FRANCE TELE: VARSTVO SPOMENIKOV.

Zanimanje za spomenike preteklosti ni prikazen od danes ali od veraj, ampak naravna posledica razvoja nae kulture v

novem veku. Od renesanse naprej zasledujemo posamezne stadije tega razvoja; vidimo, kako se pojem vedno bolj isti in osvobojuje enostranosti in kako ga izkua vsestransko izkristalizirali najnoveja doba. Ker pa ni enostaven, ampak obstoji iz mnogih komponent, je naravno, da tudi dananji stadij ni definitiven, ampak se bo v razmerju do celotnega miselnega razvoja izpreminjal tudi on in dobival asu primerne oblike.

Spomenik nam dandanes ni samo nekaj, kar ima v ojem zmislu besede namen spominjati na kak zgodovinski dogodek, ampak v irem, modernemu razvoju zgodovinske znanosti odgovarjajoem pomenu sploh vse, kar hrani v sebi ali na sebi, kakrnokoli, eprav e tako relativno zgodovinsko vrednoto. Napaen je nazor, da so umetnike vrednote tiste, ki odloajo nae zanimanje za spomenike, napaen e zato, ker umetnika vrednota ni ni objektivnega, za vse ase in vse ljudi enakodanega, ampak isto subjektivna, v opazovalcu temeljea. Vrednost vsega umetnikega ustvarjanja v ojem zmislu besede je relativna in vsekdar enostranska, kakor je ravno v ospredju ta ali oni umetniki, to se pravi formalni, tehniki, izrazni problem.1 V koliko pa je vsak spomenik len razvojne rte umetnikega ustvarjanja, v toliko so te njegove vrednote objektivno dane, a tudi e pod iri pojem zgodovinskih vrednot spadajoe, Seveda tudi subjektivne, v sedanjosti temeljee vrednote (umetnike, porabne, novinske) niso brezpomembne za nae razmerje do spomenika, V zadnjem asu pa e en moment posebno prihaja do veljave, to je starinski moment, ki temelji na dejstvu, da as vpliva na spomenik in pua na njem svoje znake; ta neposredno vpliva na nae

1 Da ne bo nesporazumljenja: S tem seveda ne odrekam

umetnini vsebinske strani, ki igra pri subjektivni umetniki oceni poprenega loveka vanejo vlogo kot pecielno umetnika (formalna, tehnika, izrazna). Vsebina je skupna osnovnim miselnim potezam kake kulture, posebej doloena po posebnih potezah kulture kakega naroda, a nam podana, kakor jo pojmuje subjekt stvaritelj. Ona je skupna last celotne kulture, samo njen odsev v individuu umetnini, umetniko delo pa ni obstojalo v njenem oblikovanju, ampak v njenem vteleenju, torej v problemu njenega izraza v utni obliki, ta pa je formalni, izrazni, tehniki.

uvstvo, javi se nam kot razpoloenje in je ravno zato obeloveki in najbolj dostopen. Spomenik preteklosti je bil pa po veliki veini ob svojem zaetku namenjen kakrnemukoli praktinemu namenu, porabi in pogosto ima tudi e danes porabno vrednost in vlogo. In tudi na moment praktine porabe se mora ozirati spomeniko varstvo, e iz tega je razvidno, da stalie spomenikega varstva ne more biti v vsakem sluaju enostavno ali samoposebi jasno; veje tevilo vrednostnih momentov ima za posledico ve ozi-rov; in v vsakem sluaju sorazmerno vse zadovoljiti ni vedno lahko, je celo nemogoe. Kakor smo videli, moramo raunati z momentom zgodovinske vrednosti; ta vrednost je d o k u m e n t a r i n a ,

I

Cerkev v Mirni Pei.

4 9 7

to se pravi , obstoja le, dokler je v tem ali onem oziru spomenik nepokvarjen in nepotvarjen poroevalec o preteklost i . Zgodovinsko stalie zahteva torej ohrani tev tega, k a r je na spomeniku e nepokvarjeno, prvotno, takega kot smo mi prejeli;

Tintoretto": Sv. Nikolaj, (Novo mesto.)

zato je z zgodovinskega stalia mogoe samo varstvo, v kolikor o h r a n j a . Temu nasproti se postavi zahteva po prakt ini porabnosti . Ona zahteva spomenik v takem stanju, da ga je mogoe porabljati kot prebivalie, orodje, okras itd. To

zahtevo podpira tudi estetino stremljenje po zaokroenosti , popolnosti, novosti predmeta . Konflikt se vasih zelo poostri , vendar pa je v vseh sluajih mogo povoljen izhod, e vse momente zadostno pre teh tamo. Posebno zgodovinsko in porabno stalie se dasta e dosti lahko spraviti v soglasje. Tee je tam, kjer se oglasi popularna es te tska zahteva po enotnosti , novosti. Tu mora v mnogih sluajih odnehati strogo zgodovinsko stalie, vasi pa zahteva zaokroenosti , ako se gre za ohranitev izrednih zgodovinskih vrednot , Strogo starinsko stalie pa uveljavljamo samo pri predmetih, ki so e odsluili svojo porabno dobo; razvaline starih gradov prepust imo n, pr, popolnoma zobu asa, da se udejstvuje na njih in jih polagoma popolnoma zgloje,1

Po tem k ra tkem uvodu bomo povedano najbolje razjasnili, e vzamemo par vpraanj spomenikega vars tva v nai deeli, ki so e ali so bila v zadnjem asu aktualna,

1, S a m o s t a n s k a c e r k e v v Z a t i i n i je eden najvanejih spomenikov nae deele,

Prvotno je bila to troladijska romanska bazilika z ravnim stropom, od ka te re so se ohranili v poznejih prezidavah e vsi zidovi, Prezbiterij je poznogotsko prezidan, cela cerkev v baronem asu na novo obokana in zvonik iz prvotne romanske kupole gotsko in nazadnje barono prezidan, Notranja oprava je vsa iz asa baroke in rokoko. Spomeniko varstvo 19, stoletja, ki je temeljilo na h i s t o r i n e m nazoru v zvezi z n o v i n s k o vrednostjo, kar se pravi z drugo besedo res tav-rirati v prvotno stanje,2 bi bilo odstranilo vse, ka r ni romanskega na cerkvi. Star inska vrednost, ki vzbuja v nas mona razpoloenja ob spominu na ase, ki jih ima s tavba za seboj, ob misli na njeno u s o d o , bi bila popolnoma uniena. Relat ivna umetnika vrednost ,3 ki nas v nekater ih posameznostih gotovo splono zadovolji, bi bila tudi uni-

1 Te uvodne misli temeljijo na fundamentalni teoretini

razpravi prof. A, Riegla Der moderne Denkmalkultus, Dunaj, 1903, s katero se bom podrobneje peal v asu.

2 H i s t o r i n o s t a l i e : prvotno romansko, pri-

zidano gotsko, prezidano barono, oprava rokoko produkt razlinih slogov in dob: ohrani naj se vsako na svojem mestu kot nepokvarjen dokument svoje dobe. N o v i n s k o s t a l i e : vrednost ima samo prvotno, zaokroeno, enotno; vse pridelano moti zaokroenost, je tuj element, zato: zabrisati sledove preteklosti, staro izpopolniti v zaokroeno novo. Z v e z a o b e h : Treba prenoviti nazaj v romansko, kakor je izgledalo, ko je bilo novo. Ker nimamo nartov in slike prvotnega stanja, je naravno, da mora biti to enotno stanje kombinacija fantazije in znanstvene pekulacije.

3 Umetniko vrednost ima star spomenik za nas samo

v toliko, v kolikor odgovarja naemu soasnemu umetnikemu hotenju.

50

cena, Imeli bi pred seboj troladijsko baziliko z ravnim stropom in z moderno romansko opravo, Sedaj pa premislite, kaj bi vam bilo osebno ljube: sedanja v enotnem vtisu res pokvarjena cerkev z dragocenimi zanimivimi posameznostmi, ali moderna romanska stavba z moderno romansko opravo? Meni je ljuba sedanja s svojimi starinskimi vrednotami, ki so vsakemu dostopne in razumljive; s svojimi zgodovinskimi vrednotami, ki nas vse zanimajo in zadovoljijo znanstvenika,1 s svojimi relativnimi umetnikimi vrednotami nekaterih posameznosti , ki so tudi splono dostopne; ona bi bila pa le nova in zopet nova, plod teavnih tudij, a samo eno (estetsko) vrednoto vsebujoa,

Moderno spomeniko varstvo, ki je, kakor smo videli, kompromis med razlinimi enostranskimi zahtevami, bi pa reklo: ohrani naj se spomenik, kot so nam ga posredovala stoletja, in izpopolni v toliko, da bo zadostoval praktinemu namenu, ki mu slui, Najprvo bomo zadostili sedanjostni zahtevi po porabnost i in bomo cerkev osuili, da bo zdrava in ne nepr imerna shramba za to, kar je notri . Tudi zgodovinsko stalie zahteva to; sklenili bomo kompromis tudi z zahtevo po starinstvu in ne bomo pustili, da bi en ali drugi del, ki v sedanjem stanju kodo trpi in razpada, e dalje razpadal . Streho bomo popravili, napaden les impregnirali proti uniujoi sili rva, Ker pa se gre za stavbo, ki slui bogoslunim namenom in mora biti tudi vsest ransko dostojna, zato bomo tudi v tem oziru dopustili izpopolnitve, Kar bi na ta nain nastalo, bi bilo porabno, zanimivo in lepo, kolikor je pa mogoe dosei v danem okviru. Recimo pa, da bi se pokazala tudi pot reba poveave ali kakega novega dela notranje oprave. Moderno stalie je jasno: kar je enkra t bilo, je minulo za veno, nima nobene sedanjostne opravibe, ampak samo zgodovinsko, zato mora biti vsak historien slog pri napravi novega izkljuen, Delali bomo tako, kot je danes moderno, to se pravi : delali bomo tako, kot so zmoni delati danes n a j b o l j p r i z n a n i p r v i u m e t n i k i , Sloga in oblik ne bomo doloali, ampak le prostor in velikost; oblike in izpeljava v velikem in podrobnem morajo biti pa stvar umetnikova, ka t e rega naloga je iz tega, ka r eksistira, in iz tega, ka r zmore njegovo znanje, ustvarit i novo enoto. Spomenik, na ka te rem se bo to zgodilo, v nobenem oziru ne bo izgubil na svoji zanimivosti, ampak bo postal le za eno zanimivost bogateji,

2, u p n a c e r k e v v M i r n i P e i , Prezbiterij bogat poznogotski, zvonik v spodnjem delu tudi poznogotski, ka r dokazuje gotskoprofili-ran zaokroen vhod pod zvonik; ladja vmes je iz 18, stoletja; mogoe je sicer, da se pod sedanjo zunanjino skrivajo stareji zidovi, ka r se bo videlo pri podiranju. Cerkev je premajhna, zato jo je t reba poveati , Pri tem bosta ostala ohranjena zvonik in prezbiterij , glavna ladja pa bo la med njima pravokotno na sedanjo glavno os cerkve, Na isti nain so ohranili prezbiterij in zvonik cer-

1 Za razumevanje zgodovinskih vrednot je treba zgodo

vinskega znanja; le starinske, razpoloenjske so splono dostopne,

Kip sv. Jurija. (Sv, Kri, Gora.)

kve v Radeah, Ta nain poveave cerkve z ohranitvijo najvanejih starin so poznali tudi e nai predniki, ka r dokazuje cerkev v Radomljah pri Kamniku,

3, Iz slikarstva vzemimo n, pr, s l i k o s v e t e g a N i k o l a j a v n o v o m e k i k a p i t e l j s k i c e r k v i . Po starih poroilih je slikal to sliko eden najvejih beneanskih slikarjev 16, stoletja, J a k o b Tintoret to , Na as je prejel to sliko vso zatemnelo vsled obilega zatemnelega firnea, s ka ter im so jo hoteli semintje poiviti; spodaj je bilo okrog 30 cm celo podvitih; platno je imelo ve lukenj in se je na robovih trgalo,

*> 5 1

Kip Matere boje. (Muljava.)

posebno spodnji del se je vsled vednega porivanja sem in tje zelo unieval. Ko so poznavalci Tinto-re l tove manire sliko preiskali , so izjavili, da ni nobenega dvoma, da je res Tintoret tova, in sicer celo eno najlepih in zadnjih njegovih del. Zgodovinsko torej gotovo zelo dragocen spomenik; umetniko tudi, ke r so ravno Tintoret tova dela tista, ki imajo dandanes eno prvih relativnih umetnikih cen. Nae stalie je nedvomno, da naj se stori vse, da se sliki podalja ivljenje in se rei njenega sijaja kolikor je sploh mogoe; ne sme pa se potegniti niti enkra t s opiem, da bi -se izpopolnilo kako pomanjkljivo mesto, zgodovinska in umetnika vanost to najstroe prepoveduje. Sliko so poslali na Dunaj; napeli so jo na mono novo platno, da se ne bo staro trhlo ve trgalo, oistili so jo vse nesnage in zatemnelega firnea, zravnali spodnji del, barve niti z eno potezo obnovili, a e pr idete danes v Novo mesto, blesti ta Tinto-re t to kot bleste biser z velikega oltarja in vsakega oara . Od dale uinkuje slika kot nova, od blizu ji je videti pa nebroj sledov starosti in

prestalih bojev z usodo. Prejnji as bi jo bil obnovil s opiem v roki, kot je toliko drugih dragocenih slik in kaj bi imeli sedaj od nje?

Dva sluaja iz k ipars tva: 4. V c e r k v i c i s v, J u r i j a n a G o r i

v svetokriki fari za Litijo smo nali lepega pozno-gotskega sv, Jurija, okrog 90 cm visok lesen kip s sledovi s tare slikarije, a v zelo zapuenem stanu. Slikarija je vejidel od lesa odpadla, les kae velike razpoke in ve manjih rei je odlom-ljenih, med drugim ima celo nos odbit. Kip je moral biti prav lep, ko je bil e popoln, vsaj ostanki so zelo dragoceni. Stal je v ednem baronem oltarju iz 17. stoletja; a cerkovniku se je zdel tako grd, da ga je vzel iz oltarja in postavil v okno,

Z zasmehom ga je kazal vsakemu obiskovalcu cerkve, e, kako je razbit, kaj takega vendar ne spada v cerkev. Kaj je storiti njim? Za v cerkev tak, kot je sedaj, res ni, sam na sebi je pa zgodovinsko neizmerno dragocen spomenik, ker iz te

Baroen oltar, (Muljava.)

>

dobe na Kranjskem nimamo skoro ni ohranjenega; ima pa tudi precejnjo materielno vrednost, ker se po delih te dobe zelo povprauje. Spomeniko varstvo uveljavi v tem sluaju ekskluzivno historino stalie: ohraniti v tem stanu kot je sedaj z vsemi podrobnostmi in pomanjkljivostmi, samo obvarovat i p red nadaljnjim razpadom. Mesto, kjer je kip edino varen pred tatovi ali p red nerazumevanjem, ki bi ga lahko pokvari lo, je kofijski muzej; tam naj se varuje in razstavi,

5, Zanimiv spomenik te vrste, pa e vedno een v cerkvi, je g o t s k a M a t i b o j a v m u l j a v s k i c e r k v i . Slikarija sicer ni ve dobro ohranjena in bi t ako teko razstavili v cerkvi v eenje; da bi tako staro in za nae razmere redko soho na novo polihromirali te r ji vzeli stari znaaj, tega ni mogoe zagovarjati; zato je v tem sluaju jako sreen, kultu in znanosti zadost-ljiv izhod, da je soha obleena; obleka se lahko odstrani, in kdor se zanima za to, lahko tudira original. Podobno je s poznoromansko soho Mate re boje v glavnem oltarju v Velesovem,

6, Pa drug sluaj: Iz druge polovice 17, in zae tka 18, stoletja imamo v naih cerkvah zelo veliko prav bogatih b a r o n i h l e s e n i h o l t a r j e v . Najbogateji je oni v Muljavi in trije oltarji v Stopiah pri Novem mestu; zelo lepo zaokroeno delo te vrste je tudi veliki oltar v Gumniu pri marju, Pri najvanejih sluajih uveljavi spomeniko varstvo prav tako kot v prejnjem sluaju izkljuno historino stalie, samo ohraniti, ne obnavljati; pr i mnoici drugih sluajev, ko se gre za dela druge vrste, koncedira zahtevi cerkve po dostojnosti (bolje reeno po novosti) in pusti oltarje nanovo preslikati , pomanjkljive dele dopolniti, uveljavlja samo naelo, da se mora to izvriti v istih barvah, v kater ih je bil oltar prvotno,

7, e en sluaj: Po naih podrunih cerkvah naletimo pogosto na s l i k a r i j e , pokri te z bele-em, Te so veinoma iz 15, stoletja in v svojem prvotnem stanju zelo vaen zgodovinski dokument, Ker so za znanost splonega, ez meje nae domovine segajoega pomena, ravna spomeniko varstvo njimi analogno kot s sliko sv, Nikolaja v Novem mestu. Slike samo pritrdi na mestu, oisti jih in jih pusti z vsemi pomanjkljivostmi, kot so se ohranile, Prejnji as pa je ez stare slike naslikal nove, ki niso ne zgodovinsko zanimive, kot bi bili stari ostanki, pa tudi lepe ne. Na Korokem, kjer so te rei poprej odkrili kot pri nas, so jih skoro povsod preslikali in je tako velika veina korokih slik za znanost neporabna, ker je izgubila svojo dokumentar ino vrednost ; isto se

je zgodilo pogosto na Tirolskem; Kranjska pa tvori s Koroko in Tirolsko vred v 15, in za, 16, stoletja eno umetniko provinco, zato so nae nedotaknjene rei tem veje vrednost i in veje skrbi vredne,

Naj to pojasnim na dveh sluajih iz Kranjske, ki sta bila izvrena v zadnjih letih pod nadzorstvom centralne komisije za vars tvo spomenikov,

o j P r e z b i t e r i j c e r k v e v B o d e a l i p r i B l e d u , Do najnovejega asa je bil pobeljen; pod beleem so zasledili s tare slike; bele so varno odstranili, t ako da so danes odkri te vse slikarije, ka r jih je bilo pod njim, e na sliki vidite, da so se

Baroen oltar, (Gumnie pri marju.)

od posameznih oblik ohranili skoro samo obrisi in da so na steni v najvejem delu samo sence prvotnih slik. Za oko navadnega loveka, ki ceni samo blestee, zaokroeno novo, to ni; za izobraenega loveka pa imajo na podlagi razlinih asociacij ti ostanki tudi veliko, pogosto vejo estetsko vrednost kot novo poslikanje, poleg te pa nenadomestljivo razpoloenjsko vrednost , ki jo uti tudi preprost i lovek in jo tudi ceni; ako je momentanno ne ceni, je temu krivo, ker se je preve zaljubil v kak nov nart , ki je mogoe obstojal; kakor hitro se pa temu odpove, bo naenkra t razumel vrednost s tarega in mu bo za bodonost brkone bolj zanimivo kot novo, ka t e -

Cerkvene freske v Bodeah,

rega bi se bil kmalu navelial. Ta moment ui, da je opraviena avtori tat ivnost vars tva spomenikov, da je opraviena v mnogih sluajih t rdovratnost , ki mogoe prot i veliki nevolji in odporu zmaga, Bodeke slike so v zvezi z drugimi ohranjenimi slikami v asu med 1440 do 1490 vaen dokument razvoja poznogotskega slikarstva v alpskih deelah; estetinih vrednot res ne vsebujejo, namesto teh pa imajo veliko razpoloenjskih vrednot, ki te nadomestijo; z zgodovinskega stalia pa nudijo mnogo stilistinih in ikonografinih dejstev, ki jih napravijo v zvezi z drugimi spomeniki te dobe naravnost nenadomestlj ive. Strogo zgodovinsko stalie, ki smo ga v tem sluaju uveljavili, je vses t ransko opravieno; pri tem pa tudi dostojnost hie boje nikakor ne trpi,

6J S v , P r i m o n a d K a m n i k o m , Cerkev sama je bila zidana v drugi polovici 15, stoletja, Slikarije, ki se nahajajo notri na severni in juni steni glavnega prostora , so dat i rane z napisom, ki imenuje iz Chronove dobe tudi sicer znanega slikarja Elijo Wolffa iz leta 1592. Slike so bile

sredi 19, stoletja popolnoma presl ikane in, kot se je izkazalo, tudi neka te re rei izpremenjene; tako je slikar n, pr, zakril pri sliki Marija, pribealie kristjanov prsi, ki jih je Marija nudila pribeni-kom, s tem, da ji je prekrial roke na prsih; na podoben nain je zakril prsi tudi sv. Elizabeti, k i je dojila Marijo, Vsled moe, ki je prila v cerkev, so neka te re barve popolnoma pornele, t ako da so slike zelo grdo izgledale. Vrednost slik je bila pa posebno v ikonografskem oziru tudi v tem stanju velikanska, saj je druga polovica 16, stoletja v alpskih deelah prav slabo zas topana po slikarskih spomenikih, p rav tako Kranjska, Centralna komisija je sklenila zavarovat i obstoj tega spomenika, Dala je slike natanno preiskati po slikarju M, Sternenu, ta pa je kontat iral , da je noveja slikarija nasl ikana v tempera tehniki na staro slikarijo v fresko tehniki in da se da z lahkoto odmiti, Odmil je vso novejo slikarijo razen Heroda, ki je bil isto nanovo naslikan, s tem tudi vse grde rne lise, ki so se nahajale v noveji

Freske v cerkvi sv, Primoa,

c@ 5 4

plasti, in danes imamo pri Sv. Primou primeroma zelo dobro ohranjen spomenik iz konca 16. stoletja, z malimi izjemami ves v prvotnem stanju, ki je brez dvoma eden najvanejih in najzanimivejih te dobe v vseh alpskih deelah. Za nae razmere je pa posebno vaen, ker je datiran dokument umetnosti Chronove dobe, o kateri vemo sicer veliko iz pisanih poroil, dela so pa e veinoma uniena, Tudi tu je strogo in dosledno zgodovinsko stalie spomenikega varstva absolutno opravieno.

8. S l i k a n i s t r o p i . Male gotske cerkve so imele pogosto samo prezbiterij obokan, ladja pa je imela lesen raven strop, ki je bil poslikan; pa tudi zelo velike romanske cerkve kot je bila ona v Zatiini ali v Starem trgu pri Lou so imele v ladji lesene ravne strope, e barona doba je mnogo teh stropov odstranila in jih nadomestila s svodi, posebno pa zopet noveji as (konec 19, stoletja). Vendar pa se nam je ohranilo e ve

Gotski strop, (Sv. Peter pri Sv. Primou nad Kamnikom.)

Strop v cerkvi sv. Jurija nad Triem.

takih cerkvic, katerih stropi so bili pa veinoma v 17. stoletju barono obnovljeni. Najbolje ohranjen prvotni gotski strop pa imamo e v cerkvici sv, P e t r a p r i Sv, P r i m o u n a d K a m n i k o m , Slikarija na njem je patronirana in posebno zanimiva zato, ker ima skoro vsaka deska drugaen vzorec in imamo tu zbranih mnogo zelo bogatih gotskih patronov, V cerkvici v N a d -l e s k u , fara Stari trg pri Lou, pa imamo baroen strop, ostanki starega gotskega stropa so pa porabljeni za balustrado pri stopnicah na kor, Kot karakteristien primer takega stropa iz 17, stoletja (datiran 1698) vam podajam strop iz cerkvice sv, J u r i j a p r i T r i u , Na prvi pogled je oi-vidno, da teh stropov niso slikali umetniki-slikarji, ampak da so delo preprostih ljudi, ki so pa imeli jako dober okus; poleg teh stropov so slikali na les, na platno ali tudi na usnje antependije, ki pokrivajo sprednji del oltarne menze; k tem cerkvenim izdelkom se pridruujejo predmeti vsakdanje porabe kot slikane skrinje itd,, ki so delo iste vrste ljudskih umetnikov. Vsi ti predmeti imajo veliko folkloristino vrednost in krijejo v svojem ornamentalnem nainu toliko estetskih vrednot, da odtehtajo marsikako delo loveka, ki si je nadeval ime umetnika. Na varstvo teh stro-

\ 5 5

pov in njih ohranitev je treba polagati najvejo vanost in skrb, ker cerkev, oropana tega prvotnega okraska in obokana, postane navadno mon-strum. Vzemimo n, pr, cerkev na Muljavi. Ta precej velika cerkev je bila sezidana sredi 15, stoletja in leta 1453, vsa poslikana, Prezbiterij je bil gotsko obokan, ladja je imela raven strop, podoben onemu pri Sv, Petru nad Kamnikom, in vse stene ladje od tal do stropa so bile krasno (kot sklepamo iz ostankov) poslikane. Brkone koncem 17, stoletja so cerkev obokali in na ta nain vzeli cerkvi prvotni, vsekakor neprimerno bogati in lepi znaaj ter jo obokali, s tem pa pokvarili veino slik. Cerkev na Muljavi je e v sedanjem stanju ena najvejih cerkvenih zanimivosti na Kranjskem, kaj bi ele bila, e bi bila ohranjena v prvotnem stanju!

Dosti praktinih primerov. Opozoril bi vas e na eno: ako sliite kdaj, da je kaka umetnina v tako slabem stanu, da je ni mogoe ve ohraniti, ampak je kdo prisiljen zavrei jo, z mirno vestjo izjavite, da se e da za nekaj asa reiti, naj je

tudi v najslabem stanju. Moderno spomeniko varstvo ima zadosti tehnikih sredstev na razpolago in bo tudi v tem sluaju p r a v g o t o v o pomagalo,

Iz teh par sluajev, ki so imeli namen seznaniti vas z naeli modernega spomenikega varstva, ste spoznali prvi, da spomeniko varstvo nikakor ni tako nepraktino in sama sitnarija, kot se pogosto misli, ampak da je trezno pojmovano naravnost nenadomestljiva zahteva domae kulture in njenih spomenikov; drugi pa ste e tu videli, da je pri nas e mnogo takega, kar je varstva potrebno, pa tudi vredno. Nae kmetike cerkvice krijejo e marsikaj lepega in zanimivega, treba je samo zbuditi razumevanje za to, pa bo najbolje obvarovano; vstati mora zopet v nas zavest, da ima tudi naa domovina zanimivosti, enakopravne onim tujine. Dokler ta zavest splono ne prodre, je kulturna naloga javnih faktorjev, kot sta to cerkvena in dravna oblast, da v takih sluajih izvojujeta zmago svojemu, v mnogih smereh titemeljenemu staliu,

MEDITACIJA.

Sel sem eno premiljevanje dale, zaetka ni imelo in iskal sem konca.

Oi so grizle v temo in koraki so jo poirali. Kamen, ki sem zadel vanj, se je noreval, drevje ob cesti si je pritajeno epetalo in veter je iril njegove besede:

Pojdi devetkrat devet premiljevanj dale z enim zaetkom pred stoterimi konci obstane in vsak ti bo klical: slep si in tvoje uho je gluho!

Vrnil sem se z enega premiljevanja vzdihnil in zaelel po Gospodu. Pljunil bi v prah in mojim in nas vsem oem bi dal videti in uesom sliati.

s 56

Jos. Lovreni.