Skrajšana žoga

Naslov izvirnika: Drop Shot

© Harlan Coben, 1996. Vse pravice pridržane.

© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., 2012.

Vse pravice pridržane.

Prevedel Miha Avanzo

cip - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(73)-312.4

coben, Harlan, 1962- Skrajšana žoga / Harlan Coben ; [prevedel Miha Avanzo]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Krimi / Mladinska knjiga)

Prevod dela: Drop shot

isbn 978-961-01-2604-1

264143104

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distri bu iranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

Za Anne in Charlotte,od najsrečnejšega človeka na svetu

zahvale

Pisec bi se rad zahvalil naslednjim: prijateljema in sostano-valcema na kolidžu Jamesu Bradbeerju ml. in Lawrenceu Vitalu; Davidu Pepu iz Pro Agents Inc.; Petru Roismanu iz Advantagea Internationala; uredniku in prijatelju Jacobu Hoyu; psihiatrinji dr. Natalie Ayars; e. w. Countu; aol Wri-ters Clubu; in, seveda, Davu Boltu.

»Cesar Romero,« je rekel Myron.Win ga je pogledal. »Saj ne misliš resno.«»Za začetek nekaj lahkega.«Na teniškem igrišču sta igralca menjala strani. Myronov

varovanec Duane Richwood je popolnoma nadigral petnaj-stega postavljenega igralca Ivana Nekaj-okova, saj je po-tem, ko je dobil prva niza s 6 : 0 in 6 : 2, v tretjem že vodil s 5 : 0. Impresiven debitantski nastop na Odprtem prven-st vu zda za enaindvajsetletnika, ki se je na glavno tekmo-vanje prebil preko kvalifikacij in je prihajal (dobesedno) z newyorških ulic.

»Cesar Romero,« je ponovil Myron. »Razen če ne veš.«Win je zavzdihnil. »Joker.«»Frank Gorshin.«

H A R L A N C O B E N10

»Ugankar.«Devetdesetsekundni odmor za reklame. Myron in Win

sta si krajšala čas z duhovito igrico, ki sta ji pravila ime-nuj kriminalca v Batmanu. V Batmanu iz televizijske serije. V Batmanu, v katerem sta glavni vlogi igrala Adam West in Burt Ward z vsemi tistimi stripovskimi buuumi, bengi in bonki. V pravem Batmanu.

»In kdo je igral drugega?«»Drugega Ugankarja?« Myron je pokimal. Z druge strani igrišča se jima je Duane Richwood do-

mišljavo nasmehnil. Postavljal se je s kričečimi letalskimi očali z živo fluorescentno zelenim okvirjem. Najnovejši do-sežek Ray Bana. Duane ni bil nikoli brez njih. In ni se samo istovetil z njimi. Še več, očala so vplivala na njegovo značil-no podobo. Pri Ray Banu so bili gotovo zadovoljni.

Myron in Win sta sedela v eni od dveh lož, namenje-nih slavnim osebnostim in podpornikom igralcev. Med ve-čino dvobojev sta bili polni do zadnjega kotička. Ko je ve-čer prej igral Agassi, je bila loža natrpana s člani njegove družine, prijatelji, podrepniki, mladimi dekleti, filmskimi zvezdniki s pravim odnosom do okoljskih vprašanj, moški-mi in ženskami z lasnimi vložki – kot na kakšni zabavi, ki bi jo za odrom priredila skupina Aerosmith. Duane pa je imel v loži samo tri: agenta Myrona, finančnega svetovalca Wina in svojega trenerja Henryja Hobmana. Wanda, njego-va življenjska ljubezen, je bila preveč živčna in je raje ostala doma.

S K R A J Š A N A Ž O G A 11

»John Astin,« je odgovoril Win.Myron je pokimal. »Kaj pa Shelley Winters.«»Ma Parker.«»Milton Berle.«»Lila Louie.«»Liberace.«»Veliki Lestenko.«»In?«Win je bil videti zbegan. »In kaj?«»Katerega kriminalca je še igral Liberace?«»O čem govoriš? Liberace je igral samo v tej epizodi.«Myron se je naslonil nazaj in se nasmehnil. »Si prepri-

čan?«Na klopi ob sodniškem stolu je Duane na dušek izpraz-

nil stekleničko eviana. Držal jo je tako, da so televizijske kamere dobro videle blagovno znamko. Pameten fant. Ve-del je, kako mora ugajati sponzorju. Myron je pred krat-kim poskrbel, da je Duane podpisal kratkoročno pogodbo s tem velikim proizvajalcem naravnih vod: med Odprtim prvenst vom zda je pil evian iz originalnih steklenic. V za-meno mu je Evian plačal deset tisočakov. In to je bila samo pogodba za vodo. Myron se je v Duanovem imenu pogajal še s Pepsijem za področje osvežilnih pijač, pri energijskih napitkih pa z Gatoradom.

Ah, tenis. »Liberace se je pojavil samo v eni epizodi,« je ponovil

Win.»Tvoj zadnji odgovor?«


»Ja. Liberace je nastopil samo v tej epizodi.«Henry Hobman se je še naprej posvečal igrišču, temelji-

to ga je pregledoval od enega konca do drugega. Škoda, da nihče ne igra.

»Henry, bi rad ugibal?«Henry se ni zmenil zanju. Tega je bil že navajen.»Liberace je nastopil samo v tej edini epizodi,« je pono-

vil Win in zavihal nos.Myron je tiho posnemal brenčanje. »Oprostite, vendar

je ta odgovor napačen. Kaj imamo za našega tekmovalca, Don? No, Myron, Windsor dobi domačo verzijo naše igre in letno zalogo avtokozmetike Turtle Wax. In hvala, ker ste sodelovali v naši igri!«

A Win se ni dal. »Liberace je nastopil samo v tej edini epizodi.«

»To je tvoja nova mantra?«»Dokler mi ne dokažeš, da se motim.« Win – s polnim imenom Windsor Horne Lockwood iii. –

je staknil manikirane prste in nanje naslonil brado. Stika-nje prstov se mu je prilegalo. Win je bil poosebljenje svo-jega imena. Dečko z reklamnega plakata za čistokrvnega belega anglosaškega protestanta. Vse v njegovi pojavi – si-jajni svetli lasje, čedni patricijski deški obraz, snežno bela polt, naduti exetrski naglas – je izžarevalo aroganco, eliti-zem, stran v reviji Town and Country, namenjeno zabavam, mladež iz višjega sloja na poti k vrhu, mladeniče v pulover-jih z monogrami in mladenke, ovešene z biseri in z imeni kot Babs, suhe martinije v klubih, kupe šelestečega starega


denarja. Samo da je v Winovem primeru nekaj kromoso-mov ušlo generacijam skrbne vzgoje. V nekaterih pogledih je bil natančno to, kar je bil videti. A v mnogih ozirih – vča-sih prav strašljivih – pa je bil nekaj povsem drugega.

»Čakam,« je rekel.»Ali se spominjaš Liberaceja v vlogi Velikega Lestenka?«

ga je vprašal Myron.»Seveda.«»Vendar si pozabil, da je igral tudi Lestenkovega zlobne-

ga brata dvojčka, Harryja. V isti epizodi.«Win se je spačil. »Saj ne misliš resno.«»Kaj?«»To vendar ne šteje. Zlobna dvojčka.«»Kje v pravilih to piše?«Win je še bolj potisnil naprej štrlečo brado.Vlaga je bila tako velika, da je bilo treba nositi spodnja

oblačila, zlasti na igrišču stadiona Flashing Meadows, kjer ni pihala niti najmanjša sapica. Stadion, ki je bil malo ne-navadno poimenovan po Louisu Armstrongu, je bil pravza-prav en sam velikanski oglasni pano, ki je imel po naključju na sredi tudi teniško igrišče. ibm-ov logo je stal nad brzino-merom, ki je prikazoval hitrost žogice pri serviranju. Citi-zen je bdel nad pravim časom in hkrati meril, koliko časa traja igra. Logotip Vise je bil narisan na tleh za servisno črto. Znaki Reeboka, Infinitija, Fuji Filma in Clairola so vi-seli, kjer je bilo še kaj prostora. In tudi Heineken.

Heineken, uradni pokrovitelj Odprtega prvenstva zda v tenisu.


Občinstvo je bilo zares pisano. Spodaj – na najboljših me-stih – so sedeli petičneži. Vendar so se oblačili različno. Ne-kateri so bili v poslovnih oblekah in s kravatami (kot Win), nekateri so bili, kot bi prihajali iz kakšne banana republike (kot Myron), nekateri so nosili kavbojke, drugi kratke hla-če. Myronu so bili najljubši navijači v polni teniški opravi – srajca, kratke hlače, nogavice, teniške copate, jopič za ogre-vanje, trak okrog glave in teniški lopar. Teniški lopar. Kot da jih bodo vsak hip poklicali na igrišče. Kot da bo Sampras ali Steffi ali kdo drug na lepem pokazal na tribuno in rekel: »Hej, ti z loparjem. Potrebujem partnerja za igro dvojic.«

Zdaj je bil na vrsti Win. »Roddy McDowell,« je začel.»Knjižni molj.«»Vincent Price.«»Jajčjeglavka.«»Joan Collins.«Myron je omahoval. »Joan Collins? Tista iz Dinastije?«»Ne bom ti pomagal z namigi.«Myron si je v glavi odvrtel vse epizode. Na igrišču je sod-

nik naznanil. »Čas je potekel.« Devetdesetsekundni odmor za reklame se je končal. Igralca sta vstala. Myron sicer ne bi mogel priseči, vendar se mu je zazdelo, da je Henry po-mežiknil.

»Se predaš?« je vprašal Win.»Ššš. Začela bosta igrati.«»In ti se imaš za poznavalca Batmana.«Igralca sta zavzela mesti. Tudi onadva sta bila reklamna

panoja, samo manjša. Duane je nosil opravo in copate Nike.


Vihtel je teniški lopar Head. Rokava sta mu krasila logotipa McDonald'sa in Sonyja. Njegov nasprotnik je bil opravljen v Reebok. Na enem rokavu je imel znak Sharp Electronics, na drugem znak Bic. Bic. Podjetje, ki izdeluje pisala in briv-nike. Kot da bi kdo gledal teniški dvoboj, opazil logo in šel kupit kemični svinčnik.

Myron se je sklonil k Winu. »Prav, vdam se,« je zašepe-tal. »Katero negativko je igrala Joan Collins?«

Win je skomignil. »Ne spominjam se.«»Kaj?«»Vem, da se je pojavila v neki epizodi. Vendar se ne spom-

nim, kako je bilo ime junakinji, ki jo je igrala.«»Tako ne gre.«Win se je nasmehnil in pokazal popolne bele zobe. »Kje

v pravilih to piše?«»Poznati moraš odgovor.«»Zakaj?« je vztrajal Win. »Ali mora Pat Sajak vedeti od-

govor na vsako uganko v Kolesu sreče? Ali mora Alex Tre-beck poznati vsako vprašanje v kvizu Jeopardy?«

Premor. »Krasna analogija, Win. Res.«»Hvala.«Tedaj se je zaslišalo: »Sirena.«Myron in Win sta se ozrla naokrog. Zdelo se je, da je to

izgovoril Henry.»Ali si kaj rekel?«Ni bilo videti, da bi se Henryjeve ustnice zganile. »Sire-

na,« je ponovil. Njegove oči so bile še vedno prikovane na igrišče. »Joan Collins je igrala Sireno. V Batmanu.«


Myron in Win sta se spogledala.»Nihče ne mara vsevednežev, Henry.«Mogoče so se Henryjeve ustnice zdaj le malo premakni-

le. Lahko pa se je samo nasmehnil.Na igrišču je Duane začel nadaljevanje tekme z asom, ki

je v pobiralca žog skoraj zvrtal luknjo. ibm-mov brzinomer je pokazal hitrost dvesto štiri kilometre na uro.

Myron je nejeverno zmajal z glavo. Tudi Ivan, kako se že piše, ni mogel verjeti. Duane se je pripravljal, da drugič ser-vira, ko se je oglasil Myronov prenosni telefon.

Myron ga je hitro zgrabil. Ni bil sicer edini gledalec, ki je držal v roki telefon. Vendar je bil v prvi vrsti samo on s telefonom ob ušesu. Že je hotel mobilnik izklopiti, ko se je spomnil, da bi ga lahko klicala Jessica. Jessica. Samo ob mi-sli nanjo mu je začelo srce hitreje biti.

»Ni Jessica.« Bila je Esperanza, njegova sodelavka.»Saj nisem mislil, da je.«»Že dobro,« je rekla. »Kadar se takole oglasiš, si vedno

slišati kot kužek, ki maha z repom.«Myron je močneje stisnil telefon v roki. Tekma se je na-

daljevala brez prekinitev, vendar se je nekaj kislih obrazov obrnilo, da bi videli, od kod prihaja neprijetno zvonjenje. »Kaj je?« je zašepetal. »Na stadionu sem.«

»Vem. Stavim, da si videti kot domišljav cepec. Med tek-mo se pogovarjaš po telefonu.«

Zdaj ko je to omenila …Neprijazni obrazi so zdaj ostro srepeli vanj. V njihovih

očeh je Myron zagrešil neodpustljiv zločin. Kot bi zlorabljal


otroka. Ali pri predjedi uporabljal vilice za solato. »Kaj je?«

»Prav zdaj te kažejo po televiziji. Ljubi Jezus, res je.«»Kaj?«»Televizija te naredi močnejšega.«»Kaj hočeš?«»Ne veliko. Najbrž bi rad vedel, da sem ti preskrbela se-

stanek z Eddiejem Cranom.«»Saj se šališ.« Eddie Crane je bil eden od najbolj vročih

mladih teniških igralcev v Ameriki. Sodeloval je samo s šti-rimi največjimi športnimi agencijami. Z icm, TruPro, Ad-vantage International, ProServ.

»Nič se ne šalim. Po Duanovi igri se dobiš z njim in nje-govimi starši pri igrišču številka šestnajst.«

»Ljubim te, veš.«»Potem me bolje plačaj,« je rekla.Duane je poslal neubranljivo žogico na drugo stran igri-

šča. Trideset nič.»Še kaj?« je vprašal Myron.»Nič pomembnega. Valerie Simpson. Trikrat je klicala.«»Kaj je hotela?«»Ni povedala. Vendar je bila Ledena kraljica slišati raz-

burjena.«»Ne kliči je tako.«»Ja, že prav.«Myron je prekinil zvezo. Win ga je pogledal. »Težava?«Valerie Simpson. Skrivnosten, a žalosten primer. Nek-

danja teniška čudežna deklica se je pred dvema dnevoma


oglasila v Myronovi pisarni in iskala koga – kogar koli –, ki bi jo zastopal. »Mislim, da ne.«

Duane je vodil s štirideset nič. Trojna zaključna žogica. Bud Collins, čudaški teniški kolumnist, je v prehodu že ča-kal na intervju po koncu tekme. Čeprav se je vedno drzno oblačil, je nosil danes še prav posebno kričeče hlače.

Duane je vzel od pobiralca dve žogici in se napotil pro-ti servisni črti. Duane je bil v tenisu prava redkost. Črnec. Ne iz Indije ali Afrike ali celo iz Francije. Duane je bil iz New Yorka. V nasprotju z vsemi drugi udeleženci turnirja se Dua ne ni vse življenje pripravljal na ta trenutek. Niso ga podpirali bogati stremuški starši. Zanj niso na Floridi ali v Kaliforniji skrbeli najboljši svetovni trenerji, odkar je bil dovolj star, da je lahko držal lopar. Duane je prihajal s pov-sem druge strani družbene lestvice: bil je fant z ulice in je že pri petnajstih letih pobegnil od doma ter nekako preži-vel. Tenisa se je naučil na javnih igriščih, kjer je visel po cele dneve in hotel igrati z vsakim, ki je znal držati lopar.

Tik pred tem, ko bi zmagal na prvi tekmi za grand slam, se je zaslišal strel.

Zvok je bil pridušen in je prihajal od nekod zunaj stadio-na. Večina ljudi se ni vznemirila, saj je menila, da je nekdo vrgel petardo ali da ima kakšen avto težave z vžigom. Myron in Win pa sta ta zvok še prevečkrat slišala. Skočila sta na noge in odhitela še pred prvimi kriki. Množica na stadionu je začela mrmrati. Še nekaj ljudi je zakričalo. To so bili glasni, histerični kriki. Glavni sodnik na igrišču je z neskončno mo-drostjo nepotrpežljivo zaklical v mikrofon: »Prosim, tišina!«


Myron in Win sta se pognala po kovinskih stopnicah. Preskočila sta belo verigo, ki so jo napeli uslužbenci, da ne bi nihče mogel priti na igrišče ali oditi z njega, preden igral-ca ne bi zamenjala strani, in stekla ven. Majhna skupina ljudi se je začenjala nabirati na kraju, ki so mu velikoduš-no pravili »Prehranjevalni kotiček«. Z dolgotrajnim delom in veliko potrpežljivostjo bo morda nekega dne dosegel ga-stronomsko raven restavracij v veleblagovnicah.

Prerinila sta se skozi množico. Nekateri so bili zares vsi iz sebe, drugi pa so se za strel komaj zmenili. Navsezadnje je bil to New York. Vrste za pijačo so bile dolge. Nihče ni ho-tel izgubiti svojega mesta.

Dekle je ležalo na trebuhu pred stojnico, kjer so ponujali kozarec šampanjca Moët za sedem dolarjev in pol. Myron jo je takoj prepoznal, celo še prej, preden se je sklonil in jo obrnil. A ko je videl njen obraz, ko je zagledal ledeno mo-dre oči, ki so strmele vanj z dokončnim mrtvim pogledom, ga je stisnilo pri srcu. Ozrl se je k Winu. Njegov obraz je bil, kot običajno, povsem brezizrazen.

»Pa ne bo nič z njeno vrnitvijo na igrišče,« je rekel.

»Morda ne bi bilo slabo, če bi se nehal ukvarjati s tem,« je rekel Win.

Pognal je svojega jaguarja xjr na fdr Drive in se napotil proti jugu. Radio je imel naravnan na postajo wmxv, 105,1 fm. Predvajali so nekaj, čemur se je reklo »mehki rock«. Sli-šati je bilo Michaela Boltona, ki je prepeval priredbo neke dobre stare pesmi Four Tops. Človeka so ob njej zabolela ušesa. Kot bi Bea Arthur posnela rimejk kakšnega filma Marilyn Monroe.

Morda pa mehki rock v resnici pomeni slab rock.»Lahko vstavim kaseto?« je vprašal Myron.»Izvoli.«Win se je posvetil menjavanju voznih pasov. Njegovo

vožnjo bi bilo mogoče blagohotno imenovati ustvarjalno.


Myron se je trudil, da ne bi gledal, kaj se dogaja. V kasetnik je vtaknil izvirno izvedbo muzikala Kako uspeti v poslu, ne da bi se posebno trudili. Tako kot Myron je tudi Win imel bo-gato zbirko starih broadwayskih muzikalov. Robert Morse je zapel o dekletu, ki ji je ime Rosemary. Vendar Myronu ni šlo iz glave dekle, ki ji je bilo ime Valerie Simpson.

Valerie je bila mrtva. Krogla v prsih. Nekdo jo je ustrelil v Prehranjevalnem kotičku Centra teniške zveze zda med začetnim dvobojem ameriškega edinega turnirja za grand slam. Vendar nihče ni videl ničesar. Ali vsaj nihče ni hotel ničesar povedati.

»Spet imaš na obrazu tisti izraz,« je rekel Win.»Kakšen izraz?«»Izraz, ki se mu reče pomagati hočem vsemu svetu,« je

pojasnil Win. »Saj ni bila tvoja varovanka.«»Pa bi bila.«»Velika razlika. Njena usoda se te ne tiče.«»Danes me je trikrat poklicala,« je ugovarjal Myron. »Ker

me ni dobila, se je odpravila v teniški center. Kjer pa so jo ustrelili.«

»Žalostna zgodba,« je pripomnil Win. »Ki pa ni tvoja stvar.«Kazalec za hitrost je kazal sto trideset kilometrov na

uro. »Hej, Win?«»Ja.«»Levo vozišče. Po tem pasu voziš, kadar ne nameravaš

zaviti na desno.«Win je obrnil volan, zamenjal dva vozna pasova in za-

vil na izvoz. Čez nekaj minut se je jaguar ustavil pred


Kinneyjevo parkirno hišo v Dvainpetdeseti ulici. Ključe sta izročila čuvaju Mariu. Na Manhattnu je bilo vroče. Prava mestna vročina. Pločnik te je žgal skozi podplate čevljev. Izpušni plini so obtičali v vlagi in so lebdeli v zraku kot sad-je na drevju. Dihanje je bilo prava nadloga. Znojenje pa ne. Vsa skrivnost je bila v tem, da si se med hojo čim manj potil in upal, da ti bodo klimatske naprave posušile oblačila, ne da bi pri tem staknil pljučnico.

Myron in Win sta po aveniji Park odšla na jug proti mo-gočni stavbi podjetja Lock-Horne Investment & Securities. Zgradba je bila v lasti Winove družine. Dvigalo se je ustavi-lo v dvanajstem nadstropju. Myron je izstopil. Win je ostal. Njegova pisarna je bila dvoje nadstropij višje.

Preden so se vrata dvigala zaprla, je Win rekel: »Poznal sem jo.«

»Koga?«»Valerie Simpson. Jaz sem jo poslal k tebi.«»Zakaj mi tega nisi povedal?« »Ker za to ni bilo nobenega razloga.«»Sta si bila blizu?«»Odvisno, kaj s tem misliš. Izhajala je iz stare bogataške

filadelfijske družine. Tako kot mi. Bila sva člana istih klu-bov, istih dobrodelnih ustanov, takih reči. Ko sva bila otro-ka, sta najini družini včasih skupaj preživljali poletne počit-nice. Vendar je že leta nisem videl.«

»In potem te je iznenada poklicala?« je vprašal Myron.»Tudi tako bi se lahko reklo.«»Kako bi pa ti rekel?«


»Ali je to zasliševanje?«»Ne. Se ti morda sanja, kdo bi jo lahko ubil?«Win je negibno obstal. »Pozneje bova poklepetala,« je

rekel. »Najprej moram opraviti nekaj poslovnih zadev.«Vrata dvigala so se počasi zaprla. Myron je še trenutek

počakal, kot bi pričakoval, da se bodo vrata spet odprla. Po-tem je prečkal hodnik in odsunil vrata, na kateri je pisalo mb SportsReps, d. d.

Esperanza ga je pogledala izza pisalne mize. »Ljubi Je-zus, kakšen pa si.«

»Si slišala za Valerie?«Pokimala je. Če je imela slabo vest, ker jo je le nekaj tre-

nutkov pred smrtjo imenovala Ledena kraljica, tega ni po-kazala. »Na suknjiču imaš kri.«

»Vem.«»V sejni sobi te čaka Ned Tunwell, ki dela za Nike.«»Mislim, da bom šel tja,« je rekel Myron. »Nima smisla,

da ves čas premlevam to zadevo.«Esperanza ga je ošinila s pogledom. Njen obraz ni izda-

jal ničesar. »Ne vznemirjaj se preveč,« je nadaljeval. »Z mano je vse

v najlepšem redu.«»Trudim se, da ne bi kazala prizadetosti,« je rekla.Poosebljeno sočutje.Ko je Myron odprl vrata sejne sobe, je Ned Tunwell po-

skočil kot vesel kužek. Srečno se je nasmehnil, mu stresel roko in ga potrepljal po hrbtu. Myron je napol pričakoval, da mu bo skočil v naročje in ga polizal po obrazu.


Ned Tunwell je bil v zgodnjih tridesetih letih, torej pri-bližno Myronove starosti. Vedno je bil dobre volje kot kak-šen pripadnik Hare Krišne na spidu ali še huje – kot kakšen tekmovalec v kvizu Družinski dvoboj. Oblečen je bil v moder športni jopič, belo srajco, bombažne hlače peščene barve, kričečo kravato in seveda obut v teniške copate Nike. Naj-novejši model Duane Richwood. Imel je svetle rumenkaste lase in brke mlečne barve.

Nazadnje se je le toliko pomiril, da je Myronu pred nos pomolil videokaseto. »Počakaj, da vidiš to!« je zakričal. »Myron, všeč ti bo. Fantastično je.«

»Poglejva.«»Pravim ti, Myron, da je fantastično. Preprosto fanta-

stično. Neverjetno. Uspelo je še bolj, kot sem pričakoval. Poseka vse, kar smo posneli s Courierjem in Agassijem. Fantastično je. Fantastično, ti rečem.«

Očitno ključna beseda: fantastično.Tunwell je prižgal televizor in vtaknil kaseto v predvajal-

nik. Myron je sedel in poskušal odriniti iz misli truplo Vale-rie Simpson. Moral se je zbrati. To – Duanov prvi pravi tele-vizijski reklamni spot, ki ga bodo predvajali po vsej Ameri-ki – je ključnega pomena. Kajti v resnici ustvarjajo podobo športnika prav ti reklamni filmi – veliko bolj kot njegova igra ali pisanje medijev. Športnike določa televizija. Vsakdo pozna Jordana kot Air Jordana. Večina navijačev ne ve, da Larry Johnson igra za Charlotte Hornets, vsi pa ga iz tele-vizijskih oglasov poznajo kot Babico. Ustvari te šele prava reklamna kampanja. Neprimerna pa te lahko uniči.


»Kdaj ga bodo začeli predvajati?« je vprašal Myron.»Med četrtfinalnimi dvoboji. S spotom bomo preplavili

televizijske mreže.«Kaseta se je previla na začetek. Duane je bil pred tem, da

postane eden najbolje plačanih teniških igralcev na svetu. Ne zaradi zmag na turnirjih, čeprav mu bo tudi to pomaga-lo, pač pa zaradi drugih dohodkov. V večini športov dobijo športniki več denarja od sponzorjev kot od svojih klubov. Pri tenisu veliko več. Prekleto več. Deset najboljših igralcev zasluži z igranjem morda petnajst odstotkov svojih prihod-kov. Preostalo pa s sponzorskimi prispevki, ekshibicijskimi nastopi in za zagotovljeno udeležbo, kar plačujejo priredi-telji najboljšim ne glede na to, kako visoko se uvrstijo.

Tenis je potreboval svežo kri in Duane Richwood je bil najbolj poživljajoča infuzija v zadnjih letih. Courier in Sam-pras sta bila približno tako zanimiva kot pasji briketi. Šved-ski tenisači so bili vedno nekam zaspani. Agassijevo nasto-paštvo je postajalo že dolgočasno. McEnroe in Connors sta bila zgodovina.

In tu je nastopil Duane Richwood. Slikovit, zabaven, malce nenavaden, vendar še ne osovražen. Bil je črne polti in je prihajal z ulice, vendar so ga dojemali kot »nenevarne-ga« pouličnega mulca, kot »nenevarnega« črnca, fanta tiste vrste, ki so ga sprejemali celo rasisti in s tem dokazovali, da v resnici sploh niso rasisti.

»Samo oglej si ga, Myron. Ta filmček, ti rečem, to je … to je …« Tunwell je pogledal proti nebu, kot bi iskal pravo besedo.


»Fantastično?« je poskusil Myron.Ned je tlesknil s prsti in pokazal s kazalcem. »Samo po-

čakaj, da vidiš. Ko ga gledam, mi stopi. Sranje, stopi mi že, če samo pomislim nanj. Prisegam pri bogu, tako je dober.«

Pritisnil je na gumb play.Pred dvema dnevoma je sedela prav v tej sobi, kamor je

prišla takoj za Duanom Richwoodom, ki je odšel malo prej. Nasprotje je bilo osupljivo. Oba sta bila stara dobrih dvajset let, a medtem ko je ena kariera šele začenjala cveteti, je dru-ga že ovenela in odpadla. Valerie je bila stara komaj štiriin-dvajset let, a so jo že dolgo označevali kot »nekdanjo« ali »neuspešno«. Vedla se je hladno in naduto (zato jo je Espe-ranza imenovala Ledena kraljica) ali pa je bila morda samo odsotna in vznemirjena. Težko je bilo reči zagotovo. In ja, res je, Valerie je bila mlada, vendar ni bila – če uporabimo kliše – polna življenja. Zdaj se sicer sliši grozljivo, a njene oči so bile v smrti bolj žive – bolj živahne, nepremične in bolščeče – kot takrat, ko mu je v tej sobi sedela nasproti.

Myron se je spraševal, zakaj bi hotel kdo ubiti Valerie Simpson. Zakaj se je tako obupno hotela dobiti z njim? Za-kaj je prišla na teniški stadion? Da bi si ogledala dvoboj? Ali našla Myrona?

»Poglej si to, Myron,« je ponovil Tunwell. »Tako fantastično je, da mi je prišlo. Prav zares. Prišlo mi je. Prisegam. V hlače.«

»Škoda, ker sem to zamudil,« je rekel Myron.Ned je od ugodja zastokal.Reklama se je nazadnje le začela. Prikazal se je Duane

s sončnimi očali. Tekal je po teniškem igrišču gor in dol.


Veliko hitrih bližnjih posnetkov, zlasti njegovih športnih copat. Veliko živih barv. Izrazit ritem, ki so ga še poudarja-li udarci loparja po teniški žogi, ki je letela čez mrežo. Zelo mtv-jevsko. Lahko bi bil glasbeni spot za kakšno rockov-sko skupino. Potem se je zaslišal Duanov glas:

»Pridite na moje igrišče …«Še nekaj močnih udarcev, še nekaj kratkih kadrov. Po-

tem je bilo nenadoma vsega konec. Duane je izginil. Barve so zbledele v belo in črno. Tišina. Sprememba scene. Izza svojega pulta je resno zrl sodnik. Duane se je znova oglasil:

»… in se potrudite, da ne pridete na sodišče.«Spet se je zaslišala rockovska glasba. Barve so se vrnile.

Prikazal se je Duane, ki je udaril žogo, obraz je imel prekrit s potnimi kapljami, v sončnih očalih se je zrcalila svetloba. Izrisal se je logo Nike, pod njim pa se je pojavil napis: pri-dite na duanovo igrišče.

Slika je zbledela v črnino.Ned Tunwell je zastokal – zares zastokal – od zadovolj-

stva.»Boš cigareto?« je vprašal Myron.Zdaj je Tunwell še bolj zasijal. »Kaj sem ti rekel, Myron?

Ha? Fantastično, ni res?«Myron je pokimal. Reklamni spot je bil dober. Zelo do-

ber. Moderen, izvrstno narejen, z jasnim, a ne preveč mo-ralističnim sporočilom. »Všeč mi je,« je rekel.

»Saj sem ti povedal. Ti nisem? Spet mi stoji. Prisegam, da je res, tako zelo je dober. Morda mi bo spet prišlo. Prav tukaj, prav zdaj. Medtem ko se pogovarjava.«


»Dobro, da vem.« Tunwella je popadel tak smeh, da je bil že podoben božjastnemu napadu. Udaril je Myrona po rami.

»Ned?«Tunwellov smeh je zamrl, kot bi se iztekla pesem. Obri-

sal si je oči. »Saj me bo še pobralo, Myron. Ne morem se ne-hati smejati. V grob me boš spravil.«

»Ja, res sem zabaven. Ali si slišal za umor Valerie Simp-son?«

»Seveda. Slišal sem po radiu. Včasih sem z njo sodelo-val.« Še vedno se je smehljal, široko odprte oči so se mu svetile.

»Bila je pri Nikeju?« je vprašal Myron.»Aha. In lahko ti povem, da nas je veliko stala. Hočem

reči, da je bila videti zanesljiv dobitek. Ko smo podpisali z njo pogodbo, je bila stara šele šestnajst let in je že igrala v finalu Odprtega prvenstva Francije. Poleg tega je bila čed na, najboljša ameriška študentska športnica, vse, kar si lahko misliš. In bila je že povsem razvita, če veš, kaj mislim. Ni bila ljubka punčka, ki se lahko spremeni v zver, ko postane malo starejša. Kot Capriattijeva. Valerie je bila prava mačka.«

»In kaj se je potem zgodilo?«Ned Tunwell je skomignil. »Zlomila se je. Prekleto, saj je

bilo v vseh časopisih.«»Kaj je povzročilo njen zlom?«»Naj me vrag, če vem. Krožile so najrazličnejše govorice.«»Kot na primer?«Že je odprl usta, da bi odgovoril, a jih je spet zaprl. »Po-

zabil sem že.«

Skrajšana žoga

Documents

Transcript of Skrajšana žoga