Jure

NOVAK

Stare pesmi

KUD APOKALIPSA, LJUBLJANA 2011

A., edini,ki je vse prejin vse po.In I. in V.,ki sta.

© Jure Novak© Slovene edition: KUD Apokalipsa© Design: Eva Kovačevičová Fudala

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.3-1

NOVAK, Jure, 1980-Stare pesmi / Jure Novak. - Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2011. -

(Zbirka Fraktal ; 37)

ISBN 978-961-6644-79-2

256127232

A., edini,ki je vse prejin vse po.In I. in V.,ki sta.

© Jure Novak© Slovene edition: KUD Apokalipsa© Design: Eva Kovačevičová Fudala

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.3-1

NOVAK, Jure, 1980-Stare pesmi / Jure Novak. - Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2011. -

(Zbirka Fraktal ; 37)

ISBN 978-961-6644-79-2

256127232

J A Z S A M K O T R E L I G I O Z N AI Z K U Š N J A

Jaz sem kot religiozna izkušnja –porozna tvorba,pozorno prenesenasama vase.

/ I /

J A Z S A M K O T R E L I G I O Z N AI Z K U Š N J A

Jaz sem kot religiozna izkušnja –porozna tvorba,pozorno prenesenasama vase.

/ I /

Šef čaka, da jo poljubim. In šef lahko dolgo čaka. Šefse ovije okrog jezika v grlu, okrog haloja nad glavo,okrog iskre v očeh. Šef je orgazem organizem cinizem.

ežerno preletavam žab polno mlakužo. Od časa dočasa me zadene lepljiva kaplja na koncu iztegnjenegajezika in me ponese v sedma nebesa.

Aaaaaaaah, pravim, aaaaAAAAaaaaAh.

Šef. Šef plava med žabami v mlakuži. Šef vestno poro-ča iz kraja dogodkov. Šef je prima balerina. V prostemčasu snema svoj film.

Šef liže svoje rane in rit svojemu šefu. Šef postanevsak dotik in vsak pogled in vsak zase. Šef zapre očiin našobi ustnice. Šef jeejakulacija inflacija flambé.

9

Š E F I N A K T

ab polno mlakužo ležerno preletavajo muhe. Odčasa do časa katero zadene lepljiva kaplja na koncuiztegnjenega jezika in jo ponese med željne žabječeljusti.

Bzzzzz, pravijo muhe, bzzZZzzZZZzzz.

Šefa ni. Šef ima polne roke dela. Šef sedi na alumini-jastih krilih in nemo gode na gosli. Šef pleše na vrho-vih nebotičnikov. Poje si stare koračnice.

Šef prek ramen strmi v ljubimce. Šef čaka, da bo pad-la zadnja runda. Šef se prelije v kerozin in slino naustnicah in kaplje krvi na pločniku. Šef je erekcija direkcija direkten prenos.

ab polno mlakužo ležerno preletavajo miniaturnifrčoplani. Od časa do časa katerega zadene lepljivakaplja na koncu jezika in ga ponese med željne šefječeljusti.

Frrrrrr, pravijo frčoplani, frrrRRRrrrRRRRrrr.

Šef je. Šef je spleten s svetom. Šef je v glavi in v rokiin v dejanju. Šef je v kontekstu. Piše poezijo in vese-lo rima.

8

� L

�

Šef čaka, da jo poljubim. In šef lahko dolgo čaka. Šefse ovije okrog jezika v grlu, okrog haloja nad glavo,okrog iskre v očeh. Šef je orgazem organizem cinizem.

ežerno preletavam žab polno mlakužo. Od časa dočasa me zadene lepljiva kaplja na koncu iztegnjenegajezika in me ponese v sedma nebesa.

Aaaaaaaah, pravim, aaaaAAAAaaaaAh.

Šef. Šef plava med žabami v mlakuži. Šef vestno poro-ča iz kraja dogodkov. Šef je prima balerina. V prostemčasu snema svoj film.

Šef liže svoje rane in rit svojemu šefu. Šef postanevsak dotik in vsak pogled in vsak zase. Šef zapre očiin našobi ustnice. Šef jeejakulacija inflacija flambé.

9

Š E F I N A K T

ab polno mlakužo ležerno preletavajo muhe. Odčasa do časa katero zadene lepljiva kaplja na koncuiztegnjenega jezika in jo ponese med željne žabječeljusti.

Bzzzzz, pravijo muhe, bzzZZzzZZZzzz.

Šefa ni. Šef ima polne roke dela. Šef sedi na alumini-jastih krilih in nemo gode na gosli. Šef pleše na vrho-vih nebotičnikov. Poje si stare koračnice.

Šef prek ramen strmi v ljubimce. Šef čaka, da bo pad-la zadnja runda. Šef se prelije v kerozin in slino naustnicah in kaplje krvi na pločniku. Šef je erekcija direkcija direkten prenos.

ab polno mlakužo ležerno preletavajo miniaturnifrčoplani. Od časa do časa katerega zadene lepljivakaplja na koncu jezika in ga ponese med željne šefječeljusti.

Frrrrrr, pravijo frčoplani, frrrRRRrrrRRRRrrr.

Šef je. Šef je spleten s svetom. Šef je v glavi in v rokiin v dejanju. Šef je v kontekstu. Piše poezijo in vese-lo rima.

8

� L

�

Lepa noč. Lahko bi se peljal in peljal in peljal.

Dol stopim eno postajo prej.

11

P R E J

Gor stopim na majhni železniški postaji. Kiosk z ženi-co, ki prodaja karte.

Vagon je poln skavtov in štirinajstletnic. Čebljajo. Grdogledam izpod obrvi. Ne odobravam. Ne zmenijo se.

Vlak se ustavlja in ustavlja in ustavlja. Svet je vrsta pri-zorov skozi okno. Ljudje stopajo vanje in v vagon. Svetse menja kot potopisno predavanje.

V kotu obsedi moški z dolgim vratom in jabolkom. Glo-da in prebira verska čtiva. Grdo gledam izpod obrvi.Kar tako.

Sonce mi venomer sije v oči. Vlak morda sledi tirom,tiri morda soncu ali celo sonce vlaku. Očitno se je vsezarotilo proti moji malenkosti.

Nazaj grem. Tam sem bil že večkrat, a imam vseenonepovratno karto. Dremam, le sprevodnik hoče vsakičznova videti luknjico. Motri jo, sumi, da je ni uščipnilsam.

Odprem okno, se nagnem, zadiham. Star gospod nadrugi strani suho pokašljava.Dremež hlapi. Ni več daleč. Zavežem si čevelj.

10

Lepa noč. Lahko bi se peljal in peljal in peljal.

Dol stopim eno postajo prej.

11

P R E J

Gor stopim na majhni železniški postaji. Kiosk z ženi-co, ki prodaja karte.

Vagon je poln skavtov in štirinajstletnic. Čebljajo. Grdogledam izpod obrvi. Ne odobravam. Ne zmenijo se.

Vlak se ustavlja in ustavlja in ustavlja. Svet je vrsta pri-zorov skozi okno. Ljudje stopajo vanje in v vagon. Svetse menja kot potopisno predavanje.

V kotu obsedi moški z dolgim vratom in jabolkom. Glo-da in prebira verska čtiva. Grdo gledam izpod obrvi.Kar tako.

Sonce mi venomer sije v oči. Vlak morda sledi tirom,tiri morda soncu ali celo sonce vlaku. Očitno se je vsezarotilo proti moji malenkosti.

Nazaj grem. Tam sem bil že večkrat, a imam vseenonepovratno karto. Dremam, le sprevodnik hoče vsakičznova videti luknjico. Motri jo, sumi, da je ni uščipnilsam.

Odprem okno, se nagnem, zadiham. Star gospod nadrugi strani suho pokašljava.Dremež hlapi. Ni več daleč. Zavežem si čevelj.

10

È U D N A P E S E M

Lokalni tramvaj se tu ne ustavlja. Hiša stoji na robu insredini ulice hkrati, družina živi v njej že stoletja in neprestopa praga. Komentatorji pred hišo si vsako jutropred poročili obrijejo brade, zvečer si menjajo kravate.

Množica je vsak dan večja. Vpijejo, naj skoči, a ne ve-do kdo. Tu so s pajčevinami prepredene gasilske lest-ve, rešilni vozovi na opekah namesto gum, nekaj pro-dajalcev hrane; beraška tolpa, pijanska svojat, pa sezajeda na zvedavih gospodinjah.

V tretjem oknu z leve se vsake toliko časa prižge luč.Tedaj se rjovenje tisočglavih utiša, zazrejo se v okno,nekateri v nebo. Neko drugo okno se odpre in zapre,slabo je zapahnjeno, skozenj vleče veter.

Hiša včasih vstane in se pretegne, množice pritisnejoob njene kurje noge, ko se sesede, zdruzne vsaj ne-kaj ducatov in spet nastopijo čistilci, s stroji, ki utri-pajo rumeno in rečejo »vrrrr«.

V tretjem oknu z leve se nekaj svetlika, tudi kadar lučini. Pred hišo stoji garda, naperjena v tretje okno z le-ve, vsakih dvajset let zamenja zarjavele cevi. Večinapridigarjev je obupala predlani.

13

L J U B E Z E N

Včasih jo sanjam in je ona in ni ona. Včasih jo vidimna ulici in ne vem, ali sem jo res videl.Včasih se z njo pogovarjam po telefonu. Ljubim te, jirečem,to rečem skoraj vsaki.

tuuuu tuuuutudi ona me ljubi.

Od časa do časa spremeni barvo las. In je nališpanain ni nališpana.Prva je in zadnja, trenutna bivša.

V sanjah tečeva nekje daleč v prihodnosti in se pre-pletava, prepletava.

Preveč ljudi. Prihodnost je polna ljudi,sama samota.

Ni tista, ki bo in nikdar ni bila. Ljubezen je meso v gla-vi/ v ustih/ ljubezen je moja temna kamra spominov/ljubezen je

vedno šele, ko je ni.

12

È U D N A P E S E M

Lokalni tramvaj se tu ne ustavlja. Hiša stoji na robu insredini ulice hkrati, družina živi v njej že stoletja in neprestopa praga. Komentatorji pred hišo si vsako jutropred poročili obrijejo brade, zvečer si menjajo kravate.

Množica je vsak dan večja. Vpijejo, naj skoči, a ne ve-do kdo. Tu so s pajčevinami prepredene gasilske lest-ve, rešilni vozovi na opekah namesto gum, nekaj pro-dajalcev hrane; beraška tolpa, pijanska svojat, pa sezajeda na zvedavih gospodinjah.

V tretjem oknu z leve se vsake toliko časa prižge luč.Tedaj se rjovenje tisočglavih utiša, zazrejo se v okno,nekateri v nebo. Neko drugo okno se odpre in zapre,slabo je zapahnjeno, skozenj vleče veter.

Hiša včasih vstane in se pretegne, množice pritisnejoob njene kurje noge, ko se sesede, zdruzne vsaj ne-kaj ducatov in spet nastopijo čistilci, s stroji, ki utri-pajo rumeno in rečejo »vrrrr«.

V tretjem oknu z leve se nekaj svetlika, tudi kadar lučini. Pred hišo stoji garda, naperjena v tretje okno z le-ve, vsakih dvajset let zamenja zarjavele cevi. Večinapridigarjev je obupala predlani.

13

L J U B E Z E N

Včasih jo sanjam in je ona in ni ona. Včasih jo vidimna ulici in ne vem, ali sem jo res videl.Včasih se z njo pogovarjam po telefonu. Ljubim te, jirečem,to rečem skoraj vsaki.

tuuuu tuuuutudi ona me ljubi.

Od časa do časa spremeni barvo las. In je nališpanain ni nališpana.Prva je in zadnja, trenutna bivša.

V sanjah tečeva nekje daleč v prihodnosti in se pre-pletava, prepletava.

Preveč ljudi. Prihodnost je polna ljudi,sama samota.

Ni tista, ki bo in nikdar ni bila. Ljubezen je meso v gla-vi/ v ustih/ ljubezen je moja temna kamra spominov/ljubezen je

vedno šele, ko je ni.

12

S R E È A , L E T N I K 2 0 0 1

Mladi december deklamira svojo počasno poezijo.Vsaka snežinka, ki se stopi s plundro, odpoje ton več-nosti: stekleničena in zbrana po letnikih bi šla za medkot sreča. Zrak je suh, z okusom po praznikih. Po stop-nicah se proti mojemu brlogu vleče nekakšna vlažnasled. Sledim ji v klet.

Po tleh leži od debelih podgan z golimi repi (zadnjičsem videl eno še posebej tolsto smukniti v kanal: ne-verjetno, s kakšno naglico se lahko taka zajetna pod-gana zrine v od nje vsaj dvakrat ožjo odprtino) obglo-dana ozimnica. Po dlakah sodeč so se kosmatuljevaljale po po tleh razstresenih kosmih vzrokov, sralemed abecedno urejenimi kozarci z bogovi v slanici,ugnezdile pa so se seveda v v škatlo zložene klobči-če volje.

Zvlečem se nazaj v brlog, s seboj pa vzamem nabreklobrejo podgano (mislim, da je tista od zadnjič), da sebo pasla na lenobi, ki se vali, ko se valjam. Zunaj več-nost še kar prepeva, a z zalego v kleti je sreča (pol-suha, ledena trgatev), kar se mene tiče lahko tudi lan-ski sneg.

15

Družina zajtrkuje v tišini. Nihče ne ve, od kod jim sve-ža jajca, morda imajo za tristo let zalog vonja po sve-žih jajcih, takrat prodajo prodajalci največ, restavra-cija na oglu pa streže zajtrk »á la hiša«.

Eden zadnjih pridigarjev pravi, pa tudi najpopularnejšemnenje gre, da je družina že davno mrtva. Družiniv resnici ne gre tako slabo, razen, kadar je hiša prehla-jena, takrat kiha in izpod vrat se cedi zelenkasta sluz.

Nekoč davno baje je v hišo prišla davkarija. Prešteli so okna in odredili: pet čebrov žita letno.

Zato vsak drugi dan po žlebu priteče nekaj zrn žita,dve ali tri, ob petkih pa kakih deset. Nekdo jih je štelin ugotovil, da družina (ali hiša) goljufa. Petero oken,pa le čeber in pol.

Ni jasno ali pelje družina hišo ali hiša družino na spre-hod, ve pa se, da bo nekoč odšla in se usedla v drugoulico. »Ob hiši nič novega,« reče komentator, obrit,z zeleno kravato.

(Korčula, 2002)

14

S R E È A , L E T N I K 2 0 0 1

Mladi december deklamira svojo počasno poezijo.Vsaka snežinka, ki se stopi s plundro, odpoje ton več-nosti: stekleničena in zbrana po letnikih bi šla za medkot sreča. Zrak je suh, z okusom po praznikih. Po stop-nicah se proti mojemu brlogu vleče nekakšna vlažnasled. Sledim ji v klet.

Po tleh leži od debelih podgan z golimi repi (zadnjičsem videl eno še posebej tolsto smukniti v kanal: ne-verjetno, s kakšno naglico se lahko taka zajetna pod-gana zrine v od nje vsaj dvakrat ožjo odprtino) obglo-dana ozimnica. Po dlakah sodeč so se kosmatuljevaljale po po tleh razstresenih kosmih vzrokov, sralemed abecedno urejenimi kozarci z bogovi v slanici,ugnezdile pa so se seveda v v škatlo zložene klobči-če volje.

Zvlečem se nazaj v brlog, s seboj pa vzamem nabreklobrejo podgano (mislim, da je tista od zadnjič), da sebo pasla na lenobi, ki se vali, ko se valjam. Zunaj več-nost še kar prepeva, a z zalego v kleti je sreča (pol-suha, ledena trgatev), kar se mene tiče lahko tudi lan-ski sneg.

15

Družina zajtrkuje v tišini. Nihče ne ve, od kod jim sve-ža jajca, morda imajo za tristo let zalog vonja po sve-žih jajcih, takrat prodajo prodajalci največ, restavra-cija na oglu pa streže zajtrk »á la hiša«.

Eden zadnjih pridigarjev pravi, pa tudi najpopularnejšemnenje gre, da je družina že davno mrtva. Družiniv resnici ne gre tako slabo, razen, kadar je hiša prehla-jena, takrat kiha in izpod vrat se cedi zelenkasta sluz.

Nekoč davno baje je v hišo prišla davkarija. Prešteli so okna in odredili: pet čebrov žita letno.

Zato vsak drugi dan po žlebu priteče nekaj zrn žita,dve ali tri, ob petkih pa kakih deset. Nekdo jih je štelin ugotovil, da družina (ali hiša) goljufa. Petero oken,pa le čeber in pol.

Ni jasno ali pelje družina hišo ali hiša družino na spre-hod, ve pa se, da bo nekoč odšla in se usedla v drugoulico. »Ob hiši nič novega,« reče komentator, obrit,z zeleno kravato.

(Korčula, 2002)

14

S O B O T A

Dnevi, ko zgleda svet kot tretjerazreden holivudskifilm. Nikjer ni pravih barv ali pravih ljudi. Ceste in ploč-niki pod nogami, topla okna beznic topotajo v noč, ob-laki sap pred obrazi. Vsi in ciganka imajo zrcalne oči,ko se spogledajo, padajo/skočijo v lasten odsev.

Večer prej je bil svet drugačen, pijan si rajal po ulicah,danes se kremžiš ob misli na vino po grlu. Stečeš, a tu-di svet teče, vrtiš se, a tudi svet se vrti in misli in zvrtise ti.

Mrzla ograja mostu nad reko, mir ti kalijo le tisti, ki sestrme pripeljejo mimo in kakšen mož postave, ki želivedeti, ali boš skočil. Ne boš skočil, film je tretjeraz-reden, ni denarja za efekte.

Večer prej – dekleta: na kavah, pod roko in v postelji.Zagorela cigančica s poljubom in klofuto, solze so sla-ni spomini. Večer je v predalniku, noč se valja po mi-zi, izpod peres lezejo jutra. Prej dekleta – zgoraj brez,spodaj in brez deklet.

Večer prej, daleč prej, krog blata, klopi, pomlad se ta-li. S cigančico sta otroka v drugem svetu, drugem mes-tu, svet zgleda kot slabo napisana zgodba in v resnici

17

P R E D E L A N K O M A D O S A M O M O R U

Janez meče proč čas. Janez meče proč čas za časom,kos za kosom časa v koš. Janez čas skupaj s smetminese dol v kanto. Včeraj, denimo, je dan prespal. Innoč. Oba je vrgel proč. Janez spi, če gre, z zaprtimi oč-mi, če ne – stoje. Janez se prebuja s poskočnim utri-pom v srcu, a ta ga tudum tudum tudum uspava. Janezuspava tudi samega sebe. S čimerkoli je pač pri roki.Ko jih je še imel, se je Janez uspaval z dekleti. Zadnjičas jih meče proč. Janez stisne pest.

Janez meče proč pamet, Janez na hrbtu tuhta. Včeraj,denimo, je nNekje je, denimo, prebral, da meče pročkožo: če se zbudi, ko se zbudi, se zbudi na tisočihkoscih samega sebe. To tuhta Janez, namesto ... , na-mesto ... – v zameno pameti. Zato Janez meče proč pa-met. Včeraj, denimo, je je zajeten kos pustil na dnu.Zajeten, ker je pameti ostalo bolj malo. Janeza skrbi.

Janez meče proč solze. V topli banji joče Janez potnesrage. Včeraj, denimo, je jokal v kinu, na kar je šelproč. Janezu begajo misli in pogled. Lep, bleščeč filmje bil, misli Janez. Janez je vrgel proč denar za karto.Lepa, bleščeča britev je, misli Janez. Janez je vrgelproč oči. V očeh se iskri le še odsev lepe, bleščeče.Janez se nasmehne. Nasmeha ne bo vrgel proč. Janezbo vsak čas vrgel proč samega sebe.

16

S O B O T A

Dnevi, ko zgleda svet kot tretjerazreden holivudskifilm. Nikjer ni pravih barv ali pravih ljudi. Ceste in ploč-niki pod nogami, topla okna beznic topotajo v noč, ob-laki sap pred obrazi. Vsi in ciganka imajo zrcalne oči,ko se spogledajo, padajo/skočijo v lasten odsev.

Večer prej je bil svet drugačen, pijan si rajal po ulicah,danes se kremžiš ob misli na vino po grlu. Stečeš, a tu-di svet teče, vrtiš se, a tudi svet se vrti in misli in zvrtise ti.

Mrzla ograja mostu nad reko, mir ti kalijo le tisti, ki sestrme pripeljejo mimo in kakšen mož postave, ki želivedeti, ali boš skočil. Ne boš skočil, film je tretjeraz-reden, ni denarja za efekte.

Večer prej – dekleta: na kavah, pod roko in v postelji.Zagorela cigančica s poljubom in klofuto, solze so sla-ni spomini. Večer je v predalniku, noč se valja po mi-zi, izpod peres lezejo jutra. Prej dekleta – zgoraj brez,spodaj in brez deklet.

Večer prej, daleč prej, krog blata, klopi, pomlad se ta-li. S cigančico sta otroka v drugem svetu, drugem mes-tu, svet zgleda kot slabo napisana zgodba in v resnici

17

P R E D E L A N K O M A D O S A M O M O R U

Janez meče proč čas. Janez meče proč čas za časom,kos za kosom časa v koš. Janez čas skupaj s smetminese dol v kanto. Včeraj, denimo, je dan prespal. Innoč. Oba je vrgel proč. Janez spi, če gre, z zaprtimi oč-mi, če ne – stoje. Janez se prebuja s poskočnim utri-pom v srcu, a ta ga tudum tudum tudum uspava. Janezuspava tudi samega sebe. S čimerkoli je pač pri roki.Ko jih je še imel, se je Janez uspaval z dekleti. Zadnjičas jih meče proč. Janez stisne pest.

Janez meče proč pamet, Janez na hrbtu tuhta. Včeraj,denimo, je nNekje je, denimo, prebral, da meče pročkožo: če se zbudi, ko se zbudi, se zbudi na tisočihkoscih samega sebe. To tuhta Janez, namesto ... , na-mesto ... – v zameno pameti. Zato Janez meče proč pa-met. Včeraj, denimo, je je zajeten kos pustil na dnu.Zajeten, ker je pameti ostalo bolj malo. Janeza skrbi.

Janez meče proč solze. V topli banji joče Janez potnesrage. Včeraj, denimo, je jokal v kinu, na kar je šelproč. Janezu begajo misli in pogled. Lep, bleščeč filmje bil, misli Janez. Janez je vrgel proč denar za karto.Lepa, bleščeča britev je, misli Janez. Janez je vrgelproč oči. V očeh se iskri le še odsev lepe, bleščeče.Janez se nasmehne. Nasmeha ne bo vrgel proč. Janezbo vsak čas vrgel proč samega sebe.

16

M O J A U L I C A

Mojo ulico danes rušijo. Seseda se v prah in modri,moja ulica danes modri in modri pajaci visijo iz sten,skozi stene, sten (danes v moji ulici) ni.

Pa sploh ne rušijo moje ulice, rušijo rešene duše, nadžanku in zdaj na zraku rešene duše, tudi one spe (sospale, včasih spijo z njimi) v moji ulici.

Da rušijo danes, sem izvedel kasneje, malo prej in tam– brez buldožerjev, pa točno vem, da jih duše čakajo…

Ponoči bodo duše in buldožerji plesali.Frfotave duše in gromoglasni buldožerji ––– ples, vamrečem!

Nerodni buldožerji v frakih/ kravatah/ z dušami podroko pomotoma rušijo mojo ulico.

19

je jutro. Zardiš in tudi svet zardi, rdeča lica skriješ zardeče platnice, a tudi tam — svet.

Ob dolgem mostu vitke postave semaforjev. Zbrano,urbano, ubrano. Delajo v noči, tudi kadar spijo, spet inspet pomežiknejo, pazite, pazite, gledamo vas. Slepiin nemi pevci noči so, deviški kori, ki pojejo namestospečih ptic.

Večer prej si bil tudi ti slep in nem in si se majal do-mov. Pijan korakaš po nočnem stopnišču, slišiš? Od-mevi so sanje poljubov na vratih in sanje dekliških vra-tov. Zapreš/odpreš zrcalne oči in spet in spet in predin za vekami mrak in pred in za dnevi večer prej.

18

M O J A U L I C A

Mojo ulico danes rušijo. Seseda se v prah in modri,moja ulica danes modri in modri pajaci visijo iz sten,skozi stene, sten (danes v moji ulici) ni.

Pa sploh ne rušijo moje ulice, rušijo rešene duše, nadžanku in zdaj na zraku rešene duše, tudi one spe (sospale, včasih spijo z njimi) v moji ulici.

Da rušijo danes, sem izvedel kasneje, malo prej in tam– brez buldožerjev, pa točno vem, da jih duše čakajo…

Ponoči bodo duše in buldožerji plesali.Frfotave duše in gromoglasni buldožerji ––– ples, vamrečem!

Nerodni buldožerji v frakih/ kravatah/ z dušami podroko pomotoma rušijo mojo ulico.

19

je jutro. Zardiš in tudi svet zardi, rdeča lica skriješ zardeče platnice, a tudi tam — svet.

Ob dolgem mostu vitke postave semaforjev. Zbrano,urbano, ubrano. Delajo v noči, tudi kadar spijo, spet inspet pomežiknejo, pazite, pazite, gledamo vas. Slepiin nemi pevci noči so, deviški kori, ki pojejo namestospečih ptic.

Večer prej si bil tudi ti slep in nem in si se majal do-mov. Pijan korakaš po nočnem stopnišču, slišiš? Od-mevi so sanje poljubov na vratih in sanje dekliških vra-tov. Zapreš/odpreš zrcalne oči in spet in spet in predin za vekami mrak in pred in za dnevi večer prej.

18

»To sem našel.«

»Voz.«

Voz vdano beži skozi noč.

21

V O Z

Kantina v noči. Prerezan trebuh, oči strmijo v strop. Popultu ščurki plešejo kan-kan. Truplo nosi bledo mas-ko mrzle noči. Za obrazom, gledano z leve, se vlečekrvava sled do kuhinjskih vrat. Figura za njimi sesljazobotrebec. Tišina rohni, dokler ne pade snop luči inz njim škripanje vrat.

»Kje je?«

»Si slep?«

Udi so mehki, sezut čevelj konča v starem dežnemplašču, mrlič v rokah, hop zraku in zadaj v vozu.

Klik – klak za oknom, spanec nocoj ne utegne priti.Dlani glodajo v brado, od ust se dviga sapa, oči strme:noč meče pošastne sence. Brlenje svetilke kleše ob-čutja v obraz, nasmeh bi bil lahko solza in vleče licestran od lobanje, pošasten prizor.

Klik – klak pred oknom. Potuhnjeno žvižganje.

»Voz.« In spet: »Voz.«

20

»To sem našel.«

»Voz.«

Voz vdano beži skozi noč.

21

V O Z

Kantina v noči. Prerezan trebuh, oči strmijo v strop. Popultu ščurki plešejo kan-kan. Truplo nosi bledo mas-ko mrzle noči. Za obrazom, gledano z leve, se vlečekrvava sled do kuhinjskih vrat. Figura za njimi sesljazobotrebec. Tišina rohni, dokler ne pade snop luči inz njim škripanje vrat.

»Kje je?«

»Si slep?«

Udi so mehki, sezut čevelj konča v starem dežnemplašču, mrlič v rokah, hop zraku in zadaj v vozu.

Klik – klak za oknom, spanec nocoj ne utegne priti.Dlani glodajo v brado, od ust se dviga sapa, oči strme:noč meče pošastne sence. Brlenje svetilke kleše ob-čutja v obraz, nasmeh bi bil lahko solza in vleče licestran od lobanje, pošasten prizor.

Klik – klak pred oknom. Potuhnjeno žvižganje.

»Voz.« In spet: »Voz.«

20

li, čoln, črn, keramičen, in že beži, leti, jadra in obzor-je in jambor.

Jata čaka. Jata čaka in nosi duše, keramično, črno, no-si duše, tja čez, kamor zna. In vse duše so skupaj s čol-ni prislinjene na pristan in ščebečejo čolni glasnejeod duš s keramičnim zvenom, kristalnim zvenom, dia-mantnim zvenom, prav zveneče čebljajo in se odtrga-jo in že bežijo in tam spet temu rečejo ravno obratno,da bežijo nazaj. In duše sestopijo, ko pridejo tja čez,duše vedo, kam jih nese pot, prislinjenim čolnom nijasno nič, dokler ni jambora jasno na obzorju in jas-nega obzorja na jamboru. In pride čoln, črn kot noč,keramičen kot noč nad reko in se prislini na pristan inse na pristan prislinjeni čolni glasneje od duš pogo-varjajo o mitu vodnikov.

23

K E R A M I È E N

Na pristan se prislinijo keramični čolni in se poziba-vajo na spokojnih valovih, saj so njihovi vodniki že dav-no mrtvi in so prihuljeni čolniči prisiljeni sami prema-govati razsežno gladino reke. Jata čaka na svojo črnoovco, svojega J. L. galeba, vsaka jata ga ima, enega ga-leba, da prijadra in jim prične pripovedovati zgodbe.Na obzorju čakajo jambor, čakajo jambor na obzorju in jambor na obzorju čaka. Potijo se, vročina pripeka,črna keramika seva, razbeljeno seva, vsa črna. Potijose, jambor, obzorje. Čakajoča jata vzdrhti. Zaplahutaz vesli, zaprši z vodo, zaščebeče v keramičnem zvenu.Črni keramični čolni se prislinjeni na pristan pogovarja-jo o mitu vodnikov.

Končno pride jambor z obzorja v obrobje, črn čez rob,črni čolniči se majejo. Prislini se še eden, čoln medčolni, črn med črnuhi, keramika v kopalnici in posta-ne eno s čolni in čoln čolnu čoln in čolni se prislinjenipogovarjajo. Na obzorju je reka še kar naprej. In pla-vaš in jadraš in se iskriš na kroni penečih valov inškropiš veselo naokrog in prideš tja in tam se na pri-stan prislinijo keramični čolni in se pozibavajo na spo-kojnih valovih, saj so njihovi vodniki že davno mrtvi inso prihuljeni čolniči prisiljeni sami premagovati raz-sežno gladino reke. Jata je polna, popolna, prepolna inse odcepi majhen črn čolnič, prav takšen kot vsi osta-

22

li, čoln, črn, keramičen, in že beži, leti, jadra in obzor-je in jambor.

Jata čaka. Jata čaka in nosi duše, keramično, črno, no-si duše, tja čez, kamor zna. In vse duše so skupaj s čol-ni prislinjene na pristan in ščebečejo čolni glasnejeod duš s keramičnim zvenom, kristalnim zvenom, dia-mantnim zvenom, prav zveneče čebljajo in se odtrga-jo in že bežijo in tam spet temu rečejo ravno obratno,da bežijo nazaj. In duše sestopijo, ko pridejo tja čez,duše vedo, kam jih nese pot, prislinjenim čolnom nijasno nič, dokler ni jambora jasno na obzorju in jas-nega obzorja na jamboru. In pride čoln, črn kot noč,keramičen kot noč nad reko in se prislini na pristan inse na pristan prislinjeni čolni glasneje od duš pogo-varjajo o mitu vodnikov.

23

K E R A M I È E N

Na pristan se prislinijo keramični čolni in se poziba-vajo na spokojnih valovih, saj so njihovi vodniki že dav-no mrtvi in so prihuljeni čolniči prisiljeni sami prema-govati razsežno gladino reke. Jata čaka na svojo črnoovco, svojega J. L. galeba, vsaka jata ga ima, enega ga-leba, da prijadra in jim prične pripovedovati zgodbe.Na obzorju čakajo jambor, čakajo jambor na obzorju in jambor na obzorju čaka. Potijo se, vročina pripeka,črna keramika seva, razbeljeno seva, vsa črna. Potijose, jambor, obzorje. Čakajoča jata vzdrhti. Zaplahutaz vesli, zaprši z vodo, zaščebeče v keramičnem zvenu.Črni keramični čolni se prislinjeni na pristan pogovarja-jo o mitu vodnikov.

Končno pride jambor z obzorja v obrobje, črn čez rob,črni čolniči se majejo. Prislini se še eden, čoln medčolni, črn med črnuhi, keramika v kopalnici in posta-ne eno s čolni in čoln čolnu čoln in čolni se prislinjenipogovarjajo. Na obzorju je reka še kar naprej. In pla-vaš in jadraš in se iskriš na kroni penečih valov inškropiš veselo naokrog in prideš tja in tam se na pri-stan prislinijo keramični čolni in se pozibavajo na spo-kojnih valovih, saj so njihovi vodniki že davno mrtvi inso prihuljeni čolniči prisiljeni sami premagovati raz-sežno gladino reke. Jata je polna, popolna, prepolna inse odcepi majhen črn čolnič, prav takšen kot vsi osta-

22

/ I I /M A T I I N M O R J E

Med materjo in morjem je neka razpoka, morja ne ma-ra, ne zaupa mu, zavida mu sina, ki se voljno vsakičznova požene med lakomno ostro zobovje, med valove,ti se lahko vsak trenutek sklenejo nad njim, za vedno.

Med materjo in morjem je dah razpoke, nemo srepitadrug v drugega, morje matere ne mara, zavida ji sina,rojenega, da bi jo preživel, zavida njeno staro tolstomeso, samo naplavlja le mrtva trupla svojih otrok.

Med sinom in morjem je neobhodna razpoka matere.

24

/ I I /M A T I I N M O R J E

Med materjo in morjem je neka razpoka, morja ne ma-ra, ne zaupa mu, zavida mu sina, ki se voljno vsakičznova požene med lakomno ostro zobovje, med valove,ti se lahko vsak trenutek sklenejo nad njim, za vedno.

Med materjo in morjem je dah razpoke, nemo srepitadrug v drugega, morje matere ne mara, zavida ji sina,rojenega, da bi jo preživel, zavida njeno staro tolstomeso, samo naplavlja le mrtva trupla svojih otrok.

Med sinom in morjem je neobhodna razpoka matere.

24

totalitaristifašistibeli supremacisti

oligarhimonarhilarpurlartistiaktivisti

relativistikulturnikikmetje

ministriministrantiekologivegani

posebni svetovalcidiplomatidemokrati

poslanci

sosedje(dobri in slabi)kantavtorji

(FranziFerdinandiObameOsame)

27

A G R E M A Z A T R I G L A S O V E I N M R T V A Š K I B O B E N

korupcijakorporacijadenacionalizacija

politikantiprivatnikipizde prevaranti

pridigarjinew age gurujiinteligentni dizajnerji

primitivci(novi / stari)apatikiapolitikianalitiki

poročevalcizajedalcifilmski igralci

(koga najprej samo tokoga najprej)

26

totalitaristifašistibeli supremacisti

oligarhimonarhilarpurlartistiaktivisti

relativistikulturnikikmetje

ministriministrantiekologivegani

posebni svetovalcidiplomatidemokrati

poslanci

sosedje(dobri in slabi)kantavtorji

(FranziFerdinandiObameOsame)

27

A G R E M A Z A T R I G L A S O V E I N M R T V A Š K I B O B E N

korupcijakorporacijadenacionalizacija

politikantiprivatnikipizde prevaranti

pridigarjinew age gurujiinteligentni dizajnerji

primitivci(novi / stari)apatikiapolitikianalitiki

poročevalcizajedalcifilmski igralci

(koga najprej samo tokoga najprej)

26

pizdepičkeprasci

ne koga najprejnekoga najprej!

29

avtokrati(avtomati) (roboti)

levidesnisrednje resni

priložnostni tatovikarierni kriminalciegalitarci

dnevno časopisješportni komentatorjiblogerji

(koga najprejle tokoga najprej)

borci za pravice živalibanalnežiintelektualci

sindikalistiNGO-jijavna uprava

teroristipolicajiorožarjimisionarji

28

pizdepičkeprasci

ne koga najprejnekoga najprej!

29

avtokrati(avtomati) (roboti)

levidesnisrednje resni

priložnostni tatovikarierni kriminalciegalitarci

dnevno časopisješportni komentatorjiblogerji

(koga najprejle tokoga najprej)

borci za pravice živalibanalnežiintelektualci

sindikalistiNGO-jijavna uprava

teroristipolicajiorožarjimisionarji

28

K A T J A

Kakorkoli že, danes zjutraj nisem vstal.

V sanjah sem pojedelzajtrk in zdaj v sanjahpijem malo pivo.

Kakorkoli že, danes zjutraj nisem vstal,

prežet z vonjempoletnih akacij semspal dalje in v sanjah

preplezal vrhove mnogih gora.

Tu se začenja dvigovati neskončna plahtajutra.

Azurna se preliva čez tvoje grudi,

ko govoriš, so stegnakričeče rdeča, gore.

31

N A P A V Z I

sebe na pavzi.čez dan mam sebe na pavzi.

čakam.čakam 15 devicin dobro idejomecena, loterijo.

na pavzi jemmalicoin pijem.

na pavzipavziram.

čez dan mamsebe na pavzi.

stari komadi,stare ženske,stare ideje.

pesmi na pavzipišem počasi:od tu naprejdrugič

30

K A T J A

Kakorkoli že, danes zjutraj nisem vstal.

V sanjah sem pojedelzajtrk in zdaj v sanjahpijem malo pivo.

Kakorkoli že, danes zjutraj nisem vstal,

prežet z vonjempoletnih akacij semspal dalje in v sanjah

preplezal vrhove mnogih gora.

Tu se začenja dvigovati neskončna plahtajutra.

Azurna se preliva čez tvoje grudi,

ko govoriš, so stegnakričeče rdeča, gore.

31

N A P A V Z I

sebe na pavzi.čez dan mam sebe na pavzi.

čakam.čakam 15 devicin dobro idejomecena, loterijo.

na pavzi jemmalicoin pijem.

na pavzipavziram.

čez dan mamsebe na pavzi.

stari komadi,stare ženske,stare ideje.

pesmi na pavzipišem počasi:od tu naprejdrugič

30

D N E V N I K N E D N I

Minilo je kakšno leto/in pol nedni,po občutku.

Nedan je dan, ki se ne konča.

Nedan je dan, ki ne štejeur

in ure v njem ne štejejo.

Leto/in pol nedni torej,v njih le to: leto/in pol.

Nedan. Ne opaziš ga zlahka,prikrade se, obvisi v zraku,zavije se v molk, napne na tišino.

Nedan si sname klobuk:

»Nedan/in pol,»me veseli.«

in potlej:

»Kam pa?«»Domov. Zgleda.«

33

Navadna si, takšna kot vse ostale:

kakorkoli že,danes zjutraj nisem vstal,gorski kozel prismrdeva

mimo skal, s katerih visim, pod vrhom, skoraj tam.

32

D N E V N I K N E D N I

Minilo je kakšno leto/in pol nedni,po občutku.

Nedan je dan, ki se ne konča.

Nedan je dan, ki ne štejeur

in ure v njem ne štejejo.

Leto/in pol nedni torej,v njih le to: leto/in pol.

Nedan. Ne opaziš ga zlahka,prikrade se, obvisi v zraku,zavije se v molk, napne na tišino.

Nedan si sname klobuk:

»Nedan/in pol,»me veseli.«

in potlej:

»Kam pa?«»Domov. Zgleda.«

33

Navadna si, takšna kot vse ostale:

kakorkoli že,danes zjutraj nisem vstal,gorski kozel prismrdeva

mimo skal, s katerih visim, pod vrhom, skoraj tam.

32

M E D È A S

Prebudim te inz roko v rokistopiva v bledo plavozoro medčasa.

Strmiva v negibnežarke, zamrznjenev tišini trenutka.

Prebudim te inodlomiva žarek,bledo plavzore medčasa.

Z njegovo mrzlo ostrinoprebodeva jutro,da izkrvavi v dan.

35

Nedan je vedno doma

nekje

in gre nekam,

medte in medme,nadte in nadme,

(vedno gre)

zase in zate in zame. Vsak dan si nedan vzame vsakdan.

»Kam pa?«

»Tjavendan. Zgleda.«

Nedan je dan dan,dan, dan na stranleto/in pol.

34

M E D È A S

Prebudim te inz roko v rokistopiva v bledo plavozoro medčasa.

Strmiva v negibnežarke, zamrznjenev tišini trenutka.

Prebudim te inodlomiva žarek,bledo plavzore medčasa.

Z njegovo mrzlo ostrinoprebodeva jutro,da izkrvavi v dan.

35

Nedan je vedno doma

nekje

in gre nekam,

medte in medme,nadte in nadme,

(vedno gre)

zase in zate in zame. Vsak dan si nedan vzame vsakdan.

»Kam pa?«

»Tjavendan. Zgleda.«

Nedan je dan dan,dan, dan na stranleto/in pol.

34

I Š È E M È A K A M

iščem čakam mesto brez koles kanalov cestiščem čakam cesto naj pot pelje mimoalinej avenij ali ne –pot drugam je druga reka reče reka sama

vedno vdano dno vodi vodo in kot ona (voda)tečem točim se pretakam iščem čakam

iščem čakam njo na dnu ki išče čakav kanalu pod kolesjem cest

(mimo mene mrgoli množicaokameneli okrušeni poklani turistitavajotruma črncev torbice traparijeteče)

ona (se pretaka) tečev vsakem od iskanih mest

37

N E K A J : T R I I N P E T D E S E T

Svoja jutratestiramza svet.

Pozitivno.

Dvojni agentje soza polovični delovni čas;

paravojaška enota,za polovični delovni čas.

Moja jutra živijo svoja življenja.

Zvita jutra imam,vešča večerov,ne zbude me, če spim,ne uspavajo bde.

Jutra me sanjajo drobecdrobca

in me pričakajo:

rastem ob kavi in vitaminih,voda v obraz izmije vonj.

Jutra, peroč (možgane, vesti), čakajo v zasedina sledi.

36

I Š È E M È A K A M

iščem čakam mesto brez koles kanalov cestiščem čakam cesto naj pot pelje mimoalinej avenij ali ne –pot drugam je druga reka reče reka sama

vedno vdano dno vodi vodo in kot ona (voda)tečem točim se pretakam iščem čakam

iščem čakam njo na dnu ki išče čakav kanalu pod kolesjem cest

(mimo mene mrgoli množicaokameneli okrušeni poklani turistitavajotruma črncev torbice traparijeteče)

ona (se pretaka) tečev vsakem od iskanih mest

37

N E K A J : T R I I N P E T D E S E T

Svoja jutratestiramza svet.

Pozitivno.

Dvojni agentje soza polovični delovni čas;

paravojaška enota,za polovični delovni čas.

Moja jutra živijo svoja življenja.

Zvita jutra imam,vešča večerov,ne zbude me, če spim,ne uspavajo bde.

Jutra me sanjajo drobecdrobca

in me pričakajo:

rastem ob kavi in vitaminih,voda v obraz izmije vonj.

Jutra, peroč (možgane, vesti), čakajo v zasedina sledi.

36

Pesem o spancu čaka, da se vrnejo;sanje čakajo, da se vrnemrtvi tovor zavesti.

39

V S E B E S E D E T E G A S V E T A S O M I U Š L E I Z G L A V E

Pesem o spancu,razsuti tovor zavesti,drobci šepetov,gole slike iz pobarvank;

zlovešče racamo v jutri,mesta bežijo mimo naših oken(kakor sanje,laskavi cigani).

Nekaj besed je ušlo: sanjavci, ki živijo ob mrzlih oknih;

žužljavci izpodtežkega kamenja;

mrtvi rokavi drobnih zapestij,ki sem jih rad poljubljal.

Mesta dihajo, kašljajo, pljuvajo,poletni smog razpre nozdrvi ulic,zgradbe raz-stopijo, vsezgradbe tega sveta so zapustile mesta.

Vse besede tega sveta so mi ušle iz glave.

38

Pesem o spancu čaka, da se vrnejo;sanje čakajo, da se vrnemrtvi tovor zavesti.

39

V S E B E S E D E T E G A S V E T A S O M I U Š L E I Z G L A V E

Pesem o spancu,razsuti tovor zavesti,drobci šepetov,gole slike iz pobarvank;

zlovešče racamo v jutri,mesta bežijo mimo naših oken(kakor sanje,laskavi cigani).

Nekaj besed je ušlo: sanjavci, ki živijo ob mrzlih oknih;

žužljavci izpodtežkega kamenja;

mrtvi rokavi drobnih zapestij,ki sem jih rad poljubljal.

Mesta dihajo, kašljajo, pljuvajo,poletni smog razpre nozdrvi ulic,zgradbe raz-stopijo, vsezgradbe tega sveta so zapustile mesta.

Vse besede tega sveta so mi ušle iz glave.

38

, È A S . . .

Vino, čas,solzežgejo ustno,na jeziku okus – solze in kri;poljubljam obraz,ki ni moj.

Vino, čas teče,kaplja sline,med ustnamakot struna;drhti, brezkončno sevleče.

Vino, čas pa beži,rdeče kaplje;ena od usten drhti,mogoče ni moja,(mogoče ne jaz), mogoče ti.

41

A L I D A

Dekle s krilileti čez reke, ob katerih sedim.

S krila trosi vanje,da plavajo,mrtve ščurkein bele vratove labodov.

40

, È A S . . .

Vino, čas,solzežgejo ustno,na jeziku okus – solze in kri;poljubljam obraz,ki ni moj.

Vino, čas teče,kaplja sline,med ustnamakot struna;drhti, brezkončno sevleče.

Vino, čas pa beži,rdeče kaplje;ena od usten drhti,mogoče ni moja,(mogoče ne jaz), mogoče ti.

41

A L I D A

Dekle s krilileti čez reke, ob katerih sedim.

S krila trosi vanje,da plavajo,mrtve ščurkein bele vratove labodov.

40

Z A L E T

Vsaj minuta in pol po stopnicahin še nekaj sekund,če sem prej zaklenil.

Eno, dve, tri jabolka, par lakijev, polivinil.

Delo, sobotno, zadrga, ki ne dela in plava spodnja.

Nekaj nekaj let nazaj – če bi vedel, bi ne bilo.

Površinska napetost – tudi Jezusa baje.

Sonce, hočem reči, sonce?

Vse to, pa je le vseeno.Če je ne poljubim sam, se hladna zlije skozi okno,ko zaprem oči.

43

È L O V E K – H R B E T

Zdi se, da sem skozi oknokuhinjemoje ljube gledalčloveka – hrbetgibatikosmati ples.

Ima imein stan,pravi moja ljuba.

Človek – hrbet pa nemo,s slamnikom vrednič ne reče.

Skozi vsa oknakuhinjemoje ljubegledajo ljudje – hrbtistrižejo živomejo.

42

Z A L E T

Vsaj minuta in pol po stopnicahin še nekaj sekund,če sem prej zaklenil.

Eno, dve, tri jabolka, par lakijev, polivinil.

Delo, sobotno, zadrga, ki ne dela in plava spodnja.

Nekaj nekaj let nazaj – če bi vedel, bi ne bilo.

Površinska napetost – tudi Jezusa baje.

Sonce, hočem reči, sonce?

Vse to, pa je le vseeno.Če je ne poljubim sam, se hladna zlije skozi okno,ko zaprem oči.

43

È L O V E K – H R B E T

Zdi se, da sem skozi oknokuhinjemoje ljube gledalčloveka – hrbetgibatikosmati ples.

Ima imein stan,pravi moja ljuba.

Človek – hrbet pa nemo,s slamnikom vrednič ne reče.

Skozi vsa oknakuhinjemoje ljubegledajo ljudje – hrbtistrižejo živomejo.

42

D E K L E I Z P O D M O J E P R H E

Pod prho imam dekle, mokro dekle, skriva se.V oblakih pare, ko se prham, vroče pare, v teh oblakih

se dvigapod strop, da potlej pade name, v vsaki kaplji poljub.

Ko se namilim, je spolzka kot milo, zdrsne mi iz objema.V mehurčkih je je vse polno, v vsakem tisočero dekletizpod prhe, deklet sijočih oči in mokrih črnih las.

Smeji se v pršenju, trk curka ob steno, v curku je.V curku je, tekoče dekle izpod prhe in v curku me

ovije,me oblije, poljubi me in pogoltne in steče v kanal.

45

P O M L A D V M E S T U

Pomlad je v mestu -lani ob istem časusem se prebujal v njenem objemu.

Meglena pomlad v megleni Ljubljani -lani ob istem časuje nosila drugo ime.

Pomlad je letos v mestu le pomladin jutro le jutroin jaz jaz sam.

Pomlad v mestu letos nosi jesenske barve -rdečo ustnic,rjavo las.

Pomlad v mestu nima zelenih očiin sivkast plašč se ne vleče za njo kot megla.

44

D E K L E I Z P O D M O J E P R H E

Pod prho imam dekle, mokro dekle, skriva se.V oblakih pare, ko se prham, vroče pare, v teh oblakih

se dvigapod strop, da potlej pade name, v vsaki kaplji poljub.

Ko se namilim, je spolzka kot milo, zdrsne mi iz objema.V mehurčkih je je vse polno, v vsakem tisočero dekletizpod prhe, deklet sijočih oči in mokrih črnih las.

Smeji se v pršenju, trk curka ob steno, v curku je.V curku je, tekoče dekle izpod prhe in v curku me

ovije,me oblije, poljubi me in pogoltne in steče v kanal.

45

P O M L A D V M E S T U

Pomlad je v mestu -lani ob istem časusem se prebujal v njenem objemu.

Meglena pomlad v megleni Ljubljani -lani ob istem časuje nosila drugo ime.

Pomlad je letos v mestu le pomladin jutro le jutroin jaz jaz sam.

Pomlad v mestu letos nosi jesenske barve -rdečo ustnic,rjavo las.

Pomlad v mestu nima zelenih očiin sivkast plašč se ne vleče za njo kot megla.

44

In v drugi sem tudi hotel insem dobil insem dobil, karsem hotel, inzdaj imam.

Čakam organe.

47

È A K A M O R G A N E

Čakam organe, da vrnejo, kar sem izgubil, saj so močni in modri inmorda bom tudi samplav.

Čakam organe, dapridejo in odpro vrata,čeprav sedimzunaj.

Čakam organe, da se zganejoin bo ura pol pet.

In bom prišel,rekli bodo, kriv si,in bom rekel, nisem kriv,in potem bom priznal vse,kako sem v šestem reshotel poljubit tistopianino – balerino,tisto napihnjeno kravo,prav všeč mi je bila.

46

In v drugi sem tudi hotel insem dobil insem dobil, karsem hotel, inzdaj imam.

Čakam organe.

47

È A K A M O R G A N E

Čakam organe, da vrnejo, kar sem izgubil, saj so močni in modri inmorda bom tudi samplav.

Čakam organe, dapridejo in odpro vrata,čeprav sedimzunaj.

Čakam organe, da se zganejoin bo ura pol pet.

In bom prišel,rekli bodo, kriv si,in bom rekel, nisem kriv,in potem bom priznal vse,kako sem v šestem reshotel poljubit tistopianino – balerino,tisto napihnjeno kravo,prav všeč mi je bila.

46

S O R E S Z L I ?

retoričen song

kaj žene pogoltne ljudiso res zli?

ko kri teče rdečaza njihov denarko slinavo grizejokdo bo vladarna mastnih parketihodločajo usodev temnih sobanahso žrtve zablode?

kaj žene pogoltne ljudiso res zli?

z novo izboljšano formulolahkote in lakomnosti

s praznimi floskulamiodločni odločeni

v imenu večinepožrtni nažrti psi

kaj žene pogoltne ljudiso res zli?

49

P R E S E � N A V R E D N O S T B I V A N J A

Trideset, trideset,mlad, perspektiven kader.Obračam se navzven, ker je tam svet,baje.Obračam se navzven,ker je navznoter za zdaj mir,in miru se ne kali,baje,da ne bi kaj vzklilo.

Trideset, pa nihče ne vzklika,ni več kadrovikov,HR pa hrope,joče:

bilo naj bi drugače.HR in PR (ejčar in pijar)ječarja sreče.Trideset, navznoter, navzven pa star;obračam se vstran,nekoč s starejšo dušo,baje.

Presežna vrednost bivanja,ontološki višek,deficit.Baje:mlad, perspektiven. Kadar.

48

S O R E S Z L I ?

retoričen song

kaj žene pogoltne ljudiso res zli?

ko kri teče rdečaza njihov denarko slinavo grizejokdo bo vladarna mastnih parketihodločajo usodev temnih sobanahso žrtve zablode?

kaj žene pogoltne ljudiso res zli?

z novo izboljšano formulolahkote in lakomnosti

s praznimi floskulamiodločni odločeni

v imenu večinepožrtni nažrti psi

kaj žene pogoltne ljudiso res zli?

49

P R E S E � N A V R E D N O S T B I V A N J A

Trideset, trideset,mlad, perspektiven kader.Obračam se navzven, ker je tam svet,baje.Obračam se navzven,ker je navznoter za zdaj mir,in miru se ne kali,baje,da ne bi kaj vzklilo.

Trideset, pa nihče ne vzklika,ni več kadrovikov,HR pa hrope,joče:

bilo naj bi drugače.HR in PR (ejčar in pijar)ječarja sreče.Trideset, navznoter, navzven pa star;obračam se vstran,nekoč s starejšo dušo,baje.

Presežna vrednost bivanja,ontološki višek,deficit.Baje:mlad, perspektiven. Kadar.

48

K A J S T O R I Š , K O L A H K O S T O R I Š K A R K O L I ?

Kaj storiš,ko lahko storiškarkoli?

Plešeš, poješ?Si slaven, bogat?Tat?

Strmiš, molčiš?Prežiš?Fukaš?Bridko smrt?

Ali visiš,obešen,stegnjen,spraznjen,sprijaznen?

Kdo si,ko si lahkokdorkoli?

Richard Branson?Che Guevara?Tista zadnjič,

51

ko mečejo z mizeostanke kostizaklade tiščijov svoje gnile pestistrah trosijo vztrajnona vse stranipred našim nosomin mi?

mi zremo vanjes TV očmiubitih možgans srci dvomain polno glavo sranja

zmagujejo.

50

K A J S T O R I Š , K O L A H K O S T O R I Š K A R K O L I ?

Kaj storiš,ko lahko storiškarkoli?

Plešeš, poješ?Si slaven, bogat?Tat?

Strmiš, molčiš?Prežiš?Fukaš?Bridko smrt?

Ali visiš,obešen,stegnjen,spraznjen,sprijaznen?

Kdo si,ko si lahkokdorkoli?

Richard Branson?Che Guevara?Tista zadnjič,

51

ko mečejo z mizeostanke kostizaklade tiščijov svoje gnile pestistrah trosijo vztrajnona vse stranipred našim nosomin mi?

mi zremo vanjes TV očmiubitih možgans srci dvomain polno glavo sranja

zmagujejo.

50

kdorkolidrug?

Kaj si,če si lahkokarkoli?

Gre za isti trik, kot priAladinovi svetilki:duh izpolni vse želje,razen več želja;ali pri Mefistu,le da je hudičzmačkan,zmečkan.

Že davno ga nadomeščamo(prosimo, stopite k sosednjem okencu)(v sosednjo smrt).

Kaj počneš,ko pokašod početja?

Kdo si, nihče,ko si vsi,vse?In komu.

52

kdorkolidrug?

Kaj si,če si lahkokarkoli?

Gre za isti trik, kot priAladinovi svetilki:duh izpolni vse želje,razen več želja;ali pri Mefistu,le da je hudičzmačkan,zmečkan.

Že davno ga nadomeščamo(prosimo, stopite k sosednjem okencu)(v sosednjo smrt).

Kaj počneš,ko pokašod početja?

Kdo si, nihče,ko si vsi,vse?In komu.

52

I Š È E M È A K A MI Š È E M È A K A M / 3/ 37 /7 /V S E B E S E D E T E G A S V E T A S O M I U Š L EV S E B E S E D E T E G A S V E T A S O M I U Š L E

I Z G L A V EI Z G L A V E / 38 // 38 /A L I D AA L I D A / 40 // 40 /, È A S . . ., È A S . . . / 4/ 41 /1 /È L O V E K – H R B E TÈ L O V E K – H R B E T / 42 // 42 /Z A L E TZ A L E T / 43 // 43 /P O M L A D V M E S T UP O M L A D V M E S T U / 4/ 4 4 /4 /D E K L E S P O D M O J E P R H ED E K L E S P O D M O J E P R H E / 45 // 45 /È A K A M O R G A N EÈ A K A M O R G A N E / 46 // 46 /P R E S E � N A V R E D N O S T B I V A N J AP R E S E � N A V R E D N O S T B I V A N J A / 48 // 48 /S O R E S Z L I ?S O R E S Z L I ? / 49 // 49 /K A J S T O R I Š , K O L A H K O S T O R I Š K A J S T O R I Š , K O L A H K O S T O R I Š

K A R K O L I ?K A R K O L I ? / 5/ 51 /1 /

K A Z A L O

J A Z S A M K O T R E L I G I O Z N A I Z K U Š N J AJ A Z S A M K O T R E L I G I O Z N A I Z K U Š N J A/ 6 // 6 /

/ I // I /Š E F I N A K TŠ E F I N A K T / 8 // 8 /P R E JP R E J / 1/ 10 /0 /L J U B E Z E NL J U B E Z E N / 1/ 12 /2 /È U D N A P E S E MÈ U D N A P E S E M / 1/ 13 /3 /S R E È A , L E T N I K 2 0 0 1S R E È A , L E T N I K 2 0 0 1 / 1/ 15 /5 /P R E D E L A N K O M A D O S A M O M O R UP R E D E L A N K O M A D O S A M O M O R U / 1/ 16 /6 /S O B O T AS O B O T A / 1/ 17 /7 /M O J A U L I C AM O J A U L I C A / 1/ 19 /9 /V O ZV O Z / 20 // 20 /K E R A M I È E NK E R A M I È E N / 22 // 22 /M A T I I N M O R J EM A T I I N M O R J E / 2/ 24 /4 /

I I .I I .A G R E M A Z A T R I G L A S O V E I N M R T V A Š K IA G R E M A Z A T R I G L A S O V E I N M R T V A Š K I

B O B E NB O B E N / 26 // 26 /N A P A V Z IN A P A V Z I / 30 // 30 /K A T J AK A T J A / 3/ 31 /1 /D N E V N I K N E D N ID N E V N I K N E D N I / 33 // 33 /M E D È A SM E D È A S / 35 // 35 /N E K A J : T R I I N P E T D E S E TN E K A J : T R I I N P E T D E S E T / 36 // 36 /

I Š È E M È A K A MI Š È E M È A K A M / 3/ 37 /7 /V S E B E S E D E T E G A S V E T A S O M I U Š L EV S E B E S E D E T E G A S V E T A S O M I U Š L E

I Z G L A V EI Z G L A V E / 38 // 38 /A L I D AA L I D A / 40 // 40 /, È A S . . ., È A S . . . / 4/ 41 /1 /È L O V E K – H R B E TÈ L O V E K – H R B E T / 42 // 42 /Z A L E TZ A L E T / 43 // 43 /P O M L A D V M E S T UP O M L A D V M E S T U / 4/ 4 4 /4 /D E K L E S P O D M O J E P R H ED E K L E S P O D M O J E P R H E / 45 // 45 /È A K A M O R G A N EÈ A K A M O R G A N E / 46 // 46 /P R E S E � N A V R E D N O S T B I V A N J AP R E S E � N A V R E D N O S T B I V A N J A / 48 // 48 /S O R E S Z L I ?S O R E S Z L I ? / 49 // 49 /K A J S T O R I Š , K O L A H K O S T O R I Š K A J S T O R I Š , K O L A H K O S T O R I Š

K A R K O L I ?K A R K O L I ? / 5/ 51 /1 /

K A Z A L O

J A Z S A M K O T R E L I G I O Z N A I Z K U Š N J AJ A Z S A M K O T R E L I G I O Z N A I Z K U Š N J A/ 6 // 6 /

/ I // I /Š E F I N A K TŠ E F I N A K T / 8 // 8 /P R E JP R E J / 1/ 10 /0 /L J U B E Z E NL J U B E Z E N / 1/ 12 /2 /È U D N A P E S E MÈ U D N A P E S E M / 1/ 13 /3 /S R E È A , L E T N I K 2 0 0 1S R E È A , L E T N I K 2 0 0 1 / 1/ 15 /5 /P R E D E L A N K O M A D O S A M O M O R UP R E D E L A N K O M A D O S A M O M O R U / 1/ 16 /6 /S O B O T AS O B O T A / 1/ 17 /7 /M O J A U L I C AM O J A U L I C A / 1/ 19 /9 /V O ZV O Z / 20 // 20 /K E R A M I È E NK E R A M I È E N / 22 // 22 /M A T I I N M O R J EM A T I I N M O R J E / 2/ 24 /4 /

I I .I I .A G R E M A Z A T R I G L A S O V E I N M R T V A Š K IA G R E M A Z A T R I G L A S O V E I N M R T V A Š K I

B O B E NB O B E N / 26 // 26 /N A P A V Z IN A P A V Z I / 30 // 30 /K A T J AK A T J A / 3/ 31 /1 /D N E V N I K N E D N ID N E V N I K N E D N I / 33 // 33 /M E D È A SM E D È A S / 35 // 35 /N E K A J : T R I I N P E T D E S E TN E K A J : T R I I N P E T D E S E T / 36 // 36 /

Zbirka37

J U R E N O V A KS t a re p e s m i

Odgovorna urednica zbirkeStanislava REPAR

LektoriranjeBarbara KORUN

Oprema in oblikovanjeEva KOVAČEVIČOVÁ-FUDALA

Izdalo in založiloKUD APOKALIPSA, zanj Primož REPAR

TiskVydavateľstvo Michala Vaška, Prešov, Slovaška

Knjiga je izšla s pomočjoJavne agencije za knjigo Republike Slovenije

Cena: 8 C=

Nedan je dan, ki ne šteje / ur / in ure v njem neštejejo, bralkam in bralcem pojasnjuje Dnevniknedni. Poznamo ga, kajne; to je tisti pregovornidies sine linea, zoper katerega so svarili Stari,dan, ki ga ni mogoče zgrabiti za roge, ga izkoristi-ti za velike, odločilne stvari, z njim se preostaneknaših življenj prav gotovo ne začenja. To je tudidan, ki označuje mesto, obenem mehko, zadušlji-

vo in bledo, s kateregase poeziji praviloma neda govoriti. In vendar s Starimi pesmimi JureNovak nekako izpiše

njegovo trdovratno, raztegljivo trajanje; na sledimu je, ko v Soboti preboleva mačka, ko v Katjiugotavlja, da je njegova ljubimka povsem navad-na, takšna kot vse ostale, nedan je, ko Novakovzdolgočaseni subjekt na pavzi preigrava starekomade / stare ženske / stare ideje. Toda od kodse je ta nedan pravzaprav vzel? – Je morda vseskupaj stvar nesrečne individualne usode,nekakšna kozmična pomota, kakor v Moji ulici,kjer nerodni bagri v frakih kravatah z dušami podroko pomotoma rušijo mojo ulico. Morda pa tilefraki in kravate tule le niso docela slučajni, naključni? Morda ima prste vmes sodobni kapita-lizem, malo neoliberalen in malo tranzicijski, kapi-talizem, katerega emblematična figura je Šef. Šef, ki liže svoje rane in rit svojemu šefu, Šef, ki seovije okrog sleherne iskre v očeh. Edvard Kocbekpravi, da živimo v svetu, v katerem ni (več) gospo-darja, v katerem ni nič resnično in je vse dovolje-

A G R E M A Z A T R I G L A S O V E I N M R T V A Š K I B O B E N

korupcijakorporacijadenacionalizacija

politikantiprivatnikipizde prevaranti

pridigarjinew age gurujiinteligentni dizajnerji

primitivci(novi / stari)apatikiapolitikianalitiki

poročevalcizajedalcifilmski igralci

(koga najprejsamo tokoga najprej)

Jure

NOVAK

S t a re p e s m i

Jur

e N

OV

AK

Sta

re p

es

mi

Cena 8,- C=ISBN 978-961-6644-79-2

no, ampak kaj je pravzaprav to »vse«, ki je dovo-ljeno, ko pa Novakov Šef nonšalantno postanevsak dotik in vsak pogled in vsak zase. S Šefom jevsak zase, odrezan, atomiziran, z njim je sleherniprehod k dejanju nemogoč, z njim zlovešče raca-mo v jutri, z njim je vsak star, z njim so pesmiStare pesmi, z njim je vsak dan nedan. To je njegovdnevnik.

GORAN DEKLEVA

2 0 1 1 :

Herta MÜLLER: Vrag tièi v zrcalu (eseji)

Maja NOVAK: Zverjad (proza)

Péter ESTERHÁZY: �enska (proza)

Kornelijus PLATELIS: Egejsko vino (poezija)

Miroslav MIÈANOVIÆ: Ticoè majhnih sonc (poezija)

Igor ISAKOVSKI: Iz bliskov in ognja (poezija)

Jure NOVAK: Stare pesmi (poezija)

(odgovorna urednica zbirke STANISLAVA REPAR)

JURE NOVAK(roj. 1980) je gledališki režiser, performer, avtor in prevajalec. Zadnjo pesniško zbirko je izdal preddesetimi leti, vmes našteje nekaj revijalnih objav,doma in v tujini. Živi in dela v Ljubljani.

Naročila sprejemamo na naslovu:KUD APOKALIPSA, Ul. Lili Novy 25, 1000 Ljubljana, ali po e-mailu: apokalipsa@t-2.net

2006:

Saša VEGRI: Ofelija in trojni aksel & Zajtrkujem v urejenem naroèju (poezija)

Mladen LOMPAR: Senca na prizorišèu (poezija)

Milorad POPOVIÆ: Negotova de�ela (poezija)

Risto LAZAROV: Heraklej (poezija)

Iztok OSOJNIK: Pesmi nièa (poezija)

2 0 0 8 :

Jasna KOTESKA: Intimist (eseji)

Eugenijus ALIŠANKA: iz nenapisanih zgodb

(poezija)

István ÖRKÉNY: Enominutne novele (proza)

Aleksandar PROKOPIEV: Plovba na jug (proza)

Franjo FRANÈIÈ: Tu živijo srečni ljudje

(kratki roman)

2003:

Roland BARTHES: Uèna ura (esej)Miroslav MARCELLI: Roland Barthes (esej)Aleš KERMAUNER: Luknja v novcu (poezija, ponatis)Mila HAUGOVÁ: Alfa (poezija)Marián MILÈÁK: Opus her(m)eticum (poezija)Stanislava CHROBÁKOVÁ REPAR:

Angelske utopije (proza)Barbara KORUN: Zapiski iz podmizja (proza)

2004:

Miroslav PETØÍÈEK ml.: Znaki vsakdanjosti ali na kratko o skoraj nièemer (feljtoni)

Jože OLAJ: Argonavti (poezija)Petr HRUŠKA: Meseci in druge pesmi (poezija)Jan BALABÁN: Poèitnice (proza)Roman SIMIÆ: Kraj, na katerem bova prenoèila

(proza)Borivoj RADAKOVIÆ: Vse ob pravem èasu (proza)Andraž POLIÈ: Arabeske (poezija)

2005:

Hélene CIXOUS: Smeh Meduze in druga besedila(eseji, pogovori)

Lili NOVY: Èrepinje in druge pesmi (poezija)

Wisława SZYMBORSKA: Trenutek (poezija)

Ottó TOLNAI: Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu (pesnitev)

Margret KREIDL: Hitri streli, resniène povedi (proza)

Iva JEVTIÆ: Te�nost (proza)

Foto URŠKA BOLJKOVAC