Knjižni večer, 15. marec 2018

Ko pomladni veter zapiha, zapoje svet: vsak list ima svojo pesem, vsaka bilka, vsak cvet. Še jaz, ki tiste sem vrste, da si zažvižgam na prste. (Neža Maurer: Pomladni veter)

Neža Maurer: Nekaj zelo zelo lepega. (Sanje, 2018)

Milan Dekleva: Gestalt . (Litera, 2017)

Jožef Pavlič: Vodoravnice in navpičnice (Družina, 2017)

Susanna Mattiangeli: Učiteljica. (KUD Sodobnost International, 2018)

Roddy Doyle: Super! (Zala, 2018)

Lesley Choyce: Konec skrivalnic. (Miš, 2018)

Aglaya Veteranyi: Zakaj se otrok v polenti kuha. (Modrijan, 2017)

Agata Tomažič: Tik pod nebom. (Goga, 2017)

Ivan Cankar: Podobe iz sanj (Beletrina, 2018)

Pred nami je 21. marec, svetovni dan poezije, zato smo uvrstili tri zelo različne pesniške

zbirke:

Neža Maurer: Nekaj zelo zelo lepega. Ilustr.

Barbara Ogrič Markež. (Sanje, 2018), 654 str.

Zbir verzov pesnice vitalizma in radožive pisateljske krojačice za mlade bralce bo iskal kukavico, ljudomilo poizvedoval, kje spi veverica, zasledoval Kostanjevega škratka, meril dolžino laži, teden skrajšal za polovico ... Nagajive, šaljive in dobrosrčne vrstice umetniško raznorodne ustvarjalke se toplo vgozdijo v spomin; njihova živopisanost, a tudi človečnost, nevsiljiva poučnost in, ne nazadnje, z modrostjo predihana sporočilnost so hvalevredno izročilo, ki le težko najde primerjavo. (Založnik o knjigi). Antologija je ilustrirana in oblikovan ana zeloposeben način. Čeprav je pesnica zelo znaba in priljubljena, bi si morda vendarle želeli nekaj spremnih besed ...

Milan Dekleva: Gestalt .

(Litera, 2017), 71 str.

»Videz brezhibnosti ima ustanova zato, / da bi nesmisel absolutnega pos­tal / absolutni nesmisel.« Vsaka vrstica vsake pesmi je stališče. Samostoječa pripoved. Manifest. Izjava. Milan Dekleva je intenziven. Neizprosen, natančen, v enem zamahu objame zgodovino, intimno, sedan­jost, človeka in sistem s široke perspektive časa. Čas kot naš skupni prostor, seštevek tu in zdaj, ki ima vedno zgodovino in zaledje, detajle in vezje. Poimenuje ga ustanova. Ta je lahko korporacija, gospodarski ali politični sistem. Tudi naš notranji prostor intime ali domiš­ljije. Poziva nas k budnosti tega, kar nas določa, uokvirja, nam daje tempo, nas jezi, žalosti. Drama duše, kot sam pravi poeziji, je razpeta med čutom in čustvom, domačnostjo in tujostjo v nas in okoli nas. »Pesnik z ironičnim naklonom, ki ga pogosto obarva s tonalitetami groteske, tudi sarkazma, vztrajno slači nova cesarjeva oblačila tako sveta kot slehernika,« je v spremeni besedi napisal letos preminuli pesnik Milan Vincetič. Nikakor enostavno, toda nujno branje. Jedrt Jež Furlan; Bukla 138­139 http://www.bukla.si/index.php?action=books&book_id=27642 Odlična spremna beseda pesnika Milana Vincetiča.

Jožef Pavlič: Vodoravnice in navpičnice.

(Družina, 2017), 72 str.

Avtor nas v prvem delu z naslovom Vodoravnice popelje k temeljnim silnicam svojega življenja: v domače kraje, k zemlji, vodi, travnikom, komendskim in cerkljanskim gozdovom, k stvarstvu, ki ga ima zelo rad in ga dojema kot jasen odsev večne Lepote. V Navpičnicah, drugem delu zbirke, se pesnik usmeri k presežnemu, k Luči, za katero želi hoditi in drugim pomagati, da bi jo našli. Naše romanje po zemlji vidi kot nenehen krik po Bogu. Bogu, ki je kdaj blizu, spet drugič oddaljen, skrit in nenavadno tih. Vendar ga nikoli ne smemo nehati iskati in klicati. (Založnik o knjigi). Spremno besedo je prispeval pesnikov bratranec Maks Ipavec.

Susanna Mattiangeli: Učiteljica.

Prev.Dušanka Zabukovec. (KUD Sodobnost

International, 2018), 28 str.

Slikanica ­ polna duhovitih in resničnih ­ je najbrž bližja odraslim bralcem kot pa

otrokom "Znotraj učiteljice so številke, urniki, reke, gore, ura, pet čutil, jamski človek in še veliko drugega, kar se počasi seli v otroke." "Nekdanje učiteljice so bile bolj dlakave od današnjih, dajale so manj nalog in učile so drugačne predmete. Sčasoma so skoraj vse učiteljice izgubile dlake. Spremenile so se in začele učiti otroke v vseh svetovih jezikih."

Roddy Doyle: Super! Prev. Tina Mahkota.

(Založba Zala, 2018), 230 str.

Predvsem zaradi gospodarske krize mnoge odrasle v Dublinu muči depresija. Imenujejo jo črni pes, da bi jo tako prikrili pred otroki. Toda ti jo začutijo, združijo se in začnejo pogumno loviti črnega psa ... pridružijo se jim tudi živali iz živalskega vrta in galebi na

nebu Imenitna zgodba iz realističnega problemskega okolja preraste v simbolno, optimistično, pozitivno iskanje piščali, glasbe, veselja ... Je beseda »super« ers prava? Mnogoplastno besedilo je primerno za otroke 2. triletja OŠ in tudi za starejše, ki bodo med vrsticami razumeli še več.

Lesley Choyce: Konec skrivalnic.

Prev. Brigita Orel. (Miš, 2018), 93 str.

»Da si to, kar si, je potreben pogum,« piše na hrbtni strani platnic knjige. Ethan in Gabriella oz. Gabe se borita vsak po svoje v svetu, ki ju odklanja in ustrahuje, dokler se ne srečata in si pomagata. Skozi celotno zgodbo ob branju nam igra Simon & Garfunklova Bridge over troubled water – himna prijateljstvu in upanju. Kljub temu, kljub bolečini, je prijateljstvo trden most čez razburkano reko življenja. Sabina Burkeljca; Bukla 140 http://www.bukla.si/?action=books&book_id=27920 Tako kot ostale knjige iz zbirke Iziberi je tudi ta namenjena starejšim najstnikom, devetošolcem in srednješolcem. Pisatelj spretno odpira aktualno tematiko spolne identitete in nasilništva ter s pomočjo napete zgodbe večplastno in realistično prikazuje razvoj obeh glavnih junakov, ki se na koncu zgodbe dejansko znajdeta šele na začetku svojega odraščanja – prav zaradi tega pa je zgodba še posebej močna in vredna prebiranja. (založnik o knjigi)

Aglaya Veteranyi: Zakaj se otrok v

polenti kuha. Kristina Jurkovič.

(Modrijan, 2017), 190 str.

Roman, ki je odprl nek nov prostor pripovedovanja. Avtorica v delno avtobiografskem romanu opisuje življenje cirkuške družine, ki je zbežala iz Ceausescujeve Romunije na Zahod v želji po lepši prihodnosti. Brezimna pripovedovalka v izvirnem, naivno infantilnem, kratkem in redkobesednem narativnem slogu govori o odraščanju v razkrojeni, amoralni družinski skupnosti, kjer ni topline in ne ljubezni. Osrednji lik v romanu je mama, ki z atraktivno točko visenja na laseh in žongliranja dan za dnem izziva smrt, kar v hčerki poraja hude psihične travme. Po ločitvi staršev ter nesreči matere je mladoletna hči primorana poskrbeti za obe. Že pokojna avtorica se je z večkrat nagrajenim, v Romuniji kar kultnim romanom o bridkosti ljudi brez doma in varnosti zapisala med fenomene sodobne literarne ustvarjalnosti. https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=4476

Agata Tomažič: Tik pod nebom. (Goga, 2017), 203 str.

Metod in Ožbej ne bi mogla biti bolj različna: prvi možakar pri šestdesetih, zasedèn v fotelju odgovornega urednika nekoč vplivnega časopisa, drugi tridesetletni novopečeni milijonar iz Silicijeve doline, ki je pomagal raztreščiti Gutenbergovo galaksijo. Toda čeprav je Metod nepovratno zataknjen v preteklosti, Ožbej pa ves čas z enim očesom na zaslonu mobilnika in z mislimi v prihodnosti, se njuni poti, za kateri se zdi, da vodita po vzporednih vesoljih, vendarle stakneta. Bo zagovornik analognega priznal poraz in se umaknil nosilcu digitalnega? Kaj je pomembneje, besede ali bitcoini? Tik pod nebom je romaneskni prvenec Agate Tomažič, nekdanje novinarke, ki je z zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki (Goga, 2015) suvereno stopila na literarno sceno, leta 2016 pa je izdala potopisno knjigo Zakaj potujete v take dežele?. Njena dela odlikujeta bogat slog in poseben tip včasih precej črnega humorja. (založnik o knjigi) Odlična spremna beseda Mojce Pišek.

Ivan Cankar: Podobe iz sanj. Ilustr. Janez

Bernik. (Beletrina, 2018)

Podobe iz sanj so Cankarjeva zadnja zbirka kratke proze in njegova poslednja knjiga, v kateri pisatelj z metaforično in simbolno močno obteženo govorico spregovori o vojnih grozotah in slutnji lastnega konca. Delo, ki pomeni vrhunec Cankarjevega simbolizma, je nastalo med letoma 1914 in 1917, zato je po pisateljevih besedah razumljivo, da v njej »marsikatera beseda ni tako postavljena, kakor bi po vsej pravici morala biti, in da je marsikatera zastrta in zabrisana«. Knjiga, s katero založba Beletrina obeležuje stoletnico pisateljeve smrti, je opremljena z ilustracijami Janeza Bernika, ponatisnjenemu Cankarjevemu besedilu pa sta dodani spremni besedi Janka Kosa in Milčka Komelja, uglednih slovenskih umetnostnih teoretikov in akademikov.

Naslednji Knjižni večer bo 19. aprila 2018 ob 18.00.

Dobrodošli!

2. april – mednarodni dan knjig za otroke (poslanica Majhno je v knjigi veliko)

19. – 23. april: Slovenski dnevi knjige

23. april – svetovni dan knjige in avtorskih pravic

23. april Noč knjige

Sponzor 2. aprila 2018, mednarodnega dneva knjig za otroke, je

Latvijska sekcija IBBY,

poslanico je napisala Inese Zandere,

plakat je ustvaril ilustrator Reinis Pētersons.

Majhno je v knjigi veliko

Ljudje težimo k ritmu in urejenosti, kot magnetna energija razporeja

železne opilke v fizikalnem eksperimentu in kot v snežinki iz vode

nastanejo kristali. V pravljicah ali pesmih so otrokom všeč ponavljanja,

refreni in univerzalni motivi, saj jih lahko vsakokrat na novo

prepoznajo – to so elementi, ki urejajo besedilo, vzpostavljajo v svetu

prečudovit red. Še vedno se spomnim, kako sem si kot otrok prizadevala za pravičnost in simetrijo, za

enake pravice za levo in desno: če sem v ritmu tolkla po mizi, sem preštela, kolikokrat je zaigral vsak

prst, da drugi ne bi bili užaljeni. Sprva sem ploskala tako, da sem z levo dlanjo udarjala po desni, toda

potem se mi je zazdelo, da je to nepošteno, in se naučila ploskati še drugače – z desno po levi. To

nagonsko prizadevanje za ravnovesje je seveda hecno, a lepo kaže, da čutimo potrebo, da svet ne bi

padel iz ravnotežja. Takrat sem imela občutek, da moram za to poskrbeti prav jaz.

In tako tudi pesmi in zgodbe otroke pritegnejo zato, ker otroci čutijo potrebo po urejanju

kaotičnega sveta. Iz nedoločljivosti vse teži k urejenosti. Otroške pesmice, ljudske pesmi, igre,

pravljice, poezija – vse te ritmično organizirane oblike otrom pomagajo organizirati njihovo prisotnost

v od njih mnogo večjem kaosu. Ustvarjajo intuitivno zavedanje, da je red v svetu mogoč in da je v

svetu vsakomur odmerjeno točno določeno mesto. K temu cilju vodi vse: ritmična organiziranost

besedila, druga za drugo sledeče si črke, postavitev na strani, vtis knjige kot dobro strukturirane

celote. Veliko se zrcali v malem, in to uresničujemo tudi v otroških knjigah, tudi če ne razmišljamo o

Bogu ali o fraktalih. Otroška knjiga je čudežna sila, ki spodbuja veliko željo in zmožnost otroka, da bi

bil to, kar je. Vliva mu poguma za življenje.

V knjigi je majhno vedno veliko, in to takoj, ne šele na prehodu v odraslost. Knjiga je

skrivnost, v kateri je mogoče najti tudi tisto, česar nismo iskali, ali tisto, česar sicer ne dosežemo.

Tisto, česar bralci določene starosti še ne morejo dojeti umsko, kot odtis vseeno ostane v njihovi

zavesti in nanje vpliva, četudi ni povsem razumljeno. Slikanica pa je lahko zakladnica modrosti in

kulture tudi za odrasle – enako kot lahko otrok prebere knjigo, namenjeno odraslim, in v njej najde

svojo lastno zgodbo, prebere v njej nekaj o lastnem, komaj dobro začetem se življenju. Kulturni

kontekst nas oblikuje: položi temelje za vtise, ki bodo prišli v prihodnosti, pa tudi za preizkušnje, ki jih

bomo morali prestati in ob tem ostati celi.

Otroška knjiga odraža spoštovanje do velikosti majhnega. Je svet, ki se vsakokrat ustvari na

novo, igriva in prelepa resnost, brez katere je vse, vključno z otroško literaturo, zgolj mlatenje prazne

slame.

Na kratko:

Zahvaljujoč knjigi se lahko otrok intuitivno zaveda, da je svet lahko urejen in da se v njem najde

posebno mesto za vsakogar. K temu cilju vodi vse: ritmična organiziranost besedila, druga za drugo

sledeče si črke, postavitev na strani, vtis knjige kot dobro strukturirane celote. Veliko se kaže v

malem, in to poustvarjamo v otroških knjigah. Knjiga je skrivnost, v kateri je mogoče najti tudi tisto,

česar nismo iskali, ali tisto, česar sicer ne dosežemo. Otroška knjiga odraža spoštovanje do velikosti

majhnega. Prevedel: Jernej Županič