UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

EVA ULČNIK

Recentni geomorfni procesi na Jezerskem

Zaključna seminarska naloga

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

EVA ULČNIK

Recentni geomorfni procesi na Jezerskem

Zaključna seminarska naloga

Mentor: izr. prof. dr. Karel Natek Dvopredmetni univerzitetni

študijski program prve stopnje:

Geografija, Zgodovina

Ljubljana, 2016

Zahvala

Zahvaljujem se izr. prof. dr. Karlu Natku za pomoč in spodbudo pri izdelavi zaključne

seminarske naloge. Prav tako pa sem hvaležna tudi družini in prijateljem za vso podporo v

času študija.

Izvleček

Recentni geomorfni procesi na Jezerskem

Območje Jezerskega, predvsem severni del, ki obsega Jezersko kotlinico, Ravensko in

Makekovo kočno, nekoliko nižji hribovit svet med Virnikovim Grintovcem in Pristovškim

Storžičem ter severna ostenja najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, je izredno pestro in

raznoliko, kar je tudi značilnost recentnih geomorfnih procesov na preučevanem območju. V

zaključni seminarski nalogi so predstavljene splošne značilnosti recentnih geomorfnih

procesov ter konkretni primeri procesov in njihovih oblik na obravnavanem območju. Na

delovanje procesov in nastanek oblik med drugim vplivata tudi relief in geološka podlaga,

zato lahko na obravnavanem območju ločimo tri poglavitne enote: severna ostenja

Grintovcev, kjer je izredno velika reliefna energija, dno Jezerske kotlinice in obeh kočen ter

hribovito območje na severu. Prvi dve enoti je zaznamovalo ledeniško delovanje, tretje pa

predvsem periglacialno, kar prav tako vpliva na delovanje sedanjih geomorfnih procesov, zato

so v nalogi kratko predstavljeni tudi ti predhodni procesi in njihove oblike. To območje je

poseljeno že več stoletij in zanimalo nas je tudi, na kakšen način so se ljudje prilagodili

dinamičnemu okolju. Čeprav tukajšnji procesi predstavljajo veliko nevarnost za človeka, so se

prebivalci skozi stoletja okolju prilagodili in z njegovo primerno rabo lastno ranljivost

zmanjšali na minimum.

Ključne besede: geomorfologija, visokogorje, recentni geomorfni procesi, Jezersko,

Kamniško-Savinjske Alpe

Abstract

The recent geomorphic processes in Jezersko

The area of the Jezersko Valley, notably its northern part consisting of the small basin of

Jezersko, Ravenska and Makekova kočna valleys, the slightly lower hills between the

mountains Virnikov Grintovec and Pristovški Storžič, and the northern walls of the top peaks

of Kamnik–Savinja Alps, is an extraordinarily varied and diverse one, which is a feature

shared with the recent geomorphic processes in the examined area. The final seminal paper

presents the general characteristics of the recent geomorphic processes, specific examples of

such processes and the forms they take in the examined area. The operation of processes and

the formation of landforms are influenced, among other, by the relief and geological features

resulting in three distinct main units in the examined area: the northern walls of the Grintovci

mountains having an extremely large relief energy, the bottom of the basin of Jezersko, the

Ravenska and Makekova kočna valleys, and the hills to the north. The former two units had

been shaped by glacial activity whereas the latter one had been primarily affected by

periglacial activity, which has likewise had an impact on the current geomorphic processes

and the paper therefore also briefly presents those prior processes and their landforms. The

area has been settled for centuries and one of the aims was to find out how people have

adapted to the dynamic environment. The processes operating in the area pose a grave threat

to humans but local residents have nevertheless learned how to adapt to the environment and

use it in a manner minimising their vulnerability.

Key words: geomorphology, mountains, recent geomorphic processes, Jezersko Valley,

Kamnik-Savinja Alps

Kazalo

1. Uvod ................................................................................................................ 1

1.1. Namen zaključne seminarske naloge .............................................................................. 1

1.2. Cilji in hipoteze ............................................................................................................... 1

1.3. Metode dela ..................................................................................................................... 1

2. Pregled dosedanjega preučevanja ................................................................... 2

3. Geografski oris območja ................................................................................. 3

3.1. Relief in geološka podlaga .............................................................................................. 4

3.2. Podnebje .......................................................................................................................... 7

3.3. Prst in rastje ..................................................................................................................... 7

3.4. Raba tal in poselitev ........................................................................................................ 7

4. Teoretska izhodišča ......................................................................................... 9

4.1. Geomorfologija in geomorfni procesi ............................................................................. 9

4.2. Preperevanje, denudacija in erozija ter akumulacija ....................................................... 9

4.3. Ostali geomorfni procesi in oblike na Jezerskem .......................................................... 10

4.3.1. Ledeniško delovanje v pleistocenu ........................................................................ 11

4.3.2. Ledenik pod Skuto ................................................................................................. 12

4.3.3. Nekdanje ledeniško jezero...................................................................................... 12

4.3.4. Periglacialni procesi ............................................................................................... 12

5. Recentni geomorfni procesi in oblike na Jezerskem .................................... 14

5.1. Pobočni procesi in njihove akumulacijske oblike ......................................................... 14

5.1.1. Podor ...................................................................................................................... 14

5.1.2. Zemeljski plaz ........................................................................................................ 16

5.1.3. Snežni plaz ............................................................................................................. 17

5.1.4. Drobirski tok .......................................................................................................... 19

5.1.5. Melišče ................................................................................................................... 21

5.2. Recentni procesi na melišču .......................................................................................... 24

5.3. Fluvialni procesi in fluvioakumulacijske oblike ........................................................... 25

5.3.1. Hudourniki ............................................................................................................. 26

5.3.2. Rečni izgon ............................................................................................................. 27

5.3.3. Hudourniški vršaj ................................................................................................... 28

6. Prilagoditve ljudi ........................................................................................... 30

6.1. Pomen geomorfologije za načrtovanje rabe prostora .................................................... 30

6.2. Poselitev na preučevanem območju .............................................................................. 31

6.3. Druge prilagoditve ......................................................................................................... 34

7. Sklep .............................................................................................................. 38

8. Summary ....................................................................................................... 40

9. Literatura in viri ............................................................................................ 42

10. Seznam slik ................................................................................................... 45

1

1. Uvod

Jezerska kotlinica, obdana z gozdnatimi pobočji med Virnikovim Grintovcem in Pristovškim

Storžičem ter mogočnim ostenjem najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, je s svojimi

stoletnimi kmetijami, skrbno urejenimi jesenovimi mejami in jezercem, ki ohranja spomin na

nekdanje ledeniško jezero, pravljično skrivnostna. Neločljiv del te mirne podobe pa je tudi

dinamičen, včasih divji obraz narave. Slednjega predstavljajo recentni geomorfni procesi, ki

sem jih obravnavala v zaključni seminarski nalogi. Predstavila pa sem tudi, na kakšen način

so se ljudje prilagodili temu dinamičnemu okolju.

1.1. Namen zaključne seminarske naloge

Namen zaključne seminarske naloge je ugotoviti, kateri geomorfni procesi delujejo na

izbranem območju, kako delujejo ter kakšni so njihovi učinki. Poleg tega pa me je zanimalo

tudi, kako ti procesi vplivajo na človeka oziroma kakšne so prilagoditve ljudi prostoru in raba

le-tega.

1.2. Cilji in hipoteze

Cilji zaključne seminarske naloge so:

opredeliti in opisati recentne geomorfne procese ter oblike, ki z njimi nastajajo;

locirati in preučiti recentne geomorfne procese in njihove oblike v severnem delu

Jezerskega oziroma na območju naselja Zgornje Jezersko;

analizirati prilagoditve ljudi, njihov način življenja in rabo prostora glede na učinke

prepoznanih geomorfnih procesov.

Postavila sem naslednje hipoteze:

Zaradi razlik v geološki osnovi in izoblikovanosti reliefa delujejo v severnem, bolj

hribovitem delu obravnavanega območja drugačni procesi in nastajajo drugačne oblike

kot v visokogorskem delu.

Ob koncu zadnje ledene dobe na območju poledenitve ni bilo veliko nesprijetega

materiala, gradivo, ki se zdaj nahaja na tem območju (npr. melišča), je postglacialne

oziroma holocenske starosti. Recentni geomorfni procesi so omejitveni dejavnik na velikem delu preučevanega

območja, vendar se jim je človek prilagodil in z njimi »vzpostavil« trajnostni odnos.

1.3. Metode dela

Za izdelavo zaključne seminarske naloge sem v okviru kabinetnega dela prebrala literaturo o

geomorfnih procesih, njihovem delovanju in oblikah, o prilagajanju življenja ljudi pokrajini, v

kateri bivajo, in dela o Jezerskem. Analizirala sem tudi zemljevide prve, druge in tretje

vojaške izmere iz časa habsburške monarhije, zemljevid iz franciscejskega katastra ter

sodobnejše zemljevide in ortofotoposnetke obravnavanega območja. Terensko delo je

obsegalo več obiskov Jezerskega, med katerimi sem prehodila skoraj celotno obravnavano

območje in tudi večkrat obiskala posamezne vrhove, ki obdajajo Jezersko kotlinico. Terensko

delo je obsegalo tudi kartiranje, za kar sem uporabila zemljevid v merilu 1:10.000 in

fotografiranje območij, kjer se odvijajo recentni geomorfni procesi, njihovih oblik pa tudi

2

pokrajine nasploh. Opravila sem tudi pogovor z gospodom Drejcem Karničarjem, ki vodi

Šenkovo domačijo, in gospo Mojco Markič, direktorico Občinske uprave.

2. Pregled dosedanjega preučevanja

Za splošen opis geomorfnih procesov sem uporabila dela Summerfielda (1996), Easterbrooka

(1999), Huggetta (2007) in Sharme (2010), pa tudi delo Encyclopedia of Geomorphology

(2006). Za opis in klasifikacijo melišč sem uporabila članek Draga Kladnika Melišča v

Kamniško-Savinjskih Alpah (1981), za procese na obravnavanem območju obstaja nekaj

člankov o podoru na območju slapu Čedca, izdelan pa je bil tudi Zemljevid lavinske

nevarnosti za občino Jezersko. Ostali recentni geomorfni procesi in oblike na tem območju

niso bili obravnavani v posebnih delih.

Precej je tudi prispevkov o Ledeniku pod Skuto, o pleistocenski poledenitvi pa so pisali

Lucerna, Seidl, Melik in Drago Meze. Njegov prispevek Porečje Kokre v pleistocenu sem

uporabila tudi sama. Območje Jezerskega je bilo izredno zanimivo tudi z vidika geologije, kar

je raziskoval že Teller in v sodobnejšem času Buser.

Veliko več del, ki obravnavajo območje Jezerskega, pa se dotika kulturne dediščine, ki je

izredno bogata, edinstvena in tudi večinoma dobro ohranjena. Poselitev tega območja in

predvsem hribovske kmetije je v svojih prispevkih obravnaval Drago Meze, izredno uporabno

in predvsem s kulturnega in zgodovinskega vidika pa je pomembno tudi delo Andreja

Karničarja Jezerska kronika.

3

3. Geografski oris območja

Jezersko je občina, ki se nahaja na severu Slovenije. Meji na občine Tržič na zahodu, Kranj na

jugozahodu, Preddvor na jugu, Kamnik na jugovzhodu, Solčava na vzhodu, na severu pa sega

do meje z Avstrijo. Občino sestavljata dve naselji: Zgornje in Spodnje Jezersko. Obravnavano

območje obsega Jezersko kotlinico, v kateri je naselje Zgornje Jezersko, dve stranski ledeniški

dolini Ravensko in Makekovo kočno, severna ostenja Grintovcev in nekoliko bolj hribovit

svet z dvema izstopajočima vrhovoma – Virnikovim Grintovcem in Pristovškim Storžičem na

severu. Meja območja tako poteka po razvodnici oziroma po grebenu preko vrhov Mali vrh

(1306 m), Veliki vrh (1696 m), Jezerska Kočna (2540 m), Grintovec (2558 m), Dolgi hrbet

(2473 m), Skuta (2532 m), Kranjska Rinka (2453), Koroška Rinka (2433 m), nato pa po meji

z Avstrijo preko Velike (2127 m) in Male Babe (2018 m), prelaza Jezerski vrh (1218 m) do

Virnikovega Grintovca (1654 m). Od tu se meja obravnavanega območja nadaljuje preko

Golobje peči (1367 m) ob reki Kokri do sotočja Kokre in Jezernice ter do Malega vrha.

Slika 1: Lega preučevanega območja

Vir: Državna topografska karta 1:50.000, GURS.

4

3.1. Relief in geološka podlaga

Jezersko kotlinico, ki se nahaja na stiku Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, na severu in

severozahodu omejuje pretežno nižje gorovje in hribovje z mirnejšimi oblikami, bujnim

gozdom in obilico prepereline, kjer izstopata Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič,

katerega vrh se sicer nahaja v Avstriji. Na severu in severovzhodu poteka greben od prelaza

Jezerski vrh preko Golega vrha do Male in Velike Babe, kjer se začno nizati vrhovi osrednjih

Grintovcev. Ti zapirajo kotlinico na jugu in tudi predstavljajo razvodje med Kokro in

Kamniško Bistrico. Globoko v njihova ostenja se zajedata dve stranski dolini, Ravenska in

Makekova kočna (Melik, 1954). Kot je razvidno iz karte, so največji nakloni na območju

severnih sten Grintovcev, nekoliko bolj položni pa na pobočjih obeh kočen in v severnem

delu obravnavanega območja. Dno kotlinice ter dna Ravenske in Makekove kočne pa so

precej uravnana.

Slika 2: Digitalni model reliefa in nakloni na preučevanem območju

Vir: DMV 12,5 m, GURS.

Kamniško-Savinjske Alpe skupaj s Karavankami in Julijskimi Alpami pripadajo Južnim

Alpam oziroma velikemu gorotvornemu sistemu Dinaridov. Nastanek Alp sega v čas alpidske

orogeneze, ko je na Zemlji obstajala ena sama velika celina, imenovana Pangea. Ta se je pred

okoli 250 milijoni let razprla na Evropsko in Afriško ploščo in med njima je nastal ocean

Tetida, v katerem so se usedale debele skladovnice različnih sedimentnih kamnin, ki danes

gradijo vrhove Alp. Pred okrog 180 milijoni let se je začel odpirati Atlantski ocean, Afriška

plošča se je začela sukati v obratni smeri urinega kazalca in postopoma zapirati ocean Tetido,

ob tem pa je na severnem robu Afriške plošče nastalo več manjših geotektonskih plošč. Med

njimi je za nastanek Alp pomembna Jadranska mikroplošča, ki je del Afriške celinske

tektonske plošče. Alpe so tako nastale zaradi trka Jadranske mikroplošče v Evrazijsko ploščo,

ob čemer so se kamnine oceanske skorje Tetide začele stiskati, podrivati in toniti pod gostejšo

celinsko skorjo. Dvigovanje Alp je vrhunec doseglo pred 15 milijoni let. V smeri vzhod –

zahod kažejo geološke karte Alp izrazito ločnico, ki jo imenujemo Periadriatski prelom

oziroma prelomni sistem, nekdaj imenovan tudi Periadriatski lineament oziroma šiv. Ozemlje

5

severno od tega prelomnega sistema pripada geotektonski enoti Alpidi, južno pa so Dinaridi,

ki jim pripadajo Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijske Alpe (Buser, 1984;

Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije, 2009).

Med Karavankami in Storžiškim pogorjem ne moremo potegniti ostre meje, saj sta si

tektonska zgradba in litostratigrafski razvoj kamnin v obeh zelo podobna. Kamniško-

Savinjske Alpe predstavljajo naravno nadaljevanje Karavank proti jugu, zato moramo obe

območji obravnavati kot enoto (Meze, 1974).

Za opis geološke sestave območja sem uporabila Osnovno geološko karto SFRJ, in sicer lista

Ravne na Koroškem in Celovec. Obod Makekove in Ravenske kočne, od Velikega vrha preko

glavnih vrhov Grintovcev do prelaza Jezerski vrh, sestavljajo skladi masivnega in

debeloskladovitega apnenca z lečami dolomita (T2,3) oziroma debeloplastnat dachsteinski

apnenec s prehodi v dolomit iz zgornjega triasa. Na strmih pobočjih in njihovem vznožju pod

stenami se nabira pobočni grušč (s). Največkrat je v sipkem stanju, najdemo ga tudi v obliki

sprijete pobočne breče, gradivo pa predstavlja kamnine ožje okolice. Greben med Makekovo

in Ravensko kočno sestavljajo triasne kamnine: lapor, peščeni skrilavec, skrilavi lapor,

ploščasti apnenec (T1), masivni kristalasti dolomit (cT12), lapor, meljevec, apnenec, dolomit,

tuf, tufit, apnenčeva breča (T2

2) na severnem in vzhodnem delu, keratofir in keratofirski tuf

(pa nekoliko južneje, v širšem okolišu Štularjeve planinePo grebenu od Jezerskega sedla

proti prelazu Jezerski vrh oziroma v delu spodnjega vzhodnega pobočja Ravenske kočne se

izmenjujejo triasne in mlajše paleozoiske kamnine. Triasu pripadajo ploščati apnenec (T2

2),

masivni kristalasti dolomit (cT1

2)¸ rumenkasti dolomit (T1), lapor, peščeni skrilavec, skrilavi

lapor, ploščasti apnenec (T1), mlajšemu paleozoiku pa sivi apnenec in dolomit (P3),

rdečevijoličasti peščeni skrilavec (P2) in črni glinasti skrilavec (C,P). Zadnji dve kamnini se

nahajata na območju, ki se v loku širi od prelaza Jezerski vrh do Virnikovega Grintovca in

nato proti jugu do naselja Zgornje Jezersko. Na območju Rakeževih peči in delu grebena

Pristovškega Storžiča, ki poteka po meji z Avstrijo, je prisoten tudi grebenski apnenec (D2) iz

starejšega paleozoika, v bližini Ankovih slapov pa je tudi nekaj kremenovega porfirja (xα) iz

mlajšega paleozoika. Na območju Virnikovega Grintovca se nahajata masiven grebenski

apnenec s koralami in hidrozoji (D2) in skladovit sivkast in črn apnenec, ponekod s plastmi

laporja in glinastega skrilavca (D3) devonske starosti, pod Grintovčevimi ostenji pa se prav

tako nabira pobočni grušč (s). Tudi območje Malega in Velikega vrha sestavljajo triasne

kamnine, in sicer lapor, lapornat apnenec, ooliten in zrnat apnenec, sljudnat dolomit in

meljevec (T1) in skladovit dolomit, ponekod s plastmi apnenca (T1

2). Dno Jezerske kotlinice

ter Makekove in Ravenske kočne prekriva morensko gradivo (gl) in recentno gradivo (aluvij)

(al). V zgornjem toku Kokre južno od Virnikovega Grintovca se nahaja tudi lehnjak (i). Izloča

se na stiku neprepustnih klastičnih kamnin in apnenčevega grušča iz vode, nasičene s

kalcijevim karbonatom, ki teče po južnem gruščnatem pobočju Virnikovega Grintovca, kjer

raztaplja apnenec (Meze, 1974; Mioč, Žnidarčič, 1983).

6

Slika 3: Geološka karta preučevanega območja

Vir: Geološki zavod Slovenije, 2015.

7

3.2. Podnebje

Po Ogrinovi klasifikaciji (1996) spada Jezersko v podnebni tip gorskega podnebja, za

katerega je značilno, da je povprečna temperatura najhladnejšega meseca pod –3 °C.

Grintovci, ki obravnavano območje omejujejo na vzhodu, imajo gorsko podnebje višjega

gorskega sveta, v katerem je povprečna temperatura najtoplejšega meseca pod 10 °C.

Povprečna letna količina padavin je lahko od 2000 do več kot 3000 mm. Jezerska kotlinica in

vrhovi, ki jo omejujejo na zahodu in jugu, spadajo v podnebje nižjega gorskega sveta v

zahodni Sloveniji. Povprečna temperatura najtoplejšega meseca je nad 10 °C, povprečna letna

količina padavin pa je med 1600 in nad 3000 mm. Oba podnebna podtipa imata

submediteranski padavinski režim (Ogrin, 1996). Slednji ima primarni višek padavin jeseni

(oktober, november), ko je povečana frontalna dejavnost, sekundarnega pa konec pomladi ali

v začetku poletja (junij). Najmanj namočeni so meseci na prehodu zime v pomlad (januar,

februar, marec), drugi minimum je poleti (julij, avgust), ki pa v gorskem svetu ni tako izrazit

(Ogrin, Plut, 2009).

3.3. Prst in rastje

V gorskem svetu so najbolj razširjene surove, mlade, še slabo razvite skeletne prsti. Moč

odtekajoče padavinske vode, ki odnaša zlasti drobne delce iz zgornjih horizontov prsti,

namreč stopnjujejo velike strmine visokogorskega sveta, profili prsti pa se tako stalno

pomlajujejo in ostanejo večinoma nerazviti. Z nadmorsko višino narašča vlažnost in se nižajo

temperature, kar zmanjšuje delovanje mikroorganizmov v tleh. Organske snovi se zato počasi

razkrajajo in kopiči se grobi humus, barve prsti pa so temne. V Kamniško-Savinjskih Alpah

prevladujejo karbonatne kamnine, apnenci in dolomiti, med katerimi pa so številne razlike,

zato tudi različno preperevajo. Na temnih apnencih nastaja več neskeletne prepereline, na

svetlih apnencih in dolomitih pa malo prepereline in precej skeleta. Veliko prsti nastaja tudi

na morenah, meliščih, vršajih in drugem sipkem gradivu. Lastnosti prsti so na takem

matičnem substratu odvisne od starosti in sestave grobo klastičnih plasti. Najmanj razvite prsti

so na recentnem grušču in najmlajših meliščih in vršajih. Na teh akumulacijski oblikah so

nastale surove karbonatne prsti in rendzine, na kompaktnih apnencih in dolomitih pa poleg

rendzin še rjave pokarbonatne prsti, na temnih apnencih in dolomitih pa večinoma le rjave

pokarbonatne prsti. Na silikatni matični osnovi, ki se nahaja v nižjih predelih gorovja in daje

več prepereline z drobnim skeletom, pa so se razvile kisle rjave prsti (Lovrenčak, 2007).

Na surovih pokarbonatnih prsteh in protorendzinah, ki so najmanj razvite prsti, uspevajo šopi

mahov, trav in alpske vrese, pod katerimi se nabirajo tanke plasti organskih snovi. Nad

gozdno mejo je zastopana rjava, visokogorska rušnata prst, ki jo na planinah porašča travno

rastje. Na zgornji gozdni meji nastopajo tudi igličaste rendzine, na katerih uspeva rušje in

macesnovi gozdovi, pa tudi različno grmovje (sleč, slečnik, resje, borovnica, brusnica). V

bližini gozdne meje, še v sklenjenem gozdu, se pojavlja rjava rendzina. Med drevesnimi

vrstami, ki sestavljajo gozd na višinah med 600 in 1400 m, je najbolj zastopana bukev, z

naraščajočo nadmorsko višino pa jo zamenja smreka, ki sestavlja gozd vse do zgornje gozdne

meje na okoli 1500 m, lahko tudi skupaj z evropskim macesnom. Nad to mejo se uveljavijo

drevesno-grmovni sestoji z macesnom in ruševjem, višje pa alpske trate (Lovrenčak, 2007).

3.4. Raba tal in poselitev

Zgornje Jezersko je razloženo hribovsko naselje, ki stoji v Jezerski kotlinici, v dolini potoka

Jezernica in v ledeniških dolinah Ravenski in Makekovi kočni, na meji med Kamniško-

8

Savinjskimi Alpami in Karavankami. Gručasto jedro vasi je na ravnici ob Jezernici,

imenovani Ravne, obsega pa še glavno središče kraja ob osnovni šoli (Center), zaselke

Grabnar, Kvanci, Žabji trg, Stara pošta, Sibirija, Anclovo ter Raven s težiščem okrog cerkve

sv. Andreja, ki so se razvili ob regionalni cesti Kranj–Jezerski vrh, ter številne samotne

kmetije (Priročni krajevni leksikon Slovenije, 1996; O Jezerskem, 2015).

Gozdni prostor obsega največji delež občine Jezersko in predstavlja kar 83,9 %. Od tega je 77

% dejansko gozda, 4,43 % pa predstavljajo ostala zemljišča, kot je na primer ruševje. Druge

negozdne površine v gozdnem prostoru, kot je pobočni grušč, senožeti in lazi, skalovja in

površine pod gozdno mejo, predstavljajo 2,5 %. Z izjemo pašnikov danes večjih sklenjenih

kmetijskih površin ni, redke in majhnega obsega so intenzivnejše kmetijske površine (njive in

sadovnjaki), ki služijo za samooskrbo. Kmetijstvo je usmerjeno v pašno-košni sistem

živinoreje, kmetijska zemljišča, ki so v uporabi, pa predstavljajo le 0,22 % površine občine

(Šenk, 2015).

9

4. Teoretska izhodišča

4.1. Geomorfologija in geomorfni procesi

Geomorfologija je veja fizične geografije, ki preučuje reliefne oblike in geomorfne procese

(Geografski terminološki slovar, 2005). Je veda o zemeljskih oblikah in procesih, ki jih

ustvarjajo. Beseda geomorfologija izvira iz treh grških besed: zemlja, oblika in veda – ge,

morfé, logos. Nekateri raziskovalci v njen okvir vključujejo tudi podmorske oblike in oblike

na drugih planetih in satelitih Sončnega sistema (Huggett, 2007). Eno od bistvenih področij

geomorfološkega raziskovanja je odnos med reliefnimi oblikami in procesi, ki trenutno

vplivajo nanje. Toda številnih reliefnih oblik ne moremo popolnoma pojasniti z naravo in

intenzivnostjo sedanjih geomorfnih procesov, zato je potrebno obravnavati tudi pretekle

dogodke, ki so morda pripomogli k oblikovanju pokrajine. Ker se zemeljsko površje nahaja na

stiku Zemljine litosfere, atmosfere, hidrosfere in biosfere, je geomorfologija tesno povezana s

številnimi drugimi disciplinami (Summerfield, 1996).

Geomorfni procesi so procesi, ki imajo za posledico spremembo stanja v reliefu. Izraz

vključuje določene tokove gradiva in spremembe v snovno-energijskem ravnovesju pa tudi

kompleksne spremembe reliefa. Recentni geomorfni procesi so ti, ki delujejo v določeni regiji

znotraj zadnjih nekaj desetletij. Procesi po navadi delujejo skupaj znotraj časovnega in/ali

prostorskega kompleksa in tako ustvarjajo morfo-dinamičen sistem (Hreško in sod., 2008).

Eksogenim geomorfnim procesom je skupno, da je prva stopnja v njihovem delovanju

preperevanje, ki pa je pravzaprav tudi samo eden od eksogenih procesov. Preperevanje je

razpadanje gradiva kompaktne kamnine na mestu, kjer se nahaja, nanj pa delujejo različne

eksogene sile. Zato preperevanje v grobem delimo na mehanično, kemično in biološko

preperevanje. S preperevanjem se kompaktna kamnina spreminja v preperelino in tako nastopi

druga stopnja – transport gradiva. Denudacija v širšem smislu zajema vse procese, ki

povzročajo odnašanje gradiva in s tem zniževanje površja. Sem sodijo pobočni procesi,

fluvialni procesi, glacialni in periglacialni procesi, abrazijski in eolski procesi. Nazadnje

nastopi še akumulacija transportiranega gradiva in s tem nastanek različnih akumulacijskih

geomorfnih oblik.

4.2. Preperevanje, denudacija in erozija ter akumulacija

Preperevanje je razpadanje in razgradnja kamnin in mineralov na zemeljskem površju kot

rezultat fizikalnega in kemičnega delovanja. Preperevanje sestavljajo vsi procesi, ki

razgrajujejo matično kamnino in jo spreminjajo v fragmente, ione v raztopini ali koloide. Te

spremembe se v glavnem odvijajo in situ, na mestu, premiki preperelega gradiva pa so lokalni

in omejeni predvsem na izdanek. Tudi nesprijeti ostanki kamnine lahko nadalje razpadajo na

mestu, dokler ni oblikovan končni produkt, ki je v ravnovesju z okoljem (Easterbrook, 1999).

Preperevanje nastopi zato, ker se okoljski pogoji, pod katerimi je večina kamninskega gradiva

nastala, močno razlikujejo od pogojev, ki prevladujejo v bližini Zemljinega površja ali na

njem. Posledično doživijo številne spremembe, modifikacije, katerih rezultat so bolj stabilni

produkti pod novimi pogoji (Encyclopedia of Geomorphology, 2006). Preperevanje tudi

omogoča nadaljnje delovanje denudacije oziroma transport gradiva in pomembno prispeva k

nastajanju prsti. Za lažje razumevanje je preperevanje razdeljeno v tri široke skupine (Sharma,

2010):

10

Mehanično ali fizikalno preperevanje: To je preperevanje zaradi fizikalnih ali mehanskih

procesov, pri čemer kamnina razpada, se kroji na manjše dele. Pri tem so pomembni

trdnost in svežina kamnine, njena razpokanost in plastovitost, tekstura in poroznost ter

velikost izpostavljene površine in sposobnost absorpcije vode (Komac, Zorn, 2007).

Glavni procesi mehaničnega preperevanja so razbremenjevanje, zmrzalno preperevanje,

temperaturno preperevanje, ki ga povzročata segrevanje in ohlajanje, nabrekanje in krčenje

zaradi močenja in sušenja ter pritiski, ki jih povzroča rast kristalov soli. Pomembna

sestavina pri mehaničnem preperevanju je izčrpavanje, to je ponavljajoče se ustvarjanje

pritiskov v kamnini, na primer s segrevanjem in ohlajanjem. Takšna kamnina se bo

zdrobila pri nižjem pritisku kot neizčrpan primerek (Huggett, 2007).

Kemično preperevanje: To preperevanje vključuje veliko število kemičnih reakcij, ki

skupaj delujejo na različne tipe kamnin pod celim spektrom klimatskih pogojev. Pri

razpadanju kamnin je prisotnih pet osrednjih kemičnih reakcij: raztapljanje, hidratacija,

oksidacija in redukcija, hidroliza (Huggett, 2007).

Biološko in biokemično preperevanje: Nekateri organizmi napadajo kamnine mehansko,

nekateri kemično ali v kombinaciji mehanskih in kemičnih procesov. Rastlinske, posebno

drevesne korenine, rastoče v razpoke matične kamnine, imajo biomehanski učinek

(Huggett, 2007).

Izraz denudacija izhaja iz latinskega izraza denudere in označuje razgaljanje površja oziroma

ploskovno odstranjevanje preperelih snovi s površja Zemlje z eksogenimi procesi. Povečini je

počasen proces, s katerim se gradivo premešča v nižje lege. Včasih pa gre za večje dogodke,

kot so skalni podori, zemeljski plazovi ali drobirski tokovi. Denudacija je odvisna od

intenzivnosti preperevanja in mobilnosti gradiva ali prepereline. Nanjo vplivajo še lastnosti

kamnine, oblikovanost površja (nadmorska višina, naklon) in tektonika. Na reliefno

razčlenjenem površju je intenzivnejša kot na manj razčlenjenem. Stopnja denudacije posredno

vpliva na intenzivnost preperevanja, saj je od nje odvisno, kako hitro bo površina kamnine

izpostavljena eksogenim procesom (Komac, Zorn, 2007).

Erozija pomeni vse geomorfne procese, ki jih povzročajo gibajoče se snovi (voda, zrak, led).

V nasprotju s ploskovno delujočo denudacijo so erozijski procesi usmerjeni izrazito linearno.

Glede na agens ločimo rečno ali fluvialno erozijo, ledeniško ali glacialno erozijo, vetrno ali

eolsko erozijo (korazija) in morsko erozijo ali abrazijo. Posebna oblika denudacije je erozija

prsti, ki zaradi hitrega odnašanja delcev prsti povzroča veliko škode na obdelovalnih

površinah (Natek in sod., 2000).

S pojmoma denudacija in erozija je neločljivo povezana tudi akumulacija. To je odlaganje,

nasipanje, kopičenje sedimentov ali ledu, snega. Najpogostejši vrsti akumulacije sta klastična

in kemična. Z akumulacijo ali usedanjem nastajajo na površju akumulacijske reliefne oblike

(Geografski terminološki slovar, 2005; Komac, Zorn, 2007).

4.3. Ostali geomorfni procesi in oblike na Jezerskem

Površje obravnavanega območja in posledično tudi delovanje recentnih geomorfnih procesov

je v veliki meri odvisno od geomorfnih procesov in njihovih oblik, ki so danes aktivni v

veliko manjši meri ali pa se ne dogajajo več. To so predvsem glacialni in periglacialni procesi

in oblike. Ledeniški procesi so pomembno preoblikovali predvsem Ravensko in Makekovo

kočno, na poselitev ljudi pa je vplivalo tudi ledeniško jezero, ki naj bi ostalo po umiku

ledenikov. Na severovzhodnem delu obravnavanega območja, v hribovitem delu med

Virnikovim Grintovcem in Pristovškim Storžičem domnevamo, da ni bilo ustreznih pogojev

za nastanek ledenika, vendar pa so bili aktivni periglacialni procesi, katerih oblike so vidne še

danes, vendar jih recentni procesi počasi preoblikujejo.

11

4.3.1. Ledeniško delovanje v pleistocenu

Jezerski ledenik se je začenjal na severni strani glavnega grebena Kamniško-Savinjskih Alp

med Babo, Križem in Skuto na vzhodu, do Grintovca in obeh Kočen na zahodu. Zapolnjeval

je obe alpski dolini, Ravensko in Makekovo kočno, Meze pa je ugotovil, da je ob višku

würmske poledenitve Ravenski ledenik segal čez osrednji del Jezerske kotlinice, imenovan

Gmajna, do Makekovega ledenika in se z njim združil v enoten ledenik, ki naj bi segal po

dolini Jezernice in Kokre skoraj do Zgornjih Fužin. V območju jezerskega ledenika sta

ugotovljeni dve večji poledenitveni fazi, ki sta segali izven alpskih dolin, in več manjših, ki so

se zadrževale v samih dolinah. Prvo večjo poledenitev izdajajo erozijski ostanki zlepljene

morene, drugo pa velike količine sipke morene, ki je večinoma sestavljena iz grobega

morenskega drobirja, z obilico ledeniških balvanov, kar še posebej velja za Makekov ledenik

(Meze, 1974).

Po ostankih morene Ravenskega in Makekovega ledenika je mogoče sklepati, da so bile med

obema ledenikoma večje razlike pri tvorbi, transportu in akumulaciji ledeniškega drobirja.

Makekov ledenik je nosil s seboj obilo gradiva, med katerim so bili tudi zelo veliki balvani,

Ravenski ledenik pa je prenašal manj ledeniškega drobirja, z manjšimi balvani in z večino

srednje debelih delcev. Skupno jima je bilo samo to, da je bil ledeniški drobir skoraj izključno

iz raznobarvnih karbonatnih kamnin, med katerimi je moč najti manjše kose kremenovega

porfirita. V zatrepu Makekove kočne naj bi bili ugodnejši pogoji za tvorbo drobirja kot v

sosednji Ravenski kočni, na kar kažejo strme stene na severni strani Kokrske in Jezerske

Kočne, ki se spuščajo v dno Makekove kočne. Karbonatne kamnine v Makekovi kočni so bolj

natrte kot v sosednji Ravenski kočni, o čemer pričajo sveži odlomi in močnejša oksidacija

železovih spojin, kar je videti že iz spodnjega dela doline pri Kazini. Najverjetneje je imelo to

odločujočo vlogo v hladnih oddelkih pleistocena, ko strmih sten ni pokril in konzerviral led,

zato je bilo mehanično razpadanje kamnin še intenzivnejše. V Ravenski kočni je bilo golih

sten manj, saj so bile Zgornje in Spodnje Ravni na zahodu in Ledine na vzhodu prekrite z

ledom, ki je z njih polzel čez strmi spodnji rob obeh velikih krnic; na velikih zaledenelih

površinah sta se odvijali le eksaracija in korozija, medtem ko je bilo mehanično razpadanje

apnenca zaradi prekritosti z ledom onemogočeno. Makekov ledenik je nad Ravenskim

ledenikom prevladoval po količini ledeniškega gradiva, obratno razmerje pa je moralo biti v

količini njunih ledenih mas. Velike ledeniške krnice (Zgornje in Spodnje Ravni) in položnejša

pobočja v zatrepu Ravenske kočne (Ledine s krnico nad njimi, v kateri se nahaja Ledenik pod

Skuto, in pobočje pod Jezerskim sedlom) so bila osnova za nabiranje in tvorbo obilnih ledenih

mas, v Makekovi kočni pa je bilo takih površin zelo malo. Velike mase ledu z malo

ledeniškega drobirja so lahko prišle skozi dolgo Ravensko kočno in Gmajno in naj bi dosegle

Makekov ledenik na poti, ki je najmanj enkrat daljša od doline Makekove kočne. Ker je

dolina Ravenske kočne ozka, precej pa se zoži zlasti v spodnjem delu ob izhodu v prečni del

doline ob Jezernici, se je led nad ožino v dolini nagrmadil, pod njo pa pahljačasto razprostrl v

polkrogu, preden je ubral pot naprej po dolini skozi Gmajno. Posredno erozijsko učinkovanje

ledu ob robu ledenika na manj odporne paleozojske kamnine je širilo dolino na prehodu iz

Gmajne v Ravensko kočno v amfiteatralni obliki; tam so danes nanizane kmetije, druga za

drugo med Kropivnikom in Zgornjim Virnikom (Meze, 1974).

Po ugotovitvah študentov Oddelka za geografijo FF na terenskih vajah v maju 2014 pa na

Jezerskem verjetno ni šlo za en ledenik, ki bi se združil, ampak sta verjetno obstajala dva

ločena ledenika v Makekovi in Ravenski kočni. Makekov ledenik naj bi segal do konca

Zgornjega Jezerskega, kjer se nahaja čelo ledenika. Ledenik iz Ravenske kočne je pritekal

približno do Virnikovega kogla, na območju Planšarskega jezera pa se je razvil v pahljačo in

se znižal, zato se tam nahajajo široki čelno morenski nasipi. Obstajala naj bi torej dva ločena

ledenika, precej manjši, kot je opisano v literaturi, pa naj bi bil tudi njun obseg.

12

4.3.2. Ledenik pod Skuto

Alpski ledeniki so pomembna hidrološka in geomorfološka naravna dediščina. Z njihovim

opazovanjem je mogoče spremljati kratkoročne podnebne spremembe v Alpah, s

preučevanjem njihovih akumulacijskih oblik pa tudi starejše okoljske spremembe. Ledenik

pod Skuto je poleg Triglavskega ledenika najbolj jugovzhodni ledenik v Alpah. Leži nad

strmim zatrepom Ravenske kočne, v krnici nad Ledinami, ki je večji del leta v senci,

zaključuje pa jo greben med Kranjsko Rinko in Skuto. Zaradi lege na sorazmerno nizki

nadmorski višini med 2020 in 2120 m je še posebej občutljiv na podnebne spremembe.

Ohranja pa ga prav osojna lega v strmem krniškm zatrepu, ki ima naklon med 23° in 40° in je

odprt le proti severovzhodu. Večji del leta je ledenik prekrit s snegom, proti koncu poletja pa

je njegova površina delno ali v celoti razgaljena in vidni postanejo nekateri ledeniški pojavi,

kot so ledeniške razpoke, grbine, luknje (lonci), vrata, firnski in ledeniški led, meandraste

ledeniške škraplje ter ledeniške plastnice. Napajajo ga neposredne snežne padavine in sneg, ki

se osipa z ostenja nad njim, na ledenik pa neprestano padajo tudi manjši ali večji kamninski

delci, še posebej iz prepokanega rdečkastega severovzhodnega dela ostenja Skute. Zadnji

večji podor nad vzhodnim delom ledenika je bil leta 2002. V vpadnici žlebov in grap se

občasno prožijo tudi snežni plazovi, zato je velik del površine pogosto pod gruščem,

kamenjem in manjšimi skalnimi bloki. Na stanje in obseg ledenika ter ledeniške in

obledeniške pojave zelo vplivajo vsakoletne vremenske razmere in nekatere druge

naravnogeografske sestavine, ki vplivajo na dogajanja v redilni in talilni dobi (Pavšek, 2007;

Triglav in sod., 2012).

4.3.3. Nekdanje ledeniško jezero

Različni viri pričajo, da naj bi bilo v Jezerski kotlinici veliko jezero, ki je segalo od Anka do

Mahne peči, ki je bila zraščena z Malim vrhom (Karničar, 1998). Meze navaja, da naj bi

ojezeritev povzročil Makekov ledenik, ki je ob izteku v dolino Jezernice na Zgornjem

Jezerskem z ledom in moreno zaprl pot Jezernici. Jezero naj bi ostalo še dolgo po umiku

ledenika, saj je morena Jezernici zapirala pot (Meze, 1974). Leta 1348 naj bi se zgodil silovit

potres, ki je povzročil, da je popustila zapora v Mahni peči. Voda je počasi odtekala, jezero v

gorah med Koroško in Kranjsko pa še omenja Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine

Kranjske. Potok naj bi si polagoma krčil pot skozi moreno, jezero je odteklo, a vlažen,

močviren svet naj bi se v Gmajni, osrednjem delu kotlinice, zadrževal še naprej in tudi

kasneje je v Gmajni prišlo do nastanka kratkotrajnega jezera (Meze, 1974; Karničar, 1998).

Jezero v Gmajni potrjujejo tudi tamkajšnji sedimenti, katerih debelina ni znana, vendar pa so

bili v zgornji plasti do okrog 4 m globoko razkriti ob regulaciji Jezernice in pritokov v vsem

delu doline med iztekom Ravenske kočne in Kazino. Fluvialno-limnični sedimenti deloma

prekrivajo moreno ob Štularjevem koglu. Sedimenti so drobnozrnati, največ iz gline, ilovice,

peščene ilovice in peska, z vmesnimi plastmi drobnega proda in so odloženi v izrazitih

plasteh. Odsotnost karbonatov v sedimentih kaže, da izhajajo iz Karavank, pelodne analize

več vzorcev glin iz zgornje 4-metrske plasti, ki jih je naredil A. Šercelj, pa so pokazale, da so

sedimenti primarni in poznopleistocenske starosti. Plasti drobnozrnatih klastičnih sedimentov,

posebej glin, ilovic in peščenih ilovic, so se odlagale v jezeru, katerega gladina se je močno

spreminjala, na kar kažejo vmesne tanjše plasti drobnega proda in peska. Nastanek tako

debelih plasti drobno klastičnih sedimentov sredi visokega alpskega sveta pa je težko razlagati

drugače, kot da so bile odložene v jezeru oziroma v stoječi vodi (Meze, 1974).

4.3.4. Periglacialni procesi

Izraz periglacialen je prvi uporabil poljski geomorfolog Walery Lozinski leta 1909, z njim pa

je opisal pogoje preperevanja v Karpatih. Leta 1910 je bila na 11. geološkem kongresu v

13

Stockholmu oblikovana ideja periglacialnega območja, označevalo pa je klimatske in

geomorfne pogoje na območjih v bližini pleistocenske poledenitve. V sodobni uporabi se

izraz periglacialen nanaša na širok spekter hladnih, vendar ne glacialnih pogojev, ne glede na

njihovo oddaljenost od ledenika. Vključuje polarne puščave in polpuščave, visoko Arktiko in

nepoledenela območja Antarktike, tundro, območja borealnih gozdov in visokogorski svet

(Huggett, 2007).

Najpomembnejši geomorfni procesi na periglacialnih območjih so zmrzalno preperevanje,

geliflukcija (soliflukcija), delovanje snega (nivacija), delovanje vode in delovanje vetra.

Delovanje teh procesov je medsebojno tesno prepleteno, njihov splet je na različnih območjih

različen, zato ustvarjajo zelo različne reliefne oblike. Nekatere izmed njih le stežka ločimo od

ostalih, saj so lahko prehodi med oblikami zvezni (Huggett, 2007; Obu, 2011). Ti procesi so

delovali tudi na hribovitem delu obravnavanega območja, med Virnikovim Grintovcem in

Pristovškim Storžičem. Še danes so vidne nekatere njihove oblike, kot so nivacijske kotanje,

krioplanacijske terase (Slika 4), potujoče skale, pod severnimi pobočji Virnikovega

Grintovca, ki so sicer že izven preučevanega območja, pa so tudi nivacijske morene.

Izraz nivacija je uvedel F. E. Matthes, označuje pa erozijske učinke, ki so povezani z

nepremično in neenakomerno snežno odejo (Embleton, King, 1969). Nivacija zajema procese

preperevanja, erozije, transporta in odlaganja (Thorn, Hall, 2002). Prevladujoči proces,

povezan z nivacijo, je zmrzalno preperevanje, glavna procesa, ki premikata preperelo

kamnino pod snežnimi zaplatami in navzdol s snežnih zaplat, pa sta odtekanje snežnice in

soliflukcija. Najpomembnejša erozijska oblika, ki nastaja z nivacijskimi procesi, je nivacijska

kotanja. Glede na obliko in lego lahko nivacijske kotanje razvrstimo v tri tipe: prečne,

vzdolžne in krožne (Embleton, King, 1969). Krioplanacijske terase so blago nagnjene ali

skoraj vodoravne uravnave v živoskalni podlagi na pobočjih, slemenih ali sedlih, pojavljajo

pa se večinoma na zgornjih in včasih tudi na srednjih delih pobočij. Najpogosteje nastajajo na

pobočjih z nakloni do 25°, njihov naklon pa se najpogosteje giblje med 2° in 7°. Nastajale naj

bi iz manjših kotanj, kjer je kamnina dobro pretrta in je zmrzalno preperevanje najmočnejše,

saj se tam nabirata vlaga in sneg (Obu, 2011). Potujoče skale so posamezni kosi kamnine, ki

se po pobočju navzdol premikajo hitreje kot okoliško gradivo, njihovo premikanje pa znaša

med nekaj milimetri do nekaj centimetri na leto. Obrnjene so z daljšo osjo navzdol po

pobočju, za sabo pa puščajo brazdo (Encyclopedia of Geomorphology, 2006). Nivacijska

morena je reliefna oblika, ki nastane zaradi kotaljenja kamnov po snežišču navzdol, s čimer se

ob vznožju pobočja oblikuje greben, niz grebenov ali grbin. Iz nivacijskih moren lahko v

ustreznih pogojih nastane skalni ledenik (rock glacier) (Encyclopedia of Geomorphology,

2006; Scapozza, 2015).

Slika 4: Krioplanacijska terasa ob markirani poti na Virnikov Grintovec

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

14

5. Recentni geomorfni procesi in oblike na Jezerskem

5.1. Pobočni procesi in njihove akumulacijske oblike

Pobočni procesi vključujejo vse oblike premikanja pobočnega gradiva po pobočju navzdol

pod vplivom sile gravitacije in brez pomoči premikajoče se vode, ledu ali zraka. Razlika med

pobočnimi procesi in transportom materiala z drugimi denudacijskimi procesi ni vedno

povsem jasna, saj pobočni procesi, ki vključujejo gradivo z visoko vsebnostjo vode, postajajo

podobni fluvialnemu transportu. V čisto pravem smislu je tudi premikanje ledeniških gmot

samo po sebi oblika pobočnih procesov, saj vključuje pobočno gibanje koherentnih,

povezanih gmot ledu. Kljub vsemu pa imajo ledeniki določene posebnosti, ki zaslužijo

posebno obravnavo (Summerfield, 1996).

Pomembno za razumevanje neprestanega geomorfnega dogajanja je razlikovanje med vzroki

in povodi pobočnih procesov, ki so največkrat le na prvi pogled posledica izjemnih dogodkov,

kot so potresi ali močne padavine. Slednji so po navadi le sprožitelj ali povod geomorfnih

procesov. Povodi delujejo kratek čas in odločajo o času sprožitve gradiva, ne pa o njegovi

količini, medtem ko na sprožitev vpliva splet dalj časa trajajočih dejavnikov (vzrokov). Potres

na primer je lahko povod ali sprožitelj geomorfnega procesa ali pa je le eden od vzrokov, ki

počasi načenjajo stabilnost pobočja. Določen dogodek ali proces je povod v tistem trenutku,

ko dejansko pride do sprožitve gradiva, sicer pa predstavlja le enega od vzrokov. Vzroki za

pobočne procese so dejavniki, ki daljši čas delujejo na območje sprožitve in krhajo

ravnovesje. Povod je dejavnik, ki dokončno podre dinamično ravnovesje v sistemu oziroma

sistem sune prek praga v novo ravnovesno stanje. Po sprožitvi se na območju vzpostavi

dinamično ravnovesje na novi ravni, ki vztraja, dokler novega sistema vzroki ne privedejo do

novega praga, povod pa ga spet požene čezenj (Komac, Zorn, 2007).

5.1.1. Podor

Skalni podori so eden vidnejših in hitrejših geomorfnih procesov, ki se dogajajo na strmih

pobočjih v gorskem svetu, na strmih bregovih rek in klifih ob morskih ali jezerskih obalah. Pri

podorih gre za odlom dela trdne kamnine od strmega pobočja, gmota pa se premika večinoma

v obliki prostega pada, prihaja pa tudi do odbijanja od tal in kotaljenja. Skalni podori so

najpogostejši na zelo strmih pobočjih, kjer je kamnina dobro razpokana, saj razpokanost

oblikuje bloke kamnine, ki se odlepijo od pobočja. Podore pospešijo antropogeni posegi v

pobočja, na primer cestni useki ali miniranje pobočij (Zorn, 2003/2004; Frantar, Robič, 2009).

Skalni podori so vsakdanji pojavi na terenu, za katerega so značilna visoka, strma skalna

pobočja in stene. Kjer so premaknjeni fragmenti veliki, zbirajo precejšnjo količino kinetične

energije do trenutka, ko udarijo na pobočje spodaj in so zato lahko energičen erozijski

dejavnik s trganjem in ločevanjem drugih fragmentov. Veliki skalni podori se po začetnem

udarcu pogosto spremenijo v drobirske tokove (Summerfield, 1996). Vzroki za skalne podore

so različni. Največkrat so to naravni geomorfni procesi, npr. rečno spodjedanje pobočja ali pa

nastanejo zaradi selektivne denudacije, zlasti ob cikličnem zamrzovanju in odtajevanju, lahko

pa so vzrok tudi antropogene aktivnosti (rudarjenje, gradnja, izkopavanje). Velikokrat so

sprožilec podorov potresi (Komac, Zorn, 2007).

Skalne podore opredeljujemo glede na skupno prostornino premaknjenih gmot ter glede na

način in obliko sprožitve. V geomorfologiji lahko uporabljamo slovenske izraze skalni podor,

manjši skalni podor in skalni odlom, manjši odlom. To so približne kvantitativne opredelitve,

pri katerih je razmejitev med skalnim podorom in odlomom že pri nekaj 1000 m3 gradiva.

Procese, pri katerih se sproži med 1000 in 10.000 m3 gradiva, lahko opredelimo kot manjše

15

skalne podore, izraz večji skalni odlom pa je sopomenka. Večje procese lahko opredelimo kot

skalne podore, padanje posameznih skal pa kot manjši odlom (Komac, Zorn, 2007).

5.1.1.1. Podor na območju slapu Čedca

Slap Čedca se nahaja nad Jezerskim v naravnem amfiteatru na koncu Makekove kočne.

Čeprav je slap s 130 m višine veljal za najvišjega v Sloveniji, širši javnosti ni bil nikoli dobro

poznan. Padal je prek rdečkastih sten, ki so jih obarvale železove in aluminijeve primesi v

prelomljenem in pregnetenem dolomitu ter lapornem apnencu s plastmi laporja. Slap napaja

kratek potok, snežnica izpod zasneženih krnic Jezerske Kočne in Velikega kupa, najbolj

vodnat pa je od konca aprila do začetka junija, ko se tali sneg, in ob večjih deževjih. Skalne

stene na nadmorski višini okoli 1200 m oklepajo slap v ozko korito. Tu se je v preteklosti že

odlomil severni rob pobočja. Nastala je več kot sto metrov visoka stena, čez katero pada

Čedca. Pred tem je potok verjetno tekel po manj strmem bregu in ustvarjal le kakšen manjši

slap (Erhartič, Jelenko, 2010).

Stena slapa je strma in razkosana v več smereh. Večina prelomov je med seboj vzporedna v

smeri doline, prelomne ploskve pa visijo proti jugozahodu. Enako dobro kakor vertikalni so

vidni tudi horizontalni prelomi. Ob dveh je nastala tudi osrednja zajeda v steni, ob kateri pada

slap. V preteklosti sta bili zajedi dve, ki pa sta se sčasoma povezali v eno večjo. Ta večja

zajeda je rasla in je bila tudi vzrok za oslabitev stabilnosti sklada kamnine nad njo, ki se je

zaradi obilnih padavin in taljenja snega konec maja 2008 odtrgala in zgrmela v dolino. Do 12.

junija je sledilo še več manjših in najmanj dva večja skalna podora. Razpoke potekajo tudi v

vseh drugih smereh, zato se proces podiranja nadaljuje, saj se od stene trgajo celi bloki

različnih velikosti, posebej močno pa je krušenje spomladi (Frantar, Robič, 2009; Erhartič,

Jelenko, 2010). Zaradi podora je pod slapom nastal meliščni vršaj, zasut pa je bil tudi

nekdanji tolmun slapa. Kot posledica podora je nastal tudi drobirski tok, ki je stekel skoraj

kilometer daleč navzdol. Podor na območju Čedca sodi med manjše podore, saj naj bi se po

ocenah sprožilo nekaj 1.000 m3

kamnine (Frantar, Robič, 2009). Drobirski tok, ki je nastal ob

podoru, je podrobneje opisan v nadaljevanju naloge.

Slika 5: Podor na območju slapu Čedca (22. 6. 2008)

Avtor: Karel Natek, 2008.

16

Slika 6: Podor na območju slapu Čedca

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

5.1.2. Zemeljski plaz

Zemeljski plaz v geografiji pomeni premikanje zemeljskih gmot s plazenjem, pa tudi

premikanje sipkega preperelinskega gradiva, ki zdrsi zaradi lastne teže in spolzke podlage po

pobočju, ko se ob dežju prepoji z vodo. Izraz ima še druge pomenske razločke. Pomeni tudi

nanos gradiva, ki je nastal s plazenjem, označuje pa še vdolbino na območju ali območje, kjer

se pogosto prožijo plazovi. V najširšem smislu, kar predvsem velja za druge vede in tuje-

jezično literaturo, pomeni premik gmote kamenja, prsti, prepereline s polzenjem, plazenjem,

padanjem ali tokom. V geografiji te procese označujemo s skupnim imenom pobočni procesi,

tudi graviklastični procesi (Komac, Zorn, 2007). Na razliko v rabi tega izraza v geografiji in

drugih vedah opozarja tudi Summerfield (1996), ki pravi, da je plaz izredno razširjena oblika

pobočnih procesov, izraz zemeljski plaz pa je del vsakdanjega govora. To predstavlja

problem, ko ga uporabljamo v specifičnem tehničnem smislu, saj v splošni rabi plaz preprosto

pomeni hitro premikanje pobočnega gradiva navzdol. Če ga uporabljamo v tem smislu,

številni plazovi vključujejo tudi podore in tokove.

Plazove delimo glede na:

sestavo gradiva;

hitrost plazenja;

volumen;

globino;

način premikanja;

vrsto gradiva;

dejavnost (Komac, Zorn, 2007).

17

Kratki usadi in zdrsi kamnine in deloma prepereline, ki se na koncu združijo v enega, se

nahajajo v Škodovniku pod Golim vrhom v Ravenski kočni, pa tudi pod domačijo Spodnji

Virnik na začetku doline Komatevra. Na tem območju se je plaz ponovno sprožil leta 2009 in

zaprl gozdno cesto, ki vodi do kamnoloma lehnjaka in naprej po dolini do Smrečja, Robnika

in Virnikove planine. Plaz je nastal na strmem pobočju v skrilavem glinavcu, kjer ima drevje

zelo plitve korenine, med travniki kmetije in gozdno cesto, ki poteka tik ob reki Kokri, ter je

cesto zasul. V sklopu sanacije so odstranili drevje in očistili brežine, na deponijo v Komatevro

pa so odpeljali med 600 do 700 m3 gradiva. Ko se je padanje skal in kamnov umirilo, so na

robu jarka in ceste naredili še lovilni zaslon iz zabitih tračnic in lesenih pragov (Zavrl Žlebir,

2009; Geopedia, 2015).

Slika 7: Sanirano območje zemeljskega plazu pod kmetijo Spodnji Virnik

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

5.1.3. Snežni plaz

Snežni plaz je gibajoči se del snežne odeje oziroma viharno drseče ali tekoče gibanje snežnih

gmot po nagnjeni površini. Gre za naravni pojav in temeljno prvino procesa snežne erozije v

pokrajinah ali njihovih manjših delih s stalno ali občasno snežno odejo (Pavšek, 2002). Proces

plazenja deluje na dva načina. Počasno plazenje učinkuje ploskovno in je pomembno zlasti na

razgaljenem površju, na primer na meliščih, večji pa je učinek linearnega delovanja snežnih

plazov. Najpomembnejša dejavnika sta naklon pobočja in natezna trdnost snega. Snežna odeja

lahko obvisi na strmih policah ali pa se splazi na položnih pobočjih. Snežni plazovi se lahko

prožijo že na območju naklonov, značilnih za melišča (29°–40°), čeprav so sicer značilni za

strmejše lege. Snežni plazovi pogosto prenesejo gradivo z zgornjih delov pobočij do

dolinskega dna (Komac, Zorn, 2007).

Določen del površja, kjer se snežni plazovi ponavljajo oziroma imajo ustaljeno pot, se

imenuje plaznica. To je celotna površina ali trasa takega plazu oziroma podlaga, po kateri

18

zdrsi ali se splazi snežna odeja. Plaz sestavljajo tri značilna območja. Območje proženja

predstavlja del strmine, na katerem se sproži plaz, zato lahko ta del imenujemo tudi območje

splazitve, napoke, trganja ali odnašanja. Drugo območje je območje gibanja, kjer plaz drsi,

oziroma osrednji, običajno tudi najdaljši del plaznice, kjer je hitrost plazu največja in v

glavnem enakomerna. Plazovi si lahko utirajo pot po stalnih plazinah ali pa si izkrčijo novo.

Območje odlaganja je tretje območje in tu se plaz ustavi in se odlaga plazovina (Pavšek,

2002).

Plazovita območja je težko vedno zanesljivo prepoznati zaradi narave snežnih plazov.

Značilna je velika spremenljivost snežnih plazov in njihovih povprečnih višin, saj se plazovi

raztezajo preko več višinskih pasov. Plazovi so enkraten naravni pojav, saj sta vsakokratna

sprožitev snežnih mas in njihovo gibanje posledica številnih dejavnikov. Najmanjšo

spremenljivost kažejo naklonske vrednosti snežnih plazov, zato so med najpomembnejšimi

kazalci za opredelitev plazovitega površja; naklonski razpon, značilen za območje proženja

plazu, je med 30 in 45°. Najbolj spremenljiv podatek je površina plaznice, večina plaznic pa

ima južno ekspozicijo. Največ plazov se v Sloveniji proži na pobočjih nad dolinami na

sredogorskih in visokogorskih pašnikih in travnikih, nekaj pa tudi v neposredni okolici višje

ležečih naselij. Najboljši naravni dejavnik preventive glede lavinske ogroženosti so gozdni

sestoji, ki so zaradi tega tudi najbolj ogroženi. Za trajno varstvo oziroma ureditev plazovitih

območij v slovenskih Alpah predstavlja najboljšo možnost načrtno pogozdovanje in

spodbujanje naravnega ogozdovanja (Pavšek, 2002).

Pri geomorfnih učinkih snežnih plazov je najpomembneje, ali ima snežni plaz stik s podlago.

Zato so značilne reliefne oblike ustvarjene tako s procesom erozije kot tudi akumulacije.

Različne oblike plazov imajo posledično različne učinke, pomemben pa je tudi čas oziroma

obdobje pojavljanja plazov. Debela snežna odeja omejuje geomorfni vpliv na pobočje in ob

sprožitvi plazu lahko pride do prenosa večjih skal oziroma balvanov. Snežni plazovi jih

prenašajo z višjih območij na vznožja pobočij, predstavljajo pa razpršeno akumulacijo. V

obdobjih, ko je snega manj, lahko plazovi s seboj odnašajo nesprijeto gradivo z območij, ki so

prekrita s tanko snežno odejo ali so gola, in erodirajo razpoložljiv grušč s plaznice. Debela

snežna odeja na meliščih deluje varovalno, saj preprečuje odnašanje grobega gradiva s

pobočja in tudi omejuje učinek balvanov, ki jih prenašajo plazovi. Nasprotno je lahko prenos

grobega gradiva s snežnimi plazovi po pobočju navzdol potencialni dejavnik dolbljenja,

strganja podlage, ko površje ni zmrznjeno in je snežna odeja tanka (Decaulne, Saemundsson,

2006).

Na obravnavanem območju so snežni plazovi pogosti predvsem v visokogorju, kakor je

razvidno tudi iz karte. Na poseljenih območjih je nevarnost za proženje snežnih plazov

majhna ali zmerna in jih tudi ne ogrožajo plazovi, ki se prožijo v višjih legah.

19

Slika 8: Zemljevid lavinske nevarnosti za občino Jezersko

Vir: Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2009–2010.

5.1.4. Drobirski tok

Drobirski tok je hitro premikanje zemeljskih gmot ali drobirja zaradi delovanja težnosti ob

izraziti prisotnosti vode. Predstavlja nekakšen prehod od zemeljskega plazenja ali plazenja tal

z manjšo vsebnostjo vode h gibanju sedimenta v hudourniških in rečnih strugah s

prevladujočo prisotnostjo vode v času nastopa hudourniških in rečnih poplav. Posebnost

drobirskega toka je tudi to, da običajno vsebuje razen vode in erozijskega gradiva (skale,

kamenje, grušč, pesek, melj, glina) pomembne količine humusa in drugih organskih snovi

(drevje, grmovje, vejevje). Drobirski tok največkrat nastane zaradi dotekanja vode v že

splazele zemeljske gmote, vzrok proženja pa je zasičenost z vodo, erozija spodnjega dela

pobočja v dolinskem dnu ali povečana erozija na nepogozdenih zemljiščih. Neposredni vzrok

je odvisen od geomorfoloških in hidroloških značilnosti, geotehničnih lastnosti sproščenega

erozijskega materiala in značilnosti padavin, sprožijo pa jih lahko tudi potresi. Drobirski tok

lahko erodira dolinsko dno in brežine ter premešča ogromne količine sedimentov. Predvsem

drobirski tokovi velikih dimenzij erodirajo dno, po katerem tečejo, in naraščajo vzdolž poti. V

strugi se ustvari dobro viden erozijski rob med strugo in nedotaknjeno okolico. Čeprav lahko

drobirski tok del gradiva odloži v krivini ali v manj strmih oziroma širših delih struge med

svojim gibanjem, se večina sedimentov premesti do prehoda v položnejši dolinski del, kjer se

ustvari vršaj. Ko na poti strmejše struge doseže položnejše dolinsko dno, se upočasni in odloži

(Mikoš, 2001; Komac, Zorn, 2007).

Drobirski tok v Makekovi kočni je nastal ob podoru na območju slapu Čedca, ko so se skale,

mehka tektonska breča, peščenjak, melj, voda in sneg pomešali med seboj in potovali po

hudourniški strugi. Na geomorfološki karti na sliki 18 je označen s svetlo vijolično barvo.

Drobirski tok se je ob potovanju delil in ustvarjal jezike, ki so na svoji poti zastali, dokončno

20

pa je moč izgubil za ovinkom hudourniške struge. Po podoru so izvedli prekop hudourniške

struge, namestili nove kašte, očistili strugo, kar začasno preusmerja vodo nazaj v hudourniško

strugo in preprečuje večje prenose gradiva proti vasi v dolino. S podorom je pod slapom

nastal ogromen meliščni vršaj, ki je z veliko količino kamenja in skal zasul nekdanji tolmun

slapa, velik vršaj pa je tudi nižje v gozdu (Frantar, Robič, 2009).

Slika 9: Drobirski tok pod podorom Čedca (22. 6. 2008)

Avtor: Karel Natek, 2008.

Slika 10: Drobirski tok pod slapom Čedca

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

21

5.1.5. Melišče

Melišče je stožčasta akumulacija drobirja s posipnim naklonom, ki se zaradi pobočnih

procesov kopiči na vznožju razpadajočega skalnega ostenja ali zelo strmega pobočja

(Geografski terminološki slovar, 2005). To so z vegetacijo pretežno neporasla pobočja z

nakloni 25° do 40°, sestavljena iz grobozrnate prepereline, ki se nabira v podnožju sten iz

kamenja, ki pada z njih (Kladnik, 1981). Gams (1991, str. 299) v svojem prispevku Dvojno

življenje melišč pravi, da ime izhaja iz glagola meliti se (zaradi drobljenja, krušenja usipati se,

drseti); tla se nam pri hoji po melišču namreč pod nogami melijo. Gruščnate akumulacije, ki

sestavljajo melišča, morajo biti dovolj debele, da razvijejo značilno morfologijo, neodvisno

od spodaj ležečega pobočja. Nastajanje in/ali akumulacija grušča morata biti večja kot

njegovo nadaljnje preperevanje ali odnašanje. Zaradi prevlade grobe frakcije so nanosi precej

odporni na nadaljnje odnašanje – pogosto so stabilni, dolgo trajajoči element pokrajine in so

lahko ohranjeni v fosilni obliki (Encyclopedia of Geomorphology, 2006).

Na razvoj melišč najbolj neposredno vpliva relief, predvsem z reliefno energijo in z

nadmorsko višino. Najbolj ugodni pogoji za nastanek melišč so tam, kjer je velika stenovitost.

Nagnjenost pobočja pod steno mora biti pravšnja, da se na njem lahko zadrži in nabira

gruščnati material. V Kamniško-Savinjskih Alpah so severna ostenja izrazito bolj prepadna

kot južna stran pogorja, saj prihajajo kamninski skladi na severni strani na površje z lezikami,

kar pomeni večjo prepokanost in močnejše mehanično razpadanje. Dokaz za tovrstno

dogajanje pa so prav velika melišča. Na pretrte in skladovite karbonatne kamnine delujeta

fizično in kemično preperevanje, ki se medsebojno dopolnjujeta, rezultanta obeh pa daje

izredno veliko količino odstranjenega gradiva. Eden najznačilnejših elementov melišč je

naklonski kot, ki je odvisen od naklona podlage, na katero se odlaga gradivo, še bolj pa je

odvisen od velikosti delcev. Včasih je podlaga linearna, po navadi pa je zakrivljena v obliki

črke U ali poševna. Za večino melišč v Kamniško-Savinjskih Alpah velja, da imajo konkavno

ukrivljenost. V zgornjem delu imajo večji naklon blizu posipnega kota (34°–37°), v spodnjem

pa debelejši bloki sežejo daleč navzdol na uravnane dele reliefa in tvorijo mnogo blažje

naklone (okrog 20°). Na nekaterih mestih se na meliščih tvori prst, na kateri se razvije

vegetacija ter melišča fiksira in fosilizira. Ta proces se danes dogaja na spodnji meji recentnih

melišč, na približno 1500 m in na vseh nižje ležečih hudourniških vršajih. Na višjih meliščih

(nad 1800 m) prst še ne ogroža melišč. Aktivna melišča so praviloma brez izrazite

vegetacijske odeje, ko pa ta prevlada nad recentnim gruščem in gradivo veže med seboj, že

lahko govorimo o fosiliziranih in fosilnih meliščih (Kladnik, 1981).

Glede na prepletanje različnih dejavnikov pri nastajanju melišč in njihova različna

medsebojna razmerja je Kladnik (1981, str. 151) določil tri glavne tipe melišč in en podtip:

podstenski tip;

kaminsko-vršajski tip;

žlebovno-vršajski tip;

podtip meliščne akumulacije so hudourniški vršaji.

Gams (1991, str. 299) razlikuje le dva tipa. Prvi tip so podstenska melišča, za katere je

značilen naklon površja, ki je blizu t. i. posipnega naklona. Ta nastaja na stožcu iz

nesprijetega grušča, ki ga nasipava z vrha. Drugi tip so podžlebna melišča, ki imajo precej

manjši naklon od podstenskih.

V Ravenski kočni so podstenska melišča precej majhna. Nahajajo se na primer nad Češko

kočo oziroma pod ostenjem Vratc, na Zgornjih in Spodnjih Ravneh pod ostenjem Jezerske

Kočne in Grintovca, vendar se nižje, nad Češko kočo, melišča že zaraščajo. Najdemo jih tudi

na Ledinah nad Kranjsko kočo, pod ostenji Skute in Dolgega hrbta.

22

Lepše razvita so melišča v Makekovi kočni, verjetno tudi zato, ker je tu kamnina v stenah bolj

pretrta. V hladnih oddelkih pleistocena strmih sten v Makekovi kočni ni pokril in konzerviral

led, zato je bilo mehanično razpadanje kamnin še intenzivnejše. V Ravenski kočni pa so bila

ostenja ter Zgornje in Spodnje Ravni na zahodu in Ledine na vzhodu prekriti z ledom, s čimer

je bilo mehanično razpadanje apnenca onemogočeno (Meze, 1974). Natančneje je lega

podstenskih melišč na preučevanem območju razvidna iz geomorfološke karte na sliki 18.

Za podstenski tip melišč je značilno, da se gradivo nalaga enakomerno pod vso steno, torej ni

izrazitih nihanj v višini melišča na stiku med steno in gruščem. Tovrstna melišča so značilna

za najvišje predele Kamniško-Savinjskih Alp, kjer so stene tako nizke, da v njih še niso

nastali izraziti kamini. Drugo območje njihovega pojavljanja pa je pod stenami z največjimi

relativnimi višinami, ko se vpliv kaminov zaradi velike površine, s katere pada kamenje,

popolnoma izgubi. Podstenski tip melišča je poleg kaminsko-vršajskega tipa najbolj razširjen.

V podnožju sten tvori sklenjena melišča oziroma meliščne sklope (Kladnik, 1981).

Slika 11: Podstensko melišče pod ostenji Jezerske Kočne in Grintovca

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

Za kaminsko-vršajski tip je značilno odlaganje gradiva v obliki, podobni majhnim vršajem.

Material pada v večjih količinah po kaminih v stenah. Kamini nastajajo navadno na mestih

večje prepokanosti, ta tip melišč pa prevladuje pod srednje visokimi stenami, kjer padanje

kamenja s celotne širine stene ni tako izrazito, da bi prevladovalo nad učinkom akumulacije iz

23

kaminov. Značilna so tudi v nižjih legah, kjer prst in vegetacija preprečujeta lateralno padanje

kamenja ter zmanjšujeta vrednost preperevanja in »delujejo« le še posamezni kamini, pod

katerimi se nabira gradivo. V takšnem primeru pogosto zasledimo med živimi melišči več ali

manj fosiliziranega pobočnega grušča. Kaminsko-vršajskemu tipu melišč je podoben

žlebovno-vršajski tip, le da se tu zaradi žlebov, ki imajo večje dimenzije, tvorijo še mnogo

izrazitejši vršaji. Če žleb ni prestrm, da bi se grušč sproti odstranjeval, se gradivo zadrži že v

njem kot melišče, sicer pa se akumulira pod žlebom na bolj blago nagnjeni matični podlagi.

Po navadi imajo tovrstna melišča zelo velike dimenzije. Mnogokrat se dopolnjujejo s

podstenskim tipom, saj jih lahko mikroreliefno označimo kot podstenska, makroreliefno pa

imajo žlebovno-vršajski značaj (Kladnik, 1981). Oba tipa najdemo pod ostenjem Bab v

Ravenski kočni.

Slika 12: Kaminsko-vršajski in žlebovno-vršajski tip melišča, Ravenska kočna

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

O fosiliziranih in fosilnih meliščih lahko govorimo, ko vegetacijska odeja prevlada nad

recentnim gruščem in gradivo veže med seboj. Intenzivno zaraščanje pogojujeta močno

preperevanje ter tvorba prsti (Kladnik, 1981). Fosilna melišča se na obravnavanem območju

nahajajo na južnih in jugovzhodnih pobočjih Virnikovega Grintovca. V višjih delih so še

24

aktivna melišča, pod njimi pa fosilna. Živo skalo prekriva debel apnenčast drobir, to območje

pa je po koncu ledene dobe prerasel gozd.

Slika 13: Fosilno melišče pod Virnikovim Grintovcem

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

5.2. Recentni procesi na melišču

Recentni geomorfni procesi se odvijajo tudi na meliščih. Ta so podvržena recentnemu

fluvialnemu vrezovanju, odlaganju gradiva ob skalnih podorih in delovanju snežnih plazov.

Prodna bilanca (sediment budgets) visokogorskih območij odraža prispevke različnih

procesov, za pojavljanje katerih je značilna velika prostorska in časovna variabilnost.

Nekatere procese lahko opredelimo kot kontinuirane s spremenljivo intenzivnostjo skozi leto

(na primer odlaganje podornega gradiva na meliščni stožec in fluvialni transport gradiva),

drugi pa so lahko posamezni dogodki, ki jih začnejo sprožilni faktorji. Vsak proces ima svoje

procesno območje, ki je odvisno od lokalnih dejavnikov in je razdeljeno na območja erozije,

transporta in odlaganja. Območja dveh ali več procesov se lahko prekrivajo, in tako se

oblikuje območje prevladujočega vrezovanja ali odlaganja. Lahko pa tudi sedimentni donos

oziroma gradivo, ki ga nek proces odloži, predstavlja vir gradiva drugemu procesu. Ta

koncept se imenuje kaskadni sistem. Skalne stene so vir primarnih skalnih podorov ali

odlomov skal (ki nastanejo zaradi preperevanja), katerih del gradiva se kopiči na majhnih

policah v stenah, od koder se lahko to gradivo premakne ob padavinah ali snežnih plazovih.

Nanose podorov na meliščih preoblikujejo fluvialni procesi in drobirski tokovi, ki se razvijejo

ob močnih padavinah. Tako iznos enega procesa predstavlja vnos drugemu procesu in/ali

začasno akumulacijo – gradivo, ki se odloži ob padanju kamenja in skalnih podorih, postane

izhodiščno gradivo za hudournike ali drobirske tokove, ki ga nato prenašajo. V recentnem

času so se v melišča, ki so nastala v poznem glacialnem in postglacialnem obdobju, globoko

25

vrezali drobirski tokovi. Ti lahko prenašajo gradivo tudi dlje z melišča, fluvialni procesi pa

predvsem prinašajo ali prenašajo gradivo na melišču (Becht in sod, 2005). Dokaj globoka

hudourniška struga, ki pa postopoma izgine na melišču, se nahaja pod steno, preko katere vodi

Frischaufova pot z Zgornjih Ravni na Mlinarsko sedlo. Številne struge različnih dimenzij so

vrezane tudi na drugih meliščih in meliščnih vršajih. Lep primer, razviden tudi iz ortofoto

posnetkov, so meliščni vršaji zahodno od slapu Čedce pod Povnovo in Široko dolino v

Makekovi kočni in tudi v Ravenski kočni, obe območji pa imata ledinski imeni Prodi oziroma

Na Prodih.

Slika 14: Hudourniška struga na melišču na Zgornjih Ravneh

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

Slika 15: Drobirski tok na melišču v zatrepu Makekove kočne

Avtor: Karel Natek, 2015.

5.3. Fluvialni procesi in fluvioakumulacijske oblike

Izraz fluvialen izvira iz latinske besede fluvius, kar pomeni reka. Delovanje tekočih voda je

preoblikovalo največ zemeljskega površja, fluvialni procesi pa imajo izredno pomembno

26

vlogo pri denudaciji površja in transportu preperelega kamninskega gradiva iz višjih v nižje

lege. Dežne kapljice se na zemeljskem površju združujejo v vodotoke, ki erodirajo površje,

kasneje pa tudi produkti erozije postanejo orodje, s katerim se vodotoki vrezujejo v podlago.

Gradivo, erodirano z ene lokacije, je preneseno in odloženo na drugi lokaciji, kar se dogaja,

dokler ne doseže oceana. K fluvialnemu ali rečnemu površju uvrščamo vsa območja iz

neprepustnih kamnin, kjer padavinska voda odteka površinsko, ter vse doline in kotline, v

katere so reke odložile nanose proda, peska ali gline (Charlton, 2007; Senegačnik, 2012;

Fluvial process, 2015).

5.3.1. Hudourniki

Hudournik je naravni stalni ali občasni vodotok, ki ima na odsekih strm padec, značilne pa so

tudi nagle in močno spreminjajoče se pretočne razmere. Visokovodni dogodki, ki zaradi

kratkotrajnih padavinskih dogodkov, kot so neurja, nalivi, nevihte, ali zaradi intenzivnega

taljenja snežne odeje nastanejo naglo in trajajo kratek čas, odnašajo velike količine drobirja

(balvani, skale, plavine) iz zaledja hudourniškega območja in iz hudourniške struge ter jih

premeščajo in odlagajo v strugi ali zunaj nje oziroma v dolinskem vodotoku. Hudourniško

območje določenega hudournika obsega vodozbirno območje padavinske vode hudournika in

njegovih pritokov, pa tudi območje odlaganja hudournika oziroma hudourniški vršaj. Med

hudourniške procese uvrščamo hitro naraščajoče poplave in z njimi povezano odnašanje,

premeščanje in odlaganje drobirja in v gozdnem prostoru tudi lesenega plavja (debla,

grmovje, panji, korenine, vejevje, listje). Hudourniški procesi lahko povečujejo tveganje za

človeka, življenjski prostor, območja poselitve, pa tudi za različne infrastrukturne objekte in

naprave ter kulturne objekte (Mikoš, 2012).

Hudourniki imajo praviloma manjši pretok kot nižinske reke, veliki, destruktivni pretoki pa

trajajo le kratek čas (od nekaj ur do nekaj deset ur), vendar lahko povzročajo veliko škodo

zaradi hitrega toka, globinske in bočne erozije ter velikih količin gradiva, ki ga voda vali po

strugi in tudi nasiplje po naplavni ravnici. Erozija in kopičenje gradiva (predvsem lesenega

plavja, ki pride v strugo z bočno erozijo in zemeljskimi plazovi s pobočij) pogosto povzročita

zamašitev pretoka, kar lahko nato povzroči preboje ter nastanek močnejših poplavnih valov.

Napovedovanje hudourniških poplav in njihovega obsega je težavno, po navadi pa jih

spremljajo pobočni procesi, kar še poveča količino gradiva, ki ga voda prenaša v nižje lege.

Hudourniki z izjemno erozijsko močjo spodjedajo bregove, prestavljajo struge, odnašajo

jezove in mostove ter opustošijo cela naselja. Veliko škodo povzročajo tudi z nanašanjem

gradiva na poplavno ravnico, kar prav tako uničuje dobrine ter zmanjša rodovitnost

obdelovalnih zemljišč. Običajno narastejo zelo hitro, zato pogosto povzročajo tudi človeške

žrtve in poškodujejo ali rušijo objekte. Ob obilnih padavinah prinašajo velik del gradiva v

hudourniške struge tudi zemeljski plazovi, ponekod pa na hudourniških območjih nastanejo

drobirski tokovi. Hudourniki so zelo pogost pojav in so najpomembnejši preoblikovalni

dejavnik poplavnega sveta v goratih in hribovitih pokrajinah, saj oblikujejo vršaje. V

razmeroma kratkem času se lahko premakne tudi več milijonov kubičnih metrov gradiva, zato

so nekateri hudourniški pojavi izjemno veliki (Komac, Natek, Zorn, 2008).

V hudournik se ob nalivih spremeni tudi potok pod slapom Čedca, ki površinsko teče le nekaj

sto metrov, potem voda ponikne v gruščnata tla, suha struga pa se zajeda v dolino. To

dokazuje tudi vršaj v gozdu. Po nekaj sto metrih hudournik izpod Čedce priteče iz grape na

vršaj, imenovan Peski. Zgornji del vršaja je reguliran z daljšim nasipom, ki usmerja odlaganje

naplavin proti zahodni strani doline, stran od Makekovega posestva. Nižje se prava struga

razgubi, voda pa ob močnih padavinah razpršeno teče po nanosih, premešča gradivo ter

zasipava gozd. Blatna voda, ki je posledica spiranja podrtega gradiva ter lapornih plasti na

odlomu, povzroča zamuljanje vršaja, kar preprečuje pronicanje v grušč. Vodni tokovi zato

tečejo naprej po vršaju in skozi gozd ter pritečejo na travnike Makekovega posestva, kjer voda

27

zastaja, ter jih prekriva z blatom. Kadar je vode veliko, teče še naprej in se steka po

neizrazitem jarku ob dovozni cesti vse do zaselka nad Grabnarjem. V preteklosti je voda že

nekajkrat preplavila okolico hiš v tem zaselku ter se po cestah in travnikih prelivala tudi do

regionalne ceste Kranj–Jezersko (Erhartič, Jelenko, 2010).

Slika 16: Hudourniška struga, Makekova kočna

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

Hudourniki lahko ob večjih padavinah nastanejo tudi v številnih grabnih, erozijskih jarkih, kot

so Roblekov, Ankov, Ježev in Jenkov graben. Ti se predvsem s severnega in severovzhodnega

hribovitega dela stekajo v dolino proti zgornjemu delu Jezerske kotlinice. Da bi preprečili

nastanek velike škode ob takih dogodkih, na ravni občine skrbijo za sanacijo hudourniških

jarkov. Spomladi 2010 je tako potekala sanacija pragov v Roblekovih grabnih, na Jezernici od

Planšarskega jezera do Lustika, urejena je bila tudi celotna struga Jezernice od Lustika do

Tonejca. Na tem delu je potekalo tudi odvažanje materiala, ki ga je nanosilo decembrsko

neurje, saj bi brez teh ukrepov naslednje neurje lahko ogrozilo del naselja, imenovanega Žabji

trg (Zavrl Žlebir, 2010).

5.3.2. Rečni izgon

Rečni izgon predstavlja nad poplavno ravnico nekoliko dvignjen, vzporedno s koritom

potekajoč greben, ki se položno spušča proti poplavni ravnici. Razvije se tik za bregom in

nastaja ob poplavah. Izgoni so običajno najbolj izraženi na konveksnih straneh rečnih zavojev

– meandrov. Pri prekoračitvi bregov se globina vodnega toka na obrežni ravnici hitro

zmanjša, kar povzroči zmanjšanje njegove jakosti, transportne moči in s tem hitro usedanje

debelozrnatega suspenzijskega materiala neposredno za bregom. Tako se z vertikalnim

priraščanjem (agradacijo) veča višina obrežnega nasipa (Skaberne, 1995).

Nastanek rečnega izgona oziroma izgonske struge je naravni proces, v nekaterih primerih pa

tudi antropogen. Ljudje so namreč ob večjih potokih pogosto poglabljali njihovo strugo in

gradivo nasipavali na bregove, da bi zavarovali polja pred zasipanjem z gradivom, ki ga

28

prinašajo poplave. Izgoni so zelo prepoznavna reliefna oblika v zgornjem delu Jezerskega. Za

to območje je značilno tudi, da izgone ob strugi potokov utrjujejo z jeseni (Fraxinus

excelsior).

5.3.3. Hudourniški vršaj

Največji hudourniški vršaj je v zgornjem delu Ravenske kočne in prihaja izpod ostenja Bab.

Na geomorfološki karti na sliki 18 so hudourniški vršaji označeni z rumeno barvo. V

Makekovi kočni se podoben vršaj nahaja pod podorom, ki je nastal na območju slapu Čedca.

V Kamniško-Savinjskih Alpah so zelo pogosti. Nastanejo predvsem v nižjih legah, poglavitna

razlika z melišči pa je v tem, da je gruščnato gradivo že sekundarno pretransportirano.

Večkrat se nadaljujejo celo neposredno iz melišč, ločimo pa jih lahko po manjšem naklonu,

pa tudi po drugačni sortiranosti gradiva ter podolžni pasovitosti. Ustvarja jih pretežno vodni

transport. Gradivo je najrazličnejše velikosti, fin material pa je odnešen najdlje. Največji delci

se ustavljajo na vrhu, pri čemer ima lahko zgornji del vršaja naklon od 35° do 38°, spodnji del

pa je mnogo blažji, zato je v profilu izrazita konkavnost. Sortiranost gradiva je obratna kot pri

pravih meliščih, material pa je navadno že malenkostno zaobljen. Hudourniški vršaji nastajajo

med hudimi nalivi ali po intenzivnem taljenju snega, s ploskovnim odplakovanjem gradiva od

zgoraj, s hudourniki, drobirskimi tokovi ter blatnimi plazovi. Večinoma so poraščeni z

gozdom ali ruševjem, vendar to vegetacijo pogosto poškoduje ali prekrije na novo naloženo

gradivo (Kladnik, 1981).

Slika 17: Hudourniško gradivo in hudourniški vršaj izpod ostenja Bab, Ravenska kočna

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

29

Slika 18: Geomorfološka karta preučevanega območja

Vir: Temeljni topografski načrt 1:10.000, GURS.

30

6. Prilagoditve ljudi

6.1. Pomen geomorfologije za načrtovanje rabe prostora

Geomorfni procesi lahko prizadenejo človeka in njegove dejavnosti in takrat jih razumemo

kot naravne nesreče (Natek, 2002). Uporaba geomorfološkega znanja in kartografskih podlag

oziroma geomorfologije (fizične geografije) nasploh ima velik pomen za pravilno vrednotenje

naravnih pojavov in tako pripomore k bolj smotrnemu prostorskemu planiranju.

Geomorfološko znanje je pomembno pri kratkoročnih gradbenih posegih in dolgoročnem

načrtovanju, vendar pa se pomena geomorfoloških raziskav slabo zavedajo na ravni naše

države pa tudi na mednarodni ravni (Zorn, Komac, 2006). Mednarodna geomorfološka zveza

je zato leta 2005 sprejela deklaracijo, v kateri med drugim pravi, da mora biti geomorfološko

raziskovanje, ki s pomočjo zemljevidov in modelov prepoznava ogrožena območja, vedno ena

od znanstvenih podlag za odločanje, da bi se zmanjšala ogroženost ter preprečevalo izgube

človeških življenj in lastnine. Poleg tega morajo geomorfologi na vseh ravneh sodelovati pri

odločanju, da bi preprečili geomorfološke nesreče in spodbudili organe odločanja, da

posvetijo več pozornosti preventivi (Declaration, 2005).

Ob vsem tem nekateri elementi v pokrajini kažejo, da se človek zaveda nevarnosti naravnih

dogodkov in se ogroženim območjem izogiba. Ljudje so se bili pravzaprav prisiljeni čim bolj

prilagoditi naravnim razmeram v okolju, v katerem so morali preživeti. Z opazovanjem

narave, poskusi tolmačenja in napovedovanja nadaljnjega poteka naravnih procesov so prišli

do spoznanj o njihovem delovanju ter ta spoznanja uporabili v praksi. Prilagoditve pokrajini

in način njene rabe niso temeljili na naključnih poskusih in napakah, temveč na znanju, ki ga

je vsaka generacija podedovala od prejšnjih in ga sama tudi dopolnila (Natek, 2002).

Potencialno nevarna območja je tako človek v preteklosti uporabljal za ekstenzivne

dejavnosti, naselja pa so stala na varnih območjih. Z iskanjem ravnotežja med varnostjo

naselij in pogostnostjo naravnih nesreč ter s preventivo pa je uspel možnosti škode občutno

zmanjšati (Komac, Zorn, 2002).

Včasih lahko pride do izjemno dinamičnega razmerja med naravnim okoljem in družbo, ko

nenadni in uničujoči naravni pojavi življenjsko, gmotno ali obojno močno prizadenejo

prebivalstvo. Naravne dogodke, ki jih ljudje občutimo kot grožnjo za naša življenja in/ali

imovino in pri katerih je družba ali njen del izpostavljen tolikšni nevarnosti in izgubam ljudi

ter imovine, da pride do motenj v delovanju družbe, imenujemo naravne nesreče. Slednje torej

označujejo trije kriteriji, in sicer izjemnost dogodka (predvsem po magnitudi in pogostnosti),

družba (ne zgolj posameznik) občuti dogodek kot grožnjo in stopnja nevarnosti in/ali izgube

so tolikšne, da družba ne more več normalno delovati in je potrebno uvesti posebne ukrepe.

Naravni ali po človeku sproženi dogodek oziroma proces, ki lahko povzroči izgubo,

razumemo kot nevarnost. Prisotnost takih okoliščin je mogoče ugotoviti z različnimi

metodami, včasih je nevarnost moč tudi izmeriti ali celo napovedati. Nevarnosti so torej

okoliščine ali pogoji na nekem območju, ki lahko ob izpolnitvi določenih pogojev ogrozijo

človeka, objekte in človekove dejavnosti. V kolikšni meri je rezultat stanja ogroženosti

konkretna škoda in druge posledice, pa je odvisno od značilnosti nevarnosti oziroma naravne

nesreče, njene pogostnosti pojavljanja, magnitude in tudi od občutljivosti ljudi oziroma

družbe na te pojave. To slednje pa imenujemo ranljivost (Natek, 2011).

31

6.2. Poselitev na preučevanem območju

Arhivskega gradiva in zapisov o Jezerskem do konca leta 1918 je na Slovenskem malo, saj je

večina gradiva nastala izven današnjih slovenskih meja in ga danes hranijo tuje ustanove.

Vendar je tudi v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu o hribovskih, težko dostopnih krajih

podatkov malo (Kačičnik Gabrič, 2009). Težko je zagotovo reči, kdo so bili prvi naseljenci na

tem območju in kdaj so prišli. Vendar pa so v začetku svojo poselitev in rabo tal najverjetneje

prilagajali jezeru, ki naj bi takrat še zapolnjevalo dolino. Že leta 811 naj bi dal oglejski

patriarh na mestu današnje stare cerkve sv. Ožbolta postaviti malo kapelo. 1593 je cerkev sv.

Ožbolta pri Jezeru postala vikariat, 1680 pa je bila ustanovljena samostojna župnija Sveti

Ožbolt pri Jezeru. Poleg imena cerkve in župnije naj bi bil dokaz za obstoj jezera tudi premik

nekaterih visokih kmetij, ki so se kasneje preselile v dno nekdanjega jezera: Zgornji Virnik iz

Krakova, Makek iz Marofa, Mlinar z Mlinarjevega sedla, Skuber iz Starine. Kmetije na

Ravnem, Roblek, Ank, Podvršnik, Štular, Jenk, Šenk, Kropivnik in Ancelj, naj bi že prej stale

na bregu jezera (Karničar, 1998).

Za Jezersko je značilna tradicionalna razpršena poselitev, ki se tekom stoletij ni bistveno

spremenila. Obdelovalne površine so razdeljene na celke, ki predstavljajo eno od temeljnih

oblik poljske razdelitve, značilno zlasti za kmetije v alpskem in predalpskem svetu.

Na kmetijah so se razvijale različne dejavnosti, med najpomembnejše pa sodijo živinoreja,

ovčereja, oglarstvo, rudarstvo in predelava železa – kovaštvo, tovorništvo, turizem ter

trgovina z lesom in predelava lesa. Žago so namreč imele vse večje kmetije, vsaka kmetija pa

je imela tudi svojo planino (Odlok o občinskem /…/, 2015).

Vse jezerske kmetije v povirju Kokre do Zgornjih Fužin in na desnem pobočju Jezernice se

nahajajo na neprepustnih kamninah (paleozojski skrilavci, peščenjaki, drobniki in

konglomerati), med katere se v ožjih pasovih vpletajo apnenci in dolomiti. Na njih je dom in

kmetijsko zemljišče, pri mnogih tudi gozd, na nekaterih od teh pa seže gozd tudi na prepustna

karbonatna tla. Večje kmetije na Zgornjem Jezerskem stojijo v dnu Jezerske kotlinice in obeh

alpskih dolin. Na ravnih ali malo nagnjenih tleh, sestavljenih iz ledeniških, pobočnih in rečnih

sedimentov, so domovi in kmetijska zemljišča, na strmih pobočjih kotlinice in v alpskih

dolinah pa gozd. Večina obstoječih hribovskih kmetij v dolini Kokre in Jezernice stoji na

manjših pobočnih ostankih domnevno pliocenskih teras. Na obravnavanem območju sodijo

mednje Žmitek, Karničar in Spodnji Virnik. Na položnejših tleh obrobja kotlinice stojijo

kmetije Zgornji Virnik, Roblek, Podvršnik, Štular, Jenk, Šenk in Kropivnik. Kmetija Skuber

je na robu naplavne ravnice ob Jezernici, kmetije Mlinar, Makek in deloma tudi Ancelj pa v

položnem dnu Makekove oziroma Ravenske kočne in njenega izteka v Jezersko kotlinico.

Večina domačij na Zgornjem Jezerskem je obrnjenih proti južnemu kvadrantu. Naravnost na

jug gledata Roblek in Podvršnik, na jug oziroma jugovzhod Spodnji in Zgornji Virnik,

predvsem na jugovzhod Karničar, Žmitek in Skuber, na jugozahod, jug in zahod Makek, Jenk,

Šenk in Kropivnik na vzhod, na severozahod in zahod Mlinar in Ancelj. Večina samotnih

kmetij ima tudi lastna vodna zajetja v bližini domačij, a dovolj visoko zaradi ustreznega tlaka.

Pogoj za pitno vodo so obilne padavine ter neprepustne kamnine z obilnimi studenci (Meze,

1981).

Kontinuiteta poselitve je razvidna tudi iz primerjave zemljevidov iz različnih obdobij in

sodobnih ortofoto posnetkov. Primerjala sem karte, ki so nastale na podlagi prve, druge in

tretje vojaške izmere ozemlja habsburške monarhije, karto iz franciscejskega katastra ter

sodobne karte in ortofoto posnetke.

Uporabila sem zemljevide habsburškega imperija, ki so digitalizirani in dostopni na spletni

strani Historical Maps of the Habsburg Empire. Izseke z obravnavanim območjem sem

naredila iz zemljevidov prve, druge in tretje vojaške izmere. Prva vojaška izmera je potekala

med letoma 1764 in 1784, druga med letoma 1806 in 1869, obe obsegata celoten habsburški

32

imperij, zemljevidi pa so v merilu 1:28.800. Tretja vojaška izmera je potekala med letoma

1869 in 1887, zemljevidi pa imajo merilo 1:75.000 (Historical Maps /…/, 2015).

Pravzaprav vse omenjene domačije na isti lokaciji stojijo že od 14., 15. ali 16. stoletja dalje

oziroma so v teh obdobjih omenjene v različnih virih, možno pa je, da so bila ta območja

naseljena že veliko prej. Na vseh zemljevidih so jasno označene kmetije, ki so v loku

nanizane od Robleka do Kropivnika, kmetija Ancelj na začetku Ravenske kočne, kmetiji

Makek in Mlinar v Makekovi kočni, kmetija Spodnji Virnik, stara cerkev sv. Ožbolta ter

nekoliko večja naselitvena zgostitev ob kmetiji Skuber. Središče vasi je bil včasih t. i. Žabji

trg okoli kmetije Skuber, njeno dvorišče pa je bilo tudi prostor, kjer so kmetje vsako leto

oddajali letne dajatve. V 19. stoletju se je središče vasi pomaknilo na mesto, kjer je še danes

(Kačičnik Gabrič, 2009). Omenjene objekte sem označila na priloženih zemljevidih, na

zemljevidu prve vojaške izmere pa sem za lažjo orientacijo pripisala tudi imena.

Slika 19: Zemljevid prve vojaške izmere (1784–1785)

Vir: Historical Maps of the Habsburg Empire, 2015.

33

Slika 20: Zemljevid druge vojaške izmere (1829–1835)

Vir: Historical Maps of the Habsburg Empire, 2015.

Slika 21: Zemljevid tretje vojaške izmere (1869–1887)

Vir: Historical Maps of the Habsburg Empire, 2015.

34

Slika 22: Zemljevid iz franciscejskega katastra, 1825–1828

Vir: Podatkovna zbirka ARS, 2015.

6.3. Druge prilagoditve

Delovanje in oblike recentnih geomorfnih procesov in njihovo ogrožanje ljudi oziroma

njihove imovine je opisano tudi v nekaterih delih o Jezerskem. Rudolf Andrejka in Igo Muri

sta v knjižici Jezersko med drugim zapisala: »Če gledaš iz okna Makekovega doma proti njej

(Kočni), opaziš sredi skale diven slap, ki se, prišedši v ravnico, izgubi med prodom. Ta

mogočni prod, v strugi hudournika, širok kakih 100 m, ti pa kaže, kako divja je lahko

razkačena sila gorskih elementov. Viharji so tu včasih strašni. Plazovi, viharji, nepoznana in

nepreračunljiva moč vode ti klonejo, če se zbudi njih speča sila, srce in dušo v ponižnem

priznanju človeške šibkosti napram demonskim silam prirode« (Andrejka, Muri, 1921, str.

10). V delu Jezerska kronika (Karničar, 1998, str. 38) lahko preberemo zapise Kazinarja, da se

je » /…/ 1856 na večer Šmihelske nedelje oblak utrgal nad Jezerskim, Belo in Kokro, dež je

lil s tako silo, da je voda po grapah z velikansko močjo nesla šoder, kamenje in cela drevesa s

koreninami vred – s tem je zasula na metre visoko vodotoke potokov ter se razlila po ravnini

čez polja in zasula na metre visoko rodovitna polja in travnike s kamenjem, peskom prstjo in

prinešeno lesnino. /…/ Vode Kokre in Bele so bile (od) iz višin pridrlih hudournikov tako

narasle, da so razdrle na državni cesti prav vse mostove med Železno Kaplo, Jezerskim in po

kokrški soteski do Preddvora. Vožnja čez razdrte mostove je bila za dolgo dobo nemogoča,

promet peš ljudi in gonja živine se je morala vršiti le čez gorske prelaze slično kakor pred 400

leti.« Ob tem dogodku je bilo prizadeto tudi posestvo kmetije Ank: »Kjer so sedaj Ankove

35

njive, je bil menda še po odteku jezera najgloblji svet na Ravnem. Toda potok Meža je v

hudih nalivih in povodnjih nosil s seboj pesek in kamenje. V ustnem izročilu je znano, da je

globel dvakrat zasul tudi do deset metrov na debelo. Zadnji tak zasip Ankovih njiv je znan iz

leta 1856« (Karničar, 1998, str. 137). Med posebnimi dogodki je zapisano tudi, da je » /…/

1926 velika vodna ujma odnesla vse mostove na cesti skozi sotesko Kokre, zato so bile

običajne preskrbovalne poti na Jezersko tri mesece popolnoma neprehodne. Kranjski srez je

tedaj izposloval, da so se ves ta čas Jezerjani brez potnih listov in carine z vsem potrebnim

oskrbovali v Železni Kapli. Sicer pa se je promet odvijal tako kot po vodni katastrofi leta

1856« (Karničar, 1998, str. 38).

V sedanjem času so se večje poplave zgodile ob božiču leta 2009 in v začetku novembra

2012. Takrat so narasli hudourniški vodotoki, potoki Jezernica, Reka, Ankov in Jenkov

graben ter reka Kokra, ki so na več odsekih poplavljali. Po navedbah v glasilu Pr' Jezer je

močan tok zapolnil struge s peščenim materialom in drevjem, poškodovane so bile nekatere

brežine, kamnite zložbe, travnate in gozdne površine ter ceste. Voda in mulj, ki ga je nanesel

hudourniški potok od slapu Čedca, sta zalila dve hiši, močan veter pa je delno odkril več

streh. Pojavilo se je tudi več zemeljskih plazov, ki so zasuli javne poti in gozdne ceste. Po

ocenah je največja škoda nastala na vodotokih, najmanjša pa na stanovanjskih stavbah

(Poplave naredile /…/, 2012).

V Občinskem prostorskem načrtu (v nadaljevanju OPN), ki je bil sprejet septembra 2015, so

območja potencialnih naravnih in drugih nesreč v Občini Jezersko zlasti ogrožena zaradi

rečnih in hudourniških poplav, erodiranja, zasipavanja z naplavinami, zemeljskih plazov,

skalnih podorov in snežnih plazov. Na teh območjih je treba zagotoviti varne življenjske

razmere s sanacijo žarišč naravnih procesov in z omejevanjem razvoja sorazmerno glede na

izrazitost in pogostnost naravnih procesov, ki lahko ogrožajo človekovo življenje ali njegove

materialne dobrine, zato so v OPN tudi opredeljeni ukrepi za preprečevanje nesreč.

»Zemljišča, ki so stalno ali občasno pod vplivom površinske, globinske in bočne erozije vode,

prekrivajo celotno območje občine (območja strogega protierozijskega varovanja, erozijska

žarišča, območja zahtevnejših protierozijskih ukrepov, območja običajnih protierozijskih

ukrepov). Na poplavnih, erozijskih ali plazovitih območjih se ne načrtuje prostorskih ureditev

oziroma dejavnosti, ki te procese lahko sprožijo. Območja, kjer ni bivališč ali ekonomsko

učinkovitih gospodarskih dejavnosti, se prepušča naravni dinamiki. Zaradi hudournika izpod

slapu Čedca so ogroženi objekti v Kvancih ter kmetiji Mlinar in Makek. Širitve na teh

območjih do izvedbe uvajalnega objekta in odvodnih jarkov za odvodnjavanje blatne vode in

v normalnih razmerah tudi čiste vode niso možne« (Odlok o občinskem /…/, 2015).

V OPN je v členu o usmeritvah za prostorski razvoj upravljanja z vodami navedeno, da

prostorski razvoj upošteva naravne procese, ki neposredno ogrožajo poselitev in druge rabe

prostora ter človekove dejavnosti, kot omejitev pri načrtovanju, tako da se na poplavnih in

erozijskih območjih ne načrtuje prostorskih ureditev in dejavnosti, ki posredno ali neposredno

povečajo tveganje za te procese. Predpisano je redno vzdrževanje vodotokov, ki se usmerja k

vzdrževanju vodnega režima ob uporabi sonaravnih ureditev obrežij in vodnih objektov,

opredeljeni pa so tudi prepovedani posegi na erozijskih in plazljivih območjih ter sanacijska

dela na lavinsko ogroženih območjih (Odlok o občinskem /…/, 2015).

O geomorfnih procesih na Jezerskem, njihovih posledicah in sanaciji sem se pogovarjala tudi

z gospodom Drejcem Karničarjem in gospo Mojco Markič.

Podor, ki se je leta 2008 zgodil na območju slapu Čedca, ni povzročil škode na objektih ali

kmetijskih zemljiščih, imel je predvsem strašilni učinek na prebivalce, povzročil je vizualno

spremembo območja in slapu Čedci odvzel naslov najvišjega slapu v Sloveniji. Škoda je

nastala kasneje zaradi obilnega deževja, ko je hudourniška voda podorno gradivo nanosila na

36

travniške površine. Obarvana voda je tekla do glavne ceste, vendar zgradbe niso bile

poškodovane. Podobno škodo kot hudournik pod Čedco povzročajo tudi drugi hudourniki. Ob

izredno velikih padavinah travnike zasipljejo z gradivom, vendar so ti dogodki po besedah

sogovorcev precej redki. Ustrezno je izbrana tudi lokacija kmetij, kot na primer Šenkova

kmetija, ki je v poplavnem območju Jenkovega grabna, a se ta razliva le na spodnjem

močvirnatem območju, kmetije pa ni nikoli ogrožal. Poleg tega nesreče preprečuje ustrezna

skrb za vodotoke, kot je gradnja hudourniških pregrad in predvsem čiščenje, za kar občina

namenja precejšnja sredstva. V preteklosti je prihajalo do poplav na območju Gmajne, kar pa

se je nehalo po regulaciji struge Jezernice. Na večini hudournikov so zgrajene kamnite

hudourniške pregrade, v hudourniški strugi pod Čedco pa sta zgrajeni dve kranjski steni.

Slika 23: Hudourniške pregrade v Makekovi kočni in na potoku, ki teče po Murnovem

grabnu

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

Lesene kašte oziroma kranjske stene so na Slovenskem značilne predvsem za alpski in

predalpski svet, gradijo pa jih na hudournikih, gorskih in hribovskih vodotokih, ki imajo velik

padec, veliko zmožnost prenašanja plavja in močno erodirajo. Motivi za začetek vsesplošne

uporabe kombinacije drevesnih debel in kamna pri urejanju vodotokov so v spoznanju, da

naravni prepleti plavljenih drevesnih debel, skal in velikih prodnikov dobro prenašajo

dinamične sile visokih voda ter potencialno povzročijo spremembo vodnega toka. Drevesna

debla, ki jih plavi visoka voda, se pogosto zagozdijo v ožinah struge, za njimi se začnejo

odlagati naplavine in tako postopoma nastane zajezitev. Z leti se je tehnika urejanja

vodotokov spreminjala in nadgrajevala, uporabljati pa so jo začeli tudi pri sanaciji erozijskih

žarišč ter pogojno stabilnih pobočij in ne le za gradnjo jezov ter protierozijsko zaščito

vodotokov. Lesena kašta kot obrežno zavarovanje je dobra praksa urejanja voda, saj jo

odlikuje visoka prožnost, ki omogoča, da se objekt kljub velikim strižnim silam ne poruši,

dobro se lahko prilagodi specifičnim značilnostim na terenu, povzroča majhne negativne

vplive na okolje oziroma lahko v nekaterih primerih celo izboljša habitatno raznolikost.

Kranjska stena je tudi vpisana v Register žive kulturne dediščine, katerega koordinator je

Slovenski etnografski muzej (Repnik Mah in sod., 2013).

37

Slika 24: Kranjski steni na hudourniku izpod slapu Čedca v Makekovi kočni

Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.

V Makekovi kočni deluje tudi edini registrirani peskokop na Zgornjem Jezerskem.

Odvzemanje gradiva je na tej lokaciji koristno, ne samo zaradi dodatnih prihodkov, temveč

predvsem zato, ker se s tem zmanjša možnost, da ga bo voda odnesla navzdol na travnike.

Tudi v Ravenski kočni je sedaj legaliziran peskokop, ki se nahaja pod postajami tovornih

žičnic in je v lasti občine, slednja tudi izkorišča material. Vendar pa država predpiše letno

količino naplavin, ki jih je dovoljeno odvzeti, tudi v primeru, da se gradivo nahaja na

zasebnem posestvu.

Izredno pomembno vlogo imajo tudi meje, posajene z jesenom (Fraxinus excelsior), ki ne

predstavljajo le meje med zemljišči in zaščito pred vetrom. Kanali oziroma izgonske struge

blažijo učinke hudourniških voda, jeseni pa so pomembni tudi zato, ker utrjujejo njihove

bregove.

Na obravnavanem območju sta dve plazoviti območji, Škodovnik pod Golim vrhom in pod

kmetijo Spodnji Virnik, ki pa ne ogrožata naselja in kmetij; slednji ogroža le cesto v dolino

Komatevre. Na območju tudi ni nepremišljenih posegov v okolje, ki bi ustvarili pogoje za

nastanek zemeljskih plazov. V zadnjem obdobju sta nastala dva goloseka – na zasebnem

zemljišču na območju pod Skubrovim vrhom zaradi lubadarja in na območju Malega vrha,

kjer je lastnik Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.

Snežni plazovi so sicer v visokogorskem svetu pogosti, terjali so tudi nekaj smrtnih žrtev,

vendar nikoli na poseljenih območjih, oziroma slednja zaradi snežnih plazov niso bila

ogrožena. Tudi lokacija Češke koče na Spodnjih Ravneh in Kranjske koče na Ledinah je

premišljeno izbrana, saj je bila zaradi snežnega plazu enkrat poškodovana le Češka koča. Do

tega je prišlo v pravzaprav izjemnih okoliščinah, ko sta se združila dva plazova (Karničar,

2015; Markič, 2015).

38

7. Sklep

Preučevano območje v severnem delu občine Jezersko ni obsežno, vendar je tako iz

fizičnogeografskih kot tudi družbenogeografskih vidikov izredno raznoliko. Severna ostenja

Grintovcev sestavljajo različne karbonatne kamnine, imajo pa tudi večjo reliefno energijo kot

hribovit severni del med Virnikovim Grintovcem in Pristovškim Storžičem. To območje

gradijo predvsem neprepustne paleozojske kamnine, različni skrilavci in peščenjaki, na

območju Virnikovega Grintovca tudi devonski apnenci, manjša pa je tudi reliefna energija. Na

tem območju je bilo v ledenih dobah periglacialno okolje, medtem ko sta v glacilanih

obdobjih izpod Grintovca in Kočne do osrednjega dela doline segala ledenika. Na podlagi

terenskega dela in literature lahko potrdim prvo hipotezo, da zaradi razlik v geološki osnovi in

izoblikovanosti reliefa delujejo v severnem, bolj hribovitem delu obravnavanega območja

drugačni procesi in nastajajo drugačne oblike kot v visokogorskem delu. V slednjem so

značilni podori, hudourniki in drobirski tokovi, pri čemer nastajajo melišča in hudourniški

vršaji, v severnem delu pa so prisotni hudourniki oziroma hudourniški jarki, ohranjene pa so

tudi še periglacialne oblike. V visokogorskih ostenjih je izredno močno preperevanje,

graviklastični in fluvialni procesi to gradivo nenehno odnašajo in odlagajo v dnu Ravenske in

Makekove kočne. Tako je potrjena tudi druga hipoteza, da je gradivo, ki se zdaj nahaja na

območju poledenitve, postglacialne oziroma holocenske starosti. Utemeljeno lahko tudi

predpostavljamo, da sta ledenika postrgala podlago in so torej sedanji nanosi postglacialni.

Na preučevanem območju so pogosti skalni odlomi manjših dimenzij, večji podor pa se je

zgodil leta 2008 na območju slapu Čedca. Pogosti so hudourniki, predvsem ob večjih

padavinah, manj pa drobirski tokovi. Večji drobirski tok je nastal ob padcu gradiva, ki se je

sprožilo ob podoru leta 2008. V visokogorskem svetu so ob ustreznih pogojih pogosti snežni

plazovi, območji zemeljskih plazov pa sta na preučevanem območju le dve.

To izredno dinamično okolje je bilo kljub temu naseljeno že razmeroma zgodaj, leta 811 naj

bi po naročilu oglejskega patriarha na mestu današnje stare cerkve sv. Ožbolta postavili

manjšo kapelo. Na osnovi lastnega terenskega dela in prebrane literature ter pogovorov z

gospodom Drejcem Karničarjem in gospo Mojco Markič lahko sklenem, da je poselitev na

obravnavanem območju, torej v naselju Zgornje Jezersko, izredno smotrna. Že prvi prebivalci

so določili najugodnejše lege za svoja bivališča in gospodarska poslopja ter kmetijske

oziroma gozdne površine. Iz lege najstarejših kmetij naj bi se dalo razbrati, da je na tem

območju nekoč obstajalo ledeniško jezero, ki je kasneje odteklo, in da so prebivalci upoštevali

tudi druge procese. Kmetije in kmetijska zemljišča se nahajajo na neprepustnih kamninah, pri

nekaterih tudi gozd, ki sicer prerašča prepustna karbonatna tla. Domovi in kmetijska zemljišča

so na ravnih oziroma malo nagnjenih tleh, strma pobočja kotlinice ter Ravenske in Makekove

kočne pa prerašča gozd. Tako ob delovanju recentnih geomorfnih procesov ni prišlo do večjih

naravnih nesreč. V glavnem je bila ob večjih nalivih in s tem večji aktivnosti hudournikov in s

poplavami poškodovana infrastruktura, predvsem ceste in mostovi, naplavine pa so zasule

nekatere kmetijske površine, bivalna in gospodarska poslopja pa večje škode niso utrpela.

Podobno je bilo tudi ob podoru na območju slapu Čedca, ko se je sprožil drobirski tok, ki je

zasul nekaj kmetijskih zemljišč, vendar najbolj izpostavljenih kmetij Makek in Mlinar ni

poškodoval.

Tudi lokacija Češke koče na Spodnjih Ravneh in Kranjske koče na Ledinah je premišljeno

izbrana, saj je bila enkrat zaradi snežnega plazu poškodovana le Češka koča, drugih večjih

poškodb zaradi geomorfnih procesov pa nista utrpeli. Snežni plazovi so sicer v

visokogorskem svetu pogosti, terjali so tudi nekaj smrtnih žrtev, vendar nikoli na poseljenih

območjih oziroma slednja zaradi snežnih plazov niso bila ogrožena.

39

Prebivalci so na podlagi izkušenj iz večstoletnega bivanja na tem območju in na podlagi

znanstvenih dognanj s svojim okoljem vzpostavili trajnostni odnos. Recentni geomorfni

procesi na obravnavanem območju predstavljajo nevarnost, vendar so prebivalci s smotrno

rabo prostora močno zmanjšali lastno ogroženost in ranljivost, s čimer lahko potrdim tudi

tretjo hipotezo, da so recentni geomorfni procesi omejitveni dejavnik na velikem delu

preučevanega območja, vendar se jim je človek prilagodil in z njimi vzpostavil trajnostni

odnos.

40

8. Summary

The final seminal paper discusses the recent geomorphic processes in the northern part of

Jezersko. The examined area is located at the joint of the Karavanke Alps and the Kamnik-

Savinja Alps and has highly diverse geological features and animated relief. The north of the

examined area is dominated by hills, and the central part features the small basin of Jezersko

with Ravenska and Makekova kočna valleys surrounded by the majestic northern walls of the

highest mountains of Kamnik-Savinja Alps. Geological features and relief have a particularly

large impact on geomorphic processes, and the studied area is no different in that regard. Two

glaciers had existed during ice ages under the mountains Grintovec and Kočna, stretching all

the way to the basin of Jezersko and therefore glacial relief and still preserved glacial

accumulative forms dominate that area. Conditions on the slightly lower and hilly part

between the mountains Virnikov Grintovec and Pristovški Storžič were not suitable for

existence of a glacier and that is why a periglacial environment had developed there with its

relief forms still visible today. Today, the relief is changing and adapting to new

circumstances under the influence of the recent geomorphic processes.

One of the most visible and fast geomorphic processes are rockfalls, which are taking place in

steep slopes or walls of high mountain areas. In the examined area, small rockfalls are in fact

happening all of the time in the walls under Grintovci, which can be seen as red spots on a

grey wall. A major rockfall occurred in 2008 in the area of the Čedca waterfall. After the

event, Čedca was no longer the highest waterfall in Slovenia and the rockfall also caused a big

debris flow. The latter did not endanger farms, but did overflow agricultural land. Debris

flows of such proportions are otherwise extremely rare in the examined area. Landslides are

likewise not exactly everyday occurrences in the area. Only two areas stand out as distinctly

landslide prone: Škodovnik under the mountain Goli vrh and the area under the farm of

Spodnji Virnik. Avalanches, though, are relatively frequent in high alpine areas. The threat of

avalanches has been mapped for the Jezersko Municipality. The map shows that the Zgornje

Jezersko village located in the examined area is under no threat from these geomorphic

processes.

The most visible and the most common slope landforms are screes. Various types appear in

the studied area, ranging from the sheet (straight) rockfall scree slopes at the Zgornje and

Spodnje Ravni and Ledine, to the fossil screes under the mountain Virnikov Grintovec.

Different geomorphic processes are present on active screes, especially interesting are the

riverbeds of torrents that are crossing them.

The most common among fluvial processes are torrents that develop at the time of heavy

rainfalls in gorges and gutters in the high mountain area of the studied area, and in gorges of

the lower area, which are also flowing to the basin of Jezersko. Their accumulation form is

torrent alluvial fan; the finest example is located in the Ravenska kočna valley.

The area has been permanently settled for many centuries. A chapel was allegedly built as

early as in 811 where the old church of St. Ožbolt stands and bigger farms had been

mentioned in different sources since the 15th century, yet these lands had been settled even

before that. The aforementioned processes pose a grave danger but the inhabitants have

adapted successfully. Soil use is of particular importance with farms located at the bottom of

the basin of Jezersko or at its margin whereas meadows can be found in the areas that are

potentially under the threat of the recent geomorphic processes. The municipality has been

investing heavily in the care for watercourses, especially for their cleaning and building of

erosional barriers. We can therefore conclude that the processes taking place in this dynamic

environment pose a threat and are dangerous to people and their property. However, local

residents have maintained a sustainable relationship with the environment and have

41

significantly, by an appropriate adaptation to and the use of the environment, reduced their

vulnerability.

42

9. Literatura in viri

Andrejka, R., Muri, I., 1921. Jezersko. Ljubljana, Generalni komisariat za tujski promet, 47

str.

Becht, M., Haas, F., Heckmann, T., Wichmann, V., 2005. Investigating sediment cascades

using field measurments and spatial modelling. V: Walling, D. E., Horowitz, A. J. (ur.).

Sediment Budgets 1. IAHS Press, str. 206-213. URL:

https://books.google.si/books?id=Vwv9LWkNwaQC&printsec=frontcover&hl=sl&source

=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=snippet&q=Investigating%20sediment%20cascades%20u

sing%20field%20measurments%20and%20spatial%20modelling&f=false (Citirano 2. 12

2015).

Buser, S., 1984. Vodnik poti Jezersko-Tržič-Jesenice: slovenska geološka transverzala.

Tržič, Društvo prijateljev mineralov in fosilov, 91 str.

Charlton, R., 2007. Fundamentals of fluvial geomorphology. Abingdon, New York,

Routledge, 234 str.

Decaulne, A., Saemundsson, T., 2006. Geomorphic evidence for present-day snow-

avalanche and debris-flow impact in the Icelandic Westfjords. Geomorphology, 80, 1–2,

str. 80–93.

Declaration. International Association of Geomorphologists. 2005. URL:

http://www.geomorph.org/sp/arch/es05/Declaration2005.pdf (Citirano 2. 12. 2015).

Državna topografska karta Republike Slovenije. 1:50.000. 13, Železna Kapla. 1995. 1. izd.

1:50.000. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike

Slovenije.

Državna topografska karta Republike Slovenije. 1:50.000. 23, Kranj. 1995. 1. izd.

1:50.000. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike

Slovenije.

Easterbrook, D. J., 1999. Surface processes and landforms. 2nd ed. Upper Saddle River,

Prentice Hall, 546 str.

Embleton, C., King, C. A. M., 1969. Glacial and periglacial geomorphology. London, E.

Arnold, 608 str.

Encyclopedia of Geomorphology. 2006. Goudie, A. S. (ur.). London, New York,

Routledge, International Association of Geomorphologists, 1156 str.

Erhartič, B., Jelenko, I., 2010. Vpliv naravnih nesreč na naravno in kulturno dediščino. V:

Zorn, M., Komac, B., Pavšek, M. (ur.). Od razumevanja do upravljanja. Ljubljana, Založba

ZRC, str. 19–27.

Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije. 2009. Jeršek, M. (ur.). Ljubljana,

Prirodoslovni muzej Slovenije, 383 str.

Fluvial process. Encyclopædia Britannica. 2015. URL:

http://www.britannica.com/science/fluvial-process (Citirano 3. 12. 2015).

Frantar, P., Robič, M., 2009. Podori na območju slapa Čedca. Ujma, 23, str. 82–87.

Gams, I., 1991. Dvojno življenje melišč. Proteus, 53, 8, str. 299–303.

Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2009–2010. 2010. Perko, D., Zorn, M. (ur.).

Ljubljana, Založba ZRC, 341 str.

Geografski terminološki slovar. 2005. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M.

(ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 451 str.

Historical Maps of the Habsburg Empire. Mapire. 2015. URL: http://mapire.eu/en/

(Citirano 11. 11. 2015).

43

Hreško, J., Bugár, G., Boltižiar, M., Kohút, F., 2008. The Dynamics of Recent Geomorphic

Processes in the Alpine Zone of the Tatra Mountains. Geographia Polonica, 81, 1, str. 53–

65.

Huggett, R. J.,2007. Fundamentals of geomorphology. 2nd ed. London, New York,

Routledge, 458 str.

Kačičnik Gabrič, A. , 2009. Jezersko - pozabljeni delček Koroške. Kronika, 57, 1, str. 29–

46.

Karničar, A., 1998. Jezerska kronika: Jezersko v ustnem izročilu. Kranj, Gorenjski muzej,

298 str.

Karničar, D., 2015. Recentni geomorfni procesi na Jezerskem in prilagoditve prebivalcev

obravnavanim procesom (osebni vir, 25. 11. 2015). Ljubljana.

Kladnik, D., 1981. Melišča v Kamniško-Savinjskih Alpah. V: Brinovec, S. (ur.).

Gorenjska. Ljubljana, Geografsko društvo Slovenije, str. 147–155.

Komac, B., Natek, K., Zorn, M., 2008. Geografski vidiki poplav v Sloveniji. Ljubljana,

Založba ZRC, ZRC SAZU, 180 str.

Komac, B., Zorn, M., 2002. Aplikativne možnosti geografije pri preučevanju pobočnih

procesov. Dela, 18, str. 171–193.

Komac, B., Zorn, M., 2007. Pobočni procesi in človek. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC

SAZU, 217 str.

Lovrenčak, F., 2007. Zgornja gozdna meja slovenskih Alp, visokih kraških planot in

Prokletij. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 217 str.

Markič, M., 2015. Recentni geomorfni procesi na Jezerskem in prilagoditve prebivalcev

obravnavanim procesom (osebni vir, 3. 12. 2015). Ljubljana.

Melik, A., 1954. Slovenija: geografski opis. 2, Opis slovenskih pokrajin. Zv. 1. Slovenski

alpski svet. Ljubljana, Slovenska matica, 606 str.

Meze, D., 1974. Porečje Kokre v pleistocenu. Geografski zbornik, 14, str. 7–100.

Mikoš, M., 2001. Značilnosti drobirskih tokov. Ujma, 14-15, str. 295–299.

Mikoš, M., 2012. Prispevek k zgodovinskemu razvoju hudourništva in hudourničarstva v

Sloveniji. Gozdarski vestnik, 70, 10, str. 429–439.

Mioč, P., Žnidarčič, M., 1983. Tolmač za list Ravne na Koroškem. Beograd, Zvezni

geološki zavod, 69 str.

Natek, K., 2002. Ogroženost zaradi naravnih procesov kot strukturni element slovenskih

pokrajin. Dela, 18, str. 61–74.

Natek, K., 2011. Temeljni termini v geografiji naravnih nesreč. Dela, 35, str. 73–101.

Natek, K., Hočevar, M., Vidmar, M., 2000. Geografija. Shematski pregledi. Ljubljana,

Tehniška založba Slovenije, 131 str.

O Jezerskem. Jezersko. 2015.URL: http://www.jezersko.info/o-jezerskem.html (Citirano 6.

11. 2015).

Obu, J., 2011. Periglacialne in ledeniške oblike v zahodnem delu Pohorja. Dela, 35, str.

55–71.

Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Jezersko. Uradni list Republike Slovenije.

2015. URL: https://www.uradni-list.si/1/content?id=123243 (Citirano 18. 11. 2015).

Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39–56.

Ogrin, D., Plut, D., 2009. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana, Znanstvena

založba Filozofske fakultete, 246 str.

Osnovna geološka karta SFRJ. List Celovec. 1980. 1:100.000. Beograd, Zvezni geološki

zavod.

Osnovna geološka karta SFRJ. List Ravne na Koroškem. 1983. 1:100.000. Beograd,

Zvezni geološki zavod.

44

Osnovna geološka karta. Geološki zavod Slovenija. 2011. URL: http://kalcedon.geo-

zs.si/website/OGK100/viewer.htm (Citirano 1. 11. 2015).

Pavšek, M., 2002. Snežni plazovi v Sloveniji. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 209

str.

Pavšek, M., 2007. Ledenik pod Skuto kot pokazatelj podnebnih sprememb v slovenskem

delu Alp. Dela, 28, str. 207–219.

Poplave naredile za dober milijon škode. 2012. Pr' Jezer, 7, 4, str. 3. URL:

http://www.jezersko.si/images/pr_jezer_glasila/Pr_jezer_12_04.pdf (Citirano 17. 10.

2015).

Priročni krajevni leksikon Slovenije. 1996. Orožen Adamič, M., Perko, D., Kladnik, D.

(ur.). Ljubljana, DZS, 376 str.

Repnik Mah, P., Bricelj, M., Muck,P., Papež, J., 2013. Lesena kašta ali kranjska stena –

dobra praksa urejanja alpskih in predalpskih vodotokov. V: Mrak, I., Potočnik Slavič, I.,

Rogelj, B. (ur.). Gorenjska v obdobju glokalizacije. Ljubljana: Znanstvena založba

Filozofske fakultete, str. 307-319.

Republika Slovenija. Temeljni topografski načrt. Kamnik-Jezersko-2. 1971. 1:10.000.

Ljubljana, Republiška geodetska uprava.

Republika Slovenija. Temeljni topografski načrt. Kamnik-Jezersko-3. 1971. 1:10.000.

Ljubljana, Republiška geodetska uprava.

Republika Slovenija. Temeljni topografski načrt. Kamnik-Jezersko-7. 1971. 1:10.000.

Ljubljana, Republiška geodetska uprava.

Republika Slovenija. Temeljni topografski načrt. Kamnik-Jezersko-8. 1971. 1:10.000.

Ljubljana, Republiška geodetska uprava.

Scapozza, C., 2015. Investigation on protalus ramparts in the Swiss Alps. Geographica

Helvetica, 70, 2, str. 135–139.

Senegačnik, J., 2012. Slovenija in njene pokrajine. 1. izd. Ljubljana, Modrijan, 471 str.

Sharma, V. K., 2010. Introduction to process geomorphology. Boca Raton, London, New

York, CRC Press, cop., 415 str.

SI AS 178/K348 Jezersko, k.o. (Združeni dokumenti). Pregledi in iskanja po podatkovni

zbirki ARS. 2015. URL: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=240545 (Citirano 13. 11.

2015).

Skaberne, D., 1995. Rečni sistemi in njihovi sedimentacijski modeli. Geologija, 37, 38, str.

251–269.

Summerfield, M. A., 1996. Global geomorphology: an introduction to the study of

landforms. Burnt Mill: Longman, 537 str.

Šenk, P., 2015. Analiza možnosti za ustanovitev zavarovanega območja Jezersko.

Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive

gozdne vire, 92 str. URL: http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-

lj.si/gozdarstvo/dn_senk_primoz.pdf (Citirano 15. 10. 2015).

Thorn, C. E., Hall, K., 2002. Nivation and cryoplanation: the case for scrutiny and

integration. Progress in Physical Geography, 26, 4, str. 533–550.

Triglav, M., Zorn, M., Kaufmann, V., Lieb, G. K., 2012. Merjenje malih alpskih

ledenikov: primeri iz Slovenije in Avstrije. Geodetski vestnik, 56, 3, str. str. 443–481.

Volk, M., 2010. Snežni plazovi v Karavankah. Diplomsko delo. Koper, Fakulteta za

humanistične študije Koper, Geografija kontaktnih prostorov, 118 str.

Zavrl Žlebir, D., 2009. Plaz znova ogrozil Komatevro. Pr' Jezer, 4, 3, str. 6. URL:

http://www.jezersko.si/images/pr_jezer_glasila/Pr_jezer_09_03.pdf (Citirano 29. 10.

2015).

45

Zavrl Žlebir, D., 2010. Mostovi, obnova šole, Češka koča, asfalt ... Pr' Jezer, 5, 1, str. 2-3.

URL: http://www.jezersko.si/images/pr_jezer_glasila/Pr_jezer_10_01.pdf (Citirano 29. 10.

2015).

Zorn, M., 2003/2004. Nekateri večji skalni podori v Alpah. Ujma, 17-18, str. 241–250.

Zorn, M., Komac, B., 2006. Geomorfologija in prostorsko planiranje. Urbani izzivi, 17, 1-

2, str. 66–72.

10. Seznam slik

Slika 1: Lega preučevanega območja ......................................................................................... 3

Slika 2: Digitalni model reliefa in nakloni na preučevanem območju ....................................... 4 Slika 3: Geološka karta preučevanega območja ......................................................................... 6 Slika 4: Krioplanacijska terasa ob markirani poti na Virnikov Grintovec ............................... 13 Slika 5: Podor na območju slapu Čedca (22. 6. 2008) ............................................................. 15

Slika 6: Podor na območju slapu Čedca ................................................................................... 16 Slika 7: Sanirano območje zemeljskega plazu pod kmetijo Spodnji Virnik ............................ 17 Slika 8: Zemljevid lavinske nevarnosti za občino Jezersko ..................................................... 19 Slika 9: Drobirski tok pod podorom Čedca (22. 6. 2008) ........................................................ 20

Slika 10: Drobirski tok pod slapom Čedca ............................................................................... 20 Slika 11: Podstensko melišče pod ostenji Jezerske Kočne in Grintovca ................................. 22 Slika 12: Kaminsko-vršajski in žlebovno-vršajski tip melišča, Ravenska kočna .................... 23

Slika 13: Fosilno melišče pod Virnikovim Grintovcem ........................................................... 24

Slika 14: Hudourniška struga na melišču na Zgornjih Ravneh ................................................ 25 Slika 15: Drobirski tok na melišču v zatrepu Makekove kočne ............................................... 25 Slika 16: Hudourniška struga, Makekova kočna ...................................................................... 27

Slika 17: Hudourniško gradivo in hudourniški vršaj izpod ostenja Bab, Ravenska kočna ...... 28 Slika 18: Geomorfološka karta preučevanega območja ........................................................... 29

Slika 19: Zemljevid prve vojaške izmere (1784–1785) ........................................................... 32 Slika 20: Zemljevid druge vojaške izmere (1829–1835) ......................................................... 33 Slika 21: Zemljevid tretje vojaške izmere (1869–1887) .......................................................... 33

Slika 22: Zemljevid iz franciscejskega katastra, 1825–1828 ................................................... 34 Slika 23: Hudourniške pregrade v Makekovi kočni in na potoku, ki teče po Murnovem grabnu

.................................................................................................................................................. 36 Slika 24: Kranjski steni na hudourniku izpod slapu Čedca v Makekovi kočni ........................ 37

46

Izjava o avtorstvu

Izjavljam, da je zaključna seminarska naloga v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni

viri in literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo.

Ljubljana, 10. maj 2016 Eva Ulčnik