Univerza v Mariboru - CORE · biometrics, satellite-based toll. 1 1 Uvod Zasebnost bi najlaţje...
Transcript of Univerza v Mariboru - CORE · biometrics, satellite-based toll. 1 1 Uvod Zasebnost bi najlaţje...
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Ali video nadzor in sodobna tehnologija predstavljata groţnjo pravici do
zasebnosti?
Admira Terzič
Oktober, 2010 mentor: dr. Benjamin Flander
Za idejne vzpodbude, kritično oceno diplomskega dela, usmerjanje in prijaznost se
zahvaljujem mentorju dr. Benjaminu Flandru ter Maticu Zupanu, dipl. varst..
Za vzpodbudne besede se zahvaljujem tudi prijateljicam Vanesi, SlaĎani in Sari.
Na koncu pa gre posebna zahvala družini in predvsem možu za moralno podporo.
Kazalo
1 Uvod ............................................................................................................................... 1
2 Metodološko - hipotetični okvir................................................................................... 2
3 Človekove pravice ......................................................................................................... 3
4 Pravica do zasebnosti ................................................................................................... 6
4.1 Koncept pričakovane zasebnosti ............................................................................. 8
4.2 Pomembnejši pravni akti, ki urejajo pravico do zasebnosti v Sloveniji ............... 10
4.3 Nekatere mednarodne pogodbe, ki urejajo pravico do zasebnosti ....................... 12
4.4 Samoodpovedovanje zasebnosti ............................................................................ 14
4.4.1 Resničnostne oddaje ................................................................................. 15
4.4.2 Facebook .................................................................................................. 15
5 Sodobna tehnologija in zasebnost ............................................................................. 17
5.1 Internet .................................................................................................................. 19
5.2 Satelitsko cestninjenje ........................................................................................... 22
5.3 Biometrija ............................................................................................................. 24
5.3.1 Biometrični potni listi ............................................................................... 27
5.4 Trgovinske kartice zvestobe .................................................................................. 28
6 Video nadzor in zasebnost ......................................................................................... 30
6.1 Splošni pogoji v zvezi z izvajanjem video nadzora ............................................... 32
6.1.1 Video nadzor delovnih prostorov ............................................................. 32
6.1.2 Video nadzor dostopa v uradne sluţbene oziroma poslovne prostore ..... 33
6.1.3 Video nadzor v večstanovanjskih stavbah ............................................... 33
6.2 Sistem CCTV ......................................................................................................... 34
6.3 Učinkovitost video nadzora .................................................................................. 36
7 Zaključek ..................................................................................................................... 39
8 Literatura in viri ......................................................................................................... 43
Povzetek
Sodobne tehnologije vse bolj prodirajo v naš vsakdan in nekatere med njimi nam v
marsičem omogočajo lagodnejše ţivljenje. Z napredkom tehnologije pa so se razvile
tudi nove oblike nadzora, ki so prinesle manjši obseg pravic do zasebnosti. Ko je človek
odkril ogenj, je poleg dobre strani ognja kaj hitro ugotovil tudi slabe strani. Tako je tudi
s sodobno tehnologijo. S seboj je prinesla tako pozitivne kot negativne stvari. Vse to je
dopustno le, če se uporablja za dobro. A temu ţal ni vedno tako.
Dejstvo je, da se video nadzoru danes skorajda ni več mogoče izogniti. Priča smo vedno
novejšim in naprednejšim oblikam nadzorovanja ljudi. Od potrošniškega nadzorovanja
z uporabo trgovinskih kartic zvestobe, biometrije v novih potnih listih pa vse do uvedbe
satelitskega cestninjenja, ki pa je še samo vprašanje časa. Zaradi navedenega so vedno
bolj izpostavljena vprašanja o posameznikovi zasebnosti. Zato sem v diplomskem delu
zajela nekatera osnovna spoznanja o pravici do zasebnosti ter hkrati prikazala, kako je
urejena s pravnimi akti pri nas in kako v mednarodnem pravu. Večji del dela pa je
namenjen sodobnim tehnologijam nadzora, ki so ţe na trţišču ali pa se razmišlja o
njihovi uvedbi. Tako v diplomskem delu predstavim, kako pravzaprav tehnologije, ki
nam niso tuje in jih uporabljamo vsakodnevno, ogroţajo našo zasebnost. Poleg tega je
to omejevanje zasebnosti največkrat prikrito. Na koncu diplomskega dela pa se
dotaknem video nadzornega sistema, ki vse bolj prodira na vsa področja našega
ţivljenja.
Pasti in nevarnosti nekaterih novih tehnologij se ne zavedamo. Zavedati se jih začnemo
šele takrat, ko nam začnejo kratiti naše pravice in je včasih ţe prepozno. Morda je ideja
o zasebnosti le še utvara. Ali jo sploh še imamo?
Ključne besede: pravica do zasebnosti, sodobna tehnologija, video nadzor, internet,
biometrija, satelitsko cestninjenje.
Video surveillance and modern technology - A threet to
privacy?
Summary
Modern technology is increasingly invading our everyday lives and some of them ease
our lives in many ways. Advancing technology developed new forms of control which
led to lower level of privacy rights. When man discovered fire he discovered not only
the good side, but also found some weak points. With modern technology it is exactly
the same. It brought both, good and bad things. All this is admissible only if used for
good. But unfortunately it is not always that way.
In fact, nowadays we can not avoid video surveillance. We are witnessing new and
more advanced forms of human control. From consumer control using commercial store
loyalty cards, biometrics in new passports to the introduction of satellite-based toll,
which is only a matter of time. This is the reason individual privacy issues are more and
more exposed. For that reason I captured some of the basic knowledge about right to
privacy and at the same time presented legal regulations in our country and international
standards. My thesis mostly talks about modern technologies of surveilance that already
are in the market or are considered to be implented into. In diploma I present how these
technologies, known to us and which we use on a regular basis, endanger our privacy. It
is a fact our privacy limitation is often well hiden. At the end of my thesis I discuss
video surveillance system, which is more and more invading our social life.
We are not aware of traps and risks some of the new technologies. We seem to start
realizing them only when we deprive our rights and sometimes it is already too late.
Perhaps it is only an illusion, our idea of privacy. More so, is it even there?
Key words: right to privacy, modern technology, video surveillance, internet,
biometrics, satellite-based toll.
1
1 Uvod
Zasebnost bi najlaţje razloţili kot »nekaj, kar ni javno«. Torej kot nekakšno zaprto
knjigo. Vsak bi jo rad odprl in jo vsaj malo prebral (Lampe, 2004). V človeški naravi je,
da se nam zasebnost drugih zdi zanimiva. Verjetno je to tudi poglavitni razlog, zakaj
število registriranih uporabnikov na straneh facebooka narašča, gledanost resničnostih
oddaj pa podira vse rekorde. Ali ima naša zasebnost ceno? Ali zasebnost zaradi naše
nevednosti in uporabe sodobne tehnologije počasi izginja?
V samem začetku diplomskega dela najprej povzemam ugotovitve in razmišljanja
različnih avtorjev o pravici do zasebnosti. Poleg definicij predstavim tudi njeno
zakonsko oziroma normativno podlago ter ugotovim skupne točke domače in tuje
zakonodaje. Pomembnost koncepta pričakovane zasebnosti predstavim s pomočjo
sodnih odločb. Uvodni del diplomskega dela je zaokroţen z opozorilom, da se z
uporabo spletnih druţbenih omreţij in udeleţb v resničnostnih oddajah (zavestno)
samoodpovedujemo pravici do zasebnosti.
Osrednji del dela je namenjen sodobnim tehnologijam, brez katerih si ţivljenja,
takšnega kot ga danes poznamo, ne predstavljamo. Izhajam iz ugotovitve, da se
pojavljajo vedno nove tehnologije, ki naj bi nam ţivljenje olajševale, in da ob tem
mediji izpostavljajo predvsem prednosti sodobnih tehnologij. Razlog pa tiči v
prepričanju, da nam tehnologija ponuja udobje v zameno za minimalno omejevanje naše
zasebnosti. Pa je temu res tako? Politiki nas vedno bolj prepričujejo, da je omejevanje
pravic potrebno za zagotavljanje nacionalne varnosti, vendar se sprašujem, ali se je za
(laţen?) občutek varnosti vredno odpovedati zasebnosti?
V sklepnem delu opozorim na dejstvo, da ţivimo v času poostrenega nadzora in
prevlade varnosti nad svobodo in posledično tudi nad našo zasebnostjo. Drţavljana
spremlja elektronski nadzor ţe skoraj na vsakem koraku. Video nadzorne kamere nas
spremljajo na ulicah, v trgovinah, v sluţbah, skratka povsod. Z diplomskim delom ţelim
ugotoviti zakaj je nadzor tako pomemben in zakaj se ga vedno pogosteje uporablja na
skoraj vsakem koraku našega druţbenega ţivljenja? Kaj se ob vsem tem zgodi z našo
zasebnostjo?
2
2 Metodološko - hipotetični okvir
Namen in cilj diplomskega dela je ugotoviti prednosti in izpostaviti nekatere slabosti
sodobne tehnologije nadzora, ki so ţe ali bodo v kratkem na trţišču in predstavljajo
groţnjo pravici do zasebnosti. Diplomsko delo je teoretične narave, kar pomeni, da sem
se pri izdelavi dela opirala predvsem na dostopno obstoječo pisno in elektronsko
literaturo domačih in tujih avtorjev ter obstoječo normativno podlago.
Video nadzorna oprema je danes dokaj cenovno ugodna ter tako dostopna zelo širokem
krogu ljudi. Trend uporabe video nadzornih kamer narašča silovito po celem svetu.
Video nadzorni sistemi nas kot rečeno spremljajo ţe skoraj na vsakem koraku. Ob tem
se v medijih in neredko tudi v strokovnih razpravah poudarjajo predvsem prednosti
video nadzora, pri čemer je še posebej izpostavljen njegov domnevni prispevek k večji
varnosti ljudi in premoţenja. Na teh predpostavkah v diplomskem delu izhajam iz
temeljne hipoteze, da je video nadzor učinkovit, da prispeva k večji varnosti, in da
deluje preventivno na potencialne storilce kaznivih ravnanj.
Računalniška tehnologija, biometrija, satelitsko cestninjenje, mobilna telefonija,
pametne kartice, video nadzorni sistemi in še bi lahko naštevala. Dejstvo je, da je razvoj
tehnologije zelo hiter. Mobilni telefoni so skoraj dokončno izpodrinili standardne
telefone, biometrične metode izpodrivajo stare načine identifikacije, prav tako pa skoraj
da ni gospodinjstva brez računalnika in interneta, enciklopedije v knjiţni obliki
zamenjuje wikipedija, video kamere pa so vedno manjše in manj opazne… Nekaj o
čemer si nismo drznili niti razmišljati postaja realnost. Tehnologija postaja nepogrešljiv
del našega delovnega in druţbenega okolja. Tehnološki napredek je prinesel ogromno
prednosti in nam v marsičem omogoča lagodnejše ţivljenje. Na ta izhodišča sem oprla
hipotezo, da se tehnologija tretjega tisočletja razvija zelo hitro in da zato velikokrat ob
njeni uvedbi ne opazimo, da omejuje zasebnost.
Diplomsko delo zaključim z verifikacijo hipotez, povzetkom glavnih ugotovitev ter
nekaterimi napotki, kaj lahko sami storimo, da bolj zavarujemo svojo pravico do
zasebnosti.
3
3 Človekove pravice
Skupen ţivljenjski prostor je sprva skrbel le za osnovne potrebe vsakogar. Kmalu pa so
se pojavila pravila medsebojnih odnosov, socialne navade in druţbene norme, ki pa so
postopoma izvajale pritisk in silile posameznika, da upošteva in spoštuje sočloveka ter
se podreja pravilom ţivljenja v skupnosti. Razvile so se potrebe po organiziranem
urejanju skupnosti in razvoju institucij drţave na različnih področjih druţbenega
ţivljenja. Sčasoma so te potrebe dosegle raven, ko ne bi bilo več mogoče govoriti o
človekovih pravicah in varnosti posameznika, če bi drţava zagotavljala le varnost pred
napadi na ţivljenje in telo, ne pa tudi vseh drugih vrednot, ki sestavljajo dostojno
ţivljenje. Moč drţave je s tem na eni strani naraščala, po drugi strani pa je naraščala
nevarnost za zlorabe in nenadzorovano izvrševanje njene oblasti. Zaradi navedenega se
upravičeno postavi vprašanje; kdo pa nadzira tiste, ki nadzirajo (Klemenčič, Kečanović
in Ţaberl, 2002)?
Prave začetke sodobne zasnove človekovih pravic dobimo šele v 17. in 18. stoletju,
kljub temu da je boj za človekove pravice star toliko kot politična oblast. Magna Carta
Libertatum, Habeas Corpus Act, Bill of Rights, Virginijska deklaracija, Deklaracija o
pravicah človeka in drţavljana in sveţenj prvih dvanajstih amandmajev k Ustavi ZDA
iz leta 1789 je le nekaj dokumentov in deklaracij, ki so urejale predvsem varstvo
osebnostnih in političnih pravic. Vsem naštetim je skupno to, da predstavljajo
pomembne mejnike v boju za osebne svoboščine (Kaučič in Grad, 2008).
Magna Carta Libertatum ali Velika listina svoboščin, je nastala v mesecu juniju, 1215.
leta in je najstarejši ustavni akt fevdalne Anglije. Z njo je bila prvič v zgodovini Anglije
priznana svoboda posameznika ter poroštva zanjo. Listina je bila večkrat dopolnjena
oziroma spremenjena z novimi določbami in je še danes sestavni del angleškega
pozitivnega prava (Klemenčič idr., 2002).
Zakon Habeas Corpus je prvi akt v zgodovini ustavnosti, ki celovito varuje osebne
svoboščine posameznika v kazenskem postopku. V njem je oblikovano načelo
zakonitosti v kazenskem pravu, da ne more nihče odgovarjati za kaznivo dejanje, če ni
4
bilo ţe prej tako določeno v zakonu. Habeas Corpus Act je še danes del angleškega
pozitivnega prava z nekaterimi spremembami in dopolnitvami (Kaučič in Grad, 2008).
Virginijska deklaracija o pravicah iz leta 1776, je prva meščanska deklaracija o
človekovih pravicah, ki je imela močan vpliv na vse poznejše deklaracije, tako na
ameriških kot evropskih tleh (Klemenčič idr., 2002).
Deklaracija o pravicah človeka in drţavljana je značilna predvsem po tem, da razlikuje
med človekom in drţavljanom in tako uvaja dve vrsti pravic. Deklaracijo je sprejela
francoska narodna skupščina 26. avgusta 1789. Postala je sestavni del francoske
ustave leta 1791, nanjo pa se sklicujejo tudi vse kasnejše ustave, tudi veljavna francoska
ustava iz leta 1958. V kasnejšem obdobju so se deklaracije obogatile z različnimi
socialnimi in ekonomskimi pravicami (Kaučič in Grad, 2008).
Ustava Zdruţenih drţav Amerike je najstarejša veljavna pisana ustava v svetu, ki se še
danes uporablja v domala nespremenjeni obliki. Neizmeren pa je tudi njen vpliv na
ustavni razvoj v Evropi in drugod po svetu. Poleg desetih amandmajev, znanih pod
imenom Listina pravic (Bill of Rights), je Ameriška ustava dopolnjena še s
sedemnajstimi amandmaji (Jaklič in Toplak, 2005). Sence pravice do zasebnosti je moč
zaslediti v prvem, četrtem in štirinajstem amandmaju. Pri prvem amandmaju sta za
zasebnost pomembna predvsem svoboda govora in tiska medtem ko štirinajsti amandma
določa »odločitveno zasebnost«. Največjo vlogo pa ima pri zasebnosti četrti amandma,
ki zagotavlja človeku pravico biti varen tako glede svoje osebe, hiše, papirjev in
dokumentov pred nerazumnimi preiskavami (Lampe, 2004).
Leta 1919 je nemška narodna skupščina sprejela weimarsko (nemško) ustavo. Ustava je
zagotavljala visoko stopnjo temeljnih pravic in svoboščin človeka in drţavljana. Poleg
klasičnih pravic in svoboščin (osebnostnih in političnih) je uvedla prve gospodarske in
socialne pravice (pravice do dela, socialnega zavarovanja itn.). Za weimarsko ustavo je
značilno, da je imela velik vpliv na pripravo in sprejem drugih tedanjih ustav
(Kocjančič, Ribičič, Grad in Kaučič, 1998).
Zgledom prvih ustav so tako kmalu sledila prizadevanja za človekove pravice v
ustavnih dokumentih številnih drţav, saj je postalo njihovo varstvo ena izmed temeljnih
dolţnosti drţavne oblasti. Izkušnje z nacističnim in s fašističnim reţimom pa so po
5
vojni močno vplivale na razvoj mednarodnega varstva človekovih pravic. Varstvo
človekovih pravic se je iz nacionalnih pravnih sistemov začelo vedno bolj pomikati v
mednarodno sfero, s čimer so človekove pravice pridobile univerzalnost (Klemenčič
idr., 2002). Danes človekove pravice in svoboščine pravno varujejo in urejajo številni
akti mednarodnega prava, s katerimi se bomo seznanili kasneje, ko bom predstavila
pomembnejše pravne akte, ki urejajo pravico do zasebnosti v Sloveniji ter nekatere
mednarodne pogodbe.
6
4 Pravica do zasebnosti
Človekovo telesno in duševno celovitost, njegovo osebnost, dostojanstvo in zasebnost
varujejo osebnostne pravice in svoboščine. Zajemajo največje število človekovih pravic
in svoboščin, ki jih po tradicionalni klasifikaciji uvrščamo med pravice negativnega
statusa. To so pravice, ki zagotavljajo posamezniku individualno sfero svobode, v
katero se drţava ne sme vmešavati (Kaučič in Grad, 2008).
Osebnostne pravice in svoboščine razvrščamo v štiri podskupine (Kaučič in Grad,
2008):
1. nedotakljivost človekove telesne celovitosti;
2. pravice v kazenskem postopku;
3. nedotakljivost človekove zasebnosti;
4. svoboda izraţanja in opredeljevanja.
Univerzalne definicije zasebnosti ni (Kovačič, 2006). Vzrok za to je, da sama predstava
zasebnosti niha od posameznika do posameznika, od druţbe do druţbe, pogojena pa je s
kulturo in tradicijo (Lampe, 2004).
Čebulj (1992, po Blaţič, 2005a) je prepričan, da zasebnost ni enodimenzionalen pojem
in tako navaja tri sestavine zasebnosti:
1. Zasebnost v prostoru: ki naj bi odraţala ţeljo posameznika, da ima moţnost
biti sam, ločen od fizične prisotnosti drugih ljudi;
2. Zasebnost osebnosti: kot so svoboda misli, opredelitev in izraţanja;
3. Informacijska zasebnost: ki daje moţnost posamezniku, da obdrţi podatke in
informacije o sebi, ker ne ţeli, da bi bili z njimi seznanjeni drugi.
Kovačič (2000) ugotavlja, da spadata prvi dve sestavini zasebnosti med temeljne
človekove pravice in svoboščine in da v demokratični druţbi nista sporni. Kritična naj
bi bila tretja sestavina zasebnosti, ki vključuje tudi varstvo zasebnih podatkov. Ker je
7
moderna druţba preţeta z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, je
informacijska zasebnost zato potencialno najbolj ogroţena.
Blaţič (2005a) je sodoben koncept zasebnosti zastavil kot nekakšno delitev med
okoljem in posameznikom, kjer na eni strani meje leţi »zasebno« (posameznik), na
drugi strani »javno« (okolje). Osnovni namen pri varovanju zasebnosti pa je v postavitvi
omenjene meje med javnim in zasebnim ter v dilemi, v kolikšni meri in pod kakšnimi
pogoji je dostop do zasebnih podatkov moţen. Vdor v zasebnost bi torej posledično
pomenilo vdor »javnega« na področje »zasebnega« brez posameznikove privolitve.
Ustavno sodišče je v eni od odločb človekovo zasebnost opredelilo kot: »V območju
človekovega bivanja bolj ali manj sklenjeno celoto njegovih ravnanj in ukvarjanj,
občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek vzdrţuje sam
ali z najbliţjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti
pred vdorom javnosti ali kogar koli nezaţelenega« (Klemenčič idr., 2002: 155).
Pravica do zasebnosti je v veliki meri pomembna prav zato, ker s prepovedjo posegov
»cenzure« v njeno varovano območje pospešuje svobodno izmenjavo informacij med
ljudmi, ustvarjanje in utrjevanje druţbenih vezi. Pravica do zasebnosti je torej temeljna
osebnostna pravica, ki je neločljivo povezana s svobodo, z avtonomijo, notranjo rastjo
in s svobodno voljo posameznika (Klemenčič idr., 2002). Ţe leta 1763, je angleški
politik William Pitt rekel: »The poorest man may, in his cottage, bid defiance to all the
forces of the crown, the storm may enter; the rain may enter but the King of England
may not enter« (Tudi najrevnejši človek se v svoji koči lahko upira vsemogočni kroni,
vanjo lahko pride nevihta; vanjo lahko pride deţ toda kralj Anglije ne sme vstopiti)
(Hentoff, 2010).
»Ker nič ne skrivam, se ne bojim nadzora« je zgrešena, a močno razširjena teza, ki
odraţa nerazumevanje problema zasebnosti, ki jo je Daniel J. Solove (2007) lepo
predstavil v članku “I’ve got nothing to hide,” and other misunderstandings of privacy.
Zamisel, da lahko posameznik ţivi v druţbi nadzora in da se mu ni potrebno ničesar bati
dokler nima kaj skriti, se zdi na prvi pogled privlačna (Stevens, 2009). Z besedami »nič
ne skrivam« posameznik tiho pristane na potencialno kršitev pravice do zasebnosti.
»Nič ne skrivam« argument je v bistvu enak argumentu »ni mi mar, kaj se bo zgodilo,
8
dokler se ne zgodi meni«. Takšno razumevanje pravice do zasebnosti je pogubno.
Argument proti tezi »Če nimaš kaj skrivati ...« je preprost. Svojega stališča ti ni
potrebno utemeljevati, razen če je upravičeno z odredbo sodišča. Za problem argumenta
»nič ne skrivam« naj bi bila kriva predpostavka in zmotno mišljenje, da zasebnost
skriva slabe stvari (Solove, 2007). Takšen način razumevanja tega argumenta uničuje
pojem nedolţnega, saj gre za idejo dokazovanja posameznikove nedolţnosti ob vsaki
priloţnosti (Hampton, 2006). »Ker nič ne skrivam, se ne bojim nadzora« je mit, je
zmota, je trojanski konj tistih, ki ne morejo upravičiti svojih nadzornih sistemov
(Stevens, 2009).
4.1 Koncept pričakovane zasebnosti
»Pravo (Ustava) ne ščiti zgolj prostorov, lastnine ali lastnikov, temveč posameznike, ki
v določenem prostoru (tudi virtualnem) ali pri določenem ravnanju (upravičeno)
pričakujejo svojo zasebnost « (Klemenčič, 2002: 156).
Leta 1967 je ameriško Vrhovno sodišče obravnavalo primer Katz proti Zdruţenim
Drţavam in s tem postavilo pomemben standard pri ločevanju zasebnosti in lastninske
pravice. Sodišče prvič uveljavi načelo upravičenega pričakovanja zasebnosti (Kovačič,
2006). Pri konceptu upravičenega pričakovanja zasebnosti gre za posameznikovo
svobodno izvrševanje pravice do zasebnosti v sferi, kjer lahko oseba upravičeno in
razumno pričakuje uţivanje zasebnosti brez vmešavanja drţave (Lampe, 2004). Dom je
ponavadi prostor, kjer človek pričakuje zasebnost, vendar izjave, ki jih izpostavi tretjim
osebam, niso zavarovane, če ne izrazi namere, da jih bo obdrţal zase. Kar oseba
zavestno izpostavi javnosti ni predmet varstva po konceptu pričakovane zasebnosti, ne
glede ali je to oseba izpostavila na svojem domu, računalniku, pisarni… Če pa to kar
izjavi skuša ohraniti kot zasebno, četudi je na javno dostopnem mestu, pa je lahko po
konceptu pričakovane zasebnosti predmet ustavnega varstva (Klemenčič idr., 2002).
Charles Katz je bil obtoţen nedovoljenega sporočanja informacij o stavah po telefonu iz
Los Angelesa v Miami in Boston. Sodišče je toţilstvu dovolilo, da je na sojenju kot
dokaz predstavilo posnetke Katzovih telefonskih pogovorov. Agentje FBI so posnetke
posneli s prisluškovalno napravo, ki je bila nameščena na zunanji strani telefonske
9
govorilnice, ki jo je Katz uporabljal za posle. Na sojenju je Katz nasprotoval uporabi teh
informacij (Zupančič idr., 2000). Sodišče je presodilo, da četrti amandma ščiti tudi pred
prisluškovanjem telefonu brez sodnega naloga. S tem je uveljavilo načelo upravičenega
pričakovanja zasebnosti in utemeljilo, da pravo ščiti zasebnost posameznikov v vseh
prostorih, v katerih posameznik lahko razumno pričakuje zasebnost. Poudarilo je, da je
Katz s tem, ko je zasedel telefonsko govorilnico, imel vso pravico pričakovati, da
njegov pogovor ne bo prišel v javnost (Turkington in Allen, 1999, po Kovačič, 2006).
Razsodba je dober primer, kako pravo sledi razvoju tehnologije. Sodobna tehnologija je
omogočila kršitev zasebnosti brez neposrednega fizičnega dostopa oziroma vdora v tuj
prostor (Kovačič, 2006).
Koncept pričakovane zasebnosti je bil iz ustavno sodne prakse Vrhovnega sodišča ZDA
prenesen v evropsko judikaturo in sicer s sodbo Evropskega sodišča za človekove
pravice Halford proti Veliki Britaniji. Ga. Halford je bila pomočnica poveljnika policije
v Merseysidu. Imela je svojo pisarno in dva telefona, od katerih je bil en za zasebno
uporabo. Za mesto namestnika poveljnika policije, se je prijavila osemkrat. Vsakič je
bila odklonjena. Za napredovanje na to mesto je bilo potrebno soglasje urada za notranje
zadeve, to pa je bilo zaradi priporočila poveljnika policije v Merseysidu umaknjeno. Po
nadaljnji odklonitvi je začela postopek pred delovnim sodiščem, zatrjujoč da je bila
spolno diskriminirana. Zatrjevala je namreč, da so bili klici, opravljeni z njenega
domačega in sluţbenega telefona nadzorovani in da je bila njihova vsebina uporabljena
proti njej v postopku glede diskriminacije. Evropsko sodišče za človekove pravice je v
razsodbi izrecno zapisalo, da zaposleni na delovnem mestu upravičeno pričakuje
zasebnost (Zupančič idr., 2000).
Tajnost pisem in drugih občil ter svoboda komuniciranja je zagotovljena vsakomur, ne
glede s kakšnim sredstvom se sporočanje opravlja (prek telefona, računalniškega
omreţja ipd.). Ključno je, da posameznik pri svojem ravnanju upravičeno pričakuje
zasebnost (Klemenčič idr., 2002). V zadevi Halford proti Veliki Britaniji je prišlo do
kršenja 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin, ki govori o pravici do spoštovanja zasebnega in druţinskega ţivljenja, doma
in dopisovanja.
10
17. junija letos je vrhovno sodišče ZDA presojalo o komunikacijski zasebnosti na
delovnem mestu. Quon, pripadnik posebnih policisjkih sil, je večkrat prekoračil
mesečne stroške za uporabo sluţbenega pagerja. Zaradi tega je njegov delodajalec
pridobil prepis njegovih tekstovnih sporočil. Izkazalo se je, da so bila sporočila v veliki
meri zasebne narave ter zelo seksualno eksplicitna. Quon je skupaj s še tremi policisti
vloţil toţbo zaradi kršitve pravice do zasebnosti. A sodišče se s tem ni strinjalo.
Vrhovno sodišče je namreč presodilo da pregled takšnih sporočil ni predstavljal
neupravičenega posega v zasebnost v skladu s Četrtim amandmajem ameriške ustave,
saj je bila preiskava povezana z delom oziroma s sumom kršitve delovnih obveznosti
(Kovačič, 2010a).
Primer City of Ontario v. Quon priča o tem, da ameriška sodna praksa ni ravno
naklonjena pravici do komunikacijske zasebnosti na delovnem mestu. Zato me v
nadaljevanju zanima, kako je pravzaprav urejena pravica do zasebnosti pri nas in kako
mednarodno.
4.2 Pomembnejši pravni akti, ki urejajo pravico do zasebnosti v Sloveniji
Ustava Republike Slovenije v 35. členu z dikcijo: »Zagotovljena je nedotakljivost
človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic«
zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. 35. člen nekako ponazarja
»splošno« pravico do zasebnosti (Ustava, 33/1991). V ustavi zasledimo še druge
pomembne člene, ki opredeljujejo pravico do zasebnosti. Pravico do nedotakljivosti
stanovanja ali varstvo zasebnosti v prostoru opredeljuje 36. člen ustave (Ustava,
33/1991). Pravica temelji na teritorialni koncepciji zasebnosti, ohranjanjem avtonomije
druţinskega ţivljenja, fizičnim ločevanjem javne in zasebne sfere bivanja in
varovanjem zasebne lastnine (Klemenčič idr., 2002).
37. člen ustave zagotavlja varstvo tajnosti pisem in drugih občil oziroma pravica do
komunikacijske zasebnosti. Predmet varovanja te ustavne določbe je svobodna in
nenadzorovana komunikacija. Tu gre za varstvo posameznikovega interesa, da se tretja
nepovabljena oseba ne seznani z vsebino sporočila, ki ga posreduje prek kateregakoli
sredstva, ki omogoča posredovanje informacij na daljavo. Prav tako je pomemben
11
posameznikov interes, da ima nadzor in svobodo nad tem, komu, na kakšen način in pod
kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo (Klemenčič idr., 2002).
V sodobni druţbi izjemno pomembno kategorijo varstva zasebnosti predstavlja varstvo
osebnih podatkov v 38. členu. Ta pravica je tesno povezana s pravico do
komunikacijske zasebnosti. Ravno s posegom v komunikacijsko zasebnost je moč
pridobiti osebni podatek. Osebni podatek pa je predmet varstva 38. člena ustave
(Klemenčič idr., 2002).
Poleg ustave RS je določbe, ki varujejo zasebnost moč zaslediti tudi v Zakon o varstvu
osebnih podatkov, ki določa pravice, obveznosti, načela in ukrepe, s katerimi se
preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo
posameznika pri obdelavi osebnih podatkov1 (ZVOP-1-UPB1, 94/2007).
Osebni podatek je katerikoli podatek, ki se nanaša na določeno fizično osebo, ne glede
na obliko, v kateri je izraţen. Določljiva fizična oseba pa je tista, ki se jo lahko
neposredno ali posredno identificira s pomočjo njenih identifikacijskih številk (npr.
EMŠO, davčna številka, številka zdravstvenega zavarovanja, ipd.), ali s sklicevanjem na
dejavnike, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali
druţbeno identiteto (npr. zaposlitev, naslov, funkcijo, ipd.). Obdelava osebnih podatkov
pa pomeni kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi
podatki, ki so avtomatizirano ali ročno obdelani. Informacijski pooblaščenec zato
opozarja, da je potrebno biti pri ravnanju z osebnimi podatki zelo previden, saj ZVOP
za obdelavo osebnih podatkov določa zelo širok krog ravnanja oz. delovanj
upravljavcev osebnih podatkov (Informacijski pooblaščenec, 2010a). Za učinkovito
uravnavanje ţivljenja posameznikov ter za dobro funkcioniranje druţbe, pa drţava
oziroma njene institucije potrebujejo različne informacije in tega zbiranja jim
posameznik ne more oziroma včasih celo ne sme preprečiti. Je pa zato bistvena
transparentnost uporabe osebnih podatkov (Kovačič, 2000). Čebulj (1992, po Kovačič,
2000) zato pravico do zasebnosti opredeljuje tudi kot »pravica posameznika, da zahteva,
da se podatki in informacije o njegovih zasebnih razmerjih ne sporočajo komurkoli«
(str.1021). Kar pomeni, tisti, ki niso pooblaščeni nimajo pravice do teh informacij.
1 1.člen ZVOP.
12
Kazenski zakonik v šestnajstem poglavju2 obravnava kazniva dejanja zoper človekove
pravice in svoboščine. Med drugim opredeljuje kršitev enakopravnosti, prisiljenje,
protipraven odvzem prostosti, ugrabitev, ogroţanje varnosti, neupravičena osebna
preiskava, neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje, neupravičeno slikovno
snemanje, kršitev tajnosti občil, nedovoljena objava zasebnih pisanj, kršitev
nedotakljivosti stanovanja, neupravičena izdaja poklicne skrivnosti, zloraba osebnih
podatkov, kršitev pravice do pravnega sredstva ali peticije, preprečitev ali oviranje
javnega shoda, preprečitev tiskanja in oddajanja, kršitev moralnih avtorskih pravic,
kršitev materialnih avtorskih pravic in kršitev avtorski sorodnih pravic. V osemnajstem
poglavju3 pa so določena kazniva dejanja zoper čast in dobro ime (KZ-1, 55/2008).
134. člen Obligacijskega zakonika pa pravi, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali
drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši
nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in druţinskega ţivljenja ali kakšna druga
osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice (OZ-
UPB1, 97/2007).
4.3 Nekatere mednarodne pogodbe, ki urejajo pravico do zasebnosti
Drţave, ki sklenejo mednarodne pogodbe, so podvrţene obveznostim iz teh pogodb in
jih ne morejo svojevoljno spreminjati. Ustanovna listina OZN je z močjo mednarodne
pogodbe določila nekatera temeljna načela mednarodnega prava, ki jih nobena drţava
ne more spremeniti. Vsak pravni sistem vsebuje temeljna načela, ki so tako pomembna,
da je njihova veljavnost pogoj za sam obstanek sistema. Tako na primer načelo dobre
vere v izpolnjevanju mednarodnopravnih obveznosti velja kot splošno pravno načelo, ki
je bistveno za obstoj slehernega pravnega sistema. Hkrati pa je to načelo določeno tudi
kot eno načelo OZN v drugem odstavku 2.člena Ustanovne Listine. Bilo je potrjeno v
mnogih pozneje sprejetih mednarodnopravnih aktih. Zaradi teh lastnosti, ga uvrščamo
med splošna načela mednarodnega prava (Turk, 2007).
Pravico do zasebnosti in varstvo osebnih podatkov zagotavljajo vsi relevantni
mednarodni dokumenti s področja varstva pravic posameznika. Čeprav ob njihovem
2 Obsega člene od 131. do 149.
3 Obsega člene od 158. do 169.
13
nastanku še niso bili znani izzivi, ki jih je prinesel razvoj sodobne tehnologije in internet
na področje zasebnosti in varstva osebnih podatkov, pa ti dokumenti še vedno
predstavljajo aksiom varstva posameznika pred drţavnimi organi in pred drugimi
posamezniki (Klemenčič idr., 2002).
Generalna skupščina Zdruţenih narodov je sprejela Splošno deklaracijo o človekovih
pravic v New Yorku, 10. decembra 1948. V njej so očrtane osnovne človekove pravice
(SDČP, 1948). Deklaracija ni pravno zavezujoč dokument. Je pa izjemno pomembna,
saj je postala merilo uresničevanja človekovih pravic v posameznih delih sveta, pa tudi
osnova za sprejemanje univerzalnih in regionalnih aktov o človekovih pravicah (Kaučič
in Grad, 2008).
12. člen Splošne deklaracije človekovih pravic ureja pravico do zasebnosti. Člen pravi:
»Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno
ţivljenje, v njegovo druţino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z
napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred
takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi« (SDČP, 1948).
Naslednji pomemben dokument, ki ureja človekove pravice in svoboščine, je Evropska
konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pravica do spoštovanja
zasebnega in druţinskega ţivljenja je urejena v 8. členu omenjene konvencije. Po tem
členu ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in druţinskega ţivljenja,
svojega doma in dopisovanja. Pri tem se javna oblast ne sme vmešavati, razen če je to
določeno z zakonom zato, da se prepreči nered ali zločin, zavaruje zdravje ali da se
zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (EKČP, 1994).
Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah ima zasebnost urejeno v 17.
členu, ki pravi, da se nikomur ne sme nihče samovoljno ali nezakonito vmešavati v
zasebno ţivljenje, v druţino, v stanovanje ali dopisovanje ali nezakonito napadati
njegovo čast in ugled, ter da ima vsakdo pravico do zakonskega varstva pred takim
vmešavanjem (MPDPP, 1992).
Glede na to, kako je pravica do zasebnosti urejena s pravnimi akti pri nas in kako je
urejena v mednarodnem pravu, lahko povzamem, da zasebnost tvorijo področja
14
zasebnega ţivljenja, druţina, dom in dopisovanje. Zasebno ţivljenje predstavlja
področje posameznikovega ţivljenja, v katerem lahko le-ta svobodno zasleduje razvoj
in izpolnjuje svojo osebnost. Pravica do spoštovanja druţinskega ţivljenja vključuje
vezi med bliţnjimi sorodniki, ker imajo lahko takšni sorodniki pomembno vlogo v
druţinskem ţivljenju. Pravica do spoštovanja doma se tesno prepleta s pravico do
spoštovanja zasebnega ţivljenja. Dom je nekakšen omejen makroprostor, kjer
posameznik biva in uţiva zasebnost. Dopisovanje pa je postalo tisto področje
zasebnosti, ki je zaradi tehnološkega napredka postalo najbolj izpostavljeno zlorabam.
Klasično poštno komunikacijo vse bolj izpodriva napredna računalniška in
komunikacijska tehnologija (mobilni telefoni in elektronska pošta). Zaradi tega, naj ne
bi bilo drţave na svetu, ki ne bi v cilju zagotavljanja nacionalne varnosti in
preprečevanja kaznivih dejanj, predvidevala nadzora posameznikove komunikacije
(Lampe, 2004).
4.4 Samoodpovedovanje zasebnosti
Zasebnost je nekakšen temelj svobode posameznika. Je ena izmed pomembnejših, če ne
celo najpomembnejših pridobitev sodobne civilizacije. Nekaj, kar je tako pomembno in
dragoceno, se utaplja v nevednosti nas vseh, ki se z uporabo sodobne tehnologije in
medijev, pravici do zasebnosti preprosto odrekamo. Posledice naših ravnanj nas mogoče
trenutno ne skrbijo preveč, toda ali smo kdaj pomislili o daljnoseţnih posledicah
takšnega ravnanja. Na vsakem koraku puščamo svoje sledi, z osebnimi podatki
razpolagamo na veliko, ne da bi dvakrat razmislili, kaj se bo z njimi zgodilo kasneje.
V zadnjem času nam pravico do zasebnosti odrekajo tudi politiki, zaslepljeni z bojem
proti globalnemu terorizmu. Omejevanje pravice do zasebnosti so uporabili kot sredstvo
za zagotavljanje nacionalne varnosti. Absolutne varnosti v nobenem primeru ne bodo
mogli zagotoviti, lahko pa temeljito omejijo pravico do zasebnosti. Zato je strašljivo, da
so ZDA in pod njihovim diktatom EU, dale pri obrambi pred terorizmom prednost
varnosti in omejile svobodo svojih drţavljanov (Caf, 2008). Poleg omenjenega pa je v
porasti tudi odpovedovanje zasebnosti z udeleţbo v resničnostnih oddajah ter z uporabo
spletnih druţbenih omreţij.
15
4.4.1 Resničnostne oddaje
Kmetija, Big brother, Bar… je le nekaj resničnostnih oddaj, ki smo jih lahko pri nas
zasledili na malih zaslonih. Nobenega scenarija, le nekaj pravil ter nekaj srečnih
izbrancev, ki ţivijo pod stalnim nadzorom video kamer ter doţivijo svojih »5 minut
slave«. Gledanost oddaj je podrla vse pričakovane rekorde. Za nekatere so oddaje dno
televizijskega sporeda in jih zgroţeno kritizirajo, ţe drugi jih nestrpno pričakujejo in z
veseljem sprejmejo povabilo v prostovoljno razkrivanje intime drugih ljudi.
Kaučić (2009) ugotavlja, da tekmovalce resničnostnih oddaj »prepričajo«, da jih bo skrb
za zasebnost ovirala na poti do »uspeha«. Resničnostne oddaje od tekmovalcev
zahtevajo nenehno samorazgaljanje pred televizijskim občinstvom in če ţelijo zmagati,
je njihova nepripravljenost spregovoriti o intimnih temah, med gledalci sprejeta kot
nedruţabnost, neiskrenost in skrivanje. In ravno ta pojem »nedruţabnosti« nas bo
pripeljal do tega, da enostavno ne bomo več kritični do izgube zasebnosti, zaradi tega,
ker ekstremno razkazovanje samega sebe postaja nova oblika druţabnosti. In to bo
verjetno tudi poglavitni razlog zaradi katerega se bomo navadili tudi na vse kamere in
na vse oblike elektronskega nadzora, ki nastajajo. Morda pa smo se ţe navadili, pa se
tega še ne zavedamo?
4.4.2 Facebook
Vsak uporabnik spletnih druţabnih omreţij se mora zavedati, da postanejo vsebine, ki
jih objavi, do določene mere javne. Kot take jih lahko uporablja praktično vsak, ki ima
do njih dostop. Odgovornost za zlorabo podatkov je izključno na posameznikovi strani,
če le-ta dostopa do svojega profila ne zaščiti (Informacijski pooblaščenec, 2010b).
Po poročanju francoske tiskovne agencije AFP je Facebook postal najbolj obiskana
spletna stran v ZDA. Spletna stran Facebook.com ima ţe okrog 400 milijonov
uporabnikov (M.N., 2010). Število registriranih uporabnikov pa iz dneva v dan narašča.
Študija, ki je preučila ţivljenjski slog 3.000 oseb, mlajših od 30 let pa je pokazala, da so
kava, čokolada in socialne mreţe na Facebooku najpogostejše odvisnosti v Veliki
Britaniji (Telegraph, 2009).
16
Ko se posameznik odloča, koliko osebnih podatkov bo razkril v svojem profilu, je
običajno bolj odkrit, razlogov za to pa je kar nekaj (Informacijski pooblaščenec, 2010b):
splet vzbuja (laţni) občutek anonimnosti;
ker ni fizičnega stika, ima uporabnik (laţen) občutek varnosti;
uporabnik objavlja podatke o sebi za svoje prijatelje, ne upošteva pa dejstva, da
jih lahko preberejo tudi drugi;
uporabnik ţeli z objavo osebnih podatkov pritegniti potencialne nove prijatelje.
Spletna druţbena omreţja omogočajo, da si povečaš krog prijateljev ter da se zabavaš s
pomočjo različnih zabavnih vsebin. Toda z njihovo uporabo hkrati povečuješ tudi svojo
izpostavljenost osebam z manj prijateljskimi nameni. Nekateri se celo z njimi srečajo
osebno, kar pa lahko povzroči resnično nevarne situacije.
Ena izmed takšnih situacij, se je pripetila lansko jesen v Veliki Britaniji. Tam se je 33-
letni Britanec Peter Chapman na spletni socialni mreţi Facebook laţno predstavljal kot
19-letni DJ. 17-letno Ashleigh Hall mu je uspelo zmamiti na intimni zmenek. Ko je
Peter prišel na zmenek, si je izmislil, da je v resnici mladeničev oče, saj nikakor ni
odgovarjal podobi na fotografiji s spleta. Odpeljal jo je na zapuščen kraj, posilil in ji
usta prelepil z lepljivim trakom, da se je dekle zadušilo. Oblasti so ga ţe naslednji dan,
ravno med odhodom na zmenek z eno izmed prijateljic »s Facebooka«, aretirale. Marca
letos, so ga obsodili na 35 let zaporne kazni. Predhodno je bil ţe obsojen zaradi
sodelovanja v ropu in posilstvu dveh prostitutk, več obtoţb pa je bilo zavrnjenih (Siol,
2010). Takšnih in podobnih primerov, ki jih lahko zasledimo v medijih, pa je na ţalost
vedno več.
17
5 Sodobna tehnologija in zasebnost
Zaradi porasta različnih komunikacijskih in računalniških tehnologij v sodobni druţbi
(tako za izmenjavo informacij kot za raznovrstne oblike prikritega nadzora) pomeni
ustrezno varstvo komunikacijske zasebnosti in osebnih podatkov toliko in še več kot sta
pred desetletji, stoletji pomenila nedotakljivost stanovanja in prepoved arbitrarnih
odvzemov prostosti (Klemenčič idr., 2002). Ţe leta 1928 je sodnik Louis Brandeis v
svojem ločenem mnenju preroško zapisal, da napredek znanosti drţavi omogoča nove
moţnosti vohunjenja, da se ne bo ustavil pri prisluškovanju telefona, in da bo nekega
dne razvoj znanosti drţavi omogočil reproduciranje papirjev ne da bi jih dejansko
fizično vzela iz obdolţenčevega predala in sodišču razkrila najbolj intimne informacije
iz njegove zasebnosti (Klemenčič, 2005).
Ţivimo v času hitrega tehnološkega razvoja, mogoče celo prehitrega in le ta prinaša
poleg številnih prednosti in ugodnosti, tudi veliko slabosti. Dejansko se pasti niti ne
zavedamo, dokler se v njih ne ujamemo. Ob tem Kovačič (2003) ugotavlja, da se je
marsikatera tehnologija začela uporabljati v namene, za katere ob njeni uvedbi sploh
nihče ni razmišljal. In tu niti ne gre toliko za specializirano in ljudem tujo tehnologijo,
pač pa za tehnologija, ki je ţe ali pa bo v kratkem v mnoţični rabi.
Ljudje smo dokaj odprti za novosti in sodobno tehnologijo, ki se ponuja na trţišču. Ker
pa je razvoj tako silovit in hiter, pa se pogosto dogaja da zakonodajalec ne more
predvideti kako bo le-ta vplival oziroma ogroţal človekovo pravico do zasebnosti.
Razvoj tehnologije je sicer precej pripomogel k razvoju pravice do zasebnosti. Vendar
tehnološke spremembe prinašajo nove oblike in načine posegov v zasebnost, ki v
zakonodaji niso urejene. Pravo je zaradi tega na te spremembe prisiljeno reagirati.
Zaradi hitrega razvoja naj bi pravni sistem pravzaprav tem tehnološkim spremembam
večinoma le sledil (Sykes, 1999, po Kovačič, 2006).
Nekateri vidiki posameznikove narave in njegovih dejavnosti so zasebni, kar pomeni, da
se jih ne razkriva drugim. To je izrazito kulturno in kontekstualno pogojeno in zaradi
tega prihaja, da za enaka dejanja v nekaterih kulturah velja za poseg v zasebnost, drugje
pa ne. Enako velja za dejanja v različnih kontekstih. Dober primer so identifikacijske
18
oziroma osebne izkaznice. Proti identifikacijskim karticam v ZDA in Veliki Britaniji
vlada velik odpor, saj naj bi šlo za prevelik poseg v zasebnost posameznika. Medtem so
v celinski Evropi osebne izkaznice nekaj povsem vsakdanjega (Kovačič, 2006).
S pojavom novih tehnologij in zaradi dogodkov, kot je 11.september leta 2001, lahko
trdimo, da postaja zasebnost posameznika bolj ogroţena kot kadarkoli prej. Poskusi
vdora v zasebnost postajajo redni in rutinski. Med tem, ko so uporabniki čedalje bolj
zaskrbljeni nad dejstvom, da se rutinsko shranjuje ogromna količina zasebnih podatkov
v podatkovne baze, nad katerimi nimajo nikakršnega nadzora, nove tehnologije
omogočajo organizacijam in korporacijam vse laţje shranjevanje podatkov v posmeh
zaskrbljenosti posameznih ozaveščenih uporabnikov (Blaţič, 2005b).
Tehnologija, katere prvotni namen je bil pomoč pri doseganju in sledenje ljudi se hitro
spreminja v tehnologijo, ki omogoča ostalim iskanje in sledenje drugih. Kot odvetnik
David Banisar ugotavlja, nova tehnologija poenostavi nadzor nad večjim delom
prebivalstva in rutinskega nadzora, brez potrebe po nalogih in ostalih uradnih postopkov
preiskave. Tisto, o čemer je vzhodnonemška tajna policija lahko samo sanjala, naj bi se
v realnosti zelo hitro uresničevalo (Sykes, 1999).
Predvsem telekomunikacijska tehnologija ter računalniško omreţje sta postala
nepogrešljiv del delovnega, socialnega in ekonomskega okolja. Po klasičnem »Velikem
bratu« v drţavni preobleki se ob bok vse bolj in vse pogosteje postavljajo tudi
delodajalci, velike korporacije in zlonamerni posamezniki. In prav od tega, kakšen je in
kakšen bo odgovor (ustavnega) prava na napredek znanosti, odvisno, ali nam bo uspelo
obvarovati pravico do zasebnosti, kot realni in uresničljivi ustavnopravni kategoriji
(Klemenčič idr., 2002). Naj se ne sliši preveč apokaliptično, če zapišem, da je ustavno
varstvo zasebnosti najbrţ le še utopija, saj hiter razvoj tehnologije omogoča, da ţivimo
v svetu, ko lahko vsakdo vsakogar s pomočjo lahko dostopne tehnologije bolj ali manj
neopazno nadzoruje.
19
5.1 Internet
Internet je danes dostopen ţe skoraj vsakemu. Poleg tega, da nudi ogromno zabave,
omogoča komuniciranje ne glede na geografsko oddaljenost, elektronsko poslovanje,
deskanje po svetovnem spletu, skratka svet v besedi, sliki in zvoku. Hiter razvoj
interneta, omogoča, da je za uporabnike vedno zanimiv in zaradi tega ga posledično
uporabljamo vedno več. Na internetu bo vsak našel nekaj zase. Kljub vsej zabavi, ki jo
nudi, pa na internetu srečamo mnoge pasti v katere se lahko ujamejo premalo seznanjen
uporabniki. »Internet je odprt javni sistem, ki deluje po tehnično znanih protokolih in
katerega tehnična in programska konstrukcija sta primarno usmerjeni na izmenjavo
informacij in ne na zagotavljanje zaupnosti in tajnosti teh informacij. To obenem
omogoča vsakomur z minimalnim tehničnem znanjem, da najde in uporabi vrsto
programskih orodij, namenjenih prestrezanju, nadzoru in razkrivanju podatkov, ki se
pretakajo o internetu« (Privacy in the internet – an integrated EU approach to on-line
data protection, 2000, po Makarovič, Klemenčič, Klobučar, Bogataj in Pahor, 2001).
Kovačič (2006) pravi, da problem varnosti in zasebnosti na internetu ni samo tehnični,
temveč predvsem druţbeni problem. Internetna tehnologija ţe sama po sebi, zaradi
svojih lastnosti, omogoča nekatere zlorabe zasebnosti bolj, kot bi bile te mogoče v
fizičnem prostoru. Gre za podobne oblike zlorab zasebnosti kot v fizičnem svetu, le s to
razliko, da se te zlorabe v internetu kaţejo drugače in da so zaradi tehnologije
številčnejše. Ena izmed posledic stranskih učinkov internetne tehnologije je predvsem
ogroţenost informacijske zasebnosti.
Ena izmed največjih nevarnosti na internetu je po mnenju Kovačiča (2000) povezana s
tajnostjo posameznikove elektronske pošte oziroma elektronskih sporočil nasploh.
Zimmermann (1998, po Kovačič, 2000) ugotavlja, da je danes elektronsko sporočilo
mogoče povsem enostavno prestreči ter v njih iskati določene (zanimive) besede. Poleg
tega naj bi današnja tehnologija omogočala, da je to narejeno zelo enostavno, poteka
rutinsko in avtomatsko ter neopazno v velikem obsegu. To lahko storijo posamezniki ali
institucije.
20
Tehnologija, ki omogoča elektronsko zasebnost je kripografija. Gre za šifriranje in
posledično zakrivanje vsebine sporočila. S kriptografijo ne moremo preprečiti
prestrezanja, lahko pa preprečimo, da bi prisluškovalec prišel do vsebine sporočila. S
tem prestrezanje postane neuporabno. Uporaba te tehnologije, ki onemogoča nadzor, pa
skušajo drţave in njeni represivni organi sistematično omejevati, zato je ta tehnologija
dostopna le manjšemu številu posameznikov, ki si uporabo teh tehnologij uspejo
izboriti. Zagovorniki so bili namreč deleţni številnih očitkov oziroma druţbenih
pritiskov, češ da kriptografija pomaga pri skrivanju kriminalcev in teroristov. Uporaba
tehnologij, ki posamezniku omogočajo, da se izognejo nadzoru, so v praksi zelo
omejena in celo velja za druţbeno nezaţeleno (Kovačič, 2006).
»Morda mislite, da vaša elektronska pošta ne vsebuje nič nezakonitega in da je
enkripcija zato nepotrebna. Če ste resnično drţavljan, ki spoštuje zakone in nima ničesar
skrivati - zakaj potem svojih pisem ne napišete na dopisnico? Zakaj se takoj, ko drţava
od vas to zahteva, na podvrţete testom ugotavljanja uţivanja mamil? Zakaj zahtevate
odredbo sodišča, če ţeli policija preiskati vašo hišo? Ali poizkušate kaj skriti? Gotovo
ste prevarantniški trgovec z drogo, če svojo pošto skrijete v kuverto. Ali pa mogoče
paranoičen norec. Ali navadni drţavljani, ki spoštujejo zakone, potrebujejo zaščito za
svoje elektronske komunikacije« (Zimmermann, 1998 v Kovačič, 2000)?
Čeprav na prvi pogled ni očitno, pa ţe samo deskanje po svetovnem spletu predstavlja
vrsto tveganj, ki se nanašajo na prikrito zbiranje (osebnih) podatkov o uporabniku.
Uporabnik pri dostopu do vsake spletne strani pusti vsaj naslednje podatke: vrsta
operacijskega sistema v računalniku, tip in različica spletnega brskalnika, protokol, ki je
bil uporabljen za deskanje, naslov spletne strani, s katere je uporabnik prišel na trenutno
spletno stran, vrsta jezika, ki ga uporabnik uporablja pri deskanju po internetu, vrsta
dejavnosti na spletni strani (pregledovanje določene vsebine, iskanje določenega
podatka, ipd.), trajanje obiska spletne strani in piškotke4 (Makarovič idr., 2001).
4 Streţnik, na katerem je postavljeno posamezno spletno mesto, prenese na obiskovalčev trdi disk
piškotke. To so nekakšna sporočila, v katerih se shranijo podatki za kasnejšo uporabo (obisk), katerih
namen je identifikacija obiskovalca spletnega mesta, njegovega spletnega brskalnika in računalnika.
Redki so tisti uporabniki, ki ročno spremenijo privzete nastavitve brskalnika tako, da ta ne dovoli
sprejemanja piškotkov oziroma dovoli le nekatere. Spletne strani pogosto shranijo in dobijo nazaj
informacijo iz piškotka brez našega jasnega vedenja ali strinjanja (Zveza potrošnikov Slovenije, 2008).
21
Poleg deskanja po internetu, je danes vedno bolj priljubljeno spletno nakupovanje.
Nakupovanje iz naslonjača, daje občutek anonimnosti in zasebnosti, ki pa je še kako
laţen. Pri elektronskem poslovanju uporabnik z nakupom tretjim osebam praviloma
izpostavi še večji del zasebnosti kot z običajnim nakupovanjem. Zabeleţi se namreč
vsak gib obiskovalca spletne trgovine. Podatki o tem, koliko časa je obiskovalec porabil
za ogled posamezne spletne strani, katere ponudbe si je ogledal, ali je uporabnik ţe kdaj
prej uporabil to storitev in podobno. Te podatke potem doda k ţe shranjenim zbirkam
podatkov in tako hitro pripravi precej podroben profil posameznega kupca (Makarovič
idr., 2001).
Predstavljajte si sledeči scenarij. Medtem ko nakupujete vam je za petami vohun, ki
zapiše vsako stvar ki jo kupite, kako ste zanjo plačali in celo katere izdelke ste si
ogledali (Sykes,1999). Ko se to neopazno dogaja, to je primer nakupovanja prek spletne
strani, nas to niti ne moti toliko. Če pa bi dejansko v trgovini, nekdo vedno hodil z nami
od izdelka do izdelka, spremljal naš vsak gib ter si to zapisoval, nam to sigurno ne bi
bilo všeč. Bilo bi zelo nadleţno in moteče in vprašanje koliko ljudi bi se sploh strinjalo
s tem. Upam si trditi, da skoraj nihče.
Dejstvo je, da razvoj tehnologije nenehno prinaša nova in učinkovitejša orodja, s
katerimi se lahko posega v posameznikove osebnostne pravice. Poleg tega, pa nova
tehnologija ponuja tudi vrsto rešitev, ki lahko sluţijo zavarovanju različnih interesov
glede zasebnosti in anonimnosti dejavnosti posameznikov pri uporabi internetnih
storitev. Večina te programske opreme je poceni ali pa celo zastonj na internetu. Zato si
jo lahko na računalnik prenese vsak uporabnik in s tem zmanjša moţnost neupravičenih
posegov v zasebnost (Makarovič idr., 2001).
Zaradi nevarnosti kiberkriminala določeni sistemi (šifrirni sistemi, sistemi za
anonimizacijo, sistemi za preprečevanje vdorov itd.) niso uporabni zgolj za zaščito
zasebnosti, temveč čedalje bolj postajajo nujni del vsakega informacijskega sistema za
kar so zasluţni številni posamezniki in nevladne organizacije. Ţe drţi, da lahko veliko
naredimo sami, a vseeno so na udaru premalo seznanjeni uporabniki in uporabniki, ki
nimajo računalniško-varnostnih znanj. Zato so ti tudi čedalje pogostejša, predvsem pa
lahka tarča napadalcev. S širjenjem tehnologije se ta problem le še poglablja. Zato se
čedalje pogosteje dogaja, da imajo morebitni napadalci na voljo vsa orodja in
22
informacije, potrebne za napad, uporabniki interneta pa ostajajo nezaščiteni. Nad
uporabnikom brez tehničnih znanj, zato lahko pričakujemo še več zlorab zasebnosti.
Uporabniki interneta se morajo za stopnjo zasebnosti, ki je bila prej samoumevna zdaj
boriti aktivneje in z veliko samodiscipline (Kovačič, 2006).
5.2 Satelitsko cestninjenje
V zadnjem času velikokrat zasledimo članke o tem, da se bodo vinjete morale posloviti
in da bo njihovo mesto zasedlo elektronsko cestninjenje. Vlada je namreč sprejela
akcijski načrt za uvedbo elektronskega cestninskega sistema v prostem prometnem toku.
Gre za sistem cestninjenja po načelu »plačaj, kolikor prevoziš«. Vendar tu naletimo na
veliko vprašanje, kako bo s pravico do zasebnosti saj največ pomislekov vzbuja ravno
poseg v zasebnost z dejanskim sledenjem uporabnikom. Na to je opozorila tudi
informacijska pooblaščenka o varstvu osebnih podatkov. Poudarila je, da elektronsko
cestninjenje v prostem prometnem toku po naravi stvari vključuje obdelavo velike
količine osebnih podatkov, in sicer lokacijske in časovne podatke o prevoţeni poti
oziroma nahajališču osebnega vozila (Musar, 2008).
Viapan pripravlja projekt, ki naj bi omogočil, da bomo Slovenci med prvimi uvedli
satelitsko cestninjenje za vsa vozila (M. J., 2008). Viapan je Telargov sistem za
elektronsko cestninjenje v prostem prometnem toku na osnovi satelitske komunikacije
(po sistemu GNSS/CN – Global Navigation Satellite System/Cellular Networks).
Temelji na visoko specializirani OBU enoti, ki se jo enostavno in hitro namesti v vozilo
(tovornjak, osebno vozilo) ter določa natančno lokacijo in smer voţnje vozila. Obračun
cestnine se potem izvede po metodi, ki jo izbere operater cestninjenja in se lahko izvrši
na enoti v vozilu ali v nadzornem/operativnem centru (Viapan, 2008).
Po mnenju informacijske pooblaščenke, naj bi bil do zasebnosti posameznika najbolj
prijazen pristop, ko so podatki, ki so potrebni za izvedbo samega cestninjenja, pod
izključnim nadzorom uporabnika. V tem primeru se obračun cestnine izvrši v napravi
sami, nadzornemu centru pa se posreduje samo seštevek potrošene vsote. V tem primeru
bi se ohranjala anonimnost voznika, saj naj bi imel uporabnik vse lokacijske in časovne
podatke shranjene pri sebi, z nadzornim/operativnim centrom pa bi bilo povezano le
23
odkrivanje kršiteljev (Musar, 2008). Toda tu se porajajo nova vprašanja. Kaj pa če pride
do vloma v vozilo in posledično kraje tega vozila? Kako bodo v tem primeru podatki
zavarovani? Ali bomo primorani vzeti OBU enoto vsakič iz vozila? Čeprav so podatki
lokalno shranjeni v vozilu pri posamezniku, to še ne pomeni, da ne more priti do kršitev
zasebnosti. Prednost satelitskega cestninjenja je predvsem v fleksibilnosti, po drugi
strani pa sistem v širšem evropskem prostoru še ni dovolj preizkušen (Musar, 2008).
Kar pomeni, da nimamo nobenega zagotovila, da bo sistem deloval brezhibno. Prav
tako ne moremo zagotovo vedeti, do ne bo prihajalo do kršitev pravic do zasebnosti.
Poglejmo, kaj se lahko zgodi, če se uvede obračunavanje cestnine prek
nadzornega/operativnega centra? Ta način je zasebnosti najmanj naklonjen. Zasnova
takšnega sistema elektronskega cestninjenja je, da se vsi podatki o času in lokacijah
vozil zbirajo pri enem samem organu ali instituciji, da so hranjeni v centralizirani bazi
za vsakega uporabnika posebej, nameni uporabe takšnih podatkov, zavarovanje in obseg
uporabnikov pa ostanejo nedefinirani ali nejasni. Poleg navedenega pa obstaja bojazen,
da se bodo podatki prvotno zbirali z enim namenom, nato pa se bodo uporabljali še za
druge namene (Musar, 2008).
Dejstvo je, da je moţno z nekaj znanja »vdreti« v tuj računalniški sistem, kljub vsej
zaščiti. Predstavljajte si, da vam nepridipravi oropajo hišo, medtem ko vas ni doma. Do
ugotovitve, da vas ni doma in da vas še nekaj časa ne bo, pa so si pomagali z vdorom v
sistem za satelitsko cestninjenje, ki jim je povedal kje se vaše vozilo nahaja. Primer
prikazuje skrajnost v Hollywoodskem stilu. Da se bo to zgodilo, je verjetnost sicer
majhna a kdo nam lahko zagotovi, da do tega ne more priti? Ne glede na to, ali se to
lahko zgodi, ţe sama misel na to, da bomo postali lokacijsko in časovno določljivi, je
naravnost nesprejemljiva.
Zagovorniki prometne varnosti so takoj začeli razmišljati tudi o številnih moţnostih, s
katerimi bi lahko nadgradili satelitsko spremljanje vozil. Govora naj bi bilo celo o
vgradnji tako imenovanih avtomobilskih policajev. Ti bi na podlagi podatkov o gibanju
vozila in cestnih odsekov takoj ugotovil, ali voznik pelje prehitro ali če je prevozil rdečo
luč na semaforju. Kazni za manjše prekrške bi nato vozniki poravnavali vsak mesec. Ob
teţjih prekrških pa bi neusmiljeni »tehnopolicist« samodejno zapeljal na rob ceste,
24
zaklenil vrata vozila, oddal elektronsko prijavo in »pridrţal« nevestnega voznika do
prihoda prave policije (Kaučić, 2006).
Mediji večinoma izpostavljajo prednosti teh sistemov. Posledica tega pa je, da ljudje na
pojme, kot so poseganje v zasebnost, omejevanje svobode gibanja in popoln nadzor
drţavljanov, skorajda ne pomislijo. Ker nam tehnologija ponuja udobje v zameno za
»košček zasebnosti«, jo z veseljem pozdravljamo. Toda ne glede na to, kako bo z
cestninjenjem v prihodnosti, je pomembno predvsem to, da bo tehnologija uporabljena
na način, ki bo še naprej omogočala ohranjanje stanje varstva osebnih podatkov in s tem
posledično pravice do zasebnosti.
5.3 Biometrija
Sodobna tehnologija omogoča ponarejevalcem izdelati ponaredke visoke kakovosti.
Zato se vedno iščejo načini s katerimi bi naredili sisteme identifikacije čim bolj
zanesljive. Podatke, ki jih je zaenkrat zelo teţko ponarediti so fizične lastnosti
posameznika. Proces zbiranja, procesiranja in shranjevanja takih podatkov z namenom
identifikacije pa imenujemo biometrija. Najbolj priljubljene oblike biometrije so
skeniranje očesne mreţnice, prstnih odtisov, geometrije rok, prepoznava glasu in
obraza… (Kovačič, 2003).
Kot najbolj unikatni biometrični značilnosti se štejeta očesna mreţnica ter DNK. Vendar
unikatnost ni absolutna. Zato je potrebno poudariti, da tudi biometrija ni 100 %
zanesljiva. O temu priča zanimiv primer Raymond Easton proti Veliki Britaniji. V tem
primeru se je namreč izkazalo, da imata lahko dve osebi enak celo del zapisa DNK (v
konkretnem primeru na šestih mestih), za kar je sicer teoretično izračunana verjetnost
kar 1:37.000.000 (Informacijski pooblaščenec, 2008).
Ţilni sistem mreţnice pa je biometrična metoda, ki pridobiva na pomenu, saj imata celo
enojajčna dvojčka, različen ţilni sistem mreţnice, medtem ko imata enak DNK. S
slikanjem mreţnice se dobi več podatkov kot z odvzemom prstnih odtisov. Kar je strah
vzbujajoče, je dejstvo, da je mogoče mreţnico natančno fotografirati na en meter
razdalje, ne da bi se oseba tega zavedala. Z uporabo primernih leč, pa naj bi slikanje
25
mreţnice neke osebe, izvedljivo tudi na večji razdalji.5 Zaradi tega se za slikanje
namesto fotoaparata, uporablja video kamera. Ta opazuje utripanje, ki je značilno za
ţile, medtem ko fotografija tega ne more prikazati (Brumnik in Tominc, 2007).
Biometrija vsekakor ni vsemogočna in nezmotljiva, vendar ima kar nekaj prednosti, ki
govorijo v njeno prid in sicer (Informacijski pooblaščenec, 2008):
biometrične značilnosti so unikatne;
neprenosljive na drugo osebo;
ni jih mogoče pozabiti ali izgubiti;
teţko jih je kopirati ali ponarediti;
lahko se uporabijo z vednostjo ali brez vednosti posameznika;
posamezniku jih je teţko spremeniti ali skriti.
Ţivimo namreč v času, ko je vedno več zahtev po natančnem in hitrem ugotavljanju
oziroma potrjevanju identitete posameznika. Zato je tudi nadvse pomembno, da je to
zakonsko urejeno. Biometrija ima v Sloveniji zakonsko podlago v tretjem poglavju (78.
do 81. člen) Zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V njem so zapisani pogoji, pod
katerimi se lahko z obdelavo biometričnih značilnosti ugotavljajo ali primerjajo
lastnosti posameznika tako, da se lahko izvrši njegova identifikacija oziroma se preveri
njegova identiteta. Biometrijo lahko uporabljata zasebni in javni sektor, a le v primerih,
ki jih določa zakon. Tako na primer, 80. člen ZVOP-1 dovoljuje uporabo biometrije za
zasebni sektor le, če je biometrija potrebna za (ZVOP-1-UPB1, 94/2007):
opravljanje dejavnosti;
varnost ljudi ali premoţenja;
varovanje tajnih podatkov;
poslovne skrivnosti.
5 Kot zanimivost naj omenim, da so se mestne oblasti mehiškega mesta Leon, ki šteje milijon prebivalcev,
odločile, da bodo javne površine v mestu opremile z očesnimi skenerji. Gre za skenerje, ki lahko
identificirajo 50 ljudi na minuto, tudi ko se ljudje premikajo. Skenerje bodo postavili na javna mesta kot
so avtobusne in ţelezniške postaje. Obenem bodo skenerji povezani s skupno podatkovno zbirko, ki bo
omogočila sledenje ljudem po celotnem mestu. V Leonu so namreč ţe začeli s skeniranjem oči oseb, ki
so bile obsojene za kazniva dejanja, medtem ko je za osebe brez kriminalne preteklosti oddaja
biometričnih podatkov oblastem zaenkrat še prostovoljna. Zagovorniki sistema pravijo, da bodo s
tovrstnim nadzorom zmanjšali količino kriminala in prevar (DNE Tehno, 2010).
26
Za javni sektor pa so biometrijski ukrepi zapisani v 79.členu ZVOP-1. Biometrijske
ukrepe v javnem sektorju se lahko določi le kadar tako določa zakon (npr. Zakon o
potnih listinah drţavljanov Republike Slovenije), izjemoma pa na podlagi posebnih
zakonskih določil tudi za vstop v stavbo ali dele stavb in evidentiranje zaposlenih na
delu (Informacijski pooblaščenec, 2008).
Biometrični podatki lahko o osebi razkrijejo bistveno več, kot bi si ta oseba ţelela. Na
podlagi DNK vzorca ali ogleda očesne šarenice je moţno poleg identitete posameznika
ugotoviti tudi njegovo zdravstveno stanje. Celo glas, ki lahko sluţi kot identifikacija,
nam lahko pove veliko več. Lahko nam sporoči čustveno stanje posameznika. Na prvi
videz nedolţna informacija, toda s stališča varstva osebnih podatkov lahko
problematična. Zamislite si podjetje, ki uvede kontrolo vstopa v prostor s pomočjo
značilnosti glasu zaposlenih. Biometrični podatek se v tem primeru uporabi za
ugotavljanje identitete z namenom vstopa v prostor. Sedaj pa predpostavimo nadalje, da
podjetje kasneje prične uporabljati tako zbrane biometrične podatke tudi za preverjanje
čustvenega stanja zaposlenih. V tem primeru bi podjetje obdelovalo podatke v neskladju
z nameni, zaradi katerih so se zbrali (Informacijski pooblaščenec, 2008).
Identifikacija, zlasti če ta poteka brez vednosti tistega, ki se ga identificira, nedvomno
predstavlja vdor v zasebnost posameznika. Ker smo obkroţeni z informacijami, da je
vdreti v nek sistem enostavno, se upravičeno sprašujemo, kako varno so shranjeni
podatki o nas, če ţe morajo biti. Dejstvo je, da ima lahko nekritična in nekontrolirana
uporaba biometrije lahko zelo resne posledice za vsakega posameznika. Zgodovina nas
vedno znova opominja, da noben sistem ni nezlomljiv, četudi nam proizvajalci
zatrjujejo, da do zlorab praktično ne more priti. Zakaj bi bili biometrijski sistemi
izjema? Naša zasebnost je lahko resno ogroţena zaradi nepotrebnega ali
neavtoriziranega zbiranja, uporabe, neprimernega shranjevanja ali posredovanja naših
osebnih podatkov (Informacijski pooblaščenec, 2008).
Biometrija nam lahko sluţi za večje varstvo zasebnosti, vendar le v primeru, če je
izvedena v skladu s temeljnimi načeli in pravili varstva osebnih podatkov. Biometrija
izrazito povečuje moţnost nadzora posameznikov, o tem ni dvoma. Zato tudi ne
preseneča dejstvo, da so se kmalu po terorističnih napadih na New York 11.septembra
2001, pojavile ideje o splošni uvedbi biometrije na letališčih (Manjoo, 2001, po
27
Kovačič, 2003). Terorizem je dan danes ena izmed glavnih tem. Velik del sveta se
namreč sprašuje kako je mogoče preprečevati teroristična dejanja. Tako je v ospredje
stopilo preprečevanja terorizma z uporabo biometričnih metod. Ena izmed takih je tudi
uvedba biometričnih potnih listov (Anţič, 2006).
5.3.1 Biometrični potni listi
V preteklosti so mnogi zlorabljali ponarejene, ukradene potne liste za svoje kriminalne
namene, saj potni listi niso bili tako zelo varni pred temi nevarnostmi. Ponareditev
biometričnega potnega lista, pa je zaradi implementacije biometričnih podatkov v sam
potni list zelo oteţena (Anţič, 2006). Uredba EU, sprejeta leta 2004, določa izdajo
biometričnih potnih listin z biometrijo podobe obraza in dveh prstnih odtisov za vse
drţave članice (Ministrstvo za notranje zadeve, 2009).
Na podlagi prstnih odtisov naj bi bilo mogoče veliko zanesljiveje ugotoviti identiteto.
Ob tem pa so se pojavile tudi druge teţave, saj so nekatere drţave v tem videle odlično
priloţnost, da dopolnijo svoje baze podatkov. Na Nizozemskem ţelijo ob izdaji novih
potnih listov vzpostaviti tudi centralno bazo podatkov prstnih odtisov vseh, ki so starejši
od šest let. Na Portugalskem bodo osebne podatke o prstnih odtisih v arhivu hranili do
20 let, medtem ko se Velika Britanija nagiba k odločitvi, za odvzemu vseh desetih
prstnih odtisov osebam, starejšim od šest let. V Sloveniji smo se, tako kot denimo v
Nemčiji ali Avstriji, odločili za najmilejšo različico (Mekina, 2009).
Slovenska zakonodaja glede biometrije prstnih odtisov med drugim določa (Ministrstvo
za notranje zadeve, 2009):
starostno mejo za zajem prstnih odtisov, ki je dopolnjeno 12. leto starosti
otroka;
z elektronsko napravo se odvzameta prstna odtisa levega in desnega kazalca
(če zaradi zdravstvenih razlogov odvzem prstnega odtisa kazalca ni mogoč, se
odvzame prstni odtis drugega prsta);
če drţavljanu zaradi zdravstvenih razlogov, ki so začasne narave ni mogoče
odvzeti prstnih odtisov, se mu izda potni list brez biometrije prstnih odtisov
(veljavnostjo potnega lista je v tem primeru eno leto);
28
če drţavljanu zaradi zdravstvenih razlogov trajne narave ni mogoče odvzeti
prstnih odtisov, se mu izda potni list brez biometrije prstnih odtisov z normalno
veljavnostjo;
odvzeti prstni odtisi se v evidenci potnih listin ne bodo hranili;
prstni odtisi bodo shranjeni kot biometrični zapis zgolj na čipu potnega lista
posameznika in se bodo lahko uporabljali izključno za namen izvajanja mejne
kontrole.
Medtem, ko nas na eni strani prepričujejo, kako je biometričen potni list varen in kako
teţko ga je ponarediti, nas pa na drugi strani skrbi, kaj bo z našo zasebnostjo. Je res tako
varna kot nas ţelijo prepričati? Nekaterim je namreč ţe uspelo zlomiti varnostno kodo v
čipu. To je uspelo nemškemu raziskovalcu Lukasu Grunwaldu. Kloniral je svoj potni
list, ki vsebuje RFID6 čip. V samo dveh tednih je izdelal program, ki lahko prebere
podatke, ki so zapisani na nemških potnih listih z RFID čipi (Brumnik in Tomnic,
2007). A to ni bilo še nič. Na spletu so se pojavila navodila, kako si lahko vsakdo sam
preprosto ponaredi čip v biometričnem potnem listu. Spreminjati je mogoče celo ime,
priimek, nacionalnost in ostale podatke ter si naloţiti poljubno sliko (Kovačič, 2008).
Biometrija nedvomno postaja del našega vsakdana. Zato je potrebno opozoriti, da so ob
neprimerni uporabi, zlorabi ali časih krize, ko nastopi psihološki dejavnik, ki terja »da
je nekaj treba narediti«, biometrične metode vsekakor tehnologija, ki lahko ogroţajo
zasebnost posameznika (Anţič, 2006).
5.4 Trgovinske kartice zvestobe
Londončanko Jill, ki se je preselila v novo stanovanje, je med prvimi obiskal
dostavljavec velikega britanskega trgovca Tesco. Prinesel ji je košarico pozornosti, v
kateri so bili izdelki, ki jih najpogosteje kupuje. Poleg izdelkov je bilo zraven še vabilo,
naj še naprej obiskuje njihove trgovine in da imajo najbliţji supermarket ţe v sosednji
ulici. Nepričakovane pozornosti je bila deleţna kot ena izmed milijon britanskih
uporabnikov trgovskih kartic zvestobe, na kateri so shranjeni vsi podatki o njenih
nakupih v zadnjih nekaj letih. Največji trgovec Tesco ima obseţnejšo zbirko podatkov o
6 »Radio frekvenčna identifikacija (RFID) je splošen izraz za tehnologijo, ki uporablja radijske valove za
avtomatsko identifikacijo objektov ali ljudi « (Skupina RFID, 2009).
29
drţavljanih kot sama drţava, na kar opozarjajo Britanski zagovorniki pravice do
zasebnosti. A to očitno nikogar ne moti, saj trgovcem svoje podatke zaupamo brez
prisile in pogosto nevede, poleg tega pa njihovemu »nadzoru« ne pripisujemo
represivnega značaja (Kaučić, 2006). Glede na zgoraj opisan primer, ustvarijo profil
kupca, na podlagi kupljenih izdelkov, porabljen denar in pogostost obiskovanja
trgovine. Moţno je, da podjetja zbrane podatke uporabljajo tudi za interne raziskave.
Kovačič (2003) opozarja, da je eden izmed problemov potrošniškega nadzorovanja ta,
da si posameznik izstopa iz tovrstnega sistema nadzorovanja včasih niti ne ţelijo, ker
jim ta prinaša na videz dodatne ugodnosti oziroma popuste, ali pa je za izstop treba celo
plačati. Poleg tega pa potrošniki, v veliki večini primerov, ki ţelijo ohraniti svojo
zasebnost, sploh ne morejo stopiti v razmerje ali uporabljati storitev podjetja. Potrošniki
se torej brez resnejših pomislekov odrečejo delčku svoje zasebnosti, če so prepričani, da
to storijo prostovoljno in če v zameno dobijo ugodnosti. Ţivimo v času, ko svojo
identiteto dokazujemo z osebno izkaznico (ki pa jo je v novejšem času začela
izpodrivati biometrija, ki je opisana v prejšnjem poglavju), nakupe pa večinoma
opravljamo s »plastičnim denarjem«, ki vse bolj izpodriva gotovino. K zdravniku se
napotimo z zdravstveno izkaznico, popuste v trgovini pa pridobimo z uporabo kartice
zvestobe. Ljudje smo obkroţeni z razno raznimi karticami. Zato Kovačič (2003)
opozarja na dejstvo, da si ţivljenja danes brez identifikacijskih in pametnih kartic
skorajda ne moremo zamisliti. Kot zanimivost naj omenim, da so bile prvotne
identifikacijske izkaznice namenjene registraciji za drţavo nezaţelenih posameznikov
(Banisar idr., 1999, po Kovačič, 2003). Prve osebne izkaznice, ki so vsebovale tudi
fotografijo, prstni odtis in lastnoročni podpis posameznika, so na predlog nizozemskega
statistika Jacobusa Lambertusa Lentza uvedli na Nizozemskem med nacistično
okupacijo. Na njih je bilo poleg omenjenega tudi označeno ali je oseba Jud ali ne. Black
(2002, po Kovačič,2003) ugotavlja, da so bile omenjene osebne izkaznice prvi korak do
izvedbe holokavsta na Nizozemskem. Identifikaciji je namreč sledila deportacija.
Indentifikacijske in pametne kartice omogočajo opravljanje vsakodnevnih dejavnosti
vse od nakupovanj pa do uporabo zdravstvenih storitev. Potrošniki in drţavljani tako
ţivimo v svetu, v katerem smo se »prisiljeni« odpovedati delu svoje zasebnosti na račun
večje funkcionalnosti in obvladovanja kompleksnosti ţivljenja v sodobni druţbi
(Kovačič, 2003).
30
6 Video nadzor in zasebnost
Velikokrat svojo zasebnost jemljemo kot samoumevno, še posebej v odnosih z našimi
najbliţjimi. Predstavljajte si, da ste na javnem prostoru kjer preţivljate intimne trenutke
s svojim otrokom oziroma vsaj tako mislite. Zamislite si, da vas opazujejo in
preučujejo. Predstavljajte si, da vaše pogovore snemajo. Vaša reakcija bo verjetno
odvisna od tega kdo je opazovani in kdo opazovalec. Predstavljajte si, da so nekatere
osebe sovraţno nastrojene, druge opazovanje zabava spet tretje takega obnašanja ne
odobravajo. Predstavljajte si, da bo trenutek, ki ga preţivite s svojim otrokom objavljen
in izrabljen za prikazovanje vašega načina vzgoje otroka. Z vsem tem v mislih, koliko je
moţnosti, da bo vaš intimen trenutek enak kot če ne bi bili opazovani subjekt? Če bi bili
sami? Bi se obnašali popolnoma enako? In ali bi vedeli kaj točno je namenjeno
"predstavi" in kaj je resnično? (Sykes, 1999)
Francoski filozof Michel Foucault je zgradil na modelu načrta za zapor Panoptikon svoj
zelo odmevni teoretski pogled na nadzor. Idejo o Panoptikonu je ţe leta 1791 razvil
Jeremy Bentham. Zapor v resnici ni bil nikoli zgrajen (Kovačič, 2003). Panoptikon je
bil zamišljen kot kroţna zgradba. Na obodu so celice, ki so med seboj ločene tako, da
zaporniki med seboj ne morejo komunicirati. V središču zgradbe je prostor, v katerem je
Inšpektor. Vsaka celica ima na zunanji strani okno, skozi katero pa ni mogoče videti
ven, na notranji strani pa zamreţena vrata, ki Inšpektorju omogočajo opazovanje
dogajanja v celici. Inšpektor lahko vidi zapornike in sliši vsak, tudi najmanjši šepet v
celici, sam pa ni viden. Poleg Inšpektorja je zapor odprt tudi za obiskovalce, ki
nadzorujejo tako zapornike kot Inšpektorja (Kovačič, 2006).
Glavni učinek Panoptikona je tako nadzor, ki se vzdrţuje s pomočjo stalnega občutka,
da zapornika opazujejo nevidne oči. To zapornike spravi v negotovost, ta pa vzpostavi
mehanizem samonadzora. Hierarhično oziroma nesimetrično opazovanje ustvari
občutek negotovosti, ki ima za posledico prostovoljno podrejanje posameznikov
(Kovačič, 2003). Ljudje so v današnjih mestih tarče takega nadzora, preko ideje o video
nadzoru. So tako kot zaporniki v Panoptikonu. Opazovani, vendar ne vejo ne kdo, ne
kdaj jih opazuje (Pirnat, 2008). Današnji Panoptikon je veliko bolj prostovoljen, a hkrati
tudi veliko bolj neizogiben. Posamezniki smo postavljeni pred navidezno moţnost
31
izbire. Lahko se “prostovoljno” odločimo za podreditev nadzoru, ali pa pač ne
uporabljamo sodobne tehnologije, ne hodimo v video nadzorovana območja in se
izključimo iz druţbe. Če pa na nadzor pristanemo, smo deleţni dodatnih ugodnosti. V
zameno za naše osebne podatke nam ponujajo razne popuste, v zameno za nadzor pa
nam ponujajo varnost. Represivni nadzor, ki ga je George Orwell7 povzel v stavku
“Veliki Brat te opazuje”, se je spremenil v “Veliki Brat skrbi zate” (Kovačič, 2007).
Pirnat (2008) meni, da bi morale biti kamere, ki te opazujejo na vsakem koraku, izbira
posameznika. Če bi posameznik mislil, da je bolj varen v soseski, ki je nadzorovana s
kamerami, mu ne bi smel nihče braniti tega in obratno. Tisti, ki nočejo biti ves čas pod
budnim očesom »neznanca«, bi jim to moralo biti omogočeno. Posameznik je vedno del
neke večje skupine. Nemogoče je, da bi vsi imeli isto mnenje in ker prevlada volja
večine si ţal posameznik, ne bo mogel nikoli izbrati kar bo hotel.
Nadzorovanje dobiva iz dneva v dan bolj prijazen, lahko bi rekli celo hinavski obraz.
Nadzor, ki ga pogosto razumemo kot nekaj negativnega, nekaj, kar prisiljuje je postalo
prijazno in prostovoljno, predvsem pa je postalo tako rekoč nujno za ţivljenje v sodobni
druţbi. Današnji nadzor je neopazen in povsod navzoč. Nadzor se lahko pojavlja v
obliki zbiranja informacij ali neposrednega usmerjanja delovanja ljudi. Oblast ali druţba
lahko tako nadzor uporabljata proti posameznikom, hkrati pa lahko posameznik nadzor
uporabi proti drţavi. Kljub temu pa da je nadzor mogoče uporabiti dvosmerno, pa
sodobna tehnologija omogoča nadzorovanje predvsem v eno smer, torej bolj
nadzorovanje posameznikov. Zastavlja se torej vprašanje, ali je v druţbi nadzora sploh
še moţna “osvoboditev”, glede na to, da nadzor v sodobni druţbi ohranja ravnoteţje in
glede na dejstvo, da sodobni nadzor deluje precej prikrito? Posebej pa se to vprašanje
zastavlja tudi v primeru nadzora potrošnikov. Tehnologija sicer omogoča osvoboditev, a
kaţe, da le manjšemu številu posameznikov, ki si morajo uporabo tehnologije celo
izboriti (npr. kriptografija), pri tem pa tudi pristati na številne stroške, saj taka
osvoboditev navadno pomeni tudi izločenost. Zato bi bil odgovor sledeč. V druţbi
nadzora so sicer moţnosti osvoboditve, vendar osvoboditev ni samoumevna, temveč si
jo je treba izboriti. Ţal se zdi, da si večina potrošnikov tega niti ne ţeli (Kovačič, 2006).
7 Panoptičen učinek je pisatelj George Orwell prikazal v svojem delu 1984. V tem delu opisuje totalitarno
druţbo, v kateri skrivnostni Veliki Brat ljudi nadzoruje prek teleekranov, vendar tako, da posameznik
nikoli ne ve, kdaj je nadzorovan in kdaj ni. Visoka stopnja samocenzure in navsezadnje skrajno
totalitarna druţba pa je potem posledica takega nadzorovanja (Kovačič, 2003).
32
6.1 Splošni pogoji v zvezi z izvajanjem video nadzora
Sistemi za video nadzor so danes prisotni ţe skoraj na vseh področjih našega
druţbenega ţivljenja. Najdemo jih v trgovinah, v prostorih podjetij, na bencinskih
servisih, bankomatih, parkiriščih, ulicah, nekje tudi v šolah, prisotni so pri nadzoru
prometa in še bi lahko naštevali. Zaradi tako močne razpršenosti je zelo pomembno, da
so določeni splošni pogoji v zvezi z izvajanjem tega sistema.
Splošne določbe za izvajanje video nadzora, so zapisane v 74. členu ZVOP-1. Ker je
nadzorovanje s pomočjo tehničnih sredstev močen poseg v človekove pravice, mora
oseba javnega ali zasebnega sektorja pred vstopom v varovano območje obvezno
prikazati obvestilo o video nadzoru, ki pa mora vsebovati naslednje informacije (ZVOP-
1-UPB1, 94/2007):
da se izvaja video nadzor;
naziv osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja;
telefonsko številko za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo
posnetki iz video nadzornega sistema.
Pri obvestilu je pomembno tudi na kakšen način je objavljeno. Obvestilo mora biti
objavljeno na način, ki bo omogočal posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem
najkasneje, ko se nad njim začne izvajati video nadzor (ZVOP-1-UPB1, 94/2007).
6.1.1 Video nadzor delovnih prostorov
Mišič (2007) ugotavlja, da naj bi bil ZVOP-1 pri video nadzoru delovnih mest stroţji
kot pri »navadnem« video nadzoru, obenem pa poudarja, da naj bi bilo njegovo
izvajanje moţno le v izjemnih primerih. 77. člen ZVOP-1 dovoljuje video nadzor
znotraj delovnih prostorov, izključno (ZVOP-1-UPB1, 94/2007):
kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoţenja;
za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni moţno
doseči z milejšimi sredstvi.
33
Če hoče torej delodajalec namestiti kamere v pisarne samo zato, da bo nadzoroval delo
zaposlenih, je to v nasprotju z zakonom. To nedvomno pomeni prekomeren poseg v
človekovo zasebnost.
6.1.2 Video nadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore
Javni in zasebni sektor lahko skladno z določbami 75. člena, izvajata video nadzor
dostopa v njihove uradne sluţbene oziroma poslovne prostore. Video nadzor se izvaja,
če je to potrebno (ZVOP-1-UPB1, 94/2007):
za varnost ljudi ali premoţenja;
zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v ali iz sluţbenih oziroma
poslovnih prostorov;
če zaradi narave dela obstaja moţnost ogroţanja zaposlenih.
Pred uvedbo video nadzora je torej upravljavec osebnih podatkov postavljen pred teţko
nalogo. Ugotoviti mora, ali s kakšnim drugim ukrepom, milejšim ukrepom zavaruje
dobrine, ki jih ţeli varovati. Npr. fizično varovanje, video nadzor vhodov in izhodov v
poslovne prostore ipd. (Mišič, 2007).
6.1.3 Video nadzor v večstanovanjskih stavbah
Video nadzor v večstanovanjski stavbi se lahko uvede le, kadar je to potrebno za
varnost ljudi in premoţenja, pri čemer mora dati privolitev 70 odstotkov lastnikov
stanovanj. Z video nadzorom v večstanovanjski stavbi se lahko nadzoruje le dostop do
vhodov in izhodov večstanovanjskih stavb ter njihovi skupni prostori.8 Prepovedano je
sprotno ali naknadno pregledovanje posnetkov video nadzornega sistema preko interne
kabelske televizije, javne kabelske televizije, interneta ali s pomočjo drugega
telekomunikacijskega sredstva, ki lahko prenaša te posnetke (ZVOP-1-UPB1, 94/2007).
Obenem je prepovedano snemati vhode v posamezna stanovanja (Informacijski
pooblaščenec, 2010c).
8 V skladu s Stanovanjskim zakonikom dvigalo ni skupen prostor (Informacijski pooblaščenec, 2010a).
34
Tu bi rada še opozorila, da če posameznik uporablja video nadzor izključno za osebno
uporabo, druţinsko ţivljenje ali druge domače potrebe, ob upoštevanju 7. člena ZVOP-
1 ni podvrţen določilom ZVOP-1 o video nadzoru. Kljub temu, če pa bi posameznik
snemal npr. sosedovo parcelo, tvega odškodninsko toţbo ali uvedbo kazenskega
postopka (Informacijski pooblaščenec, 2010c).
6.2 Sistem CCTV
Velika Britanija velja za drţavo z največ video nadzornimi kamerami. Ţe po podatkih iz
leta 2002 naj bi jih bilo na javnih mestih preko štiri milijone oziroma ena na 14
prebivalcev (Kovačič, 2010b). London pa velja za eno izmed najbolj varovanih mest,
saj naj bi bilo samo tam nameščenih preko milijon kamer (Hope, 2009). To pomeni, da
so skoraj na vsakem vogalu ulice nameščene kamere, zato se splača ob sprehodu skozi
London lepo obleči in prijazno nasmehniti.
CCTV (closed-circuit television) nadzorne kamere so vedno bolj prisotne v današnjem
svetu. Kljub temu, da je relativno malo z raziskavami podkrepljenih dokazov, ki bi
kazali na to, da ta sistem resnično deluje oziroma sluţi namenu pod katerim je
oglaševan, razširjenost tega sistema po vsem svetu drastično narašča (Armitage, 2002).
Mehanizmi, po katerih CCTV ţeli zmanjšati kriminal temelji na naslednjih
predpostavkah (Armitage, 2002):
Odvračanje: potencialni storilec se zaveda prisotnosti kamer in tveganja za
izvedbo kaznivega dejanja zato se bodisi odločali ali za opustitev tega dejanja
ali pa ga izvede na neki drugi lokaciji.
Učinkovita postavitev: tisti ki skrbijo za nadzor določijo ali je potrebna
pomoč policije (policijo se pokliče samo kadar je to zares potrebno).
Samodisciplina potencialnih žrtev in storilcev: ljudi se opominja, da obstaja
nevarnost kriminala in le-ti v skladu s tem nato oblikujejo svoje vedenje. Pri
samodisciplini potencialnih kršiteljev pa gre za proces panoptičnega učinka.
Prisotnost sposobnega varuha: »temelji na teoriji rutinskega delovanja, ki
pravi, da so za to, da se kaznivo dejanje stori, potrebni motiviran storilec,
primerna tarča in pa odsotnost sposobnega varuha. Vsak ukrep, ki bi preprečil
35
nastanek takšnih pogojev, bi pripomogel k zmanjšanju kriminalitete«
(Armitage, 2002, po Pirnat, 2008: 3).
Odkrivanje: kamere zajemajo slikoven potek kaznivih dejanj in prekrškov.
Le-to lahko v nekaterih primerih privede tudi do kaznovanja kršiteljev.
Armitage (2002) ugotavlja, da je mehanizem odkrivanja daleč najbolj znan javnosti. To
pa zaradi tega, ker je CCTV z nekaj odmevnimi primeri pripomogel k odkritju in
kasnejši aretaciji storilcev kaznivih dejanj. Eden izmed takih primerov je nedvomno
primer Jamesa Buglerja.
Dva prijatelja, Jon Venables in Robertom Thompsonom, oba stara deset let, sta 13.
februarja 1993, namesto da bi bila v šoli, odšla v nakupovalni center. Tam je bil tudi
dveletni James Bulger, ki je nakupoval z mamo. Ko se je dečkova mama samo za
trenutek obrnila stran, sta se desetletnika fantu pribliţala in ga ogovorila. CCTV kamere
so posnele kako je James z desetletnikoma zapustil nakupovalni center. Odpeljala sta ga
na štiri kilometre dolg sprehod, cilj katerega so bili ţelezniški tiri, tam pa sta dečka
začela pretepati z kamni in ţelezno palico. Deček je utrpel hude poškodbe zaradi katerih
je umrl. Nato sta dečka poloţila na ţelezniške tire, v upanju, da ga bo povozil vlak,
zaradi česar naj bi umor izgledal kot nesreča. Vlak je kasneje dečkovo telo tudi prevozil.
Dečkovo truplo so našli naslednji dan. Policisti so kasneje ugotovili, da je fante opazilo
kar 38 oseb. Nekaj mimoidočih jih je celo ustavilo in vprašalo kaj se dogaja. A ker sta
se desetletnika spretno izognila pogovoru z besedami, da je vse v redu, je pri tem tudi
ostalo (Ba. P., 2010).
Ker je javni mit, da je CCTV vodil do aretacije, je Bulgerjev primer postal močan
simbol potrebe po javnih sistemih CCTV v Veliki Britaniji (Bennet, 2008). Ali bi prišlo
do aretacije tudi, če CCTV kamere nebi posnele, kako je James v spremstvu
desetletnikov zapustil nakupovalni center? Verjamem da bi ravno tako prišlo do
aretacije obeh fantov, saj je fante opazilo kar 38 mimoidočih, verjetno pa bi policisti
potrebovali več časa. A ker je CCTV pripomogel k temu, je le-ta seveda pridobil na
pomenu.
Zaradi takšnih in podobnih dogodkov, kot so na primer ugrabitve otrok ali posilstva ter
še mnogi drugi, sproţajo rast video nadzora in ta trend so bo v prihodnje nadaljeval le še
36
bolj intenzivno (Norris idr., 2004, po Pirnat, 2008). Zato se postavlja novo vprašanje,
koliko je učinkovit video nadzor?
6.3 Učinkovitost video nadzora
Pirnat (2008) pravi, da je primarna ideja video nadzora preprečevanje kriminalitete, a ne
izključuje dvoma v svojo trditev. Je to res primarni namen teh kamer, ki zabeleţijo vsak
naš korak? Ali pa je morda njihov namen nekaj povsem drugega, na primer absolutni
nadzor nad druţbo in svetom? Nikjer ni razvidno ali gre pri video nadzoru za nadzor
nad ljudmi ali za preprečevanje kriminalitete, čeprav bi lahko rekli da gre za oboje, saj
naj bi nadzor nad ljudmi preprečeval nastanek kaznivih dejanj in prekrškov. Raziskave,
ki so bile opravljane po svetu kaţejo mešane rezultate glede učinkovitosti tega sistema.
Po raziskavah sodeč prisotnost video nadzora zmanjša strah ljudi pred kriminalom,
(vpliva na povečan občutek varnosti), varnosti same pa v resnici ne izboljšuje (Kovačič,
2010b). Tako na primer ugotovitve obseţnega pregleda 44 objavljenih in neobjavljenih
študij v angleških in drugih jezikih kaţejo, da ima CCTV skromen učinek na stopnjo
kriminala. Večina teh študij je bila izvedena v mestnih središčih, javnih institucijah,
parkiriščih ter na javnih prevoznih sredstvih. CCTV se je izkazal kot najbolj učinkovit
za preprečevanje kaznivih dejanj na parkiriščih, drugje pa ni imel pomembnega vpliva
na kriminal. Na parkiriščih kjer je bil postavljen CCTV se je kriminal zmanjšala za
polovico, v primerjavi s parkirišči brez kamer (Welsh in Farrington, 2008).
Podobne ugotovitve prinaša tudi interno britansko policijsko poročilo, ki pravi, da video
nadzorne kamere na javnih mestih ne pripomorejo bistveno k zmanjšanju kriminalitete
in da je policija v letu 2009 rešila le en zločin na tisoč video nadzornih kamer (Hope,
2009).
Veliko raziskav pa je tudi pokazalo, da se kriminaliteta ni zmanjšala, pač pa da se je
premestila na drugo bolj dostopno območje (Pirnat, 2008). Tako so na primer
raziskovalci v San Franciscu prišli do ugotovitev, da na večino zločinov prisotnost
video nadzornih kamer ni imela vpliva. Izjema so bile tatvine, ki se niso pojavljale le v
radiju dobrih 30 metrov okoli kamer. Umori so se v povprečju pomaknili 76 metrov
37
stran od kamer, a se je njihovo število v območju od 75 do 152 metrov oddaljenosti
ponovno pribliţalo povprečju. Raziskovalci so prišli so sklepa, da video nadzor umorov
ne preprečuje, pač pa se morilci le nekoliko odmaknejo od video nadzorovanega
območja, medtem ko na druge vrste zločinov prisotnost video nadzornih kamer ni imela
vpliva (Kovačič, 2010b).
Na preučevanih izbranih postajah podzemske ţeleznice v Londonu, kjer so bili
postavljeni video nadzorni sistemi, kot del splošnega varnostnega sistema, se je
zmanjšalo število ropov. A kot je bilo ugotovljeno, je učinek po 12 mesecih počasi
izginil. Eden izmed moţnih razlogov je bil ta, da so kršitelji odkrili, da se tveganje, da
jih ujamemo, ni nič zvečalo (Webb in Laycock po, Mencinger in Meško, 2004). Welsh
in Farrington (2008) sta ugotovila, da je bilo veliko študij o uspešnosti CCTVja
ocenjeno zgolj na meritvah enega leta. To naj bi bilo premalo, da bi dobili natančno
oceno o uspešnosti video nadzora. Zato poudarjata, da morajo biti meritve opravljene v
daljšem časovnem obdobju.
V Veliki Britaniji so vse glasnejše izjave, da CCTV povzroča velike stroške in
minimalno učinkovitost. Prav tako CCTV povzroča ogromen vdor v zasebnost, ob tem
pa zagotavlja malo ali nič izboljšano varnost. Zaradi tega bi bilo treba dobro premisliti,
kako se porablja proračunski denar za preprečevanje kriminala. Mnogi so mnenja, da bi
bilo bolj smiselno denar porabiti na preizkušenih metodah za preprečevanje kriminala
(boljša osvetljava cest in mesta, več usposobljenega policijskega osebja), kot pa za
nakupu in vzdrţevanju CCTV sistemov (Hope, 2009). Prav tako pa so študije pokazale,
da se je CCTV boljše izkazal v kombinaciji z drugimi ukrepi, med drugimi tudi z
izboljšano javno razsvetljavo (Welsh in Farrington, 2008).
Kriminaliteta je normalen druţbeni pojav, ki ga nikakor ni moţno popolnoma in v celoti
odpraviti, ne z video nadzornim sistemom in ne s katerimkoli drugim sistemom. Vedno
bo prisotna. In če kriminalitete ne bo tam, kjer so postavljene kamere, pa bo toliko bolj
intenzivna na območju, kjer le-teh ni (Pirnat, 2008). Pomembno se je vprašati, kaj nam
več pomeni. Ali sta nam bolj pomembna naša individualnost in zasebnost, ali pa so nam
bolj pomembne materialne reči, za katere se tako trudimo, da si jih lahko privoščimo
(Pirnat, 2008). Kdo nam dopoveduje, da nismo nikjer več varni? V čigavem interesu je,
da nas je strah? Je to drţava, ki ţeli absolutno oblast? Je to v interesu proizvajalcev in
38
prodajalcev video nadzorne opreme? Ali pa so na delu druţbeni procesi, ki gredo svojo
pot k druţbi čedalje večjega ali celo »totalnega« nadzora, ki se je na neki točki
»osamosvojila«, saj nanjo nimamo nobenega vpliva več? Ne glede na odgovor lahko
pričakujemo, da se bo ta »razvojni« trend v prihodnje le še stopnjeval.
39
7 Zaključek
Ko se zjutraj peljete v sluţbo z avtomobilom, vas na cesti posname video nadzorna
kamera. Prav tako vas posname na parkirišču, kjer avto parkirate, nato pridete v sluţbo,
kjer se s pametno kartico prijavite na delovno mesto. S tem delodajalec dobi
informacijo o času vašega prihoda. V sluţbi delate z računalnikom in uporabljate spletni
brskalnik. Tam pustite ogromno podatkov, od tega kakšen operacijski sistem
računalnika uporabljate, pa vse do jezika, ki ga uporabljate pri »deskanju« po spletnem
brskalniku. Nato opravite še nekaj klicev s telefonom in tako pustite podatke o tem koga
ste klicali ter koliko časa ste se s klicano osebo pogovarjali. Po koncu sluţbe se zopet
odjavite s pametno kartico ter s tem pustite informacijo vašega odhoda z delovnega
mesta. Na poti domov se odpravite še v trgovino, kjer vas zopet posnamejo video
nadzorne kamere. Nakup opravite z bančno kartico, popuste pa uveljavite z vašo kartico
zvestobe. Ponovno pustite nemalo podatkov o vašem nakupu. Primer je sicer izmišljen,
a dejstvo je, da posamezniki na zelo podoben način neprestano za seboj puščamo
podatke oziroma informacije. Vsaka informacija posebej na prvi pogled verjetno ne
predstavlja hujšega posega v zasebnost, vendar… Predstavljajte si, da bi nekdo nekaj
časa zbiral vaše podatke in jih obdeloval. Dobil bi zelo natančen profil, kako ţivite,
kakšne so vaše navade in celo kakšen bo vaš naslednji korak. Postali bi predvidljivi.
Ţivimo v času hitrega tehnološkega napredka in zahvaljujoč nekaterim sodobnim
tehnologijam se je danes skorajda nemogoče gibati, brez da za seboj ne bi puščali sledi.
Tehnologija je prisotna povsod in je nepogrešljiv del tako delovnega kot tudi socialnega
okolja. V Sloveniji je zasebnost posameznika precej dobro zakonsko urejena vendar je
tudi pri nas opaziti povečano uporabo nekaterih sodobnih tehnologij, ki ogroţajo
pravico do zasebnosti. Zato nas lahko upravičeno skrbi za našo zasebnost in njeno
prihodnost.
Drţava nas prepričuje, da ţeli z video nadzornim sistemom le preprečiti kriminaliteto.
Če ji tega ne uspe, pa naj bi video nadzor pripomogel k prijetju storilca kaznivega
dejanja. S tem naj bi omogočila lepše in varnejše ţivljenje za ostale ljudi brez
kriminalnih namenov, ki se lahko snemanju izognejo tako, da ne hodijo v video
nadzorovana območja. V nekaterih primerih, ko se video nadzoru ne morejo izogniti, pa
morajo na to preprosto pristati. Naivno bi bilo pričakovati, da bodo tehnike nadzora
40
učinkovite in da ne bi ob tem posegale v pravico do zasebnosti, vendar to vseeno ne
pomeni, da ne more biti poseg v manjšem obsegu. Od nas samih je odvisno kako se
uporablja tehnologija. Mi smo tisti, ki določimo ali se bo tehnologija uporabljala zgolj
za varnost ali pa bomo pustili, da se bo izrabljala za vedno večji nadzor posameznikov
ter posledično druţbe.
V prvi hipotezi sem predpostavila, da je video nadzor učinkovit in da deluje preventivno
na potencialne storilce kaznivih dejanj. Na podlagi pregledane literature je bilo
ugotovljeno, da je primarna ideja video nazora res preprečevanje kriminalitete. Vendar,
po raziskavah sodeč prisotnost video nadzora same varnosti ne izboljšuje (Kovačič,
2010). Welsh in Farrington (2008) sta ugotovila, da imajo video nadzorni sistemi zelo
skromen učinek na stopnjo kriminala, medtem ko Pirnat (2008) ugotavlja, da se
kriminaliteta ni zmanjšala, pač pa se je premestila na druga bolj dostopna območja.
Video nadzorni sistem se je izkazal kot učinkovit le za preprečevanje kaznivih dejanj na
parkiriščih (Welsh in Farrington, 2008). V kakšnem časovnem obdobju so bile meritve
opravljene, nisem ugotovila, a verjamem, da je oziroma da bo učinek preventive po
določenem času izginil. Webb in Laycock (po Mencinger in Meško, 2004) sta na primer
ugotovila, da učinek preventive po 12 mesecih oslabi in naposled izgine. Kot razlog sta
navedla dejstvo, da se kršitelji pričnejo zavedati, da se tveganje, da jih ujamejo, ni
povečalo. Iz navedenega sledi, da video nadzor ni učinkovit in da ne deluje preventivno.
Zato na podlagi teh sklepov postavljeno hipotezo zavračam.
V drugi hipotezi sem predpostavila, da se tehnologija tretjega tisočletja razvija zelo
hitro in da zato velikokrat ob njeni vpeljavi ne opazimo, da omejuje zasebnost.
Marsikatera tehnologija se je namreč začela uporabljati za namene, za katere ob njeni
uvedbi sploh nihče ni razmišljal. In tu niti ne gre toliko za specializirano in ljudem tujo
tehnologijo, pač pa za tehnologijo, ki je ţe ali bo v kratkem v mnoţični rabi (Kovačič,
2003). Tako nam na primer nakupovanje iz naslonjača daje občutek zasebnosti, ki pa je
še kako laţen. Pri takšnem načinu poslovanja uporabnik z nakupom tretjim osebam
praviloma izpostavi še večji del zasebnosti kot z običajnim nakupovanjem. Zabeleţi se
namreč vsak gib obiskovalca spletne trgovine. Ti podatki pa se potem dodajo k ţe
shranjenim zbirkam podatkov in tako hitro dobimo zelo podroben profil posameznega
kupca (Makarovič idr., 2001). Podobno se dogaja s trgovinskimi karticami zvestobe. Tu
41
pa je problem še večji, saj Kovačič (2003) opozarja, da je eden izmed problemov
potrošniškega nadzorovanja ta, da si posameznik izstopa iz tovrstnega sistema
nadzorovanja včasih niti ne ţelijo, ker jim ta prinaša na videz dodatne ugodnosti. Poleg
tega pa potrošniki, ki ţelijo ohraniti svojo zasebnost, v veliki večini primerov sploh ne
morejo stopiti v razmerje ali uporabljati storitev podjetja.
Poleg navedenega ugotavljam tudi, da se podatki zbirajo prvotno z enim namenom, nato
pa se uporabljajo še za druge namene. Tako sem predhodno omenila profiliranje
kupcev, lahko pa se opravljajo tudi interne raziskave znotraj podjetja. Bojazen, da se
bodo podatki obdelovali v neskladju z nameni, zaradi katerih so se zbrali, se pravi v
nasprotju z zakonom, pa je še kako realna tudi pri satelitskem cestninjenju in pri
biometriji.
Ljudje ţivimo v času, ko se odrečemo delčku svoje zasebnosti, če smo prepričani, da to
storimo prostovoljno, na pojme, kot so poseganje v zasebnost in omejevanje svobode
gibanja pa skorajda ne pomislimo. Zato se nam lahko kaj hitro pripeti prispodoba o
ţabi, ki se počasi skuha do bridke smrti v loncu segrevajoče vode, ker ne opazi majhnih
sprememb temperature (Mišič, 2007). Kaj prispodoba predstavlja, najbrţ ni potrebno
posebej pojasnjevati. Na podlagi napisanega lahko postavljeno hipotezo sprejmem.
Klemenčič (2008) ugotavlja, da si politiki in organi odkrivanja in pregona nova
pooblastila kupujejo s stigmo, da se proti kriminalu 21. stoletja ne moremo boriti s
pooblastili in metodami 20. stoletja. To sicer drţi, a obenem pomeni, da se moramo
proti groţnjam zasebnosti, ki jih prinaša tehnološka doba boriti s pravnimi instrumenti
iz 19. in 20. stoletja. To je opaziti predvsem zaradi dogodkov kot so 11. september
2001, ko so se začele uvajati nove metoda boja proti kriminalu (npr. biometrija na
letališčih). Kriminal je vedno korak pred roko pravice in ker se sodobna tehnologija
razvija prehitro obstaja bojazen, da se bodo pojavile nove oblike kriminala, ki nimajo
zakonske podlage. Metode nadzorovanja, ki naj bi preprečevale te nove oblike
kriminala, se razvijajo, medtem ko ustavno pravo bolj kot ne miruje. Obenem te
tehnološke spremembe prinašajo nove oblike in načine posegov v zasebnost, ki prav
tako niso urejene v zakonodaji.
42
Pravo je iz tega razloga na te spremembe prisiljeno reagirati. Zaradi hitrega razvoja naj
bi pravni sistem pravzaprav tem tehnološkim spremembam večinoma le sledil (Sykes,
1999, po Kovačič, 2006). Od tega, kakšen je in kakšen bo odgovor (ustavnega) prava na
napredek znanosti je odvisno, ali nam bo uspelo obvarovati pravico do zasebnosti, kot
realno in uresničljivo ustavnopravno kategorijo (Klemenčič idr., 2002). Video nadzor in
sodobna tehnologija nedvomno predstavljata groţnjo pravici do zasebnosti in v bliţnji
prihodnosti se to najverjetneje ne bo spremenilo.
Dejstvo je, da razvoj tehnologije nenehno prinaša nova in učinkovitejša orodja, s
katerimi se lahko posega v posameznikove osebnostne pravice. Na udaru pa so
predvsem posamezniki, ki so premalo seznanjeni s pastmi, ki jih prinaša tehnologija
tretjega tisočletja. Kljub temu, da včasih nimamo izbire in se moramo podvreči
nekaterim oblikam nadzora, ki posegajo v našo zasebnost (npr. video nadzor na
letališčih), pa sem s preučevanjem literature ugotovila, da vseeno obstaja nekaj
preprostih načinov, kako lahko posameznik do neke mere zavaruje svojo zasebnost.
Predvsem je pomembno, da poznamo svoje pravice, da vemo kam ali na koga se lahko
obrnemo, če so nam pravice kršene, kaj lahko ukrenemo, kakšne so sankcije in
podobno. Pomembno se je zavedati in poznati tehnologije, ki nam omejujejo pravico do
zasebnosti, kako delujejo, kakšni so njihovi pogoji izvajanja, kdo izvaja nadzor, kdo
zbira podatke in v kakšen namen ter pod katerimi pogoji. Pri uporabi spletnih druţbenih
omreţij je pomembno, da se zavedamo, da so vse informacije, ki jih tam objavimo do
neke mere javne. Zato je potrebno biti pazljiv pri tem, kaj tam pišemo in objavljamo.
Predvsem pa je potrebno imeti nekaj računalniško-varnostnega znanja, saj so kot
ugotavlja Kovačič (2006) predvsem tisti brez teh znanj čedalje pogostejša in lahka tarča
napadalcev. S širjenjem tehnologije naj bi se ta problem le še poglabljal.
Na drugi strani nekateri kritiki nakazujejo, da ne moremo storiti ničesar več za zaščito
svoje zasebnosti, ker ni ničesar več, kar bi lahko storili. Izguba zasebnosti naj bi bilo
neizogibno dejstvo, ki se ga moramo preprosto naučiti sprejeti, za »osmrtnico«
zasebnosti pa naj bi bilo vseeno še prezgodaj. Mogoče pa si bo zasebnost opomogla z
dnem, ko se bomo počutili samozavestno reči, »to se vas ne tiče«, ne da bi ob tem
razlagali zakaj ali pa se opravičevali, ker se nekdo vtika v naše zasebno ţivljenje
(Sykes, 1999).
43
8 Literatura in viri
Anţič, M. (2006). Preprečevanje terorizma s pomočjo biometričnih metod: fikcija ali
realnost? V Lobnikar, B. (ur.) (2006), 7. dnevi varstvoslovja: raznolikost zagotavljanja
varnosti (str. 831-842). Ljubljana, Fakultetea za policijsko- varnostne vede.
Armitage, R. (2002). To CCTV or not to CCTV? A review of current research into the
effectiveness of CCTV systems in reducing crime. Pridobljeno 27.08. 2010, s spletne
strani http://www.epic.org/privacy/surveillance/spotlight/0505/nacro02.pdf
Ba. P. (2010). VIDEO: Morilec dveletnega dečka znova za zapahi. Pridobljeno
22.08.2010, s spletne strani http://www.delo.si/clanek/100576
Bennet, C. J.(2008). The privacy advocates: resisting the spread of surveillance.
Massachusetts, Massachusetts institute of technology.
Brumnik, R. in Tominc, B. (2007) Informacijska varnost biometričnih identifikacijskih
sistemov v dobi sodobnega kriminala. V Lobnikar, B. (ur.) (2007), 8. slovenski dnevi
varstvoslovja: varnost v sodobni družbi groženj in tveganj (str. 1-10). Maribor,
Fakulteta za varnostne vede.
Caf, D. (2008). Se odrekamo pravici do zasebnosti? Pridobljeno 15.06.2010, s spletne
strani http://www.mojmikro.si/center/povem_naglas/se_odrekamo_pravici_do_zaseb
nosti.
DNE Tehno (2010). Konec je: Čez 10 let bomo vsi nadzorovani. Pridobljeno
05.08.2010, s spletne strani http://dne.enaa.com/e-svet/e-druzba/konec-je-cez-10-let-
bomo-vsi-nadzorovani.html?&utm_source=enovice_dne_23082010&utm_medium=
email&utm_term=02_novica01&utm_campaign=dne
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP.
(1994). Uradni list RS, 11/1994 – MP, št. 3-20/1994.
44
Hampton, M. (2006). If you have nothing to hide, you have everything to fear.
Pridobljeno 08.04.2010, s spletne strani http://www.homelandstupidity.us/2006/05/14/
if-you-have-nothing-to-hide-you-have-everything-to-fear/
Hentoff, N. (2010). Does anybody care that our privacy rights are vanishing?
Pridobljeno 30.08.2010, s spletne strani http://readingeagle.com/article.aspx?id=
244288.
Hope, C. (2009). 1,000 CCTV cameras to solve just one crime, Met Police admits.
Pridobljeno 17.08.2010, s spletne strani http://www.telegraph.co.uk/news/uknews/
crime/6082530/1000-CCTV-cameras-to-solve-just-one-crime-Met-Police-admits.html
Informacijski pooblaščenec (2008). Smernice glede uvedbe biometrijskih ukrepov.
Pridobljeno 05.08.2010, s spletne strani http://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/
Pdf/smernice/Biometrija_-_smernice.pdf
Informacijski pooblaščenec (2010a). Varstvo osebnih podatkov. Pridobljeno
17.05.2010, s spletne strani http://www.ip-rs.si/pogosta-vprasanja/varstvo-osebnih-
podatkov/#c313
Informacijski pooblaščenec (2010b). Kako uporabljati facebook… in preživeti.
Pridobljeno 22.05.2010, s spletne strani http://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/
Pdf/brosure/Kako_uporabljati_Facebook_in_preziveti.pdf
Informacijski pooblaščenec (2010c). Videonadzor. Pridobljeno 20.01.2010, s spletne
strani http://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/informacijske-tehnologije-in-
osebni-podatki/videonadzor/
Jaklič, K. in Toplak, J. (2005). Ustava Združenih držav Amerike s pojasnili. Ljubljana,
Nova obzorja.
Jerman, B. B. (2005a). Tehnika in tehnologija za varovanje zasebnosti v elektronskih
komunikacijah: modeli zaščite.1.del. Varstvoslovje: revija za teorijo in prakso
varstvoslovja, 7(2), 123-132.
45
Jerman, B. B. (2005b). Pregled tehnologij za varovanje zasebnosti v elektronskih
komunikacijah: predstavitev in ocena njihove uporabnosti- PET.2.del. Varstvoslovje:
revija za teorijo in prakso varstvoslovja, 7(3), 227-243.
Kaučić, L.J. (2006). Tehnologija in zasebnost. Pridobljeno 20.07.2010, s spletne strani
http://www.lenartkucic.net/2006/07/22/tehnologija-in-zasebnost/
Kaučić, L.J. (2009). Ali ste še lastnik svojega prijateljstva? Pridobljeno 20.07.2010, s
spletne strani http://www.lenartkucic.net/2009/02/28/ste-se-lastnik-svojega-prijateljstva/
Kaučič, I. in Grad, F. (2008). Ustavna ureditev Slovenije. Ljubljana, GV Zaloţba.
Kazenski zakonik. Uradno prečiščeno besedilo - KZ-1. (2008). Uradni listi RS, št.
55/2008.
Klemenčič, G., Kečanović, B. in Ţaberl, M. (2002). Vaše pravice v policijskih
postopkih. Ljubljana, Pasadena.
Klemenčič, G. (2005). Nekateri pravni vidiki zaščite zasebnosti uporabnikov
informacijskih sistemov. Varstvoslovje: revija za teorijo in prakso varstvoslovja, 7(1),
str.42-54.
Klemenčič, G. (2008). Temeljni postulati kazenskega (procesnega) prava-kolateralna
ţrtev tehnokracije in boja zoper kriminaliteto. Podjetje in delo, 6-7 (34), str. 1410-1419.
Kocjančič, R., Ribičič, C., Grad, F. in Kaučič, I. (1998). Ustavno pravo Slovenije.
Ljubljana, Visoka upravna šola.
Kovačič, M. (2000). Zasebnost v informacijski druţbi [elektronska izdaja]. Teorija in
praksa, 37(6), 1019-1034.
Kovačič, M. (2003). Zasebnost na internetu. Ljubljana, Mirovni inštitut.
46
Kovačič, M. (2006). Nadzor in zasebnost v informacijski družbi: filozofski, sociološki,
pravni in tehnični vidiki nadzora in zasebnosti na internetu. Ljubljana, Fakulteta za
druţbene vede.
Kovačič, M. (2007). Domače branje: »Michel Foucault. Nadzorovanje in kaznovanje.«
Pridobljeno 15.07.2010, s spletne strani http://slo-tech.com/novice/t271504
Kovačič, M. (2008). Na spletu objavljena navodila za preprosto ponarejanje
biometričnih potnih listov. Pridobljeno 15.07.2010, s spletne strani http://slo-
tech.com/novice/t327443
Kovačič, M. (2010a). Vrhovno sodišče ZDA sprejelo pomembno odločitev o zasebnosti
na delovnem mestu. Pridobljeno 18.09.2010, s spletne strani http://hr-
cjpc.si/pravokator/index.php/2010/06/24/vrhovno-sodisce-zda-sprejelo-pomembno-
odlocitev-o-zasebnosti-na-delovnem-mestu/
Kovačič, M. (2010b). Varnostni teater ima svojo ceno. Pridobljeno 20.08.2010, s
spletne sstrani http://hr-cjpc.si/pravokator/index.php/2010/07/31/varnostni-teater-ima-
svojo-ceno/
Lampe, R. (2004). Sistem pravice do zasebnosti. Ljubljana, Bonex.
Makarovič, B., Klemenčič, G., Klobučar, T., Bogataj, M. in Pahor, D. (2001). Internet
in pravo: izbrane teme s komentarjem Zakona o elektronskem poslovanju in
elektronskem podpisu. Ljubljana, Pasadena.
Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah – MPDPP. (1992). Uradni list
RS, št. 35/92 – MP, št.9/92.
Mekina, B. (2009). Junija novi potni listi. Pridobljeno 15.07.2010, s spletne strani
http://www.mladina.si/tednik/200910/junija_novi_potni_listi
47
Mencinger, J. (2004). Veliki brat in učinkovitost video nadzorovanja v Angliji. V
Lobnikar, B. (ur.) (2004), 5. slovenski dnevi varstvoslovja (str.862-872). Ljubljana,
Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
Ministrstvo za notranje zadeve (2009). Slovenija je začela izdajati biometrične potne
liste druge generacije. Pridobljeno 15.07.2010, s spletne strani http://www.mnz.
gov.si/si/splosno/cns/novica/article/2049/6374/011307aefd/
Mišič, K. (2007). Zasebnost na delovnem mestu – pravica ali iluzija? Pridobljeno
05.08.2010, s spletne strani http://www.delavska-participacija.com/html/clanki-
iskanje.asp?Sklop=%25&Naslov=zasebnost&Avtor=&letnik=%25&stevilka=%25&sort
=AvtorPonder&Submit=Iskanje
M. J. (2008). Satelitsko cestninjenje že leta 2009? Pridobljeno 20.07.2010, s spletne
strani http://24ur.com/novice/slovenija/satelitsko-cestninjenje-ze-leta-2009.html
M. N. (2010). Zdaj tudi uradno: Facebook najbolj priljubljena stran v ZDA.
Pridobljeno 22.05.2010, s spletne strani http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/
zdaj-tudi-uradno-facebook-najbolj-priljubljena-stran-v-zda/226174
Musar, N.P. (2008). Mnenje Informacijskega pooblaščenca o varstvu osebnih podatkov
pri elektronskem cestninjenju. Pridobljeno 05.08.2010, s spletne strani http://www.ip-
rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/razno/Mnenje_IP_o_varstvu_osebnih_podatkov_pri_ele
ktronskem_cestninjenju-koncno.pdf
Obligacijski zakonik. Uradno prečiščeno besedilo - OZ-UPB1. (2007). Uradni list RS,
št. 97/2007.
Pirnat, A. J. (2008). CCTV : sredstvo nadzora ali metoda preprečevanja kriminalitete?
Pridobljeno 20.08.2010, s spletne strani http://www.fvv.uni-mb.si/dv2008/zbornik/
clanki/Pirnat.pdf
48
Siol (2010). S tujo fotografijo do zmenka, posilstva in celo umora. Pridobljeno
25.02.2010, s spletne strani http://www.siol.net/svet/crna_kronika/2010/03/s_tujo_
fotografijo_do_zmenka_posilstva_in_celo_umora.aspx
Skupina RFID (2009). Slovarček izrazov. Pridobljeno 31.07.2010, s spletne strani
http://www.skupinarfid.com/index.php?stran=faq
Solove, D. J. (2007). 'I've Got Nothing to Hide' and Other Misunderstandings of Privacy
[elektronska izdaja]. San Diego Law Review, 44, 745-772.
Splošna deklaracija človekovih pravic – SPČP. (1948). Resolucija št. 217 A (III).
Stevens, T. (2009). Debunking a myth: If you have nothing to hide, you have nothing to
fear. Pridobljeno 08.04.2010, s spletne strani http://www.computerweekly.com/
blogs/the-data-trust-blog/2009/02/debunking-a-myth-if-you-have-n.html
Sykes, C. J. (1999). The end of privacy. New York, St. Martin's Press.
Türk, D. (2007). Temelji mednarodnega prava. Ljubljana, GV Zaloţba.
Telegraph (2009). Facebook, coffee and chocolate most common British addictions.
Pridobljeno 15.06.2010, s spletne strani http://www.telegraph.co.uk/health/healthnews/
4578542/Facebook-coffee-and-chocolate-most-common-British-addictions.html
Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, št. 33/1991.
Viapan (2008). Vloga o zainteresiranosti za vzpostavitev javno–zasebnega partnerstva
za projekt viapan: sistem elektronskega cestninjenja v prostem prometnem toku na
osnovi satelitske tehnologije na cestninskih cestah v Republiki Sloveniji. Pridobljeno
20.07.2010, s spletne strani http://www.viapan.com/userfiles/Vloga_Viapan.pdf
Welsh, B.C. in Farrington, D.P. (2008). Effects of closed circuit television surveillance
on crime. Pridobljeno 20.08.2010, s spletne strani http://www.campbellcollaboration.
org/news_/CCTV_modest_impact_on_crime.php
49
Zakon o varstvu osebnih podatkov. Uradno prečiščeno besedilo - ZVOP-1-UPB1.
(2007). Uradni list RS, št. 94/2007.
Zupančič, B.M., Klemenčič, G., Pavlin, P., Jeklič, A.M., Toškan, P., Rejc, B. idr.
(2000). Ustavno, kazensko procesno pravo: sodni primeri, dokumenti, komentarji in
gradiva s področja ustavnega in mednarodnega kazenskega procesnega prava
slovenskih, evropskih, severnoameriških in mednarodnih sodišč. Ljubljana, Pasadena.
Zveza potrošnikov Slovenije (2008). Računalniški piškotki – grožnja zasebnosti.
Pridobljeno 05.08.2010, s spletne strani http://www.zps.si/racunalnik-in-
telefon/internet/racunalniski-piskotki-groznja-zasebnosti.html?Itemid=311
50
Delovni življenjepis kandidata
Rojena sem 31. oktobra 1987 na Jesenicah. Osnovno šolo sem obiskovala na Jesenicah
in sicer na Osnovni šoli Preţihovega Voranca. Po končani osnovni šoli sem se vpisala
na Srednjo zdravstveno šolo, prav tako na Jesenicah. Šola mi ni delala nikakršnih teţav
in za uspehe, ki sem jih dosegla v času štirih let, pridobila nagradno potovanje na
Dansko z najboljšimi dijaki iz cele Slovenije.
Kljub uspehom na zdravstveni šoli sem se odločila za spremembe in se oktobra 2006
vpisala na Fakulteto za policijsko varnostne vede v Ljubljani, ki se je kmalu po mojem
vpisu preimenovala v Fakulteto za varnostne vede. Študij mi prav tako ni delal
nikakršnih teţav in leta 2007 sem pridobila Zoisovo štipendijo. Obvezno prakso sem
opravila v podjetju IBS Varovanje d.o.o. v Ljubljani. Delala sem na oddelku za
načrtovanje in preventivno varovanje kjer sem si znanje pridobljeno v času študija le še
razširila in utrdila.
Dve leti sem obiskovala Karate klub Slovan na Jesenicah in občasno v Radovljici. Kot
prostovoljka sem delala v Bolnišnici Jesenice. Štiri leta pa sem, ravno tako kot
prostovoljka, delala v Društvu diabetikov Jesenice.
Nekaj delovnih izkušenj sem pridobila tudi z delom preko študentskega servisa. Kar pet
poletij sem delala v Elektrodah d.o.o. na Jesenicah in na lastni koţi okusila, kako teţko
je zasluţiti denar. Kar 11 mesecev pa sem v času absolventskega statusa delala na
bencinskem servisu Petrol. Tam sem se naučila tudi nekaj nemškega jezika, ki ga pred
opravljanjem dela nisem znala. Obenem aktivno govorim angleški in hrvaški jezik.
51
Izjava o avtorstvu
Spodaj podpisana Admira Terzič izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Ali video
nadzor in sodobna tehnologija predstavljata groţnjo pravici do zasebnosti?« rezultat
lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.
Ljubljana, 13.10.2010 Admira Terzič