Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO Raziskovanje kriminologije v Sloveniji od leta 1970 do leta 1990

Ljubljana, 2009 Franc Sukič

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO Raziskovanje kriminologije v Sloveniji od leta 1970 do leta 1990

Franc Sukič

december, 2009 mentor: prof. dr. Gorazd Meško

ZAHVALA

Iskrena zahvala mentorju, prof. dr. Gorazdu Mešku, za pomoč in strokovno

svetovanje pri izdelavi diplomskega dela.

Naj se zahvalim staršema, ki sta mi dala priloţnost, da se lahko učim. Hvala obema

babicama za vse molitve. Hvala prijateljem za nepozabna študentska leta in vsem

ostalim, ki so verjeli vame. Hvala tebi, Fekca, brez tebe bi vse ostalo v senci

resničnosti.

Hvala!

KAZALO

KAZALO TABEL

KAZALO SLIK

POVZETEK

ABSTRACT

1 UVOD 1

1.1 Namen in cilji diplomske naloge 2

1.2 Metode raziskovanja 2

2. RAZISKOVANJE KRIMINOLOGIJE V SLOVENIJI OD

LETA 1970 DO LETA 1990

3

2.1 Viktimološko raziskovanje 3

2.2 Raziskovanje penološke prakse 12

2.2.1 Povratništvo 18

2.3 Mladoletno prestopništvo 19

2.4 Raziskovanje ostalih pojavnih oblik kriminalitete 25

2.4.1 Poklicna in gospodarska kriminaliteta 25

2.4.2 Korupcija 28

2.4.3 Raziskovanje kriminologije na področju drog

29

3 ANALIZA RAZISKOVANJA KRIMINOLOGIJE IN

RAZPRAVA

31

4 SKLEPNO RAZMIŠLJANJE

40

5 LITERATURA 42

Kazalo tabel

Tabela 1:

Tabela 2:

Tabela 3:

Tabela 4:

Kronologija raziskovanja kriminologije od leta 1970 do

leta 1990

Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju

viktimologije od leta 1970 do leta 1990

Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju

penologije od leta 1970 do leta 1990

Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju

mladoletnega prestopništva od leta 1970 do leta 1990

31

36

37

39

Kazalo slik

Slika 1:

Shematski prikaz razvoja neprilagojenega vedenja pri

mladostnikih

23

POVZETEK

V diplomskem delu Raziskovanje kriminologije v Sloveniji od leta 1970 do leta

1990 sem skušal čim bolj nazorno predstaviti razvoj raziskovanja in dejavnosti

kriminologije v Sloveniji v omenjenem obdobju.

Namen diplomskega dela je, da na osnovi literature raziščem in prikaţem obstoječe

stanje raziskovalnega dela na različnih področjih kriminologije. Delo temelji na

metodi teoretičnega preučevanja, doseţenega z analizo vsebine literature in drugih

virov s tega področja. Uporabil sem deskriptivni pristop pri raziskovanju.

Po pregledu literature sem vsebino razdelil na pet najbolj raziskovanih področij

kriminologije oziroma na področja, ki so v tistem obdobju vsebinsko dale največji

prispevek kriminologiji. V osrednjem delu naloge tako na kronološki način

predstavim viktimološko raziskovanje, raziskovanje penološke prakse, mladoletno

prestopništvo, gospodarsko in poklicno kriminaliteto, korupcijo in problematiko

drog na področju kriminologije. V drugem delu s pomočjo tabele na kronološki

način zdruţim vse pomembne segmente raziskovalnega dela in jih tudi s pomočjo

samorefleksije opredelim v polje kriminološkega razvoja in raziskovanja.

Rezultati raziskovanja so pokazali, da so največji prispevek kriminologiji dali

področje viktimologije, penologije in mladoletniškega prestopništva. Hkrati pa moje

ugotovitve pripeljejo do dejstva, da kriminologija premalo pozornosti namenja

zgodovini raziskovalnega dela, brez katerega ni uspešne kriminologije. Diplomsko

delo kot celota je pokazalo, da je bilo v preteklosti posvečeno premalo pozornosti

sistematičnemu proučevanju kriminologije.

Ključne besede: viktimologija, penologija, odklonsko vedenje mladih,

kriminologija, ţrtev, kaznivo dejanje, kriminaliteta, droge, prestopništvo, korupcija,

poklicna kriminaliteta, gospodarska kriminaliteta

RESEARCHING CRIMINOLOGY IN SLOVENIA FROM

1970 TO 1990 - ABSTRACT

In diploma Researching criminology in Slovenia from 1970 to 1990 I tried to present

the development of research and activity of criminology in Slovenia in the given

period.

The purpose of this diploma is to study and present the state of research work in

different fields of criminology on a literature basis. The work is founded on the

method of theoretical examining, achieved by the analysis of literature and other

field-related sources. A descriptive approach was used in the research.

After examining the literature I divided the contents into five most frequently

researched fields of criminology or to the fields that have contributed criminology

most by means of contents in the given period. In the main part of the diploma I

have chronologically presented victimological research, penology research, juvenile

delinquency, economic and professional criminality, corruption and drug issues. In

the second part I have compiled chronologically all the important segments of this

research into a table and have defined the field of criminological development and

research by means of self-reflection.

The results of the research have shown that the biggest contributions to criminology

have proved to be the fields of victimology, penology and juvenile delinquency.

However, at the same time my conclusions lead to the fact that criminology pays too

little attention to the history of research, without which successful criminology does

not exist. This work has shown that in the past not enough attention was paid to the

systematical examining of criminology.

Key words: victimology, penology, juvenile delinquency, criminology, victim,

criminal offence, criminality, drugs, delinquency, corruption, professional

criminality, economic criminality.

1

1 UVOD

Ob začetku nastajanja diplomskega dela z naslovom Raziskovanje kriminologije v

Sloveniji od leta 1970 do leta 1990 sem po tihem iskal nasprotno logiko v zvezi s

temo, ki sem jo sprejel za diplomsko delo, še posebej, ko sem se sam doma znašel

pred tako velikim kupom literature. Najprej sem se vprašal, ali mi je res tega bilo

treba. Potem sem začel brskati po internetu. Nobenih podobnih rezultatov, da bi

videl, kakšno je stanje na tem področju v tistem obdobju. Ugotovil sem, da na

področju kriminologije res manjka prispevek, ki bi zajel pomembna stališča,

dojemanja in koncepte pomembnih slovenskih kriminologov, ki so sooblikovali

slovensko kriminologijo v določenem obdobju. To mi je dalo misliti in v tistem

trenutku je naloga dobila svojo vrednost. Dobil sem občutek, da imam na nek način

čast, da mi je mentor, prof. dr. Gorazd Meško, zaupal tako nalogo, ki sem jo začel

jemati resno. Zakopal sem se v literaturo in moje raziskovanje se je pričelo.

Med samim raziskovanjem sem razmišljal tudi o pomembnosti tovrstnega

raziskovanja in o pomembnosti teme. Menim, da je tema pomembna z vidika

pregleda kriminoloških raziskav in preučevanj pri nas, saj tako dobimo prikaz

okoliščin in problemov, na katerih rastejo temelji kriminologije. Pomen raziskovalne

dejavnosti za kriminalistični proces in kriminologijo je velik. V neposrednem

kontaktu se preverjajo teoretične misli in prenašajo osnovne teoretične postavke v

praktično policijsko delo, prav tako pa praksa deluje na oblikovanje teorije.

Pomembnost raziskovanja najbolj zaokroţi Kanduč (1988), ki pravi, da se je

potrebno vrniti nazaj, da laţje ugotovimo sedanjost in uspešneje načrtujemo

prihodnost. Preteklost naj nam bo učitelj in ne lestev, ki jo zavrţemo, ko se

povzpnemo na višjo stopnjo druţbenega razvoja.

Zavedam se, da s svojim diplomskih delom nisem odkril nove znanosti, to ni bil niti

moj namen, saj so to storili ţe drugi. Upam pa, da sem posamezniku vsaj malo

pribliţal stanje na področju raziskovanja kriminologije v Sloveniji pred pribliţno

tridesetimi leti.

2

1.1 Namen in cilji diplomske naloge

V diplomskem delu ţelim predstaviti razvoj kriminologije. Področje mojega

raziskovanja je kriminologija v Sloveniji od leta 1970 do leta 1990. Na kronološki

način ţelim preučiti, raziskati in opredeliti raziskovalno delo kriminologije v teh

dvajsetih letih. S pregledom literature povzemam ugotovitve, raziskave in

razmišljanja številnih avtorjev in na tej podlagi predstavim kriminologijo in njeno

dojemanje v omenjenem obdobju. Prikazana bodo glavna področja kriminologije,

nekatera podrobneje, druga manj podrobno. Pri pripravi in uvrstitvi seznama

raziskovalcev me je vodila ţelja, da bi se v delu našlo čim več raziskovalcev, ki so

sooblikovali slovensko kriminologijo v omenjenem dvajsetletnem obdobju.

Namen diplomskega dela je v tem, da na osnovi literature, pridobljene s pomočjo

mentorja, prof. dr. Gorazda Meška, in dodatne literature raziščem in prikaţem

obstoječe stanje raziskovalnega dela na različnih področjih kriminologije v Sloveniji

od leta 1970 do leta 1990. S svojim delom ţelim doseči naslednja cilja:

1. proučiti razvoj kriminologije v tem obdobju

2. predstaviti in analizirati dejavnosti kriminologije

1.2 Metode raziskovanja

Za raziskovanje v tem diplomskem delu, katerega cilj je raziskovanje določenih

problemov in dejstev, ki se navezujejo na kriminologijo iz obdobja med letom 1970

in letom 1990, pa je uporabljena tehnika raziskovanja in pregleda strokovne

literature, znanstvenih in strokovnih člankov. Diplomsko delo temelji na metodi

teoretičnega preučevanja, doseţenega z analizo vsebine literature in drugih virov s

tega področja. Pri tem sem izpostavil delo in razvoj raziskovanja kriminologije v

dvajsetletnem obdobju in uporabil deskriptivni pristop pri raziskovanju. V okviru

deskriptivnega pristopa se delo omejuje na metodo deskripcije, kjer pojasnjujem

pomembna dejstva.

3

2 RAZISKOVANJE KRIMINOLOGIJE V SLOVENIJI OD

LETA 1970 DO LETA 1990

2.1 Viktimološko raziskovanje

1971: Kazensko pravosodje in kazensko pravo nasploh sta se v zgodovini ukvarjala

predvsem s storilci kaznivih dejanj. Tudi kriminološka raziskovanja so kriminaliteto

obravnavala z zornega kota storilca. V zadnjem času je pozornost usmerjena tudi

ţrtvam, saj se pri personalizirani kriminaliteti med ţrtvijo in storilcem razvijajo

različne vezi (Pečar, 1971b). Mendelsohn (1963, po Pečar, 1971b) je to razmerje

med ţrtvijo in storilcem poimenoval »kriminološki par«. Na tem razmerju se razvija

viktimologija oziroma viktimološka kriminologija, kot je to razmerje poimenoval

Versele (1963, po Pečar, 1971b).

Kadar gre za kazniva dejanja, kjer imajo pomembno vlogo medsebojna razmerja, se

nam močno vsiljuje tradicionalna podoba o slabem storilcu in nedolţni ţrtvi. V

preteklosti je bila meja med storilcem in ţrtvijo ločena. Iz spoznanj viktimologije,

da je vedenje ţrtve pogosto precej drugačno, da je prispevek ţrtve pri nastajanju

kaznivega dejanja včasih zelo velik, se je razvila nova veda, ki je spremenila

predstave o ţrtvi kaznivega dejanja. Pomen ţrtve je osvetlila z zelo različnih plati.

Pomembno je dopolnjevanje spoznanj o storilcu s spoznanji o ţrtvi kaznivega

dejanja (Šelih, 1972). Tudi Pečar (1971a, 1971b) omenja pomembnost medosebnih

razmerij med storilcem in ţrtvijo, saj so le-ta med seboj prepletena. Ţrtve kaznivih

dejanj s svojim vedenjem in ravnanjem zavestno ali nezavestno napeljujejo k lastni

viktimizaciji. Pomembna je njena osebnost, njeno vedenje in ravnanje, saj je njena

vloga lahko napeljevalna, vabilna, sodelovalna itd.

Ţrtev v medsebojnih razmerjih ni vedno pasivni subjekt kaznivega dejanja (Versele ,

1963, po Pečar, 1971b). Je druga stran obraza, ki se nam kaţe pri raziskovanju

kaznivega dejanja (Pečar, 1971b). Ţrtev in storilec kaznivega dejanja nista vedno v

obratnem sorazmerju, saj napadalec ni vedno kriv in ţrtev ni vedno nedolţna

4

(Schultz, 1968 po Pečar, 1971b). V interakcijah med ţrtvami in storilci se pogosto

skrivajo globoka psihološka razmerja (Pečar, 1971). Raziskava »Uboji na

Slovenskem« je pokazala, da gre večinoma za istovrstne ljudi s podobnimi

statusnimi pozicijami, vrednotami in moralnimi normami. Kriminalni pari le v

četrtini ubojev niso imeli nič skupnega. Zdruţuje jih skupno bivanje, pogosti

medsebojni stiki in pogosti spopadi (Pečar, 1971a). Med drugim Pečar (1971a) tudi

ugotavlja, da so ţrtve ubojev večinoma moški, v enakem deleţu samski in poročeni ,

z nizko izobrazbo, fizični delavci, ţiveči v okolju, kjer je nasilje vzorec za reševanje

sporov. Tako ţrtve kot storilci oziroma »kriminalni pari«, kot jih imenuje tudi sam,

imajo veliko skupnih značilnosti.

Teoretična viktimologija proučuje predvsem razmerja v paru z različnih zornih

kotov za različne namene. Večina kriminalitete se dogaja v različnih razmerjih med

dvema stranema. Tudi v empiričnih raziskovanjih je večinoma razmerje dveh strani.

Na eni strani je oškodovanec, na drugi strani je storilec. V ţe omenjeni raziskavi

»Uboji na Slovenskem« se je pokazalo, da so se viktimogena razmerja razvijala tudi

širše, ne samo znotraj kriminalnih parov. Prisotno je sodelovanje drugih, ki pogosto

sodelujejo ţe od začetka z enim ali drugim in pomagajo oblikovati (podpihovanje,

hujskanje, ščuvanje, napletanje) njuna razmerja iz različnih razlogov (ljubosumje,

maščevanje, škodoţeljnost itd.). Gre za pomembne opazovalce, ki so aktivni

dejavnik v dinamiki kaznivega dejanja. Osebe, ki pogosto prispevajo svoj deleţ v

viktimodinamiki, so navadno ljudje, ki so blizu enemu ali obema v kriminološkem

paru. Gre za vpletene opazovalce. Opazovalci so zato, ker opazujejo razvoj

dogajanja med osebama, vpleteni pa zato, ker ne ostajajo ravnodušni nedolţni

opazovalci, saj so pogosto neposredni povzročitelji spora, vendar ostajajo v ozadju.

S svojo osebnostjo in poloţajem oblikujejo in spreminjajo interakcije med osebama

na neposredni ali posredni način (Pečar, 1971b).

Vpleteni opazovalci v mikrostrukturah vplivajo na nevrotičnost kriminalnih parov

in, kot pravi Ellenberger (1954, po Pečar, 1971b), ustvarjajo kriminalno gnečo.

Nenazadnje je lahko viktimogeno razmerje med ţrtvijo kaznivega dejanja in

storilcem kaznivega dejanja nastalo ravno zaradi vpletenih opazovalcev, ki

oblikujejo in spreminjajo na različne načine psihične in fizične interakcije

5

kriminalnega para. Raziskava »Uboji na Slovenskem«, ki je za slovensko območje

obsegla 271 kaznivih dejanj ubojev z 296 ţrtvami je imela 124 tako imenovanih

vpletenih opazovalcev, kar pomeni, da je skoraj pri vsakem drugem uboju

sodelovala tretja oseba. Obsojenih jih je bilo le 12, ker so skupina, ki v viktimologiji

še ni upoštevana. Običajno so to osebe, ki so v stalnih stikih in najpogosteje

sodelujejo v dinamiki razmerij para s pogostnimi spopadi. Za vpletene opazovalce v

naključnih in situacijskih spopadih so značilni agresivnost in alkoholiziranost ter

afektivno stanje v času uboja (Pečar, 1971a).

1972: Pri nekaterih kaznivih dejanjih se ţrtev kaznivega dejanja postavlja v posebni

luči. Kjer ni več črte v klasičnem pomenu besede, ampak obratno, je prav ţrtev tista,

ki kaznivo dejanje najbolj spodbuja, kjer se pojavlja konsistentnost pravnih in

zdravstvenih norm s stališči in vrednotami širše javnosti. Viktimološke raziskave

običajno vsebujejo preučevanje neposredno prizadete ţrtve. Vendar v nekaterih

kaznivih dejanjih pojem ţrtve predstavlja drugačen pomen, kot je običajno pri

klasičnih kaznivih dejanjih. Med kazniva dejanja, kjer ţrtve ni mogoče določiti na

enak način kot pri večini kaznivih dejanj, najdemo kaznivo dejanje splava,

homoseksualnost in narkomanijo. Pri kaznivem dejanju splava in homoseksualnosti

se ponavlja vprašanje razmerja med pravom in moralo. S kazenskopravne plati je

posebnost nedovoljenega splava v tem, da je poseg kazniv zmeraj, če noseča ţenska

ni v ţivljenjski nevarnosti. V pravih sistemih je nedovoljen splav sicer kazniv,

vendar je s posebnimi predpisi določeno, da ga je ob upoštevanju socialne in

medicinske, ponekod tudi pravne indikacije dopustno narediti. Zakonska ureditev

posameznega kaznivega dejanja je izhodišče, na katerem temelji uresničevanje v

praksi (Šelih, 1972). Razmerje med viktimologijo in medicino in njuno povezovanje

poraja paradoks. Kljub temu se poraja dvojna povezava (Šeparović , 1973): (1.)

medicina se včasih ukvarja z ţrtvijo kaznivega dejanja ali nesreče, (2) medicina ima

in ustvarja svoje lastne ţrtve; viktimizacijo namreč v nekaterih primerih povzročata

zdravnik in zdravstvena ustanova, in (3) medicina ter zdravstvena ustanova postajata

včasih okolje za viktimizacijo.

1973: Šeparović (1973) se sprašuje o konceptu viktimologije in njenem mestu

znotraj znanosti. Sprašuje se o njenem konceptu znotraj kriminologije in o konceptu

6

znotraj druţbenih znanosti. Ker se ukvarja z vprašanjem ţrtev , je njeno mesto

odvisno od definicije koncepta ţrtve. Trdi, da če so ţrtve samo tisti, ki trpijo zaradi

kaznivih dejanj ali prekrškov, je v tem primeru viktimologija del problema

kriminala. Po prizadevanjih, da bi viktimologijo utemeljili kot novo vedo, se

sprašuje, kaj je njen obseg, kdo je ţrtev in kaj je uporabnost viktimologije. Ker gre

za vprašanje med novo vedo in njenimi odvisnimi znanostmi , išče odgovor na

temeljno vprašanje obsega viktimologije. Da bi dobil odgovor na vprašanje ,

raziskuje pomen besede ţrtev, ki jo po Webstru definira kot: (a.) ţivo bitje, ki je

ţrtvovano kakemu boţanstvu ali pri opravljanju verskega obreda, (b.) tisti, ki ga

drugi ubijejo, mučijo ali nadlegujejo; oseba, ki je predmet zatiranja, pomanjkanja ali

trpljenja, (c.) tisti, ki umre ali je poškodovan pri svojem lastnem podjetju, (d. ) tisti,

ki je ogoljufan ali podvrţen trpljenju; tisti, ki so ga oškodovali ali opeharili.

Beseda ţrtev dramatizira, kot pravi Šeparović (1973), kritični poloţaj, v katerem se

znajdemo, in resničen problem, pred katerim stojimo, saj stojimo pred povsod

navzočo in mogočno viktimizacijo. Ţivimo v stanju, da smo ţrtev take ali drugačne

vrste. Tako jasno zastavi koncept ţrtve in viktimizacije, ki pravi: »Za ţrtev imamo

vsakogar, fizično ali moralno osebo, ki trpi bodisi zaradi brezobzirnega načrta ali po

naključju. Zato ločimo ţrtev kriminala ali prestopka in ţrtev nesreče. Ţrtve so tisti,

ki so ubiti ali poškodovani ali oškodovani pri imetju«.

Vsaka ţrtev, kot jo pozna viktimologija, je manjvredna, saj se koncept ţrtve v

kriminologiji uporablja kot tehnični termin, medtem ko v pravnem govoru zasledimo

koncept oškodovanca, ki je po mnenju Pavlovića (1990) še bolj suhoparen in bi

teţko bilo razumeti, da ne gre le za pravne vidike, saj če ţelimo zadevo obravnavati

širše, hitro spet uporabimo besedo ţrtev. Nekako samoumeven je prevod

viktimologije v slovenščino, kot vede o ţrtvi in ne vede o oškodovancu, saj za

besedo »survivor«, ki jo uporabljajo drugod po svetu, ni ustreznega prevoda

(Pavlović, 1990).

1976: Tako ob druţbenem in tehničnem napredku medicina postaja pravna,

druţbena in moralna odgovornost. Kar zadeva razmerje med viktimologijo in

medicino ter medsebojno povezavo, še vedno vzbuja paradoksalnost. Gre za dvojno

povezavo, in sicer kot prvič, medicina se včasih ukvarja z ţrtvijo kaznivega dejanja

7

ali nesreče, kot drugič pa tudi medicina ustvarja ţrtve. Zdravniki imajo veliko

odgovornost, kar lahko sklepamo iz številnih primerov (npr. razni poskusi na

človeku, premišljeno končanje ţivljenja in postopek za pospešitev smrti, invalidski

posegi v sodobni medicini). Poleg osebne odgovornosti zdravnika, leţi še večja

odgovornost na celotnem zdravniškem poklicu. Odločitve zdravnikov so dramatične,

pa vendar tudi medicina ni imuna za kazniva dejanja. Kjer gre za ţivljenje, zdravje

in smrt, lahko pride tudi do viktimizacije. Zdravnik postaja skupaj s pacientom

soudeleţen v problemu (Šeparović, 1976). Skratka, če povzamem besede B.

Mendelsohna (1956, v Šeparović, 1976): Viktimizacijo povzročajo razni dejavniki,

ki prihajajo iz raznih okolij«.

1977: Pisci in zakonodaja so po drugi svetovni vojni začeli posvečati večjo

pozornost pokrivanju škode ţrtvi kaznivega dejanja. Razlog za to je predvsem zaradi

sočustvovanja z ţrtvijo kaznivega dejanja, zaradi pričakovanja, da bo imelo

poravnanje škode prevzgojni učinek na storilca kaznivega dejanja, in s sociološkega

stališča. Pozornost, usmerjena na interakcijska razmerja med storilcem kaznivega

dejanja in njegovim okoljem, se je razširila tudi na ţrtev kaznivega dejanja. Leta

1974 so v številnih drţavah obstajali predlogi za ustanovitev javnih kompenzacijskih

skladov za različne pravne rešitve in različne vrste ţrtev kaznivih dejanj, ki so jim

skladi namenjeni. Ti skladi naj bi se uporabljali za pokritje škode, ki je bila

povzročena ţrtvam kaznivih dejanj zoper ţivljenje in telo. Udeleţenci penoloških

kongresov so se zavzemali, da je storilec dolţan povrniti škodo ţrtvi kaznivega

dejanja (Vodopivec, 1977). Povračilo škode ţrtvi je sredstvo za dosego s kaznivim

dejanjem podrtega pravnega in druţbenega ravnoteţja, kot sredstvo moderne

kriminalne politike in tudi dopolnitev kazenskopravnih ukrepov z vidika

obsojenčeve resocializacije. Učinkovito povračilo je javna naloga na podlagi zahtev

druţbene solidarnosti (AIDP, 1974 po Kobe, 1977). Novelirani Zakon o kazenskem

postopku iz leta 1977 je prinesel novosti in širok spekter moţnosti za povrnitev

škode ţrtvam kaznivih dejanj ţe pred samim začetkom kazenskega postopka ali po

njem (Vodopivec, 1977).

1978: Razvoj samopostreţnega načina prodaje je prinesel tudi moderen način

ponujanja blaga, nove oblike vplivanja na kupce in zbujanja pozornosti. Ta način je

8

postal zanimiv tudi za proučevanje z viktimološkega zornega kota, saj se trgovina

sama ponuja za ţrtev kaznivega dejanja kupcev, ki jih privablja tako materialno kot

moralno. Ob tem je nastal tudi nov pojav, v katerem trgovina sama prodaja

viktimizacijo in s tem tudi rast majhnih tatvin. Viktimološki pomen samopostreţnih

prodajaln je v tem, da način prodaje sam ustvarja priloţnost za oškodovanje, saj

prodajalna napeljuje, spodbuja, zapeljuje in izziva. Kriminogeni pomen

samopostreţnih prodajaln pa je v tem, da trgovine s svojimi sestavinami v

psihološkem in sociološkem smislu omogočajo, da kupci postajajo tatovi (Pečar,

1978).

1979: Zaradi nezaupanja v kriminalno statistiko se raziskuje tudi prikrita

kriminaliteta, kjer sodeluje viktimologija. Pojavlja se teţnja o posvečanju enake

pozornosti tako ţrtvam, kot storilcem kaznivih dejanj, o skupnem obravnavanju, saj

je do ustreznih pogledov na vsakega izmed njiju moţno priti ob poznavanju

medsebojnega učinkovanja obeh plati. Resnična podoba kriminalitete in odklonskih

pojavov se povezuje tako z ţrtvami kaznivih dejanj kot s storilci. S strani storilcev je

bolj teţko pričakovati, da bodo odprto govorili o svojem odklonskem vedenju, zato

je več upanja na strani ţrtev. Sodobna viktimologija prehaja v zanimanju od

posameznika k skupinam. Odvrnila je pozornost le na storilca. Opozarja tudi na

nenedolţne ţrtve in njihovo vlogo pri nastanku kaznivih dejanj. Vnaša nov pogled

na spoznanja o razmerjih med ljudmi. Ţrtvina krivda in storilčeva nedolţnost

postajata sodoben izziv znanostim, saj brez ţrtve ni storilca in brez viktimitete ne bi

bilo kriminalitete (Pečar, 1979).

1984: Socio-psihični dinamični procesi, ki se razvijajo med druţinskimi člani ,

povzročajo posledice. V druţini je največ odklonskosti po eni in oškodovanosti na

drugi strani, ki izhajata predvsem iz razmerij z drugimi, iz njihovih telesnih,

duševnih in čustvenih stikov med seboj. Predvsem v druţini je veliko nasilja brez

kakršne koli sankcije. Druţina je leglo deviantnosti. Znano je, da je v druţini in med

druţinskimi člani, zlasti med zakoncema, visok odstotek umorov. Še slabše se

dogaja otrokom, ki so prepuščeni druţinskemu nasilju. Najbolj vidna druţinska

patologija nastaja in se razvija v okviru nasilnosti med druţinskimi člani. V druţini

je verjetnost viktimizacije znatno večja kot kje drugje, prizadetost očitnejša in

9

usodnejša ob teţko predvidljivi prikritosti. Pri tem razločujemo oškodovanost s

pravnega vidika in psiho-socialno oškodovanost. Z viktimologijo druţine naj bi

gojili upanje, da bi tam, kjer je potrebno, bolj strokovno in nepristransko pomagali

prizadetim in ogroţenim (Pečar, 1984b).

1985: Z preučevanjem razmerij nastajajo nova spoznanja, po katerih prihajajo

ugotovitve, da z vlogami induktorjev nastajajo triadična razmerja, ki razširjajo

problematiko kazenskega para, iz katere/ih se porajajo drugačni pogledi na odnos

storilec-ţrtev. Z vlogami induktorjev pojasnjujemo različne dejavnosti, vplive in

prispevke, ki pripeljejo do kaznivega dejanja, ki v kazenskopravnem smislu ni le

»last« storilca in morebitnega prispevka ţrtve. Pomembna je udeleţenost tudi

vpletenih (Pečar, 1985).

1987: Ţe pri raziskavi »Uboji na Slovenskem« se je pokazalo, da je včasih postal

storilec tisti, ki bi moral biti ubit, in obratno, umorjeni je postal tisti, ki je ves čas

drugemu namenjal to usodo. V ţivljenju je tako, da ljudje s sabo prinašamo

medčloveške interakcije in socialne vloge, v katere se namerno ali slučajno vpletajo

»tretje osebe« ali induktorji. Mnogokrat se z njimi začne viktimodinamični in

kriminogeni proces. Raziskovanje vloge tretjih oseb ali induktorjev vodi do

spoznanja, da je potrebno nujno razvijati znanje o vseh tistih udeleţencih, ki kakor

koli poleg kriminalnega para sodelujejo in prispevajo k kriminaliteti in viktimiteti.

Viktimologija s pomočjo simboličnega interakcionizma pomaga k boljšemu

razumevanju kriminalne trojice, da gre za interakcije med tremi osebami (Pečar,

1987).

1989: Šelih (1989) pravi, da so obstoj, pojavne oblike in ocenjevanje kaznivega

dejanja posilstva povezani s številnimi druţbeno zakoreninjenimi predsodki.

Korenine segajo na lastniško področje razmerja med moškim in ţenko, čemur

prispeva tudi dejstvo, da so stoletja druţbo vodili moški, mesto, določeno ţenskam,

pa je bilo omejeno in specifično, večkrat so jih obravnavali le kot privesek moškega.

Druţbene predsodke in stereotipe v zvezi s posilstvom, ki so oblikovali naše sodbe o

storilcu in Šelihova (1989) predvsem ţenske ţrtve tega kaznivega dejanja deli v tri

skupine: (1.) ţrtev je tista, ki zavestno ali podzavestno deluje izzove storilca , (2.)

10

ţenske, ki tega noče, ni mogoče posiliti in (3.) ţenska se pogosto strinja glede

spolnega odnosa.

Ob teh predsodkih obstaja vtis, da je ţrtev pri posilstvu tista, ki spodbuja in izziva,

ki zavestno ali podzavestno ţeli biti posiljena ter da vloţi ovadbo zaradi posilstva ,

da zavaruje sebe, medtem ko je predstava o storilcu pogosto taka, da gre za

moškega, ki se ne more seksualno obvladati (Šelih, 1989).

Povečal se je interes za raziskovanje kaznivega dejanja posilstva in tako se je

spremenil tudi omenjeni stereotip o storilcu. Na drugačen pristop do kaznivega

dejanja posilstva je prispevalo novo feministično gibanje, predvsem v ZDA, drugi

dejavnik pa je bil ta, da se je viktimologija v začetku sedemdesetih let začela

ukvarjati zlasti z vprašanjem pomoči ţrtvam kaznivih dejanj, saj je prodrlo

spoznanje, da je ena izmed poglavitnih nalog viktimologije predvsem oblikovanje

pomoči ţrtvam kaznivih dejanj. Viktimologija je prispevala k povečanemu

zanimanju in posledično so se začele spreminjati tudi predstave o posilstvu in razvoj

posebnih programov pomoči ţrtvam kaznivega dejanja posilstva. Nekateri rezultati

raziskav o tem kaznivem dejanju kaţejo, da vpliva na oblikovanje pogojev za

izvrševanje kaznivega dejanja posilstva splošna klima o tem, kakšen je pomen

fizične sile v določeni druţbi, prav tako pa vpliva tudi celoten odnos določene

druţbe do spolnosti in spolnega ţivljenja. Spremenila so se tudi spoznanja o starosti

in spolu storilcev teh kaznivih dejanj (Šelih, 1989).

Ker o značilnostih storilcev kaznivega dejanja ni mogoče govoriti na splošno, se je

Šelihova (1989) omejila na rezultate študije pri kaznivem dejanju posilstva, ki je bila

opravljena na storilcih tega kaznivega dejanja, ki so bili obsojeni, in sicer na

Švedskem v začetku osemdesetih let. Podatki dajo grobo podobo o tem, kakšni so

lahko storilci kaznivega dejanja posilstva. Ugotavlja namreč, da gre za mlade ljudi,

ki so na splošno slabo prilagojeni, na kar avtorica sklepa iz tega, da je mnogo

samskih, da so imeli teţave z zaposlitvijo, da so uţivali alkohol, veliko med njimi

jih je bilo tudi ţe obsojenih (Šelih, 1989).

V starejših raziskavah se je viktimologija ukvarjala z odnosi med storilcem in ţrtvijo

kaznivega dejanja, še posebej jo zanimal prispevek ţrtve h kaznivemu dejanju, saj so

raziskave o seksualnih deliktih pokazale, da je velik deleţ ţrtev, ki so same

11

prispevale k lastni viktimizaciji. V začetku sedemdesetih let se je smer raziskovanja

spremenila, saj so se spremenila tudi stališča o tem, kaj vse šteti za prispevek ţrtve.

Spremenile so se tudi norme o provokativnem vedenju ţensk. Viktimologija v teh

raziskavah ugotavlja, da aktivno upiranje ne pomeni vedno ravnanja, ki bi kaznivo

dejanje preprečilo (Šelih, 1989).

Seksualnim deliktom in posebej kaznivemu dejanju posilstva v jugoslovanskih

razmerah dolgo ni bilo posvečene posebne pozornosti. V Jugoslaviji so kaznivo

dejanje posilstva v sedemdesetih letih obravnavali skupaj z drugimi seksualnimi

delikti ali skupaj z drugimi nasilnimi kaznivimi dejanji, in se tako ravnali po

formalno pravni zakonski uvrstitvi kaznivega dejanja posilstva in tako tudi uvrščali

med seksualne delikte. Šelihova omenja eno prvih s tega področja , avtorja Stanka

Pihlerja iz leta 1976, ki ugotavlja, da je pogostost kaznivih dejanj na področju

takratne Jugoslavije, med katerimi je posilstvo najhujše, najvišja v Sloveniji (Šelih,

1989). Od srede sedemdesetih let naprej so začeli v različnih drţavah organizirati

prve posebne oblike pomoči ţrtvam kaznivega dejanja posilstva, kar je posledično

vzbudilo tudi povečano zanimanje za to kaznivo dejanje. Zaradi spoznanja, da se

predvsem ţenske ţrtve kaznivega dejanja posilstva nerade obračajo po

institucionalno pomoč splošnega tipa, so začeli ustanavljati posamezne krizne centre

ob posilstvu, najprej v ZDA (Šelih, 1989).

1990: Pavlović (1990) polemizira o razpravi Zavirškove, ki trdi, da je izraz ţrtev »s

feminističnega, antropološkega in sociološkega vidika razmerja med spoloma«

problematičen. Sam namreč ne ţeli biti »skrbnik« ţensk, kot to omenja Darja

Zaviršek, saj jih doţivlja kot dovolj močne in sposobne, da si same izborijo lastne

interese, medtem ko Zavirškova (1990) opozarja, da ţenska kot ţrtev s takim

poimenovanjem dobi pomen manjvrednosti, ali celo nima vrednosti. Beseda ţrtev

izvirno pomeni nekoga, ki stoji v nevarnem risu smrti, prisilno ali prostovoljno.

Ţrtev je tista, ki je pripravljena dati ţivljenje za neke ideje, cilje ali podobno. Ţrtve

so bili tudi tisti, ki so dajali sebe za neko prepričanje, verovanje. Biti ţrtev je vedno

imelo določen pomen za ţrtvujočega, saj je poloţaj vzbujal grozo in občudovanje

hkrati.

12

2.1 Raziskovanje penološke prakse

1971: Eden najbolj uglednih kriminologov v Evropi v sedemdesetih letih, g. Leon

Radzinowicz Wolfson, je v svojem razmišljanju o načinu izvrševanja kazenskih

sankcij, ob katerem je hkrati skušal razumeti način mišljenja in prizadevanja glede

izvrševanja kazenskih ukrepov z odvzemom prostosti slovenskih penologov ,

izpostavil pomen kratkotrajne kazni. Dejal je, da so nuja, vendar pa zahtevajo

temeljito preureditev. Ne strinja se s kritiki, ki pravijo, da kratkotrajne kazni ne

morejo prevzgojiti prestopnikov, so pa dovolj dolge, da jih lahko pokvarijo. Izkušnje

kaţejo, da je kratkotrajna časovna kazen, ki se uporablja ob pravem času, na pravem

prostoru lahko učinkovita in lahko predstavlja hiter in oster šok. Predlaga

vpeljevanje ukrepov, kot so probacija, pogojna obsodba, denarna kazen, s čimer bi

še vedno ohranili ravnovesje med teţo kaznivega dejanja in kazni, zapori in osebje

bi bili tako manj obremenjeni. Kratkotrajne kazni bi izrekali le nekaterim vrstam

storilcev, in sicer tistim, ki jim ni mogoče izreči ukrepov, ki jih je predlagal

Radzinowicz (1971).

Zaporski usluţbenec ima določene in omejene naloge, in je v nasprotju od

policijskih in socialnih usluţbencev, ki pripadajo svobodni druţbi, pripadnik dela

nesvobodne druţbe. Ob govoru o izboljšanju ţivljenjskih razmer obsojencev je

potrebno tudi misliti na razmere, v katerih ţivi osebje. Razmere in problemi

obsojencev in osebja se ne smejo obravnavati ločeno. Med njimi obstaja nenehen

medsebojni vpliv, ki ustvarja zaporsko skupnost (Radzinowicz, 1971).

Zapor lahko sprejme največ 400 do 500 obsojencev. Za dober kazenski sistem je

bistveno, da obstaja nekaj kazenskih zavodov z 200 do 250 obsojenci. Velikost

zapora je tisto, kar je v neskladju z namenom kaznovanja (Radzinowicz, 1971).

1976: Namen sodobnega poboljševalnega sistema je poboljšanje obsojenca (Brinc,

1976). Teoretična pričakovanja pa so, da kdor je bil obsojen na zapor, se ne bo več

vračal vanj, vendar praksa kaţe drugačno sliko (Brinc, 1985). Zaporniška osamitev

loči dve obdobji: (a.) prehod s prostosti v zapor in (b.) vrnitev na prostost. Obdobji

predstavljata nevarnost tako za prestopnika, kot tudi osebe v njegovem primarnem

okolju. Ker ti dve obdobji predstavljata kritičen prehod, mora obstajati v

poboljševalnem sistemu sluţba, ki posamezniku olajša te kritične prehode.

13

Pomembno je, da človeka ne pustimo samega, brez pomoči. Slovenija je leta 1973

sprejela (nov) Zakon o izpolnjevanju kazenskih ukrepov. 21. člen določa, da morajo

odpuščenim obsojencem pristojni organi, zavodi in organizacije pomagati, da se na

prostosti laţje in hitro vključijo v redno ţivljenje. Naloga kazenskega zavoda je, da

določen čas pred odpustom ugotovi, ali je obsojencu pred odpustom potrebna pomoč

in kakšna (Brinc, 1976).

Kazenski poboljševalni zavodi in socialno skrbstvo sestavljajo celoto pri

načrtovanju in uresničevanju pomoči odpuščenim obsojencem. Uspeh pomoči je

odvisen tudi od ravnanja z obsojenci med prestajanjem kazni in njihove priprave na

odpust in volje in pripravljenosti obsojenca, da bo po odpustu ţivel pošteno

ţivljenje. Pokazenska pomoč prestavlja le spodbudo in podporo. Uspeh je doseţen

le, če je obsojenec sam pripravljen na sodelovanje in spremembe. Dejstvo je, da

zapor različno deluje na ljudi v njem. Nekateri nikoli več ne storijo kaznivega

dejanja, spet drugi postanejo še hujši prestopniki. Razmere v kazenskih zavodih so

take, da obsojencem jemljejo dosti tistega, kar so imeli pred prihodom v zapor. Po

odpustu pogosto izgubijo še tisto, kar so imeli pred prihodom. Po kazni se spremeni

druţbeni status. Človek ponavadi pade še niţje kot je bil pred prihodom. S

kaznovanjem se poveča prepad med njim in tistimi, ki naj bi jim pripadal (Brinc,

1976). Pokazenska pomoč je le eno od sredstev za preprečevanje povratništva, ki pa

je prav tako relativna (Kobe, po Brinc, 1976). Nekateri odpuščeni obsojenci se kljub

učinkoviti pomoči lahko znajdejo med povratniki. V povratek jih lahko pripelje

pomanjkanje zaposlitve, prehrane ali nastanitve (Hertenvent, po Brinc, 1976).

Večina povratnikov nima po nekaj neuspelih poskusih dovolj moči, da bi v ţivljenju

poskusili dosegati uspehe še kje, razen v prestopništvu (Brinc, 1976).

1981: Izvrševanje kazni odvzema prostosti bi moglo biti usmerjeno v človeka in

njegove potrebe, teţave in stiske, ter postati druţbeni okvir pomoči človeku, ki jo

potrebuje. Potrebno mu je pomagati in dati moţnost, da si pridobi zaupanje,

samospoštovanje, da bo po odpustu zaţivel bolj polno ţivljenje. Seveda ne gre za

utopična pričakovanja, ampak pomoč k dobrim spremembam in da se vnese čim več

človečnosti, načrtnosti in strokovnosti (Brinc, 1981a).

14

Franci Brinc (1981a) je v raziskavi skušal preveriti, koliko je v resnici jugoslovanski

sistem izvrševanja kazni odvzema prostosti napreden v primerjavi s francoskim, da

bi se zavedal prednosti in pomanjkljivosti jugoslovanskega sistema. Za Jugoslavijo

je bilo značilno hitro spreminjanje zakonodaje in iskanje lastne poti, medtem ko je

Francija poznana po tradicionalni zakonodaji na kazenskopravnem področju. Pri

obeh drţavah je skupna značilnost, da prestajajo obsojenci kazni večinoma v zaprtih

kazenskih zavodih in s prevelikim omejevanjem človekovih pravic in svoboščin in

počasnim predorom demokratizacije druţbenega ţivljenja. Znano je, da kazen

odvzema prostosti prizadene storilca in tudi njegovo okolje, predvsem druţino,

starše, sorodnike prijatelje in znance. Odvzem prostosti ne pretrga le škodljivih vezi

prestopnika z okoljem, temveč tudi dobre, kar izzove nezaţelene posledice v druţbi.

Osnovne posledice kazni odvzema prostosti za obsojence (Brinc, 1981a) so:

odvzem prostosti,

prikrajšanje za materialne dobrine in storitev ter sprememba ţivljenjske

ravni,

prikrajšanje za heteroseksualne odnose,

prikrajšanje za samostojnost,

prikrajšanje za občutek varnosti.

Prikrajšanje za samostojnost pušča najslabše posledice. Obsojenec s prihodom v

zaprti kazenski zavod izgubi moţnost samostojnega odločanja o sebi in svojih

zadevah, kar prinaša izgubo samospoštovanja in samozaupanja. Ţivljenje v zavodu

je urejeno s pravili in ukazi, nenehno je pod nadzorom. Posledic ni moč zmanjšati le

s prijetnejšim načinom ţivljenja, temveč s prizadevanjem za normalizacijo ţivljenja

in razvijanjem njihove odgovornosti, zrelosti in neodvisnosti, kar pa spet zahteva

več umskega in čustvenega napora. Ukrepi za omilitev škodljivih posledic odvzema

prostosti je Brinc (1981a) razdelil v enajst vrst, preko katerih je v prej omenjeni

raziskavi spoznaval značilnosti razlike in podobnosti med Francijo in Jugoslavijo:

(1.) sprejem obsojencev, (2.) socialne sluţbe v kazenskih zavodih, (3.) obiski, (4.)

dopisovanje in telefoniranje, (5.) sprejemanje paketov, (6.) prosti izhodi, (7.)

zadovoljevanje spolnih potreb, (8.) delo in izobraţevanje, (9.) sodelovanje

prostovoljcev pri obravnavanju obsojencev, (10.) nameščanje obsojencev v odprte in

polodprte zavode in (11.) pogojni odpust, skrajšanje kazni, pomilostitev, amnestija

in izredna omilitev kazni (Brinc, 1981a).

15

Realitetni pristop v iskanju ravnoteţja v konfliktnih situacijah izhaja s stališča, da

naj bi za prestajanje kazni kazen odvzema prostosti na obsojencu puščala čim manj

škodljivih posledic, kar bi samo po sebi pomenilo tudi povečanje učinkovitega

delovanja na obsojenca in njegovo okolje tako, da se iz prestajanja kazni odvzema

prostosti postopno in načrtno izločijo vse spremljajoče škodljive in nepotrebne

posledice (Brinc, 1981a).

Za penologijo v sedemdesetih letih je osnovna teţava, kako napraviti v danih

razmerah izvrševanje kazni bolj učinkovito. Pojavlja se vprašanje, ali je boljše

povečati pozitivne učinke prestajanja kazni, odvzema prostosti, ali zmanjšanje

negativnih učinkov prestajanja kazni. Brinc (1981b) si tako prizadeva za zmanjšanje

škodljivih kazni, saj so se do takratna prizadevanja za drugo rešitev pokazala kot

neučinkovita.

Teţko je spoznati, zakaj človek postane prestopnik, še manj o razlogih, zaradi

katerih neha biti prestopnik, zakaj le peščica ljudi ne upošteva druţbenih norm, je

boljše omejevanje, ali prostost (Brinc, 1981a).

1983: Namen izvrševanja kazni zapora je pripraviti obsojenca, da bo po preteku

kazni na prostosti znal ţiveti in delati v skladu s predpisi in druţbenim i normami. Z

obsojenci je treba ravnati primerno, potrebno je upoštevati človeško dostojanstvo ,

varovati je treba telesno in duševno zdravje. Strokovni delavci v zavodu pomagajo

razvijati osebno zavest za njihovo ravnanje, spodbujajo jih pri prostovoljnem

sodelovanju v procesu lastne vzgoje in prevzgoje. Kazenski zavod hkrati zagotavlja

nadzor nad obsojenci kot prevzgojo kot končni rezultat. Rezultat je odvisen od

namenov, ki so pripisani kaznovanju in izvrševanju kazni zapora. Pomembno

izhodišče za kazenski zavod je, da obsojenec ne dobi občutka, da je nepoboljšljiv,

nevaren, kajti to vodi v krog negativne samopodobe, ki jo oddaja ob ponovni vrnitvi

na prostost. Osnovno načelo izvrševanja kazni ni proces sam, ampak uspeh samega

procesa. Nadzor je antidemokratični element, ki najbolj preprečuje izvajanje

terapevtskih programov (Brinc, 1983b).

Zaradi neuspešnega spreminjanja obsojencev je potrebna sprememba prakse

obravnave obsojencev, postopka in metode dela z obsojenci. Problemi v delovanju

16

kazenskih zavodov se odraţajo tudi v odnosih in vedenju med obsojenci in delavci,

ki lahko spodbujajo ali zavirajo terapevtska prizadevanja kazenskega zavoda (Brinc,

1983b).

Dobro psihosocialno vzdušje v zavodu olajša spreminjanje obsojenca. Dobro

druţbeno vzdušje, kot stanje psihosocialnih odnosov med pripadniki skupine,

povečuje povezanost med člani skupine in vpliva na vedenje in aktivnost njenih

pripadnikov, ki povratno vpliva na kakovost druţbenega vzdušja. Druţbeno vzdušje

vpliva na terapevtsko vzdušje v zavodu. Ugodno druţbeno vzdušje vpliva na

ugodnejše medsebojne odnose, ustreznejše vodenje in upravljanje kazenskega

zavoda, na boljšo organizacijo ţivljenja in delo zavoda, ugodnejše počutje in

ustreznejše vedenje delavcev in obsojencev. Raziskave kaţejo, da imajo kazenski

zavodi z ugodnejšim druţbenim vzdušjem tudi boljše uspehe ter da nesprejemljivo

vedenje obsojenca ni odraz njegovega notranjega stanja, ampak je vzroke potrebno

iskati v organizaciji zavoda. Druţbeno vzdušje v kazenskem zavodu ni neodvisno od

volje in dejavnosti delavcev in obsojencev. Vse, kar storijo delavci v korist

obsojencev, le-ti tudi doţivijo kot pomoč in to tudi vrednotijo, kot so to pričakovali

delavci pri izvajanju terapevtskih dejavnosti (Brinc, 1983b).

1987: Rezultati raziskave o druţbenem vzdušju v zavodih na splošno ne morejo biti

zadovoljivi, kar še posebej velja za velike zavode. V velike zavode je teţko uvajati

socioterapevtske metode dela. Odnosi so bolj formalni, centri socialne moči so

oddaljeni od delavcev in obsojencev. Taka situacija je ugodna za nastanek raznih

neformalnih grup med obsojenci in osebjem, ki škodujejo doseganju institucionalnih

ciljev. Za socioterapevtsko orientiranost kazenskih poboljševalnih zavodov bi bilo

idealno velike totalitaristične zavode nadomestiti z majhnimi, preteţno odrtimi,

regionalno organiziranimi in socioterapevtsko orientiranimi zavodi, saj bi se

povečale moţnosti za uspešnejši tretma obsojencev ob nezmanjšani zaščiti pred

storilci kaznivih dejanj (Mlinarič, 1987). Dotedanja pravna delitev kazenskih

zavodov na odprte, polodprte in zaprte ne ustreza teoretičnim predstavam, da je v

odprtih in polodprtih zavodih manj nadzorstva kot v zaprtih. Z raziskavo je bila

ugotovljena ena izmed moţnosti, za razlikovanje med bolj in manj terapevtsko

usmerjenimi. Nova spoznanja omogočajo bolj načrtno poseganje v organizacijo

17

(Brinc, 1983a). Čeprav odprte in polodprte institucije dajejo več moţnosti za

uveljavljanje ustavnih pravic obsojencem zunaj zavoda kot zaprti zavodi, je

bistvenega pomena reţim v posameznem zavodu, odnosi med delavci in obsojenci,

kakšna je avtonomija obsojencev ter kakšne so tretmanske usmeritve. Tudi za

ţelezno zaveso je moţnost za demokratično vzdušje, odprtost izraţanja, nudenje

pomoči obsojencem pri izvrševanju njihovih osebnih ciljev (Carli, 1987).

Kaj se dejansko dogaja na penološkem področju, je v odločilni meri odvisno od

vodilnih ljudi na tem področju, saj v končni meri oni odločajo , kaj od teorije,

zakonodaje in prakse bodo upoštevali in kako bodo ravnali z obsojenci. V delovan ju

kazenskega zavoda gre v končni fazi vedno za odnose med ljudmi , za odnose med

penološkimi delavci in obsojenci, česar pa ni mogoče določati s predpisi in navodili.

Odnosi so taki, kot jih ustvarjajo ljudje v skupnosti. Obsojencem predstavljajo

resničnost penološki delavci, s katerimi ţivijo dneve, leta ali desetletja, preko

katerih vrednotijo zakonodajo in penološko teorijo (Brinc , 1985).

Za obsojenca ni bistvena količina in vrsta nadzora, temveč je bistveno , kako se

izvaja nadzor, kakšni so ljudje, ki ga izvajajo, in kaj je namen nadzorstva. Z

raziskovanjem dogajanja v kazenskih zavodih dobimo vpogled v dejanske razmere,

stališča in predsodke zaposlenih in obsojencev. Z raziskovanjem se dejanskosti bolj

pribliţamo, kot če ugibamo, kakšno je stanje in kakšno naj bi bilo (Brinc, 1983,

1985).

Zapor predstavlja odvzem prostosti. Obsojenemu se zmanjšajo ali odvzamejo

nekatere pravice, podrejati se mora disciplini, redu in ukazom uradnih oseb v

zavodu, vendar pa mora kljub temu da je kaznovan čutiti, da je drţava, ki ga je

kaznovala, še vedno njegova drţava, prav tako drţavno pravo, pravo, ki varuje

pravice obeh, saj ţe odvzem prostosti je kazen sama po sebi (Brinc , 1988). Ţe v

198. členu ustave SFRJ je pisalo, da se osebi, zoper katero se izvršuje kazenska

sankcija, sme z zakonom določiti omejitev pravic, kolikor je potrebno, da se doseţe

namen kazenske sankcije. Vsaka samovolja, s katero se kršijo ali omejujejo

človekove pravice, je protiustavna in kazniva (Carli, 1987). Kazenski zavodi doma

in po svetu so prostor za ustvarjanje subkultur. V vsakem zavodu se nujno oblikujeta

18

dve subkulturi: subkultura penoloških delavcev in subkultura obsojencev. Slednjim

je cilj lagodno, pravično in človeško preţivetje odmerjene kazni (Brinc, 1988).

1988: Brinc (1988) ugotavlja, da je zapor bolj ideološka tvorba. Med drugim se je

tudi spraševal, kaj je namen zapora, kaj se dogaja v zaporih, saj meni, da se ve

mnogo manj, kot bi javnost morala vedeti, in je še vedno skrivnost. Takratna sluţba

za izvrševanje kazenskih sankcij je bila dolgo časa zaprta za javnost, zato javnost ni

vedela, kako poteka delo in ţivljenje tam. Javnost je predstavo dobila preko filmov,

ki pa v večini prikazujejo zapore kot nekaj slabega, medtem ko pa dokumentarni

filmi na drugi strani zadevo spet olepšajo. Največ realnosti zaporniških predstav

predstavljajo romani.

Tudi Mlinarič (1987) pravi, da so prevzgojne moţnosti v slovenskih zavodih zelo

majhne, kljub druţbenim pričakovanjem, da naj bi kazenski zavodi poleg

neposredne zaščite druţbe opravljali predvsem prevzgojno vlogo. Pričakovanja, da

zapor lahko reši drţavo pred kriminaliteto so se izkazala kot neutemeljena (Brinc,

1987).

2.2.1 Povratništvo

1981: Deleţ povratnikov v Sloveniji, ki se časovno večajo, je po ugotovitvah

raziskave »Povratništvo v Sloveniji« skoraj še enkrat večji, kot v ostalih republikah

takratne SFRJ. Povprečni deleţi povratnikov po vrstah kaznivih dejanj so bili v

obdobju od leta 1974 do leta 1976 kaznivo dejanje zoper ţivljenje in telo, kaznivo

dejanje zoper čast in dobro ime, kaznivo dejanje premoţenja ter druga kazniva

dejanja. V Sloveniji je sorazmerno največ obsojenih oseb za kazniva dejanja zoper

premoţenje in zoper varnost v prometu. Gre za dejanja, pri katerih so deleţi poročil

o kaznovanju najvišji. Raziskovanje kaznivih dejanj ima lahko za posledico višji

deleţ povratništva v Sloveniji. Eden od hipotetično ugotovljenih razlogov za višji

deleţ povratnikov v Sloveniji se navezuje predvsem na sezonske delavce, ki s časom

pridobijo stalno prebivališče v drugi republiki. Kljub teţjemu ugotavljanju

povratništva med sezonskimi delavci, obsojenci dvigujejo deleţ povratništva v

19

Sloveniji. Tretji razlog za večji odstotek povratništva v Sloveniji v primerjavi z

ostalimi republikami SFRJ pa je večja poraba alkoholnih pijač . Povprečna poraba

alkoholnih pijač na prebivalca posamezne republike za leta od leta 1971 do leta 1976

v litrih čistega alkohola: Slovenija 7,1 litra, Hrvaška 6,1 litra, Črna Gora 4,9 litra,

Srbija 3,7 litra, BIH 3,2 litra in Makedonija 2,8 litra čistega alkohola na prebivalca,

starejšega od 15 let (Vodopivec, 1981).

2.3 Mladoletno prestopništvo

Imamo dve vrsti ravnanja. Na eni strani tako, ki ni skladno z zakonom, na drugi

strani dejanje, skladno z zakonom. Ali bo kakšna oseba postala prestopna ali ne, je

zelo odvisno od pogostosti njenih stikov z določeno vrsto ravnanja (Tušek, 1979).

1970: Za začetek sedemdesetih let je značilen porast števila kaznivih dejanj

mladoletnikov. Naraščajoče je tudi število mladoletnikov, ki so povzročili kaznivo

dejanje. Podobni problemi, ki so odraz industrializacije in urbanizacije, so značilni

tudi v razvitih druţbah. Urbanizacija kot poseben način ţivljenja prinaša nasprotni

način ţivljenja v ruralnih skupnosti. Pomeni veliko mobilnost, hitre socialne

spremembe, ki prinašajo tudi hitro spreminjanje druţbenih navad, spreminjanje

norme vedenja, heterogene skupnosti, anonimno ţivljenje. Tako industrializacija kot

urbanizacija povzročata posledice, ki so sociološke narave in ob pogojih medsebojne

povezanosti in odvisnosti povzročajo psihološke učinke, ki delujejo na njihovo

vedenje in ravnanje. Ena izmed posledic urbanizacije je nastanek mestnih sosesk, ki

so obremenjene z večjim deleţem socialno patoloških pojavov, kamor spada tudi

mladinska delinkvenca. Pojavljati se začnejo prve anomalije glede nesprejemanja

obstoječih lokalnih norm in vrednot, kar je še posebej vidno pri mladoletnikih

(Šelih, 1970). Raziskava pobegov med mladoletniki, gojenci Vzgojnega doma v

Radečah, je pokazala, da je v pomembni zvezi z beganjem mladoletnikov iz zavoda

več faktorjev: splošna celostna osebnostna struktura, emocionalna in reaktivna

impulzivnost, slaba čustvena in socialna prilagojenost, občutek nepripadnosti, slabe

socialne razmere, nezadovoljenost potreb, pritiski, konflikti, trajanje bivanja v domu

in slabi medosebni odnosi. Pri beganju mladoletnikov gre za obliko reagiranja, ki je

20

povezana z razvojem in naravo celotnega osebnostnega funkcioniranja. Osnova za

beganje mladoletnikov so osebne dispozicije, pridobljene v zgodnjem razvojnem

obdobju (Musek, 1970). Beganje lahko opisno opredelimo kot kompleksno

obrambno reagiranje v situaciji, ki zajema naslednje bistvene komponente (Musek,

1970): (1.) prostorski značaj, (2.) navzočnost reaktivnega sistema s perceptualnimi

in motoričnimi kapacitetami, (3.) zadosten vir energije in (4.) navzočnost

dejavnikov, ki ogroţajo reaktivni sistem.

Naraščajoči pobegi mladoletnikov iz vzgojnih zavodov predstavljajo sorazmerno

hud spremljajoč pojav, ki moti normalen proces prevzgoje mladostnikov. Pri begu

gre hkrati za obrambno in zaščitno reagiranje v ogroţajoči situaciji in je primarnega

izvora. Človek v procesu primarne socializacije razvije prilagojene vzorce vedenja.

Pri posameznikih, ki v procesu socializacije niso ustrezno razvili ustreznih vzorcev

vedenja ali se jih sploh niso naučili, se v kasnejših razvojnih obdobjih ob

problemskih in konfliktnih situacijah bolj uveljavi manj prilagojeno reagiranje, ki se

lahko kaţe kot beganje mladoletnikov in je skoraj v celoti »manifestacija arhaične

zaščite« (Musek, 1970). Pobegi mladoletnikov iz vzgojnih zavodov sproţajo

nasprotujoče si reakcije javnosti, ki so odvisne od tega, ali so gojenci na begu

ogrozili javni red, varnost ali imetje, ali so se zatekli po pomoč in razumevanje k

različnim institucijam (Vodopivec, 1978).

Za beg iz vzgojnega zavoda se šteje vsak odhod gojenca brez dovoljenja ali

podaljšanje dovoljenega izhoda po lastni volji, če se gojenec ni vrnil prek noči do 6.

ure zjutraj (Vodopivec, 1978). To definicijo so raziskovalci uporabili pri raziskavi

»Pobegi gojencev iz vzgojnih zavodov«, kjer so opazovali pobege gojencev v času

od septembra 1971 do septembra 1972 v treh vzgojnih zavodih. Rezultati omenjene

raziskave ne kaţejo posebnih razlik v vedenjskih motnjah med begavci in nebegavci.

Večji problem se kaţe pri gojencih, ki iz zavoda ne uhajajo, so pa huje vedenjsko

moteni in napadalno naravnani proti sostanovalcem v zavodu (Vodopivec, 1978).

1971: Druţina je tista celica, s katero se posameznik najprej sreča , in prostor, kjer se

začne njegovo oblikovanje. Druţina opravlja nalogo posrednika med doraščajočimi

člani in druţbo. Njena naloga je priprava otroka za vstop v zunanji svet. Predstavlja

mu most. Če pa druţina ne opravlja dovolj dobro svoje naloge, ko se neha sklop

21

medsebojnega delovanja, pa pride do dezorganizacije druţine. Nastane stanje, ko ni

več pravil, preneha se medsebojno sodelovanje med člani druţine. Vsak druţinski

član se ravna po svoji volji, ne da bi upošteval druge druţinske člane, druţinske

norme. Druţina in njen vpliv na mladoletnika sta eden glavnih dejavnikov pri

nastajanju mladinskega prestopništva. Vpliv druţine na mladoletnikovo vedenje je

lahko velik tudi takrat, ko ni mogoče ugotoviti nobenih posebno kritičnih zunanjih

dejavnikov, ki bi povzročali neugodno ozračje za mladostnikov razvoj (Šelih, 1971).

Prestopništvo je povezano tudi s časovnim simbolizmom. Pretekli, prihodnji in

sedanji čas imajo svoje razseţnosti. Zaznavanje razmerij med preteklim, sedanjim in

prihodnjim časom imenujemo časovna perspektiva, ki je v povezavi s

posameznikovo osebnostjo. Še posebej je čas pomemben pri zaprtih prestopnikih,

katerih čas je razdeljen na preteklost (čas pred vstopom v zavod), sedanjost (obdobje

bivanja v zavodu) in na prihodnost (osvoboditev). Preizkus, ki je zajel skupino

moških obsojencev, ki so prestajali kazen v ljubljanskem zaporu , je pokazal, da je

večina prestopnikov usmerjena v prihodnost, in malo manj v preteklost in sedanjost,

kar kaţe, da je prihodnost za njih izredno pozitivna, preteklost in sedanjost pa

negativni (Polič, Musek, Smrekar, 1971).

1973: Odklonsko vedenje mladih obsega številne oblike vedenja mladih, ki ga

druţba odklanja (Šelih, 1973). Obstaja sicer soglasje, da sodijo v odklonsko vedenje

mladih tri vrste ravnanja – izvrševanje kaznivih dejanj, izvrševanje prekrškov in

druge oblike asocialnega, neprilagojenega vedenja mladih (Dekleva, po Šelih 1979).

Ob govoru o mladoletniškem prestopništvu imamo navadno v mislih obseg kaznivih

dejanj v obsegu kazenskega zakonika, na podlagi katerega je zoţen obseg

odklonskega vedenja mladih, med katera K. Vodopivec (1971, po Šelih, 1973)

uvršča kazniva dejanja zoper ţivljenje in telo, kazniva dejanja in prekrške zoper

javni red in mir, kazniva dejanja in prekrške zoper osebno čast in moralo, kazniva

dejanja zoper premoţenje, tihotapljenje oroţja, tuje valute, zlata, blaga in mamil,

igre na srečo, prostitucijo, pobege z doma in manjkanje pri pouku, potepuštvo in

delomrzništvo, alkoholomanije in narkomanije in poskuse samomora in samomore.

Omenjene oblike negativnega odklonskega vedenja zajemajo tudi različne vrste

prekrškov, ki jih delajo mladoletniki. Nekateri prekrški so tesno povezani z

22

nekaterimi vrstami kaznivih dejanj in predstavljajo več kot le kršitev javnega reda.

Pogosto odsevajo osebnostno motenost (Šelih, 1973). Pri mladoletnih storilcih

prekrškov v Sloveniji leta 1973 se kaţeta predvsem dve skupni prekrškov (Šelih,

1979): (a.) prekrški zoper prometno varnost in (b.) prekrški zoper javni red in mir.

Najbolj številni prekrški so v prometu. Pri tej vrsti prekrškov se odpira vprašanje

vrednotenja s stališča negativnega odklonskega vedenja, saj so med njimi lahko tudi

takšni, ki predstavljajo le formalno kršitev. V omenjenem obdobju predstavlja 80 %

vseh prometnih prekrškov mladoletnih oseb voţnja brez vozniškega dovoljenja, ki jo

mladoletniki najpogosteje storijo na mopedu (Šelih, 1973). Temeljni Zakon o

prekrških je do marca 1973 za mladoletne storilce predvidel le kazenske ukrepe. Za

mlajše mladoletnike je določal, da se postopek proti njim ustavi, sodnik za prekrške

jih je le opomnil, naj v prihodnje ne delajo več prekrškov, ni pa nič opozoril staršev

ali šole, da bi ukrepali, kar je potrebno za vzgojo. Pri starejših mladoletnikih je isti

zakon določal, da se postopek proti njim lahko ustavi pod podobnimi pogoji kot pri

mlajših mladoletnikih, lahko pa se uporabi denarna kazen, ali izjemoma, zaporna

kazen do 15 dni. Zakon je temeljil na tem, da denarna ali zaporna kazen lahko

vplivata kot šok terapija (Šelih, 1973).

Značilnost novega Zakona o prekrških, ki je bil v veljavi od marca 1973, je bila ta,

da se mladoletniki, ki so izvršili prekrške, načeloma enako obravnavajo kot

mladoletniki, ki so izvršili kazniva dejanja. Medtem ko je temeljni Zakon o

prekrških glede mlajših mladoletnikov določal, da se postopek proti njim ustavi, je

Republiški zakon o prekrških sprejel načelo, da se proti mlajšemu mladoletniku

uporabijo vzgojni ukrepi, in sicer opomin ali stroţji nadzor, starejšim mladoletnikom

pa izjemoma tudi kazni (Šelih, 1973). Stroţji nadzor, kot najpogosteje uporabljeni

vzgojni ukrep, si je kljub pomanjkljivostim, ki se nanašajo predvsem na njegovo

dejansko uresničevanje, zagotovil svoje mesto med vzgojnimi ukrepi (Šelih, 1974).

Pri urejanju prekrškov mladoletnih oseb je prevladovalo stališče, da je prekršek

odsev mladoletnikove osebnostne ali vedenjske motenosti in se je potrebno usmeriti

v njegovo vzgojo, kot za kaznovanje (Šelih, 1973). Obravnavanje vprašanj

mladinskega prestopništva in vedenjskih motenj otrok je bilo usmerjeno v iskanje

rešitev za reševanje problemov izven pravnih rešitev, predvsem izven kazenskega

prava. Le-te so zadnje sredstvo, nekaj, kar naj, če je le moţno, ne bi bilo

23

uporabljeno. Namen rešitev je predvsem zagotovitev tistega, česar mladoletnik v

dotedanji vzgoji ni bil deleţen, in hkrati določitev obsega posegov, ki so zoper njega

dopustni, in obseg pravic, ki jih v tem poseganju zadrţi (Šelih, 1974). Spoštovanje

dogovorjenih oblik vedenja ne dosegamo z določitvijo represivnih ukrepov za

kršitelje, ampak s tem, da kršiteljem zagotovimo moţnosti za vedenje v skladu s

pravili (Šelih, 1973).

1974: V letih 1966-1971 je Inštitut za kriminologijo v Ljubljani opravil raziskovalno

nalogo »Obravnavanje mladoletnikov pred sodišči v Ljubljani« (Šelih, 1974), kjer so

na podlagi raziskav obravnavane skupine mladoletnikov med drugim ugotovili tudi

splošni okvir mladostnikov s prestopniškim vedenjem (Šelih, 1974): obravnavana

skupina je bila med obravnavo na sodišču dokaj motena. Motnje so obsegale

predvsem dve izredno pomembni socializacijski skupini; druţino in šolo. Dosti

mladoletnikov je ţivelo v neharmoničnem druţinskem okolju in je ţe navzven

kazalo pomanjkljivosti. V raziskovani skupini je bilo dosti mladostnikov, ki so

doţivljali poraze v šoli, vendar so se ta nasprotja začela kazati ţe pred obravnavo na

sodišču. Povprečna starost mladoletnika, ki mu je sodišče izreklo ukrep , je bila 16

let. Motnje povzročajo pri mladostnikih napetosti, občutke prikrajšanosti in

neuspešnosti, kar se navzven kaţe tudi v neprilagojenem vedenju, motenem in

motečem vedenju, katerega del poimenujemo z mladinskim prestopništvom.

Neprilagojeno vedenje ima za posledico posebno ukrepanje zoper mladostnika iz

vrst šolskih, socialnovarstvenih ali sodnih organov, kar ga zaznamuje in lahko pelje

k povečanju napetosti med njim samim in tudi med mladoletnikom in okoljem

(Šelih, 1974). Razvoj takšnega delovanja Alenka Šelih (1974) prikazuje tudi

grafično motnje v druţini

motnje v šoli →

napetosti → neprilagojeno

vedenje (tudi

prestopniško)

neprilagojeno

vedenje →

ukrepanje → povečanje

napetosti

zaznamovanje

Slika 1: Shematski prikaz razvoja neprilagojenega vedenja pri mladostnikih ( Šelih, 1974)

24

1978: Pri proučevanju temnega polja kriminalitete sta se oblikovala dva načina, ki

se dopolnjujeta in rešujeta različna metodološka vprašanja: spraševanje mogočih

ţrtev in spraševanje mogočih storilcev. Primer slednjih je, da naključi skupini iz

prebivalstva predloţimo vprašalnik z naštetimi kaznivimi dejanj i, na katera te

izbrane osebe odgovarjajo, če so v določenem času ta dejanja storile. Tak način se

imenuje metoda samonaznanitve, preko katere dobimo oceno, koliko ljudi je koliko

krat storilo določeno kaznivo dejanje. Ta metoda nam omogoča primerjavo uradno

potrjenih storilcev s tistimi, ki so se naznanili sami. Tak način omogoča oblikovanje

teorije in preverja hipoteze na splošni populaciji. Različni raziskovalci uporabljajo

to metodo kot merilo osebnega prestopništva, saj se pokazala kot zaupanja vredna

metoda tudi pri odkrivanju temnega polja kriminalitete (Dekleva, 1978).

1983: Mladoletno prestopništvo je predvsem skupinski pojav, saj se sam izraz

nanaša na dejstvo, da je izvrševanje kaznivih dejanj običajno vezano na več kot

enega storilca. Analiza značilnosti 46 mladinskih zdruţb, ki so bile v dveletnem

obdobju (med 1978 in 1980) na ljubljanskem sodišču, je pokazala predvsem njihovo

raznolikost. Pomembnejša skupna značilnost je predvsem ta, da so le malo

strukturirane in da se glede na vrste izvršenih kaznivih dejanj ne razlikujejo od

ostalega mladoletniškega prestopništva. Največji del zdruţb in obravnavanih

mladostnikov se zdruţuje v medosebne odnose, za katere je značilna teritorialna

določenost. V vzorcu je le malo trajnejših in tesneje povezanih zdruţb. V odnosih

med člani je le malo skupinske povezanosti. Gre za skupine, katerih podoba

implicira na preteţno neprostovoljno zdruţevanje v odsotnosti drugačnih stvarnih

ţivljenjskih moţnosti. Sestava sodno obravnavanih mladoletniških prestopniških

zdruţb v Ljubljani navaja pomembnost okolja druţbenega uresničevanja

prestopništva (Dekleva, 1983).

1986: Poglavitne vloge šole ni mogoče ločevati tudi od tistih vplivov, ki kakor koli

delujejo na vedenje, in šola je eden od pomembnih dejavnikov, vendar pa ni glavni

dejavnik, ker ne more presegati druţine in skupin, v katere je mladostnik vključen

zunaj druţine in šole. Čeprav ima prispevek k odklonskemu vedenju, je njena vloga

večja, ko je šlo za preprečevanje odklonskosti. Je socializator in kriminogeni

25

dejavnik hkrati. Vzgaja poslušnost in zbuja upiranje, ustvarja konformizem in hkrati

odklonsko vedenje (Pečar, 1986).

1987: Med vsemi oblikami neprilagojenega vedenja pri mladostnikih je nasilje

pojav, na katerega se druţba najbolje odzove. Del reakcije se pogosto zrcali na

odnos med mladimi in odraslimi, za kar obstaja veliko razlogov, ki kaţejo

ambivalenten odnos do nasilništva. Nasilna dejanja mladostnikov imajo celo vrsto

različnih pojavnih oblik, ki jih spremlja cela vrsta motivacijskih dogajanj. Nasilje je

splet socialnih, psiholoških in bioloških dejavnikov, ki se v različnem obdobju

pojavljajo v različni intenziteti. Poleg omenjenih dejavnikov pa ima svoje mesto

človekova individualna konstitucijska danost, kamor sodijo temperament,

reaktivnost, prilagodljivost in ostale lastnosti, ki barvajo oblike človekovega vedenja

in na ta način delajo individualnega v soodvisnosti od realitete (Tomori, 1987).

Številni dejavniki in okoliščine prispevajo k prestopniškemu vedenju. Predvsem

pomembni so dejavniki zgodnjega razvoja, ki ustvarijo nekakšno notranjo

pripravljenost in pogoje za odklonsko vedenje, h katerim dodajo svoj prispevek tudi

starši, ki dajejo otroku temeljne osnove in usmeritve za ţivljenje (Bergant, 1987).

V tej povezavi prestopnike delimo na tri skupine (Aichhorn v Bergant, 1987): (1.) na

tiste, ki ne vedo, kaj je prav in moralno, zato ne moremo pričakovati, da bo njihovo

vedenje skladno z moralnimi vrednotami, (2.) na tiste, ki vedo, kaj je prav in

moralno, vendar ne morajo ravnati v skladu z vrednotami in (3.) na tiste, ki vedo, kaj

je prav, pa nočejo ravnati kot terjajo moralne norme.

2.4 Raziskovanje ostalih pojavnih oblik kriminalitete

2.4.1 Poklicna kriminaliteta in gospodarska kriminaliteta

1973: Sutherland (1964, po Pečar, 1973) je z izrazom kriminaliteta belega ovratnika

poimenoval kazniva dejanja, ki so jih storili posamezniki iz svobodnih poklicev,

uradniki zoper druţbe ali podjetja in politiki sebi v prid. Pečar (1973) ob različnih

pogledih na to problematiko ugotavlja, da so druţbene silnice ob hkratni zapletenosti

26

osebnostnih dejavnikov in mnoţica kršilcev preveč nejasne in zahtevne, pogostokrat

tudi prikrite, za resnejša spoznanja o fenomenologiji kriminalitete belega ovratnika.

Zaradi tega ni moč podati teoretičnih posplošitev za boljše poznavanje profila takih

oseb v naši druţbi.

Sutherland (1964, po Pečar, 1973) našteva nekaj dejanj belega ovratnika, iz

gospodarskega poslovanja: (a.) napačen prikaz finančnega stanja druţbe , (b.)

manipulacija pri menjavi blaga, (c.) poslovno podkupovanje, (d.) podkupovanje

javnih usluţbencev, (e.) napačno predstavljanje pri oglaševanju, (f.) zloraba

nekaterih skladov, (g.) goljufanje pri meri in teţi in napačno sortiranje izdelkov , (h.)

davčne goljufije in utaje.

1979: Podjetniško-skupinska odklonskost (gospodarsko poslovna) se je s svojo

mnoţičnostjo in prepletenostjo različnih struktur pojavljala ţe pred desetletji, takrat

imenovana druţbeni kriminal. Tovrstni pojavi ob drugačnih razmerah in teţavah s

podobnimi koreninami spet predstavljajo nevarnost. Ogroţena je predvsem druţbena

lastnina. Podjetniško-skupinska odklonskost je bolj prikrita od klasične kriminalitete

belega ovratnika in gospodarske kriminalitete, saj gre v tem primeru »za

institucionalizirane skupine ljudi, ki samoupravno razmerje uporabljajo za

pridobivanje skupinskih koristi v škodo celotne druţbe«. O marsičem se ne govori

zaradi poslovnih skrivnosti, diskretnosti, zadev, ki so skrite pred konkurenco, kar

kaţe potrebe po vohunstvu, obveščevalnem delu, provokacijah itd. Zaradi

kolektivnih deviantov je potrebno tej temi posvetiti več pozornosti, ugotavlja Pečar

(1979). Raziskovalci in različni pisci, ki se ukvarjajo s tem odklonskim pojavom ,

namenjajo pozornost predvsem gospodarski kriminaliteti. Tudi OZN se spoprijema z

različnimi gospodarsko-političnimi ureditvami, o gospodarski kriminaliteti se govori

tudi na rednih drţavnih srečanjih in mednarodnih strokovnih srečanjih (Tušek,

1979).

Ob mnoţičnih obravnavanjih gospodarske kriminalitete konec sedemdesetih let, še

vedno ni poenotenega pojma, s katerim bi poimenovali to vrsto odklonskega dejanja.

Tušek (1979) meni, da so ta poimenovanja nastala iz različnih izhodišč pri

obravnavanju problema ter da je potrebno ločiti poklicno kriminalnost, gospodarsko

kriminaliteto in kriminaliteto belega ovratnika, kljub temu da imata slednji dve v

oţjem pomenu nekatere skupne lastnosti. Predvsem gre za dejavnosti v zvezi z

27

opravljanjem poklica, za zlorabo in kršitev zaupanja, ki je povezano s storilčevim

poklicem in druţbenim poloţajem, in takrat, ko gre za storilčev visok ali višji

poloţaj (Pečar, 1982 in Tušek, 1979). Pihler (1979) pri proučevanju gospodarske

kriminalitete poudarja pomen druţbene zavesti, ki nastaja v objektivih razmerah in

je močan subjektivni dejavnik deviantnega ravnanja. Druţbena zavest, ki se pojavlja

v moralni, politični in pravni obliki, s svojo močjo deluje na prestopno ravnanje v

gospodarstvu. Vse oblike je pri opazovanju njihovega delovanja potrebno jemati v

celoti druţbene zavesti, kot je v celoti tudi potrebno jemati objektivne in subjektivne

dejavnike kriminalitete. Subjektivni dejavniki, ki so izraz nekaterih objektivnih

dejstev v druţbenem ţivljenju, tako samostojno kot tudi peko posameznih oblik

druţbene zavesti, delujejo na objektivne dejavnike.

Nevarni storilci, nepoboljšljivi, povratniki in predkaznovani, storilci iz navade ali

habitualni storilci, poklicni storilci, potujoči itd. Vse to so izrazi, s katerimi

kriminološka in kriminalistična literatura označuje, predvsem zaradi pojmovne

nerazčiščenosti, poklicno kriminaliteto in poklicne storilce kaznivih dejanj. Med

poklicno kriminalnost nikakor ne spadajo kriminaliteta belega ovratnika, poslovna

kriminalnost in kriminal ob poklicni dejavnosti. Med poklicno kriminalnost štejemo

tiste dejavnosti in storilce, ki jim zaradi moţnosti, da se jim splača, to postaja poklic

in opravljajo kot delo, zato se v to kategorijo ne more uvrščati tist ih, ki lastno

usposobljenost za legitimno dejavnost izrabljajo za kriminal, kar počenjajo ob delu

in z delom. Poklicna kriminaliteta je dejavnost, ki storilcu pomeni vir preţivetja

(Tušek, 1979).

1982: Kriminal kot delo se ne razlikuje od kakega drugega dela, razen po tem, da je

nesprejemljivo, nezakonito in nezaţeleno. Sestavine, ki določajo poklicno

kriminalnost in hkrati razlikujejo poklicne kriminalce od amaterjev, so: (1.)

samodojemanje, (2.) tehnična usposobljenost in spretnost, (3.) kriminalna

subkultura, (4.) sposobnost izogibanja pred prijetjem, (5.) pridobivanje sredstev za

preţivljanje, (6.) določen poloţaj ali sloves v kriminalni organizaciji in (7.) določene

navade (Letkemann, 1973, po Pečar, 1982). Koncept poklicnosti v kriminalu pomeni

visoko usposobljenost za izvrševanje kaznivega dejanja, kriminalnost kot

pridobitništvo in kot način ţivljenja. Relić (1975, po Pečar, 1982) deli tipologijo

poklicnih storilcev na potepuhe, prostitutke, trgovce z belim blagom, razbojnike in

28

izsiljevalce, vlomilce in tatove, ki se vtihotapljajo v stanovanja, hotele in trgovine,

tatove na ţeleznici, tatove avtomobilov in koles, ţeparje, ţenitne goljufe, poklicne

igralce na srečo, igralce goljufe, poslovne goljufe, vedeţevalce, ponarejevalce

dokumentov, tihotapce itd. Pri kaznivem dejanju se upošteva tudi stopnja teţavnosti,

usposobljenost in oblika nasilnosti, interakcijska sposobnost, navade in kariera v

poklicnosti (Gibbons, 1973, po Pečar, 1982).

Ključno za poklicno kriminalnost je pogostejša udeleţenost v kriminalu, tveganost

in pridobitnost in denar v ospredju, saj je ključnega pomena materialno pridobivanje

in iskanje koristi. Izmed vseh sposobnosti so poglavitne ostati neviden, neodkrit in

nedotaknjen. Najuspešnejši storilci porabijo večino časa za načrtovanje in priprave

za večjo učinkovitost dela in zmanjšanje tveganje pri prijetju. O poklicni

kriminalnosti in o poklicnih storilcih pri nas premalo vemo. Zaradi pomanjkanja

raziskav na tem področju se v marsičem sklepa poklicnost iz raziskav ponavljavcev

kaznivih dejanja oziroma povratništva. Zato se pojavljajo potrebe po raziskovanju te

problematike (Pečar, 1982).

1989: Tudi Alenka Ţnidaršič Kranjc (1989) desetletje kasneje meni, da ni skupnih

zaključkov o gospodarski kriminaliteti. Po številnih poskusih oblikovanja enotne

opredelitve pojma gospodarske kriminalitete nekateri avtorji zaključujejo, da je

opredelitev tega pojma nesmiselna, saj je vsaka definicija relativna, odvisna od

ciljev raziskovalca. Cilj gospodarske kriminalitete primerja s ciljem ekonomike;

zagotovitev večjega rezultata z minimalnimi stroški, naporom in na čim laţji način.

Dejansko je osnovni motiv isti, vendar gospodarska kriminaliteta krši zakonske,

moralne in ekonomske norme. Schneider (1987, po Ţnidaršič Kranjc, 1989)

ugotavlja, da je cilj posameznih dejavnosti, ki so opredeljene kot gospodarska

kriminaliteta v zahodnih drţavah, izogibanje ekonomskemu redu in pridobivanje

prednosti pred konkurenco.

2.4.2 Korupcija

1987: Golob (1987) izpostavlja problem balkanskih korupcijsko civiliziranih con,

obenem pa implicira obstoj marsičesa, kar skušajo nekateri dejavniki prikriti,

29

predvsem s tabuiziranjem tem. Zanimajo ga zunanji in notranji vplivi, ki oblikujejo

balkanske korupcijske cone, z različnih zgodovinskih in geografskih perspektiv , in

jih hipotetično predstavi v šestih točkah zunanjih vplivov . Meni, da je vse to imelo

odločilen vpliv na korupcijo in njene pojavne oblike: (1.) korupcija à la »Tu felix

austria nube!« (ki izhaja iz časa monarhije Habsburţanov, ki so si z ţenitvami

pridobivali ozemlja, za današnje oblike bolj značilno lobiranje), ki je imela učinke

tudi na današnji ljubljanski druţbi, (2.) korupcija à la »Magyarorszag« (napitninske

geste), ki je še vedno ţiva v Vojvodini in pri nas, v Prekmurju, (3.) korupcija

»Serrenissimae« (trgovsko razbojništvo turške trgovske karavane), (4.) korupcija

istanbulske Porte (spletkarjenje, klečeplazenje in pohlepnost, podkupovanje), katere

nasledki so se kazali na Balkanu, (5.) »Senza Bizanca« (krvave usmrtitve,

podkupljivost ortodoksne duhovščine), ki se je razprostrla predvsem po Makedoniji,

juţni Bolgariji in v Grčiji, in (6.) korupcija rimske oziroma papeške kurije (cerkveno

parazitstvo po ozemlju), ki je imela vpliv predvsem na Balkanu.

2.4.3 Raziskovanje kriminologije na področju drog

1971: Kazniva dejanja, specifična za narkomane, bolj ali manj znana iz klasične

literature, so odvisna tudi od kazenskih zakonikov in kaznovalne politike posamezne

drţave, in obsegajo posest mamil, izdelovanje in razpečavanje drog, nato kazniva

dejanja, ki merijo na pridobivanje drog ali denarja. Njihov obseg je povezan tudi z

neposrednimi abstinenčnimi pojavi, ki pripeljejo narkomane do vlomov v lekarne,

do različnih tatvin, poneverb itd. Poleg narkomanov pa lahko kazniva dejanja storijo

tudi osebe, ki sicer niso narkomani, so pa bile v trenutku storitve kaznivega dejanja

pod vplivom mamil (Kapamadţija, 1971).

1975: Lev Milčinski (1975) v študiji, s katero skuša pomagati k smotrnejši

klasifikaciji pojavov uţivanja drog, ugotavlja, da bi bilo potrebno za kategorizacijo

določenega primera uţivalca drog upoštevati njegovo razmerje do drog, oziroma

njegovo pogostost uţivanja, da bi ga lahko uvrstili ali med zmerne uţivalce, ali med

ekscesivne uţivalce ali med odvisnike. Vzorec uţivalcev drog, ki so bili registrirani

med leti 1970-1974, zajema 212 uţivalcev drog, od katerih omenjeni avtor analizira

30

štiri kvalitativne tipe uţivalcev drog: (1.) uţivalci opiatov, (2.) uţivalci

halucinogenov, (3.) uţivalci analgetikov in (4.) uţivalci ostalih drog.

1980: V Sloveniji konec sedemdesetih let število uţivalcev drog narašča, vendar to

stanje ni kritično, oziroma ne gre za epidemiološki pojav. Različni predeli Slovenije

so različno ogroţeni. Uţivalci drog niso le odklonski posamezniki , ampak gre za

širši krog ljudi, ki po lastnostih ne izstopajo iz povprečja. Podatki kaţejo, da gre

predvsem za uţivanje mehkih drog, v zelo majhnih količinah pa tudi trdih drog,

medtem ko je za Štajersko značilno uţivanje opiatov. Pojavlja se organizirano

trgovanje z drogami, poleg tega pa se pojavlja domača pridelava drog (Maver,

1980).

1981: Uţivanje drog je tudi druţbeno pogojeno, saj druţba uţivanje določenih vrst v

nekem trenutku dovoljuje, nekaterih drugih pa prepoveduje. Naša druţba dovoljuje

uporabo alkohola, medtem ko pa se je kritično odzvala na širjenje uporabe drugih

drog. Pri nas se je širjenje uţivanja drog med mladimi pričelo v letih 1967-1968

(Maver, 1981). Pojavljali so se prvi članki o nevarnosti narkomanije. V začetku

sedemdesetih let so izšla prva obseţna in celovita dela jugoslovanskih avtorjev,

pisanje se je razširilo tudi v medije. To je bilo obdobje, ko je uţivanje drog s polno

paro pritegnilo strokovnjake in laično javnost, in hkrati obdobje rocka, hipijev in

dolgih las. Po letu 1975 je prišlo do upadanja, saj do leta 1979 v naši strokovni

literaturi ni pomembnejših del o drogi (Maver, 1981).

31

3 ANALIZA RAZISKOVANJA KRIMINOLOGIJE IN

RAZPRAVA

Tabela 1: Kronologija raziskovanja kriminologije od leta 1970 do leta 1990

LETO

PODROČJE

RAZISKOVALNI POJMI

AVTOR

1970

PENOLOGIJA

zaporska skupnost

velikost zapora

Radzinowicz

MLADOLETNO

PRESTOPNIŠTVO

porast števila kaznivih dejanj mladoletnikov

porast števila mladoletnih povzročiteljev

kaznivega dejanja

prve anomalije glede nesprejemanja druţbenih

norm in vrednot

pobegi mladostnikov

Šelih

Musek

Vodopivec

1971

VIKTIMOLOGIJA

pomen kriminalnega para

viktimološka kriminologija

pomembnost medosebnih razmerij med

storilcem in ţrtvijo

vloga vpletenih opazovalcev

Pečar

MLADOLETNO

PRESTOPNIŠTVO

vpliv druţine pri nastajanju mladoletnega

prestopništva

Šelih

DROGE storitev kaznivega dejanja pod vplivom drog Kapamadţija

1972

VIKTIMOLOGIJA

ţrtev v drugačnem pomenu besede

paradoksalen odnos med medicino in pravom ob

vprašanju kaznivega dejanja nedovoljenega

splava, homoseksualnosti in narkomanije

Šelih

Šeparović

1973

VIKTIMOLOGIJA

koncept viktimologije

koncept ţrtve

Šeparović

MLADOLETNO

PRESTOPNIŠTVO

odklonsko vedenje mladih

sprememba Zakona o prekrških

Šelih

KRIMINALITETA

BELEGA OVRATNIKA

opredelitev kriminalitete belega ovratnika Pečar

1974 MLADOLETNO

PRESTOPNIŠTVO

motnje pri mladostnikih Šelih

1975 DROGE klasifikacija pojava uţivanja drog Milčinski

32

1976

VIKTIMOLOGIJA

povezava med viktimologijo in medicino

pomoč po prestani kazni zapora

socialna adaptacija

Šeparović

Brinc

PENOLOGIJA

pomen pomoči odpuščenim obsojencem

posledice kazni odvzema prostosti

Brinc

1977 VIKTIMOLOGIJA pokrivanje škode ţrtvam KD

sprememba kazenskega postopka

Vodopivec

Kobe

1978 VIKTIMOLOGIJA kriminogeni pomen samopostreţnih trgovin Pečar

MLADOLETNO

PRESTOPNIŠTVO

metoda samonaznanitve kot merilo osebnega

prestopništva

Dekleva

1979

POKLICNA

KRIMINALNOST

opredelitev poklicne kriminalnosti

podjetniška odklonskost

ločevanje poklicne kriminalitete in gospodarske

kriminalitete

Tušek

Pihler

Pečar

1980 DROGE naraščajoče število uţivalcev drog v Sloveniji Maver

1981

PENOLOGIJA

izvrševanje kazni kot druţbeni okvir

posledice kazni odvzema prostosti

Brinc

DROGE uţivanje drog Maver

KORUPCIJA vplivi korupcijskih con Golob

1982 POKLICNA

KRIMINALNOST

opredelitev poklicne kriminalnosti

poklicni storilci kaznivih dejanj

Pečar

1983

PENOLOGIJA

namen izvrševanja kazni zapora

usmerjenost kazenskega zavoda

druţbeno vzdušje v kazenskem zavodu

problemi v delovanju kazenskega zavoda

Brinc

MLADOLETNO

PRESTOPNIŠTVO

prestopniške zdruţbe Dekleva

1984

VIKTIMOLOGIJA

druţina; prostor za nevidno viktimizacijo

odklonsko vedenje v druţini

Pečar

INDUKTOLOGIJA pomen človeških interakcij v

viktimokrimodinamiki

Pečar

1985

PENOLOGIJA

raziskovanje druţbenega vzdušja

sestavine druţbenega vzdušja

analiza druţbenega vzdušja

Brinc

razporejanje obsojencev v kazenske zavode

odnosi med ljudmi

Brinc

INDUKTOLOGIJA pomen induktorjev Pečar

33

1986 PENOLOGIJA razlika med švedskimi in slovenskimi zapori Petrovac

MLADOLETNO

PRESTOPNIŠTVO

prispevek šole pri odklonskem vedenju Pečar

1987

PENOLOGIJA

koncept socioterapevtskega dela v zaporu

druţbena preobrazba zapora

Mlinarič

človekove pravice

kazen odvzema prostosti

Carli

MLADOLETNO

PRESTOPNIŠTVO

nasilna dejanja mladostnikov Tomori

vpliv dejavnikov zgodnjega razvoja na

odklonskost

Bergant

INDUKTOLOGIJA pomen tretjih oseb v induktulogiji

1988

PENOLOGIJA

omejitev pravic z odvzemom prostosti

zapor kot ideološka tvorba

namen zapora

Brinc

PENOLOGIJA

prevzgojne moţnosti v zaporu

1989

VIKTIMOLOGIJA

stereotipni pogledi na posilstvo

razvoj programov pomoči ţrtvam

ţrtev kaznivega dejanja posilstva

Šelih

GOSPODARSKA

KRIMINALITETA

opredelitev gospodarske kriminalitete Ţnidaršič

Kranjc

1990

VIKTIMOLOGIJA

pomen ţrtve Pavlović

Tabela 1 prikazuje pestrost raziskovanja kriminologije na različnih področjih v

dvajsetletnem obdobju, ki sem ga raziskoval. Po hitrem pregledu tabele se nam jasno

postavijo v ospredje področja, kamor so raziskovalci namenili največ pozornosti.

Hkrati tudi vidimo, na katerih področjih se je kriminologija v Sloveniji izraziteje

razvijala v obdobju od leta 1970 do leta 1990. Vidimo, katerim vsebinam je stroka

dala največji prispevek. Najbolj obseţno raziskovano področje so predvsem tri teme,

ki sem jim tudi v predstavitvi namenil največ pozornosti; viktimologija, penologija

in mladoletniško prestopništvo. V nadaljevanju sem za ta tri področja, prav tako na

kronološki način, izdelal tabelo za vsako temo posebej, za še nazornejši vpogled. Ob

strani sem dodal tudi strokovnjake in avtorje prispevkov, ker se mi zdi pomembno

omeniti tudi avtorje konceptov, tako z avtorskega vidika kot tudi iz same praktične

uporabe.

34

Zakaj je ob vsem tem tok misli kapljičasti, si ne znam razlagati. Tudi če pogledamo

vse predstavljene tabele, je dokaj hitro razvidno, da raziskovanje na področju

kriminologije v tem obdobju ni bilo najbolj sistematično, da bi lahko specifično

opredelili obdobje in tipične smernice. Omenjeni so različni segmenti. Tudi avtorji

so usmerjeni vsak na svoje področje, kar je seveda prav, vendar je s pomočjo takih

podatkov potem teţko delati primerjavo, prav tako tudi grobi okvir raziskovanja. S

tabelami sem ţelel pribliţati raziskovanje posameznega leta, da bi dobili značilne

smernice. Nekateri koncepti raziskovanja so poglobljeni, spet drugi le nakazani,

vendar dovolj za gradnjo temeljev, na katerih raste področje kriminologije.

Razmišljanje bi povezal z naslednjimi besedami; in sicer Maver (1981) pravi, da

ljudje različno pojmujejo in ocenjujejo nevarnost kriminalnih dejanj, posledično je

različen tudi njihov odnos do ukrepov in sankcij. Dojemanje odklonskosti se s

časom spreminja, ni vedno utemeljeno le z dejansko nevarnostjo pojavov, saj je

odvisno tudi od vrste dejavnikov. Predvsem je pomembna ekonomska in politična

situacija v druţbi, kjer se odklonsko vedenje pojavlja, njihove organiziranosti,

organiziranosti druţbe proti takšnemu vedenju in tudi od človekovega čustvenega

doţivljanja, njegovih izkušenj, pogledov na svet, strokovnosti, posploševanja itd.

Viktimologija je dala največji prispevek kriminologiji v dvajsetletnem obdobju, saj

je, kot lahko v nadaljevanju iz Tabele 2 razberemo, tudi seznam dogajanja najdaljši.

Spreminjajo se stališča, čemur prispevajo obseţne raziskave, da ima ţrtev lahko tudi

kriminogeno vlogo. Veliko je poudarka na storilčevi dejanski krivdi oziroma

sokrivdi. Iščejo se moţni viktimogeni dejavniki, ki so pripeljali do kaznivega

dejanja. Razbijajo se tradicionalni pogledi na kaznivo dejanje, kjer ima ţrtev

specifičen nedolţen pomen in storilec popolno krivdno vlogo. Njuna stroga meja se

briše, saj dobivata nove razseţnosti. Oba sta postavljena pred tapeto preučevanja in

raziskovanja moţne sokrivde in zaradi različnih vezi, ki ju veţejo , sta velikokrat

poimenovana v razmerju »kriminološkega para« (Mendelsohn, 1963, po Pečar,

1971b). Iščejo se moţne vezi in razmerja, ki se ustvarjajo med storilcem in ţrtvijo.

Proučevani so različni moţni dejavniki, tudi v druţini, ki so pripeljali do tega, da je

prišlo do kaznivega dejanja (Pečar, 1984, 1985). Kaznivo dejanje ni več le trenutna

obsesija storilca.

35

Koncept ţrtve počasi dobiva svojo novo, trdnejšo obliko, ki se nekako ustali, vendar

sem dobil občutek, da se je konec osemdesetih ta trden temelj, ki se je oblikoval v

desetih letih raziskovanja, zamajal in se na koncu nekateri strokovnjaki spet

sprašujejo o konceptu ţrtve predvsem s terminološkega vidika. Ali je res termin

ţrtev pravi pojem za viktimizirano osebo? (Pavlović, 1990, Zaviršek, 1990).

Oblikovan je tudi grob profil storilca kaznivega dejanja na podlagi raziskave »Uboji

na Slovenskem« (Šelih, 1989). Omenjena raziskava je veliko prispevala k

oblikovanju teoretične viktimologije. Raziskovalci pa niso zadovoljni le s

proučevanjem storilca in ţrtve, saj so opazovani tudi morebitni vpleteni, ki vrtijo

dinamiko odnosa med storilcem in ţrtvijo kaznivega dejanja (Pečar, 1971a, 1979,

1987, Šelih, 1989). Ob vsem napredku, ki ga je deleţna viktimologija, to obdobje ni

ostalo brez vprašanja o mestu, ki ga ima viktimologija znotraj znanosti, znotraj

kriminologije (Šeparović, 1973).

Zakonodaja je eden od dejavnikov, ki vpliva na razvoj področja viktimologije. V

tem obdobju se je spreminjala zakonodaja na področju škode, ki jo imajo ţrtve

kaznivih dejanj, in sicer novelirani zakon je prinesel nove moţnosti za povrnitev

škode ţrtvam kaznivih dejanj in s tem nove moţnosti za raziskovanje. Razvijajo se

programi pomoči, čemur raziskovalci namenjajo posebno zanimanje (Šeparović,

1976 Šelih, 1972). Spreminja se druţbena zavest o pomenu viktimologije za

druţbeno dobrobit, ki jo spremlja moralna zavest, moralne vrednote, ki v tem času

še v veliki meri rišejo smernice viktimologiji in njenem razvoju. Tako poleg

zakonodaje spreminjajo tudi norme in poglede na določeno kaznivo dejanje, ki ob

spremembi zakonodaje in tudi norm, predvsem moralnih, postane s časom nekaznivo

(Šelih, 1989). Povečan je interes za raziskovanje kaznivega dejanja posilstva (Šelih,

1989).

Zanimiva je raziskava in takratni pogled na samopostreţne trgovine (Pečar, 1978) , ki

so bile takrat v obdobju razvoja. Če primerjamo z vsakdanjim ţivljenjem, je tudi

tukaj vidno, kako smo vedno znova skeptični do novosti, ki posegajo v našo sfero, in

kako s posrednim obrambnim mehanizmom delujemo v raziskovanju in proučevanju

vsake novosti. Recimo, tovrstna razprava je zelo zanimiva za primerjanje z drugimi,

podobnimi, ko se tudi na podoben način odzovemo na določene novosti, ki

spreminjajo našo druţbo. V začetku je recimo velik predvsem skeptičen odziv na

36

nekaj novega, čez čas pa ţe bolj ali manj nuja. Recimo, v mojem času je podoben

odziv doţivel tudi internet. Zanimiv je bil odziv okolice, predvsem starejše

populacije, ki je internet sprejemala kot slabost, predvsem za nas, mlade. Kar je v

določeni meri tudi res. Nenazadnje, tudi internet je kljub njegovi vsestranski

uporabnosti prostor za razvoj moţnih kriminogenih dejavnikov, ki lahko vplivajo na

viktimizacijo. Skratka, tovrstne razprave, ki so pomemben pokazatelj spreminjanja

druţbene zavesti skozi čas, nam dajejo smernice v razvoju znanosti, tudi

kriminologiji. Npr. ţe omenjeni Pečarjev (1978) članek »Viktimološke sestavine

samopostreţne trgovine« bi bilo zanimivo primerjati s podobnim prispevkom danes,

leta 2009, po razvoju najrazličnejše tehnologije, stroţjih varnostnih kriterijih in tudi

spremembi miselnosti, potreb itd. Ali, kot sem malo prej ţe omenil, viktimološke

sestavine interneta danes in ponovno čez dvajset let.

Tabela 2: Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju viktimologije od leta

1970 do leta 1990

RAZISKOVALNO

LETO

AVTOR

TEMELJNI RAZISKOVALNI POJMI

1971 Janez Pečar kriminalni par

viktimodinamika

vpleteni opazovalci

ţrtve ubojev

viktimogena razmerja

1972 Alenka Šelih vprašanje razmerja med pravom in moralo pri

kaznivem dejanju posilstva

1973 Zvonimir

Šeparović koncept ţrtve

koncept viktimologije

1976 Zvonimir

Šeparović razmerje med viktimologijo in medicino

1977 Katja Vodopivec

Peter Kobe pokrivanje škode ţrtvam kaznivih dejanj

1978 Janez Pečar kriminogeni pomen samopostreţnih prodajaln

1979 Janez Pečar vloga ţrtve pri nastanku kaznivega dejanja

1984 Janez Pečar druţina; leglo deviantnosti

1985 Janez Pečar induktorji

1987 Janez Pečar induktorji

kriminalna trojica

1989 Alenka Šelih ţrtev pri kaznivem dejanju posilstva

1990 Zoran Pavlović

Darja Zaviršek terminologija ţrtve

Kot je moč razbrati iz Tabele 3, se je penologija v tem obdobju ukvarjala z

ravnovesjem med teţo kaznivega dejanja (Radzinowicz, 1971) in kaznijo. Poudarjen

37

je predvsem terapevtski namen kazni odvzema prostosti (Brinc, 1981a). V ospredju

je obsojenec in omenjene so različne metode in ukrepi, da bi pa le zapor doţivljal

kot nekaj pozitivnega oziroma most, ki bi obsojencu pomagal prehoditi pot na drugo

stran reke, ki bi se po uspešnem prečkanju podrl, da ne bi prišlo do povratništva

(Brinc, 1985a). V tem obdobju je v ospredju obsojenec, njegove pravice, kljub kazni

odvzema prostosti, namen terapevtske pomoči zanj, tako v času trajanja kazni kot

tudi po preteku kazni odvzema prostosti. K skrbi za obsojenca je prispevala tudi

zakonodaja, ki je sprejela Zakon o izpolnjevanju kazenskih ukrepov in pomoči s

strani pristojnih organov, zavodov in organizacij, in je poskrbela za sodelovanje med

različnimi institucijami (Brinc, 1976). Storilec kaznivega dejanja, ki mu je bila

izrečena kazen odvzema prostosti, je obravnavan s strani različnih institucij, ki

sestavljajo celoto pri uresničevanju in načrtovanju pomoči. Osnovna teţava se kaţe

predvsem v tem, kako napraviti v trenutni situaciji izvrševanje kazni bolj učinkovito

s pomočjo različnih učinkov, s pomočjo druţbenega vzdušja, z raziskovanjem

dogajanja, ki nastaja ob prestajanju kazni (Brinc, 1981, Brinc 1983), da ne bi prišlo

do povratništva in da bi bil za obsojenca prehod iz zavoda na prostost laţji.

Tabela 3: Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju penologije od leta 1970

do leta 1990

RAZISKOVALNO

LETO

AVTOR

TEMELJNI RAZISKOVALNI POJMI

1971 Leon

Radzinowicz

kazen odvzema prostosti

1976 Franci Brinc pokazenska pomoč po prestajanju kazni odvzema

prostosti

1981 Franci Brinc sistem izvrševanja kazni odvzema prostosti

posledice kazni odvzema prostosti

1983 Franci Brinc namen izvrševanja kazni zapora

druţbeno vzdušje v zavodu

1987 Franci Mlinarič

Aldo Carli

Franci Brinc

druţbeno vzdušje

socioterapevtske metode dela

odnosi v zavodu

namen zapora

1988 Franci Brinc

Franc Mlinarič

zapor; ideološka tvorba

namen zapora

38

Raziskovanje penološke prakse sem doţivljal predvsem kot neko ideologijo, ki jo

ustvarjajo raziskovalci sami v tem obdobju in jo hočejo na vsak način predstaviti kot

res učinkovito terapevtsko usmerjeno institucijo, ki pomaga storilcu kaznivega

dejanja, da po prestani kazni ne bo počenjal stvari, ki so v neskladju z zakonom. Na

drugi strani pa je lokalna javnost, vključno s storilci kaznivih dejanj, ki nimajo jasne

slike o podobi zapora, in jo strokovna javnost ţeli prepričati, da je zapor »pravljica«.

Gospodarska kriminaliteta in poklicna kriminaliteta sta področji, ki se v tem času

šele oblikujeta in dobivata osnovne konceptualne temelje. Osnovna vprašanja so

predvsem ločnice med dvema različnima deviantnima dejanjema (Pečar, 1973).

Slovenski prostor v tem obdobju še ni posebej ogroţen, zato se šele razvija v

primerjavi z drugimi drţavami, kjer ţe imajo resne teţave z gospodarsko

kriminaliteto. Strokovnjaki se tako ukvarjajo predvsem s poenotenjem pojmov in

iskanjem skupnih zaključkov na tem področju (Pečar, 1979, in Tušek, 1979, Pečar,

1982, Ţnidaršič Kranjc, 1989).

V razcvetu je tudi šele raziskovanje drog. Na področju kriminologije do leta 1979 še

ni pomembnejših del o drogi (Maver, 1981). Šele po letu 1980, ko se začne v večjem

obsegu pojavljati narkomanska scena pri nas, se pričenjajo prvi zasnutki proučevanja

tega področja, ki pa so bolj ali manj le osnutki v primerjavi z gradivom po obdobju,

ki sem ga raziskoval jaz.

Modernizacijo je v dvajsetem stoletju odkrila mladost in jo ločila od ostalih

ţivljenjskih obdobij. Postala je posebno obdobje posameznikovega razvoja, zlasti po

pospešenem druţbenem in ekonomskem razvoju sodobnih industrijskih druţb.

Predvsem urbanizacija je v tem času doprinesla specifično mladinsko potrošnjo,

svojstven način izkoriščanja prostega časa in zabave, ki so vir za nastanek posebnih

mladostniških vsakdanjih svetov v blokovskih naseljih, in s tem moţnost za različne

deviantnosti. Mladostniki so postali poseben projekt tako s strani drţave, medijev,

različnih institucij in nenazadnje tudi s strani kriminologije znotraj znanosti in pravi

raj za raziskovanje. Z naraščanjem števila kaznivih dejanj so se poglobila tudi

raziskovanja na tovrstno tematiko, saj, kot je razvidno iz Tabele 4, raziskovanje

mladoletniškega prestopništva ni nov pojav, osnovna dejstva so namreč ţe znana,

osnovni koncepti ţe izpeljani. V ospredju je proučevanje različnih dejavnikov, ki na

posreden ali neposreden način prispevajo k deviantnosti. V tem konceptu sta

39

proučevana šola in druţina kot socializatorja mladostnikov in njun morebitni vpliv

na trenutno stanje; naraščajoča kazniva dejanja. Bojan Dekleva (1985) v pregledu

razvoja domačega kriminološkega raziskovanja odklonskih pojavov v zvezi z

mladino ugotavlja, da je Inštitut za kriminologijo v Ljubljani do konca leta 1985

opravil 68 raziskav, od katerih je več kot ena tretjina takih, ki se ukvarjajo izključno

z odklonskostjo mladine in mladoletnikov. Tolikšen deleţ raziskav v zvezi s tem

področjem ne pripisuje druţbeni teţi pojava, ampak predvsem prijetnosti

raziskovanja ob vedno zanimivem področju. Raziskovanja je razdelil v tri obdobja ,

in tretje obdobje, v katero je vključenih devet raziskav, od katerih se pet raziskav

zaključuje leta 1985. Za to obdobje je značilna raznolikost tem in metodologij in

nekoliko drugačna naravnanost k pojavom odklonskosti. Pozornost pri raziskavah je

usmerjena tudi na druţbeno okolje, na druţbeni kontekst nastajanja in obravnavanja

odklonskosti (Dekleva, 1985).

Tabela 4: Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju mladoletnega

prestopništva od leta 1970 do leta 1990

RAZISKOVALNO

LETO

AVTOR

TEMELJNI RAZISKOVALNI POJMI

1970 Katja Vodopivec porast števila kaznivih dejanj mladoletnikov

pobegi mladoletnikov iz vzgojnih zavodov

1971 Alenka Šelih

Janez Musek

druţina; dejavnik pri nastajanju mladinskega

prestopništva

časovni simbolizem

1973 Alenka Šelih

Katja Vodopivec

negativno odklonsko vedenje mladih

kazniva dejanja mladoletnikov

1974 Alenka Šelih motnje mladostnikov

1978 Bojan Dekleva metoda samonaznanitve

1983 Bojan Dekleva mladoletniške prestopniške zdruţbe

1986 Janez Pečar šola kot kriminogeni dejavnik in socializator

1987 Martina Tomori

Milica Bergant

nasilna dejanja mladostnikov

prestopniško vedenje

40

4 SKLEPNO RAZMIŠLJANJE

V diplomskem delu sem predstavil razvoj kriminologije v Sloveniji od leta 1970 do

leta 1990 na podlagi raziskovanja. Predstavil sem številna konceptualna izhodišča

pomembnih del slovenskih kriminologov, ki gradijo temelje današnji krim inologiji

in ji dajejo pomembno mesto v znanosti. Kriminološke ugotovitve in razmišljanja, ki

so zapisana v številnih člankih, nam omogočajo vpogled v preteklost kriminološkega

preučevanja pri nas. Preteklost zato, ker gre za obdobje računalniškega razvoja , ki

nam danes olajšuje raziskovanje in delo nasploh. Gre za obdobje, ko so številni

prispevki še nastajali na podlagi rokopisov, zato menim, da je vsako spoznanje, vsak

podatek, vsak koncept še posebej dragocen. Iz teh prispevkov se lahko veliko

naučimo in to znanje uporabimo za razvoj določenega področja, ki spreminja ali

dopolnjuje kriminologijo skozi različna zgodovinska obdobja.

Dvajset let je primeren trenutek za razmislek. Idejo ponudimo z naslednjo

opredelitvijo: slovensko področje kriminologije, ki bo znano in prepoznavno v

evropskem prostoru tudi na podlagi preteklosti, na podlagi temeljev, ki so jih gradili

in jih gradijo pomembni slovenski kriminologi, kljub naši majhnosti. Prepričan sem,

da si je kriminologija ţe postavila višje cilje, ki se bodo še bolj uveljavili v

evropskem prostoru, saj bo s tem zagotovila prihodnost sebi in drugim vedam.

Diplomsko delo kot celota je pokazalo, da je bilo v preteklosti posvečeno premalo

pozornosti sistematičnemu proučevanju kriminologije. V prihodnje je potrebno bolj

vestno beleţiti in analizirati razvoj tega področja. Menim, da je premalo zanimanja

za zgodovino področja, kar pušča preveč praznine v našem vedenju o nas samih. Če

ţeli kriminologija kot znanost dosegati zastavljene cilje, potem mora jasno opredeliti

vlogo znanstveno-raziskovalnega dela na tem področju in tudi izven njega, v

povezavi z ostalimi sorodnimi vedami.

Potrebno je opredeliti načine, dejavnosti in sredstva za raziskovalno, svetovalno in

izobraţevalno delo; kajti le tako bo kot veda uspešno delovala na znanstveno-

pedagoškem področju. Tema je pomembna z vidika pregleda kriminoloških raziskav

in preučevanj pri nas, saj tako dobimo prikaz okoliščin in problemov, na katerih

41

rastejo temelji kriminologije. Pomen raziskovalne dejavnosti za kriminalistični

proces in kriminologijo je velik. V neposrednem kontaktu se preverjajo teoretične

misli in prenašajo osnovne teoretične postavke v praktično policijsko delo, prav tako

pa praksa deluje na oblikovanje teorije. Menim, da mora kriminologija razvijati vse

oblike raziskovalnega, svetovalnega in izobraţevalnega dela , tako na področju

viktimologije, penologije itd. in nenazadnje na področju prevencije v čim tesnejši

povezavi s sorodnimi znanostmi. Prav tako mora razvijati znanstveno disciplino z

vključevanjem izsledkov raziskovalnega in praktičnega dela v strokovni proces .

Vse moje ugotovitve tako pripeljejo do dejstva, da kriminologija premalo pozornosti

namenja zgodovini raziskovalnega dela, brez katerega ni uspešne kriminologije.

42

5 LITERATURA

1. Bergant, M. (1987). Vedenjske motnje mladostnikov v sodobnem času. V:

Druţina in vzgoja, Ljubljana zveza prijateljev mladine.

2. Brinc, F. (1976). Pomoč odpuščenim obsojencem. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 27, (3), 172-183.

3. Brinc, F. (1981). Nujnost sprememb pri izvrševanju kazni zapora. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 32, (1), 3-12.

4. Brinc, F. (1981). Določitelji druţbenega vzdušja v kazenskih zavodih v SR

Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 36, (4), 304-317.

5. Brinc, F. (1983). Sedanjost in prihodnost odprtih kazenskih zavodov. Revija

za kriminalistiko in kriminologijo,34,(1), 28-38.

6. Brinc, F. (1983). Kazenski zavod kot terapevtsko okolje. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 34, (4), 319-331.

7. Brinc, F. (1985). Razporejanje obsojencev na prestajanje kazni zapora. Revija

za kriminalistiko in kriminologijo, 36,(1), 16-27.

8. Brinc, F. (1988). Pravice in svoboščine zapornikov in njihovo varstvo

(koreferat).

9. Carli, A. (1987). Varovanje pravic obsojencev med prestajanjem kazni

zapora. (koreferat)

10. Dekleva, B. (1978). Preverjanje metode samonaznanitve prestopništva.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 29, (2), 96-106.

11. Dekleva, B. (1983). Mladoletniške prestopniške zdruţbe in njihova sestava.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 34, (1), 39-48.

12. Dekleva, B. (1985). Raziskovanje odklonskih pojavov v zvezi z mladino.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 36, (4), 295-303.

13. Golob, M. (1987). Problem balkanskih korupcijsko civiliziranih con. Teorija

in praksa, 24, (12), 1521-1525.

14. Golob, M. (1988). Teţavna spoprijemanja s korupcijo. Teorija in praksa, 25,

(11-12), 1570-1580.

43

15. Kanduč, Z. (1988). Pomen zgodovinskih raziskav za razumevanje sodobnih

odklonskih pojavov. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 39, (2), 108-

118.

16. Kapamadţija, B. (1971). Prištevnost narkomanov in storilcev kaznivih dejanj

pod vplivom mamil. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 22, (3), 185-

187.

17. Kobe, P. (1977). Poloţaj ţrtve v sodnem postopku s posebnim ozirom na

adhezijski postopek. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 28, (1), 3-11.

18. Maver, D. (1980). Droge na Slovenskem: poskus ponovne ocene. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 31, (3), 169-177.

19. Maver, D. (1981).Pogledi nekaterih jugoslovanskih in tujih piscev na

vprašanja uţivanja drog in narkomanije. Anthropos, 1, 69-94.

20. Milčinski, L., Grilc, A. (1975). Uţivalci drog – poskus praktične

klasifikacije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 26, (4), 251-259.

21. Mlinarič, F. (1987). Druţbena preobrazba zapora in njegove prevzgojne

moţnosti. (koreferat)

22. Musek, J. (1970). Vzroki pobegov pri mladoletnikih vzgojnega

poboljševalnega doma v Radečah. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

21, (1), 31-37.

23. Pavlović, Z. (1990). Ţenske (in druge) ţrtve nasilja niso »ţrtve«?. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 41, (3), 239-243.

24. Pečar, J. (1971). Vpleteni »opazovalci« – viktimološka razčlemba. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 22, (3), 172 -184.

25. Pečar, J. (1971). Vloga ţrtev pri ubojih na Slovenskem. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 22, (4), 258-265.

26. Pečar, J. (1973). »Kriminaliteta belega ovratnika« in druţbeno nadzorstvo.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 24, (1), 25-38.

27. Pečar, J. (1978). Viktimološke sestavine samopostreţne trgovine. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 29, (4), 264-274.

28. Pečar, J. (1979). Ţrtve kaznivih dejanj in formalno nadzorstvo. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo,30,(3), 192-202.

29. Pečar, J. (1980). Strah pred kriminalom. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 31, (1), 30-40.

44

30. Pečar, J. (1980). Storilke kaznivih dejanj v kriminologiji. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 31, (3), 195-207.

31. Pečar, J. (1981). Strukturalna odklonskost. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 32, (4), 277-288.

32. Pečar, J. (1981). »Kriminalna politika« v »druţbeni samozaščiti«. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 24, (4), 300-313.

33. Pečar, J. (1982). »Poklicna« kriminalnost (ali kriminal kot delo). Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 33, (1), 30-40.

34. Pečar, J. (1984). Viktimologija druţine. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 35, (2), 135-150.

35. Pečar, J. (1984). »Priloţnost« v kriminologiji (in viktimologiji). Revija za

kriminalistiko in kriminologijo,35,(1), 32-42.

36. Pečar, J. (1985). Poskus tipološke klasifikacije vpletenih (induktorjev) v

»kazensko dvojico«. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 36, (2), 138-

149.

37. Pečar, J. (1986). Šola in prestopništvo. Zbornik znanstvenih razprav, 6 , 77-

92.

38. Pečar, J. (1987). Simbolični interakcionizem v induktologiji. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 39, (2), 136-147.

39. Petrovec, D. (1986). Poročilo o obisku v švedskih zaporih. natipkano

40. Pihler, S. (1979). Druţbena zavest in gospodarska kriminaliteta. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 30, (1), 15-22.

41. Polič, M., Musek, J. Smrekar, E. (1971). Časovni in časovno-prostorski

simbolizem pri skupini prestopnikov povratnikov. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 22 ,(4), 266-270.

42. Radzinowicz, L. (1971). O nekaterih sodobnih penoloških problemih. Revija

za kriminalistiko in kriminologijo, 22, (2), 76-79.

43. Šelih, A. (1970). Mladinska delinkvenca v razmerah industrializacije in

urbanizacije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 21, (1), 10-15.

44. Šelih, A. (1971). Dezorganizacija druţine in njen vpliv na mladinsko

prestopništvo. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 22, (4), 251-257.

45. Šelih, A. (1972). Ţrtve pri nedovoljenem splavu in homoseksualnosti. Revija

za kriminalistiko in kriminologijo, 23, (2), 74-80.

45

46. Šelih, A. (1973). Prekrški mladoletnikov in načini njihovega obravnavanja.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 24, (3), 219-227.

47. Šelih, A. (1974). Moţnosti za obravnavanje mladinskega prestopništva.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 25, (2), 85-94.

48. Šelih, A. (1979). Obravnavanje mladoletnih storilcev prekrškov. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 30, (1), 3-14.

49. Šelih, A. (1989). Novejša, zlasti viktimološka spoznanja o posilstvu. Revija

za kriminalistiko in kriminologijo, 40, (1), 66-73.

50. Šeparović, Z. (1973). Viktimologija – nov pristop v druţbenih znanostih.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 24, (4), 293-299.

51. Šeparović, Z. (1976). Ţrtev in druţba, nekaj vprašanj, postavljenih z

napredkom medicine. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 27, (4), 235-

240.

52. Tomori, M. (1987). Psihodinamika nasilnega vedenja v adolescenci. Revija

za kriminalistiko in kriminologijo, 38, (4), 305-312.

53. Tušek, M. (1979). Gospodarska kriminaliteta in kriminaliteta belega

ovratnika (pojmovne opredelitve). Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

30, (3), 173-185.

54. Vodopivec, K. (1977). Povrnitev škode ţrtvam kaznivih dejanj. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 28, (4), 241-257.

55. Vodopivec, K. (1978). Vzgojni zavodi in pobegi gojencev. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo,29,(4), 257-263.

56. Vodopivec, K. (1981). Povratništvo v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 32, (4), 261-266.

57. Zaviršek, D. (1990). O nasilju nad ţenskami. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 41, (2), 119-122.

58. Ţnidaršič, Kranjc, A. (1989). Nekaj izhodišč o gospodarski kriminaliteti.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 40, (2), 198-204.

Sukič Franc

DELOVNI ŢIVLJENJEPIS

Osebni podatki:

Ime in priimek: Franc Sukič

Datum rojstva: 03.12.1980

Kraj rojstva: Dunaj, Avstrija

Državljanstvo: slovensko

Prebivališče: Grad 116, 9264 GRAD

Šolanje in izobraţevanje:

Srednja Poklicna in tehniška šola Murska Sobota;

elektrotehnik elektronik 2001.

Absolvent Fakultete za varnostne vede, Univerza v

Mariboru; smer kriminalistika

Znanja in kompetence:

Računalništvo:

Okolje Windows

Microsoft Office: Word, Excel

Internet Explorer,

elektronska pošta: Outlook Express

Tuji jeziki:

Slovenski jezik (materni jezik)

Nemški jezik: govorjenje (tekoče), razumevanje (tekoče),

pisanje (tekoče)

Angleški jezik: govorjenje (dobro), razumevanje (dobro),

pisanje (osnovno)

Hrvaški jezik: govorjenje (zelo dobro), razumevanje (zelo

dobro), pisanje (zelo dobro)

Vozniški izpit

izpit B-kategorije

Delovne izkušnje:

- različna dela v proizvodnji

- različna terenska dela

- delo v skladišču

- sodelovanje pri tehnični organizaciji prireditev

- gostinska dela na prireditvah

- kurirska služba

- prevajanje iz SLO-NEM in obratno

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisani Franc Sukič, z vpisno številko 07020240, rojen 3.12.1980 na

Dunaju, izjavljam, da je zaključno delo z naslovom »Raziskovanje kriminologije v

Sloveniji od leta 1970 do leta 1990« rezultat lastnega dela in da so rezultati

korektno navedeni.

Franc Sukič