FRANCA BUTTOLO

Raztrgane korenine

Notranja zgradba pesnike zbirke Marije Stanonik Ob pesniinem ivljenjskem jubileju

Predmet priujoega razpravljanja je vsebinska ali notranjeformalna zgradba poezije v knjigi Raztrgane korenine, izoblikovana skozi doivljanje lirskega subjekta v edini pesniki zbirki dr. Marije Stanonik (rojena 23. maja 1947 na Dobraevi pri ireh, slavistka in etnologinja na Intitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU), ki je veino te poezije napisala e v sedemdesetih letih. O zbirki, tridesetih kratkih, e neobjavljenih pesmih brez naslovov, je ob izidu 1997 na notranji strani ovoja zapisala: "Nastale so / pred mnogimi leti. /Lahko bi tudi zdaj. /Zato prihajajo na dan!/ Kot odmev ..." - Kljub razlinim, vabljivim literarno raziskovalnim temam v zvezi s to zbirko se zdi e najbolj na mestu predhodni razmislek o notranji zgradbi, najtesneje povezani s pesnikim subjektom, njegovim osebnostnim tipom in zlasti njegovo vlogo pri oblikovanju pesnikih vsebin obravnavane zbirke. Ker pa je subjektova temeljna funkcija predvsem oblikovanje pesnikih motivov in tem v specifino notranjo zgradbo, se z vpraanjem o subjektu hkrati zastavlja tudi vpraanje o pripadnosti te poezije doloeni literarni strukturi, nekakni hrbtenici subjektove posebne, z njim pa tudi avtoriine, samo njej lastne pesnike realizacije. Metodoloko je v tem primeru gotovo najustrezneja analiza govoreega subjekta in njegovih vsebinskih, motivno-tematskih razsenosti pri oblikovanju notranje zgradbe Raztrganih korenin. Samo taken postopek v zvezi z lirskim subjektom, tistim, ki v pesmih govori pesniko besedilo, lahko razvidno pokae njegov odnos do pesnike realnosti, o kateri govori, kakor tudi, na kaken nain je udeleen pri njenem oblikovanju, npr. manjih notranjeformalnih enot, motivnih drobcev in vejih motivnotematskih delov ali celih pesmi, ciklov in zbirke kot celote. Pesnika besedila so razdeljena v 4 cikle: Puava, Raztrgane korenine. Lakota in Prah, vendar je Kazalo mogoe brati tudi kot 5. cikel, nekaken magistrale (iz prvih verzov vseh pesmi, a brez akrostiha).

Prvi cikel (7 pesmi) e v prvi pesmi - Sama sredi svetovja - predstavi edninski enski govorei subjekt, o katerem e ni jasno, ali je v 1. ali v 3- osebi, ki v meseini sredi puave toi o popolni samoti. Ne govori o strahotah puave, ki bi jih razkrivala meseina, kot to pone subjekt npr. v znanem Preerenovem sonetu Popotnik pride v Afrike puavo, in tudi ni nikakrnega pojasnila, od kod prihaja samota, temve v 2. pesmi (Tisto no) sledi le stopnjevanje te trditve, e vedno tretjeosebnega subjekta, da

233

I.OK1 RAZCI.liM 44

gre za samoto, nad katero zaihtijo celo zvezde. V nadaljevanju, med preraanjem opisane samote v neznosnost, se tretjeosebni subjekt spremeni v prvoosebnega mnoinskega, ki motivu puave vdihne problemske, duhovnozgodovinske razsenosti pesnikega prostora, v katerega je postavljen. Ta, mnoinski subjekt v 3. pesmi (V puavski pesek) namre podrobno razkrije bivanjsko bistvo puavskih ljudi: zagrebli so upanje v puavski pesek in nebo nad njim je nizko temno, skratka: konec metafizike. Od vzhoda do zahoda divjajo po "planjini", saj ni meja in je odprta stran pred njimi in za njimi. Vmes se pojavljajo kriki, ki gluho odmevajo v praznino. ele v 4. pesmi (S krvavimi nogami) prvoosebni govor eksplicitno potrdi, da gre v resnici e od vsega zaetka za prvoosebni enski lirski subjekt (poslej ostane taken vse do konca zbirke), ki pa na poseben nain predstavlja svojo individualnost v moderni duhovnozgodovinski lirski stvarnosti. V tej pesmi subjekt tudi izpove, da ie pot iz te ejne samote, da sestavlja krhko posodo upanja, kot namig na Preernovo gazelo Pesem moja je posoda tvojega imena, zase, za zapuene in pozabljene. - Tako prehod na prvoosebni govor kot motiv krhke posode poezije pomenita nekakno predajo romantinemu hrepenenju, iskanju izhoda iz puavskih razmer, kar lahko pomeni, da je subjekt, ko je v obupu "dvignil roke", hkrati tudi zaprosil (molil) za upanje "k zveneemu vonju pomladi", k neki (novi) metafiziki; v 5. pesmi puavskega cikla (Srebrno pajevino) to dejanje tudi dobesedno imenuje "brezumni up samote". Subjekt je torej oseba, ki se zaveda, da se brezupno ponavlja, ko svoj srebrni pajevinasti prt iz istih sanj, kot bi ga pravkar vzel iz pesnike simbolistine zakladnice Antona Vodnika, razgrinja prek nekega e pregrnjenega sveta, in to - z mrtvakim prtom. V isti pesmi tudi izpove, kako zelo se zaveda, da bi v beli pravljici oblakov zaman iskal kako udeno roo, da je tam samo "grenki cvet ljubezni". Vendar ponovno oivi podobo cveta vseh cvetov, nekakne upanieve roe mogote, in v 6. pesmi (V naroju, polno ro) poudari: "kri zapolje v jasnem loku". Razumsko vedenje o preteklih "slepilih" ne preprei novih. Po vsakem od njih je samota e bolj dokonna, dokaz, da pesem ni posrednik med konnim in neskonnim, pa e bolj neizpodbiten. S tem pa se zastavi vpraanje, emu subjekt vse znano tako vztrajno ponavlja. Saj je iz njegovega vedenja razvidno, da mu je jasno kot na dlani, da filozofskih ugotovitev o resnici sveta in loveka ne more spremeniti. emu potem poezija? Zato, ker je mogoe spremeniti resnico o poeziji? Zdi se, da je tako, kajti subjektu gre oitno za drugaen smisel "krhke posode", poezije, kar v 7. pesmi (Bele jagode), zadnji v puavskem ciklu, tudi prizna. Prizna, da se bele jagode (niso volje kot pri Svetlani Makarovi!) res razsujejo po zemlji, da so brezkrvne, vendar pa jih ob siju mrtvih zvezd, ki govore "o srei zapuenih", vseeno pobira. So spomin. Bezanje iz brezupa je sicer obupno dejanje, ubeati ni mogoe, mogoe pa je ohraniti spomin. Takno je vodilo poezije Raztrganih korenin. - Tako izpeljani motivno-tematski sklop prvega cikla na relaciji puava - zvezde subtilno zarisuje absurdno-eksistencialistine poteze bivanjskih razsenosti lirskega (govoreega) subjekta v prvem cikJu Puava, kakrne sreujemo v moderni literaturi, npr. v romanu M. Ondaatjeja Angleki bolnik, v katerem junak od zaetka do konca brezupne vojne in osebne tragedije v afriki puavi nosi s sabo knjigo oeta zgodovinopisja Herodota ter vanjo shranja e svoje lastne zapise o dogodkih.

234

RAZTRGANE KORKNINK

Drugi cikel (9 pesmi), z naslovom Raztrgane korenine, ni ve puavski, temve bi ga mogli imeti e kar za domaijskega. Kot taken je zavezan odgovoru na vpraanje, zakaj je prilo do neozdravljive osamljenosti - ne le posameznika, temve ljudi sploh. Zato v njem e prva pesem vsebuje sredino motivno-tematsko problemsko jedro celotnega cikla - hrepenenje po smrti. Vpraanje subjekta, ki ga zastavi zelenosivim travam in e umeemu, ivemu svetu, se glasi: "Kam?" Kam sredi samotno umeega sveta? Odgovor je tokrat nedvoumno en sam, v smrt, ki je ivljenje. V panteistino zdruitev z naravo: "Vzemi me vase, zemlja, /daj mi svojo kri/ in jaz ti dam svojo. / Vpijala bom tvoj vonjavi glas/ in ni ve ne bom alovala/' za teboj." - Vendar se subjekt za smrt ne odloi. Nadaljuje svojo pot, kajti subjekt Raztrganih korenin pravzaprav ne reuje svoje lastne eksistence, temve jo zapisuje, registrira, informira potencialnega bralca. Zgodovinar je. Moderni Herodot svoje lastne due. Res prihaja iz individualne samotne, pa tudi iz tako ali drugae povezane skupnosti, obestva, ki ga najvekrat ni ve, vsaj taknega ne, kakrno je bilo kot temeljna vrednota nekdanje skupnosti, ki je bodrila pesnike subjekte vse tja do nedavne preteklosti, npr. predvojnega kocbekovskega. Domaijskost, zakoreninjenost v zemlji, postaja vse bolj samo etnoloka zanimivost, bolj ali manj ideoloki ali pa dekorativni predmet; motiv zemlje pa se, npr. pri vojnem in povojnem Kocbeku, vse bolj povezuje z grozo. Svet pozna drugano resnico, ne priznava niti moi poezije niti vere vanjo (razen ob velikih slovesnostih, za potrditev katere od vladajoih tevilnih in enakopravnih "resnic" sveta in loveka). -[.irskemu subjektu Raztrganih korenin, polnem groze, pretekle vrednote torej ne morejo ve kaj prida pomagati, e posebno, ko se samoten spua v nevarne globine k zemeljskim koreninam ter ugotavlja, podobno kot raziskovalci afrikih puavskih jam s prastarimi slikami plavajoih ljudi na stenah (Angleki bolnik), da so bile lovekove vezi s svetom usodno naete, a ne v lokalnem potresu, temve v tektonskih prelomih neslutenih razsenosti. Vsekakor pri tem motivu ne gre ve za pogosto eksistencialistino navezavo na izkoreninjenost in tujstvo, temve za raztrganost, ki ne zagotavlja niti radoive predanosti ivljenju (zelenemu) niti popolne odpovedi (sivemu), temve ostaja subjekt ves as v razpetosti, nekaknem vmesnem "zelenosivem" stanju, toliko blie smrti, kolikor bolj hoe iveti, ker bi si z dejavnostjo samo e bolj raztrgal "korenine", vezi, podobno kot marionete v Maeterlinckovih simbolistinih dramah, v katerih je vsakren upor (volja!) proti zli usodi kaznovan s smrtjo. Zaradi vsega tega bi tem koreninam bolj ali manj romantino individualno, ali pa tudi mnoino prizadevanje, da bi jih poravnali in kakorkoli pozdravili (malo sem in malo tja - vedno in vselej po lovekovi meri), povzroilo e zgodnejo smrt. Pa tudi neaktivnost, nemono in negibno akanje, kot je razvidno iz subjektove izpovedi, nima ve odlik tradicionalno hvalevrednega ravnoteja in simbolistine aristokratskosti, temve je bolj dokaz vsestranske nemoi. - Zaradi vsega povedanega ni presenetljivo, da je subjekt s temo samote v 2. pesmi tega cikla (rni bori mirujejo), ki je posveena Sreku Kosovelu, do konca problematiziral tako ekspresionistino voljo (voljo do moi?) kot njeno nasprotje, simbolistino vdanost in modernistino informacijsko redundantno vseenost. Za Kosovelove bore, simbol domae krake zemlje, je znailno, da vrijo, se spopadajo z burjo in umijo, tu pa isti Kosovelovi bori "mirujejo". Njihove

235

LOKI RAZGLEDI tt

iglice so boli stotere, v subjektu pa drhti kraka pomlad "brez krika burje". Kajti subjekt se zaveda, da je vse zaman, hrepenenje, hotenje, celo elja po smrti: "Le solze krvave - / kamni oprani - / vse zaman - / smrt me dobi / samo". Tako ostane v 3- pesmi tega cikla (Za temne ure jeanja) subjektov smisel ivljenja samo e opevanje ivljenjskih lepot, zapisovanje zgodovine estetskega, e skoraj hranjenje z lepoto sveta, iz katerega bo rpal mo v najtejih trenutkih: "Za neme krike blaznega strahu / odkupujem / vase pogreznjene / gozdove, / drobne metulje / in prane poti." In kar tiri naslednje pesmi so posveene vsemu najlepemu, rdeim roam z razlino prirejenimi simbolnimi pomeni: potonikam (Kje cveti), pelargonijam (Rdee pelargonije), makom (Mak) in rdeim roam sploh (Ro). V predzadnji pesmi cikla (No) je poudarek na dejstvu, da je hrepenenje pomembneje od cilja: "Rada bi bila kapljica; / / etudi v noi." V zadnji pesmi ("Sneg") je sredini motiv "zgubljenega polja" pod debelo sneno odejo, ki se ji uspeno upirajo, bolj kot najmoneja drevesa, drobne " b i l k e" (v vsej zbirki edina razprto tiskana beseda!). Bilke, kolikor je mogoe njihovo motivno-tematsko jx>slanstvo primerjati s Travnimi bilkami Walta Whitmana, pa v Raztrganih koreninah pomenijo zgolj morebitno preivetje "zrna" v hudi zimi. pod teo snega, ne pa Whitmanove optimistine panteistine vere, da jih bodo vsi vedno in vsepovsod vzljubili, da bodo prigale baklo svetovnega prijateljstva.

Tretji cikel (Lakota) je nosilec poglavitnega motiva, zrna, biblijske tematske podlage vseh osmih pesmi v njem. Gre za simbol udene in udovite moi ivljenja, ki v razlinih kulturah nastopa kot boji dar, povezan z darom ivljenja. Subjekt e v 1. pesmi (Kar je) motivno-tematsko izpostavi svetopisemski rek o neumrljivem zrnu ("Resnino, resnino, [x>vem vam: e penino zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; e pa umre, obrodi obilo sadu." Jn 12, 24), vodilom tevilnih svetovnih literarnih del (npr.: F. M. Dostojevski, Bratje Karamazovi; A. Gide, e zrno ne umrje). V Raztrganih koreninah subjektovo preprianje, da kar je zavreno, klije, kar raste, umira, privede do odloitve, da stopi iz objektivnega sveta samote (puave v 1. ciklu) in domaijstva (v 2. ciklu) v najintimneji svet samodarovanja, ljubezni, erotike, samozavesti: "Zato / pojdem / od tod, / da / te / bom / sreala." V 2. pesmi (Spredla bom) je izpostavljen labirintni motiv grke princese Ariadne, njena bela nit, njena zlata pot. In junak Ariadninih sanj, Tezej, se vrne; domislek z nitjo uspe. V 3. pesmi, daritvenem spevu (Hvala), se Mu (rko m "Ariadna" pie z veliko zaetnico!) zalivali za pravljico ivljenja. Vendar pa, podobno kot v mitoloki zgodbi o tej princesi, jo junak, ki mu je pomagala iz labirinta, kmalu zapusti, e ve, niti ne pomisli, da bi ji tudi sam pomagal, ko postane ujetnica svoje lastne izgubljenosti. V resnici pa v tej pesmi ni toliko pomemben, e se dovolj poglobimo v njeno navidezno preprostost, subjektov rahel, komaj zaznavni ironini "literarnoz.godovinski" pogled na znane, prastare, literarne motive, npr. vse od zrna do Evinega jabolka ("Spredla bom / belo nitko /, do / tvoje koarice / z jabolki. / / Veja / je zanihala / v vetru."). Pomembneje je, da se v naslednji, 4. pesmi (Kako sem eljna), eni najdaljih v zbirki, vsa subjektova intimna priakovanja strahovito sesujejo. "Ariadna" ostane za vedno sama in eljna njegovega pogleda, eprav zaimkov, ki se nanaajo nanj, poslej ne pie ve z veliko zaetnico. Peta pesem (Zagrnjeni krii; s pripombo: "Tiha nedelja 1973") pa je v znamenju vijoliastih noi (kesanja?), kajti

236

RAZTRGANI'. KORliNINH

strano je "gledati nikamor". Tudi naslov 6. pesmi (Mrzlo umi suho listje) nakazuje to spoznanje, ki ga e podkrepi z verzi: "Mraz je v dui, mraz, / iem svoj obraz - / kje je moja pot, / o Bog!" Torej - spet kranski motiv, tokrat Boga, za prebroditev najteje osebne stiske, Boga, kakrnega poznamo zlasti iz Bratov Karamazovih. Zato v obeh naslednjih pesmih, 7. (Kresnica je zaplavala) in 8. (Stisnila / bi se), ne preseneti subjektovo razmiljanje v smeri transcendence, onstranstva, o pokojni materi in zlasti oetu (posveti mu pesem) in mimogrede vkljui v tematski register psihoanalitine razsenosti, komaj zaznaven t. i. Elektrin komleks. Sklepni poudarek tretjega, erotinega cikla, pa je znova, kot v prvih dveh, na nemoi posameznika in koncu vseh monosti za pobeg, vendar s e bolj grenko, z najintimnejo, erotino izkunjo.

etrti cikel (Prah), ki vsebuje 6 pesmi: Naslonila bi se na zid, Jem kruh. Vino sem, (naslov sestavljajo samo trije pomiljaji; v Kazalu je po nesrei izpuen!), esar se dotaknem in Ladje, vsebuje subjektovo opredeljevanje do vpraanja o zavesti. Izjavlja, da bi se naslonil na zid. vendar ve, da ovire in opore niso zaradi loveka. Vseenost, tujost sveta onemogoa, ne le pot do soloveka, temve do esarkoli, npr. panteistinega pojmovanja narave, smisla sploh, kakor tudi do pesnike tolabe, ki jo je Rilke e videl, vsaj v zakljuku slavne prve pesmi v Devinskih elegijah. V resnici ta odnos subjekta do lastne zavesti velja za vse, kar mu stoji nasproti, kajti vse v zavesti, ki je vedno zavest o neem, ostaja, kar je in kjer je, vendar pa ni za nikogar. Zato se pojavi pa "velika ideja", prefinjena ironija aktivizma in volje do moi: "Naslonila bi se na zid, / ko bi verjela, da je tam zaradi mene, / pa je sam in nem / kot jaz." Ponovno je vse v znamenju konca vseh idej, ideologij, vsakrne metafizike, zlasti ideologije, da ele konec metafizike osvobaja. - Kaj pa "reitev" onstran zidu, ki loi ive in mrtve - na svet ivih in ne (ve) ivih? Ni sprejemljiva. Subjekt ostaja, kjer je; e naprej uiva hrano ob zidu vseh zidov, ob zidu, ki je zaradi sebe samega, ne zaradi tistih, ki mislijo, da je zaradi njih. V 2. pesmi tega cikla (Jem kruh) se torej samota pokae v izrazito modernistinem kontekstu. Nakazan je konec Proustovih "magdalenic", ko gospod iz romana V Svvannovem svetu ugotovi, da ga je prevzel obutek slasti, ki je bil isto osamljen, brez zveze z okolico, in ki mu ni vedel vira. Potem pa je nenadoma zginilo obutje, da je klavrno, nakljuju podlono bitje, in zael se je vpraevati odkod neki se je vzela ta silna radost. Zautil je. da je zvezana z okusom aja in kolaka, da pa je pri vsem tem e nekaj neizmerno vejega in najbr isto drugane narave, zato mu postane oitno, da resnica, ki jo ie, ni v kolaku, pa pa v njem. da mora v sebi samem odkriti resnico! Tudi v zbirki Stanonikove je med najpomembnejimi motiv jezika kot utila in kot organa govora, ohranjanja spomina za venost, povezan z okuanjem hrane. Vrhunska tema celotne zbirke je v njem. tema subjektovega neupogljivega poguma, da si v zvezi s utilom okusa in organom govora prizna nekaj povsem nasprotnega od Proustovih ugotovitev: "Kaj sem", kako je v resnici z mano, z zavestjo, ki morda niti ni zavest, e manj zavest o neem, kajti "jem kruh, / ne utim / njegovega okusa" / in "pijem mleko, / usta so suha". Enako velja za sporoilnost zbirke: subjekt noe lagati "v teh jekleno-sivih dneh". Pa vseeno pri Raztrganih koreninah ne gre za iskanje zadnjega (ne pa poslednjega) manjkajoega odgovora v vrsti vseh e znanih, ki bi ustrezal "svojemu" prostoru in asu in bi ga bilo mogoe primerno "aurirati" (skladno s svetovnim, neprovincionalnim!)

237

LOKI RA/.GIMDl 44

literarnim "razvojem" ter institucionalno promovirati. Taken pohod v literarno zgodovino ni po okusu subjekta Raztrganih korenin, niti avtorice, ki ji etrt stoletja med nastankom in prvo objavo pesmi ne pomeni izgubljenega asa, temve pomirjujoe asovno potrdilo, kakor tudi - in e spet - pogumno igro s pastmi asa, ki morebiti ne bi bil naklonjen zapuini, e zbirka iz kakrnihkoli razlogov ne bi prila v javnost e za avtoriinega ivljenja. V nadaljevanju ni bilo ve potrebno nakazovati romantinega subjektovega preseganja samega sebe. Tudi ni bilo ve mogoe vsega obstojeega, za subjekt povsem nereljivega, z doloenimi istimi, npr. simbolistinimi pesnikimi zapisi "informacijsko" preprosto ignorirati in se sklicevati na odreilnost asociativne dialokosti, ki tako slabo prikrito spominja na dialektiko. Ampak prav ta samota, to, da je lovek v vseh sam, in sam v vseh, pa vseeno lovek, je postalo za subjekt poglavitno, e kar zveliavno: "Vino sem / za ejne, / kruh za lane, / pot za izgubljene, / reka za samotne. / / V vseh sem sama, / sama sem v vseh. / / Kaj / sem / v teh / jekleno-sivih dneh?" Kot bi razmiljal Aljoa Karamazov. Ali, kakor je neko e zapisal Anton Vodnik v vigiliji Samota blestenje je: "Samota blestenje je / angelov sklonjenih, / ki v rokah gorijo jim roe ' videnj izpolnjenih - / brez alostne sence dehtenja ... / / Trepetanje tvoje due lu je / in jaz sem njena senca alostna." Dajati, osvetljevati, ljubiti, to so nosilne teme Raztrganih korenin, kajti lovek je ranjen, vedno in veno, dokler ivi. eprav se tega ne zaveda. K podobnemu odgovoru so naravnani tudi verzi: " / / / - Smrtno ranjeni / labod." - Podobno v pesmi, ki sledi labodovi ("esar se dotaknem"), subjekt dobro uti. da je pripadnik takne loveke skupnosti, civilizacije, kulture, ki je v smrtni nevarnosti. Zaveda se, kako je samo len v verigi poskusov lirskega izoblikovanja enkratne usode, tako ali drugae nepopolne, vasih preklete, nezadoene, nezadostne, a prav v tem edinstven, resnini subjekt, enkraten, kar potrdi zlasti s temo neizbenega konca. V svoji smrtnosti najde dokaz, da je ivel. Smrtnost mu podeljuje ivljenje, ki ga bo zarisal v zgodovino, venost. Kdor ne zarie tega spomina, umre in izumre. In sovranikov, ki hoejo prav to slednje, "neprilagojene" pesnike vzeti samim sebi v imenu svobodne umetnosti, ki sme biti vse, razen nje same, je veliko na vsakem koraku; pesnikom oitajo, da jim "tu doli" nikoli ni ne uspe, da ekonomija ni kakna zanikrna poezija. Kdaj pa kdaj jih celo prepriajo, vsaj za trenutek, tako kot so tudi lirski subjekt Raztrganih korenin: "esar se dotaknem, / se spremeni v prah. / Bojim se iti naprej / s samimi razvalinami za seboj. / Kdo mi bo dal odvezo zanje? / Kdo me bo vzel pod streho / v samotnih noeh, / zakaj, / esar se dotaknem, / se spremeni v prah. / / Zakleta sem na tej poti. / Kako bi nazaj? Naprej se bojim!"

udno, povsem nakljuno, si skoraj enaka vpraanja ves as zastavlja bolniarka Hana v Anglekem bolniku?! Tudi odgovor v zadnji pesmi (Ladje) v zbirki Raztrgane korenine je na isti viini: "Ladje / so strohnele. / / Drevesa / ne rastejo ve. / / Vse / je zalila voda." Takno sporoilo pa v resnici e najbolj izraa subjektov odnos do slovenske poezije; po eni strani vodijo vrata iz Raztrganih korenin k dediini kocbekovske katoliko-eksistencialistine groze (obupa, iskanja, strahu, nemoi pred smrtjo), po drugi pa se zapirajo pred "osvobodilnimi" alamunovskimi pirovimi zmagami modernizma, morda celo za ceno uvrstitve v literarno zgodovino in plaila za "minulo delo", saj so vse pesmi po etrt stoletja izle kot "prvenec", e vedno rosno svee.

238

RAZTRGANE KORliNlNIi

Peti cikel ali Kazalo (kot je bilo zapisano na zaetku tega spisa, ga je mogoe brati tudi kot zadnji "cikel" iz tirih pesmi: Puava, Raztrgane korenine. Lakota in Prah) nadvse blago, prav zato pa toliko bolj uinkovito, "modernistino" ironizira vse "kaipote" - tako nazaj k tradiciji, zlasti romantino-preernovski, kakor v smeri senilno starevske krevite avantgarde. To pa nikakor ne pomeni samo subjektovega boleega preigravanja razlinih estetsko-vrednostnih lestvic, pa tudi ne zgolj nakljune igre s povezovanjem naslovov ali prvih verzov vseh pesmi. V Kazalu gre za temo v pravo, pesniko igro prehajajoe brezihodnosti. nekakne mallarmejevske ruske rulete (z "belimi jagodami") hotenega nakljuja padlih zvezd, za hazard hazardov ("le hazard"), ko met kocke ne more prepreiti nakljuja. Zato je Kazalo kaipot brez napisa, vpraevanje po novih vpraanjih, ki ne smejo zamreti. Morda celo nekakna radoivost, poskus reitve iz potopljenosti v pesmi Ladje, zadnji, ne pa poslednji pesmi Raztrganih korenin.

Bibliografija Boris Paternu. Helga Glui, Matja Kmecl: Slovenska knjievnost 1945-1965- I. Ljubljana,

Slovenska matica, 1967. Hugo Fridrich: Struktura modeme lirike (Die moderne Lyrik). Od srede 19. do srede 20.

stoletja. (Prev. Darko Dolinar.) Ljubljana, Cankarjeva zaloba, 1972. Janko Kos; Morfologija literarnega dela. Ljubljana, Dravna zaloba Slovenije, 1981. (Literarni

leksikon, 15). Isti: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana, Partizanska knjiga, 1987. Alenka Glazer: Pesniine raztrgane korenine. Delo (Ljubljana) 1997, 27. marec, t. 71.

(Knjievni listi).

239