UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

Nives Mohar

Slatina, april 2015

2

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO POSLOVNA FAKULTETA

Vpliv tehnoloških sprememb na globalizacijo

The impact of technological change on globalization

Kandidatka: Nives Mohar Študentka rednega študija Študijski program 2. stopnje »Ekonomske in poslovne vede« Študijska usmeritev: Ekonomija Mentor: dr. Klavdij Logožar

Slatina, april 2015

3

ZAHVALA

Za strokovno pomoč, napotke in usmeritve v času nastajanja magistrskega dela se zahvaljujem mentorju, dr. Klavdiju Logožarju.

4

»Tvoja sreča naj ne bo nikoli odvisna od stvari,

ki jih lahko izgubiš.

Kajti vse, kar imaš na koncu dneva, si ti.

In to ti mora biti dovolj«.

»Za nas, ki verjamemo v svoje sanje…

…In za tiste, ki potrebujejo upanje«

Nives Mohar

5

POVZETEK

»Nisem ne posebno pameten ne posebno nadarjen. Sem le zelo, zelo radoveden.«

(Albert Einstein)

Magistrsko delo z naslovom »Vpliv tehnoloških dejavnikov na globalizacijo« zajema dve večji področji ekonomske teorije – tehnologijo in globalizacijo. Namen magistrskega dela je analizirati odnose med tehnološkimi spremembami, gospodarsko rastjo in globaliziranostjo držav.

Teoretični del smo razdelili na obravnavo tehnologije in globalizacije. Najprej smo predstavili pojme, ki se navezujejo na tehnologijo, nato smo prikazali mesto tehnologije skozi zgodovino ekonomske teorije in predstavili tehnološke teorije mednarodne menjave. Na koncu poglavja smo nekaj besed namenili industrijski revoluciji in prikazali tehnologijo v vlogi pogajalca mednarodne vpetosti. Nadaljevanje teoretičnega dela zajema predstavitev globalizacije, njene značilnosti, faze in gonilne sile. Posebej smo se osredotočili na tehnološke dejavnike globalizacije, med katere uvrščamo tehnološki napredek, izboljšave v transportu in napredek na področju informacijsko-komunikacije tehnologije. Nikakor pa nismo pozabili na prikaz prednosti in pasti globalizacije, dotaknili pa smo se tudi večne dileme ali je globalizacija gonilo rasti.

V zadnjem delu smo proučevali odnos med tehnološko pripravljenostjo, inovacijami, globalizacijo in gospodarsko rastjo. V podrobnejšo analizo smo zajeli naslednje države: Avstrijo, Češko, Dansko, Estonijo, Finsko in Slovenijo. S pomočjo analize globalnega indeksa konkurenčnosti, indeksa globalizacije KOF in gibanja bruto družbenega proizvoda smo poskušali ugotoviti ali dostopnost najnovejših tehnologij vpliva na gospodarski razvoj kakor tudi povečuje globaliziranost države. Prav tako smo proučevali inovativnost izbranih držav. Pred sklepnimi ugotovitvami pa smo predstaviti tudi položaj Slovenije med izbranimi državami na lestvici indeksa globalne konkurenčnosti in indeksa KOF globalizacije.

Intenzivne in hitre tehnološke spremembe ter spremenjeni pogoji mednarodne menjave (cenejši in hitrejši transport in informacije) vplivajo oz. povzročajo spremembe na področju mednarodne menjave, mednarodnega poslovanja in vloge države v procesu globalizacije.

Ključne besede

Tehnologija, tehnološke spremembe, tehnološki napredek, inovacije, industrijska revolucija, globalizacija, informacijsko-komunikacijska tehnologija, izboljšave v transportu, gospodarska rast, bruto družbeni proizvod, globalni indeks konkurenčnosti, indeks globalizacije KOF.

6

ABSTRACT

»I am neither especially clever nor especially gifted. I am only very, very curious.«

(Albert Einstein)

The master's thesis »The impact of technological change on globalization« comprises two larger areas of economic theory – technology and globalization. The purpose of the thesis is to analyses the relationships between the technological change, economic growth ant the extent to which countries are globalized.

The theoretical part deals with technology and globalization. The first part presents technological terms, the place of technology through the history of economic theory and the presentation of the technological theory of international trade. The end of the first theoretical chapter includes the presentation of the industrial revolution and the definition of technology as a condition for international engagement. The second part of theoretical part comprises the presentation of globalization, its characteristics, phases and driving forces. Special focus was made on technological factors of globalization, such as technical advances, transport improvements and advances in information and communication technology. Furthermore, the thesis indicates the strengths and the traps of globalization and tackles the eternal dilemma of defining globalization as a driving force.

In the last part the relationship between the technolgical readiness, innovation, globalization and economic growth has been studied. A detailed analysis included Austria, the Czech Republic, Denmark, Estonia, Finland and Slovenia. Through the analysis of the global competitiveness index, the KOF index og globalization and the trend of the gross national product the thesisi tried to determine whether the accessibility of the latest technologies impacts the economic growth as well as enlarges the country's globalization. The innovation of the chosen countries was also studied. Before the conclusion the thesis presented Slovenia's place among the selected countries on the scale of the global competitiveness index and the KOF index of globalization.

Intensive and fast technological changes and the changed conditions of international trade (cheaper and faster transport and information) impact and change the international trade, international business and the role of the country in the process of globalization.

Key words

Technology, technological change, technical advances, innovation, industrial revolution, globalization, information and communication technology, transport improvements, economic growth, gross national product, global competitiveness, KOF index of globalization.

7

KAZALO

1 UVOD ____________________________________________________________ 10

1.1 Opredelitev področja in opis problema _________________________________ 10

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ______________________________________ 11

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ____________________________________ 12

1.4 Predvidene metode raziskovanja ______________________________________ 13

2 TEHNOLOGIJA ___________________________________________________ 14

2.1 Opredelitve pojmov, povezanih s tehnologijo ____________________________ 14 2.1.1 Tehnologija _____________________________________________________ 14 2.1.2 Tehnološki napredek______________________________________________ 15 2.1.3 Inovacije _______________________________________________________ 15 2.1.4 Tehnološko znanje _______________________________________________ 17

2.2 Mesto tehnologije skozi zgodovino ekonomske teorije _____________________ 18 2.2.1 Klasiki _________________________________________________________ 18 2.2.2 Schumpeter _____________________________________________________ 19 2.2.3 Teorija dolgih valov ______________________________________________ 20

2.3 Tehnološke teorije mednarodne menjave _______________________________ 21 2.3.1 Teorija tehnološke vrzeli __________________________________________ 21 2.3.2 Teorija življenjskega ciklusa proizvoda _______________________________ 22 2.3.3 Teorija prisvajanja in panožno tehnološkega ciklusa _____________________ 24 2.3.4 Dinamična teorija tehnološke akumulacije_____________________________ 24

2.4 Industrijska revolucija _______________________________________________ 25

2.5 Tehnologija v vlogi pogajalca mednarodne vpetosti _______________________ 26

3 GLOBALIZACIJA __________________________________________________ 29

3.1 Opredelitve pojmov, povezanih z globalizacijo ___________________________ 29 3.1.1 Definicija globalizacije ____________________________________________ 29 3.1.2 Oblike globalizacije ______________________________________________ 29

3.2 Značilnosti globalizacije ______________________________________________ 31 3.2.1 Politološka delitev globalizacije _____________________________________ 32 3.2.2 Teze globalizacije ________________________________________________ 32

3.3 Faze globalizacije ___________________________________________________ 32

8

3.4 Gonilne sile globalizacije _____________________________________________ 34

3.5 Dejavniki ekonomske globalizacije _____________________________________ 36

3.6 Tehnološki dejavniki globalizacije _____________________________________ 37 3.6.1 Tehnološki napredek______________________________________________ 37 3.6.2 Izboljšave v transportu ____________________________________________ 38 3.6.3 Napredek na področju informacijske-komunikacijske tehnologije __________ 40

3.7 Vrednotenje globalizacije ____________________________________________ 43 3.7.1 Prednosti in pasti globalizacije ______________________________________ 43 3.7.2 Globalizacija kot gonilo rasti _______________________________________ 44 3.7.3 Analiza odnosa med različnimi državami _____________________________ 45

4 ANALIZA INDEKSOV ______________________________________________ 48

4.1 Globalni indeks konkurenčnosti _______________________________________ 48 4.1.1 Analiza 9. stebra konkurenčnosti – tehnološka pripravljenost ______________ 52 4.1.2 Analiza 12. stebra konkurenčnosti – inovacije __________________________ 53

4.2 Indeks globalizacije KOF _____________________________________________ 56

4.3 Gospodarska rast ___________________________________________________ 59

4.4 Položaj Slovenije med izbranimi državami ______________________________ 60 4.4.1 Položaj Slovenije na lestvici indeksa globalne konkurenčnosti _____________ 60 4.4.2 Položaj Slovenije na lestvici indeksa KOF globalizacije __________________ 62

5 SKLEPNE UGOTOVITVE ___________________________________________ 65

6 SEZNAM LITERATURE IN VIROV __________________________________ 68 KAZALO SLIK

Slika 1: Življenjski cikel proizvoda in njegov domneven vpliv na proizvodnjo in trgovino v ZDA ______________________________________________________________ 23

Slika 2: Ekonomska, politična, znanstvena in tehnična sinteza _____________________ 27 Slika 3: Oblike globalizacije________________________________________________ 30 Slika 4: Vzroki za spodbujanje globalizacije ___________________________________ 35 Slika 5: Dinamika tehnoloških sprememb _____________________________________ 37 Slika 6: Upadanje stroškov prevoza v obdobju od leta 1920 do leta 1990 _____________ 38 Slika 7: Učinki spreminjajočih transportnih tehnologij na dejansko razdaljo __________ 39 Slika 8: Znižanje stroškov komunikacij in računalniške tehnologije _________________ 41 Slika 9: Pokazatelji uporabe telekomunikacijskih medijev ________________________ 42 Slika 10: Stebri konkurenčnosti in stopnje razvoja države_________________________ 49

9

Slika 11: Položaj izbranih držav pri 9. stebru konkurenčnosti – tehnološka pripravljenost 52 Slika 12: Položaj izbranih držav pri dejavniku dostopnost najnovejših tehnologij ______ 53 Slika 13: Položaj izbranih držav pri 12. stebru konkurenčnosti - inovacije ____________ 54 Slika 14: Položaj izbranih držav pri dejavniku zmožnost za inovacije _______________ 55 Slika 15: Položaj izbranih držav pri dejavniku število podeljenih patentov ___________ 55 Slika 16: Področja indeksa KOF globalizacije __________________________________ 56 Slika 17: Najbolj globalizirane države na svetu v letu 2011 na podlagi indeksa KOF

globalizacije ________________________________________________________ 58 Slika 18: Prikaz indeksa globalizacije KOF na svetovni ravni v letu 2011 ____________ 58 Slika 19: Bruto družbeni proizvod na prebivalca po pariteti kupne moči v obdobju od 2002

do 2013 (EU28=100) _________________________________________________ 59 Slika 20: Letne stopnje rasti BDP/preb. po pariteti kupne moči v 90-ih letih v odstotkih _ 60 Slika 21: Položaj Slovenije med izbranimi državami na lestvici GCI ________________ 61 Slika 22: Položaj Slovenije pri 9. in 11. stebru konkurenčnosti _____________________ 62 Slika 23: Položaj Slovenije med izbranimi državami na indeksu KOF globalizacije v

obdobju od 2002 do 2011 ______________________________________________ 63

KAZALO TABEL

Tabela 1: Sprememba tehno-ekonomske paradigme _____________________________ 43 Tabela 2: Prihod informacijske dobe (po območjih) _____________________________ 46 Tabela 3: Uvrstitev najboljših 10 držav na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti __ 50 Tabela 4: Uvrstitev izbranih držav na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti______ 51 Tabela 5: Razčlenitev področnih indeksov indeksa globalizacije KOF _______________ 57 Tabela 6: Indeks KOF globalizacije za Slovenijo v obdobje od 2007 do 2010 _________ 63

10

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema Obravnavano tematiko uvrščamo v dve večji področji ekonomske teorije. To sta tehnologija in globalizacija. Z obema ekonomskima fenomenoma se že kar nekaj časa ukvarjajo mnogi strokovnjaki. Razsežnost pojmov nakazuje na pomen, ki ga imata tako tehnologija kot globalizacija za vse nas, razmerja med tehnologijo in globalizacijo pa ne moremo enoznačno opredeliti.

Največje strukturne spremembe smo doživeli v osemdesetih in devetdesetih letih s skokovitim razvojem novoindustrializirajočih se držav na podlagi tehnoloških sprememb. Pospešen razvoj znanosti in tehnologij omogoča širitev tržnega gospodarskega sistema po celem svetu. Tehnologijo lahko preklinjamo ali povzdigujemo, ne moremo pa je ignorirati. Še najmanj od vseh pa si ekonomisti lahko dovolijo ignorirati inovacije, ključni pogoj za gospodarski razvoj in kritično prvino konkurenčnega boja podjetij in držav (Freeman in Soete 1997, 12).

Tehnološke spremembe so izjemno velike, hitre in vse manj prilagodljive, poleg tega pa ne vplivajo le na nekatere dejavnosti, panoge ali podjetja, pač pa prodirajo na vsa področja ekonomije. Prav gotovo so razlike v konkurenčnosti med državami posledica različne tehnološke razvitosti.

Internet in razvoj novih telekomunikacij omogočajo prenos informacij z nizkimi stroški iz enega dela sveta v drugega. Slednje je materialni pogoj, ki omogoča proces globalizacije z vidika financ, proizvodnje, medijev, mode in kulture (Archibugi in Pietrobelli 2003, 3).

Razvoj in globalizacija sta pojma, ki gresta z roko v roki. Vloga globalizacije je velikega pomena, saj velja za eno najpomembnejših značilnosti razvoja preteklih let. Ni nov ekonomski fenomen, saj je govora o globalizaciji že precej časa, res pa je, da je njena intenzivnost v različnih obdobjih različna. Lahko bi rekli, da je globalizacija zgodovinski proces, ki preoblikuje prostorsko organizacijo družbenih odnosov in transakcij, tako da tvori transkontinentalna in medregionalna omrežja interakcij in izvrševanja moči (Held et al. 1999, 16). Prvič je bila globalizacija omenjena že leta 1985 v vlogi sodobnih sprememb, ki so se takrat zgodile v zadnjih dveh do treh desetletjih na področju mednarodnega gospodarstva (Svetličič 1996, 71).

Na intenzivnost globalizacije vpliva več medsebojno povezanih dejavnikov. Najpogosteje jih uvrščamo v tri skupine, in sicer tehnološki dejavniki, liberalizacija mednarodne trgovine in nove organizacije mednarodne trgovine (Hedley 2002; Kenda 2003). V magistrskem delu se bomo osredotočili zgolj na tehnološke dejavnike. Med glavne tehnološke dejavnike globalizacije uvrščamo tehnološki napredek, izboljšave v transportu in napredek na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije (Hedley 2002, 6-13).

Globalni indeks konkurenčnosti je sestavljen iz dvanajstih stebrov. Čeprav je vseh dvanajst stebrov konkurenčnosti v določeni meri pomembnih za države, nas bosta pri raziskovanju zanimala 9. steber – tehnološka pripravljenost in 12. steber – inovacije. Povečanje

11

konkurenčnosti države je temelj gospodarskega razvoja. Inovativnost družbe je izziv in hkrati dejstvo, brez katerega ni napredka in razvoja. Dejstvo je, da so produktivnejši tisti, ki razpolagajo z modernejšo tehnologijo in so sposobni enake izdelke proizvesti ceneje (Jaklič in Svetličič 2005, 9). Iz tega naslova so nove tehnologije temelj prenosa informacij in znanja.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave Namen magistrskega dela je preučiti in spoznati tehnološke spremembe skozi bližnjo zgodovino do danes in kako so le-te vplivale na potek globalizacije nekaterih držav. Natančneje nas bo zanimal odnos med pojmi tehnologija – globalizacija – gospodarstvo.

Globalizacija je izrednega pomena v svetu, kakor tudi na področju gospodarstva, saj mu narekuje tempo in poteka v sorazmerju z njim. Ne globalizacija ne gospodarstvo pa nimata napredka brez inovacij, ki so plod tehnoloških sprememb. Že od nekdaj inovativne spremembe ženejo razvoj človeštva naprej in naprej. Gospodarstvo države je osnovna panoga, ki jo ima vsaka država. Globalizacija pa ni prisotna v vseh državah v enakem obsegu in intenziteti, zato se pojavljajo razlike med državami.

Glavni namen magistrskega dela je ugotoviti, kako se tehnološke spremembe, gospodarstvo in globalizacija povezujejo ter ali so vse medsebojno soodvisne za normalno delovanje visoko razvitih držav. Prav tako pa je namen magistrskega dela preučiti gibanje indeksov, in sicer globalnega indeksa konkurenčnosti in indeksa globalizacije KOF. Z analizo indeksov bomo prišli do ugotovitev odnosa med omenjenimi ekonomskimi fenomeni, prav tako pa bomo ugotovili položaj Slovenije glede na izbrane države.

Med cilje magistrskega dela uvrščamo naslednje:

− Pregledati in analizirati relevantno literaturo s področja raziskovanja. − Opredeliti področje tehnologije in globalizacije. − Ugotoviti vlogo in pomen tehnoloških sprememb skozi zgodovino do danes. − Raziskati razvoj globalizacije skozi zgodovino do danes. − Opredeliti tehnološke dejavnike globalizacije. − Preučiti in prikazati povezave med tehnološkimi spremembami in globalizacijo. − Analizirati globalni indeks konkurenčnosti. − Analizirati indeks globalizacije KOF. − Analizirati gibanje bruto družbenega proizvoda.

Magistrsko delo vsebuje zaporedje korakov, od teoretičnega pregleda do praktičnih ugotovitev raziskave. Odgovor na vprašanja, ki se nam postavljajo, je potrebno poiskati tako z analizo obstoječih teoretičnih razlag vpliva tehnologije in tehnološkega razvoja na gospodarski razvoj in konkurenčnost držav, kot tudi z analizo ekonomskih kazalnikov.

Najprej bomo pregledali literaturo, ki opredeljuje definicije in razlage nekaterih pojmov, povezanih s tehnologijo in globalizacijo. Že sam pregled obstoječih definicij omenjenih

12

pojmov je nakazal različen pristop oz. odnos strokovnjakov do razmerij, ki se pojavljajo v ekonomski teoriji. Le-ta nima enotnega pristopa do obravnavanja tehnologije, gospodarskega razvoja in globalizacije v ekonomskem sistemu.

V nadaljevanju bomo analizirali gibanje naslednjih kazalnikov:

− bruto družbeni proizvod na prebivalca, − globalni indeks konkurenčnosti in − indeks globalizacije KOF.

Na podlagi že znanih dejstev in naših spoznanj bomo potrdili ali ovrgli zastavljene hipoteze. Magistrsko delo bomo zaključili s sklepnimi ugotovitvami. V magistrskem delu bomo ugotavljali veljavnost naslednjih hipotez: H1 - Države, ki so inovativnejše, so bolj globalizirane.

Veljavnost hipoteze bomo preverjali na podlagi primerjave globalnega indeksa konkurenčnosti in indeksa KOF globalizacije. Pri gibanju globalnega indeksa konkurenčnosti bomo upoštevali zgolj 12. steber konkurenčnosti, in sicer inovacije.

H2 – Dostopnost najnovejših tehnologij pozitivno vpliva na gospodarski razvoj kakor tudi povečuje globaliziranost države.

Hipotezo bomo preverjali s pomočjo naslednjih kazalnikov, in sicer nas bo zanimalo gibanje 9. stebra globalnega indeksa konkurenčnosti (tehnološka pripravljenost), gibanje bruto družbenega proizvoda na prebivalca in gibanje indeksa globalizacije KOF.

H3 - V državah, ki dosegajo višje stopnje gospodarske rasti, je globalizacija prisotna v večji meri kot v državah, ki dosegajo manjše stopnje gospodarske rasti.

Za preverjanje hipoteze bomo primerjali gospodarsko rast (bruto družbeni proizvod na prebivalca) in indeks globalizacije KOF.

Pri preverjanju veljavnosti zastavljenih hipotez magistrskega dela bomo upoštevali tudi različna mnenja in stališča strokovnjakov, kakor tudi različne teorije in strokovno literaturo o tehnologiji in globalizaciji oz. o odnosu med omenjenima ekonomskima fenomenoma.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave V magistrskem delu predpostavljamo:

− da je na voljo dovolj gradiva in literature, ki se navezuje na obravnavno tematiko, − da sta globalni indeks konkurenčnosti in indeks globalizacije KOF primerna

instrumenta analize medsebojnih vplivov tehnologije in globalizacije, − da obstaja vpliv tehnologije na gospodarsko razvitost države,

13

− da obstaja povezava med razvojem tehnoloških sprememb in stopnjo globaliziranosti držav,

− da so tehnološki dejavniki tisti, ki najbolj vplivajo na razmah globalizacije, − da tehnološka pripravljenost in inovacije v državi vplivajo na gospodarski razvoj, − da so gospodarsko razvitejše države tudi bolj globalizirane.

Omejitev magistrskega dela vidimo v širokem pojmovanju področja, katerega bomo raziskovali. Slednje se navezuje na definicije terminov tehnologije in globalizacije. V množici definicij omenjenih pojmov ne obstaja zgolj ena definicija, katera bi bila enotna in splošno sprejeta. V ta namen bomo izhajali iz osnovnega pojmovanja obravnavane problematike. Med omejitev magistrskega dela lahko uvrstimo tudi dejstvo, da nam pregled izbranih ekonomskih teorij pokaže zelo različne pristope do odnosa tehnološki razvoj – gospodarski razvoj. Menimo, da so ugotovitve magistrskega dela modelne narave. Dejstvo je, da ne moremo enoznačno potrditi ali ovreči hipotez, saj je ogromno literature, ki se nanaša na obravnavano problematiko, odnosi oz. povezave med obravnavani pojmi pa so izredno kompleksni.

1.4 Predvidene metode raziskovanja V magistrskem delu bomo uporabili naslednje znanstvene metode:

− Metodo deskripcije za opis teorije, pojmov in definicij. − Zgodovinsko metodo za prikaz razvoja tehnoloških sprememb in faz globalizacije. − Metodo kompilacije za povzemanje spoznaj, mnenj in stališč strokovnjakov. − Metodo abstrakcije in komparativno metodo za povezovanje teoretičnih izhodišč

tehnološke razvitosti s praktičnim primerom globalnega indeksa konkurenčnosti. − Metodo indukcije za posplošitev specifičnih primerov na širše področje.

14

2 TEHNOLOGIJA

2.1 Opredelitve pojmov, povezanih s tehnologijo Da bi lažje razumeli celotno teorijo, ki se nanaša na vpliv tehnike, tehnologije, tehnološkega napredka in inovacij na gospodarski razvoj države, moramo najprej opredeliti in definirati najpomembnejše pojme. Definicije, ki jih podajamo v nadaljevanju, so povzete iz številnih virov, vendar želimo poudariti, da obstajajo še druge.

2.1.1 Tehnologija

Beseda tehnologija izhaja iz grščine in pomeni sistematično obravnavanje veščine. V Velikem splošnem leksikonu DZS (1997) najdemo naslednji definiciji. Tehnika predstavlja razvoj, izdelavo in uporabo najrazličnejših orodij in delovnih postopkov; tehnologija pa je veda o predelavi surovin v končne izdelke, ki zajema postopke pridobivanja surovin, predelavo le-teh v polizdelke in izdelke ter vse vrste delovnih postopkov, pripomočkov in delovnih sredstev, ki so za to potrebni. S časoma se spreminja, posledično v različnih obdobjih zaznamo različne načine za pridobivanje proizvodov. Nadalje Senjur (1993, 158) opredeljuje tehnologijo kot vse usposobljenosti in postopke za izdelavo in delovanje koristnih stvari. Tako tehnologija zajema naravo in specifikacijo tistega, kar se proizvaja, pa tudi načine, kako se to proizvaja. Tehnologija je sestavljena iz tehnik. Vsaka tehnika pa ima svoje značilnosti, med katere uvrščamo značilnost proizvoda, obseg proizvodnje, uporaba surovin, komplementarni proizvodi in storitve. Dejansko smo priče izredno hitremu razvoju tehnologije. Novo znanje pa tako prinaša celo vrsto popolnoma novih panog, kot so kibernetika, biogenetika, robotika, laserska tehnologija. Človeštvo uporablja tehnologijo za preživetje in ustvarjanje boljših človeških pogojev. Lahko bi rekli, da je rezultat njegovega dela in ustvarjalnosti (Vrhunec 1989, 158). »Od kamene do atomske dobe« nam pove, da posamezna zgodovinska obdobja poimenujemo po tehnološki osnovi. Marjan Tepina (Vrhunec 1989, 158) opredeljuje tehnologijo kot kompleks znanj, izkušenj, spoznanj (inovacij), organizacijskih oblik, postopkov, orodja, opreme in kadrov, kot pogojev za družbeno reprodukcijo in družbeni napredek. Tehnologija ni zgolj pomemben del marketinške strategije, ampak je konkurenčna prednost podjetij na tržišču, pomemben dejavnik učinkovitosti in uspešnosti gospodarstva. (Jurše 1993, 49). Tehnološke spremembe so velike, hitre in vse manj prilagodljive (Svetličič 1996, 41). Gomulka (1990, 6) navaja, da je tehnološka sprememba vsako povečanje v dani tehnologiji. Nadalje doda, da zgolj sprememba ne pomeni napredka, kajti nova tehnologija mora biti bolj učinkovita od prejšnje.

15

Jurše (1993, 23-24) navaja, da na proces internacionalizacije vplivajo naslednji dejavniki: − gospodarski razvoj, − zniževanje institucionalnih ovir in omejitev v mednarodni mobilnosti poslovnih

aktivnosti podjetij in panog, − razvoj tehnologije.

Vrhunec (1989, 162) meni, da znanost in tehnologija materialno omogočata, da se vsako gospodarstvo vse bolj globalizira, kar pomeni, da se pred državo postavlja problem tehnološkega napredka in nujno spremljanje tehnološkega razvoja v svetu. Napredek v tehnologiji je tisti infrastrukturni materialni tehnični pogoj, ki je potreben, da se ljudje, narodi in države odločajo za vstop na tuji trg in tako ustvarjajo medsebojne odnose na globalni ravni (ibid., 16).

2.1.2 Tehnološki napredek

Tehnološki napredek je posledica novega in izboljšanega načina izvajanja tradicionalnih nalog (Senjur 1993, 537). Tehnološki razvoj ne gre obravnavati ločeno oz. kot del zunanjega okolja podjetja, ampak kot ključni dejavnik mednarodne konkurenčne strategije podjetij, saj omogoča inovativne pristope na vseh področjih delovanja podjetij (Jurše 1993, 49). Tehnološki napredek vpliva na razvoj novih, kakor tudi na preoblikovanje obstoječih tržišč. Elemente tehnološkega napredka razdelimo v naslednje skupine (Bičanić 1961, 283):

− tehnični napredek v ožjem smislu, − ekonomije obsega, − zunanje prihranke, − boljšo organiziranost uporabe dela in kapitala.

Vsak tehnološki napredek vpliva tako na spreminjanje obstoječe organizacije in upravljanja proizvodnih procesov v podjetjih, kakor tudi na spreminjanje strukture gospodarstva in družbe kot celote. Vpliv tehnološkega razvoja na posamezne sektorje je različen (Jurše 1993, 49). Vsekakor pa tehnologija predstavlja pomemben del marketinške strategije in konkurenčne prednosti na tržišču in pomemben dejavnik učinkovitosti in uspešnosti gospodarstva kot celote. Tehnološki napredek definiramo kot pozitivno spremembo v najširšem smislu – kot skupek tehnično-tehnoloških, organizacijskih in upravljavskih inovacij. Slednje omogoča tako večjo kvantiteto kot kvaliteto proizvodnje blaga in storitev na gospodarskem področju (Bučar 2001, 18).

2.1.3 Inovacije

Inovativnost je edini dolgoročno učinkovit način za uspeh v konkurenci in je predvsem vprašanje ustvarjalnosti in kakovosti, manj pa denarja (Simon 2010, 286).

16

Proces tehnološke spremembe delimo v tri kategorije, in sicer (Stoneman 1995, 3): 1. Proces invencije, ko se porajajo nove zamisli. 2. Inovacijski proces, ko se nove zamisli spremenijo v tržno zanimive proizvode. 3. Difuzija, ko se novi proizvodi razširijo na potencialne trge.

Invencija je nov domislek, ki bi lahko postal koristen ali uporaben, za razliko od inovacije, ki je vsaka dokazana koristna novost (Mulej 1994, 15). Nadalje Mulej navaja, da jih izmed delčka vseh invencij, ki so po vsebini tehnično-tehnološke in so potencial za industrijsko uporabo, postane inovacija samo en odstotek. Izmed invencij, ki se ne končajo kot korenite spremembe, pač pa zgolj drobne izpopolnitve, jih uspe sedem odstotkov. Dejstvo je, da najprej potrebujemo ogromno invencij, ki imajo potencial uspeti in doseči stopnjo inovacij. Dubrovski (2006, 35) pa še dodaja, da se pogosto zgodi, ko sicer inovativen izdelek ne doseže pričakovanih rezultatov, četudi se je vanj več let vlagalo delo, znanje in izkušnje. Izdelek morajo kot koristnega v prvi vrsti zaznati odjemalci po celem svetu. Slednje je predmet marketinga, kar pa že presega področje našega raziskovanja. Inoviranje je vsekakor podlaga in osnova konkurenčnosti, kakovosti življenja pri delu in doma (Mulej 1994, 16). Prav tako pa inoviranje za ekonomsko vedo in prakso ni več dejavnik, ki spada v skupino preostalih, ne pa bistvenih in osrednjih faktorjev, ampak je ekonomski dejavnik osrednjega pomena. Vendar je potrebno poudariti, da večinoma ni tako obravnavan (Merhar, 1997). Inovacije delimo po vsebini v naslednje skupine (Mulej 1994, 18):

− Nova vsebina, program poslovanja, delovanja (nov poslovni program). − Nove lastnosti izdelkov in proizvodnih postopkov (računalnik, ki je bil pisalni stroj

in postopno še ogromno drugega). − Nove lastnosti organizacijskih vidikov delovanja (premik pozornosti od tega, kdo je

komu podrejen, na postopke, po katerih teče skupno delo, in od posamičnega dela na sodelovanje, ki je čim bolj ustvarjalno).

− Nove lastnosti vodenja ljudi v organizacijah in v družbi kot celoti (premik od enosmerno ukazovalnega vodenja na sodelovalno vodenje - timsko delo, ki omogoča več sodelovanja).

Med inovacije, ki tvorijo razvojna obdobja človeštva, uvrščamo naslednje (ibid., 31):

− Jezik so razvili nomadi pred kakšnimi 120.000 leti. − Ko so ljudje postali lastniki in obdelovalci zemlje in stalno naseljeni, je minilo

kakšnih 5.000 let. Takrat se je razvilo pisanje in birokracija. − Pred slabimi 500 leti so izumili tisk, posledično sta se razvili znanost in

izobraževanje. − Pred kakšnimi 60 leti se je začel razvoj sodobnega telekomuniciranja in transporta,

kar je povzročilo globalno trgovanje in razmah multinacionalnih korporacij. − Izum in uporaba sodobnega računalništva, kibernetike in genetike je eden izmed

glavnih dejavnikov razvoja družbe zadnjih 30 let. Slednja znanja vodijo v avtomatizacijo, reinženiring in daljšajo življenje.

− Danes smo priče razvijanju omrežij in umetne inteligence, ker pripelje do elektronskega trgovanja (po internetu) in virtualnih podjetij.

17

− Pred nami je razvoj znanosti, ki zagotovo ne bo podprt z rutinsko izdelanimi, enoličnimi izdelki, katerim je bil namenjen tekoči trak. Inovativna družba tega več ne sprejema.

Napredek moderne družbe temelji na znanstveno-raziskovalni dejavnosti. Znanstveno raziskovalno delo tako delimo v tri skupine (Vrhunec 1989, 159):

− tehnološke (fundamentalne) raziskave širijo znanstvena spoznanja narave in družbe, − uporabne (aplikativne) raziskave obstoječe znanje preusmerjajo v gospodarske

namene, − razvojne raziskave uporabljajo znanstvene rešitve pri razvijanju novih spoznanj,

proizvodov in delovnih postopkov. Da bi družba imela pogoje za dovolj inovativno poslovanje, mora biti optimalno odprta. Slednje pomeni ne preveč ne premalo, tako da bi bili vsi njeni interesni udeleženci ali vsaj najvplivnejši med njimi, venomer bolj odprti za pridobivanje kot za nekoristen odtok invencijskih in inovacijskih potencialov, med katere uvrščamo znanje, ustvarjalnost, sodelovanje (Mulej et al. 1995). Za konkurenčnost gospodarstva niso pomembni samo novi gospodarski sektorji, ki temeljijo na sodobni tehnologiji, temveč je enako pomembna uporaba sodobnih tehnologij v tradicionalnih sektorjih. Vse večji pomen za doseganje konkurenčnih prednosti imajo inovacije na področju organiziranja, managementa in trženja (Jurše 1993, 21).

2.1.4 Tehnološko znanje

Raven tehnološkega znanja in tehnološke sposobnosti sta tista dejavnika, ki vplivata na razvitost države. Tehnološko znanje zajema informacije o fizičnih procesih, ki označujejo operacionalizacijo tehnologije in ga lahko razdelimo v štiri dejavnosti (Dahlman in Westphal 1982, 105):

− Proizvodni inženiring, ki predstavlja delo obstoječih zmogljivosti. − Izvedba projekta, ki zajema nove proizvodne zmogljivosti. − Proizvodnja kapitalnih sredstev, ki se nanaša tako na tehnološko znanje v fizičnih

zmogljivostih, kakor tudi opremi. − Raziskave in razvoj (R&R), ki predstavlja specializirane dejavnosti za generiranje

novih tehnoloških znanj. Dahlman in Westphal (1982, 105) predstavita tudi naslednja dva pojma, in sicer:

− Tehnološki napor, ki predstavlja uporabo tehnološkega znanja z drugimi viri za prilagoditev obstoječe ali razvoj nove tehnologije.

− Tehnološko obvladovanje, kar pa zajema operacionalizacijsko obvladovanje tehnološkega znanja. Povečano tehnološko obvladovanje, ki je posledica dela s prej uveljavljenimi tehnologijami, pripelje gospodarstvo do te meje, da se samo loti tehnološkega napora.

Dejavnik uspeha pri uvajanju tehnološke spremembe je obvladovanje tehnologije. Lahko bi rekli, da je potreben operacionaliziran nadzor nad tehnološkim znanjem (Bučar 2001, 31). Med cilje obvladovanja tehnologije uvrščamo naslednje:

18

− zagotovi se tekoča in nemotena proizvodnja, − pridobi se sposobnost za prilagajanje tehnologije, − nadgradi se sposobnost predvidevanja tržnih in tehnoloških sprememb, − razvije se sposobnost za inoviranje.

Omeniti želimo še en vidik razvoja tehnoloških sposobnosti. Razvoj tehnoloških sposobnosti je kompleksen proces. Lall (1993, 144-149) meni, da gre za rezultat interakcije strukture spodbud (kamor uvrščamo državne intervencije, usmerjene v odpravo tržnih nepopolnosti) s človeškimi viri, tehnološkim naporom in institucionalnimi dejavniki. Lall nadalje navaja, da je medsebojna interakcija omenjenih dejavnikov v okolju neke države tisto, kar na ravni podjetja pokaže, kako uspešno se proizvajalci naučijo znanja in obvladovanja informacij na področju tehnologij ter na drugi strani kako produktivno države zaposlujejo svoje razpoložljive faktorje in povečujejo njihovo razpoložljivost v razmerah hitro se spreminjajočih tehnologij. Za optimalno zagotavljanje potrebne ravni tehnološke sposobnosti ni dovolj sam trg, ampak je nujno potrebna učinkovita državna intervencija s tržnimi spodbudami. Iz tega naslova je še potrebno dodati, da je eden izmed pogojev za inovativno dejavnost tudi primerna raven človeških virov.

2.2 Mesto tehnologije skozi zgodovino ekonomske teorije V nadaljevanju želimo predstaviti vlogo tehnologij, tehnoloških inovacij in tehnološkega napredka v posameznih ekonomskih teorijah. Najprej bomo na kratko predstavili klasike ekonomske teorije, kamor uvrščamo Smitha, Ricarda in Marxa, nato sledi Schumpeter kot boter inovacije, in na koncu še teorija dolgih valov, ki jo je razvila skupina Freeman, Clark in Soete.

2.2.1 Klasiki

Med klasične ekonomiste uvrščamo Smitha, Ricarda in Marxa, ki so v svojo analizo zajeli tehnološke spremembe. Poudarek so dajali značaju tehnoloških sprememb in času oz. zgodovinski komponenti, v kateri se je tehnična sprememba odvijala. Temeljne ugotovitve klasikov so naslednje (Bučar 2001, 37):

− Tehnološke spremembe in inovacije so povezovali s proizvodnim procesom, saj je tehnični napredek temeljil prav na razsežnosti proizvodnje.

− Opredelili so značaj tehnoloških sprememb, ki varčujejo z delom in povečujejo kapitalno intenzivnost proizvodnje.

− Obstaja tesna povezanost med inovativnostjo in investicijami v fiksni kapital, investicije so pa nujne za izvedbo inovacij

19

Smith1 (1776, 112) v knjigi »Bogastvo narodov« kot primer navede proizvodnjo bucik in ugotovi, da je povečanje v količini dela, ki ga kot posledico dela opravi enako število delavcev, posledica naslednjih okoliščin:

� Spretnost vsakega posameznega delavca se je povečala. � Prehod iz enega opravila na drugega ni več potreben, zato se pojavi prihranek časa. � Izum velikega števila strojev olajšuje in skrajšuje delo ter tako omogoči enemu človeku, da opravi delo mnogih.

Smith je že v svojem času izpostavil dejstvo, da vsak posameznik postane večji strokovnjak na svojem področju, prihrani se čas, povečajo se spretnosti, opravi se več dela, količina znanosti pa se bistveno poveča. Ricardo (1983, 282) izpostavi problem nadomeščanja delavcev s stroji. Prepričan je, da lahko zamenjava delavcev s stroji škodi delavskemu razredu in tako povzroči slabši položaj delavcev. Tehnološki napredek zagovarja, saj vidi njegovo pomembnost na področju mednarodne menjave. Dodaja, da se mora države spodbujati k uporabi novih tehnoloških rešitev, četudi bo le-ta na začetku pripeljala do zmanjšanja zaposlenosti. Tehnološke rešitve v proizvodnji znižujejo ceno dela in tako omogočajo profite v industriji. Na ta način si lahko inovator zagotovi »ekstra« profit, vse dokler nova tehnologija ne postane cenejša in dostopna vsem ostalim. Marx (1961) meni, da tehnološki razvoj kratkoročno negativno vpliva na zaposlenost, dolgoročno pa je le-ta odvisen od nastajanja novih delovnih mest. Lahko bi rekli, da tehnični napredek »osvobaja« delovno silo. Marxova teorija je relevantna predvsem pri obravnavi vloge informacijskih tehnologij, saj stalno poudarja prepletenost družbeno-ekonomskih razmer s tehnološkimi. Tehnologija in znanost sta temelja kapitalističnega proizvodnega sistema in prav družbeno-ekonomski odnosi vplivajo na vsebino njunega razvoja. Proces tehnoloških sprememb je prepleten z inovacijsko dejavnostjo podjetij.

2.2.2 Schumpeter

Schumpetrova teorija temelji na naslednjih spoznanjih (Freeman 1988, 5):

− Inovacija je ključni vir dinamike kapitalističnega razvoja. − Povezave med organizacijskimi, družbenimi in tehničnimi inovacijami so ključnega

pomena. − Nujno je razlikovati med invencijo, inovacijo in difuzijo inovacij. − Namesto besede tehnični napredek uporablja izraz ''inovacija'', ki je pogoj za razvoj

novih industrij in tako ustvarja priložnosti za gospodarski razvoj. Za Schumpetra je pojem inovacije zelo širok, saj ga pojmuje v naslednjih oblikah (Bučar 2001, 46-47):

1. Začetek proizvodnje novega blaga, novega proizvoda ali nove kakovosti že znanega proizvoda.

2. Uvajanje novih proizvodnih metod, ki še poznane določeni industriji.

1 Smithove ideje so predstavljene v nadaljevanju v podpoglavju 2.4 Industrijska revolucija, na strani 26.

20

3. Odpiranje novih trgov oz. vstopi na trge, kjer proizvajalec še ni bil dejaven, ne glede na to, ali je trg prej obstajal ali ne.

4. Odkrivanje novih virov surovin s strani specifičnega proizvajalca. 5. Izvajanje organizacijskih sprememb, bodisi podjetja bodisi panoge.

Schumpeter (ibid., 48) navaja, da je tehnologija potisni faktor inovacij in gospodarskega razvoja. Ne glede na to, kje se razvijajo nove tehnološke rešitve (v R&R laboratorijih monopolnih podjetij, zunaj gospodarskega sistema) je še vedno tehnologija vodilno gonilo rasti. Temeljna značilnost kapitalizma je neravnovesje, ki temelji na dejstvu, da podjetnik uporabi invencije in jih spremeni v inovacije, ki nadalje omogočajo doseganje nadpovprečnega profita. Slednji spodbudi ostale posnemovalce in prične se proces difuzije. Gospodarstvo se nahaja v obdobju rasti, ko pa pride do zmanjšanja volje in pripravljenosti podjetnikov za investiranje, sledi obdobje deflacije. Tako dobimo ciklični vzorec, ki je pogojen z družbeno klimo2.

2.2.3 Teorija dolgih valov

Teorijo dolgih valov je razvila skupina Freeman, Clark in Soete. Za razlago koncepta predstavijo različne vrste inovacij (Bučar 2001, 55-56):

1. Drobne (angl. incremental) inovacije. Z različno dinamiko se odvijajo v vsaki proizvodni ali storitveni dejavnosti. Nastajajo ob uporabi določene tehnologije in niso posledica zavestne raziskovalno-razvojne dejavnosti. Kot posamezne inovacije sicer nimajo bistvenega vpliva, skupno pa lahko na povečanje produktivnosti pomembno vplivajo.

2. Radikalne inovacije. So neenakomerno razporejene skozi čas in po sektorjih ter v veliki meri pogojene z zavestnim raziskovalno-razvojnim delom. Predstavljajo odskočno desko za novo inovacijsko dejavnost in lahko pripeljejo do strukturnih sprememb.

3. Spremembe v tehnološkem sistemu. Temeljijo na kombinaciji radikalnih in drobnih investicij. Predstavljajo globlje spremembe na področju tehnologije, vplivajo na več panog in spodbudijo razvoj novih proizvodenj ali storitev.

4. Spremembe v tehno-ekonomski paradigmi. So tehnološke revolucije, ki vplivajo na celotno gospodarstvo, pospešujejo nastanek novih proizvodov, storitev, sistemov, industrij, nadalje pa oblikujejo tehnične smernice za posamezne proizvode in storitve ter tako vplivajo na vse druge panoge gospodarstva.

Razvoj novega tehnološkega sistema lahko traja desetletje in ima posledice za številne industrijske panoge. Celoten proces ima ciklične značilnosti, ki potrjujejo fenomen dolgih valov. Omenjeni avtorji navajajo, da ni pomembno kdaj je inovacija nastala, pač pa je pomembnejša difuzija inovacije in obnašanje podjetnikov, ki želijo pridobiti del nadpovprečnega profita, ki ga ustvarja nov proizvod oz. nov postopek (Bučar 2001, 57).

2 Družbena klima je celotno družbeno, politično in socio-psihološko okolje, ki spodbuja in nagrajuje podjetniške dosežke ali pa ima do njih odklonilen odnos (Bučar 2001, 49).

21

Perezova (1985, 441) navaja, da družbene transformacije pogojujejo obliko gospodarskega razvoja ali »obliko rasti« naslednjega dolgega vala. Gre za kumulativni proces vpliva tehnologije, kajti vsako izboljšanje uporabe nove tehnologije prinese prednosti ne samo sektorju, kjer so se izboljšave rodile, pač pa tudi drugim sektorjem, ki začnejo uporabljati izboljšave (Bučar 2001, 57).

2.3 Tehnološke teorije mednarodne menjave Tehnološke teorije mednarodne menjave so predhodnice novih teorij mednarodne menjave, ki vidijo tehnologijo kot poglavitno determinanto mednarodne menjave. Teorija tehnološke vrzeli in teorija življenjskega ciklusa proizvoda se uvrščata med standardne teorije mednarodne menjave, medtem ko teorijo prisvajanja in panožno tehnološkega ciklusa in dinamično teorijo tehnološke akumulacije uvrščamo med teorije mednarodne proizvodnje. Vsem teorijam je skupno vprašanje, kaj je sploh tisto, kar privede do inovacij. Svetličič (1996, 203) navaja tri glavna področja:

1. Pomembno vlogo imajo razlike med institucijami, saj lahko previsoka patentna zaščita destimulira inovacije.

2. V drugo skupino uvršča različno obdarjenost držav z dejavniki, ki se nanašajo na raziskave in razvoj (znanstveniki, opremljenost, kapital, itd.).

3. Pomemben dejavnik pa je tudi velikost trga, saj majhen trg gotovo ne spodbuja inovacije, ker ne zagotavlja visokih nagrad na vložena sredstva.

2.3.1 Teorija tehnološke vrzeli

Vlogo tehnologije na področju mednarodne menjave je prvi omenil Posner leta 1961 s teorijo tehnološke vrzeli. Ne gre za splošno teorijo mednarodne menjave, pač pa bolj za komplementarno trgovinsko teorijo. Posner poskuša razložiti naraščajoči pomen trgovine med državami, ki so podobno obdarjene z viri. Model obravnava absolutne tehnološke prednosti v eni panogi določene države v primerjavi z enako panogo v drugi državi. Inovacija tako daje inovacijski deželi absolutno prednost in začasni monopol, vse dokler druga ne uspe posnemati druge (Svetličič 1996, 204). Hufbauer (1964) v omenjen model vključi še razlike v plačah in cene dejavnikov. Model predpostavlja, da največji del trgovine med razvitimi državami sestavljajo novi izdelki, ki temeljijo na vpeljevanju novih proizvodnih procesov. (Svetličič 1996, 204). Slednje omogoča inovacijskemu podjetju začasno monopolno moč. Posner obravnava tehnološke spremembe kot kontinuiran proces, kjer je moč zaslediti določeno neskladje med uvedbo nove tehnologije v inovacijski deželi in njeno adaptacijo v drugi (imitacijski zaostanek). Na drugi strani pa se pojavi razlika med oblikovanjem tega izdelka in oblikovanjem povpraševanja po izdelku v drugih državah (povpraševalni zaostanek) (ibid., 204).

22

Teorije tehnološke vrzeli so predhodnice teorij mednarodne proizvodnje in so vnesle v teorije mednarodne menjave dinamiko, imajo pa tudi pomembne implikacije na vodenje trgovinske politike. Glede na raven tehnološkega razvoja, lahko vsaka država poišče ustrezno nišo na lestvici blaga. Tehnološko razvite države imajo primerjalno prednost v tehnološko intenzivnih izdelkih. Krugman (1994, 152) je podal pomembno ugotovitev glede asimetrije učinkov tehničnega napredka na razvite in manj razvite države. Tehnični napredek v najbolj razvitih državah vedno koristi manj razvitim, saj bolj razvita država odpre tehnološko vrzel, ki jo manj razvite države poskušajo zapreti. Slednje negativno vpliva na položaj boljše države, saj zasledovalec osvoji novo tehnologijo in prične ogrožati izvozne trge, kjer imajo razvitejše države monopolno moč. Krugmanov model celo pokaže, da se tehnološka intenzivnost izvoza in realni dohodki gibljejo v nasprotni smeri. Torej, naj bi napori razvitih držav na področju pospeševanja proizvodnje visokih tehnologij pripeljali do podobnih zaključkov kot pospeševanje proizvodnje jekla in petrokemije: prevelike zmogljivosti in razočaranja.

2.3.2 Teorija življenjskega ciklusa proizvoda

V mednarodni trgovini je življenjski ciklus izdelka povezan z razvojem mednarodne konkurence, z naložbami in lociranjem proizvodnje (Jurše 1993, 21). Bistvo teorije življenjskega ciklusa proizvoda je naslednje (Svetličič 1996, 206):

− Proizvodnja izdelkov gre skozi tri faze, in sicer fazo novega izdelka, fazo dozorevanja in fazo standardiziranega proizvoda.

− Proizvodnja izdelkov se seli iz najbolj razvitih držav v manj in najmanj razvite države.

− Posledično se spreminjajo tokovi in vzorec mednarodne menjave. Gospodarsko razvite države, kjer je locirana proizvodnja tehnološko zahtevnih proizvodov, so v začetnih fazah življenjskega ciklusa proizvoda neto izvoznice izdelkov (novi izdelki), kasneje izgubljajo svojo prednost na tujih tržiščih (izdelki v fazi zrelosti) in postopoma postajajo uvoznice teh izdelkov (standardizirani izdelki). Pri vsem tem pa se seveda pojavljajo novi konkurenti, in sicer najprej v ostalih razvitih državah in državah v razvoju, nadalje pa tudi v najmanj razvitih državah, ki izvažajo predvsem standardizirane izdelke. Model temelji na predpostavki, da so novi izdelki najprej lansirani na tržiščih gospodarsko najrazvitejših držav z največjo kupno močjo, v omenjenih državah pa je locirana tudi proizvodnja. Jurše (1993, 21) navaja, da lociranje proizvodnih kapacitet blizu tržišča omogoča hitro prilagajanje izdelkov zahtevam potrošnikov, zaradi tehničnih potencialov pa je mogoče hitreje opravljati tehnično-tehnološke spremembe. Zaradi vse večjega povpraševanja po izdelkih v tujini, ki ga proizvajalec krije z izvozom, in nižjih stroškov proizvodnje v drugih državah se prične proces premeščanja proizvodnje v druge države. Tukaj pa ima tudi veliko vlogo tehnologija, ki jo je proizvajalec razvil in standardiziral doma. Na ta način si je zagotovil optimalne možnosti za relociranje proizvodnje. Sčasoma se zaostri konkurenca med ponudniki izdelkov, ki v različnih državah proizvajajo enake izdelke.

23

Skozi čas začenjajo izdelki iz proizvodnje v državah z nižjimi proizvodnimi stroški ogrožati ponudnike iz gospodarsko razvitih držav. Slednji prenašajo proizvodnjo na lokacije z ugodnejšo strukturo proizvodnih stroškov in zato znižujejo proizvodnjo v lastni državi. Jurše (1993, 22) omenja naslednje slabosti modela, in sicer:

− Nerealna je predpostavka, da se inovacije in tehnološki razvoj vedno pojavljajo najprej v gospodarsko najrazvitejših državah.

− Nerealna je predpostavka, da je proces difuzije izdelka na tuja tržišča venomer postopen in poteka v določenem zaporedju.

Eden izmed zastopnikov teorije življenjskega ciklusa proizvoda je tudi Wells (1972, 15), ki pravi, da so tehnološke inovacije glavna določilnica strukture mednarodne menjave in razporejanja proizvodnje po državah. Na sliki 1 prikazujemo življenjski cikel proizvoda in njegov domneven vpliv na proizvodnjo in trgovino v ZDA. Wells tako predstavi pet faz s poudarkom na odnosu med ZDA in Evropo:

− I. faza: izdelek se proizvaja zgolj v inovacijski deželi. Celotna proizvodnja je v ZDA, temu pa sledi ameriški izvoz v mnoge države.

− II. faza: ZDA pretežno izvažajo v dežele v razvoju, začne pa se proizvodnja v Evropi.

− III. faza: poteka evropski izvoz v dežele v razvoju, posledično pa ameriški izvoz v dežele v razvoju izpodrivajo drugi.

− IV. faza: nastopi evropski izvoz v ZDA. − V. faza: na koncu pa pridemo do situacije, ko poteka izvoz iz dežel v razvoju v

ZDA in pridemo do stopnje zrelega proizvoda. Slika 1: Življenjski cikel proizvoda in njegov domneven vpliv na proizvodnjo in trgovino v ZDA

Vir: Wells 1972

24

2.3.3 Teorija prisvajanja in panožno tehnološkega ciklusa

Teorija prisvajanja izhaja iz konflikta med avtorjem inovacije in posnemovalci novih tehnologij. Problem prisvajanja nastopa pri neoprijemljivih informacijah (izum, razvoj proizvoda, proizvodnja, trg), zato podjetje brani vlaganje v take informacije, saj so kaj hitro dostopne kot javna dobrina. Čim bolj je prilaščanje negotovo, večja je spodbuda za lastno vnovčevanje idej, kar predstavlja osnovo rasti podjetja (Svetličič 1996, 214). Teorija prisvajanja se razlikuje od teorije življenjskega ciklusa proizvoda, saj trdi, da ni produkt tisti, ki se stara, pač pa panoga in da je mednarodni prenos tehnologije osnova staranju. Stephen Magee je leta 1977 Vernonov življenjski ciklus proizvoda dogradil s panožno tehnološkim ciklusom. Njegovo izhodišče je, da sta tehnologija in panožna struktura endogeni spremenljivki. Monopolna tržna struktura spodbuja raziskave in razvoj ter druga vlaganja v inovacije, ker so stroški prilaščanja v takih tržnih strukturah panog nižji. Magee loči tri tehnološko panožne stopnje razvoja (Svetličič 1996, 214):

− Invencijska faza, ki je predhodnica tržno-komercialne razpoznavnosti proizvoda. − Inovacijska faza, ki se navezuje na fazo inovacije novega izdelka v matični deželi

in izdelavo dozorevajočega proizvoda v drugih razvitih deželah. − Standardizacijska faza, kjer je govora o standardiziranih proizvodih in

standardizirani panogi, tehnologija pa tako počasi izgublja svojo edinstvenost. Magee (ibid., 215) še dodaja, da od multinacionalnih podjetij ni upravičeno pričakovati proizvodnje primerne tehnologije za manj razvite dežele. Pri slednjih državah je sposobnost prisvajanja zelo majhna za razliko od tiste pri zahtevnejših tehnologijah, kjer je visoka oz. so zaslužki na temelju razvoja takšne tehnologije lahko visoki.

2.3.4 Dinamična teorija tehnološke akumulacije

Predstavniki dinamične teorije tehnološke akumulacije so Cantwell, Lall in Pavitt. Osrednje mesto ta teorija posveča odnosu med stopnjo internacionalizacije proizvodnje in sposobnostjo podjetja, da akumulira, integrira in nadzoruje lastniško specifične prednosti prek nacionalnih meja (Dunning 1993, 87). Teorija tehnološke akumulacije je dinamična zato, ker pravi, da je proces tehnološke akumulacije kumulativen proces; proces niza prilagajanj in izboljšav, ki sledijo inovaciji. Inovacije pa temeljijo na lastnih dognanjih v času in prostoru (Svetličič 1996, 219). Lall (1993, 719) navaja, da je uvajanje nove tehnologije dolg proces učenja, ki je odvisen od naslednjih dejavnikov:

− narave tehnologije, − učinkovitosti trga dejavnikov in izdelkov in − dosegljivosti različnih tehnoloških informacij in storitev, ki jih dajejo lokalne

infrastrukturne inštitucije. Dodaja še, da imajo manj razvite države oz. države na nižji stopnji razvoja niz pomanjkljivosti, saj so trgi v omenjenih državah slabše razviti, možnosti tehnološke akumulacije pa so šibkejše. Tako pridemo do pomembne ugotovitve, ki pravi, da so države

25

na nižji stopnji razvoja bistveno na slabšem izhodiščnem položaju. Sposobne niso uporabljati modernejše tehnologije, še manj pa so jo sposobne adaptirati oz. izpopolniti. Teorija tehnološke akumulacije temelji na treh dejstvih (Svetličič 1996, 218):

1. Inovacije, kot osnova rasti podjetja, in internacionalizacija proizvodnje, kot oblika njihovega izkoriščanja, se medsebojno oplajajo.

2. Ustvarjanje tehnologije je močno povezano z njenim nastopom oz. mestom v tehnologiji, tako doma kot v tujini.

3. Razvoj tehnologije označujemo kot kumulativen in lokalno pogojen proces.

Predstavniki teorije tehnološke akumulacije še dodajajo, da uporaba v tujini povratno oplaja tehnologijo, kar pa je odvisno od tehnološke ravni okolja, v katerem se takšna tehnologija uporablja. Torej, bolj kot je okolje razvito, boljši so povratni vplivi. Svetličič (1996, 218) še dodaja, da so bila transnacionalna podjetja nekdaj le dobavitelji tehnologije, danes pa nastopajo kot globalni organizatorji ekonomskih sistemov, vključno s tehnološkim razvojem.

2.4 Industrijska revolucija V kolikor ni drugače navedeno, je poglavje, ki je pred nami in se navezuje na obdobje med leti 1750 do 1850, povzeto iz knjige Kronika človeštva, avtorja Bodo Harenberga. V drugi polovici 18. stoletja se je gospodarsko življenje začelo spreminjati vedno hitreje. Mai (2002, 95) navaja, da gre za najtemeljitejši preobrat v človeških življenjskih razmerah od začetka poljedelstva in stalne naselitve naprej, kar poimenujemo industrijska revolucija. Industrijska revolucija je povzročila ogromno sprememb v družbi, kakor tudi v svetu, saj so se razvile povsem nove oblike prevozov in komunikacij. Ne preseneča toliko dejstvo, da so zametki industrijske revolucije ravno iz Velike Britanije, saj je bila država s sorazmerno stabilnimi notranjo-političnimi razmerami, neodvisna od notranjih carin in imela je tudi trden bančni sistem. Velika prednost Velike Britanije pa je bila njena strateška lega, ki ji je omogočala notranjo in čezmorsko trgovanje. Anglija je kot vodilna pomorska in kolonialna sila na svetu zelo obogatela. Za industrializacijo pa je bil odločilnega pomena razmah naravoslovnih znanosti. Industrijska proizvodnja je postala gibalo gospodarskega razvoja in vir gospodarske rasti. James Watt je leta 1775 zgradil prvi parni stroj, ki je močno zaznamoval svet. Uporabljali so ga v industriji, v rudnikih za izčrpavanje vode, za pogon kovaških kladiv, mehov, tkalnih strojev. Parni stroj ni človeku le olajšal delo, na nekaterih področjih ga je celo nadomestil. Okoli leta 1800 je bilo v pogonu že kakih 1000 parnih strojev. Na začetku sta bili gonilni sili tekstilna industrija in uporaba premoga za parni pogon, na drugi razvojni stopnji pa je gospodarstvo poganjala gradnja železnice. Železniški promet je v primerjavi s prejšnjimi vrstami prometa, bil izredno hitrejši in zanesljivejši, prav tako pa je povečal potrebe po premogu in železu. Jeklarstvo je v drugi fazi industrijske revolucije postalo ključna industrija. Gradnja železnice ni samo pritegnila kapitala, ampak je vplivala

26

in spremenila trg kapitala. Razvijati so se začele delniške družbe in nove skupine lastnikov kapitala, ki je znala z dobičkom vlagati denar. Ena izmed posledic je bila izrazita delitev in razmejitev dela med posameznimi proizvodnimi obrati, strojna izdelava pa je podredila človekovo delo stroju. Smith (2010, 11) je dejal, da največji napredek produkcijskih moči ter večino izurjenosti, spretnosti in preudarnosti, s katero se vodi ali opravlja delo, prispevajo učinki njegove delitve. Industrijski tempo, ki so ga narekovali stroji in hrupne tovarne, so pripeljali do brezposelnosti, socialne bede, številnih bolezni, epidemij. Francoski učenjak Alexis de Tocqueville je po obisku v Manchestru zapisal: »Civilizacija sama ustvarja svoje čudeže in civiliziran človek je skoraj spet postal divjak«. Zunaj Velike Britanije se je pozneje začel nov gospodarski razvoj. Industrializacija je v prvi tretjini 19. stoletja najprej zajela Belgijo, Nizozemsko, Francijo in Švico, sredi stoletja Nemčijo in postopoma ostale evropske države. Vodilne gospodarske države do konca 19. stoletja so bile Velika Britanija, Nemčija in Združene države Amerike, kjer je podlaga za gospodarski razmah nastala šele z množičnim priseljevanjem po letu 1850. Gradnja železnice je poleg črpanja nafte spodbudila razvoj obsežne težke industrije in tako pospeševala razvoj kapitalizma. Industrijska revolucija je tako ali drugače vplivala na razvoj v industrijskih državah. Pojavili so se plemiči, kmetje, mali podjetniki, kakor tudi lastniki kapitala in mezdni delavci. Ne smemo pa pozabiti omeniti razmaha podjetnikov, ki so se zanimali za tehnične novosti. Teoretični temelj nove gospodarske naravnanosti je predstavil škotski ekonomist Adam Smith (1723-1790). V prvem poglavju svojega dela Bogastvo narodov (1776) je definiral vprašanje delitve dela in vpliv te delitve na inovativnost dela. Prav tako pa je Smith povezal tehnološke spremembe z gospodarsko rastjo. Meni namreč, da je delitev dela pogoj in značilnost procesa industrializacije in poglavitni temelj za dvig produktivnosti dela. V knjigi, ki se nanaša na vzroke državne blaginje, si je prizadeval za svobodno delovanje gospodarskih sil. Na trgu ponudba in povpraševanje odloča o ceni blaga in količini, ki jo je potrebno proizvesti. Stanje harmonije med zasebnimi interesi in splošnim dobrim je poimenoval »nevidna roka«. Slednje pomeni, da naj država v ekonomski proces ne posega, saj bi sicer motila »prosto igro ekonomskih sil«.

2.5 Tehnologija v vlogi pogajalca mednarodne vpetosti Znanstveno-tehnični in tehnološki razvoj mora potekati na svetovni oz. globalni ravni, prav tako pa mora temeljiti na enakopravnih mednarodnih ekonomskih odnosih. Prioritetni cilj na področju tehnologije je premostiti razlike v razvitosti in zmanjšati prepad pri uporabi vse razpoložljive tehnike in tehnologije. Znanstveno-tehnični in tehnološki razvoj je (Vrhunec, 1989, 17):

− proces, ki pospešuje krepitev proizvajalnih sil in razvoj svetovnega znanja in bogastva,

27

− proces, ki spreminja svetovno gospodarsko strukturo, − proces, ki omogoča vključevanje narodnega gospodarstva v svetovni gospodarski

prostor, − proces, ki spreminja značaj mednarodnih ekonomskih odnosov.

Vrhunec (1989, 16) navaja, da je napredek znanosti in tehnologije tisti infrastrukturni materialni tehnični pogoj, ki omogoča, da ljudje, narodi, države vstopajo v medsebojne odnose in da se svet povezuje ter sodeluje. Svet tako postaja vse bolj povezana celota, kar omogočajo razvoj prometa, informacij in telekomunikacij. Na sliki 2 prikazujemo sintezo glavnih faktorjev oz. dejavnikov, ki vplivajo na proces transformacije. Roman in Puett (1983, 50) prikažeta naravne odnose med politiko, gospodarstvom in tehnologijo. Kot je prikazano na sliki, gre za naravno prikrivanje med omenjenimi dejavniki. Dejstvo je, da ni pomembno ali je država razvita ali je v razvoju, bistveno je, da poteka sinteza tako na nacionalni kot mednarodni ravni v sorazmerju na »inputov«, če želimo doseči najboljše »outpute« za vsako državo. Slika 2: Ekonomska, politična, znanstvena in tehnična sinteza

Inputi Proces transformacije Output Produktivnost Politične odločitve Proračun Odločitve gospodarstva

Tehnološke odločitve Naravni viri Endogeni/eksogeni Nacionalne odločitve faktorji Vir: Roman in Puett 1983 Simon (2010, 309) pravi: »Vizionarstvo, inovativnost in dovršenost, odprtost za tveganje ter vrhunsko znanje in izkušnje ne premikajo le meja razvoja dejavnosti, ampak tudi večajo sposobnost preživetja«.

Gospodarska politika

Politične težnje

Znanost in tehnologija

28

Tehnično-tehnološka struktura predstavlja materialno podlago za razvoj mednarodnih ekonomskih odnosov. Prav tako se krepi soodvisnost in medsebojna povezanost v svetu ter možnost nadvlade in izkoriščanja za tistega, ki je močnejši in bolj razvit. Omeniti je potrebno tudi Fagerbergerjev (1988, 432-457) prispevek na področju konvergence oz. divergence v stopnjah rasti med državami. Gospodarski razvoj spremljajo inovacije, ki povečujejo gospodarske in tehnološke razlike med državami in imitacija ali difuzija, ki jih zbližuje.

Gospodarska rast je potemtakem odvisna od naslednjih dejavnikov:

− ustvarjanja nove tehnologije v državi, − razvoja zmogljivosti znotraj države za izkoriščanje razpoložljivih tehnologij, ne

glede na njihov izvor, − difuzije tehnologije iz tujine.

Fagerberger je tezo preizkusil na modelu 27 držav. Posebno pozornost je namenil odnosu med produktivnostjo, stopnjami rasti bruto domačega proizvoda, naložbami v R&R ter številu patentov. V raziskavo so bile vključene štiri skupine držav glede na stopnjo produktivnosti in tehnološko raven. Tako Fagerberger (ibid., 451) pride do zaključka, da so razlike v tehnološki dejavnosti ključni razlog za razlike v stopnji rasti. Manj razvite države bi lahko dohitele razvite države ob dejstvu, da ni dovolj zgolj kombinacija uvoza tehnologije in investicij, ampak morajo države nujno povečati tudi lastno tehnološko dejavnost. Vsi ti dejavniki pa nujno potrebujejo takšno ekonomsko politiko, ki omogoča pravo razmerje med zaščito novih industrij in spodbujanjem zunanje konkurence.

29

3 GLOBALIZACIJA

3.1 Opredelitve pojmov, povezanih z globalizacijo

3.1.1 Definicija globalizacije

Besedo globalizacija zelo velikokrat slišimo, saj se o njej neprestano razpravlja in postaja v zadnjem času precej popularen pojem, tako v akademskih, političnih in drugih krogih. Lahko bi rekli, da je fenomen današnjega časa, da je realnost in da je proces, ki traja in bo trajal tako dolgo, dokler ga bomo sami poganjali. Kaj pa sploh to je oz. ali dovolj dobro poznamo vsebino globalizacije? Gre za aktualni pojav današnjega časa, ki označuje raznolikost, globalnost in multidisciplinarnost. S seboj prinaša pomembne spremembe; tako pozitivne, kot negativne. Prav gotovo pa globalizacija ne zajema zgolj povezovanja svetovnih trgov in kapitala, pač pa se odvija tudi na drugih vsebinskih področjih, kjer želimo izpostaviti tehnologijo kot predmet oz. glavno tematiko magistrskega dela. Vplivi globalizacije so vidni tudi na družbenem področju, v znanosti, kulturi. Omeniti želimo tudi dejstvo, da se odvija na različnih ravneh, ne samo nacionalni ali mednarodni, ampak tudi na regionalni in lokalni. Globalizacija je težko opredeljiv pojem, čeprav dandanes ni problem najti definicijo globalizacije, saj jih imamo obilico. Problem se nam pojavi pri poplavi definicij, saj se medsebojno precej razlikujejo. Nekatere opredelitve izpostavljajo zgolj ekonomsko globalizacijo, druge se opirajo na neekonomske razsežnosti. Smith in Baylis (1997, 7-11) se strinjata, da se pojav globalizacije najbolj izrazito kaže na gospodarskem, socialnem in političnem področju. Globalizacijo lahko definiramo kot naraščajočo povezanost in medsebojno odvisnost v sodobnem svetu. Lahko bi rekli, da nastaja omrežje medsebojnih interakcij na vseh področjih, od gospodarskega do ekološkega, kulturnega in varnostnega (Brglez in Zajc 2004, 213). Gre za izredno interdiscipliniran pojem, ki ga povezujemo s kompleksnimi političnimi, ekonomskimi, kulturnimi, strateškimi in ideološkimi spremembami in dogajanji na ravni svetovne politike.

3.1.2 Oblike globalizacije

Poglabljanje globalne povezanosti med ekonomskimi subjekti v obliki širjenja mrežnih povezav, tokov, transakcij in odnosov, ki prehajajo meje držav in družb v sodobnem mednarodnem gospodarskem sistemu, lahko pojmujemo kot globalizacija (McGrew 1998, 302). Na sliki 3 prikazujemo različne oblike globalizacije. Že sama beseda nam pove, da pojav ni prostorsko omejen, saj nas »globalno« asociira na »svetovno«. Torej, gre za ekonomski

30

fenomen oz. proces, ki ga živimo. Domače dogajanje tako postaja vse bolj vpeto in odvisno od dogajanj v svetu. Slika 3: Oblike globalizacije

Vir: Scholte 2000

31

Svetličič (1996, 77) navaja, da je globalizacija pozitiven razvojno koristen proces, ki pospešuje razvoj posameznih držav in celotne blaginje. Waters (1995) globalizacijo definira kot proces tranzicije družbe v tretje tisočletje. Pojmuje jo kot socialni proces z naslednjima dvema značilnostma:

− Vpliv geografskih razlik na socialne in kulturne vidike se zmanjšuje oz. izginja. − Ljudje se vse bolj zavedajo, da se oddaljujejo.

Globalizacija temelji na geografskem (premagovanje razdalj) in organizacijskem vidiku (mednarodna integracija), njena glavna ideja pa pravi, da svet postaja vse bolj homogen in da razlike med nacionalnimi trgi vse pogosteje in hitreje izginevajo (Dubrovski 2006, 49).

3.2 Značilnosti globalizacije »Globalizacija pelje v tolikšni tempo strukturnih sprememb, da jih vse več ljudi ne more zdržati,« navede Tyll Necker (Martin in Schumann 1997, 179). Torej, povzamemo lahko, da so dinamičnost, hitrost in tempo glavne karakteristike procesa globalizacije. Giddens (2002, 10-13) opredeli globalizacijo kot ne izključno ekonomski pojav, ampak tudi kot politični, kulturni in tehnološki, na katerega najbolj vplivajo spremembe na področju komunikacij. Prav tako dodaja, da globalizacija ni zgolj stvar velikih sistemov (svetovni finančni sistem), ampak je stvar posameznika, saj pomembno vpliva na intimne in individualne aspekte našega življenja (družinske vrednote). O globalizaciji lahko začnemo govoriti takrat, ko se industrija preliva iz nacionalne v globalno, ko podjetja prenehajo proizvajati na domačem trgu za doma in za svet, pač pa pričnejo proizvajati ene izdelke za ves svet (Svetličič 1996, 83). Dubrovski (2006, 49) navaja, da globalizacija zahteva globalno konkurenčnost, kar pomeni, da nacionalna konkurenčnost za razvoj in preživetje ni več dovolj. Globalizacija odpira še ne videne priložnosti za rast, celo za majhne družbe (Simon 2010, 107). Posledice globalizacije so vidne, saj se proizvodne in prodajne lokacije ves čas premikajo in to se bo še nadaljevalo. Globalizacija oz. globalna usmeritev omogoča podjetjem izkoriščanje konkurenčne prednosti na globalni ravni. Globalna usmeritev zahteva od podjetja izpolnitev naslednjih kriterijev (Jurše 1993, 27):

− Korenite spremembe v organiziranosti podjetja. − Koordinacijo različnih aktivnosti podjetja v svetu z vidika koncepta globalne

konkurenčnosti. − Sposobnost prilagajanja zahtevam in posebnostim v posameznih državah.

Simon (2010, 107) navaja, da danes družbe že pošiljajo razvojne projekte na drugo stran planeta, da bi pospešile razvoj inovacij. Slednje ni več problem, saj je ena izmed najpomembnejših lastnosti zadnjih let nepredstavljiv razmah in izboljšanje svetovne komunikacije. Telekomunikacije, internet in letalski prevoz omogočajo dostop do najbolj odmaknjenih krajev sveta. Stroški telekomunikacij so postali zanemarljivi. Lahko bi rekli,

32

da vlada splošna evforija o izginjanju razdalj in časovnih razlik. Tehno-globalizem predstavlja globoko interakcijo med tehnologijo in globalizacijo, ki spodbuja podjetja k izvajanju radikalnih sprememb v organizacijskih strukturah in v medpodjetniškem sodelovanju in povezovanju (OECD 1991, 45). Pri tem je informacijska tehnologija osrednja točka oz. infrastruktura globalizacije.

3.2.1 Politološka delitev globalizacije

Svetličic (2004, 28) predstavi vlogo globalizacije v obliki petih skupin: � Globalizacija je internacionalizacija

Predstavlja naraščajočo mednarodno izmenjavo in medsebojno odvisnost. Dokaz za to so ogromni trgovski in kapitalski meddržavni pretoki in intenzivnejša mobilnost med državami, ki vključuje ljudi in ideje.

� Globalizacija je liberalizacija Gre za proces mednarodnega ekonomskega povezovanja in delovanja, kar pomeni, da globalizacija odpravlja ovire med državami.

� Globalizacija je univerzalizacija Predstavlja povezovanje kultur in globalni humanziem; kot primer navajamo uveljavljanje gregorijanskega koledarja, kitajskih restavracij, širjenje avtomobilizma in dekolonizacija.

� Globalizacija je vesternizacija ali modernizacija Gre za družbene strukture modernosti oz. za širjenje modernosti po vsem svetu, za širjenje kapitalizma, racionalizma; kot primer navajamo Mc'Donalds, Hollywood, CNN.

� Globalizacija je deteritorizacija ali širjenje suprateritorialnosti Predstavlja proces preoblikovanja prostorske organizacije družbenih odnosov in transakcij, kar pomeni, da družbenega prostora ne obvladujejo več teritorialni prostori, teritorialne razdalje in teritorialne meje.

3.2.2 Teze globalizacije

Pri proučevanju globalizacije srečamo različne teorije oz. teze, ki jih v nadaljevanju opredeljujemo (Brglez in Zajc 2004, 311):

1. Hiperglobalistična teza poudarja, da nas je globalizacija pripeljala v boljši svet in da se svet razvija v eno politično, ekonomsko in družbeno enoto.

2. Skeptična teza trdi, da je globalizacija le izmislek kapitalistov in znanstvenikov in da ne prinaša nič novega v primerjavi s preteklimi zgodovinskimi obdobji.

3. Transformacijska teza pa navaja, da je globalizacije le eno od obdobjih v človeški zgodovini in tako poskuša analizirati gonilne sile globalizacije in njihove vplive.

3.3 Faze globalizacije

Globalizacija in njene razsežnosti so fenomen modernega časa. Iz tega naslova se nam poraja vprašanje kje sploh začeti oz. nas zanima, kdaj je globalizacija dobila svoje mesto v

33

ekonomski teoriji? Prvič je bila globalizacija omenjena leta 1985, ko je Theodore Levitt z njim poimenoval sodobne spremembe, ki so se zgodile v zadnjih dveh do treh desetletjih na področju mednarodnega gospodarstva. Pojem globalizacija je tako zamenjal pojme, kot so soodvisnost, mednarodna integracija in internacionalizacija (Svetličič 1996, 71). Sam koncept globalizacije ni nov, saj se večina strokovnjakov strinja, da je globalizacija dolgotrajni proces, ki pa je postal še posebej intenziven v zadnjih letih. Zametki prave globalizacije segajo v obdobje med leti 1850 in 1950, saj je prišlo do pojava komunikacijskih tehnologij (telegraf, telefon), pojava prvih mednarodnih podjetij, nastanka globalnih trgov. Pojavijo se tudi mednarodne organizacije na svetovni ravni. Ob vsem tem Scholte (2000, 65-74) izpostavi dejstvo, da gre zgolj za začetke globalizacije in da se obseg teh pojavnih oblik ne more primerjati s pojavi v dvajsetem stoletju. Nadalje Scholte (ibid., 62) proces globalizacije v grobem razdeli v tri faze, in sicer prva faza, ki je bila pred pol tisočletja, drugo fazo uvršča sredi 19. stoletja in tretjo fazo, ki traja od šestdesetih let preteklega stoletja. Slednja faza zajema globalne odnose, ki dosegajo najširše razsežnosti. Globalna zavest je bila prisotna že dolgo nazaj. Začetke globalizacije lahko razdelimo v tri sklope (Mittelman 2000, 18-19):

− Prvi sklop sega v začetke civilizacije pred pet tisoč leti. − Izvore globalizacije lahko povežemo z razvojem kapitalizma v Zahodni Evropi v

16. stoletju, kar je prineslo pomembne spremembe v razmerju med kapitalom in delom, ves proces pa je zaznamoval tehnološki razvoj.

− Tretji sklop navaja, da se je sam kapitalizem precej spremenil v zadnjih nekaj desetletjih in posledično zaznamoval nove razmere v svetu.

Zanimivo delitev globalizacije pa predstavi Robertson (1992), ki trdi, da je evropska globalizacija osrednji nosilec razvoja globalizacije. Sam razvoj globalizacije razdeli na pet faz:

1. Zarodna faza Velja za Evropo v obdobju med leti 1400 in 1750, ko nastanejo prve državne skupnosti. Ostale značilnosti zarodne faze so katoliška cerkev, enotni koledarski sistem zahodnega sveta, kolonializem, pojavijo se tudi prvi zemljevidi celotnega sveta.

2. Začetna faza Značilna za Evropo v obdobju med leti 1750 in 1875, ko pride do prvih idej o internacionalizmu in univerzalizmu ter do razmaha mednarodnih razstav in mednarodnopravnih konvencij. V začetni fazi pride do nastanka velikih nacionalnih držav, vključno z državljani in potnimi listi, ki začnejo med seboj navezovati diplomatske odnose.

3. Odskočna faza Tretja faza je bila med leti 1875 in 1925, ko pride do velikih mednarodnih migracij in nastanka večjih držav tudi izven evropskega prostora. Pojavi se zavest o enem svetu in začne se prva svetovna vojna, ki je po teoriji tista, ki je zajela ves svet. Glavne karakteristike odskočne faze so porast mednarodnih komunikacij, kulturnih povezav, športnih prireditev, razvije se tudi enotni svetovni koledar.

4. Faza boja za hegemonijo

34

Fazo boja za hegemonijo uvrščamo med leti 1925 in 1969, ko pride do nastanka Organizacije združenih narodov in Društva narodov. V času četrte faze se začneta druga svetovna vojna in hladna vojna, prav tako pa je prišlo do pojava tretjega sveta in gibanja neuvrščenih.

5. Faza negotovosti Peto fazo razvoja globalizacije pa uvrščamo v obdobje med leti 1969 in 1992, za katero je značilna organiziranost na podlagi spola, etičnosti, rase in spolnih preferenc. Po padcu berlinskega zidu in koncu komunizma v vzhodni Evropi po letu 1989 in prvi Zalivski vojni leta 1991 postanejo mednarodni odnosi še kompleksnejši. V fazi negotovosti pride do zavedanja, da so okoljevarstveni problemi v domeni celotnega sveta in da je omenjeno problematiko nujno obravnavati na globalni ravni.

3.4 Gonilne sile globalizacije Hobsbawm (2000, 62-63) navaja, da globalizacije ne moremo enačiti zgolj z oblikovanjem globalnega gospodarstva, saj v osnovi temelji na odstranjevanju tehničnih ovir. Slednje pomeni odpravo časovnih omejitev in razdalje. In ravno dejstvo, da se je gospodarstvo razmahnilo na svetovno raven, lahko pripišemo napredku na področju transporta in komunikacij. Med gonilne sile globalizacije lahko v grobem uvrstimo potrebo po mobilnosti delovne sile, znanja in kapitala, kakor tudi liberalizacijo zunanjetrgovinskih odnosov med državami (Kovačič 1998, 8). Odnosi so tako kompleksni, da razmahu globalizacije ne moremo pripisati zgolj en razlog, na primer tehnologijo, kapitalizem, imperializem. Razlogi so med seboj dodobra prepleteni, povezani, odvisni in skupaj ustvarjajo pogoje za porast suprateritorialnosti (Scholte 2000, 90). Na razvoj globalizacije so vplivali faktorji, ki jih navajamo v nadaljevanju (Dubrovski 2006, 50-51):

− Tehnološki razvoj, ki postaja vse bolj stalen in intenziven ter tako izpopolnjuje področje komunikacij (informacijska tehnologija, logistika in telekomunikacije).

− Vse večje število držav, ki iz zaprto družbeno-političnih in gospodarskih sistemov prehajajo na mednarodne tržne sisteme. Predhodni sistemi so bili ovira za sproščeno trgovino, medtem ko pa tržni sistemi vplivajo na zmanjšanje ali ukinjanje carinskih barier.

− Ekspanzija na področju gospodarstva, ki je merjena s stopnjo rasti bruto družbenega proizvoda, se preusmerja od razvitih držav v dežele v razvoju.

− Odpiranje carinskih meja za vse lažji pretok blaga, kapitala, tehnologije in know-howa ponuja priložnosti za podjetja na novih trgih in omogoča konkurentom, da vstopajo na trge teh podjetij.

− Na svetovni ravni se pričakovanja odjemalcev glede kakovosti izdelkov in cen spreminjajo oz. povečujejo (homogenizacija potreb).

− Zaradi obstoječih regionalnih razlik glede dostopnosti materialov, sestave stroškov, stopnje rasti in zahtevanih veščin, se povečuje mednarodno sodelovanje oz. izmenjava med državami in podjetji (strateška zavezništva in partnerstva).

35

Med dejavnike, ki spodbujajo razmah globalizacije Dadalos (2009) prišteva tudi tehnologijo, katera je predmet našega magistrskega dela. Na sliki 4 prikazujemo še ostale vzroke za spodbujanje globalizacije. Precej intenzivno so se strokovnjaki začeli ukvarjati s pojmom globalizacije po koncu hladne vojne. Globalizacije je pravzaprav čas, ki ga živimo. Slika 4: Vzroki za spodbujanje globalizacije

Vir podatkov: Dadalos 2009 Globalizacija se pojavlja na štirih ravneh (Dubrovski 2006, 52-53):

− Na svetovnem nivoju: globalizacija se nanaša na vse večjo in intenzivnejšo ekonomsko odvisnost med državami, kar se odraža v mednarodni menjavi izdelkov, storitev, kapitala, tehnologije in know-howa.

− Na nivoju določene države: globalizacija predstavlja obseg mednarodnih povezav gospodarstva države z gospodarstvom na svetovni ravni.

− Na nivoju določene industrije: globalizacija zajema stopnjo odvisnosti in povezanosti konkurenčnega položaja industrije iz ene države z industrijo druge države.

− Na nivoju določenega podjetja: globalizacija se nanaša na obseg prihodkov iz naslova udeležbe na mednarodnem področju z izdelki, storitvami, kapitalom, tehnologijo in know-howom.

Razmah globalizacije ne bi bil tako obsežen, če ne bi bilo v tem času takšnega izrazitega tehnološkega napredka na področju komunikacij, transporta in prenosa podatkov (Scholte 2000, 99). Velike tehnološke spremembe so temelj globalizaciji. Ali obratno, saj je pri tej večni dilemi odločilna subjektivna presoja vsakega posameznika. Dejstvo pa je, da se

36

velike tehnološke spremembe ne bi zgodile v takšni meri brez strukturnih dejavnikov (racionalizem, kapitalizem).

3.5 Dejavniki ekonomske globalizacije Ekonomska globalizacija predstavlja integracijo nacionalnih gospodarstev v mednarodno gospodarstvo preko trgovine, tujih neposrednih investicij, kratkoročnih pretokov kapitala, pretokov tehnologije in mednarodne migracije delavcev in ljudi (Bhagwati 2004, 3). Ekonomska globalizacija je plod tehnološke revolucije, mednarodne trgovine, delovanja podjetij na svetovni ravni, tujih investicij in povečanega obsega informacij. Kellner (2002, 287) navaja, da je tehnološka revolucija predpostavka globalne ekonomije in svobodnega pretoka blaga, informacij in ljudi. Posledično globalizacije ne moremo razumeti brez dobrega poznavanja znanstvene in tehnološke revolucije. Z gotovostjo lahko trdimo, da se je gospodarski razvoj premaknil v smeri iz industrijskega k postindustrijskemu. Glavna značilnost informacijske družbe pa so prav gotovo informacije oz. njihov povečan pomen, hitrejši pretok in širši dostop. Ekonomska globalizacija se nanaša na dva pojma, in sicer ekonomsko integracijo in tržno deregulacijo. Ekonomska integracija vključuje zmanjševanje nacionalnih ovir za trgovino, investicije in finančne storitve; tržno deregulacijo pa bi lahko poimenovali tudi ekonomska liberalizacija, saj pomeni zmanjševanje vloge držav pri reguliranju ekonomske dejavnosti (Economic Globalization 2006). Glavni akterji ekonomske globalizacije so podjetja, banke, investitorji, države in mednarodne organizacije. Lahko bi rekli, da ideja ekonomske globalizacije temelji na dejstvu, da nacionalna gospodarstva postajajo del globalne ekonomije, saj gre za razmah multinacionalnih podjetij, internacionalizacije proizvodnje in prostega pretoka kapitala. Pomembni dejavniki ekonomske globalizacije so svetovne blagovne znamke, multinacionalna podjetja, svetovni televizijski mediji, prav tako pa tudi liberalizacija pretoka blaga in storitev ter vse večji pomen transporta, ki omogoča hiter prevoz blaga iz enega dela sveta na drugega (McGrew 1998, 17). Na trende v globalizaciji vpliva veliko dejavnikov, med katerimi želimo izpostaviti naslednje tri (Hedley 2002, 6-39; Kenda 2003, 278-280):

− tehnološki dejavniki, − liberalizacija mednarodne trgovine, − organizacijske spremembe.

V magistrskem delu preučujemo vpliv tehnologije na globalizacijo. Iz tega naslova smo se osredotočili zgolj na tehnološke dejavnike globalizacije, ki jih v nadaljevanju tudi predstavljamo.

37

3.6 Tehnološki dejavniki globalizacije Nove tehnologije so temelj za prenos znanja in informacij. Pospešen razvoj tehnologije je pozitivno doprinesel k razvoju sveta na globalni ravni, ljudje lažje potujejo, komunicirajo in poslujejo na mednarodni ravni. Lokacija proizvodnje je vse manj vezana na določen kraj, saj je tehnologija svet skrčila. Vse kar potrebujemo je primerno znanje, ki postaja poglavitni proizvodni dejavnik in nosilec sprememb (Svetličič 1996, 41). Kovačič (1998, 8) navaja, da lahko prihajajočo družbo, ki izhaja iz obstoječe industrijske družbe, odvisne od proizvodnje materialnih dobrin, poimenujemo postindustrijska ali informacijska družba. Govora je o družbi, ki učinkovito uporablja sodobne transportne, informacijske in komunikacijske tehnologije za razvoj novih, informacijsko zasnovanih in podprtih proizvodov, izdelkov in storitev. Med glavne tehnološke dejavnike globalizacije uvrščamo (Hedle 2002, 6-13):

− tehnološki napredek, − izboljšave v transportu in − napredek na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije.

3.6.1 Tehnološki napredek

V drugem poglavju smo se ukvarjali z analizo mesta tehnologije v ekonomski teoriji. Nekaj besed smo namenili tudi tehnološkem napredku. Takoj se nam postavlja vprašanje ali globalizacija pospešuje tehnološki napredek ali je ravno obratno. Kenda (2003, 278) navaja, da je tehnološki napredek dvosmeren, kar pomeni da na eni strani sama globalizacija pospešuje tehnološki napredek, na drugi pa strani pa tehnološki napredek vpliva na dinamiko mednarodnih transakcij in storitev. Prav tako Kolodko (2001, 11) pri opredeljevanju ključnih dejavnikov globalizacije pripisuje tehnološkemu napredku velik pomen, saj zajema četrto industrijsko revolucijo, ki razširja informacijsko tehnologijo na vsa področja delovanja. Slika 5: Dinamika tehnoloških sprememb

Vir: Čavničar 2003

38

Na sliki 5 prikazujemo dinamiko tehnoloških sprememb skozi zgodovino do leta 2000. Opazimo lahko, da do velikih tehnoloških sprememb na globalni ravni prihaja v vse krajšem času. Strokovnjaki ugotavljajo, da 80 % vseh izdelkov, ki jih bomo uporabljali v letu 2020, sploh še ni izumljenih. Tehnološki napredek je tisti, ki omogoča globalno proizvodnjo, povečuje pretok blaga in omogoča nove načine organiziranja pretoka blaga (Shangquan 2000, 2). Tehnologija je od osemdesetih let prejšnjega stoletja bistveno vplivala na pogoje konkurenčnih prednosti na svetovnem trgu. Produktivnejši so tisti, ki razpolagajo z modernejšo tehnologijo od svojih tekmovalcev. Prav tako so produktivnejši tisti, ki so sposobni z boljšo tehnologijo proizvesti enake izdelke ceneje in se tako hitreje odzovejo na želje kupcev (Jaklič in Svetličič 2005, 9).

3.6.2 Izboljšave v transportu

Vpliv globalizacije je viden skozi zgodovino, prav gotovo pa bodo njeni vplivi izraziti tudi v prihodnjem stoletju. Povzročala bo globoke spremembe v smislu tehnoloških inovacij, vplivala bo na mobilnost ljudi. Svet je postal izredno bogat, kar povezujemo z dejstvom, da si ljudje lahko privoščijo ogromno stvari (Hobsbawm 2000, 73). Iz tega naslova ne smemo pozabiti na pomen tehnoloških sprememb na področju transporta, saj smo v zadnjih desetletjih priča strmemu upadanju stroškov. Slika 6: Upadanje stroškov prevoza v obdobju od leta 1920 do leta 1990

Vir: Global Policy Forum 2002 Dejstvo je, da so tehnološke inovacije v transportu vplivale na zmanjševanje časovnih in prostorskih ovir. Na sliki 6 prikazujemo upadanje stroškov transporta v obdobju od leta 1920 do leta 1990. Izpostavljena sta ladijski in zračni transport. Revolucija s kontejnerizacijo in hiter razvoj informatike sta povzročila znižanje stroškov v transportu. Drastično zmanjšanje transportnih stroškov je pozitivno vplivalo na razmah mednarodne menjave in mednarodne proizvodnje (Svetličič 1996, 48).

39

Proizvodi in storitve, ki v preteklosti niso bili prisotni na drugem koncu svetu, danes konkurirajo na mednarodnih tržiščih. Slednje pa gre v prvi vrsti pripisati padcu transportnih stroškov, saj so danes stroški prekooceanskega ladijskega transporta le polovico stroškov v primerjavi z letom 1930. Nadalje so stroški zračnega prometa ena šestina stroškov iz leta 1930 in telekomunikacije le en odstotek stroškov iz leta 1930 (Shangquan 2000, 2). Kontejnerizacija je omogočila pospešitev pretovarjanja blaga. Zupančič (2006, 14) meni, da so bili prihranki pri pretovarjanju najbolj izraziti v pomorskem prevozu. Na sliki 7 prikazujemo globalno krčenje v smislu spreminjajočih transportnih tehnologij na dejansko razdaljo.

Slika 7: Učinki spreminjajočih transportnih tehnologij na dejansko razdaljo

Vir: Dicken 1992 V obdobju med leti 1500 in 1840 je bila največja povprečna hitrost konjskih kočij in jadrnic komaj 10 milj na uro, med leti 1850 in 1930 je bila povprečna hitrost parnih lokomotiv 65 milj na uro. Nadalje je propelersko letalo v 50. letih dosegalo povprečno

40

hitrost 300-400 milj na uro, v 60. letih pa je bila povprečna hitrost reaktivnega potniškega letala med 500-700 milj na uro.

3.6.3 Napredek na področju informacijske-komunikacijske tehnologije

Brez dvoma lahko trdimo, da je prav napredek informacijskih tehnologij imel največji vpliv na globalno gospodarstvo (Hanna et al. 1995, 7). Telekomunikacije so del gospodarske infrastrukture in predstavljajo enega izmed osnovnih pogojev za gospodarski razvoj. Informacijska tehnologija omogoča zbiranje, obdelavo in prenos informacij z izjemno hitrostjo in nizkimi stroški. Slednje dejstvo vpliva na povečevanje produktivnosti ter pozitivno vpliva na kakovost in učinkovitost storitev. Strokovnjaki pripisujejo informacijskim tehnologijam enak vpliv, kot ga je imela prva industrijska revolucija (ibid., 7). Razmah informacijskih tehnologij ni vplival zgolj na strukturne spremembe znotraj posameznih industrijskih panog, pač pa je njen vpliv viden tudi na področju sektorskih sprememb. Bučarjeva (2001, 134) navaja, da informacijske tehnologije prinašajo podjetju nove izzive na tehnološki, organizacijski in upravljavski ravni. Tako so nove oblike poslovanje posledica informacijskih tehnologij, prav tako pa globalizacija zahteva ustrezne tehnološke rešitve. Za doseganje optimalnih rezultatov pa je nujno intenzivno uvajanje in uporaba novih tehnologij v celotnem družbeno-ekonomskem prostoru. Informacijsko tehnologijo povezujemo z naslednjimi pojmi:

− vitka (angl. lean) proizvodnja, − pravočasna dobava (angl. just in time), − izločevanje posameznih delov proizvodno-poslovnega procesa iz podjetja (angl.

outsourcing), − popolno obvladovanje kakovosti (angl. total-quality management), − reinženiring poslovnih procesov, − strateško poslovanje, − omrežno delovanje (angl. networking).

Med prednosti, ki jih podjetja pričakujejo od informacijskih tehnologij, uvrščamo naslednje (Antonelli 1995, 83):

− mobilnost proizvodnje, − izboljšan dostop do večjega števila virov, − globalni vidik nabave, − zmanjšanj čas dobave, − večje možnosti za sodelovanje med različnimi podjetji, − večja prilagodljivost proizvoda potrošniku, − boljši nadzor kakovosti, − zmanjšanje zalog končnih proizvodov.

41

Informatizacija družbe in ustvarjanje informacijskih omrežij omogočata krepitev konkurenčnosti. Slednje je omejeno le na člane omrežij oz. na tiste, ki imajo dostop do teh informacij, ostali so obsojeni na zaostajanje. Svetličič (1996, 47) navaja, da je informatizacija družbe in priključevanje v svetovne mreže temeljni predpogoj za izboljšanje položaja države na globalnem trgu. Na sliki 8 prikazujemo, kako občutno so se znižali stroški komunikacij in računalniške tehnologije v obdobju od leta 1920 do leta 1990. Leta 1966 je prekoatlantski telefonski kabel bil sposoben sočasno prenašati 138 telefonskih pogovorov med Evropo in Severno Ameriko. Danes je povsem drugače, saj optični kabli prenašajo tisočkrat večji promet. Slika 8: Znižanje stroškov komunikacij in računalniške tehnologije

Vir: Global Policy Forum 2002 Realna cena računalnika je padla med leti 1982 in 1988 za 28 % letno, prav tako pa se je izboljšala kakovost teh storitev. Kot je razvidno iz grafa, so padle tudi cene telefonskih pogovorov. Omenjene spremembe so povzročile, da je prišlo do tako hitrih in globokih tehnoloških sprememb. Informacije se prav gotovo ne bi mogle prenašati tako široko po vsem svetu, saj bi bile ali predrage ali prepočasne. Telekomunikacije so temelj za uspešno gospodarsko rast, prav tako pa so eden najučinkovitejših ter relativno poceni dejavnikov za povečevanje gospodarske rasti. Razvoj informacijske tehnologije in telekomunikacij oz. razvoj računalniške tehnologije in informacijskih sistemov so omogočili, da postaja kapital visoko mobilen, cena transakcij pa bistveno nižja. Povečala se je tudi učinkovistost oz. produktivnost delovne sile in znižali so se stroški materiala. Razvoj komunikacijske tehnologije vpliva na povečano ponudbo informacij, s katerimi je moč razpolagati, kakor tudi na hitrost njihove dostopnosti. Slednje lahko predstavlja konkurenčno prednost, večjo transparentnost trgov in znižanje stroškov. Prav tako Kolodko (2001, 11) navaja, da prihaja do pospešene izmenjave informacij zaradi dramatičnega znižanja transakcijskih stroškov. V letih med 1990 in 2002 opazimo konstantno rast osebnih računalnikov in telefonskih linij, še posebej hitro pa se je povečevalo število internetnih uporabnikov in naročnikov mobilne telefonije, kar je razvidno iz slike 9. Piazolo (2001) navaja sledeče:

42

− število osebnih računalnikov se je povečevalo s količnikom 5,6, − število naročnikov mobilnih linij se je povečevalo s količnikom 90, − število internetnih uporabnikov se je povečevalo s količnikom 192.

Slika 9: Pokazatelji uporabe telekomunikacijskih medijev

Opomba:

Internet users – uporabniki interneta; Mobile cellular subscribers – naročniki mobilne telefonije; Personal computers – osebni računalniki; Main telephone lines – glavne telefonske liniji.

Simboli: a – projekcija; b – ocena.

Vir: Piazolo 2001 Z uporabo informacijskih tehnologij obstaja potencial, da se pospeši proces gospodarskega razvoja (Hanna et al. 1995, 10). Slednje nas pripelje do ugotovitve, da se lahko tisti, ki razpolagajo z moderno tehnologijo, uveljavljajo v svetu. Vse te spremembe zelo hitro in globoko spreminjajo strukturo svetovnega gospodarstva in zahtevajo ustrezno prilagajanje narodnega gospodarstva. Uvajanje informacijskih tehnologij je vplivalo na razmah strukturnih sprememb ne le znotraj posameznih industrijskih panog, ampak tudi na razmah sektorskih sprememb, kjer velja izpostaviti dinamičen razvoj storitvenega sektorja. Inovacije na področju informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij pozitivno vplivajo na položaj znotraj nacionalnih gospodarstev, kakor tudi na položaj v mednarodnih tokovih (Bučar, 2001, 134).

43

V tabeli 1 prikazujemo vsebinske različnosti med staro in novo informacijsko tehnološko paradigmo. Prehod iz ene v drugo tehnološko paradigmo ne zahteva zgolj naložbe v opremo, ampak poglavitne spremembe v profilu znanj delovne sile in spremembo odnosa na vseh ravneh poslovne organizacije (Diebold 1952, povzeto po Freeman 1993, 181). Tabela 1: Sprememba tehno-ekonomske paradigme

Fordistična (stara) Informacijsko-komunikacijsko tehnološka (nova)

Energetsko intenzivna Informacijsko intenzivna Standardizirana Prilagodljiva Razmeroma stabilen niz proizvodov Hitre spremembe v nizu proizvodov Avtomatizacija Sistematizacija Samostojno podjetje Omrežne povezave (networking) Specializirano znanje Večvrstno znanje (multi-skilling) Proizvod s storitvijo Storitev s proizvodom Centralizacija Informiranost in znanje razpršeno Vir: Freeman 1993

3.7 Vrednotenje globalizacije Globalizacijo in njene učinke občutimo v vsakdanjem življenju. Svet je postal ena velika vas, kjer so meje med državami zabrisane.

3.7.1 Prednosti in pasti globalizacije

Globalizacija je s sabo prinesla tako pozitivne kot negativne posledice. Simon (2010, 286) navaja, da se nič v naši dobi in prihodnjih desetletjih sveta ne bo spremenilo bolj kot globalizacija. Družbe imajo izjemno priložnost za rast in to tudi izkoriščajo. Globalni trgi so večji od domačih, internet in sodobni transport pa omogočata izredno dostopnost, tako za velike, kot za majhne družbe. Zajc (2004, 215) izpostavlja naslednje prednosti globalizacije:

− izboljšanje kvalitete življenja ljudi, − povečana izmenjava informacij, − večje razumevanje mednarodnih okoliščin, − povečana sposobnost držav za sodelovanje pri reševanju vedno bolj

internacionaliziranih problemov. Globalizacija je tisti pojav, ki ga v veliki meri spodbujamo prav ljudje, saj naš odnos do njenih razsežnosti narekuje njen tempo. Prav gotovo je globalizacijo moč usmerjati in omejevati njene negativne posledice na vseh področjih, tako znotraj meja držav, kot na svetovni ravni. Globalizacija povzroča neenakomerno porazdelitev dohodka, bogastva in moči, saj koristi le manjšini. Razlike med državami se na ta način povečujejo, čeprav je potrebno omeniti,

44

da odločitve sprejete na nacionalni ravni vplivajo na položaj držav na svetovni ravni. Zajc (2004, 215) navaja, da so države, ki s težavo sprejemajo tveganja pri odločanju, vedno bolj pripravljene oblikovati skupne politike z drugimi državami in tako posledično sodelovati v skupnih gospodarskih, socialnih, okoljevarstvenih in drugih projektih. Temeljne funkcije države sicer ostajajo prisotne in potrebne tudi v prihodnje, vendar nacionalna država ni več sposobna s svojimi instrumenti oz. institucijami reševati vseh sodobnih izzivov (Kennedy 1993). Med prednosti, ki jih prinese globalno poslovanje, Svetličič (1996, 52-53) uvršča naslednji:

− izkoriščanje ekonomij obsega, skupne proizvodnje, razdelitve in intenzivnejše ter globalnejše kombinacije proizvodnih dejavnikov,

− oplajanje svojega znanja z znanjem v tujini, kajti tuja tržišča ponujajo ogromno priložnosti za učenje in za izboljšanje sposobnosti.

3.7.2 Globalizacija kot gonilo rasti

Na vprašanje koliko k rasti dejansko pripomore globalizacija Simon (2010, 88) navede naslednja dva primera:

� Ziemann, vodilni na svetu na področju pivovarniških obratov, ustvari 98 % svojih prihodkov zunaj domačega, nemškega trga.

� Koening&Bauer, ki je številka ena v tiskarskih strojih za denar na globalni ravni, ustvari zunaj domačega trga 95 %.

Glede na omenjena primera ugotovimo, da pomena globalizacije za rast ni mogoče preceniti. Vsaka družba, ki ima ambicije za rast, bi morala izkoristiti prednosti globalizacije. Nadalje se Simon (ibid., 88) sprašuje kateri megatrend je najbolj vplival na naše življenje v zadnjih 50 letih in poda odgovor »informacijska tehnologija«. V kolikor bi si isto vprašanje zastavili čez 50 let, bi bil odgovor »globalizacija«. Dollar in Kraay (2001, 16) sta analizirala skupino 24 držav v razvoju in prišla do ugotovitve, da krepitev mednarodne trgovine države pospešuje rast oz. da globalizirajoče države dosegajo višje stopnje rasti. Glavna in izrazita značilnost globalizacije je različen vpliv in različni učinki na posamezne države. Dejstvo je, da na intenzivnost globalizacije izredno vpliva različen izhodiščni položaj posameznih držav v zgodovini. Iz tega naslova lahko potrdimo, da so slabše razvite države v podrejenem položaju. Pri tem Amoroso (1998, 52-53) izpostavi, da gre zgolj za umetno kreiranje razmerij podrejenosti in odvisnosti, kar pomeni, da so snovalci tega procesa transnacionalna podjetja, glavni igralci so mednarodne institucije (IMF), različna združenja držav razvitega sveta (G7) in vlade centrov globalizacije (ZDA, Japonska, EU). Nadalje Amoroso (1998) izpostavi idejo, da globalizacija vpliva na dodatno večanje razlik in neenakosti v svetu in povzroča izključevanja družbenih skupin in držav. Študije načeloma dokazujejo pozitiven vpliv rasti trgovine na rast, a bi radi omenili pomembne dejavnike, ki jih je ob interpretaciji rezultatov različnih raziskav potrebno upoštevati (Dollar in Kraay 2001, 17):

45

− Delež trgovine v BDP lahko odraža zemljepisne dejavnike (bližina pomembnih tržišč). Slednje pomeni, da male in bližnje države trgujejo več kot velike in oddaljenejše, kar nas pripelje do ugotovitve, da je odprtost posledica zemljepisnega položaja, ne pa samo trgovinske politike.

− Potrebno je upoštevati vpliv trgovinske politike, liberalizacije trgovine, ukrepe domače ekonomske politike, učinke reform.

− Težko je določiti smer vzročnih zvez, saj ne najdemo odgovora na večno dilemo ali trgovina pospešuje rast ali pa rast pospešuje trgovino.

3.7.3 Analiza odnosa med različnimi državami

V tabeli 2 prikazujemo odnos med državami, ki jih razdelimo v štiri skupine glede na osebni dohodek na prebivalca in osnovna sredstva informacijske tehnologije, ki jih razdelimo v pet glavnih skupin. Iz tabele 2 je opazno, da razkorak med državami z nizkim in visokim prihodkom narašča sorazmerno s tehnološkim stanjem komunikacijskih in informacijskim pripomočkov. V državah z nizkim prihodkom, kjer je prihodek na prebivalca manjši od 731 ameriških dolarjev, je informacijska tehnologija temu primerno dostopna oz. razvita. Omenjene države zgolj pri številu televizijskih sprejemnikov na 1000 prebivalcev dosegajo 56 % svetovnega povprečja. Pri ostalih treh indikatorjih informacijske tehnologije pa države z nizkim prihodkom padejo v osenčeno območje, kar pomeni, da ne dosegajo niti 50 % svetovnega povprečja. Države z višjim srednjim prihodkom dosegajo visok odstotek svetovnega povprečje v kategoriji televizijskih sprejemnikov, telefonskih linij, mobilnih telefonov in osebnih računalnikov. Zanimiv je podatek, da omenjene države dosegajo zgolj 26 % svetovnega povprečja pri uporabi interneta. Osenčeni podatki predstavljajo podatke, ki dosegajo zgolj 50 % svetovnega povprečja. V državah z nizkim prihodkom je neosenčeno zgolj področje razširjenosti televizijskih sprejemnikov. Nadalje se državam z nižjim srednjim prihodkom poleg televizorjev pridružijo še telefonske linije (79 % svetovnega povprečja). Izjema so države z visokim prihodkom, kjer so vsa polja neosenčena, saj gre za države z dobro razvito tehnologijo in prihodkom na prebivalca, ki je večji od 9361 ameriških dolarjev. Piazolo (2001) meni, da prihaja do razlik med državami zaradi pomanjkanja računalniške tehnologije, nestabilne električne infrastrukture, nezadostnosti telefonskih priključkov in kapacitet telefonskih linij. Omenjeni faktorji zmanjšujejo razvoj potrebne informacijske tehnologije.

46

Tabela 2: Prihod informacijske dobe (po območjih)

Televizorji na 1000

prebivalcev

Tel. linije na 1000

prebivalcev

Mobilni tel. na 1000

prebivalcev

Osebni računalniki

na 1000 preb.

Internetni strežniki na 1000 preb.

Območje 1998 % svet. povpr.

1998 % svet. povpr.

1998 % svet. povpr.

1998 %

svet. povpr.

1999 %

svet. povpr.

Nizek prihodek (BDP per capita < 731 $)

138 56 37 25 8 15 6.2 9 0.03 0.3

Nizek sred. prihodek (BDP per capita med 731 $ in 3030 $)

227 92 115 79 15 27 24.9 35 0.59 6

Višji sred. prih. (BDP per capita med 3031 $ in 9360 $)

297 120 189 129 75 136 50.3 71 2.47 26

Visok prihodek (BDP per capita > 9361 $)

662 268 567 388 265 482 311.2 441 60.67 643

Svet 247 100 146 100 55 100 70.6 100 9.45 100

Osenčeno območje predstavlja podatke, ki so manjši od 50 % svetovnega povprečja za določen indikator. Vir: Piazolo 2001 Dejstvo je, da se težišče konkurenčne borbe vse bolj odvija na področju najzahtevnejših tehnologij, ki so težje dostopne vsem, poleg tega pa so precej drage. Svetličič (1996, 119) kljub vsemu navaja, da tehnološka superiornost ni več zagotovilo uspešnosti, podjetje mora skočiti na svetovni trg. Pri tematiki, ki jo obravnavamo v magistrskem delu, pa moramo omeniti tudi tehnološki kolonializem. Slednji fenomen predstavlja novo vrsto odvisnosti, ki nastaja zaradi vse večjih razlik med razvitimi državami in državami v razvoju predvsem na tehnološkem področju. Vrhunec (1989, 17) navaja, da je za premoščanje tega prepada potrebno, da države v razvoju celotno tehniko in tehnologijo stalno spremljajo in vzpostavljajo medsebojne ukrepe, mehanizme in institucije. To področje mora postati prioritetna dejavnost sodelovanja med državami v razvoju, ki naj temelji na prenosu znanja in

47

izkušenj s področja tehnike, tehnologije in modernih ved. Sistematično uvajanje moderne znanosti in tehnologije je učinkovit način, ki omogoča dvig produktivnosti, racionalnosti in učinkovitosti. Poglavje o vrednotenju globalizacije pa bomo zaključili z besedami Kovačiča (1998, 22), ki pravi: »Priložnosti in pretenj, ki jih nudi globalizacija, se zavedajo razvite in nerazvite države, ki se v svetovni konkurenci šele uveljavljajo. Vse poskušajo kar najhitreje liberalizirati svojo zakonodajo, ob tem pa zaščititi svoje ranljive točke oziroma strateško pomembna področja, ki bi bila s svetovno konkurenco življenjsko prizadeta«. Vprašanje, ki se nam poraja, je kdo zmore to opraviti najboljše. Iz tega vidika bi morala Evropa pred mednarodnim vplivom zaščititi delovna mesta storitvenih dejavnosti, kjer se nahaja 60 % vseh z globalnega vidika dobro plačanih in socialno varnih delovnih mest. Kovačič (1998, 22) še dodaja, da bi morali vlagati v izobraževanje in prekvalifikacijo, sicer nam grozijo strukturni in socialni pretres ter nezaposlenost presežnih delavcev z neustreznimi znanji in veščinami.

48

4 ANALIZA INDEKSOV

Eden izmed namenov pričujočega magistrskega dela je preučiti gibanje indeksov, s pomočjo katerih bomo prišli do ugotovitev odnosa med naslednjimi ekonomskimi pojmi: gospodarstvo, tehnologija in globalizacija. V nadaljevanju tako prikazujemo analizo naslednjih indeksov:

� globalni indeks konkurenčnosti (angl. Global Competitiveness Index – GCI), � indeks globalizacije KOF (angl. KOF Index of Globalization) in � bruto družbeni proizvod na prebivalca.

Najprej predstavljamo globalni indeks konkurenčnosti. Posebej nas zanima tehnološki vidik držav, zatorej se bomo osredotočili zgolj na dva stebra, in sicer 9. steber konkurenčnosti, ki se nanaša na tehnološko pripravljenost in 12. steber konkurenčnosti, ki opredeljuje inovacije. Statistično zajetje tako kompleksnega in različno opredeljenega pojava, kot je globalizacija, ni enostavno. Za prikaz smo izbrali indeks globalizacije KOF. Na koncu poglavja pa prikazujemo položaj Slovenije glede na izbrane države.

4.1 Globalni indeks konkurenčnosti V Globalnem poročilu konkurenčnosti (angl. The Global Competitiveness Report – GCR), ki je ena izmed najpomembnejših publikacij na področju merjenja mednarodne konkurenčnosti, najdemo izračun globalnega indeksa konkurenčnosti. Poročilo izdaja Svetovni ekonomski forum (angl. World Economic Forum - WEF) iz Ženeve že od leta 1979, Slovenija pa je vanj vključena od leta 2001. Konkurenčnost opredeljujejo kot nabor politik, institucij in dejavnikov, ki določajo raven produktivnosti. Nadalje je od ravni produktivnosti odvisna raven blaginje in napredka, ki jo gospodarstvo lahko doseže. Raven produktivnosti nato določa stopnjo donosa investicij, kar pa vpliva na dolgi rok na rast gospodarstva. Predpostavljamo, da bolj konkurenčna gospodarstva na dolgi rok dosegajo hitrejšo rast. Globalni indeks konkurenčnosti je izračunan kot tehtano povprečje različnih komponent, ki merijo drugačne vidike konkurenčnosti. Že v uvodu smo omenili, da je indeks sestavljen iz dvanajstih stebrov konkurenčnosti. Potrebno je omeniti, da je pomen posameznega stebra odvisen od tega, na kateri stopnji je država. WEF podobno kot IMD (angl. Institute for Management Development) pri izračunu konkurenčnosti kombinira anketne s statističnimi podatki, kar mu omogoča merjenje kvantitativnih, kakor tudi kvalitativnih vidikov konkurenčnosti. Države na prvi stopnji razvoja imenujemo kot »poganjane z osnovnimi dejavniki razvoja« (angl. factor driven), njihova konkurenčnost pa je najbolj odvisna od učinkovitosti prvih štirih stebrov. Gospodarstva na prvi stopnji razvoja konkurirajo z obiljem proizvodih dejavnikov (nekvalificirana delovna sila in naravni viri). Značilnosti omenjenih gospodarstev so cenovna konkurenca, produktivnost, plače so nizke, podjetja pa

49

proizvajajo osnovne proizvode. Postopoma države povečajo svojo konkurenčnost, posledično naraste produktivnost in plače. Slika 10: Stebri konkurenčnosti in stopnje razvoja države

Vir: Global Competitiveness Report 2013-2014 Države prestopijo v »z učinkovitostjo poganjano« (angl. efficiency driven) stopnjo razvoja. Na tej stopnji morajo podjetja razviti učinkovitejše proizvodne procese in povečati kakovost svojih izdelkov. Konkurenčnost je na tej stopnji v največji meri odvisna od dejavnikov, zajetih v stebrih 5. do 10. na sliki 10.

1. Institucije 2. Infrastruktura 3. Makroekonomsko okolje 4. Zdravje in primarno

izobraževanje

5. Visokošolsko izobraževanje in usposabljanje

6. Učinkovitost trgov končnih dobrin

7. Učinkovitost trga dela 8. Učinkovitost finančnega trga 9. Tehnološka pripravljenost 10. Velikost trga

11. Podjetniške strategije 12. Inovacije

PO

DIN

DE

KS

''Bas

ic r

equi

rem

ents

''

PO

DIN

DE

KS

''Inn

ovat

ion

and

soph

isti

cati

on f

acto

rs''

PO

DIN

DE

KS

''Eff

icie

ncy

enha

ncer

s''

Ključni za

»factor-driven«

države

Ključni za

»efficiency-driven«

države

Ključni za

»innovation-driven«

države

1

3

2

STEBRI KONKURENČNOSTI FAZE RAZVOJA

50

Zadnja faza je z »inovacijami poganjana« (angl. innovation driven) stopnja razvoja. To stopnjo dosežejo države, ki uspejo konkurirati z uporabo visoko razvitih proizvodnih procesov in inoviranjem. Stebri konkurenčnosti so razdeljeni na tri podskupine, kar prikazujemo na sliki 10, in sicer podindeks »basic requirements«, označen s številko 1, pod številko 2 je podindeks »efficiency enhancers« in s številko 3 je označen podindeks »innovationa and sophistication factors«. Države razvrščamo v stopnje razvoja glede na bruto družbeni proizvod na prebivalca in delež, ki ga v celotnem izvozu predstavlja izvoz rudnega bogastva. Skupno so države razvrščene v pet skupin. Poleg osnovnih treh skupin, ki smo jih opredelili na sliki 10, še imamo dve skupini držav, ki prehajajo iz prve skupine v drugo ali iz druge skupine v tretjo. Evropske države povečini uvrščamo v najbolj razvito »inovacijsko« skupino držav. Pet držav članic EU, med katere uvrščamo Estonijo, Latvijo, Litvo, Hrvaško in Madžarsko, uvrščamo v prehodno fazo med drugo in tretjo razvojno stopnjo, medtem ko Romunija in Bolgarija spadata v drugo stopnjo razvoja. Tabela 3: Uvrstitev najboljših 10 držav na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti

GCI 2013-2014 GCI 2012-2013 Sprememba Švica 1 1 0 Singapur 2 2 0 Finska 3 3 0 Nemčija 4 6 2 ZDA 5 7 2 Švedska 6 4 -2 Hongkong 7 9 2 Nizozemska 8 5 -3 Japonska 9 10 1 Velika Britanija 10 8 -2 Vir: Global Competitiveness Report 2013-2014

Kot je razvidno iz Globalnega poročila konkurenčnosti 2013-2014 je Švica najbolj konkurenčno gospodarstvo, kakor je bila tudi v obdobju 2012-2013. Sledita ji Singapur in Finska. Zaporedje najboljših desetih držav prikazujemo v tabeli 3. Slovenija se je uvrstila na 62. mesto (med 148 državami) tik pred Madžarsko. V primerjavi z letom 2012-2013 je izgubila 6 mest. Švica že peto leto zapored zaseda prvo mesto na indeksu globalne konkurenčnosti. Njene konkurenčne prednosti so inovacije, učinkovitost trga dela in podjetniške strategije. Močna inovacijska dejavnost je podprta s kakovostnimi znanstveno-raziskovalnimi institucijami. Švica slovi tudi po velikem vplivu vladavine prava, visoko odgovornem javnem sektorju in neodvisnem sektorju. Rezultati oz. smernice Globalnega poročila konkurenčnosti 2013-2014 so naslednje:

− Oblikovalci politik morajo v sedanjih razmerah pospešiti strukturne reforme in nujne naložbe.

51

− Država mora zagotoviti ugodno makroekonomsko okolje in omogočiti zaposlovanje.

− S pomočjo inovacij je nujno potrebno ustvarjanje novih proizvodnih procesov in novih proizvodov z visoko dodano vrednostjo.

− Da se ustvari ugodno okolje za spodbujanje inovacij, je nujno potrebno sodelovanje med gospodarstveniki, oblikovalci politik in civilno družbo.

− Nezaposlenost je pereč problem za doseganje trajnostne rasti, katera pa je ključ do dolgoročne konkurenčnosti.

− Izpostavlja se tudi pomembnost izobraževanja, saj je usposobljen človeški kapital temelj poslovni dejavnosti, razvijanju inovativne sposobnosti in podjetništvu.

− Tradicionalno ločevanje na razvite države in države v razvoju bo postalo manj pomembno in bomo namesto tega razlikovali med državami, ki so bogate oz. revne z inovacijami.

V magistrskem delu smo se odločili za primerjavo med naslednjimi državami: Avstrija, Danska, Finska, Češka, Estonija in Slovenija, kar pomeni, da bodo vsi kazalniki, ki jih prikazujemo v nadaljevanju predstavljeni za omenjene države. V tabeli 4 prikazujemo položaj izbranih držav na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti. Najbolj konkurenčno gospodarstvo med analiziranimi državami v obdobju 2013-2014 je Finska, saj se uvršča na visoko 3. mesto, kjer je je bila tudi v obdobju 2012-2013. Finska se lahko pohvali z dobro delujočimi in transparentnimi javnimi institucijami, prav tako pa se uvršča med najboljše v osnovnem in višjem izobraževanju. Tabela 4: Uvrstitev izbranih držav na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti

GCI 2013-2014 GCI 2012-2013 Sprememba Finska 3 3 0 Danska 15 12 -3 Avstrija 16 16 0 Estonija 32 34 2 Češka 46 39 -7 Slovenija 62 56 -6 Vir: Global Competitiveness Report 2013-2014 Danska ima na svetovni ravni enega najbolj fleksibilnih trgov dela, odličen sistem visokošolskega izobraževanja in usposabljanja. Padec Danske je posledica šibkosti njenih institucij in finančnega trga. Avstrija v analiziranem obdobju ohranja 16. mesto na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti. Slednje gre pripisati odlični infrastrukturi in visoko sofisticiranim podjetjem, ki so inovacijsko zelo aktivna. Estonija je država, ki se lahko pohvali s prilagodljivim in učinkovitim trgom dela, z odličnim izobraževalnim sistemom in makroekonomsko stabilnostjo. V analiziranem obdobju je napredovala za dve mesti in se tako lani uvrstila na 32. mesto. Iz lestvice globalnega indeksa konkurenčnosti je razvidno, da sta bili Češka in Slovenija sicer primerljivo uvrščeni, po 10 letih pa lahko opazimo izrazito nazadovanje Slovenije. Češka je v analiziranem obdobju padla za sedem mest in se tako lani uvrstila na 46. mesto.

52

Konkurenčno prednost ohranja s podjetji, ki so dobro sofisticirana in inovativna ter močno nagnjena k prevzemanju novih tehnologij.

4.1.1 Analiza 9. stebra konkurenčnosti – tehnološka pripravljenost

Za potrebe magistrskega dela nas bo zanimal predvsem 9. steber, ki prikazuje tehnološko pripravljenost3. Na sliki 11 prikazujemo položaj izbranih držav v obdobju od leta 2010 do leta 2014. Slika 11: Položaj izbranih držav pri 9. stebru konkurenčnosti – tehnološka pripravljenost

Vir podatkov: Global Competitiveness Report Kot je razvidno iz zgornje slike, je najbolj tehnološko pripravljena Danska, saj se po indeksu globalne konkurenčnosti uvršča na zelo visoka mesta. Sledi ji Finska, Avstrija in Estonija. Češka in Slovenija pa sta tehnološko manj pripravljeni državi, saj se uvrščata v celotnem analiziranem obdobju od 31. do 34. mesta. Steber tehnološke pripravljenosti razčlenjujemo na naslednje dejavnike:

1. Dostopnost najnovejših tehnologij (angl. Availability of latest technologies) 2. Absorpcija novih tehnologij v podjetjih (angl. Firm-level technology absorption) 3. Prenos novih tehnologij v državo prek tujih neposrednih investicij (angl. FDI and

technology transfer) 4. Število posameznikov, ki uporabljajo internet (angl. Individuals using Internet, %) 5. Dostopnost širokopasovnega interneta (angl. Broadband Internet subscriptions/100

pop.)

3 Angleško – Technological readiness.

53

6. Internetne kapacitete (angl. Int'I Internet bandwidth, kb/s per user)) 7. Število naročnikov mobilnega interneta (angl. Mobile broadband subscriptions/100

pop.)

Za potrebe magistrskega dela smo si med zgoraj navedenimi dejavniki 9. stebra konkurenčnosti podrobneje pogledali dejavnik dostopnost najnovejših tehnologij. Zopet smo analizirali izbrane države v obdobju od leta 2010 do leta 2014. Na sliki 12 prikazujemo položaj oz. rang, ki ga dosegajo izbrane države. Slika 12: Položaj izbranih držav pri dejavniku dostopnost najnovejših tehnologij

Vir podatkov: Global Competitiveness Report

4.1.2 Analiza 12. stebra konkurenčnosti – inovacije

Podrobneje nas je zanimal tudi 12. steber, ki predstavlja inovacije. Z njim nazorneje analiziramo sliko inovativnosti določene države v primerjavi z drugo. Vodilna država na področju inovativnosti med izbranimi državami je Finska. V zadnjem letu (GCI 2013-2014) je zasedla prvo mesto med vsemi 148 državami, ki so vključena v izračun indeksa globalne konkurenčnosti. Na rep prve deseterice se uvršča še zgolj Danska. Avstrija se uvršča od 15. do 20. mesta. Češka in Estonija se izmenjujeta, čisto na koncu pa se je Slovenija.

54

Slika 13: Položaj izbranih držav pri 12. stebru konkurenčnosti - inovacije

Vir podatkov: Global Competitiveness Report Steber inovativnosti razčlenjujemo na naslednje kazalnike:

1. Kapacitete oz. zmožnost za inovacije (angl. Capacity for innovation) 2. Kakovost znanstveno-raziskovalnih institucij (angl. Quality of scientific research

institutions) 3. Investicije podjetij v raziskave in razvoj (angl. Company spending on R&D) 4. Sodelovanje univerzitetne in gospodarske sfere na področju raziskav in razvoja

(angl. University-industry collaboration in R&D) 5. Javna naročila za napredne tehnološke produkte (Gov't procurement of advanced

tech products) 6. Razpoložljivost znanstvenikov in inženirjev (angl. Availability of scientists and

engineers) 7. Število podeljenih patentov (angl. PCT patents, applications/million pop.)

Za podrobnejši pregled položaja izbranih držav smo si med zgoraj navedenimi kazalniki 12. stebra konkurenčnosti izbrali naslednja dva, in sicer zmožnost za inovacije in število podeljenih patentov. Položaj izbranih držav pri dejavniku zmožnost za inovacije prikazujemo na sliki 14. Zanima nas na kakšen način podjetja pridejo do novih tehnologij, pri čemer je bil odgovor »…izključno z licenciranje, ali s posnemanjem tujih podjetij...« ocenjen z najnižjo vrednostjo (1), odgovor »…z operativnim izvajanjem raziskovalnih in inovatorskih aktivnosti, na lastnih produktih in procesih…« pa je bil ocenjen z najvišjo vrednostjo (7). Vodilna država je zopet Finska, katera je v štirih letih pridobila tri mesta, sledita ji Danska in Avstrija. Estonija je pri dejavniku zmožnost za inovacije v štirih letih pridobila kar šest mest, Čehi pa so nazadovali za dve mesti.

55

Slika 14: Položaj izbranih držav pri dejavniku zmožnost za inovacije

Vir podatkov: Global Competitiveness Report Položaj izbranih držav pri dejavniku število podeljenih patentov je prikazan na sliki 15. Gre za vprašanje, kolikšno je število podeljenih patentov za inovacije na milijon prebivalcev, odgovor pa predstavlja število podeljenih patentov deljeno s številom prebivalcev. Slika 15: Položaj izbranih držav pri dejavniku število podeljenih patentov

Vir podatkov: Global Competitiveness Report Kot je pričakovati, je zopet vodila Finska. Zelo opazen skok lahko pripišemo Avstriji, saj je v štirih letih pridobila šest mest; Danci pa kar osem mest. Čeprav se Estonija med

56

analiziranimi državami uvršča zgolj na četrto mesto, lahko iz slike opazimo največji napredek v štirih letih glede števila podeljenih patentov, saj je napredovala iz 40. na 26. mesto.

4.2 Indeks globalizacije KOF V poglavju o globalizaciji smo poskušali predstaviti pojem globalizacije, kakor tudi njene razsežnosti. Ugotovili smo, da vpliva ne zgolj na ekonomske, pač pa tudi na kulturne in socialne tokove našega življenja. Če smo še natančnejši, lahko rečemo, da vpliva prav na vsako državo. Poraja se vprašanje kakšna je intenziteta vpliva na določeno državo. Prav gotovo lahko trdimo, da globalizacija vpliva na države pozitivno, negativno ali pa njen vpliv ne prevlada na nobeni strani. Indeks globalizacije KOF pripravlja švicarska raziskovalna institucija ETH (angl. Swiss Federal Institute of Technology Zurich). Časovno sega vse od začetka 70. let in trenutno zajema okoli 200 držav. Indeks globalizacije KOF je sestavljen iz treh področjih: ekonomsko, socialno in politično področje. Za vsako področje pa se izračunavajo tudi področni indeksi. Slika 16: Področja indeksa KOF globalizacije

Vir: KOF Index of Globalization 2014 Na sliki 16 prikazujemo že omenjena področja, ki jih zajema indeks globalizacije KOF. Zraven so prikazani tudi odstotki, glede na to, v kakšni meri je določeno področje zastopano pri izračunu indeksa. Opazimo lahko, da največ, in sicer 38 % predstavlja socialna globalizacija, sledi ji ekonomska globalizacija s 36 % in na koncu politična globalizacija, kateri pri izračunu pripada 26 %.

57

V nadaljevanju v tabeli 5 sledi še podrobnejši prikaz področnih indeksov. Tabela 5: Razčlenitev področnih indeksov indeksa globalizacije KOF

EKONOMSKA GLOBALIZACIJA 36 %

Dejanski tokovi 50 %

Delež trgovine v BDP 22 %

Tuje neposredne investicije v BDP 29 %

Portfolio v BDP 22 %

Plačila tujcem v BDP 27 %

Omejitve 50 %

Skrite ovire pri uvozu 22 %

Carinska stopnja 28 %

Davki na mednarodno trgovino 27 %

Omejitve kapitalskih tokov 23 %

SOCIALNA GLOBALIZACIJA 38 %

Podatki o osebnih povezavah 33 %

(telefonski pogovori, transferji, turizem, tujci)

Informacijski tokovi 36 %

(uporabniki interneta, TV sprejemniki, trgovine s časopisi)

Kulturne povezave 31 %

(McDonalds restavracije, IKEA trgovine, trgovine s knjigami)

POLITIČNA GLOBALIZACIJA 26 %

Število ambasad 25 %

Članstvo v mednarodnih organizacijah 28 %

Misije Združenih narodov 22 %

Mednarodne pogodbe 25 %

Vir: KOF Index of Globalization 2014 Na sliki 17 prikazujemo najbolj globalizirane države na svetu v letu 2011 na podlagi indeksa globalizacije KOF. Med najbolj globalizirane države v letu 2011 se uvrščajo Irska, Belgija in Nizozemska. Na splošno so na vrhu lestvice majhne in odprte države.

58

Slika 17: Najbolj globalizirane države na svetu v letu 2011 na podlagi indeksa KOF globalizacije

Vir podatkov: KOF Index of Globalization 2014 Zanimiv je podatek, da se na lestvico petnajstih najbolj globaliziranih držav na svetu uvršča kar trinajst evropskih držav. Slednje pa je dobro razvidno iz slike 18, kjer je prikazan indeks globalizacije KOF na svetovni ravni v letu 2011. Za nekaj držav sicer ni podatkov, vendar lahko z gotovostjo potrdimo, da se evropske države, poleg Singapurja in Kanade, uvrščajo v sam vrh globaliziranosti. Slika 18: Prikaz indeksa globalizacije KOF na svetovni ravni v letu 2011

Vir: KOF Index of globalization 2014

59

4.3 Gospodarska rast Gospodarsko rast držav izkazujemo z bruto družbenim proizvodom. Na sliki 19 je prikazan kazalec bruto družbeni proizvod na prebivalca po pariteti kupne moči. Analizirano obdobje zajema leta od 2002 do 2013. Za analizo smo dodali BDP EU-28. Slednja kratica je okrajšava za Evropsko Unijo s 28 državami članicami. Slika 19: Bruto družbeni proizvod na prebivalca po pariteti kupne moči v obdobju od 2002 do 2013 (EU28=100)

Vir podatkov: Eurostat 2014 Za analizo BDP na prebivalca po pariteti kupne moči smo izbrali naslednje države: Avstrija, Danska, Finska, Češka, Estonija in Slovenija. V celotnem analiziranem obdobju Avstrija, Danska in Finska presegajo povprečje evropske osemindvajseterice. Najvišji BDP na prebivalca po pariteti kupne moči med analiziranimi državami izkazuje Avstrija. Iz slike 19 je razvidno, da se ji popolnoma približuje Danska, ki sicer v letu 2002 dosega najvišji BDP na prebivalca po pariteti kupne moči. Danska se uspe še enkrat približati Avstriji, in sicer v letu 2010, ko obe presežeta evropsko povprečje za 26 %. Slovenski BDP na prebivalca je v letu 2002 dosegel 82 % povprečja evropske osemindvajseterice. Njen položaj je naraščal vse do leta 2008 (89 %), potem pa začel

60

padati in tako je v letu 2013 zopet dosegel 82 % povprečja evropske sedemindvajseterice. Največjo dinamiko med analiziranimi državami izkazuje Estonija, kjer je BDP na prebivalca v letu 2002 dosegel komaj 48 % povprečja evropske osemindvajseterice. Z izjemo leta 2009 in leta 2010, je njen BDP na prebivalca konstantno rastel in tako v letu 2013 dosegel 73 % povprečja evropske osemindvajseterice. Če povemo še drugače, je estonski BDP na prebivalca v analiziranem obdobju skupno zrastel za 52 %. Na sliki 20 prikazujemo letne stopnje rasti bruto družbenega proizvoda na prebivalca po pariteti kupne moči v 90-ih letih v odstotkih. Dubrovski (2006, 54) navaja, da je bilo na začetku 19. stoletja razmerje v realnih dohodkih na prebivalca med najbogatejšimi in najrevnejšimi državami 3:1, na začetku 20. stoletja 10:1 in danes 60:1. Nadalje še podaja naslednjo ugotovitev poročila Svetovne banke iz decembra 2001, ki prejšnje trditve v celoti ne potrjuje. V primeru, da manj razvite države delimo glede na povečanje razmerja mednarodne trgovine v nacionalnem proizvodu v dve skupini dobimo takšne, ki so »bolj globalizirane«, in tiste, ki so »manj globalizirane«. Stopnja rasti manj razvitih držav, ki so »bolj globalizirana« je višja kot stopnja rasti razvitih držav, medtem ko »manj globalizirane« države izgubljajo. Slika 20: Letne stopnje rasti BDP/preb. po pariteti kupne moči v 90-ih letih v odstotkih

Vir: The Economist 2001

4.4 Položaj Slovenije med izbranimi državami

4.4.1 Položaj Slovenije na lestvici indeksa globalne konkurenčnosti

Na sliki 21 prikazujemo položaj Slovenije na lestvici globalnega indeksa konkurenčnosti v primerjavi z izbranimi državami konkurentkami, in sicer mednje uvrščamo Estonijo, Češko, Dansko, Finsko in Avstrijo.

61

Med izbranimi analiziranimi šestimi državami je Finska najvišje uvrščena na globalnem indeksu konkurenčnosti. Leta 2003, 2004 in 2005 je bila najbolj konkurenčna država na lestvici GCI. V lanskem in predlanskem letu se je uvrstila na 3. mesto. Svojo konkurenčnost vzdržuje z dobro delujočimi in transparentnimi javnimi institucijami, prav tako pa je delovanje zasebnih ustanov med najboljšimi in najbolj etičnimi na svetu.

Kot je razvidno iz slike 21, Avstrija ohranja najbolj stabilen položaj na globalni lestvici, kar lahko pripišemo odlični infrastrukturi in visoko sofisticiranim podjetjem, ki so inovacijsko zelo aktivna. V analiziranem obdobju je dosegla najvišjo uvrstitev leta 2007 (15. mesto), lani in predlani je bila na 16. mestu.

Slika 21: Položaj Slovenije med izbranimi državami na lestvici GCI

Vir podatkov: Global Competitiveness Report 2013-2014

Danska se je leta 2002 uvrstila na 10. mesto. Konkurenčnost je uspela dvigniti in tako se je v letih 2007 in 2008 uvrstila na visoko 3. mesto, na kar je precej nazadovala in se v letu 2013 uvrstila zgolj na 15. mesto. Slednje gre pripisati poslabšanju makroekonomskega okolja, se pa Danska lahko pohvali z izredno fleksibilnim trgom dela na svetovni ravni.

Češka se podobno kot Slovenija sooča s problemom slabe kakovosti javnih institucij, prav tako je zaupanje javnosti v politike zelo nizko. Iz slike 21 je razvidno, da sta na začetku opazovanega obdobja Slovenija in Češka dosegali podobno uvrstitev na GCI, po 10 letih pa je opazen precejšen padec Slovenije.

Na sliki 22 prikazujemo položaj Slovenije pri 9. stebru konkurenčnosti – tehnološka pripravljenost in pri 12. stebru konkurenčnosti – inovacije v obdobju od leta 2009 do 2013. Slovenija se po tehnološki pripravljenosti uvršča na 32., 35., 32. in 34. mesto. Glede stebra

62

inovacij je položaj Slovenije na globalnem indeksu konkurenčnosti bolj dinamičen, saj dosega naslednje uvrstitve, in sicer 29., 34., 40. in 32. mesto.

Slika 22: Položaj Slovenije pri 9. in 11. stebru konkurenčnosti

Vir: Global Competitiveness Report 2013-2014

Konkurenčnost je težko ohranjati zgolj z nizko ceno. Uspeh slovenskih gospodarskih družb je dandanes plod inovativnosti, kakovosti, globalnega položaja, tehnološke pripravljenosti in dovršenosti. Med družbe, ki pišejo uspehe v Sloveniji, lahko uvrstimo:

� Pipistrel iz Ajdovščine, � Bisol iz Prebolda, � Instrumentation Technology iz Solkana, � Seaway iz Zgoš in � Akrapovič iz Ivančne Gorice.

4.4.2 Položaj Slovenije na lestvici indeksa KOF globalizacije

Iz prikazanih podatkov lahko sklepamo, da je Slovenija med manj globaliziranimi državami. Njena globalizacija je usmerjena v tradicionalno mednarodno menjavo in regionalno poslovanje. Kot je razvidno iz tabele 6, je Slovenija po indeksu globalizacije KOF med državami EU-27 na 22. mestu, kjer tudi ostaja vsa štiri analizirana leta. Za Slovenijo so se v letu 2010 zvrstile naslednje države: Bolgarija, Malta, Romunija, Litva in Latvija. Najbolj globalizirane države po indeksu globalizacije KOF v letu 2010 pa so Belgija, Irska, Nizozemska, Avstrija in Danska.

63

Tabela 6: Indeks KOF globalizacije za Slovenijo v obdobje od 2007 do 2010

Indeks Rang v EU-27

2007 2008 2009 2010 2007 2008 2009 2010

Globalizacija 78,8 79 77,2 76,9 22 22 22 22 Ekonomska 81,7 81,3 76,7 75,8 16 16 18 20 Socialna 74,1 73,9 73,4 73,3 22 23 23 23 Politična 81,7 82,9 83,3 83,3 21 21 21 21

Vir: KOF Index of Globalization 2013 Položaj Slovenije med izbranimi državami na indeksu KOF globalizacije v obdobju od 2002 do 2011 prikazujemo na sliki 23.

Slika 23: Položaj Slovenije med izbranimi državami na indeksu KOF globalizacije v obdobju od 2002 do 2011

Vir podatkov: KOF Index of Globalization 2014

64

Iz slike je takoj razvidno, da je Slovenija med izbranimi državami najmanj globalizirana država. Njen položaj je sicer precej stabilen, saj se v prikazanem obdobju uvršča od 27. do 31. mesta. V sam vrh uvrščamo Avstrijo, katera ohranja svoje visoko mesto celotno obdobje. Sledi ji Danska. Najbolj dinamičen položaj lahko pripišemo Finski, saj njen položaj na lestvici indeksa KOF globalizacije precej niha. Leta 2002 se je uvrstila na rep deseterice, dve leti kasneje celo napredovala do 7. mesta, na kar je začela padati in se tako v letu 2012 uvrstila na 17. mesto.

Na četrto mesto se s precej stabilnim položajem uvršča Češka, katera je uspela v analiziranem obdobju svoj položaj izboljšati za dve mesti. Leta 2012 se je uvrstila na 15. mesto, leta 2012 pa je zasedla 13. mesto. Na koncu pa sta Estonija in Slovenija. Slednja je v analiziranem obdobju izboljšala svoj položaj in se tako v letu 2012 uvrstila na 28. mesto, dve mesti za Estonijo. Povzamemo lahko, da na lestvici indeksa KOF globalizacije ni večjih nihanj, saj vse izbrane države v analiziranem obdobju ohranjajo precej podoben položaj.

65

5 SKLEPNE UGOTOVITVE

»Edino, kar je danes popolnoma gotovo, je v pogojih tektonskih tehnoloških sprememb popolna negotovost«.

(Marjan Svetličič)

Svetličičeve besede nakazujejo, da ni nepredvidljivosti in viharnosti sprememb videti tako hitrega konca. In ne bi se morali bolj strinjati z njegovo ugotovitvijo, kajti spremembe postajajo stalnica v življenju, kako dobro se znamo soočiti z njimi in jih uporabiti sebi v prid, je ključ uspeha, tako v zasebnem kot poslovnem svetu.

Ugotovili smo, da globalizacija ni nekaj, kar se nahaja daleč stran od nas, kvečjemu je globalizacija prisotna v različnih oblikah v naslednji ulici, v nakupovalnem centru, na polici v trgovini, v novem katalogu oblačil, v reklamnem letaku. Še bi lahko naštevali, saj gre za ekonomski fenomen, kateremu smo priča na vsakem koraku. Prav gotovo pa je dolgotrajen proces, ki zahteva vzdržljivost in je odvisen od posameznikov, ki presežejo narodne in kulturne omejitve in tako postanejo globalni državljani. Lahko bi dejali, da je zgodovinski proces. Vidna značilnost globalizacije je večdimenzionalnost in kompleksnost. Ugotovili smo, da gre za pojav, ki zahteva veliko sodelovanja in poglabljanja globalne povezanosti med gospodarstvi različnih držav in regij sveta. Koristi od globalizacije so neenakomerno razdeljene, saj na eni strani svet zbližuje, na drugi strani pa poglablja razlike med državami. Gre za začarani krog zmagovalcev in poražencev.

Globoke in hitre tehnološke spremembe so pripeljale do ogromnih sprememb na področju mednarodne menjave in mednarodnega poslovanja tako po strukturi, intenzivnosti, nosilcih ali vlogi države pri tem usmerjanju. Globalno poslovanje tako temelji na izkoriščanju ekonomij obsega, skupne proizvodnje, razdelitve in globalne kombinacije proizvodnih dejavnikov, in oplajanju svojega znanja z znanjem v tujini, iskanju različnih priložnosti za učenje in krepitvi sposobnosti. Proces globalizacije pa dodatno krepita razmah interneta in razvoj komunikacijske tehnologije, saj se tako prenašajo informacije z zanemarljivimi stroški iz enega dela sveta na drugega.

Tehnologija je svet popolnoma skrčila, saj je lokacija proizvodnje vse manj vezana na določen kraj. Še več, lahko bi rekli, da se odvija kjerkoli, če obstaja potrebno znanje. Slednje postaja poglavitni proizvodni dejavnik in nosilec sprememb. Tehnološki dosežki postajajo v veliki meri pogojeni z ogromnimi vlaganji v znanje in razvoj.

Med tehnološke dejavnike globalizacije uvrščamo tehnološki napredek, izboljšave v transportu in napredek na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije. Tehnološki napredek omogoča globalno proizvodnjo, čeprav Kenda (2003, 78) jasno opredeli, da je tehnološki napredek dvosmeren. Slednje pomeni dvoje, in sicer, da globalizacija sama pospešuje tehnološki napredek in da tehnološki napredek narekuje intenziteto mednarodnih transakcij. Tehnološke inovacije na področju transporta so dodobra spremenile mednarodno dejavnost držav na globalni ravni, saj so se zmanjšale časovne in prostorske ovire, prav tako pa so se bistveno znižali transportni stroški. Avtorji navajajo, da je imel napredek na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije največji vpliv na gospodarsko dejavnost na globalni ravni. Svetličič (1996, 47) meni, da je eden izmed

66

temeljnih predpostavk izboljšanja položaja države na svetovni ravni prav informatizacija družbe. Telekomunikacije tako dajejo osnovo za povečevanje gospodarske rasti.

Dejstvo je, da ne moremo enoznačno potrditi zastavljenih hipotez. Povezave med tehnološkim in gospodarskim razvojem so izredno kompleksne. Slednje pokaže tako teorija kot analiza indeksov. Hipotezo, da je globalizacija prisotna v večji meri v državah, ki dosegajo višje stopnje gospodarske rasti, lahko potrdimo. Analiza gospodarske rasti in indeksa KOF globalizacije izbranih držav je pokazala, da je Avstrija tista država, ki ima najvišji bruto domači proizvod na prebivalca, kakor tudi, da se najvišje uvršča na lestvici indeksa KOF globalizacije. Menimo, da je tehnološka sposobnost eden izmed dejavnikov, ki vpliva na stopnjo razvitosti držav. Tudi Svetličič in Jaklič (2005, 9) se strinjata, da so produktivnejši tisti, ki imajo na voljo modernejšo tehnologijo.

Vrhunec (1989, 17) navaja, da tehnološki razvoj omogoča nastop držav na svetovnem trgu in da je napredek tehnologije osnovni dejavnik za vzpostavitev medsebojnih odnosov na globalni ravni. Ravno njegova ideja je ena izmed naših predpostavk raziskovanja. Potrdimo lahko hipotezo, da dostopnost najnovejših tehnologij vpliva na gospodarski razvoj in prav gotovo povečuje globaliziranost držav. Analiza izbranih indeksov je pokazala, da se v sam vrh uvrščajo Avstrija, Danska in Finska, medtem ko pa se Slovenija, Češka in Estonija izmenjujejo na koncu obeh lestvic. Potrdimo lahko, da obstaja povezava med dostopnostjo tehnologij in gospodarskim razvoj. Scholte (2000, 99) navede, da brez izrazitega tehnološkega napredka na področju transporta, komunikacij in prenosa podatkov ne bi bil obseg in razmah globalizacije tako obsežen. Nadalje Fagerberger (1988, 432-457) ugotavlja, da razlike v tehnološki dejavnosti pogojujejo razlike v stopnji rasti in da je gospodarska rast odvisna od zmožnosti države, da ustvarja novo tehnologijo in da optimalno izkoristi razpoložljivo tehnologijo.

Ugotovili smo, da ni mogoče enostavno dati odgovore na vrsto vprašanj in dilem. S precejšno gotovostjo lahko trdimo, da so inovacije, ki so plod tehnoloških sprememb, nujni in izredno pomembni dejavnik napredka na področju globalizacije in gospodarstva. Predpostavke, da so inovativnejše države bolj globalizirane sicer ne moremo enoznačno potrditi. Glede na steber inovacij je med izbranimi državami v bistveni prednosti Finska. Če za primerjavo pogledamo indeks KOF globalizacije vidimo, da Finska ni najbolj globalizirana, saj se med izbranimi državami uvršča komaj na tretje mesto. Leta 2011 zaseda 9. mesto, leto kasneje pa se njen položaj bistveno poslabša, saj pade na 17. mesto in jo prehiti celo Češka. Ne glede na analizo omenjenih indeksov pa lahko trdimo, da je globalizacija rezultat človeških inovacij. Freeman (1997, 12) je dodal, da so inovacije ključni pogoj za gospodarski razvoj. Nadalje Bučarjeva (2001, 134) predstavi, da obstaja pozitiven odnos med inovacijami na področju informacijsko-telekomunikacijskih tehnologij in položajem držav na mednarodni ravni. Kot smo že zapisali, je potrebno ob interpretaciji ugotovitev različnih raziskav upoštevati ostale dejavnike, ki v manjši ali večji meri vplivajo na preučevane odnose med ekonomskimi pojmi. Iz tega naslova ostaja še mnogo stvari nedorečenih, kar nam odpira vprašanja za dodatno raziskovanje v prihodnosti.

Tehnološke in tržne spremembe, ki smo jim priča in ki si sledijo izredno hitro, kažejo, kako pomembno je za vsako državo, da ne spi na lovorikah. Globalizacija sicer združuje svet in ga dela bolj enotnega, še vedno pa ne smemo pozabiti na suverenost držav. Potrebno je poiskati poti izboljšanja položaja v svetu in strategije mednarodnega

67

ekonomskega sodelovanja. Priča smo nenehni borbi za ohranjanje tržnih deležev v mednarodnem okolju, ki je izredno viharno in hitro spreminjajoče.

Tematika, ki smo jo obravnavali v magistrskem delu, je izjemno kompleksna. Strokovnjaki se niti ne poenotijo pri osnovnih pojmih in definicijah, ki se navezujejo na obravnavano problematiko. Ugotovitve so modelne narave, saj že sam pregled teorije nakaže različne pristope pri obravnavi odnosa tehnološki razvoj – gospodarski razvoj.

Ugotovili smo, da niti globalizacija niti gospodarstvo nimata napredka in razvoja brez inovacij, ki so rezultat in posledica tehnoloških sprememb. Ker obseg in intenziteta globalizacije nista prisotna v vseh državah v enakem obsegu, prihaja do razlik med državami. Dodali bi še ugotovitev, da so razlike v konkurenčnosti med državami posledica različne tehnološke razvitosti in dovzetnosti za inovativnost. Idejo magistrskega dela bomo tako zaključili z Darwinovo mislijo, katere aktualnost je neprecenljivega pomena, in sicer nikoli ne smemo pozabiti, da ne preživijo vedno najmočnejši, niti najbolj inteligentni, ampak tisti, ki so najbolj dovzetni za spremembe. Ne bi se morali bolj strinjati, da so takšne ali drugačne spremembe še vedno »alfa in omega«.

68

6 SEZNAM LITERATURE IN VIROV

1. Amoroso, Bruno. 1998. On Globalization: Capitalism in the 21st Century. New York: Palgrave.

2. Antonelli, Cristiano. 1995. The economics of localized technological change and industrial dynamics. London: Kluwer Academic Publishers.

3. Archibugi, Daniele in Carlo Pietrobelli. 2003. The Globalization of Technology and Its Implications for Developing Countries. Windows of Opportunity of Further Burden? Technological Forecasting and Social Change, vol. 70, no. 9, str. 861-884.

4. Beck, Ulrich. 2003. Kaj je globalizacija: zmote globalizma – odgovori na globalizacijo. Ljubljana: Založba Krtina.

5. Bhagwati, Jagdish. 2004. In Defense of Globalization. New York: Oxford University Press.

6. Bičanić, Rudolf. 1961. Kapitalni koeficijent, tehnički napredek i teorija praga ekonomskog razvoja. Ekonomski pregled. Broj 3., str. 251-300.

7. Brglez, Milan in Drago Zajc. 2004. Globalizacija in vloga malih držav: Slovenija v procesih globalizacije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

8. Bučar, Maja. 2001. Razvojno dohitevanje z informacijsko tehnologijo? Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

9. Čavničar, Mirjana. 2003. Globalizacija – realnost turbolentnega okolja. Naše gospodarstvo 49.

10. Dadalos. 2009. Globalizacija. [online]. Dostopno na: http://www.dadalos.org/globalisierung_hr/grundkurs_1.htm [13. 9. 2014]

11. Dahlman, C. in L. Westphal. 1982. Technological Effort in Industrial Development, v The Economics of New Technological in Developing Countries. London: Frances Pinter Publ.

12. Dicken, Peter. 1992. Global Shift. New York in London: The Guilford Press.

13. Dollar, David in Aart Kraay. 2001. Growth is good for the poor. Washington: World Bank Policy Research Department Working Paper No. 2587.

14. Dubrovski, Drago. 2006. Management mednarodnega poslovanja. Koper: Fakulteta za management.

15. Dunning, Harry John. 1993. Multinational Enterprises and the Global Economy. New York: Addison-Wesley Publ. Company.

69

16. Eurostat. 2014. GDP per capita in PPS. [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tec00114&plugin=1 [18. 12. 2014]

17. Fagerberg, Jan. 1988. Why gowth rates differ, v Technical Change and Economic Theory. London in New York: Pinter Publishers.

18. Freeman, Chris in Luc Soete. 1997. The Economics of Industrial Innovation. Third edition. London: Frances Pinter Publ.

19. Freeman, Chris. 1988. Introduction, v Technical Change and Economic Theory. London in New York: Pinter Publishers

20. Freeman, Chris. 1993. Technical change and unemployment: the links between macro-economic policy and innovation policy. Brighton: SPRU / MERIT researc paper

21. Giddens, Anthony. 2002. Runaway World. London: Profile Books Ltd.

22. Gomulka, Stanislaw. 1990. The Theory of Technological Change and Economic Growth. London/New York: Routledge.

23. Hanna, Nagy, Guy, Ken in Erik Arnold. 1995. The Diffusion of Information Technology – Experience of Industrial Countries and Lessons for Developing Countries. World Bank Discussion Paper 281. Washington: World Bank.

24. Hans-Peter, Martin in Harald Schumann. 1997. Pasti globalizacije. Ljubljana: Co Libri

25. Harenberg, Bodo. 1997. Kronika človeštva. Ljubljana: Mladinska knjiga.

26. Hedley, Alan R. 2002. Running out of Control: Dilemmas of Globalization. Bloomfield: Kumarian Press.

27. Held, David, McGrew, Anthony, Goldblatt, David in Jonathan Perraton. 1999. Global Transformations – Politics, Economics and Culture. Cambridge: Polity Press.

28. Hobsbawm, Eric. 2000. The New Centrury. In Converstaion with Antonio Politio. London: Abucus.

29. Hufbauer, Gary. 1964. Syntetic Materials and the Theory of International Trade. Ph.D.Thesis. Cambridge: Cambridge University.

30. Jaklič, Andreja in Marjan Svetličič. 2005. Izhodna internacionalizacija in slovenske multinacionalke. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

31. Jurše, Milan. 1993. Mednarodni marketing. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

70

32. Kellner, Douglas. 2002. Theorizing Globalization. Sociological Theory, 20, 3, str. 285-305.

33. Kenda, Vladimir. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko – poslovna fakulteta.

34. Kennedy, Paul. 1993. In Vorbereitung auf das 21. Jahrhunderrt. Frankfurt: S. Fischer.

35. KOF Index of Globalization. 2014. [online]. Dostopno na: http://globalization.kof.ethz.ch/ [5. 8. 2014

36. Kolodko, Grzegorz W. 2001. Globalization and Transformation: Illusions and Reality. Paris: OECD. Technical Paper No. 176. 45., str. 45.

37. Kovačič, Andrej. 1998. Informatizacija poslovanja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

38. Krugman, R. Paul. 1994. Rethinking International Trade. The MIT Press, Cambridge, Massachusetts, London.

39. Lairson, Thomas D. in David Skidmore. 2003. International Political Economy: The Struggle for Power and Wealth. Canada: Wandsworth.

40. Lall, Sanjaya. 1993. A note on technological capabilities, intervention and industrialisation. V: New Technologies and Global Restructuring. London: Taylor Graham.

41. Mai, Manfred. 2005. Svetovna zgodovina na kratko. Ljubljana: Mladinska knjiga.

42. Marx, Karl. 1961. Kapital (prvi zvezek). Ljubljana: Cankarjeva založba.

43. MCC – Mennonite Central Committee. 2006. Economic Globalization. [online]. Dostopno na: http://mcc.org/economicglobalization [13. 9. 2014]

44. Merhar, Viljem. 1997. Pogledi ekonomskih teoretikov na inovacijske procese v družbi. Naše gospodarstvo 43, 1-2.

45. Mittelman, James H. 2000. The Globalization Syndrome: Transformation and Resistance. Princeton: Princeton University Press.

46. Mulej, Matjaž in soavtorji. 1994. Inovacijski management. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

47. Mulej, Matjaž in soavtorji. 1995. Proizvodno inovacijski management. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

48. Mulej, Matjaž in Štefan Kajzer. 1998. Tehnološki razvoj in etika soodvisnosti. Raziskovalec 28, št. 1, str. 26-35.

71

49. OECD – Organization for Economical cooperation and development. 1991. Technology and Productivity, The Challenge for Economic Policy

50. Perez, Carlota. 1985. Microelectronics, Long Waves and World and World Structural Change: New Perspectives for Developing Countries, World Development, Vol. 13, No. 33.

51. Piazolo, Daniel. 2001. Multilateral and European responses to E-commerce. EioP Vol. 5/4 [online]. Dostopno na: http://www.eiop.or.at/eiop/texte/2001-004.htm [2. 2. 2015]

52. Ricardo, David. 1983. Načela političke ekonomije. Zagreb: Ekonomska biblioteka.

53. Robertson, Roland. 1992. Globalization: Social Theory and Global Culture. London: Sage.

54. Roman, Daniel D. in Joseph F. Puett. 1983. International Business and Technological Innovation. New York: North-Holand.

55. Scholte, Jan Aarte. 2000. Globalization: A Critical Introduction. Houndmills, Basingstoke: Macmillan.

56. Senjur, Marjan. 1993. Gospodarska rast in razvojna ekonomika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

57. Shangquan, Gao. 2000. Poverty amidst Riches: The Need for Change. Report of the Committee for Development Policy on the second session. [online]. Dostopno na: http://www.un.org/en/development/desa/policy/cdp/cdp_publications/2000cdpreport.pdf [13. 10. 2014]

58. Simon, Hermann. 2010. Skriti zmagovalci enaindvajsetega stoletja: kako obvladovati svetovne trge – in kako to uspeva majhnim? Ljubljana: Planet GV.

59. Slovenski forum inovacij. 2014. Katalog 8. Slovenski forum inovacij. [online]. Dostopno na: http://www.foruminovacij.si/resources/files/sfi/doc/SFI08_katalog_splet_manjsi.pdf [5. 8. 2014]

60. Smith, Adam. 2010. Bogastvo narodov: raziskava o naravi in vzrokih bogastva. Ljubljana: Studia humanitatis.

61. Smith, Steve in John Baylis. 1997. The Globalization of World Politics. Oxford: Oxford University Press.

62. Stoneman, Paul. 1995. Handbook of the Economics of Innovation and Technological Change. Oxford/Cambridge: Blackwell Ltd.

63. Svetličič, Marjan. 1996. Svetovno podjetje. Izziv mednarodne proizvodnje. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

72

64. Svetličič, Marjan. 2004. Sodobni trendi in izzivi globalizacije. Statistično spremljanje pojavov globalizacije in storitev – izzivi in nujnost. Ljubljana.

65. Veliki splošni leksikon. 1997. Ljubljana: DZS, 7. knjiga.

66. Vrhunec, Marko, 1989. Politična ekonomija globalizma. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

67. Waters, Malcolm. 1995. Globalization. London: Routledge

68. WEF – World economic forum. 2014. The Global Competitivness Report 2013-2014. [online]. Dostopno na: http://www.weforum.org/issues/global-competitiveness [5. 8. 2014]

69. Wells, T. Louis. 1972. The Product Life Cycle and International Trade. Cambridge, MA: Harvard University Press.

70. Zupančič, Samo. 2006. Mednarodni transport in transportno zavarovanje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.