UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

SARA AUBER

Demografske spremembe in bivalna kultura na istrskem podeželju: primer vasi Hrvoji

Zaključno delo

Študijska programa: Kulturna dediščina in Geografija

Mentorja: doc. dr. Katja Hrobat Virloget in doc. dr. Miha Koderman

Koper, 2017

Zahvala

Nono Sergej, nona Silvana, pranona Jolanda brez vas nebi imela o čem pisati saj ste ne le

govorili, temveč tudi tkali zgodbe naše dediščine. Pranona te zgodbe in zaključno delo

posvečam tebi v spomin, vem da bi bila ponosna name.

Dragi domači, tata in mama, iskrena hvala tudi vama za vso podporo in finančno pomoč pri

študiju. Hvala tudi sestri Alex, da mi vedno stoji ob strani, tudi ko stvari ne tečejo, tako kot bi

morale.

Hvala tudi sodelavcem in prijateljem za vso spodbudo in pomoč.

Predvsem pa se zahvaljujem odličnima mentorjema doc. dr. Katji Hrobat Virloget in doc. dr.

Mihi Koderman, za strokovno svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju

diplomskega dela.

Izvleček

Demografske spremembe in bivalna kultura na istrskem podeželju: primer vasi Hrvoji

V zaključnem delu sem predstavila majhno istrsko vasico Hrvoji, ki leži tik ob slovensko–

hrvaški meji. Vas je skozi zgodovino doživela veliko ključnih prelomnic, od nenehnega

premika državnih mej, menjavanja oblasti, posledično ekonomskih valov emigracije, do

skorajšnjega izumrtja. Nekatere vaščane so ti dogodki močno zaznamovali in pretresli, do

tolikšne mere, da so se iz svoje rojstne vasi za vedno odselili. V zaključnem delu sem

predstavila bivalno kulturo in demografske spremembe na istrskem podeželju, kjer sem

podrobneje opisala vas Hrvoji. Analizirala sem podatke o gibanju števila prebivalstva od leta

1948 do leta 2016. Predstavila sem tudi število prebivalcev po petletnih starostnih razredih za

leti 1961 in 2016. Poleg tega sem za ti dve leti naredila tudi preglednico, kjer sem prikazala

število moških in žensk v posameznih vaseh. Osredotočila sem se na izobrazbeno strukturo

prebivalcev in število delovno aktivnega in neaktivnega prebivalstva za izbrane vasi. Za

boljše razumevanje vzrokov za preseljevanje ljudi, sem opisala še gospodarske značilnosti

mestne občine Koper ter družbene in naravnogeografske značilnosti Istre. V omenjeni vasi

Hrvoji je nekoč živela tudi moja družina, vse dokler se niso vsi odselili in vas zapustili. Zato

sem v zaključnem delu predstavila in opisala tudi to družino, njihovo domačijo, bivalno

kulturo in vsakdan.

Ključne besede: demografske spremembe, bivalna kultura, odseljevanje, Istra, vas Hrvoji

Abstract

Demographic changes and living culture in the Istrian countryside: The case of Hrvoji

village

In my graduating assignment I have presented a small Istrian village of Hrvoji, adjacent to the

Slovenian–Croatian border. The village has seen many crucial turning points throughout its

history, from constant border and rule changes, consequential waves of economic emigration,

to imminent extinction. These events marked and shook some of the villagers as far as to

force them to perpetually leave their birth place. In my graduating assignment I have

presented the living culture and demographic changes in the Istrian countryside with specifics

pertaining to Hrvoji village. I have analyzed the ebb and flow of population from 1948 to

2016. I have also presented the number of population for the years 1961 and 2016 in

groupings of five years as well as created a table depicting the number of men and women in

individual villages in 1961 and 2016. I focused on the educational structure of the population

and the ratio of employed residents to unemployed residents for selected villages. To better

understand the cause behind migration I also described the economical traits of Koper

municipality and geographic attributes of Istria. My family once lived in the previously

mentioned Hrvoji village, up until they departed and moved away, which is why I have

presented and described the family, their homestead, living culture and everyday life in this

assignment as well.

Key words: demographic changes, living culture, emigration, Istria, the village of Hrvoji

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka Sara Auber z vpisno številko 92131105,

vpisan/-a na študijski program KULTURNA DEDIŠČINA IN GEOGRAFIJA,

rojen/-a 8.4.1994 v kraju Koper, sem avtor/-ica

(ustrezno označi)

¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom:

DEMOGRAFSKE SPREMEMBE IN BIVALNA KULTURA NA ISTRSKEM PODEŽELJU: PRIMER VASI HRVOJI

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena oz.

citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu

(Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj

status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika

posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 1

1.1 Cilji in namen .............................................................................................................. 2

1.2 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................... 3

1.3 Metodologija ................................................................................................................ 3

2 PREDSTAVITEV OBRAVNAVANEGA OBMOČJA ..................................................... 4

2.1 Kratki zgodovinski oris Istre s poudarkom na Koprskem primorju ............................ 4

2.2 Naravnogeografske značilnosti Istre oziroma Koprskega primorja ............................ 7

2.3 Družbenogeografske značilnosti obravnavanega območja ........................................ 12

2.4 Dejavniki, ki oblikujejo podobo naselij ..................................................................... 19

3 GOSPODARSKE ZNAČILNOSTI MESTNE OBČINE KOPER ................................... 21

4 DRUŽINA ......................................................................................................................... 23

5 HIŠA ................................................................................................................................. 25

5.1 Zgornje dvorišče ........................................................................................................ 31

5.2 Spodnje dvorišče ........................................................................................................ 33

5.3 Prvi del hiše ............................................................................................................... 37

5.4 Drugi del hiše ............................................................................................................. 38

5.5 Kuhinja z ognjiščem .................................................................................................. 39

5.6 Šofitin in šofit ............................................................................................................. 42

5.7 Kamara (spalnica) ob šofitu ...................................................................................... 44

5.8 Kamare (spalnice) v priličju ...................................................................................... 45

5.9 Konova (klet) ............................................................................................................. 45

5.10 Hlevi .......................................................................................................................... 45

6 HIŠA PRI GERCIH .......................................................................................................... 46

6.1 Vsakdanjik na kmetiji ................................................................................................ 47

6.2 Nedelje ....................................................................................................................... 47

6.3 Prazniki ...................................................................................................................... 47

6.4 Zapuščanje vasi in domačije pri Gercih .................................................................... 49

7 ZAKLJUČEK .................................................................................................................... 50

8 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................... 52

9 GRAFIČNE PRILOGE ..................................................................................................... 57

9.1 Slike ........................................................................................................................... 57

9.2 Preglednice ................................................................................................................ 58

1

1 UVOD

Istra je obmejna in razmejena pokrajina. Na tem območju je možno opazovati pestro in včasih

kruto zgodovino. Oblasti in državne meje so se ves čas spreminjale. Ozemlje je bilo dolgo

časa pod avstrijsko oblastjo, nato je prišlo do prve svetovne vojne, italijanske oblasti in

fašizma, druge svetovne vojne, kateri je sledilo obdobje Svobodnega tržaškega ozemlja,

kasneje obdobje Jugoslavije. Po razglasitvi samostojnih republik Slovenije in Hrvaške leta

1991 se je na območju prvič vzpostavila mednarodna državna meja, ki je v letih, ki so sledila,

postala tudi zunanja meja Evropske unije in meja schengenskega območja. Omenjene

spremembe so močno zarezale v življenja ljudi, prekinile povezave med obalnimi mesti in

zaledjem ter vasmi. To so bili ključni razlogi, da imamo danes na območju Istre raznoliko

etnično strukturo, kjer se srečujejo trije narodi (Ravnik 1996).

V povojnem času, po letu 1954, je Koprsko primorje z izgradnjo pristanišča in začetkom

industrije doživelo gospodarski razcvet. Posledično je osrednji, južni in jugozahodni predel

občine Koper zajel val depopulacije. Dejavnikov za zapuščanje vasi in odseljevanje v razvita

obalna mesta je več. Med pomembnejšimi je zagotovo oddaljenost območij ter slaba prometna

povezanost. V mestu so si ljudje lahko poiskali zaposlitev, novo stanovanje ter vse osnovne

potrebe, katere so imeli takoj na dosegu roke. Da bi val preseljevanja nekoliko omilili, so

začeli z načrtnim razvojem infrastrukture na podeželju. Osredotočili so se predvsem na

gradnjo in obnovo nekaterih cest, oskrbo z vodo preko regionalnega razvoja, ohranjanje

osnovnih šol v lokalnih središčih, odpiranje trgovin z osnovno preskrbo ter zagotavljanje

osnovnega zdravstvenega varstva. Prav tako je k zmanjšanju odseljevanja s podeželja

pripomoglo pospeševanje razvoja kmetijstva in zmanjšana gradnja novih stanovanj v mestih

(Požeš 1991, 20–21)

Ena izmed istrskih vasi je tudi vas Hrvoji. V zaključnem delu sem se osredotočila ravno na to

vas. Ta je bila nekdaj polna življenja, katero pa je skozi čas in leta ugasnilo. Ljudje so se

zaradi ekonomskih in političnih razlogov iz teh vasi začeli seliti že takoj po drugi svetovni

vojni. Iskali so si boljše življenje in prihodnost tako za njih, kot tudi za njihovo družino. Nove

domove so si iskali predvsem v hitro rastočih in urbanih mestih, kot sta to takrat bila Koper in

Trst. Stare domačije v istrskih vaseh so samevale in kaj kmalu jih je načel zob časa. Zanimivo

je, da je nekoč v vasi Hrvoji delovala osnovna šola, gostilna, zadruga, trgovina, policijska

2

postaja ter nekatere obrti – kovaštvo, čevljarstvo, taksist, ki je nudil ljudem prevoz do večjih

mest ali bližnjih vasi. Tako so nekateri služili denar s prodajo pridelkov, živine, drv v Kopru

ali sena v Trstu. Drugi so odhajali na delo v okolico Kopra, kjer so opravljali žornade (kopali

so njive in s tem nekaj zaslužili). Vse to je postopoma začelo propadati, ko so ljudje začeli

zapuščati Hrvoje in se izseljevati v prej omenjena urbana središča (Šavron 2017).

V zaključnem delu sem se osredotočila na življenje ter gibanje in spreminjanje števila

prebivalstva na območju istrskega podeželja, v dvajsetem stoletju. Najprej sem predstavila

naravne in družbenogeografske značilnosti tega območja. Nato sem se osredotočila na samo

vas in predvsem na družino Šavron in njene družinske člane. Ti danes niso več vaščani

Hrvojev. Ker je ta družina živela več generacij v isti hiši, bo seveda tudi slednja podrobneje

opisana, prav tako tudi prostori in pripomočki, ki so jih uporabljali. Med opravljanjem

intervjujev sem dobila tudi veliko podatkov o poteku vsakdana, običajev in kako je dan

potekal za praznike, kar bo predstavljeno v nadaljevanju. Preučila sem tudi statistične podatke

o številu prebivalstva v vaseh med leti 1948–2016 in slednje nato komentirala. Večina

nekdanjih prebivalcev v vasi (tudi družina Šavron) se je zaradi ekonomskih in političnih

vzrokov odselila. V vasi je ostala le družina Bembič. Poiskala sem glavne razloge za nižanje

števila prebivalstva in posledice, ki so temu sledile.

1.1 Cilji in namen

Osrednji namen zaključnega dela je bil preučiti bivalno kulturo in demografske spremembe

(priselitve, odselitve, gibanje števila prebivalstva) za vas Hrvoji v dvajsetem stoletju.

Predstavila sem življenje in vsakdan v vasi, s poudarkom na bivalni kulturi skozi čas, kjer sem

se osredotočila predvsem na družino Šavron. V zaključnem delu sem si zato zastavila

naslednje cilje:

· Opisati in prikazati glavne družbeno in fizičnogeografske značilnosti obravnavanega

območja;

· Analizirati demografske podatke za izbrana naselja koprskega podeželja med letoma

1948 in 2016;

· Predstaviti bivalno kulturo in življenje v vasi Hrvoji;

· Opisati hišo ter njene prostore in predmete, ki se v teh prostorih nahajajo;

· Ugotoviti in predstaviti razloge za depopulacijo istrskega zaledja.

3

1.2 Raziskovalna vprašanja

V zaključnem delu trdnih hipotez zaradi specifičnosti teme raziskovanja nisem mogla

določiti, zato sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:

· Kakšni so bili vzroki, ki so vplivali na zmanjšanje števila prebivalcev v vasi Hrvoji in

istrskem podeželju?

· Kakšne so bile posledice odseljevanja prebivalstva za razvoj vasi Hrvoji in istrskega

podeželja?

· Kakšna je bila in kako se je spreminjala bivalna kultura v času spomina mojih

sogovornikov (v dvajsetem stoletju)?

· Kako so demografske, zgodovinske, družbene spremembe vplivale na spremembe

bivalne kulture?

· Poskusila bom ovrednotiti dediščino bivalne kulture na obravnavanem primeru danes.

1.3 Metodologija

V zaključnem delu sem uporabila metodo analize vsebine relevantne strokovne literature in

statističnih, arhivskih ter drugih virov, ki se nanašajo na obravnavane teme. Statistične

podatke sem zbrala, analizirala in komentirala. Za izdelavo preglednic sem uporabila program

Microsoft Excel. Etnološki del naloge metodološko temelji na tehniki polstrukturiranih

intervjujih z nekdanjimi prebivalci vasi Hrvoji. Z opravljenimi intervjuji sem pridobila

dragocene podatke. Te sem nato tudi primerjala z opisi nekaterih avtorjev, ki so se že

ukvarjali s podobnimi temami, kot na primer Zvona Ciglič, Mojca Ravnik, Darja Kranjc in

drugi. Pogovori z domačini so mi velikokrat pomagali dopolniti statistiko in analizo podatkov,

saj so bili tej nekajkrat pomanjkljivi. Obrnila sem se tudi na nekdanjega škofa vasi Jožeta

Jakopiča, ki je s pomočjo župnijskih knjig temeljito izdelal družinska drevesa za vsako

družino v Hrvojih.

4

2 PREDSTAVITEV OBRAVNAVANEGA OBMOČJA

2.1 Kratki zgodovinski oris Istre s poudarkom na Koprskem primorju

Spomin in družinska izročila segajo že za čas Avstro – Ogrske. Zajemajo sedem obdobij

pomembnih za naše ozemlje. To so obdobje Avstro – Ogrske oblasti, prvo svetovno vojno,

italijansko oblast (ali priključitev Italiji) – fašizem, drugo svetovno vojno, obdobje

Svobodnega tržaškega ozemlja, Jugoslavije in od leta 1991 čas Slovenije. Vsak premik v

obdobju je pustil pečat v življenju ljudi, prekinil je povezavo med vasmi in zaledjem. Po letu

1991, ko se je začrtala današnja meja med Slovenijo in Hrvaško, je Istra doživljala še

spremembe državnih oblasti, kar je pomenilo menjavo občin, šol, uradnih jezikov in župnij

(Ravnik 1996, 14). Med leti 1953 in 1961 (ko se emigracija Italijanov zaključila), je v

Koprskem primorju upadlo število italijanskega prebivalstva za 87,9% (Gosar 1992). Družine

so se tako odselile zaradi pritiska države – visoki davki, dajatve in obdavčitve vsega

premoženja. Država ni prisluhnila istrskim kmetom. Pred letom 1954 so v obalnem pasu in na

kvarnerskih otokih prevladovali Italijani, v notranjosti Istre pa so bila območja poseljena

večinoma s Hrvati in Slovenci. Med njimi je prihajalo do konfliktov in sporov. Prepirali so se

glede jezika, očitali so si ponarejanje in goljufije. Po Londonskemu sporazumu, ki je dodelil

območje Istre pod popolno upravljanje Jugoslavije, se je veliko Italijanov odselilo iz tega

območja. Z novo mejo, ki je bila postavljena leta 1954, so presekali pomembno trgovanje

med istrskim zaledjem in Trstom. Istrani so tako ostali brez glavnega dohodka. Posledično so

bili prisiljeni zapustiti domači kraj in vas, ter si poiskati delo v bližnjih mestih (Izola, Koper,

Piran). Nekateri so se tudi za stalno preselili v bližnji Trst in njegovo okolico (Šavron 2016).

Že v 13. stoletju so tri naša najpomembnejša obalna mesta prišla pod beneško oblast (Koper

1278/9, Izola 1279 in Piran 1283), leta 1420 pa je Oglejski patriarh pristal, da to ozemlje

dokončno postane del beneških posesti. S tem nastane t.i. Beneška Istra. V tem času je bila

Istra razdeljena na dva dela, del istrskega ozemlja je tako prišel pod Beneško republiko, drugi

del pa je ostal Habsburžanom in je bil del dežele Kranjske. Beneška Istra se je tako delila v

več okrajev, vas Hrvoji je spadala pod upravo mesta Koper,1 ki je bilo tudi najpomembnejše

mesto v Beneški Istri. Hrvoji so bili v župniji Šterna (ta je obsegala komune Topolovec,

1 Koper je bil v tem času najpomembnejše mesto v Istri. Razlog za to je bil, da je takoj po beneški osvojitvi

postal sedež kapitala Istre, leta 1584 je bilo v Kopru ustanovljeno tudi apelacijsko sodišče za celotno Istro in potem v 16. stoletju je postal še sedež deželnega komornika, kar pomeni, da je premoženje s celotne Istre stekalo

v Koper. Koper je bil tudi v prednosti pred Trstom vse do leta 1719, ko je Trst dobil svobodno plovbo in je

postal vodilno mesto (Darovec 1992).

5

Šterna, Kuberton in Gradin), katera je pripadala tržaški škofiji (Marin 1991, 138). Leta 1803

je celotna Istra prišla pod Avstrijsko cesarstvo (Habsburško oblast) in skupaj s Trstom

predstavljala Tržaško – Istrski gubernij. Gubernij je obstajal le dve leti, saj je z mirom v

Bratislavi leta 1805 Istra postala del Italijanskega kraljestva. V času Italijanskega kraljestva

se je ozemlje delilo na departmaje s prefektom na čelu, ta je zasedal v Kopru. Departmaji so

se nato delili na distrikte. V Istri sta obstajala dva distrikta, tako imenovana Koprski distrikt s

središčem v Kopru in pa Rovinjski distrikt s središčem v Rovinju. Leta 1809 pa je s podpisom

Schönbrunskega miru Istra postala del Ilirskih provinc. Predstavljala je eno od sedmih provinc

s središčem v Trstu ter v svoji oblasti imela Trst, Gradiško, Goriško in celotno Istro (tako

beneški kot avstrijski del). Kot provinca se je delila na distrikte in obsegala Goriški distrikt,

Koprski distrikt, Rovinjski distrikt in Tržaški distrikt. Leta 1812 pa so po distriktih nastale

prve občine. Po padcu Napoleona so Ilirske province izginile in Istra je leta 1814 postala del

ponovno vzpostavljenega tržaškega gubernija in tako ponovno prišla pod Avstrijsko cesarstvo

(po letu 1867 Avstr –Ogrska). Celoten gubernij je bil tudi del Kraljestva Ilirija, ki pa je

obstajalo samo na papirju. Do leta 1860 je bila osrednja Istra pod Avstro–Ogrsko oblastjo

združena v eni upravni enoti s sedežem v Pazinu. Od leta 1868 je bila uvedena upravna

delitev, katera je obveljala do razpada monarhije (Žitko 1990, 67).

Po koncu prve svetovne vojne so v Rapallu leta 1920 dokončno oblikovali meje med

Kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Istra je tako pripadala Italiji, imela pa je svojo upravo. V

prvem obdobju (november 1918 – oktober 1922) je delovala začasna uprava, ki je najprej bila

vojaška, katero je vodil vojaški guverner v Trstu, julija 1919 pa je nastala civilna uprava in je

ozemlje razdelila na tri pokrajine, Julijsko krajino, Tridentinsko Benečijo in Zadarsko

pokrajino. Pokrajine so vodili civilni komisarji. Oktobra 1922 je prišlo drugo obdobje uprave,

ko so vse tri pokrajine združili v eno Julijsko krajino, ki je bila provinca s prefektom kot

vodjo. Julijska krajina je obstajala do januarja 1923, ko nastopi tretje in zadnje obdobje

italijanske uprave. Takrat je bilo ozemlje ponovno razdeljeno na pet manjših provinc. Nastale

so Tržaška, Puljska in Videmska provinca, kasneje pa še Reška in Goriška. V prvem obdobju

je ohranila šest političnih okrajev, razdeljena je bila na petdeset občin. Istrska pokrajina je bila

tako razdeljena na enainosemdeset občin. Italijanska oblast je na tem območju trajala do leta

1943, ko je Italija kapitulirala. Kasneje oblast prevzame nacistična Nemčija (Marin 1991,

146–147).

Septembra 1943 so Nemci oblikovali operacijsko cono Jadransko primorje, ki je formalno še

vedno pripadala Italiji. V cono je bilo vključenih šest provinc, v katerih so živeli Slovenci.

6

Istra je zajemala Puljsko in Reško provinco. Sedež cone je bil Trst (v tržaški provinci). S

koncem druge svetovne vojne je ponovno prišlo do spora za to ozemlje (ozemlje med

Rapallsko mejo in staro Avstr –Ogrsko mejo), kjer so živeli Slovenci. Jugoslavija je zahtevala

ozemlje do stare Avstro – Ogrske meje, Italija pa vse kar so imeli v oblasti med obema

vojnama. Maja 1945 so to ozemlje razdelili na cono A Julijske krajine in cono B Julijske

krajine. Istra, z izjemo Pule,2 je spadala pod cono B, katero je imela v upravi Jugoslavija

(Cone A ni imela v upravi Italija, ampak je bila pod zavezniško upravo Velike Britanije in

Združenih držav Amerike). Coni je delila Morganova linija ali modra črta (Marin 1992, 164–

165).

Leta 1947 je bila podpisana mirovna pogodba, s katero je večji del ozemlja pripadal

Jugoslaviji, vzpostavila se je tamponska državica STO oziroma Svobodno tržaško ozemlje.

STO se je delilo na cono A in pa cono B,3 med katerima je vladal precej strog režim in stiki

med conama so bili precej omejeni. STO naj bi vodil guverner, ki pa ni bil nikoli izvoljen. V

coni STO A se je ohranilo staro stanje, v coni STO B pa se je začel uveljavljati jugoslovanski

sistem. Poleg Trsta, ki je bil sedež STO, je v to ozemlje spadal še obalni pas med kraško

planoto in morjem, Slovensko primorje, ter del Istre (Drašček 2005). Oktobra 1953 pride do

tržaške krize, ko se zavezniki odločijo da bodo STO A dodelili Italiji. Jugoslavija temu

nasprotuje, vendar kmalu popusti. Petega oktobra 1954 je bil podpisan Londonski

memorandum in STO je prenehalo obstajati (Darovec 1992).

V letu 1952 je prišlo do katastrskih delitev občin, kar je bil edinstven primer drobljenja

teritorialnih enot po vojni (Marin 1992, 169). Nova upravna razdelitev Primorske in

Slovenske Istre je bila uvedena leta 1955, ki je bila leto kasneje popravljena med Ljudsko

republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Hrvaško. Pod okraj Koper je prišel tudi del

katastrske občine Topolovec. Poleg uskladitve državnih meja med Republiko Italijo in SFR

Jugoslavijo, je leta 1977 svoje cerkvene meje uredila tudi rimska kurija. Ponovno je bila

vzpostavljena koprska škofija (Marin 1992, 166–171).

Preseljevanje in izseljevanje iz istrskega zaledja so stari, množični in pomembni pojavi.

Lahko bi jih delili na dve veliki poglavji, na selitve v Trst in ob obali ter selitve na druge

celine oziroma države. Množično izseljevanje iz Istre se je začelo takoj po razpadu Italije leta

1943. Nono je med pogovorom omenil, da so ljudi ustrahovali s komunizmom in da je bil to

2 Pula spada pod cono A (Darovec 1992).

3 Uprava enaka, STO v coni B ima Jugoslavija, STO v coni A pa zavezniki (Darovec 1992).

7

tudi čas, ko so se v Trstu pojavili ezoli (prebežniki), za katere so zgradili begunska taborišča.

V njih so ljudje prebivali dolga leta, dokler si niso uredili življenja, bodisi v Trstu ali se

odločili za odselitev v Ameriko, Kanado, Argentino… Po vojni se je začelo izseljevanje obeh

narodov iz con. Iz cone A so se začeli izseljevati Slovenci iz cone B pa italijanski narod. Z

Londonskim memorandumom je bilo konec upanja za manjšine na obeh straneh meje. Takrat

se začne veliki eksodus Italijanov v Italijo. Cona B se je demografsko izpraznila med leti

1954 in 1957. Vzrok je bila velika italijanska propaganda glede upravnega delovanja in

življenja v Jugoslaviji in tudi nekateri ukrepi jugoslovanskih oblasti. Razlogi za emigracije so

bili tudi zaradi jugoslovanskega negativnega dojemanja Italijanov, zaradi ekonomskih razmer,

spremembe jezika, prisilnih socialističnih ukrepov proti bogatejšim slojem prebivalstva

(zaplemba privatnih zemljišč, ustanavljanje delavskih zadrug, prepoved verskih aktivnosti …)

(Hrobat–Virloget 2015, 159–187). Optanti oziroma izseljenci so s cone B lahko odnesli svoje

stvari in denar, glede nepremičnin oziroma ozemlja kjer so živeli, pa naj bi se dogovorili

kasneje. Optante je Italija skušala naseliti na Tržaškem območju ob slovenskih vaseh, kar jim

je tudi uspelo. Manj uspeha z naselitvijo so imeli le v okolici Gorice (Darovec 1992).

V nadaljevanju sem predstavila demografijo prebivalstva za izbrane vasi v okolici Hrvojev.

Ugotovila sem, da se je ravno zaradi tako burne zgodovine, kot jo je imela Istra, število

prebivalstva zelo spreminjalo.

2.2 Naravnogeografske značilnosti Istre oziroma Koprskega primorja

Slovenija je prehodna pokrajina, kjer se prepletajo in stikajo štiri velike evropske enote:

Panonska in Jadranska kotlina ter Alpe in Dinarsko gorstvo. Prav tako se stikata tudi dve

podnebji: sredozemsko in celinsko. Slovenijo zato delimo na štiri temeljne tipe pokrajin

oziroma makroregij: sredozemsko, alpsko, dinarsko in panonsko makroregijo. Da bi bila

regionalizacija Slovenije še bolj natančna, so strokovnjaki dveh raziskovalnih inštitucij štiri

makroregije razdelili še na 48 mezoregij (49 s Tržaškim zalivom). Določili so jih na podlagi

družbenih sestavin, kot je raba tal in naselja ter vseh naravnih pokrajinskih sestavin, kjer sta

bila glavna kriterija podnebje in površje (Perko in Kladnik 2001, 26–27).

Iz spodnje slike je razvidno, da vas Hrvoji spada v Sredozemski svet (na sliki označen s

številko 2), za katerega je značilno, da se temperatura najhladnejšega meseca ne spusti pod

ledišče. Ta makroregija leži v neposredni bližini Tržaškega zaliva in se deli na sredozemske

8

kraške planote ter sredozemska flišna brda. K prvim sodita Čičarija (na sliki številka 2.5),

Podgrajsko podolje (na sliki številka 2.5) in kraški pokrajini Podgorski kras (na sliki številka

2.5) ter Kras (na sliki številka 2.3). K flišnim brdom pa spadajo Brkini (na sliki številka 2.4),

Goriška Brda (na sliki številka 2.1), Vipavska dolina (na sliki številka 2.2) in Koprska brda

(na sliki številka 2.6). Hrvoji ležijo v mezoregiji s številko 2.6, kar označuje Koprska brda

(Perko in Kladnik 2001, 27–29).

9

Slika 1: Prikaz regionalizacije obravnavanega območja (Geografski zbornik, 1998).

Šavrinska brda ali Koprska brda ležijo v jugozahodnem delu Slovenije in njihov

najpomembnejši del je flišno gričevje ter lega ob morju, ki poleti blaži, pozimi pa ogreva

površje, zato je podnebje tukaj najtoplejše v Sloveniji. Pokrajina je izpostavljena dvema

vetrovoma: burji in jugu. Prva je najpogostejša od novembra do marca in piha proti morju ter

ohlaja tako ozračje kot tudi morje. Jugo piha od morja proti kopnemu in je nasprotje burje, saj

10

dviga temperaturo ter povečuje absolutno in relativno vlažnost ozračja. Količina padavin je v

vseh letnih časih velika, razen poleti, ko nastopi fiziološka sušnost. Zaradi vpliva Sredozemlja

je naravno rastje listopadno s sredozemskimi značilnostmi, zato tudi ponekod uspevajo

sredozemske ali zimzelene rastline. Na flišnih predelih najdemo več vrst prsti, to so evtrična

rjava prst, karbonatna rendzina, regosol in ponekod izprana psevdoglejna prst, zato so na teh

predelih ugodna tla za gojitev sadnega drevja, vrtnin, vinske trte in oljke (Perko in Kladnik

2001, 268–273). Ravno zaradi barve prsti Istro delimo na tri geografska območja: na Rdečo

Istro na Hrvaškem, Sivo Istro, kamor spada nižje gričevje, in na Belo hribovito Istro na

severu. V Hrvojih najdemo krhek fliš, ki je značilen za Sivo Istro. Vendar so ne glede na

pripadajočo območje ljudje v Istrski pokrajini ročno zgradili terase, ki so bile utrjene s

kamnom in služile gojenju vinske trte, sadnega drevja in oljke. Kamna je bilo na tem območju

veliko. Izkopali so ga iz zemlje, kjer so si urejali obdelovalne površine. Najprej so ga na

grobo obdelali in nato zložili v dolge zidove. Preprečevali so erozijo tal, saj so pogosta neurja

in velika količina dežja povzročila drsenje zemlje s teras in s tem odnašanje rodovitne prsti.

Bili so pomembni tudi z vidika zadrževanja vlage, saj so jo na terasah po neurju zadržali dalj

časa (Ciglič 1993, 12). Poleg zidov, ki so služili kot opora terasam, so ljudje iz kamna gradili

tudi zidove okoli obdelovalnih površin (Šavron 2017). Tem zidovom pravimo suhi zidovi

(slika 2), ki so tipičen pojav tudi na slovenskem Krasu (»Suhi zid« 2017). Opravljali so

funkcijo razmejevanja posesti in le te ščitili in branili pred tujci (Šavron 2017).

11

Slika 2: Suhi zid (Auber 2016).

Vas Hrvoji leži na hrbtu flišnatega gričevja v slovenski Istri, tik ob slovensko–hrvaški meji.

Zaradi globoke lege v zaledju Kopra je daleč od prometnih in gospodarskih tokov. Prve

omembe tipične gručaste, istrske vasi segajo že v leto 1055. Takrat so jo poznali pod imenom

Turris Capriaca (Saržin 2016). Danes je naselje del občine Koper in katastrske občine

Topolovec (Atlas okolja 2017).

12

Slika 3: Občina Koper in vas Hrvoji (Geopedia 2017).

2.3 Družbenogeografske značilnosti obravnavanega območja

Podatke za demografsko analizo za vas Hrvoji ni bilo mogoče pridobiti, saj so se podatki

zbirali le za večja naselja, ki so združevala tudi manjše zaselke, med katere sodi tudi

obravnavana vas. Hrvoji so tako spadali pod naselje Topolovec. Z namenom sem prikazala

gibanje števila prebivalstva na širšem (podeželskem) območju občine Koper ter podatke

prikazala tudi za druga naselja (Belvedur, Gradin, Koromači–Boškini, Močunigi, Sirči,

Topolovec, Tuljaki).

Na naslednji strani je prikazana preglednica, ki ponazarjata število prebivalstva za obdobje od

1948 do 2016, za določene vasi (Belvedur, Gradin, Koromači–Boškini, Močunigi, Sirči,

Topolovec, Tuljaki). Podatke sem dobila na spletni strani Statističnega urada Republike

Slovenije (v nadaljevanju SURS), ter jih obdelala v programu Excel.

13

Belvedur Gradin Koromači–

Boškini

Močunigi Sirči Topolovec Tuljaki Koper

1948 17 141 46 65 113 191 79 30.433

1953 13 147 45 44 170 140 70 25.530

1961 7 118 42 40 116 112 60 29.228

1971 5 96 38 5 91 86 52 35.445

1981 2 79 33 4 65 54 52 41.843

1991 6 76 37 0 63 54 24 45.391

2002 / 75 / / 54 / / 47.539

2008 4 75 32 0 51 46 15 50.708

2010 4 73 31 0 51 54 10 52.212

2012 4 75 31 0 46 54 11 53.037

2014 9 73 26 0 47 54 14 54.421

2015 11 68 26 0 42 59 7 50.902

2016 11 67 30 0 44 64 8 51.045

Preglednica 1: Število prebivalcev v vaseh in občini Koper po letih (vir podatkov: SURS

2017a, SURS 2017b).

V preglednici 1 so predstavljeni vsi podatki iz popisu prebivalstva za izbrane vasi v določenih

obdobjih. Največje število prebivalstva je bilo po vaseh popisanih v letu 1948, razen v

Gradinu in Sirčih, kjer je bilo največ ljudi v letu 1953 – v Gradinu 147 prebivalcev, v Sirčih

pa 170 prebivalcev. Po letu 1953 je začelo število prebivalstva upadati vse do leta 1981, ko se

je val izseljevanja umiril. Imela sem težave pri iskanju podatkov popisa prebivalstva za leto

2002. Za to leto je bil narejen popis prebivalstva le za vasi Gradin in Sirči. Zato sem

pregledala popise prebivalstva za leto 1991 in 2008 za vasi Belvedur, Koromači–Boškini,

Močunigi, Topolovec in Tuljaki. Glede na to, da za leto 2002 ni podatkov o popisu

prebivalstva, sklepam, da v teh vaseh ni prišlo do večjih sprememb. Pri obdelovanju podatkov

se mi je zdel zanimiv popis prebivalstva za vas Močunigi. Od leta 1948 pa vse do leta 1961 je

bilo v vasi veliko ljudi (leta 1948 65 ljudi, 1953 44 ljudi, leta 1961 40 ljudi). Če pogledamo v

popis za leto 1971 se to število drastično zniža in sicer na le 5 prebivalcev. Že leta 1991 pa to

število pade na 0 prebivalcev in tako ostaja vse do danes. Zanimivi so tudi podatki za vas

Topolovec in Belvedur, kjer se je do leta 2008 število prebivalcev zniževalo, po tem letu pa

ponovno počasi naraščalo. Kljub upadanju števila prebivalstva in propadanju določenih

istrskih vasi, se je v vas Hrvoji leta 2015 nastanila organizacija Trajnostni park Istra.

14

Veččlanska družba si je kot glavni cilj zastavila ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter

spodbujanje trajnostnega razvoja istrskih vasi (Trajnostni Park Istra 2017).

V nadaljevanju je prikazana starostna in spolna struktura prebivalstva po petletnih razredih za

leta 1961 in 2016. Podatke sem predstavila od leta 1961 naprej, saj za leti 1948 in 1953 ni

nobenih zapisov, razen popisa števila prebivalcev.

Belvedur Gradin Koromači

–Boškini

Močunigi Sirči Topolovec Tuljaki Koper–

občina

Slovenija

0–4 0,0 0,0 11,9 12,5 12,1 12,5 13,3 8,7 8,8

5–9 40,0 11,7 9,5 15,0 14,7 16,1 13,3 9,7 9,5

10–14 0,0 13,6 4,8 10,0 12,1 5,4 8,3 9,1 9,1

15–19 0,0 6,8 11,9 5,0 6,9 4,5 1,7 6,0 7,7

20–24 0,0 3,9 7,1 2,5 3,4 3,6 6,7 7,8 7,8

25–29 0,0 4,9 14,3 7,5 3,4 9,8 5,0 9,2 8,2

30–34 0,0 12,6 7,1 0,0 3,4 5,4 8,3 9,3 8,1

35–39 0,0 7,8 2,4 12,5 8,6 8,9 5,0 8,9 6,9

40–44 0,0 1,9 4,8 2,5 9,5 0,9 3,3 4,4 4,2

45–49 0,0 0,0 2,4 7,5 5,2 6,3 5,0 5,7 5,7

50–54 0,0 1,9 14,3 2,5 2,6 4,5 0,0 5,7 6,1

55–59 0,0 3,9 4,8 2,5 3,4 4,5 8,3 4,6 5,5

60–64 20,0 9,7 2,4 10,0 4,3 5,4 11,7 3,9 4,5

65+ 40,0 14,6 2,4 10,0 10,3 12,5 10,0 6,9 7,8

Preglednica 2: Prebivalstvo po petletnih starostnih skupinah za leto 1961 v deležih (vir

podatkov: SURS 2017a).

Belvedur Gradin Koromači

–Boškini

Močunigi Sirči Topolovec Tuljaki Koper–

občina

Slovenija

0–4 0,0 6,0 6,7 0,0 4,5 6,3 0,0 5,2 5,2

5–9 0,0 3,0 3,3 0,0 0,0 6,3 0,0 5,2 5,3

10–14 0,0 3,0 3,3 0,0 6,8 1,6 0,0 4,3 4,5

15–19 9,1 3,0 0,0 0,0 2,3 1,6 12,5 4,2 4,6

20–24 9,1 9,0 3,3 0,0 0,0 9,4 0,0 4,8 5,0

25–29 18,2 7,5 16,7 0,0 11,4 9,4 0,0 6,0 6,1

30–34 0,0 4,5 6,7 0,0 11,4 4,7 0,0 7,3 6,9

35–39 0,0 6,0 16,7 0,0 9,1 6,3 0,0 8,4 7,6

15

40–44 0,0 3,0 0,0 0,0 0,0 7,8 0,0 8,1 7,3

45–49 9,1 9,0 10,0 0,0 2,3 9,4 12,5 7,1 7,1

50–54 9,1 7,5 16,7 0,0 15,9 6,3 25,0 7,4 7,5

55–59 0,0 14,9 3,3 0,0 13,6 6,3 0,0 7,5 7,2

60–64 27,3 11,9 0,0 0,0 9,1 6,3 25,0 7,4 7,0

65+ 18,2 11,9 13,3 0,0 13,6 18,8 25,0 17,1 18,7

Preglednica 3: Prebivalstvo po petletnih starostnih skupinah za leto 2016 v deležih (vir

podatkov: SURS 2017b).

Podatki so prikazani v deležih, saj jih tako lahko lažje primerjamo z občinskim in državnim

povprečjem. Iz podatkov v zgornjih preglednicah sem razbrala, da so bili leta 1961 v vseh

obravnavanih naseljih dobro zastopani vsi starostni razredi (razen vasi Belvedur, ki je imela

skupaj le 5 prebivalcev) in je v vaseh živelo veliko različno starega prebivalstva. Po letu 1991

je število mladega prebivalstva začelo upadati. Razlog za to vidim v odseljevanju ljudi iz vasi

in s tem posledično povezanim upadom rodnosti. Število prebivalcev v vaseh je skozi leta

čedalje bolj upadalo, ravno tako tudi število prebivalcev po posameznih starostnih razredih.

Večalo se je število starega prebivalstva, ki svoje domove in vasi ni želelo zapustiti. Danes so

številke ob popisu prebivalstva že zelo nizke, nekatere vasi nimajo ali pa skoraj nimajo več

prebivalcev.

Pregledala in analizirala sem tudi popise prebivalstva za nekatera druga leta in takoj opazila

vas Močunigi. Slednja je imela v letu 1961 40 prebivalcev, že deset let kasneje, leta 1971 je to

število padlo na le 5 prebivalcev. Ob naslednjem popisu leta 1981 je bila številka še nižja, saj

je vas štela samo 4 prebivalce. Od leta 1991 pa je vas prazna. Za primerjavo sem prikazala

tudi podatke za občino Koper, kjer pa se z leti število prebivalstva veča. Leta 1961 je bilo v

občini 28.998 prebivalcev in do popisa leta 1981 je ta številka narastla na 41.785 prebivalcev.

Podatki iz leta 2016 so pokazali, da v občini Koper živi trenutno 49.845 ljudi. Z opazovanjem

in analiziranjem podatkov za Slovenijo sem ugotovila, da je v letu 1961 v Sloveniji živelo

veliko mladega prebivalstva starega med 0 in 14 let. Tudi vsi ostali starostni razredi so bili

dobro zastopani, najmanj je bilo prebivalstva starega med 40 in 44 let. Podatki iz leta 2016

kažejo drugačno sliko. V Sloveniji je živelo več starejšega prebivalstva kot mlajšega.

Povečala se je pričakovana življenjska doba ljudi in razlog za to vidim v napredovanju

medicine, razvoju industrije in tehnologije nasploh. Naj omenim še dejstvo, da je bilo v

16

popisu leta 1961 tako v občini Koper kot tudi v Sloveniji 0,1% prebivalcev uvrščenih v

kategorijo »nepoznano«, kar pomeni, da se ni vedelo v kateri starostni razred spadajo.

1961 2016

Moški Ženske Moški Ženske

Belvedur 57,1 42,9 45,5 54,5

Gradin 49,2 50,8 46,3 53,7

Koromači–

Boškini

45,2 54,8 63,3 36,7

Močunigi 45,0 55,0 0,0 0,0

Sirči 48,3 51,7 45,5 54,5

Topolovec 51,8 48,2 45,3 54,7

Tuljaki 48,3 51,7 25,0 75,0

Koper občina 49,3 50,7 49,4 50,6

Slovenija 47,8 52,2 49,6 50,4

Preglednica 4: Prikaz deleža moških in žensk za leti 1961 in 2016 v izbranih vaseh, ter za

občino Koper in državo Slovenijo (vir podatkov: SURS 2017a).

Zgornja preglednica prikazuje deleža moških in žensk za izbrane vasi Belvedur, Gradin,

Koromači–Boškini, Močunigi, Sirči, Topolovec in Tuljaki, ter občino Koper in državo

Slovenijo, za leti 1961 in 2016. Podatki nam kažejo, da ni večjih odstopanj v razmerju žensk

in moških skozi leta. Izjemo predstavljata vasi Tuljaki in Koromači–Boškini, kjer je bilo ob

popisu za leto 2016 veliko več žensk kot moških.

Preučila sem tudi izobrazbeno strukturo ljudi za posamezna leta v vseh vaseh skupaj.

Predstavila sem podatke za leti 1961 in 2016. Podatke za leti 1981 in 1991 sem sicer

analizirala, vendar sem izobrazbeno strukturo prikazala le za leti 1961 in 2016, da so razlike

bolj vidne. Za leto 1971 ni bilo podatkov o izobrazbeni strukturi prebivalstva. Prav tako se je

pojavil problem pridobiti podatke po letu 1991. Za leto 2002 so podatki le za vas Gradin in

Sirči, za leto 2008 jih pa ponovno ni. Ker so bili podatki ponovno dostopni šele po letu 2011,

sem si za prikaz izobrazbene strukture izbrala še leto in 2016.

17

Belvedur Gradin Koromači–

Boškini

Močuni

gi

Sirči Topolovec Tuljaki Koper

Občina

Slovenija

OŠ ali manj 100 98,9 97 96,6 100 100 100 85 77,5

Srednja

šola

0 1,1 3 3,4 0 0 0 12,6 17,1

Višja ali

visoka šola

0 0 0 0 0 0 0 1,9 4,9

Neznano 0 0 0 0 0 0 0 0,5 0,5

Preglednica 5: Prikaz izobrazbene strukture za leto 1961 za izbrane vasi skupaj, ter občino

Koper in državo Slovenijo v deležih (vir podatkov: SURS 2017a).

Belvedur Gradin Koromači–Boškini

Močunigi Sirči Topolovec Tuljaki Koper

Občina

Slovenija

OŠ ali manj

0 30,5 30,8 0 33,3 34,5 0 28,8 25,2

Srednja

šola

0 57,6 69,2 0 51,3 56,4 0 52,2 52,7

Višja ali visoka

šola

0 11,9 0 0 15,4 9,1 0 22 22,1

Preglednica 6: Prikaz izobrazbene strukture za leto 2016 za izbrane vasi skupaj, ter občino

Koper in državo Slovenijo v deležih (vir podatkov: SURS 2017a, SURS 2017m).

Za podatke iz zgornjih preglednic je bilo zajeto prebivalstvo staro 15 let ali več. Iz njih lahko

razberemo, da je bilo v istrskih vaseh Belvedur, Gradin, Koromači–Boškini, Močunigi, Sirči,

Topolovec in Tuljaki, v letu 1961 največ ljudi z nedokončano ali dokončano osnovno šolo.

Višja izobrazba se je pojavila le redko. O tem sem spregovorila tudi z nonotom, ki pravi, da je

bilo v tistih časih drugače kot danes. Otroci so morali pomagati doma na kmetiji, njivi ali

gnati živino na pašo. Časa za šolanje ni bilo (Šavron 2017). V tem vidim tudi razlog za tako

nizko stopnjo izobraženosti v prejšnjem stoletju. Ob pogledu podatkov za občino Koper in

Slovenijo sem opazila, da je bilo največ prebivalstva v letu 1961 z dokončanimi štirimi

razredi osnovne šole. Številke padejo z višanjem izobrazbe, tako v občini Koper, kot tudi v

Sloveniji. V občini Koper in Sloveniji je bilo najmanj prebivalcev z dokončano visoko šolo.

Stanje se nekoliko spremeni ob popisu za leto 2016, kjer se pojavi višek ljudi s srednješolsko

izobrazbo. Kljub temu odstotek oseb z dokončano in nedokončano osnovno šolo tudi v letu

2016 ostaja na visoki ravni, saj predstavlja 28,8 % na občinski in 25,2 % prebivalstva na

državni ravni.

18

V naslednjih dveh preglednicah je prikazano delovno aktivno in delovno neaktivno

prebivalstvo v izbranih vaseh, občini Koper in Slovenijo, v letih 1961, 1971, 1981, 1991,

2012 in 2016. Ponovno sem imela težave s pridobivanjem podatkov med leti 1991 in 2012. Za

leto 2002 so podatki razpoložljivi le za vas Gradin in Sirči, za leti 2008 in 2010 jih pa ni.

Podatki zajemajo prebivalstvo staro 15 in več let.

1961 1971 1981 1991 2012 2016

Belvedur 28,6 20,0 0,0 100 0,0 0,0

Gradin 36,4 57,3 43,6 43,8 42,6 55,9

Koromači–

Boškini

42,9 48,7 39,4 38,9 53,6 61,5

Močunigi 25,0 0,0 66,7 0,0 0,0 0,0

Sirči 37,9 33,0 50,8 39,7 50,0 53,8

Topolovec 36,6 44,2 69,2 42,6 37,5 47,3

Tuljaki 21,7 36,5 36,5 37,5 0,0 0,0

Koper občina / / 48,5 48,2 53,8 53,5

Slovenija / / 49,6 49,4 53,3 53,6

Preglednica 7: Prikaz delovno aktivnega prebivalstva za izbrane vasi na istrskem podeželju,

občini Koper in Sloveniji v letih 1961, 1971, 1981, 1991, 2012 in 2016 v deležih (vir

podatkov: SURS 2017a in SURS 2017j, SURS 2017l).

1961 1971 1981 1991 2012 2016

Belvedur 71,4 80,0 100 0 0,0 0,0

Gradin 63,6 42,7 56,4 56,2 57,4 44,1

Koromači–

Boškini

57,1 51,3 60,6 61,1 46,4 38,5

Močunigi 75,0 100,0 33,3 0,0 0,0 0,0

Sirči 62,1 67,0 49,2 60,3 50,0 46,2

Topolovec 63,4 55,8 30,8 57,4 62,5 52,7

Tuljaki 78,3 63,5 63,5 62,5 0,0 0,0

Koper občina / / 51,5 51,8 46,2 46,5

Slovenija / / 49,8 50,6 46,7 46,4

Preglednica 8: Prikaz delovno neaktivnega prebivalstva za izbrane vasi na istrskem podeželju,

občini Koper in Sloveniji v letih 1961, 1971, 1981, 1991, 2012 in 2016 v deležih (vir

podatkov: SURS 2017a in SURS 2017j, SURS 2017l).

19

Opazimo lahko, da je bilo v letu 1961 v vseh vaseh več neaktivnega prebivalstva kot

aktivnega. Skozi leta pa lahko spremljamo kako se je to počasi spremenilo. Leta 1971 je

možno opaziti, da je v večini vasi še vedno prevladovalo neaktivno prebivalstvo, razen v

Gradinu, ki je imel več aktivnega (55 ljudi) kot neaktivnega (41 ljudi) prebivalstva. Deset let

kasneje pa so že 3 vasi (Močunigi, Sirči, Topolovec) imele več aktivnega kot neaktivnega

prebivalstva. Vse do leta 2016 se je delež delovno aktivnega prebivalstva v vaseh večalo,

dokler ni v tem letu prišlo do obratne situacije kot leta 1961. Tako je leta 2016 v vseh vaseh,

razen v Topolovcu, prevladovalo število delovno aktivnega prebivalstva. Enako je veljalo za

občino Koper in Slovenijo, kateri sta v dvajsetem stoletju imeli več neaktivnega prebivalstva

kot aktivnega. Z leti se je vse spremenilo in ob sodobnejših podatkih iz let 2012 in 2016 je

možno opaziti, da je v občini Koper in Sloveniji več delovno aktivnega kot delovno

neaktivnega prebivalstva.

2.4 Dejavniki, ki oblikujejo podobo naselij

Dejavniki, ki so pomembni za oblikovanje, lego in nastanek naselja ter razporeditev objektov

v njem so različni. Mednje spadajo relief (nagib in nadmorska višina), mikroklimatske

razmere (osončenost, vetrovi), potek in značaj vodotokov ter lega in obseg rodovitnih površin.

V preteklosti je bil pomemben dejavnik še bližina gradbenega materiala kot sta les in kamen.

Mirjam Požeš v svojem delu Razvoj podeželskih naselij v občini Koper pravi, da je za

oblikovanje zgradb v posameznem naselju in posledično tudi samo obliko podeželskega

naselja prav gotovo pomembna njihova agrarna dejavnost. Ta zahteva določene gospodarske

objekte in njihovo ustrezno razporeditev. Včasih imajo posamezni objekti (bogatejše kmetije)

posebno lego v vasi – na robu ali v središču vasi. To največkrat pokaže ekonomski in socialni

položaj prebivalcev in s tem močno pripomore k zunanji podobi naselja. Pri oblikovanju in

razvoju naselja ima veliko vlogo tudi kulturno okolje, ki je predvsem v preteklosti prispevalo

k oblikovanju regionalnih tipov arhitekture. Prav tako si vsa naselja niso enaka, spreminjajo

se skozi čas in po pomenu od naselja do naselja (Požeš, 1991, 9).

Danes je že veliko starih istrskih vasi obnovljenih in v njih lahko opazujemo novogradnje,

katere, kot opozarja že Mušič, povzročajo preobrazbo naših podeželskih naselij in

tradicionalne krajine. Meni, da bi že upoštevanje regionalnih značilnosti, gradiva, merila,

oblikovanja in drugih arhitekturnih elementov zmanjšalo neugodne posledice oblikovne in

20

funkcionalne preobrazbe naših podeželskih naselij in krajine (Mušič 1980, 59, 70–71). Čeprav

so si novogradnje po vaseh v vseh regijah Slovenije podobne, se na podlagi regionalne

arhitekture ne prilagajajo in s tem spreminjajo podobo tipičnih istrskih vasi (Ogorelec 1989,

143).

Na načrtni razvoj industrije in drugih gospodarskih dejavnosti v obalnih mestih je močno

vplivala državna meja, ki so jo postavili leta 1954. S to mejo so se spremenili tudi razvojni

dejavniki na podeželju. Zaradi intenzivne rasti vasi se je spremenil tudi njen značaj. Nekoč

razložena naselja in naselja sestavljena iz zaselkov so po urbanizaciji postala obmestna

območja, katera so se začela združevati v enotna naselja ali pa so na teh območjih nastajala

nova naselja (Požeš, 1991 20).

21

3 GOSPODARSKE ZNAČILNOSTI MESTNE OBČINE KOPER

Že v antičnih časih so se prebivalci na območju današnje Istre ukvarjali s kmetijstvom,

vinogradništvom, ribištvom in oljarstvom. Enotni gospodarski razvoj Istre so ovirali

posamezni vladarji, ki so iz dneva v dan in vedno bolj izkoriščali istrske gospodarske vire.

Industrijska proizvodnja se je začela šele v osemnajstem stoletju. Sprva v okolici Buzeta, kjer

je bila zelo dobro razvita živinoreja. Leta 1760 se je nato odprlo tekstilno podjetje in kmalu

zatem se je začela razvijati tudi rudarska industrija. Po razpadu Avstro–Ogrske monarhije je

bilo območje Istre priključeno Italiji (leta 1918), takrat je Istra izgubila svoj doslej strateški

pomen in pojavila se je brezposelnost ter upad gospodarskega razvoja. Med drugo svetovno

vojno, ki ji pravimo tudi totalna vojna, je Istra utrpela veliko uničenja. Porušena so bila cela

mesta, tovarne, zgradbe … Zato so bila prizadevanja v letih po drugi svetovni vojni

usmerjeni v obnovo gospodarstva in vse infrastrukture (Ferenčić 2017).

Na načrtni razvoj industrije in drugih gospodarskih dejavnosti v obalnih mestih je vplivala

državna meja, ki je bila postavljena leta 1954. Trst je bil na tem ozemlju najpomembnejše

industrijsko mesto. Zanj so bližja mesta pridelovala sadje, zelenjavo in mleko, tisti predeli, ki

so bili bolj oddaljeni in manj rodovitni, so v Trst vozili seno in drva. S spremembo

namembnosti območij so se začele spreminjati tudi vasi, njihova rast in oblika. Tako so se

vasi začele združevati in nastajala so nova naselja (Titl 1965; Požeš 1991, 20). Gospodarstvo

je v Istri ponovno zacvetelo po letu 1957, razvila se je predelovalna industrija ter turizem.

Poleg tega se je razvila še pomorska industrija, pojavile so se tovarne tobaka, rib, tekstila,

metalurga, avtomobilska in kemična industrija (Ferenčić 2017).

V devetdesetih letih je kot posledica razpada Jugoslavije, vojn in izgube trga, gospodarstvo

Istre ponovno upadlo. Pojavila se je brezposelnost in gospodarsko nazadovanje. Proti koncu

dvajsetega stoletja in v začetku enaindvajsetega stoletja se je gospodarstvo spet začelo

razvijati. Poleg tovarn tobaka, pohištva, električnih strojev, tekstila, stekla in prehrambnih

izdelkov, se v Istri pojavi želja po razvoju kmetijskega gospodarstva, vinogradništva,

kmečkega turizma, ekološko pridelane hrane in gojenje oljk. Istra je danes zaradi svojega

gospodarskega potenciala v interesu tako domačih kot tudi tujih vlagateljev. Zanimajo se

predvsem za turizem, proizvodnjo gradbenih materialov ter proizvodnjo in distribucijo

električne energije (Ferenčić 2017).

22

Po letu 1960 se v obmorskih mestih zgoščajo in razvijajo gospodarske dejavnosti, kot so

industrija, turizem, promet in druge storitvene dejavnosti, zgoščajo in razvijajo. Te so v svoji

razvojni fazi potrebovale ustrezno delovno silo, ki je sprva prišla iz bližnjih naselij, kasneje pa

tudi iz zaledja Kopra in širše okolice. Pojavil se je proces depopulacije. To je proces, ko se na

enem območju zmanjšuje število prebivalcev in posledično veča število starejšega

prebivalstva. Na priobalnem območju pa se je pojavil nasprotni proces, ki ga imenujemo

litoralizacija – zgoščanja prebivalcev in gospodarskih dejavnosti ob obalnem območju (Kušar

2012).

Po drugi svetovni vojni so se na priobalnem območju ustanovila nekatera podjetja, ki so

močno pripomogla k priseljevanju ljudi iz zaledja, saj so ponujala nova delovna mesta. Tako

se je leta 1947 ustanovilo največje logistično slovensko podjetje za prevoze blaga Intereuropa.

Na začetku so v podjetju delali le trije zaposleni, toda prav kmalu se je število zaposlenih

povišalo, saj je iz leta v leto naraščal obseg različnih storitev. Najbolj uspešna leta podjetja so

bila med leti 1965 in 1990, ko so se v tem času odprle filiale v vseh večjih mestih nekdanje

Jugoslavije (Intereuropa 2017). Že od leta 1948 deluje podjetje Istrabenz, ki se je zelo hitro

razvijalo. Svoje poslovanje je širilo preko lokalnih ter regionalnih meja. Leta 1952 so se

začeli ukvarjati tudi s plinsko dejavnostjo in ustanovljena je bila enota Plini. Začetki družbe

so zaznamovali trgovanje z gospodinjskim plinom (Istrabenz 2017). Po razpadu STO je bilo

jasno, da je Jugoslavija izgubila cono A in Trst, ki je bil takrat zelo pomembno pristaniško

mesto. S to izgubo je leta 1957 nastalo pristanišče Luka Koper, ki je svoj razcvet doživela leta

1967, ko je bila zgrajena železniška povezava z zaledjem (Luka Koper 2017). Leta 1959 so na

obalnem pasu začeli še z avtomobilsko industrijo, ko se je ustanovilo podjetje Cimos. Sprva je

podjetje dobavljalo izdelke le francoskemu izdelovalcu avtomobilov Citroën, od leta 1989 pa

se je mreža kupcev razširila. Kasneje so svoje izdelke dobavljali proizvajalcem in

dobaviteljem po Evropi (Cimos 2017).

23

4 DRUŽINA

V slovarju slovenskega knjižnega jezika osnovna razlaga pravi, da je pojem družina

»zakonski par z otroki ali brez njih«, v drugi razlagi pa je družina navedena tudi kot »skupina

ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi« (SSKJ 1980, 514).

Kremenšek v svoji knjigi Obča etnologija poudarja, da so sorodstvene vezi in odnosi v

sorodstvu najpomembnejše družbene oblike. Meni, da vsekakor na prvo mesto sodi družina,

katera ima po vsem svetu najožje in najtrdnejše sorodstvene odnose. O izvoru in razvoju

družine so že v preteklosti etnologi bili velikokrat razdvojeni ter različnih mnenj. Nekateri so

menili, da je družina neizogiben in stalen sestavni del človeške kulture in družbe, drugi so bili

prepričani, da o družini, kot relativno stalni skupnosti moža, žene in njunih otrok, še ne more

biti govora (Kremenšek 1973, 188).

Družina je znana v vseh etnoloških in družbenorazvojnih kulturah, vendar so v različnih

kulturah oblike in sestava družine tudi precej različne. Kremenšek na splošno omenja dva

glavna tipa družin, katera se razlikujeta po različni obliki zakona, različnem pomenu in

različnem številu članov v družini ter različni notranji organizaciji družine. Prvi tip je mala

družina ali elementarna, nuklearna, katera je najbolj navadna in jo sestavljajo starši, otroci in

morda še vnuki (Kremenšek 1973, 189).

Drugi tip je razširjena ali velika družina. Taka oblika nastopi, kadar se okvirji male družine

razširijo, ter v družini živijo, kot pravi Kremenšek: »poročeni sinovi ali bratje skupaj s

svojimi ženami in otroki v skupnem, enotnem domu in v skupnem gospodarstvu. To lahko

velja tudi za poročene hčerke, sestre in njihove može ter otroke.« (Kremenšek 1973, 189). Ta

tip družine se deli na zelo, manj in malo razširjene družine, kar jih določa število malih

družin. Glavno besedo in pravico z razpolaganjem materialnih dobrin ima v maternopravnih

velikih družinah mati, v očetnopravnih pa oče. Tako kot male so tudi razširjene družine lahko

monogamne ali poligamne (Kremenšek 1973, 189).

Družina Šavron, ki je v Hrvojih živela, je bila primer očetnopravne razširjene družine. V

enem domu in skupnem gospodarstvu so živele tri generacije. Po drugi svetovni vojni so v tej

družini živeli Anton, ki je bil poročen s Filomeno in sta predstavljala najstarejša člana

družine. Imela sta pet otrok in po letu 1945 je doma ostal le sin Ivan, ki se je poročil z Jolando

in skupaj sta imela šest otrok. Njun najstarejši sin je Sergej (moj nono–stari oče), ki je bil

24

poleg Jolande tudi intervjuvana oseba. V skupnem gospodinjstvu sta živela še Filomenina

sestra Marija in Antonov brat Ivan, ki sta se poročila, vendar nista imela otrok (Šavron 2017).

Družina je bila ena bogatejših v vasi, zato si je lahko privoščila veliko posest. Poleg

dvonadstropne hiše stojita zunaj še svinjak in dva dvonadstropna hleva. Okoli hiše, kjer

večino dneva prevladuje senca, so postavljene kamnite klopce. Te so v vročih poletnih dneh

služile za počitek in ohladitev, saj kot prej omenjeno so bile postavljene v senci na hladnem.

Na klopcah so velikokrat posedali tudi sosedi, ki so z domačimi vedno kaj podebatirali (se

pomenili) (Šavron 2017).

Slika 4: Klopce, kjer so ljudje v vročih poletjih posedali (Auber 2016).

25

5 HIŠA

»Kmečka hiša je grajen in pokrit prostor, namenjen za stalno prebivanje kmečke družine,«

tako Vilfan opiše pojem kmečka hiša. V enakem pomenu se lahko uporabi tudi kmečki dom,

ki pa v širšem pomeni lahko pomeni in obsega tudi del gospodarskih prostorov, ki so združeni

v hiši pod eno streho. Vilfan pravi še, da hiša v ožjem pomenu ponekod pomeni izba, ki

predstavlja glavni stanovanjski prostor s pečjo ali ognjiščem. Za kmečko hišo in vsa bližnja

gospodarska poslopja pa se uporablja pojem kmečka domačija. Poznamo več vrst kmečkih

hiš. Za določiti vrsto se uporablja določene kriterije, kot so razporeditev prostorov –

horizontalno (enocelične, dvocelične ali večcelične) in vertikalno (pritlične, nepodkletene,

vrhkletne, vrhhlevne, nadstropne in hiše s podstrešjem), združitev ali ločenost kmečke hiše od

gospodarskih poslopij (enotne in zložene), gradbeni material (kamen, les, omet), tehnika

gradnje, konstrukcija strehe (enokapne, dvokapne, šotoraste, slemenske ter strehe na čop), stil

(glede na okras in dekoracijo posameznih elementov) ter družbeni in premoženjski položaj

lastnika (gruntarska hiša, kajža, bajta, viničarija, krčma). Vrsto hiše lahko opredelimo tudi

glede na lego in obliko kurišča, ki je bilo vedno osrednji prostor bivanja. Poznamo nizko,

prosto stoječe, visoko odprto, zaprto ognjišče ter kot novejši obliki še štedilniška in sobna peč.

Glede na odvod dima in obliko kurišča ločimo ognjiščnico ali ognjenico (enocelična zgradba,

v sredini pri tleh odprto ognjišče ter dim se dviga v ostrešje, ker ni stropa), dimnico

(enocelična zgradba, peč s kurilno odprtino nameščena v glavnem prostoru, dim se širi po

prostoru, ker ni dimnika), hišo s črno kuhinjo (dvocelična zgradba, glavna stanovanjska

prostora sta hiša in veža ter kuhinja, v stanovanju ni dima saj je kuhinja zaprt prostor, ločen

od bivalnega dela), kaminsko kuhinjo (v glavnem bivalnem prostoru ima odprto ognjišče in

urejen odvod dima, skozi napo in zidan dimnik, kadar pa je to ognjišče potegnjeno iz ravne

črte sten govorimo o spahnjenci ali kavadi) in štedilniško kuhinjo (urejen odvod dima je že

blizu plamen, peč se tukaj dokončno loči od prostora za kuho, tako začne zgubljati svojo

funkcijo pri peki) (Vilfan 1970).

Del sredozemskega sveta je tudi slovenski del Istre, kjer je kamen krajinski motiv. Predstavlja

glavno gradivo, ki je prebivalcem več stoletij omogočalo gradnjo bivališč, izdelavo nekaterih

predmetov za vsakdanjo rabo, zaščito naselij ter gospodarska prizadevanja. Bogataj Istro po

zunanjem videzu opiše kot utrjena mesteca, kamnita gnezda na vrhu strmih pobočij in hrbtov.

Južna pobočja so polna vrtov, oljčnih nasadov, sadnih dreves in obdelanih gred. Severno

pobočje prekrivata hrastov gozd in grmičevje. Taka razporeditev je bila smiselna, saj so se

tako zaščitili pred burjo, mrazom in poletno vročino (Bogataj 1992, 56–79). Istrske hiše so po

26

gradbenih značilnostih zidane, s kamnitim obodom, razdeljene v pritličje in nadstropje.

Običajno so enonadstropne, le redko se pojavljajo dvonadstropne. V pritličju sta bivalni

prostor in kuhinja, v nadstropju pa sobe. Poleg bivalnega dela hiše je na parceli še

gospodarsko poslopje, ki je ravno tako enonadstropno. V pritličju je prostor za živino,

ponekod tudi za orodje, v nadstropju pa senik. Domačije so rastle postopoma, iz generacije v

generacijo, skozi čas so ljudje dodajali in gradili nove objekte. Gradili so jih, kjer je bil

prostor, zato lastniki pravim kotom in ravnim črtam niso namenili večje pozornosti. Dogradili

so jih v ravni vrsti ali pod različnimi koti. Tako so istrske vasi dobile zelo ustvarjalno,

neverjetno in edinstveno obliko (Požeš 1991, 28–29).

Po opravljenem intervjuju z nonotom sem se lotila branja knjige Ciglič, z naslovom Kamniti

svet: Il mondo della pietra. Z vsako prebrano stranjo sem ugotovila, da so njeni opisi

izdelovanja in uporabe kamna vedno bolj podobni nonotovim podatkom. Avtoričini opisi so

mi bili v veliko pomoč, vendar se bom v nadaljevanju nanašala predvsem na podatke in opise,

ki mi jih je podal nono.

Prvotno je na posesti družine Šavron stala kažeta (sprva enoprostorna bivalna hišica, kasneje

vrtna uta), katero je kasneje zamenjala sedanja, v celoti kamnita hiša. Zgradili so jo moji

predniki štirje brati Šavron, Andrej, Anton, Matija in Mihael. Poleg bivalnega prostora so

zgradili tudi gospodarska poslopja (hleve in svinjak) (Šavron 2017). Ker so bili podatki o

grajenju hiše zgolj po nonotovem pričevanju, sem se zato naslonila še na franciscejski

kataster. Kataster za Slovensko Primorje in Istro so izdelali v letih 1817 do 1825 (Ministrstvo

za kulturo 2017). Po pregledu katastra sem ugotovila, da so poslopja v tem obdobju že bila

postavljena, razen dozidanega dela, kjer danes stoji kuhinja z jedilnico in nad njo šofitin.

Nonota sem tudi vprašala, če se morda spomni do kdaj je bila na tem ozemlju postavljena

prvotna kažeta, vendar točnega leta ni vedel. S franciscejskim katastrom sem ugotovila, da je

bila torej kažeta postavljena še pred letom 1817. Ker pa sem nad vrati na spodnjem dvorišču

opazila letnico, 1863 mi ni bilo povsem jasno, kaj naj bi ta letnica pomenila. Nono pravi, da je

to letnica, ko so prenovili vhod na spodnjem dvorišču, zazidali prvotnega in naredili novega,

ter podrli zunanje stopnišče. Pregledala sem tudi ostale dele vasi in ugotovila, da nekaterih

objektov, ki še danes stojijo v vasi, na franciscejskem katastru ni vrisanih. To pomeni, da so

jih zgradili kasneje (po letu 1825). Za boljšo predstavo sem spodaj priložila sliko iz

franciscejskega katastra in sliko današnje podobe katastra, kjer so zapisane vse številke

parcel. Kot primer, objekta na parceli s številko 451/1 v času izdelave franciscejskega katastra

ni bilo, torej so objekt zgradili kasneje. Nono mi je nato povedal, da je bil ta objekt osnovna

27

šola in kasneje, ko ni več delovala pa stanovanje enega gospoda. Prav tako so še nekatere

ostale parcele dobile nove objekte, nekje so jih zgradili na novo, ponekod pa so jih le dozidali

k starim že stoječim.

Slika 5: Prikaz vasi Hrvoji iz franciscejskega katastra (Register nepremične kulturne dediščine

2017).

28

Slika 6: Prikaza vasi Hrvoji iz današnjega katastra (Register nepremične kulturne dediščine

2017).

Hišo bi lahko delili na dva dela, na prvotni in "novi" del. Jugni oziroma korti (dvorišči) sta

dve in sicer zgornje in spodnje. Vhodi na dvorišči so trije, na spodnjem je eden, na zgornjem

sta dva. Vsak vhod je imel porton oziroma vrata, ki so jih vsak večer zapirali. Vrata so bila

lesena, na eni strani zida je bila luknja, na drugi strani pa je bil naslonjen tram, s katerim so

vrata vsak večer zaprli. Ob vhodih na dvorišča, ob hišo ali zid so postavili poševno velik

kamen, ki je služil, da se voz, katerega so vlekli voli, ni zadel v zid oziroma hišo, saj se je

zaradi kamna voz spodmaknil. Pri hiši je tudi vodnjak in zunanje stranišče, ki pa je danes

prenovljeno. V hišo se pride iz dveh smeri oziroma skozi dvoja vhodna vrata. Ob vsakem

vhodu v hišo, klet ali hlev so v steni hiše pustili luknjo, ki je služila za odlaganje orodja, ko so

prišli na primer iz polja na kosilo (Šavron 2017).

Streha je danes na hiši prenovljena, saj se je že podirala. Na prvem hlevu se je streha že vdrla

in je zato danes ta hlev brez strehe. Drugi hlev je edini, ki ima še staro in pravo streho. Vse je

bilo ograjeno s kamnitim zidom, ki stoji še danes in je nekoč varoval dom pred živinskimi

tatovi (tatovi iz Lašija–Hrvaška Istra, ki so kradli živino po vaseh in jo prodajali v Limskem

kanalu na Hrvaškem) (Šavron 2017).

29

Slika 7: Tloris območja, ki prikazuje pritličje stavb (Auber 2017).

Slika 8: Tloris območja, ki prikazuje prvo nadstropje stavb (Auber 2017).

30

Slika 9: Luknja v steni, ki je služila odlaganju orodja (Auber 2016).

Slika 10: Stara streha (Auber 2016).

31

5.1 Zgornje dvorišče

Na zgornje dvorišče lahko prideš iz ceste ali z vrta. Na tem dvorišču je še danes vodnjak, v

katerem so zbirali vodo (deževnico), vendar ni bila pitna. Deževnico iz vodnjaka so

uporabljali samo za kuhanje in za živino (Šavron 2017). Vodnjak ni tipičen, saj je voda ujeta

v luknji, ki je obdana s skalo. V drugih vaseh v Slovenski Istri so vodnjaki ograjeni s

kamnitim zidom. V Istri se pojavljata najpogosteje dva tipa. Prvi je talni tip, ki je okrogle in

polkrožne oblike, za okras ima le kamnit obroč, ter opremljen je z lesenim pokrovom. Drugi

tip, ki je tudi najpogostejši, je okrogel vodnjak iz klesanih cilindričnih kamnov, ki je

zaključen s klesanim obročem ali grlom (Ciglič 1993, 68). Pitno vodo so vaščani imeli

nekoliko nižje v vasi. Vodo so zbirali tudi s pomočjo žlebov in obcestnih kanalov. Na tem

dvorišču stojita dvonadstropna hleva in vmesni bunker. V prvem, starem hlevu, v pritličju, so

imeli pospravljene vozove, orodje, ki so ga uporabljali pri vsakodnevnih opravilih, ponoči pa

je bila tukaj zaprta vsa perutnina. V drugem, novejšem hlevu, v pritličju so imeli ostalo živino

(vole, krave). Nad obema hlevoma je bil senik (Šavron 2017).

Vmesni bunker (med obema hlevoma) je služil kot skrivališče med vojno, kamor so

shranjevali hrano, saj so vojaki prišli v vas od hiše do hiše in pobrali kmetom hrano ter jih

ustrahovali (Šavron 2017).

Na dvorišču je poleg hlevov stala tudi gnojnica, v katero so skozi hlevsko okno metali gnoj.

Danes je gnojnica zasuta (Šavron 2017).

32

Slika 11: Zgornje dvorišče. Na levi strani hleva, na desni strani hiša (Auber 2016).

Slika 12: Stara gnojnica ob hlevu. Slika natisnjena na stari razglednici (avtor in leto neznano,

lastnik razglednice Sergej Šavron).

33

5.2 Spodnje dvorišče

Spodnje dvorišče je imelo le en vhod. Tukaj so bile štale (prostori) za prašiče, stopnice in

balkon, ki sta vodila do enega od dveh vhodov v hišo, pod balkonom vrata v klet in drugi

bunker. Levo od kleti je bil tudi prostor, ki je bil vedno odprt (brez vrat), kjer so shranjevali

krompir. Pod prostori za prašiče je bil še tretji bunker, v katerega so vstopili samo, če so

odmaknili prašičje korito. Bogastvo je družina Šavron izkazovala s tem, da je bila lastnica

velikih posesti, gozdov in kar treh bunkerjev, ki so bili edini v vasi. Stopnice in balkon sta

danes porušena in prvotni vhod je zazidan. Stopnice so se spuščale ob steni hiše in pri tleh

zavile v obliki črke L. Danes je še vidna sled, kje so nekoč bile. Balkon so držali mogočni in

debeli stebri, katere so kasneje porušili. Danes je od stebrov ostal samo še kos v tleh (Šavron

2017).

Klet je še danes taka, kot je že nekoč bila, nič se ni spremenilo. Tukaj so shranjevali vino in

olivno olje. Sodi, leseni in različnih velikosti ter kamen, v katerih so jih shranjevali, so še

danes ohranjeni. Skozi klet je vodil tudi skrivni prehod v drugi bunker. Ta kanal oziroma

prehod je dolg, potekal je v diagonali čez celo hišo do zgornjega dvorišča. Tam so skrivali in

imeli obešene domače pršute, moko, žito... Ker je bil ta bunker dovolj velik, so svoje stvari

skrivali tudi sosedje iz cele vasi. Kasneje, natančneje po drugi svetovni vojni, je vol na

zgornjem dvorišču stopil na strop bunkerja in ta se je vdrl, saj so bili tramovi že stari in strop

ni bil več dovolj močan. Zato so bunker zasuli (Šavron 2017).

34

Slika 13: Spodnje dvorišče (Auber 2016).

Slika 14: Svinjak na spodnjem dvorišču (Auber 2016).

35

Slika 15: Ostanek stebrov, ki so držali balkon na spodnjem dvorišču (Auber 2016).

Slika 16: Opisana hiša s starim baladurjem, katerega danes ni več (Orel 1950).

36

Slika 17: Soda, kamor so shranjevali vino (Auber 2016).

37

5.3 Prvi del hiše

Ko si hišo ogledamo znotraj, lahko ugotovimo, da je eno okno v prvem nadstropju zazidano,

saj bi sicer skozenj videli v sosednji prostor. Na podlagi zazidanega okna lahko sklepamo, da

nekoč sosednjega prostora ni bilo in je okno služilo za pogled na zgornje dvorišče. Torej je

prvotno stal le en del današnje hiše (katerega sem poimenovala prvi del hiše) in so naknadno

dozidali še drugi del (katerega sem poimenovala drugi del hiše) (Šavron 2017).

Prvi del hiše je imel dva vhoda, zgornjega in spodnjega. Kot že omenjeno se je do zgornjega

prišlo skozi zgornje dvorišče in do spodnjega skozi spodnje dvorišče. Danes sta oba vhoda

zazidana, vendar se še lepo vidi, kje sta nekoč stala. Če bi včasih stopili skozi zgornji vhod bi

prišli v ozek hodniček, ki je vodil na levo in desno od vhoda. Ravno od vhoda bi videli zid in

vrata v majhno sobico, ki je služila za likalnico oziroma sobo za goste. Desno po hodničku bi

prišli v prvo veliko sobo, kjer sta spala Jolanda in Ivan, levo po hodničku, pa bi prišli do

širokega hodnika, ki je pravokotno vodil do drugega oziroma spodnjega vhoda. Na širokem

hodniku so bila vrata, ki so odprla drugo veliko sobo, tukaj sta spala Ivan (Antonov brat) in

njegova žena Marija (Filomenina sestra). V prvo nadstropje prvega dela hiše lahko prideš

samo po stopnicah, ki so postavljene v drugem delu hiše. V drugem nadstropju prve hiše je bil

takoj skozi vrata na levi velik prostor pod streho, kjer so na tramove obešali koruzo, jo ličkali

in shranjevali žito. Na drugi strani nadstropja je bil postavljen zid in za njim soba kjer so spali

otroci (Sergej, Marjan, Anton–Nino, Marija Elena, Lucija, Ivan) in stari starši (Filomena in

Anton) (Šavron 2017).

38

Slika 18: Prvotni vhod v hišo iz zgornjega dvorišča, ki je danes že zazidan (Auber 2016).

5.4 Drugi del hiše

Ta del hiše se nahaja na zgornjem dvorišču in je najverjetneje dozidan k prvemu delu hiše. Ko

so zgornji vhod v hišo zagradili, so na drugem delu hiše naredili nov vhod, skozi katerega

pridemo v kuhinjo. Desno od vhoda je volt (tako se reče oboku, v polkrog zloženemu kamnu,

ki stoji sam, brez malte ali cementa), skozi katerega pridemo v prvi del hiše. Levo od vhoda

so stopnice, ki vodijo v prvo nadstropje in prostorček pod stopnicami, ki je služil za

pospravljanje različnih stvari. Zraven oziroma levo od stopnic je vedno stalo stojalo z

kadinom (plastičen umivalnik), kjer so imeli vodo za umivanje. Umivalnik je bil nekoliko

drugačen ponekod v Istri in na Krasu. Kot pravi Ciglič je bil kamniti lavandin ponekod škafa

(umivalnik) del obvezne kuhinjske opreme (Ciglič 1993, 58). Stopnice so v pritličju kamnite,

na prehodu med pritličjem in prvim nadstropjem pa lesene. Kot omenjeno se nam skozi

39

današnji zgornji vhod odpre pogled na kuhinjo z ognjiščem. Med stopnicami in ognjiščem je

vedno bila postavljena miza, za katero so jedli odrasli. Po stopnicah si prišel v prvo

nadstropje, kjer je bili dvoje vrat, na levi in spredaj. Skozi leva vrata si prišel v šofitin (sobico

nad kuhinjo), tukaj so imeli shranjeno sadje – jabolka, hruške, orehe, mandlje, lešnike... Skozi

vrata naravnost še danes vstopiš v prvo nadstropje prvega dela hiše, na šofit (prostor), kjer so

ličkali in shranjevali koruzo ter žito (Šavron 2017).

5.5 Kuhinja z ognjiščem

Kuhinja je bila najpomembnejši prostor v stanovanjski stavbi, bila je središče družinskega in

gospodinjskega življenja. Glavno vlogo je igralo ognjišče, ob katerem se je družina, ne glede

na letni čas, najpogosteje zadrževala. Ker je bilo v zimskem času manj dela na polju, so ob

njem, poleg druženja opravljali tudi druga dela (ličkali koruzo, predli volno, šivali, pletli …)

(Kranjc 2005, 86).

Še danes v hiši stoji lep primer kaminske kuhinje, kjer je fogoler (ognjišče) nekoliko

dvignjeno od tal. Ognjišče je odprto in ima urejen odvod dima skozi dimnik, kateri je bil pred

obnovo zaradi varnosti kamnit (Keršič 1991, 344). Fogoler omenja tudi Ciglič v svojem delu

Kamniti svet, ko opisuje strukturo istrskega ognjišča (Ciglič 1993, 57) . Napa je štirikotne

oblike, približno 1,8 metra nad ognjiščem, pritrjena na grede. Na njej je polica, na katero so

odlagali razno posodo (mlinček za kavo, broka–vrč, likalnik, manjša posoda itd.), ki je služila

kuhanju, shranjevanju zelišč, sladkorja itd. V notranjosti nape so obešali različne padele

(ponve), ki so bile črne od dima. Okoli ognjišča sta dve klopi in okno, kjer so zvečer, v

jesensko–zimskem času, posedali okoli ognja. V steni zraven desne klopi je luknja oziroma

kot pravi Keršič slepo okno (Keršič 1991, 344). Tukaj so odlagali bokaleto (steklenico) vina

in kozarčke. Ob ognju se je zbrala družina, sosedje iz vasi, včasih tudi iz sosednjih vasi in se

pogovarjali ter razpravljali. Velikokrat so si pripovedovali zgodbe iz vsakdana, prokorice

(zgodbe in prigode), imeli pa so tudi razne poslovne pogovore. Desno od ognjišča, zraven

klopi je vedno stala mizica, za katero so največkrat jedli otroci, služila pa je tudi za odlaganje

stvari pri kuhi (Šavron 2016).

Keršič v svojem članku opisuje način priprave hrane nad ognjiščem. Hrano so kuhali v kotlih,

ki so viseli na verigi, kruh pa pekli na ognjišču pod železno ali lončeno skledo (Keršič 1991,

337–346). Takega načina kuhanja se spominja tudi intervjuvanka Jolanda, saj je tudi sama

tako počela (Šavron 2016). Tudi Jolandin sin Sergej se ognjišča še kako dobro spominja, saj

40

se je kot tri letni otrok ob ognjišču spotaknil in s komolcem padel v vrelo tećo (kozico), kjer

se je kuhal golaž (Šavron 2017). Hrana je bila v tistem času enolična. Gospodinje so kuhale

šugo ali žvacet (golaž), palento (polento), fažo` (fižol), maneštro (enolončnica), komper

(krompir), pašto (testenine). Pod čeripnjo (črepnjo) so pekle kruh in ob praznikih štrukolo

(ena vrsta potice), pandešpanja (biskvit), fritule (miške), kroštole, biškoti (piškoti), kolaćići

(posebne vrste kolački, ki so jih podarjali ob rojstvu otroka), za Božič pa titule (vrtanek) in

pince (Šavron 2016).

V kuhinji so poleg mize in stolov imeli še pohištvo za shranjevanje posode. V dvodelno

kardenčo (kredenca) so spravljali lonce in teće (kozice), sita, glaže (kozarci), pirune (vilice),

žlice, nože, kacjole (zajemalke) in kuhrnice (kuhalnice). Ker so bili v družini že veliko

generacij lovci, so na kardenči (kredenci) imeli pospravljene tudi patrone (metki). Na

nasprotni strani kardenče (kredence) je stala škancija (zidno stojalo), kjer so spravljali pjate

(krožnike) in terine (sklede) (Šavron 2016).

Gospodinjam delo ob ognjišču ni bilo lahko, saj so stale tik ob ognju, ki jim je večkrat opekel

noge, četudi so imele tarverso (predpasnik) in karpeto (krilo). Med pogovorom je Jolanda

povedala, da delo ob ognjišču ni bila njeno edino opravilo. Kot gospodinja je morala po vodo

z golido (železna, pocinkana posoda namenjena za vodo) na vrujo (izvir, ki je bil pod vasjo),

prati robo (perilo) v čabru (čebru) in mesiti kruh v načvah (nečke), ki so jih shranjevali na

šofitinu (prostor nad kuhinjo) (Šavron 2016).

41

Slika 19: Kaminska kuhinja z napo (Auber 2016).

Slika 20: Luknja, kamor so odlagali bokaleto (Auber 2016).

42

Slika 21: Kotel, kjer so pripravljali hrano (Auber 2016).

5.6 Šofitin in šofit

Podstrešje ali šofit je bil deljen na dva dela. Debel zid je ločeval večji prostor, ki je bil

namenjen shrambi trokina (koruze), jačmena (ječmena), ovsa (ovesa), čenice (pšenice), muke

(moke) in rakíja (žganje). Na drugi strani podstrešja pa stala kamara (spalnica). Na šofitu so

bili kasoni (veliki leseni zabojniki) namenjeni shranjevanju žita in kasele (majhni leseni

zabojniki), v katere so spravljali moko. Na gredah (tramovih) je visela koruza zvezana v

manice (šop). Prostor je bil namenjen tudi ličkanju koruze. To delo so opravljali vsi domači in

pridružili so se jim tudi sorodniki in sosedje z vasi. Ko so delo opravili pri eni hiši, so se

premaknili v sosednjo hišo in si tako vedno pomagali med seboj. Ob ličkanju je bil vedno

nekdo zadolžen za peko kostanjev, gospodar pa je poskrbel za pijačo, običajno vino. Ličkanje

je bilo delo, ki je zbližalo ljudi, saj so se pogovarjali o delu, si pripovedovali šale in prokorice

(zgodbe), strašljive prigode. Da so se spodbujali pri delu so si na začetku ličkanja postavili

pravilo: kdor prvi najde rdečo koruzo, lahko za tisti večer konča z ličkanjem. Ko jo je nekdo

našel, so ga vsi v šali obtoževali, da si je koruzo pripravil že prej, zato je najditelj še naprej

43

ličkal. Drugače je bilo pri otrocih, ki so se rdeče koruze tako razveselili, da so pustili delo in

se začeli igrati v perju (ličkanju) (Šavron 2017).

Šofitin (manjše podstrešje) pa je bil v primerjavi s šofitom manjši prostor nad kuhinjo in ob

šofitu, kjer so shranjevali fažo (fižol), orihe (orehi), lišnjake (lešnike), mondole (mandlje),

načve (posoda za mesit kruh), butiri (zimske hruške), katere so pobrali oktobra in jih pustili

zoreti. Ta prostor je bil toplejši kot šofit, ker je stal nad kuhinjo, vendar je bil večinoma

zadimljen in zato neprimeren za bivanje. Okrog Božiča so imeli ubijalice (koline). Pršute in

krpe špeha (kosi slanine) so takoj obesili na šofit, klabasice (klobase) in panceto pa so prva

dva tedna sušili ob ognjišču in jih šele nato premestili na šofit, kjer so stali do poletja, ko so

jih odnesli v konovo (klet) (Šavron 2017).

Slika 22: Šofitin (Auber 2016).

44

Slika 23: Šofit (Auber 2016).

5.7 Kamara (spalnica) ob šofitu

Del podstrešja je bila tudi spalnica, v kateri so spali nonoti in otroci (fantje). Ko so se v

družini rodile pupe (punce), so spodnjo kamareto (likalnico oziroma sobo za goste) preuredili

v sobo za dekleta. V kamari sta stali dve postelji, ena za nono in ena za nonota. Na večji

postelji je bil štramac (ležišče) napolnjen z ličkanjem in tu so spali otroci z nonotom. Nona je

spala sama na manjši postelji, saj otroci niso želeli spati z njo, ker jih je silila k molitvi. Poleg

postelji je bil v sobi tudi škabel (predalnik), kamor so pospravili šugamane (brisače), ruhe

(rjuhe), bondante (spodnjice), kanotjere (spodnje majice) in kuverte (odeje). Imeli so tudi

armaron (omara), namenjen veštitom (moška obleka), kapotom (plašči), karpetam (ženske

obleke), hajam (delavski suknjič) in jaketam (suknjiči) (Šavron 2017).

45

5.8 Kamare (spalnice) v priličju

V pritličju je bila kamareta (soba za goste4 in likalnica, ki je bila kasneje preurejena v sobo za

dekleta) in dve veliki kamari (spalnici). V eni sta spala teta Marija in stric Ivan–Vane, v drugi

mama Jolanda in oče Ivan–Giovanin. Oprema spalnic je bila enaka spalnici na podstrešju.

Postelje so bile zakonske in štramac (ležišče) ni bil polnjen z ličkanjem, temveč z volno.

Poleti so velikokrat spali tudi zunaj na prostem, ker je bilo v hiši pretoplo (Šavron 2017).

5.9 Konova (klet)

V kletne prostore se je prišlo s spodnjega jugna oziroma korte (dvorišča). V njih so

shranjevali vino, olivno olje in kuhali rakíjo (žganje) (Šavron 2017). Za shranjevanje olivnega

olja so uporabljali kamnite posode (Ciglič 1993, 64 in Šavron 2017). Čez poletje so tu

shranjevali tudi mrsnino (mesne izdelke). Skozi klet se je prišlo v skrivni bunker, kjer so med

vojno skrivali moko, pršute, klobase …, saj bi jim sicer vojaki vse pobrali. Zraven kleti je bil

odprt prostor pod voltom (pod obokom), kamor so shranjevali krompir, jerbeta (pesa) in

pospravljali kmečko orodje. Ta prostor je bil prvotno mišljen za kuhinjo, vendar ni bil

primeren zaradi vlage in so zato načrt gradnje spremenili in kuhinjo zgradili na zgornjem

dvorišču ob hiši (Šavron 2017).

5.10 Hlevi

V hlevih so imeli vedno med osem in deset glav živine. Istrski voli so služili za delo na

kmetiji (na njivi, v gozdu), krave so imeli le za mleko, za volno pa so gojili vedno eno ali dve

ovci. Volno je teta Marija vedno predla in nato vsem v družini spletla hlače (nogavice). Pod

kamnitimi jasli so imeli zajci svoja gnezda z mladiči, v kotu hleva pa sta bila privezana dva

lovska psa, saj je bil oče Ivan–Giovanin lovec. Kokoši, dindjote (purane), pavune (pave),

golobe so zapirali v stari hlev, kjer so imeli pospravljen tudi voz z vso njegovo opremo. Nad

hlevi je bil senik, kjer so pospravili seno za živino. Med obema hlevoma je bil bunker, v

katerega so skrivali pridelke med in tudi po vojni, ko je bila obvezna oddaja – državni

uradniki so hodili od vasi do vasi, pregledovali količino pridelka in vzeli presežek kot

obvezno oddajo (Šavron 2017).

4 Ker je bila družina Šavron ena bogatejših v vasi, si je lahko privoščila tudi sobo namenjeno gostom. To so bili

največkrat sorodniki z drugih vasi, ki so prišli občasno k njim na obisk. Da se sredi noči nebi vozili ali hodili peš domov, jim je družina Šavron odstopila sobo in ponudila prenočišče (Šavron 2017).

46

6 HIŠA PRI GERCIH

Danes hiše označujemo s hišnimi številkami, v preteklosti pa so hiše pogosto nosile kar svoje

hišno ime. O tem različnem poimenovanju hiš piše Keber: »Posebna kategorija vzdevkov so

hišna imena. Ta so imela velik pomen zlasti na podeželju. Imenujejo se še domača ali

vulgarna (v matičnih knjigah vulgo) imena, v starejši literaturi tudi zmerjanje (pri Pleteršniku

in Brezniku za nemško Spitzname, Spottname) ter zdevek, pritikljej, zdeto, priloženo ime,

gerdo ime, ime z zmerjanjem dano v Cigaletovem nemško–slovenskem slovarju, v Beli

krajini pa prišvarek 'Vulgarname' in prišvrk 'Vulgar–Spitz–Spottname'. To so imena, ki se

držijo hiše, kmetije, domačije in sicer ne glede na to, da so se v njih pogosto menjavali

gospodarji z različnimi priimki. Kljub upadanju so v kmečkem okolju še danes živa in

ohranjajo imena, vzdevke ali priimke nekdanjih gospodarjev ali kažejo še kake druge

posebnosti glede naselitve, lokacije, pri nekmečkih hišah tudi (obrtno, gostinsko idr.)

dejavnost prednikov.« (Keber 2002, 61).

Poskusila sem ugotoviti zakaj so za hišo, kjer je stanovala družina Šavron, uporabljali izraz

Pri Gercih. Kot omenja Keber so največkrat hiše dobile ime po gospodarjih in zato sem tudi

pregledala družinsko drevo družine Šavron. Podatke o svoji družini sem dobila pri zadnjem

župniku Hrvojev Jožetu Jakopiču. Slednji je s pomočjo župnijskih knjig skrbno preučil in

uredil podatke vseh družin v vasi. Za mojo družino sega družinsko drevo vse do leta 1796, ko

se je na tej posesti rodil Ivan Šavron. Pregledala sem vsa rojstva od tega leta, pa do danes,

vendar noben ni imel priimka Gerac. Zato sem se z vprašanjem o vzdevku »Gerac« obrnila še

na nonota in domačinko gospo Ivanko Bembič, ki še danes živi v Hrvojih. Ponovno sem

ostala brez odgovora. Noben od njiju ni vedel zakaj se je reklo »Pri Gercih«, le gospa Ivanka

je še dejala, da najverjetneje zato, ker je nekoč v tej družini živel kakšen gospod po imenu

Gerald (Gerald in nato izpeljanka Gerac) (Bembič 2017).

47

6.1 Vsakdanjik na kmetiji

Zjutraj se je vstajalo, ko se je zdanilo. Otroci so gnali živino na pašo, starejši pa so odšli na

njive po kmečkih opravilih. Spomladi so orali, sejali, pleli krompir, fižol, koruzo; poleti

kosili, grabili seno, želi pšenico in oves; jeseni, pospravljali, pobirali koruzo, krompir,

grozdje, orali in sejali ozimno pšenico; pozimi pa hodili v gozd po drva. Koscem in otrokom

so na pašo prinesli beverin (zajtrk – kruh, kavo, ki je bila iz cikorje, proje in franka), saj so

živino gnali na pašo že v zgodnjih jutranjih urah. Odrasli so zajtrk pojedli doma, ker so se na

njivo odpravili nekoliko kasneje. Okoli 10. ure je bila živina sita in so jo zato pastirji odgnali

domov. Otroci so se igrali po vasi, vse dokler niso popoldan ponovno odgnali živine na pašo.

Vmes igre, okoli 11. ure so odšli še na kalicjon ali ručenje (kosilo), ki ga je pripravila mama

Jolanda, večinoma so jedli testenine ali polento z golažem. Samo v poletnih mesecih popoldne

okrog 16. ure je bila užina, ko so jedli fižolovo mineštro (enolončnica) s testeninami. Delavci

so kosilo in užino dobili na njivo, saj niso prihajali čez dan domov. Počitek so si privoščili le

v bližnjih sencah ob njivi. Večerja je bila poleti med 20. in 21. uro (odvisno kdaj so se vrnili z

njive), pozimi pa že okrog 18. ure, saj takrat popoldan niso imeli užine. Za večerjo so jedli

solate (paradižnikova, zelena solata, radič, mešena) in stolčen krompir. Poleti so po večerji

takoj odšli spat, v zimskih mesecih pa so se ob ognjiščih zbirali in se pogovarjali, ker so bili

večeri daljši (Šavron 2017).

6.2 Nedelje

Ob nedeljah se ni delalo na njivi, razen poleti se je vedno gnalo živino na pašo. Zjutraj so

odšli k maši v cerkev, katera je trajala eno uro in nato je sledilo nedeljsko kosilo – juha,

testenine, meso, krompir, včasih tudi kakšna sladica (pandešpanja – biskvitno pecivo,

štrukolo, kroštole, fritule…). V poletnem času so popoldan odšli na vaške samnje ali šagre

(veselice, plese), pozimi pa si odpočili od napornega, delovnega tedna. Sledila je običajna

večerja, klepet in spanje (Šavron 2017).

6.3 Prazniki

Beseda praznik je nekoč imela več pomenov, ki so se spreminjali od vasi do vasi. Nekateri so

uporabljali besedo opasilo, drugi fiera, tretji šagra. Do danes se je še ohranil istrski izraz

semenj, ki ima funkcijo trgovanja in zbiranja ljudi. Ta izraz naj bi bil najstarejši, katerega je

kasneje zamenjal izraz opasilo in nato izraz šagra. Nekateri menijo, da je besedna zveza šagra

48

prevzeta iz časa italijanske okupacije. Organizacija šager je med vasmi bila različna, skupno

so imele le to, da so jih organizirali fantje. Okrasili so celotno vas, pridobili vsa dovoljenja za

pripravo šagre, pripravili so plesišča, poskrbeli so za varovanje na dan dogodka, najeli so

godce, poskrbeli za pijačo in jedačo. Šagre so po navadi trajale tri dni in najbolj svečano je

bilo v nedeljo, ko so se plesa udeležili vsi vaščani in tudi prebivalci iz drugih vasi. Ponedeljek

in torek ali soboto so se šagre udeležili večinoma samo vaščani in bližnji sorodniki. V času

šagre so gospodinje pripravile obilna kosila, katerih so se udeležili vsi sorodniki, s katerimi so

bili v dobrih odnosih. Pripravili so tisto kar jim je letni čas ponudil, meso, juho, testenine,

njoke, panceto, pršut, klobase, kompot, … Zelo pomembne so bile tudi sladice. Gospodinje so

spekle miške, kroštole, štruklje z različnimi nadevi, potice… (Hrobat–Virloget 2012).

Pri družini Šavron rojstnih dni, obletnic, godov in državnih praznikov ni bilo v navadi

praznovati. Slavili so le cerkvene prazniki in vaške samnje5 ali šagre (veselice, plese). Te so

posvečene vaškemu svetniku in so zato vedno bile in so še na točno določen datum. V Hrvojih

je vaški praznik Sv. Zanona6 vsako prvo nedeljo v septembru. Tega svetnika častijo vse vasi,

ki spadajo v faro Hrvoji: Kučibreg, Dugo Brdo, Škrji, Mučonigi, Topolovec, Hrvoji,

Žernjovec, Belvedur in Koromačiki–Boškini. Na ta dan so pripravili ples v Hrvojih ali

Belvedurju, postavili so šanke (pulte) s hrano in pijačo. Vedno se je poslušalo in plesalo na

živo glasbo, igrali so na trobente, bobne, harmoniko. Na praznične dni so na obisk prišli

sorodniki iz drugih far, pripravilo se je obilno kosilo: juha z nodivo (cmoki iz jajc, kruha, sira

in rozin), različne vrste kuhanega in pečenega mesa, zelje, krompir in veliko slaščic. V omari

so imeli spravljena praznična oblačila, ki so jih lahko oblekli samo za praznike in maše.

Otroci so se samnja še posebej veselili, saj jim ta dan ni bilo potrebno pasti živine (Šavron

2017).

5 Sergej: »Beseda samnnj (sejem) izhaja iz tega, ker so na ta dan nekoč, pred 2. svetovno vojno prišli ljudje v

Hrvoje iz povsod (bližnje in daljne okolice, tudi iz Ribnice!) in so okoli cerkve postavili stojnice in prodajali vse – hrano, živino, pridelke, izdelke… Ooo takrat je to bil velik dogodek!« (Šavron 2017). 6 Sv. Zenon je bil zgodnjekrščanski duhovnik iz Verone. Sklepajo, da izhaja iz severne Afrike in je v njegovi

desetletni duhovniški službi doživel nekaj sprememb cerkvenih običajev (V vseh barvah Istre 2017).

49

6.4 Zapuščanje vasi in domačije pri Gercih

Med pogovorom z nonotom sem izvedela, da so se člani njegove družine odselili predvsem

zaradi ekonomskih vzrokov. Po drugi svetovni vojni se je nonotov stric Anton–Nini odselil v

Reko, kjer se je izšolal za policista in nato se preselil v Koper. Dobil je delo v koprski gasilski

brigadi in se zaposlil kot gasilec. Odselila se je nato tudi teta Angelica v Trst, kjer se je

zaposlila kot bolniška negovalka. Teta Marjuča se je poročila v Portorož, kjer je tudi ostala

kot gospodinja. Najmlajša nonotova teta Pija je ostala doma v Hrvojih, a je zaradi bolezni pri

osemnajstih letih umrla. Tako je na kmetiji ostal le nonotov oče Ivan z družino in s starši

Filomeno in Antonom ter njunima bratom Ivan–Vane in sestro Marijo. Leta 1958 je umrl

Ivan–Vane, 1960 je umrl Anton, leta 1963 Filomena, leta 1970 pa Marija. Ponovno zaradi

ekonomskih razlogov so se odselili še ostali člani družine Šavron, prvi se je leta 1968 v Trst

odselil Jolandin in Ivanov sin Marjo, nato se je moj nono Sergej leta 1969 poročil s Silvano in

se preselil v Kolomban, kjer si je v Tomosu poiskal službo. Za njim je odšel v Trst še sin

Anton–Nino. Ko sta pa leta 1973 dom želeli zapustiti tudi obe hčeri Lucija in Elena, je oče

Ivan skupaj z ženo Jolando sklenil, da je najbolje da se s hčerama in najmlajšim sinom

Ivanom–Gianijem odselijo v Trst. Tako so domačijo v Hrvojih zapustili in se odselili v

Domio pri Trstu (Šavron 2017).

Vas se je z leti praznila. Ljudje so odhajali in se preselili v bližnja večja mesta, kjer so si

poiskali stanovanje in službo. Kmetije so postopoma zgubile svoje prebivalce in začele

propadati. Ljudje so vas zapuščali predvsem zaradi oddaljenosti vasi od večjega,

urbaniziranega mesta, kjer so imeli krajšo pot do službe, trgovine, šole, vrtcev … (Šavron

2016). Upad števila prebivalcev lahko spremljamo tudi ob popisih števila prebivalcev.

Številke nam pokažejo, da je bilo to območje depopulacije vse do leta 1991. Takrat se je

preseljevanje nekoliko ustavilo in do danes ni bilo večjih sprememb, razen za vas Močunigi,

ki je že od leta 1991 prazna.

50

7 ZAKLJUČEK

V nalogi sem želela prikazati spremembe bivalnih razmer istrskih vasi. Kot primer sem

izbrala vas Hrvoji. Za predstavitev sprememb bivalne kulture na istrskem področju sem se

posluževala različnih interdisciplinarnih metod raziskovanja. Strokovno literaturo sem

dopolnila z analizo statističnih, arhivskih in župnijskih knjig, etnološko raziskavo in zbiranje

primarnih podatkov pa je potekalo s pomočjo polstrukturiranih intervjujev, katere sem

kodirala in analizirala. Kvantitativne podatke, ki so mi številčno orisale demografske

spremembe od leta 1948 do leta 2016 na istrskem teritoriju, sem dopolnila z arhivskimi

podatki in podatki iz župnijskih knjig. Vse te sekundarne podatke sem dopolnila s

kvalitativnimi podatki, zbranimi med intervjuji. Na podlagi sekundarnih virov sem oblikovala

ustrezen zgodovinski okvir za boljše razumevanje procesov odseljevanja po drugi svetovni

vojni. Celotno Primorje in istrsko podeželje je med vojnama in po vojni doživelo vrsto

procesov, ki so radikalno spremenili bivalno podobo Istre. Svoje ugotovitve sem primerjala in

razširila s pomočjo raziskovalcev in avtorjev, ki v svojih delih obravnavajo bivalno kulturo

istrske zemlje tudi z geomorfološkega vidika.

Prikazani so bili popisi prebivalstva, njihovo število v posameznih vaseh, njihova stopnja

aktivnosti, število moških in žensk, prikazan je delež prebivalstva po petletnih razredih ter

njihova izobrazba. Podatki so pokazali, da so nekoč v vaseh živeli ljudje z nižjo izobrazbo. O

tem sem se pogovorila tudi z nonotom, ki pravi, da se nekoč ni spodbujalo obiskovanje šole,

temveč delo in pomoč na kmetiji. Ravno tako se je spremenila stopnja delovno aktivnih in

neaktivnih ljudi. V začetku, leta 1961 je v večini vasi prevladovalo delovna neaktivna

populacija. Z leti so se številke delovno aktivnih sicer višale, dokler ni bilo leta 2016 v vaseh

več delovno aktivnega kot neaktivnega prebivalstva (razen v vasi Topolovec).

V zaključnem delu je bila predstavljena družina Šavron, katera danes ne živi več v vasi

Hrvoji. Opisana je bila bivalna kultura njenih družinskih članov, njihove navade in običaji,

način življenja in delo na kmetiji. Opisana je bila tudi struktura hiše in čemu so bili namenjeni

posamezni prostori, za kaj so jih uporabljali in kaj so v njih imeli.

Ugotovila sem, da so se stvari skozi čas spreminjale, tako vas sama, kot tudi običaji in

življenje v njej. Nekoč je bila vas Hrvoji in tudi vse ostale vasi okoli nje, polne življenja,

ljudje so se med seboj poznali, si pomagali, se obiskovali. Danes tega ni več. Vasi se

postopoma praznijo, ljudje odhajajo in za sabo puščajo spomine in preteklost. Spoznala sem,

51

da so bili politični in ekonomski razlogi ključni za emigracijo prebivalstva. Tudi omenjena

družina, je zaradi teh razlogov leta 1973 dokončno zapustila domačijo in vas Hrvoji. Ljudi

vabijo večja mesta, kjer imajo večjo možnost zaposlitve in stalni dohodek, kjer si lahko

poiščejo stanovanje, ustvarijo družino ter imajo na dosegu roke trgovino in vse storitve.

Noben pa se ne vpraša, kaj je s starimi istrskimi vasmi, kakšna je njihova prihodnost, če ta

sploh je? Ob pisanju diplomske naloge sem ugotovila, da se s podobnimi vprašanji ukvarja

tudi Trajnosti park Istra, ki si prizadeva razvoj bolj odročnih predelov Istre, želijo si ohraniti

naravno in kulturno dediščino ter spodbujajo trajnostni razvoj istrskih vasi. Menim, da so

njihovi cilji svetla luč za prihodnost in razvoj ter revitalizacijo istrskih vasi. Škoda bi bilo

pustiti propadanju tako edinstveno istrsko arhitekturo. Na drugi strani se moremo zavedati, da

z odhodom vaščanov odidejo tudi spomini, ki nam o preteklem življenju, običajih in navadah

na posameznem območju povejo veliko. Ravno zato sem si to temo izbrala za zaključno delo,

da z raziskavo in terenskim delom pripomorem k vsaj delnemu ohranjanju spominov in

zgodovine te odročne, a nekoč živahne istrske vasice, kot so Hrvoji. Hkrati pa nam ta, če

lahko tako rečem, intimna izpoved o mali vasici in družini v hiši pri Gercih, vdahne življenje

v včasih suhoparne statistične podatke, ki govorijo o tem kaj se je zgodilo z našo kmetijsko

podeželsko preteklostjo, v kateri smo bili povsem prepleteni z zemljo in pokrajino. Pokrajino,

ki jo je v svoji borbi za obstanek na edinstven način oblikoval človek.

Splet vzrokov je privedel do skorajšnjega zamrtja življenja v naši vasici, skupni imenovalec

pa je sodoben način življenja, ki ga je prinesla industrializacija, moderen način življenja in

proizvodnje. To je za malo odročno vasico, v kateri so se ljudje stoletja preživljali s

samooskrbnim kmetijstvom pomenilo, da življenje, ki ga nudi, ni več moglo konkurirati z

obljubami velikih urbanih središč in ljudje so vse bolj zapuščali zibelko svoje navezanosti z

naravo. Ta sprememba je lep primer kako smo ljudje in naše življenje odvisni od okolja.

Okolje pogojuje bivalno kulturo. Hkrati pa je lokalno okolje Hrvoji, kljub temu, da zemlja ni

prenehala roditi in hraniti ljudi, na usoden način povezano s preostalim svetom, ki je izvabil

ljudi od tod. To je drastično vplivalo na bivalno kulturo, ki je bila prej tesno povezana in

odvisna od zemlje, ki je pomenila preživetje in je zaradi raznolikosti pokrajin in razmer tudi

povzročila raznolikost in bogastvo konkretnih lokalnih bivalnih kultur. V sodobnosti se to

bogastvo izgublja saj moderen način s seboj prinaša enotno svetovno bivalno kulturo,

osiromašeno za raznolikost.

52

8 VIRI IN LITERATURA

Agencija RS za okolje. 2017. »Atlas okolja«.

Http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso.

Bembič, Ivanka. 2017. Ivanka Bembič r. 1936, domačinka vasi. Ustno izporočilo. Posnetek

zapisa pri avtorju.

Bogataj, Janez. 1992. Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba.

Ciglič, Zvona. 1993. Kamniti svet: Il mondo della pietra. Koper: Pokrajinski muzej.

Ciglič, Zvona. 1999. »Kamniti svet: uničena, ogrožena in rešena etnološka dediščina«.

Posvetovanje Dediščine stavbarstva Primorska in Kras, ur. Peter Fister, 77–88.

Ljubljana: Gradbeni inštitut ZRMK, Gradbeni center Slovenije.

Cimos. 2017. »Zgodovina«. Uradna spletna stran Cimosa.

Http://www.cimos.eu/index.php?page=zgodovina&item=87.

Darovec, Darko. 1992. Pregled zgodovine Istre. Knjižnica Annales. Ljubljana: Zveza

zgodovinskih društev Sloveniije.

Drašček, Nuška. 2005. »Slovenska zahodna meja po drugi svetovni vojni«. Diplomsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

»Družina«. 1980. Knjiga. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

Ferenčić, M. 2017. »Istrapedia.«. Članek na spletni strani.

Http://www.istrapedia.hr/hrv/1538/gospodarstvo/istra-a-z/.

Fridl, Jerneja, Drago Perko, Milan Orožen Adamič, Borut Belec, Anton Brancelj, Matej

Gabrovec, Milan Natek, Miha Pavšek in Maja Topole. 2001. Slovenija: pokrajine in

ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Gosar, Anton. 1992. Narodnosti Slovenije – spreminjanje etnične podobe v srednji Evropi.

Geographica Slovenica. 33–50. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta,

Univerza v Ljubljani.

53

Guštin Grilanc, Vesna. 2002. Ogenj na kamnu: življenje ob ognjišču na Krasu in tržaškem

podeželju. Trst: Zveza slovenskih kulturnih društev.

Hrobat–Virloget, Katja. 2015. »Breme preteklosti. Spomini na sobivanje in migracije v

Slovenski Istri po drugi svetovni vojni«. Acta histriae 23 (3): 531–554.

Hrobat–Virloget, Katja. 2012. »Šagre v Istri: etnološki pregled«. Istrski praznik: preteklost,

sedanjost, avtentičnost: šagre in ljudski prazniki v severni Istri. Panjek Aleksander

(ur.), 14–24. Koper: Univerzitetna založba Annales.

Hrobat–Virloget, Katja. 2015. »The Burden of the Past. Silenced and Divided Memories of

the Post–war Istrian Society«. At home but foreigners:population transfers in 20th

century Istria. 159–187. Koper: Univerzitetna založba Annales.

Intereuropa. 2017. »Zgodovina podjetja«. Uradna spletna stran Intereurope.

Http://www.intereuropa.si/si/o-nas/zgodovina-podjetja.

Istrabenz. 2017. »Zgodovina družbe«. Uradna spletna stran Istrabenz.

Http://www.istrabenz.si/slo/turizem/9.

Keber, Janez. 2002. »Rojstna imena, hišna imena, vzdevki, psevdonimi v Sloveniji«.

Jezikoslovni zapiski, ur. Janez Keber, 47–69. Ljubljana: ZRC SAZU.

Kranjc, Darja. 2005. Moč prepoznavnosti: predlog notranje opreme obnovljene zavarovane

domačije. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo.

Kremenšek, Slavko. 1973. Obča etnologija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Ljubljana:

Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kušar, Simon. 2012. »Razvojna trajnost Slovenske Istre«. Dela. 129–145.

Https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=78847.

Luka Koper. 2017. »Zgodovina družbe«. Uradna spletna stran Luke Koper. Https://luka-

kp.si/slo/zgodovina-druzbe.

Marin, Leon. 1992. »Upravna in teritorialna razdelitev Slovenske Istre v zadnjih treh

stoletjih«. Annales 2 (2): 159–174. Http://zdjp.si/wp-

content/uploads/1992/09/ANNALES-2-92-PDF-A.pdf.

Mušič, Vladimir. 1980. Okvir načrtnega razvoja in urejanja: Razvoj in urejanje vasi v

Sloveniji. 59, 70–71. Ljubljana: Urbanistični inštitut.

54

Ogorelec, Breda. 1989. »Analiza agrarne pokrajine za potrebe prostorskega planiranja«.

Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Požeš, Mirjam. 1991. Razvoj podeželjskih naselij v občini Koper. Ljubljana: Inštitut za

geografijo Univerze v Ljubljani.

Ravnik, Mojca. 1996. Bratje, sestre, strniči, zermani: družina in sorodstvo v vasehnv

Slovenski Istri. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije

znanosti in umetnosti, Lipa d.o.o.

Saržin, Tina. 2016. »Skriti kotički koprskega zaledja: Hrvoji«. Članek na spletni strani

Ekoper. Http://www.ekoper.si/koper/skriti-koticki-koprskega-zaledja-hrvoji/.

»Suhi zid«. 2017. ZRC SAZU. Geografski terminološki slovar. Http://isjfr.zrc-

sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/geografski/iskalnik?iztocnica=suhi%20zid#v.

SURS. 2017a. »Popis prebivalstva 1948–2011«. Podatkovni portal SI-STAT.

Http://www.stat.si/publikacije/pub_popisne_prva.asp.

SURS. 2017b. »Prebivalstvo po velikih in petletnih starostnih skupinah in spolu, naselja,

Slovenija, letno«. Podatkovni portal SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C5002S&ti=&path=../Database/

Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/25_05C50_prebivalstvo_naselja/&lang=2.

SURS. 2017c. »Prebivalstvo – izbrani kazalniki, naselja, Slovenija, letno«. Podatkovni portal

SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C5004S&ti=&path=../Database/

Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/25_05C50_prebivalstvo_naselja/&lang=2.

SURS. 2017d. »Gostota naseljenosti in indeks feminitete, naselja, Slovenija, letno«.

Podatkovni portal SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C5006S&ti=&path=../Database/

Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/25_05C50_prebivalstvo_naselja/&lang=2.

SURS. 2017e. »Selitveno gibanje prebivalstva, naselja, Slovenija, 2015«. Podatkovni portal

SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05I2091S&ti=&path=../Database/D

em_soc/05_prebivalstvo/25_selitveno_gibanje/10_05I20_selitveno_gibanje/&lang=2.

55

SURS. 2017f. »Selitveno gibanje prebivalstva, naselja, Slovenija, 2014«. Podatkovni portal

SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05I2092S&ti=&path=../Database/D

em_soc/05_prebivalstvo/55_arhiv/35_stevilo_preb_arhiv/&lang=2.

SURS. 2017g. »Selitveno gibanje prebivalstva, naselja, Slovenija, 2013«. Podatkovni portal

SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05I2093S&ti=&path=../Database/D

em_soc/05_prebivalstvo/55_arhiv/35_stevilo_preb_arhiv/&lang=2.

SURS. 2017h. »Selitveno gibanje prebivalstva, naselja, Slovenija, 2012«. Podatkovni portal

SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05I2094S&ti=&path=../Database/D

em_soc/05_prebivalstvo/55_arhiv/35_stevilo_preb_arhiv/&lang=2.

SURS. 2017i. »Selitveno gibanje prebivalstva, naselja, Slovenija, 1995–2011«. Podatkovni

portal SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05I2095S&ti=&path=../Database/D

em_soc/05_prebivalstvo/55_arhiv/35_stevilo_preb_arhiv/&lang=2.

SURS. 2017j. »Prebivalstvo, staro 15 ali več letm po statusu aktivnosti, naselja, Slovenija,

letno«. Podatkovni portal SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05G3020S&ti=&path=../Database/

Dem_soc/05_prebivalstvo/20_soc_ekon_preb/03_05G30_aktivnost/&lang=2.

SURS. 2017k. »Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po izobrazbi, naselja, Slovenija, letno«.

Podatkovni portal SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05G2018S&ti=&path=../Database/

Dem_soc/05_prebivalstvo/20_soc_ekon_preb/01_05G20_izobrazba/&lang=2.

SURS. 2017l. »Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po statusu aktivnosti, spolu in starosti,

Slovenija, letno«. Podatkovni portal SI-STAT.

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05G3002S&ti=&path=../Database/

Dem_soc/05_prebivalstvo/20_soc_ekon_preb/03_05G30_aktivnost/&lang=2.

SURS. 2017m. »Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po izobrazbi, starosti in spolu, Slovenija,

letno«. Podatkovni portal SI-STAT.

56

Http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05G2002S&ti=&path=../Database/

Dem_soc/05_prebivalstvo/20_soc_ekon_preb/01_05G20_izobrazba/&lang=2.

Šavron, Sergej. 2017. Sergej Šavron, r. 1948, domačin vasi. Ustno izporočilo. Posnetek zapisa

pri avtorju.

Šavron, Jolanda. 2016. Jolanda Šavron, r. 1925, domačinka vasi. Ustno izporočilo. Posnetek

zapisa pri avtorju.

Titl, Julij. 1965. Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Koper: Založba Lipa.

Trajnostni Park Istra, 2017. »Trajnostni Park Istra: trajnostn v praksi«.Osebna spletna stran.

Http://parkistra.com/.

Vilfan, Sergij. 1970. »Kmečka hiša«. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev:

zgodovina agrarnih panog. 1. Zvezek. 559–565. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

V vseh barvah Istre. 2017. »Veličastni Sveti Zenon«. Članek na spletni strani V vseh barvah

Istre. Http://www.coloursofistria.com/sl/destinacije/brtonigla/kultura-umetnost/sveti-

zenon.

RS Ministrstvo za kulturo, arhiv RS. 2017. »SI AS 179 Franciscejski kataster za Primorsko,

1811–1869 (Fond)«. Spletna stran. Http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=23256.

57

9 GRAFIČNE PRILOGE

9.1 Slike

Slika 1: Prikaz regionalizacije obravnavanega območja (Geografski zbornik, 1998). .............. 9

Slika 2: Suhi zid (Auber 2016). ................................................................................................ 11

Slika 3: Občina Koper in vas Hrvoji (Geopedia 2017). ........................................................... 12

Slika 4: Klopce, kjer so ljudje v vročih poletjih posedali (Auber 2016). ................................. 24

Slika 5: Prikaz vasi Hrvoji iz franciscejskega katastra (Register nepremične kulturne dediščine

2017). ............................................................................................................................ 27

Slika 6: Prikaza vasi Hrvoji iz današnjega katastra (Register nepremične kulturne dediščine

2017). ............................................................................................................................ 28

Slika 7: Tloris območja, ki prikazuje pritličje stavb (Auber 2017). ......................................... 29

Slika 8: Tloris območja, ki prikazuje prvo nadstropje stavb (Auber 2017). ............................ 29

Slika 9: Luknja v steni, ki je služila odlaganju orodja (Auber 2016). ...................................... 30

Slika 10: Stara streha (Auber 2016). ........................................................................................ 30

Slika 11: Zgornje dvorišče. Na levi strani hleva, na desni strani hiša (Auber 2016). .............. 32

Slika 12: Stara gnojnica ob hlevu. Slika natisnjena na stari razglednici (avtor in leto neznano,

lastnik razglednice Sergej Šavron). .............................................................................. 32

Slika 13: Spodnje dvorišče (Auber 2016). ............................................................................... 34

Slika 14: Svinjak na spodnjem dvorišču (Auber 2016). ........................................................... 34

Slika 15: Ostanek stebrov, ki so držali balkon na spodnjem dvorišču (Auber 2016). ............. 35

Slika 16: Opisana hiša s starim baladurjem, katerega danes ni več (Orel 1950). .................... 35

Slika 17: Soda, kamor so shranjevali vino (Auber 2016). ....................................................... 36

Slika 18: Prvotni vhod v hišo iz zgornjega dvorišča, ki je danes že zazidan (Auber 2016). ... 38

Slika 19: Kaminska kuhinja z napo (Auber 2016). .................................................................. 41

Slika 20: Luknja, kamor so odlagali bokaleto (Auber 2016). .................................................. 41

Slika 21: Kotel, kjer so pripravljali hrano (Auber 2016). ........................................................ 42

Slika 22: Šofitin (Auber 2016). ................................................................................................ 43

Slika 23: Šofit (Auber 2016). .................................................................................................... 44

58

9.2 Preglednice

Preglednica 1: Število prebivalcev v vaseh in občini Koper po letih (vir podatkov: SURS

2017a, SURS 2017b). ................................................................................................... 13

Preglednica 2: Prebivalstvo po petletnih starostnih skupinah za leto 1961 v deležih (vir

podatkov: SURS 2017a). .............................................................................................. 14

Preglednica 3: Prebivalstvo po petletnih starostnih skupinah za leto 2016 v deležih (vir

podatkov: SURS 2017b). .............................................................................................. 15

Preglednica 4: Prikaz deleža moških in žensk za leti 1961 in 2016 v izbranih vaseh, ter za

občino Koper in državo Slovenijo (vir podatkov: SURS 2017a). ................................ 16

Preglednica 5: Prikaz izobrazbene strukture za leto 1961 za izbrane vasi skupaj, ter občino

Koper in državo Slovenijo v deležih (vir podatkov: SURS 2017a). ............................ 17

Preglednica 6: Prikaz izobrazbene strukture za leto 2016 za izbrane vasi skupaj, ter občino

Koper in državo Slovenijo v deležih (vir podatkov: SURS 2017a, SURS 2017m). ... 17

Preglednica 7: Prikaz delovno aktivnega prebivalstva za izbrane vasi na istrskem podeželju,

občini Koper in Sloveniji v letih 1961, 1971, 1981, 1991, 2012 in 2016 v deležih (vir

podatkov: SURS 2017a in SURS 2017j, SURS 2017l). ............................................... 18

Preglednica 8: Prikaz delovno neaktivnega prebivalstva za izbrane vasi na istrskem podeželju,

občini Koper in Sloveniji v letih 1961, 1971, 1981, 1991, 2012 in 2016 v deležih (vir

podatkov: SURS 2017a in SURS 2017j, SURS 2017l). ............................................... 18