SAMOPOSTEŽNA MALICA9. FEBRUARJA 2011Tema: Krst pri Savici 1836

Poezije 1847

8. februarja smo Slovenci praznovali svoj kulturni praznik, ki obeležuje spomin na smrt našega velikega pesnika Franceta Prešerna. V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu vseh ljudi, izražen v slovenski himni Zdravljica.

Po vsej Sloveniji in tudi zunaj nje, kjer živijo Slovenci po svetu, so se vrstile prireditve in praznovanja, kajti skozi zgodovino smo se Slovenci oklepali kulture, ki je bila vir naše narodne identitete. V naši narodni samobitnosti sta materin jezik in kultura igrala pomembno vlogo. Brez kulture ne bi dosegli osamosvojitve in oblikovali svoje lastne države. Na ta dan podeljuje država svojim najodličnejšim nosilcem kulturnega sporočila nagrade za najvišje dosežke na področju kulture.

Slovenci smo bili v naši zgodovini vedno ogroženi od tujcev, zato smo izbirali najrazličnejše možnosti delovanja in upora, da smo ohranili našo narodno zavest in identiteto. In prav ta privrženost sebi in svoji kulturi, svojemu jeziku in zagrizenemu boju je omogočila, da smo se kot narod ohranili. Bolj kot smo bili ogroženi, bolj smo se borili in obnavljali.

Eden najvidnejših borcev za slovensko kulturo, jezik ter narodno zavest in identiteto v literarni zgodovini je bil prav gotovo France Prešeren. S prijateljem Matijo Čopom sta skupaj kovala načrte, kako bi bilo mogoče slovensko slovstvo dvigniti na raven drugih evropskih literatur.

A čas, v katerem je živel, Prešernu ni bil naklonjen. Gojil je močno željo po neodvisnosti, a je več let zaman poskušal, da bi se poklicno osamosvojil in si zagotovil primernejše življenjske razmere. Če bi bil nemške krvi, uradniški ali plemiški sin, bi gotovo uspel, tako pa je bil slovenski kmečki sin in povrh vsega še slovenski pesnik ter zaznamovan kot svobodomislec in politično sumljiv. Želel si je orfejske moči, ki bi našo domovino, »viharjev jeznih mrzlo domačijo«, prerodila v svobodno in kulturno deželo.

V bolečini ob bridki izgubi Matije Čopa je nastala velika pesnitev Krst pri Savici. Kolikšna je bila njegova bolečina ob izgubi prijatelja, priča odlomek iz knjige Roman o Prešernu.

Vsi, ki so stali okrog Čopovega ležišča, so plaho umaknili solzne poglede, se stisnili v stran. Večja groza jih je izpreletela ob pogledu na divjo bolečino živega prijatelja kot ob pogledu na veličastni mir, ki je ležal na mrličevem bledem obličju, obrobljenem z mokrimi temnimi lasmi. Strašen, nečloveški stok se je Prešernu iztrgal iz prsi. Ob ležišču je padel na kolena in glasen jok mu je planil iz srca. Jokal je neutolažljivo, kakor joka otrok ob mrtvem očetu. Saj je le on vedel, kaj je izgubil ...

V njem je vse bolj dozorevala misel, da bi pesmi zbral in jih objavil v posebni knjigi. Poezije so izšle leta 1846. Sem dolgo upal in se bal,

slovó sem upu, strahu dal;srcé je prazno, sreče ni,nazaj si up in strah želi.

Obe knjižici, originalni izvod Krsta pri Savici iz leta 1836 ter Poezij iz leta 1847, last gospe Nade Brezovar, sta na ogled v skupnem prostoru.

In za konec … Prizadevajmo si narediti življenje, čeprav brez praznikov, resnično praznično. Ustvarimo to našo malo Slovenijo kot

prijazen, svetlobe poln kulturni vrt, ki bo postal priložnost za naše druženje, za izmenjavo mnenj in negovanje naše kulturne dediščine, predvsem pa našega maternega jezika in narodne zavesti.

Dober tek vam želita Nada Brezovar in Mateja N. Praunseis.

MEDVED VALENTINČEK

RAVNATELJICA ALENKA AŠIČ

EURO ŠTRUČKE

JAGODE, SUHE MARELICE, LEŠNIKI, INDIJSKI OREŠČKI

JABOLKA, BANANE, MANDARINE, SUHE SLIVE

LIČI

POEZIJE

KRST PRI SAVICI 1836 POEZIJE 1847

UČITELJICA JOŽI IN NJENA ČETICA

DAVID KUSIČ, ALJAŽ KOŠIR

VODA JE VIR ZDRAVJA, PROSENA KAŠA PA TUDI...

PISAN POGLED NA MLEČNO PROSENO KAŠO

HANA IN JULIJA

TOPLI OBROK

ČRT EBERL

MATEJA IN SARA

DAVID IN JAKA

LUKA ŠINK KOS

KATARINA

ANJA IN MATEJA

MARKO IN LUKA

TJAŠA IN MIMI

KLEMEN

MARTIN, MARKO, MATEJ, TJAŠA

LAURA

PRIMOŽ, MAKS

MATEJ, JAKOB

ŽAN

NIK, NADA

NIKA

EMA, VANJA

LUKA

LUČKA, NIKA

URH, DENIS

TINA, PETRA, JOŽE

SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK8. februar

8. februarja smo Slovenci praznovali svoj kulturni praznik, ki obeležuje spomin na smrt našega velikega pesnika Franceta Prešerna. V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu vseh ljudi, izražen v slovenski himni Zdravljica.

Eden najvidnejših borcev za slovensko kulturo, jezik ter narodno zavest in identiteto v literarni zgodovini je bil prav gotovo France Prešeren. S prijateljem Matijo Čopom sta skupaj kovala načrte, kako bi bilo mogoče slovensko slovstvo dvigniti na raven drugih evropskih literatur.

V bolečini ob bridki izgubi Matije Čopa je nastala velika pesnitev Krst pri Savici.

Vsi, ki so stali okrog Čopovega ležišča, so plaho umaknili solzne poglede, se stisnili v stran. Večja groza jih je izpreletela ob pogledu na divjo bolečino živega prijatelja kot ob pogledu na veličastni mir, ki je ležal na mrličevem bledem obličju, obrobljenem z mokrimi temnimi lasmi.

Strašen, nečloveški stok se je Prešernu iztrgal iz prsi. Ob ležišču je padel na kolena in glasen jok mu je planil iz srca. Jokal je neutolažljivo, kakor joka otrok ob mrtvem očetu. Saj je le on vedel, kaj je izgubil ...

(Roman o Prešernu)

V njem je vse bolj dozorevala misel, da bi pesmi zbral in jih objavil v posebni knjigi. Poezije so izšle leta 1846.

Sem dolgo upal in se bal,slovó sem upu, strahu dal;srcé je prazno, sreče ni,nazaj si up in strah želi.