UDK 811.922:929 Škrabec S.

Janez Jug

ŠKRABČEVA KRITIKA MEDNARODNEGA JEZIKAESPERANTA

Škrabec je v letih 1908 do 1910 v Cvetju kritiziral mednarodni jezik esperanto neposredno z navajanjem njegovih lastnosti, ki mu niso bile všeč, ter posredno z lastnim jezikovnim načrtom evlalijo in z odobravanjem lastnosti ida in drugih jezikovnih načrtov, ki so drugačne kot v esperantu. Primerjava z evlalijo pokaže vse po njegovem mnenju neustrezne lastnosti esperanta in še to, da je Škrabčev jezikovni načrt neavtonomen in precej bolj zapleten.

Between 1908 and 1910 Škrabec criticized in Cvetje the intemational language Esperanto directly by listing the features of it that he disliked as well as indirectly with his own language plan for evlalija and by approving the features of ido and other language plans that were different from the features of Esperanto. The comparison with evlalija brings to light all the Esperanto features that were in Škrabecʼs opinion inappropriate as well as the fact that Škrabecʼs language plan was not autonomous and was considerably more complicated.

1. Uvod

Stanislav Škrabec je na jezik esperanto gledal s stališča naturalistične smeri interlingvistike: ta trdi, da so podlaga umetnega jezika lahko samo latinščina in romanski jeziki. Zanj “/v/prašanje mejnarodnega pomožnega jezika z esperantom še ni /bilo/ rešeno” (1910b, 5, b). V Cvetju je v letih 1908 do 1910 kritiziral esperanto neposredno z navajanjem nekaterih njegovih lastnosti, ki mu niso bile všeč, in posredno z izdelavo lastnega jezikovnega načrta, tj. evlalije, oziroma z odobravanjem nekaterih lastnosti ida in drugih jezikovnih načrtov, ki so drugačne kot v esperantu. Esperanto mu je bil “smešen in zmercvarjen” (1908č, 9, b); ido “znatno boljši” (1908c, 7, b), njegova evlalija pa “esperanto, stari in mladi, očitno v vsakem oziru visoko presega” (1908č, 9, b), in “bi jo smeli pozdraviti ko res pravi mejnarodni jezik izobraženega človeštva” (1909b, 7, č).

Obstajata dve vrsti kritikov esperanta. Prvi zanikajo možnost obstoja mednarodnega (umetnega) jezika, drugi izdelujejo nov jezikovni načrt. Vse jezikovne načrte po nastanku esperanta l. 1887 lahko štejemo za njegovo kritiko. Od približno tisoč takih načrtov jih je več kot polovica nastala v 20. stol., četrtina pa v obdobju 1901 do 1925 (Duličenko 1990, 14).

Eden od zanikovalcev možnosti obstoja mednarodnega jezika je bil madžarski jezikoslovec József Balassa (1864-1945), utemeljitelj madžarske fonetike. Po njem naj jezikoslovje prikaže in dokaže, da je izdelati tak jezik popolnoma nemogoče (Szerdahely 1980, 37). Ob kritiki volapüka l. 1888: “/J/ezika ni mogoče izdelati, ker ni mogoče natančno določiti pomena besed. ... Ustvariti skupen besedni zaklad za vse človeštvo je neuresničljivo prizadevanje”, kajti “če bi se kdo učil volapüka iz madžarskega slovarja, bi govoril drug jezik kot tisti,

ki se ga je učil iz nemškega slovarja” (Szerdaherly 1985, 335). Mnenje je spremenil l. 1918/19, ko se je seznanil z esperantom, in postal njegov privrženec (Szerdahely 1980, 38).

Škrabec gre seveda v drugo skupino kritikov esperanta. L. 1908 je zapisal: “/D/ajmo svetu jezik, ki more združiti vse razne narode razcepljenega človeštva v eno družino, govorečo poleg različnih domačih jezikov vsem enako ljub skupni jezik, obsegajoč bogastvo vseh, vse presegajoč po lehkoti in lepoti.”(1908č 8, b.)

2. Sestavki v Cvetju

Svojo kritiko esperanta je Škrabec začel l. 1908 na zadnji strani platnic 4. številke Cvetja v 32–vrstičnem članku z naslovom “Esperanto?” (1908a, 4, č). Ime jezika je prevedel z “upajoči”. Vprašal se je: “/A/li se ga bomo učili torej tudi mi Slovenci?” In odgovor: “Če se ga bo ves svet, se ga bomo tudi mi, gotovo!” Nato je omenil 3. svetovni esperantski kongres avgusta 1907 v Cambridgeu, češ da “se je neki prav izverstno obnesel”. Omenil je spis J. Baudouina de Courtenayja proti dvema glavnima nasprotnikoma, Brugmannu in Leskienu, “keterih vgovori zdaj že ne bodo mogli več dosti škoditi mejnarodnemu pomožnemu jeziku upajočega”, in ugotovil, da se “/p/otreba takega jezika /.../ v resnici vedno očitneje kaže in nikaker ne moremo reči, da esperanto ne doseže te nenavadne časti”. Vendar ga sam ni bil vesel in ga je odločno zavrnil z besedami: “Ne! /.../ Za moj okus ni”. Pri navajanju nekaterih besed se je prav norčeval; besedo paco ʻmirʼ je primerjal z it. o pazzo ʻnor, blazenʼ, ĉefurbo ʻglavno mestoʼ z che furbo, it. ʻzvit, podelʼ, “in sinjorino naj pomeni gospa /.../ non va!” Članek končuje v esperantu: “admirinda miksamaso!” (Čudovita stara šara) in “Adiaŭ, adiaŭ” (Adijo, adijo!) ter v latinščini: “Difficile est satiram non scribere!” /Težko je, ne pisati zbadljivk/.

Že v naslednji številki Cvetja (1908b) je v članku Mejnarodni pomožni jezik opisal, kakšen bi ta jezik moral biti. “Pred vsem ne smešen in zmercvarjen kaker volapük in esperanto /.../, terd in težak, kaker nemščina in angleščina” in “ne pomanjkljiv, kaker stara klasična latinščina” (5, b). Podlaga mu mora biti latinščina, izgovarjava starolatinska, pravopis navadni latinski, imeti pa mora novo oblikoslovje; tega je opisal na dveh straneh in končal tako: “Kedor zna latinsko, po tem lehko sprevidi, kak, kako lehak in kako lep bi bil tak mejnarodni jezik” (č).

V članku Esperanto simpligita? (1908c) je navedel spise, ki jih je prejel iz Pariza od Delegacije za sprejetje mednarodnega pomožnega jezika. Z njimi se je seznanil z idom, po njegovem mnenju “znatno boljš/em/” (1908c 7, b). Nato je pojasnil, katere besede se lahko imenujejo mednarodne. Po njegovem je za to primeren le latinski besedni zaklad, “gramatiko pa si moramo narediti sami”. Pri idu je pohvalil odpravo “težk/ega/ toživnik/a/” in “čivkanj/a/ tistih 45 izmišljenih

besed”, toda “ostalo je še obilo samovoljnosti in nevkretnosti”: končnici –o in –a, pripona –in–, neujemanje pridevnikov s samostalnikom v spolu in številu ter spregatev.

V članku Eulalia (1908č) je v štirih delih pojasnil ime jezika, dodatno opisal glasoslovje, naglas, načine prevzemanja členkov, prislovov in predlogov iz latinščine z opuščanjem končnega soglasnika ali z dodajanjem i. Prikazal je števnike, stopnjevanje pridevnikov in naštel primere, kjer se ohranijo latinski nepravilni presežniki.

L. 1909 je v dveh delih pod naslovom “Textuoi eulaliánei” /Evlalijska besedila/ (1909a) objavil zglede besedil: molitve, odlomke iz Svetega pisma, prevode pesmi in odlomek filozofske razprave. V nedokončanem članku Ido e Eulalia (1909b) je v petih delih objavil v idu in v vzporednem slovenskem prevodu oceno evlalije iz časopisa Progreso (december 1908) ter svoje odgovore na kritiko ter pojasnila. Pojasnjeval je izgovarjavo, naglas, sklanjatev osebnih zaimkov (1909 6, b), svojilne zaimke in svojilne pridevnike. Opisal je tudi, kako in kdaj mu je prišla v glavo ideja o jeziku, in kako se je seznanjal z različnimi jezikovnim načrti. Peti del članka je končal z ugotovitvijo, da se “evlalija odlikuje po svojem strogo doslednem, harmoničnem organizmu in svoji terdni, nepremekljivi podlagi, bogatem vselatinskem besednem zakladu, ki mu je treba le za nove pojme prirastka” (7, č).

Čez tričetrt leta je objavil še članek Razne jezikovne novosti (1910a); v njem pravi, da se je “prav te dni esperanto začel širiti tudi po našem Slovenskem” (b) in da je evlalija med Nemci in Francozi “zbudila vsaj nekaj interesa, mej slovenskimi rojaki /pa/ prav nič”. V naslednji številki je v članku Najnovejši načerti mejnarodnega pomožnega jezika (1910b) predstavil štiri jezikovne načrte, jih primerjal s svojim in poudaril, da je slovar “poglavitna reč” (b). Peanova “latinščin/a/ brez fleksije /.../ je po slovarju res latinščina /.../, ali po slovnici je naravnost ʻkitajščinaʼ” (d). V Knjižni novosti (1912b) pa je predstavil vsebino prve številke revije Revue Cosmoglottique, ki je objavila “tudi nekaj vvoda k slovnici pomožnega jezika evlalije” (č). V prispevku Za sklep par popravkov (1915) v zadnji št. Cvetja beremo, da evlalija “ni bila tako napačna” (č).

3. Pomanjkljivosti esperanta

Škrabec je navajal naslednje pomanjkljivosti esperanta:

(1) nespremenljivost, (2) premajhna mednarodnost, (3) prevzemanje besed, (4) pripona –uj– za imena držav, (5) pripona –in– za ženska imena, (6) končnici –o in –a, (7) nerazločevanje spola pri pridevniku, (8) tožilnik na –n, (9) spregatev in (10) tabelo zaimkov in prislovov.

3.1 Nespremenljivost esperanta

Škrabca je posebej motila “nespremenljivost iznajdbe” (1908c 7, b). Ko se je potem seznanil z idom, reformo esperanta iz l. 1908, je zapisal: “Leta novi esperanto je znatno boljši od pervotnega; /.../ nespremenljivost iznajdbe /je/ sploh odklonjena” (b). Čez eno leto (1909b, 7, b) pa je esperantu in idu očital, da dopuščata reforme.

Očitanje nespremenljivosti je bilo neutemeljeno: v esperantu je nespremenljiv samo njegov temelj (Fundamento de Esperanto) iz leta 1905: tega tvorijo: Slovnica (Gramatiko), ki je del Prve knjige iz l. 1887, Splošni slovar (Universala vortaro) iz 1893 in Zbirka vaj (Ekzercaro) po izdaji iz l. 1894. Slovnica vsebuje 16 pravil, slovar pa 920 korenov iz Prve knjige in 1710 novih, skupaj 2630 korenov (Albault 1963, 13).

Zamenhof sam ni nameraval izdelati celotnega jezika. Imel se je samo za pobudnika jezika in že v Prvi knjigi je v predgovoru povabil k skupni gradnji jezika. V Dodatku k Drugi knjigi (1888) pa je jasno zapisal: “Svetovni jezik je treba pripravljati korak za korakom, z združenim delom vsega civiliziranega sveta. Da bi jezik mogel pravilno, v eni obliki in po eni poti napredovati, kljub razmetanemu delu različnih oseb po različnih krajih vsega sveta, je treba ustvariti skupen temelj, na katerem lahko vsak dela. Ta skupni temelj za ʻMednarodni jezikʼ mora biti moja prva brošura (Mednarodni jezik. Predgovor in popolni učbenik.” (Albault 1963, 10.)

Bogatitev besednega zaklada kaže naraščanje števila morfemov od 920 l. 1887 do l. 1909, ko je bilo število teh skoraj štirikrat večje: l.1887 je imel 920 morfemov, 1894 že 2599, 1905 je bilo “temeljnih” morfemov 2666, l. 1909 pa 3499. Samo od sprejetja temelja esperanta se je število morfemov povečalo za 833.

3.2 Premajhna mednarodnost

Zaradi besed iz različnih jezikov je bil za Škrabca esperanto premalo mednaroden, saj se v živih jezikih morejo “intemacijonaljne imenovati le tiste gerške ali latinske” (1908c, 7, c) ali druge besede, ki so v splošni rabi ne le v romanskih in germanskih jezikih, ampak tudi v slovanskih. Teh pa ni dovolj za mednarodni pomožni jezik. Manjkalo bi ravno najpotrebnejših. Zahteva mednarodnosti v tem pomenu ne zadostuje. “V internacijonaljnem jeziku morajo biti vse besede, internacijonaljne, in to berž od začetka.” (7, c.) “Nič pa ni tako zoper zahtevo največe mejnarodnosti kaker esperantski ukaz: vsi substantivi na –o, vsi adjektivi na –a!” (1909b 3, c).

Škrabčevo pojmovanje mednarodnosti je pri besedah omejeno na latinščino in grščino, pri slovnici pa na indoevropske jezike. Pri esperantu pa je mednarodnost drugačna. Po besedah je predvsem romanski jezik, po skladnji slovanski, po zgradbi pa spada med neindoevropske jezike (Brozović 1976, 56). Tipološko je soroden

turkovskim jezikom (67) in skupaj z njimi spada v srednji jezikovni tip. Takojšnja razumljivost besed (Gregor 1982, 28) dokazuje, da je “mednarodnost” besed omejena na romanske in germanske jezike. Od 2638 besed iz splošnega slovarja jih govorci romanskih jezikov takoj prepoznajo 2101 (80%), govorci germanskih 1651 (63%), govorci slovanskih pa le 717 (17%).

3.3 Prevzemanje besed

Škrabec je zavračal prevzemanje besed iz različnih jezikov, zlasti iz nemščine, kajti v internacijonalnem jeziku morajo biti vse besede internacijonalne (1908c 7, c). Mednarodni jezik lahko prevzema besede samo iz latinščine in grščine, druge mednarodne besede pa iz katerega koli jezika, “samo da se morajo pokoriti glasoslovnim zakonom evlalije”; pri tem je treba romanske besede polatiniti. “Nikaker pa ne bi bilo sprejemati zgolj nacijonaljnih besed, kaker je iz nemščine sprejel esperanto in ido: nur, ofte ...” (1909b 5, b) Sam je zato v evlaliji izbral starolatinsko abecedo, stare klasičnolatinske glasove in naglas, ki naj bi se “v sklanji in spregi” ne premikal, vendar pa se pri nesedanjiških glagolskih načinih, kjer i za samoglasnikom izjemoma ne tvori dvoglasnika (amáinio /ama:ʼinio/). Po Škrabcu Zamenhof ni ravnal pravilno, ker se je pri besedah, prevzetih iz latinščine, držal nemškolatinske izgovarjave (c).

3.4 Tvorba imen držav

Pripona –uj– za tvorjenje imena države iz imena naroda ni ustrezna. “Govoriti: Austrújo, /.../ za: Avstrija, /.../, ali ne bi bilo to, kaker bi se norčevali?” (1908a 4, d). Škrabec je tu zavračal samo en pomen pripone –uj–, sicer treh različnih in rahlo sorodnih pomenov (Kalocsay, Waringhien, 1985 458): ʻposodaʼ, ʻdrevoʼ in ʻdržavaʼ. Tudi številni govorci esperanta niso bili zadovoljni z njeno tripomenskostjo, zato se pogostnost rabe ni spremenila samo v prvem pomenu (salujo ʻsolnicaʼ, inkujo ʻčrnilnikʼ). Raba v drugih dveh pomenih peša že od začetka 20. stoletja, vendar še ni izginila. V pomenu ʻdrevo' (pomujo ʻjablanaʼ) jo nadomešča koren arb– ʻdrev–ʼ v obliki –arbo ʻdrevoʼ in –arbeto ʻdrevesceʼ: pomarbo. V pomenu ʻdržavaʼ (Aŭstrujo ʻAvstrijaʼ) sta jo nadomestili nova pripona –i– in koren –land–. (Aŭstrio, Pollando). Že Zamenhof je –i– uporabljal za imena antičnih dežel (Asirio) in za tvorbo imena države iz enakega imena glavnega mesta ali reke (Meksikio, Alĝerio). Po občasnih poskusih jo je predlagal Hector Hodler (Kalocsay, Waringhien 1985, 462–3). Predlog je naletel na ugoden odziv pri večini esperantistov. Splošni sprejem nove pripone je onemogočil Jezikovni odbor, ki je februarja 1922 njeno rabo odsvetoval, vendar se je kljub temu širila. Šele leta 1974 je Esperantska akademija (naslednica Jezikovnega odbora) to odsvetovanje odpravila in odločitev, katera pripona bo prevladala, prepustila splošni rabi.

3.5 Tvorba ženskih imen

Pripona –in– za tvorjenje ženskih lastnih imen (Aŭgusto > Aŭgustino) in poimenovanje občnih imen ženskega spola (patro > patrino) po Škrabčevem mnenju ni ustrezno, kajti “/k/ončnica –ino v internacijonaljnem jeziku /.../ ne more pomeniti ženske osebe” (1908c 7, č), ker skoraj vsi “indoevropski narodi čutijo žensko v končnici –a, v končnici –o pa moškega, in tega čuta internacijonaljni pomožni jezik ne more in ne sme zatirati” (7, č). Oblika patrino ʻmatiʼ, ki se tvori iz korena patr– ʻočeʼ s pripono –in– ʻženskaʼ in končnico –o ʻsamostalnikʼ, je “smertni greh zoper načelo kar se da veče mejnarodnosti” (1909b 3, c), zato je v evlalijo prevzel iz latinskega ablativa ednine obliko matre. Po Škrabcu morajo ženska imena imeti končnico –a. V esperantu je malo podomačenih ženskih imen, a tudi pri teh se že od začetka stoletja vse bolj uveljavlja končnica –a (nekoč Evo, zdaj Eva). Zamenhofov prevod romana E. Orzeszko l. 1910 je imel naslov “Marta” (Wüster 1927, 34) in ne “Martino”.

3.6 Končnici –o in –a

Esperantski končnici –o za vsak samostalnik in –a za vsak pridevnik nista ustrezni, ker po Škrabčevem mnenju to kvari brez števila mednarodnih besed, zlasti vsa ženska osebna imena na –a, kajti “kaj je bolj mejnarodnega, vsaj mej Indoevropci, ko moška debla na –o, ženska na –a?” (1909b 3, c). Razločevati z –o in –a sam. in prid. je naravnim jezikom neznano in nepotrebno (1908c 7, c). Mednarodni jezik naj ne bi bil omejen samo na indoevropske jezike, toda iskanje etimologije slovničnih končnic v esperantu je – kot opozarja madžarski jezikoslovec G. Bárcsi – odveč, ker “nima nobene osnove in nobenega smisla” (Szerdahelyi 1997, 24).

3.7 Nerazločevanje spola pri pridevnikih

Škrabca je motilo tudi nerazločevanje spola pri pridevniku (v esperantu je ena sama oblika za vse tri naravne spole): “Esperantisti /.../ vidijo v tej adjektivski nespremenljivosti veliko prednost, veliko olajšanje jezika; ali odločni večini indoevropskega človeštva taka nespremenljivost ni natorna, torej ne olajšanje, temuč obteženje” (1909b 3, c).

3.8 Tožilnik

Škrabca je motil tudi “težki toživnik na –an, –on, –ajn, –ojn” (1908 7, c), čeprav imajo v stari grščini samostalniki v tožilniku ednine, rodilniku množine ter rodilniku in dajalniku dvojine končnico –n (Bradač 1968). Pri tem mu stara grščina ni bila za zgled, čeprav se je pri dvoglasnikih v evlaliji zgledoval pri njej, ker “ravno v tem obstaja nepresežno blagoglasje” (1915, 11–12, č). V latinščini se v vseh sklanjatvah tožilnik ednine končuje na –m. Etimologija končnice –n je negotova (Szerdahely 1997, 24); bila naj bi iz nemščine (ihn, den Knaben) ali še manj verjetno iz stare grščine (ton logon), kakor navaja Gregor (1982, 9)

3.9 Spregatev

Škrabčevemu jezikovnemu čutu se je upirala “enakost oblike v vseh osebah in številih” (1908c 7, č). Na to lahko odgovorimo z besedami že omenjenega madžarskega jezikoslovca Józsefa Balassa, ki je v kritiki volapüka o oblikoslovju menil: “Prvi pogoj njegove enostavnosti bi bil, če bi se v njem izražalo čim manj oblik.” Naj bodo znaki samo za takšne funkcije, brez katerih jezik ne more obstajati. V volapüku so odvečni slovnični spol, trije preteriti, dva futura. (Szerdahely 1980, 38.) “Na vsak način je potreben tudi kondicijonalj preteklega časa,” je menil Škrabec, ker ni vedel, da se ta v esperantu tvori s pomožnim glagolom esti v pogojniku in preteklim deležnikom s pripono –int– (estus –inta), v idu pa z me esus aminta ali me amabus (Beaufront 1925, 48).

3.10 Zaimki in prislovi

Tabelo,kije“najbolj pravilna”(Szerdahelyi 1997, 20–21) slovnična tabela v esperantu, je Škrabec imenoval “čivkanje tistih 45 zmišljenih besedic” (1908 7, c).

Vrsta Zač. del Končaj Pomen

–u oseba

vprašalni in–o stvar

oziralni ki––a kakovost

kazalni ti––e kraj

totalni ĉi––am čas

nedoločni i––al vzrok

nikalni neni––el način

–es svojina

–om količina

Iz tega sestavljamo enomorfemske besede: kiu ʻkdo, kateri; kdor, kiʼ; kio ʻkaj; karʼ; kie ʻkje; kjerʼ; neniel ʻnikakorʼ itd. Taki podobi zaimkov in prislovov so se najbolj upirali idisti in poznejši avtorji jezikovnih načrtov. Toda če primerjamo esperantske besede z ustreznimi v litovščini, sanskrtu, ruščini ali slovenščini, ugotovimo, da ta tabela le ni čisto izmišljena. Nasprotje K–/T– (vprašalno in oziralno/kazalno) je v številnih slovanskih jezikih (kako – tako, kdo – ta, kdaj – tedaj ...). Litovščina ima “podobno (skoraj pravilno) tabelo” (Čeliauskas 1998, 24) 36 besed (6 x 6); od teh ne obstajajo samo tur, visiek in kitiek, niekoks in niekiek pa se pišeta nė koks in nė kiek. Začetki so v litovščini k–, t–, kažk–, niek–, vis–, kit–, v esperantu pa ki–, ti–, i–, neni–, ĉi–, končaji pa v litovščini –as, –oks, –aip, –ada, –iek, –ur, v esperantu pa –o/–u, –a, –el, –am, –om, –e, –al in –es.

4 Posredna kritika: evlalija

Škrabec z esperantom ni bil zadovoljen, ker je menil, da je njegova slovnica premalo popolna in premalo primerna evropskim jezikom, in se je zato lotil izdelave svojega jezikovnega načrta. Kar mu pri esperantu ni bilo všeč, je mogoče ugotoviti s primerjavo posameznih jezikovnih ravnin esperanta in evlalije.

To pa presega namen in obseg tega besedila, zato bomo v preglednici prikazali samo nekatere najpomembnejše razlike. Temeljna razlika med esperantom in evlalijo – in seveda vsemi drugimi zavestno ustvarjenimi mednarodnimi jeziki – je, da ima samo esperanto “avtonomno semantiko, samo znotraj njegovega sistema se je osamosvojilo razmerje znak – pomen ... ” (Szerdahely, LI, 314).

Škrabec evlalije ni postavil “na latinska tla zavoljo nekedanje mejnarodnosti latinskega jezika v znanstvu” (1909b 4, b), ampak “zavoljo njene sedanje nevtraljnosti in internacijonaljnosti”. Latinščina je nevtralna, “ker ni jezik nobenega sedaj živečih narodov” in “ker se je uče blizu pri vseh narodih evropsko–ameriške kuljture vsi višje izobraženi”. Uporaben in potreben je le “latinski leksikon”, iz starega, srednjega in novega veka ter vse grško–latinsko znanstveno izrazje: “Gramatiko pa si moramo narediti sami, čisto preprosto sicer in brez izjem, vendar lepšo, popolnejšo in našim evropskim jezikom primernejšo, kot je esperantska.” Evlalija je “latinščina v novi, moderni, lehki in elegantni obleki” (d). Na zahtevo Američana T. Chaveja, naj nihče ne spreminja latinščine, je odgovoril: “/M/i smo si pa vender vzeli to pravico, prepričani, da s tem ne moremo škoditi nikomer, pač pa koristiti človeštvu.” (d)

Osnova za prevzem besed iz latinščine je za samostalnike in pridevnike ablativ ednine, za glagole pa ablativ sedanjega deležnika. V njej se vse besede razen et in ut končuje na samoglasnik, zato je večina latinskih predlogov, veznikov in členkov okrnjena. Ker so v evlaliji besede in njihovi pomeni odvisni od latinščine, je to neavtonomen jezikovni načrt in evlalija je bistveno bolj zapletena od esperanta. Drezen (1991, 263) jo je opisal kot “najtežji načrt reforme latinščine”, z zelo velikim številom diakritičnih znamenj, jezik pa je neroden in utrujajoč zaradi monotonosti oblik. Škrabec je na kritiko v idističnem časopisu Progreso decembra 1908, češ da je evlalijska “slovnica popolnoma samovoljna in ʻkombinirljivaʼ v svojih oblikah, volapüku podobno” (1909 7, b), odgovoril, da je samovoljnosti v evlaliji gotovo manj kot v idu ali v katerem koli podobnem jeziku: “Oblike so določene blizu vse po analogijah latinščine same in celi sestav je tako enoten, da se bistvenega nič ne da spremeniti/;/ prenarejanje v enem delu bi spodkopalo vse drugo”. Hkrati je priznal, da tudi “evlalija ni brez vseh pomanjkljivosti, ki se bodo mogle ščasoma popraviti” (1909b, 7 d).

Janez Jug, Škrabčeva kritika mednarodnega jezika esperanta59

Protistava esperanta in evlalije

OPIS

ESPERANTO

EVLALIJA

Abeceda

28 črk, 5 sam., 23 sogl.

a b c ĉ d e f

g ĝ h ĥ i j ĵ

k l m n o p r

s ŝ t u ŭ v z

29 črk, 11 sam., 18 sogl.

a á b c d e é f

g h i í j

l m n o ó p q r

s t u ú v x y z

Razlike

ĉ, ĝ, ĥ, ŝ, ŭ

á, é, í, ó, ú, q, x, y

Imena črk

a, bo, co, ...fo, ...lo,

áa,bée, cee,...effe,...elle

Pravopis

fonetičen

fonetičen

Različna izgovarjava

c /ts/, ĉ /tʃ/, ĝ /dƷ/, h /h/,

ĥ /x/, ĵ /Ʒ/, ŝ/ ʃ/, ŭ /w/

c /k/, q /kv/, s /s/, x /ks/, y /ü/, z /z/ ch /kh/, ph /ph/, th /th/, cch /khkh/, pph /phph/, tth/thth/

Dvoglasniki

aŭ, eŭ, oŭ,

aj, oj, ej, uj

ai, ei, oi, ui, ái, éi, ói, úi,

au, eu, ou, iu, áu, éu, óu

Naglas

na predzadnjem zlog

– na predzadnjem zlogu, če

je beseda dvozložna ali če

je predzadnji zlog dolg po naravi ali položaju;

– na predpredzadnjem zlogu

Člen

nedoločni

določni

spol

število

sklanjatev

la

uo, ua, ue

io, ia, ie

m., ž., s.

mn. + –i,

dv. + –u

tož. dolga končnica

Samostalnik

spol

moški: m. osebe

ženski: ž. osebe

srednji: vse drugo

oba spola skupaj

pomen

–in–, izjemoma -a, pomen

pomen

ge‑

io

ia

ie

število

ed.

mn.

dv.

–o

+ –j

–o, –a, –e

+ –i

+ –u

sklanjatev

im.

rod.

daj.

tož.

la rozo

de la rozo

al la rozo

la rozon

ie rosa

di ie rosa

a ie rosa

ié rosá

pridevnik

spol

m.

ž.

s.

ne loči spola

–o

–a

–e

število

ed.

–a

–o, –a, –e

60Škrabčeva misel III

mn.

dv.

+ –j

+ –i

+ –u

sklanjatev

kot samostalnik

kot samostalnik

stopnjevanje

osnovnik

primernik

presežnik

bona

pli bona

la plej bona

malpli bona

la malplej bona

bonoardue

bonissiomagi ardue

bonissimo maximí ardue

minií ardue

minimí ardue

Prislov s končnico

smer gibanja

stopnjevanje

–e

+ -n

kot pridevnik

–i

–u

kot pridevnik

Zaimki

osebni

spol

osebe

ed.1. os.

2. os.

2. os.

mn.

dv.

samo 3. os. ed.

mi,

vi, (ci)

li, ŝi, ĝi

ni vi ili

1. do 3. os. ed.

mo, ma, me

to, ta, te

lo, la, le

noi, voi, loi

nou, vou, lou

sklanjatev

samostalniška

(1908b)

(1909b)

zaimenska

navaden poudarek

(1908b)

(1909b)

močan poudarek

brez poudarka

mi, de mi, al mi, min

móo di móo a móo móó

mo di mo a mo mó

móo moji moju móó

mòmoji moju mô

móo móji móju móó

– – mio mó

povratnoosebni

spol

sklanjatev

– de sial sisin

m., ž., s.

samo tož: só, sá, sé

brezosebni zaimek

oni

ro

svojilni

sklanjatev

im.

rod.

daj.

tož.

osebni + –a

mia

de mia

al mia

mian

osebni + –jo, –ja, –je

mojo, –ja, –je

moji

moju

mójo, –ja, –je

števnik

glavni

unu, du, tri, kvar, kvin,

ses, sep, ok, naŭ, dek,

cent, mil

úni, dui, teri, quadri,

quinqui, sexi, septi, octi,

novi, deci, centi, milli

vrstilni

prisl. oblika

glavni + –a

glavni + –e

glavni + –mo

glavni + –mú

delilni

predlog po

po unu, po du

glavni + –inoi

únínoi (singuloi), duínoi

množilni

glavni + –obl–

unuobla, duobla

glavni + –plicio

úniplicio (simplicio), duiplicio

ulomki

glavni + –on–

glavni + –me

Janez Jug, Škrabčeva kritika mednarodnega jezika esperanta61

števni sam.

glavni + –o

unuo, duo

glavni + –inário

únínário, duínário

Glagol

osebe in števila

ed., 1. os.

2. os.

3. os.

mn.

dv.

zaimki

mi

vi (ci)

li, ŝi, ĝi

ni, vi, ili

končnice

–o

–a

–e

+ –i

+ –u

način

tvorni

trpni

srednji

vzročni

–as, –ant–, –is, –int–, ...

–at–, –it–, –ot–

–iĝ–

–ig– ali igi –i

–n– amán–

–l–amál–

–s–miseres–

naklon

povedni

vezani (konjunktiv)

volitiv

– velelni

– želelni

pogojni

–as, –is, –os

–u

–us

amán–

–i–za n amáni–

–u– za n amánu–

–ur– za n amánur–

–ir– za n amánir–

čas

sedanjost

preteklost

prihodnost

–as

–is

–os

amán–

–i– pred n amáin–

–u– pred n amáun–

vrste dejanja

dovršeno

trajno, ponavljalno

napovedano, bo dovršeno

nastop, namenjenost,

začetek, hipnost

–int–

–ant–

–ont–

ek–

–e– pred n amáen–

–a– pred n amáan–

–o– pred n amáon–

Tvornik

Neosebne oblike

nedoločnik

sedanji

pretekli

prihodnji

am–i

esti am–anta

esti am–inta

esti am–onta

amán–i

amáin–i

amáun–i

namenilnik

amán-u

deležnik

nedov. sedanji

dov. pretekli

napoved. prihodnji

inhoativni

–ant–

–int–

–ont–

amánt–

dicéent–

amáont–

Osebne oblike

povedni naklon

sedanjik, prezent

nedov. sed., durativ

dov. sedanjik

napovedni. sed.

inhoativ

preteklik, preterit

am–as

estas am–anta

estas am–inta

estas am–onta

estas ekaminta

am–is

amán–

amáan–

amáen– (perf. logicum)

amáon– (perf. historicum)

amáin–

62Škrabčeva misel III

nedov. pret., imperfekt

aorist

dov. pret., predpret.

napovedni preteklik

prihodnjik, futur

nedov. prih.

dov. prih., futur II

napovedni prih.

estis am–anta

ekamis, estis ekaminta

estis am–inta

estis am–onta

am–os

estos am–anta

estos am–inta

estos am–onta

amáian–

amáion–

amáien–

amáun–

amáuen–

vezani naklon

sedanji

pretekli

inhoativni

amáni–

amáini–

amáoni–

velelnik

dovršni

nedovršni

napovedni

nastop dejanja, aorist

amu

estu aminta

estu amanta

estu amonta

amánu–

amáonu–

pogojni naklon

sedanji

nedovršni sedanji

dovršni pretekli

napovedni

am–us

estus am–anta

estus am–inta

estus am–onta

amánir–

amáinir–

želelnik, optativ

sedanji

nedovršni sedanji

dovršni

napovedni

inhoativ

mi am–u

mi estu am–anta

mi estu am–inta

mi estu am–onta

mi ek–am–u

amánur–o

amáanur–o

amáenur–o

amáonur–o

Trpnik

Neosebne oblike

nedoločnik

nedov. sedanji

dov., pretekli

napov., prihodnji

esti am–ata

esti am–ita

esti am–ota

amál–i

amáil–i

amául–i

deležnik

nedov., sedanji

dov., pretekli

napov., prihodnji

inhoativni

–at–

–it–

–ot–

dicé–lt–

dicé–elt–

dicé–olt–

Osebne oblike

povedni naklon

sedanjik

dov. sed.

napov. sed.

nedov. pretekl.

dov. pret.

napov. pret.

aorist

nedov. prih.

dov. prih.

napoved. prih.

estas am–ata

estas am–ita

estas am–ota

estis am–ata

estis am–ita

estis am–ota

estos am–ata

estos am–ita

estos am–ota

amál–

amáil–, amáial–

amáiel–

amáiol–

vezani naklon

sedanjik, prez.

amáli–

Janez Jug, Škrabčeva kritika mednarodnega jezika esperanta63

preterit

inhoativ

amáili–

amáoli–

velelnik

nedov. sed.

dov. sed.

napov. sed.

inhoativni

estu amata, amatu

estu amita

estu amota

estu ekamata

amálu–

amáolu–

pogojni naklon

nedov. sedanji

dov. pretekli.

napov. prihodnji

estus am–ata

estus am–ita

estus am–ota

amálir–

amáilir–

želelnik, optativ

nedov. sedanji

dov. pretekli

napoved. prih.

mi estu am–ata

mi estu am–ita

mi estu am–ota

amálur–o

amáelur–o

Srednji način

–iĝ–

–s– namesto –n–

Vzročni način

–ig– ali igi –i

Navedenke

ALBAULT, A. 1963: Ĝenerala enkonduka notico. Zamenhof, L. L. Fundamento de Esperanto. Naŭa eldono. Marmande: Esperantaj francaj eldonoj, 9-39.

DE BEAUFRONT, L. 1925: Kompleta gramatiko detaloza di la linguo internaciona ido. Esch-Alzette: Meier-Heucke. 232 str.

BRADAČ, F. 1968: Grška slovnica za klasične gimnazije. Ljubljana: DZS. 242 str.

BROZOVIĆ, D. 1976: Pri pozicio de Esperanto en lingva tipologio. Internacia lingvistika simpozio Esperanto kiel lingvistika bazo de universala gramatiko kaj de metalingvo kaj kiel universala lingva fenomeno, Kumrovec, 1975. Zagreb: Internacia kultura servo, 33–81.

ČELIAUSKAS, P. 1998: Korelativaj vortoj en litova lingvo. Litova stelo, 3(121), 25.

DREZEN, E. 1991: Historio de la mondolingvo. Tri jarcentoj da serĉado. Kvara Esperanto–eldono. Moskvo: Progreso. 454 str.

DULIČENKO, A. D. 1990: Meždunarodnye vspomogatelʼnye jazyki. Tallinn: Valgus. 447 str.

FRANK-BARANDOVSKÁ V. 1994: La Latina kiel interlingvo kaj kiel planlingvistika fonto. Contributions: Premier Colloque dʼInterlinguistique: CDELI – La Chaux–de–Fonds. Bellinzona: Hans Dubois, 25–35.

GILBERT, W. 1977: Planlingvaj problemoj. (Esperanto kaj la naturalismo.) Kopenhago: TK. 99 str.

GREGOR, D. B. 1982: La fontoj de Esperanto. Dua eldono. Glasgow: Kardo. 32 str.

KALOCSAY, K. – Waringhien, G. 1985: Plena analiza gramatiko de Esperanto. Kvina korektita eldono. Rotterdam: Universala Esperanto–Asocio. 598 str.

KOPRIVA, S. 1976: Latinska slovnica. Ljubljana; DZS. 405 str.

SZERDAHELYI, I. 1980: La hungara modelo en interlingvistiko. Miscellanea interlinguistica. Budapest: Tankönyvkiadó, 14-98.

– – 1983: Entwicklung des Zeichensystems einer internationalen Sprache: Esperanto. I. Fodor, C. Hagège (ur.). Language Reform. History and Future = La réforme des langues. Histoire et Avenir = Sprachreform. Geschichte und Zukunft. Vol. III. Hamburg: Buske, 277–308

– – 1985: Signo, signifo, signifo–integrado. Li kaj ni. Festlibro por la 80a naskiĝtago de Gaston Waringhien 1901 – 29 Julio – 1981). Antverpeno; La Laguna: TK/Stafeto, 313-336

– – 1987: Principoj de Esperanta etimologio. M. Duc Goninaz (ed.). Studoj pri la internacia lingvo. Etudes sur la langue internationale. Studies on international language. Gent: AIMAV, 109–138.

– – 1997: Etimologio de gramatikaj elementoj en Esperanto. I. Koutny, M. Kovács (ur.). Struktura kaj socilingvistika esploro de Esperanto. Budapest: Steleto & ILEI, 7–25.

ŠKRABEC, S. 1908a: Esperanto?. Cvetje, 4, č.

– – 1908b: Mejnarodni pomožni jezik. Cvetje, 5, b–č.

– – 1908c: Esperanto simpligita? Cvetje, 7, b–č.

– – 1908č: Eulalia. Cvetje, 8, b-9, č, 11, b–12, č.

– – 1909a: Textuoi eulaliánei. Cvetje, 1, b–2, c.

– – 1909b: Ido e Eulalia. Cvetje, 3, b–7, č.

– – 1910a: Razne jezikovne novosti. Cvetje, 4, b–č.

– – 1910b: Najnovejši načerti mejnarodnega pomožnega jezika. Cvetje, 5, b–č.

– – 1912: Knjižne novosti. Cvetje, 2, b–č.

– – 1915: Za sklep par popravkov. Cvetje, 11–12, č.

WELLS, J. 1978: Lingvistikaj aspektoj de Esperanto. Rotterdam: Universala Esperanto–Asocio. 76 str.

ZAMENHOF, L. L. 1963: Fundamento de Esperanto. Naŭa eldono. Marmande: Esperantaj francaj eldonoj, 1963. 355 str.

Summary

Stanislav Škrabec criticized Esperanto from the standpoint of the naiuralistic tendency in interlinguistics, which maintained that only Latin and Romance languages could be the basis of artificial languages. To Škrabec the question of an auxiliary intemational language was not solved by Esperanto. Between 1908 and 1910 he criticized in Cvetje the international language Esperanto directly by listing the features of it that he disliked, as well as indirectly with his own language plan for evlalija, and by approving the features of ido and other language plans that were different from the features of Esperanto. He did not like Esperanto because it was “eccentric and deformed”; in his opinion ido was “considerably better;” the best one of all was evlalija, which “greatly surpasses the old and new Esperanto in every respect” (Škrabec 1908, 9, b).

In Esperanto he was bothered by the suffixes –uj– for derivation of country names from names of nations and –in– for derivation of feminine proper names and feminine appellative nouns. He rejected borrowing from various languages, particularly from German, since “in an international language all words should be international.” An international language can borrow words only (Škrabec 1909, 5, b) from Latin and Greek; other international words can be borrowed from any language, but they have to agree with the phonetic laws of evlalija: Romance words have to be latinized.

He did not like the spelling and pronunciation of words borrowed from Latin, since Zamenhof followed “German–Latin pronunciation.” For this reason he chose for evlalija the old Latin alphabet, the old Classical Latin sounds and accent, which was not supposed to shift in “declension and conjugation;” however, it did shift in some verbal forms, since, as an exception, an i after a vowel did not make a d iphthong.

Škrabec thought that Esperanto grammar was not complete enough, nor it was suitable for European languages. He did not like the participle in –n, the table of 45 pronouns and adverbs, ending –o in all nouns, and ending –a in all adjectives, since more or less all Indo–European languages associate an –a with a female and an –o with a male. His linguistic intuition also refused the identical forms for persons and numbers in verbs and non–differentiation of gender in adjectives and articles. Most of all, he was bothered by immutability of the language, despite the fact that in Esperanto only the grammatical rules and morphemes contained in the Basis of Esperanto from 1905 were not changeable. Later he complained about the fact that Esperanto and ido allowed reforms.

Škrabecʼs dissatisfaction led him to start planning his own language. By comparing individual linguistic planes of Esperanto and evlalija it is possible to determine what he did not like in Esperanto.

Evlalija is Latin in a new, modem, simple, and elegant form (Škrabec 1909. 4, d). The basis for borrowing words from Latin is the ablative sg. for nouns and adjectives and the ablative of the pres. participle for verbs. In evlalija all words except et and ut end in vowel, therefore the majority of Latin prepositions, conjunctions, and articles are shortened. Besides the definite article io, –a, –e he also has the indefinite article uo, –a, –e. Nouns, adjectives, articles and all persons and numbers of personal and possessive pronouns have natural gender. They all have dual (–u) and the accusative with Iong vowel. The adjective has two types of gradation: periphrastic with magi and maximi as well as the type with suffixes –issi– and –issim–.

The verb is in singular conjugated with endings –o, –a, –e, plural forms are formed by adding ending –i, dual forms by adding ending –u. Verbal forms express three tenses: present, past, and future; three types of action: durative or repetitive, completion, and beginning of action; three voices: active, passive, and middle voice; and five moods: indicative, conjunctive, imperative, conditional, and optative. The verb also has a supine.

The comparison of Esperanto and evlalija shows that Škrabecʼs language plan was not autonomous since its words and their meanings depended on Latin, and that it was considerably more complicated.

52 Škrabčeva misel III

Janez Jug, Škrabčeva kritika mednarodnega jezika esperanta 53

54 Škrabčeva misel III

Janez Jug, Škrabčeva kritika mednarodnega jezika esperanta 55

56 Škrabčeva misel III

Janez Jug, Škrabčeva kritika mednarodnega jezika esperanta 57

58 Škrabčeva misel III

64Škrabčeva misel III