SISTEMSKI INŽENIRSKI PRISTOP PRI ZMANJŠEVANJU ...mvd20.com/LETO2015/R22.pdfpodatkovne baze in...

mag. J. PAPEŽ

- 104 - STRATEGIJA UPRAVLJANJAZ VODAMI – NUV 2015-2021

26. MIŠIČEV VODARSKI DAN 2015

mag. Jože PAPEŽ*

SISTEMSKI INŽENIRSKI PRISTOP PRI ZMANJŠEVANJU OGROŽENOSTI PRED POPLAVAMI IN EROZIJO

- KONCEPT ADAPTIVNEGA UPRAVLJANJA SISTEMOV VAROVALNIH UKREPOV SKOZI NJIHOV CELOTNI

ŽIVLJENSKI CIKEL

POVZETEK V prispevku je predstavljeno nekaj priporočil platforme PLANALP (delovne skupine za naravne nesreče v okviru Alpske konvencije) o sistemskem inženirskem pristopu pri zmanjševanju ogroženosti pred poplavami in erozijo ter konceptu adaptivnega upravljanja varovalnih sistemov vodnogospodarske infrastrukture skozi njihov celotni življenjski cikel (Persistence of Alpine natural hazard protection - Meeting multiple demands by applying systems engineering and life cycle management principles in natural hazard protection systems in the perimeter of the Alpine Convention) (PLANALP, 2014). Od vodarske stroke se pričakuje, da bo pri svojem ravnanju prešla od zasnov in umeščanja posameznih varovalnih ukrepov na snovanje in aktivno spremljanje sistemov varovalnih ukrepov, pri čemer bo ustrezno vključila tako širši prostorski, okoljski in socialni vidik reševanja kompleksne poplavne problematike. Reševanje posameznih aktualnih problemov mora biti vsakokrat jasno naslovljeno tudi z vidika upravljanja oz. vzdrževanja varovalnih sistemov skozi njihov celotni življenjski cikel (upoštevanje časovnega vidika): od prepoznavanja potreb po varovanju, prek zasnove koncepta rešitve in presoje alternativnih rešitev, prek planiranja, projektiranja in optimizacije, prek izvedbe, prek operativnega zagona in predaje sistemov svojemu namenu, do obratovanja, monitoringa in vzdrževanja in končno do obnove, prilagajanja ali razgradnje. Vsakega izmed omenjenih sedmih korakov spremlja neprestano preverjanje in pridobivanje povratnih informacij v smislu obvladovanja kvalitete in cikličnega ponavljanja/preverjanja presoje ustreznosti rešitve: planiraj – izvajaj – preverjaj – ukrepaj (Quality Management – PDCA Deming cycle: plan – do – check – act). Sistemski inženirski pristop (ang: systems engeeniring; v nadaljevanju SE) vključuje interdisciplinarni pristop z namenom izvedbe uspešnih varovalnih sistemov. Od inženirjev zahteva že v najzgodnejši razvojni fazi projektov poglobljeno osredotočenje in kritično presojo potreb vseh deležnikov, želene funkcionalnost, preverbo vseh omejitvenih pogojev, sintezni pristop pri projektiranju in validacijo sistemskih rešitev glede na celostno obravnavo izpostavljene problematike. Na kratko bi lahko tak pristop opisali tudi kot: "Izgradnja pravega sistema; izvedba sistema na pravi način." (Build the right system; build the system right.”). SE naslavlja problem celostno, upošteva celoten kompleksen sistem in celotni življenjski cikel sistema in njihovih elementov, od zasnove do ev. odstranitve. (INCOSE) Države podpisnice Alpske konvencije so poleg opisa sistemskega pristopa v omenjenih priporočilih posebej poudarile, da moramo v prihodnjih letih ključno pozornost nameniti pravočasnemu in zadostnemu/ustreznemu vzdrževanju obstoječih objektov in da mora to biti prepoznano kot prioriteta na nacionalnem nivoju. Na območju Alp je bilo namreč samo v Sloveniji, Avstriji, Bavarski, Švici, severni Italiji (provinci Bolzano in Trento) in Lihtenštajnu naštetih prek 2 milijona gradbenih varovalnih objektov, katere vrednost je ocenjena na 50 milijard evrov! Za obratovanje in vzdrževanje teh objektov je treba kontinuirano in neprekinjeno zagotavljati zadostna finančna sredstva – ca. 750 milijonov letno. Vse države ugotavljajo, da teh sredstev ni dovolj, zato se na celotnem območju Alp izvaja premislek o optimizaciji koncepta vzdrževanja tovrstnih objektov. PLANALP v tem kontekstu predlaga sprejemljiv pristop, katerega bistvo je nadgradnja sedanjega pristopa v smeri doslednejše sistemske inženirske obravnave varovalnih konstrukcijskih objektov skozi celotni življenjski cikel objektov in naprav in njihovo obravnavo v celostnem sistemu varstva pred naravnimi nesrečami. Podanih je tudi nekaj predlogov, kako v luči splošnega pomanjkanja sredstev, redno vzdrževanja izvajati na podlagi transparentnega določevanja prioritet ter predstavitev konkretnih primerov dobrih praks inovativnih in racionalnih rešitev nadgradenj in obnov obstoječih objektov. V vsaj dveh državah pa se načrtno razmišlja tudi o večjih spremembah v konceptih varovanja – npr. dokončna opustitev vzdrževanja več manjših kaskadno razporejenih ustalitvenih starejših objektov v zaraščenih povirjih in nadomestitev le-teh z nekaj novimi ključnimi večjimi objekti v srednjem ali spodnjem teku vodotoka. * mag. Jože PAPEŽ, HIDROTEHNIK Vodnogospodarsko podjetje, Slovenčeva 97, Ljubljana

mag. J. PAPEŽ



UVOD - JE SISTEMSKI INŽENIRSKI PRISTOP V VODARSTVU NEKAJ NOVEGA?

Pravzaprav ne. Zakaj potem to izpostavljam? Inženirsko delo naj bi bilo v osnovi usmerjeno v reševanje konkretnih problemov – na področju urejanja voda oz. varstva pred poplavami, hudourniki in erozijo predvsem v iskanje, zasnovo, projektiranje in izvedbo ustreznih rešitev, ki naj bi predvsem družbi – ljudem - danes in v prihodnosti omogočale večjo varnost pred škodljivimi učinki voda in erozije. Seveda si istočasno vsi prizadevamo tudi za dobro stanje voda. V veliki večini primerov nam je osnovno vodilo varovanje človeških življenj, dobrin, infrastrukture, okolja, kulturne dediščine ... pred naravnimi nevarnostmi in ohranjanju eko-sistemskih storitev našega okolja – ki je v veliki večini primerov odvisno od ustreznega vodnega režima v našem okolju. Seveda – na pravi način, ob upoštevanju vseh ostalih interesov, omejitev, pogojev .. in z mislijo na prihodnje generacije. Začetki tovrstne organizirane dejavnosti v Sloveniji segajo daleč v preteklost – pri tem se sklicujemo na isto letnico kot naši sosedi Avstrijci – 1884. Gledano s tega zgodovinskega zornega kota ni treba posebej izpostavljati, da smo prehodili že kar dolgo pot in da so se v tem času dogajale velike spremembe in razvojni premiki tako na strokovnem kot družbenem, gospodarskem, okoljskem … področju. Skratka, robni pogoji so se in se še neprestano spreminjajo. Sploh ne nujno na slabše, ampak – enostavno se z razvojem človeške družbe spreminjajo – in to hitro. Ravno to dejstvo nam narekuje, da smo kot inženirji (in tudi ostali), zavezani k neprestanemu osebnemu izpopolnjevanju in nadgrajevanju našega osnovnega znanja pridobljenega v rednem izobraževalnem procesu, k spoštovanju tradicije, upoštevanju naših in tujih izkušenj, dobrih praks, k iskanju novih pristopov / inovativnih rešitev in k našemu vsakokratnemu umeščanju v spremenjene robne ekonomske, socialne in okoljske pogoje, tako z vidika napredka stroke, tehnike, spremenjene zakonodaje, družbenega konteksta, prostorskih posebnosti .. ne nazadnje tudi z vidika aktualnih neželenih posledic podnebnih spremembe in finančne krize. Lahko bi rekli, da je upravljanje oz. urejanje voda vse bolj kompleksno. Kar je logično .. in prav. Tudi za inženirja je vse večji izziv, kar je v osnovi pozitivno. Zahtevnost te problematike v veliki meri izhaja iz dejstva, da je voda po eni strani neprecenljiva dobrina, po drugi strani pa - v povezavi z določenimi procesi in pojavi (ekstremni vremenski pojavi, visoke vode, erozija …) - ljudi lahko tudi ogroža. Na tej točki smo kot inženirji – bolj ali manj zavedno ali nezavedno v zelo zahtevni vlogi – da te grožnje ustrezno prepoznamo (tudi tam, kjer morda še niso prepoznane s strani laične javnosti) in ovrednotimo ter predvsem, da pred družbo razgrnemo paleto strokovno utemeljenih opcij/različic rešitev za zmanjšanje te ogroženosti. Tu nastopi trenutek bolj ali manj zavednega (postopkovno organiziranega) ali nezavednega tehtanja pozitivnih (koristi) in negativnih učinkov. Z vidika izjemno velikega števila interesov, ki se prepletajo pri vsakokratnem poseganju v vodni režim določenega vodotoka, porečja, verjamem, da je danes najsprejemljivejša metoda – t.i. pristop iskanja rešitev, ki imajo – ob zadovoljivi rešitvi "osnovnega" problema (npr. zmanjšanje poplavne ogroženosti) - kar najmanjši možni negativni učinek na npr. okolje in ostale dejavnike (obseg vzdrževanja, prostorski razvoj, …). Seveda je še toliko bolj optimalno, če uspemo s posegom zadovoljiti tudi neke dodatne interese oz. cilje (npr. izboljšanje možnosti za turizem idr.). Tako rešitev bi lahko poimenovali »vzdržna rešitev« – vzdržna iz socialnega, ekonomskega in okoljskega vidika, vzdržna z vidika današnjih in prihodnjih generacij. Današnje rešitve morajo torej v čim večji meri izpolnjevati več funkcij hkrati in na vprašanje: ali obstaja kakšna druga bolj vzdržna alternativa – bi morali odgovoriti z »ne«. Glede na današnje vedenje – »ne«. S tem bi se najbolj približali verjetnosti, da naše današnje rešitve ne bodo postali problemi prihodnjih generacij. Zavedam se zgornjega »splošnega načina opisovanja« in tveganja, da sem razumljen kot premalo konkreten. Povedal nisem namreč nič novega – vse to vendarle danes počnemo na »napredni način« in vse to lahko opišemo na bolj tehnični, pravniški, na bolj »inženirski način«. Imamo odlično zakonodajo, postopke, standarde, kode obnašanja, participativno vključevanje deležnikov in zakonodajno usklajeno presojanje variantnih različic, presoj vplivov na okolje, napredno prostorsko načrtovanje, metode tehtanja koristi in stroškov, metode stroškovne učinkovitosti, vodna soglasja, vodna dovoljenja, načrte upravljanja z vodami, načrte zmanjševanja poplavne ogroženosti, državne strategije in standarde znanj na inženirski zbornici .. Kaj bi torej rad povedal? Kaj »filozofiraš« … V ta prispevek sem šel zato, ker bi rad izpostavil, da smo tako inženirji kot vsi ostali, ki predstavljamo našo družbo in gradimo sedanjost in s svojimi dejanji / ne-dejanji vplivamo na našo prihodnost in prihodnost naših otrok – predvsem zelo različni ljudje. Ljudje, ki različno gledamo na določene zadeve, se različno poglabljamo v probleme, z različnimi interesi, prioritetami, predvsem pa smo vsi vse bolj primorani »hiteti«, zmanjkuje nam časa za osebne stike. In tu nastopi paradoks – imamo vse bolj kompleksne probleme, časa za usklajeno reševanje s sistemskim in z osebnim pristopom pa je vse manj. Izgovarjanje na sicer super zmogljiva in nenadomestljiva računalniška informacijska orodja, podatkovne baze in internetne storitve se konča z zadrego, da nam marsikatero zadevo preprosto ne uspe uskladiti in izvesti na ustrezen način. Včasih "gredo mimo" tudi leta. Tudi zato, ker se preveč nas posameznikov prevečkrat ustavi v svojem »standardnem domačem vrtičku«, svojih aktivnostih,

mag. J. PAPEŽ



projektih in ker svoj izdelek ali »vlogo« z dopisom zgolj pošljemo v drug resor, drugo institucijo …in potem bolj ali manj potrpežljivo čakamo, ali se lotimo drugega projekta in pogosto rečemo: »mi smo svoje naredili«. Če pride do ugodnih rešitev v redu, če ne pride se začne pogosto vlagati ogromno energije in časa, za razčiščevanje zapletov in konfliktov. Pozitivni rezultat konfliktnih situacijah je sicer lahko tudi boljša informiranost različnih vpletenih strani o »nasprotnikovih« argumentih, nazorih .. ampak to je pogosto res naporna pot, ki veliko vpletenih bremeni z razmišljanjem »pa se to res ne da speljat na drugačni način, saj imamo vendar toliko enakih interesov«. Zakaj nismo bolj usmerjeni v iskanje sinergijskih učinkov in t.i. win-win situacij, zakaj bolj temeljito ne razmislimo nekaj korakov vnaprej? Zgolj zato, ker je to dokaj zahtevna pot z veliko mero osebne angažiranosti in veščega, potrpežljivega in marsikdaj – preprosto rečeno – taktnega in spoštljivega komuniciranja – vključno s poslušanjem in vživljanjem v »službene/pravne okvirje delovanja« naših sogovornikov? Bralce in bralke vabim, da si vzamete nekaj minut za premislek, kaj bi lahko kot inženirji in tudi ostali izboljšali, da bi že danes, znotraj naše razmeroma dobre zakonodajne, institucionalne in ostale ureditve v naši državi, na področju urejanja voda naredili za še dodatno izboljšanje stanja. To se ne sprašujem samo jaz, to se sprašujejo tudi vsi moji kolegi v delovni skupini za naravne nesreče PLANALP – tako v okviru svojih držav, kot v pogledu mednarodnega sodelovanja. Nikjer ni tako, da ne bi moglo biti še bolje. Ko smo letos oktobra na izredno uspeli PLANALP konferenci v Münchnu predstavljali našo vizijo sistemskega inženirskega pristopa na področju varstva pred naravnimi nevarnostmi smo vsi po vrsti priznavali – "si domišljali", da vse to kar sedaj govorimo v veliki večini že sicer tudi počnemo v naši praksi, toda obenem PLANALP brošura 2014 (glej povezavo v virih) ne bi nastala, če ne bi bilo enotnega soglasja, da se na tem področju lahko še veliko zadev izboljša in da je vredno določene zadeve morda tudi drugače izpostaviti in poimenovati – z namenom doseganja boljših rezultatov. Predvsem je povsod prepoznano, da mora inženir danes svojo vlogo razumeti bistveno širše, bolj celostno, kot jo morda kdo izmed nas – v tem je bistvo poskusa poimenovanja »sistemski inženirski pristop«. Dejstvo, da se ukvarjamo z dejavnostjo, v kateri se interesno prepleta toliko zahtevnih kompleksnih sistemov in njihovih podsistemov pač zahteva od nas – poleg tehničnih strokovnih kompetenc - visoko stopnjo poznavanja vseh vidikov vsakokratnega poseganja v prostor in predvsem našo osebno angažiranost v vsem ciklu celostnega reševanja problemov in vzdrževanja izvedenih rešitev v celotnem življenjskem ciklu. Nobenega druga namreč ni, ki bo to naredil namesto nas. Včasih se sicer res nekaj zgodi samo od sebe, ampak to ni nujno najbolj optimalno – kot inženirji imamo možnost vplivati na hitrejše in bolj optimalno / usklajeno iskanje in realizacijo rešitev. Pri tem je eno izmed osnovnih vodil, da so izza vseh faz in postopkov v ozadju konkretni ljudje z imeni in priimki, z obrazi, različnimi kompetencami in izkušnjami (čeprav na enako odgovornih delovnih mestih) – inženirjem nam bi moralo biti v izziv, da jih naslavljamo osebno, da delujemo povezovalno in da postopke podpremo / naoljimo z zelo premišljenimi interdisciplinarno pripravljenimi predlogi rešitev, ki bodo že v naprej v kar največji meri onemogočali neproduktivne konflikte in blokade. Vem, včasih je težko in te skoraj »zagrabi, da bi dvignil roke«, ampak iz lastnih izkušenj si upam zapisati, da vedno obstajajo poti in rešitve – tudi če nam na koncu ne bodo ravno najbolj všeč – če lahko rečemo, da smo z osebnega vidika v njih vložili svoj maksimum, današnji družbeni ali politični konsenz pa je morebiti premaknil tehnico bolj v drugo – nam manj blizu stran – je to naša današnja odločitev, ki jo bomo lahko v prihodnosti transparentno razložili in morda – če se bodo pogledi in pogoji spremenili – popravili. Ali pa bomo celo mi s časovnim zamikom ugotovili, da je tudi ta rešitev – iz našega zornega kota morda ne najbolj optimalna – iz zgodovinskega vidika sprejemljiva in da dobro deluje. Namreč, nikoli ne smemo pozabiti, da nam je tudi v vlogi inženirja, ne zgolj doma, dopuščeno da »še ne vemo vsega«, da se lahko tudi zmotimo. Sploh pa danes, ko poskušamo razumeti vse bolj kompleksne sisteme in interakcije med njimi. Zato se pa povezujemo in sodelujemo – tudi na Mišičevih dnevih - da se znanja, izkušnje in ideje nadgrajujejo in prenašajo v prakso – skupaj smo veliko močnejši. Če torej povzamem ta res dolg uvod – kako osebno – na konkretnih primerih - razumem izraz »sistemski inženirski pristop«? Moje razumevanje se ne ustavi samo na nivoju strateškega razmišljanja in upravljanja – mislim namreč, da to lahko zadeva vsakega inženirja. Kako torej? Tako, da si za npr. sogovornika – lastnika ogrožene parcele ob hudourniku – vzamem čas in mu poskušam razložit različne učinke in zakonodajne in okoljske omejitve, zaradi katerih je lahko določeni predlog ureditve vodotoka na njegovem odseku ali v povirju bolj vzdržen od drugega – tudi v povezavi z vzdrževanjem in preostalim tveganjem; tako, da me po predaji kart poplavne nevarnosti zanima, ali so te karte dobili in ali jih razumejo kolegi na področju zaščite in reševanja – ali je bila prav skomunicirana preostala ogroženost in pravilno obravnavana v prenovljenih načrtih zaščite in reševanja; tako, da se povezujem z gozdarji (60 % Slovenije je pod gozdom!), in jih ob informiranju o aktualnih dogodkih v sistemu upravljanja z vodami in konkretnih problemih na določenem vodotoku poslušam o njihovih »problemih« in se po svojih močeh potrudim, da kolegi gozdarji prek gozdno-gospodarskih načrtov in gozdno-gojitvenih ukrepov s pospeševanjem varovalne in zaščitne funkcije gozdov, umeščanjem

mag. J. PAPEŽ



manjših protierozijskih ukrepov pomagajo pri doseganj ciljev zmanjševanja ogroženosti pred hudourniki, erozijo in lesenim plavjem; tako, da v projekte vzdrževanja nazorno opisujem namen in učinke selektivne nege obrežnega rastja in preprečevanja širjenja invazivnih rastlin in po potrebi to dodatno osebno obrazložim pristojnim osebam, ki dajejo soglasja za posege; tako, da sem pozoren na nove vire financiranja in priložnosti, ki bi lahko občinam in prizadetim ljudem omogočila dodatne ureditve določenih odsekov vodotokov ter jim pomagam pri prijavah; tako, da iz tujine v slovensko prakso prenašam pozitivne izkušnje pri vzpostavljanju zveznega premeščanja sedimentov in umeščanja zelene infrastrukture ter pri tem aktivno sledim postopkom in podpiram ljudi, ki so ključni da se dosežejo premiki v pravo smer; s tem, da se mi pri projektiranju uveljavljenih ukrepov urejanja voda vsakokrat »trese roka« in se prisilim v razmislek, in dobronamerne kritike, ali je mogoče kaj izboljšat, kaj in kako naredit, da bo nek objekt zanesljivejši, kakšne so razpoložljive izkušnje o tem doma in v tujini, kaj bi bilo okoljsko bolj sprejemljivo, cenejše vzdrževanje.. idr. Skratka, sistemski inženirski pristop je to kar že sicer počnemo, vendar inženirji s področja urejanja voda na območju Alp vseeno čutimo potrebo, da moramo o tem spregovoriti, z namenom da bi to počeli bolj dosledno, bolj sistematično in da bi drug drugega podprli in vlili dodatno energijo za vztrajanje na tej sicer zahtevni a edino pravi/mogoči in vendarle tudi zelo izpolnjujoči in izzivov polni poti. In še … poti nazaj ni! Vsaj upam da ne. Res je, voda rabi svoj prostor, res je, bolj očuvano okolje pomeni večjo kvaliteto življenja za vse nas, res je, ne izpostavljamo več zagotavljanja določene stopnje poplavne varnosti ampak obvladovanje poplavne in erozijske ogroženosti …; pa vendar je jasno, da brez ukrepanja tudi v prihodnosti ne bo šlo. In pri tem imamo kot inženirji zelo odgovorno vlogo; vlogo, ki od nas zahteva, da, s sistemskim inženirskim pristopom in potrpežljivim in vztrajnim sodelovanjem v postopkih usklajevanj različnih interesov, družbi pomagamo trasirati vzdržno pot v prihodnost.

OBSTOJNOST VAROVALNIH OBJEKTOV ZA ZAŠČITO PRED NARAVNIMI NEVARNOSTMI NA OBMOČJU ALP

Varovalni objekti na območju Alp Na območju Alp je bilo samo v Sloveniji, Avstriji, Bavarski, Švici, severni Italiji (provinci Bolzano in Trento) in Lihtenštajnu naštetih prek 2 milijona gradbenih varovalnih objektov, katere vrednost je ocenjena na 50 milijard evrov! Za obratovanje in vzdrževanje teh objektov je treba kontinuirano in neprekinjeno zagotavljati zadostna finančna sredstva – ca. 750 milijonov letno. Vse države ugotavljajo, da teh sredstev ni dovolj, zato se na celotnem območju Alp izvaja premislek o optimizaciji koncepta vzdrževanja tovrstnih objektov. Z vidika regionalnih in lokalnih nosilcev odločanja, kakor tudi zadevnega prebivalstva, bi morale naložbe v varovalne objekte in sisteme za zaščito pred naravnimi nevarnostmi znatno prispevati k zmanjšanju ogroženosti pred naravnimi nesrečami ter zagotavljati vsaj sprejemljivo raven varnosti. Vsakršno poslabšanja stanja / povečevanja ogroženosti zaradi neustreznega / nezadostnega vzdrževanja (na primer s poslabšanjem ali zmanjšanjem funkcioniranja varovalnih objektov in ureditev), ki bi vodila k širitvi območij nevarnosti in ogroženosti – tako s političnega kot družbenega vidika ni sprejemljiva. PLANALP v tem kontekstu predlaga sprejemljiv pristop, katerega bistvo je nadgradnja sedanjega pristopa v smeri doslednejše sistemske inženirske obravnave sistemov varovalnih konstrukcijskih objektov skozi celotni življenjski cikel objektov in naprav in njihovo obravnavo v celostnem sistemu varstva pred naravnimi nesrečami. Danes se torej soočamo s situacijo, da varovalni objekti za zaščito pred naravnimi nevarnostmi v veliki meri omogočajo življenje in razvoj gospodarstva v zahtevnem Alpskem okolju. Posamezni varovalni objekti so med sabo v različnih kompleksnih interakcijah in medsebojnih vplivih. Robni pogoji se neprestano spreminjajo (raba prostora, razvoj tehnike, zakonodaja in pravo, družba, okolje …). Po drugi strani je obseg vzdrževanja zgrajenih objektov vse večji, obenem pa je potreb po izgradnji dodatnih varovalni objektov tudi veliko. Skoraj vsak varovalni objekt za ureditev hudournikov je t.i. prototip - ne obstaja tipska rešitev, ki bi bila enostavno prenosljiva med hudourniki in različnimi profili. Objekti so dimenzionirani na ekstremne obremenitve, ki bodo v življenjski dobi nekaterih objektov nastopile zelo redko in za zelo kratek čas. Glede potencialnih obremenitev, ki jih bodo morali prestati objekti, je še veliko negotovosti. Dejstvo je torej, da so nekateri ključni objekti redko v polni funkciji – ko pa pride do ekstremnega dogodka, pa mora biti njihova funkcionalnost ustrezna - kot je bila projektirana in izvedena – torej, pričakuje se 100% funkcioniranje (kar se predvideva tudi v načrtih ZiR, kjer naj bi bili razdelani postopki odzivanja na izredne razmere ob katastrofalnih dogodkih).

mag. J. PAPEŽ



SISTEMSKI INŽENIRSKI PRISTOP – HOLISTIČNI ODGOVOR NA ŠTEVILNE SOČASNE ZAHTEVE ZA USPEŠNO IZVAJANJE CELOSTNEGA OBVLADOVANJA NARAVNIH NESREČ

Uvod Ciljni koncept celostnega obvladovanja naravnih nesreč zahteva umeščanje kompleksnih sistemov več-funkcionalnih varovalnih objektov in ostalih varstvenih in varovalnih ukrepov. Načeloma se izogibamo prostorsko zelo omejenemu reševanju določenih poplavnih / erozijskih problemov, ampak se uveljavlja celostna presoja razmer v vodozlivnem območju in širša presoja so-vplivanja različnih varovalnih objektov v hidrografskem sistemu. Poenostavljeno «standardno« reševanje problemov v smislu .. erozijska zajeda + obrežno zavarovanje = rešitev je treba danes bolj kot kdaj koli prej nadgrajevati z inženirsko presojo vzdrževanja objektov skozi njihov celotni življenjski cikel. Graditi moramo samo prave sisteme varovalnih ukrepov in izvesti jih moramo na pravi način. V načrtovanje moramo vgraditi tudi razmislek o možnih spremembah robnih pogojev v času funkcioniranja objekta in predpostaviti možnosti prilagoditve objekta ali sistema objektov spremenjenim ciljem in novim funkcijam ustrezno. Današnje družbeno okolje in škodni potencial predstavlja večjo ranljivost glede na preteklost, zahteve po varnosti so se spremenile, v ospredju je razmislek o zmanjšanju ogroženosti na sprejemljivo raven in ustrezno obvladovanje preostale ogroženosti, spremenili so se določeni pravni okvirji, povečala se je občutljivost glede vpliva na okolje, zagotavljanje ustreznega obvladovanja poplavne ogroženosti zahteva vse bolj kompleksno usklajevanje med različnimi sektorji in strokami. Principi in definicije Sistemski pristop pomeni uporabo novega načina razmišljanja in nove, sistemske metodologije pri iskanju rešitev za problematiko, ki nastaja v okolju kompleksnih sistemov. Sistemsko mišljenje v svoji celovitosti dopolnjuje analitično mišljenje. V nasprotju z ostalimi metodami, ki preučujejo svet z njegovo delitvijo na majhne koščke, metode sistemskega pristopa obravnavajo problematiko z vidika celovitosti, medsebojne povezanosti in medsebojne odvisnosti elementov obravnavane problematike. Glavni koncept sistemske metodologije je preučiti medsebojno vplivanje vseh elementov sistema in okolja. Predmeti in ljudje se v sistemu medsebojno odzivajo skozi povratne zanke; pri tem sprememba ene spremenljivke v času vpliva na ostale spremenljivke, ki ponovno vplivajo na izvorno spremenljivko. (J. Lazanski, 2010). Čim bolj je dinamika sistemov izrazita in čim bolj so sistemi zapleteni, tem manjša je stopnja njihove predvidljivosti, zato takih sistemov ne moremo popolnoma obvladati. Zapletenost sistema in natančnost s katero ga je mogoče analizirati sta obratno sorazmerna. S povečanim znanjem o takem sistemu in o vplivih nanj iz okolja je mogoče z določeno verjetnostjo predvideti odzive sistema na določene ukrepe (vhode) (A. Bončina, 2011). Podlage za načrtovanje in upravljanje kompleksnih sistemov moramo iskati v teoriji prilagodljivega upravljanja sistemov (adaptivno upravljanje). Bistvo adaptivnega upravljanja je v tem, da na podlagi dopolnilnih informacij o upravljanem sistemu in njegovem okolju, zbranih med samim upravljanjem, ustrezno prilagajamo cilj upravljanja in korigiramo sistem ukrepov (A. Bončina, 2011).

Slika 1: Zaradi velike kompleksnosti sistemov mora upravljanje temeljiti na učenju iz odločitev upravljavca in odkrivanju vzročno-posledičnih zvez in vzorcev (slike, vir: A. Bončina, 2009)

mag. J. PAPEŽ



Elementi sistemskega inženirskega pristopa in upravljanja s sistemi varovalnih ukrepov skozi ves življenjski cikel Dolgo časa je bila kot edina možnost, ali strategija, ki se je ukvarjala z naravnimi nesrečami poimenovana "obramba pred nevarnostjo" (obramba pred poplavami) z osnovnim namenom, da bi se izognili nevarnosti. To je t.i. "enodimenzionalna" strategija (zelene površine na sl. 2). Sčasoma je bilo zgrajenih vse več varovalnih objektov. Treba je bilo obravnavati veliko posameznih elementov različnih starosti, ki so v različnih stanjih ohranjenosti in funkcionalnosti. Glede na to, da je treba funkcionalnost objektov zagotavljati neprekinjeno, stanje posameznih elementov pa se spreminja je časovni vidik postajal vse bolj pomemben. Odgovoriti je treba predvsem na vprašanja kako ustrezno spremljati objekte in ocenjevati njihov stanje ter kaj storiti z elementi, ki so dosegli konec svoje življenjske dobe. Pri odgovarjanju na te izzive nam je v pomoč koncept in orodja klasičnega upravljanja objektov skozi njihov celoten življenjski cikel (oranžne površine na sl. 2). Model življenjskega cikla varovalnih sistemov omogoča obravnavo in ustrezno vzročno-posledično presojo varovalnih sistemov skozi vse faze – od zasnove do opustitve ali obnove: omogoča da se vsako fazo določi in kontinuirano preverja sestavne dele sistema, ukrepe, organizacijske naloge, investicije in merila kakovosti. Na tem področju nam je lahko v pomoč vpeljava računalniških modelov stavb in drugih objektov v proces načrtovanja, gradnje in vzdrževanja, ki ga največkrat označujemo s kratico BIM ("Building Information Modelling"). BIM je organiziran proces pridobivanja, obdelovanja in upravljanja podatkov ter informacij skozi življenjski cikel objekta. (M. Šajn, 2015). Pri obvladovanju naravnih nesreč je sčasoma postalo vse bolj očitno, da se pri tem sooča več vse bolj kompleksnih sistemov: prispevne vodozlivne površine z vsemi procesi in interakcijami, družbeni sistem s povečano ranljivostjo in spremenjenimi zahtevami po varnosti, sistem varstva narave, sistem zaščite in reševanja idr. To je razlog, da danes spodbujamo celostno obvladovanje ogroženosti kot najboljšo možnost za obvladovanje naravnih nesreč, kar tudi pomeni, da poskušamo živeti z naravnimi nesrečami. Zato ne razvijamo le »enodimenzionalnih« oz. eno-namenskih varovalnih objektov, ki jih opazujemo skozi njihovo življenjsko dobo (druga dimenzija), temveč razvijamo vse bolj kompleksne in večnamenske varovalne sisteme, ki so sestavljeni iz številnih posameznih elementov, ki jih je mogoče šteti kot tretjo dimenzijo. Na tem področju lahko »sistemski inženirski pristop« ponudi zanimive pristope za izboljšanje našega urejanja voda in varstva pred naravnimi nesrečami (slika 2).

Slika 2: Sistemski inženirski pristop pri zmanjševanju ogroženosti pred poplavami in erozijo (Papež; prirejeno po PLANALP / Rimböck, 2015) Določimo lahko sedem glavnih faz »sistemskega inženirskega pristopa (slika 2): 1. Potreba po varovanju: identifikacija potrebe po zaščiti in opredelitev varovalnih / varstvenih ciljev:

presoja nevarnosti in ogroženosti, analiza ranljivosti, določitev »stopnje varnosti« (mejne vrednosti), določitev zahtev, ki jih mora izpolnjevati sistem varovalnih ukrepov

mag. J. PAPEŽ



2. Zasnova sistema in presoja alternativ: študija variantnih rešitev / različic, vključno z oceno alternativ upravljanja, ki se nanašajo na merila učinkovitosti, ocena stroškov / koristi in tveganj; končni cilj druge faze je zasnova sistema zaščite po posameznih elementih v celotnem ciklusu celostnega obvladovanja naravnih nesreč (preventiva, pripravljenost, odziv, obnova)

3. Planiranje, projektiranje, optimizacija: optimizacija učinkov zaščite: koncept zaščite, projektiranje ukrepov, presoja funkcionalnosti, analiza stroškovne učinkovitosti.

4. Izvedba: izgradnja sistema varovalnih objektov / ukrepov 5. Zagon, predaja: začetek delovanja: kontrola kakovosti, preskus funkcionalnosti, predajo sistema

zaščite lastniku (operaterju) 6. Obratovanje, monitoring, vzdrževanje: servisiranje, pregledovanje, nadzor, ciklična izvajanja

presoj stanja elementov sistema in sistema, popravila in obnova. 7. Obnova, prilagoditev, razgradnja: kaj storiti, potem ko se pride do konca življenjske dobe –

obnova / prenova, nadomestna gradnja, izvedba prilagoditev na nove robne pogoje in potrebe, odstranjevanje ali nadzorovana razgradnja.

Vsakega izmed omenjenih sedmih korakov spremlja neprestano preverjanje in pridobivanje povratnih informacij (povratna zanka) v smislu obvladovanja kvalitete in cikličnega ponavljanja/preverjanja presoje ustreznosti rešitve: planiraj – izvajaj – preverjaj – ukrepaj (Quality Management – PDCA Deming cycle: plan – do – check – act). Sistemsko mišljenje se kot orodje sistemskega pristopa od analitičnega razlikuje po upoštevanju povratne informacije ter uporabi različne terminologije. Uporablja besede kot so združevanje, povezovanje, sodelovanje, timsko delo, partnerstva, združenja, celovitost, neomejenost, sistem, sinergija. Pri definicijah s področja vodarstva si lahko pomagamo z avstrijskimi in nemškimi standardi. Sistem varovalnih ukrepov je določena skupina skupno delujočih ukrepov, ki so bodisi iz tehničnega, funkcionalnega ali prostorskega vidika omejeni, in so namenjeni za izpolnjevanje varovalnega cilja - običajno zmanjšanje nevarnosti in ogroženosti na sprejemljivo raven. (vir: ONR 24800, 4.6.3.10.6).

Slika 3: Sistem varovalnih ukrepov za hudourniško območje (Papež; prirejeno po Rudolf-Miklau, 2015)

Koncept zaščite / varovanja je strategija za kar najbolj učinkovito in gospodarno kombinacijo vseh ustreznih ukrepov. (vir: ONR 24800, 4.5.2.6). Varovalni / varstveni ukrepi predstavljajo vsoto vseh ukrepov, s katerimi lahko zvišamo varnost pred naravnimi nesrečami. (vir: ONR 24800, 4.5.2.1). V klasičnem smislu so to predvsem ukrepi prostorskega načrtovanja, tehnični, biotehnični, biološki in organizacijski ukrepi v širšem smislu pa tudi različne pravne regulative in ekonomski instrumenti. Varovalni sistemi so v svojem vplivnem območju funkcioniranja (družba, naravno območje) v interakciji z drugimi sistemi (pravni sistem, politični sistem, tehnična pravila in predpisi, naravni procesi prepoznani kot naravne nevarnosti, okolje) pri čemer so usmerjeni v večnamenske cilje (cilji varstva, okoljski cilji, ekonomski cilji, družbeno-politični cilji). Za lažjo predstavo o medsebojnih povezavah med varovalnimi ukrepi in varovalnimi sistemi ter med varovalnim sistemi in perifernimi sistemi lahko uporabljamo naslednjo hierarhično delitev:

mag. J. PAPEŽ



1. nivo: celostni (abstraktni) varovalni sistem (npr. varstvo pred poplavami Ljubljanske kotline) 2. nivo: konkretni varovalni sistem (omejen geografsko ali funkcionalno) zaščitni sistem ali

posamezni del/element sistema; istočasno in dopolnjujoče učinkovanje posameznih različnih varovalnih ukrepov, s stalnim in začasnim učinkom

3. nivo: kombinacija varovalnih ukrepov in posamezni ukrep (npr. sistem vodnih zadrževalnikov ali posamezna hudourniška zaplavna pregrada)

Preglednica 1: Razlike med klasičnim konceptom in konceptom celostnih varovalnih ukrepov

Klasični koncept varovalnih ukrepov Celostni sistem varovalnih ukrepov • prvenstvena usmerjenost na preprečevanje in

zmanjševanje nevarnostnega potenciala s pomočjo gradbenih ukrepov

• uporabnost je iz več vidikov omejena; o Časovno: poudarek projektov je omejena na fazi

načrtovanja in izvedbe, manj pa na obratovanje, vzdrževanje in odstranitev

o Vzročni: linearni proces načrtovanja, usklajen z določenim ciljem zaščite z manj interakcijami z drugimi družbenimi cilji in zahtevami rabe

o Stopnja varovanja: zagotovljena varnost v obsegu projektnega dogodka z določeno povratno dobo (npr HQ100); scenarij preobremenitve in porušitve (v primeru večjega katastrofalnega dogodka) je samo deloma obravnavana

o Sektorsko: izolirana obravnava posamezne vrste nevarnosti ali sektorja za preprečevanje naravnih nesreč (npr. zgolj varstvo pred poplavami) in delno interakcije z drugimi naravnimi nevarnostmi

• ... temelji na holističnem kombiniranju vseh (strukturnih in nestrukturnih) varovalnih ukrepov v koncept sistema varovalnih ukrepov, katerih cilj je zmanjšati ogroženost na sprejemljivo raven (preostala ogroženost).

• načrtovanje in izvajanje sistemov varovalnih ukrepov ni omejeno zgolj na tehnični proces, ampak ima tudi o pravno, o politično, o družbeno-ekonomsko in o ekološke dimenzijo.

• Posledično imajo celostni sistemi varovalnih ukrepov veliko kompleksnost s številnimi interakcijami s sistemi v vplivnem območju obravnave (narave, družbe) iz to iz različnih vidikov.

Zakaj govorimo o sistemskem inženirskem pristopu? Kompleksnost večnamenskih ciljev varovanja zahteva nadaljnji razvoj konceptov celostnih sistemov varovalnih ukrepov. V tem procesu bi bilo za inženirsko načrtovanje koristno uporabljati metodologije t.i. "sistemskega pristopa". Na ta način lahko pričakujemo bolj uspešne odgovore na številne zahteve pri projektiranju varovalnih sistemov: • uskladitev sistema varovalnih ukrepov glede tehničnih, gospodarskih in družbenih zahtev in omejitev

posledično vpliva na usmerjenost projektiranja v skladu z varnostnimi pričakovanji "strank" in naborom družbenih ciljev

• stalna optimizacija sistemov varovalnih ukrepov na osnovi spremljanja, vrednotenja in dokumentacije o funkcioniranju sistema, prilagajanje različnim zakonodajnim okvirjem, "aktualnemu razvojnemu stanju tehnike", ekonomskim ciljem, družbeni sprejemljivosti in sprejemljivosti z vidika varstva narave

• optimalna integracija v obstoječe sisteme ali ustrezna navezava na naslednje sisteme na višjih nivojih

• sprotno zagotavljanje nadzora nad kakovostjo z namenom zagotavljanja ustreznega in neprekinjenega funkcioniranja sistemov varovalnih ukrepov, vključno z obvladovanjem tveganj za primer motenj v delovanju ali celo za primer odpovedi delovanja sistema

• trajnost/vzdržnost sistemov varovalnih ukrepov: poudarek na celotnem življenjskem ciklu

Dodana vrednost uporabe sistemskega pristopa: • Diferencirana obravnava zaščitnega učinka ukrepov: funkcije, trajanje delovanja, gradnja in

dopolnjevanje posameznih ukrepov za doseganje kaskadnega varovalnega učinka; diferencirana življenjska doba komponent sistema;

• Uporaba različnih kombinacij varovalnih ukrepov za različne pravne podlage, tehnične standarde, obveznosti vzdrževanja (strategije) in varnostnih standardov obratovanja;

• Upoštevanje interesov večine upravičencev in upravljavcev z divergentnimi pričakovanji glede želenih nivojev varnosti, zahtev glede uporabnosti, gospodarnosti in razpoložljivosti;

• Kombinacija strukturnih, mehanskih, mehatronskih in digitalnih komponent z različnimi življenjskimi dobami trajanja (in z njim povezanih materialov), robustnosti, zahtevnostmi za vzdrževanje in tveganj za izpad delovanja;

• Kombinacija ukrepov z različnimi stanji ohranjenosti in stopnjami funkcionalnosti, z različnimi stopnjami tveganj izpada v primeru preobremenitve in različnimi nihanji zagotavljanja varnosti.

mag. J. PAPEŽ



• SE omogoča napovedno analizo sistemskih funkcij – s čimer se lahko pravočasno odkrijejo morebitne motnje v funkcioniranju, vzroke napak in negativne spremembe funkcioniranja;

• SE omogoča izboljšano napovedovanje tehničnega, gospodarskega, okoljskega in družbenega vpliva varovalnih ukrepov, ki bodo sicer učinkovali v kasnejši fazi in v nekem drugem časovno-prostorskem kontekstu.

• Sistemsko inženirsko razumevanje življenjskega cikla gradbenih varovalnih objektov temelji tudi na konceptu "od zibelke do zibelke" oz. principih krožnega gospodarstva (slika 4)

Slika 4: Sistemsko inženirsko razumevanje življenjskega cikla gradbenih varovalnih objektov – "od zibelke do zibelke" = krožno gospodarstvo (Papež; prirejeno po Rudolf-Miklau, 2015)

Orodja sistemskega inženirskega pristopa pri adaptivnem upravljanju s sistemi varovalnih ukrepov Adaptivno upravljanje velikih in kompleksnih sistemov varovalnih ukrepov zaradi kompleksnosti zahteva sistematično nadgradnjo klasičnih instrumentov inženirskih strok, ki se ukvarjajo z obvladovanjem naravnih nesreč in sicer v skladu z načeli "sistemskega inženirskega pristopa«. Prilagojene metode sistemskega inženirskega pristopa morajo zagotavljati naslednje funkcionalnosti: • Doseganje več-funkcionalnih varovalnih ciljev, načrtovanje in presojo različnih variant / opcij:

o Uskladitev varovalnih sistemov (z večino akterjev), glede na razpršene, individualne ocene tveganj, glede na različna varnostna pričakovanja in glede na pripravljenost za delitev stroškov različnih koristnikov varovalnih ukrepov

o Smiselna diferenciacija varovalnih ciljev, prilagojenih različnim kategorijam rabe in koristi ter vrednostim elementov ogroženosti.

o Optimizacija in določitev najprimernejše variante koncepta sistema varovalnih ukrepov skozi formaliziran proces načrtovanja, ki na osnovi ocen tveganj omogoča primerjavo vseh pomembnih učinkov in razlik različnih variant, ki izhajajo iz zmanjšanja tveganja pred in po izvedbi zamišljenih ukrepov za obravnavani izpostavljeni škodni potencial.

• Vodenje projektov na način, ki vključuje in koordinira aktivnosti različnih sektorjev in strok; o Nadzor in usklajevanje načrtovanja in izvajanja kompleksnih sistemov varovalnih ukrepov z več-

funkcijskimi cilji varovanja, s prostorsko in časovno različnim funkcioniranjem varovalnih ukrepov in vključitvijo večine akterjev.

o Poseben izziv je vodenje projekta pri načrtovanju in izvajanju sistemov varovalnih ukrepov, kjer je prisotno neskladje pravnih podlag različnih sistemov; kjer je večina akterjev in upravljavcev, ki so soočeni med sabo, pravno in ekonomsko neodvisnih in v primerih dolgega, nestrukturiranega obdobja izvajanja.

o Predpogoj za uspešno vodenje projekta je prepoznavanje, uskladitev in dogovor vseh zainteresiranih strani o kompleksnosti sistema varovalnih objektov in temu primeren dogovor o vodenju (nadzor) projekta.

mag. J. PAPEŽ



• Analiza različnih potreb in zahtev in temu ustrezno načrtovanje sistemov varovalnih ukrepov: o Namen analiza različnih potreb in pričakovanj od sistema varovalnih objektov je po eni strani

uspešno izpolnjevanje pričakovanj naročnika (varnostne standarde in zmogljivosti upravičencev in upravljavcev, družbene sprejemljivosti tveganja) in na drugi strani razvoj učinkovitih in zanesljivih sistemov (s čim manj napakami).

o Predpostavke in dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri učinkovitem načrtovanju in projektiranju so: Tehnične zahteve: glede učinka nevarnih naravnih procesov (učinka) in funkcionalnega

delovanja (stabilnost, uporabnost, trajnost, vpliv na poplavne karte nevarnosti in ogroženosti Gospodarske zahteve: Stroški in učinkovitost Družbeni vidik: "Pričakovanja strank" = usmerjenost v ciljno učinkovitost Do uporabnika prijazni načini obratovanja in vzdrževanja Sprejemljivost lede vplivov na okolje.

• Obračun stroškov skozi cel življenjski cikel sistema varovalnih ukrepov o Uporabi se metoda za izračun stroškov, ki upošteva vse faze življenjskega cikla sistema, v smislu

upoštevanja vseh stroškov, ki so /bodo nastali v različnih časovnih obdobjih. Izračun stroškov za varovalne ukrepe je bil tradicionalno omejen na fazi načrtovanja in gradnje, medtem ko se stroški obratovanja in vzdrževanja, kot tudi obnove pogosto ne upoštevajo.

• Upravljanje in nadzor nad vzdrževanjem o Predpogoj za trajno funkcioniranje sistemov varovalnih ukrepov v celotni življenjski dobi s stalnim

nadzorom in ocenami stanja (funkcionalnost) sistema. • Upravljanje in uvajanje tehničnih prilagoditev sistema, integracija sistema • Instrumenti, ki se uporabljajo v vseh fazah: standardizacija, obvladovanje tveganj, obvladovanje

kakovosti

ZAKLJUČEK

Na koncu vabim vse, da v roke vzamejo zadnjo brošuro PLANALP (PLANALP, 2014), v katerem so praktični primeri dobrih praks s področja sistemskega inženirskega pristopa v vodarstvu ter primeri dobrih praks konkretnih praktičnih inovacij na področju izvajanja vzdrževanja varovalnih objektov. Bolj sistematično uporabo sistemskega inženirskega pristopa lahko morda v naslednjih 6 letih v praksi preizkusimo tudi pri pripravi načrtovalskih dokumentov in izvajanju upravljanja / urejanja voda v Sloveniji. Na mizi imamo pomembne dokumente (NUV II, NZPO, dokumenti zavoda RS za varstvo narave idr.), ki jih lahko razumemo tudi kot odraz kompleksnih podsistemov. Naj nam bo izziv, kako na čim bolj vzdržen način doseči več-funkcionalnost naših sedanjih in bodočih sistemov varovalnih ukrepov, da bomo dosegli tako cilje zmanjševanja poplavne ogroženosti, cilje doseganja dobrega stanja voda, kot cilje s področja varstva narave. Če nam to uspe, bomo s tem v veliki meri prispevali tudi k uspešnejšemu doseganju gospodarskih, prostorskih in socialnih ciljev razvoja Slovenije. Vendar ne smemo pozabiti na nekaj osnovnih predpogojev: Nujno moramo dolgoročno zagotoviti dovolj sredstev za pravočasno in ustrezno redno vzdrževanje vodotokov in vodnogospodarske infrastrukture ter podpreti razvojne aktivnosti slovenskih vodarjev in zaposlovanje mladih.

mag. J. PAPEŽ



VIRI

Andreas Rimböck, 2015. Anforderungen an nachhaltig wirksame Schutzsysteme: System Life Cycle und Life Cycle Management, PLANALP konferenca, München, 13.-14.10.2015, 21 p.

Andrej Bončina, 2009. Urejanje gozdov: upravljanje gozdnih ekosistemov. Ljubljana, BF Andrej Bončina, 2011. Sistemski pristop in adaptivno upravljanje, UL BF, Ljubljana, 18 p. Florian Rudolf - Miklau, 2015. Vom Integralen Schutzsystem Zum Schutz-System Engineering“:

Weiterentwicklung der Grundsätze des Naturgefahren - Ingenieurwesens, PLANALP Conference, München, 13.-14.10.2015, 25 p.

Matjaž Šajn, 2015. From CAD to BIM ali od računalniško podprtega načrtovanja do inteligentne gradnje in vzdrževanja / upravljanja objektov, CGS, Ljubljana; Medmrežje: http://www.cgsplus.si/Storitve/BIMtehnologije/Clanki/FromCADtoBIM.aspx (4.11.2015)

PLANALP, 2014: "Persistence of Alpine Natural Hazard Protection"; Medmrežje (PLANALP brošura): http://www.alpconv.org/en/organization/groups/WGHazards/Documents/PLANALP_LCM%20brochure_final.pdf (4.11.2015), 63 p.

PLANALP, 2015: “Protection Systems against Natural Hazards - Durability through Systems Engineering?”, Medmrežje (PLANALP konferenca, München 13.-14.10.2015): http://www.alpconv.org/en/organization/groups/WGHazards/Conference_Munich/default.html (4.11.2015)

Tadeja Jere Lazanski, 2010. Sistemski pristop in modeliranje kompleksnih sistemov, Bilt-ekon organ inform zdrav; (26)3: p. 86-91

SISTEMSKI INŽENIRSKI PRISTOP PRI ZMANJŠEVANJU ...mvd20.com/LETO2015/R22.pdfpodatkovne baze in...

Documents

Transcript of SISTEMSKI INŽENIRSKI PRISTOP PRI ZMANJŠEVANJU ...mvd20.com/LETO2015/R22.pdfpodatkovne baze in...