UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE …Slika 3.3.6: Edvard Munch: Skrik (Krik), 1893..... 39...
-
Upload
hoangkhanh -
Category
Documents
-
view
249 -
download
15
Transcript of UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE …Slika 3.3.6: Edvard Munch: Skrik (Krik), 1893..... 39...
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Petra Pekovec
DRUŽBENO KONSTRUIRANJE IN ZAZNAVANJE PROSTORA V
NACIONALNI SKUPNOSTI: PRIMER NORVEŠKE
Diplomsko delo
Ljubljana 2008
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Petra Pekovec
Mentor: izr. prof. dr. Marjan Hočevar
DRUŽBENO KONSTRUIRANJE IN ZAZNAVANJE
PROSTORA V NACIONALNI SKUPNOSTI: PRIMER NORVEŠKE
Diplomsko delo
Ljubljana 2008
Zahvala Zahvaljujem se mentorju dr. Marjanu Hočevarju, profesorju dr. Robertu Minnichu, gospodični Lillian Vikmoen, svojim staršem in prijateljem: Piedad, Špeli, Ani, Sabini, Valentinu in Alessandru, ter vsem sodelujočim pri anketni raziskavi.
Družbeno konstruiranje in zaznavanje prostora v nacionalni skupnosti: primer Norveške Zaznavanje skupnega prostora pripadnikov norveške nacionalne skupnosti se vrši pod vplivom ideološko oblikovanih predstav o nacionalnem prostoru, ki se kažejo v enostranskem predstavljanju Norveške kot dežele neokrnjene narave. Posamezniki so pri selekciji predhodno pripisanih pomenov skupnemu prostoru omejeni s sprejetimi splošno uveljavljenimi družbenimi vrednotami (egalitarnega individualizma) in specifičnimi kulturnimi vzorci, izhajajočimi iz norveške tradicije. Posedovanje določenih družbenih vrednot ali upoštevanje skupnih tradicij, ideoloških in političnih orientacij je v norveški družbi odvisno od generacije, kateri posameznik pripada. Sicer le-ti ideološko oblikovano predstavo o skupnem prostoru v večini sprejemajo, kar se odraža v njihovi prostorski zaznavi, vendar se različne vrednotne orientacije posameznikov, pripadajočih določeni generaciji, reflektirajo v njihovih specifičnih prostorskih praksah, ki bolj ali manj sovpadajo z ideološkimi konstrukcijami nacionalnega prostora. Le-te se prenašajo tudi izven meja nacionalne skupnosti, z namenom oblikovanja identične blagovne znamke države v mednarodnem prostoru. KLJUČNE BESEDE: nacionalna skupnost, egalitarni individualizem, družbeno konstruiranje prostora, prostorsko zaznavanje, blagovna znamka (branding). Social construction and perception of place in national community: the case of Norway The perception of common place in the context of national community is constantly influenced by the ideologically constructed images of national place, which are being reflected in one-sided presentation of Norway as a country with intact nature. The individual’s selection of meanings, previously ascribed to the common place, are limited by the accepted value system (egalitarian individualism) and specific cultural patterns originating in Norwegian tradition. In Norwegian society, personal values, regard for cultural traditions, ideological and political orientations depend on generation every single individual belongs to. However, this ideologically constructed image of common place is being accepted by the members of Norwegian society, as it can be indicated in their perception of place. Diverse value orientations of individuals who belong to different generations are to be reflected in their various spatial practices – to a certain extent, their particular spatial practices coincide with ideological constructions of national place. Moreover, these ideologically constructed images are being presented to the outer world, for the purpose of building a powerful country brand. KEY WORDS: National Community, Egalitarian Individualism, Social Construction of Place, Place Perception, Country Brand.
5
KAZALO
1. UVOD ............................................................................................................................. 9
2. PROSTORSKO VREDNOTENJE V KONTEKSTU NACIONALNE
SKUPNOSTI ................................................................................................................... 11
2.1 Povezanost posameznikov na osnovi nacionalne skupnosti in identitete ............... 11
2.2 Dominantne vrednote norveške družbe: egalitarni individualizem ........................ 14
2.3 Vpliv družbene zaznave prostora na prostorsko (teritorialno) navezanost ............. 22
2.4 Lokalna, regionalna ali nacionalna prostorska identiteta? ...................................... 24
3. KONSTRUKCIJA NACIONALNEGA PROSTORA PREKO USTALJENIH IN
NOVONASTALIH DRUŽBENIH PRAKS IN IDEOLOGIJ ..................................... 30
3.1 Prevzemanje splošno uveljavljenih vrednot v obdobju socializacije ...................... 30
3.2 Nacionalni simbolizem ........................................................................................... 33
3.3 Upodabljanje prostora v literarni, slikarski in filmski umetnosti ........................... 36
3.4 Prispevek javnih prireditev in festivalov k prepoznavnosti lokalnega in
nacionalnega prostora ................................................................................................... 45
4. VPLIV PROSTORSKE ZAZNAVE NA DEJANSKE PROSTORSKE PRAKSE
........................................................................................................................................... 49
4.1 Navezanost na dom kot bivališče posameznika in nacionalni teritorij ................... 49
4.2 Vrednotenje ruralnih in urbanih okolij ................................................................... 51
4.3 Vzorci prostorske poselitve in geografske mobilnosti ............................................ 55
4.4 Razširjenost sekundarnih bivališč ........................................................................... 59
5. PROMOCIJA NACIONALNE (IDEOLOŠKE) KONSTRUKCIJE PROSTORA
V NADNACIONALNEM PROSTORU ........................................................................ 62
5.1 Kreiranje blagovne znamke države (branding) ....................................................... 62
5.2 Promocija turističnih dejavnosti v naravi ............................................................... 67
6. SEMIOLOŠKA ANALIZA PROPAGANDNEGA GRADIVA TER ANKETNA
RAZISKAVA O DRUŽBENI ZAZNAVI NACIONALNEGA PROSTORA .......... 70
6.1 Semiološka analiza turističnega, ekonomskega in političnega propagandnega
gradiva........................................................................................................................... 71
6
6.2 Anketna raziskava o zaznavi nacionalnega prostora »notranjega akterja« in
»zunanjega opazovalca« ............................................................................................... 86
7. SKLEP ......................................................................................................................... 90
8. LITERATURA IN VIRI ............................................................................................ 93
SEZNAM TABEL IN SLIK
Tabela 2.3.1: Navezanost na nacionalni teritorij (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na Norveško?« - v: norveški del raziskave ISSP 1995, 2003 in 2004). ................................................................................................. 23
Tabela 2.4.2: Navezanost na regionalni prostor prebivalcev Zahodne in Vzhodne regije
Norveške (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na regijo v kateri živite?« - v: norveški del raziskave ISSP 2004). .............................. 25
Tabela 2.4.3: Navezanost na regionalni in lokalni prostor (Vprašanje: »Kako močno ste
navezani na naslednje geografske enote: na regijo v kateri živite; na mesto/vas v katerem živite?« - v: norveški del raziskave ISSP 1995, 2003 in 2004). ................. 27
Tabela 2.4.4: Razlike v navezanosti na lokalni, regionalni, nacionalni ali nadnacionalni
prostor (Vprašanje: »Na katero geografsko enoto ste najbolj navezani v prvi vrsti?« - v: World Value Survey 1982, 1990, 1996). .............................................................. 28
Tabela 3.2.5: Izbrani najpomembnejši nacionalni simboli Norveške, Danske in Švedske
(Vprašanje: »Omenili bomo nekaj nacionalnih simbolov. Če bi izbrali le enega izmed njih, kateri simbol bi v največji meri predstavljal vašo državo?« – v: National symbols and rituals in Norway, Sweden and Denmark«, Olaf Aagedal, 1998). ...... 34
Tabela 3.3.6: Tip prostora (urbani/ruralni prostor ali naravna pokrajina), uporabljenega
kot glavnega prizorišča filmske zgodbe v priljubljenih norveških filmih v časovnem obdobju od leta 1920 do leta 2005. ........................................................................... 42
Tabela 4.2.7: Preference urbane in ruralne mladine o prostoru bivanja po končani
izobrazbi (izsledki iz raziskave Marit Haugen in Miriann Villa o mladostniški predstavi ruralnega okolja, izvedeni v letih 2002/03). .............................................. 53
Tabela 4.2.8: Preference ruralne mladine o prostoru bivanja v štirih življenjskih obdobjih
(izsledki iz raziskave Johana F. Rya Youth cultures and migration in the Mountain Region, izvedeni leta 2003)....................................................................................... 53
7
Tabela 6.1.9: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1905–1919. .................................................................................................. 75
Tabela 6.1.10: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih
v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1920–1939. .................................................................................................. 77
Tabela 6.1.11: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih
v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1940–1945. .................................................................................................. 78
Tabela 6.1.12: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih
v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1946–1959. .................................................................................................. 79
Tabela 6.1.13: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih
v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1960–1979. .................................................................................................. 80
Tabela 6.1.14: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih
v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1980–1999. .................................................................................................. 81
Tabela 6.1.15: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih
v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 2000–2007. .................................................................................................. 83
Tabela 6.2.16: Razporeditev izbranih pojmov pri opisu Norveške obeh anketiranih
skupin. ....................................................................................................................... 88 Tabela 6.2.17: Odstotek izbranih razglednic z različnim motivom med pripadniki obeh
anketiranih skupin. .................................................................................................... 88
Slika 2.2.1: Dinamičen prikaz razvrstitve 44 držav glede na dimenzijo modernizacije oziroma postmodernizacije po R. Inglehartu (primerjava med letoma 1981 in 1990).................................................................................................................................... 19
Slika 2.2.2: Dimenzije vrednotnih orientacij, kot jih oblikujeta Inglehart in Hellevik. .. 20 Slika 2.2.3: Vrednotna orientacija norveške družbe glede na moderno-tradicionalno in
materialistično-idealistično dimenzijo v časovnem obdobju od leta 1985 do leta 1999........................................................................................................................... 21
8
Slika 2.4.4: Izražanje prostorske identitete (urbane ali ruralne) preko specifičnih jezikovnih praks (preko uporabe Bokmål ali Nynorsk jezika). ................................ 26
Slika 3.1.5: Ilustraciji tipičnega literarnega prostora v norveških pripovedkah. .............. 32 Slika 3.3.6: Edvard Munch: Skrik (Krik), 1893................................................................ 39 Slika 3.3.7: Najpogosteje uporabljeni motivi pri slikanju norveške pokrajine v času
prebujanja naroda in širjenja nacionalnega romanticizma. ....................................... 40 Slika 4.3.8: Prikaz gosto naseljenih območij Norveške (2007). ....................................... 56 Slika 4.3.9: Tok preseljevanje prebivalstva znotraj Norveške (2006). ............................. 58 Slika 5.1.10: Logotip spletne strani Visitnorway.com. ..................................................... 65 Slika 5.1.11: Naslovna stran elektronske turistične brošure v italijanskem jeziku. .......... 66 Slika 6.1.12: Oglas za pivo pivovarne Frydenlunds iz leta 1930...................................... 74 Slika 6.1.13: Politični plakat iz leta 1905. ........................................................................ 75 Slika 6.1.14: Oglasni plakat železniške družbe Valdress Express iz leta 1928. ............... 76 Slika 6.1.15: Portret norveškega vojaškega častnika, z gorovjem v ozadju, iz leta 1949. 77 Slika 6.1.16: Turistični plakat Norway – the cradle of skiing (Norveška – zibelka
smučanja) iz leta 1950/51. ........................................................................................ 79 Slika 6.1.17: Politični plakat, ki izraža negativno mnenje o priključitvi Norveške
Evropski uniji, iz leta 1973. ...................................................................................... 80 Slika 6.1.18: Poštna znamka z motivom cerkve v naravni pokrajini, iz leta 1995/96. ..... 82 Slika 6.1.19: Turistični plakat z napisom Norway – wild and free (Norveška – divja in
svobodna) iz leta 2007. ............................................................................................. 84 Slika 6.1.20: Grafični prikaz razporeditve prikazanih prostorskih delov ali prvin v
celotnem propagandnem gradivu, razdeljenem v sedem časovnih obdobij. ............. 85
9
1. UVOD
Z namenom ustvarjanja smisla lastnega delovanja v družbi posameznik vsem elementom,
ki oblikujejo njegov svojevrsten življenjski svet, pripisuje različne pomenske vrednosti.
Pripisani pomeni se oblikujejo v kontekstu specifičnega družbenega okolja, v katerem se
posameznik nahaja. Vrednotenje fizičnega prostora, ki predstavlja enega izmed osnovnih
elementov izoblikovanja človekovega življenjskega sveta, je podvrženo različnim
vplivom družbenega okolja, katerih namembnost se artikulira v dejanskem družbenem
delovanju, tj. prostorskih praksah pripadnikov določene družbene skupnosti. Glavno raziskovalno vprašanje se navezuje na načine in moč vplivanja specifičnega
družbenega okolja, utemeljenega na ideji nacionalne skupnosti, pri vrednotenju skupnega
prostora pripadnikov norveške nacionalne skupnosti, ki si poleg skupnega nacionalnega
teritorija delijo tudi podobne kulturne vzorce in vrednotne orientacije. Deljena kultura in
vrednotni sistem, predvsem pa vplivanje nacionalnih ideologij in političnih strategij v
norveški družbi, določajo predstave o skupnem nacionalnem prostoru, njegovim
posameznim delom ali prostorskim prvinam dodajajo različne pomenske vrednosti.
Obstaja vprašanje o skladnosti ideološko oblikovanih prostorskih predstav s prostorskimi
predstavami, ki jih oblikujejo pripadniki norveške nacionalne skupnosti sami ter v
kolikšni meri se družbene konstrukcije prostora reflektirajo v njihovi prostorski zaznavi,
navezanosti in organizaciji.
Z izpostavljenostjo pripadnikov norveške nacionalne skupnosti enakim ideološko-
političnim vplivom se sočasno pojavlja vprašanje o njihovi pripravljenosti sprejemanja
predhodno oblikovanih pomenov fizičnega prostora. Koliko se v družbi predhodno
oblikovane podobe o Norveški – značilnosti le-teh so bile preverjene z metodo
semiološke analize turističnega, ekonomskega in političnega propagandnega gradiva,
zrcalijo v prostorskih predstavah pripadnikov norveške družbe, je bilo do neke mere
mogoče predvideti s pomočjo anketne raziskave o zaznavi norveškega nacionalnega
prostora skupine posameznikov, stalno živečih na Norveškem. Anketna raziskava je
vključevala tudi nekatere pripadnike drugih nacionalnih skupnosti, saj se z namenom
10
promocije lastne države in njenih prostorskih kvalitet, ideološke konstrukcije prostora
prenašajo tudi izven meja norveške države.
Slike ali fotografije Norveške, ki se bodo pojavljale v turističnem, ekonomskem ali
političnem propagandnem gradivu, bodo hipotetično sestavljene predvsem iz naravne
pokrajine in ruralnih predelov Norveške, saj se kot le take ujemajo z ideološko ustvarjeno
podobo nacionalnega prostora. Zaradi obstoječega vrednotnega sistema (egalitarnega
individualizma) in določenih kulturnih vzorcev (izhajajočih iz norveške tradicije)
pripadnikov norveške družbe, ki so konstantno izpostavljeni vplivom nacionalnih
ideologij, se bodo tudi njihove prostorske predstave v večini skladale z ideološko
oblikovanimi. Zaznavanje norveškega nacionalnega prostora s strani skupine
posameznikov, živečih v drugih (evropskih) državah, se ne bo bistveno razlikovalo od
prostorske zaznave norveških državljanov, saj se izven meja nacionalne skupnosti
prenašajo podobne predstave o Norveški, kot se ustvarjajo znotraj njih.
11
2. PROSTORSKO VREDNOTENJE V KONTEKSTU NACIONALNE SKUPNOSTI
Prostor ni le fizična, ampak predvsem družbeno konstruirana komponenta človekovega
življenjskega sveta, kjer se odvijajo različne izkušnje s fizičnim prostorom. Izkušnja
vsakega posameznika s prostorom je predvsem zasebne narave, vendar je sočasno
določena z njegovim kulturnim ozadjem in predhodno pridobljenim znanjem o
izkustvenem prostoru. Družbeno delovanje v prostoru je, kot meni Cantar (Cantar v
Uzzell in drugi 2002: 28), rezultat človekovega pojmovanja fizičnih atributov okolja, v
katerem se le-ta giblje. Oblikovanje medsebojnega odnosa med družbenim akterjem in
fizičnim prostorom se vrši v specifičnem družbenem kontekstu, ki vpliva na
posameznikovo zaznavanje prostora.
Ker je vsak individuum ponavadi tudi del neke skupnosti, s katero ga povezujejo
specifične medsebojne podobnosti, se njegovo zaznavanje prostora do neke mere enači s
prostorsko zaznavo ostalih pripadnikov skupnosti, ki so izpostavljeni podobnim vplivom
skupinske ideologije. Eno trajnejših skupinskih entitet, ki ponuja enkratne možnosti
oblikovanja družbenih mehanizmov prenašanja skupinskih ideologij, predstavlja
nacionalna skupnost.
2.1 Povezanost posameznikov na osnovi nacionalne skupnosti
in identitete
Pripadniki istega naroda se med seboj povezujejo na podlagi etničnih in kulturnih
podobnosti, naseljujejo določen teritorij, ki ga prepoznavajo kot lastnega. Prepoznavanje
skupnega teritorija se vrši sočasno s procesom skupinske identifikacije, teritorializacija
skupnosti naroda pa vpliva na oblikovanje družbenih odnosov skupnosti z zunanjim
svetom (Larochelle 1995: 153). Smith (1995: 56) opozarja na tesen stik, celo povezanost,
med lastnim teritorijem in skupnostjo naroda, ki se oblikuje skozi medgeneracijski prenos
12
tradicij, mitov, deljenih spominov in vrednot. Nacionalna skupnost kot politično
organiziran narod med seboj združuje posameznike, ki so soočeni s konflikti interesov
predstavnikov družbene moči, usmerjenih k uveljavljanju določenih kulturnih,
gospodarskih in političnih vrednot ter orientacij. Narod – imaginarna skupnost po
Andersonu (1996), je konstantno izpostavljen politični ali ideološki propagandi, ki
nacionalni prostor označuje kot identično pokrajino, razlikujočo se od pokrajin ostalega
sveta (Jönsson in drugi 2000: 81). Podobno je preko ideoloških sporočil na tej pokrajini
utemeljena nacionalna skupnost, predstavljena kot edinstvena skupnost z lastno
identiteto.
Posamezniki se gibljejo med različnimi identitetami, katere sprejemajo in oblikujejo
glede na situacijo, s katero se soočijo. S karakteristiko mnogovrstnosti so ponavadi
zaznamovane identitete na individualni ravni (Smith 1995: 123–124). Za razliko pa
kolektivna identiteta, oblikovana v nacionalni skupnosti, ni situacijska, ampak pripisana.
Vedenje posameznika, ki z rojstvom postane pripadnik neke družbene skupnosti, je do
neke mere določeno s skupinsko identiteto, ki jo le-ta sprejme preko procesa socializacije
in družbene komunikacije. Smith (1991: 17) meni, da občutenje nacionalne identitete
posamezniku pomaga pri samodefiniranju in lociranju v širšem družbenem prostoru, saj
se pri procesu oblikovanja identitete vzajemno proizvaja tudi sistem nacionalnih
simbolov in kulturnih vzorcev, ki usmerjajo posameznikovo delovanje in mu dodajajo
smisel. »Kulturni vzorci posamezne družbene skupnosti se kažejo v splošnem védenju,
le-tega se posameznik navadno ne zaveda, dokler se ne sreča z novimi kulturnimi vzorci,
ki ne sovpadajo z njegovimi lastnimi« (Kiel 1993: 57).
Prvotna nacionalna identiteta se je na Norveškem izoblikovala predvsem na osnovi ideala
preprostega življenja ruralnega prebivalstva v predmodernem času. Izrazito pozitivno
vrednotenje vloge kmetstva je povezano z odsotnostjo fevdalnega družbenega reda v
norveški družbi, saj je večina kmetov ali bönderjev s strani vladajočega telesa uživala
popolno svobodo (Gurevich 1978: 403). Podoba kmeta in njegov način življenja
postaneta mit, obenem pa nakazujeta na določene kulturne vzorce, ki jim je potrebno
slediti z namenom prevzemanja identitete norveškega naroda. Tradicije podeželskih
13
skupnosti se nacionalizirajo in posledično tudi sakralizirajo, postanejo skupna kultura
naroda, »edina prava in brezčasna« (Löfgren 1989: 14). Preko ideološkega opravičevanja
nekoč vsakdanjih elementov podeželskega načina življenja danes le-ti pridobijo pomen
nacionalnega (Eriksen 1993: 15).
Eriksen (Eriksen v Auken 2006: 5) meni, da sta poveličevanje kmečke idile in zavračanje
urbanega načina življenja posledica takratnega zaznavanja norveških mest kot prostora
domovanja vrednot dominantne elite, ki se je poistovetila s kulturo danskega naroda. Za
razliko od prefinjenih mestnih ljudi, kot so v 19. stoletju Norvežani poimenovali svoje
danske in švedske sosede, je bila tipična podoba pravega Norvežana podoba zdravega,
preudarnega, v harmoniji z naravo živečega človeka, norveško neokrnjeno podeželje in
narava (le-teh naj bi danski in švedski pokrajini primanjkovalo) pa glavna elementa pri
oblikovanju nacionalne identitete. Prvotna Norveška se je z oziram na tradicijo nahajala
na podeželju in ne v mestnem okolju (Aase 2005: 22).
Sodobne nacionalne identitete Norveške ni mogoče istovetiti z identiteto, oblikovano v
19. stoletju – »v obdobju, ko so državne meje sovpadale z (imaginarnimi) mejami
naroda« (Jönsson in drugi 2000: 64), saj sta narod, enako njegova identiteta, podvržena
konstantnim spremembam in preoblikovanju v času. Vendar pa pretekle izkušnje naroda
močno vplivajo na novo oblikovano identiteto, ki je le transformacija prejšnjih (Smith
1995: 48).
Obdobje modernosti je bilo na Norveškem zaznamovano s trenji med urbano in ruralno
kulturo. Zaradi specifičnih topografskih lastnosti teritorija je znaten delež ruralnih
skupnosti živel v relativno močni socialni in kulturni izolaciji. Z razvojem transportnih in
komunikacijskih sredstev začnejo v ruralne predele uhajati vplivi iz mestnega okolja, ki
povzročijo upor proti novim kulturnim smernicam in nastanek kmečkih gibanj (Munch
1956: 32–37). Kmetstvo ni nikoli iskalo priznanja v urbano orientirani družbi in lastne
kulture ni spojilo z mestno, ampak se je pritisk mestne kulture na podeželje soočil z
nasprotnim procesom uhajanja ruralne kulture v urbano okolje.
14
Kmečka gibanja so imela znaten vpliv na striktno urbano družbo, le-ta se je odražal v
načinu življenja urbanega prebivalstva: Landsmål (danes poimenovan Nynorsk), ki je bil
opredeljen kot jezik ruralnih območij, je poleg Riksmåla (danes poimenovan Bokmål), ki
je bil označen kot mestni in birokratski jezik, ostal uradni jezik države; med prebivalci
mestnega okolja je bunad – tradicionalno kmečko oblačilo, postalo široko sprejeto kot
nacionalni kostum; vpliv ruralnosti je mogoče zaznati tudi v urbani arhitekturi (Munch
1956: 53). Vsi ti družbeni pojavi do neke mere določajo tudi današnjo nacionalno
identiteto, saj se norveška družba kljub izpostavljenosti novim družbenim trendom še
vedno ozira na svojo preteklo tradicijo. Tako se ohranjajo določeni kulturni vzorci in
oblikujejo (obdržijo) specifične vrednote pripadnikov sodobne norveške družbe.
2.2 Dominantne vrednote norveške družbe: egalitarni
individualizem
Norveška družba je v splošnem pojmovana kot močno individualistična – v smislu
poudarjanja neodvisnosti posameznika (Gullestad 1992: 185). Mentaliteta naroda v veliki
meri sloni na konceptu egalitarnega individualizma. Eriksen (1993: 22) ta specifičen
pojem razlaga s težnjo posameznika k enakosti, integriteti in individualnosti ter poudarja,
da so dejavniki za nastanek vrednote egalitarnega individualiznma predvsem zgodovinski
in geografski. Norveška kmečka bivališča so bila v preteklosti zaradi edinstvenih
naravnih značilnosti pokrajine razdrobljena po celotnem teritoriju, med seboj močno
oddaljena in nevešča oblike skupne organizacije. Vendar pa je bogato organizacijsko
življenje norveških lokalnih skupnosti ponujalo priložnosti kooperativnega reševanja
problemov ter obenem nudilo primerno okolje za oblikovanje individualnosti. Poleg
specifičnih geografskih značilnosti norveškega teritorija je k težnji po enakosti in
individualizmu posameznika prispevala tudi protestantska religija, le-ta naj bi
predstavljala »temelj norveške ustave kot predpisane osnove delovanja norveške družbe«
(Selbyg 1986: 107). V protestantski religiji se visoko vrednoti načelo družbene enakosti,
obenem pa z razliko od rimo-katoliške, ki poudarja (vesoljno) skupnost vseh vernikov,
15
protestantska religija zahteva individualno izpovedovanje vere vsakega posameznika
(vsak vernik je pred Bogom sam).
Zaradi pomanjkanja interakcij med razpršeno poseljenimi bivališči se je razvila posebna
lastnost pripadnika norveške družbe, ki pri stiku s tujci ponavadi brani svoj zasebni
prostor in »okoli sebe postavi simbolično pregrado« (Gullestad 1992: 186). Tipičen
predstavnik norveškega naroda je torej v zasebnost usmerjen, vendar tesno povezan z
lokalno skupnostjo, v kateri prebiva.
Težnjo posameznika k družbeni izolaciji predstavlja tudi t. i. nisselue stereotip: izraz
nisselue se nanaša na kapo rdeče barve, katero so v ljudskih pripovedkah nosili gremlini,
danes pa je ta element lokalne folklore le en izmed simbolov norveške nacionalnosti.
Poteg rdeče kape čez ušesa simbolno pomeni željo posameznika po izolaciji, neodvisnosti
in samozadostnosti, hkrati pa naj bi nisselue stereotip predstavljal tesno povezanost
norveškega naroda z ruralnim življenjem: tipičen predstavnik norveškega naroda naj bi
bil neroden in nesofisticiran kmetovalec, nezmožen elegantnega gibanja v kompleksnem
modernem okolju (Eriksen 1993: 31–34).
Koncept egalitarnega individualizma med seboj združuje vrednote enakosti in zmernosti
ter posameznikove povezanosti z naravnim okoljem.
• Enakost
V norveški družbi vrednota enakosti izvira iz odsotnosti aristokratskega razreda in
ohranjanja svoboščine kmetstva v času evropskega fevdalizma (Aase 2005: 14–16).
Munch (1956: 36–44) trdi, da predstavlja prizadevanje za integriteto, dostojanstvo in
neovirano samoizražanje posameznika, v ruralnih skupnostih skandinavskega prostora
znan in že dolgo obstoječ ideal.
Anne Cohen Kiel (1993: 56) meni, da se večina norveškega naroda pri svojem vedenju v
družbi ozira na temeljno vodilo (vrednoto enakosti) Jantejevih zakonov – Janteloven
(1933), ki so predstavljali pravno ureditev vaške skupnosti v noveli priznanega
16
norveškega književnika Axel Sandemoseja. Jantejevi zakoni so v mnogih zgodovinskih
zapisih opredeljeni kot ključni element pri organiziranju ruralnih skupnosti, so »globoko
ukoreninjen vidik norveške kulture« (Eriksen 1993: 21). Njihova obstojnost v času se
kaže v navezovanju na le-te v današnjih političnih diskusijah in osebnostnih
opredeljevanjih. V norveški družbi današnjega časa posameznikovo odobravanje
Jantejevih zakonov vodi k splošnemu predvidevanju, da le-ta verjetno izhaja ali pa živi v
ruralnem okolju. Sandemose v Jantejevih zakonih človeka opozarja, da se nikoli ne sme
počutiti nadrejenega ali večvrednega drugim ljudem:
Janteloven:
1. Du skal ikke tro at du er noe.
2. Du skal ikke tro at du er så meget som oss.
3. Du skal ikke tro at du er klokere enn oss.
4. Du skal ikke innbille deg at du er bedre enn
oss.
5. Du skal ikke tro at du vet mere enn oss.
6. Du skal ikke tro at du er mere enn oss.
7. Du skal ikke tro at du er duger til noe.
8. Du skal ikke le av oss.
9. Du skal ikke tro at noen bryr seg om deg.
10. Du skal ikke tro at du kan lære oss noe
(Sandemose v Gullestad 1996: 315).
Jantejevi zakoni:
1. Ti ne bi smel verjeti, da si nekdo.
2. Ti ne bi smel verjeti, da si vreden toliko, kot
smo vredni mi.
3. Ti ne bi smel verjeti, da si pametnejši od nas.
4. Ti se ne bi smel osmešiti z razmišljanjem, da
si boljši od nas.
5. Ti ne bi smel verjeti, da veš več, kot vemo mi.
6. Ti ne bi smel verjeti, da si nekaj več, kot smo
mi.
7. Ti ne bi smel verjeti, da si uspešen v vsem.
8. Ti se ne bi smel norčevati iz nas.
9. Ti ne bi smel verjeti, da te kdo občuduje.
10. Ti ne bi smel verjeti, da nas lahko učiš o
nečem.
• Zmernost
Vrednote zmernosti v današnjem času na Norveškem ni mogoče uvideti v posedovanju
materialnih dobrin, ampak se vrednota zmernosti kaže v načinu prehranjevanja. Vrsta
hrane ne odraža ekonomskega standarda posameznika, ampak načelo etike in moralnosti.
Matpakke oziroma plastična posoda s hrano, ki si jo posameznik predhodno pripravi in
vsebino zaužije v času kosila na delovnem mestu, ponavadi vsebuje tanke rezine kruha,
obložene z norveškim rjavim sirom, ki je bil pred tem narezan s posebnim pripomočkom
17
za rezanje sira. Takšen pripomoček, izumljen na Norveškem, je pravi simbol zmernosti,
saj omogoča sir narezati na najtanjše možne rezine (glej Aase 2005: 17–18).
Rjavi sir simbolizira ruralno okolje in je pristen objekt norveške nacionalne kulture,
njegov medel okus namiguje na preprostost ruralnega načina življenja (Eriksen 1993: 15).
Nagnjenost pripadnika norveške družbe k zmernosti je mogoče opredeliti kot posledico
načela asketizma, obstoječega v kontekstu protestantske religije (Gullestad 1989: 90).
• Povezanost posameznika z naravo
Pripadnik norveške družbe pojmuje možnost po preživljanju določenega časa v naravi kot
eno izmed determinant uspešnega življenja. Dostop do narave je potreben pri
zmanjševanju problemov urbanega življenja, omogoča mir in tišino ter osvobaja človeka
urbanega hrupa (glej Caulkins 1998: 20).
Človek, ki ne kaže posebnega interesa po preživljanju določenega časa v naravnem
okolju, za katerega v norveškem jeziku obstaja poseben izraz – friluftsliv, je s strani
večine dojet kot človek z neizpolnjenim življenjem (Eriksen 1993: 25). Sprehajanje v
naravi ne pomeni družabnega dogodka, ampak osamitev posameznika in pobeg iz dnevne
rutine mestnega življenja (Aase 2005: 20). Oboževanje narave ima več vidikov: s
političnega vidika neokrnjena narava predstavlja nacionalni simbol, z zasebnega vidika
naravno okolje nudi prostor različnim družinskim ritualom, kot je npr. preživljanje
prostega časa v družinski koči (Eriksen 1996).
Poudarek na človekovi povezanosti z naravo se kaže tudi v uvedbi Zakona o odprtem
prostoru (1957), ki zagotavlja neoviran dostop vsakega norveškega državljana do
naravnega okolja. Vsak državljan ima z namenom rekreacije in sproščanja v naravi
pravico uporabljati privatne posesti drugih državljanov. Zakon temelji na predpostavki o
vedenju človeka kot ljubitelja narave in ne njenega uničevalca (glej Strand 1988: 12).
Sistem vrednot ima v vsaki družbi pomembno vlogo, saj predpisuje kulturno osnovo
izoblikovanja lojalnosti do obstoječih ekonomskih in političnih sistemov, obenem pa
18
prihaja do medsebojnega vpliva med vrednotnimi, zunanje ekonomskimi in političnimi
sistemi, ki vzajemno sodelujejo pri oblikovanju sprememb v dani družbi (glej Inglehart
1997: 52–53).
Kultura neke družbe ne vsebuje le določenih mitov, ki bi opravičevali obstoj dominantnih
elit, ampak odraža celotno zgodovino in življenjske izkušnje družbenih članov. Inglehart
(1997) meni, da obstaja med družbeno kulturo in njenim okoljem (ekonomskim in
političnim sistemom) neprisiljena komunikacija, ki je značilna predvsem za visoko
razvite (postindustrijske) družbe. Ekonomska in politična varnost naj bi po njegovem
mnenju vplivali na spremembe v vrednotnem sistemu – prispevali k pojavu novih t. i.
postmaterialističnih vrednot. V družbi, kjer so zadovoljene osnovne življenjske potrebe
človeka oziroma kjer je omogočen visok življenjski standard posameznikov, bodo težnje
po kopičenju materialnih dobrin nadomestila nagnjenja posameznikov k samoizražanju,
humanosti, osebni svobodi itd. Inglehart (1997) z merjenjem materialističnih nasproti
postmaterialističnim vrednotnim orientacijam1 v 43 (in več) družbah, med katerimi je tudi
norveška, le-tem določi prostor znotraj modernizacijske in postmodernizacijske kulturne
dimenzije (glej Sliko 2.2.1).
1Empirični del raziskav temelji na respondentovem rangiranju različnih postavk. Npr. izbira naslednjih postavk: »vzdrževati red v družbi« ter »boriti se proti naraščanju cen«, naj bi nakazovala na materialistične vrednotne orientacije, medtem ko izbira drugih dveh postavk: »ljudem je potrebno omogočiti sodelovanje pri vladnih odločitvah« ter »ščitenje svobode govora«, kaže na postmaterialistične vrednotne orientacije posameznikov (glej Hellevik 1993: 213).
19
Slika 2.2.1: Dinamičen prikaz razvrstitve 44 držav glede na dimenzijo modernizacije oziroma postmodernizacije po R. Inglehartu (primerjava med letoma 1981 in 1990).
Vir: Prirejeno po Inglehart 1997: 335.
Norveška se uvršča v skupino bogatih držav in se nahaja v bližini ostalih nordijskih
(protestantskih) držav ter tistih, ki se odmikajo od tradicionalne k sekularni-racionalni
oblasti. Večje blagostanje norveške družbe (čeprav je v 1990. letu opaziti rahel zamik v
levo, kar je posledica gospodarske recesije in višje stopnje brezposelnosti med mladimi
(Hellevik 1993: 214)), naj bi glede na Inglehartovo teorijo povzročila upadanje
materialističnih in pojav postmaterialističnih vrednot v družbi. Poleg tega so po njegovem
mnenju mlajše generacije (in posamezniki z višjo izobrazbo) manj materialistično
usmerjene v primerjavi z drugimi generacijami, ki so zaradi vplivov iz okolja
(ekonomske varnosti) podvržene spremembam vrednot, kar povzroči premik celotne
družbe k postmodernizaciji.
V nacionalni raziskavi vrednot norveške družbe (The Norwegian Monitor Value Survey2)
se uporablja dve različni tipologiji vrednotne usmerjenosti (glej Sliko 2.2.2): moderna
2 V okviru NMVS se od leta 1985 naprej raziskave vrednot izvajajo na vsaki dve leti, vzorci raziskav so reprezentativni za norveške državljane, starejše od 14 let (glej Hellevik 2002: 287).
20
nasproti tradicionalni (posamezniki, ki so pozitivno naravnani k urbani kulturi, novim
tehnologijam, so spontani ipd., nasproti tistim, ki vestno sledijo oblasti, religiji, zakonom)
ter materialistična nasproti idealistični vrednotni orientaciji (posamezniki, ki visoko
vrednotijo ekonomsko rast, so nagnjeni k posedovanju in trošenju materialnih dobrin
nasproti tistim, ki so spiritualno usmerjeni, kreativni, pomembni so jim tesni medosebni
odnosi, skrb za soljudi in okolje) (glej Hellevik 2002: 288).
Slika 2.2.2: Dimenzije vrednotnih orientacij, kot jih oblikujeta Inglehart in Hellevik.
Hellevik Inglehart
Moderen (Usmerjen k
spremembam)
Postmaterializem
Moder.materializem (Šibke moralne
Moderni idealizem (Šibke družbene
omejitve) omejitve)
Materialist Idealist
Materializem Trad. materializem
(Močne družbene Trad. idealizem
(Močne moralne
omejitve) omejitve)
Tradicionalen (Usmerjen k
stabilnosti)
Vir: Prirejeno po Hellevik 2002: 288.
Z namenom preverjanja Inglehartove trditve o postmaterialistični vrednotni usmerjenosti
norveške družbe je v shemi dodana njegova tipologija vrednotnih orientacij, ki se med
moderno nasproti tradicionalni in materialistično nasproti idealistični dimenziji umešča
sledeče: postmaterializem v zgornji desni kvadrant modernega idealizma, materializem v
spodnji desni kvadrant tradicionalnega materializma. Analiza vrednotnih sprememb
norveške družbe med letoma 1985 in 1999 (glej Sliko 2.2.3), kaže na predviden premik k
postmaterialističnim vrednotam med letoma 1985 in 1987, vendar se začne norveška
družba med letoma 1987 in 1993 močno nagibati k materialističnim vrednotam, nato
postopoma postane bolj moderno orientirana.
21
Slika 2.2.3: Vrednotna orientacija norveške družbe glede na moderno-tradicionalno in materialistično-idealistično dimenzijo v časovnem obdobju od leta 1985 do leta 1999.
19.02.2008 mmi
Materialistic Idealistic
Traditional
Modern
1985
1987
1989
1991
1993
1995
1997
1999
Vir: Hellevik 2002: 290.
Pripadniki norveške družbe, usmerjeni k modernosti, obenem posedujejo materalistične
vrednote, so ob prelomu tisočletja v večini moderni materialisti (in ne moderni idealisti),
kar ne potrjuje Inglehartove teze o sočasnem ekonomskem napredku in izginjanju
materialnističnih vrednot v (norveški) družbi. Poleg tega Hellevik (2002: 290–300)
ugotavlja, da je mlajša generacija na Norveškem izrazito bolj materialistično usmerjena
od ostalih generacij. Razlike v vrednotni orientaciji posameznikov so največje glede na
starostne skupine, obstajajo tudi razlike glede na izobrazbene skupine, medtem ko so
razlike med posamezniki glede na poklic, razredno, regionalno ali urbano-ruralno
prostorsko pripadnost skoraj neobstoječe. Večina mladih je ob prelomu tisočletja
moderno (liberalno) orientiranih, vendar se le-ti nagibajo k posedovanju materialnih
dobrin in individualizmu. Delež modernih materialistov se sorazmerno z višanjem
starosti generacije zmanjšuje – najstarejše generacije so v večini tradicionalno-
idealistično orientirane.
Glede na nacionalno raziskavo vrednot (The Norwegian Monitor Value Survey) zaseda
Norveška na lestvici materialističnih nasproti postmaterialističnim vrednotam sredinski
položaj ter »zavzema neko srednjo vrednost v modernizacijski proti postmodernizacijski
kulturni orientaciji« (Knutsen 1990: 100).
22
2.3 Vpliv družbene zaznave prostora na prostorsko (teritorialno)
navezanost
Ker obstaja močna povezanost med nacionalnim teritorijem in skupnostjo, kateri le-ta
pripada, postane posameznik sočasno z razvojem občutka pripadnosti nacionalni
skupnosti tudi (emocionalno) navezan na lasten nacionalni teritorij. Williams (1992: 117)
meni, da nacionalni teritorij ne ponuja le prizorišča družbeno-ekonomskih aktivnosti,
ampak je sam po sebi pomenljiv vir družbene moči. Način predstavljanja nacionalnega
prostora (preko vplivnih družbenih akterjev) v javnem diskurzu vpliva na prostorsko
zaznavanje različnih družbenih skupin nacionalne skupnosti, ki se izraža v intenziteti
navezanosti na fizični prostor (Rose v Scourfield in drugi 2001: 579).
Človek poseduje mnogo emocionalnih potreb, ki se navezujejo na prostor – večina čuti
potrebo po pripadnosti ter lastnem umeščanju v širšem družbenem okolju (Lawson 2001:
18). Moč navezanosti na fizični prostor se artikulira v skupinskem prevzemanju
prostorske identitete. Teritorij naroda je imel skozi različna zgodovinska obdobja
pomembno vlogo pri proizvajanju kolektivnih identitet: posameznik se je identificiral z
lastnim prostorom bivanja in sočasno s skupnostjo, ki je z njim delila bivanjski prostor.
»Prostorska identiteta je primerljiva družbeni identiteti, saj se navezuje na
posameznikovo socializacijo s fizičnim svetom« (Proshansky v Uzzell 2002: 29).
Nacionalni teritorij, v lasti nacionalne skupnosti, prispeva k samozaznavanju le-te – dalj
časa je nacionalni prostor v lasti neke skupnosti, večja je verjetnost, da se bo kolektivna
prostorska identiteta kristalizirala med člani družbene skupnosti (Jönson in drugi 2000:
64).
Mlinar (1992: 21–25) opozarja na izginjanje tradicionalnih prostorskih identitet v
postmodernem času, saj se družbeni akterji pod vplivom procesov globalizacije in
individuacije vedno bolj osvajajo pripisanih identitet, prostorske enote pa izgubljajo
svojo ekskluzivno vrednost pri določanju njihove pripadnosti določeni skupnosti.
Strassoldo (1992: 35–36) dodaja, da je izguba relevantnosti prostora pri oblikovanju
23
individualnih identitet posledica razvoja novih (komunikacijskih) tehnologij, relativno
lahke dostopnosti družbenih akterjev do fizičnega prostora na globalni ravni ter
posledične visoke stopnje prostorske mobilnosti. Posamezniki so izpostavljeni
mnogovrstnim vplivom zunanjega sveta, ki lahko sočasno povzročijo slabljenje moči
nacionalnih ideologij.
Eriksen (1993a) se podobno kritično odziva nad idejo trdne in nespremenljive prostorske
identitete med pripadniki norveške družbe. Ena izmed posledic postmodernosti je
nenehno določanje meja in pomenov v prostoru, kjer se gibljejo posamezniki, osvobojeni
specifične prostorske pripadnosti. Romantična ideja Die Heimata kot izvora osebne
identitete posameznika v postmodernosti po mnenju Eriksena ne obvelja več.
Glede na izsledke Mednarodne družboslovne raziskave (International Social Survey
Programme) je večina norveškega naroda še vedno navezana na svoj nacionalni prostor
(glej Tabelo 2.3.1). Na vprašanje o intenziteti navezanosti na celoten nacionalni prostor je
93 odstotkov vprašanih odgovorilo, da se še vedno čuti navezane na Norveško, obenem
tudi ni mogoče zaslediti velikega slabljenja prostorske navezanosti v obdobju devetih let
(med leti 1995 in 2004), kar nakazuje na relativno stabilnost nacionalne prostorske
navezanosti v prihodnosti.
Tabela 2.3.1: Navezanost na nacionalni teritorij (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na Norveško?« - v: norveški del raziskave ISSP 1995, 2003 in 2004).
Prostorska
navezanost (v %) Na Norveško
1995 2003 2004
Navezanost 93 89 93
Šibka navezanost 5 9 6
Ni navezanosti 1 1 1
N 1508 1438 1379
Vir: Prirejeno po Norsk Samfunnsvitenskapelig Datatjeneste (2008). Relativno stabilna stopnja navezanosti norveških državljanov na nacionalni teritorij ne
podpira ideje o slabljenju moči nacionalnih ideologij. Vendar raznolikost prostorskih
praks v postmodernem času vodi k procesu posameznikove ponovne identifikacije, ki se
24
lahko navezuje na specifične oblike ali dele fizičnega prostora. Ponovno oblikovana
prostorska identiteta ne vsebuje več elementov tradicionalne, ampak je predvsem
zavestno izbrana (kar pomeni, da je posameznik pridobil na moči pri selekciji ideološko
posredovanih identitet), eksperimentalne narave, fleksibilna in mnogovrstna (Mlinar
1992: 25). Podobno tudi Poche (1992: 147) in Strassoldo (1992: 35) trdita, da prostorska
identiteta v sodobnem svetu še vedno obstaja, vendar v spremenjeni obliki. Trenutna
ogroženost kolektivnih prostorskih identitet, izvirajočih iz občutka navezanosti na
celoten nacionalni prostor, vodi k ponovnemu vrednotenju prostora, ki se vrši na različnih
ravneh (regionalnih in lokalnih) celotnega nacionalnega teritorija (Williams 1992: 115).
2.4 Lokalna, regionalna ali nacionalna prostorska identiteta?
Meje nacionalnega prostora postajajo vse bolj prepustne, obenem pa »moč nacionalnih
centrov močno upada« (Strassoldo 1992: 45). Zaradi slabljenja nacionalne kohezivnosti
prihaja do krepitve regionalnih in lokalnih (prostorskih) identitet (Jönsson in drugi 2000:
188).
Razmejitev med posameznimi regijami do neke mere poteka na osnovi fizičnih
geografskih danosti, večja je prostorska oddaljenost med regijami, močnejša je kolektivna
identiteta prebivalcev posamezne regije (Jönsson in drugi 200: 46). Podobno kot
regionalna kultura vpliva za regionalno povezanost prebivalcev posamezne regije, je tudi
skupen regionalni prostor element oblikovanja njihove kolektivne identitete. Paasi (Paasi
v Jönsson in drugi 2000: 140) označi regijo kot kolektivno kategorijo, kjer se občutek
prostorske pripadnosti razvije preko vsakodnevnih aktivnosti in izkušenj posameznikov s
skupnim (regionalnim) prostorom.
Posamezne regije so na Norveškem med seboj po večini ločene na podlagi naravnih meja
– gorovja in razčlenjene obale. Vzhodna in Zahodna regija sta med seboj ločeni z
visokim gorovjem, obenem pa sta to regiji z dvema največjima norveškima mestoma in
mestoma z najvišjo koncentracijo prebivalstva, Oslo in Bergen. Caulkins (1998: 11–19)
25
meni, da prebivalci Zahodne regije Norveške posedujejo specifično močan občutek lastne
identitete, ki naj bi se razlikovala od identitete prebivalcev Vzhodne regije – le-ti naj bi
bili v preteklosti pod večjim vplivom danske kulture in zato takrat manj enakopravni kot
domnevno bolj pristni norveški državljani Zahodne regije. Zaradi relativno velike
geografske oddaljenosti obeh regij (in mogoče tudi obstoječih stereotipov, izvirajočih iz
preteklosti), predvsem pa zaradi ekonomskega in simbolnega3 pomena obeh mest za
celotno nacionalno skupnost, se je med prebivalci vsake regije izoblikovala močna
prostorska identiteta, ki jo je mogoče razbrati tudi iz norveškega dela Družboslovne
raziskave (ISSP), izvedene leta 2004 (glej Tabelo 2.4.2). 83 odstotkov prebivalcev
Zahodne regije ter 77 odstotkov prebivalcev Vzhodne regije Norveške čuti (močno ali
srednjo) navezanost na lasten regionalni prostor.
Tabela 2.4.2: Navezanost na regionalni prostor prebivalcev Zahodne in Vzhodne regije Norveške (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na regijo v kateri živite?« - v: norveški del raziskave ISSP 2004).
Navezanost na regionalni
prostor ( v %)
Vestlandet (Zahodna
regija)
Oslo, Akershus (Vzhodna
regija) Navezanost 83 77 Šibka navezanost 14 19 Ni navezanosti 3 4 N 381 303
Vir: Prirejeno po Norsk Samfunnsvitenskapelig Datatjeneste (2008).
Strassoldo (1992: 35) pri procesu identifikacije večji pomen pripisuje lokalnim
prostorskim enotam, kjer posameznik zaradi izoblikovanih socialnih vezi (sorodniških
razmerij) in tudi specifičnih fizičnih atributov lokalnega prostora, razvije močan občutek
prostorske navezanosti in identitete. Tesna navezanost na lokalni prostor je bila na
Norveškem pogojena z veliko geografsko oddaljenostjo med lokalnimi skupnostmi –
»komunikacija med posameznimi lokalnimi skupnostmi je bila zaradi s fjordi prekinjene
obale ter visokim gorovjem relativno slaba« (Maagerø in Simonsen 2005: 61). Med seboj
močno oddaljene maloštevilne podeželske ali gorske skupnosti so bile organizirane v
obliki t. i. grenda ali bygde. Grend je sestavljala skupina kmetij z nekaj institucionalnimi
3 Mesto Oslo v Vzhodni regiji kot prestolnica države, mesto Bergen v Zahodni regiji kot pomembna turistična destinacija z bogato ribiško tradicijo in romantično podobo prvotnih norveških mest.
26
objekti, bygda pa je bila po številu prebivalcev in objektov nekoliko večja oblika lokalne
skupnosti, vendar je v obeh veljalo načelo sodelovanja in socialne povezanosti lokalnih
prebivalcev (Gullestad 1997: 46–50).
Glede na strukturalistične študije je poleg vrednotenja nacionalnega prostora na ravni
regionalnih in lokalnih prostorskih enot v sedanjosti še vedno pomembna dihotomija
urbanega in ruralnega prostora (Strassoldo 1992: 39). Razlikovanje med urbano in
ruralno prostorsko identiteto je v norveški družbi (predvsem v preteklosti, v določeni
meri tudi v današnjem času) mogoče razbrati iz dihotomije dveh različnih jezikovnih
praks. Uporaba določenega jezika oziroma enega izmed obeh uradnih jezikov države, naj
bi nakazovala na posameznikovo pripadnost ruralnemu ali urbanemu okolju. Posameznik,
ki uporablja novo norveščino – Nynorsk, izoblikovano iz različnih norveških lokalnih
dialektov, naj bi čutil močno navezanost na ruralni prostor (glej Sliko 2.4.4). »Novo
norveščino uporabljajo tudi posamezniki, ki so se iz podeželja preselili v mesto, a še
vedno težijo k ohranjanju svoje prvotne prostorske identitete in specifičnih družbenih
vrednot ter tisti posamezniki, ki kljub konstantnemu življenju v mestnem okolju, želijo
navzven prikazati tesno povezanost z ruralnim prostorom« (Maagerø 2006: 65).
Slika 2.4.4: Izražanje prostorske identitete (urbane ali ruralne) preko specifičnih jezikovnih praks
(preko uporabe Bokmål ali Nynorsk jezika).
Danščina Lokalni dialekti
Urbano Ruralno
Uporaba norveškega knjižnega jezika – Bokmål (transformacija danskega jezika) naj bi
nakazovala na navezanost posameznika na urbani prostor. Posamezniki, ki se
identificirajo z urbano kulturo, vendar živijo v geografskem območju uporabe nove
norveščine, bodo po vsej verjetnosti pri medsebojnem sporazumevanju izbrali norveški
knjižni jezik. Obraten proces prevzemanja uradnega jezika je možen v primerih, ko se
Bokmål
Nynorsk
27
prvotni uporabniki nove norveščine zaradi spremembe prostora bivanja (selitev iz
ruralnega v urbano okolje) odločijo sporazumevati v norveškem knjižnem jeziku, saj le-ta
v večji meri sovpada z njihovimi novimi življenjskimi okoliščinami oziroma s
spremembami v občutku prostorske navezanosti in identitete.
Močno navezanost na lokalni in regionalni prostor med norveškimi državljani je mogoče
ugotoviti iz izsledkov Mednarodne družboslovne raziskave (ISSP) (glej Tabelo 2.4.3), saj
je v letu 2004 86 odstotkov anketiranih pri vprašanju o intenziteti prostorske navezanosti
na lokalni prostor (mesto ali vas, v katerem živijo) izrazilo močno ali srednjo prostorsko
navezanost, medtem ko je na vprašanje o navezanosti na regionalni prostor (na regijo, v
kateri živijo) 72 odstotkov anketiranih izrazilo močno ali srednjo navezanost. Moč
navezanosti na posamezno prostorsko enoto v obdobju devetih let je relativno stabilna,
vendar je višji odstotek regionalne prostorske navezanosti v preteklosti zamenjal višji
odstotek lokalne prostorske navezanosti v letu 2004. Tudi odstotek šibke navezanosti na
lokalni prostor se v primerjavi s preteklimi leti v letu 2004 zmanjša.
Tabela 2.4.3: Navezanost na regionalni in lokalni prostor (Vprašanje: »Kako močno ste navezani na naslednje geografske enote: na regijo v kateri živite; na mesto/vas v katerem živite?« - v: norveški del raziskave ISSP 1995, 2003 in 2004).
Prostorska navezanost (v %) 1995 2003 2004
Regija Mesto/Vas Regija Mesto/vas Regija Mesto/vas Navezanost 78 69 73 71 72 86 Šibka navezanost 19 27 23 26 16 12 Ni navezanosti 2 2 3 2 2 2 N 1496 1507 1433 1440 1386 1374
Vir: Prirejeno po Norsk Samfunnsvitenskapelig Datatjeneste (2008).
Strassoldo (1992: 47) uporablja pri analiziranju navezanosti posameznikov na lokalno
okolje koncept novih lokalizmov – ti se oblikujejo na podlagi svobodne izbire
posameznika (lokalna prostorska identiteta ni pripisana, takšna kot je obstajala v
tradicionalnih skupnostih, ampak prostovoljno izbrana), obenem pa se sodobne lokalne
skupnosti zavedajo obstoja širšega (nacionalnega in nadnacionalnega) prostora in se z
njim tudi povezujejo.
28
Iz omenjene raziskave (ISSP) je mogoče razbrati močno navezanost norveških
državljanov tako na celoten nacionalni prostor kot na posamezne regionalne in lokalne
prostorske enote. Takšno stanje potrjuje idejo o soobstoju mnogovrstnih prostorskih
identitet družbenih akterjev v postmodernem času. Obenem pomen lokalnega v
globaliziranem svetu ni izginil, »lokalni prostor niti ni bil absorbiran v regionalno ali
nacionalno celoto« (Lefebvre v Richardson in Jensen 2003: 11). Lokalne in regionalne
prostorske enote med seboj niso izolirane in ostro zamejene, ampak so zaradi
medsebojnih relacij in povezav z nacionalnim in nadnacionalnim prostorom pomemben
dejavnik družbenega delovanja posameznika oziroma lokalne, regionalne ali nacionalne
skupnosti.
Soobstoj različnih prostorskih identitet ne pomeni tudi enakega vrednotenja različnih
delov prostora ali kot opozarja Strassoldo (1992: 35), je moč navezanosti na različne
prostorske enote med posamezniki (nacionalne) skupnosti neenakomerno porazdeljena:
navezanost na lokalni prostor je med posamezniki neke skupnosti najvišja, sledi
navezanost na nacionalni prostor, medtem ko je delež posameznikov, ki se v prvi vrsti
čutijo najbolj navezane na regionalni in evropski prostor, izrazito manjši. Takšno trditev
potrjujejo tudi rezultati norveškega dela Evropske raziskave vrednot (World Value
Survey), izvedene v letih 1982, 1990 in 1996 (glej Tabelo 2.4.4).
Tabela 2.4.4: Razlike v navezanosti na lokalni, regionalni, nacionalni ali nadnacionalni prostor (Vprašanje: »Na katero geografsko enoto ste najbolj navezani v prvi vrsti?« - v: World Value Survey 1982, 1990, 1996).
Prostorska navezanost (v %) 1982 1990 1996 Mesto/vas 63 69 56 Regija 14 13 18 Država 19 14 20 Evropa 2 1 3 N 1033 1225 1121
Vir: Prirejeno po World Value Survey (2006).
Medtem ko je iz prej omenjene raziskave (ISSP) mogoče razbrati močno navezanost na
nacionalni, regionalni in lokalni prostor, kjer se je z vprašanji merilo moč navezanosti na
posamezno prostorsko enoto, pa je v Evropski raziskavi vrednot, glede na drugačno
29
oblikovano zastavljeno vprašanje (»Na katero geografsko enoto ste najbolj navezani v
prvi vrsti?«), zaslediti tudi drugačne rezultate: največ anketiranih je v letih 1982, 1990 in
1996 izrazilo navezanost na lokalni prostor, sledita nižja, a podobna odstotka navezanosti
na nacionalni in regionalni prostor, medtem ko je posameznikov, ki so v prvi vrsti najbolj
navezani na nadnacionalni (evropski) prostor, malo. Relativno stabilna porazdelitev
navezanosti na posamezno prostorsko enoto v 1982., 1990. in 1996. letu nakazuje k
podobnemu vrednotenju nacionalnega, regionalnega in lokalnega prostora na Norveškem
v sedanjem času.
30
3. KONSTRUKCIJA NACIONALNEGA PROSTORA PREKO USTALJENIH IN NOVONASTALIH DRUŽBENIH PRAKS IN IDEOLOGIJ
Posameznik je pri procesu pripisovanja pomenov fizičnemu prostoru izpostavljen
vplivom kulturne prezentacije prostora, medtem ko so njegove prostorske prakse
simultano omogočene ali omejene z dejanskimi lastnostmi fizičnega prostora. Kulturna
prezentacija prostora pomembno vpliva na delovanje družbenih akterjev in predstavlja
regulativen mehanizem pri posameznikovi selekciji primernih in zaželenih družbenih
aktivnosti (glej Richardson in Jensen 2003: 12).
Prostorski pomeni se oblikujejo v procesu kreiranja družbenih predstav o fizičnem
prostoru, ki vsebujejo mnogo stereotipov in simplifikacij – skupek vseh ustvarjenih
predstav dejanski prostor oblikuje v mitičnega (Shields v Richardson in Jensen 2003: 15).
Nacionalni prostor se kot nosilec skupne identitete naroda oblikuje v družbeni predstavi
nacionalne skupnosti, ustvarjeni v procesih družbene komunikacije. Posameznik ali
celotna skupnost ustvarjeno predstavo nacionalnega prostora sprejemata preko procesov
socializacije in ponotranjenja splošno uveljavljenih vrednot.
3.1 Prevzemanje splošno uveljavljenih vrednot v obdobju
socializacije
Zgodnji socializacijski procesi vplivajo na izoblikovanje posameznikove osebnostne
strukture. Zaradi nenehne izpostavljenosti določenim družbenim impulzom je artikulacija
sprememb v vrednotah odraslega človeka toliko kompleksnejša. Obvezno osnovnošolsko
izobraževanje in monopol državnih izobraževalnih institucij nad prenosom znanja
mladim generacijam omogoča množično prenašanje določenih vrednot dominantne
družbe.
31
Gellner (Gellner v Aase 2005: 21) podobno ugotavlja, da se prenos nacionalnih vrednot v
moderni družbi ohranja predvsem preko univerzalnega sistema izobraževanja. V norveški
družbi se npr. vrednota preživljanja posameznikovega (prostega) časa v naravnem okolju
začne poudarjati že v obdobju zgodnjega izobraževanja.
Zadnja desetletja se v norveškem nacionalnem učnem sistemu vedno bolj uveljavlja
model izobraževanja, ki podpira tradicijo aktivnega življenja v naravnem okolju.
Ustanove, zadolžene za predšolsko vzgojo otrok, omogočajo, neodvisno od vremenskih
razmer, preživljanje večine otrokovega časa v naravi. Množična razširitev otroških vrtcev
v naravi – naturbarnehager, je sprožila nekaj skeptičnih odzivov norveške javnosti. Ti so
privedli do oblikovanja splošnih uradno sprejetih smernic, po katerih naj bi se ravnali
otroški vrtci v naravi in postali bolj podobni splošnim otroškim vrtcem v državi. Vendar
javni skepticizem ni bistveno vplival na delovanje otroških vrtcev v naravi, saj so starši
otrok, ki obiskujejo omenjene ustanove, motivirani na podlagi družbenega sistema
vrednot. Otroški vrtci v naravi učijo spoštljivega odnosa do narave ter otroku omogočajo
spoznati pozitivne vplive naravnega okolja na človekovo počutje. Starši, ki se odločajo za
obliko vrtcev v naravi, po večini pripadajo urbanemu višjemu ali srednjemu sloju, so
visoko izobraženi in imajo visok osebni dohodek (glej Aase 2005: 23–25).
Konstanten stik z naravo se v izobraževalni praksi uveljavlja tudi s poučevanjem otrok v
naravnem okolju. Večina osnovnih šol na Norveškem izbere en dan v tednu za
poučevanje otrok v bližnjem gozdu ali na bližnjem otoku oziroma si izbere določen
prostor v naravi za poučevanje različnih učnih predmetov. Takšen prostor postane
»domače okolje«, kjer se izvaja specifičen učni predmet in prostor, kamor se učenci
vračajo preko celotnega šolskega leta (glej Hansen 2005: 184).
Poleg institucionaliziranega načina prenašanja vrednot preko omejenega izbora učnega
gradiva pripomore k razvoju otrokovega zaznavanja okolja, v katerem prebiva tudi
otroška literatura, saj le-ta »posamezniku preko procesa branja in opazovanja slikovnih
podob omogoča oblikovanje lastne predstave o zunanjem svetu« (Tolfsby 1998: 2).
32
V obdobju zgodnjega otroštva prvi stik večine norveških otrok z otroško literaturo
predstavljajo ljudske pripovedke, zbrane v pisani in ilustrirani obliki. Show (1994: 7)
meni, da so norveške ljudske pripovedke ključni element predstavljanja kulture naroda,
saj izražajo pravi norveški karakter in v svojem romantičnem opisovanju majhnih ter
izoliranih ruralnih skupnosti, obdanih z gozdovi in visokim gorovjem, odsevajo
človekovo neodvisnost in samozaupanje.
Norveške ljudske pripovedke se delijo v dve skupini: v bajkah je prostor dogajanja
izrazito domišljijski, medtem ko se sage4 nanašajo na specifičen geografski prostor ali
resnične zgodbe literarnih likov (Beyer 1970: 72–75). Še več lokalnih specifičnosti je
mogoče najti v legendah, ki skušajo bralcu podati razlago nenavadnih in osupljivih
geografskih pojavov v pokrajini, ki se nahajajo na točno določenih lokacijah v realnosti
obstoječega prostora.
Literarni prostor je v norveških ljudskih pripovedkah prikazan kot tipična norveška
pokrajina, obdana z visokim gorovjem, z gozdom posejanimi hribi in fjordi (glej Sliko
3.1.5), ki v sagah ali legendah ponavadi predstavlja Vzhodno regijo države. Mestno
okolje ima postranski pomen, omenjeno je le kot prehodni prostor ali prostor, kjer se
literarni junaki zadržujejo le kratek čas. Glavni junaki pripovedk izhajajo iz ruralnega
okolja ter gojijo močno simpatijo do revnih in preprostih ljudi (glej Tønnesen 2005: 80).
Slika 3.1.5: Ilustraciji tipičnega literarnega prostora v norveških pripovedkah.
Vir: Lunde-Larsen 1999: 48.
4 Saga predstavlja skandinavski ep v prozi, je pripoved o junaških dejanjih in doživljanjih.
33
Načelo preprostosti se odraža tudi v domišljijskem liku norveškega kralja, katerega vrlini
sta preudarnost in stvarnost, njegova palača pa je opisana kot tipično norveško kmečko
poslopje, ki se nahaja v visokogorskih predelih dežele. »Pripovedke vedno podcenjujejo
kralja, le-ta je pogosto upodobljen kot rejen in živahen kmetovalec, s katerim si
pripadnik kmetstva deli povsem enakovreden položaj« (Show 1994: 7–8).
Ostali karakterji v pripovedkah, ki ne pripadajo kmetstvu, ampak višjemu sloju (npr.
državni uradniki in duhovniki), so opisani v izrazito ironičnem in šaljivem jeziku. Poleg
pozitivnih likov se v pripovedih pojavljajo tudi negativne podobe – t. i. troli ali ogromne
pošasti, katerih osnovna oblika je izvzeta iz naravnega okolja: »oblikovani so kot
velikani, ki spominjajo na visoko goro ali s snegom prekrito drevo« (Tønnesen 2005: 80).
Troli predstavljajo temačne sile divje in veličastne norveške pokrajine, prebivajo v
norveških gozdovih, jezerih in globočinah norveškega morja, se okorno premikajo med
gorskimi grebeni, v podeželske skupnosti prinašajo zlo in se bojujejo z revnimi
podeželskimi junaki (Ketilsson 1994: 5–8).
Čeprav sodobna norveška literatura, namenjena otrokom in mladostnikom, ne sloni več
na ljudskih pripovedkah, ampak se ukvarja s pojavi in problemi moderne družbe, pa je
med mlajšimi bralci še vedno mogoče zaznati interes po starodavnih pripovedih, ki se
opremljene z novimi in modernejšimi ilustracijami konstantno pojavljajo v novih knjižnih
izdajah (glej Birkeland 1998: 10–24).
Bralna kultura otrok je pod močnim vplivom vzgojno-izobraževalnega sistema, ki želi
mladim generacijam predstaviti kulturo in zgodovino lastnega naroda, le-ta se v idealno
romantični obliki predstavlja prav v ljudskih bajkah, sagah in legendah.
3.2 Nacionalni simbolizem
Posamezniki svojo nacionalno pripadnost istovetijo z določenimi simboli, ki jih bodo kot
pripadniki iste nacionalne skupnosti kot take tudi prepoznali. Simboli, razumljeni le v
34
določenem družbenem kontekstu, omogočajo razumevanje in organiziranje družbenega
prostora pripadnikov določene družbene skupnosti. Vloga nacionalnih simbolov je
predvsem v emocionalni in relativno nedefinirani obliki izražanja pomena, ki ga
pripadniki določenega naroda pripisujejo lastnemu narodu in teritoriju, na katerem
prebivajo (Ortner v AAgedal 2001: 3). Neuradni simboli so za razliko od uradnih
simbolov (nacionalna himna, zastava ipd.) predvsem latentne narave in se izražajo preko
tipičnih (stereotipnih) lastnosti določenega naroda, lahko imajo v vsakdanjem življenju
posameznika večjo uporabnost ali pomensko vrednost.
Angell (Angell v Aagedal 2001: 7) meni, da norveški narod v primerjavi z drugimi
zahodnimi in skandinavskimi narodi goji tesnejšo povezanost med uradnimi nacionalnimi
simboli ter simboli, katere večina pojmuje kot najpomembnejše simbole lastnega naroda.
V raziskavi o uporabi nacionalnih simbolov na Norveškem, Danskem in Švedskem
(National symbols and rituals in Norway, Denmark and Sweden), izvedeni v letu 1998, se
pri izbiranju nacionalnih simbolov, ki po mnenju anketiranih v največji meri predstavljajo
posamezno državo, državni športni dosežki ter naravna pokrajina izločita kot dva izmed
najpomembnejših simbolov v vseh treh skandinavskih državah. V norveškem delu
raziskave se kot prvi najpomembnejši državni simbol izloči norveški Storting oziroma
parlament (glej Tabelo 3.2.5).
Tabela 3.2.5: Izbrani najpomembnejši nacionalni simboli Norveške, Danske in Švedske (Vprašanje: »Omenili bomo nekaj nacionalnih simbolov. Če bi izbrali le enega izmed njih, kateri simbol bi v največji meri predstavljal vašo državo?« – v: National symbols and rituals in Norway, Sweden and Denmark«, Olaf Aagedal, 1998).
Izbrani nacionalni simboli (v %) Norveška Švedska Danska Parlament 38 11 10 Naravna pokrajina 25 27 23 Športni dosežki 20 23 26 Cerkev 5 10 8 Država blaginje 4 9 11 Industrija ali tehnologija 1 11 3 N 1018 1000 1009
Vir: Aagedal 2001: 15.
35
Iz omenjene raziskave je mogoče razbrati tudi pozitiven in emocionalen odnos norveških
državljanov do uradnih simbolov. Uporaba državne zastave je veliko bolj verjetna med
prebivalci Danske in Norveške – državno zastavo večina Norvežanov (82 %) izobesi na
dan državnosti 17. maja. Nacionalna himna pri večini pripadnikov skandinavskih držav
izzove močne emocije in občutke ganjenosti – nacionalna himna pri treh četrtinah
norveških državljanov vedno, včasih ali ob določenih priložnostih povzroči občutke
ganjenosti in narodne pripadnosti (glej Aagedal 2001: 10–15).
Eriksen (1993: 21) nacionalno himno Norveške Ja, vi elsker dette landet (Da, mi ljubimo
to deželo) uporablja kot eno izmed razlag neugodnega počutja pripadnika norveške
družbe v mestnem okolju in njegovega ideala o življenju v majhni rdeči hiši na podeželju.
Eriksen verz nacionalne himne: »Hytter og hus, men ingen borge« – »Koče in hiše, nič
gradov«, interpretira kot izraz tendence norveškega naroda k vrednotenju urbanega
načina življenja skozi standarde, katerih izvor je v podeželskem okolju. Če mestno okolje
ne zadovoljuje človekovih potreb na enak način, kot jih je v preteklosti zadovoljevala
ruralna naselbina, potem v takšnem mestu izpolnjeno življenje človeka ni mogoče.
Lauglo (1995: 262) nacionalno himno Bjørnstjerne Bjørnsona opisuje kot izrazito
enostransko usmerjeno – v njej prevladujejo populistične podobe: divja in skalnata obala,
ki se visoko dviga nad morsko gladino, razkropljena kmečka bivališča, ljubezen do
prednikov ter z antičnimi sagami navdahnjene sanje.
Kot pomembnejši neuradni simbol se na Norveškem pojavlja tudi nacionalni kostum –
bunad. Uporaba tradicionalnega kostuma, ki simbolno predstavlja preteklo zapuščino
norveškega ruralnega prostora, se v sedanjem času presenetljivo povečuje. Čeprav je bil t.
i. bunad prvotno žensko oblačilo kmečkega prebivalstva, ga ima danes v lasti kar ena
tretjina celotne populacije. Nošenje nacionalnega oblačila na različnih komercialnih in
formalnih dogodkih nakazuje na slovesno izražanje nacionalne pripadnosti; njegova
množična uporaba pri proslavljanju norveškega dneva državnosti izraža posameznikovo
navezanost na določeno regijo v državi oziroma njegovo regionalno prostorsko identiteto.
36
Norveška nacionalna identiteta se je izoblikovala ob čaščenju in spoštovanju narave ter
njene neokrnjene pokrajine. Podoba gora in človeka, ki se vzpenja nanje, je prepletena z
zgodovinskimi konstrukti in mitičnimi ideologijami, je ilustracija svobodnega in
neodvisnega norveškega duha. Lik nacionalnih junakov, ki so osvajali gorske vrhove,
predstavlja fikcijski izraz družbenih idealov ali sprejetih norm določenega časa. »Ker so
nacionalni simboli večni in ne sovpadajo z zgodovinskim okvirjem razvoja družbe, je
simbol pohodnika in hribolazca lahko utelešenje sanj nekega naroda« (Rattsø 1984: 6). S
povečevanjem stopnje kompleksnosti in urbanosti družbe, simbol narave oziroma gora
postaja zagotovilo varnosti in ohranjanja preteklih družbenih vrednot.
3.3 Upodabljanje prostora v literarni, slikarski in filmski
umetnosti
Družbena vloga umetnosti je lahko neposredno ali posredno povezana z oblikovanjem
nacionalne identitete oziroma predstavljanjem določene podobe nacionalne krajine.
Nemalokrat se skozi umetniško ustvarjanje izoblikujejo specifične podobe, ki vsebujejo
zavestno izbrane prostorske dele ali prvine in jih kot idealne predstavnike celotnega
nacionalnega teritorija napolnijo s simbolnimi pomeni. V norveškem umetniškem
ustvarjanju je mogoče zaznati ustvarjalčevo nagibanje k upodabljanju ali uporabljanju
motivov določenih delov in krajinskih elementov prostora, tako v literarni, slikarski ali
filmski umetnosti.
• LITERARNA UMETNOST
V obdobju zgodnje norveške književnosti so spodbude k literarnemu ustvarjanju
prihajale iz izkušenj pripovednika z lastno deželo: z vsakodnevnim bojem z naravnimi
prostorskimi ovirami in premagovanjem velikih prostorskih razdalj. Vir ustvarjalčeve
inspiracije so predstavljali predvsem norveško morje ter visokogorska in gozdnata
pokrajina (Beyer 1970: 1–5).
37
Gore simbolizirajo vrednoti svobode in čistosti (Lyngstad 1983: 162), obenem pa lahko
zaradi omejene dostopnosti izoliran gorski svet izzove človekovo hrepenenje po
oddaljenih krajih. Hrepenenje je ponavadi usmerjeno k spoznavanju obmorske pokrajine.
Motiv morja se pogosto podobno enači z vrednotami osvobojenosti in čistosti – v
Bjørnsonovih pripovedih s človekovim hrepenenjem po neskončnosti. Morje se v
nekaterih pripovedih pojavlja tudi kot strašen demon z mističnimi in destruktivnimi
silami narave – v Dunnovem opisovanju viharja je mogoče zaznati občutek usodnosti
morskih globin.
Gorsko okolje ponavadi uteleša izredno sterilen in relativno neemocionalen prostor,
nasprotno so gozdovi označeni kot prostor mističnega. V skrivnostnem okolju gozdov
pesnik lahko razmišlja o svojih skritih strahovih in ljubezenskih problematikah, saj ga
takšno okolje pomirja, vendar včasih tudi ustrahuje (glej Beyer 1970: 9).
V obdobju nacionalnega prebujanja je bil ruralni prostor v norveški književnosti
upodobljen kot neomadeževan in rajski, katerega je moral neimenovani junak, ponavadi
proti lastni volji, zapustiti. Zaradi tesne povezanosti s svojim domačim okoljem, si je
glavni junak le-tega v svoji domišljiji idealiziral in ga ne glede na realne družbeno-
zgodovinske spremembe dojemal kot nekaj statičnega in nesprejemljivega (Hoem 1996:
25–30).
Tesna navezanost na lokalni prostor je še posebej izrazita v književnosti nove norveščine.
Domače ruralno okolje je upodobljeno kot prostor, kjer so izpolnjene človekove želje po
miru in tišini, odprtem naravnem prostoru in socialni povezanosti lokalnega prebivalstva
(Stegane 1996: 36). Poezija nove norveščine je prepletena z nacionalnim romanticizmom
in opisovanjem norveške naravne pokrajine:
38
»Gamle Noreg, nørdst i grendom,
er vårt eige ætterland.
Der er hav som heilt åt endom,
leikar um den lange strand.
Der er viker, votn og oyar,
tusund fjorda rog tusund fjell,
snøyor der sjeldan snjoen tøyer,
dalar der fossen diger fell«
(Aasen v Hoem 1996: 31).
Stara Norveška, na oddaljenem Severu,
predstavlja zemljo naših prednikov.
Obdana je z večnim oceanom.
Tukaj so zalivi, jezera in otoki,
tisoče fjordov in na tisoče gora,
prekritih s snegom, ki se le redko topi,
doline z deročimi slapovi.
Podobno se tudi pesniki, ustvarjajoči v norveškem knjižnem jeziku, ne morejo izogniti
romantičnemu opisovanju norveške pokrajine. Tudi Henrik Ibsen v svoji dramatični
poeziji satirično obliko izražanja združuje z nacionalnim romanticizmom: pesmi na
duhovit način opisujejo pomanjkljivosti norveškega nacionalnega karakterja in obenem
norveški pokrajini pripisujejo romantično auro (glej Lyngsatd 1983: 42).
Spremenjena družbena situacija, ki se je izražala v pospešenih procesih modernizacije in
urbanizacije, povzroči radikalno spremembo v literarnem pojmovanju norveškega
podeželja: ruralna naselja so označena kot omejujoča, ruralni prebivalec pa kot njihov
ujetnik. Moderna literarna dela pogosto opisujejo neugodje in notranji nemir
posameznika v domačem okolju ter željo po njegovi zapustitvi in raziskovanju novega
sveta (glej Hoem 1996: 32–34).
Družbene spremembe izzovejo tudi negativne reakcije literarnih ustvarjalcev, le-ti se
skušajo oprijeti vseh mitoloških totalnosti določenega prostora in mu vliti duh preteklosti
in nostalgije. Beyer (1970: 275–277) ugotavlja, da večina Hamsunovih novel 20. stoletja
opisuje sodobno, z modernizacijo prepleteno življenje, kljub temu pa je v literarnem
prostoru še vedno mogoče zaznati prisotnost predmodernega časa.
V današnjem času je med norveškimi bralci še vedno prisoten interes po prebiranju
tradicionalne norveške literature, ki v izrazito romantičnem jeziku opisuje naravo in
39
življenje v ruralnih skupnostih – v raziskavi o bralskih preferencah se na lestvici prvih
petih najljubših avtorjev pojavita tudi Knut Hamsun in Henrik Ibsen5 (glej Hagen 1996:
133).
• SLIKARSKA UMETNOST
Podobno kot se je nagibanje k opisovanju naravnega in ruralnega okolja odražalo v
norveškem pripovedništvu in liriki 19. stoletja, je tudi v slikarstvu norveških umetnikov
zaznati inspiracijo po upodabljanju motivov narave in preprostega življenja podeželskih
skupnosti. Znameniti norveški umetniki, katerih dela nosijo mednarodno prepoznavnost,
so pri svojem umetniškem ustvarjanju našli inspiracijo v norveški naravni pokrajini in
tako pripomogli k ohranjanju naturalističnih elementov norveške kulture.
Motiv umetniške slike Skrik (Krik) (glej Sliko 3.3.6), ki se danes pojavlja kot
mednarodno uveljavljena »blagovna znamka« norveškega umetnika Edvarda Muncha in
glavna ikona norveške slikarske umetnosti, izraža emocionalen dogodek upodobljenega
lika v naravi: ozadje predstavlja tipično norveško obmorsko pokrajino, ki se razprostira
vzdolž fjorda. Navdih za nastanek omenjene slike Edvard Munch opisuje kot nenaden
občutek prevzetosti ob sončnem zahodu med sprehodom ob obali (glej Bryne 2004: 8).
Slika 3.3.6: Edvard Munch: Skrik (Krik), 1893.
Vir: Bryne 2004: 8.
K ohranjanju nacionalnega romanticizma v slikarski umetnosti na Norveškem so
prispevali številni umetniki, poleg Edvarda Muncha, v krogu pomembnejših in 5 V raziskavi Scan Fact, izvedeni leta 1995, se na lestvici najljubših norveških literarnih ustvarjalcev pojavita tudi, na prvem mestu Knut Hamsun (7,4 %) in na petem mestu Henrik Ibsen (4,4 %).
40
mednarodno uveljavljenih slikarjev tudi Hans Gude in Adolph Tideman, Peder Balke,
katerega glavni slikarski motivi so severni sij, gorovja, slapovi in fjordi severne norveške
pokrajine; Harald Sohlberg, ki upodablja predvsem zimske motive gorskega okolja, ter
Johan Christian Dahl, katerega slikarske umetnije prikazujejo norveško visokogorje,
fjorde, ozke globeli zahodne obale in odprte doline vzhodne pokrajine ter predele
nekaterih norveških mest (glej Sliko 3.3.7).
Slika 3.3.7: Najpogosteje uporabljeni motivi pri slikanju norveške pokrajine v času prebujanja naroda in širjenja nacionalnega romanticizma.
Hans Gude in Adolph Tideman: Brudeferden (Poročno slavje), 1848
Peder Balke: Nordkapp, 1832
Harald Sohlberg: Vinternatt i fjellene (Zimska noč v gorah), 1918
Johan C. Dahl: Stugunøset på Filefjell (Vrh Stugunøset v gorovju Filefjell), 1851
Vir: Bryne 2004: 47, 69, 22, 53.
V sodobnejši umetnosti je mogoče opaziti renesanso umetniškega ustvarjanja nekaterih
umetnikov, ki z nostalgičnimi motivi ponovno odkrivajo svoje tradicionalne korenine v
ruralnem okolju in z revitalizacijo tradicionalnosti ustvarjajo mehanizme obrambe proti
sodobni, z urbanimi motivi prepleteni umetnosti (glej Selbyg 1986: 146).
41
• FILMSKA UMETNOST
Mejnik zgodnje norveške filmske umetnosti je s svojem prvim filmom z naslovom Fante
Anne – Cigančica Ana (1920) postavil režiser Rasmus Breistein, v katerem se kot ozadje
filmske zgodbe pojavlja naravno okolje režiserjevega domačega kraja, tj. visokogorje in
s fjordi zaznamovana pokrajina (Cowie 2005: 8). Cowie (1992: 87) vzrok množične
popularnosti prvega Breisteinovega filma pripiše njegovi sposobnosti ustvarjanja
romantične podobe norveške pokrajine, po kateri je hrepenel z rutino preobremenjen
delavski sloj v urbanih predelih države.
Kronološka tabela najbolj gledanih in mednarodno odmevnih filmov na Norveškem med
leti 1920 in 2005 ter analiza glavnega prizorišča filmske zgodbe prikazujeta nadaljevanje
uporabe norveške naravne pokrajine pri konstruiranju ozadja filmske zgodbe (glej Tabelo
3.3.6). Izmed 66-ih analiziranih najbolj popularnih norveških filmov v obdobju
devetdesetih let se v 32-ih filmih kot osrednji prostor filmske zgodbe pojavlja urbano
okolje, predvsem urbani predeli glavnega mesta Oslo in glavnega mesta Zahodne regije
Norveške, mesta Bergen. V 20-ih filmih osrednji filmski prostor predstavlja naravna
pokrajina (gorska in obmorska pokrajina), v 12-ih filmih pa podeželje ali manjše ribiško
naselje. Uporaba urbanega okolja kot prizorišča filmske zgodbe se začne že v letih
zgodnje norveške filmske umetnosti in se močno poveča v sedemdesetih letih prejšnjega
stoletja – v obdobju novih družbenih problematik: delavskih stavk, mladostniških uporov,
spolnega nasilja ipd., ki idealno sovpadajo s stereotipno podobo mestnega okolja in so
kot take prenesene tudi na filmsko platno (takšne tematike so prikazane v filmih Streik
(Stavka), At dere tør! (Prenehajte!), Hard asfalt (Trden asfalt), Mors hus (Materina
hiša), X). Sodobnejši filmi se ukvarjajo predvsem s psihološkimi težavami posameznika,
ki se sooča z modernim načinom življenja in z življenjem novih imigrantskih skupnosti v
urbanem okolju (v filmih Schapaaa, Tyven, Tyven (Dvajset, dvajset), Uno). Filmi, katerih
glavno prizorišče filmske zgodbe se navezuje na naravno pokrajino, predvsem
visokogorska območja, se pogostokrat ukvarjajo s preživetjem posameznika v nevarnem
(gorskem) svetu in njegovimi boji z nepredvidljivo naravo (v filmih Ni liv (Novo
življenje), An-Magritt) ali pa je idilični ruralni prostor uporabljen kot prizorišče filmskih
zgodb, ki se nostalgično ozirajo nazaj na predindustrijsko družbeno ureditev in preprosto
42
življenje v odmaknjenih ruralnih skupnostih (v filmih Trollsyn (Trolovo oko), Pakten
(Pakt), Kristin Lavransdatter).
Tabela 3.3.6: Tip prostora (urbani/ruralni prostor ali naravna pokrajina), uporabljenega kot glavnega prizorišča filmske zgodbe v priljubljenih norveških filmih v časovnem obdobju od leta 1920 do leta 2005.
Leto Naslov filma Režiser Glavno prizorišče filmske zgodbe 1920 Fante Anne (Cigančica Ana) Breistein Gorovje, fjord 1922 Troll elgen (Čarobni škrat) Schwenzen Podeželje
1927 Madame besøker Oslo (Gospa obišče Oslo) Ibsen Oslo – urbano okolje
1930 Kristine Valdres-datter (Hči Kristine Valdres) Breistein Naravna pokrajina
1931 Den store barnedåpen (Veliki krst) Ibsen Tovarna v mestni četrti 1932 Fante gutten (Romski fantje) Sinding Kmetija – podeželje
1937 To levende og en død (Dva živa in en mrtev) Ibsen Oslo – urbano okolje
1937 Fant (Potepuh) Solbakken Ribiška lokalna skupnost 1939 Grygr i Norden (Odrasti na Severu) Dalgard Delavska mestna četrt 1939 De vergeløsse (Nezaščiteni) Sinding Kmetija – podeželje 1939 Gjest Baardsen (Gost Baardsen) Ibsen Ulice mesta Bergen in gorska pokrajina 1946 Vi vil leve (Mi hočemo živeti) Randall Gorska pokrajina 1949 Gateguter (Poulična mladina) Skouen Oslo – urbano okolje 1957 Ni liv (Novo življenje) Skouen Gorska pokrajina 1969 An-Magritt Skouen Gorska pokrajina 1973 Anton Blom Podeželje 1974 Mors hus (Materina hiša) Blom Oslo – urbano okolje 1975 Streik (Stavka) Tuhus Tovarna v mestni četrti 1976 Oss (Mi) Mikkelsen Urbano okolje 1979 Konprisen (Princesa) Hansen Urbano okolje 1980 At dere tør! (Prenehajte!) Glomm Urbano okolje 1981 Løperjentene (Škofove deklice) Løkkeberg Bergen – urbano okolje 1982 Krypskyttere (Divji lovci) Nicolayssen Podeželje 1985 Galskap (Norost) Skagen Oslo – urbano okolje 1985 Øye for øye (Pokrajina v belem) Lepre Drammen – urbano okolje 1985 Havlandet (Severne luči) Glomm Severna Norveška – naravno okolje 1986 Hard asfalt (Trden asfalt) Skagen Oslo – urbano okolje 1986 X Einarson Oslo – urbano okolje 1987 Veiviseren (Vodič) Gaup Naravna pokrajina severne Norveške 1989 Karachi Einarson Oslo – urbano okolje 1990 Døden på Oslo S (Smrt v centru Osla) Isaksen Oslo – urbano okolje
1991 Frida – med hjertet i hånden (Frida – s srcem v dlani) Nesheim Oslo – urbano okolje
1993 Stella Polaris Jensen Ribiška vas – Finmark 1993 Telegrafisten (Telefonist) Gustavson Nordland, Lofoten – obmorski predeli 1994 Trollsyn (Trolovo oko) Solum Podeželje 1995 Pakten (Pakt) Risan Gorska pokrajina
43
Leto Naslov filma Režiser Glavno prizorišče filmske zgodbe 1995 Kristin Lavransdatter Ullmann Naravna pokrajina 1995 Eggs (Jajca) Hamer Periferna norveška pokrajina 1995 Pan (Dve zeleni peresi) Carlsen Gozdnata in obmorska pokrajina 1995 Kjærlighetens kjøtere (Ljubičin cucek) Kelvin Spitzbergen – gorska pokrajina 1996 Hustrer (Žene) Breien Oslo – urbano okolje 1997 Insomnia (Nespečnost) Skjoldbjærg Trømso – urbano okolje 1997 Budbringeren (Odvečna pošta) Sletaune Oslo – urbano okolje 1997 Brendt av frost (Ožgan od zmrzali) Jensen Finmark – naravna pokrajina
1998 Bare skyer beveger stjernene (Samo oblaki premikajo zvezde) Lian Bergen – urbano okolje
1998 Schpaaa Poppe Oslo – urbano okolje 1999 Absolutt blåmandag (Absolutni maček) Næss Oslo – urbano okolje 1999 Suffløsen (Šepetalec) Heier Urbano okolje 2000 Når mørket er forbi (Ko preide tema) Jensen Trømso – okolica, ribiška vas
2000 Når nettene blir lange (Ko noči postanejo daljše) Hoel Gorska pokrajina
2001 Tyven, Tyven (Dvajset, dvajset) Diesen Naravna pokrajina 2001 Øyenstikker (Kačji pastir) Holst Podeželje 2002 Jeg er Dina (Jaz sem Dina) Bornedal Fjord 2002 Himmelfall (Padajoče nebo) Vikene Oslo – urbano okolje 2003 Villmark (Divjina) Øie Oslo – jezero, gozdovi 2003 Bazo Petterson Finland – naravno okolje 2003 Buddy (Kolega) Tyldum Oslo – urbano okolje 2003 United (Združeni) Martens Urbano okolje 2003 Ulvesommer (Volčje poletje) Norlund Gorovje, gozd 2003 Jonny Vang Lien Naravna pokrajina osrednje Norveške 2004 Bare Bea (Samo Bea) Næss Oslo – urbano okolje 2004 Hawai, Oslo Poppe Oslo – urbano okolje 2004 Uno Hennie Oslo – urbano okolje 2005 Vinterkyss (Zimski poljub) Johnsen Podeželje 2005 37 1/2 Idsøe Urbano okolje 2005 En folkefiende (Narodni sovražnik) Skjoldbjærg Bergen – okolica, obmorska pokrajina
Viri: Prirejeno po Cowie 2005: 8–25, 1992: 77–83.
Idilična naravna pokrajina predstavlja prizorišče sodobne filmske umetnosti le v žanrih
kot sta drama in zgodovinski film, življenje v urbanih predelih pa je glavni vir inspiracije
postmoderne norveške filmske umetnosti (glej Cowie 2005: 7).
Poseben žanr filmske umetnosti, pri katerem je predstavljanje Norveške in njenih
pokrajinskih značilnosti glavno vodilo filmskega ustvarjanja, so t. i. turistični filmi. Pojav
prvih turističnih filmov sovpada z nenadnim razvojem turizma v državi v času po drugi
44
svetovni vojni. Turistični filmi dvajsetih let prejšnjega stoletja so prikazovali enako
podobo norveškega prostora, kot je bila ustvarjena v standardnih turističnih repertoarjih
takratnega časa. Norveška je bila predstavljena kot turistična destinacija, ki ponuja
dramatično obmorsko panoramo, ki se razprostira vse do skrajnega severa države, kjer se
turistični obiskovalec lahko sreča z »eksotično« izvorno manjšino Samijev6 in njihovimi
čredami severnih jelenov ter doseže skrajno severno točko »mističnega« Nordkappa (glej
Sørenssen 1999: 104–105).
Prvi turistični (potovalni) filmi so bili predvsem zametek prvim dokumentarnim filmom,
ki so vsebovali tendence po oglaševanju. Oglaševalski posnetki so bili v takratnem času
označeni ali kot dokumentarni filmi ali pa kot »filmi o naravi«, saj je oglaševalec pri
nastajanju t. i. izobraževalnega filma s prikritim oglaševanjem sodeloval kot glavni
sponzor filmske oziroma oglaševalske produkcije (glej Sørenssen 1999: 107).
V času zgodnjega oglaševanja se množično predvajajo »filmi o naravi«, ki oglašujejo
tobačne izdelke. Eden takšnih oglasov je primer posnetka sodobnega Peer Gynta,
literarnega lika Ibsenove drame, v gorovju Jotunheimen v severnem predelu Norveške:
Besseggen je dramatičrn gorski greben, ki povezuje gorovje Jutenheimen in na Norveškem dobro
poznan preko književnega dela Peer Gynt norveškega dramatika Henrika Ibsena, v katerem se glavni
lik ponaša z junaškim dejanjem prečkanja gorskega grebena na hrbtu divjega severnega jelena. Z
referenco na klasični lik Ibsenovega Peer Gynta je posnet tobačni oglas, kjer kot glavni lik nastopa
sodobni Peer Gynt, ki opremljen s sončnimi očali in cigareto v ustih prečka gorski prelaz na motorju.
S panoramskimi posnetki gorske pokrajine je v oglasu poudarjena dramatičnost, lepota in nevarnost
narave. Tobačni oglas zaključi sklepen prizor moškega in ženske, ki uživata v kajenju in naravni
pokrajini z gorskim prelazom Besseggen v ozadju (Sørenssen 1999: 108).
6 Skupnost Samijev predstavlja največjo izvorno manjšino na Norveškem, ki v tipično razpršenem poselitvenem vzorcu večinoma živi v predelu Finmark – v deželi Sapmi, na skrajnem severu države.
45
3.4 Prispevek javnih prireditev in festivalov k prepoznavnosti
lokalnega in nacionalnega prostora
Javni dogodki, ki se ponavljajo na določenem (istem) prostoru v enakih časovnih
intervalih, bodo po vsej verjetnosti postopoma postali vedno bolj poznani širši množici
prebivalstva in s tem prispevali k večji prepoznavnosti določenega kraja. Vpliv enkratnih
dogodkov na spremembe družbenega zaznavanja določenega prostora je večinoma bolj
nepredvidljiv. Javni dogodek ima lahko na okolje izredno kratkotrajen vpliv ali pa ga
dolgoročno zaznamuje – npr. prispeva k izboljšanju grajenih elementov okolja itd.
(Bohlin v Teigland 1996: 4).
Festivali lahko vplivajo na prepoznavnost (lokalnega) prostora, mu v nekem časovnem
obdobju pridajo oznako večje pomembnosti in edinstvenosti ter izzovejo interes
zanimanja in večjo mero pozornosti širše nacionalne ali mednarodne javnosti. Glavni
skupni značilnosti festivalov sta predvsem ponavljanje le-teh v določenih časovnih
intervalih ter navezanost specifičnega festivala na določen prostor. Vzajemno lahko tudi
nek prostor postane tesno povezan s posameznim festivalom – lokalni dogodki,
osebnosti, miti in pripovedi se ritualizirajo in (ponovno) oživijo v kontekstu festivala.
Zadnje desetletje je na Norveškem mogoče opaziti pojav festivalizacije kulture, tj. trend
množičnega prirejanja različnih lokalnih festivalov, katerih poudarjanje edinstvenosti
lokalnih skupnosti je usmerjeno k ohranjanju in utrjevanju posameznih lokalnih identitet
in artikulaciji kulturnih posebnosti določenega prostora. Selberg (2006: 297–311)
analizira dvoje različnih lokalnih festivalov: festival, imenovan Seljumannmass,
predstavlja revitalizacijo starega cerkvenega praznika na otoku Selja v zahodnem delu
Severnega norveškega morja, medtem ko se Dnevi Finskih priseljencev, katere prireja
skupnost Finskih gozdov ob norveško-švedski meji, umeščajo med relativno novejše
festivale, ki z obujanjem kulturne dediščine finske manjšine prispevajo k ohranjanju
zgodovine, kulture in identitete lokalnega prostora.
46
Otok Selja je zaradi krščanske preteklosti in tradicije romanja na otok v času srednjega
veka danes označen kot sveti prostor. Seljumannmas predstavlja vsakoleten dogodek
ponovnega obujanja množičnega romanja na otok in obiskovanja njegovih svetih krajev.
Omenjen ritual naj bi obiskovalcu omogočal izkusiti preteklost otoške skupnosti in
ponovno izoblikovati prvoten pomen lokalnega prostora.
Glavni namen Festivala finskih priseljencev, katerega prostor dogajanja je močvirnata in
gozdnata ter razpršeno poseljena pokrajina, je obujanje starodavnih običajev in navad
finskih priseljencev oziroma t. i. manjšine Kvenov7. Izviren dogodek festivala predstavlja
deklaracija Republike Finskega gozda, ki območje Finskih gozdov v času festivala
simbolno loči od norveške države, z določitvijo lastnih meja imaginarne republike pa se
manjšina Kvenov v času festivala odcepi od norveške večine. Vsakoletno prirejanje
Festivala Finskih priseljencev vpliva na spremembe v dojemanju finske kulture v
norveški družbi, ki je v preteklosti do manjšine gojila izrazito diskriminatoren odnos –
»nevarne sile« Finskih gozdov postopoma pridobijo na pomenu eksotičnosti in
mističnosti, le-ti privlačita pozornost k nadnaravnosti usmerjenega modernega človeka.
Območji Finskih gozdov in otoka Selja, dojeti kot z mističnimi silami in legendami
napolnjena prostora, v realnosti spadata med periferne predele norveške države, vendar v
času proslavljanja festivala simbolno prevzameta osrednji geografski položaj.
Grunnlovsdag ali dan državnosti na Norveškem formalno predstavlja dogodek
uveljavitve norveške ustave v letu 1814, v vsakdanjem življenju državljanov pa je to
predvsem dan proslavljanja demokracije, medsebojne povezanosti, začetka pomladi in je
dogodek, ki ponuja priložnost javnega izkazovanja nacionalnega ponosa in spoštovanja
norveški tradiciji.
V primerjavi s proslavljanjem dneva državnosti na Danskem in Švedskem, kjer je
participacija na javnih dogodkih izredno nizka (7 % danskih in 5 % švedskih državljanov
7 Manjšina Kvenov naseljuje določen predel območja Finnmark, ki se nahaja na skrajnem severu Norveške. Prvotni pripadniki manjšine so bili finski priseljenci, ki so konec 19. stoletja v ekonomsko razvijajočih se mestih severne Norveške iskali nove zaposlitve in življenjske priložnosti.
47
se vsakoletno udeleži javnih proslav dneva državnosti), se na Norveškem na dan
državnosti odloči v javnih proslavah sodelovati 71 % celotne populacije, oziroma skupaj
z zasebnimi ceremonijami dan državnosti praznuje 94 odstotkov celotnega prebivalstva
(glej Aagedal 2001: 11–12).
Osrednji dogodek dneva državnosti predstavljajo raznolike parade, ki se zvrstijo na
javnih prostorih tako urbanih, predmestnih in ruralnih območjih celotne države in skozi
prazničen, živahen in zabaven način razkrivajo kulturno ozadje, poklic, interese ali
stališča posameznika ali določene skupine. Državljanska parada vključuje različne
poklicne, interesne in podobne skupine ter posamezne odrasle, ki z množično uporabo
nacionalnih kostumov, med seboj razlikujočih glede na posamezne regije, katere
predstavljajo, opozarjajo na lastno navezanost na regionalni prostor.
Oblikovanje skupin, ki sodelujejo v paradah, je podvrženo nekaterim (nenapisanim)
pravilom in omejitvam, ki so bile v preteklosti strogo usmerjene k regionalni ali
nacionalni kulturni homogenosti določene skupine (Blehr 1999: 178). Imigracijske
manjšine in povečana prostorska mobilnost prebivalcev v sodobnem času prispevajo k
heterogenosti skupin, sodelujočih v paradi, kjer se danes člani določene skupine lahko
identificirajo z istim krajem ali regijo ne pa tudi nujno z enako (npr. nacionalno) kulturo.
Gostovanje zimskih olimpijskih iger na Norveškem je bilo v 1994. letu »enkraten
dogodek mednarodne razsežnosti, ki se je odvijal v manjšem mestu Lillehammer v
perifernem predelu države – v regiji, ki si je svojo turistično podobo zgradila na
promociji nordijskega smučanja« (Teigland 1996: 3). Norveška je kot daleč na severu
oddaljena država preko gostovanja zimskih olimpijskih iger in televizijskih prenosov
posameznih dogodkov pridobila pozornost globalnega občinstva in možnost lastne
promocije (Puijk 1999: 124).
Z norveškimi športnimi dosežki, združenimi z umetniškimi prireditvami, naj bi se
Norveška v mednarodnem prostoru predstavila kot moderna država, ki je še vedno
globoko zasidrana v vrednotah narodne tradicije (Klausen 1999: 3–4). Slovesnost ob
48
formalnem začetku olimpijskih iger je izražala homogeno pojmovanje norveške kulture:
različni kulturni dogodki so predstavili prvotno Norveško, kot je bila opredeljena v času
oblikovanja naroda v 19. stoletju. Pri procesu selekcije določenih elementov nacionalne
kulture: običajev, glasbenih instrumentov in ostalih kulturnih artefaktov, ter ignoriranju
modernih vidikov družbe (npr. naftna produkcija), se je preko artističnih predstav
pokazala predvsem ruralna tradicija norveške družbe (glej Puijk 1997: 38–41).
Kulturni program, katerega cilj se je nanašal na izpostavitev Norveške kot pravljične
dežele, je bil oblikovan na podlagi kiča severnih jelenov, nomadskega življenja izvorne
manjšine Samijev, pravljičnih trolov in ljudske magije. Ustvarjena podoba Norveške je
bila izrazito monotona, navezujoča se na koncept Gemeinschafta, podoba norveškega
naroda pa konstruirana iz preprostih posameznikov živečih v tesnem stiku z naravo (Puijk
1999: 105–116). Navezanost naroda na naravo in tradicijo zimskih (smučarskih) športov
je predstavljal tudi logotip olimpijskih iger, le-ta je bil oblikovan na osnovi motiva gorske
konice, ki nakazuje k simbolu olimpijskih krogov.
V času olimpijskih iger v Lillehammerju se je mnogo norveških državljanov (ponovno)
identificiralo z ruralnim okoljem in njegovo tradicionalno kulturo, tako kot je bila
nostalgično razkrita v okviru kulturnih dogodkov športne prireditve.
Ceremonialni dogodki, ki so spremljali formalni začetek olimpijskih iger, so bili med
domačo in tujo populacijo na splošno pozitivno sprejeti. Večina norveških tiskanih
medijev je artistične prireditve opisovala s pridevki: enostavnost, priljubljenost in
izvirnost. Ohranjanje enostavnosti in preprostosti ceremonialnih prireditev je bilo
označeno kot izredno pozitivno v primerjavi s preteklimi kulturnimi prireditvami,
vključenih v organizacijo olimpijskih iger drugih držav (Puijk 1999: 123).
49
4. VPLIV PROSTORSKE ZAZNAVE NA DEJANSKE PROSTORSKE PRAKSE
Vpliv družbenih mehanizmov prenašanja v nacionalnem kontekstu ustvarjenih
prostorskih predstav je omejen z aktivnim delovanjem – selekcioniranjem posredovanih
vsebin, posameznikov ali družbene skupine. Čeprav Low (Low v Richardson in Jensen
2003: 9) meni, da imajo družbeni akterji zaradi političnega vplivanja na zaznavanje
prostora bolj ali manj utrjena stališča o prostorski hierarhizaciji, pa Mlinar (1992: 15)
opozarja, da edinstveni selekcijski kriteriji, ki se razvijejo v povezavi s posameznikovim
fizičnim in družbenim okoljem, omogočajo kontrolo vsakega posameznika nad vplivi iz
zunanjega sveta. Moč kontrole posameznika se odraža v (ne)upoštevanju ponujenih
političnih ali ideoloških konstruktov v vsakdanjem življenju. Preko sprejemanja in
zavračanja določenih elementov nacionalne ideologije bodo posamezniki oblikovali
lastno dojemanje fizičnega prostora, le-to pa se bo odražalo v njihovi dejanski prostorski
organizaciji.
4.1 Navezanost na dom kot bivališče posameznika in nacionalni
teritorij
Posameznik zavzame določen prostor na relativno različne načine – najintimnejša
povezanost in visoko vrednotenje prostora pa se izražata v dojemanju posameznikovega
domačega okolja oziroma njegovega domovanja. Dom predstavlja enega izmed trajnejših
prostorskih fenomenov, posedovati lastno domovanje pa je ena glavnih ambicij
človekovega obstoja. Čeprav je v sodobni družbi opaziti trend opuščanja tradicionalne
oblike družine, pa le-ta družbeni pojav ne vpliva na slabljenje potrebe po domačem
teritoriju. Dom ostaja trajen element v procesu prostorske organizacije družbe (glej
Lawson 2001: 175–178).
»Na Norveškem je vrednota doma, poleg možnosti vzpostavljanja tesnih socialnih stikov
z določenimi posamezniki in neoviranim dostopom do narave, ena izmed dominantnih
50
dimenzij izpolnjenega človekovega življenja« (Caulkins 1998: 19). Marianne Gullestad
(1992: 188) opisuje norveško kulturo kot kulturo, ki sloni na fizični obliki doma. Kultura,
osredotočena na dom, predstavlja vsakodnevno prakso posameznikov z relativno
različnimi življenjskimi stili.
Večino norveških domov prestavljajo ločene enodružinske hiše, le-te so v popolni lasti
tistih, ki tu prebivajo. Najemniška stanovanja so relativno redek pojav, saj v družbi
obstaja ideal o lastnem bivališču, ki odraža človekovi vrednoti neodvisnosti in
samozadostnosti. Podoba idealnega prostora bivanja se kaže v prizadevanju številnih
urbanih prebivalcev, ki z načinom urejanja svojega bivališča in ohranjanjem naravnih
prvin (vrtnarjenje), stremijo k nadaljevanju ruralne oblike življenja v urbanem okolju
(glej Gullestad 1996: 45–47).
Koncept doma se je uveljavil tudi v politični sferi – v 1996. letu se v političnih diskusijah
začne uporabljati metafora »gradnje norveške hiše«, ki simbolizira nov način
predstavljanja demokratične norveške države. V tem kontekstu je družba predstavljana
kot bivališče, kjer je vsakemu posamezniku omogočeno varno bivanje. Podoba trdne hiše
služi kot zagotovilo o varnosti, stabilnosti in povezanosti celotne norveške družbe.
Vrednota o narodni samozadostnosti in neodvisnosti se je izrazila tudi v preteklih
referendumih o priključevanju Norveške Evropski uniji8. »Egalitarni individualizem se je
uveljavil v silnem odporu norveške družbe proti članstvu v Evropski skupnosti« (Eriksen
1993: 22). Egalitarni individualizem v tem kontekstu ne pomeni družbene osamitve –
Mlinar (1992: 17) opozarja, da se merilo individualnosti ne enači z družbeno izolacijo,
ampak se koncept individualnosti navezuje na procese družbene selekcije. Povišana
stopnja selekcije ne izključuje, temveč selekcija kot merilo individualnosti soobstaja
znotraj procesov intenzifikacije družbene komunikacije in integracije.
8 V dveh referendumih, izvedenih v letih 1972 in 1994, je večina norveške populacije izglasovala negativen odgovor o priključitvi Norveške k Evropske uniji.
51
Evroskepticizem se je pojavil predvsem med prebivalstvom gorskih in ruralnih predelov,
kjer je mogoče zaznati tudi nezaupanje, usmerjeno k procesom industrializacije,
modernizacije in pojavu urbane kulture (Libæk in Stenersen 1999: 154, 175). »Le v
območju glavnega mesta Oslo in nekaterih bližnjih pokrajinah je večina volivcev
glasovala pritrdilno o priključitvi Norveške Evropski uniji« (Lauglo 1995: 277).
Argumenti proti priključitvi so se nanašali na razlike, ki obstajajo med Evropo kot
skupnostjo posameznih držav in Norveško kot samostojno državo: Evropa je hierarhično
urejena in centralizirana, medtem ko je Norveška egalitarna in decentralizirana država.
Evropski kontinent je bil simbolno dojet kot mesto, Norveška kot njegovo podeželje. Ker
bi priključitev Evropski uniji sprožila centralizacijo prebivalstva v določenih (urbanih)
območjih ter depopulacijo norveških perifernih predelov, bi le-to posledično pomenilo
nevarnost celotni ideji norveškega naroda (Neuman 2002: 112–115).
4.2 Vrednotenje ruralnih in urbanih okolij
Pojem ruralnosti je družbeno konstruiran. Ne obstaja le ena podoba ruralnega okolja,
čeprav so nekatere vrste podob lahko dominantnejše od drugih (Haugen in Villa 2003: 4).
Phillips (Phillips v Rye 2004: 3) koncept ruralnosti pojmuje kot subjektiven in družbeno
konstruiran fenomen, obstoječ v človekovi mentalni predstavi, izven materialne in
objektivne realnosti. Rye (2004: 4) meni, da je življenje na podeželju pogosto razumljeno
kot bolj naravno v primerjavi z načinom življenja v mestnem okolju. Mir, tišina, varnost,
sprostitev, zdravje, preprostost itd. so osnovni elementi ideje ruralne idiličnosti oziroma
doumevanja podeželja kot prostora kvalitetnega življenja.
Neokrnjena narava in avtentične ruralne skupnosti predstavljajo idealen prostor za pobeg
tistih posameznikov, ki so postali žrtve procesov urbanizacije in industrializacije. Okolje,
ki se je uspelo izogniti »nasilnim« procesom modernizacije in tehnološkega razvoja,
postane objekt čaščenja ali prostor množičnega »romanja« urbanega prebivalstva (glej
Midtgard 2003: 102).
52
Berg in Lysgård (Berg in Lyagård v Daugstad 2005: 3) opozarjata na dve različni si
predstavi o ruralnem in urbanem okolju. V prvem nizu predstav sta ruralni in mestni
prostor dojeta kot idilično in drugi kot škodljivo okolje: podeželje človeku nudi mir, čiste
zelene površine in ugodno vpliva na človekovo zdravje, medtem ko mesto posamezniku
ponuja slabše življenjske pogoje in povzroča njegovo socialno izolacijo, je zbirališče
nesnage, hrupa in nevarnosti. Druga vrsta predstave se nanaša na ruralno kot
tradicionalno in urbano kot moderno okolje, kjer so tradicionalna omejenost, socialna
kontrola in pomanjkanje priložnosti negativno pojmovane v primerjavi z razburljivim,
priložnosti polnim in kulturno mnogovrstnim urbanim okoljem.
Ti dve različni si predstavi o ruralnem in urbanem okolju je mogoče ugotoviti tudi iz
raziskave o oblikovanju predstav o podeželju9, ki je vključevala specifično populacijo
urbanih in podeželskih mladostnikov. Ruralna mladina podeželje enači z idiličnostjo,
varnim okoljem, bližnjim stikom z naravo ter pojmom svobode. Mladi, ki izhajajo iz
mestnega okolja, si ruralni prostor predstavljajo predvsem kot dolgočasno okolje s
pomanjkanjem urbane kulturne raznovrstnosti, nakupovalnih možnosti in zabavnih
dejavnosti. Vendar le-ti poudarjajo pomembnost ohranjanja norveškega podeželja, saj
predstavlja odločilen element nacionalnega ponosa, norveške tradicije in turistične
ponudbe države ter nudi raznolike možnosti rekreacije na prostem. Obe skupini
mladostnikov si enako mnenje delita le o podeželju kot idealnem okolju vzgoje in
odraščanja (lastnih) otrok. Razlike v vrednotenju ruralnega okolja se odražajo v
preferencah o prostoru mladostnikovega stalnega bivališča v prihodnosti (glej Tabelo
4.2.7). Urbana mladina bi namesto bivanja v vaškem okolju raje izbrala bivanje v tujini,
medtem ko večinski del ruralne mladine svoje domače okolje vrednoti kot najbolj
primerno za življenje v prihodnosti (glej Haugen in Villa 2003: 9–19).
9Vir podatkov so predstavljali preprosti vprašalniki in zapisani eseji. Vzorec raziskave so sestavljali srednješolski učenci dveh ruralnih ter dveh urbanih občinskih skupnosti (v Oslu in mestu Tromsø) (glej Haugen in Villa 2003: 5).
53
Tabela 4.2.7: Preference urbane in ruralne mladine o prostoru bivanja po končani izobrazbi (izsledki iz raziskave Marit Haugen in Miriann Villa o mladostniški predstavi ruralnega okolja, izvedeni v letih 2002/03).
Preference o prostoru bivanja ( v %)
Urbana mladina
Ruralna mladina
Mesto 71 16 Vaško naselje ali osamljena gorska kmetija 4 77 Tujina 24 6 N 41 85
Vir: Haugen in Villa 2003: 9.
Nekoliko drugačno usmerjenost ruralne mladine je mogoče zaslediti v raziskavi o
migracijah srednješolskih otrok, živečih v visokogorskem območju osrednje Norveške
(glej Tabelo 4.2.8). Večji del ruralne mladine se nagiba k življenju v mestnem okolju v
obdobju mladosti (v njihovih dvajsetih letih), medtem ko za obdobje odraslosti,
predvsem v času oblikovanja lastne družine in v obdobju visoke starosti, kot primernejše
okolje bivanja večina navaja podeželje. Osebe ženskega spola posedujejo večja nagnjena
k življenju v mestu v obdobju mladosti kot pa njihovi vrstniki moškega spola, vendar se
razlike med spoloma v preferencah o prostoru bivanja glede na naslednja življenjska
obdobja intenzivno zmanjšujejo in so skoraj neobstoječe (glej Rye 2006: 157–162).
Tabela 4.2.8: Preference ruralne mladine o prostoru bivanja v štirih življenjskih obdobjih (izsledki iz raziskave Johana F. Rya Youth cultures and migration in the Mountain Region, izvedeni leta 2003).
Preference o prostoru bivanja ( v %)
Obdobje mladosti
Obdobje odraslosti
Obdobje oblikovanja
lastne družine Obdobje
upokojitve
Podeželje 22 44 60 59
Predmestje 23 19 10 6
Manjše mesto 18 18 19 15
Večje mesto 24 5 2 3
N 649 648 642 643 Vir:Rye 2006: 160.
Jørgensen (Jørgensen v Rye 2006: 166) opozarja, da so preference o prostoru bivanja v
prihodnosti, ki jih poseduje ruralna mladina v omenjeni raziskavi, le indikatorji trenutne
urbano-ruralne orientacije in ne veljavni kazalci njenega migracijskega procesa v
prihodnosti.
54
Splošne vrednote norveške družbe, predstavljene v obstoječi literaturi, so izrazito
usmerjene k ugodnostim, ki jih ponujata podeželje in naravna pokrajina. Westergaard
(1966: 3–13) meni, da sta ambivalenten odnos do mestnega okolja in urbane kulture ter
tesna povezanost z ruralnim okoljem pogojena z relativno poznim in naglim procesom
urbanizacije norveškega prostora. Urbano planiranje 20. stoletja je bilo preobremenjeno z
razpršeno demetropolitanizacijo in oblikovanjem t. i. »urbanih vasi«.
Način bivanja (usmerjenega preko sistema vrednot družbe) je po Heideggerju (1969)
samo po sebi kreacija fizičnega prostora: orientacija k bolj »naravnemu« izgledu
grajenega mestnega okolja, posledično nakazuje na ambicije norveške arhitekture po
ohranjanju ruralnih elementov (tradicionalnih vrednot) in ustvarjanju nostalgičnega
vzdušja v urbanem prostoru. »Tudi večja norveška mesta znotraj svojih meja vključujejo
obsežne površine naravne pokrajine, dostopne s sredstvi javnega transporta. Reden stik
človeka z naravo skozi mnogovrstne aktivnosti (smučanje, sprehod, pohodništvo,
čolnarjenje) predstavlja nujnost pri ustvarjanju posameznikovega blagostanja« (Caulkins
1998: 27).
Koncept ruralnosti je ponavadi razumljen v povezavi z ruralnim prostorom, kjer se
povečini izvajajo s kmetovanjem povezane aktivnosti, ter tradicionalnim načinom
življenja. Vendar Murdoch (Murdoch v Auken 2006: 4) opozarja na procese »zapoznele
urbanizacije«, s katerimi se srečujejo mnoge podeželske skupnosti, ki se preoblikovane
zaradi ukvarjanja z novimi (storitvenimi) dejavnostmi in vpliva globalne kulture ne
umeščajo več v okvir tradicionalnih (stereotipnih) definicij ruralnosti.
Razlike med ruralnimi in urbanimi predeli se tudi na Norveškem vidno zmanjšujejo,
sodobni načini ruralnega življenja postajajo vedno bolj mnogovrstni in spreminjajoči. S
pojavom lokalne nacionalizacije postanejo ruralna in urbana okolja izpostavljena enakim
družbenim vplivom – med družbenimi praksami ruralnih in mestnih prebivalcev je
zaznati vse večje podobnosti. Ruralni prebivalci so pogosto orientirani k urbanemu
načinu življenja in same sebe dojemajo kot pripadnike urbane kulture (glej Hompland v
Rye 2006a: 11).
55
Eriksen (1993: 29) meni, da norveška družba počasi postaja urbanizirana na takšni
stopnji, kot so urbanizirane ostale zahodnoevropske družbe, saj večina norveške
populacije živi v urbanem okolju, ki pa vsebuje svojevrstne karakteristike (med drugim
so norveška mesta v primerjavi z ostalimi mesti zahodnih držav relativno majhna), katere
so odsev geografskih specifičnosti teritorija države in splošnih družbenih vrednot.
Pripadnik norveške družbe torej postopoma postaja urbani prebivalec, vendar na
svojevrsten način.
4.3 Vzorci prostorske poselitve in geografske mobilnosti
Kljub nostalgičnemu stremljenju norveške družbe k življenju na podeželju je večina
norveške populacije danes naseljena v urbanih območjih10. Visoka koncentracija
prebivalstva obstaja v večjih urbanih predelih – v regiji glavnega mesta Oslo na vzhodu
države, vzdolž južne in zahodne obale oziroma v večjih mestih, kot so Bergen,
Trondheim in Stavanger (glej Sliko 4.3.8). Območja centralne in severne Norveške, tj.
ruralne in visokogorske pokrajine v osrednjem delu ter močvirnatih predelov na severu,
so redko naseljena in predstavljajo območja razpršene poselitve, medtem ko v gosto
naseljenih (urbanih) območjih živi 80 odstotkov celotne populacije. Demografska
struktura prebivalstva urbanih območij se bistveno razlikuje od demografske strukture
prebivalcev ostalih predelov države: večino prebivalstva največjih norveških mest
predstavljajo mladi neporočeni posamezniki, mnogo teh pripada študentski populaciji, in
starejši ljudje (Solberg 2004: 26–27).
10Do 1. januarja 2007 je v urbanem okolju živelo 78, 3 % (3. 655. 391 prebivalcev) celotne norveške populacije (Statistik Sentralbyrå (2008)).
56
Slika 4.3.8: Prikaz gosto naseljenih območij Norveške (2007).
Vir: Prirejeno po Statistik Sentralbyrå (2008).
95 odstotkov gospodinjstev redko naseljenih območij poseduje kmetijska ali ločena
enodružinska bivališča, medtem ko takšno obliko bivališča uporablja le 20 odstotkov
gospodinjstev gosto naseljenih območij, kjer polovica prebivalstva živi v stanovanjskih
hišah ali blokovskih naseljih. Prevladujejo lastniška bivališča (60 %), ostali del
prebivalstva uporablja najemniška stanovanja (20 %) ali druge oblike nastanitve (glej
Husbanken: 1995).
Silovit proces širjenja urbanih predelov je na Norveškem mogoče umestiti v sedemdeseta
in osemdeseta leta 20. stoletja; v začetku devetdesetih let se tok priseljevanja obrne v
nasprotno smer – koncentracija prebivalstva se močno poveča v centralnih predelih
večjih norveških mest. Trend suburbanizacije zamenja proces reurbanizacije: območja, ki
so bila tradicionalno naseljena s pripadniki delavskega razreda, zajame proces
57
gentrifikacije – centralne predele urbanih območij naseli novi srednji razred. Munt (Munt
v Hjorthol in Bjørnskau 2005: 354) nove urbane stanovalce identificira kot visoko
izobražene pripadnike novega storitvenega sektorja.
Množičen interes po stanovanjskih objektih osrednjih urbanih predelov ne podpira več
preteklega ideala o idilični družinski hiši, obdani z velikim vrtom, nahajajoči se izven
urbanega okolja. Visoka kakovost bivališč notranjih predelov norveških mest ter
preureditev stanovanjskih naselij (ureditev zelenih površin, otroških igrišč, omejevanje
uporabe osebnega avtomobila) predstavljata nov izziv domnevnim tradicionalnim
ugodnostim naselij suburbanih predelov (večji stanovanjski objekti, varno okolje). Tudi
dojemanje mesta kot nevarnega okolja zgublja na pomenu, obenem pa »stopnja
kriminalnih dejanj v večjih norveških mestih v času sodobne družbene ureditve ne
narašča« (Falk v Hjorthol in Bjørnskau 2005: 359).
V raziskavi o motivih priseljevanja norveških prebivalcev v centralne predele večjih
norveških mest (Oslo, Bergen in Trondheim), izvedeni v letu 2001, na populaciji 3
generacijskih kohort (vključene kohorte 30–35, 45–50 in 60–65 let), so se med najvišje
uvrščenimi razlogi priseljevanja pojavili naslednji:
• premagovanje manjših razdalj pri opravljanju dnevnih obveznosti (47 %),
• bližina mestnega središča (45 %),
• želja po bivanju v določenem mestnem predelu (36 %),
• bližina delovnega mesta (26 %),
• mnogovrstna kulturna ponudba in ponudba zabavnih dejavnosti (17 %),
• možnosti nakupovanja (17 %),
• zadovoljiva ponudba kavarn in restavracij (13 %) (glej Hjorthol in Bjørnskau
2005: 360–368).
Sočasno z množičnim preseljevanjem v urbana središča, ki je predvsem posledica
praktičnih vidikov mestnega okolja, se zaradi obstoja drugačnih idealov o prostoru
bivanja, del prebivalstva še vedno preseljuje izven urbanih območij. Družine z majhnimi
58
otroki se na Norveškem še vedno preseljujejo v suburbane predele ali bližnja manjša
mesta večjih urbanih središč (Solberg 2004: 28).
Trend preseljevanja v večja mesta11 vodi k centralizaciji oziroma upadanju števila
ruralnega prebivalstva. Na Norveškem so periferni predeli (predvsem severna Norveška)
še posebej podvrženi intenzivnemu izseljevanju lokalnih prebivalcev (glej Sliko 4.3.9).
Geografska mobilnost se vzajemno povezuje z družbeno mobilnostjo – težnje po
izobrazbi ali (boljšem) delovnem mestu so najpogostejši dejavniki preseljevanja
ruralnega prebivalstva v urbana središča.
Slika 4.3.9: Tok preseljevanje prebivalstva znotraj Norveške (2006).
Vir: Statistik Sentralbyrå (2008).
Za večino posameznikov na Norveškem, ki se odločijo seliti v ruralno okolje ali gorska
območja, pa je najpomembnejši razlog selitve naravno okolje samo oziroma idealizacija
podeželja kot kvalitetnejšega prostora bivanja, v manjši meri tudi možnost delne
zaposlitve. »Zmanjševanje prostorskih razdalj zaradi razvoja novih tehnologij ter
spremenjeni vzorci zaposlitve omogočajo mnogim posameznikom izkoristiti prednosti
življenja v malomestnem ali ruralnem okolju, ne da bi se pri tem odpovedali prednostim, 11 Število prebivalcev urbanih naselbin se je med leti 2006 in 2007 povečalo za 1,32 %. Štiri največja norveška mesta – Oslo, Bergen, Trondheim in Stavanger, predstavljajo 63-odstotni prirast celotnega prirasta prebivalcev v urbanih območjih, medtem ko je 45-odstotni prirast prebivalstva pripadal samemu mestu Oslo (Statistikk Sentralbyrå (2008)).
59
ki jih nudi mestno okolje« (Strassoldo 1992: 42). Na Norveškem se nekateri prvotno
urbani prebivalci s strokovnimi zaposlitvami in visoko izobrazbo (predvsem starejše
generacije) odločijo začasno ali stalno naseliti na podeželju, saj jim je omogočeno
opravljanje dela iz domačega bivališča, obenem pa so lahko v neposrednem stiku z
naravo. Nekateri posamezniki ali družine (predvsem mlajše ali srednje generacije) se
odločijo za začasno selitev v odmaknjena ruralna naselja ali visokogorske predele (v
poletnih in zimskih mesecih) z namenom upravljanja z (lastnimi) turističnimi objekti.
Priseljevanje mestnega prebivalstva v ruralno okolje lahko vpliva na način življenja
ruralne skupnosti. Čeprav se občasno pojavlja strah pred prevelikim vdorom moderne
kulture (npr. drugačen izgled grajenega okolja) v ruralno okolje, pa je po mnenju
Flognfeldta (1996: 234) prihod novega prebivalstva le pozitivna izkušnja in novo
pridobljena ugodnost lokalne skupnosti. Strassoldo (1992: 43) celo poudarja, da se »bivši
urbani prebivalci«, trenutno živeči v ruralni skupnosti, do lokalne kulture in običajev
pogosto vedejo bolj zaščitniško kot prvotni prebivalci sami. Flognfeldt (1996: 237–242)
svojo trditev podpre s primerom Projekta generacijskih sprememb, ki ga je z namenom
priseljevanja ali občasnih migracij prebivalstva v gorsko območje v letu 1997 osnovala
lokalna skupnost Vågå.12 Priselitev novega, predvsem urbanega prebivalstva, je pozitivno
vplivala na kvaliteto bivanja (izgradnja novih stanovanjskih objektov) ter kulturno-
družabno življenje (prirejanje festivalov) gorske lokalne skupnosti.
4.4 Razširjenost sekundarnih bivališč
Lastništvo in uporaba sekundarnih bivališč ali rekreacijskih objektov je razširjena praksa
norveške popularne kulture. Sekundarna bivališča, katera je mogoče zaslediti vzdolž
norveške obale, v gozdnatih in gorskih pokrajinah ali ob obrobjih kmetijske obdelovalne
površine, omogočajo ločitev posameznika od urbanega okolja, ponujajo možnosti
alternativnega načina življenja in so primerno izhodišče za različne rekreacijske
aktivnosti (glej Bjerke in drugi 2006: 87).
12 Lokalna skupnost Våga se nahaja v predelu visokogorja Jotunheimen v centralnem predelu Norveške.
60
Prve tendence po uporabi sekundarnih bivališč segajo v obdobje poznega 19. stoletja, ko
prvotno namembnost zavetišč za shranjevanje živalske krme in pomožnih objektov
gorskih kmetij spremenijo množični motivi po rekreaciji in oddihu. V petdesetih letih
prejšnjega stoletja se kultura sekundarnih bivališč demokratizira – le-ta v ekonomskem
smislu postanejo dostopna širšemu delu norveške populacije. V sodobnem času interes po
pridobivanju omenjenih objektov naglo narašča. Danes ima v lasti sekundarno bivališče
vsak deseti norveški državljan (Flognfeldt 2006: 235–239).
Preživljanje prostega časa v družinski koči – hytte, je tesno povezano z vrednotama
človekovega ohranjanja stika z naravo in preprostega načina življenja. Načelo
preprostosti ne odraža finančnega stanja lastnika sekundarnega bivališča, ampak je
odsotnost modernega udobja pogojena z ideološkimi in moralnimi razlogi. Osamljene
gorske koče naj bi tradicionalno v največji meri odsevale vrednoto preprostosti, medtem
ko počitniška bivališča ob obali posamezniku lahko nudijo večje materialno ugodje (glej
Eriksen 1996).
Čeprav naj bi bila sekundarna bivališča opremljena le z nujno potrebnimi materialnimi
dobrinami (brez električne napeljave, tekoče vode) ter dostopna le s pomočjo smuči ali
pešačenja, se v novo zgrajenih gorskih kočah tehnični standardi in velikost objektov
močno povečujejo. Z izgradnjo večjih sekundarnih naselij se izgublja tudi pomen
družbene izolacije in osamljenega bivanja v naravi. Gradnja in uporaba rekreacijskih in
počitniških domov v perifernih območjih norveškega prostora, v današnjem času
predstavljata sektor največjega kapitalskega investiranja mnogih norveških ruralnih
skupnosti. »Trend izgradnje novih luksuznih apartmajev v gorskih pokrajinah, ki se
ponavadi nahajajo v bližini smučarskih letovišč, predstavlja izziv nekaterim
zagovornikom tradicionalnega načina življenja v naravi« (Aase 2005: 21).
Uporaba sekundarnih bivališč se sočasno navezuje tudi na raznovrstne človekove
aktivnosti na prostem – 70–80 odstotkov pripadnikov norveške družbe si želi preživeti
več časa v naravi, kot jim ga dopuščajo vsakodnevne obveznosti. Želja po dejavnostih na
prostem (smučanje, pohodništvo, ribolov) ima v primerjavi z ostalimi željami
61
posameznika (npr. preživljanje več prostega časa v nakupovalnih središčih – 5 %)
izrazito visoko vrednost (glej Aase 2005: 21).
Bjerke et al (2006: 92–101) je s pomočjo raziskave, izvedene na vzorcu tisočih lastnikov
rekreacijskih in počitniških bivališč na Norveškem, kot glavne razloge uporabe
sekundarnih bivališč navedel naslednje: udejstvovanje posameznika v aktivnostih na
prostem, želja po sprostitvi in spremembi od vsakodnevnega življenja ter motiv po
posedovanju lastnega prostora, ki človeku omogoča bližnji stik z naravo. Anketirani
lastniki sekundarnih bivališč le-te v povprečju uporabljajo 17 dni v poletnem in 18 dni v
zimskem času.
62
5. PROMOCIJA NACIONALNE (IDEOLOŠKE) KONSTRUKCIJE PROSTORA V NADNACIONALNEM PROSTORU
Družbeno izoblikovane predstave o nacionalnem prostoru se prenašajo tudi izven meja
nacionalne skupnosti. Zunanji opazovalec, predvsem tisti, ki še nima lastnih izkušenj z
določenim prostorom, prostorsko predstavo oblikuje na podlagi zunanje pridobljenih
informacij. Družbene elite pri posedovanju informacij v mednarodnemu prostoru, s
selekcijo pokrajinskih elementov in kulturnih artefaktov, ki so jih predhodno že vpletle v
strukturo nacionalne identitete, težijo k edinstvenosti nacionalne skupnosti in njene
pokrajine. Vnašanje stereotipnih elementov v mednarodno predstavitev nacionalne
pokrajine se v idealni obliki kaže pri oblikovanju mednarodnega profila države in njeni
turistični promociji: »prostorske predstave se konstantno reproducirajo skozi turistično
trošenje prostora in dejavnosti turistične industrije« (Saarinen v Midtgard 2003: 103).
Prostorsko zaznavanje turističnega opazovalca je družbeno strukturirano in organizirano
– lepota izbranega prostora ali objekta je medijsko konstruirana. V tem smislu je
turistično trošenje prostora dojeto kot posebna praksa zaznavanja sveta, turistično
oglaševanje pa temelji na izbiranju simbolnih pomenov določenega prostora (Urry 1990:
23).
5.1 Kreiranje blagovne znamke države (branding)
Jasno opredeljena nacionalna identiteta predstavlja temeljno izhodišče oblikovanja
blagovne znamke določene države. Način dojemanja nacionalne identitete s strani
domače in še posebej tuje javnosti je posledičen produkt ustvarjene nacionalne podobe.
Politični in tržni interesi so usmerjeni k promociji takšnih lastnosti lastnega nacionalnega
teritorija, ki bi v globalnem kontekstu ustvarili konkurenčno blagovno znamko države, ki
stremi k čim večji turistični prepoznavnosti. Poimenovanje blagovne znamke (tj.
Norveške) na splošno ponuja določen niz specifičnih simbolov in pomenov, utelešenih v
63
novoustvarjenem tržnem produktu (tj. Norveške kot turistične destinacije). Oblikovanje
blagovne znamke se vrši preko procesov selekcije (izbiranja naravnih in kulturnih
specifičnosti države) ter komunikacije ponudnika in povpraševalcev preko različnih
medijev (turističnih brošur, plakatov in razglednic, televizijskih oglasov, ponujenih
spominkov, turističnih portalov na internetu ipd.).
Razvoj v kreiranju blagovne znamke Norveške je bil pospešen s procesi izgradnje
nacionalnega profila v času gostovanja zimskih olimpijskih iger leta 1994 v
Lillehamerju.
Prisotnost množičnih medijev in pozornost svetovne javnosti v času olimpijskih iger na
Norveškem je prispevalo k oblikovanju novega profila države. Glavni akterji so pri
oblikovanju kulturnega programa športne prireditve želeli predstaviti norveško družbo
kot sodobno in inovativno, klišeji norveške narave in zgodovine pa naj bi služili le kot vir
inspiracije kulturnih prireditev. Vzporedno z načrtovanjem olimpijskega dogodka je
Ministrstvo za zunanje zadeve, s sodelovanjem Agencije za promocijo norveškega
turizma, sprejelo t. i. Prosjekt Norgesprofil ali Projekt profilizacije norveške države.
Sprejeti projekt naj pri mednarodni populaciji uveljavil jasno predstavo o norveškem
nacionalnem prostoru in mentaliteti naroda. V času olimpijskih iger se je izrazito
povečalo zavedanje norveških državljanov o pomembnosti nacionalnega profila, kar je
predstavljalo nov izziv tradicionalni kulturni ideologiji t. i. norskdoma oziroma
»norveškosti«. Ideologija naroda se tako ne navezuje več na njegovo usodo in
geneaologijo, ampak postane obsežen projekt, ki se konstantno gradi, preoblikuje in
prilagaja interesom zunanjega opazovalca. Profil države je dojet kot specifičen logotip,
zavestno uveljavljen z namenom privabljanja pozornosti tuje javnosti v globalnem
kontekstu (glej Berkak 1999: 51–72).
64
Dejanske posledice načrtovanja in gostovanja zimskih olimpijskih iger13 so se izrazile v
rasti turističnega obiska krajev v bližini olimpijskega jedra, kjer so bili v času priprav na
olimpijske igre zgrajeni novi športni in turistični objekti. Zanimanje turističnih
obiskovalcev za preostale kraje v regiji, ki se nahajajo izven olimpijskega jedra in
njegove okolice, je bilo precej nižje od pričakovanega – turistični obisk v teh predelih se
je med leti 1991 in 1995 povečal le za 16 odstotkov in ne za pričakovanih 15 odstotkov
na leto (glej Teigland 1996: 17).
Izoblikovane predstave potencialih obiskovalcev so ključno vodilo pri izbiri določene
turistične destinacije, katerih posameznikovo vrednotenje se razlikuje glede na vrsto vira
pridobljenih informacij (Prebersen 2005). Judith Adler (Adler v Birkeland 2002: 119)
trdi, da je turistično trošenje prostora postalo institucionalizirano skozi produkcijo
turističnih brošur in vodnikov, ki preko domnevne ponudbe splošnih informacij,
namigujejo na določene posebnosti oziroma turistične atrakcije določenega kraja ali
države, ki jih je potrebno obiskati, in s tem ustvarjajo pogoje prostorske hierarhizacije.
Z analizo besedila uvodnih predstavitev dveh turističnih vodnikov o Norveški (založbe
Lonely Planet), izdanih v letih 2005 in 2007, je mogoče razbrati tipičen vzorec
predstavljanja Norveške kot turistične destinacije. V obeh uvodnih predstavitvah je
norveška narava, predvsem »veličastni« fjordi, navedena kot glavni vzrok obiska dežele.
Norveška mesta – Bergen, Trondheim in Tromsø, so v vodniku iz leta 2005 opisana kot
očarljiva, pri opisu mest Oslo in Bergen v vodniku iz leta 2007, pa so možnosti
obiskovanja muzejev in pestrega nočnega življenja združene z možnostmi lahkega
dostopa do (divje in neokrnjene) narave. Norveška (narava) je predstavljena kot idealno
človekovo pribežališče iz okolja kompleksnega modernega življenja:
Lepota Norveške je preprosto takšna, da človeku zapre sapo. Ne glede na to koliko fotografij si že
videl, te ne more nič pripraviti na prvi trenutek, ko se soočiš z razgledom na mogočne norveške
13 Še večji vpliv gostovanja OI je mogoče opaziti v Barceloni, ki je z namenom izgradnje olimpijske vasi Poblenou v celoti revitalizirala prej opustošen predel mesta, mu dodala novo podobo in identiteto (ugled). Medijska promocija predela kot prostora javnega dogodka je ustvarila razločno podobo in funkcijo soseske Poblenou, kar je vplivalo na splošno pozitivno vrednotenje in sprejemanje predela kot posebnega in razlikujočega se znotraj celotnega urbanega prostora (glej Valerra in Guardia 2002: 56–57).
65
fjorde. Vzpenjajoči stotine metrov nad morskim površjem, so norveški fjordi, ki jih lahko
opazujemo med počasnim križarjenjem med strmimi pečinami in odmaknjenimi vaškimi naselji,
resnično čudoviti. […] Številne izjemne pohodniške poti vas bodo skoraj nemudoma odpeljale
proč od trušča modernega življenja in v nekatere zadnjih ohranjenih divjih predelov Evrope
(Ham in Roddis 2005: 3). (Vodnik: Norway – Lonely Planet, 2005).
Z razvojem novih tehnologij in množično uporabo internetnega medija so se med
glavnimi viri informacij pojavili tudi turistični portali. Uradna spletna stran turističnega
združenja Norveške – Visitnorway.com, že s specifično oblikovanim logotipom (glej
Sliko 5.1.10) nakazuje na norveško naravno pokrajino kot vodilo pri oblikovanju
turistične ponudbe. Logotip sestavljajo tri med seboj s silhueto človeka ločene ploskve, ki
predstavljajo (norveško) morje, gorsko in gozdnato pokrajino.
Slika 5.1.10: Logotip spletne strani Visitnorway.com.
Vir: Visitnorway.com (2008).
Na tej spletni strani so objavljeni tudi predlogi preživljanja obiskovalčevega časa na
Norveškem, in sicer: izleti med fjordi, obisk otokov Lofoten, sproščanje ob norveški
južni obali ter številne gorske ture ali izleti v gozdove. S fjordi zaznamovana pokrajina se
pojavi tudi kot glavni motiv vseh naslovnih strani na spletni strani objavljenih
elektronskih turističnih brošur14 (glej Sliko 5.1.11).
14 Na spletni strani je objavljenih devet različic turističnih brošur v devetih jezikih (angleškem, danskem, švedskem, nemškem, nizozemskem, ruskem, francoskem, španskem in italijanskem jeziku), ki predstavljajo celotno Norveško.
66
Slika 5.1.11: Naslovna stran elektronske turistične brošure v italijanskem jeziku.
Vir: Visitnorway.com (2008).
Kjersti Wold (2001: 13–14) kritično ocenjuje enostransko predstavljanje Norveške
zunanjemu svetu, saj se le-to osredotoči predvsem na naravne geografske specifičnosti
države. Obenem je naravni prostor predstavljen tako, kot ga opisuje romanticizem 19.
stoletja. Romantično dojemanje narave se postopoma institucionalizira, romantična
podoba naravnega okolja pa postane tržni proizvod turistične panoge države. Pri
oblikovanju nacionalnega profila Norveške imajo norveški fjordi, otočje Lofoten in
skrajno severno območje Nordkapp še vedno dominantno vlogo (Terje v Wold 2001: 23).
Pečina Norkapp, ki predstavlja najsevernejši del evropskega kontinenta, je bila s strani
norveške politike v preteklosti izbrana za najpomembnejšo turistično atrakcijo države.
Nordkapp je preko procesov promocije in turistične potrošnje postal mitičen prostor – le-
ta se navezuje na idejo naravnega paradiža oziroma stereotipnega in poenostavljenega
dojemanja specifičnega prostora. Ustvarjeni miti o prostoru se v družbi pojavljajo toliko
časa, dokler niso sprejeti kot resnični – zavzemajo položaj določene oblike védenja,
katerega je težko spremeniti (Birkeland 2002: 64–67).
Otočje Lofoten15 predstavlja množično obiskano turistično destinacijo severne Norveške
ter eno izmed glavnih sestavin blagovne znamke norveške države. Mette Ravn Midtgard
15 Otočje Lofoten se nahaja ob obalnem pasu severozahodnega predela Norveške. V preteklosti je ribištvo predstavljalo glavno ekonomsko dejavnost manjših mestnih skupnosti, razpršenih po celotnem otočju, danes pa so prvotne ribiške koče uporabljene kot turistični objekti. Tudi novejši turistični kompleksi so zgrajeni v tradicionalnem stilu – z namenom ustvarjanja občutkov nostalgije in avtentičnosti preteklih ribiških skupnosti (glej Midtgard 2003: 104).
67
(2003: 103–112) s pomočjo kvalitativne raziskave, izvedene v letu 1999, na vzorcu
neodvisnih turističnih obiskovalcev (večina le-teh je nemške narodne pripadnosti) otočja
Lofoten, razišče interpretacijo in zaznavanje obiskanega prostora. Motiv obiska otočja
Lofoten je predvsem želja po občudovanju avtentičnih ribiških naselij ter naravnih lepot
otočja – karakteristiki, katere so obiskovalci odkrili predstavljene v turističnih brošurah in
promocijskih fotografijah kraja. Turistični obiskovalci so kot glavne značilnosti, ki
prispevajo k edinstvenosti prostora, navedli dramatičnost pokrajine s poudarkom na
visokem gorovju otočja ter možnosti sproščanja v miru in tišini. Čeprav se ribiška mesta
otočja Lofoten niso uspela izogniti procesom modernizacije in urbanizacije, pa se vplivi
modernosti na izgled in življenje na otočju ne ujemajo z ustvarjeno podobo otočja s strani
turističnih obiskovalcev in njihovo idealizacijo naravne pokrajine oziroma preprostega
načina življenja otoških skupnosti.
5.2 Promocija turističnih dejavnosti v naravi
Norveška je relativno pozno urbanizirana država, z močno tradicijo v dejavnostih
primarne panoge. Tipične turistične atrakcije, kot so zgodovinska mesta ali grajeni
spomeniki, spadajo med redke pojave norveškega prostora. Naravna pokrajina, predvsem
visoka gorovja in ozki fjordi, ter polnočno sonce, sodijo med glavne turistične
privlačnosti države. Decentralizirani vzorec poselitve in odmaknjene maloštevilne ruralne
skupnosti omogočajo primerno infrastrukturo in storitvene dejavnosti, na katere se opira
turistična industrija. Sočasno se na strani povpraševanja oblikuje rastoča tržna niša
potencialnih turističnih obiskovalcev, ki želijo izkusiti »pravo življenje« oziroma pri
potovanju doživeti »pravo avtentično norveško pokrajino in kulturo«. Posledično ruralni
turizem predstavlja velik delež celotne turistične ponudbe države (glej Daugestad 2005:
1–4).
»Ruralnost kot lastnost določenega prostora ne obstaja neodvisno v fizični pokrajini sami,
ampak v domišljiji njenega opazovalca« (Cosgrove in Daniels v Daugstad 1999: 2) in
obsega različne družbene vidike naravne pokrajine, ki se razlikujejo glede na notranjo ali
zunanjo perspektivo družbenega akterja (Olwing v Daugstad 2005: 2). V teoretičnem
68
smislu so akterji, ki zavzemajo notranjo perspektivo (npr. stalni prebivalec) aktivni
ustvarjalci prostora, katerega pomen iz določene distance ter glede na sprejete
informacije o prostoru (pomembne so predvsem vizualne podobe prostora – fotografije,
umetniške slike) oblikujejo družbeni akterji z zunanjo perspektivo (npr. turistični
obiskovalci). Turistični obiskovalci z opiranjem na specifične kvalitete ruralnega prostora
oblikujejo lastno podobo podeželja kot pribežališča iz urbanega okolja, ki postane glavna
sestavina produkcije in potrošnje ruralne idiličnosti in avtentične narave.
Ruralni turizem se je na Norveškem razvil predvsem kot dopolnilna dejavnost ali
posledica sprememb v primarnih dejavnostih osamljenih gorskih kmetij, katerih lastniki
so se v začasna bivališča v gorskih območjih preseljevali v poletnem času. Čeprav so se s
podobnimi dejavnostmi ukvarjali tudi prebivalci območij nizke pokrajine in otoških
predelov, pa so gorske kmetije ostale najbolj razširjena oblika nastanitev v ruralnem
turizmu. Prvi turistični obiskovalci v 19. stoletju so fenomen gorskih kmetij označili za
idealen primer popolnega razmerja med človekom in naravo, poveličevali slikovito
ljudsko življenje v gorskem okolju ter njegove prebivalce opisovali kot pristne simbole
narodne neodvisnosti in pojma »norveškosti«. Danes ruralni turizem predstavlja eno
izmed glavnih aktivnosti decentralizacijske politike norveške države, ki prispeva k
razvoju perifernih (ruralnih) območij.
V današnjem času je interes po obiskovanju gorskih kmetij povezan predvsem z aktivnim
preživljanjem prostega časa v naravi (športne aktivnosti v naravi) ter zavedanjem kvalitet
naravne pokrajine. Pri promociji ruralnega turizma je mogoče opaziti zbujajočo
podobnost med fotografijami turističnih brošur ter norveškim romantičnim slikarstvom:
gorske kmetije, obdane z dramatično lepoto narave, so predstavljene predvsem kot
idealen prostor za oddih ter bivanje v prijetnem, domačnem okolju, prežetem z nostalgijo
starodavnih kmečkih bivališč (glej Daugestad 1999: 1–4).
Berit Brandth in Marit Haugen (2005: 9–17) opozarjata na specifično vrednotenje
ruralnega prostora, ki sta ga zaznali pri intervjujanju naključnih obiskovalcev (gorskih in
drugih) norveških turističnih kmetij ter ponudnikov turističnih storitev. Interes turističnih
obiskovalcev ne leži v opazovanju kmečke produkcije in moderne kmečke mehanizacije,
69
ampak v romantični predstavitvi kmečke preteklosti ter avtentičnem prikazu zgodovinske
dediščine lokalne skupnosti. Zaradi želje obiskovalcev po izkušnji s tradicionalnim
načinom življenja, v sicer moderno opremljenem kmečkem objektu, se lastniki turističnih
kmetij pri oblikovanju turistične ponudbe poslužujejo elementov preteklega kmečkega
življenja: »Obiskovalcem je potrebno ponuditi podobo podeželja, katero so si predhodno
ustvarili sami, pogosto pod vplivom otroške literature in fotografij idiličnih podeželskih
dvorišč. To je podeželje, ki so si ga v mislih naslikali turistični obiskovalci sami in ga kot
le takega želijo tudi izkusiti« (lastnik turistične kmetije v Brandth in Haugen 2005: 9).
70
6. SEMIOLOŠKA ANALIZA PROPAGANDNEGA GRADIVA TER ANKETNA RAZISKAVA O DRUŽBENI ZAZNAVI NACIONALNEGA PROSTORA
Podoba norveškega nacionalnega prostora se najočitneje prikazuje v sporočilih sredstev
družbene komunikacije, tj. v turističnih in oglaševalskih medijih. »V gradivu turistične
propagande se pojavljajo določene podobe dežele in države, ki z ideološkim nabojem ne
le predstavljajo podobo [Norveške], temveč jo tudi oblikujejo in so odsev lastne kreacije«
(Kučan 1998: 116).
Namen semiološke analize turističnega, ekonomskega in političnega propagandnega
gradiva, ki se je pojavilo v norveškem javnem prostoru med letoma 1905 in 2007, je
preveriti hipotezo o ideološko ustvarjeni podobi norveškega nacionalnega prostora, ki se
kaže v predstavljanju Norveške kot dežele z neokrnjeno in edinstveno naravno pokrajino
(s fjordi zaznamovano) ter z nostalgijo napolnjenim norveškim podeželjem. Sočasno je z
analizo propagandnega gradiva, razvrščenega v različna časovna obdobja, možno uvideti
spremembe, ki so se pojavile v ideološki promociji Norveške, usmerjene k pripadnikom
norveške družbe – »notranjim akterjem«, ter tuji populaciji – »zunanjim opazovalcem«.
Čeprav le-ti predstavo o Norveški in njeni krajini ustvarjajo na podlagi lastnih izkušenj s
prostorom, pa so njihove prostorske predstave oblikovane s pomočjo zunanje
posredovanih informacij (obstoječih v propagandnem gradivu) – vpliv le-teh je do neke
mere mogoče ugotoviti s kvantitativno analizo podatkov, pridobljenih z anketno
raziskavo o zaznavanju norveškega nacionalnega prostora, izvedeni med norveško in tujo
populacijo. Primerjava rezultatov obeh anket, izvedenih na vzorcu pripadnikov norveške
družbe in posameznikov, ki le-to niso, omogoča odkriti podobnosti oziroma razlikovanja,
ki se pojavijo v prostorskih predstavah posameznikov obeh sodelujočih anketiranih
skupin. Glede na njihovo izpostavljenost medijskim vsebinam, ki Norveško prikazujejo
kot deželo neokrnjene narave, je oblikovana hipoteza pri analizi prostorske zaznave
sledeča: »Zunanji opazovalci« bodo podobno kot pripadniki norveške družbe pri zaznavi
norveškega nacionalnega prostora poudarjali njegove naravne kvalitete (predvsem fjorde
71
in gorovje) ter ruralno okolje. Urbani prostor pri prostorski zaznavi pripadnikov obeh
anketiranih skupin ne bo imel večje pomembnosti.
6.1 Semiološka analiza turističnega, ekonomskega in političnega
propagandnega gradiva
Pri semiološki analizi vizualnega gradiva ni pomembna estetika same podobe, niti
materialni ali funkcionalni vidiki upodobljenih objektov, ampak sporočilo, ki ga nosi
sama likovna ali fotografska stvaritev. Prepoznavanje nekega objekta v prostoru se vrši
preko pripisovanja pomenov, oblikovanih v specifičnem družbenem okolju, določenemu
objektu. Barthes (1990: 113–115) takšen specifičen proces pripisovanja pomenov razlaga
s konceptom semiološke verige – skupek posameznikovih asociacij o določenem objektu
predstavlja t. i. označevalec, ki se v relaciji z označencem pretvori v znak. Fjord v
dejanskem okolju v tem kontekstu nosi vlogo označevalca, ki se v povezavi z
označencem, tj. pojmom norveški, pretvori v znak. Ustvarjen znak predstavlja pomen, ki
ga je posameznik pripisal določenemu objektu oziroma pri prostorski zaznavi delu
prostora ali njegovim prvinam, v omenjenem primeru fjordu.
Slikarska upodobitev ali fotografska predstavitev nekega fizičnega prostora nosita
neposredno sporočilno vrednost. Z analizo vizualnega gradiva, uporabljenega pri
predstavljanju Norveške oziroma njene pokrajine (predstavljeni elementi so podvrženi
procesu selekcije), je mogoče indicirati družbeno predstavo nacionalnega prostora, kjer
so upodobljeni motivi dojeti kot označevalci, ki v povezavi s pojmom norveški tvorijo
neko (ideološko) sporočilo. Primarni namen analize je odkriti, kateri so v propagandnem
gradivu upodobljeni ali prikazani deli prostora in njegove prvine, ki opazovalcu
sporočajo »pristno norveškost«.
Vzorec analize propagandnega gradiva je bil sestavljen iz: 505 turističnih razglednic in
71 turističnih plakatov (turistična propaganda); 47 plakatov uporabljenih v namene
oglaševanja potrošnega blaga ali storitev, 6 promocijskih-nakupovalnih vrečk in 29
72
primerkov telefonskih kartic (ekonomska propaganda) ter 53 političnih plakatov, 92
primerkov poštnih znamk, treh našitkov in štirih primerkov denarja (politična
propaganda). Skupaj je bilo analiziranih 810 primerov propagandnega gradiva, ki je bilo
razvrščeno v sedem časovnih obdobij. Začetek prvega časovnega obdobja je v letu 1905,
ko Norveška postane samostojna država. Časovna razdelitev je bila oblikovana na
podlagi družbeno-zgodovinskega konteksta, ki je služil tudi simboličnemu poimenovanju
posameznega časovnega obdobja:
• 1905–1919: Norge du er vår! – Norveška, ti si naša!;
• 1920–1939: Fram til strid for en ny tid! – Naprej se borimo za novo prihodnost!;
• 1940–1945: Vi vil oss et land! – Mi hočemo nazaj našo deželo!;
• 1946–1959: Trygg heimen og land – Varen dom in varna dežela;
• 1960–1979: Landet er vart! Stem nei! – Domovino je potrebno čuvati! Glasuj
proti!;
• 1980–1999: Begynne med Prosjekt Norgesprofil – Začetki profilizacije in
predstavljanja Norveške na mednarodni ravni;
• 2000–2007: Norge, natur og tradisjon – Norveška, narava in tradicija.
Delež analiziranega propagandnega gradiva je po posameznih časovnih obdobjih
neenakomerno razporejen, kar je posledica ali težje dostopnosti (do gradiva starejšega
izvora) ali družbene situacije v določenem obdobju (npr. v času druge svetovne vojne
prevladuje promocijsko gradivo s politično tematiko, turističnega promocijskega gradiva
skoraj ni mogoče najti). Glede na ožji izbor gradiva v nekaterih časovnih obdobjih je
težko sklepati o ustvarjeni prostorski podobi, možna so le predvidevanja, medtem ko
zadosten obseg izbranega gradiva v nekaterih obdobjih (predvsem v časovnem obdobju
2000–2007) omogoča precej jasno opredelitev oblikovane podobe norveškega
nacionalnega prostora v določenem času.
V analizi so bile upoštevane slike ali fotografije, ki so predstavljale Norveško v celoti (in
ne njenega posameznega kraja) ali se je z besedilom neopredeljen kraj pojavljal kot
ozadje določenega oglasa oziroma kot motiv znamke, telefonske kartice ali denarja.
73
Propagandno gradivo, pri katerem ni bilo mogoče ugotoviti njegove letnice objave,
namembnosti, upodobljenih prostorskih prvin ali delov prostora, v analizi ni bilo
upoštevano. Vsak posamezen primerek propagandnega gradiva je vseboval eno sliko ali
fotografijo, le v nekaj primerih je bilo na turistični razglednici več fotografij, ki pa so
prikazovale enake prvine prostora, zato so bile le-te analizirane skupaj – kot celota enega
primera razglednice. Analiza je temeljila na razbiranju motiva vsake slike ali fotografije
ter prepoznavanju delov ali prvin upodobljenega prostora, ki so bili razvrščeni v
naslednje kategorije:
• narava: slika ali fotografija prikazuje le naravno pokrajino brez grajenih
objektov; kategorija narava je nadalje razvrščena v tri podkategorije:
gore,
morje (odprto morje ali plaža),
gore in morje (odprto morje z gorami v ozadju ali fjord);
• grajeni objekt v naravi: koča, počitniško bivališče, kmetija ali cerkev v naravni
pokrajini;
• ruralno okolje: podeželje; poselitveno območje, ki se nahaja izven urbanih ali
sub-urbanih območij; tip bivališča predstavljajo enodružinske ločene hiše ali
kmečka bivališča; število prebivalstva ne presega števila 20. 00016;
• sub-urbano okolje: poselitveno območje, ki se nahaja izven urbanega območja in
ima od 20.000 do 100.000 prebivalcev (v to kategorijo spadajo tudi manjša ribiška
mesta otočja Lofoten);
• urbano okolje: poselitveno območje z višjo koncentracijo grajenih objektov (v
primerjavi z ruralnim ali sub-urbanim območjem) in več kot 100.000 prebivalcev.
V analizi dejanska lokacija naslikanih ali fotografiranih krajev ni bila ugotovljena, le v
primeru, ko je slika ali fotografija prikazovala Nordkapp ali otočje Lofoten, ki sta
opredeljena kot dva izmed pomembnejših turističnih destinacij na Norveškem in se bosta
hipotetično v propagandnem (turističnem) gradivu pojavila pogosteje.
16 Število prebivalstva kot merilo določanja tipa naselitve je določeno s strani norveškega statističnega urada (Statistikk Sentralbyrå (2008)).
74
Vsak primer propagandnega gradiva je bil analiziran po naslednjem ključu:
Najprej je bila ugotovljena njegova letnica objave – spodnji primer oglasa (glej Sliko
6.1.12) izvira iz leta 1930, zato je bil umeščen v časovno obdobje 1920–1939. Iz
konteksta slike ali fotografije v oglasu je bila nato razbrana njena namembnost – v
spodnjem primeru je iz besedila oglasa razvidno, da le-ta oglašuje potrošno blago (pivo),
zato je bil oglas umeščen med ekonomsko propagandno gradivo. Sledilo je razbiranje
prostorskih prvin – spodnji primer spada v kategorijo narava in podkategorijo gore in
morje, ker je na sliki v ozadju prikazan fjord.
Slika 6.1.12: Oglas za pivo pivovarne Frydenlunds iz leta 1930.
Vir: Norske Plakatar (2007).
IZSLEDKI SEMIOLOŠKE ANALIZE PROPAGANDNEGA GRADIVA PO
POSAMEZNIH ČASOVNIH OBDOBJIH:
1. Časovno obdobje 1905–1919: Norge du er vår! – Norveška, ti si naša!
V letu 1905 Norveška postane samostojna država (razpustitev norveško-švedske unije),
na kar nakazuje tudi tematika političnega propagandnega gradiva, kjer je najpogosteje
uporabljen motiv človeka, držečega norveško zastavo, ki se umešča v naravno (predvsem
gorsko) pokrajino (glej Sliko 6.1.13).
75
Slika 6.1.13: Politični plakat iz leta 1905.
Vir: Fototeka Nacionalne knjižnice v Oslu (Nasjonalbiblioteket i Oslo).
Narava je tudi najpogosteje prikazana na slikah ali fotografijah turističnega in
ekonomskega propagandnega gradiva17 (glej Tabelo 6.1.9). Čeprav se na Norveškem v
tem zgodovinskem obdobju začneta tretji val industrializacije in proces pospešene
urbanizacije, se urbano okolje v propagandnem gradivu skoraj ne pojavlja (le 2 %
političnega gradiva vsebuje prvine urbanega okolja). V ekonomski propagandi se kot
ozadje oglasov največkrat pojavi gorska pokrajina, medtem ko se v turistični propagandi
poleg narave pogosteje prikazuje tudi sub-urbano okolje: devet izmed 11 slik sub-
urbanega okolja predstavlja otočje Lofoten. Izmed 41-ih analiziranih primerov
propagandnega gradiva se v treh primerih pojavi motiv fjorda.
Tabela 6.1.9: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1905–1919.
Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 44 88 66 56 Gore 15 62 16 24 Morje 7 0 5 Gore in morje 22 12 50 24 Grajen objekt v naravi 15 0 33 15 Ruralno okolje 4 0 0 2 Sub-urbano okolje 37 12 0 27 Urbano okolje 0 0 2 2 N 27 8 6 41
17 Za natančnejši pregled celotnega propagandnega gradiva glej prilogo A.
76
2. Časovno obdobje 1920–1939: Fram til strid for en ny tid! – Naprej se borimo za
novo prihodnost!
Predvojno obdobje novo nastale države je bilo zaznamovano z gradnjo novih transportnih
sistemov, predvsem z izpostavljanjem novih železniških povezav, kar se odraža tudi v
ekonomskem oglaševanju (glej Sliko 6.1.14), kjer je motiv transportnega sredstva
ponavadi postavljen v naravno okolje.
Slika 6.1.14: Oglasni plakat železniške družbe Valdress Express iz leta 1928.
Vir: Veiteberg 1998: slika 197.
Val preseljevanja iz ruralnih v urbana območja ter pospešena gradnja tovarniških
objektov se izražata tudi v ekonomski in politični propagandi. V ekonomski propagandi
je v 15-ih odstotkih primerov pri kreiranju oglasa uporabljeno urbano okolje (glej Tabelo
6.1.10), še več pa je takšnih oglasov mogoče najti v politični propagandi, kjer glavni
motiv slik predstavljajo tovarniški objekti, slike so opremljene s političnimi parolami
takratne Delavske stranke (Norske arbeiderparti). V predvojnem času se pojavi tudi
Norveška komunistična partija (Norges komunistiske parti), ki pri oblikovanju političnih
oglasov, poleg obveznega srpa in kladiva, uporablja tudi motiv gora in morja. Motiv
Nordkappa se enkrat pojavi v gradivu politične propagande (poštna znamka).
77
Tabela 6.1.10: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1920–1939.
Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 84 81 41 73 Gore 56 38 12 40 Morje 3 8 4 Gore in morje 22 30 12 22 Grajen objekt v naravi 13 4 6 8 Ruralno okolje 0 0 0 0 Sub-urbano okolje 0 0 6 1 Urbano okolje 3 15 47 17 N 32 26 17 75
Turistična propaganda temelji na oglaševanju Norveške kot »dežele polnočnega sonca in
zibelke smučarske tradicije«, v oglasih se največkrat pojavijo zasnežena gorska pobočja
ali smučišča. Motiv fjorda se pojavi na 14-ih slikah ali fotografijah.
3. Časovno obdobje 1940–1945: Vi vil oss et land! – Mi hočemo nazaj našo deželo!
Glede na specifično družbeno situacijo med letoma 1940 in 1945, ko je bila Norveška
med drugo svetovno vojno okupirana s strani nemške vojske, je javni prostor prežet
predvsem s politično propagando. Prikazovanje vojaških bojev in portretiranje političnih
osebnosti se umešča v naravno okolje, predvsem v gorski svet oziroma je naravna
pokrajina uporabljena kot ozadje portretiranih političnih osebnosti (glej Sliko 6.1.15).
Slika 6.1.15: Portret norveškega vojaškega častnika, z gorovjem v ozadju, iz leta 1949.
Vir: Jensen in Dahl 1988: 149.
V izrednem družbenem stanju, ki ga je povzročila vojna, je bila potrebna še večja
krepitev norveške nacionalne identitete. Podeželje, ki je bilo v času oblikovanja naroda
78
dojeto kot eno izmed glavnih elementov oblikovanja skupne identitete, v času vojne
predstavlja nekaj, kar naj bi bilo pristno norveškega. Podeželje pomeni dom ali zatočišče,
je tisto, po čemer hrepenijo vojaki, ki se borijo v visokogorski pokrajini. Ruralno okolje v
oglasih predstavlja ozadje naslikanih ženskih figur, upodobljenih z otroki v naročju, in je
tudi pogosteje upodobljeno v (politični) propagandi, tj. v 16-ih odstotkih političnih
oglasov (glej Tabelo 6.1.11).
Tabela 6.1.11: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1940–1945.
Deli ali sestavine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 100 100 66 70 Gore 50 37 36 Morje 25 25 5 Gore in morje 25 25 24 25 Grajen objekt v naravi 0 0 5 4 Ruralno okolje 0 0 16 13 Sub-urbano okolje 0 0 0 0 Urbano okolje 0 0 13 11 N 4 2 38 44
Turističnega in ekonomskega promocijskega gradiva iz tega časovnega obdobja skoraj ni
mogoče najti, v redkih odkritih primerkih pa se v vseh kot glavni motiv pojavlja naravna
pokrajina. V celotnem propagandnem gradivu se štirikrat pojavi podoba fjorda in enkrat
Nordkapp kot motiv poštne znamke.
4. Časovno obdobje 1946–1959: Trygg heimen og land – Varen dom in varna dežela
Obdobju vojne je sledilo obdobje povojne obnove. Z namenom izravnavanja razlik v
norveški družbi in zaradi strahu pred vsesplošnim pomanjkanjem, je bil vzpostavljen
sistem države blaginje. Povojno obdobje prinese tudi visoko gospodarsko rast in ponovno
zbližanje skandinavskih držav, katero se uveljavi v izpostavitvi skupnega trga delovne
sile. V petdesetih letih prejšnjega stoletja začnejo Norvežani množično potovati izven
meja lastne države (na Dansko in Švedsko), pojavijo se prvi televizijski programi in
povečana uporaba osebnega avtomobila. Vsi ti družbeni pojavi vplivajo na porast
turističnega oglaševanja, ki še vedno sloni na promociji norveške naravne pokrajine (glej
Tabelo 6.1.12).
79
Tabela 6.1.12: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1946–1959.
Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 62 100 67 65 Gore 32 67 44 36 Morje 12 9 Gore in morje 17 33 33 21 Grajen objekt v naravi 10 0 0 8 Ruralno okolje 10 0 0 8 Sub-urbano okolje 7 0 11 8 Urbano okolje 10 0 22 12 N 40 3 9 52
Iz tega časovnega obdobja je mogoče najti veliko turističnih plakatov (24 primerkov), ki
oglašujejo Norveško kot »domovino smučanja«, kar pomeni, da večina plakatov in tudi
turističnih razglednic vsebuje zimske motive oziroma naravno – gorsko pokrajino (glej
Sliko 6.1.16), tudi motive fjorda, ki se v celotnem gradivu pojavijo sedemkrat, otočje
Lofoten in Nordkapp pa enkrat. V politični propagandi urbano okolje prikazujejo
politični plakati Delavske stranke (Norske arbeiderparti), katerih glavni motivi so
tovarniški objekti.
Slika 6.1.16: Turistični plakat Norway – the cradle of skiing (Norveška – zibelka smučanja) iz leta 1950/51.
Vir: Veiteberg 1998: slika 105.
5. Časovno obdobje 1960–1979: Landet er vart! Stem nei! – Domovino je potrebno
čuvati! Glasuj proti!
»Zlata šestdeseta leta« prejšnjega stoletja so zaznamovana z visokimi ekonomskimi
dobički, tujimi gospodarskimi vlaganji, odkritjem naravnih virov (nafte in plina),
80
prevzemanjem plačane zaposlitve poročenih žensk, prvimi večjimi imigracijskimi tokovi
itd. Vsesplošna blaginja družbe se kaže tudi v motivih turističnih razglednic, ki še vedno
v večini predstavljajo norveško naravno pokrajino (glej Tabelo 6.1.13), vendar se v le-tej
pogosto pojavlja simbol družbenega napredka: avtomobil, naftna ploščad, počitniški
objekti ipd. Turistični plakati imajo drugačno podobo: norveška pokrajina je
predstavljena kot pravljična dežela (npr. lik trola, ki med sprehodom v naravi na glavi
nosi turistične obiskovalce) ali »zibelka zimskih športov«.
Tabela 6.1.13: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1960–1979.
Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 67 60 70 67 Gore 30 39 31 Morje 4 3 4 Gore in morje 24 20 21 23 Grajen objekt v naravi 11 40 12 12 Ruralno okolje 4 0 9 5 Subi-urbano okolje 1 0 3 2 Urbano okolje 16 0 6 13 N 91 5 33 129
V sedemdesetih letih se poleg novih reform, usmerjenih k decentralizaciji, povečani
demokraciji družbe in zaščiti okolja, izvede tudi prvi referendum o priključitvi Norveške
Evropski uniji. Nasprotniki priključitve se oprimejo mehanizmov politične propagande in
z namenom izražanja svojega negativnega mnenja oblikujejo politične plakate, ki
vsebujejo fotografije večjih norveških mest (glej Sliko 6.1.17).
Slika 6.1.17: Politični plakat, ki izraža negativno mnenje o priključitvi Norveške Evropski uniji, iz leta 1973.
Vir: Jensen in Damslora 1984: 215.
81
V propagandnem gradivu, ki prikazuje naravno pokrajino, 19 primerov vsebuje podobo
fjorda in ena primer podobo Nordkappa.
6. Časovno obdobje 1980–1999: Begynne med Prosjekt Norgesprofil – Začetki
profilizacije in predstavljanja Norveške na mednarodni ravni
Časovno obdobje med letoma 1980 in 1999 – »Nova doba«, ne prinese večjih sprememb
v propagandnih dejavnostih (glej Tabelo 6.1.14), saj se še vedno v vseh treh vrstah
propagandnega gradiva v večini pojavlja narava, naj bo na turističnih ali političnih
razglednicah ali plakatih, oglasih potrošnega blaga, telefonskih karticah ali poštnih
znamkah. V 22-ih primerih gradiva naravno okolje prestavlja fjord, v dveh primerih
vsega gradiva pa se pojavi Nordkapp.
Tabela 6.1.14: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 1980–1999.
Deli ali prvine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 56 50 47 52 Gore 7 19 11 11 Morje 13 4 7 Gore in morje 25 19 36 27 Grajen objekt v naravi 18 12 14 15 Ruralno okolje 5 4 8 6 Sub-urbano okolje 16 12 8 13 Urbano okolje 4 23 22 14 N 55 26 36 117
V kategoriji grajenega objekta v naravi se izmed 18-ih analiziranih primerov v šestih
primerih, dvakrat na turističnih razglednicah in štirikrat na poštnih znamkah, kot
samostojen motiv pojavi cerkev (glej Sliko 6.1.18). Glede na ostala časovna obdobja se
cerkev v tem časovnem obdobju pojavi največkrat. Pogostejše pojavljanje religijskega
objekta v propagandnem gradivu bi lahko pripisali pojavu novih religijskih praks. Biti
religiozen, je po mnenju Marianne Gullestad (1996: 56), v »Novi dobi« postalo moderno,
svobodno izbrana religija je bila poleg novih religioznih orientacij tudi ponovno izbrana
protestantska religija.
82
Slika 6.1.18: Poštna znamka z motivom cerkve v naravni pokrajini, iz leta 1995/96.
Vir: Ånensen 2005: 324.
V prvi polovici devetdesetih let so se na Norveškem zgodile zimske olimpijske igre, ki
predstavljajo glavni motiv petih razglednic, in prispevale k oblikovanju profila norveške
države v mednarodnem prostoru. Narava in tradicija naj bi služili le kot vir inspiracije
oblikovanja nove podobe Norveške in ne kot njen glavni element.
7. Časovno obdobje 2000–2007: Norge, natur og tradisjon – Norveška, narava in
tradicija
Večja količina turističnega propagandnega gradiva (glej Tabelo 6.1.15), predvsem
turističnih razglednic, v zadnjem časovnem obdobju, je posledica lažje dostopnosti –
turistične razglednice ali plakati so v prosti prodaji krožili v nedavnem času ali v času
zbiranja gradiva (v letu 2007), obenem je mnogo le-teh mogoče najti v elektronski obliki
(s povečano uporabo internetnega medija, se poveča tudi (turistično) oglaševanje na
internetu). Ekonomskih oglasov, ki bi pri oglaševanju določenega blaga ali storitev kot
ozadje oglasa vključevali norveško pokrajino, ni bilo mogoče zaslediti prav veliko, prav
tako tudi ne podobnih oglasov s politično tematiko. V tem časovnem obdobju so v
kategoriji politične propagande analizirani le primerki poštnih znamk in denarja.
83
Tabela 6.1.15: Razporeditev delov ali prvin norveškega nacionalnega prostora, prikazanih v turističnem, ekonomskem in političnem propagandnem gradivu iz časovnega obdobja 2000–2007.
Deli ali sestavine prostora, prikazanih v propagandnem gradivu (v %) Turistično Ekonomsko Politično Skupaj Narava 75 75 77 75 Gore 23 25 31 23 Morje 5 8 5 Gore in morje 39 42 46 39 Grajen objekt v naravi 14 17 0 14 Ruralno okolje 1 8 8 1 Sub-urbano okolje 6 0 8 6 Urbano okolje 4 0 8 4 N 327 12 13 352
V začetku novega tisočletja, ko je v norveški družbi na vsakem koraku mogoče zaznati
vplive globalizacije (predvsem v večjih mestih), tudi unifikacije (ki se kaže v načinu
oblačenja, prehrane ipd.), pa Norveška kot visoko tehnološko razvita država v turističnem
oglaševanju dežele še vedno uporablja ustaljene elemente: tradicijo in naravo. Večina
turističnih razglednic in plakatov oglašuje norveško naravno pokrajino, predvsem gorska
območja in tipične norveške fjorde. Izmed 352-ih primerov vsega analiziranega gradiva
se v 89-ih primerih pojavi podoba fjorda, v osmih primerih motiv Nordkappa. Sub-
urbano okolje na fotografijah v večini predstavlja otočje Lofoten, ki se pojavi na šestih
turističnih razglednicah. Kot motiv fotografij z grajenim objektom v naravi se pojavljajo
gorske koče, osamljena kmečka bivališča ali prvotne lesene cerkvice (Stavekirke), ki so
čisti izraz norveške tradicije. Urbanega okolja v propagandnem gradivu skoraj ni mogoče
zaslediti, še manj ruralnega.
Turistične razglednice ali plakati, predvsem tiste, ki prikazujejo naravno pokrajino, so
opremljene tudi z različnimi napisi (glej Sliko 6.1.19).
84
Slika 6.1.19: Turistični plakat z napisom Norway – wild and free (Norveška – divja in svobodna) iz leta 2007.
Vir: Natur og Kulturforlaget (2007).
Z analizo besedila vseh napisov, ki se pojavijo na 58-ih turističnih razglednicah in štirih
turističnih plakatih, je mogoče ugotoviti pogostost uporabljanja določenih besed ali
besednih zvez. V šestih napisih se pojavi beseda narava (npr. Norveška – divja narava),
v sedmih beseda fjord (npr. Norveška – dežela fjordov). Ostali napisi se navezujejo na
norveško tradicijo in preteklost, pravljična bitja (trole), polnočno sonce, divjino, gorovje,
čisto okolje, mir in svobodo. V napisih so v večini uporabljeni pridevniki: magičen,
sanjski, čist in divji. Napis Dobro življenje se pojavi na turistični razglednici, ki prikazuje
nekaj hiš, umeščenih v naravno okolje, z gorami v ozadju in morjem v ospredju.
V celotnem obdobju samostojne norveške države, z začetkom v letu 1905, do zadnjega v
analizo vključenega leta 2007, se kot glavni element vsega propagandnega gradiva
pojavlja naravna pokrajina oziroma naravo okolje, v katerega človek še ni posegel (glej
Sliko 6.1.20). Naravna pokrajina ponavadi predstavlja fjord ali gorovje.
85
Slika 6.1.20: Grafični prikaz razporeditve prikazanih prostorskih delov ali prvin v celotnem propagandnem gradivu, razdeljenem v sedem časovnih obdobij.
Pogosteje kot ruralno okolje se kot motiv slik ali fotografij pojavlja objekt, lociran v
naravnem okolju. Ponavadi takšen objekt predstavlja gorsko kočo ali osamljeno kmečko
bivališče. Ruralno okolje se v večji meri pojavlja v propagandnem gradivu iz časa druge
svetovne vojne in prvih nekaj let povojnega obdobja. Pogostejše pojavljanje podeželja v
propagandnem gradivu tega časa je posledica večjih družbenih sprememb, ki posledično
vplivajo tudi na večjo prisotnost urbanega okolja v gradivu predvojnega obdobja, tj.
obdobja pospešene urbanizacije in modernizacije ter v času večjega družbenega vpliva
Delavske stranke (Norske arbeiderparti) v obdobju po drugi svetovni vojni. V ostalih
časovnih obdobjih je prikazanega urbanega okolja v propagandnem gradivu zelo malo –
v prvem in zadnjem v analizo vključenem časovnem obdobju se urbani prostor v gradivu
pojavlja še redkeje. Sub-urbano okolje je v propagandnem gradivu prikazano v manjšem
obsegu, pogosteje le v obdobju, zaznamovanem z osamosvojitvijo države, ko večino sub-
urbanega prostora predstavlja otočje Lofoten.
Hipotezo o ustvarjeni podobi nacionalnega prostora je mogoče delno potrditi, saj je le-ta
v začetku novega tisočletja še vedno oblikovana iz prvin neokrnjene narave, ne pa tudi v
tolikšni meri prostorskih prvin ruralnega okolja. Otočje Lofoten se pojavlja v
propagandnem gradivu skoraj vseh časovnih obdobij in je prikazano precej nostalgično –
0% 20% 40% 60% 80% 100%
1905-1919
1920-1939
1940-1945
1946-1959
1960-1979
1980-1999
2000-2007
Čas
ovno
obd
obje
Narava
Grajen objekt vnaravi Ruralno okolje
Sub-urbanookoljeUrbano okolje
86
naslikani ali fotografirani so le tisti deli otočja, ki nosijo podobo tradicionalnih ribiških
naselij. Napisi, ki se pojavljajo ob fotografijah otočja, ponavadi vsebujejo besedno zvezo
mir in tišina.
Tudi Nordkapp je mogoče najti v propagandnem gradivu skoraj vseh časovnih obdobij, v
večini primerov je prikazan kot mističen kraj – slike prikazujejo Nordkapp ponoči,
osvetljenega s severnimi lučmi ali zahajajočim soncem.
6.2 Anketna raziskava o zaznavi nacionalnega prostora
»notranjega akterja« in »zunanjega opazovalca«
Preverjanje zaznave norveškega nacionalnega prostora je potekalo s pomočjo
kvantitativne analize podatkov18, zbranih z dvema elektronskima anketama in
analiziranih s statističnim programom SPSS. Prvi anketni vzorec so sestavljali
respondenti s stalnim bivališčem na Norveškem, drugi vzorec respondenti s stalnim
bivališčem v drugih, predvsem evropskih državah. Število respondentov je bilo v obeh
primerih 100. Delež anketiranih glede na kategorijo spola je bil pri obeh anketah enak –
polovica respondentov je bila moškega spola, druga polovica ženskega spola. Anketirani
skupini sta si bili med seboj podobni po izobrazbeni strukturi. V obeh anketah so
sodelovali le študentje višješolskih ustanov in univerzitetni profesorji ali asistenti. Glede
na starost anketiranih se anketna vzorca nista prekrivala: v vzorcu respondentov s stalnim
bivališčem na Norveškem, največ le-teh spada v starostno kategorijo od 31 do 40 let (31
%), v starostno kategorijo pod 30 let spada le pet odstotkov anketiranih, medtem ko je ta
starostna kategorija v vzorcu respondentov s stalnim bivališčem v drugi državi
nadreprezentirana – anketirancev mlajših od 30 let je 50 odstotkov. Narodnostna
pripadnost respondentov, stalno živečih na Norveškem, je v večini norveška (94 %),
respondentov s stalnim bivališčem v drugih državah pa v večini slovenska (76 %).
18 Za natančnejši pregled izsledkov anketne raziskave glej prilogo B.
87
Anketna vprašalnika sta si bila med seboj skoraj identična, le v vprašalniku,
namenjenemu respondentom s stalnim bivališčem v drugi državi, je bilo dodano
vprašanje o izkušnji posameznika z norveškim nacionalnim prostorom (dodatno
vprašanje se je glasilo: »Ali ste že kdaj potovali ali začasno živeli na Norveškem?«).
Glavni del obeh anketnih vprašalnikov je bil sestavljen iz dveh vprašanj:
• Katere izmed spodaj navedenih pojmov bi uporabili pri opisu Norveške
(možnih je več odgovorov)?
1. mesto ali urbana kultura, 2. morje in plaže, 3. gore, 4. modernost, 5. narava, 6.
muzeji in galerije, 7. življenje na prostem (friluftsliv), 8. ruralizem, 9. drugo –
anketirani so sami pripisali odgovor.
• Katera izmed spodaj prikazanih turističnih razglednic po vašem mnenju v
največji meri predstavlja Norveško? Anketiranec izbere eno izmed štirih
turističnih razglednic z različnimi motivi:
1. Fjord 2. Mesto 3. Plaža 4. Vaško naselje
Vir turističnih razglednic: Normann Forlag (2007).
Pri vprašanju o opisovanju Norveške so bila pri nekaterih pojmih možna različna
razumevanja le-teh oziroma so se le ti med seboj prekrivali, zato sta bili z metodo
generalizacije podatkov oblikovani dve novi kategoriji:
– narava (združene kategorije narava, gore, življenje na prostem in ruralizem),
– mesto in modernost (združene kategorije mesto in urbana kultura, modernost, muzeji
in galerije).
88
Anketiranci s stalnim bivališčem na Norveškem bi pri opisovanju Norveške uporabili 77
odstotkov vseh pojmov, ki se navezujejo na kategorijo narave (glej Tabelo 6.2.16) in le
18 odstotkov vseh pojmov, ki spadajo v kategorijo mesta in modernosti. Podobno bi
ravnali anketirani s stalnim bivališčem v drugi državi: pri opisu bi uporabili 67 odstotkov
pojmov, pripadajočih kategoriji narave ter 26 odstotkov pojmov, umeščenih v kategorijo
mesta in modernosti.
Tabela 6.2.16: Razporeditev izbranih pojmov pri opisu Norveške obeh anketiranih skupin.
Izbrani pojmi obeh anketiranih skupin (v %)
Anketirani s stalnim bivališčem na
Norveškem
Anketirani s stalnim bivališčem v drugi
državi Narava 25 29 Gore 25 18 Življenje na prostem 19 13 Mesto in urbana kultura 8 8 Modernost 7 14 Ruralizem 8 7 Morje in plaže 5 7 Muzeji in galerije 3 4 N 100 100
Turistična razglednica, ki bi po mnenju vseh anketiranih najbolje predstavljala Norveško,
je prva razglednica z motivom fjorda (glej Tabelo 6.2.17). 20 odstotkov respondetov,
pripadajočih tuji populaciji, meni, da je najbolj primerna turistična razglednica z
motivom ruralnega naselja, medtem ko bi le-to izbralo le dva odstotka respondenotv,
stalno živečih na Norveškem.
Tabela 6.2.17: Odstotek izbranih razglednic z različnim motivom med pripadniki obeh anketiranih skupin.
Izbrana razglednica (v %)
Anketirani s stalnim bivališčem na
Norveškem
Anketirani s stalnim bivališčem v drugi
državi Prva (fjord) 79 71 Druga (mesto) 8 6 Tretja (plaža) 7 3 Četrta (ruralno naselje) 2 20 Ni odgovora 4 0 N 100 100
89
Razlike pri izbiranju razglednice med anketiranimi s stalnim bivališčem v drugi državi, ki
so že potovali ali začasno živeli na Norveškem in tistimi, ki niso, so izredno majhne –
večja razlika se pojavi le pri izbiri tretje razglednice z motivom ruralnega okolja – le-to bi
izbralo 17 odstotkov anketiranih, ki še niso bili na Norveškem in trije odstotki tistih, ki so
že bili ali začasno živeli na Norveškem.
Kljub nizkemu številu respondentov obeh anket, je zaradi visokega odstotka, ki se pojavi
pri določenih odgovorih, mogoče sklepati o zaznavi prostora »notranjih akterjev«, tj.
anketiranih s stalnim bivališčem na Norveškem in »zunanjih opazovalcev« – anketiranih
s stalnim bivališčem v drugih državah. Vsi sodelujoči v anketni raziskavi, ki imajo glede
na višjo izobrazbo pri sprejemanju ideološko posredovanih prostorskih predstav večjo
moč selekcije, si Norveško v večini predstavljajo kot deželo neokrnjene narave, tipičnih
norveških fjordov in gorske pokrajine. Ruralno okolje ima pri oblikovanju prostorske
predstave pomembnejšo vlogo pri anketiranih, ki še niso potovali na Norveško oziroma
še nimajo izkušnje z norveškim prostorom.
Hipotezo o zaznavanju norveškega nacionalnega prostora s strani pripadnikov norveške
družbe in tistih, ki le-to niso, je mogoče delno potrditi, saj se pri prostorski zaznavi
pripadnikov obeh anketiranih skupin narava pojavlja kot glavna prostorska prvina,
urbano okolje, vendar tudi ruralni prostor, pa kot manj pomembni komponenti ustvarjene
predstave o norveškem nacionalnem prostoru.
90
7. SKLEP
Zaznavanje prostora kot ene izmed pomembnejših komponent človekovega življenjskega
sveta je nedvomno določeno z vplivi, ki prihajajo iz specifičnega družbena okolja, v
katerem se posameznik nahaja. Sprejemanje ideološko posredovanih predstav o
nacionalnem prostoru je odvisno od oblikovanih selekcijskih mehanizmov, ki pa so
omejeni z obstoječim vrednotnim sistemom in kulturnimi vzorci, ki jih posameznik,
pripadajoč določeni družbeni skupnosti, preko procesa socializacije in družbene
komunikacije ponotranji. Ker je le-ta konstantno izpostavljen določenim družbenim
vplivom, zgodnja socializacija pa bistveno vpliva na posedovanje določenih družbenih
vrednot v obdobju odraslosti, je proces spreminjanja že oblikovanih prostorskih predstav
posameznika kompleksen in dolgotrajen.
Družbeno konstruirana podoba Norveške kot dežele neokrnjene naravne pokrajine je
posledica specifičnih geografskih lastnosti norveškega teritorija ter določenih družbeno-
zgodovinskih dejavnikov. Naravne značilnosti teritorija (fjordi in visokogorje) ter idilično
norveško podeželje so predstavljali osnovne elemente oblikovanja prvotne identitete
naroda, saj so bili le-ti elementi najbolj primerni pri oblikovanju identitete, ki se je
nagibala k razlikovanju norveškega z ostalimi (skandinavskimi) narodi. Nacionalna
tradicija in kultura se v današnjem času ohranjata preko nacionalnega simbolizma,
književnih in umetniških del, prepletenimi z romantičnimi podobami norveškega
podeželja in neokrnjene narave, preko različnih javnih dogodkov, med drugim preko
proslavljanja dneva državnosti in turističnega oglaševanja dežele.
Pripadniki norveškega naroda, ki se v večini čutijo navezane na svoj nacionalni prostor in
imajo razvito močno nacionalno, regionalno in lokalno prostorsko identiteto, so pri
selekciji ideološko posredovanih konstrukcij nacionalnega prostora omejeni s
ponotranjenimi vrednotami egalitarnega individualizma. Egalitarni individualizem se
odraža v težnji posameznikov po individualnosti, a obenem tudi v njihovi povezanosti z
(lokalno, regionalno ali nacionalno) skupnostjo ter naravo. Preživljanje prostega časa v
naravi je dojeto kot potrebno »opravilo« za doseganje splošnega blagostanja človeka.
91
Narava nudi primerno okolje za ukvarjanje posameznika s športnimi aktivnostmi, je
zatočišče pred negativnimi vplivi urbanega okolja in omogoča (začasno) osvoboditev
človeka od vsakodnevnih obveznosti. Razširjeno lastništvo sekundarnih bivališč,
nahajajočih se v naravnem okolju, predvsem gorskih koč, se navezuje na posameznikovo
željo po pobegu iz civiliziranega življenja nazaj k tradiciji in preprostejšemu načinu
življenja v naravi.
Specifična podoba Norveške oziroma njene krajine, ki se je pokazala tudi pri analizi
propagandnega gradiva, obstoječega v norveškem javnem prostoru v različnih časovnih
obdobjih, močno vpliva na zaznavanje nacionalnega prostora s strani pripadnikov
norveške družbe, kar se kaže tudi v izsledkih anketne raziskave o prostorski zaznavi –
Norveška je dojeta kot dežela z neokrnjeno naravo, »edinstvenimi« fjordi in
»mogočnimi« gorami, kjer urbano okolje nima večje pomembnosti. Vrednotenje prostora
se delno sklada tudi z dejanskimi prostorskimi praksami: večina norveških državljanov si
preko različnih (prostočasnih) aktivnosti prizadeva ohraniti neposreden stik z naravnim
okoljem, tudi urbani predeli vsebujejo obsežne zelene površine, ki mestu dajejo bolj
»naraven« izgled in omogočajo prijetno počutje človeka v grajenem okolju.
Kljub idealiziranju življenja v naravnem okolju danes večina norveškega prebivalstva
živi v urbanih območjih, vendar je prebivalcem urbanih naselbin zaradi lahkega dostopa
do naravnih površin omogočen reden stik z naravo. Idealiziranje podeželja, kot se je
pojavljalo v književnih in slikarskih delih v času prebujanja naroda in nacionalnega
romanticizama, se danes pojavlja le v oglaševanju ruralnega turizma. Urbana mladina
podeželje vrednoti kot dolgočasno okolje, vendar poudarja njegovo visoko vrednost pri
ohranjanju norveške tradicije, možnostih rekreacije na prostem ali pri turistični ponudbi
države. Ruralna mladina goji do podeželja pozitiven odnos, a se bo zaradi
izpostavljenosti vplivom družbenega okolja v prihodnosti verjetno vsaj začasno preselila
v urbano okolje. Družbena situacija (poudarek na izobraževanju) vpliva na dejanske
prostorske prakse posameznikov, pripadajočih mlajši generaciji, in ne ideološko
oblikovana predstava o nacionalnem prostoru. Pripadniki mlajše generacije so na
Norveškem moderno orientirani, kar se izraža v želji le-teh po urbanem načinu življenja,
92
obenem poseduje materialistične vrednote – te se izražajo v njihovih potrebah po
kopičenju in trošenju materialnih dobrin, ter nagnjeni k individualnosti. Takšne potrebe
ali želje mladega človeka se v idealni obliki zadovoljujejo prav v urbanem okolju.
Nasprotno so starejše generacije manj materialistično in bolj spiritualno orientirane,
nagnjene k sodelovanju in povezanosti s soljudmi, kar je lahko razlog priseljevanja ali
življenja pripadnikov starejših generacij v ruralnem oziroma bolj naravnem okolju, saj
narava posamezniku nudi spiritualno izkušnjo, obenem pa manjša lokalna skupnost
omogoča tesnejše socialne stike med prebivalci ter njihovo medsebojno povezanost in
sodelovanje. Vrednotna orientacija posameznika in njegovo sledenje ideološko-
političnim sporočilom sta v največji meri odvisna od njegove starosti oziroma pripadnosti
določeni generaciji. Čeprav večina Norvežanov (nekritično) sprejema ideološko
oblikovano podobo o nacionalnem prostoru, kar se izraža v njihovi prostorski zaznavi, pa
prostorske prakse, predvsem mlajših generacij, ne sovpadajo v celoti z ideološko
oblikovanimi prostorskimi predstavami.
Norveška je visoko tehnološko razvita država z visokim življenjskim standardom
prebivalcev, v norveški družbi pa prevladujejo moderno-materialistične kulturne
orientacije, vendar se norveška družba do neke mere še vedno oprijemlje preteklih
tradicij, vrednot in kulturnih vzorcev, kar se kaže tudi v ustvarjanju mednarodnega profila
države in njeni turistični promociji. Naravna pokrajina, ki je ima Norveška v izobilju,
nostalgična podeželja ter avtentična ribiška mesta, pri promociji države le-tej omogočajo
oblikovati edinstven položaj v konkurenčnem okolju turistične ponudbe ostalih
(skandinavskih) držav. Ideološko ustvarjena podoba Norveške se reflektira v zaznavi
norveškega prostora »zunanjih opazovalcev« oziroma tuje populacije: v anketni raziskavi
o prostorski zaznavi »notranjega akterja« in »zunanjega opazovalca« se oblikovana
prostorska predstava anketiranih s stalnim bivališčem v drugi državi skoraj ne razlikuje
od prostorske predstave anketiranih, stalno živečih na Norveškem. Norveška je torej
uspela ustvariti identično blagovno znamko lastne dežele, ki sicer odraža večinsko
zaznavanje norveškega nacionalnega prostora, ne pa tudi v celoti dejanskega stanja
sodobne norveške družbe.
93
8. LITERATURA IN VIRI Aagedal, Olaf (2001): The use of national symbols in an age of internationalization. Report from the project: »National symbols and rituals in Norway, Sweden and Denmark«. Oslo: Foskningsavdelingen, Diakonhjemmets Høgskolesenter. Aase, Andreas (2005): In search of Norwegian values. V Eva Maagerø in Birte Simonsen: Norway: society and culture, 13–41. Kristiansand: Portal Forlag. Auken, Paul von (2006): Divide and commodify: the fetishization of viewscapes in Western amenity areas. Norsk Sosiologiforenings Vinterseminar (1), 1–34. Trondheim: Bygdeforskning – Universitetssenteret Dragvoll. Barthes, Roland (1990): Myth today. V Roland Barthes (ur.): Mythologies, 109–159. New York: The Noonday Press. Berkak, Odd Are (1999): »In the heart of the volcano«. The Olympic games as a mega drama. V Arne Martin Klausen (ur.): Olympic games as performance and public event. The use of the XVII. Winter Olympic Games in Norway, 49–75. Olso, New York: Berghahn Books. Beyer, Harald (1970): A history of Norwegian literature. New York: New York University Press. Birkeland, Inger J. (2002): Stories from the North. Travel as place making in the context of modern holiday travel to North Cape, Norway. Oslo: Institutt for Sosiologi og Samfunnsgeografi, Universitetet i Oslo. Birkeland, Tone (1998): It smiles with two red mouths and the nose is not where it usually… V Kristin Brudevoll, Andrine Pollen, Aud Korbøl in Kjersti Scheen (ur.): Norwegian children’s literature, 10–24. Oslo: Nordmanns Forbundet & NORLA. Bjerke, Tore, Bjørn P. Kaltenborn in Joar Vittersø (2006): Cabin life: restorative and affective aspects. V Norman Mclntyre, Daniel R. Williams in Kevin E. Mchugh (ur.): Multiple dwelling and tourism: negotiating place, home and identity, 87–102. Wallingford: CABI Publishing. Blehr, Barbo (1999): Sacred unity, sacred similarity: Norwegian Constitution Day parades. Ethnology 38(2), 175–189. Pittsburgh: University of Pittsburgh, Department of Anthropology. Brandth, Berit in Marit S. Haugen (2005): Farmers as tourist hosts. Consequences for work and identity. European Society for Rural Sociology XXI. Congress »A common European Countryside? Change and continuity, diversity and cohesion in the enlarged Europe«, Keszthely, Hungary (2), 1–18. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning.
94
Bryne, Arvid (2004): They painted Norway. Glimpses of Norwegian nature and Norwegian artists. Oslo: Andersen & Butenschøn AS. Caulkins, Douglas (1998): Norwegians: cooperative individualists. V Melvin Ember, Carol R. Ember in David Levinson (ur.): Portraits of culture: ethnographic originals (III), 3–30. Upper Saddle River, NJ: Simon & Schuster Custom Publishing. Cowie, Peter (1992): A survey of films and film-makers in Denmark, Finland, Iceland, Norway and Sweden: Scandinavian cinema. London: The Tantivy Press. Cowie, Peter (2005): Cool and crazy: modern Norwegian cinema 1990–2005. Oslo: The Norwegian Film Institute. Daugstad, Karoline (1999): Women’s landscape viewed by men. Images of the Norwegian summer mountain farm landscape. Gendered landscapes: an interdisciplinary exploration of the past place and space (11), 1–6. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning. Daugstad, Karoline (2005): When the farmer becomes a provider of landscape and agri-tourism and the tourist wants to be part of the »real rural life«. A story of insiders and outsiders in the Norwegian landscape. Paper to the 14th Nordic Symposium in Tourism and Hospitality Research, Akureyri, Iceland (8), 1–8. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning. Eriksen, Thomas Hylland (1993): Being Norwegian in a shrinking world: reflections on Norwegian identity. V Anne Kohen Kiel (ur.): Continuity and change: aspects of contemporary Norway, 11–37. Oslo: Scandinavian University Press. Eriksen, Thomas Hylland (1993a): The nation as a human being – a metaphor in a mid-life crisis? Notes on the imminent collapse of Norwegian national identity. Dostopno na http://www.folk.uio.no/geirthe (17. marec 2007). Eriksen, Thomas Hylland (1996): Norwegians and Nature. Dostopno na http://www.folk.uio.no/geirthe (17. marec 2007). Flognfeldt, Thor Jr. (2006): Second homes, work commuting and amenity migrants in Norway’s mountain areas. V L. A. G. Moss (ur.): Amenity migrants: seeking and sustaining mountains and their cultures, 232–245. Wallingford: CABI Publishing. Fototeka Nacionalne knjižnice v Oslu (2007): Politični plakat iz leta 1905. Nacionalna knjižnica Oslo (Nasjonalbiblioteket i Oslo). Gullestad, Marianne (1992): Egalitarian individualism. Art of social relations, 183–200. Oslo: Universitetsforlaget. Gullestad, Marianne (1996): Everyday life philosophers – modernity, morality, and autobiography in Norway. Oslo: Scandinavian University Press.
95
Gullestad, Marianne (1997): Home, local community and nation: connection between everyday life practices and construction of national identity. Focaal (30/31), 39–60. Oxford: Berghahn Books Ltd. Gurevich, Aron (1978): The early state in Norway. V Henry Claessen in Peter Skalnik (ur.): The early state, 403–423. Paris: Mounton. Hagen, Inger Marie (1996): Reader preferences: the importance of geography. V Wendy Griswold in Fredrik Engelstad (ur.): Places within, places beyond, 133–143. Oslo: Institute for Social Research. Ham, Anthony in Miles Roddis (2005): Norway. London: Lonely Planet. Hansen, Arvid (2005): Education in Norway: its history, basis and practice. V Eva Maagerø in Birte Simonsen (ur.): Norway: society and culture, 174–188. Kristiansand: Portal Forlag. Haugen, Mari in Mariann Villa (2003): The countryside – a rural idyll or a boring place? Paper to the 43rd European Congress of the Regional Science Association Helsinki, Finland (13), 1–13. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning. Hellevik, Otar (1993): Postmaterialism as a dimension of a cultural change. International journal of public opinion research 5(3), 211–233. Dostopno na http://www.ijpor.oxfordjournals.org/cgi/content/abstract/5/3/211 (14. februar 2008). Hellevik, Ottar (2002): Age differences in value orientation – life cycle or cohort effects? International Journal of Public research 14(3), 286—302. Dostopno na http://www.folk.uio.no (13. februar 2008). Hjorthol, Randi Johanne in Torkel Bjørnskau (2005): Gentrification in Norway. Capital, culture or convenience? European and Regional Urban Studies (12), 353–371. London: Sage Publications. Hoem, Edvard (1996): »You can’t go home again«. The place as sanctuary and prison in Norwegian literature. V Wendy Griswold in Fredrik Engelstad (ur.): Places within, places beyond, 24–36. Oslo: Institute for Social Research. Husbanken (1995): The growth of good housing. Promotion and regulation of dwelling quality in Norway. Husbanken: Oslo. Inglehart, Ronald (1997): Modernization and postmodernization : cultural, economic, and political change in 43 societies. Princeton: Princeton University Press. Jensen, Lill-Ann in Sven Damslora (1984): Bildet som våpen – Norsk arbeiderbevegelses bruk av bilder i kamp og agitasjon. Oslo: Tiden Norsk Forlag.
96
Jensen, Tom B. in Hans Fredrik Dahl (1988): Parti og plakat NS 1933–1945. Oslo: Det Norske Samlaget. Jönsson, Christer, Sven Tägil in Gunnar Törnquist (2000): Organizing European space. London: Sage Publications. Larochelle, Gilbert (1992): Interdependence, globalization and fragmentation. V Zdravko Mlinar (ur.): Globalization and territorial identities, 150–156. Aldershot: Avebury. Lauglo, Jon (1995): Populism in Norway. Comparative Education Review 39(3), 255–279. Oslo: Institute of Social Research. Lawson, Brian (2001): The language of space. London: Educational and Professional Publishing Ltd. Libæk, Ivar in Øivind Stenersen (1999): A history of Norway: from the Ice age to the age of petroleum. Oslo: Grøndahl og Dreyers Forlag AS. Löfgren, Orvar (1989): The nationalization of culture. Ethnologia Europea (XIX), 5–23. Lunde-Larsen, Lise (1999): The troll with no heart in his body – and other tales of trolls from Norway. Boston: Houghton Mifflin Company. Lyngstad, Sverre (1983): Modern Norwegian literature: an overview. V Sverre Lyngstad (ur.): Norway – review of national literatures, 35–45. New York: Griffon House Publications. Ketilsson, Elli (1994): Norway – home of the trolls. Jar: Medusa. Kiel, Anne Cohen (1993): Confessions of an angry commuter or learning how to communicate the non-communicating way. V Anne Cohen Kiel (ur.): Continuity and change: aspects of contemporary Norway, 55–69. Oslo: Scandinavian University Press. Klausen, Arne Martin (1999): Introduction. V Arne Martin Klausen (ur.): Olympic games as performance and public event. The use of the XVII. Winter Olympic Games in Norway, 1–9. Olso, New York: Berghahn Books. Knutsen, Oddbjørn (1990): Materialist and postmaterialist values and social structure in the Nordic contries: a comparative study. Comparative politics 23(1), 85–104. Dostopno na http://www.jstor.org (12. februar 2008). Kučan, Ana (1998): Krajina kot nacionalni simbol. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Maagerø, Eva (2006): The Norwegian language – democracy in practice? V Eva Maagerø in Birte Simonsen (ur.): Norway: society and culture, 60–91. Kristiansand: Portal Forlag.
97
Maagerø, Eva in Birte Simonsen (2005): Minorities in Norway – past and present. V Eva Maagerø in Birte Simonsen (ur.): Norway: society and culture, 146–158. Kristiansand: Portal Forlag. Midtgard, Mette Ravn (2003): Authenticity – tourist experiences in the Norwegian periphery. V Derek Hall, Lesley Roberts in Morag Mitchell (ur.): New directions in rural tourism, 102–114. Burlington: Ashgate Publishng Ltd. Mlinar, Zdravko (1992): Individuation and globalization: the transformation of territorial social organization. V Mlinar Zdravko (ur.): Globalization and territorial identities, 15–35. Aldershot: Avebury. Munch, Peter A. (1956): A study of cultural change: rural-urban conflicts in Norway. Oslo: H. Aschehoug og Co. Natur og Kulturforlaget (2007): Turistični plakat z napisom Norway – wild and free (Norveška – divja in svobodna) iz leta 2007. Dostopno na http://www.naturkultur.no (12. junij 2007). Neumann, Iver B. (2002): This little piggy stayed at home. Why Norway is not a member of the EU. V Lene Hansen in Ole Wæver (ur.): European integration and national identity. The challenge of the Nordic states, 88–116. London, New York: Routledge. Normann Forlag (2007): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.normanns.no (25. junij 2007).
Norsk Samfunnsvitenskapelig Datatjeneste (2008): Spørreundersøkelse om nasjonal identitet, 1995 norsk del av ISSP. Spørreundersøkelse om nasjonal identitet, 2003, norsk del av ISSP. Spørreundersøkelse om samfunnsdeltakelse, 2004, norsk del av ISSP. Dostopno na http://www.nsd.no (15. februar 2008). Norske Plakater (2007): Oglas za pivo pivovarne Frydenlunds iz leta 1930. Dostopno na http://www.posters-nor.com (25. junij 2007). Rattsø, Sidel (1984): The mountain man as a national symbol. Oslo: Bibliotek for Humaniora og Samfunnsvitenskap, Universitas Osloensis. Rye, Johan Fredrik (2004): Constructing the countryside: Differences in teenager’s images of the rural. Paper to the XI. World Congress in Rural Sociology, Trondheim (3), 1–24. Trondheim: Norsk Senter for Bygdeforskning. Rye, Johan Fredrik (2006): Heading for the cities? Gender and lifestyle patterns in rural youth’s residential preferences. V Johan Fredrik Rye (ur.): Geographic and social mobility: youth’s rural-to-urban migration in Norway, 147–166. Trondheim: Norwegian University of Science and Technology.
98
Rye, Johan Fredrik (2006a): Rural-to-urban migration by young people in Norway. V Johan Fredrik Rye (ur.): Geographic and social mobility: youth’s rural-to-urban migration in Norway, 7–45. Trondheim: Norwegian University of Science and Technology. Poche, Bernard (1992): Identifications as a process: territories as an organizational or a symbolic area. V Mlinar Zdravko (ur.): Globalization and territorial identities, 129–150. Aldershot: Avebury. Prebersen, Nina K. (2005): Exploring tourist images of a distant destination. Dostopno na http://www.sciencedirect.com/science (5. april 2007). Puijk, Roel (1997): From parish pump to global village. Planning and receiving the Lillehammer Olymics. V Roel Puijk (ur.): Global spotlight on Lillehammer. How the world viewed Norway during the 1994 Winter Olymics, 27–57. London: University of Luton Press. Puijk, Roel (1999): Producing Norwegian culture for domestic and foreign gazes: the Lillehammer Olympic opening ceremony. V Arne Martin Klausen (ur.): Olympic games as performance and public event. The use of the XVII. Winter Olympic Games in Norway, 97–137. Olso, New York: Berghahn Books. Richardson, Tim in Ole B. Jensen (2003): Linking discourse and space: towards a cultural sociology of space in analyzing spatial policy discourses. Urban studies 40(1), 7–22. Dostopno na http://www.ingentaconnect.com (16.februar 2008). Scourfield, Jonathan, Bella Dicks, Sally Holland, Mark Drakeford in Andrew Davies (2001): The significance of place in middle childhood: qualitative research from Wales. The British journal of sociology 57(4), 577–595. Dostopno na htpp://www.jstor.org (14. februar 2008). Selberg, Torunn (2006): Festivals as celebrations of place in modern society: two examples from Norway. Folklore (117), 297–312. Selbyg, Arne (1986): Norway today: an introduction to modern Norwegian society. Oslo: Universitetsforlag. Show, Pat (1994): The Norwegian folk tales and their illustrations. V Peter Christen Asbjørensen in Jørgen Moe: Scandinavian culture: Norwegian folk tales, 7–11. Oslo: Grøndahl og Dreyers Forlag AS. Smith, Anthony D. (1995): Nations and nationalism in a global era. Cambridge: Polity Press. Solberg, Erna (2004): Closing session. Final speech. Governance for Urban Change. 48th IFHP World Congress Oslo, Norway, 26–30. Oslo: International Federation for Housing and Planning.
99
Sørenssen, Bjørn (1999): Travel films in Norway: the persistence of the »view« aesthetic. V John Fullerton in Jan Olsson (ur.): Nordic explorations: film before 1930, 102–113. Sydney: John Libbey & Company Pty Ltd. Statistik Sentralbyrå (2008): Statistkk om Areal. Befolkningsstatistikk. Innenlandske flyttinger. Dostopno na http://www.ssb.no (5. februar 2008). Stegane, Idar (1996): The development of New Norse literature between rural regions and urban centres. V Wendy Griswold in Fredrik Engelstad (ur.): Places within, places beyond – Norwegian regionalism in literature, 36–50. Oslo: Institute for Social Research. Strand, Erling Welle (1988): Mountain hiking in Norway. Oslo: Nortrabooks. Strassoldo, Raimondo (1992): Globalism and localism: theoretical reflections and some evidence. V Zdravko Mlinar (ur.): Globalization and territorial identities, 35–60. Aldershot: Avebury. Teigland, Jon (1996): Impacts on tourism from mega events: the case of winter Olympic games. VF – rapport (13)96. Sognal: Western Norway Research Institute. Tolfsby, Dina (1998): Focus on children’s literature. V Kristin Brudevoll, Andrine Pollen, Aud Korbøl in Kjersti Scheen (ur.): Norwegian children’s literature, 2–24. Oslo: Nordmanns Forbundet & NORLA. Tønnesen, Elise Seip (2005): Trends in Norwegian literature: Ibsen, Hamsun and beyond. V Eva Maagerø in Birte Simonsen (ur.): Norway: society and culture, 78–94. Kristiansand: Portal Forlag. Urry, John (1995): The consumption of tourism. Sociology 24(1), 23–35. Uzzell, David, Eric Pol in David Badenas (2002): Place identification, social cohesion and environment sustainability. Environment and behaviour, 26–53. Dostopno na http://www.eab.sagepub.com (27. julij 2007). Valera, Sergi in Joan Guàrdia (2002): Urban and social identity and sustainability: Barcelona`s Olympic Village. Environment and Behaviour, 54–66. Dostopno na http://www.eab.sagepub.com (15. februar 2008). Veiteberg, Jorunn (1998): Den norske plakaten, elektronsko gradivo – zgoščenka. Oslo: Pax Forlag AS. Visitnorway.com (2008): Logotip spletne strani Visitnorway.com. Dostopno na http://www.visitnorway.com (12.februar 2008).
100
Westergaard, John (1966): Scandinavian urbanism. A survey of trends and themes in urban social research in Sweden, Norway and Denmark. Copenhagen: The Institute of Organization and Industrial Sociology. Williams, Colin H. (1992): Identity, autonomy and the ambiguity of technological development. V Zdravko Mlinar (ur.): Globalization and territorial identities, 115–128. Aldershot: Avebury. Wold, Kjersti (2001): International marketing. The Norwegian Tourist Board. In what why is Norway as a tourist destination promoted (with main emphasis on England as a market segment)? What are the implemented strategies and how successful are they. Oslo: Oslo University College, School of Business. World Value Survey (2006): World Value Survey 1982, 1990, 1996. Dostopno na http://www.worldvaluessurvey.org (25. januar 2008). Ånensen, Peer-Christian (2005): Norgeskatalogen 2006. Catalogue of the postage stamp of Norway. Oslo: Wennergren-Cappelen AS.
Viri, uporabljeni v prilogi A:
AFA Forlag (2007): Skandinavien frimærkekatalog: De nordiske lande – og Estland, Letland/Litausen 2007. Aarhus: AFA Forlag. Bergens Mynt og Seddelforretning (2004): Priskatalog. Norske pengesedler med Svalbard og Bjørnøya 1695–2003. Bergen: Karl Sæthre og Hans Gunnar Eldolsen. Det Digitale Nasjonalbiblioteket (2007): Politični plakati. Dostopno na http://www.nb.no (8. maj 2007). eBay (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.ebay.com (8. maj 2007). Fototeka Nacionalne knjižnice v Oslu (2007): Politični plakati in turistične razglednice. Nacionalna knjižnica Oslo (Nasjonalbiblioteket i Oslo). Hauge Sjøli, Liss Unny in Turid Hea Svebakken (2001): Plastpose boka. Norske bergeposar 1963–2000. Oslo: Det Norske Samlaget. Home.no (2007): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.nb.no (13. marec 2007). Jensen, Lill-Ann in Sven Damslora (1984): Bildet som våpen – Norsk arbeiderbevegelses bruk av bilder i kamp og agitasjon. Oslo: Tiden Norsk Forlag.
101
Jensen, Tom B. in Hans Fredrik Dahl (1988): Parti og plakat NS 1933–1945. Oslo: Det Norske Samlaget. Jørstad, Finn R. in Truls Grung (1995): Reklamebyen Bergen. Bergen: Stiftelsen Norsk Handelmuseum – Norsk Reklamenmuseum i Samarbeid med Salgs – og Reklameforeningen. Natur og Kulturforlaget (2007): Turistične razglednice in plakati. Dostopno na http://www.naturkultur.no (12. junij 2007). Normann Forlag (2007): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.normanns.no (25. junij 2007). Norsk Fysioterapeutforbund (2008): Ekonomski plakati. Dostopno na http://www.fysio.no/butikk/plakater (25. junij 2007). Norsk Tannvern (2008): Ekonomski plakati. Dostopno na http://www.tannvern.no/sider/underside_material (25. junij 2007). Norsk Telekortklubb (2003): Katalog over norske telekort 1984–2003. Oslo: Norsk Telekortklubb. Norske Plakater (2007): Turistični plakati. Dostopno na http://www.posters-nor.com (25. junij 2007). Norske Postkortsamlere (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.norskpostkortsamlere.com (26. junij 2007). Reklamepenner (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.reklamepenner.net (26. junij 2007). Samler – børsen AS (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.samlerborsen.no (1. avgust 2007). Scandinavian Auction Systems (2008): Turistične razglednice. Dostopno na http://www.auction.no (31. avgust 2007). Sørum, Steffan in Eldrid Johansen (2006): Hilsen fra lykkelandet. 60 – og 70 – tallets Norge på postkort. Oslo: N. W. DAMM & SØN AS. Ulvestad, Ivar (1988): Venlig hilsen... Postkortets historie i Norge. Oslo: Aventura Forlag. Ulvestad, Ivar (2005): Norske postkort. Kulturhistorie og samleobjekter. Oslo: N. W. DAMM & SØN AS.
102
Veiteberg, Jorunn (1998): Den norske plakaten. Oslo: Pax Forlag AS, elektronski vir – zgoščenka. Veiteberg, Jorunn in Einar Økland (1986): Reklamebildet. Norske annonsar og plakat fra århundskiftet til i dag. Oslo: Det Norske Samlaget. Ånensen, Peer-Christian (2005): Norgeskatalogen 2006. Catalogue of the postage stamp of Norway. Oslo: Wennergren-Cappelen AS.
103
PRILOGA A: SEMIOLOŠKA ANALIZA TURISTIČNEGA,
EKONOMSKEGA IN POLITIČNEGA PROPAGANDNEGA
GRADIVA PO POSAMEZNIH ČASOVNIH OBDOBJIH
Propagandno gradivo po obdobjih
1905–1919
1920–1939
1940–1945
1946–1959
1960–1979
1980–1999
2000–2007 SKUPAJ
Turistična propaganda 27 32 4 40 91 55 327 576 Razglednice 23 9 3 16 76 55 323 505 Plakati 4 23 1 24 15 4 71 Ekonomska propaganda 8 26 2 3 5 26 12 82 Plakati 8 26 2 3 3 5 47 Vrečke 2 3 1 6 Telefonske kartice 23 6 29 Politična propaganda 6 17 38 9 33 36 13 152 Plakati 3 12 32 2 4 53 Poštne znamke 5 6 6 27 36 12 92 Našitki 3 3 Denar 1 2 1 4 SKUPAJ 41 75 44 52 129 117 352 810
LEGENDA:
1, 2, 3… – zaporedna številka posameznega primera propagandnega gradiva
TP – turistično propagandno gradivo
EP – ekonomsko propagandno gradivo
PP – politično propagandno gradivo
r – razglednica
p – plakat
v – vrečka
tk – telefonska kartica
z – poštna znamka
n – našitek
d – denar
104
1905–1919
1TP – r 2TP – r 3TP – r 4TP – r
5TP – r 6TP – r 7TP – r 8TP – r
9TP – r 10TP – r 11TP – r 12TP – r
13TP – r 14TP – r 15TP – r 16TP – r
105
1905–1919
17TP – r 18TP – r 19TP – r 20TP – r
21TP – r 22TP – r 23TP – r 24TP – p
25TP – p 26TP – p 27TP – p 28EP – p
29EP – p 30EP – p 31EP – p 32EP – p
106
1905–1919
33EP – p 34EP – p 35EP – p 36PP – p
37PP – p 38PP – p 39PP – n 40PP – n
41PP – n
107
1920–1939
42TP – r 43TP – r 44TP – r 45TP – r
46TP – r 47TP – r 48TP – r 49TP – r
50TP – r 51TP – p 52TP – p 53TP – p
54TP – p 55TP – p 56TP – p 57TP – p
108
1920–1939
58TP – p 59TP – p 60TP – p 61TP – p
62TP – p 63TP – p 64TP – p 65TP – p
66TP – p 67TP – p 68TP – p 69TP – p
70TP – p 71TP – p 72TP – p 73TP – p
109
1920–1939
74EP – p 75EP – p 76EP – p 77EP – p
78EP – p 79EP – p 80EP – p 81EP – p
82EP – p 83EP – p 84EP – p 85EP – p
86EP – p 87EP – p 88EP – p 89EP – p
110
1920–1939
90EP – p 91EP – p 92EP – p 93EP – p
94EP – p 95EP – p 96EP – p 97EP – p
98EP – p 99EP – p 100PP – p 101PP – p
102PP – p 103PP – p 104PP – p 105PP – p
111
1920–1939
106PP – p 107PP – p 108PP – p 109PP – p
110PP – p 111PP – p 112PP – z 113PP – z
114PP – z 115PP – z 116PP – z
112
1940–1945
117TP – r 118TP – r 119TP – r 120TP – p
121EP – p 122EP – p 123PP – p 124PP – p
125PP – p 126PP – p 127PP – p 128PP – p
129PP – p 130PP – p 131PP – p 132PP – p
113
1940–1945
133PP – p 134PP – p 135PP – p 136PP – p
137PP – p 138PP – p 139PP – p 140PP – p
141PP – p 142PP – p 143PP – p 144PP – p
145PP – p 146PP – p 147PP – p 148PP – p
114
1940–1945
149PP – p 150PP – p 151PP – p 152PP – p
153PP – p 154PP – p 155PP – z 156PP – z
157PP – z 158PP – z 159PP – z 160PP – z
115
1946–1959
161TP – r 162TP – r 163TP – r 164TP – r
165TP – r 166TP – r 167TP – r 168TP – r
169TP – r 170TP – r 171TP – r 172TP – r
173TP – r 174TP – r 175TP – r 176TP – r
116
1946–1959
177TP – p 178TP – p 179TP – p 180TP – p
181TP – p 182TP – p 183TP – p 184TP – p
185TP – p 186TP – p 187TP – p 188TP – p
189TP – p 190TP – p 191TP – p 192TP – p
117
1946–1959
193TP – p 194TP – p 195TP – p 196TP – p
197TP – p 198TP – p 199TP – p 200TP – p
201EP – p 202EP – p 203EP – p 204PP – p
205PP – p 206PP – z 207PP – z 208PP – z
118
1946–1959
209PP – z 210PP – z 211PP – z 212PP – d
119
1960–1979
213TP – r 214TP – r 215TP – r 216TP – r
217TP – r 218TP – r 219TP – r 220TP – r
221TP – r 222TP – r 223TP – r 224TP – r
225TP – r 226TP – r 227TP – r 228TP – r
120
1960–1979
229TP – r 230TP – r 231TP – r 232TP – r
233TP – r 234TP – r 235TP – r 236TP – r
237TP – r 238TP – r 239TP – r 240TP – r
241TP – r 242TP – r 243TP – r 244TP – r
121
1960–1979
245TP – r 246TP – r 247TP – r 248TP – r
249TP – r 250TP – r 251TP – r 252TP – r
253TP – r 254TP – r 255TP – r 256TP – r
257TP – r 258TP – r 259TP – r 260TP – r
122
1960–1979
261TP – r 262TP – r 263TP – r 264TP – r
265TP – r 266TP – r 267TP – r 268TP – r
269TP – r 270TP – r 271TP – r 272TP – r
273TP – r 274TP – r 275TP – r 276TP – r
123
1960–1979
277TP – r 278TP – r 279TP – r 280TP – r
281TP – r 282TP – r 283TP – r 284TP – r
285TP – r 286TP – r 287TP – r 288TP – r
289TP – p 290TP – p 291TP – p 292TP – p
124
1960–1979
293TP – p 294TP – p 295TP – p 296TP – p
297TP – p 298TP – p 299TP – p 300TP – p
301TP – p 302TP – p 303TP – p 304EP – p
305EP – p 306EP – p 307EP – v 308EP – v
125
1960–1979
309PP – p 310PP – p 311PP – p 312PP – p
313PP – z 314PP – z 315PP – z 316PP – z
317PP – z 318PP – z 319PP – z 320PP – z
321PP – z 322PP – z 323PP – z 324PP – z
126
1960–1979
325PP – z 326PP – z 327PP – z 328PP – z
329PP – z 330PP – z 331PP – z 332PP – z
333PP – z 334PP – z 335PP – z 336PP – z
337PP – z 338PP – z 339PP – z 340PP – d
127
1960–1979
341PP – d
128
1980–1999
342TP – r 343TP – r 344TP – r 345TP – r
346TP – r 347TP – r 348TP – r 349TP – r
350TP – r 351TP – r 352TP – r 353TP – r
354TP – r 355TP – r 356TP – r 357TP – r
129
1980–1999
358TP – r 359TP – r 360TP – r 361TP – r
362TP – r 363TP – r 364TP – r 365TP – r
366TP – r 367TP – r 368TP – r 369TP – r
370TP – r 371TP – r 372TP – r 373TP – r
130
1980–1999
374TP – r 375TP – r 376TP – r 377TP – r
378TP – r 379TP – r 380TP – r 381TP – r
382TP – r 383TP – r 384TP – r 385TP – r
386TP – r 387TP – r 388TP – r 389TP – r
131
1980–1999
390TP – r 391TP – r 392TP – r 393TP – r
394TP – r 395TP – r 396EP – r 397EP – v
398EP – v 399EP – v 400EP – tk 401EP – tk
402EP – tk 403EP – tk 404EP – tk 405EP – tk
132
1980–1999
406EP – tk 407EP – tk 408EP – tk 409EP – tk
410EP – tk 411EP – tk 412EP – tk 413EP – tk
414EP – tk 415EP – tk 416EP – tk 417EP – tk
418EP – tk 419EP – tk 420EP – tk 421EP – tk
133
1980–1999
422EP – tk 423PP – z 424PP – z 425PP – z
426PP – z 427PP – z 428PP – z 429PP – z
430PP – z 431PP – z 432PP – z 433PP – z
434PP – z 435PP – z 336PP – z 437PP – z
134
1980–1999
438PP – z 439PP – z 440PP – z 441PP – z
442PP – z 443PP – z 444PP – z 445PP – z
446PP – z 447PP – z 448PP – z 449PP – z
450PP – z 451PP – z 452PP – z 453PP – z
135
1980–1999
454PP – z 455PP – z 456PP – z 457PP – z
458PP – z
136
2000–2007
459TP – r 460TP – r 461TP – r 462TP – r
463TP – r 464TP – r 465TP – r 466TP – r
467TP – r 468TP – r 469TP – r 470TP – r
471TP – r 472TP – r 473TP – r 474TP – r
137
2000–2007
475TP – r 476TP – r 477TP – r 478TP – r
479TP – r 480TP – r 481TP – r 482TP – r
483TP – r 484TP – r 485TP – r 486TP – r
487TP – r 488TP – r 489TP – r 490TP – r
138
2000–2007
491TP – r 492TP – r 493TP – r 494TP – r
495TP – r 496TP – r 497TP – r 498TP – r
499TP – r 500TP – r 501TP – r 502TP – r
503TP – r 504TP – r 505TP – r 506TP – r
139
2000–2007
507TP – r 508TP – r 509TP – r 510TP – r
511TP – r 512TP – r 513TP – r 514TP – r
515TP – r 516TP – r 517TP – r 518TP – r
519TP – r 520TP – r 521TP – r 522TP – r
140
2000–2007
523TP – r 524TP – r 525TP – r 526TP – r
527TP – r 528TP – r 529TP – r 530TP – r
531TP – r 532TP – r 533TP – r 534TP – r
535TP – r 536TP – r 537TP – r 538TP – r
141
2000–2007
539TP – r 540TP – r 541TP – r 542TP – r
543TP – r 544TP – r 545TP – r 546TP – r
547TP – r 548TP – r 549TP – r 550TP – r
551TP – r 552TP – r 553TP – r 554TP – r
142
2000–2007
555TP – r 556TP – r 557TP – r 558TP – r
559TP – r 560TP – r 561TP – r 562TP – r
563TP – r 564TP – r 565TP – r 566TP – r
567TP – r 568TP – r 569TP – r 570TP – r
143
2000–2007
571TP – r 572TP – r 573TP – r 574TP – r
575TP – r 576TP – r 577TP – r 578TP – r
579TP – r 580TP – r 581TP – r 582TP – r
583TP – r 584TP – r 585TP – r 586TP – r
144
2000–2007
587TP – r 588TP – r 589TP – r 590TP – r
591TP – r 592TP – r 593TP – r 594TP – r
595TP – r 596TP – r 597TP – r 598TP – r
599TP – r 600TP – r 601TP – r 602TP – r
145
2000–2007
603TP – r 604TP – r 605TP – r 606TP – r
607TP – r 608TP – r 609TP – r 610TP – r
611TP – r 612TP – r 613TP – r 614TP – r
615TP – r 616TP – r 617TP – r 618TP – r
146
2000–2007
619TP – r 620TP – r 621TP – r 622TP – r
623TP – r 624TP – r 625TP – r 626TP – r
627TP – r 628TP – r 629TP – r 630TP – r
631TP – r 632TP – r 633TP – r 634TP – r
147
2000–2007
635TP – r 636TP – r 637TP – r 638TP – r
639TP – r 640TP – r 641TP – r 642TP – r
643TP – r 644TP – r 645TP – r 646TP – r
647TP – r 648TP – r 649TP – r 650TP – r
148
2000–2007
651TP – r 652TP – r 653TP – r 654TP – r
655TP – r 656TP – r 657TP – r 658TP – r
659TP – r 660TP – r 661TP – r 662TP – r
663TP – r 664TP – r 665TP – r 666TP – r
149
2000–2007
667TP – r 668TP – r 669TP – r 670TP – r
671TP – r 672TP – r 673TP – r 674TP – r
675TP – r 676TP – r 677TP – r 678TP – r
679TP – r 680TP – r 681TP – r 682TP – r
150
2000–2007
683TP – r 684TP – r 685TP – r 686TP – r
687TP – r 688TP – r 689TP – r 690TP – r
691TP – r 692TP – r 693TP – r 694TP – r
695TP – r 696TP – r 697TP – r 698TP – r
151
2000–2007
699TP – r 700TP – r 701TP – r 702TP – r
703TP – r 704TP – r 705TP – r 706TP – r
707TP – r 708TP – r 709TP – r 710TP – r
711TP – r 712TP – r 713TP – r 714TP – r
152
2000–2007
715TP – r 716TP – r 717TP – r 718TP – r
719TP – r 720TP – r 721TP – r 722TP – r
723TP – r 724TP – r 725TP – r 726TP – r
727TP – r 728TP – r 729TP – r 730TP – r
153
2000–2007
731TP – r 732TP – r 733TP – r 734TP – r
735TP – r 736TP – r 737TP – r 738TP – r
739TP – r 740TP – r 741TP – r 742TP – r
743TP – r 744TP – r 745TP – r 746TP – r
154
2000–2007
747TP – r 748TP – r 749TP – r 750TP – r
751TP – r 752TP – r 753TP – r 754TP – r
755TP – r 756TP – r 757TP – r 758TP – r
759TP – r 760TP – r 761TP – r 762TP – r
155
2000–2007
763TP – r 764TP – r 765TP – r 766TP – r
767TP – r 768TP – r 769TP – r 770TP – r
771TP – r 772TP – r 773TP – r 774TP – r
775TP – r 776TP – r 777TP – r 778TP – r
156
2000–2007
779TP – r 780TP – r 781TP – r 782TP – p
783TP – p 784TP – p 785TP – p 786EP – p
787EP – p 788EP – p 789EP – p 790EP – p
791EP – v 792EP – tk 793EP – tk 794EP – tk
157
2000–2007
795EP – tk 796EP – tk 797EP – tk 798PP – z
799PP – z 800PP – z 801PP – z 802PP – z
803PP – z 804PP – z 805PP – z 806PP – z
807PP – z 808PP – z 809PP – z 810PP – d
158
PRILOGA B: ANKETNA RAZISKAVA O DRUŽBENI ZAZNAVI
NACIONALNEGA PROSTORA (izvlečki iz analize podatkov v
statističnem programu SPSS)
Frequencies:
1. vzorec – respondenti s stalnim bivališčem na Norveškem: FREQUENCIES VARIABLES=Spol Star Nar RAZGL /ORDER= ANALYSIS . Statistika
Spol Starost po skupinah
Narodna pripadnost
Izbrana turistična
razglednica N Veljavna
vrednost 100 100 100 96
Manjkajoča vrednost 0 0 0 4
Frekvenčna tabela Spol
Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek
Kumulativen odstotek
Valid Moški 48 48,0 48,0 48,0Ženski 52 52,0 52,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0
Starost po skupinah
Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek
Kumulativen odstotek
Valid -> 30 5 5,0 5,0 5,031-40 31 31,0 31,0 36,041-50 21 21,0 21,0 57,051-60 28 28,0 28,0 85,061 -> 15 15,0 15,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0
159
Narodna pripadnost
Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek
Kumulativen odstotek
Valid Norveška 94 94,0 94,0 94,0 Danska 1 1,0 1,0 95,0 Angleška 1 1,0 1,0 96,0 Nemška 1 1,0 1,0 97,0 Madžarska 1 1,0 1,0 98,0 Severno-ameriška 1 1,0 1,0 99,0 Kanadska 1 1,0 1,0 100,0 Skupaj 100 100,0 100,0
Izbrana turistična kartica
Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek
Kumulativen odstotek
Valid Prva (fjord) 79 79,0 82,3 82,3 Druga (mesto) 8 8,0 8,3 90,6 Tretja (plaža) 7 7,0 7,3 97,9 Četrta (ruralno
naselje) 2 2,0 2,1 100,0
Skupaj 96 96,0 100,0 Manjkajoča vrednost
-1 4 4,0
Skupaj 100 100,0
2. vzorec – respondenti s stalnim bivališčem v drugi državi: FREQUENCIES VARIABLES=Spol_zun Star_zun Nar_zun RAZGL_ZUN /ORDER= ANALYSIS . Statistika
Spol Starost po skupinah
Narodna pripadnost
Izbrana turistična
razglednica N Veljavna
vrednost 100 100 100 100
Manjkajoča vrednost 0 0 0 0
160
Frekvenčna tabela Spol
Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek
Kumulativen odstotek
Valid Moški 42 42,0 42,0 42,0Ženski 58 58,0 58,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0
Starost po skupinah
Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek
Kumulativen odstotek
Valid -> 30 50 50,0 50,0 50,031-40 27 27,0 27,0 77,041-50 9 9,0 9,0 86,051-60 6 6,0 6,0 92,060 -> 8 8,0 8,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0
Narodna pripadnost
Frekvenca Odstotek Veljaven odstotek
Kumulativni odstotek
Valid Slovenska 76 76,0 76,0 76,0Hrvaška 3 3,0 3,0 79,0Italijanska 3 3,0 3,0 82,0Španska 3 3,0 3,0 85,0Nemška 4 4,0 4,0 89,0Litvanska 2 2,0 2,0 91,0Turška 2 2,0 2,0 93,0Filipinska 1 1,0 1,0 94,0Poljska 3 3,0 3,0 97,0Francoska 2 2,0 2,0 99,0Pakistanska 1 1,0 1,0 100,0Skupaj 100 100,0 100,0
161
Crosstabs: CROSSTABS /TABLES=Potov BY RAZGL_ZUN /FORMAT= AVALUE TABLES /CELLS= COUNT /COUNT ROUND CELL . Case Processing Summary
Cases
Veljaven Manjkajoč Skupaj N Odstotek N Odstotek N Odstotek
Že bili ali začasno živeli na Norveškem * Katero turistično razglednico bi izbrali
100 100,0% 0 ,0% 100 100,0%
Že bili ali živeli na Norveškem * Katero turistično razglednico bi izbrali (Crosstabulation) Count
Katero turistično razglednico bi izbrali
Skupaj Prvo (fjord) Drugo
(mesto) Tretjo (vaško
naselje)
Četrto (ruralno naselje)
Že kdaj bili ali živeli na Norveškem
da 37 5 0 3 45ne 34 1 3 17 55
Skupaj 71 6 3 20 100 Multiple response: MULT RESPONSE GROUPS=$Pojmi_nor 'Izbrani pojmi pri opisu Norveške' (URB MOR GOR MODER NARV MUS FRILUFT RURAL (1)) $Pojem_zun 'Izbrani pojmi pri opisu Norveske' (URB_ZUN MOR_ZUN GOR_ZUN MODER_ZUN NARV_ZUN MUS_ZUN FRILUFT_ZUN RURAL_ZUN (1)) /FREQUENCIES=$Pojmi_nor $Pojem_zun .
162
Case Summary
Cases
Veljaven Manjkajoč Skupaj N Odstotek N Odstotek N Odstotek
Izbrani pojmi (1 .vzorec) 100 100,0% 0 ,0% 100 100,0%
Izbrani pojmi (2 .vzorec) 100 100,0% 0 ,0% 100 100,0%
a Dichotomy group tabulated at value 1. Izbrani pojmi pri opisu Norveške – 1. vzorec: respondenti s stalnim bivališčem na Norveškem (Frequencies)
Responses Percent of
Cases
N Odstotek N Izbrani pojmi pri opisu Norveške(a)
Mesto in urbana kultura 25 8,0% 25,0%Morje in plaze 17 5,4% 17,0%Gore 78 24,9% 78,0%Modernost 23 7,3% 23,0%Narava 79 25,2% 79,0%Muzeji in galerije 8 2,6% 8,0%Friluftsliv – življenje na prostem 59 18,8% 59,0%
Ruralizem 24 7,7% 24,0%Skupaj 313 100,0% 313,0%
a Dichotomy group tabulated at value 1. Izbrani pojmi pri opisu Norveške – 2. vzorec: respondenti s stalnim bivališčem v drugi državi (Frequencies)
Responses Percent of
Cases
N Odstotek N Izbrani pojmi pri opisu Norveske(a)
Mesto in urbana kultura 24 7,8% 24,0%Morje in plaze 23 7,5% 23,0%Gore 54 17,5% 54,0%Modernost 44 14,3% 44,0%Narava 89 28,9% 89,0%Muzeji in galerije 11 3,6% 11,0%Friluftsliv – življenje na prostem 40 13,0% 40,0%
Ruralizem 23 7,5% 23,0%Skupaj 308 100,0% 308,0%
a Dichotomy group tabulated at value 1.