Sedem Duhovnih Zakonov Zivljenja-Deepak Chopra

Sedem zakonov življenja

1 / 22

SEDEM

DUHOVNIH

ZAKONOV

ŽIVLJENJA

Deepak Chopra


2 / 22

VSEBINA Zahvale 9 Uvod 1. POGLAVJE ZAKON ČISTE MOŽNOSTI 2. POGLAVJE ZAKON DAJANJA 3. POGLAVJE ZAKON »KARME« ALI VZROKA IN POSLEDICE 4. POGLAVJI: ZAKON NAJMANJŠEGA NAPORA 5. POGLAVJE ZAKON NAMENA IN ŽELJE 6. POGLAVJE ZAKON NEVEZANOSTI 7. POGLAVJE ZAKON »DHARME« ALI ŽIVLJENJSKE DOLŽNOSTI Povzetek in sklep O avtorju To si, kar je globoka želja, ki te žene. Kakršna je tvoja Zelja, takšna je tvoja volja. Kakršna je tvoja volja, takšno je tvoje dejanje. Kakršno je tvoje dejanje, takšna je tvoja usoda. Brihadaranjaka upanišada IV. 4,5 ZAHVALA Rad bi izrazil ljubezen in hvaležnost naslednjim ljudem: Janet Mills za ljubeznivo skrb, In jo je posvetila tej knjigi. Riti Chopra, Malliki Chopra in Gautami Chopra, tem utelešenjem sedmerih duhovnih zakonov. Rayu Chambersu, Gavle Rose, Adrianni Nienow, Davidu Simonu, Georhu Garrisonu, Olivii Harrison, Naomi Judd, Demi Moore in Alice Wallon za njihov pogum in predanost tej čudoviti, navdihujoči, vzvišeni, plemeniti in preobražajoči viziji. Rogerju Gabrielu, Brentu Becvarju, Rose BuenoMurphy in vsemu svojemu osebju na Inštitutu za medicino duha in telesa, ki so s svojim zgledom navdihnili vse naše goste in paciente. Deepaku Singhu, Greeti Singh in vsemu svojemu osebju iz založbe Quantum Publications za njihovo neutrudno delo in predanost. Muriel Nellis za njeno neomajno odločenost, da naša prizadevanja ohranijo najvišjo možno mero celovitosti. Richardu Perlu, temu velikemu zgledu v duha zazrtega človeka. Arielli Ford za njeno neomajno zaupanje v samospoznanje ter nalezljivo navdušenje in predanost, s katerima pomaga spreminjati življenje. In naposled Billu Elkusu za njegovo razumevanje in prijateljstvo. UVOD


3 / 22

Tej knjigi sem dal sicer naslov Sedem duhovnih zakonov življenja, saj govori o načelih, po katerih narava ustvari vse, kar je snovnega vse, kar lahko vidimo, slišimo, vohamo, okušamo ali otipamo, prav lahko pa bi jo imenoval tudi Sedem duhovnih zakonov uspeha. V knjigi Kako ustvariti izobilje: zavest o bogastvu v luči vseh možnosti, sem orisal pot do zavesti o bogastvu, ki temelji na pravilnem razumevanju delovanja narave. Sedem duhovnih zakonov življenja je bistvo tega nauka. Ko se vam bo to spoznanje vsidralo v zavest, si boste zlahkoma ustvarili neomejeno bogastvo in vsako prizadevanje kronali z uspehom. Življenjski uspeh bi lahko opredelili kot nenehno širjenje sreče in postopno uresničevanje ciljev, ki so vredni truda. Uspešen je nekdo, ki zlahkoma spolni svoje želje. In vendar uspeh, vštevši bogatenje, že od nekdaj velja za proces, ki zahteva trdo delo, za povrh pa se ga cesto drži slab sloves, da gre na račun drugih. Zatorej bi bilo dobro, ko bi na uspeh in izobilje, ki ni nič drugega kot nenehen dotok dobrin, pogledali bolj iz duhovnega zornega kota. Če namreč spoznamo duhovni zakon in se ga potem tudi v praksi držimo, se uskladimo z naravo in ustvarjamo v brezskrbnosti, radosti in ljubezni. Uspeh ima veliko vidikov in gmotno bogastvo je le eden izmed njih. Poleg tega je uspeh prej nekakšno potovanje kot pa cilj. Gmotno izobilje, ne glede na to, kako se izraža, je samo ena izmed reči, ki nam delajo potovanje prijetnejše. Seveda pa ne gre tudi brez zdravja, življenjske energije in zavzetosti, plodnih odnosov, ustvarjalne svobode, čustvene in nasploh duševne trdnosti, dobrega počutja in spokojnosti duha. Toda četudi bomo vse to izkusili, bomo ostali neizpolnjeni, če ne bomo negovali semen božanstva, ki jih nosimo v sebi. Pravzaprav nismo nič drugega kakor božanstva v preobleki in zarodki tistih bogov in boginj, ki rasejo v nas, nenehno iščejo načine, kako bi se do kraja utelesili. Resnični uspeh je torej izkustvo čudežnega. Razodetje božanskega v nas. Zaznavanje božjega, ki nas spremlja, kamorkoli že gremo, in ki je v vsem, kar zaznavamo v očeh otroka, v lepoti cveta, v letu ptice. Šele ko bomo svoje življenje doživljali kot čudežno doživetje božanskosti pa ne le občasno, temveč nenehno bomo doumeli pravi pomen uspeha. Še preden se lotimo opisovanja sedmerih duhovnih zakonov, razmislimo, kaj pojem zakon sploh pomeni. Zakon je proces, v katerem nevidno postane vidno; proces, v katerem opazovalec postane opazovanec; proces, v katerem tisti, ki vidi, postane del prizorišča; proces, v katerem sanjavec sanje napravi vidne. Vse stvarstvo, vse, kar biva v snovnem svetu, je sad nevidnega, ki se spreminja v vidno. Vse, kar vidimo, prihaja iz neznanega. Naše snovno telo, snovno vesolje prav vse, kar lahko zaznamo s čutili je spreminjanje nepojavnega, neznanega in nevidnega v pojavno, znano in vidno. Snovno vesolje ni nič drugega kakor Jaz, ki se je ukrivil nazaj vase zato, da bi samega sebe izkusil kot duha, um in snov. Ali drugače, vsi ustvarjalni procesi so procesi, v katerih božanski Jaz najde svoj izraz. Zavest v gibanju se izraža v večnem plesu življenja, ki ga plešejo predmeti stvarstva. Vir vsega stvarstva je božje (oziroma duh); proces stvarjenja je božje v gibanju (oziroma umu); predmet stvarjenja pa je snovno vesolje (v katerega spada tudi snovno telo). Te tri sestavine resničnosti duh, um in telo oziroma opazovalec, proces opazovanja in opazovanec so v bistvu eno in isto. Vse to prihaja iz istega kraja: iz polja čiste možnosti, ki pa je nepojavna: Fizikalni zakoni vesolja pravzaprav niso nič drugega kakor ravno ta celotni proces božanskega v gibanju oziroma zavesti v gibanju. Ko doumemo te zakone in jih uporabimo tudi v vsakdanjem življenju, lahko ustvarimo prav vse, kar si želimo, saj isti zakoni, ki vodijo naravo, ko ustvarja gozdove, ozvezdja, zvezdo ali pa človeško telo, poskrbijo tudi za to, da se nam izpolnijo najgloblje želje. Oglejmo si zdaj teh sedem zakonov življenja in razmislimo, kako bi jih lahko uporabili v vsakdanjem življenju. 1 ZAKON ČISTE MOŽNOSTI Vir vsakršnega ustvarjanja je čista zavest... čista možnost, ki bi rada utelesila breztelesno. Ko spoznamo, da naš resnični Jaz ni nič drugega kot čista možnost, se zlijemo s silo, ki vse v vesolju napravlja vidno. V začetku ni bilo ne bivanja ne nebivanja, in svet je bil pogreznjen v nevidno... Edini On je dihal, brez diha, sam od sebe, nič drugega ni bilo... Hvalnica stvarjenju, Rigveda


4 / 22

Prvi duhovni zakon življenja je zakon čiste možnosti. Ta zakon temelji na dejstvu, da smo ljudje v svojem bistvu čista zavest. Čista zavest pa ni nič drugega kakor čista možnost, polje vseh možnosti in neskončne ustvarjalnosti. Čista zavest je naše duhovno bistvo. Ker je neskončna in neomejena, je hkrati tudi čista radost. Opisali bi jo lahko tudi kot čisto vedenje, neskončno tišino, popolno ravnovesje, nepremagljivost, preprostost in blaženost. To je bistvo naše narave. Bistvo naše narave je čista možnost. Ko odkrijete svoje bistvo in spoznate, kdo pravzaprav ste, že v tem prepoznanju samega sebe dobite možnost, da spolnite katero si že bodi sanjo, saj niste nič drugega kakor večna možnost, neizmerljivi potencial, vsega, kar je bilo, je in bo. Zakon čiste možnosti bi lahko imenovali tudi zakon enotnosti, zakaj vsa ta neskončna raznoterost življenja temelji na enotnosti enega samega, vse prežemajočega duha. Med vami in tem poljem energije ni nobene pregraje. Polje čiste možnosti ste vi sami. In čim globlje doživljate svojo resnično naravo, bližje ste temu polju čiste možnosti. Doživljanje Jaza oziroma »samodoživljanje« pomeni, da je tista notranja točka, na katero se nanaša naše doživljanje, naš lastni duh, ne pa predmeti iz izkustvenega sveta. Nasprotje temu sarnodoživljanju je usmerjenost na svet zunaj nas. Pri slednji smo vedno podvrženi vplivom tega, kar je zunaj nas, se pravi vseh vrst okoliščin, položajev, ljudi in stvari. Če smo usmerjeni v svet, nenehno hlepimo po odobravanju drugih ljudi. Naše razmišljanje in vedenje se vselej ravnata po odzivu, ki ga pričakujemo od okolice. Osnova takšne usmerjenosti je potemtakem strah. Če smo usmerjeni v svet, čutimo tudi močno potrebo po tem, da bi stvari obvladovali. To je potreba po zunanji moči. Potreba po odobravanju, potreba po obvladovanju okolice in potreba po zunanji moči vse to so potrebe, ki temeljijo na strahu. Takšna moč pa ni moč čiste možnosti oziroma moč Jaza, skratka resnična moč. Kadar doživljamo moč Jaza, v nas ni nobenega strahu, nobene nuje po obvladovanju in nobenega hlepenja po odobravanju oziroma po zunanji moči. Usmerjenost v svet se vrti okrog tiste notranje točke, ki ji pravimo tudi ego. Ego pa še zdaleč ni to, kar v resnici ste. Ego je zgolj podoba, ki si jo nadevate; vaša družbena maska; vloga, ki jo igrate. In ta družbena maska uspeva na odobravanju drugih. Hoče obvladovati, hrani pa se z močjo, saj živi v nenehnem strahu. Vaš resnični Jaz, to je vaš duh, vaša duša, pa je povsem prost tega. Ne dotakne se ga kritika, ne boji se sprememb in pred nikomer se ne čuti manjvrednega; hkrati pa je tudi ponižen in nad nikomer se ne povišuje, saj živi s spoznanjem, da so vsi drugi prav isti Jaz, isti duh, le da v različnih preoblekah. To je bistvena razlika med zazrtostjo v svet in zazrtostjo vase. Pri zazrtosti vase doživljate svoje resnično bitje, ki se ne boji nobenega izziva, spoštuje vse ljudi in se pred nikomer ne čuti manjvrednega. Resnična moč je torej moč, ki jo čutite v samem sebi. Moč, ki temelji na zazrtosti v svet, pa je lažna moč. Ker je utemeljena na moči ega, traja le tako dolgo, dokler je navzoč tudi predmet, na katerega se nanaša. Če imate recimo kak naziv če ste na primer predsednik države ali direktor kake velike družbe če imate na kupe denarja, je moč, ki jo uživate, neločljivo povezana z nazivom, službo oziroma z denarjem. Moč, ki je utemeljena na egu, traja le tako dolgo, dokler traja vse to. Kakor hitro pa vsi ti nazivi, službe in denar pominejo, pomine tudi moč. Notranja moč pa je stalna, saj je utemeljena na spoznanju našega resničnega Jaza. Ta notranja moč ima nekatere značilnosti. K nam priteguje ljudi, pa tudi reči, ki bi jih radi imeli. Nase vleče ljudi, okoliščine in priložnosti, ki bodo v oporo našim željam. Temu se pravi tudi podpora naravnih zakonov. To je podpora božanstva; podpora tistemu, ki je v luči milosti. Naša moč je tedaj takšna, da se radostimo v povezanosti z ljudmi in da ljudje uživajo v povezanosti z nami. Ta moč je potemtakem moč povezanosti povezanosti, ki izvira iz resnične ljubezni. Kako naj zakon čiste možnosti, polje vseh možnosti, uresničimo v življenju? Če hočemo uživati blagodejne koristi polja čiste možnosti, če hočemo do kraja izkoristiti ustvarjalnost, ki izvira iz čiste zavesti, moramo imeti dostop do tega polja. Eden i?med načinov, kako stopiti nanj, je ta, da se vsakodnevno predajamo tišini in meditaciji in se urimo v »nerazsojanju«. Tudi preživljanje časa v naravi nam bo odprlo vrata k dobrinam, ki so del tega polja: k brezmejni ustvarjalnosti, svobodi in blaženosti. Vadba v tišini pomeni, da si vzamemo nekaj časa, v katerem skušamo zgolj biti, nič več. Doživljanje tišine pomeni, da se občasno umaknemo iz dejavnosti govora. Pa tudi to, da se občasno odpovemo dejavnostim, kot so gledanje televizije, poslušanje radia ali branje knjige. Če si nikdar ne privoščite možnosti za doživetje tišine, vnašate nered v svoj notranji dvogovor. Vzemite si torej tu in tam nekaj časa za doživljanje tišine. Ali pa si kratko malo določite delček dneva, ki ga boste posvetili tišini. To lahko počnete dve uri ali pa, če se vam to zdi preveč, eno uro. Tu in tam pa si za tišino vzemite malce daljše obdobje, recimo dan ali dva, nemara tudi ves teden. | Kaj se zgodi, ko doživljate tišino? Spočetka se zmeda v vašem notranjem dvogovoru celo še poveča. Čutite močno potrebo po govorjenju. Poznam ljudi, ki so prvi dan ali dva daljšega obdobja molčanja


5 / 22

malodane ponoreli. Na lepem sta jih popadla nemir in tesnoba. Sčasoma pa, ko so vztrajali pri tem izkustvu, se jim je notranji dvogovor utišal. In kmalu jih je objela globoka tišina. To je zato, ker se um sčasoma ukloni; spozna namreč, da je nesmiselno, če se nenehno vrti v krogih, če ste vi Jaz, duh, ta, ki je sprejel odločitev sklenili, da za vse na svetu ne boste spregovorili. Potem ko notranji dvogovor utihne, začnete doživljati spokojnost polja čiste možnosti. Občasna vadba v molčanju je torej eden izmed načinov doživljanja zakona čiste možnosti. Drugi je vsakodnevna meditacija. Najboljše je, če meditirate najmanj pol ure zjutraj in pol ure zvečer. Z meditacijo se boste naučili doživljati polje čiste tišine in čiste zavesti. V tem polju čiste tišine je polje čiste vzajemnosti, polje brezmejne urejujoče moči, osrednje področje ustvarjanja, kjer je vse neločljivo povezano z vsem. Pri petem duhovnem zakonu, zakonu namena in želje, boste videli, da lahko v to polje vnesete tudi rahel vzgib namena, tako da se vam bodo želje porodile povsem neprisiljeno. Toda še prej morate izkusiti spokojnost. Ta je prvi pogoj za to, da si lahko predočite svoje želje, saj ste prav v spokojnosti povezani s poljem čiste možnosti, kjer se vam razgrne cela paleta neskončnih podrobnosti. Predstavljajte si, da vržete v ribnik kamenček in gledate kroge, ki se širijo na gladini. Čez čas, ko se valčki umirijo, vržete še en kamen. Natanko to pa se dogaja s poljem čiste tišine, kadar vstopite nanj in razgrnete svoj namen. V tej tišini celo najrahlejša namera nakodra površino vesoljne zavesti, ki povezuje vse z vsem. Če ne doživite te spokojnosti v zavesti, če je vaš duh podoben razburkanemu oceanu, lahko vržete vanj cel nebotičnik, pa se še poznalo ne bo. V Svetem pismu je zapisano: »Spokojen bodi in vedi, da sem Bog.« To pa lahko dosežemo samo z meditacijo. Drug dostop do polja čiste možnosti vodi skozi vajo »nerazsojanja«. Razsojanje namreč ni nič drugega kot nenehno ocenjevanje reči, ki naj bi bile bodisi dobre ali slabe, prave ali napačne. Če nenehno nekaj vrednotite, razvrščate, označujete, razčlenjate, vnašate v svoj notranji dvogovor nemir in razburkanost. Ta razburkanost pa zavira pretok energije med vami in poljem čiste možnosti. Pravzaprav ne počnete drugega, kot da dobesedno zatiskate »vrzel« med mislimi. Ravno ta vrzel pa je vaša zveza s poljem čiste možnosti. To je tisto stanje čiste zavesti, tisti tihi prostor med mislimi, tista notranja spokojnost, ki vas povezuje z resnično močjo. In kadar to vrzel ožate, si samo ožate povezavo s poljem čiste možnosti in brezmejne ustvarjalnosti. V Tečaju čudežev je molitev, ki pravi: »Danes ne bom razsojal o ničemer, kar bom doživel«. Nerazsojanje odpira tišino v našem duhu. Pametno je torej, če dan začnete s tem sklepom. In potem se čez dan vsakič, ko se zalotite, da o nečem razsojate, spomnite na ta sklep. Če se vam zdi celodnevno vztrajanje pri tem sklepu pretežavno, si recite samo: »Naslednji dve uri ne bom o ničemer razsojal.« Ali pa: »Naslednjo uro bom skušal doživljati nerazsojanje.« Potem boste to urico polagoma podaljševali. Z molkom, meditacijo in nerazsojanjem boste dobili dostop do prvega zakona, zakona čiste možnosti. Ko se boste začeli uriti v tem, lahko dodate še četrto sestavino, to je redno preživljanje časa v neposrednem stiku z naravo. Preživljanje časa v naravi vam omogoča občutiti uglašeno vzajemnost vseh sestavin in sil življenja ter povezanost z vsem živim. Tudi ta povezanost z razumom narave, pa najsi gre za potok, gozd, goro, jezero ali morsko obalo, vam bo pomagala sestopiti na tla čiste možnosti. Naučiti se morate navezati stik z notranjim bistvom svojega bitja. To notranje bistvo presega vsak ego. Ne pozna strahu; je svobodno; kritika mu ne more do živega; ne boji se nobenega izziva. Ni ne višje ne nižje od kogarkoli in je čarobno, skrivnostno in očarljivo. Z dostopom do svojega notranjega bistva boste dobili tudi vpogled v zrcalo odnosov, saj odnosi niso nič drugega kakor zrcaljenje odnosa, ki ga imate s samim seboj. Če se na primer čutite krive, vas je strah ali vas muči negotovost zastran denarja, uspeha ali česarkoli drugega, so to samo zrcaljenja krivde, strahu in negotovosti, ki so temeljni vidiki vaše osebnosti. Še tako velik denar ali uspeh ne bo odpravil teh osnovnih problemov v vašem doživljanju sveta; edinole tesna povezanost z resničnim Jazom vam bo prinesla olajšanje in ozdravljenje. In ko boste našli oporo v spoznanju svojega resničnega jaza ko boste zares doumeli svojo pravo naravo nikdar več ne boste čutili krivde ali strahu in si ne boste več belili glave zastran denarja, izobilja in uresničenja želja, saj boste vedeli, da je bistvo vsega gmotnega bogastva življenjska energija oziroma čista možnost. In prav ta čista možnost je bistvo človeške narave. Ko se boste zbližali s svojo pravo naravo, vas bodo začele same od sebe obhajati ustvarjalne misli, saj je polje čiste možnosti hkrati tudi polje brezmejne ustvarjalnosti in čista vednost.


6 / 22

Franz Kafka, avstrijski pisatelj in mislec, je nekje zapisal: »Ni ti treba hodili iz sobe. Sedi lepo za mizo in poslušaj. Pravzaprav ti niti poslušati ni treba, samo čakaj. Pravzaprav ti niti čakati ni treba, samo umiri se, umolkni, bodi sam. Svet se ti bo sam prišel ponudit, da mu snameš masko. Kaj drugega mu tudi ne preostane; v ekstazi se ti bo valjal pred nogami.« Bogastvo vesolja to radodarno izobilje vesolja, ki se kaže našim očem ni nič drugega kakor izraz ustvarjalnega duha narave. Čim bolj ste uglašeni s tem duhom narave, tem širše se vam odpirajo vrata k njegovi neskončni, neomejeni ustvarjalnosti. Toda najprej morate umiriti svoj razburkani notranji dvogovor, sicer ne boste našli stika s tem obilnim, bogatim, neskončnim, ustvarjalnim duhom. In ko boste to storili, si boste odprli možnost za dinamično dejavnost in hkrati v sebi nosili spokojnost večnega, brezmejnega, ustvarjalnega duha. Ta izbrana kombinacija spokojnega, neomejenega, neskončnega duha in dinamičnega, omejenega, individualnega duha je tisto popolno ravnovesje med spokojnostjo in gibanjem, v katerem lahko ustvarile vse, kar si zaželite. To sožitje nasprotij spokojnosti in dinamizma vam omogoča, da postanete neodvisni od okoliščin, ljudi in stvari. Ko spokojno sprejmete to izbrano sožitje dveh nasprotij, se zlijete s svetom energije s »kvantno čobodro«, z nesnovno »nesnovjo«, ki je vir snovnega sveta. Ta svet energije je fluiden, dinamičen, gibek, spremenljiv, nenehno v gibanju. Hkrati pa je tudi nespremenljiv, spokojen, miren, večen in tih. Že v sami spokojnosti se skriva ustvarjalnost; in že samo gibanje omejuje ustvarjalnost na ta ali oni vidik njenega izraza. Združitev obojega, gibanja in spokojnosti, pa vam omogoča, da se vam ustvarjalnost razmahne v vse smeri kamorkoli vas pač vleče sila vaše pozornosti. Ne glede torej, kam vas vodita gibanje in dejavnost, povsod nosite spokojnost v sebi. Tedaj vam zmeda, ki vrvi okoli vas, ne bo zastavila vhoda v zbiralnik ustvarjalnosti, na polje čiste možnosti. ZAKON ČISTE MOŽNOSTI V PRAKSI Zakon čiste možnosti bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem: 1. Stik s poljem čiste možnosti bom skušal navezati tako, da si bom vsak dan vzel nekaj časa za molk in tišino, za to, da zgolj bom. Poleg tega bom vsaj dvakrat na dan, recimo pol ure zjutraj in pol ure zvečer, sedel sam in tiho medi tiral. 2. Vsak dan si bom vzel nekaj časa za to, da bom v stiku z naravo in da bom tiho pričeval razumu, ki se skriva v sleherni živi stvari. Molče bom sedel in gledal sončni zahod, ali poslušal zvok morja ali potoka, ali pa samo ovohaval dišeč cvet. V tej tihi zamaknjenosti in v stiku z naravo bom užil življenjsko bilo tisočletij, polje čiste možnosti in brezmejne ustvarjalnosti. 3. Čim manj bom razsojal o rečeh. Dan bom začel s sklepom: »Danes ne bom razsojal o ničemer, kar bom doživel«, in se ves dan opominjal na to. 2 ZAKON DAJANJA Vesolje deluje v dinamični izmenjavi... dajanje in sprejemanje sta samo dva različna vidika energijskega pretoka v vesolju. Če bomo voljni dajati to, kar iščemo, bomo v svojem življenju ohranili izobilje vesolja. To krhko posodo prazniš spet in spet, in spet in spet jo polniš s svežim življenjem. To drobno piščal iz trstike nosiš čez hribe in doline in izvabljaš iz nje nenehno nove melodije... Tvoji neskončni darovi prihajajo k meni samo po teh mojih drobnih dlaneh. Veki minevajo, ti pa še kar naprej daješ, in še je prostora za tvoje darove. Rabindranath Tagore, Gitandžali Drugi duhovni zakon življenja je zakon dajanja. Lahko bi mu rekli tudi zakon dajanja in sprejemanja, saj vesolje deluje v dejavni izmenjavi. Nič ni statično. Med vašim telesom in telesom vesolja poteka dinamična in nenehna izmenjava; vaš duh in duh kozmosa nenehno vzajemno delujeta; vaša energija je izraz kozmične energije.


7 / 22

Življenjski pretok ni nič drugega kot uglašena izmenjava vseh sestavin in sil, ki sestavljajo polje bivanja. Ta uglašena izmenjava sestavin in sil v vašem življenju deluje kot zakon dajanja. Ker sta vaše telo in duh v nenehni in dinamični izmenjavi z vesoljem, je ustavljanje kroženja energije kakor prekinjanje krvnega obtoka. Kadar kri neha krožiti, se začne strjevati in odmirati. Dajati in sprejemati morate torej zato, da bogastvo in izobilje ali karkoli že pač hočete lahko prosto krožita po vašem življenju. Angleška beseda za izobilje in bogastvo je »affluence«, ta pa izvira iz latinskega glagola »affluere«, ki pomeni »pritekati«. Bogastvo torej pomeni »pritekati v obilju«. Denar je pravzaprav samo simbol življenjske energije, ki jo izmenjavamo z drugimi in ki jo lahko uporabljamo zato, ker dajemo svoj prispevek stvarstvu. Po angleško se denarju reče tudi »currency«, kar se ravno tako nanaša na pretočnost energije. Ta beseda namreč izvira iz latinske besede »currere«, ki pomeni »teči«. Če torej ustavimo kroženje denarja če nam gre samo za to, da denar stiskamo pri sebi in ga kopičimo mu bomo onemogočili, da bi se stekal in vračal k nam, saj ni nič drugega kot življenjska energija. Če torej hočemo, da se ta energija steka k nam, ji moramo dovoliti kroženje. Denar mora teči natanko tako kakor reka, sicer se usmradi in ud uši svojo življenjsko silo. Če kroži, pa ostaja živ in močan. Vsak odnos je odnos dajanja in sprejemanja. Dajanje poraja sprejemanje, sprejemanje pa dajanje. Kar gre gor, mora priti dol; kar gre proč; se mora vrniti. Sprejemanje je pravzaprav isto kot dajanje, saj sta sprejemanje in dajanje samo različna vidika pretoka vesoljne energije. In če ustaviš pretok tega ali onega, ravnaš v nasprotju z razumom narave. V slehernem semenu se skriva obljuba tisočerih gozdov. Toda samo tedaj, če ga ne hranimo, ampak njegov razum oplemenitimo z rodovitno prstjo. Ko se seme »da«, se njegova nevidna energija pretoči v snovno pojavnost. Čim več boste dajali, tem več boste prejeli, saj boste s svojim življenjem pomagali krožiti bogastvu vesolja. Pravzaprav se vse, kar je vrednega v življenju, z dajanjem samo množi. To, kar se z dajanjem ne množi, ni vredno ne dajanja ne sprejemanja. Če se vam zdi, da ste z dajanjem kaj zgubili, potlej dar sploh ni zares dan in se ne bo pomnožil. Če dajete godrnjaje, v vašem dajanju ni energije. Pri dajanju in sprejemanju je poglaviten vaš namen. Namen pa mora biti vselej ta, da se osrečita tako darovalec kakor obdarovanec, saj sreča podpira in vzdržuje življenje in potemtakem množi plodove. To, kar se nam povrne, je vedno sorazmerno tistemu, kar smo dali, pod pogojem, če smo dali od srca in brez skritih računov. Prav zaradi tega mora biti dajanje radostno dejanje razpoloženje duha mora biti takšno, da že v samem dejanju dajanja občutimo veselje. Potem se energija, ki se skriva v dajanju, večkratno pomnoži. Uresničevanje zakona dajanja je pravzaprav nadvse preprosto: če bi radi užili radost, jo dajte drugim; če bi bili radi deležni ljubezni, se jo naučite dajati drugim; če bi radi pozornost in spoštovanje, se ju naučite izkazovati drugim; če bi radi gmotno bogastvo, pomagajte drugim, da bodo obogateli. Najlažje boste torej dobili to, kar si želite, tako, da boste drugim pomagali dobiti tisto, kar si želijo. To načelo velja tako za posameznike kakor za poslovne družbe, razna združenja in cele narode. Če bi bili radi deležni vsega dobrega, kar prinaša življenje, se naučite na tihem z vsem tem dobrim osrečevati druge. Že celo sama misel na dajanje oziroma na to, da bi koga osrečili, ali pa že preprosta molitev učinkuje na druge. To pa zato, ker je naše telo, omejeno kot je, v nek prostor in čas postavljen sveženj vesoljne energije in informacij. Mi smo v prostor in čas postavljeni svežnji vesoljne zavesti. Beseda »zavest« pomeni več kol zgolj energijo in informacije; pomeni energijo in informacije, ki živijo kot misel. Zatorej smo svežnji misli v mislečem vesolju. In misel ima moč, da se spreminja. Življenje je večni ples zavesti, ki se izraža v dinamični izmenjavi vzgibov razuma med mikrokozmosom in makrokozmosom, med človeškim telesom in vesoljnim telesom, med človeškim duhom in kozmičnim duhom. Ko se naučite dajati tisto, po čemer hrepenite, poženete v gibanje ples izbranih, energetičnih in živahnih gibov, ki skrbijo za to, da večni utrip življenja poskočno bije naprej. Zakon dajanja boste še najlažje uresničili in sprožili proces kroženja če boste sklenili, da boste vsem, ki vam bodo prišli na pot, kaj dali. Ne nujno, da v obliki gmotnih dobrin; lahko je cvet, pohvala ali molitev. Najmočnejše oblike dajanja so pravzaprav nesnovne. Darovi skrbnosti, pozornosti, naklonjenosti, spoštovanja in ljubezni so eni izmed najdragocenejših, kar jih lahko daste, pa še nič vas


8 / 22

ne stanejo. Kadar torej koga srečate, ga lahko natihoma blagoslovite ali pa mu zaželite srečo, napravite veselje ali ga spravite v smeh. Takšna neopazna obdaritev je najučinkovitejša. Ena izmed reči, ki sem se je naučil kot otrok in ki so se je od mene naučili tudi moji otroci, je, da nikoli nikogar ne obiščem, ne da bi mu kaj prinesel ne da bi ga s čim obdaril. Morda boste rekli: »Kako naj dajem drugim, ko ta hip niti zase nimam dovolj?« Ampak saj lahko prinesete rožo. Eno samo rožo. Prinesete lahko voščilnico ali kartico, ki pove nekaj o čustvih, ki jih gojite do gostitelja. Prinesete lahko prijazen pozdrav, pohvalo. Prinesete lahko molitev. Sklenite torej, da boste dajali povsod, kamor boste šli, vsakomur, ki ga boste srečali. Dokler boste dajali, boste tudi prejemali. Čim več boste dajali, tem več zaupanja vam bodo vlivali čudežni učinki tega zakona. In čim več boste dobili, tem lažje boste dajali. Bogastvo in izobilje sta nam prirojena, sta del naše resnične narave; že po naravi smo nagnjeni k izobilju, saj narava podpira vsakršno potrebo in željo. Nič nam ne manjka, saj je bistvo naše narave čisla in brezmejna možnost. Zavedati se torej morate, da ste že sami po sebi polni bogastva, ne glede na to, koliko denarja imate, zakaj vir vsakršne ga bogastva je polje čiste možnosti to je zavest, ki zna spolniti sleherno potrebo, vštevši radost, ljubezen, smeh, mir, spokojnost in spoznanje. Če boste najpoprej iskali te reči pa ne le zase, temveč tudi za druge bo vse drugo samo po sebi prišlo k vam. ZAKON DAJANJA V PRAKSI Zakon dajanja bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem: 1. Obdaroval bom vsakogar, ki ga bom obiskal ali srečal. Darilo je lahko pohvala, cvet ali molitev. Danes bom vsakogar, ki ga bom srečal, s čim obdaroval in s tem sprožil kroženje radosti, bogastva in izobilja, tako v svojem življenju kakor v življenju drugih. 2. Danes bom hvaležno sprejel vse darove, ki mi jih življenje lahko ponudi. Sprejel bom darove narave: sončno luč in glasove ptičjega petja, pomladili dež ali prvi sneg pozimi. Tudi od drugih bom z veseljem sprejemal, pa naj bo v obliki otipljivih darov, denarja, dobre želje ali molitve. 3. Z vsem srcem se bom posvetil temu, da bo v mojem življenju bogastvo krožilo, in sicer tako, da bom dajal in sprejemal najdragocenejše, kar življenje lahko da: darove skrbnosti, naklonjenosti, spoštovanja in ljubezni. In vsakič, ko bom koga srečal, mu bom na tihem zaželel srečo, radost in smeh. 3 ZAKON »KARME« ALI VZROKA IN POSLEDICE Vsako dejanje sproži tok energije, ki se v podobni obliki vrne k nam... kar sejemo, to žanjemo. In kadar se odločimo za dejanja, ki prinašajo srečo in uspeh drugim, tudi naša karma obrodi sad sreče in uspeha. Karma je večno potrjevanje človekove svobode... Naše misli/ besede in dejanja so niti mreže, ki jo razpenjamo okrog sebe. Svami Vivekananda Tretji duhovni zakon je zakon karme. »Karma« pomeni tako dejanje kakor posledico tega dejanja; je vzrok in učinek hkrati, saj vsako dejanje sproži tok energije, ki se v podobni obliki vrne k nam. V zakonu karme se ne skriva nič zagonetnega; vsakdo je že slišal reklo: »Kar boš sejal, to boš žel.« Če si torej želimo sreče v svojem življenju, se moramo naučiti sejati semena sreče. Zakon karme nas potemtakem prepričuje, da je dobro, če za slehernim našim dejanjem stoji zavestna odločitev. Vsi smo v bistvu bitja, ki imajo na voljo neskončno število odločitev. Sleherni trenutek življenja stojimo sredi neskončnega števila možnosti. Nekatere odločitve sprejemamo zavestno, druge pa nezavedno.


9 / 22

Karmatski zakon pa bomo najlažje razumeli in se po njem ravnali tako, da se bomo v slehernem trenutku zavedali odločitev, ki jih sprejemamo. Vse, kar se tale trenutek dogaja z nami, pa naj nam je to všeč ali ne, je posledica odločitev, ki smo jih sprejeli v preteklosti. Žal se marsikdo med nami odloča nezavedno, zato niti nima občutka, da ima izbiro in vendar jo ima. Če vas bom užalil, se boste po vsej verjetnosti »odločili« za užaljenost. Če pa vas bom pohvalil, se boste najverjetneje »odločili« za občutek zadovoljstva in polaskanosti. Toda ali ni tudi to nekakšna izbira? Lahko vas žalim in zmerjam, pa se vendarle odločite, da se ne boste užalili. Lahko vas pohvalim, pa se vseeno odločite, da se ne boste pustili polaskati. Z drugimi besedami, največ med nami je takih, ki so kljub temu, da imamo vsi na izbiro neomejeno število odločitev postali nekakšni Skupki pogojnih refleksov, ki jih drugi ljudje in okoliščine nenehno izzivajo in silijo, da se odzivajo na predvidljiv način. Ti pogojni refleksi pa se prav nič ne razlikujejo od pogojnih refleksov Pavlova. Znameniti ruski znanstvenik Pavlov je namreč pokazal, da se pes, ki mu daš jesti vsakič, ko zazvoni zvonec, začne sliniti vedno, ko zazvoniš, saj je en dražljaj povezal z drugim. Tudi večina med nami je tako »pogojena« in se nenehno enako in predvidljivo odziva na dražljaje iz okolja. Naše odzive očitno samodejno sprožajo ljudje in okoliščine, pri tem pa pozabljamo, da so to še vedno odločitve, ki jih sprejemamo sleherni trenutek svojega življenja. Le da jih sprejemamo nezavedno. Če stopite korak nazaj in se zaveste, da v vseh teh trenutkih, ko ravnate tako ali drugače, sprejemate odločitve, vam bo že samo zavest o tem omogočila, da se bodo odločitve s področja nezavednega polagoma začele seliti v področje zavednega. Postopek takšnega zavedanja in zavestnega odločanja je izredno učinkovit. Kadarkoli se za kaj odločite pa naj se odločate za karkoli že se lahko vprašate dvoje. Prvič: »Kakšne posledice bo imela odločitev, ki jo sprejemam?« Srce vam bo na to vprašanje nemudoma odgovorilo. In drugič: »Bom z odločitvijo, ki jo pravkar sprejemam, osrečil sebe in svoje bližnje?« Če je odgovor pritrdilen, se mirno odločite, kakor ste se namenili. Če pa je odgovor nikalen, če bi ta odločitev onesrečila tako vas same kakor vaše bližnje, je pač ne sprejmite. Preprosto kot le kaj. Izmed vseh neštetih odločitev, ki jih imamo na izbiro v vsakem trenutku, je le ena takšna, ki bo osrečila tako nas kot naše bližnje. In če se odločimo zanjo, bo imela za posledico ravnanje, ki bo spontano in ustrezno. Spontano in ustrezno ravnanje je ravnanje ob primernem trenutku in na primeren način. To je ustrezen odziv na vsakršen položaj. To je ravnanje, ki blagodejno vpliva tako na nas kakor na tistega, na katerega učinkuje. Stvarstvo ima na voljo nadvse zanimiv mehanizem, s katerim vam lahko pomaga, da se vselej spontano in pravilno odločate. Ta mehanizem ima opraviti s telesnimi občutji. Vaše telo namreč zaznava dvoje vrst občutij: občutje ugodja in občutje neugodja. V trenutku, ko zavestno sprejemate kako odločitev, bodite pozorni na svoje telo in ga povprašajte: »Kaj bo, če se bom odločil tako?« Če vam bo telo odgovorilo z občutkom ugodja, bo odločitev prava. Če pa vam pošlje občutek nelagodja, odločitev ne bo prava. Nekateri ljudje ugodje oziroma neugodje občutijo v območju sončnega pleteža, večina pa v območju srca. Zatorej usmerite pozornost na srce in ga povprašajte, kaj storiti. Potem počakajte na odziv telesni odziv v obliki občutja. To bo lahko komaj zaznavno a bo vendar tam, v vašem telesu. Edino srce pozna pravi odgovor. Večina ljudi misli, da je srce jokava in sentimentalna kepica, a še malo ni tako. Srce je intuitivno; zajema vsega človeka, povezano je z vsem njegovim nehanjem in se odziva na vse. Ne omejujejo ga strahovi pred izgubo ali stremljenja po zmagi. Bije v ritmu kozmičnega računalnika s poljem čiste možnosti, čiste vednosti in neskončne urejujoče moči in upošteva prav vse. Tu in tam se nemara res ne zdi razumno, a v njem bije računalniški razum, ki je neprimerno natančnejši in prodornejši od vsega, kar je znotraj meja razumskega mišljenja.


10 / 22

Z zakonom karme si lahko pomagate dobiti denar in bogastvo; če se ga boste držali, se bo vse, kar je dobro, stekalo k vam, in sicer vselej, kadar si boste zaželeli. Toda prej se morate zavedeti, da je vaša prihodnost odvisna zgolj od odločitev, ki jih sprejemate v vsakem trenutku življenja. Če boste to počeli redno, boste zakon karme do kraja izrabili. Čim več vaših odločitev bo zavestnih, tem večkrat se boste odločali spontano in prav prav zase in za svoje bližnje. Kaj pa pretekla karma, kako pa ta vpliva na nas? Glede pretekle karme lahko storite troje. Prvo je, da poplačate svoje karmatske dolgove. Večina ljudi tako tudi stori ne da bi se tega zavedala, seveda. Lahko pa je tudi to zavestna odločitev. Včasih je poravnava takšnih dolgov precej boleča reč, vendar zakon karme pravi, daje v vesolju vsi dolgovi prej ali slej poravnajo. To naše vesolje potemtakem upravlja nezmotljiva »knjigovodska služba«, in vse se dogaja v nenehnem izmenjevanju energije. Drugo, kar lahko storite, je, da svojo karmo presvetlite s primernejšo življenjsko izkušnjo. To je nadvse zanimiv proces, v katerem se, medtem ko poravnavate svoj karmatski dolg, sprašujete: »Kaj se lahko naučim iz te izkušnje? Zakaj se to dogaja in kaj mi s tem sporoča vesolje? Kako naj to izkušnjo uporabim svojim bližnjim v prid?« Na ta način iščete seme priložnosti, nato pa to seme priložnosti povežete s svojo dharmo, s svojim življenjskim smotrom oziroma dolžnostjo, o kateri bomo govorih' pri sedmem duhovnem zakonu življenja. Tako lahko svoji karmi poiščete nov izraz. Če si na primer pri kaki športni igri zlomite nogo, se lahko vprašate takole: »Kaj se lahko naučim iz te izkušnje? Kaj mi vesolje sporoča z njo?« Morda je sporočilo to, da se morate malce umiriti in biti v prihodnje bolj pozorni in skrbni do svojega telesa. In če je vaša dharma ta, da druge učite, kar veste, si nemara porečete: »Kaj naj storim, da bo moja izkušnja v prid drugim ljudem?« nato pa sklenete, da jo boste posredovali drugim, denimo tako, da boste napisali knjigo o varnosti pri športu. Ali pa izdelate načrt za poseben čevelj ali nožno oporo, ki bi preprečevala poškodbe, kakršno ste utrpeli. Na ta način boste ubili dve muhi na en mah: poravnali boste svoj karmatski dolg, obenem pa nevšečnost obrnili v vsesplošen prid, od katerega boste tudi sami deležni bogastva in izpolnitve. Tako se torej karma preobraža v pozitivno izkušnjo. Svoje karme se na ta način sicer ne znebite, vendar lahko iz neprijetne karmatske izkušnje ustvarite novo in dobrodejno karmo. Tretji način, kako ravnamo s svojo karmo, pa je ta, da jo presežemo. Preseči karmo pomeni postati neodvisen od nje. Karmo pa presežemo tako, da se nenehno zavedamo in doživljamo tisto vrzel, tisti Jaz, se pravi Duha. To početje lahko primerjamo s pranjem umazanega perila v studencu. Vsakič, ko ga izperete, izperete še nekaj dodatne umazanije. Izpirate ga vedno znova in znova, in vsakič je nekoliko čistejši. Semena svoje karme umijete oziroma presežete tako, da vstopate v tisto vrzel in spet izstopate iz nje. To pa seveda počnete z vadbo meditacije. Vsa dejanja so karmični dogodki. Pitje kave je karmični dogodek. To dejanje poraja spomin, spomin pa ima v sebi zmožnost oziroma možnost porajati željo. In želja znova rodi dejanje. Gibala vaše duše so karma, spomin in Zelja. Duša je sveženj zavesti, ki nosi v sebi semena zavesti, spomina in želje. Če se zavemo teh semen porajanja vidnega, postanemo zavestni ustvarjalci resničnosti. Če se začnemo zavestno odločati o svojih dejanjih, postanejo naša dejanja prevratniška tako za nas kakor za naše bližnje. To pa je tudi vse, kar vam je treba storiti. Če se karma razvija postopoma tako za Jaz kakor za tiste, na katere učinkuje obrodi srečo in uspeh. o njenih posledicah. To vodstvo mi bo pomagalo, da bodo moje odločitve postale spontane in pravilne, pravilne tako zame kakor za moje bližnje. Zakon karme bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem: ZAKON »KARME« ALI VZROKA IN POSLEDICE V PRAKSI 1. Danes bom skušal zavestno spremljati odločitve, ki jih sprejemam v vsakem trenutku. In že samo s tem, da se bom zavedal svojega odločanja, bom odločitve ozavestil. Prepričal se bom, da se na katerikoli trenutek v prihodnosti najbolje pripravim tako, da se povsem zavem sedanjosti. 2. Kadarkoli bom sprejel kako odločitev, si bom zastavil dvoje vprašanj: »Kakšne posledice prinaša odločitev, ki jo sprejemam?« in »Bo ta odločitev prinesla spolnitev in srečo meni in tistim, ki jih odločitev zadeva?«


11 / 22

3. Potem bom poprosil svoje srce za vodstvo in se ravnal po njegovih sporočilih, ki jih bom doživljal v občutkih ugodja oziroma neugodja. Če bom odločitev občutil kot ugodje, se ji bom mirno prepustil. Če pa jo bom občutil kot neugodje, bom rajši počakal in s svojim notranjim uvidom preudaril 4 ZAKON NAJMANJŠEGA NAPORA Razum narave deluje povsem zlahkoma... brezskrbno, skladno in z ljubeznijo. Kadar vprežemo sile te skladnosti, radosti in ljubezni, tudi mi zlahka žanjemo uspeh in srečo. Celovito bitje ve, ne da bi kam šlo, vidi, ne da bi gledalo, in opravi, ne da bi kaj počelo. Lao Tse Četrti duhovni zakon življenja je zakon najmanjšega napora. Ta zakon temelji na dejstvu, da razum narave deluje brez vsakršnega truda in povsem brezskrbno. To je načelo najmanjše možne dejavnosti, načelo neupiranja. To je potemtakem načelo skladnosti in ljubezni. Ko se od narave naučimo tega nauka, zlahka spolnimo svoje želje. Če opazujete naravo, vidite, da v svoje delo vlaga kar najmanj naporov. Trava se ne trudi rasti, ampak samo raste. Ribe se ne trudijo plavati, ampak kar plavajo. Rože se ne trudijo cveteti, ampak cvetijo same od sebe. Ptice se ne trudijo letati, ampak kar letijo. Takšne so namreč po naravi. Zemlja se ne trudi vrteti okrog svoje osi; v njeni naravi je, da se z vrtoglavo hitrostjo vrti okrog sebe in skozi vesolje. V naravi otrok je, da uživajo blaženost. V naravi sonca je, da sije. V naravi zvezd je, da migljajo in se iskrijo. In v naravi človeka je, da svoje sanje uresničuje v snovni obliki, zlahka in brez napora. V vedski učenosti, modrosti starodavne Indije, je to načelo znano kot načelo ekonomije napora ali, z drugimi besedami, »delaj manj in stori več«. Če se ravnate po njem, prej ali slej dosežete stanje, ko ne delate ničesar, napravite pa vse. To pomeni, da zadostuje že rahla zamisel in da se ta zamisel brez napora uresniči v vidnem. To, čemur ponavadi rečemo »čudež«, ni nič drugega kakor izraz zakona najmanjšega napora. Razum narave deluje brez truda, brez trenja, samodejno. Ni premočrten, temveč intuitiven, celovit in dobrodejen. In če ste v skladu z naravo, v spoznanju svojega resničnega Jaza, lahko zakon najmanjšega napora s pridom izkoristite. Najmanj napora porabite, kadar vaša dejanja navdihuje ljubezen, saj naravo drži skupaj prav energija ljubezni. Če se ženete za oblastjo in nadzorom nad drugimi energijo samo trošite. Kadar se ženete za denarjem ali močjo zgolj iz sebičnih pobud, razsipavate z energijo, saj se podite za prividom sreče, namesto da bi užili srečo trenutka. Kadar se ženete za denarjem samo zaradi svoje koristi, se odrežete od pretoka energije in se postavljate po robu izražanju razuma narave. Kadar pa vam dejanja navdihuje ljubezen, se vam energija samo nabira in množi višek te energije, ki ga tako zberete in uživate, pa lahko usmerite tako, da ustvarite vse, kar si pač želite, tudi neomejeno bogastvo. Svoje snovno telo si lahko zamišljate kot napravo za upravljanje z energijo; telo namreč energijo proizvaja, hrani in širi. Če znate energijo učinkovito proizvajati hraniti in širiti, si lahko ustvarite neomejeno bogastvo. Pozornost, Ju je usmerjena zgolj na ego, je največji porabnik energije. Kadar se vse vaše nehanje nanaša na tisto notranjo točko, ki ji pravimo tudi ego, in kadar se ženete za tem, da bi imeli oblast in nadzor nad drugimi, ali pa iščete odobravanja od drugih, ne počnete drugega, kakor da zapravljate energijo. Kadar se ta energija osvobodi, jo lahko preusmerite in uporabite za to, da ustvarite, karkoli pač želite. Kadar se vse vaše nehanje nanaša na tisto notranjo točko, ki ji pravimo tudi duh, kadar vam nobena kritika ne more do živega in kadar se ne bojite nobenega izziva, lahko vprežete moč ljubezni in energijo ustvarjalno izrabite za izkustvo izobilja in postopnega razvoja. V Umetnosti sanjanja pravi don Juan Carlosu Castanedi: »...večino energije porabimo za to, da podpiramo svojo pomembnost... Če bi znali zgubiti nekaj te pomembnosti, bi se nam zgodilo nekaj


12 / 22

nadvse pomembnega. Prvič, osvobodili bi svojo energijo vseh tistih jalovih poskusov, s katerimi se oklepamo slepila svoje veličine, in, drugič, dobili bi dovolj energije..., da bi vsaj za hip uzrli dejansko veličino stvarstva.« Zakon najmanjšega napora vsebuje tri sestavine troje reči, ki jih lahko storite, da v praksi uporabite načelo »delaj manj in napravi več«. Prva sestavina je sprejemanje. Sprejemanje ne pomeni nič drugega kot to, da se zavežete: »Danes bom sprejel ljudi, okoliščine, položaje in dogodke, kakor se bodo pač odigravali.« To pomeni, da se bom prepustil zavesti, da je ta trenutek natanko takšen, kakršen mora biti, saj je tudi celotno vesolje natanko takšno, kakršno mora biti. Ta trenutek ta, ki ga ravnokar doživljate je seštevek in vrhunec vseh trenutkov, ki ste jih doživeli v preteklosti. Ta trenutek je takšen, kakršen je, saj je vse vesolje takšno, kakršno je. Kadar se upirate trenutku, se pravzaprav upirate vsemu stvarstvu. Namesto tega rajši sklenite, da se danes, recimo, ne boste upirali trenutku in s tem celotnemu stvarstvu. To pomeni, da v celoti in povsem sprejemate ta trenutek. Da sprejemate reči takšne, kakršne pač so, ne pa, kakršne bi si vi ta trenutek želeli. To je zelo dobro vedeti. Lahko si sicer želite, da bi bile reči v prihodnosti drugačne, toda v tem trenutku jih morate sprejeti takšne, kakršne so. Kadar vas kak človek ali okoliščina razočara, se spomnite, da se ne odzivate na tega človeka oziroma okoliščino, temveč na svoja občutja tega človeka oziroma okoliščine. To so vaši občutki, za vaše občutke pa niso krivi drugi. Ko to do kraja doumete in sprejmete, ste tudi pripravljeni prevzeti odgovornost za to, kako se počutite, in to počutje po potrebi spremeniti. In če lahko sprejmete reči takšne, kakršne so, ste pripravljeni tudi sprejeti odgovornost za okoliščine, v katerih ste, in za dogodke, ki vam povzročajo težave. To pa nas pripelje k drugi sestavini zakona najmanjšega napora: odgovornosti. Kaj sploh pomeni odgovornost? Odgovornost pomeni, da nikogar oziroma ničesar ne krivimo za položaj, v katerem smo, vštevši sebe. Če sprejmemo položaj, v katerem smo, dogodek ali težavo, odgovornost pomeni zmožnost, da se ustvarjalno odzovemo na položaj, kakršen je pač v tem trenutku. Vse težave skrivajo v sebi semena priložnosti, in če se tega zavemo, lahko trenutek uporabimo sebi v prid in ga spremenimo na boljše. Ko se boste tega naučili, bo vsak zoprn položaj postal priložnost, da ustvarite kaj novega in lepega, vsak vaš »mučitelj« oziroma »trinog« pa bo postal vaš učitelj. Resničnost je zgolj interpretacija. In če se boste odločili, da si boste resničnost tolmačili tako, boste na lepem imeli okrog sebe vse polno učiteljev in vse polno priložnosti, ki jih lahko izkoristite. Kadarkoli se znajdete pred zatiralcem, mučiteljem, učiteljem, prijateljem ali sovražnikom (saj vsi pomenijo eno in isto), se opomnite, rekoč: »Ta trenutek je natanko takšen, kot mora biti.« Ta trenutek so odnosi, ki ste jih pritegnili v svoje življenje, pa naj so takšni ali drugačni, natanko takšni, kot so vam ta hip potrebni. Za vsemi dogodki je skrit pomen, in ta skriti pomen služi prav vašemu razvoju. Tretja sestavina zakona najmanjšega napora je nenavezanost na svoj prav, kar pomeni, da svojo zavest utemeljujete na odločitvi, da ne boste za vsako ceno branili svojih pogledov in da se odpovedujete potrebi po tem, da prepričujete druge o pravilnosti svojih stališč. Če se malo ozrete po ljudeh okoli sebe, boste videli, da devetindevetdeset odstotkov svojega časa porabljajo za to, da branijo svoje poglede. Če se odpoveste potrebi po zagovarjanju svojih pogledov, boste že s samo to odpovedjo dobili dostop do neznanskih količin energije ki ste jo dotlej metali skozi okno. Če zagrizeno branite svoj prav, za vse dolžite druge in ne sprejmete trenutka, oziroma se mu ne predate, vaše življenje naleti na odpor. Vsakič, ko naletite na odpor, se zavedite, da bo ta odpor samo naraščal, če ga boste hoteli na silo streti. Saj menda nočete stati togo in leseno kakor velik hrast, ki se v nevihti prelomi in prevrne. Bodite rajši gibki kakor trs, ki se v viharju pripogiba in ga preživi. Povsem se torej odpovejte navadi, da zagovarjate svoj prav. Kadar ni ničesar, kar bi lahko zagovarjali, tudi sporu ne pustite do besede. In če se boste tega vedno držali če se boste nehali prepirati in upirati boste polno doživeli sedanjost, ki je dar. Nekdo mi je nekoč rekel: »Preteklost je zgodovina, prihodnost je skrivnost, ta trenutek pa je dar. Zato se sedanjemu trenutku reče tudi 'darilo' (angl. 'present').«


13 / 22

Če boste z obema rokama sprejeli ta dar sedanjosti in postali eno z njim, se z njim zlili, boste doživeli ogenj, žar, iskro vznesenosti, ki bije v slehernem živem in čutečem bitju. In ko boste začeli doživljati to vznesenost duha, ki prežema vse, kar živi, ko se boste zbližali z njo, se bo v vaši notranjosti rodila radost, in zlahka boste odvrgli strahotna bremena in ovire samoobrambe, zamerljivosti in užaljenosti. Šele tedaj vam bo srce postalo lahko, šele tedaj boste zadihali brezskrbno, radostno in svobodno. V tej radostni, preprosti svobodi vam srce niti malo več ne bo dvomilo o tem, da vam je vse, kar si želite, vedno na voljo, saj bo to, kar si boste želeli, vselej izviralo iz občutja sreče, ne pa tesnobnosti ali strahu. Ničesar vam ni treba opravičevati; dovolj bo, da samemu sebi jasno in glasno poveste, kaj nameravate, in v vsakem trenutku svojega življenja boste doživljali spolnitev, radost, veselje, svobodo in neodvisnost. Za trdno se torej odločite, da se ne boste upirali življenju. To je namreč tudi način, kako se razodeva razum narave, sam od sebe, brez trenja, brez naprezanja. Ko se boste naučili sprejemati svet takšen, kakršen je, ko boste postali odgovorni in ko se boste nehali gnati za svoj prav, vam bo življenje teklo lahkotno. Če boste ostali odprti za različne poglede, in se ne boste oklepali zgolj enega, bodo vaše sanje in želje pritekale v skladu z željami narave. Tedaj boste lahko uresničili svoje namere, ne da bi se privezovali nanje, in ne bo vam treba drugega, kot da boste počakali na goden čas, da se vam želje razcvetijo v resničnosti. In prepričani ste lahko, da se vam bodo želje, kakor hitro bo prišel primeren čas, uresničile. To je torej zakon najmanjšega napora. ZAKON NAJMANJŠEGA NAPORA V PRAKSI Zakon najmanjšega napora bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem: 1. Uril se bom v sprejemanju. Danes bom sprejemal ljudi, položaje, okoliščine in dogodke takšne, kakršni pač bodo. Zavedal se bom, da je ta trenutek takšen, kakršen mora biti, saj je vse vesolje takšno, kot mora biti. Ne bom se bojeval zoper ta trenutek in s tem zoper stvarstvo. Moje sprejemanje je popolno in odprto za vse. Stvari sprejemam takšne, kakršne so ta trenutek, ne pa takšne, kot bi si jih sam želel, da bi bile. 2. Zdaj, ko sem sprejel reči takšne, kakršne so, bom sprejel tudi odgovornost za položaj, v katerem sem, in za vse tiste dogodke, ki mi delajo težave. Vem, da prevzemanje odgovornosti pomeni, da nikogar oziroma ničesar (sem pa prištevam tudi sebe) ne bom krivil za položaj, v katerem sem. Vem tudi, da je vsaka težava zgolj zakrinkana priložnost, in če bom dovolj pozoren za te priložnosti, bom lahko sedanji trenutek obrnil sebi v prid. 3. Danes bom zavestno vztrajal pri sklepu, da se ne bom branil. Odrekel se bom potrebi po tem, da za vsako ceno branim svoja stališča. Nobene potrebe ne bom čutil, da bi prepričeval druge o pravilnosti svojih pogledov. Ostal bom odprt za različne poglede in se ne bom togo oklepal samo tega ali onega. 5 ZAKON NAMENA IN ŽELJE Vsak namen in želja skrivata v sebi vzvode svoje izpolnitve... Namen in želja imata na polju čiste možnosti brezmejno urejujočo moč. Če zasadimo namen v rodovitno prst čiste možnosti, pripravimo to brezmejno urejujočo moč do tega, da dela za nas. V začetku je bila želja, prvo seme duha; modreci, ki so meditirali v svojih srcih, so v njej ugledali povezavo med bivajočim in nebivajočim. Hvalnica stvarstvu, Rigveda Četrti duhovni zakon življenja je zakon namena in želje. Ta zakon temelji na dejstvu, da sta energija in informacija navzoči povsod v naravi. Na ravni kvantnega polja pravzaprav ni drugega kot energija in


14 / 22

informacija. Kvantno polje je samo še ena izmed oznak za polje čiste zavesti oziroma čiste možnosti. In na to kvantno polje vplivata namen in želja. Oglejmo si ta proces nekoliko podrobneje. Če razstavimo cvetlico, mavrico, drevo, travno bilko ali pa človeško telo na osnovne sestavine, dobimo energijo in informacije. Celotno vesolje je v bistvu gibanje energije in informacij. Edina razlika med teboj in drevesom je informacijska in energijska vsebina vajinih teles. Na snovni ravni sta tako ti kakor drevo narejena iz enakih »recikliranih« sestavin: večinoma ogljika, vodika, kisika, dušika in drugih elementov v zelo majhnih količinah. Vse te elemente lahko za nekaj tolarjev kupite v vsaki trgovini s kemikalijami. Razlika med vami in drevesom potemtakem ni v ogljiku, vodiku ali kisiku. Ogljik in kisik si pravzaprav ves čas izmenjujete z drevesom. Poglavitna razlika je torej v energiji in informacijah. V naravnem sistemu vi in jaz uživava položaj privilegirane vrste. Imava namreč živčevje, ki se je zmožno zavedati energijske in informacijske vsebine tistega omejenega polja, ki omogoča nastanek našemu snovnemu telesu. To polje na subjektivni ravni doživljamo kot svoje misli, občutke, čustva, želje, spomine, nagone, vzgibe in prepričanja. Na objektivni ravni pa to isto polje doživljamo kot snovno telo prek snovnega telesa pa to polje doživljamo kot svet. Toda vse to je eno in isto. Zato so tudi stari vidci vzklikali: »Jaz sem to, ti si to, vse je to, in je vse, kar je.« Vaše telo ni ločeno od vesoljnega telesa, saj na ravni kvantne mehanike ni nobenih jasno razvidnih meja. Podobni smo vijuganju, valovanju, pretakanju, vrtinčenju, nekakšni lokalni razburkanosti v neznansko večjem kvantnem polju. To večje kvantno polje vesolje je zgolj naše razširjeno telo. Ni pa se samo človeško živčevje zmožno zavedati informacij in energije svojega kvantnega polja; toda ker je človeška zavest spričo tega čudovitega živčevja neskončno gibka, lahko zavestno spreminjamo informacijsko vsebino, iz katere se poraja naše snovno telo. Zavestno lahko spreminjamo energijsko in informacijsko vsebino svojega lastnega kvantnega mehaničnega telesa in potemtakem vplivamo na energijsko in informacijsko vsebino svojega razširjenega telesa svojega okolja, svojega sveta in stvari v njem naredimo vidne. To zavestno spremembo omogočata dve temeljni lastnosti zavesti: pozornost in intencionalnost. Pozornost da je energijo, intencionalnost jo preobraža. Vse tisto v vašem življenju, čemur hote posvetite pozornost, postane močnejše. In vse tisto, čemur pozornost odvzamete, pojame, razpade in izgine. Intenca oziroma namen pa sproži preobrazbo energije in informacij. Namen, bi. lahko rekli, poskrbi za svoje lastno uresničenje. Lastnosti namena, ki je uperjen na predmet pozornosti, usmerjajo neskončno vrsto dogodkov v prostoručasu, iz katerih se izcimi tisto, kar smo nameravali, pod pogojem seveda, da ravnamo v skladu z drugimi duhovnimi zako nu uspeha. To pa zato, ker ima namen, kadar pade na rodovitno prst pozornosti, neomejeno urejujočo moč. Neomejena urejujoča moč pomeni moč, ki sproži in uredi neomejeno število dogodkov v prostoručasu, in sicer vse hkrati. Izraz te neomejene urejujoče moči vidimo v sleherni travni bilki, v slehernem jabolčnem cvetu, v sleherni celici človeškega telesa. Vidimo jo v vsem, kar živi. V naravnem sistemu je vse povezano z vsem in se vse stika z vsem. Ko svizci prilezejo iz zemlje, vemo, da prihaja pomlad. Tudi ptice se začnejo ob določenem času leta seliti na določene kraje. Narava je kakor simfonija. In ta simfonija se natihoma izvaja na prizorišču stvarstva. Človeško telo je še en dober primer takšne simfonije. Ena sama celica človeškega telesa opravlja približno šest bilijonov reči na sekundo, in povrh tega mora vedeti, kaj ob istem času počno "vse druge celice v telesu. Človeško telo lahko igra glasbo, ubija kužne klice, zaraja otroke, deklamira pesem in opazuje gibanje zvezd, vse to in še več, saj je polje neomejene vzajemnosti del njegovega informacijskega polja. Človeško živčevje se od drugih živčevij razlikuje po tem, da lahko z zavestno intenco zapoveduje tej neomejeni urejujoči moči. Intenca pri človeku ni fiksna oziroma ni pripeta na togo mrežo energije in informacij, ampak je neskončno gibljiva. Z drugimi besedami, če ne kršite drugih zakonov narave, lahko tem zakonom s svojim namenom dobesedno ukazujete in tako spolnite svoje sanje in želje.


15 / 22

Če torej hočete, lahko pripravite kozmični računalnik, z vso njegovo brezmejno urejujočo močjo vred, do tega, da dela za vas. Sestopite lahko na področje stvarjenja in ga oplodite s svojim namenom, in že samo s tem, da ga oplodite s svojim namenom, sprožite v gibanje polje neskončne vzajemnosti. Namen daje osnovo za tekoč, spontan, neoviran pretok čiste možnosti, ki si išče pot iz nepojavnosti v pojavnost. Paziti morate le na to, da svoj namen uporabljate za dobro človeštva. To pa se zgodi samo od sebe, če živite v skladu s sedmerimi zakonu uspeha. Namen je tista moč, ki stoji za vsako željo. Že sam namen je zelo močan, saj je je v svojem bistvu želja, le da ni vezana na izpolnitev. Želja sama pa je šibka in pri večini ljudi jo lahko enačimo s pozornostjo, ki se veže na cilj. Namen je želja, ki se pokorava vsem drugim zakonom, še posebej pa zakonu nevezanosti, ki je šesti duhovni zakon življenja. Namen, kadar je združen z nevezanostjo, odpira zavest, ki se usmerja na življenje in na sedanji trenutek. In kadar je kako dejanje opravljeno z zavestjo, ki se zaveda sedanjega trenutka, je nadvse učinkovito. Vaš namen velja prihodnosti, vaša pozornost pa je usmerjena v sedanjost Če vam je pozornost usmerjena v sedanjost, se bo razkril tudi vaš namen za prihodnost, saj se prihodnost ustvarja v sedanjosti. Sedanjost pa morate sprejeti takšno, kakršna je. Prihodnost je nekaj, kar lahko vselej ustvarite z namenom, ki ni vezan na cilj, vendar se ne smete nikdar bojevati zoper sedanjost. Preteklost, sedanjost in prihodnost so vse lastnosti zavesti. Preteklost je spominjanje, spomin; prihodnost je predvidevanje; sedanjost je zavest. Čas je torej gibanje misli. Tako preteklost kot prihodnost se rojevata v domišljiji; edinole sedanjost, ki je zavest, je resnična in večna. Kratko malo je. Je možnost za prostor-čas, snov in energijo. Je večno polje možnosti, ki samo sebe doživlja kot abstraktno silo, pa najsi je to svetloba, toplota, elektrika, magnetizem ali gravitacija. Te sile pa niso ne v preteklosti ne v prihodnosti. Te sile pač kratko malo so. Naše tolmačenje teh abstraktnih sil nam daje izkušnjo konkretnega pojava in oblike. Interpretacije abstraktnih sil, ki nam ostajajo v spominu, nam dajejo izkustva preteklosti, interpretacije teh istih sil, ki jim lahko rečemo tudi predvidevanja, pa ustvarjajo prihodnost. Vse to so lastnosti pozornosti in zavesti. Kadar teh lastnosti ne bremeni preteklost, postane dejanje v sedanjosti rodovitno polje za klitje prihodnosti. Namen, utemeljen v tej nevezani svobodi sedanjosti, je nekakšen katalizator za ravno pravšnjo mešanico snovi, energije in dogodkov v prostoru času, iz katere lahko nastane vse, kar si zaželite. Če je vaša zavest usmerjena v življenje in v sedanji trenutek, se vse namišljene ovire kakršnih je najmanj devetdeset odstotkov vseh, kar jih zaznavamo podrejo in se razblinijo. Preostalih pet ali deset odstotkov ovir, ki jih vidimo pred sabo, pa lahko z namenom, ki je usmerjen v eno samo točko, spremenimo v priložnosti. Namen, usmerjen v eno samo točko, je tista lastnost pozornosti, zaradi katere je leta usmerjena in neuklonljiva. Namen, usmerjen v eno samo točko, pomeni, da pozornost v zastavljeni cilj usmerjamo s tako nepopustljivo odločnostjo, da nobene ovire ne morejo zmehčati ali raztresti njenega fokusa; pomeni, da iz zavesti kratko malo izključimo vse ovire. In medtem ko se z vso strastjo posvečamo svojemu cilju, lahko ohranjamo neskaljeno jasnost. To je moč nevezane zavesti in v eno samo točko usmerjenega namena hkrati. Naučite se vpreči moč namena in dosegli boste vse, kar si želite. Marsikaj lahko dosežete tudi z naporom in s poskusi, vendar le za visoko ceno. Ta cena je stres, srčni napadi in okrnjeno delovanje imunskega sistema. Neprimerno boljše bo, če se boste držali naslednjih petih korakov zakona namena in želje. Če boste svoje želje uresničevali po naslednjih petih korakih, bo namen sam od sebe proizvajal moč. 1. Zdrsnite v vrzel. To se pravi, osredotočite se na tisti tihi prostor med mislimi, stopite v tišino v tisto raven bivanja, ki je naravno stanje vašega bistva. 2. Ko se umirite v tem stanju bivanja, sprostite svoje namene in želje. Ko ste v vrzeli, ni nobene misli in nobenega namena, toda ko pridete iz nje na stičišču vrzeli in misli tedaj dajte svojemu namenu prosto pot. Če imate več ciljev, si jih lahko zapišete in usmerite nanje pozornost, še preden vstopite v vrzel.


16 / 22

Če bi radi napravili uspešno kariero, recimo, stopite v vrzel s tem namenom pred očmi, in namen bo tedaj že tam, kakor nekakšno slabotno migetanje v vaši zavesti. Ko sprostite svoje namene in želje v tej vrzeli, jih zasejete v plodno prst čiste možnosti, in upravičeno si lahko nadejate, da bodo o pravem času obrodile. Zakaj bi razkopavali prst in gledali, ali semena vaših želja klijejo, zakaj bi se obešali zgolj na to, kako se bodo razvila; dovolj bo, če jih kratko malo posejete. 3. Vztrajajte v stanju usmerjenosti vase. Z drugimi besedami, vztrajajte v zavesti o svojem resničnem Jazu svojem duhu, svoji povezanosti s poljem čiste možnosti. Če to počnete, ne gledate nase z očmi sveta oziroma si ne dovoljujete, da bi na vas vplivala mnenja in kritike drugih. Sta^ nje zazrtosti vase boste lažje ohranjali, če boste svoje želje. obdržali zase; ne delite jih z drugimi, razen če seveda nimajo natanko istih želja in če vam niso zelo blizu. 4. Odpovejte se navezanosti na cilj. Odrecite se svoji togi navezanosti na točno določen izid, in rajši živite v modrosti negotovosti. Uživajte sleherni trenutek na svojem življenjskem popotovanju, četudi ne veste, kaj vam prinaša prihodnost. 5. Naj vesolje samo poskrbi za podrobnosti. Vaši nameni in Zelje nosijo v sebi, kadar jih sprostite v tisti vrzeli, neskončno urejujočo moč. Zaupajte tej brezmejni urejujoči moči namena, da bo sama uredila vse podrobnosti za vas. Vaša prava narava, zapomnite si, je narava čistega duha. Nosite s seboj to zavest o svojem duhu, kamorkoli že greste, nežno sprostite svoje želje, vesolje pa bo samo poskrbelo za podrobnosti. ZAKON NAMENA IN ŽELJE V PRAKSI Zakon namena in želje bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem: 1. Napisal si bom seznam vseh svojih želja. Ta seznam bom vedno nosil s seboj. Prebral si ga bom, preden se bom zatopil v tišino in meditacijo. Prebral ga bom, preden bom zvečer legel spat. Prebral ga bom zjutraj, ko se bom zbudil. 2. Seznam svojih želja bom prepustil maternici stvarjenja, v vednosti, da bo tudi tedaj, ko se reči dozdevno ne bodo odvijale po moji misli, v tem nekakšen razlog in da ima kozmični načrt z mano neprimerno veličastnejše namene, kot so tisti, ki sem si jih sam zastavil. 3. Opominjal se bom, da se bom pri vsem svojem početju uril usmerjati zavest na sedanji trenutek. Ne bom dovolil oviram, da bi otopile ostrino zavestne usmerjenosti v sedanji trenutek. Sedanjost bom sprejemal takšno, kakršna je, prihodnost pa ustvarjal s svojimi najglobljimi in najiskrenejšimi nameni in željami. 6 ZAKON NEVEZANOSTI V nevezanosti se skriva modrost negotovosti... v modrosti negotovosti se skriva osvobojenost od naše preteklosti, od znanega, od ječe preteklosti. Ko smo pripravljeni stopiti v neznano, v polje vseh možnosti, se prepustimo ustvarjalnemu duhu, ki vodi ples vesolja. Dve ptici, dve mili prijateljici, živita na istem drevesu. Ena je njegove sadeže, druga jo tiho motri. Mundaka upanišada Šesti duhovni zakon življenja je zakon nevezanosti. Zakon nevezanosti pravi, da se moraš, če bi rad karkoli dobil od snovnega sveta, odreči svoji navezanosti nanj. To pa še ne pomeni, da se moraš odreči nameri, da bi uresničil svojo željo. Ne odpoveš se namenu in ne odpoveš se želji. Od rečeš se le navezanosti na končni izid. To je nadvse pomembno. Tisti hip namreč, ko se boste odpovedali navezanosti na končni izid, hkrati pa nevezanost združili z usmerjenostjo na eno samo točko, boste dobili, kar ste želeli. Z nevezanostjo


17 / 22

lahko dosežete prav vse, kar hočete, zakaj nevezanost: je utemeljena na brezpogojni veri v moč vašega resničnega Jaza. Vezanost pa temelji na strahu in negotovosti in potreba po gotovosti temelji na nepoznavanju samega Sebe. Vir bogastva, izobilja ali česarkoli iz snovnega sveta je Jaz. To je zavest, ki zna spolniti sleherno potrebo. Vse drugo je zgolj simbol: avtomobili, hiše, bankovci, obleke, letala. Simboli pa so minljivi; pridejo in gredo. Če se ženemo za njimi, zavzemamo zemljevid namesto ozemlja. Od tod prihaja tesnoba; zaradi tega se boste nazadnje počutili votle in prazne, saj ne počnete drugega kot da svoj Jaz zamenjujete za njegove simbole. Navezanost izvira iz zavesti o pomanjkanju, saj se vselej navezuje na simbole. Nevezanost pa je sinonim za zavest o bogastvu, saj se v nevezanosti vselej odpira svoboda ustvarjanja. Edinole tisti, ki se brez navezanosti zavzema za kaj, lahko užije radost in se smeje. Tedaj se simboli bogastva porajajo sami od sebe in brez truda. Če smo navezani, smo ujetniki nemoči, brezupa, posvetnih potreb, vsakdanjih zanimanj, tihega obupavanja in resnobnosti to pa so značilnosti povprečne, vsakdanje eksistence in zavesti o pomanjkanju. Z zavestjo o bogastvu si dobimo vse, karkoli hočemo, kadarkoli hočemo in z najmanj napora. Če se hočete utemeljiti v tej vednosti, se morate utemeljiti v modrosti o negotovosti. V tej negotovosti boste našli svobodo, ki vam bo omogočila, da boste ustvarili vse, kar boste hoteli. Ljudje nenehno iščejo gotovost, varnost, a videli boste, da je iskanje varnosti pravzaprav hudo kratkotrajna reč. Tudi navezanost na denar je znamenje negotovosti. Lahko si sicer rečete: »Ko bom imel toliko in toliko milijonov, bom na varnem. Potem bom finančno neodvisen in se bom lahko upokojil. In ko se bom upokojil, bom lahko počel to, kar si zares želim početi.« Ampak to se nikoli ne zgodi nikoli. Tisti, ki iščejo gotovost, jo iščejo vse življenje, in je ne najdejo. Izmika se jim in je kratkotrajna kakor dih, saj gotovost nikdar ne more priti zgolj od denarja. Navezanost na denar vselej poraja negotovost, ne glede na to, koliko prihrankov imate v banki. Pravzaprav je prav med najbogatejšimi ljudmi nekaj takih, ki so najbolj negotovi. Iskanje gotovosti je slepilo. Starodavna izročila modrecev rešitev za to vidijo v modrosti negotovosti in nezanesljivosti. To pomeni, da je iskanje gotovosti in zanesljivosti v bistvu navezanost na znano. In kaj je znano? Znana je naša preteklost. Znano ni nič drugega kot ječa preteklih izkušenj. V tem ni nobenega razvoja, prav nobenega. In kadar ni nobenega razvoja, je lahko samo zastoj, entropija, okvara in razpadanje. Negotovost pa je čisto nekaj drugega: rodovitna prst čiste ustvarjalnosti in svobode. Če vztrajamo v negotovosti, vsak trenutek svojega življenja vstopamo v neznano. Neznano je polje vseh možnosti, vselej sveže, vselej novo, vselej odprto ustvarjanju česa novega. Brez negotovosti in neznanega je življenje zgolj lajnanje zguljenih spominov. Na ta način postanemo žrtve preteklosti in tisti naš mučitelj je zgolj tisti naš jaz, ki nam je ostal od včeraj. Odpovejte se torej navezanosti na znano, stopite v neznano, in stopili boste na polje vseh možnosti. S prestopom v neznano se boste prepustili modrosti negotovosti. To pomeni, da se boste v slehernem trenutku življenja srečevali s pustolovščino, vznemirljivostjo in skrivnostjo; spoznali boste očarljivost življenja čarobnost, praznovanje, vznesenost in zanos svojega duha. Vsak dan si lahko poiščete vznemirljivost tega, kar utegnete najti na polju vseh možnosti. Kadar doživljate negotovost, ste na pravi poti zatorej nikar ne odnehajte. Zakaj bi se oklepali izdelane in toge zamisli o tem, kaj naj bi počeli naslednji teden ali celo naslednje leto, kajti če ste si na jasnem, kaj se bo zgodilo, in se na to togo navežete, izključite celo vrsto možnosti. Ena izmed značilnosti polja vseh možnosti je neskončna soodvisnost oziroma vzajemnost. Na tem polju lahko vznikne nešteto dogodkov prostora časa, ki obrodijo zaželen sad. Toda če se navezujete, namen obtiči vklenjen v togi miselnosti, tako da zgubite gibkost, ustvarjalnost in spontanost, ki so bistvene lastnosti tega polja. Če se navežete, svoji želji odvzamete gibkost in jo vklenete v tog okvir, ki preprečuje ustvarjalni proces.


18 / 22

Zakon nevezanosti ni navzkriž z zakonom namena in želje z zastavljanjem cilja. Še vedno imate namen, da greste v to ali ono smer, še vedno imate cilj pred sabo. Toda med točko A in točko B je še neskončno drugih možnosti. Če pri svojem početju upoštevate dejavnik negotovosti, lahko v kateremkoli trenutku zamenjate smer, če najdete kak višji cilj ali naletite na kaj bolj vznemirljivega. Tako bo tudi manj verjetno, da boste skušali na silo rešiti svoje težave in boste lažje ostali pozorni na nove priložnosti. Zakon nevezanosti pospešuje celotni proces razvoja. Če razumete ta zakon, vas ne hromi prepričanje, da morate za vsako ceno najti rešitev. Če, na silo rešujete težave, ustvarjate samo nove težave. Če pa pozornost usmerite na negotovost in se je zavedate, medtem pa mirno čakate, kakšna rešitev se bo prikazala iz kaosa in zmede, potem je tisto, kar se prikaže, slej ko prej nekaj čudovitega in vznemirljivega. To stanje čuječnosti predanost sedanjosti in polju negotovosti se združi z zastavljenim ciljem in z vašim namenom ter vam omogoči, da zgrabite priložnost. Kaj pa sploh je priložnost? Skriva se v sleherni težavi, ki jo srečate v življenju. Zakaj sleherna težava v vašem življenju je seme priložnosti, ki vam lahko, če ga ne zavržete, bogato obrodi. Ko se tega zaveste, se odprete celi vrsti novih možnosti to pa življenje dela skrivnostno, čudežno, vznemirljivo in pustolovsko. Na vsak problem, ki vam ga prinese življenje, lahko torej gledate kot na priložnost za kaj boljšega. Za nove priložnosti pa ostajate dovzetni, če vztrajate v modrosti negotovosti. In če ste pripravljeni, ko se vam ponudi priložnost, se rešitev pokaže sama od sebe. Če se to zgodi, navadno pravimo, da »smo imeli srečo«. Ta »sreča« ni nič drugega kot priložnost in pripravljenost na leto. Kadar se to dvoje združi z jasno zavestjo o kaosu, se slej ko prej pokaže rešitev, ki bo dobrodejno delovala na vaš razvoj in na vse ljudi, s katerimi ste v stiku. To je še najboljši recept za uspeh, temelji pa na zakonu nevezanosti. ZAKON NEVEZANOSTI V PRAKSI Zakon nevezanosti bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem: 1. Danes se bom posvetil nevezanosti. Sebi in svojim bližnjim bom pustil svobodo, da smo takšni, kakršni smo. Nikomur ne bom vsiljeval svojih pogledov na to, kaj početi. Tudi ne bom na silo reševal težav, saj bi si na ta način nakopal samo še nove težave. Vsega se bom loteval v duhu nenavezanosti. 2. Danes bom skušal v doživljanje sveta vnesti nov in bistven dejavnik: negotovost. S tem da bom zavestno sprejel negotovost, se bodo rešitve same od sebe prikazale iz težav, zmede, nereda in kaosa. Čim bolj negotov se mi bo zdel svet, tem bolj gotovega se bom počutil sam, zakaj negotovost je moja pot v svobodo. V modrosti negotovosti si bom poiskal gotovost. 3. Stopil bom na polje vseh možnosti in se prepustil vznemirljivosti, ki se je lahko nadejam, če ostanem odprt neštetim možnostim. Šele ko bom stopil na polje vseh možnosti, bom doživel draž, pustolovščino, čarobnost in skrivnostnost življenja. 7 ZAKON »DHARME« ALI ŽIVLJENJSKE DOLŽNOSTI Vsakdo ima svojo življenjsko dolžnost... edinstven dar oziroma posebno nadarjenost, s katero naj obdari druge. Kadar ta edinstven dar združimo s služenjem drugim, doživimo vznesenost in zanos svojega duha, kar pa je najvišji vseh ciljev. Kadar delaš, si kakor piščal, v kateri se šepet ur spreminja v glasbo... In kaj pomeni delati z ljubeznijo?


19 / 22

To, da tkeš tkanino z nitmi svojega srca, kakor da boš z njo oblekel svoje najljubše... Kahlil Gibran, Prerok Sedmi duhovni zakon življenja je zakon dharme. Dharma je sanskrtska beseda in pomeni »postavo«, pa tudi »Življenjsko dolžnost«. Zakon dharme pravi, da smo si nadeli snovno telo zato, da bi spolnih neki svoj smoter, dolžnost. Polje čiste možnosti je v bistvu božansko, božansko pa se odeva v človeško naličje, da bi spolnilo nek namen, smoter. Po tem zakonu imamo torej vsi svoj poseben dar in poseben način, da ga izrazimo. Gotovo je nekaj, kar lahko napravite bolje kot kdorkoli na svetu in za vsak takšen edinstven dar in edinstven izraz tega daru obstajajo tudi edinstvene potrebe. Kadar se te potrebe uskladijo z ustvarjalnim izrazom vašega talenta, se ukreše iskra, ki ustvari izobilje. Če izrazite svoje darove, da bi spolnih potrebe, si ustvarite neomejeno bogastvo in izobilje. Če bi otrokom že od vsega začetka vcepljali to spoznanje, bi videli, kako blagodejno deluje na njihova življenja. To vem po tem, ker sem sam tako ravnal s svojimi otroki. Nenehno sem jim dopovedoval, da so prav gotovo iz nekega razloga na svetu in da morajo sami odkriti, kateri je ta razlog. To so poslušali že pri štirih letih. Pri teh letih sem jih tudi že naučil meditirati in sem jim rekel: »Nikoli, nikoli si ne belim glave z vprašanjem, kako se bom preživljal. Če se ne boste mogli preživljati, ko boste odrasli, vas bom preživljal jaz, zato nikar ne skrbite. Tudi tega nočem, da bi imeli pred očmi le uspeh v šoli. Nočem, da se ženete za najboljšimi ocenami in za tem, da bi prišli na najboljše univerze. Samo to bi rad, da bi se nenehno spraševali, kako bi lahko služili človeštvu, in skušali v sebi odkriti darove, ki vas ločujejo od drugih. Zakaj v sebi imate darove, kakršnih nihče drug nima, in tudi način, kako jih lahko izrazite, je dan samo vam in nikomur drugemu.« Končalo se je tako, da so hodili na najboljše šole, dobivali najboljše ocene, in tudi zdaj, ko študirajo, se od drugih razlikujejo po tem, da so finančno neodvisni, saj imajo pred očmi samo to, kaj lahko temu svetu dajo. To je potemtakem zakon dharme. Zakon dharme sestavlja troje resnic. Prva pravi, da je vsakdo izmed nas tu zato, da odkrije svoj resnični Jaz, da sam od sebe spozna, da je njegov resnični Jaz duhoven, da smo v bistvu duhovna bitja, ki smo se utelesila v snovno telo. Nismo samo nekakšni višje razviti sesalci, ki jih razsvetljujejo občasni duhovni prebliski ampak ravno narobe: smo duhovna bitja z občasnimi človeškimi izkustvi. Vsakdo izmed nas je tu zato, da odkrije svoj višji oziroma duhovni Jaz. To je prvi cilj zakona dharme. Sami se moramo dokopati do spoznanja, da nosimo v sebi zarodek boga oziroma boginje, ki bi se rada rodila, da bi se izrazila naša božja narava. Druga sestavina zakona dharme je izražanje naših edinstvenih darov. Zakon dharme pravi, da ima vsak človek svoj poseben dar. Torej imate tudi vi dar, ki je edinstven in ki se izraža na edinstven način, tako edinstven, da na vsem planetu ni človeka, ki bi vam bil po nadarjenosti enak in ki bi svoj dar izražal natanko tako kot vi. To pomeni, da je gotovo nekaj, kar lahko opravite, na svoj posebni način, bolje kot kdorkoli na tem planetu. Kadar to počnete, zgubite občutek za čas. Kadar izražate ta edinstveni dar v mnogih primerih celo več edinstvenih darov vas izražanje teh darov popelje v brezčasno zavest. Tretja sestavina zakona dharme je služenje človeštvu to, da služite svojim bližnjim in si zastavljate vprašanja: »Kako naj pomagam? Kako naj pomagam vsem tistim, s katerimi prihajam v stik?« Če združite zmožnost izražanja svojih edinstvenih darov s služenjem človeštvu, do kraja izrabite zakon dharme. In če vse to počnete, zavedajoč se svoje duhovnosti in polja čiste možnosti, vam brezmejno izobilje nikakor ne more uiti, saj je prav to način, kako do izobilja prihajamo. To izobilje ne bo začasno, ampak stalno, saj se boste zavedali svoje edinstvene nadarjenosti in z leto služili svojim bližnjim, in sicer s tem, da se boste nenehno spraševali: »Kako naj pomagam?« ne pa: »Kaj bom imel od tega?« Vprašanje »Kaj bom imel od tega?« je notranji dvogovor ega. Spraševanje »Kako lahko pomagam?« je notranji dvogovor duha. Duh je tisto področje vaše zavesti, kjer doživljate svojo univerzalnost. Dovolj bo torej, če boste zamenjali vprašanje »Kaj bom imel od tega?« z vprašanjem »Kako naj pomagam?«, in samodejno boste prestopili s področja ega na področje duha. Najkoristnejši način za vstop na področje duha je sicer meditacija, vendar boste tudi že samo s tem, da se boste vprašali »Kako naj pomagam?«, dobili dostop do duha, tistega področja svoje zavesti, kjer doživljate svojo univerzalnost. Če bi radi kar največ dobrega od zakona dharme, se morate držati naslednjega.


20 / 22

Prvi sklep naj bo: z duhovnimi vajami bom iskal svoj višji jaz, ki presega moj ego. Drugi sklep naj bo: odkrival bom svoje edinstvene darove, in ko jih bom odkril, bom v njih užival, saj je užitek posledica sestopa v brezčasno zavest. Takrat se znajdem v stanju blaženosti. Tretji sklep naj bo: vprašal se bom, kako lahko po svojih močeh najbolje služim človeštvu. Poiskal si bom odgovor na to vprašanje in ga potem uporabil v praksi. Svoje edinstvene darove bom uporabljal za to, da bom služil potrebam svojih bližnjih te potrebe bom uskladil s svojo željo, da bi pomagal drugim. Sedite torej in si napravite seznam odgovorov na ti dve vprašanji. Vprašajte se, kaj bi počeli na svetu, če ne bi bil po sredi denar oziroma če bi imeli ves denar in čas na razpolago. Če bi še vedno počeli to, kar počnete zdaj, ravnate v skladu s svojo dharmo, saj to, kar počnete, počnete s strastjo izražate svoje edinstvene darove. Potem pa se vprašajte: »Kako lahko najbolje pomagam človeštvu?« Odgovorite si in odgovor uresničite v praksi. Odkrijte svojo božjo naravo, odkrijte svoj edinstveni dar, služite človeštvu z njim, in dano vam bo vse bogastvo, ki bi ga radi. Kadar se vaš ustvarjalni izraz ujema s potrebami soljudi, se bogastvo samo od sebe preliva iz nevidnega v vidno, iz območja duha v svet oblik. Če boste ravnali tako, boste svoje življenje doživljali kakor čudežen izraz božjega pa ne le občasno, temveč ves čas. In spoznali boste resnično radost in pravi pomen uspeha vznesenost in zanos svojega duha. ZAKON »DHARME« V PRAKSI Zakon dharme bom v praksi uresničil tako, da se bom ravnal po naslednjem: 1. Danes bom ljubeče gojil zarodek boga oziroma boginje, ki ga nosim globoko v duši. Vso pozornost bom usmeril na duha v sebi, ki oživlja tako moje telo kakor um. Prepustil se bom globoki spokojnosti v svojem srcu. Sredi časovno omejenega doživljanja sveta bom ohranjal zavest o brezčasnemu, večnemu Bitju. 2. Napisal si bom seznam svojih edinstvenih darov. In potem še seznam vsega, kar bi rad s temi edinstvenimi darovi storil. Ko bom izrazil svoje edinstvene darove in jih uporabil v službi človeštvu, bom zgubil občutek za čas in tako sebi kakor drugim prinesel življenjsko izobilje. 3. Vsak dan se bom spraševal: »Kako naj služim?« in »Kako naj pomagam?« Odgovori na ti vprašanji mi bodo omogočili, da bom lahko z ljubeznijo pomagal in služil svojim bližnjim. POVZETEK Rad bi vedel, kaj misli Bog... vse drugo je postranskega pomena. Albert Einstein Vesoljni duh z uglajeno natančnostjo in nezmotljivim razumom ureja vse, kar se dogaja na milijardah ozvezdij. Njegov razum je popoln in najvišji in prežema sleherno vlakno življenja: od najmanjšega do največjega, od atoma do kozmosa. Vse, kar živi, je izraz tega razuma. In ta razum deluje po zakonitostih sedmerih duhovnih zakonov. Oglejte si katerokoli celico človeškega telesa in v njenem delovanju boste uzrli delovanje teh zakonov. Sleherna celica, pa naj bo želodčna, možganska ali srčna, se rojeva iz zakona čiste možnosti. Lep primer za čisto možnost je tudi DNA; ta ni nič drugega kot snovni izraz čiste možnosti. Ta DNA, ki jo najdemo v vsaki celici, se izraža na različne načine, da bi spolnila različne zahteve te ali one celice. Sleherna celica deluje tudi v skladu z zakonom dajanja. Celica je živa in zdrava le, kadar je v stanju uravnovešenosti. Za to stanje uravnovešenosti sta nujni skladnost in zadoščenost, to dvoje pa se vzdržuje z nenehnim dajanjem in sprejemanjem. Vsaka celica daje vsaki drugi celici in jo podpira, v zameno pa sprejema podporo vseh drugih celic. Celica je vselej v stanju dinamičnega pretoka in ta pretok nikdar ni prekinjen. Pravzaprav je prav ta pretok bistvo življenja celice. In edinole v tem toku dajanja celica lahko sprejema in tako ohranja svoje živahno življenje. Vsaka celica se dosledno ravna tudi po zakonu karme, saj je vanjo že vgrajen razum, ki se v vsaki okoliščini odzove na najbolj primeren in razumen način.


21 / 22

Tudi zakon najmanjšega napora je lepo viden v delovanju vsake telesne celice, saj ta svoje delo opravlja brez naprezanja, pač pa pozorno. Celica se ravna tudi po zakonu namena in Zelje, saj za vsak svoj namen izrabi brezmejno urejujočo moč razuma narave. Celo tako preprost »namen«, kot je presnova molekule sladkorja, nemudoma sproži celo simfonijo dogodkov v telesu, v katerem se mora v natanko določenem trenutku izločiti natanko določena količina hormonov, da se bo ta molekula sladkorja spremenila v čisto ustvarjalno energijo. Seveda vsaka celica odraža tudi delovanje zakona nevezanosti, saj še malo ni vezana na izid svojega delovanja. Nič si ne pomišlja in ne okleva spričo dejstva, da je njeno delovanje v funkciji zavesti, ki je usmerjena v življenje in sedanji trenutek. In naposled celice izražajo zakon dharme. Vsaka celica mora odkriti svoj vir, svoj »višji jaz«; služiti mora svojim vrstnicam in izražati svoje edinstvene zmožnosti, »talente«. Srčne, želodčne in imunske celice, vse imajo svoj vir v višjem jazu, na polju čiste možnosti. In ker so neposredno povezane s tem kozmičnim računalnikom, lahko svoje edinstvene darove izražajo brez vsakršnega napora in z brezčasno zavestjo. In edino tako, da izražajo svoje edinstvene darove, lahko ohranjajo tako svojo celovitost kakor celovitost vsega telesa. Notranji dvogovor sleherne celice v človeškem telesu se glasi takole: »Kako lahko pomagam?« Srčne celice Želijo pomagati imunskim celicam, te hočejo pomagati želodčnim in pljučnim celicam, možganske celice pa poslušajo potrebe vseh drugih celic in jim pošiljajo pomoč. Vsaka celica v človeškem telesu ima torej eno samo funkcijo: da pomaga vsem drugim celicam. Če si torej pogledamo, kako delujejo celice našega telesa, smo priča izrednemu in nadvse učinkovitemu izrazu sedmerih duhovnih zakonov. To je genij razuma narave. To so misli Boga vse drugo je postranskega pomena. V sedmih duhovnih zakonih Življenja lahko torej vidimo nadvse pomembna načela, ki nam, če se jih držimo, omogočajo, da izmojstrimo sami sebe. Če boste posvečali pozornost tem zakonom in se tudi v praksi ravnali po nasvetih, ki sem jih nanizal v tej knjigi, boste lahko dosegli vse, kar si želite izobilje, denar in uspeh. Pa tudi v drugih pogledih bo vaše življenje bolj radostno in bogato, saj so ti zakoni obenem tudi duhovni zakoni, ki življenje sploh delajo vredno. Raba teh zakonov v vsakodnevnem življenju sledi nekakšnemu naravnemu zaporedju, in morda bo dobro, da se še enkrat na hitro ozremo nanje. Zakon čiste možnosti doživljamo v tišini in meditaciji, kadar ne razsojamo in kadar smo povezani z naravo, udejanja pa se po zakonu dajanja. Poglavitno načelo le-tega pa je, da dajemo tisto, za čimer si sami prizadevamo. Na ta način šele udejanjimo zakon čiste možnosti. Če bi radi izobilje, dajajte izobilje; če bi radi denar, dajajte denar; če iščete ljubezen, spoštovanje in naklonjenost, se naučite dajati ljubezen, spoštovanje in naklonjenost. S svojimi deli, če so v skladu z zakonom dajanja, udejanjite zakon karme. Ustvarite si dobro karmo, z dobro karmo pa vse v življenju postane lažje. Na lepem opazite, da se vam za izpolnitev želja ni treba več tako naprezati; to pa samo po sebi pripelje do razumevanja zakona najmanjšega napora. Ko vse začnete opravljati zlahkoma in brez naporov in se vam želje spolnjujejo druga za drugo, se vam sam od sebe razodene pomen zakona namena in želje. In če se vam Zelje spolnjujejo, ne da bi se morali za to naprezati, tudi lažje živite po postavah zakona nevezanosti. In ko naposled začnete razumevati vse zgoraj naštete zakone, se vam tako rekoč samo od sebe zastavi tudi vprašanje, kaj je vaš življenjski smoter kar pa neposredno zadeva zakon dharme. Če ravnate v skladu s tem zakonom, se pravi, če izražate svoje edinstvene darove in spolnjujete potrebe svojih bližnjih, lahko ustvarite prav vse, kar si želite, in vselej, kadar si zaželite. Postanete brezskrbni in radostni in vaše življenje postane izraz neomejene ljubezni. Smo popotniki na kozmičnem potovanju zvezdni prah, ki se vrtinci in pleše v vijugah in vrtincih neskončnosti. Življenje je večno. Izrazi življenja pa so kratkotrajni, trenutni, bežni. Naše življenje je bežno kakor jesenski oblaki. Ko gledam, kako se rojevajo in umirajo bitja, je, kakor bi gledal gibe v plesu. Leta življenja so kakor blisk strele na nebu in kakor hudournik s strme gore odhrumijo mimo nas. Gautama Budha, ustanovitelj budizma


22 / 22

Za hip zastanemo, toliko, da se srečamo, spoznamo, vzljubimo, da drug z drugim delimo usodo. To je dragocen, a minljiv trenutek. To je kakor droben pripetljaj v večnosti. Če si usodo delimo s skrbjo, lahkega srca in ljubeče, bomo drug drugega obdarili z izobiljem in radostjo. In tedaj bo ta trenutek postal vreden življenja. O AVTORJU Deepak Chopra je svetovno znan strokovnjak s področja medicine duha in telesa ter človekovih notranjih zmožnosti. Je pisec številnih uspešnic, med drugim tudi knjig Ageless Body, Timeless Mind (Mlado telo in neodvisen um); Quantum Healing in Creating Affluence, pa tudi številnih na avdio in videokasetah posnetih programov, ki se ukvarjajo z zdravjem in dobrim počutjem. Njegove knjige so prevedene v najmanj petindvajset jezikov, avtor pa predava po vsej Severni Ameriki, Južni Afriki, Indiji, Evropi, na Japonskem in v Avstraliji. Trenutno je vodja Inštituta za medicino duha in telesa ter človekovih notranjih zmožnosti v San Diegu v Kaliforniji. GLOBAL NETVVORK FOR SPIRITUAL SUCCES POST OFFICE BOX 1001 DEL MAR, CALIFORNIA 92014 Draga prijateljica, dragi prijatelj, v knjigi Sedem duhovnih zakonov življenja opisujem vrline in z njimi povezana načela, ki so pomagale meni in neštetim drugim doseči duhovno zadovoljstvo in gmoten uspeh. Rad hi vas torej povabil, da se mi pridružite, pa seveda tudi milijonom drugim z vsega sveta, v Svetovni mreži za duhoviti uspeh, ki bo temeljila na vsakodnevnem uresničevanju teh pomembnih načel. Sodelovanje v tej Mreži je odprto za vsakogar, ki bo sklenil živeti v skladu s sedmerimi duhovnimi zakoni. Kot se je pokazalo, je se najboljše, če se vsak dan v tednu osredotočimo na en zakon, in sicer tako, da v nedeljo začnemo z zakonom čiste možnosti, v soboto pa končamo z zakonom dharme. Če boste naštete duhovne zakone sprejeli za svoje, se vam bo življenje povsem spremenilo, tako kot se je meni, in če se bomo vsi skupaj vsak dan osredotočali na isti zakon, bomo kmalu dosegli tisto mejno število uspešnih ljudi, ki lahko spremenijo življenje na našem planetu. Po vsem svetu je precej skupin, ki se tega že držijo in ki se vsak dan osredotočajo na en zakon. Sam sem to počel skupaj s svojim osebjem in prijatelji, in tudi vam priporočam, da si poiščete skupino prijateljev, sodelavcev ali družinskih članov, s katerimi se boste dobivali enkrat na teden in si izmenjali izkušnje, ki vam jih prinaša življenje po duhovnih zakonih. Če so te izkušnje posebej zanimive, kar se bo tu in tam nedvomno dogajalo, vas vabim, da si jih zapišete in mi jih pošljete. Če bi se radi pridružili Svetovni mreži za duhovni uspeh, vam ni treba drugega, kot da na zgoraj navedeni naslov pošljete svoje ime in naslov in po možnosti telefonsko številko ali svoj elektronski naslov, in poslali vam bomo kartico s sedmimi zakoni, ki jo boste lahko spravili v denarnico, in vas sproti obveščali o tem, kako se razvija Mreža. Z ustanovitvijo te Mreže se spolnjuje ena izmed mojih najbolj gorečih želja. Če se boste pridružili Svetovni mreži in živeli v skladu s sedmerimi duhovnimi zakoni, boste nedvomno uspeli tako v duhovnem smislu kot sicer. Česa boljšega vam ne bi mogel želeti. Z ljubeznijo in najboljšimi željami Deepak Chopra

Sedem Duhovnih Zakonov Zivljenja-Deepak Chopra

Documents

Transcript of Sedem Duhovnih Zakonov Zivljenja-Deepak Chopra