnašanja.

Metoda predavanja–Za zdravstveno vzgojo jo uporabimo, kadar moramo v

kratkem času seznaniti veliko ljudi o nastalem zdravstvenem problemu.

Metoda pogovora–Uporabljamo jo lahko pri individualni ali skupinski obliki

učenja. Pogovor uporabljamo v glavnem za ugotavljanje ţe pridobljenega

znanja. Udeleţenci pridobivajo nove informacije, podatke, spoznanja.

Zagotoviti moramo dobro opremljen prostor, v katerem se udeleţenci med

seboj gledajo.

Metoda dela z besedilom je za sodobni pouk zelo pomembna, saj so knjige in

pisna gradiva najpomembnejši in povsod dostopni viri znanja. Literatura mora


53

biti primerno izbrana glede na posameznikovo izobrazbo, duševno stanje,

telesno počutje, odnos do lastne bolezni.

Z metodo praktičnih del seznanimo bolnike s potekom dela in jih motiviramo za

sodelovanje. Predstavimo postopke, materiale, pripomočke. Prikaţemo delo v

celoti in tudi po fazah in nato razdelimo udeleţencem pisna ali ustna navodila.

Organizirano je ponavljanje pod učiteljevim nadzorom.

Metodo praktičnih del uporabimo pri učenju bolnikov z astmo, ko morajo doseči določene

spretnosti, npr. inhalacijo zdravil preko praška.

Učila in pripomočki

Kadivec (2000a) navaja, da ljudje sprejemamo in oddajamo sporočila na način, ki je za

vsakega značilen. Postopoma se naučimo uporabljati določen način, drugi so manj

pomembni.

Vizualni tipi sprejemajo informacije z vidom. Takoj opazijo estetiko prostora,

predavatelja, zaznavajo napake na slikah, moti jih nepreglednost.

Avditivni tipi sprejemajo informacije slušno. Poslušajo vsebine, pomemben se jim

zdi način govora in glas.

Motorični tipi sprejemajo informacije prek gibanja. Značilno je stalno gibanje,

potrebujejo dovolj prostora. Podajanje snovi mora biti sistematično. Za govorico

telesa so značilni mimika, gibanje, stalni gibi.

5.2 POUK BOLNIKA Z ASTMO

Medicinska sestra, ki vodi zdravstveno izobraţevanje, mora z bolnikom, ki mu je

zdravstvena vzgoja namenjena, najprej vzpostaviti dobro komunikacijo. Tako pridobi

pozornost bolnika, njegovo zaupanje in dobro sodelovanje (Česen, 2006, str. 24).

Šuškovič (2000) navaja, da je v splošno sprejetih mednarodnih priporočilih za obravnavo

astme, ki jim sledijo tudi mnoga regionalna priporočila, med postulati za pravilno

zdravljenje astme vselej navedentudi pouk bolnika z astmo.

Priporočila za obravnavo astme morajo vključevati pouk bolnika z astmo, ocenitev

teţavnosti astme, izogibanje sproţilcem astme, predpis dolgoročnega zdravljenja,

zdravljenje akutnih poslabšanj, redne kontrole bolnikov.


54

Pouk o astmi je učinkovit samo, če je bolnik tudi učinkovito zdravljen. Pouk mora nujno

vključevati razumevanje osnovne bolezni, poznavanje sproţilcev bolezni, poznavanje

osnov zdravljenja, ločevanje med preprečevalnimi zdravili in zdravili za lajšanje, dobro

poznavanje tehnike inhaliranja zdravil, poznavanje simptomov poslabšanja astme,

vrednosti in merjenja PEF in poznavanje ukrepov ob poslabšanju astme.

Pouk bolnikov z astmo je individualen ter prilagojen psihosocialni bolnikovi ravni in

njegovemu predhodnemu poznavanju bolezni (Šuškovič, 2000, str. 110).

Bolnika in njegove svojce je potrebno poučiti o poznavanju poslabšanja bolezni. Pozorni

morajo biti na spremenjeno ekspektoracijo (gostoto, gnojnost sputuma), povečano dispnejo

(frekvenca in način dihanja), spremenjeno barvo koţe in vidnih sluznic ter povišano

telesno temperaturo (Česen, 2006, str. 24, 25).

Bolnikom z astmo se svetuje izogibanje osebam z infektom dihal, velikim skupinam ljudi

in prostorom s slabo ventilacijo, vzdrţujejo naj dobro telesno kondicijo in redno jemljejo

zdravila po navodilih zdravnika. Z zdravnikom se lahko tudi posvetujejo o cepljenju proti

gripi. Pomembno je motivirati bolnike, ki kadijo, naj to razvado čimprej skušajo opustiti.

Bolniki se tekom zdravstvene vzgoje spoznavajo tudi s pravilnimi tehnikami dihanja

(dihanje skozi nos, dihanje s trebušno prepono, sede in stoje). Predstavi in razloţi se jim

tudi pomen vseh tehnik izkašljevanja.

Česen (2006) navaja, da mora biti astma tudi med nosečnostjo dobro stabilizirana.

Pomembno je noseče bolnice z astmo poučiti, naj se izogibajo sproţilcem astme (cigaretni

dim, alergeni, draţljive snovi) in redno prejemajo preprečevalna zdravila. Slabo vodena

astma lahko namreč ogrozi plod, medtem ko pravilno vodena astma med nosečnostjo

izboljša potek in izid nosečnosti.

Medicinska sestra, ki izvaja zdravstveno vzgojo bolnika z astmo, posreduje vsa ta navodila

v ustni in tudi v pisni obliki. Na področju poučevanja bolnika z astmo ima medicinska

sestra veliko in pomembno vlogo. Zato je pomembno kontinuirano poučevanje bolnikov z

astmo in preverjanje njihovega znanja ter učinkov pouka. Cilj zdravstvene vzgoje je

namreč poučen bolnik, ki svojo bolezen in zdravljenje le-te razume ter ima pozitiven odnos

do svoje bolezni. Bolnik, ki bo spoznal in sprejel svojo bolezen, jo bo obvladoval in znal z

njo ţiveti. Zdravstveno vzgojo bolnika z astmo je zato potrebno neprekinjeno izvajati.


55

5.3 NAVODILA BOLNIKOM Z ASTMO

Za boljše ţivljenje z astmo mora bolnik upoštevati navodila, kako se izogibati sproţilcem,

ki izzovejo astmatični napad.

Ravnikar (2007) navaja, da je pri preprečevanju stika s pelodi najbolje, da v času

koncentracije alergenov astmatik ostane v zaprtem prostoru, v jutranjih in večernih urah

naj ne zrači prostorov, učinkovito je zamenjati kraj bivanja v času cvetenja in pomembna

je izbira ustreznega poklica.

Plesen preprečimo z zmanjšanjem vlaţnosti stanovanja, zračenjem prostora 30 min 2-krat

dnevno, s sušenjem perila izven stanovanja, z ogrevanjem vseh sob pozimi, z dobrim

zračenjem kopalnice, čiščenjem plesni s klorom in z odstranitvijo lončnic iz stanovanja.

Pri preprečevanju stika z ţivalskimi dlakami odstranimo ţivali iz stanovanja (najbolj

učinkovit ukrep) ali vsaj prepovemo vstop ţivalim v spalnico. Potrebno je redno

prezračevanje stanovanja in kopanje ţivali 1-krat na teden.

Pršice zmanjšamo z ustrezno ureditvijo postelje – neprodušno zaprtje vzmetnice, blazine in

odeje, ovijemo jih v protialergijske ovoje (ali v polivinil), blazine in odeje naj bodo iz

umetnih vlaken, ki se lahko perejo. Najboljša talna obloga je parket (odsvetovane so

preproge in tapisoni), zavese naj bodo lahke, da se lahko pogosto perejo, odsvetovano je

shranjevanje zimske garderobe v spalnici. Spalnico se mora redno zračiti, sedeţne

garniture, če se le da, naj bodo iz usnja, odsvetovano je vlaţenje zraka v spalnici. Pršice iz

plišastih igrač in volnenih oblačil ubijemo z zamrzovanjem. Priporočajo se sesalniki z

vodnim filtrom ali posebnim filtrom za drobne delce (hepa). Učinkovitost raznih sprejev in

praškov za ubijanje pršic je relativno majhna.

S preventivnimi ukrepi je potrebno začeti ţe pred rojstvom otroka, zlasti v druţinah, kjer

so ţe bolniki z astmo in drugimi alergijskimi boleznimi. Bodoča mati v nosečnosti ne sme

kaditi. Po rojstvu otroka ne smemo dovoliti kajenja v stanovanju, saj imajo otroci kadilcev

večje moţnosti za nastanek astme (Drnovšek - Kaljanac, 1998).

Zdravila, ki se je jih morajo astmatiki izogibati

Drnovšek - Kaljanac (1998) navaja, da pribliţno 10 % bolnikov z astmo ne prenaša

Aspirina in nesteroidnih protivnetnih zdravil, kot so Andol, Brufen, Ketonal, Voltaren,


56

Naprosyn, Naklofen, Indocid, Erazon in drugi. Zato svetujemo bolnikom z astmo le

paracetamol (Panadon, Lekadol).

Pri bolnikih z astmo so prepovedani beta zaviralci tudi v očesnih kapljicah (Metablen).

Cepljenje proti gripi

Astmo poslabšujejo okuţbe z virusi, zato svetujemo bolnikom z astmo cepljenje proti gripi

(Drnovšek - Kaljanac, 1998).

5.4 ASTMA ŠOLA V KOPA GOLNIK

Česen (2006) navaja, da je v KOPA Golnik od leta 2000 organizirana astma šola.

Zdravstveno vzgojo izvajajo medicinske sestre, ki imajo specialna znanja s področja astme.

Oblika dela v astma šoli je skupinska, uporablja pa se metoda pogovora. V skupino je

vključenih 2-6 bolnikov. Vključeni so bolniki na zdravljenju v bolnišnici, bolniki napoteni

iz pulmološko-alergološke ambulante, nekateri bolniki pridejo tudi samoiniciativno.

Namen astma šole je bolnike motivirati za pridobivanje ali širjenje znanja o bolezni.

V uvodnem delu bolniki prejmejo vprašalnike, s pomočjo katerih se oceni njihovo ţe

pridobljeno znanje o bolezni. V nadaljevanju sledi teoretična predstavitev tem. V drugem

delu astma šole pa se praktično predstavi in prikaţe uporabo pršilnikov in inhalatorjev z

zdravili v prahu ter prikaz merjenja s PEF metrom.

Ko medicinska sestra zaključi zdravstveno vzgojo, s tem delom nadaljuje respiratorni

fizioterapevt, ki bolnika nauči sprostitvenih poloţajev, dihalnih vaj in pravilnega vzorca

dihanja (dihanje skozi nos in trebušno prepono). Po končani astma šoli medicinska sestra

in fizioterapevt izpolnita obrazec o zdravstveni vzgoji, ki je del bolnikove negovalne

dokumentacije.

5.5 ZDRAVSTVENA NEGA

Zdravstvena nega s svojimi aktivnostmi vpliva na kakovost ţivljenja. Iz izkušenj vemo, da

se v zdravstveni negi povsod pojavljajo vprašanja o kakovosti. Bistveno je, da se jih

zavedamo in jih kritično analiziramo. Zato je potreben organiziran in sistematični pristop h

kakovosti v zdravstveni negi in sledenje nacionalnim smernicam. Temeljne vrednote in

etična načela v zdravstveni negi so skrb za ohranitev ţivljenja in zdravja ljudi, spoštovanje

človekovih pravic, pravic bolnikov in vrednot v zdravstvenem sistemu, enakost,


57

solidarnost in strokovna etika. Celostna obravnava bolnika pomeni humano obravnavo iz

fizičnega, socialnega in duševnega vidika. Temelji na aktivnem in partnerskem

vključevanju bolnika in njegovih svojcev oziroma drugih zanj pomembnih oseb v proces

zdravstvene nege (Jakhel, 2009).

Ugotavljanje bolnikovih potreb po zdravstveni negi

Kadivec (2000b) navaja, da so pri zbiranju podatkov o bolniku z astmo pomembni mnogi

dejavniki, kot so bolnikovo poznavanje bolezni, odnos do bolezni in do zdravljenja,

pretekle izkušnje z boleznijo, bolnikova razgledanost, ţivljenjske navade in razvade,

sposobnost komunikacije, sodelovanje druţine, motene ţivljenjske dejavnosti,

izpostavljenost bolnika določenim draţilom.

Ko medicinska sestra zbere informacije o bolniku, postavi negovalne diagnoze. To so

bolnikovi aktualni in potencialni problemi, ki jih bo v sklopu svojih pristojnosti reševala v

procesu zdravstvene nege.

Načrt zdravstvene nege

Medicinska sestra na podlagi zbranih podatkov izdela načrt zdravstvene nege, ki je odvisen

od stopnje bolezni. Pri bolniku z astmo se pojavljajo problemi pri ţivljenjskih aktivnostih,

kot so dihanje, prehranjevanje in pitje, izogibanje nevarnostim v okolju, vzdrţevanje

telesne aktivnosti.

Dihanje

Anamneza

Pri anamnezi se oceni motnja dihanja, bolnikovo prizadetost in stanje mikroklime.

Ocenjujemo teţko in pospešeno dihanje, suh ali produktiven kašelj. Pozanimamo se, v

kakšnem okolju ţivi, ali je poklicno izpostavljen onesnaţenemu zraku ali katerim drugim

sproţilcem.

Cilji:

izboljšanje motenega dihanja,

odstranitev škodljivih vplivov na bolnika in


58

pomirjen bolnik.

Načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege:

Spodbujati kašelj s pravilno tehniko izkašljevanja, ki mu sledi nadzorovano

poglobljeno dihanje, izmenjaje z relaksacijo. Bolnika spodbuja k dobri jutranji

toaleti.

Spodbujati bolnika, naj zavzame poloţaj, v katerem bo najlaţje dihal in se

izkašljeval – sede ali polsede. Čim bolj pokonci bo bolnik nameščen, tem manj

bodo abdominalni organi pritiskali na diafragmo in bolnik bo laţje dihal.

Poskrbeti za pitje toplega čaja, saj se s hidracijo (z dajanjem toplih napitkov)

zmanjša viskoznost izločka in s tem omogoči laţje izkašljevanje.

Masirati prsni koš.

Nadzorovati bolnikovo ustno votlino.

Narediti plinsko analizo krvi, kjer medicinska sestra pravilno izbere vbodno mesto

in poskrbi za prenos krvi v laboratorij.

Spremljati rezultate plinske analize arterijske krvi in klinične slike in po

zdravnikovem naročilu dati potrebno količino kisika.

Meriti pulzno oksimetrijo, pri kateri mora medicinska sestra pri namestitvi senzorja

zagotoviti dober stik, pozorna mora biti na hladne prste, nizek krvni tlak in lakirane

nohte.

Dajati kisik z visokimi ali nizkimi pretoki, opazovati bolnikovo zavest, agresivnost,

zmedenost, somnolenco in znake, ki kaţejo na poglabljanje respiratorne

insuficience.

Dati zdravila po naročilu zdravnika: bronhodilatatorje in kortikosteroide, sedative,

zdravila po intravenski poti. Bolniki jemljejo bronhodilatatorje in kortikosteroide

vsak dan, dodatne bronhodilatatorje pa le v primeru poslabšanja astme.

Odvzeti razne materiale za bakteriološko in biokemično analizo (sputum, kri).

Spodbujati pravilno tehniko dihanja. S pravilnim načinom dihanja se krepi moč

diafragme in pomoţnega dihalnega mišičja.

Meriti vitalne funkcije, frekvenco dihanja, saturacijo kisika, telesno temperaturo,

pulz in krvni tlak.


59

Opazovati bolnika (način in dinamiko dihanja, jakost kašlja, sputum – normalno

prozoren z dobro vidnimi odlitki bronhijev).

Zagotavljati ustrezno okolje (izogibati se nizkim in visokim temperaturam,

alergenom, dimu).

Poučiti bolnika o merjenju PEF.

Redno prezračevati sobo.

Poskrbeti za dobro hidracijo.

Poskrbeti za osveţilno kopel.

Prehranjevanje in pitje

Anamneza

Oceni se prehranjenost, hidriranost bolnika ter sposobnost samostojnega prehranjevanja.

Bolnika stehtamo, ugotovimo, ali ima dober apetit, pozanimati se moramo, katero hrano

lahko jé oziroma katera hrana mu povzroča teţave. Ugotovimo, koliko dnevnih obrokov

ima, koliko tekočine spije dnevno.

Cilji:

primerno prehranjen in hidriran bolnik,

vzdrţevanje primerne telesne teţe,

pravilen način prehranjevanja,

ohranjanje bolnikovega teka po hrani.


Poskrbeti za najustreznejšo varovalno prehrano. Več manjših obrokov na dan, da bi

bila obremenitev organizma manjša.

Poskrbeti za prehrano, ki ne napenja, ki je laţje prebavljiva.

Poskrbeti, da ni hrana zelo hladna ali zelo vroča, ker to povzroča kašelj in bolnika

še dodatno obremenjuje.

Zagotavljati dobro ustno higieno.

Meriti pulzno oksimetrijo.

Skrbeti za pravilno oksigenacijo med hranjenjem.

Poskrbeti za dobro hidracijo.


60

Prilagoditi hrano glede na dieto, če je alergičen. Tudi če testiranja niso pokazala

alergijo na hrano in mu določena hrana povzroča teţave, prilagodimo hrano in dieto

njegovim potrebam in upoštevamo njegove ţelje.

Izogibanje nevarnostim v okolju

Anamneza

Oceniti je potrebno, ali je bolnik sposoben prepoznati nevarnosti v okolju in se jim

izogniti. Bolnik mora poznati sproţilce astme, ki pri njem sproţijo napad. Poleg

prepoznavanja sproţilcev, ki bi sproţili napad, mora medicinska sestra oceniti tudi, ali je

bolnik sposoben prepoznati znake poslabšanje bolezni.

Cilji:

preprečiti dodatne okuţbe in poslabšanje bolnikovega zdravstvenega stanja.


prepoznati zgodnje znake okuţbe: naraščajoča dispneja, piskanje, dušenje,

sprememba v količini in konsistenci sputuma, sprememba v barvi koţe in vidnih

sluznic, povišana telesna temperatura in potenje;

meriti spirometrijo;

dnevno zbirati, meriti, opazovati sputum,

odvzeti material za bakteriološke in biokemične analize;

zdravstveno vzgojno delovati o higienski uporabi kozarca za pljuvanje in pravilni

uporabi robcev;

poskrbeti za pravilno uporabo in vzdrţevanje opreme za zdravstveno nego in

zdravljenje;

preprečevati znotrajbolnišnične okuţbe (menjava vlaţilnikov za kisik in vode za

vlaţenje vsak drugi dan).


61

Vzdrţevanje telesne aktivnosti

Anamneza

Oceni se bolnikova telesna kondicija. Pozanimamo se, s katero športno dejavnostjo se

ukvarja in če mu povzroča večje teţave. Ocenimo stanje koţe, modrikavost prstov,

zasoplost, dušenje, utrujenost, kašelj, piskanje in stiskanje v prsih po fizični aktivnosti.

Cilji:

ohranjanje bolnika v čim boljši telesni in duševni kondiciji.


prilagajati naloge posamezniku in znakom bolezni;

pred večjimi napori (umivanje, oblačenje, hranjenje) poskrbeti, da vzamejo dodatni

bronhodilatator;

bolnika naučiti, da zna prepoznati svoje telesne zmogljivosti in se izogniti

dejavnostim, ki povzročajo dispnejo;

meriti pulzno oksimetrijo;

meriti spirometrijo;

spodbujati bolnika h krajšim sprehodom;

naučiti ga vaj za izboljševanje telesne kondicije, manjšo uporabo energije za

dihanje, krepitev moči dihalnih mišic.

Med izvajanjem posameznih opravil medicinska sestra ugotavlja uspešnost postopkov.

Tako se lahko načrt zdravstvene nege spreminja in dopolnjuje. Kadar cilji niso doseţeni, je

to podlaga za novo načrtovanje in nov načrt zdravstvene nege.


62

6 EMPIRIČNI DEL

6.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Raziskovalna vprašanja so:

Ali bolniki z astmo nadzorujejo svojo bolezen?

Ali astma omejuje bolnika pri njegovih vsakdanjih opravilih?

Ali vpliva astma na duševno zdravje bolnikov?

Ali astma vpliva na bolnikovo kakovost ţivljenja?

6.2 RAZISKOVALNE METODOLOGIJE

Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo, s pomočjo študija

domače in tuje literature smo predstavili teoretična izhodišča. Raziskava je temeljila na

kvantitativni metodologiji dela. Izvedli smo študijo, podatke smo zbrali s pomočjo

anketnega vprašalnika. Vprašalnik je vseboval 34 vprašanj zaprtega tipa. Podatke smo

prikazali grafično, obdelali smo jih ročno in s pomočjo računalniškega programa Microsoft

Word in Microsoft Excel.

6.3 RAZISKOVALNO OKOLJE

Raziskavo smo izvedli v Bolnišnici Topolšica. Za dovoljenje izvedbe raziskave smo

zaprosili vodstvo Bolnišnice Topolšica.

6.4 RAZISKOVALNI VZOREC

Anketirali smo 44 bolnikov z astmo, ki se zdravijo v alergološki ali pulmološki ambulanti

Bolnišnice Topolšice.

6.5 ETIČNI VIDIK

Anketirancem smo razloţili namen in potek raziskave, imeli so moţnost odklonitve

sodelovanja. Zagotovili smo jim anonimnost in upoštevali etična načela Kodeksa etike

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Podatki, s katerimi smo razpolagali,

so verodostojni, aktualni in uporabljeni v namen strokovne obravnave.


63

7 REZULTATI RAZISKAVE

Graf 1: Spol anketirancev

V anketi je sodelovalo 44 astmatikov, od tega je bilo 26 (59 %) ţensk in 18 (41 %) moških.

Graf 2: Starost anketirancev

Anketirance smo razdelili v štiri starostne razrede. 19 (43 %) anketiranih je bilo starih med

41 in 60 let, 15 (34 %) anketiranih je bilo starih nad 60 let, 9 (21 %) anketiranih je bilo

starih med 21 in 40 let, 1 (2 %) anketiranec pa je bil star manj kot 20 let.

59 %

41 %

ženski moški

2 %

21 %

43 %

34 %

do 20 let

od 21-40 let

od 41- 60 let

nad 60 let


64

Graf 3: Izobrazba anketirancev

25 (57 %) anketiranih ima končano srednjo šolo, 9 (20 %) jih ima končano osnovno šolo, 6

(14 %) anketiranih ima končano višjo ali visokošolsko izobrazbo, 2 (5 %) anketiranca

nimata končane osnovne šole, 1 (2 %) ima dokončan magisterij oziroma doktorat in 1 (2

%) anketiranec ima univerzitetno izobrazbo.

5 %

20 %

57 %

14 %

2 % 2 %

nedokončana osnovna šola

osnovna šola

srednja šola

višja ali visoka šola

univerzitetna izobrazba

magisterij, doktorat


65

Graf 4: Oblika astme

Največ 18 (41 %) anketiranih ima zmerno persistentno astmo. Blago persistentno astmo

ima 13 (30 %) anketiranih, teţko persistentno astmo ima 8 (18 %) anketiranih, najmanj 5

(11 %) anketiranih pa ima intermitentno astmo.

Graf 5: Bivanje

19 (43 %) anketirancev ţivi v mestu in prav toliko jih ţivi na deţeli. 6 (14 %) jih ţivi v

predmestju.

11 %

30 %

41 %

18 %intermitentna astma

blaga persistentna astma

zmerna persistentna astma

težka persistentna astma

43 %

14 %

43 %

mesto

predmestje

dežela


66

Graf 6: Obdobje trajanja astme

1 (2 %) anketiranec ima astmo diagnosticirano manj kot 1 leto, 8 (18 %) anketirancev ima

astmo diagnosticirano 1-5 let, 12 (28 %) anketiranih ima astmo od 5 do 10 let. Največ 23

(52 %) anketirancev pa ima astmo diagnosticirano več kot 10 let.

Graf 7: Kajenje

33 (75 %) anketirancev ne kadi, 6 (14 %) jih kadi manj kot 10 cigaret dnevno. 3 (7 %)

anketiranci kadijo manj kot 20 cigaret dnevno, 2 (4 %) anketiranca kadita manj kot 30

cigaret dnevno. Nihče od anketiranih ne kadi več kot 30 cigaret dnevno.

2 %

18 %

28 %

52 %manj kot 1 leto

1-5 let

5-10 let

več kot 10 let

75%

14%7%

4% 0%

0%

KAJENJE

ne kadim

kadim, manj kot 10 cigaret dnevno




kadim, več kot 40 cigaret dnevno


67

Graf 8: Uţivanje alkohola

28 (64 %) anketirancev ne uţiva alkohola, 16 (36 %) anketirancev uţiva alkohol občasno.

Graf 9: Astma kot ovira v ţivljenju

28 (64 %) anketirancev meni, da jih astma ovira v ţivljenju, medtem ko jih 16 (36 %)

meni, da jih astma ne ovira.

64 %

36 %

0 %

ne

občasno

pogosto

64 %

36 %

da ne


68

Graf 10: Teţave pri vsakdanjih aktivnostih

18 (41 %) anketirancev nima teţav pri vsakdanjih aktivnostih, kot so delo, študij,

gospodinjska opravila, druţina, prosti čas, medtem ko 25 (57 %) anketirancev opravlja

omenjene aktivnosti z nekaj teţavami in 1 (2 %) anketiranec vsakdanjih opravil ni zmoţen

opravljati.

Graf 11: Omejitev pri športnih aktivnostih

32 (73 %) astmatikov astma omejuje pri športnih aktivnostih, ostalih 12 (27 %) pa jih ne

omejuje pri športnih aktivnostih.

41 %

57 %

2 %vsakdanje aktivnosti mi ne povzročajo težav

vsakdanje aktivnosti opravljam z nekaj težavami

vsakdanjih aktivnosti nisem zmožen opravljati

73 %

27 %

da ne


69

Graf 12: Športne aktivnosti, ki povzročijo poslabšanje astme

Pri vprašanju je bilo moţnih več odgovorov. Hoja navzgor po stopnicah ali navkreber

povzroča poslabšanje pri kar 26 anketirancih, 21 anketirancem povzroča teţave tek, tek

navzgor po stopnicah povzroča teţave pri 14 anketirancih, 11 anketirancev ima teţave pri

kolesarjenju, 7 anketirancev nima nobenih teţav pri športnih aktivnostih, plavanje

povzroča teţave 6 anketirancem, pri 3 anketirancih pride do teţav pri sprehodu, 3

anketiranci pa so obkroţili odgovor drugo, pod kar so navedli nogomet in hojo v hribe.

7

3

21

11

26

14

63

0

5

10

15

20

25

30


70

Graf 13: Ostale aktivnosti, ki privedejo do poslabšanja astme

Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov. 21 anketirancev ima teţave pri sesanju

prahu, petje povzroča teţave 9 anketirancem, prav tako ples povzroča poslabšanje astme

pri 9 astmatikih, smeh povzroča poslabšanje pri 8 astmatikih, prav tako pri 8 astmatikih

povzroča poslabšanje astme govorjenje. Igra z otroki povzroča poslabšanje pri 7

anketirancih, 6 anketirancev nima nobenih teţav. 4 anketiranci so obkroţili odgovor drugo,

pod kar so navedli fizično delo in delo v prahu, 3 anketirancem pa povzroči poslabšanje

astme nakupovanje.

6

21

9 98 8

7

34

0

5

10

15

20

25


71

Graf 14: Sproţilci astme

Pri tem vprašanju je tudi bilo moţno obkroţiti več odgovorov. Fizični napor sproţi astmo

pri kar 24 anketirancih, pri 19 sproţi astmo vreme, pri 17 anketirancih pelod. Onesnaţenost

zraka sproţi astmo pri 16 anketirancih, prav tako pri 16 anketirancih sproţijo astmo

psihična stanja. 14 astmatikov je občutljivih na hišne pršice, prav takšno število pa jih je

občutljivih na cigaretni dim. Dlake hišnih ljubljenčkov sproţijo astmo pri 8, zdravila pri 3

astmatikih. 3 astmatiki so obkroţili odgovor drugo, pod kar so navedli mraz in infekte.

1917

24

8

14 1416 16

3 3

0

5

10

15

20

25

30


72

Graf 15: Število meritev PEF na dan

Nikoli si ne meri največjega pretoka zraka pri izdihu (PEF) kar 18 (41 %) astmatikov, 12

(27 %) si ga izmeri 1-krat na dan, 10 (23 %) si ga izmeri 2-krat dnevno, več kot 2-krat

dnevno pa opravijo meritev 4 (9 %) astmatiki.

41%

27%

23%

9%

ŠTEVILO MERITEV PEF

nikoli

1-krat

2-krat

več kot 2-krat


73

Graf 16: Čas izvajanja meritev PEF

Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov. 18 anketiranih opravi meritev PEF

zjutraj, 14 anketirancev si nikoli ne meri največjega pretoka zraka pri izdihu na vso moč, 9

anketiranih si ga izmeri zvečer, prav tako si jih 9 izmeri ob akutnem oteţenem dihanju. 5

astmatikov opravi meritev opoldan, 3 astmatiki pa si izmerijo vrednost PEF popoldan.

Graf 17: Vodenje dnevnika vrednosti PEF

Kar 31 (70 %) astmatikov si ne vodi dnevnika vrednosti PEF, medtem ko si vodi dnevnik

le 13 (30 %) astmatikov.

18

5

3

9 9

14

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

zjutraj opoldan popoldan zvečer ob akutnem oteženem

dihanju

nikoli

30 %

70 %

da ne


74

Graf 18: Pogostost jemanja terapije

23 (52 %) astmatikov mora jemati terapijo 1-krat ali večkrat dnevno, 10 (23 %) astmatikov

jo jemlje 2-6-krat na teden, 5 (11 %) anketiranih ne potrebuje terapije. 1-krat na mesec jo

morajo prejeti 3 (7 %) astmatiki, 1-krat na teden prejema terapijo 1 (2%) astmatik, redkeje

pa 2 (5 %) astmatika.

52%

23%

2%7%

5%11%

POGOSTOST JEMANJA TERAPIJE

1-krat ali večkrat/dan

2-6-krat na teden

1-krat na teden

1-krat na mesec

redkeje

nikoli


75

Graf 19: Nadzor nad astmo

Kar 29 (66 %) astmatikov meni, da je njihova astma dobro nadzorovana, 10 (23 %)

anketirancev meni, da je popolnoma nadzorovana. 4 (9 %) astmatiki menijo, da njihova

astma ni dobro nadzorovana in 1 (2 %) astmatik meni, da njegova astma sploh ni

nadzorovana.

23 %

66 %

9 %

2 %

popolnoma nadzorovana

dobro nadzorovana

ni dobro nadzorovana

sploh ni nadzorovana


76

Graf 20: Teţave z zaposlitvijo

Kar 34 (77 %) astmatikov pravi, da niso imeli teţav z zaposlitvijo zaradi astme, 8 (18 %)

astmatikov pa jih je imelo teţave pri tem. 2 (5%) anketiranca na vprašanje nista podala

odgovora.

18 %

77 %

5 %

da ne


77

Graf 21: Sluţbena izpostavljenost dejavnikom, ki sproţijo astmo

Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov. 7 astmatikov v sluţbi ni izpostavljenih

sproţilcem astme. 14 astmatikov je v sluţbi izpostavljenih fizičnemu naporu, 15 jih je

izpostavljenih stresu, 16 onesnaţenemu zraku. Tobačnemu dimu je izpostavljenih 7,

cvetnemu prahu 6 astmatikov. Hrani in ţivalskim dlakam sluţbeno ni izpostavljen nihče. 4

anketiranci na vprašanje niso odgovorili.

7

1415

16

76

0 0

9

4

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18


78

Graf 22: Omejevanje hobijev zaradi astme

26 (59 %) astmatikov pravi, da jih astma ne omejuje pri opravljanju svojih hobijev,

medtem ko jih 18 (41 %) pravi, da jih astma omejuje pri tem. Omejuje jih pri igri z otroki,

pri teku, kolesarjenju, sprehodih, hoji v planine, hitri hoji, plesu, petju in nogometu.

Graf 23: Strah pred potovanjem

Iz rezultatov je razvidno, da 32 (73 %) astmatikov ni strah, da bi se jim astma poslabšala

na potovanjih, 12 (27 %) astmatikov pa ima strah pred potovanji.

41 %

59 %

da ne

27 %

73 %

da ne


79

Graf 24: Ukrepi pred potovanjem

Pred potovanjem 13 (23 %) astmatikov ne naredi nič, 8 (14 %) astmatikov se pogovori z

zdravnikom. Največ 19 (34 %) astmatikov vzame na potovanje dodaten olajševalec, 16 (29

%) pa jih vzame s seboj še zdravila proti alergijam.

Graf 25: Seznanjenost z zdravim načinom ţivljenja

38 (86 %) astmatikov je seznanjenih z zdravim načinom ţivljenja. Ostalih 6 (14 %) ni

seznanjenih z zdravim načinom ţivljenja.

23 %

14 %

34 %

29 %nič

pogovor z zdravnikom

vzeti dodaten olajševalec

vzeti zdravila proti alergiji

86 %

14 %

da ne


80

Graf 26: Alergija na hrano

30 (68 %) astmatikov nima alergij na hrano, medtem ko je 14 (32 %) astmatikov alergičnih

na hrano.

32 %

68 %

da ne


81

Graf 27: Hrana, ki povzroča teţave

Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov. 25 astmatikom nobena hrana ne povzroča

teţave, 9 anketirancem povzročajo teţave arašidi, prav tako je 9 anketirancev obkroţilo

odgovor drugo, pod kar so navedli: mleko in mlečne izdelke, jajca, jabolka, breskve,

svinjsko meso, laško pivo, začimbe z drugih kontinentov, vsa hrana, ki vsebuje asicilijevo

kislino. 8 astmatikom povzročajo teţave oreščki, 6 anketirancem povzročajo teţave

začimbe. Ribe, morski sadeţi povzročajo teţave 3 astmatikom, prav tako 3 astmatikom

povzročajo teţave agrumi. 1 astmatiku povzroča teţave čokolada, in 1 jagode.

25

3 31

6

1

8 9 9

0

5

10

15

20

25

30


82

Graf 28: Alergija na aspirin

33 (75 %) astmatikov ni alergičnih na aspirin, medtem ko jih je alergičnih na aspirin 11 (25

%) astmatikov.

Graf 29: Vpliv astme na psihično počutje

Največ, 28 (64 %) anketirancev ni depresivnih/tesnobnih, 13 (29 %) jih meni, da so

zmerno depresivni. 3 (7 %) anketiranci pa pravijo, da so zelo depresivni zaradi bolezni.

25 %

75 %

da ne

64 %

29 %

7 %nisem depresiven/tesnoben

sem zmerno depresiven/tesnoben

sem zelo depresiven tesnoben


83

Graf 30: Število bolniških staleţev na leto zaradi astme

Kar 21 (48 %) astmatikov ne gre nikoli v bolniški staleţ zaradi astme, 1-2-krat na leto jih

gre 14 (32 %), 3-5-krat na leto gredo 4 (9 %), več kot 5-krat na leto pa gresta 2 (4 %)

anketiranca. 3 (7 %) anketiranci na vprašanje niso podali odgovora.

48%

32%

9%

4%

7%

ŠTEVILO BOLNIŠKIH STALEŽEV NA LETO

nikoli

1-2-krat

3-5-krat

več kot 5-krat


84

Graf 31: Prebujanje ponoči zaradi dušenja, kašlja

12 (28 %) astmatikov ponoči nima teţav s prebujanjem zaradi dušenja ali kašlja. 8 (19 %)

jih ima teţave 2-6-krat na teden, 7 (16 %) jih ima teţave zaradi nočnega prebujanja 1-krat

mesečno, 1-krat ali večkrat na noč se prebuja 6 (14 %) anketirancev, prav toliko 6 (14 %)

anketirancev se prebuja 1-krat na mesec. 4 (9 %) astmatiki se prebujajo 1-krat tedensko.

Graf 32: Prijatelji pred in po diagnozi astme

37 (84 %) anketiranih pravi, da še imajo iste prijatelje, kot so jih imeli, preden so zboleli za

astmo, 7 (16 %) anketirancev pa je izgubilo stike v času po odkritju astme.

28%

14%

19%

9%

16%

14%

PREBUJANJE PONOČI ZARADI DUŠENJA IN KAŠLJA

nikoli

1-krat ali večkrat na noč

2-6-krat na teden

1-krat na teden

1-krat na mesec

1-krat na nekaj mesecev

84 %

16 %

da ne


85

Graf 33: Dobra obveščenost o svoji bolezni

Kar 40 (91 %) astmatikov meni, da so dobro obveščeni o svoji bolezni, 4 (9 %) pa menijo,

da niso dobro obveščeni o astmi.

91 %

9 %

da ne


86

Graf 34: Kakovost ţivljenja

19 (43 %) astmatikov meni, da je kakovost njihovega ţivljenja slabša kot v času, ko niso

imeli astme. 25 (57 %) astmatikov pa pravi, da njihova kakovost ţivljenja ni slabša kot

prej, ko so bili zdravi. Kot razloge za slabšo kakovost ţivljenja so našteli naslednje:

teţko dihanje,

ker ne zmorejo opravljati vseh del, kot so jih v času zdravja,

počasnejše opravljanje dela,

izčrpanost od naporov,

nenehna skrb za jemanje terapije in čimboljšo obvladovanje astme,

strah pred poslabšanji,

previdnost pri izbiri hobijev in previdnost na potovanjih,

delo v okolju, kjer se ne znajo vzdrţati kajenja v zaprtih prostorih,

teţje gibanje,

prikrajšanost pri športnih aktivnostih.

43 %

57 %

da ne


87

8 RAZPRAVA

V raziskavi, ki smo jo opravili v alergološki in pulmološki ambulanti Bolnišnice Topolšica

in ki je trajala od meseca marca do začetka meseca junija 2012, je bilo vključenih 44

astmatikov. Od tega je bilo 26 ţensk in 18 moških. Največ anketiranih je bilo starih med 41

in 60 let, prav tako so največji deleţ predstavljali anketirani s končano srednjo šolo. Enako

število anketiranih ţivi v mestu, kot na podeţelju. 41 % anketiranih ima zmerno

persistentno astmo, najmanj, 11 % anketiranih pa ima intermitentno astmo.

Pri prvem raziskovalnem vprašanju »Ali bolniki z astmo nadzorujejo svojo bolezen?«

smo prišli do ugotovitve, da je pri več kot polovici (66 %) anketiranih astma dobro

nadzorovana, pri 23 % pa je astma popolnoma nadzorovana. Drnovšek - Kaljanac (1999)

navaja, da so pogosto vrednosti PEF-a niţje ţe takrat, ko astmatik še sam ne zazna

poslabšanja. Iz rezultatov smo ugotovili, da kar 41 % anketiranih nikoli ne izvaja meritev

PEF, enkrat dnevno pa si meri največji pretok zraka pri izdihu 27 % anketiranih. Rezultati

raziskave so pokazali, da anketiranci opravljajo meritve PEF največkrat zjutraj.

Zapisovanje vrednosti PEF-a v diagram pripomore k boljšemu nadzoru astme, vendar je iz

raziskave moč razbrati, da si vrednosti zapisuje le tretjina anketiranih. Stabilnost bolezni se

doseţe z redno uporabo zdravil. Iz raziskave smo ugotovili, da kar polovica anketiranih

mora jemati terapijo enkrat do večkrat na dan in le 2 % anketiranih jemlje terapijo enkrat

na teden. Furlan (1986) pravi, da so na aspirin občutljivi zlasti astmatiki, ki imajo hkrati

kronični nahod in nosne polipe. Raziskava je pokazala, da je četrtina anketiranih občutljiva

na aspirin.

Pri drugem raziskovalnem vprašanju »Ali astma omejuje bolnika pri njegovih

vsakdanjih aktivnostih?« smo ugotovili, da dobra polovica astmatikov opravlja

vsakodnevne aktivnosti z nekaj teţavami. Za večino anketirancev astma predstavlja oviro v

ţivljenju. Pri opravljanju vsakodnevnih aktivnostih, kot na primer sesanje prahu, povzroča

teţave pri skoraj polovici anketiranih. Igra z otroki povzroči teţave pri več kot desetini

anketiranih in nakupovanje pri manj kot desetini anketiranih. Velike obremenitve pri

športnih aktivnostih lahko astmo poslabšajo. Furlan (1986) pravi, da mora vsak astmatik

sam preizkusiti, katera športna aktivnost mu najbolj ustreza. Ugotovili smo, da omejevanje

pri športnih aktivnostih anketirancev znaša kar 73 %. Največ teţav pri anketirancih

povzroči hoja navzgor po stopnicah, sam tek, tek navzgor po stopnicah. 41 % anketiranih


88

astma omejuje pri opravljanju hobijev. Omejuje jih pri igri z otroki, teku, sprehodih,

kolesarjenju, hoji v planine, plesu, petju, nogometu. Rezultati raziskave so pokazali, da

skoraj vsi anketirani menijo, da so dobro osveščeni o svoji bolezni. Dejavniki, ki sproţijo

astmo, so različni. Pri največ anketiranih sproţi astmo fizični napor, vreme, pelod. Tudi

hrana povzroča astmatikom teţave. Tretjina anketiranih je alergičnih na hrano. Raziskava

je pokazala, da najpogosteje povzročajo teţave oreščki, arašidi, mleko in mlečni izdelki ter

svinjsko meso. Prav tako so bolniki dobro seznanjeni z zdravim načinom ţivljenja. Dejstvo

je, da kajenje škoduje kadilcem in pa tudi ljudem okoli njih. 75 % anketiranih ne kadi, 64

% jih ne pije alkohola, medtem ko 36 % občasno uţiva alkohol.

Pri tretjem raziskovalnem vprašanju »Ali vpliva astma na duševno zdravje bolnikov?«

so rezultati raziskave pokazali, da največji deleţ anketiranih (64 %) ni depresivnih,

medtem ko jih je 29 % zmerno depresivnih in 7 % astmatikov zelo depresivnih. Kar

polovica anketiranih, kar predstavlja največji deleţ, ima astmo diagnosticirano več kot 10

let. Na duševno stanje vpliva tudi socialno okolje in prijatelji. Kar 84 % anketiranih ni

izgubilo prijateljskih stikov zaradi bolezni. Z zaposlitvijo večina anketirancev ni imela

teţav. Skoraj polovica anketiranih pravi, da nikoli niso odšli v bolniški staleţ zaradi astme.

Sluţbeno je izpostavljenih onesnaţenemu zraku več kot četrtina anketiranih, prav tako je

več kot četrtina izpostavljenih stresu.

Pri zadnjem raziskovalnem vprašanju »Ali astma vpliva na bolnikovo kakovost

ţivljenja?« je skoraj polovica astmatikov odgovorila, da je njihova kakovost ţivljenja

slabša kot v času, ko niso imeli astme. Razlogi, ki vplivajo na slabšo kakovost ţivljenja,

so: teţko dihanje, gibanje, počasnejše opravljanje dela, nezmoţnost opravljanja del, ki so

jih prej lahko, izčrpanost od naporov, strah pred poslabšanjem, nenehna skrb za jemanje

terapije in čimboljše obvladovanje astme, previdnost pri izbiri hobijev in previdnost na

potovanjih, prikrajšanost pri športnih aktivnostih. Strah pred potovanjem je zanikalo 73 %

anketiranih. 34 % astmatikov vzame na potovanje s seboj dodaten olajševalec, tretjina

vzame s seboj na pot zdravila proti alergiji. Petina anketiranih se prebuja 2-6-krat na teden

zaradi dušenja in kašlja. Prebujanje zaradi dušenja in kašlja pa vpliva na kakovost spanca.


89

9 SKLEP

Astma je kronično obolenje dihalnih poti, ki prizadene ljudi vseh starosti. Predstavlja velik

zdravstveni problem, pogostejša je v deţelah razvitega sveta. Po celem svetu se zdravi več

kot 100 milijonov ljudi. Obolevnost zaradi astme v zadnjih nekaj letih narašča zlasti pri

otrocih.

Astma vpliva na bolnikovo kakovost ţivljenja fizično in psihično. Večje teţave nastopijo

pri športnih aktivnostih, kjer so aktivnosti omejene glede na urejenost astme pri

posamezniku. Čeprav je večina dobro osveščena o svoji bolezni, bi morali zdravstveni

delavci dajati več poudarka zdravstveni vzgoji, predvsem o urejenosti astme in dejavnikih

tveganja. Ker bolniki z astmo verjetno ne vejo, v kolikšni meri se lahko njihovo stanje

izboljša, so zadovoljni s stanjem, kot je. Z dobro zdravstveno vzgojo pa se ne bi izboljšalo

le zdravstveno stanje, ampak tudi zmanjšalo število obiskov pri zdravniku. Potrebno bi bilo

še bolj aktivno vključevati bolnike z astmo v Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov

Slovenije, saj s tem omogočimo strokovno izobraţevanje o njihovi bolezni in tudi druţenje

astmatikov, ki so si drug drugemu tudi v psihično oporo.

Psihične teţave so povezane s strahom pred ponovnim napadom ali celo smrtjo. Te pa

lahko privedejo do depresije, zato bi bilo dobro če bi bolnik z astmo na določeno obdobje

obiskal psihologa, s katerim bi se pogovoril o svojih strahovih. Prav tako astma vpliva tudi

na duševno stanje bolnikove druţine, še posebej, če je astmatik otrok; takrat so starši

včasih preveč skrbni in lahko zapostavljajo drugega druţinskega člana.

Kakovost ţivljenja astmatika je odvisna tudi od upoštevanja nekaterih navodil, ki

preprečujejo napade astme. Če se bo teh navodil drţal, pa ni odvisno samo od dobre

zdravstvene vzgoje, ampak tudi od narave posameznika. Še posebej bi se bolniki sami

morali, kolikor je mogoče, izogibati dejavnikom, ki pri njih sproţijo napad. Več pozornosti

bi morali posvečati zdravstveni vzgoji mladostnika z astmo, ker se morajo kasneje ti

odločiti za poklic, ki ne bo povzročal dodatnih teţav z astmo. Najlaţje to storimo v

pulmološki in alergološki ambulanti, kjer sta na voljo pulmolog/alergolog in medicinska

sestra, ki imajo za to ustrezno znanje.


90

LITERATURA

Accetto, R. Kakovost ţivljenja. V: Dobovišek, J, Accetto, R. (ur.). Arterijska hipertenzija.

Ljubljana: Lek, 1997: 396-398.

Bajrović, N, Šorli, J. Astma – vzroki in klinična slika. V: Rudolf, M. (ur.). Astmatik in

farmacevt. Ljubljana: Zavod za farmacijo in za preizkušanje zdravil, 2001: 5.

Birsa, M. Abecednik za astmatike. Maribor: Zaloţba obzorja, 1985.

Bubanj, E. Astmo lahko obvladujemo. Priloga Slovenskih novic. Na zdravje 2012; 2

(1):13.

Cvetko, E, Cör, A. Dihala. V: Štiblar Martinčič, D. (ur.). Anatomija, histologija,

fiziologija. Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2007: str. 111.

Corrigan, C, Berger, W, E, Meredith, S, Jenkins, M, Mason, P. Obvladajmo alergije in

astmo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009.

Cör, A. Fiziologija dihal. V: Štiblar Martinčič, D. (ur.). Anatomija, histologija, fiziologija.

Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2007: str. 118.

Černelc, M. Preiskave pljučne funkcije pri otrocih. V: Maček, V, Kopriva, S. Astma pri

otroku. Ljubljana: Medicinska fakulteta v Ljubljani, 2003.

Černigoj - Sadar, N, Brešar, A. Vpliv socialnega poloţaja na zdravstveno stanje. V:

Svetlik, I. (ur.). Kakovost ţivljenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede,

1996: 183.

Česen, K. Zdravstvena vzgoja bolnika z astmo. V: Orešnik, J, Primoţič, B. (ur.). Astma in

kronična pljučna bolezen. Zdravstveni tim. Golnik: Klinični oddelek za pljučne bolezni in

alergijo (KOPA), 2006: str. 24-25.

Drnovšek - Kaljanac, M. Kaj moram vedeti o astmi? Ljubljana: Glaxo Wellcome, 1998.

Fleţar, M, Gabrijelčič, J. Anatomija, fiziologija in patofiziologija dihalnega sistema pri

astmi. V: Šuškovič, S, Košnik, M, Šorli, J. (ur.). Astma. Golnik: Klinika za pljučne bolezni

in alergijo, 2000: str. 11-15.


91

Furlan, J. Ţiveti z astmo. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba, 1986.

Gelfand, E. The impact of asthma on the patient, the family, and the society. Johns

Hopkins Advanced Studies in Medicine 2008; 8 (3): 57-63.

Hosta, M. Astma in šport. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za

šport, 2003.

Howarth, P, Reid, A. Ţivljenje brez alergij. Ljubljana: Tehniška zaloţba Slovenije, 2001.

Jakhel, T. Kakovost ţivljenja bolnikov s trajnim zdravljenjem s kisikom na domu. V:

Majcen Dvoršak, S, Kvas, A, Kaučič, B, Ţeleznik, D, Klemenc, D. (ur.). 7. kongres zdravstvene

in babiške nege Slovenije. »Medicinske sestre in babice – znanje je naša moč«. Ljubljana:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2009: 243b.

Kadivec, S. Posebnosti učenja bolnikov. V: Šuškovič, S, Košnik, M, Šorli, J. (ur.). Astma.

Golnik: Klinika za pljučne bolezni in alergijo, 2000a: 113-118.

Kadivec, S. Plan zdravstvene nege bolnika z astmo. V: Šuškovič, S, Košnik, M, Šorli, J.

(ur.). Astma. Golnik: Klinika za pljučne bolezni in alergijo, 2000b: 93-101.

Kadivec, S. Napotki za ţivljenje bolnikov s KOPB. Vita. 2002; 8 (36): 14-16.

Kern, I. Patologija astme. V: Šuškovič, S, Košnik, M, Šorli, J. (ur.). Astma. Golnik:

Klinika za pljučne bolezni in alergijo, 2000: str. 17-18.

Kmecl, A. Alergija. Znana neznanka. V skrbi za vaše zdravje 2009; 13(2): 4-6.

Kopriva, S, Maček, V, Ţupevc, M, Kos, M, Kopriva Pirtovšek, K. Epidemiologija astme

pri otrocih v Sloveniji. V: Maček, V, Kopriva, S. Astma pri otroku. Ljubljana: Medicinska

fakulteta v Ljubljani, 2003.

Koren, I. Prevalenca astme v koroški regiji. Zdrav Vestn 2011; 80: 246-257.

Košnik, M. Prehrana in alergijska astma. V: Šuškovič, S, Košnik, M, Šorli, J. (ur.). Astma.

Golnik: Klinika za pljučne bolezni in alergijo, 2000.


92

Košnik, M. Zdravljenje bolnika z astmo. V: Rudolf, M. (ur.). Astmatik in farmacevt.

Ljubljana: Zavod za farmacijo in za preizkušanje zdravil, 2001: 51.

Kreuh - Kuhta, B. Astma – diagnostika in zdravljenje. V: Perdija, Ţ. (ur.). 1. učna

delavnica o inhalacijskem zdravljenju obstruktivnih pljučnih bolezni za zdravnike,

farmacevte, diplomirane medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Maribor: Splošna

bolnišnica Maribor, 2004: 20-26.

Letonja, S. Kaj naj bi zdravnik druţinske medicine vedel o trajnem zdravljenju s kisikom

na domu? V: Ţidanik, S, Tušek – Bunc, K. (ur.). 3. mariborski kongres druţinske

medicine. Ljubljana: Zdruţenje zdravnikov in druţinske medicine SZD, 2004.

Mušič, E. Alergija in alergeni. V: Šuškovič, S, Košnik, A, Šorli, A. (ur.). Astma.

Ljubljana: Klinika za pljučne bolezni in alergijo, Golnik, 2000: 161.

Mušič, E. Astma, alergija in zdravljenje astme. V: Rudolf, M. (ur.). Astmatik in farmacevt.

Ljubljana: Zavod za farmacijo in za preizkušanje zdravil, 2001: 37-40.

Mušič, E. Ţivimo z alergijo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006.

Pirih, M. Vloga medicinske sestre pri izobraţevanju pljučnih bolnikov. V: Perdija, Ţ. (ur.).

1. Učna delavnica o inhalacijskem zdravljenju obstruktivnih pljučnih bolezni za zdravnike,



Potočnik, M. Respiratorna fizioterapija pri astmi in kronični obstruktivni pljučni bolezni

(KOPB). Ljubljana: Društvo pljučnih bolnikov Slovenije, 2002.

Ravnikar, L. Izogibanje alergenom. V: Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne

bolezni in alergijo. Šola za obstruktivne pljučne bolezni in alergijo, program za medicinske

sestre in zdravstvene tehnike. Golnik: Bolnišnica, Klinika za pljučne bolezni in alergijo,

2007: 46-47.

Schmelz, A. Alergije pri otrocih. Ptujska gora: IN OBS, zaloţba za medicinski program,

1999.


93

Skerbinjek – Kavalar, M. Otrok in astma. Maribor: Alergo-pulmološka ambulanta oddelek

za otroške bolezni, 1993.

Šifrer, F. Respiracijska insuficienca – zdravljenje s kisikom. V: Roš, A, Boţjak, M. (ur.).

Zbornik predavanj in posterjev, 1. slovenski internistični kongres medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov z mednarodno udeleţbo. »Povezovanje – naša prihodnost in

priloţnost«. Terme Čateţ, 17. do 19. oktober. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege

Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, strokovne

sekcije, ki delujejo na področju internističnih strok, 2002: 219-224.

Šuškovič, S. Pouk bolnika z astmo. V: Šuškovič, S, Košnik, A, Šorli, A. (ur.). Astma.

Ljubljana: Klinika za pljučne bolezni in alergijo, Golnik, 2000: 109-110.

Šuškovič, S. Etiologija, epidemiologija, diagnostika in diferencialna diagnoza astme in

KOPB. V: Orešnik, J, Primoţič, B. (ur.). Astma in kronična pljučna bolezen. Zdravstveni

tim. Golnik: Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo (KOPA), 2006: str. 6-7.

Škrgat, S. Geršak, K. Vodenje astme in nosečnost. V: Košnik, M. (ur.). Zbornik sestanka

Alergija, astma in nosečnost. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2008: 24-30.

Šorli, J. Astma kot epidemiološki problem. V: Šuškovič, S, Košnik, A, Šorli, A. (ur.).

Astma. Ljubljana: Klinika za pljučne bolezni in alergijo, Golnik, 2000: str 9.

Ujčič – Navotnik, M. Bolezni dihal (pljučne bolezni). V: Krajnc, I, Pečovnik – Balon, B.

(ur.). Interna medicina. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000: 141-146.

Vidovič, D. Anatomija, fiziologija in patofiziologija dihalnih poti. V: Perdija, Ţ. (ur.). 1.

učna delavnica o inhalacijskem zdravljenju obstruktivnih pljučnih bolezni za zdravnike,



Vrabič Kek, B. Kakovost ţivljenja. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije, 2012:

27-28.


94

Internetni viri:

Benčina, K. Skoraj desetina Slovencev je astmatikov 2010. Dosegljivo na:

http://vizita.si/clanek/bolezni/cvetni-prah-lahko-izzove-asmaticni-napad.html

(16. 12. 2011).

Erţen, I, Zaletel – Kragelj, L. Onesnaţenost okolja in naravni viri kot omejitveni dejavnik

trajnostnega razvoja – modelni pristop na primeru Celjske kotline. Zdravstveni del. 2012.

Dosegljivo na: http://www.sanacijacelja.si/portal/images/stories/2-konferenca/ivan-

erzen.pdf (30. 5. 2012).

Geršak, K, Škrgat – Kristan, S, Košnik M. Nosečnost in astma. Zdrav Vestn 2009.

Dosegljivo na:

http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/2009/Oktober/564-569.pdf (14.

12. 2011).

Grmek Košnik, I, Kavčič, S. Epidemiologija astme pri otrocih v Sloveniji. Gorenjski

bilten javnega zdravja 2009. Dosegljivo na: http://www.zzv-kr.si/datoteke/BIL23.pdf (30.

5. 2012).

Ilič, M. Nemoteno dihanje – dobro spanje. Delo 2012. Dosegljivo na:

http://www.delo.si/druzba/zdravje/nemoteno-dihanje-ndash-dobro-spanje.html (6. 7.

2012).

Juţnič Sotlar, M. Astma: Je popoln nadzor moţen? Viva 2010. Dosegljivo na:

http://www.viva.si/Bolezni-dihal-Respiratorne-bolezni/1594/Astma-Je-popoln-nadzor-

mo%C5%BEen ( 6. 1. 2012).

Kallstrom, J, T. Traveling with asthma and allergies. Allergy&Asthma Health Magazine

2007. Dosegljivo na:

http://www.yourlunghealth.org/healthy_living/aah/07.07/articles/traveling/index.html

(14. 12. 2011).

Šuškovič, S. Astma 2008. Dosegljivo na: http://www.klinika-golnik.si/dejavnost-

bolnisnice/opis-bolezni-in-preiskav/astma.php (16. 12. 2011).

Wikipedija. Pljučno dihanje. 2012.

http://vizita.si/clanek/bolezni/cvetni-prah-lahko-izzove-asmaticni-napad.html

http://www.sanacijacelja.si/portal/images/stories/2-konferenca/ivan-erzen.pdf

http://www.sanacijacelja.si/portal/images/stories/2-konferenca/ivan-erzen.pdf

http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/2009/Oktober/564-569.pdf

http://www.zzv-kr.si/datoteke/BIL23.pdf

http://www.delo.si/druzba/zdravje/nemoteno-dihanje-ndash-dobro-spanje.html

http://www.viva.si/Bolezni-dihal-Respiratorne-bolezni/1594/Astma-Je-popoln-nadzor-mo%C5%BEen

http://www.viva.si/Bolezni-dihal-Respiratorne-bolezni/1594/Astma-Je-popoln-nadzor-mo%C5%BEen

http://www.yourlunghealth.org/healthy_living/aah/07.07/articles/traveling/index.html

http://www.klinika-golnik.si/dejavnost-bolnisnice/opis-bolezni-in-preiskav/astma.php

http://www.klinika-golnik.si/dejavnost-bolnisnice/opis-bolezni-in-preiskav/astma.php


95

Dosegljivo na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Plju%C4%8Dno_dihanje (3. 3. 2012).

Zgonik, S. Umiranje po delcih. Onesnaţenost zraka spet postaja prvovrstna tema. Mladina

2010. Dosegljivo na: http://www.mladina.si/50312/umiranje-po-delcih/ (30.5.2012).

Zurko, R. The impact of asthma. eHow health 2012. Dosegljivo na:

http://www.ehow.com/about_5444984_impact-asthma.html (6. 7. 2012).

http://sl.wikipedia.org/wiki/Plju%C4%8Dno_dihanje

http://www.mladina.si/50312/umiranje-po-delcih/

http://www.ehow.com/about_5444984_impact-asthma.html


1

PRILOGA

PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK

PRILOGA 2: SOGLASJE ZA IZVEDBO ANKETE


2

PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK

Pozdravljeni!

Sem Petra Rančan, študentka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in za

izvedbo svojega diplomskega dela z naslovom Vpliv astme na kakovost ţivljenja

potrebujem Vašo pomoč. Prosim Vas, da sodelujete z Vašimi odgovori. Vsi zbrani

podatki bodo anonimni. Za Vaše sodelovanje se Vam ţe vnaprej iskreno zahvaljujem.

Petra Rančan

Označite okvirček pred izbranim odgovorom.

1. SPOL

Ţenski

Moški

2. STAROST

do 20 let

od 21 do 40 let

od 41 d0 60 let

nad 60 let

3. IZOBRAZBA

Nedokončana osnovna šola

Osnovna šola

Srednja šola

Višja šola ali visoka šola

Univerzitetna izobrazba

Magisterij, doktorat


3

4. KATERO OBLIKO ASTME IMATE?

Intermitentna astma

Blaga persistentna astma

Zmerna persistentna astma

Teţka persistentna astma

5. KRAJ BIVANJA.

Mesto

Predmestje

Deţela

6. KOLIKO ČASA ŢE IMATE ASTMO?

Manj kot 1 leto

1 do 5 let

5-10 let

Več kot 10 let

7. ALI KADITE? ( KOLIKO CIGARET DNEVNO?)

Ne kadim.

Kadim, manj kot 10 cigaret dnevno.




Kadim, več kot 40 cigaret dnevno.


4

8. ALI UŢIVATE ALKOHOL?

Ne

Občasno

Pogosto

9. ALI BOLEZEN ZA VAS PREDSTAVLJA OVIRO?

Da

Ne

10. ALI VAM VSAKDANJE AKTIVNOSTI (delo, študij, gospodinjska opravila,

druţina, prosti čas …) POVZROČAJO TEŢAVE?

Vsakdanje aktivnosti mi ne povzročajo teţav.

Vsakdanje aktivnosti opravljam z nekaj teţavami.

Vsakdanjih aktivnosti nisem zmoţen opravljati.

11. ALI VAS ASTMA OMEJUJE PRI KATERIH ŠPORTNIH AKTIVNOSTIH?

Da

Ne

12. PRI KATERIH ŠPORTNIH AKTIVNOSTIH PRIDE PRI VAS DO POSLABŠANJA

ASTME? (Več moţnih odgovorov.)

Nimam teţav

Sprehod

Tek

Kolesarjenje

Hoja navzgor po stopnicah ali navkreber

Tek navzgor po stopnicah ali navkreber


5

Plavanje

Drugo ______________________________

13. PRI KATERIH OSTALIH AKTIVNOSTIH PRIDE PRI VAS DO

POSLABŠANJA ASTME? (Več moţnih odgovorov.)

Nimam teţav

Sesanje prahu

Ples

Petje

Smeh

Govorjenje

Igra z otroki

Nakupovanje

Drugo__________________

14. KAJ PRI VAS SPROŢI ASTMO? (Več moţnih odgovorov.)

Vreme

Pelod

Fizični napor

Dlake hišnih ljubljenčkov

Hišne pršice

Cigaretni dim

Psihična stanja

Onesnaţenost zraka

Zdravila


6

Drugo___________________

15. KOLIKOKRAT NA DAN PIHATE OZIROMA MERITE NAJVEČJI PRETOK

ZRAKA PRI IZDIHU NA VSO MOČ (PEF)?

Nikoli

1-krat

2-krat

Več kot 2-krat

16. KDAJ PIHATE OZIROMA MERITE NAJVEČJI PRETOK ZRAKA PRI IZDIHU

NA VSO MOČ (PEF)? (Več moţnih odgovorov.)

Zjutraj

Opoldan

Popoldan

Zvečer

Ob akutnem oteţenem dihanju

Nikoli

17. ALI SI VODITE DNEVNIK OZIROMA VPISUJETE VREDNOSTI PEF?

Da

Ne

18. KAKO POGOSTO MORATE JEMATI TERAPIJO?

1-krat ali večkrat na dan

2-krat do 6x na teden

1-krat na teden

1-krat na mesec


7

Redkeje

Nikoli

19. ALI JE VAŠA ASTMA DOBRO NADZOROVANA?

Popolnoma nadzorovana

Dobro nadzorovana

Ni dobro nadzorovana

Sploh ni nadzorovana

20. ALI STE IMELI TEŢAVE Z ZAPOSLITVIJO ZARADI ASTME?

Da

Ne

21. STE V SLUŢBI IZPOSTAVLJENI KATERIM DEJAVNIKOM, KI BI LAHKO

SPROŢILI ASTMO OZIROMA STE BILI IZPOSTAVLJENI? (Več moţnih

odgovorov.)

Ne

Da, fizični napor

Da, stres

Da, onesnaţen zrak

Da, tobačni dim

Da, cvetni prah

Da, hrana

Da, ţivalske dlake

Da, drugo__________________


8

22. ALI VAS ASTMA OMEJUJE PRI OPRAVLJANJU VAŠIH HOBIJEV?

PROSIM, NAPIŠITE PRI KATERIH.

Da_________________

Ne

23. ALI IMATE STRAH PRED POTOVANJI V PRIMERU POSLABŠANJA

ASTME?

Da

Ne

24. KAJ NAREDITE PRED POTOVANJEM? (Več moţnih odgovorov.)

Nič

Pogovor z zdravnikom

Vzamem dodatni olajševalec

Vzamem zdravila proti alergijam.

25. ALI STE DOVOLJ SEZNANJENI Z ZDRAVIM NAČINOM ŢIVLJENJA IN

PREHRANO?

Da

Ne

26. ALI STE ALERGIČNI NA HRANO ?

Da

Ne

27. KATERA HRANA VAM POVZROČA TEŢAVE? (Več moţnih odgovorov.)

Nobena

Ribe, morski sadeţi


9

Agrumi

Čokolada

Začimbe

Jagode

Oreščki

Arašidi

Drugo__________________________

28. ALI STE ALERGIČNI NA ASPIRIN?

Da

Ne

29. ALI VPLIVA ASTMA TUDI NA VAŠO PSIHIČNO ZDRAVJE, ALI STE

DEPRESIVNI OZIROMA ČUTITE TESNOBNOST?

Nisem depresiven/tesnoben.

Sem zmerno depresiven/tesnoben.

Sem zelo depresiven/tesnoben.

30. KOLIKOKRAT NA LETO GRESTE V BOLNIŠKI STALEŢ ZARADI ASTME

OZIROMA STE ŠLI V BOLNIŠKI STALEŢ?

Nikoli

1-2-krat

3-5-krat

Več kot 5-krat

31. KOLIKOKRAT SE PREBUJATE ZARADI DUŠENJA, KAŠLJA?

Nikoli


10

1-krat ali večkrat na dan

2-6-krat na teden

1-krat na teden

1-krat na mesec

1-krat na nekaj mesecev

32. ALI ŠE IMATE PRIJATELJE, KI STE JIH IMELI, PREDEN STE ZBOLELI ZA

ASTMO?

Da

Ne

33. ALI MENITE, DA STE DOBRO OBVEŠČENI O SVOJI BOLEZNI?

Da

Ne

34. ALI MENITE, DA JE KAKOVOST VAŠEGA ŢIVLJENJA Z ASTMO SLABŠA

KOT PREJ, KO STE BILI ZDRAVI ? (Če je odgovor da, napišite razlog.)

Da_________________________

Ne

Hvala za vaše sodelovanje!


11

PRILOGA 2: SOGLASJE ZA IZVEDBO ANKETE

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE … · telesnega napora ali celo strahu. Toda v...

Documents

Transcript of UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE … · telesnega napora ali celo strahu. Toda v...