1

SOPOTNIKGlasilo župnije Čatež ob Savi

leto: 2020, mesec: MAJ številka: 5

LETO: 2020 MESEC: MAJ št.5

MMAARRIIJJAA,, NNAAŠŠAA MMAATTII

Marija, poveličevala si Boga, ki ti je storil velike reči. Gospod ti je izkazal ljubezen in dobroto, ki je namenjena tudi nam. Združi tudi nas v svojem hvaležnem spevu in nam pomagaj, da se bomo tudi mi vedno zahvaljevali Bogu za neštevilne dobrote, ki nam jih deli po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Amen.

SOPOTNIK Glasilo župnije ČATEŽ OB SAVI

2

2.

POZDRAVLJENI, MARIJINI ČASTILCI Dragi bratje in sestre, dragi Marijini častilci! Z Marijo bomo še

posebno povezani v mesecu maju. Otroci, mladi, starši, starejši, bolni … vsi. Ob njej se bomo vedno znova učili živeti po Božji volji. K njej se bomo zatekali s svojimi življenjskimi preizkušnjami. Njo si bomo vzeli za učiteljico življenja v naših družinah. Ona je res Kraljica družine: kraljica naših krščanskih družin in Kraljica družine vseh Božjih otrok – Cerkve.

Ker je Marija mati Jezusa Kristusa, ki je moj brat, ker je mati Cerkve, katere ud sem tudi jaz, je Marija tudi moja mati, naša Mati. Tako jo imenujejo verniki od najstarejših časov vse do danes, in ta častni naziv bo za stalno ostal v srcih vseh kristjanov, njenih otrok.

To dejstvo, da je Marija naša mati, pa nas tudi obvezuje. Pripadamo namreč Cerkvi. Tudi od nas je odvisno, kako bo to Kristusovo telo v današnjem času lahko učinkovito delovalo. Marija, ki je Kristusu ponudila svoje telo za učlovečenje, je tudi najpopolnejše uresničevanje Cerkve. Zato je tudi nam najpopolnejši vzor uresničevanja

našega poslanstva. V Mariji gleda Cerkev oz. vernik uresničevanje svojega upanja.

Marija je moja Mati, je naša Mati! Njeno srce je srce najboljše matere, ki uslišuje prošnje svojih otrok, ki še hodimo po tej solzni dolini. Nismo nemočni reveži, temveč Božji in Marijini otroci. Če hočemo torej biti kristjani, živeti po Kristusovem nauku, zaupajmo Mariji, ki je pot h Kristusu.

Maj nas vabi, da se preko šmarnic družimo z Marijo. Ponesimo njen zgled preko našega življenja med ljudi. Naj ne pričamo le v mesecu maju, temveč vselej, da je ona naša mati, zgled in vzor.

Naj nam izprosi milosti, da bomo kot dejavni verniki uresničevali svoje poslanstvo v svetu.

3

-3-

MMAARRIIJJAA SSTTOOPPAA VV NNAAŠŠ ČČAASS Bog nam ni poslal

koronavirusa, niti ni to njegova kazen; je pa dopustil, da bi po njem ozdravil duhovno bolezen človeštva. Vsakdanje življenje se je spremenilo, zato so okoliščine za nekatere ljudi težko sprejemljive. Mnogim je težko ostati znotraj svojega doma. Pretrgani so obiski, predvsem s starejšimi, mnogi ne smejo hoditi v službo. Ustavilo se je družbeno življenje, sv. maše se darujejo brez vernikov. Okuženi s koronavirusom so izolirani. To je čas trpljenja in preizkušenj. Mnogi umirajo sami, saj so obiski prepovedani. Zaradi te bolezni jih

je veliko umrlo, zlasti v Italiji, Španiji, Švedski in v Ameriki. Ti dogodki nam odpirajo oči, da je prišel pravi trenutek za

sprejem Boga v naše življenje. Poskušajmo vzpostaviti osebni odnos z Jezusom in Njegovo prisotnostjo, da v polnosti začutimo, kako nas spremlja in obdaja s svojim usmiljenjem. Brez svetih skrivnosti se ne moremo boriti z napadi zla in vsakdanjimi težavami. Bog nam pomaga sprejeti našo minljivost in obenem poglablja medsebojno solidarnost, plemenitost in sočutje.

Koronavirus je že pomagal mnogim odpreti oči, da so zaslutili, da se nekaj dogaja v jedru zgodovine, da prihaja drugačno obdobje. Naslonimo se na Marijo, ki po križu vodi h Kristusu. Spoznavamo, kako krhko je naše življenje, kako je mnogokje ta virus zrušil napuh in samozadostnost. Križani in vstali Kristus je stalnica, ki gre čez minljivost in nemoč. Verjetno se približuje čas še večje preizkušnje človeštva in Cerkve; vemo pa, da bo zmaga v Kristusu. Marija nas pripravlja na ta čas. Ne bojmo se, zaupajmo v njeno pomoč.

4

4.

RREESS ŽŽIIVVLLJJEENNJJEE PPOO SSTTAARREEMM?? Koronavirus je pretresel ves svet. Ustavil je promet, zastalo je

gospodarstvo, turizem, odpovedane so bile športne prireditve, vrtci in šole. Ljudje nosimo maske. Po mnogih krajih sveta pa pogrebni zavodi ne morejo sproti pokopavati mrtve.

Tudi v naši župniji se je marsikaj spremenilo. Nedeljskih sv. maš ni, veli-konočna in druga praznovanja so odpadla, pogrebi se odvijajo v ožjem družinskem krogu, gostilne in toplice so zaprte. Ljudje iščejo odgovore in s strahom pričakujejo prihodnost.

Srečal sem se z ženo. Rekla mi je: »Komaj čakam, da bo kmalu potekalo življenje spet po starem.« Pomislil

sem: »Da bi potekalo življenje spet po starem? Ali nam noče Bog povedati nekaj drugega?« Človeka kliče na pot spreobrnjenja. Ljudje se moramo končno strezniti, spremeniti način svojega življenja, zavreči svojo versko brezbrižnost, dati Boga na prvo mesto v svojem življenju, živeti po Jezusovemu nauku, se udeleževati nedeljske sv. maše in obnoviti družinsko molitev.

Če tega ne bomo naredili, potem nas čakajo še večje preizkušnje in novi virusi. V zgodovini človeštva se je to vedno dogajalo, če je zaradi svoje ošabnosti skrenilo s prave poti.

Kje je torej rešitev? Ne smemo se vrniti na staro pot, temveč pojdimo na pot, kjer krščanske vrednote prenašamo v svoje življenje.

Prav gotovo bo zaradi preizkušnje epidemije s koronavirusom človeštvo izšlo okrepljeno in bolj povezano. Predvsem pa ne bo več tolikega poudarka na vsemogočnosti ateizma in toliko nasprotovanja proti krščanskim vrednotam oz. Božjim zakonom.

5

5. Že večkrat v zgodovini so epidemije zresnile ljudi, jih povezale,

pripomogle k spreobrnjenju in osebni veri ter jih približale svetemu.

OOŽŽIIVVLLJJAAJJOOČČII DDUUHH CCEERRKKVVEE

Binkoštni praznik je, kot smo slišali v prvem berilu iz Apostolskih del, rojstni dan Cerkve. Kot takega ga je krščanska skupnost obhajala v prvi polovici 3. stoletja, in sicer petdeseti dan po veliki noči. Apostoli poročajo, da se jim je vstali Kristus prikazoval štirideset dni, potem pa se je dvignil v nebo k svojemu Očetu v slavo. Apostoli so se vrnili v Jeruzalem in se tam ob Mariji, Jezusovi materi, v molitvi pripravljali na prihod obljubljenega

Tolažnika. Prejeli so ga v podobi ognjenih jezikov. Sad tega prihoda je bil, da so prej plašni apostoli postali pogumni oznanjevalci blagovesti o vstalem Jezusu. Tisti dan se je dalo krstiti okoli tri tisoč ljudi. Evangelist Luka, pisec Apostolskih del, pravi, da so bili Judje zbrani v Jeruzalemu z vseh delov rimskega cesarstva. Slišali so govoriti apostole vsak v svojem jeziku. Jezik, ki so ga govorili

apostoli, nekdanji ribiči in delavci, nepismeni ljudje, je bil jezik ljubezni, govorica Svetega Duha. Medsebojna ljubezen Kristusovih učencev je »oživljajoči Duh« Cerkve, ki jo gradimo vsi. Apostol Peter v svojem prvem pismu spodbuja vernike, naj se dajo kot »živi kamni« vzidati v duhovno stavbo, katere temeljni kamen je Jezus. V stavbi je pomemben vsak kamen. Vsi skupaj sestavljamo trdne stene.

Zgodba pripoveduje o kristjanu, ki je redno hodil k sv. maši, drugače pa v župniji ni sodeloval, rad je le kritiziral. Nekoč se mu je sanjalo, da je umrl. Ko je prestopil prag večnosti, je zagledal prelep tempelj, ki so ga občudovali nebeščani. V stropu templja takoj odkril luknjo. »Zakaj je ta luknja?« je vprašal najbližjega angela. Angel mu je odgovoril: »Ta luknja je nastala po tvoji krivdi. Bog je določil tebe, da bi zadelal to luknjo, ti pa si

6

6. imel vedno druge skrbi in nikoli nisi prišel do tega, da bi izpolnil dolžnost, ki ti jo je zaupal Bog.« Moža so sanje izučile: od tega dne ni več stal križem rok in ni kritiziral dela drugih, temveč je pridno sodeloval povsod, kjer so ga potrebovali.

Tudi vsakomur od nas je Bog dal posebno nalogo v življenju in pomoč Svetega Duha, modrega graditelja Cerkve.

»Prejmite Svetega Duha!« To Jezusovo naročilo ne velja samo apostolom, temveč tudi nam.

SSVVEETTOO RREEŠŠNNJJEE TTEELLOO IINN KKRRII

Duhovnik pri spremenjenju po-navlja za Jezusom besede: »To je moje telo …, to je moja kri … Kaj pomeni besedica to«?

Pomeni kruh in vino, ki ju je dala narava: zemlja, rudnine, voda, zrak, sonce, dež, veter, rosa, vročina, hlad …

Pomeni tudi delež, ki ga je dodal človek, ko je oral, sejal, okopaval, obrezoval, škropil, žel, trgal, mlel … Sodelovali so tudi ljudje, ki so izdelali orodje, škropivo, stroje, posode …

Jezus je s svojim telesom in krvjo povezal naravo in človeka. Vse posvečuje in vsemu daje svojo Božjo prisotnost.

»… ki se daje …« Ljudje smo po naravi takšni, da

neradi dajemo. Mnogo rajši jemljemo. Zakaj so na svetu prepiri, spopadi in vojne? Zato, ker nekateri hočejo jemati, česar jim drugi ne dajo.

Jezus je drugačen. Daje in se daje. Postaja med nami kruh. Spodbuja nas, naj ga vzamemo, razlomimo in jemo.

7

7. Računsko vzeto se Jezusu takšno dajanje ne izplača. Prav tako, kot se

kruhu ne izplača, da se daje v jed. Zmanjka ga in ni ga več. V resnici pa se spremeni v drugačen, višji način bivanja. Spremeni se v življenjsko moč tistega, ki ga je jedel, da postane močan in zdrav, sposoben za delo in za ljubezen.

Tudi materi se, računsko vzeto, ne izplača biti mati, roditi in vzgajati otroke ter skrbeti za družino. Vsega tega ji nihče ne more poplačati. Toda njeno dajanje se spremeni v višjo obliko. Svetu je dala novega človeka, ki ga lahko podari le ona.

Podobno velja za očeta v družini, učitelja v šoli, delavca v tovarni, zdravnika v bolnišnici, za duhovnika v župniji, skratka, za vsakogar, ki se daje in ga pri tem ne vodi predvsem lastna korist. Človeštvo živi od takih dajalcev.

Jezus nam je pokazal, kam pomeni darovanje za sočloveka. S svojo smrtjo na križu nam je podaril svojo brezpogojno ljubezen, ki odpušča in je sočutna. Zato svet od nje najbolj zaživi.

KKOONNEECC SSVVEETTAA ??

8

8. Živimo v čudnih časih. Vznemirili so nas nekateri dogodki:

koronavirus, potres v Zagrebu, meteoriti, sneg, pozeba, vročina, suša …

Nekateri pravijo, da je to apokalipsa, začetek velikih preizkušenj, ki naznanjajo konec človeške civilizacije. Bo morda iz vesolja priletel velik meteorit, ki lahko v trenutku izbriše življenje na zemlji; se bo os zemlje zasukala za nekaj stopinj in bo tam nastalo morje, kjer je zdaj kopno? Izginejo lahko celine, kar se je v zgodovini zemlje že zgodilo. Pojavilo se je vse polno privatnih razodetij, ki napovedujejo skorajšnji konec sveta. Kako naj kristjan gleda na vse to? Ostati mora miren.

Nekateri pravijo, da prihaja Antikrist, ki bo prevzel oblast nad

svetom in razodeval svojo moč. Ali bo Antikrist prišel ali ne, to zame ni pomembno. Vem, kaj moram narediti. Pa če bodo prišle vojne, potresi, poplave in druge nesreče? Jasno mi je, kaj moram storiti. Ali bo prišel konec sveta jutri ali čez sto let? Vseeno mi je, ker vem, kaj moram narediti. Zame je pomembno le, da ohranim zaupanje v Boga in svojo vero živim v vsakdanjem življenju tako, da ljubim Boga in svojega

9

9. bližnjega. Da pa bom to sposoben udejaniti, pa moram vsako nedeljo sodelovati pri sv. maši, moliti rožni venec. Tako bom pripravljen v vsakem trenutku na srečanje z živim Bogom.

Vem, da moram vsaj nekajkrat na leto iti k spovedi, prejeti sv. obhajilo. Čez dan ne smem pozabiti na molitev in zmoliti vsaj jutranjo in večerno molitev. Prav tako se moram s svojimi sposobnostmi vključiti v delo svoje župnije.

Prav je, da sem pripravljen pomagati vsem tistim, ki se znajdejo v stiski. Pričevati moram za svojo vero. Ljudem moram pripovedovati, kaj je Bog dobrega naredil v mojem življenju.

V svojem življenju se bom držal naukov, ki jih uči katoliška vera. Če sem poročen/-a, potem bom ljubil svojo ženo, ljubila svojega moža, otroke, brate in sestre in vse ljudi, ki živijo okoli nas.

To je vsa modrost. Tako bom delal danes in bom delal jutri. Če bo Bog želel od mene nekaj novega, mi bo to dal gotovo spoznati. Želim si le, da je ob meni in me očiščuje s svojo milostjo.

10

10. Če mi nekdo reče, da bo jutri konec sveta, pa naj bo. Jaz sem

pripravljen. Ne zato, ker mislim, da sem brez greha in da bom zagotovo prišel v nebesa. Ne. Vem, da me čaka trpljenje za vse grehe, ki sem jih naredil. Kljub vsemu občutim v sebi mir in veselje, ker mislim, da delam tisto, kar Bog pričakuje od mene. Včasih mi to bolj uspe, včasih manj. Kljub temu se trudim, da popravim tisto, kar mi do sedaj ni uspelo dobrega narediti.

Ali bo jutri udaril satan z vso močjo? Ne bojim se ga. Toda on bo

presenečen, ko bo spoznal, da je delal samo tisto, kar mu je Bog dopustil.

Kaj pa lahko jaz naredim v boju proti satanu, Luciferju ali njemu podobnim? Čeprav so hudobni duhovi, so vendarle padli angeli. Zato so od mene pametnejši. Ali lahko vidijo mojo prihodnost?

11

11. Če je Bog z menoj, potem je on močnejših od vseh hudobnih

duhov. Tako je Gospod večkrat rekel in tako je bilo tudi do sedaj v mojem življenju.

Kaj naj potem živim? Delam naj le to, kar je všeč Bogu. On je najmočnejši.

Gospod Bog, Oče, Sin in Sveti Duh, Devica Marija, sveti Mihael, moj angel varuh, ves duhovni svet spoštuje božjo voljo.

Spoštujem jo tudi jaz. Poznam načine, kako naj to držo ohranim. Ne potrebujem novih znamenj ali poti, ker bi lahko krenil na napačno pot.

Sem samo nepopolno človeško bitje, prah in pepel. Ker pa me Bog ljubi, sem tudi ljubljeni božji otrok. Zato želim to ljubezen obdržati v vsakem trenutku svojega življenja.

Zato pridi, Gospod Jezus, ko te bo tvoj Oče drugič poslal k nam na zemljo. Pridi! Jaz sem tukaj in te čakam.

12

12.

PPOOTT VV NNEEBBEESSAA

Stara zgodba pripoveduje o dveh menihih, ki sta brala v starih knjigah, da je nekje kraj, kjer se nebesa stikajo z zemljo. Sklenila sta, da bosta tisti kraj poiskala. Odpravila sta se na pot. Prehodila sta sto dolin, se povzpela čez sto gora, prebredla sto rek in premagala tisoč nevarnosti. Do skrajnosti utrujena in že skoraj obupana sta končno le zagledala pred seboj vrata, na katerih je pisalo: »Tu se nebesa stikajo z zemljo.« Polna pričakovanja sta s tresočo roko pritisnila na kljuko – in vstopila. Kje sta se znašla? Vsak v svoji celici.

Nauk zgodbe je jasen. Če hočeš priti v nebesa, se ni treba odpraviti na dolgo in nevarno pot. Ostani, kjer si, bodi, kar si, stori, kar je treba. Izpolni, kar tisti trenutek terja od tebe dolžnost, kar ti nalaga vest, kar pričakujejo od tebe ljudje, kar ti narekujejo okoliščine in tvoje spoznanje Božje volje.

Tako je delal Jezus. Vrata, kjer sta se zanj stikala nebesa in zemlja, so bila prav tam, kjer je tisti trenutek izpolnjeval Očetovo voljo. Izpolnjeval jo je zvesto, dobro, od ure do ure, vseh triintrideset let. To seveda ni bilo vedno lahko, saj se je človeška narava v njem upirala in prosila, naj bi šel kelih

13

13. mimo. Toda on se ni upiral. Vse je sprejel nase: odgovornost dela, pestrost oznanjevanja, težo trpljenja, grenkobo smrti in veselje vstajenja. Praznik vnebohoda je bil vrhunec in sklep, ki je moral priti na koncu. Bila je vesela vrnitev domov. Ob prihodu v nebesa je lahko veselo vzkliknil: »Oče, dopolnjeno je!«

Kdaj, kje in kako bomo mi doživeli vsak svoj »vnebohod«, ne vemo. Vemo pa nekaj drugega: kadarkoli smo tam, kjer nas prav tisti trenutek hoče imeti Bog, in če delamo to, kar On od nas pričakuje, smo tik pred vrati, na katerih piše: »Tu se nebesa stikajo z zemljo.«

NNAAJJPPRREEJJ IISSKKRREENNOO PPRRIIJJAATTEELLJJSSTTVVOO

Živimo v kul-turi, ki je zmenkom in skupni hoji dala lahkoten predznak, s tem pa zabrisala njihov prvotni, veli-ko globlji namen: najti zakonca in zgraditi trden od-nos. Če se dobro ozreš okrog sebe, boš opazil, da so danes pristni

odnosi in trdni zakoni prava redkost. K temu sta gotovo pripomogli lahkotnost in površnost, s katero že zelo mladi pričnemo hoditi na zmenke in se odločamo za skupno hojo. Če si želiš iskrenih odnosov brez razočaranj (tudi to je mogoče), je nujno, da se na zmenke dobro pripraviš. To pomeni, da se moraš najprej naučiti, kako druge videti in sprejemati z vso spoštljivostjo, kot brate in sestre v Kristusu – tako ti njihova privlačnost in tvoja zaljubljenost vanje ne bosta zameglili razuma … in otežili življenja.

14

14. Prijateljstvo je najosnovnejši človeški odnos, trajen in stabilen.

Verjetno se strinjaš, da so največkrat naši prijatelji tisti, ki nas najbolje poznajo, ki se sproščeno vklopijo v našo družino in mi v njihovo. Logična sestavina prijateljskega odnosa sta tudi medsebojna pomoč in zaupanje. V nasprotju s prijateljstvom je odnos fant – dekle pogosto težaven. Zakaj? Razlika je drobna, a bistvena. Naša kultura spoznavanja drugega enači s skokom v posteljo, zaradi česar zveza med fantom in dekletom že od začetka samoumevno vključuje intimnost. Šele kasneje, ko mine prva strast, skuša par na tej podlagi vzpostaviti prijateljstvo in ljubezen, a zaradi čustvenih nejasnosti naleti na mnogo ovir. Njuni poskusi se pogosto končajo z razpadom zveze in prizadetostjo vseh vpletenih. Začenjati odnose z intimnostjo je namreč podobno, kot bi kosilo pričeli s sladico – sliši se mikavno, a obstajale bi dobre možnosti, da naše telo ne bo dobilo tistega, kar najbolj potrebuje.

»Če lahko drug drugega vidimo kot brate in sestre, kot ljudi, za katere je treba skrbeti, se je lažje izogniti skušnjavi poželenja in doseči zmagoslavje v ljubezni,« nam pravi teologija telesa. Zato je odnos s fantom/z dekletom, ki ti je všeč, veliko bolj zdravo začeti na temelju prijateljskega spoznavanja in skupnih dejavnosti, ki vključujejo prijatelje in družino. Tako drugega spoznaš veliko pristneje in realneje, ne da bi se ti v mislih nenehno odvijal scenarij preteklega ali prihodnjega konca tedna, ko bosta znova sama … S

15

15. tem, ko se namesto za intimen odnos odločiš za prijateljstvo, namreč ostajaš neodvisen, izogneš se marsikateri rani in zapletu ter se uriš v spoštovanju svojega in njegovega/njenega dostojanstva, dokler ne dozoriš za naslednji korak v svojem življenju in lahko – še vedno s trezno glavo – presodiš, ali bi bil v resnici primeren za tvojega moža/ženo. Šele tedaj je čas za izključni odnos, ki bo samo vajin in bo lahko na trdni in premišljeni podlagi vodil do zaroke, poroke in navsezadnje do vrhunca – osrečujočega intimnega življenja.

ALI ZNAMO DATI ODGOVOR ?

Preljubi, Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. (1 Pt 3,15)

Nevednost ljudi o krščanski veri je naravnost nedoumljiva. Zdi se, da leta župnijskega verouka in verskega pouka v šolah,

neštete pridige, tečaji, priprave na zakon, srečanja pred sv. krstom otrok ne puščajo nobenih sledi. Odrasli, praktični in nepraktični kristjani, verujoči ali neverujoči ostajajo v veliki večini na »prvoobhajilni« stopnji poznavanja vere.

16

16. Novinarji in novinarke so pogosto dokaz te nevednosti. Današnji družbi, ki se nenehno razvija in ki jo zasipavajo z mikavnimi

ponudbami načina življenja, je tuj duhovni svet. Vera, ki sebe ne zna utemeljiti z dejanji ljubezni, ne služi človeku in ni uporabna za evangelizacijo.

Starši, župniki, kateheti, pridigarji, veroučitelji, ki se pogosto omejujejo na govorjenje, si morajo pridobiti sposobnost pogovarjanja oz. dialoga.

Oznanjevanje in spoznavanje evangelija si zaslužita mnogo več kakor vedno isti neučinkoviti »bla bla bla«.

KKDDOO NNAAMM BBOO PPRRIISSLLUUHHNNIILL ?? Hvaležen sem, da grem lahko v tem času koronavirusa na vsakdanji

jutranji sprehod na Sv. Vid. Lepo je vdihavati jutranji sveži zrak, še lepše je opazovati bogastvo, ki nam ga nudi narava. Čudovita je. Če pa to vse povežeš z molitvijo, dobi celotni sprehod še dodatno težo.

Vsako jutro se ustavim pred gozdnim križem. Ob tem znamenju

Gospodu povem, kar mi leži na srcu. Neko jutro je šla mimo tudi žena. Tudi ona se je zaustavila, se prekrižala

in mi rekla: »Zdaj v tem času pa imamo kaj povedati Jezusu.« Prikimal sem ji.

17

17. Verjetno tudi mnogi ljudje nosijo v svoji duši svoje težke misli, postavljajo se jim razna vprašanja in iščejo oporo. Kje lahko to človek lažje stori kot pri velikem Sopotniku človeštva, to je Jezusu Kristusu?

Bog nam vedno izkazuje svojo milino. Na poseben način jo je pokazal tudi učencema, ki sta se proti večeru velikonočne nedelje vračala na svoj dom.

Utrujena in razočarana zapuščata Jeruzalem, kraj izdajstva in trpljenja. Bežita, ker hočeta novo življenje, stran od drugih, stran od spominov. Tako kot mi, ko se sporečemo in nas boli, saj v odnos vdre bolečina. Tudi mi se sprašujemo vse mogoče.

Potem pa vstopi Tretji. Nežno, tiho, skorajda neopazno. Učenca poišče tam, na dnu razočaranja in obupa. Pomeša se z njunimi koraki in se napoti na pot skupaj z njima. Predvsem pa jima prisluhne.

Potem jim začne razlagati Pismo, v katero ju popelje s svojimi očmi, ki vsemu dajejo nov pomen. Iz zgodbe, polne razočaranja, postopoma nastaja nova zgodba, polna upanja. Iz največjega izdajstva in krivice nastaja zgodba veselja in zagona. Iz nesmisla nastaja skrivnostna zgodba odrešenja. Tako deluje Bog. Tudi danes.

18

18. Vse, kar doživljamo in boli, vse, kar se zdi popoln nesmisel, preoblikuje

in daje nov pomen. Razočarana učenca počasi spremeni ter vrne v občestvo. Z Njegovim pogledom, ki je božanski, prejmeta novo spoznanje. Jeruzalem ni več kraj krivice in trpljenja, temveč postane središče novega občestva. Šele ko vstopita v logiko Boga, nehata bežati. On prihaja, da bi nas osvobodil strahu.

Ko se Jezus dotakne naših zgodb in naših oči, bomo tudi mi zmogli spoznati zgodbo našega odrešenja. Ko namreč na svoji lastni koži izkusimo moč Vstalega in moč Njegove ljubezni, ki odpušča, lahko gremo z ognjem apostolov do ljudi, ki so nas ranili. Tako emavška učenca nista tisti večer stopila pred ostale učence zbegana in prestrašena, temveč polna jasnine in ognja. Srečala sta namreč Njega, ki lahko edini prinaša veselje in notranji mir.

PPOOKKOOJJNNII NNAADDŠŠKKOOFF AALLOOJJZZ UURRAANN

NNaaddšškkooff AAlloojjzz UUrraann ss TToonneettoomm BBeerriibbaakkoomm Na veliko soboto je v jutranjih urah umrl upokojeni nadškof Alojz

Uran. Umrl je po težki bolezni v hospicu, kjer čakajo na odhod k Očetu

19

19. težki bolniki. O nadškofu Uranu ste že veliko slišali ali prebrali, zato bom zapisal samo svoje osebne vtise.

Pokojni nadškof je bil moj sošolec. Z njim sem se prvič srečal leta 1965 v ljubljanskem bogoslovju. Tisto leto je vstopilo v bogoslovje veliko Ljubljančanov. Med njimi je izstopal prav Lojze s svojim prijaznim nasmehom in vedrino. Bog ga je obdaril z velikimi talenti, med drugim tudi z lepim glasom. Petja je bilo v bogoslovju vedno veliko in duša tega petja je bil prav Lojze, ki pa se nikoli dvigoval nad druge. Pel je v božjo čast.

ZZaaddnnjjaa mmaaššaa nnaaddšškkooffaa UUrraannaa nnaa ČČaatteežžuu,, 88.. ddeecceemmbbrraa 22001188 V bogoslovju smo bili skupaj šest let. Spominjam se lepih letniških

druženj, ki smo jih imeli v prostem času. Bogoslovje je takrat bilo polno bogoslovcev, polnih življenja in navdušenja. Razveseljevale so nas malenkosti. Tako se spominjam, da sem šele v tem času prvič videl morje, kamor smo šli včasih letovat pod šotori k Sv. Bridi pri Ankaranu. Zelo smo se veselili, ko smo prvič prestopili mejo in videli Trst z okolico. Zlasti lepe pa so bile naše priprave na duhovništvo in

20

20. sprejem mašniškegaposvečenja. Nanj smo se pripravljali na duhovnih vajah na Sv. Gori pri Novi Gorici.

BBllaaggoosslloovv zznnaammeennjjaa KKrraalljjiiccee lljjuubbeezznnii,, 88.. ddeecceemmbbrraa 11991188 Po mašniškem posvečenju smo bili še eno leto v bogoslovju. Ob

vikendih pa smo bili poslani na različne župnije, kjer smo maševali in spovedovali. Nadškof Lojze je bil vikar v stolnici. Njegovi predstojniki so namreč kmalu opazili njegove sposobnosti, zato je bil postavljen za voditelja malega semenišča. Nekaj let je bil župnik velike župnije v Šentvidu pri Ljubljani. V njej je uspešno prebujal versko življenje. Poslan je bil tudi na nadaljevanje študija v Rim. V veliko veselje vseh duhovnikov je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa v času službovanja nadškofa Alojza Šuštarja. Nazadnje je postal redni škof in metropolit ljubljanske nadškofije. To službo je opravljal vse do svoje prisilne in nerazumljive upokojitve.

Nadškof Uran je imel 26. junija 1994 sv. birmo na Čatežu, kjer je birmal 71 birmancev, in še 23. junija 2002, ko je zakrament sv. birme prejelo 39 birmancev. Zadnje birme se je še posebno spominjal tudi pozneje, ker je bila v cerkvi neznosna vročina.

21

21. Rad se spominjam našega druženja leta 1995. Takrat smo kot

srebrnomašniki poromali v Sv. deželo. Na svetih krajih je z nami daroval sv. mašo in nam povedal veliko spodbudnih besed.

Nadškof Alojz Uran je bil tesno povezan tudi z našimi sestrami Corpus Christi. Včasih je bil njihov gost. Zanje je imel tudi duhovne vaje. V času svoje upokojitve je tudi užival njihovo gostoljubnost.

Njegovo zadnje srečanje z našo župnijo je bilo 8. decembra 2018, ko je blagoslovil znamenje Kraljice ljubezni pred našo župnijsko cerkvijo. Slovesnost je bila zelo prisrčna.

Nadškof Alojz je imel velike sposobnosti. S svojo prijaznostjo se je priljubil ljudem. V svojem življenju pa je bil deležen veliko lepih trenutkov in tudi velikih ponižanj in trpljenja, ki ga je vdano prenašal. Na velikonočni pashi, pred enim letom, je neokatehumenski skupnosti napovedal, da je to njegova zadnja pasha – velikonočna maša. To se je tudi uresničilo. Svoj zadnji počitek je našel v ljubljanski stolnici, kjer je bil v grobnico položen v skladu s predpisi, ki veljajo v času epidemije koronavirusa.

SSTTUUDDEENNŠŠKKII VVIIHHAARRNNIIKK Veste, kdo so viharniki? To so tista

osamljena drevesa, ki jih vidimo, ko stopamo na vrhove gora. Potem, ko zapuščamo gozd, vidimo samo še osamljena drevesa. Ta so navadno vsa skrivljena. Izpostavljena so mrazu in viharjem, a kljub temu vztrajajo na svojih mestih. Globoko jih spoštujemo zaradi njihove vztrajnosti in zvestobe.

Tak viharnik je bil tudi pokojni studenški župnik Tone Bobič, ki je vztrajal na župniji Studenec kar pol stoletja. Čeprav je doživljal vse mogoče viharje, je vztrajal na župniji, kamor ga je poslal nadškof Jožef Pogačnik davnega leta 1971. Zdaj ga ni več na tistem mestu. Klonil je pod težo težke

22

22. bolezni in odšel k Bogu po večno plačilo v sredo, 22. aprila 2020. Malo je verjetno, da bo ta župnija še kdaj dobila rednega župnika. Bil je moj velik prijatelj. Bogu sem neizmerno hvaležen, da sem smel stati ob njem zadnje mesece njegovega življenja, saj je našel gostoljubje v hiši naših sester Corpus Christi.

Kdo je bil pokojni župnik Anton Bobič? Rojen je bil leta 1935 v Orehovcu, lepi vasici, ki leži na pod-nožju Opatove gore. V neposredni bližini stoji nekdanji slavni cistercijanski samostan, kjer se je iz samostanskih celic skozi stoletja dvi-govala molitev pobožnih redovnikov in posvečevala ta kraj. Nedaleč stran se dviguje prekrasna cerkev Matere dobrega sveta z dvema zvonikoma na Slinovškem hribu, priljubljena božje-potna Marijina cerkev, znana daleč naokoli. Ta cerkev je zaznamovala Tonetovo življenje. Ljubil jo je do konca svojega življenja. Do Marije, Matere dobrega sveta, je ohranil

pristni ljubezenski odnos. V tej cerkvi so namreč pognale kali njegovega duhovniškega poklica.

V Tonetovi družini so bili štirje fantje in eno dekle. Življenje na kmetiji ni bilo lahko. Povezano je bilo s težaškim delom. Zlasti težka so bila medvojna leta. Po vasi so plenili in pobijali Italijani in partizani. Ubogim kmetom so vzeli živino in pridelke. Tone je vse to doživljal kot deček. Na svoje lastne oči je videl, kako je partizan ustrelil na polju njegovo vaščanko, družinsko mater, ker jo je obsodil, da vohuni za partizani. Najhujšo bolečino je doživljal ob smrti številnih fantov in mož, ki so po vojni končali svoja življenja v kočevskih jamah in drugih slovenskih grobiščih. Po mnogih družinah se je tako vsekala rana, ki je dolgo časa ostala nezaceljena. Tone mi je večkrat pripovedoval o

23

23. obveznih oddajah, ki so se dogajale po vojni. Iz hlevov je bila

odgnano še zadnje živinče. Partijski komiteji so bili neusmiljeni in sovražni do »kulakov«, kot so poniževalno imenovali kmete.

NNoovvoommaaššnniikkii vv lleettuu 11996677;; TToonnee BBoobbiičč jjee vv ddrruuggii vvrrssttii,, ttrreettjjii zz lleevvee.. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Kostanjevici, je odšel

od doma. Izbral si je poklic ključavničarja. V Novem mestu se je moral sam znajti. Usmilila se ga je družina, ki mu je nudila skromno stanovanje in hrano. Tudi v vajenski dobi ni nikoli pozabil na Boga. Redno je hodil k sv. maši v kapiteljsko cerkev sv. Nikolaja. V tem času je bil tukaj za prošta Alojzij Štrukelj. Bolela ga je tragična usoda Cerkve v Sloveniji. Mnogo duhovnikov je bilo namreč med vojno pobitih, še več jih je po vojni zbežalo v tujino, mnogi so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni.

24

Mati dobrega sveta na Slinovcah

24. V tem stanju je goreč duhovnik

čutil potrebo, da je zbiral mlade fante v Kapitlju in jih usmerjal v duhovne poklice, ki so bili tako potrebni božjemu ljudstvu. Tako je tudi mladi Tone postal član kapiteljske družine. Pomagal je na vrtu in gospodinjstvu ter seveda v cerkvi g. proštu. Prav na proštiji je prvič slišal za možnost študija v malem semenišču v Pazinu. Želja, da bi postal duhovnik, je vedno bolj gorela v njem. Še prej je moral iti k vojakom. Kot izučeni ključavničar je bil dodeljen v enoto, kjer so se vojaki pripravljali na šoferski izpit. Žal je v tem času zbolel in bil dva meseca v bolnišnici. Tako je njegov šoferski izpit splaval po vodi,

dodeljena pa mu je bila skrb za dve muli. S to zadolžitvijo je odslužil

vojaški rok v Vojvodini. Pazinsko semenišče v hrvaški Istri je bilo v tistem času eno od

redkih v Jugoslaviji, kjer so se poučevali klasični jeziki in kjer so mlade fante pripravljali na vpis na Teološko fakulteto. Tonetu se ni bilo lahko vključiti kot starejšemu fantu med »zelence«. Še večjo težo mu je predstavljala šola z dokaj zahtevnimi predmeti. Kljub temu je vztrajal. Pred seboj je imel cilj, ki bi ga rad dosegel: postati duhovnik. Zato pa je bilo potrebno premagati marsikatero oviro.

Po vrnitvi od vojakov se je torej odločil: postal bom duhovnik. Čeprav je bil že odrasel fant z odsluženo vojaščino in poklicem, ga je ljubljanska škofija vpisala v pazinsko malo semenišče. Dve leti zatem se je tudi v meni prebudila želja, da bi postal duhovnik. Domači križevski kaplan Ciril Oražem mi je povedal za možnost, da bi odšel v Pazin. To je bil zame velik izziv. Ni bilo lahko zapustiti domači dom in bolno

25

25. mamo ter iti v oddaljeni kraj, kjer se je poučevalo v hrvaškem jeziku. Živel sem v velikem pričakovanju. Zato sem si želel izvedeti podrobnosti o življenju v malem semenišču, samem kraju in o vsem, kar k temu spada.

TToonnee BBoobbiičč vv kkaappeellii sseesstteerr CCCC,, sskkuuppaajj zz nnaaddšškkooffoomm ZZoorreettoomm Nekega dne se je na našem dvorišču prikazal Tone. Pripeljal se je

iz Novega mesta s kolesom, se mi predstavil in odgovarjal na moja vprašanja. Vlival mi je poguma in mi pomagal pregnati strah. Od tistega trenutka naprej sva postala prijatelja.

Prav v tistem času je božja milost prebudila v mnogih fantih iz naše leskovške dekanije željo po duhovništvu. Kri slovenskih mučencev, ki se je prelila ob času našega rojevanja in je Cerkev v Sloveniji najbolj trpela, je postala seme novih duhovnih poklicev.

V jeseni 1959 se je tako večja skupina fantov zbrala v Kapitlju v Novem mestu z namenom, da se z vlakom odpeljemo v Pazin. Proštu Štruklju je od veselja poskakovalo srce, ko je videl toliko mladih fantov.

26

26.

TToonnee BBoobbiičč zz PPeeppccoo MMaajjeerr,, eeddiinnoo žžiivveeččoo ssoorrooddnniiccoo,, kkii jjee bbiillaa nnaa ppooggrreebbuu LLoojjzzeettaa GGrroozzddeettaa

Svoji gospodinji je naročil, naj nas postreže z močnikom. Kmalu

zatem smo s svojo prtljago odšli na železniško postajo. Vodili so nas starejši semeniščniki, med njimi so bili: Tone Bobič, Martin Špringer in še drugi, ki so nas prijazno spremljali. Šele ob devetih zvečer smo končno prišli v veliko stavbo, ki je takrat gostila več kot dvesto dijakov.

Ta potovanja in vračanja so se nadaljevala štiri leta. Tone se je skrbno zanimal za nas, mlajše, nam vlival poguma v trenutkih domotožja in težav v šoli.

Po končani opravljeni maturi se je Tone vpisal na Teološko fakulteto in za nekaj časa so bili najini stiki prekinjeni. Tudi sam sem moral medtem iti k vojakom. Ko sem prišel v ljubljansko bogoslovje leta 1964, je bil on že v tretjem letniku. V starodavnem bogoslovju, ki stoji tik ob stolnici, je bilo takrat več kot 200 bogoslovcev. To so bili nepozabni prizori, ki se ne bodo več ponovili.

27

27. Po petem letniku študija in bivanja v bogoslovju so tisti, ki so želeli

postati duhovniki, prejeli mašniško posvečenje. Tako se je tudi Tonetu uresničila njegova velika želja, ki jo je ves čas nosil v svojem srcu. Postati Jezusov duhovnik.

NNaa kkrraajjuu,, kkjjeerr jjee bbiilloo nnaajjddeennoo ttrruupplloo LLoojjzzeettaa GGrroozzddeettaa,, 2277.. ffeebbrruuaarrjjaa 22002200.. Po posvečenju je sledila slovesnost nove maše. Tone se je odločil,

da jo bo daroval tam, kjer so bile korenine njegove vere in tudi duhovništva. To pa je cerkev Matere dobrega sveta na Slinovcah. Vsak novomašnik si je moral izbrati ceremonijerja, ki mu je bila zaupana izvedba slovesnosti, najprej v cerkvi in potem novomašna gostija. To nalogo je zaupal meni. Naloga cermonijerja je bila zelo zahtevna. Poskrbeti je moral za vsako malenkost, med drugim tudi za vse krožnike, žlice, vilice in drugo posodo. Zahtevno delo pa je bila priprava prostora, kjer so bili gostje na pojedini. To so bila navadno gospodarska poslopja. Dobro je bilo, da sem imel za pomočnike dobre

28

28. bogoslovce, v kuhinji pa dobre kuharice. Tako sva med počitnicami

skupaj s kolesi obiskala vse župnike v dekaniji in jih povabila na novo mašo.

Nova maša je lepo potekala in prav tako gostija na domu. Novomašnik Tone mi je zaupal večjo vsoto denarja za poravnavo raznih računov. Dan pred novo mašo sem opazil, da sem kuverto z denarjem izgubil. Tiste dni sem imel veliko poti, tudi v Ljubljano, kjer sem s težavo dobil nageljne; bil pa sem tudi v trgovini, kjer smo si sposodili krožnike in drugo posodo. Vsi drugi so bili polni veselja in razigranosti, v meni pa je glodal črv, ki mi ni dal miru. Drugi dan po novi maši sem zaupal Tonetu, kaj se mi je zgodilo. Ni se veliko razburjal. Svetoval mi je, da naj dobro premislim, kot sem hodil tiste dni, da bova šla poiskat kuverto. Res sva šla drugi dan naokoli. Prišla sva tudi v trgovino, kjer sem si sposodil posodo. Šefu sem povedal, kaj se mi je zgodilo. Peljal naju je v magazin. Tam je ležala kuverta z vsem denarjem. Kakšno olajšanje je bilo to zame, ker sem se imel za takšnega nerodneža.

Pozneje je bil Tone nastavljen za kaplana v Velike Lašče, zatem v Črnomelj, kjer je bil najprej za kaplana pri g. Lojzetu Žabkarju in potem še pri našem rojaku Vinku Veglju. Kaplanskih let, preživetih med dobrimi Belokranjci, se je vedno rad spominjal.

Za župnika na Studenec je prišel leta 1971. Predolga bi bila zgodba, če bi hotel napisati vse, kar je v teh dolgih letih doživel med ljudmi, ki jih je resnično vzljubil. Rad pa bi izpostavil njegovo duhovniško držo. Tone je bil rad duhovnik in nikoli se ni rinil v ospredje. Bil je odločen in blag. Odločnost in trdnost je pridobil po mami, ki je postala zgodaj vdova, blagost pa je prinesel s seboj na svet. Včasih je vzkipel in udaril po mizi. Ni trpel hinavščine in ponarejenosti. Ta se je pokazala predvsem v njegovem nasmehu in prijaznem pozdravu. Njegove pridige so bile klene in odločne. Izhajale so iz njegove globoke vere. Bil je človek molitve. Rad se je zadrževal v cerkvi. Ko sem ga malo pred smrtjo vprašal, kako to, da je postal duhovnik, mi je kratko odgovoril: »Vedno sem rad molil.«

Rad je bil v duhovniški družbi. Bil je steber naših duhovniških srečevanj, ki jih imamo duhovniki v naši leskovški dekaniji.

29

29. Rad je obiskoval duhovnike, zlasti bolne, in vredno se mu je zdelo iti na duhovniške pogrebe. Bil je zelo družaben človek. Kadar je manjkal, smo ga zelo pogrešali.

Tisto, kar smo duhovniki pri njem še posebej občudovali, je bila njegova ljubezen do najbolj ubogih, ki bivajo na Impoljci. K tem varovancem je prihajal dvakrat na teden, jim maševal, podeljeval zakramente ter za vsakega našel primerno besedo. Ti ljudje so ga imeli radi, ker je tudi on imel rad nje.

PPookkoojjnnii TToonnee jjee zzaaddnnjjee ččaassee mmaaššeevvaall kkaarr vv ppoosstteelljjii –– dduuhhoovvnniikk nnaa vveekkee.. Kako je imel rad svoje farane, je pokazal še posebej na zadnji

božič. Bolezen je pri njem hitro napredovala, rak na raznih organih je razjedal njegovo telo. Telesno je popolnoma opešal. Težko se je dalj časa držal na nogah. Na dan pred božičnim večerom, je po dobroti njegovega osebnega zdravnika odšel na urgenco. Zdravnik mu je rekel: »Vem, kaj so za vas, duhovnike, božični prazniki. Ljudje vas potrebujejo.

30

30. Pomagali vam bomo, koliko zmoremo«. Tisti dan je preživel na

urgenci. Dobil je transfuzijo in infuzijo. Zvečer pa je imel že toliko moči, da se je sam odpeljal na Studenec in imel polnočnico, drugi dan še mašo v farni cerkvi in popoldan mašo v Impoljci. Po tem opravilu je župnijo Studenec zapustil in prišel k našim sestram na Čatež.

V tem času je dozoreval za večnost. Ko je še zmogel, je maševal v sestrski kapeli, pozneje v sosednji sobi za mizo sede, nazadnje pa je maševal lahko le še v bolniški postelji. Sestre so skrbele zanj in mu nudile vso pomoč. Morfij mu je lajšal neznosne bolečine, ki jih potrpežljivo prenašal. Vsak dan sem ga obiskal in opazil, kako je postajal vse bolj blag in hvaležen. Rad je ponavljal: »Kako dobre so te sestre in trudijo se kot angeli, da mi pomagajo.« Bogu sem hvaležen, da sem lahko vsak dan nekaj časa posvetil temu svojemu najboljšemu prijatelju in mu bil v oporo. Njegov prijazni nasmeh mi je povedal vse.

V soboto, 18. aprila, ga je zadela možganska kap. Prizadeta je bila celotna desna stran in ni mogel več govoriti. Še isti dan sem mu v brežiški bolnišnici pri popolni zavesti podelil sv. maziljenje in mu podelil sveto popotnico. Nekaj ur, preden je umrl, ga je obiskal škof Andrej Glavan in mu podelil svoj blagoslov.

Pokojni Tone je bil veliki častilec bl. Lojzeta Grozdeta. On je namreč velik del življenja preživel na studenški župniji in v njej prejel sv. zakramente. Na studenškem pokopališču je pokopana tudi Grozdetova mama in tudi njegova teta Ivanka, ki je zanj skrbela za časa študija. Letos, 27. februarja, se je Tonetu izpolnila velika želja, da je lahko z našimi sestrami obiskal na Mirni kraj, kjer so otroci našli Lojzetovo truplo. Isti dan pa je obiskal še zadnjo živečo osebo, ki je bila prisotna na Lojzetovem pogrebu v Šentrupertu, Pepco Majer.

Na Studencu je Tone imel vinograd, ki ga je sam zasadil in vsa leta zanj ljubeznivo skrbel. Ob njem se je lahko še toliko bolj vživel v dušo svojih faranov.

Tone je bil pokopan v petek, 24. aprila, na god sv. Jurija. Ob peščici duhovnikov in maloštevilnih faranov ga je pokopal škof Andrej Glavan. Njegovim faranom je bilo žal, da ga niso mogli spremiti k večnemu počitku v večjem številu. Zdaj imajo priprošnjika v nebesih. Upam, da Tone Bobič ne bo zadnji župnik na Studencu.

31

31.

SSPPOORROOČČIILLAA IINN OOZZNNAANNIILLAA Umrl je Ivica Tanodi iz Sobenje vasi, star 54 let. Zanj so bile

darovane 4 sv. maše. Naj počiva v miru.

ZZAAHHVVAALLAA Rad bi se zahvalil vsem tistim, ki ste razumeli mojo prošnjo po

denarni pomoči. Že dva meseca ni nedeljskih maš in ni nabirk. Ostale pa so položnice, ki jih je potrebno vsak mesec poravnati. Nekatere župnije so se tako znašle v težkem položaju. Zato se še enkrat zahvaljujem vsem tistim, ki ste denar nakazali na žiro račun naše župnije. Številka računa je: SI56 0237 3199 8686 288. Prav tako se zahvaljujem vsem tistim, ki ste darovali osebno. Posebna zahvala gre posameznikom iz Sobenje vasi.

SSOOPPOOTTNNIIKK Čeprav so z izdajo Sopotnika povezani veliki stroški, sem se kljub

temu odločil, da ga napišem in ga izdam. To je sedaj skoraj edini stik faranov z župnijo. Slišal sem, da ste bili zelo veseli, da ste dobili Sopotnik na svoje domove. Tako je opravil svoje poslanstvo. Hvala tudi s. Bakhiti, Kristini Zorko in še nekaterim drugim, ki ste pri tem raznašanju pomagali.

Naj vas opozorim, da ima čateška župnija svojo spletno stran, kjer vas lahko seznanjam z raznimi novicami, ki jih objavljam vsako nedeljo. Na Googlu odtipkajte župnija čatež ob savi rkc in odprle se vam bodo naše strani. Med drugim na tej spletni strani objavljam namene sv. maš.

KKAAKKOO NNAAPPRREEJJ ?? Ne vemo še, kdaj bodo ukinjeni ukrepi vlade v zvezi s korona- virusom. Gotovo je, da sv. birme in sv. obhajila ne bo na določena datuma. Verjetno bodo v drugi polovici maja sproščeni ukrepi glede delavniških maš, nedeljske sv. maše pa bodo dovoljene z omejitvami, tj. nošenje mask in zahtevana oddaljenost. O tem vas bom že pravočasno obvestil. Morebitni pogrebi so lahko le v ožjem družinskem krogu, prav tako še niso dovoljeni sv. krsti.

32

SOPOTNIKGlasilo župnije Čatež ob Savi

leto: 2020, mesec: MAJ številka: 5

32.

ČČEE JJEE RREESS TTAAKKOO,, SSMMOO LLAAHHKKOO LLEE VVEESSEELLII

Sopotnik izdaja župnija Čatež ob Savi. Piše in ureja Jože Pacek, župnik. Lektorira profesorica Mirjam Šemrov.