Trn ali radost v srcu

29,9

5 €

Ciril Zlobec se je ves čas oglašal tudi kot esejist in publicist. Doslej je izšlo sedem njegovih knjig tega žanra, zadnja, Vse daljave niso daleč, tudi v italijanskem prevodu.Vse zvrsti Zlobčevega pisanja (poezija, proza, esejistika) imajo neko skupno lastnost: vse so v svojem izhodišču avtobiografske, tako po doživljajski kot po spoznavni plati. Zlobec brez samovšečnosti in samousmiljenja ves čas grebe vase. To posebnost svojega pisanja je sam opredelil s sintagmo Iz sebe vase. Sam sebi je nikoli do kraja raziskana pokrajina. Tudi zato, ker je ta »ves-sam-v-sebi«, v zanosu in bolečini, nerazrešljivo vpet v čas in razmere, v katerih živi. Celo ena temeljnih preokupacij Zlobčevega esejističnega pisanja je prav v tem, da se z nedvoumno etično držo upira usodni brezizhodnosti sodobnega človeka, ki postaja (je že postal) brez obraza in brez imena, le še brezpravna delavna sila na vse bolj nezanesljivem trgu dela. Zato je Zlobčevo vztrajanje pri takšnem, v realnost življenja odprtem avtobiografizmu, posredno in neposredno, svojevrsten družbeni in civilizacijski protest, čeprav avtor ves čas ostaja celo poudarjeno izpovedno intimen. Zato Zlobec pesnik v svojo esejistiko tako rad vpleta poezijo, in tudi v esejistični knjigi Trn ali radost v srcu? ni mogel brez nje.

Že zbirka Pesmi štirih je svojim avtorjem zagotovila (doslej sedem izdaj!) zapo-

mljivo pesniško ime. Vsi štirje so dosegli celo najvišje možno priznanje: bili so

sprejeti v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Zlobec je postal član še

treh drugih Akademij, evropske, mediteranske in (dopisni član) hrvaške.

Naj med osemindvajsetimi doslej izdanimi Zlobčevimi pesniškimi zbirkami

omenimo vsaj nagrajene: Ljubezen, Prežihova nagrada (1958), Najina oaza, na-

grada Prešernovega sklada (1964). Glas, Prešernova nagrada (1982), Samo ta dan

imam, nagrada Mednarodni pesniški festival Zagreb 2000; Veronikina nagrada

(2001), vsi štirje avtorji ob četrti izdaji Pesmi štirih: Velika nagrada odličnosti in

mojstrstva (2001), zlatnik za poezijo (2005).

Čeprav je Zlobec nepretrgoma pisal in prevajal poezijo, je napisal tudi tri

odmevne romane, že kar za prvega, Moška leta našega otroštva, je bil nagrajen s

Kajuhovo nagrado, drugi, Moj brat svetnik, je izšel tudi v hrvaškem in madžar-

skem prevodu.

Ciril Zlobec je v svojem življenju

(roj. 1925) marsikaj doživel in se v

marsičem preizkusil (celo v politiki),

literarno zagotovo najbolj v svojem

tridesetletnem urednikovanju Sodob-

nosti (in že prej pet let Besede). Ves čas

in v vsem, kot tudi v tej knjigi, s trnom

in radostjo v srcu. Njegova bibliografi-

ja, od znamenite, skupne zbirke Pesmi

štirih (K. Kovič, C. Zlobec, J. Menart.

T. Pavček, 1953) do danes šteje okrog

110 knjižnih enot, predvsem poezije,

v izvirniku in v številnih prevodih (v

obeh smereh), Zlobec namreč že od

začetka tudi veliko prevaja, predvsem

iz italijanščine, od velikih klasikov do

sodobnikov, nobelovcev, pa tudi njega

veliko prevajajo in nagrajujejo, največ

prav v Italiji.

Foto: Arhiv MKZ

Cirilu Zlobcu s prisrčnim prijateljstvom in spoštovanjem do njegove poezije.

Iz posvetila nobelovca Salvatoreja Quasimoda, 1963

V poeziji Zahoda, in ne le italijanski ... ni bilo še nikoli opaziti, da bi kdo s

tolikšno svežino in plemenitostjo izrazil to potrebo po vrnitvi k prvemu govoru človeka, k njegovemu pristnemu ponovnemu rojstvu znotraj svoje besede.

Giacinto Spagnoletti, iz spremne besede v zbirki La mia breve eternità, 1991

Je pesnikova kratka večnost le drugo ime za tisto silno človekovo željo, da premaga čas in svoje življenje stori za idealiteto, odrešeno rablja hudega

realitete, ki bo tako postalo ena sama ljubezen in pesem?

Ivo Svetina, iz spremne besede v zbirki Samo ta dan imam, 2000

Ob rojstvu darovale rojenice / so ti najboljše: lep značaj in Kras. /Zato si moško šel čez ujme in krivice / in vsebesednice sejal med nas ...

Tone Pavček, v zbirki Vse pesmi o ljubezni, 2008

Ne poznam pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila, hkrati pa tudi rešila.

Boris Paternu, po prebrani zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi, 2010

Ciril ZlobecCiril Zlobec

Trnali radost

v srcu?

Trnali radost

v srcu?

Cir

il Z

lobe

cC

iril

Zlo

bec

Trn

ali

rado

st v

srcu

?













TRN ALI RADOST V SRCU 1IZD 2012 oprema.indd 1 7/4/12 9:37 AM

7

Zakaj Trn ali radost v srcu?

Z iskreno sramežljivostjo ponujeno napotilo bralcu za varnejšo pot skozi labirint nekega življenja v motnjavah

in jasninah časa in razmer

Najbrž ne le meni, sklepam celo, da se večini med nami dogaja in dogodi

marsikaj, kar po eni strani občutimo kot notranje nelogičen splet okoli-

ščin, po drugi pa že kar kot nekakšno iz leta v leto, iz desetletja v desetletje,

iz »dogodka v dogodek« ponavljajočo se nepredvidljivost, ki se v naši za-

vesti, bolj kot v očeh drugih, spreminja že v nekakšno usodo ali pa vsaj v

stanje, ki ga vse bolj vdano sprejemamo kot neizogibnost, da smo zaradi

česarkoli prav to in takšni, kot zmoremo (moramo?) biti, in da zaradi če-

sarkoli počnemo prav to, s čimer drobec za drobcem spet in spet in iz dne-

va v dan poskušamo svoje razpršeno življenje nanovo sestaviti v kolikor

mogoče zakroženo zgodbo, ki se drugim okrog nas zdi celo morda bolj sa-

moumevna kot nam samim.

Takšni občutki so me preplavljali, ko sem začel – po svoji dopol

njeni osemdesetletnici (!) – na predlog Državnega arhiva Slovenije in

Rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani zbi-

rati in urejati vse tisto, kar se mi je skozi dolgo življenje ohranilo in naj bi se

zdaj tako v posameznostih in kot celota že umikalo v kategorijo »arhiv-

skega gradiva«.

8

Toda kot vse, kar še ni, a bi utegnilo postati, se mi je ta, tudi v meni pri-

čakovana spominsko-kritiška distanca do tega, kar je bilo, a ni več, pa v

meni vseeno še traja, vse bolj in bolj sproti spreminjala iz že odmaknjenega,

arhivskega gradiva v mojo intimno življenjsko zgodbo. Od najbolj oddalje-

nega spomina do sedanjega trenutka.

Ko sem torej spet prebiral to, kar naj bi bilo objektivizirana (razoseb-

ljena?) materija, užitna ali neužitna hrana, kot pravimo, le še za redke (če

sploh za koga!) »arhivske molje«, ki bi utegnili zavrtati v moje zapise o tem

in onem, kar pa je ob svojem rojstvu, pred leti, pred desetletji, plašljivo, sra-

mežljivo ali samozavestno, kdaj, v očeh bralca, morda celo skoraj nasilno

stopalo v slovensko, pogosto tudi v širšo javnost s še živim drgetom vzne-

mirjenega in že tudi ranjenega srca ali do bolečine prebujene zavesti, se mi

je torej to, v meni očitno le potuhnjeno, ne pa v pozabo sprhnelo gradivo, vse

bolj v svoji izvorni obliki vračalo v mojo intimno sedanjost. Od mape do

mape (doslej sem jih omenjenima ustanovama oddal že nad sto dvajset in še

se mi odpirajo nove) sem se ob vse pogostejših vračanjih v preteklost in iz

nje, z njo oplojen, spet v naš čas, zmerom bolj ozaveščeno začel soočati s sa-

mim sabo. Da, predvsem z današnjim samim sabo v soočanju s preteklo-

stjo, kot da v »arhivsko« podobo samega sebe zarezujem živobarvno intar-

zijo v že napol prepereli les spomina.

Priznam, seveda, ta emotivna metamorfoza samega sebe v različnih ča-

sih in razmerah me tudi nekoliko bega, pogosto me namreč obide misel, da

se bo arhivski stroki to moje, nujno čustveno, ne le intelektualno razmišlja-

nje sedanjega samega sebe v različnih časih in razmerah zazdelo vsaj ne-

navadno, če ne že kaj manj prijaznega.

Ta pretežno etična nelagodnost ob tem mojem domala nepretrganem

poskušanju sestavljanja samega sebe iz travmatične razpršenosti v trdno

celoto je že zdavnaj in celo zelo izrazito zašla tudi v mojo poezijo. Torej ne

9

gre za pričakovano vrtoglavico srca poznih let, kot sem nekje, prav tako v

pesmi, zapisal, ampak že kar za bistvo moje človeške eksistence same. Ne le

pesniške. Pravzaprav še preden sem se tega zavedal, že sredi zrelih moških

let, ko naj bi bila moje človeško psihofizično stanje, pesniško pa še posebej,

in moja eksistencialna »filozofija« v domala idealnem medsebojnem sozvoč -

ju, sem se vse pogosteje odkrival prav tej muki: »Vse in v vsem sem, /

hkrati kot da nisem, / kar v resnici sem: /… celota nedeljiva sem, /

a krušim se, razpadam, / se drobim, razsipam / in odtekam si

skoz prste.« (Iz pesmi Kot da nisem, zbirka Glas, 1980.)

To mojo zadrego, lahko bi celo rekel to mojo dvojno muko, eksistenci-

alno in poetološko, je ugledni italijanski kritik Elvio Guagnini celo povzdig-

nil v svojevrstno pesniško vrlino: že v naslovu svoje kritike enega mojih iz-

borov v italijanskem prevodu je s parafrazo enega mojih verzov zapisal:

Ciril Zlobec – ves čas isti in vsak trenutek drug.

Poezija je pač poezija, ravna se (vsaj moja) po svojih zakonih, pogosto

se pesniku preprosto kaj zapiše, celo malce drugače, kot se mu je nakazo-

valo v prvem utrinku njegovega navdiha. Praviloma, na srečo, kot globlja

resnica o nas.

S preprostejšimi besedami rečeno: moji predvideni »komentarji«, zamiš-

ljeni kot bolj ali manj razlagalno tehnološki napotek v avanturo kogarkoli

ob morebitnem srečanju s tem mojim »osebnim arhivom«, so se mi sproti

spreminjali v nekakšno etično (morda samo moralistično?) potrebo po raz-

iskovanju samega sebe na tej dolgi poti, ki je bila zame pogosto prav to, raz-

iskovanje (in »v srečnih trenutkih« odkrivanje) samega sebe skozi vsako-

kratno intelektualno in etično preizkušnjo, koliko sem in sem bil (ali ne) v

ohrabrujočem sozvočju sam s sabo, torej koliko in kaj v resnici sem, kar sem

poskušal, hotel in moral biti.

10

Ta poskus razumeti samega sebe sedanjega trenutka v soočanju z deja-

nji, moralno držo in slutenjsko intelektualno predvidljivostjo (ali kratkovi-

dnostjo) izpred več leti, desetletji, torej tudi s tistim samim sabo izpred pol

stoletja, ni bilo zame le mukotrpno praskanje mahu s številnih vračanj na

že prehojeni življenjski poti, še zmerom, vsakokrat, se na njih še kje naj-

dem; tudi sam v sebi pozabljenega kje na robu poti, ki sem jo hodil, se v pre-

novljenem spominu prižigam v že ugaslo podobo sebe, ki nisem več, a sem

bil, in sem prav zato še zmerom. Tudi ta trenutek. Moja večna zgodba, moj

neprekinjeni poskus – biti, postati, ostati sam v sebi celota. To vrtanje vase

kajpak ni samovšečnost, ni mazohizem, je pa tisto nerazložljivo ves čas

isto in vsak trenutek drugo, čeprav prevečkrat v protislovnem sozvoč ju

med bolečino Tihega romanja k zadnji pesmi in Čudovito pustolo

vščino vsega mojega življenja. V »mladosti«, ko sem se ves videl v tem, kar

si želim in poskušam biti, sem z bolečino zapisal:

... Ko pa si moral bom priznati:

sem, kar sem že včeraj bil,

sem, kar tudi jutri bom ostal,

o bog, imejte usmiljenje z menoj!

Danes, na koncu svoje poti, ko s tresočo se roko še zmerom sestavljam mo-

zaik svojega življenja, nepotešeno vgrajujem vanj ves svoj sem in nisem,

tako včeraj kot danes in (v hipotetičnem) jutri, z dragocenim spoznanjem,

da sem zares celota takrat, ko se jasno zavedam, čutim, da mi v srcu z ena-

ko bohotnostjo rasteta, se razraščata in cvetita tako trn kot radost.

Avtor

Ljubljana, 1. oktobra 2011

11

Skoraj tehnološki postscriptum: V obeh ustanovah, v NUK-u in

v Državnem arhivu, so mi omenili smisel knjižne objave teh mojih razno-

vrstnih meditacij k posameznim arhivskim mapam, založba Mladinska

knjiga pa je brez pridržka izrazila vso svojo pripravljenost, da takšno

delo natisne.

In jaz sem knjigo pripravil. Po svoje. Celo drugače, kot sem si jo bil na

začetku zamislil. Čeprav bi utegnil biti že sam natis spremnih besed k po-

sameznim mapam zanimiv, celo nekakšna knjižna posebnost, nisem hotel

tvegati; bal sem se, da ne bi knjiga morda obvisela v zraku, saj morebitni

bralec ne bi poznal konteksta, izvornega gradiva, na katerega se te spremne

besede nanašajo, in kar me je pravzaprav spodbudilo in motiviralo, da sem

se ob njem globlje zamislil in se prepustil radovednosti raziskovanja sa-

mega sebe. Najzanimivejše (po lastni presoji) spremne besede sem v nanovo

oblikovanih poglavjih povezal (ilustriral) z najustreznejšim izborom (spet

po lastni presoji) svojih najznačilnejših objav ali zvočnih zapisov iz zad-

njih dvajset, trideset in več let. Pa tudi z novejšimi, tako rekoč včerajšnjimi,

kot z nekakšnim dopolnilom k prejšnjim. Upam, da sem s takšnim koncep-

tom knjige ustvaril zaokrožen, enovit kontekst tako spremnih besed k »ar-

hivskim« zapisom kot v obratni smeri, ko »arhivski« izbor pojasnjuje in

osmišlja spremne besede, ki ga uvajajo.

Sam to svojo mozaično spleteno zgodbo razumem in doživljam tudi kot

nekakšno, vsaj v podtekstu, psihološko detekcijo svoje človeške in etične

drže v ne ravno razvidnem slovenskem času v preteklosti in danes (bo jutri

kaj drugače?), ki je tudi moj edini čas in moja človeška in pesniška usoda v

njem.

13

Resnobno razposajeni kvartet

Pesmi štirih: Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec

Zgodilo se je, česar nobeden od nas štirih ni načrtoval.

Že pred skupno zbirko Pesmi štirih (1953), torej že ob

naših revijalnih objavah, so nas vrstniki in kritika za

čeli umeščati v skupino. Imeli smo marsikaj skupnega, hkrati

smo se oglašali v revijalnem tisku, vsi smo tudi prevajali, oce

njevali pisanje drugih, predvsem pa smo zelo kmalu postali,

po naših skupnih javnih nastopih sodeč, skoraj profesional

na literarna skupina, sama v sebi generacijsko trdna, hkrati

pa spoštljivo in brez kompleksa odprta tudi do starejših ge

neracij.

Kakorkoli, izid naše skupne zbirke je bil sprejet kot zelo

opazen literarni pojav ne le v Sloveniji, ampak po vsej Jugo

slaviji. Drugi so v našem nastopu videli veliko več skupnega

kot mi sami, bili pa smo že od samega začetka iskreno prepri

čani, da smo sicer različni, hkrati pa, kot četverica, ubran kvartet

(kot je zapisala novinarka Breda Biščak): nihče med nami ni

nikomur ničesar jemal, drug drugemu, kot skupina, pa smo

krepili veljavo in ime. Prav nič nenavadnega se ni zdelo, da

14

T r n a l i r a d o s T v s r c u ?

so nas že ob tej prvi, skupni

zbirki omenjali kot kandi

date za Prešernovo nagrado

(pozneje smo jo, vsak zase,

tudi vsi štirje dobili).

Vsekakor so k tej naši »ne

programirani« popularnosti

pri spevale svoje tudi ne katere

zunanje razmere: po Stalinovi

smrti je prišlo v Jugoslaviji do

nenadne otoplitve, bolj kul

turne kot politične. Že kar za

zgodovinsko prelomna smo

takrat označevali ljubljanski

pisateljski kongres (1952) in

beograjski pisateljski plenum

(1954). Na obe manifestaciji

smo bili vabljeni tudi mi štirje,

kot »mladi upi«, tako slovenski

kot jugoslovanski, tako v poe

ziji kot tudi v smislu poezije

kot manifestativnega sprošča

nja, osvobajanja literature od

politike (česar uradna politika še dolgo ni dojela!). Med republi

škimi kulturnimi centri se je razmahnilo medsebojno prevajanje

tudi »tekoče« literature, torej tudi mladih, pri določenih literar

nih revijah celo favorizirano mladih, ne le etabliranih, z družbe

nim sistemom uglašenih pisateljev. Zlasti Ljubljana, Zagreb in

O, zlati časi poezije! Pod zgornjo sliko je založnik v Ljudski pravici (28. 3. 1953) vnaprej objavil vabilo bralcem: »To so štirje mladi pesniki, katerih dela beremo v vseh naših revijah in se veselimo njih lepega napredka. Prvi (od leve na desno) je Janez Menart, drugi Ciril Zlobec, tretji Kajetan Kovič in zraven njega Tone Pavček. V bližnjih dneh – sredi aprila – bo pri Slovenskem knjižnem zavodu izšla tudi njihova skupna pesniška zbirka »Pesmi štirih«; ob tem literarnem dogodku priobčujemo od vsakega po eno pesem.«

15

r e s n o b n o r a z p o s a j e n i k v a r T e T

Beograd so kar tekmovali, kdo bo bolj odprt, bolj demokratičen,

bolj iznajdljiv v iskanju novega (novih avtorjev in novih stvaritev).

Bolj ali manj sinhrono z literarnim so se namreč osamo

svajala tudi druga umetniška področja, likovna umetnost,

glasba, gledališče. Odpirale so se komunikacije v svet in iz

sveta k nam. Seveda so bili pri tem neizogibni številni druž

beni konflikti, toda proces se je takrat začel in bil je neustavljiv.

Tako se je med drugim zgodilo, da je naša skupina povsem de

mokratično, ne več ob asistenci politike, tako rekoč ob popol

nem soglasju sodelavcev prevzela vodenje Besede, dinamične

revije mladih (1952). Zaupali so jo nama z Jankom Kosom.

Imeti svojo revijo ni bila za nas le priložnost, ampak tudi spod

buda za kar največjo in vsestransko aktivnost. Mi štirje smo se

sestajali skoraj dnevno, naše prijateljstvo je vse bolj pogoje

vala poezija, in najbrž tudi obratno. Kot četverica smo funkci

onirali kot nekakšen neuradni pododbor uredništva za lepo

slovje, kot je za področje kritike zbiral okrog sebe svoje sorodne

duše, nazorsko in konceptualno bližje sodelavce – prijatelje

Janko Kos (Taras Kermauner, Primož Kozak, Veljko Rus idr.).

Celo ko je bila naša četverica fizično ohromljena, ko so dru

gega za drugim (razen mene, starega partizana) vpoklicali k

služenju vojaškega roka, je živahna, tudi revijalna korespon-

denca med nami ohranjala poglavitno skrb (in vse bolj tudi za

skrbljenost) za Besedo. Med nama z Menartom se je celo ukre

salo nekaj polemičnih isker glede moje »prevelike odprtosti«

do novih, »modernističnih« tendenc že med delom naše gene

racije (Dane Zajc, Veno Taufer, Gregor Strniša), kar pa ni niti

za trenutek omajalo najinega prijateljstva. V pogledih na lite

16


raturo sva se v marsičem razhajala, v prijateljstvu sva bila in

ostala nerazdružljiva.

Beseda žal ni imela dolgega življenja. Če naj parafraziram stari

(svetohlinski) rek, da kogar bogovi ljubijo, umre mlad, moram zapi

sati, da je morala po volji slovenskih političnih bogov, ki Besede

nikakor niso ljubili, umreti nasilne smrti (1957), še mlada, polna

ustvarjalnih ambicij.

Vsaj zase lahko trdim, da so se mi zaradi Besede kot »politič

nemu zaznamovancu« za lep čas zaprla vrata objavljanja ne le v

slovenskih revijah, ampak v tisku nasploh, toda hkrati so se mi v

enakem, pravzaprav v opazno večjem obsegu odprle možnosti

objavljanja domala po vsej Jugoslaviji. V tistih letih se je namreč

tako imenovana demokratizacija družbe najbolj opotekavo izmota

vala iz starih spon prav v Sloveniji. Toda ta neprijaznost na do

mačem dvorišču mi je kot protiutež prinesla (s sodobnim izra

zom rečeno) »kolateralno« korist: po Jugoslaviji so me začeli

prevajati in objavljati domala kar množično, pa tudi vabili so me

na vse mogoče pesniške festivale, na vse številčnejša literarna

srečanja različnih poimenovanj, kar je bilo (zaradi moje intimne

primerljivosti z drugimi) prav gotovo v korist tudi moji pesniški

rasti.

Doma pa so nas medtem mlajši od nas, ki so prihajali za nami,

vse bolj potiskali v »srednjo« generacijo, skupaj tudi z osrednjim

kritiškim jedrom bivše Besede, z dokaj nedvoumnim skupnim

sporočilom, da nismo več »na špici novega«, kritiške pozornosti

vredne literature. Slovenski kulturni prostor so preplavili najraz

ličnejši -izmi, prav prekopicevali so se, tako naglo so si namreč

sledili in si skoraj praviloma po načelu affirmatio per negationem

17


skušali priboriti svoj prostor pod soncem. Nekaj nelagodja so

nam te ekskluzivnosti mladih in »mladih«, modernistov in »mo

dernistov« vseh vrst, tudi nadvse talentiranih, zagotovo povzro

čale, a »se nismo dali«, nismo se poskušali oportunistično prila

goditi, šli smo vsak svojo in skupno pot, zvesti vsak sebi in svoji

poetski naravi. Kulturna javnost je to opazila in nas v vse bolj

pluralni literaturi nagradila: ostala nam je naklonjena, pozorna

in spoštljiva do našega dela. Takrat in pozneje. Tudi dandanes.

Res je, da ji »ne damo dihati«, naše zbirke in pesniški prevodi, pa

tudi esejistika in proza, izhajajo v opazno hitrem tempu, vse za

ložbe so nam odprte, lahko tudi izbiramo.

Pa vendar, do svojega prvenca, do Pesmi štirih, smo postopoma

tudi mi, njihovi avtorji, vzpostavili določeno distanco. Ne kot

deklarativen odmik, ampak neposredno, s svojimi novimi zbir

kami. Pesmim štirih se nismo odrekli, smo pa čutili, se zavedali, da

pesniško zorimo, da smo od zbirke do zbirke vse izrazitejši, da

se ostreje profiliramo kot avtorji, da smo osebnostno vse bolj

razpoznavni, potihoma smo si nekako želeli, da se ne bi tako po

udarjena naklonjenost javnosti ustavila ob našem sicer slavnem

prvencu, da bi torej z enako ali vsaj podobno pozornostjo sledila

tudi našim novim zbirkam, naši novi, pravzaprav nepretrgani

ustvarjalnosti. Navsezadnje smo bili prepričani, kot je že v na

ravi večine pesnikov vseh časov, da so najnovejše pesmi naj

boljše, da so vsakokratna sinteza najboljšega dotlej. Težko pre

sojam, če zavestno ali ne, vendar ostaja preverljivo dejstvo, da

smo odločno odklanjali ne manj odločne ponudbe različnih za

ložb za ponatis Pesmi štirih, ki so pošle kmalu po svojem izidu in

so ljubitelji poezije še zmerom povpraševali po njih.

18


In tako smo – po svoje že kar neverje

tno – kar dolgih petintrideset let vsi štirje

vztrajali v tej absurdni zadržanosti do

svojih začetkov: šele leta 1988, ob petin

tridesetletnici prvega izida, smo se samo

zavestno vdali in založniku (Jaru Mihe

laču) »dovolili« ponatis našega prvenca.

Na naše in založniško začudenje je od ta

krat naprej šlo kot plaz: vsakih pet let

nova izdaja, po sedmi izdaji se je zalo

žnica (Cankarjeva založba Mladinske

knjige) dogovorila z nami, da bodo zbirko

namesto ponatisov dotiskovali sproti v

skladu s povpraševanjem po njej, ki da se

z novimi generacijami bralcev ohranja

ves čas živo.

Ob tej zmagoviti poti zbirke z vese

ljem zapisujem, da nam godi oznaka

»kultne knjige«, ki jo Pesmim štirih pripi

sujejo nekateri recenzenti in literarni

kritiki.

In tako smo, vede ali pa tudi ne, po

stali in ostali ubran pesniški kvartet ne

glede na razlike, ki so med nami zmerom

očitnejše, vendar pa nikoli take narave,

da bi kot kvartet postali med sabo disonančni, nasprotno: bolj

kot smo na svoji poti že dolgo primerljivi le še sami s sabo, bolj

smo v javni zavesti prisotni tudi kot celota.

19. oktobra 2008

Ob petdesetletnici prvega izida 2003, s peto izdajo v reprintu in z miniaturko kot šesto izdajo, se je spet »zgodilo«: več kot polovica »zainteresiranega« občinstva ni mogla v prenapolnjeno Kavarno Union, prirejeno za osrednjo javno predstavitev, ki jo je vodila Nela Malečkar.

19


Še nekaj besed ob »zgodbi« štirih prijateljev

Za korespondenco med nami skoraj ne bi bilo razloga: vsi

štirje smo živeli v Ljubljani, kamor sva s Kovičem pri

šla študirat, Menart se je s starši »preselil« vanjo že v naj

zgodnejši, še nezavedni dobi otroštva, Pavček kot osnovnošo

lec. V Ljubljani smo se zelo zgodaj spoznali in hkrati že tudi

spoprijateljili. V zgodnjih letih, med študijem, smo se tako re

koč dnevno družili, tudi potem ko smo si ustvarili vsak svojo

družino, smo se pogosto srečevali, vsekakor pa smo ostali ves

čas v iskreno prijateljskih odnosih, da smo lahko kadarkoli segli

po telefonski slušalki. Včasih pa je vseeno kdo, zdaj ta, zdaj oni,

začutil potrebo, da kaj napiše prijatelju, da mu kaj zaupa, po

toži, pojasni, se mu izpove. Zlasti zanimiva so zgodnja pisma,

ko smo skupaj in vsak zase »osvajali« svoj prostor pod sloven

skim pesniškim soncem. Dodatna okoliščina: jaz sem bil dva

krat (tudi) »njihov« urednik, najprej pri Besedi (1952–1957), po

tem dolga tri desetletja pri Sodobnosti (1969–2000), tudi oni, vsi

trije so kot uredniki podpisali marsikatero mojih knjig, Kovič

pri Državni založbi, Pavček pri Cankarjevi, Menart pri Mladin

ski, skratka, poleg prijateljskih so nas povezovale tudi številne

delovne vezi. In delovni smo bili resnično in ves čas vsi štirje.

Po svoje je še posebej zanimiva vojaška pošta, v začetku pet

desetih let so namreč, po diplomi, vsi trije služili in odslužili

svoj vojaški rok, jaz, partizanski veteran, sem jim bil dokaj zanes

ljiv informator o civilnem, še zlasti kulturnem življenju doma,

20


oni pa so mi z možato stoičnostjo radi kaj potožili o svojih teža

vah »v službi domovini«. In odzivali so se različno: Koviča in

Menarta je živo zanimala negotova usoda Besede, na katero smo

bili vsi navezani, Pavček pa je veliko razmišljal o možnostih in

nemožnostih pisanja poezije v vojaški suknji in ob tem rad po

meditiral o »poslednjih rečeh« življenja. Kljub skepsi in realnim

težavam pa so vsi trije tudi pri vojakih pisali poezijo, jaz sem jo

z veseljem objavljal in jim sproti pošiljal honorar, ki je bil več

kot skromen, a vendarle dobrodošel.

Literatura in z njo povezana problematika je posredno ali

neposredno navzoča povsod, kjer se znajdemo skupaj, čeprav

samo s prijazno prijateljsko mislijo, skupaj vsi štirje, le še trije,

skoraj le še dva, kajti stopili smo v območje nepovratnega odha

janja brez vpogleda v vozni red: Menart se je dokončno poslovil,

Koviču je težka bolezen utišala besedo v grlu, toda v naju s Pavč

kom smo še vsi štirje skupaj, kajti naše prijateljstvo premaguje

tudi smrt, dokler ne bo za vedno utihnil zadnji med nami.

P. S.: Bliža se dan mrtvih, zato je nekako razumljivo, če že ne opravičlji-

vo, če sili vame in med vrstice tega zapisa tudi nostalgično čustvo …

15. oktobra 2008

21


Kajetan Kovič – pesnik, primerljiv samo sam s sabo

Veliko spremnih besed sem že napisal k zbirkam tako

mladim kot že uveljavljenim, govoril na okroglih mi

zah, simpozijih, o živih in mrtvih in zmerom se mi je

dogajalo isto: vselej sem v zagati, kako se približati med sabo

tako različnim avtorjem, kako vsakega med njimi interpretira

ti iz njega samega, iz njegove poetike, iz njegovih najintimnej

ših, največkrat metaforično zastrtih inspirativnih vzgibov. Ker

sem tudi sam pesnik, je povsem razumljivo – je tudi opravičlji

vo? – da ob tako imenovanem »prvem branju« nagonsko po

tiskam druge in drugačne pesnike v svoje lastne vzorce pesnje

nja. Pri vsakem takem zapisu, interpretaciji, se torej moram

najprej osvoboditi samega sebe kot pesnika in šele potem

(malce grobo rečeno: izpraznjen samega sebe) lahko posku

šam pisati ali govoriti o kom drugem, ki je drugačen, ali morda

celo docela drugačen od mene, in se v nemem dialogu z njim

prepustiti njegovi govorici. Nikoli se namreč ne morem zne

biti nelagodnega občutka, da konec koncev, tudi pri najboljši

volji, vrinjam sebe (vsaj na emotivni ravni prav gotovo) v indi

vidualno izpisano pesniško govorico nekoga drugega, ki me,

ko ga prebiram, nevsiljivo nagovarja z vsem svojim bistvom

ustvarjalca novih ali vsaj drugačnih videnj in občutij sicer

nam vsem skupnega sveta in življenja. In v takih primerih, ne

močen, proti svoji volji in prepričanju »prevajam«, kot najbrž

marsikdo drug, unikatnost ali vsaj drugačnost drugega pesni

22


ka v razlagalno splošnost jezika, ki tudi ni, ne more biti, nepri

siljeno moja, intimno osebna govorica.

Naj v odgovor na ta svoj kritiški nazor ponazorim z dovolj

indikativno anekdoto, ki je vezana prav na Kajetana Koviča:

Avtorji Pesmi štirih – Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pav

ček in jaz, smo, zlasti v mladih letih – ko smo, če v ta, meni še

posebej drag spomin lahko vpletem nekaj patetike, skupaj in

vsak zase osvajali slovenski Parnas – nenavadno veliko posedali

skupaj, razpravljali o vsem mogočem, predvsem in najbolj

ognjevito o poeziji, imeli pa smo tudi, kot nihče drug naše gene

racije, možnost sprotnega preverjanja svojih pesmi z vsake vr

ste občinstvom. Že po prvih začetkih smo namreč postali tako

rekoč etablirana četverica na takrat zelo številnih, praviloma pa

tudi odmevnih literarnih večerih, skratka, priložnosti in neugas-

ljive vneme v nas za vsakršne razgrete razprave je bilo na pre

tek, predvsem pa nas je razvnemalo, razumljivo, nikoli razjas

njeno vprašanje: Kaj je poezija?

Ko smo po nekem zelo odmevnem literarnem večeru, ne

vem več kje, nekoliko dlje posedeli (kadar je bil med nami, je za

pitek za našo mizo zmerom velikodušno poravnal iz svojega

žepa France Bevk), smo polni sebe imeli že kar občutek, da si

bomo zdaj zdaj lahko odgovorili: Kaj je poezija? V določenem tre

nutku se je Kajetan sunkovito sprožil pokonci, više od svoje

nadpovprečne telesne višine, in nam slovesno naznanil veliko

razodetje v sebi: »Fantje! … jaz pa vem, kaj je poezija!«

Preostali trije smo pričakujoče onemeli. »Poezija …« je slove

sno povzel Kajetan, »poezija je …« in dolgo z vse daljšimi premori

ponavljal ta nepremakljivi »je«, dokler se ni z nekakšno vdano

23


potrtostjo v sebi prevesil v najpreprostejše vseh mogočih spo

znanj: »Poezija je … poezija! Ni je mogoče razložiti.« In strinjali smo

se z njim, vsak med nami je spet lahko ostal pri svojem. Toda če

se že nismo mogli poenotiti, kaj je poezija v večnostnem smislu,

ni bilo v nas niti najmanjše sence dvoma o tem, kaj je prava

poezija.

Oddahnili smo si, Kajetanova nemoč, da bi odgovoril na vpra-

šanje, ki je bilo in ostaja brez odgovora, nas je spet združila v ti

sto skupnost štirih, ki sem jo že večkrat, v pisni in govorjeni

obliki, opredelil kot »resnobno ubran kvartet« razpoznavno različ

nih in hkrati dopolnjujočih se glasov. Morda pa je poezija, vsaj z

določenega vidika, prav ta dopolnjujoča se ubranost različnosti.

Nekakšna besedna polifonija.

Strinjam se torej z ugotovitvijo, ki jo je zapisal Boris A. No

vak v svoji zgledni študiji o poeziji Kajetana Koviča ob njegovih

Zbranih in novih pesmi v knjigi Vse poti so, o kateri zdaj razprav

ljamo: »Kaj ima na ravni poetike Kovič skupnega z Zlobcem, da o Me-

nartu in Pavčku ne govorimo?« se retorično sprašuje Novak in pri

bije: »Natančno branje samih pesniških besedil pove: bore malo. Kovič ni

zgolj eden od štirih pesnikov. Kovič je Kovič. En sam in edinstven (kakor

je Zlobec Zlobec in Pavček Pavček).«

To misel, ne glede na Novakovo ugotovitev, sem tudi sam

poudaril že v naslovu tega zapisa: Kajetan Kovič – pesnik, primerljiv

samo sam s sabo.

Seveda je takšna oznaka neprijetno zavezujoča: v naravi

človeka in stvari je, tako v umetnosti kot tudi v znanosti in še

v marsičem drugem, celo v našem vsakdanjem življenju, da

težko razložljivo, ali nerazložljivo sploh, poskušamo razložiti

24


v razložljivim. Samo pesniška govorica nam ne le omogoča,

ampak je pogosto celo njeno bistvo, da nerazložljivo razlo

žimo z nerazložljivim – z metaforo, ki se v kontekstu celote

prelije v razvidno sporočilnost pesmi ali v bralčev doživljajski

vzgib ob njej.

Govorim seveda še zmerom o Kajetanovi poeziji, s sizifov-

skim poskusom, da bi jo kolikor mogoče zvesto analiziral, če

prav se zavedam, da bom le izpisoval svoj intimni odnos do nje.

Namreč, ker se s Kajetanom poznava že polnih šestdeset let in

sem, kot pravimo, ves čas od blizu spremljal iz zbirke v zbirko

vso njegovo poezijo, me hromi občutek, da bi moral o njem kot

pesniku povedati kaj več in globlje, kot zmorem, čeprav sem o

njem že pisal in mu napisano vsakič, pred objavo, ponudil v ve

rifikacijo. Morda me zdaj ovira prav to, da mu zapisa ne morem

ponudi v branje s prijateljsko pripombo: »Povej mi, če se s čim ne

strinjaš …«

Zdaj, ob vnovičnem branju, ko je v eni sami knjigi zajet ves

njegov pesniški opus, se bom zaustavil le ob nekaterih posamez

nostih, ki so tokrat opazneje kot ob izhajanju posameznih zbirk

pritegnile mojo pozornost, čeprav večinoma morda niso osre

dnjega pomena v Kovičevi poeziji.

Že pri površnem branju, celo že ob pogledu na kazalo, nam

pade v oči, koliko Kajetanovih pesmi je naslovljenih z občnimi

imeni ljudi v njihovih poklicih ali s samostalniškim poimeno

vanjem stvarnih predmetov ali pojmov ali pojavov stvarnega

sveta (Starka, Lajnar, Pomlad, Trobentice, Maj, Spominčice, Drevo,

Mož, Pravljica, Šlager, Starci, Življenje, Stoletje, Šah, Telefonski drog,

Oljka, Klovn, Očenaš, Beg, Roboti, Vetrnice, April, Košuta, Gozd, Psalm,

25


Čreda, Bik, Pes, Bivoli, Spomenik, Grlice, Deževje, Zima, Glas, Lazar,

Lov, Kuga itn., če se omejim samo na njegove prve štiri pesniške

zbirke). Spominjam se: nekdo je takole, bolj mimogrede, rekel

ali napisal, da je to pravzaprav pripovedna poezija, Kajetan mi

je v pismu iz Maribora ali Radencev, ne vem, če bolj užaljen ali

ogorčen, potožil: »Kaj si pa misli ta tip! Jaz že vem, kaj je lirika.« In res

ve. In je zmerom vedel.

Ob tem interpretacijskem nesporazumu med avtorjem in

nekom tretjim sem postal zdaj, ob Zbranih pesmih, pozornejši,

kot sem bil ob posameznih zbirkah. Na prvi pogled so te in šte

vilne druge Kovičeve pesmi morda res videti kot eksakten, do

mala strokoven opis predmeta, pojma, pojava ali dejavnosti,

vendar pesem ostaja ves čas izpovedno lirska. Kovič sam je več

krat, ko so ga na literarnih večerih spraševali o njegovih skriv

nostih pesnjenja, zaupal z njemu značilno natančnostjo: »Dvaj-

set odstotkov je navdih, preostalih osemdeset pa trdo delo.« Ob tem naj

takoj dodam: trdo delo pesnika, ki vendarle ve, kaj je poezija, če

prav si tega ne upa taksativno formulirati.

Kajetan je v resnici vsako svojo pesem – v nasprotju s poe

tiko, dokaj modno v »naših časih«, ki je zagovarjala, da je pesem

najbolj pesem, kadar se nam ponuja kot kar najbolj avtentičen

zapis pesnikovega toka podzavesti, estetsko in metaforično do

grajeval, jo pilil, tehtal, tanko prisluškoval, bi dejal Župančič,

zvočnosti izbranih besed, kitic, tehtal izvirnost metafore, dokler

ni bil prepričan, da je pesem kot celota in v detajlih res pesem.

Upoštevaje njegov odnos do pesmi, do z njo povezane odgovor

nosti, ko jo natisnjeno pošiljaš med bralce, bi lahko celo zapi

sali, da Kovič k pisanju pesmi pristopa z vso razpoložljivo apa

26


raturo svojega psihointelektualnega laboratorija. Nič ni v

njegovi pesmi kar tako zapisano, tudi tisti »dvajsetodstotni« del

inspiracije ne, nasprotno, prav inspiracijo, pa naj nas s še takim

bliskom in gromom opozori nase v nas, praviloma najprej ob

čutimo kot neke vrste emotivno-intelektualno motnjavo nečesa,

kar mora skozi pesnikov kreativni laboratorij, da se v njem izči

sti, oživi v vsej svoji esenci in se dvigne v pesem, ki jo bralci, brez

misli na kakršnokoli pesnikovo igrivo ali garaško delo pri njeni

končni podobi, razumemo, sprejemamo in doživljamo kot ce

lovito inspiracijo. Pesnik sam pa, kot bi dejal Pavček, kot božjo

milost.

Kakorkoli že, Kajetan Kovič je v slovenski pesniški družini,

ne le v svoji, generacijski, pesnik po milosti božji, ki si še pose

bej prizadeva tudi za estetsko podobo pesmi, poudarjam, za

estetsko, ne za kakršenkoli esteticistični ekshibicionizem, vse

prispodobe so v njegovi poeziji funkcionalne, čiste, tudi po

drobnosti v njih, že med branjem nas pritegne ubrana, rastoča

gradacija pesmi od prvega nastavka do končne poante v njej, če

prav ta ni izrecno izpisana. Možno bi se bilo še posebej zausta

viti ob zvočnosti Kovičevih pesmi, ob poetski »ekspertizi«, ki jo

Kovič namenja barvam, pa ne le v pesmih, ki imajo barvo izpo

stavljeno že v naslovu – Zelena pesem, Rumena pesem, Rdeča pesem,

Bela pesem v ciklu Vetrnice, nekateri tankočutnejši uživalci poe

zije omenjajo celo vonj, ki da ga v tej poeziji začuti bralec.

Prav zgoraj omenjeno presenetljivo veliko število poimeno

vanj pesmi z občnimi imeni ljudi in predmetov, podob in poja

vov iz narave, pa tudi abstraktnih pojmov, omogoča pesniku, da

odpre vse svoje registre, da poetsko aktivira vse človeške čute,

27


nam pa, da si iz njegove poezije izbiramo in izberemo tisto, kar

nam je najbližje, da si v tej bližini s pesnikom prisvojimo tisto,

kar nam po najnaravnejši poti omogoča ploden in ohrabrujoč

dialog z njegovo poezijo.

Kajti čeprav se Kovič ob prostem verzu zelo rad odloča za

klasično štirivrstičnico in za še bolj klasičen sonet, vendar v raz

ličnih sodobnih variantah in variacijah, funkcionira v naši zave

sti kot izrazito moderen pesnik, ki nas ves čas nagovarja kot so

dobnik sodobnike. S svojo poezijo stopa v samo srčiko naših

vitalnih eksistencialnih problemov, zagat in travm, z intelektu

alno pesniško lucidnostjo razkriva in razčlenjuje današnjo raz

dvojenost človeka in družbe in se ji hkrati s pokončno samoza

vestjo upira. Upira se ji in jo sprejema.

Ker sem se v tem razmišljanju o Kajetanu Koviču in nje

govi poeziji vzdržal pred skušnjavo, da bi z ustreznimi citati

podkrepil to ali ono svojo nedorečeno ali celo šibko misel, si

za konec dovoljujem, da v celoti navedem pesem Ogenjvoda iz

isto imenske, tretje Kovičeve zbirke iz leta 1965, ki se mi zdi

že kar simptomatična tako zanj, za njegovo poezijo, kot za

naš čas:

Ne govorim glásno,

a tudi tiho ne.

Rad bi govoril tiše,

a moram glasneje.

Tišina je boljša,

a glas je močnejši.

28


Vodo sem pil

in nisem pogasil ognja.

Ogenj je ogenj.

Voda je voda.

Ne moreta se zaročiti.

Ne moreta se ubiti.

O šepeti.

O kriki.

Svet je tišina in glas.

Cel hočem biti.

Svet je ogenjvoda.

Ljubljana, 9. februarja 2010

Janez Menart, pesnik in prijatelj

Ko je pred šestimi leti umrl Janez Menart, pesnik in pri

jatelj, skoraj nisem mogel verjeti, da je takšen odhod s

sveta živih sploh mogoč. Toliko je namreč bilo skup-

nega in nepogrešljivo prijateljskega med nami, avtorji Pesmi

štirih, da bi takšen nenaden in tako dokončen izstop iz življenja

29


tudi koga drugega iz naše nerazdružljive četverice razumel kot

nekaj nenaravnega, kot nekakšen nasilen poseg v »naravni red

stvari«, navsezadnje sem jaz najstarejši med nami, sem se več

krat pošalil, ko smo v naši družbi moževali, kdo bo komu go

voril na pogrebu. Menart zaseda, po anagrafskih podatkih, šele

tretje mesto, med Pavčkom in Kovičem.

Danes, z razdalje šestih let, ko je tudi na takšno »absurdno«

muhavost življenja mogoče gledati iz določene emotivne dis

tance, se mi takšno spominsko meditiranje kaže kot dovolj pri

merna metafora za Menartovo težko razložljivo, če naj se neko

liko pleonastično izrazim, prijateljstvo do prijateljev, do nas,

preostalih treh, enako seveda tudi nas do njega. Kajti Menart je

bil tudi v naših očeh kot nekakšen laičen svečenik prijateljstva v

njegovi konkretni in označevalski obliki, čutil, izkazoval in pri

čakoval ga je v vsej njegovi etično zavezujoči vsebini.

Bil pa je tudi izjemen organizator, ne le v praktičnem smislu,

ampak tudi na ravni, če naj jo tako imenujem, abstraktne resnič

nosti, kar prijateljstvo nedvomno je, pojmovno in konkretno. V

sleherno občasno, morebitno zrahljanost prijateljskih vezi med

nami je vnaprej, intuitivno, potrpežljivo in sproti posegal, jih

utrjeval in vselej tudi spet utrdil, preden bi se utegnile razvezati.

Smo pač pesniki, celo zelo različni med sabo, in med nami so

bili tudi taki trenutki, resda skoraj nevredni omembe, a so bili,

pravzaprav jih je bilo le kdaj pa kdaj zaslutiti kot možnost, a

Menart je v prijateljstvu med nami na takšno možnost gledal kot

na nevarnost. Zato jo je vselej znal »zatreti«, še preden bi uteg

nila pognati kal ohladitve med nami. Preostali trije smo mu to

arbitrsko vlogo čuvarja prijateljstva med nami brez rezerve pri

30


znavali, celo hvaležni smo mu bili zanjo, ves čas, ki smo ga pre

živeli kot »četverica«, nas je preveval celo občutek, da bi nam

slovenski ljubitelji (predvsem pa ljubiteljice) poezije že kar za

merili (zamerile), če bi se med nami pokazala kakšna razpoka,

tudi najmanjše znamenje kakršnekoli ohladitve ali celo raz

hoda. Kajti tako po svoji človeški naravi kot po pojmovanju

poezije sploh ne bi smeli biti skupaj, a smo zelo zgodaj, na

skup nih in vse številčnejših literarnih večerih, že pred izidom

skupne zbirke (1953), ugotovili, da smo pravzaprav idealno

uglašen kvartet, ki presenetljivo dobro funkcionira navzven in

navznoter. Imeli smo celo »pragmatični« občutek, da kot četve

rica tudi vsak zase le pridobivamo. No, o tem sta večkrat pove

dali svoje tako literarna kritika kot literarna zgodovina. Pred

vsem pa bralci, na katere je tudi Menart največ dal.

Če naj se vrnem k svoji, pravkar nakazani metafori o Me

nartu kot pesniku in prijatelju, z veseljem priznavam, da je bil,

kot pravimo, profesionalec v vsakem pogledu. Tudi kot prija

telj, pa naj se še tako nenavadno sliši. Vse neprimerno, neustre

zno, tudi samo v podrobnostih »ponesrečeno«, vse »ven štrleče« pri

sebi in prijateljih je skušal in uspel odpraviti. Kljub prijatelj

stvu, ali prav zaradi njega, smo tudi znotraj samih sebe bili in

ostajali kritični do pisanja drug drugega. V posebni obliki se

veda: ne z razvrednotenjem, zanikanjem, ampak z analitičnim

primerjalnim preizkusom med dejanskim in mogočim.

Menart je bil že po svoji naravi, pa tudi po prepričanju, vse

prej kot dovzeten za kritiko, ki bi kakorkoli omejevala njegovo

specifično poetiko; bil je odločen nasprotnik »pisanja kar tako«,

tistega, ki naj bi brez zavestnega, intelektualno urejevalskega

31


posega vanj sledilo, kot so razmišljali nekateri teoretiki in jim

sledili mnogi pesniki, spontanemu toku podzavesti.

Menart je bil garač, perfekcionist, notorično zaljubljen v le

poto svojega maternega jezika in v njegove izrazne možnosti.

Tako je tudi mene, rojenega Primorca z italijansko osnovno in

nižjo srednjo šolo, kdaj pa kdaj prijateljsko, obzirno opozoril,

da bi to in ono morda le motilo slovensko uho. Pisati pesmi je

bilo za Menarta tudi domoljubno dejanje. S svojimi mojstrskimi

prevodi najvišjih vrhov svetovne poezije je hotel v tem smislu

dokazati, da je slovenski jezik, kot je rad ponavljal, najlepši in

izrazno najbolj gibek med vsemi kulturnimi jeziki.

Menart je bil pravzaprav obseden s poezijo, verjel in zaupal

je v njeno univerzalno moč. Neprimerljivo in izraziteje kot vsi

drugi njegovega in našega časa je svoj pesniški talent namenjal,

recimo, sodobni satiri, ni se sramoval tematske »pritlehnosti«,

kot jo je družba »prej in potem« ponujala in jo tudi »zdaj« po

nuja pesnikovi kritični sodbi in obsodbi. Dovolj je, če vzamemo

v roke eno njegovih značilnejših pesniških knjig, Časopisne stihe.

S svojo izrazito poetiko je bil Menart večkrat zunaj prevla

dujoče poezije svojega časa, kdaj pa kdaj si je celo sam skoraj

travmatično zastavljal vprašanje: Jaz ali Šalamun (ob njegovem

Pokru), češ da je prava poezija ena sama. Torej neizprosni ali –

ali. Večkrat se je počutil dokaj osamljenega, celo »preostali« trije

mu nismo bili v svojih pogledih na poezijo (in v lastnem pisa

nju) tako blizu kot v prijateljstvu. Literarna kritika je bila že kar

apologetsko naklonjena modernizmu, že kar valu za valom mo

dernizma. Hkrati in kljub vsemu pa je ohranila – paradoks samo

na videz – spoštljiv odnos do Menartove poezije. Najbrž tudi

32


prepričani nasprotniki niso mogli mimo njene notranje moči,

perfekcije jezika in oblike ter – kljub vsemu, bi lahko rekli – re

levantnosti njene sporočilnosti.

In zgodilo se je, kar je Menart, na srečo, še doživel: hkrati s

svetovno se je tudi slovenska sodobna poezija tako razmahnila

in zdiferencirala, da je zdaj že po svoji količinski in formalni lo

giki dokončno (najbrž prvič v literarni zgodovini) edini možni

estetski kánon: pluralizem individualnih poetik. Nobena možnost ni

več osrednja, še zlasti pa ne zavezujoča, če je še kaj pomembno,

je to umetniška prepričljivost povedanega, napisanega. Indivi

dualna izrazitost. Če so Menartu doslej s skoraj zavistjo v srcu

priznavali predvsem njegovo popularnost, njegovo izjemno

priljubljenost med bralci, mu gre zdaj priznati tudi neizbrisljivo

mesto v sodobni poeziji. Lahko bi rekli posnemovalec nikogar,

učitelj (najbrž) nikomur, sam samcat stoji, zato pa ga vsi vidimo.

Je ena izrazitejših slovenskih literarnih osebnosti sploh. Zago

tovo presega svoj in naš čas.

Morda pa je v slovenskem prostoru in današnjem času nekaj

le odšlo za vselej z njim: njegovo neponovljivo prijateljstvo.

Kdor ga je doživel, mu bo ostal zanj za vse življenje hvaležen.

Bil sem in ostajam eden med njimi.

Maj 2009

33


Triptih o Janezu Menartu

Pesniku in prijatelju

1.

Strah pred nasprotji nas vse bolj prevzema:

kdo, kaj se z nami vès čas poigrava?

Brezsrčni Bog? Nikogaršnja Narava?

In človek, kaj je, kje je med obema?

Ti si nasprotij vès čas se zavedal,

poti, gazi utiral si med njimi,

otroško neučakan v mrtvi zimi

vez med jesenjo in pomladjo gledal.

Nasprotja! Bolj kot so nerazrešljiva –

ne le najgloblje od vseh: življenje-smrt –

bolj z njimi vsak, si menil, se prepira,

in smehljajoč dodal: sam s sabo sprt,

ker da življenje z njimi nas izziva,

v ljubezni le, kot ženska, se razpira.

34


2.

V ljubezni le, kot ženska, se razpira

življenje in ljubezen tudi sámo

nam vrača, če se mu povsem predamo,

če brez predsodkov z njim vse od izvira,

prek skal, lestenčastih slapov hrumimo,

skoz mrak sotesk z njim rinemo na plano,

potem pa le še lezemo zaspano,

v brezdušno morje z njim se potopimo.

V življenju se nikoli nisi zgubil,

nikoli ni posrkalo te vase,

na bregu stal si, skoz vse letne čase

ljudi študiral, kmalu si o njih

vse vedel, stal in se – v jesen zaljubil.

Jesen, ta tvoj priljubljeni navdih!

3.

Jesen!, ta tvoj priljubljeni navdih:

ne v mehkem molu od zibelke do groba,

nasprotja – medla oktobrska svetloba,

bogastvo barv, plodov – si vtkal v svoj stih.

35


O smrti si razmišljal, ko življenje

si najbolj ljubil, več si vanj sejal,

kot s hvaležnostjo od njega si jemal,

vse živo, vedel si, je le zorenje

v misterij smrti, vanjo bomo vsi

nekoč zašli, čeprav to ni naš cilj,

šli kakor ti: vsak sam in slep in gluh

in mrtev. Toda tvoje ime živi,

lebdi nad nami razprostrtih kril

kot v cerkvi izpod stropa Sveti duh.

2005

Tone Pavček, neutrudni iskalec svetlobe

Pesniku in prijatelju Tonetu Pavčku v slovo

V est o Pavčkovi smrti se je na poseben način dotakni

la širše, ne le slovenske kulturne javnosti; potrdila je,

kako zelo je bil pokojnik ves čas svojega javnega delo

vanja odmeven in navzoč v slovenski zavesti ne le kot pesnik,

ampak tudi kot nadvse dragocena osebnost s prepoznavno vse

binsko in simbolno razsežnostjo. Vsem, prijateljem, znancem

36


in neznancem, številnim bralcem in literarnim sopotnikom, se

je v vse smeri in v sleherni situaciji, v radosti in žalosti razkri

val kot vse naokrog sebe navdihujoč zaljubljenec v življenje, ki

ga pa ni ne abstraktno idealiziral ne romantično krasil z visoko

letečimi metaforami, odkrival ga je, spoznaval in tudi intimno

živel z vso svojo kritiško ostrino in ustvarjalno občutljivostjo:

pokončno, možato je prepotoval vse svoje in tudi mnoge naše

»goličave« življenja, tankočutno in zanesljivo je s svojo poezijo

in esejistiko skoraj iz dneva v dan detektiral svoj »čas duše in te-

lesa«, ki je pogosto tudi naš čas zgodovine in vsakdanjosti, svo

je življenje in življenje nasploh je tudi s pogledom skozi »temne

zarje« sprejemal kot poseben »dar«, kot čudež, ki naj bi, tako kot

njega, osmišljal tudi nas.

Tak je bil Tone Pavček med nami, najbližjimi prijatelji, kot

tudi v očeh najširše javnosti, kjerkoli in kadarkoli, v svojih jav

nih nastopih, ob naključnem srečanju z napol znancem z ulice,

z branjevkami na tržnici, na različnih delovnih mestih, kot ured-

nik, založnik, gledališki ravnatelj, kot republiški poslanec, kot

predsednik Društva slovenskih pisateljev, s kolegi in sodelavci,

kot kmet med kmeti v svoji oazi sreče v Seči, prešerno tekmujoč

z njimi v čarovniji vinogradništva in vina, prijatelj s sečovelj

skimi solinarji, na svojih številnih obiskih po šolah, z naključno

publiko na literarnih večerih … tak, navdušujoč in razdajajoč se

je bil ves svoj čas, dobesedno do zadnjega diha, tudi v svojem

zadnjem obdobju, ko je celo v bolnišnici, na smrt bolan, pisal

pesmi za otroke in odrasle.

O njem, Tonetu Pavčku, lahko kot o nikomer drugem re

čemo, da je bil, kot človek in pesnik, po naravi in prepričanju

37


pravi pravcati zamaknjenec v skrivnostni »dar«, v čudež življe

nja. Njegov zanosni častilec. Z izpovedovanjem svojih stisk in

radosti je z enakim vitalističnim žarom nagovarjal ljudi vseh

starosti, od najmlajših v otroškem vrtcu do tistih, ki nas je čas že

utrudil in smo se znašli v nezavidljivem stanju ozaveščenega

minevanja, ki se mu je Pavček kot sinonimu za malodušje ves

čas upiral z nekakšno pesniško prekvalifikacijo stanja samega:

sam sebi v pogum in nam v tolažbo ga je preimenoval v človeku

prijazne »upočasnitve« na tej naši nepredvidljivi življenjski poti

»od krsta do krste«, kot je njeno metafizično bistvo z rahlo samo-

ironijo rad opredeljeval Pavček sam.

Ta pesnikova zavezanost življenju ne glede na to, koliko in

kako nas boža ali tepe, ni bila pri njem le nekakšna iz česarkoli

ali od kogarkoli prevzeta občanska, nazorska ali antropološko

etična drža, bila je že kar njegova življenjska danost z nekim po

sebnim nadihom nekakšne laične sakralnosti, kozmične brez

mejnosti in hkrati trdne zasidranosti v domači, slovenski zemlji.

Zaradi tega, ali vsaj tudi zaradi tega, je Pavček kot človek in kot

pesnik bil in ostaja tako blizu ljudem. In prav tako blizu tudi

ljudje njemu.

Celo empirično bi lahko dokazali to Pavčkovo sposobnost

neomejene komunikacije, to presenetljivo odprtost celo njego

vega pesniškega navdiha, njegove intimne, lirske izpovednosti.

Ena od značilnosti mnogih pesnikov, pri nas Slovencih še pose

bej, je namreč že kar atavistična navezanost na svoj rojstni kraj.

Za Pavčka lahko rečemo, da je že kar trubadur svoje rojstne Do

lenjske, hkrati pa ne moremo prezreti tega, da z enakim zano

som piše o svoji, če jo tako imenujem, adoptivni »mali domo

38


vini«, obmorski Seči, o piranskih solinah in solinarjih, o morju

in galebih, o sredozemskem soncu in jasnini, o svojih oljkah,

predvsem pa o svojem primorskem vinogradu, ne da bi pri tem

pozabil na svojo rodno Dolenjsko: z enako uživaško slastjo je

podržal v ustih in potem s skoraj filozofsko pivsko zbranostjo

spremljal požirek tako primorskega refoška kot dolenjskega

cvička, oba sta mu pomenila nekakšen psihofizični emblem

ljudstva, ki eno ali drugo, slovensko, vino prideluje, ga goji in

ljubi trto, ki ga daje. Lahko zapišem: Pavček ne manj od svojih

Dolenjcev in, kajpak, tudi ne manj od svojih Primorcev, Pavček

je vse, kar je ljubil, ljubil s polno dušo in odprtim srcem.

Ta posebnost, ta doživljajska intenzivnost navznoter, v sa

mega sebe, in odprtost navzven, današnji filozofi bi rekli, odpr-

tost sebe k drugemu, se dogaja tudi v njegovi poeziji. Že pred leti je

izdal zbirko Starožitnosti, skoraj religiozen samospev zdaj že bolj

ali manj pozabljenim kmečkim opravilom, navadam, orodju in

drugim rekvizitom kmečkega življenja, ki pričajo o nekoč neraz

družljivem sožitju med slovenskim človekom in zemljo. Pre-

pričan sem, da ni prevelika drznost, če rečem, da je pri Tonetu

Pavčku, častnem meščanu slovenske prestolnice, doživljajska

navezanost na zemljo globlja kot pri večini današnjih (tržnih)

kmetovalcev.

Če to razmišljanje sklenem: ko Pavček zapiše svoje že kar de

klarativno eksistencialne verze:

… vsak človek je zase svet,

čuden svetal in lep

kot zvezda na nebu …

39


jih bralci ali poslušalci občutimo kot pesnikov himnični vzklik

nad veličastnostjo človeka v vseobsegajoči prispodobi življenja

sploh in hkrati vidimo v njih pesnikov emotivni avtoportret.

Prav takšen je Pavček tudi v mojih očeh – torej ves svetal in lep na

nebu slovenske poezije.

Da, ves svetal tudi ob temnih zarjah. Prav svetloba je namreč

ena osrednjih prvin njegove poezije. Celo v pesmih, ko pesnik

svetlobe izrecno ne omenja, celo ko se sam sklanja nad temne

prepade malodušja, ponujajočega se obupa, se od nekod pre

bije, vanj in prek njegove poezije tudi v nas, vsaj trepetajoč pla

menček upanja, kljubovanja, volje do življenja. Da, prav volje

do življenja, ki je pesnikovo bistvo in je lahko, v temnih trenut

kih, tudi nam v oporo, ko sprejmemo ponujeno možnost tihega

dialoga s pesmijo. S Pavčkovo pesmijo, ki nam, morda zmedeno

begajočim ali že izgubljenim na brezpotjih in v labirintih življe

nja, nikoli ne dvigne pred oči pedagoškega prsta, ne poučuje

nas, ne opozarja, ne usmerja ali preusmerja, ne vodi nas. Pre

prosto, pesnik jo je napisal, ker jo je moral napisati, najprej iz

nepotešljive potrebe spoznavanja samega sebe, z njo se nesra

mežljivo izpoveduje, se pred nami razgalja v svojih mukah in

svoji človeški nemoči, hkrati pa si, kot že rečeno, v temi našega

časa ali v nevarnem občutku pred vdorom te teme tudi v naše

intimno življenje, izpraska, kdaj tudi z okrvavljeno dušo, vsaj

ozko špranjo luči, svetlobe, ki je upanje, navdih za voljo, za

kljubovanje, za vztrajanje.

Ta Pavčkova iskrenost v izpovedi, ta njen doživljajski avtobio-

grafizem, to videnje svetlobe, vsaj slutnjo svetlobe tudi v po

polni temi časa in razmer, je morda ena najizvirnejših prvin vse

40


njegove poezije, ki je prav zaradi tega in takšnega odnosa do živ-

ljenja, kakršnokoli to že je, ponotranjena in hkrati odprta nav

zven, nevsiljivo se nam odpira v dialog, ne le ko jo poslušamo

(zdaj le še na posnetkih) v neubranljivo sugestivni pesnikovi in

terpretaciji, ampak tudi ko jo prebiramo sami s sabo v zaželeni

ali prisiljeni samosti ali celo osamelosti.

Pesnikova podoba, čeprav, kot v tem primeru, izrisana le v

svojih temeljnih potezah, bi bila izmaličena, če ne bi v tem spo

minskem zapisu vsaj omenili Pavčkove otroške in mladinske

(najstniške) poezije (Juri Muri v Afriki, Čenčarija, Radobesednice,

Majnice idr.), ki po svoji kvaliteti, posebni žlahtnosti, ki jo pre

žarja, sodi ne le v sam vrh Pavčkovega, ampak tudi slovenskega

otroškega in mladinskega pesništva sploh. Te pesmi so postale,

če naj se tako izrazim, obvezno neobvezno branje ne le otrok in

mladih, ampak tudi njihovih staršev, ki so jim, ko so bili tudi

sami še otroci, za zmerom prirasle k srcu. Pavček, prvi med pr

vimi v tej le na videz lahki, v resnici pa zelo zahtevni literarni

zvrsti, v teh pesmih otrokom (in ob njih njihovim staršem) od

kriva in jim podarja čudež otroštva samega, ki nam, o tem je pe

snik trdno prepričan, osmišlja vse naše življenje. Tudi v najtež

jih trenutkih. V teh pesmih je tudi Pavček sam, njihov avtor, v

ritmu, besedi in metafori neke vrste otrok, ki se tudi v svojih »si

volasih letih« rad na široko, po otroško sproščeno smeje, šali,

stresa na levo in desno duhovite dovtipe in je nasploh otrok

med otroki, tudi sam otroško srečen.

Pa še to: prav pri Pavčkovi otroški in mladinski poeziji ima

svetloba še posebno vlogo. Če jo pri njegovi poeziji za odrasle,

kot že rečeno, doživljamo kot (pogosto) mukoma priborjeno

41


»milost«, pri teh pesmih zavlada nad vsem, z neko posebno člo

veško toplino osvetljuje vse in vsakogar, ne najmanj pesnika sa

mega, vsi gremo za soncem in vsi smo sonce …

Pavček je odnesel s sabo, kot bi bil umrl pri dvajsetih, še veliko

pesmi, hkrati pa je živel dovolj dolgo, in svoje življenje je živel

hlastaje, da nas bo njegova pesem spremljala do zadnje postaje

tudi na naši poti – če bomo zmogli ohraniti smisel za poezijo,

za njeno sporočilnost, tudi ko ničesar neposredno ne sporoča,

ves čas pa prebuja v nas še neprebujeni ali zaradi stisk in tegob

življenja že prezgodaj uspavani, morda že tragično otopeli

smisel življenja.


42


Kot brat si mi Tonetu Pavčku v bolnišnico

Kot brat si mi, ne manj kot brat po krvi,

jaz sem bolj mrk, ti ves svetal – po svoje,

še v jezi, spod namrščenih obrvi,

oči, nasmeh, beseda, vse ti poje.

Celo ko te bolezen kdaj oplazi,

te v posteljo prisili, na kolena

ne spravi te, imun si pred porazi

duha, pokončen mož, Triglavska stena.

Veš, bolj kot tvoj vinograd, tvoj nasad

deviške oljke, tebi tako draga,

poživlja nas in tebe žlahtni sad

deviške duše tvoje poezije:

že en njen stih živeti nam pomaga.

Naj njeno sonce nam še dolgo sije.

Ljubljana, 19. januarja 2011

43


V klas in kruh življenjaPrijatelju in pesniku Tonetu Pavčku,

še v bolnišnico

I.

Kot dobro seme v klas in kruh življenja

vse naokrog svoj glas si posejal,

zdaj vès čas širi se, vse više vzpenja,

se pod nebo, škrjanček, je pognal.

Srce pa nad človekom se ti sklanja,

ki je morda že kje na dnu pristal,

kjer s pesnikom že dolgo več ne sanja,

vse teže trga se od blatnih tal.

Pa saj ni res! Vem, vem, hudó je to,

ko zdaj bolniška postelja priklepa

te nase. A prijatelji vemó:

bolezen v boju s tabo, ne ti z njo,

prej ali slej omaga, vem: ti zlepa

ne popustiš … Da v srcu te tišči?

Preveč je v njem še pesmi. In to boli.

5. avgusta 2011

44


II.

Je naju skupna, ista pot združila,

ki jo, čeprav utrujena, še hodiva?

Zdaj trezno – modra? – že lahko presodiva,

kako in kakšno sva jo prehodila,

da, skupno, a ne isto: vsak sam zase

skoz skupno vès čas svojo pot ubira,

vsak svojo ozko gaz skoz sneg si utira,

oba vse globlje v te temačne čase.

Sva sužnja pesmi? Vdano ji slediva

– svobodna izbira? kažipot usode? –

slediva skoz vse muke in zablode

vse do zaprtih vrat varljivih sanj,

samozavestna, včasih omahljiva

pred strašno težo rabeljskih vprašanj:

Se kje odgovor, vsaj na eno, skriva?

6. avgusta 2011

45


Slovo na ŽalahTonetu Pavčku

Prijatelj moj, si res odšel? Zapustil nas?

Si se le umaknil v véliko tišino?

Zdaj kot odsev z ugasle zveze iz nje tvoj glas

prodira vame, lajša bolečino.

Uporno-vdan sprejel si svoj poslednji boj,

a bitke, ko si padel, nisi zgubil,

življenju le, ki si tako ga ljubil,

slast zmage si prepustil. Vès čas sam s seboj

si z njim, življenjem, za življenje se boril,

še napol mrtev bližnji smrti si v izziv

z nesmrtno pesmijo, nesmrten, ga slavil.

In če bi kdaj tvoj glas le utihnil, onemel,

bi v nas še zmerom točil se njegov odmev:

razkošje svojih toplih, pesniških besed,

si, svetle zvezde, posejal v naš mračni svet,

v naš mrk življenja – njun najbolj svetal poet.


46

Z odprtostjo k sintezi

Moje tridesetletno urednikovanje Sodobnosti

(od 1969 do 2000)

Leta 1964 je prišlo do »krize« (političnega posega v ured-

ništvo) Sodobnosti, ki sta jo urejevala Dušan Pirjevec in

Drago Šega. Na prigovarjanje Vide Tomšič, takratne

predsednice SZDL, je mandat za novo uredništvo sprejel Mitja

Mejak, literarni kritik, takrat urednik Literarne redakcije Radia

Ljubljane.

Mejak se je že takoj na začetku prestrašil prevzete obvezno

sti, še posebej zato, ker so mnogi dotedanji sodelavci (Mejakovi)

Sodobnosti napovedali bojkot. Kot moj radijski urednik in prija

telj (oboje v najbolj pozitivnem smislu) me je prosil, naj sprej

mem mesto v »njegovem« uredniškem odboru, in sicer v dotlej

neznani vlogi (po vzoru nekaterih francoskih revij) sekretarja

redakcije. Ni mi skrival svojega pričakovanja: računal je, da bom

kot nekdanji urednik Besede (skupaj z Jankom Kosom), ki sem

svojo uredniško kariero častno končal pred sodiščem, morda le

zmogel pritegniti vsaj nekaj sodelavcev iz jedra sodno (1957)

prepovedane Besede.

47

z o d p r T o s T j o k s i n T e z i

In tako se je tudi zgodilo.

Vendar se je Mejak v svoji

novi vlogi urednika Sodobnosti

ves čas počutil kar se da slabo;

še dodatno mu je v uredni

škem odboru nažiral živce

Matej Bor, ki je bil, literarno

in idejno, vse prej kot naklo

njen mladim generacijam, ki

so takrat že dajale ton sloven

ski kulturi in sem jim bil jaz, v

nasprotju z Borom, precej na

klonjen. Notranja napetost v

uredniškem odboru se je stop

njevala do Mejakovega od

stopa leta 1969. Ta nova, to

krat notranja »kriza« ni prišla

v javnost, bila je kratkotrajna:

skupina sodelavcev me je nagovorila, da sem prevzel uredni

štvo Sodobnosti, ne da bi mi kakorkoli vezala roke, svobodno, po

svoji meri in okusu, sem oblikoval nov uredniški odbor.

Politični pritiski na uredništvo so se seveda dogajali tudi v

mojem (neskončno dolgem) mandatu, vendar sem jim ob polni

podpori sodelavcev, pa tudi ob sicer počasni, a nezadržni de

mokratizaciji družbe uspešno kljuboval do neozdravljive nasi

čenosti samega sebe (po tridesetih letih urednikovanja!), ko sem

po dolgem iskanju našel novim razmeram primernega ured

nika, Evalda Flisarja. Zabavno naključje: prav Flisar se je v mo

Med dvema prijateljema in nadvse uglednima sodelavcema sicer različnih poetoloških nazorov, Jankom Kosom in Janezom Menartom na eni izmed skupščin SAZU.

48


jem arhivu (1965) »ohranil« kot prvi avtor, ki se je obrnil name,

takrat »sekretarja« redakcije, kot razborit študent in »obetaven

začetnik«.

Moje urednikovanje je bilo bolj anarhično kot pisarniško ure

jeno, večina sodelavcev je prihajala k meni, kjer sem pač trenut-

no bolj ali manj »garal za svoj ljubi kruhek«, na radio, na TV, na

predsedstvo SZDL, na predsedstvo Republike Slovenije, na

predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zato

pa sem, ne le enkrat tedensko in samo ob določeni uri, urado

val vsak dan, kadarkoli, čeprav so bili na platnicah, po zakonu

o tisku, natisnjeni dan in »uradne ure« za pogovore s sodelavci.

Pogoste selitve pa niso ravno v sorodu z redom in urejeno

stjo sploh, zato se mi je ohranilo, kar se mi je pač ohranilo, bolj

po naključju kot z mislijo na kakršenkoli arhiv. Predvsem pa:

zlasti sodelavci iz Ljubljane so svoje prispevke prinašali osebno,

prijateljem, ki pa so mi med svojo odsotnostjo iz Ljubljane ven

darle pisali, in nekaterim »zunajserijskim« dopisovalcem sem v

tej »uredniški zapuščini«, ki jo šele zdaj urejam, namenil po

sebne, individualne mape, ker s svojimi sporočili in izpovedmi

največkrat presegajo uradni odnos avtor – urednik (Kajetan Ko-

vič, Janez Menart, Tone Pavček, Saša Vuga, Pavle Zidar, Lojze Krakar,

Bratko Kreft, Taras Kermauner, Jože Pogačnik idr.). Tudi nisem v ta

sodobniški arhiv vključil avtorjev iz drugih jugoslovanskih re

publik. Prav tako pa tudi ne tujcev. V večini primerov sem tudi

njim namenil posebne, individualne mape.

Tudi niso v tem mojem arhivu ohranjeni samo dopisi ak

tivnih sodelavcev, torej samo tistih, ki so bili objavljeni, nema

49


lokrat so vsebinsko bogatejša pisma tistih,

ki so se šele trudili za objavo in je mnogi

med njimi niso nikoli doživeli. Kdor je

kdaj okusil uredniški kruh, ve, da je največ

»vloženega dela« prav v zavračanju ne-

uspešnih ali nerazumljenih, torej pravi

loma tudi razžaljenih in ogorčenih avtor

jev. Po dolgih letih urednikovanja, še zlasti

po dokončnem slovesu od njega, se pogo

sto sprašujem, komu sem storil krivico,

ker sem ga odklanjal, pri kom sem imel

srečno roko, da sem zaslutil njegov talent,

ko je bil le-ta še v povojih. Kot urednik

sem se skušal držati nekaterih načel: smi

sel in literarno vlogo Sodobnosti v konte

kstu drugih literarnih revij sem v povsem

konkretnih družbenih in kulturnih raz

merah namreč skušal uveljaviti tudi na na

čelni ravni. Deklarirano in v praksi sem bil

za nadgeneracijsko držo, bil sem skepti

čen do skrajnih eksperimentov in do zakr

nelega tradicionalizma, v estetskem in

sporočilnem smislu sem bil za strpno plu

ralnost, v mojih očeh bolj za umetniško

sozvočje kot le za socialno sožitje različno

usmerjenih avtorjev. Iz lastnih izkušenj

sem lahko ugo tavljal, da nobena genera

cija, noben slog, nobena izločujoča idejna

Češki kritik dr. František Benhart je bil med najbolj zvestimi sodelavci Sodobnosti, predvsem pa plodovit prevajalec iz slovenske sodobne literature, zlasti poezije. Na sliki: med branjem iz svojih prevodov moje poezije v praškem gledališču Viola.

50


ali ideološka usmerjenost ne morejo ne navznoter ne navzven

predstavljati celovitosti nacionalne literature, ne naše nacio

nalne biti. Premajhni smo, da bi kakršnakoli parcialnost ka

darkoli lahko prezentirala celoto. Celo kot nesovražno razčle

njena celota se moramo, vsak zase in kot skupnost, prebijati

skozi najrazličnejše težave.

Ne, to ni nikakršna miselna retrospekcija, prilagojena današnji

politično pluralni slovenski družbi, takšno stališče je bilo moj

uredniški credo že pri Besedi (1952–1957), ki me je pripeljal pred

sodišče, in striktno sem se ga držal vseh trideset let urejanja So-

dobnosti (1969–2000), večkrat – ko so se razmere v družbi in

kulturi zaostrovale ali zamegljevale – sem tudi javno in v odlo

čujočih političnih strukturah razlagal in branil takšna stališča

in prakso. Kakorkoli, moja uredniška načela in z njimi poveza

no uredniško prakso je, z minimalnimi občasnimi razlikami v

presoji ob nekaterih konkretnih primerih, vsa leta podpiral

tudi uredniški odbor. Sicer bi težko vzdržal tri polna desetlet-

ja, ko so prihajale nove generacije, se soočale, si nasprotovale s

predhodnimi ali se z njimi komplementarno prepletale, pred

stavljale so, razumljivo, latentno, včasih odkrito možnost res-

nejših razhajanj, medsebojnega zanikanja.

21. julija 2007

51


Literarni zgodovinarji

Če za koga, velja prav za literarne zgodovinarje, da so sti

ki med menoj kot urednikom in njimi kot sodelavci po

tekali bolj prek telefona kot v pisemski obliki. Pa tudi

sicer: literarne revije niso primarna glasila za literarne zgodo

vinarje, v njih nastopajo najpogosteje kot, če si izposodim do

kaj ustrezno označitev iz časopisja, »gostujoča peresa«, torej ko

sem jih bil izrecno povabil k sodelovanju ob določeni proble

matiki, za katero sem vedel, da se z njo ukvarjajo, ali pa ko so

sami začutili potrebo, da tudi prek literarne revije spregovori

jo o svojem delu. V moji uredniški izkušnji sta dva primera, ki

pomenita izjemo: Janko Kos in Jože Pogačnik.

Z Jankom Kosom sva bila že kar pojem uredniškega »dvojca«,

najprej kot sourednika z enakimi kompetencami pri Besedi

(1952–1957), tako imenovani reviji mladih, ki je svojo vznemir

ljivo pot častno sklenila na sodišču (z zaplembo in prepovedjo

izhajanja), in potem, čez več kot dve desetletji, kot član vsako

kratnega uredništva Sodobnosti in hkrati ves čas kot eden njenih

nosilnih sodelavcev. Kot literarni zgodovinar moderne usme

ritve, kot eden vodilnih komparativistov svojega časa, kot lite

rarni teoretik in, nenazadnje, kot kritiški spremljevalec tekoče

slovenske literarne produkcije je odigral pri Sodobnosti odlo

čilno vlogo tudi s številnimi lastnimi prispevki, ki so večkrat

odpirali obzorja, ko so jih družbene razmere poskušale nevar

no ožiti. Vse do političnih in družbenih sprememb na začetku

devetdesetih let se je zdelo, da sva nerazdružljiva sodelavca in

52


prijatelja brez opaznih razhajanj celo v pogledih na poti in

stranpoti slovenskega pisateljskega in, širše, kulturnega in

družbenega življenja.

Ob takšnem profesionalnem odnosu do skupnega dela, če

prav z diferenciranim osebnim, intimnim interesom (jaz pe

snik, on kritik), ob možnosti najinega neomejenega druženja,

sprotnih pogovorov in dogovorov, ob rednem prijateljskem

obiskovanju pri meni in pri njem doma skupaj s soprogama, ki

so praviloma bila literarno obarvana, skoraj ni bilo potrebe po

kakršnikoli pisni komunikaciji … razen med počitnicami, ki sta

jih Kosova (Janko z ženo Darko) preživljala na Silbi, midva z

ženo (Veroniko) pa v mojih rojstnih Ponikvah na Krasu, kolikor

sploh nisva ostajala tudi poleti kar v Ljubljani.

Bili so časi plodnega sodelovanja in spomina vrednega prija

teljstva.

Z Borisom Paternujem in Francem Zadravcem sem »drugoval« na

univerzi, bili smo ista generacija, z Zadravcem celo rojena iste

ga leta, Paternu, leto dni mlajši od naju, je študijsko nekoliko

»prehiteval«, med vojno je pač doživel manjši »izpad« iz redne

ga šolanja kot midva z Zadravcem in zato tudi nekoliko prej di

plomiral. Oba sta se že med študijem odločila za znanstveno

kariero, zato smo ostali, tako se mi zdaj kaže, »samo« kolegi, za

resnejše prijateljske povezave ni bilo globljih razlogov; jaz sem

si prijateljstvo ustvaril in utrdil s preostalo trojico »četverice« (s

K. Kovičem, J. Menartom. T. Pavčkom) in deloma z J. Kosom.

Tudi pozneje, ko smo zoreli in dozoreli vsak v svojo osebnost,

se ti odnosi z obema literarnima zgodovinarjema niso spreme

53


nili: bili in ostali so ves čas korektni z občasnimi profesionalni

mi stiki in sodelovanjem. Prav tako pozneje na SAZU. V prijet

no presenečenje mi je bila (ker takšne poteze kot pesnik nisem

pričakoval) Zadravčeva odločitev, da je moj avtobiografski ro

man Spomin kot zgodba uvrstil v eno svojih temeljnih del s pod-

ročja literarne zgodovine in kritike, v monografijo Slovenski ro-

man 20. stoletja. Presenečen sem bil morda tudi zato, ker sem v

tej študiji začutil določen nadih skoraj prijateljskega razume

vanja moje življenjske zgodbe.

Novogoričan Zoltan Jan, dobri dve desetletji mlajši od mene, je

zelo aktiven slavist, urednik, družbeni delavec, eden najbolj

delavnih na Primorskem. In prav Primorska v najširšem pome

nu besede je temeljno področje njegovega delovanja. Bil je rav

natelj Goriške knjižnice, urednik Primorskih srečanj, je član

sveta Republike. Opazen na slehernem položaju. Tudi kot šol

nik, kot pedagog, tako doma kot v bližnjem Trstu. Veliko je sto

ril pri evidentiranju in kvalifikaciji slovensko-italijanskih sti

kov na področju kulture, zlasti literature. In prav na tem terenu

sva se delovno srečala in pobliže spoznala. Pri svojem razisko

vanju je namreč večkrat naletel tudi na moje ime, v zvezi z njim

tudi na marsikatero nejasnost ali nedorečenost, ki ju je hotel

razjasniti v neposrednem stiku z menoj. Ponavljam: storil je

marsikaj in vse je želel opraviti pedantno, pregledno.

Čisto posebno pot je ubiral (v marsičem jo je moral prehoditi iz

nuje) Jože Pogačnik. Skoraj travmatično ga je zaznamovala »uso

da« (slovenske razmere!): čeprav izjemno izobražen slovenist

54


svoje generacije (pa tudi v primerjavi s starejšimi in mlajšimi),

odličen jugoslavist in zanesljiv poznavalec tudi drugih slovan

skih literatur, ni mogel dobiti ustreznega mesta na ljubljanski

univerzi. Bil je pravi profesorski Ahasver: poučeval je sloven

sko literaturo na univerzah v Zagrebu, na Reki, v Novem Sadu,

Nemčiji, Osijeku, kjer je doživel vojne strahote na Hrvaškem,

od koder se mu je uspelo umakniti (tudi ob moji »dobri besedi

zanj«) na mirnejše delovno mesto na mariborski univerzi.

Zaradi takšne selitvene usode se je tudi med nama vzposta

vila relativno živahna korespondenca, ki naravnost in posredno

govori tudi o Pogačnikovem vsestranskem znanstvenem in stro

kovnem delu, pa tudi o avtorjevi kalvariji, ki pa ni bila brez

vpliva na njegovo delo: kjerkoli se je znašel, se je takoj potrudil,

da je storil »še kaj več« za slovensko literaturo, s svojo značajsko

vztrajnostjo in nespornim ugledom strokovnjaka. V Novem

Sadu je na primer uspel ustvariti možnost za kar celo zbirko

slovenskih avtorjev, veliko je objavljal o slovenski literaturi tudi

v Nemčiji, pisal o zamejskih pisateljih, sodeloval z A. Slodnja

kom in F. Zadravcem pri izdajah slovenske literarne zgodovine

itn., hkrati pa se ves čas oglašal tudi v revijalnem tisku. Skratka,

po svoji usodi skoraj brezdomec je bil, morda prav zato, narav

nost svečeniško zavezan slovenski literaturi. Njeni afirmaciji

tudi v najtežjih razmerah in okoljih je dajal prednost pred last-

no karierno ambicijo, čeprav se mu »domovina« za to ni »oddol

ževala« v sorazmerju z njegovim vložkom ljubezni do nje.

Ironija (ali pa tudi ne), da v mojem »arhivu« (ostalini) ni nobe

nih »pisnih dokazov«, ki bi »dokumentarno« potrjevali sodelo

55


vanje med menoj in Matjažem

Kmeclom, čeprav sva bila (in

ostajava) še zmerom v »živi«

povezavi, najbrž tudi zato,

ker Kmecl ni le literarni zgo

dovinar, ampak tudi pisatelj

v najširšem pomenskem raz

ponu te besede. Kot pisatelj

se je še posebej uveljavil kot

avtor kar cele vrste uspešnih monodram. Prav v tem žanru

je ustvaril poseben tip dram

ske igre, ki jo odlikujeta za

nesljiva literarnozgodovinska

erudicija in pisateljska (leposlovna) gibkost v oblikovanju dram

skih likov (Trubarja, Smoleta, Levstika idr.). Pa tudi v okviru

same stroke je Kmecl ustvaril poseben slog pisanja z elementi

pripovedi in esejistike. Ne le da slovensko literaturo kritiško

razčlenjuje, ocenjuje, ampak jo s svojim komunikativnim, oseb

nim slogom skuša tudi približati širšemu bralstvu (Mala literarna

teorija). Morda prav ta pisateljska komponenta tudi v njegovih

strokovnih besedilih in literarni kritiki olajšuje komunikacijo

med nama, da se lahko o vsem pogovarjava kar po telefonu ali

ob naključnem srečanju, Ljubljana pač ni nepregledno mesto.

Ta neposredna komuniciranja so postala celo »neizogibna«, ko

sva se tako rekoč vsak dan (kot njegova člana) srečevala na se

jah predsedstva RS (1990–1992), ki so nama omogočale (pred

sejo, po njej ali pa tudi vmes) tudi marsikatero razpredanje o

»Globoko pogreznjen vase« poslušam akad. dr. Matjaža Kmecla med predstavitvijo ene mojih pesniških zbirk.

56


kulturi. Tako se je po povsem naravni poti napletlo, da se Kme

cl kar trikrat pojavi kot pisec spremne besede k mojim pesni

škim zbirkam. Prvič že sredi osemdesetih let za zbirko Glas, ki

mi je prinesla Prešernovo nagrado. Pa tudi jaz sem že nekaj

malega napisal o njem, saj Kmecl ni, kot že rečeno, le literarni

zgodovinar.

9. oktobra 2008

57

O Srečku Kosovelu spet

in zmeraj

Laična »posvetitev« Srečka Kosovela

Obeležitev petdesetletnice smrti Srečka Kosovela ok

tobra 1976 v Sežani je bila najbrž največje presene

čenje v mojem javnem življenju: zbrano intimna in

poudarjeno glasna manifestacija – veličasten zbor Slovencev!

Uspešna, čeprav samo trenutna simbioza nacionalnih ambi

cij slovenstva, tudi tistih, ki so v »normalnih« razmerah vse prej

kot uglašene med sabo. V psihološki srčiki vsega, same manife

stacije in ljudi, ki so nanjo prišli, pravzaprav s pravo pobožno

zbranostjo že kar priromali z vseh koncev Primorske, pa tudi v

dovolj reprezentativnem številu iz drugih krajev Slovenije, je,

če naj se nekoliko poetično izrazim, kot eno samo skupno srce

drhtel občutek, da je pod zastavo poezije in v slavo pesnika, ki

jo uteleša, spet »vstala Primorska« kot simbioza in metafora vse

ga slovenstva.

Kakih pet tisoč nas je bilo. Iz prireditve same, iz priprav nanjo

neposredno pred njo in v odmevih nanjo po njej je, vsaj za trenu

tek, zadihala nekakšna pozitivna slovenska samopodoba. Ob mi

58


sli na Srečka Kosovela, na nje

govo bogato pesniško zapu

ščino, čeprav je mnogi naj brž

niti v splošnih obrisih niso po

znali, na nesorazmerno krat

kost njegovega življenja, ki se

je komaj začelo, nas je preve

val nerazložljiv občutek, da

pesnik z vsem in v celoti go

vori vsemu slovenskemu ob

čestvu in hkrati vsakemu med

nami posebej. Prireditev, že

kar narodnostno zborovanje,

je potrdila, da je Srečko Ko-

sovel ne le za vse sprejemljiva

osebnost, ampak tudi eden od nevsiljivih glasnikov vsega, kar

smo najboljšega kdaj bili, kar v svoji vsakokratni stiski posku

šamo biti, torej tudi naš etični in nacionalni kažipot v prihodnost.

Pokazalo se je, da je prav Kosovel z vsem, kar v resnici je, in z

vsem, kar sami sebe zmoremo vtisniti vanj ali se iz njegove ka

rizme razbrati, tisti slovenski pesnik, ki se nam je po Prešernu

najgloblje »usedel v dušo«. Takšno posebnost najbrž potrebuje vsak

narod tako v svojih zanosnih kot travmatičnih trenutkih.

Če se zdaj vrnem na sam »dogodek«: »nezaupljivi« Kraševci,

ki so se domislili tako zasnovane manifestacije in jo prav takšno,

leto dni po Osimskih sporazumih s podpisom o dokončnosti

naše zahodne meje, torej v kontekstu tedanjega časa in razmer

najbrž potrebovali, so tudi predsedstvo organizacijskega od

Na enem od pisateljskih komemorativnih obiskov na Kosovelovem grobu v Tomaju.

29,9

5 €















skem prevodu.



















prav v Italiji.

Foto: Arhiv MKZ














Trnali radost

v srcu?

Trnali radost

v srcu?

Cir

il Z

lobe

cC

iril

Zlo

bec

Trn

ali

rado

st v

srcu

?














29,9

5 €















skem prevodu.



















prav v Italiji.

Foto: Arhiv MKZ














Trnali radost

v srcu?

Trnali radost

v srcu?C

iril

Zlo

bec

Cir

il Z

lobe

cTr

n a

li ra

dost

v sr

cu?














Trn ali radost v srcu

Documents

Transcript of Trn ali radost v srcu