Razstava pirhov in velikonočnega kruha zbornik 2010

2. razstava pirhovin velikonočnega kruha

slovenskih pokrajin 2010Zbornik ob razstavi

od 31. marca do 3. maja 2010v Kovačičevi dvorani Zavoda Marianum Veržej

Razstava pirhov in velikonocnega kruha_naslovna.indd 2-3 23.3.2010 10:32:12

Razstava pirhov in velikonocnega kruha.indd 2 24.3.2010 12:03:18

2. razstava pirhovin velikonočnega kruha

slovenskih pokrajin 2010Zbornik ob razstavi

od 31. marca do 3. maja 2010v Kovačičevi dvorani Zavoda Marianum Veržej


CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

398.332.12:75.058(497.4)(083.824)664.66:398.332.12(083.824)

RAZSTAVA pirhov in velikonočnega kruha slovenskih pokrajin 2010 : zbornik ob razstavi : od 31. marca do 3. maja 2010 v Kovačičevi dvorani Zavoda Marianum Veržej / [uredila Janez Krnc, Jelka Pšajd].- Veržej : Marianum, 2010

1. Krnc, Janez

250409472


�5�

Janez Krncetnolog,vodja centra DUO

Sprva si seme ljubezen sejalčeva,da te poseje, da te pozabi …Potem si pšenica, zrela za igro z vetrom in s kosci.Potem si nekomu vsakdanji kruh. Tone Kuntner

Kruh je v naši evropski kulturi po-stal simbol življenja, simbol do-

brega. Krščanstvo je temu kruhu dalo še dimenzijo svetega – neskončnega. Tako govorimo o božjem kruhu – ev-haristiji, ki v grškem jeziku pomeni zahvala. Tudi sam čutim dolžnost, da izrečem zahvalo vsem, ki so pripomo-gli k izdaji tega zbornika in pričujoče razstave. Druga razstava pirhov in ve-likonočnega kruha slovenskih pokra-jin v Veržeju je rezultat povezovanja, medsebojne podpore in nesebične lju-bezni narediti nekaj dobrega. Po dveh uspešnih razstavah jaslic in lanski raz-stavi pirhov in velikonočnih voščilnic, je mnogim samoumevno, da se ta niz prazničnih razstav v Marijanišču v Veržeju nadaljuje. Ni pa tako samou-mevna priprava in izvedba teh odmev-nih razstav. Brez vsestranske podpore organizacijskega odbora, bi bilo tudi letošnjo razstavo pirhov in velikonoč-nega kruha težko pripeljati do cilja. Zato se iskreno zahvaljujem Slavku Petovarju, Jelki Pšajd, Stanki Dešnik, Frančki Lebarič, Marjanu Šadlu, Tatja-ni Vokić, Lei Hofman, Mateji Hubert in Ivanu Kuharju, ki so vsak na svoj način doprinesli, da je ta zbornik izšel in da se veselimo edinstvene razstave velikonočnega kruha v Veržeju. Verje-tno se prvič srečujemo z razstavo, na kateri se na enem mestu vidi bogato

dediščino velikonočnega kruha iz vseh slovenskih pokrajin in tudi zamejstva.

Veseli me, da bo ostal stalen pečat na to enkratno razstavo pričujoči zbor-nik. Gre za vsebinsko zelo bogat zbor-nik z dvajsetimi strokovnimi prispevki o prazničnem velikonočnem kruhu, ki so ga nekoč in marsikje še danes pri-pravljali po slovenskih domovih. Vse o peki, receptih in raznih običajih nam v posameznih prispevkih spregovori-jo etnologi muzejev in drugi avtorji. Vsem avtorjem člankov se iskreno za-hvaljujem za pripravljenost in pred-vsem vsebinsko poglobljene prispevke o velikonočnem kruhu v posamezni pokrajini Slovenije. Hvala tudi tistim, ki ohranjate bogato dediščino peke ve-likonočnega kruha v svojih domovih in ste ga letos spekli za razstavo v Ver-žeju. Različnost nas bogati in povezuje.

Praznik velike noči je praznik odreše-nja in veselja do življenja. Veseli me, da izdajo zbornika in samo razstavo v celoti podpirata krajevna škofa msgr. dr. Peter Štumpf in Geza Erniša, ki sta zbornik obogatila s svojimi krajšimi uvodniki.

Nam kristjanom naj ta zbornik po-maga, da bomo ob velikonočnem zajtr-ku spoštljivo vzeli v roke blagoslovljen kruh ter ga s hvaležnostjo zaužili. Osta-lim pa naj bo spomin, da je vsakdanji kruh delo človeških rok, v katerega je vloženega veliko truda in ljubezni.


�6�

Kruh za naše življenje

Poznamo toliko vrst kruha. Police s kruhom v samopostrežni tr-

govini, kjer najdemo vse od rženega kruha do belega kruha. Hlebci tako in drugače, pomokani in raskavo skorja-sti. Kruh diši!

Vedno, ko delavec prinese domov mesečni zaslužek, bi lahko izrekli ti-ste besede, ki jih vsak dan duhovnik izreka pri sveti maši: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« (Mt 26, 26). Vsakda-nji kruh je zares telo vseh, ki se trudijo za preživetje doma, je sad naporov in hkrati ljubezni do domačih. Kruh je znamenje številnih stvari: dela, priča-kovanja, hranjenja, družinske sreče, povezanosti in solidarnosti med tisti-mi, ki ga jedo. Kruh je edina hrana, ki se je ne naveličamo; vsak dan ga jemo in vsakokrat je njegov okus prijeten. K vsaki hrani se poda. Ljudje, ki trpijo lakoto, ne zavidajo bogatim njihovega kaviarja ali pa dimljenega lososa; pred-vsem jim zavidajo svež kruh.

Duhovnik pri sveti maši polaga na oltar kruh iz moke. Z molitvijo: »Hva-ljen Bog, Gospod vesoljstva, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh, tebi ga pri-

Dr. Peter Štumpfmurskosoboški škof

našamo, sad zemlje in dela človeških rok, naj nam postane kruh življenja,« daruje Stvarniku delo ljudi, ki pomeni posvetitev vseh njihovih naporov.

Razstava slovenskega velikonočne-ga kruha v veržejskem Marijanišču je edinstveno znamenje upanja, ki so ga imeli že naši predniki. To je upanje, ki ne osramoti, saj temelji na veri v Jezu-sa Kristusa, vstalega od mrtvih in med nami resnično in živo navzočega pod podobo kruha. V prejemu Jezusovega telesa, naše telo postane podobno Nje-govemu Telesu, naša kri postane ista Kri kot je Njegova. Postajamo nesmr-tni. Čeprav bomo umrli, bomo zaradi te hrane večno živeli v nebesih. Te Je-zusove obljube se veselimo pri nedelj-ski sveti maši in ob bogato obloženi domači mizi. Zato so na veliko noč kruh odeli v slovesno obliko in okusno žlahtnost.

Evharistični kongres v Celju, 13. ju-nija letos, nas bo zbral v molitvi in pro-šnji, da nam ne bi gospodarska in ver-ska recesija ukradli kruha iz domačih miz in iz oltarjev naših cerkva. Radi bi namreč živeli!


�7��7�

Življenje je zmagalo nad smrtjo

Mag. Geza Ernišaevangeličanski škofVelikonočni prazniki so s svojo

simboliko, še bolj pa s svojo vse-bino, povezani z Življenjem. Čeprav težko razumemo, da je Življenje zma-galo nad smrtjo, pa brez te resnice ve-like noči ni.

Kajti ob vsaki zmagi dobrega nas sla-bim, ljubezni nad sovraštvom in pogu-ma nad strahom, nam je jasno rečeno, da je Bog z nami in da se je za nas zgo-dilo Vstajenje.

S prav posebno pozornostjo mo-ramo zato v teh praznikih misliti in medse sprejeti vse tiste, ki težko živi-jo. Zavezati rano sočloveku je namreč najodličnejše poslanstvo, ki ga cenita zemlja in nebo.

Pomislimo, koliko je na tem svetu ljudi, ki živijo v siromaštvu in pomanj-kanju. Velikonočni kruh, ki ga bomo pekli, po takšni ali drugačni receptu-ri, nam bo torej teknil najbolj le, če ga bomo vedli deliti z drugimi ljudmi.

Nameniti ljudem toplo in prijazno besedo, videti potrebe prestrašenega otroka, nesrečnega mladostnika, člo-veka brez dela, bolnega starca in jim

pomagati, so dejanja, ki določajo ali smo civilizacijsko odrasli in razume-mo sporočilo velike noči, ki govori o zmagi življenja nas smrtjo, ali pa daje-mo prednost vsebinam, ki nikomur ne prinašajo nič dobrega.

Vsak odvaljen kamen iz življenja so-človeka je namreč najlepši dokaz, da se nas je dotaknila resnica, ki pravi, da je slabo početje greh in poraz razu-mnosti. In na to ne smemo pristati. To bi bil namreč dokaz, da smo se le malo ali pa nič naučili, kar bi bil naš intelek-tualni poraz.

Vsebina velike noči, torej ni nič dru-gega kot vabilo na novo pot. Pot, ki živi iz upanja, ki temelji na veri in se uresničuje in izpolnjuje v ljubezni. Do Boga in sočloveka. Generalno sporoči-lo velike noči zato za mene ostaja in bo ostalo: »Na začetku sveta in njegove zgodovine in tudi na njegovem koncu ni Nič, ampak Bog,« kot to lepo pravi tudi teolog Hans Küng.

Vsem želim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike.


�9��9�

Velikonočni presmec

P ri nas smo velikonočni kruh ime-novali presmec. To je polbeli kruh

iz rahlo kvašenega testa. Pravzaprav ga ne pustimo dolgo vzhajati zunaj, ampak se dvigne v peči. Zato ga precej raztenimo in oblikujemo predvsem do-volj velik ploščat hlebec. Velik je moral biti skoraj tako, kot je bila velika zgor-nja površina košare za žegen. Kruh se je dal na vrh košare, nato smo čez pre-smec prekrili še vüzenski prt (z veliko-nočnim motivom, ročno izvezen). Med žegnanjem se je prt moral malo odkriti, da se je videlo presmec.

Ko smo na velikonočno nedeljo prišli od maše, smo sedli k velikonočnemu zajtrku. Vsi smo morali biti počesani, z lepo umitimi rokami in smo brez besed sedeli ob mizi. Zmolili smo še očenaš, se zahvalili za dar hrane, se pokrižali in tedaj je oče vzel presmec iz košare. Naj-prej ga je prekrižal, odlomil, ga poljubil in nam ga kos za kosom podajal v roke. Najprej smo dobili vsak svoj kos otro-ci, nato babica in dedek, nazadnje še mama in oče. Presmec se ni smel reza-ti z nožem in ne soliti! Med lomljenjem kruha je oče stal, ko smo ga vsi dobili, je sedel na svoje mesto k mizi.

Jedli smo na pogrnjeni mizi, vendar brez pribora in krožnikov. Kruh smo trgali na manjše kosce in jih skupno s

Olga Antič Ostrčeva Križevci pri Ljutomeru

koščki mesa použili. Nič ni smelo pasti na tla. Drobtine smo pobirali z oslinje-nim prstom.

Med tednom je bil presmec povit v bel prt in je počival v velikonočni košari. Nismo ga jedli in ni nadomeščal obi-čajnega kruha. Na belo nedeljo je bil že precej trd, a še vedno zelo okusen. Nam otrokom je bil najboljši prav tak. Babi-ca in dedek sta ga pomakala v lipov čaj z vinom, da se je omehčal. Presmeca po-tem nismo pekli celo leto, ampak šele ob naslednji veliki noči.

Presmec(tako sta pripravljali Jožefa Osterc (1888–1965) iz Iljaševcev in Albina Osterc, rojena 1921 v Iljaševcih)

Kvašeno testo za presmec smo pripra-vili s polbele moke (pol bele, pol krušne) in malo kvasa ali drožic brez soli. Doda-li smo malo naribane limonine lupinice (če tega ni bilo malo slajšega vina ali slivovke), malo cimeta, nekaj natrganih svežih vejic koprca (ali nekaj zrnc jane-ža), 12 natrganih zunanjih listov mlade pšenice, 12 natrganih mladih listov re-grata, 12 brinovih jagod namočenih v žganje. Testo se zamesi z mlečno vodo in malo masla. Oblikuje se ploščat hlebec, ki ga pustimo nekoliko počivati. Pekli smo ga v krušni peči.


Na veliki petek so gospodinje v Šentilju in okolici pekle beli

kruh, ki so mu rekli tudi pisanka. Potic pred prvo svetovno vojno za velikonoč-ne praznike niso pekle, ta navada se je razširila po prvi svetovni vojni. Peka belega kruha je bilo svečano opravilo in gospodinje so bile posebej vesele, če jim je peka uspela. Ogenj za peko v krušni peči so zanetile z ostanki pre-smeca iz minulega leta. Napeči so mo-rale toliko kruha, da je zadostoval do bele nedelje (teden dni po velikonočni ali letnički nedelji).1 Prav tako so v Ra-denskem Vrhu, ko so gospodinje pekle velikonočni kolač, v krušni peči sku-rile presmec od prejšnjega leta.2 Tudi v Filovcih so pod kruh v krušni peči zakurile vejico blagoslovljenih mačic.3

V Bunčanih so na petek pekli pre-smec4 (kruh iz pšenične in ržene moke, pa noter kün, da ima dober okus – kruh z dodatkom kumine se je pekel samo za veliko noč) in gospodinja je pazila, da ga je zamesila takšne velikosti, da ga je lahko zložila v košaro oziroma žegen: »Velik kolač, da je lepo gor pasal, čez pa prt z našitim jagnjem.«5 Poleg njega so nekatere družine pekle tudi bosman, danes ga pečejo še nekatere starejše gospodinje. Danes v eni izmed družin za veliko noč spečejo bosman,6 črn/ržen kruh in presmec: »Pečem tako, da imam polno krušno peč. Za malo krüha ni vredno küriti.« Gospodi-nja speče dva bosmana, neblagoslovlje-

nega razdeli sosedom: »Tudi moja tašča je že delila bosman sosedom. Jaz sem se tega naučila od nje. Jaz rada dam, do-kler bomo imeli, lahko dam. Pravijo, da moraš nekaj dati, drugače ni sreče.«7 V Bunčanih pa pečejo tudi povitíce (poti-co, z orehovim in makovim nadevom): »Tega ne nesemo k žegnu; to naredim, da imaš komu kaj narezati, ko pride na obisk.«8 V Veržeju so pekli beli krüh – kolač in vrtanek. Vrtanek je iz istega te-sta kot bosman, plete se s kitami, v sre-dini ima luknjo.9 V Dolnji Bistrici so poznali bel kruh, ki so ga nesli k bla-goslovu.10 Pri Gradu so k blagoslovu nesli malo belega in malo črnega kru-ha.11 Na Kukeču je gospodinja spekla okrogel mali béklin – béklin za vüzen iz bele moke, okrogel kilogramski kolač v krušni peči. Tak kruh je pekla samo za veliko noč. Če ga je pekla v pečici, ga je umesila v »palačinko« tako, da je imel vsak član družine en košček. Ko je béklin vzhajal, je gospodinja napra-vila vanj križ z nožem. Zgornji del kru-ha je pomazala z jajcem, križa pa ne, da je ostal bel, izstopajoč in viden.12 V Filovcih so pekli beli kruh – žegneni krüj iz bele moke z dodanim mlekom, okrogle oblike. V testo so vrezali križ in kruh pomazali z jajcem. Poleg bele-ga kruha so na veliki petek pekli tudi krapec s kisilakom (kvašeno pogačo s skuto), ki so ga na ta postni dan jedli ali še v soboto.13 V Dobrovniku so pe-kli vüzenski pompoš. »Tou je bil veliko-

Mateja Huber etnologinja pripravnica, Pokrajinski muzej Murska Sobota

Jelka Pšajdvišja kustodinja, Pokrajinski muzej Murska Sobota

Velikonočni kruh v Prekmurju in delu Slovenskih Goric

�11�


�12�

nočni krüj«, manjši, četrt kilogramski hlebček kruha, ki so ga pekli samo za vüzen.14 Testa za pompoš niso posebej pripravljali, saj so zanj uporabili isto testo kot so ga imeli pripravljeno za perece (iz pšenične moke, kvasa, kisle-ga mleka, malo masti in soli), ki so jih prav tako pekli za vüzen.15

Velikonočni kruh se je jedel v ne-deljo; preden so ga razrezali, so ga v Bunčanih prekrižali; prav tako so ga narezali na toliko kosov, kolikor je bilo živine pri hiši »in sakši živinče-ti se je dalo malo žegnanega krüha«.16

Prav tako v isti vasi, v eni izmed dru-žin, bosmana nikdar niso dali živini, drobtine pa, ki so ostale od blagoslo-vljenega kruha, so vrgli v peč na ogenj ali potrosili okrog hiše: »Pravijo, da je to žegnano.« Pred velikonočnim zajtr-kom se je molilo, med blagoslovljeni-mi jedili pa so bili tudi kos bosmana, presmeca in pol kolača črnega kruha. »Sploh prekrižamo kruh, preden ga raz-režemo. Vsakega, takšna navada je.« Na belo nedeljo, en teden po veliki noči, še danes za zajtrk jedo blagoslovljene jedi.17 Tudi v Šentilju in pri Mali Nede-lji so dali košček blagoslovljenega kru-ha živini, da so bile tudi živali deležne blagoslova.18 V Prekmurju so na vüzen-sko nedelo ali vüzen zjutraj jedli žegen in pazili na drobtine beloga krüha, bla-goslovlenega krüha, da so jih pobrali in vrgli v ogenj.19 V Jeruzalemu je še v začetku 60. let 20. stoletja gospodinja v nedeljo prinesla kolač kruha (2-3 kg težak pšenični kruh iz bele moke) vini-čarki ali drugi ženski, ki je pomagala čez leto žeti vsa žita (pšenico, ječmen, oves, rž).20 Preden so kruh oziroma celi žegen v nedeljo začeli jesti, so se

pri Gradu prekrižali in pomolili. Ker je bil velikonočni kruh božji dar, ga niso dali živini in svinjam. Blagoslo-vljenega kruha niso zavrgli, ampak ga je bilo potrebno zažgati. »To je še stara navada, tak smo najšli. Kruh je življenje, ne?«21 Na Kukeču je gospodinja, če je ostal béklin za vüzen, koščke kruha po-sušila in zavila v papir ter shranila. Če se je pripravljajo k slabemu vremenu ali neurju, je te koščke vrgla na ogenj. Nikoli pa velikonočnega kruha niso dajali živini.22 Prav tako velikonočnega kruha niso dali živini v Filovcih: »Stvar ni smela tega jesti,«23 drobtine tega kru-ha pa so vrgli v ogenj, ker je žegnano bilo in je moglo zgoreti. Ta pepel je go-spodinja stresla na vrt k rožam ali so-lati, nikoli pa ne na gnoj.24 Pompoš so v Dobrovniku jedli v nedeljo za zajtrk, skupaj z ostalimi blagoslovljenimi jed-mi. Preden so ga načeli, so ga z nožem na spodnji strani prekrižali. Ni bilo pomembno, kdo je to naredil, najpo-gosteje je to bila gospodinja. Če je ostal od zajtrka, so ga dali kravam, s čimer so tudi krave bile deležne blagoslova. Še danes ga za vüzen spečejo in nesejo v cerkev k blagoslovu. V Dobrovniku so s pompošem in s tremi remenkami botre obdarovale krstne otroke, ven-dar je ta šega v 40. letih 20. stoletja zamrla. Botre so krščence obdarovale tudi s perecem, v čigar luknjo so dale sprva tri kuhana jajca, kasneje pa že remenke. Ta šega je bila v Dobrovniku živa v 40. letih 20. stoletja, po drugi svetovni vojni pa je izginila.25

Evangeličani26 v Prekmurju niso de-lali posebnega velikonočnega kruha in jedi niso nesli k blagoslovu. So pa prazničnost vüzna poudarili s svežim


�13��13�

rženim kruhom, vrtanki in pogačami. Peka je potekala v soboto, da so v ne-deljo lahko postregli s svežim kruhom in pogačami, ker »za vüzen smo mogli friško meti sigdar«.27

Za veliko noč so si privoščili vrtanke. To je bil kruh, ki je veljal za boljšega in ki so ga pripravljali ob praznikih ter ob večjih kmečkih opravilih, ko so z njim postregli lückin (delavcem), ki so prišli pomagat (npr. ob mlatvi ali lička-nju koruze). Njegova posebnost je tudi oblika – kita, sklenjena v krog. Glav-ni sestavini, ki sta vrtanek naredili za boljši kruh, sta bili béjla mela (pšenič-na moka) in mleko, ki je moralo biti mlačno, da je testo lepše vzhajalo. Ena od sogovornic je dodajala tudi nekaj dni staro mleko, na katerem se je na-brala smetana. Dodali so še kvas, sol in malo sladkorja, malo masti, da je testo postalo bolj rahlo. Jajca niso bila nujna sestavina. Te sestavine so zame-sile v gladko testo. Obstajata dva nači-na izdelave vrtankov, starejši in novej-ši. Starejši način izdelovanja vrtankov so gospodinje delale do približno 60. let 20. stoletja. Ko so testo zamesile, so ga razdelile na manjše dele in pu-stile, da malo vzhaja. Nato so v sredini z roko naredile lüknjo in jo na rokah z vrtenjem širile v čim bolj veliko lüknjo. Nato so vrtanke pustile še nekaj časa vzhajati. V lüknjo so dale kuhinjsko krpo, da se med vzhajanjem ne bi zara-sla. Pomembno je bilo, da je bila lüknja čim bolj pravilne oblike. Iz majhne ali nepravilne lüknje so se ljudje vedeli tudi posmehovati. Ena od sogovornic se spominja soseda, ki je gospodinje rad zbadal, če se jim vrtanek ni preveč posrečil, takrat je govoril: »Tou bi mogli

glaž notri džasti, ka bi te bole okrougel bil.« Za pleteni vrtanek je testo ostalo enako kot pri starejšem tipu vrtanka, razlikuje se po načinu oblikovanja. Tudi pri tem so zgneteno testo razdelili na manjše kupe in jih pustili, da malo vzhajajo. Nato so vsak kup razdelili na dva dela, iz katerih so oblikovali dva daljša svaljka, ki so ju na križ dali, to-rej prekrižali, iz njiju spletli kito ter sklenili v obliko kroga.28 Preden so jih dali v peč, so jih pomazali z jajcem, da so med peko dobili lepo rdečo29 barvo. Tudi vrtanke so lahko jedli že v sobo-to. Jedli so jih samostojno ali skupaj z mesom. Za razliko od kruha pri nače-njanju vrtanka ni bilo v navadi, da bi ga prekrižali.

Kot priboljšek so gospodinje za vüzen pripravile podolgovate in/ali okrogle pogače z orehovim ali makovim nade-vom. Za te pogače obstajajo različna poimenovanja. V Markišavcih ločujejo med bábami (pogače podolgovate obli-ke z orehovim in makovim nadevom) in moudlami (pogače okrogle oblike z rozinami, v testu je več jajc),30 spet dru-gje v Markišavcih in v Puconcih pa te pogače imenujejo moudle ne glede na obliko.31 V Gorici so za vüzen pekli bábe, podolgovate pogače z orehovim in ma-kovim nadevom (moudle so imenovali pogače okrogle oblike, z bolj jajčnim testom in rozinami, ki so jih pekli ob porokah).32 V Prosenjakovcih so podol-govate pogače imenovali kálač.33 V Ša-lovcih so bile bábe podolgovate oblike, pogačo iz okroglega pekača pa so ime-novali kuglijupke (isto testo).34

V Prosenjakovcih so botre svojim krščencem za vüzen spekle kuglihop okrogle oblike iz boukšega testa. Pekli


�14�

so jih tudi ob drugih priložnostih in ne samo za »vüzen, samo te je mus bilo.« Peka te pogače je vzela cel dan, zato so vrtanke in kruh spekli pred tem, v petek. Ker je kuglihop bil namenjen za darilo, so ga botre posebej skrbno pripravljale: »Sakšna je ščela, ka naj de dobro pa lejpo«. Testo so pripravili iz pšenične moke, kvasa (kupljenega), mleka, jajčnih rumenjakov – količina rumenjakov je bila odvisna od števila pogač (za dve pogači je potrebnih naj-manj 6 rumenjakov; beljak se je stepen v sneg lahko dal v testo, vendar je bilo boljše brez beljaka, ker se pogača manj izsuši), sladkorja po merilu koliko ru-menjakov, toliko žlic sladkorja, marga-rine in malo naribane limonine lupi-ne. Sestavin niso tehtali: »Tou je sakšna vertinja znala na okou«. To so zamesili in pustili, da vzhaja. Pri kuglihopkah je bilo pomembno, kako testo vzha-ja, saj ni smelo preveč vzhajati in ne premalo. Če je bilo premalo vzhajano, je testo med peko počilo. Med tem ča-som so pripravili pekače: jih namazali z mastjo in jih dali na toplo. Vzhaja-no testo so na okou razdelili na kupe. Vsak kup se je razvaljal in se namazal s posladkanim orehovim in makovim nadevom, kateremu je bilo primešano mleko, da ni bil nadev presuh in dro-bljiv. To pogačo so pekli v okroglem lončenem pekaču. Preden so jo dali v peč, so jo pomazali z jajcem, »ker fajn bole rdeče grata«. Ko je bila pečena, so jo po površju pomazali z mastjo, da je dobila lepši sijaj. Pomembno je bilo, da se je počasi ohlajala; če se je namreč hitro ohladila, je dobila trdo skorjo. Zato so vročo pogačo poškropili z vodo

in jo pokrili s krpo, včasih pa celo v vzglavnikom.

Botra je kuglihop spekla za vsakega krščenca posebej (v revnejših druži-nah so pogačo prerezali na pol, tako da je vsak otrok dobil pol pogače). Zra-ven je podarila še remenke (pisanice), pomarančo in kakšen robček ali no-gavice, ampak to je že veljalo za zelo dobro darilo.35

Vrtanek (recept pripravila Šarika Šiftar, Markišavci)

Sestavine (za dva vrtanka): 2 kg pše-nične moke, 80 g kvasa (2 kocki kva-sa), 2 l mleka (po potrebi), sol, sladkor, mast.

Moko posolimo z večjim ščepcem soli. V skodelico toplega mleka doda-mo žlico sladkorja ter vanj nadrobi-mo kvas. Ko kvas postane vzhajan, ga dodamo moki. Dodamo še 2–3 žlice sladkorja, za 1 oreh masti in mleko. Vse sestavine zgnetemo v gladko te-sto. Testo je dovolj gneteno takrat, ko se odpušča od roke. Testo ne sme biti trdo in ne tekoče, ampak rahlo. Testo damo vzhajat na toplo za približno pol ure. Nato ga razdelimo na dva dela (za dva vrtanka) in ju pustimo še malo vzhajati. Vsak kup razdelimo na pol. Polovice z rokami še rahlo gnetemo, nato jih z rokami zvaljamo v 45-50 cm dolge svaljke. Dva svaljka postavimo vzporedno skupaj in ju prepletemo, da nastane kita. Začetek in konec kite natančno sklenemo, da vrtanek dobi obliko krožnice. Vrtanke pomažemo z jajcem in jih pečemo v vroči krušni peči približno 45 minut.


�15��15�

1 Anton Šeško, Navade in verovanja kmetskih ljudi v Šentilju in okolici, tipkopis, hrani Pokrajinski muzej Murska Sobota.

2 Dušan Rešek, Šege in verovanja ob Muri in Rabi, Pomurska založba 1979, str. 67.

3 Marija Mesarič, rojena 1941 v Filovcih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, telefonski pogovor, Filovci, 5. 2. 2010.

4 Isto poimenovanje v Veržeju (in drugod v Slovenskih goric) je tudi za šop zelenja (cvetja), ki ga nesejo blagoslovit na cvetno nedeljo in ima velik pomen v velikonočnem obredju in šegah.

5 Jožefa Lubi, rojena 1919 v Borejcih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 40, Bunčani, 18. 3. 2009, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

6 Bosman v SV delu Slovenije poznamo kot ženitovanjski kruh. V tej družini so ga pekli tudi za božič. Gospodinja se spominja, da so bosman tudi pekli ob poroki: »Tudi za gostüvanje so ga pekli, pa so ftice goraj bile.« (Julijana Petovar, rojena 1935 v Veržeju, terenski zapiski Jelke Pšajd št. D 78, Bunčani, 25. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.)

7 Julijana Petovar, rojena 1935 v Veržeju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 78, Bunčani, 25. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.



10 Ivan Marton (1924-2007) v Dolnji Bistrici, Terenski zapiski Jelke Pšajd, telefonski pogovor, Dolnja Bistrica, marec 2006.

11 Helena Bežan, rojena 1941 pri Gradu, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 73, Grad, 4. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

12 Ilonka Cifer, rojena 1936 na Kukeču, Terenski zapiski Jelke Pšajd, telefonski pogovor, Kukeč, 5. 2. 2010.

13 Marija Mesarič, rojena 1941 v Filovcih,

Terenski zapiski Jelke Pšajd, telefonski pogovor, Filovci, 5. 2. 2010.

14 Marjeta Kianec, rojena 1937 v Dobrovniku, Terenski zapis Mateje Huber, št. D/MH 18, Dobrovnik, 19. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

15 Elizabeta Urisk, rojena 1942 v Kamovcih, Terenski zapisi Mateje Huber, osebni pogovor, Dobrovnik, 15. 2. 2010.

16 Jožefa Lubi, rojena 1919 v Borejcih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 40, Bunčani, 18. 3. 2009, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

17 Julijana Petovar, rojena 1935 v Veržeju, terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 78, Bunčani, 25. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

18 Anton Šeško, Navade in verovanja kmetskih ljudi v Šentilju in okolici, tipkopis, hrani Pokrajinski muzej Murska Sobota; Ludvik Rudolf, rojen 1944 v Kuršincih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, telefonski pogovor, Mala Nedelja, marec 2005.

19 Vilko Novak, Ljudska prehrana v Prekmurju, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1947, str. 146; Ur. Jožef Klekl st., Novine, Črenšovci, 1916; Jožef Klekl st., Novine, Črenšovci, 1918.

20 Terenski zapiski Marije Makarovič, Jeruzalem 1972, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

21 Helena Bežan, rojena 1941 pri Gradu in Jože Bežan, rojen 1944 pri Gradu, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 73, Grad, 4. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

22 Ilonka Cifer, rojena 1936 na Kukeču, Terenski zapiski Jelke Pšajd, telefonski pogovor, Kukeč, 5. 2. 2010.

23 Pripovedovalka se spominja, da jim je teta govorila, da morajo paziti, da mačka ne poje žegna (op. v katerem je bil tudi kruh poleg mesa), ker bodo potem morali pojesti mačka (op. ker bi maček tako postal žegnan).

24 Marija Mesarič, rojena 1941 v Filovcih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, telefonski pogovor, Filovci, 5. 2. 2010.

25 Elizabeta Urisk, rojena 1942 v Kamovcih, Terenski zapisi Mateje Huber, osebni pogovor, Dobrovnik, 15. 2. 2010.


�16�

26 Tudi ostale protestantske cerkve v Prekmurju (npr. binkoštna, baptistična) praznujejo enako kot evangeličani.

27 Irena Vratarič, rojena 1935 v Brezovcih, Terenski zapisi Mateje Huber, št. D/MH 14, Puconci, 8. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

28 Šarika Šiftar, rojena 1935 v Markišavcih, Terenski zapisi M. Huber, št. D/MH 12, Markišavci, 6. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

29 Jolanka Kerec, rojena 1932 v Otovcih, Terenski zapisi M. Huber, št. D/MH 15, Gorica, 10. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

30 Šarika Šiftar, rojena 1935 v Markišavcih, Terenski zapisi M. Huber, št. D/MH 12, Markišavci, 6. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

31 Jolanka Žibrik, rojena leta 1928 v Dolini, Terenski zapisi M. Huber, št. D/MH 13, Markišavci, 7. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota; Irena Vratarič, rojena 1935 v Brezovcih, Terenski zapisi M. Huber, št. D/MH 14, Puconci, 8. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

32 Jolanka Kerec, rojena 1932 v Otovcih, Terenski zapisi Mateje Huber, št. D/MH 15, Gorica, 10. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

33 Marija Jošar, rojena 1933 v Prosenjakovcih, Terenski zapisi Mateje Huber, št. D/MH 16, Prosenjakovci, 13. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

34 Adela Lepoša, rojena 1938 v Franciji, Terenski zapisi M. Huber, telefonski pogovor, Šalovci, 9. 2. 2010.

35 Marija Jošar, rojena 1933 v Prosenjakovcih, Terenski zapisi Mateje Huber, št. D/MH 16, Prosenjakovci, 13. 2. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.


�17��17�

Ob veliki noč so v različnih krajih našega območja oblikovali in pri-

pravljali velikonočne kruhe. Vendar se praznični velikonočni jedilnik v Prlekiji, na katerem ne sme manjkati kruha, ne razlikuje kaj dosti od jedil-nikov drugod po Sloveniji. Tako je tudi za širše ormoško območje veljalo, da ob vüzmu na praznični mizi ni smelo manjkati kruha. Sicer pa je v preteklo-sti za naše podeželje veljalo, da kadar je bil v preteklosti na mizi kruh, je bil to za kmečkega človeka praznik. Kruh je namreč predstavljal simbol blaginje in svetosti in je imel tudi ob prazniku Gospodovega vstajenja, t.j. ob veliki noči poseben pomen. Tako so vüzem-ski kruh s posebnim spoštovanjem po-ložili na belo pogrnjeno kmečko mizo, spoštljiv odnos do njega pa je nareko-val tudi obnašanje družinskih članov ob praznični mizi.

V preteklosti so gospodinje na šir-šem ormoškem območju ob praznikih skoraj pri vsaki hiši pekle kruh doma v krušnih pečeh. Tudi za to območje je veljalo, da so na veliki petek gospo-dinje zakurile v krušni peči in sežgale presmec prejšnjega leta. Ta dan je go-spodinja zamesila testo za kruh. Na or-moškem podeželju so gospodinje naj-pogosteje ob vüzmu spekle črni kruh, ki so mu dodale več ržene moke, da je ostal dlje časa svež. V splošnem pa za širše ormoško območje za čas vüzma ni bil značilen okrašen kruh.

Peka velikonočnega kruha je bila za gospodinjo sveto opravilo, pravi obred, na katerega so se pripravljale s posebno spoštljivim odnosom. Tako so najprej presejale rženo moko, ki so ji dodale tudi nekaj pšenične. Nato so pripravile kvas, ki so ga zmešale s si-rotko ali vodo in pustile na toplem, ali pa so domači kvas shranile in vzele od zadnje peke kruha. V posodo so dale zmes vode, moke, soli in kvasa ter vse zmesi pustile stati določen čas. Kvas so dale v moko in počakale, da vstane. Zmes so nato ročno mešale v lesenih nečkah (podolgovata korita, izdolbe-na iz mehkega lesa) tako dolgo, do-kler se testo ni več prijemalo na leseno posodo. Pripravljeno testo so pokrile s čisto kuhinjsko krpo in ga pustile vzhajati na toplem poleg krušne peči. Ker je bila sama peka velikonočnega kruha poseben obred, so testo pusti-le počivati, dokler ni prišel pravi tre-nutek, da so zmes razdelile na dva ali več delov, vsak del dobro zamesile, jih položile v pletene košarice, zgornji del pa posipale z moko in ponovno pusti-le vzhajati na toplem. Iz slamnjač so nato vzhajane kolače položile z lese-nimi loparji v peč. Gospodinje so ob začetku peke izrekle besede »sveti križ božji« in naredile križ čez kvas, testo in hlebec, preden so jih položile na lopar in vstavile v peč. Na razgrnje-nem prostoru v krušni peči, obloženi z žerjavico, so bili po eni uri in pol

Nevenka Korpič, višja kustodinja, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Enota Ormož

Kruh v vüzemskih šegah in prazniku na ormoškem območju


�18�

do dveh urah kolači pečeni. S pomo-čjo loparja so jih potegnile iz peči, z gosjim peresom odstranile pepel in z mokro roko ovlažile kruh, da je dobil mehkejšo skorjo. Tako so bili dva do tri kilograme veliki velikonočni kolači pripravljeni za žegen.

Posebnost ormoškega območja v ve-likonočnem času so bili majhni hlebci kruha ali mali kolački, ki so jih spekli za vsakega otroka pri hiši in so bili najpogostejša velikonočna darila otro-kom. Te ržene vüzemske kolačke so po-tem otroci vsak v svojem korpecu nesli k žegnu. Matere so otrokom spekle male kruhke le enkrat na leto, in sicer za veliko noč. Otroci so se v času pri-prave in peke kruha pogosto »sukali« po kuhinji in stikali po mizi v pričako-vanju, da se bo našlo tudi kaj za njih. Tako je »prepovedano« v otroških očeh zbujalo skomine, saj so otroške ročice pogosto segale po testu in kasneje po drobtinicah na velikonočni, s snežno belim prtom pogrnjeni praznični mizi. Občutek toplega kruha je bil za otroke nekaj skrivnostnega, svetega.

Gospodinje, ki so pripravljale žegen, so bile še posebej ponosne na kruh, ki so ga položile v velikonočne košare. Ker so v preteklosti na podeželju pekli krušne dobrote doma, je veljalo nače-lo, da ima kruh v vsaki hiši drugačen okus. Tudi zaradi različnih receptov in vrste moke, ki so jih uporabljale pri peki teh dobrot. Pogosto pa za pripra-vo krušnih dobrot sploh niso potre-bovale receptov, ampak so se pri peki najpogosteje zanesle kar na občutek in izkušnje, ki so si jih pridobile skozi čas. Tudi potica ob veliki noči ni sme-la manjkati na praznični mizi. Mo-

rala pa je biti vedno pečena v modlu (okrogli glinasti posodi), v katerih so gospodinje z rokami oblikovale testo z nadevom, namastile notranjost po-sode in zavile testo do zgornjega roba posode. Iz kvašenega, vzhajajočega testa so pripravile potice z različnimi nadevi, najpogosteje orehovimi. Če pa tisto leto ni bilo orehov, so gospodinje posegale po drugih sestavinah. Sta-rejši ljudje ormoškega območja se še spominjajo, da je potica v preteklosti veljala za jed siromakov. Na območju Huma pri Ormožu so gospodinje za vüzem ob slabi letini namesto orehove potice pripravile potice, na katerih so za nadev uporabljale suhe slive, ki jih na tem območju res ni manjkalo. Ve-ljala pa je šega, da potice v preteklosti niso nesli k žegnu, čeprav je morala biti na vüzemski praznični mizi.

Zaradi načina življenja nekoč gospo-dinje od priprave hrane niso ničesar zavrgle, tako tudi testa za potico ne, če niso vsega porabile. Iz ostankov te-sta so pripravile še krapce (pogače iz vzhajanega testa in nadeva iz doma-čega sira, jajc in smetane). Na obmo-čju Središča ob Dravi pa so iz polbele pšenične moke pekle velike štruce s štirimi ali šestimi kitami. Mlečni kruh v obliki pletenice so premazale z ru-menjakom in krasile s sladkorjem ter z beljakom. Za naše območje pa ni bila značilna krasitev velikonočnih plete-nic s ptički, z rožami ali drugimi figu-rami iz nekvašenega testa.

Blagoslovljena jedila so dali na mizo v nedeljo zjutraj za zajtrk, na kmetijah pa so bile koščka blagoslo-vljenega kruha (ali potice) deležne tudi vse živali, le psi in mačke ne.

Vir:

� Nevenka Korpič, Od zrna do kruha, publikacija ob razstavi, Pokrajinski muzej Ptuj, Ormož 2006.

� Članice KD Janeza Trstenjaka, Hum.


�19��19�

Ko se je ob vüzmu zbrala družina ob mizi, je veljalo, da se med jedjo ni smelo dosti govoriti, začetek in konec obreda pa je spremljala molitev kot zahvala za kruh in druge dobrote na praznično pogrnjeni mizi. Med moli-tvijo so rekli: »Bog nan daj vsaki den takšni zajtrk kak na vüzem, obid kak na božič, pa večerjo kak na fašenk!« Pre-den so načeli hlebec, ga je gospodinja z nožem še prekrižala, saj so verjeli,

da je kruh dar božji, sad zemlje in dela človeških rok.

Še danes so marsikje spomini na otroštvo povezani z vonjem in s topli-no, ki je napolnila kuhinjo, ko je mati zakurila v peči in začela mesiti testo za kruh in potico. Zato si gospodinje na območju vinorodne Prlekije prizade-vajo k ohranjanju šeg, da modrosti in veščine naših babic tudi ob vüzmu ne bi odšle v pozabo.

Bosman Foto: Frančka Lebarič


�20�

Tako kot drugod po Sloveniji, je bila priprava velikonočnega kruha

v Halozah1, delu Osrednjih Slovenskih goric2 in Prlekije3 praznično opravilo. Nanj so se gospodinje skrbno pripra-vljale in se ga lotile z veliko spoštlji-vostjo, saj je imel kot velikonočna jed pomembno simbolno vlogo, obenem pa je odseval tudi blaginjo oz. življenj-sko raven posamezne družine. Poleg prazničnega kruha so na omenjenem območju za velikonočne praznike pe-kli tudi orehovo potico, ponekod pa tudi kvašeni šarkelj z rozinami, ki mu pravijo bider. Spomin večine informa-torjev sega v povojno obdobje, zato pričujoči članek osvetljuje predvsem podobo takratnega praznovanja veli-konočnih praznikov, s poudarkom na peki prazničnega kruha in pogač.

V okolici Sv. Jurija ob Ščavnici je bilo pri nekaterih hišah še do srede 50. let 20. stoletja v navadi, da je gospodinja na velikonočno soboto zjutraj peč, v kateri je pekla velikonočni kruh, za-kurila z blagoslovljenim ognjem, ki so ga domači fantje ali gospodar z ožarje-no suho bukovo gobo, nataknjeno na žico, prinesli iz cerkve, kjer je bil zjutraj obred blagoslova velikonočnega ognja. Drugod ta šega v tem času ni bila več živa, saj so peč zakurili kot običajno. Ker je velika noč največji krščanski pra-znik, so za pripravo žegna (blagoslovlje-nih jedi) skoraj povsod pekli boljši kruh iz pšenične bele moke v obliki hlebca,

ki je imel izrazit praznični in simbolni pomen. Položen na vrh velikonočne košare je namreč simboliziral Kristu-sovo krono. Pšenično moko so zmleli v mlinu, ponekod v revnejših druži-nah v Halozah pa doma na žrmljah. V okolici Cirkulan so pšenično zrnje, preden so ga zmleli na žrmljah, malo pofajhtali (navlažili), da je bila moka še bolj mehka in fino zmleta kot običajno. V okolici Žetal pa so na žrmljah zmle-to pšenico presejali še na gosto sito, da je bila moka bolj gladka. V okolici Cerkvenjaka so kruh pekli iz grijesnce (prve moke), ki je bila bolj ostra in gro-bo zmleta. Testo so povsod obogatili z jajci in maščobo (margarino ali doma-čim maslom). Nekatere gospodinje so zamesile slajše testo, nekatere pa so dodale le toliko sladkorja, da je vzhajal kvas. Skoraj povsod v omenjenem delu Osrednjih Slovenskih goric in Prlekije, so testo za velikonočni kruh zamesili z mlekom (beli mlečni kruh)4, v Halozah, v okolici Cirkulan, Podlehnika in Žetal pa ponekod tudi z vodo. V nekaterih vaseh v okolici Sv. Jurija ob Ščavnici so pšenični moki dodali tudi rženo5 in spekli polbeli pšenični kruh zamešen z vodo, ki po nekaj dneh ni bil tako dro-bljiv kot beli mlečni kruh. Takšen kruh so spekli tudi pri nekaterih revnejših družinah v Halozah, ki si belega niso mogle privoščiti. V Noršincih pri Ljuto-meru pa je bilo v navadi, da so za žegen (blagoslov velikonočnih jedi) pekli črni

Monika Simonič Roškar

kustodinja, Pokrajinski muzej

Ptuj - Ormož

Velikonočni kruh v Halozah, delu osrednjih Slovenskih goric in Prlekije


�21��21�

kruh iz ržene moke, ki so ga k veliko-nočni šunki jedli rajši kot belega (mleč-nega) iz pšenične moke.

Preden je gospodinja dala vzhaja-ni kolač v odkurjeno krušno peč, ga je premazala z razžvrkljanim jajcem, da skorja med pečenjem ni razpokala in se je lepše svetila. Velikonočnemu kruhu so v Halozah okoli Podlehnika rekli velikonočni hleb, v Osrednjih Slo-venskih goricah, v okolici Destrnika in Cerkvenjaka pisanka, ponekod v Prle-kiji pa presmec, bresmec ali beli koloč.

Ko je mati pekla beli mlečni kruh za žegen, je tudi otrokom iz istega testa spekla male kolačeke oz. pisanko. Z ma-terjo so ga vsak v svojem pletenem ce-krčku, v katerega so dali tudi kakšno jajce in košček klobase, nesli k blago-slovu. To je bilo v navadi na obravna-vanem območju Osrednjih Slovenskih goric in Prlekije. V Halozah (okoli Cir-kulan) pa je bilo v navadi, da so matere otrokom spekle otročji pomižjek (božič-ni kruh). V okolici Sv. Jurija ob Ščav-nici so gospodinje na večjih kmetijah, kjer so imeli poleti tuje mlatce, na ve-likonočni petek ali soboto za mlatče-vo družino spekle velik kolač belega mlečnega kruha, ki so ga za praznike pojedli kot priboljšek, če pa niso imeli svojega, so ga nesli k žegnu. Ljudje se spomnijo, da so kolač mlatcu odnesli domači otroci, ponekod pa je ponj pri-šel mlatec ali njegovi otroci, ki so ga dali v platnen nahrbtnik in ga z veli-kim veseljem odnesli domov. Poleg be-lega kruha, je praznično razpoloženje skoraj povsod povečala tudi orehova potica, ki ji v Halozah rečejo orehova pogača, pekli pa so tudi kvašeni šarkelj z rozinami, ki mu povsod pravijo bi-

der. Zanj so iz gladke pšenične moke z mlekom zamesili fino, rahlo testo, ki so ga obogatili z jajci, sladkorjem, ma-slom, smetano in kupljenimi ali doma-čimi rozinami, ki jim v Halozah pravi-jo vemprli. Da je bilo testo bolj rumene barve kot za potico, so v okolici Cirku-lan vanj dali malo žafrana. Spekli so ga v okroglem ali štirioglatem lončenem, kasneje že tudi v kovinskem pekaču. Za veliko noč so ga pekli skoraj povsod v Halozah, medtem ko ga v Osrednjih Slovenskih goricah in Prlekiji ponekod niso pekli, drugod le za ostale večje praznike (božič, godovni dan, Marijini prazniki ...), za veliko noč pa redkeje.

Med omenjenimi območji so zanimi-ve razlike glede tega, kaj od velikonoč-nega kruha oz. pogač so nesli k žegnu. V obravnavanem delu Osrednjih Slo-venskih goric in Prlekije so večinoma poleg celega kolača belega mlečnega kruha, ki so ga položili na vrh okrogle pletene košare, ki ji ponekod pravijo žegnana krbüla oz. krbüla za žegen, k žegnu nesli tudi večji ali manjši kos vsakdanjega črnega rženega kruha, ki so ga raje jedli k mesu kot belega, ne-kaj pa so ga dali živalim. V navadi je na-mreč bilo, da so na veliko noč, še pred velikonočnim zajtrkom, goveji živini dali blagoslovljen črni kruh, ponekod pa tudi svinjam. Ponekod so živalim dali tudi malo belega kruha, vendar je na splošno veljalo, da »je belega kruha škoda dajati živalim«. V Halozah so k žegnu poleg celega belega oz. polbele-ga kolača nesli tudi kos orehove potice in bidra. Živali za veliko noč niso dobi-le blagoslovljenega kruha.6

Žegen (blagoslovljene velikonočne jedi) so povsod jedli na velikonočno ju-


�22�

tro, ko so starši prišli od jutranje svete maše. To je bil svečan zajtrk. Ponekod je celo veljalo, da so žegen lahko jedli le tisti, ki so opravili velikonočno spo-ved, k mizi pa so pristopili v praznični nedeljski obleki. Kruh in meso je po-navadi narezala mati, hren je nastrgal ali narezal oče, otroci pa so smeli lupi-ti velikonočne pirhe, ki jim v Prlekiji pravijo remenice. Jedli so z rokami, z enega krožnika, predvsem otroci pa so morali paziti, da po tleh niso drobili blagoslovljenega kruha.

Veliko noč so ljudje preživeli doma, na velikonočni ponedeljek pa je bilo skoraj povsod v navadi, da so hodili na obiske k sorodnikom in k botrini. V Prlekiji so rekli, da »gredo v Emavs«. Odrasli so s seboj nesli remenice za svo-je krščence, birmance in druge otroke. Tudi otroci so si med seboj izmenje-vali remenice. Okoli Cerkvenjaka so otroci rekli, da »gredo po pisanko«; od botre, tete ali koga drugega so dobili majhen beli pšenični kolaček. Premo-žnejša birmska botra je vanj zamesila tudi nekaj kovancev. Okoli Destrnika je veljalo, da »se pisanko nese s seboj na obisk«; s seboj so nesli pisanko (kos ve-likonočnega kruha), nekateri tudi pir-he. V Halozah pa je bilo v navadi, da so na velikonočni ponedeljek odrasli s seboj na obisk nesli košček belega bla-goslovljenega kruha in potice ali bidra. Ženske so med seboj rade primerjale svoje velikonočne dobrote, predvsem potice.

En teden po veliki noči je bela nede-lja, ki ji ponekod v Slovenskih goricah in Prlekiji pravijo mali vüzen, ponekod pa tudi botriška nedelja, saj sta takrat običajno na obisk prišla boter in bo-

tra, ki sta krščencem prinesla darila in remenice, v Halozah pa mala vlka noč. Tudi na ta dan se je zjutraj, ko so se starši vrnili od jutranje svete maše, družina zbrala okoli mize. Povsod na obravnavanem območju so namreč ljudje spoštovali izročilo, da »se mora nekaj žegna prišparati še za zajtrk na belo nedeljo«, da »mora biti žegen ob-vezno pri hiši do bele nedelje« ali da »se mora velikonočni zajtrk ponoviti na belo nedeljo«. Ponekod je bil zajtrk ravno tako svečan kot na velikonočno jutro, drugod nekoliko manj. Zanimivo je, kje vse so v času, ko še ni bilo hladil-nikov in zamrzovalnikov, do bele ne-delje hranili žegen; ponekod so kos mesa, klobase in kruha pokritega z belim platnenim prtom do bele nede-lje pustili v košari v kateri so nesli k žegnu in jo postavili na hladno v ka-muro (Prlekija) oz. špajzo (Haloze) (ne-zakurjeno sobo ali hladno shrambo), ponekod so jo celo zaprli v omaro. Ne-katere gospodinje so že na veliko noč odrezale košček mesa in klobase ter ju dale nazaj v tünko (leseno ali emajlira-no posodo z zaseko), kruh pa zavile v tištuh (bel prt) in ga obesile pod strop v kamuri oz. špajzi. V hladnih nočeh so žegen pri nekaterih hišah v košari ali zavitega v beli tištuh obesili tudi pod kap. Povsod so na belo nedeljo skuha-li sveža jajca, le ponekod v okolici Sv. Jurija ob Ščavnici »so k žegnu nesli toli-ko jajc, da jih je nekaj ostalo še za mali vüzen«. Kot je bilo že omenjeno, sta bila velikonočni ponedeljek in bela ne-delja namenjena obiskom. Med ljudmi je veljal rek, da »več žegnov ješ, bol si močn« (okolica Podlehnika), v okolici Sv. Jurija ob Ščavnici pa so rekli, da

Viri:

� Janez Bogataj, Krušni zakladi Slovenije, Ljubljana 2003.

� Andrej Brence, Monika Simonič Roškar in Bernarda Trafela, Domače jedi in šege v občini Podlehnik, Podlehnik 2008.

� Franc Kapun, Šege in navade Prlekije skozi vse leto, Berkovci 2008.

� Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, Slovenske velikonočne šege in navade, Ljubljana 2008.

� Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Ljubljana 1989.


�23��23�

»moraš žegen jesti pri devetih hišah oz. devet različnih žegnov, da si potem bolj močen«. Ljudje so se tukaj tudi že pred veliko nočjo pogovarjali: »To mo dela-li po vüzmi, gda mo bole močni, ka mo se žegna najeli!«, s čimer so mislili, da bodo neko težje delo (npr. kopanje v vinogradu) opravili po veliki noči, ko bodo telesno bolj močni, saj se bodo najedli žegna.

Območje Haloz, del Osrednjih Slo-venskih goric in Prlekije, kjer so bili zbrani podatki, ki so vključeni v pri-čujoči članek, je le majhen delček slo-venskega ozemlja, kažejo pa na veliko pestrost v pripravi prazničnega veli-konočnega kruha. Na obravnavanem območju se drobne razlike kažejo že od vasi do vasi, kar se npr. kaže v na-rečnih imenih za kruh, velikonočno košaro, pirhe in drugo. Kljub temu, pa iz zapisanega izstopa nekaj značil-nosti, ki kažejo, da so na obravnava-nem območju tri, bolj ali manj odpr-ta, homogena kulturna območja, in sicer Haloze (informatorji iz okolice Cirkulan, Podlehnika in Žetal), Prle-kija (informatorji iz okolice Sv. Jurija ob Ščavnici in Ljutomera) in Osrednje Slovenke gorice (informatorji iz okoli-ce Cerkvenjaka in Destrnika). Homo-genost posameznega območja se pri obravnavani temi lepo vidi že v poime-novanju velikonočnega kruha, ki mu v Halozah večinoma pravijo (velikonoč-ni) hleb, v Prlekiji presmec ali bresmec, v Osrednjih Slovenskih goricah pa pi-sanka. Homogenost posameznega ob-močja se kaže npr. tudi v tem, da so v Osrednjih Slovenskih goricah in v Pr-lekiji beli pšenični kruh večinoma za-mesili z mlekom, v Halozah pa z vodo.

Podobno velja tudi za navado, da so za veliko noč na območju Osrednjih Slovenskih goric in Prlekije otrokom spekli kolačeke, ki so jih nesli k žegnu, medtem, ko so otrokom v Halozah za božič spekli otročji pomižjek. Tudi ži-vali so za veliko noč dobile blagoslo-vljeni kruh le na območju Osrednjih Slovenskih goric in Prlekije, medtem ko so ga v Halozah dobile na božični večer. Na velikonočni ponedeljek so se v Prlekiji obdarovali z remenicami (pir-hi), v Osrednjih Slovenskih goricah so »šli po pisanko«, t. j. po bel kolaček ali pirh, v Halozah pa so s seboj na obisk nesli košček blagoslovljenega kruha, potice ali bidra. Verjetno bi tudi v dru-gih segmentih materialne, socialne in duhovne kulture našli še več podob-nosti oziroma razlik, ki bi podkrepile zgoraj omenjena bolj homogena kul-turna območja.

Pripovedovalke in pripovedovalci:

� Anica Cigula, Vitomarci 80, rojena 1950, upokojena delavka.

� Jožef Čuš, Ženik 36, rojen 1943, kmet.

� Marija Flajšman, Dolič 34, rojena 1925, gospodinja.

� Marija Jurkovič, Stanetinci 46, rojena 1941, gospodinja.

� Stanko Jurkovič, Stanetinci 46, rojen 1939, kmet.

� Ivanka Kolbl, Noršinci 27, rojena 1932, gospodinja.

� Jože Kolbl, Noršinci 27, rojen 1929, upokojeni računovodja.

� Jurij Krajnc, Slatina 31, rojen 1923, kmet.

� Berta Letonja, Žetale 3, rojena 1937, gospodinja v župnišču.

� Vera Mihalič, Slaptinci 7A, rojena 1959, diplomirana vzgojiteljica.

� Ana Mlakar, Sedlašek 120 B, rojena 1935, gospodinja.

� Frančiška Štuhec, Bolehnečici 21, rojena 1932, gospodinja.

� Karel Tišlar, Grabšinci 2, rojen 1924, kmet.

� Marija Vaupotič, Jablovec 21, rojena 1943, gospodinja.

1 Okolica Cirkulan, župnija Sv. Barbara v Halozah, Podlehnika, župnija Sv. Trojica v Halozah in Žetal, župnija Sv. Mihael v Žetalah; op. avtorice.

2 Okolica Destrnika, župnija Sv. Urban v Slovenskih goricah in Cerkvenjaka, župnija Sv. Anton v Slovenskih goricah; op. avtorice.

3 Okolica Sv. Jurija ob Ščavnici, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici, okolica Ljutomera, župnija Sv. Janez Krstnik v Ljutomeru; op. avtorice.

4 Ponekod v okolici Sv. Jurija ob Ščavnici so v mleko nadrobili tudi vejico rožmarina; op. avtorice.

5 Mešanici pšenice in rži pravijo soržica; op. avtorice.

6 V navadi je namreč bilo, da so kos črnega kruha nesli s seboj k polnočnici in ga ob prihodu od nje dali goveji živini, ponekod pa so živali dobile tudi košček božičnega kruha - pomižjeka, na katerega so kanili nekaj kapljic blagoslovljenega Janžovega vina oz. vode.


�24�

Na Gornjem Seniku so za veliko noč pekli bel kruh iz bele moke,

ter dodane zraven malo ržene moke. Po štiri kolače takšnega kruha so za-mesili v soboto in kruh spekli v krušni peči. Vrtankov za veliko noč niso jedli, poleg belega kruha so pekli makove in orehove retaše (zavitke).1 Medtem, ko je v ostalih slovenskih vaseh v Porabju vrtanek (vrganjík, vrtenek, pérec) ok-rogel pšenični kruh v sredini z luknjo (lahko tudi pleten) in so ga v nedeljo zjutraj nesli (ga nesejo) v cerkev k bla-goslovu.2

K žegnu so v nedeljo zjutraj nesli pol kolača. Svečeni krü, vüzenski krü (bla-goslovljen kruh, velikonočni kruh), ki so ga imeli na mizi samo za vüzen, so jedli v nedeljo, po maši. Ko so sedeli pri mizi in jedli velikonočni kruh, so morali drobiti na mizo; drobtine so pospravili in jih vrgli na ogenj: »Za-tok tádrobiti tö nemoreš, gda je gnouk posvečeni gé.« [Ne smeš drobtin zavre-či, ker je blagoslovljen.]3 Tudi živini niso dali blagoslovljenega kruha: »Nej slobaudno svečeni krü dati živini.« [Ni dovoljeno dati živini blagoslovljene-ga kruha.]4 Preden so ga prerezali, so nanj naredili križ z nožem.

Vrtanek (vrtanek, vrganjík, pérec)Sestavine: 70 dag bele moke, 5 dag

kvasa, 3 dcl mleka, eno jajce, en ru-menjak, žlica soli, 6 dag margarine, sladkor.

V presejano moko vlijemo vzhajan kvas, zamešamo vanjo eno celo jajce, en rumenjak, 2 dcl toplega mleka in žlico soli. Dolgo mesimo in sproti do-livamo raztopljeno margarino. Mesi-mo, dokler se testo ne loči od roke in posode. Pokrijemo s prtom, nato naj dobro vzhaja. Iz vzhajanega testa obli-kujemo 6 cm dolge in za prst debele kite. Za vsak vrtanek uporabimo 4 kite in jih spletemo. Oblikujemo obroč, v sredini pustimo dovolj veliko luknjo. (Nekoč so jih svatje nataknili na roko.) Vrtanek naj še vzhaja, potem ga nama-žemo z jajcem in spečemo v peči.

Velikonočni kolač (vüzemski réteš)Sestavine: 50 dag moke, 12 dag slad-

korja, 25 dag sladkorja v prahu, 15 dag margarine, 4 jajca, pol žlice soli, 3 dag kvasa, 25 dag mleka, 15 dag rozin, sok in lupinica ene limone, višnjev kompot.

Velikonočni kolač pečemo v rebra-stem, dolgem ali okroglem lončenem pekaču. Le-tega namažemo z mehko margarino in posipamo z moko. V skledo damo moko, kvas (ki smo ga razredčili v posladkani vodi), solimo, sladkamo, dodamo limono, rozine, jajca in toplo margarino. Mesimo tako

Marija Kozarvišja kustodinja,

Muzej Savaria, Szombathely

Velikonočni kruh v Porabju na Madžarskem


�25��25�

dolgo, dokler testo ne bo penasto. Po-krijemo in pustimo počivati 20 minut. Položimo v pekač, da vzhaja, nato spe-čemo. Z iglo poskušamo, če je že peče-no. Pustimo ga v pekaču, da se ohladi. Kolač oblijemo z belo glazuro (25 dag sladkorja v prahu, žlica limoninega soka, 4 žlice vroče vode) in okrasimo z višnjami iz kompota.

Viri:

� Hilda Čabai, Slovenska kuhinja ob Rabi. Szlovén konyha a Rába mentén, Monošter-Szentgotthárd 2000, str. 89, 103.

� Marija Kozar, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem. A magyarországi szlovének néprajzi szótára, Monošter-Szombathely 1996.

1 Ilonka Braunstein, rojena 1931 na Gornjem Seniku, terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 81, Gornji Senik, 5. 3. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

2 Marija Kozar, Etnološki slovar Slovencev na madžarskem. A magyarországi szlovének néprajzi szótára, Monošter-Szombathely, 1996, str. 168, 177.

3 Ilonka Braunstein, rojena 1931 na Gornjem Seniku, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 81, Gornji Senik, 5. 3. 2010, arhiv Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

4 Ista.

Črni kruh Foto: Frančka Lebarič


�26�

»Na svetu ni kosa kruha, kjer pri peki ne bi pomagala re-

ligija, politika in tehnika«.1 Čeprav kruh še do druge svetovne vojne ni bil povsod v navadi, vsekakor sodi med najstarejša jedila na Slovenskem, saj je izpričan že v visokem srednjem veku (13. stoletje).2 Prav tako vidimo simbo-liko kruha pri Jezusovi zadnji večerji, kjer je Odrešenik razlomil kruh, ga blagoslovil in rekel apostolom: »Vze-mite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas«. Naključje ali tudi ne je v dejstvu, da pomeni ime Jezusove-ga rojstnega kraja Betlehem v sloven-ščini hiša kruha (hebrejsko bet – hiša in lehem – kruh).3 Obredni in verski pomen kruha vidimo tudi pri tem, da gospodinja, ko je dala kruh v peč in zaprla pečna vrata, naredila preko njih križ, da bi se kruh dobro spekel. Na spoštovanje do kruha nas spomi-nja šega, da je tisti, ki je prerezal hleb kruha, najprej naredil z nožem križ na sredini hleba in ga šele nato prerezal. Kruh so ob posebnih prilikah dajali tudi domači živini. Izjema je bila mač-ka, za katero so v Savinjski dolini trdi-li: »Mačka iz kruha iztrese Sv. Duha.«

Poseben pomen ima kruh predvsem ob največjem krščanskem prazniki veliki noči. Simbolizira lahko Kristu-sovo telo, njegovo trnovo krono, v ne-katerih krajih na Slovenskem tudi ka-men ob njegovem božjem grobu. Pri pripravi jedil za žegen (velikonočni

blagoslov) mora gospodinja osrednje mesto določiti prav kruhu. Šege in na-vade se na Slovenskem glede vsebine in pomena jedil, ki ne smejo manjkati v korpu, kropači (košari, jerbasu) razli-kujejo po posameznih geografskih in etnoloških območjih.

Velikonočni kruh v Dravski dolini imenujejo preprosto potica. Ob ome-njenem prazniku je bila le-ta večja in bogato obložena. Namazu, ki so ga za-vili v testo pravijo fila (testo ali kruh so zafilali). Poleg potice je moral biti v jerbasu tudi manjši hleb belega mleč-nega kruha, spečen iz pšenične moke. Večji kmetje so priložili tudi domači (večinoma) rženi kruh, da je tudi ži-vina okusila velikonočni žegen. Na severnem Pohorju so največji kruh, ki so ga nesli k blagoslovu imenovali tudi kolač, ker je spominjal na kolo. Bliže Koroške pa so ta kruh največ-krat imenovali šarkelj. Na Ruškem Pohorju so v testo zavijali suho sad-je, predvsem jabolčne klocne (krhlje), zato so ta kruh imenovali klocenbrot. Razumljivo je, da je moral biti ob tej priliki večji, in sicer v obliki kolača, poleg krhljev pa so dajali največkrat še orehe, rozine in v novejšem času tudi druge dodatke, ki jih ponujajo v trgo-vinah z živili. Podobno ali kar enako so ta kruh pripravljali tudi na Kozjaku oziroma Kobanskem. Tudi v okolici Frama pod Pohorjem so velikonočni kruh, ki so ga nesli k žegnu imenova-

Tone Petekmuzejski svetovalec,

Maribor

Ali še poznamo pomen velikonočnega kruha


�27��27�

li potica, v katero so vmesili med in mak. Poleg posebnega velikonočnega kruha, ki je bil bogat z različnimi na-devi, so skoraj povsod na Štajerskem dajali v velikonočno košaro presnec, presmec, presenec (velik hleb belega pšeničnega kruha). Zanimivo je, da v okolici Dupleka ob Dravi pripravijo žegnano hrano, med katero mora biti beli kruh s čebulo. V krajih pod Bo-čem in tudi v Halozah so velikonočni kruh imenovali biderjak ali bidernak. Nadevali so ga z orehi, suhim sadjem in drugimi dišavami. Gospodinje s pobočja Pohorja nad Slovensko Bistri-co in Konjicami prav tako pripravijo ob veliki noči potico, šarkelj ali kolač (praznični kruh). V testo zavijejo ore-he, suho sadje, rozine in druge dodat-ke. Moka za ta kruh je bila praviloma pšenična, le pri posameznih hišah so potice pekli tudi iz soržce (mešanica pol pšenice in pol rži, kajti rž je bila na teh področjih glavno krušno žito in so jo imenovali tudi s tem imenom). Podobno je bilo v Savinjski dolini. Glavni kruh so imenovali kolač šar-kelj (beseda je v te kraje prišla s Koro-ške), katerega premer je pri nekaterih bogatejših hišah z veliko družinskih članov lahko v premeru meril do 80 centimetrov. Posipali so ga največkrat z domačimi orehi, ki so jih morali v velikem tednu nadrobiti otroci. Njim je bilo strogo prepovedano, da bi ob tolčenju orehov le-te jedli, zato so mo-rali pri tem delu žvižgati. Poleg glav-nega kruha so gospodinje spekle še manjše hlebčke z enakim nadevom, ki so jih imenovali bratci. Teh je mo-ralo biti toliko kot je bilo družinskih članov, največkrat pa so jih pripravili

več, da so se lahko z njimi sladkali vse do bele nedelje (prva nedelja po veliki noči).

Velikonočni kruh so pekli v primer-nih pekačih. Za manjše potice so bili primerni manjši lončeni, podolgovati pekači z rebri. Večje kolače ali šarklj-ke, šarkeljne so pekli v večjih okroglih pekačih s premerom tudi do enega metra. V večini primerov so jih ime-novali kolačniki ali šarkljnice, ki so bili za posamezne gospodinje prava sveti-nja. Predvsem v krajih, kjer v bližini ni bilo lončarske obrti, so lahko pekače rabili tudi 50 in več let. Po nekaterih terenskih podatkih naj bi marsikatera gospodinja velikonočni pekač podedo-vala od svoje matere. Lahko je bil tudi kos njene dote. V krajih pod Bočem in v Halozah so pekače za velikonoč-ni kruh imenovali bidrjake in sicer zato, ker so imeli obliko ovna. Sloven-ski muzeji hranijo v svojih zbirkah in depojih kar lepo število keramičnih posod, ki so služile za peko velikonoč-nega kruha. Pri pregledu le-teh v Po-krajinskem muzeju v Mariboru lahko vidimo spretnost in tudi likovno ter estetsko dovršenost mojstrov lončar-jev, ki so jih izdelovali.

Kruh so skupaj z drugimi dobrotami gospodinje in njene pomočnice nalo-žile v posebno košaro, ki naj bi v ne-katerih krajih pomenila Jezusov grob. Pogrnile in ustrezno zavezale so ga s kvačkanim prtom, ki naj bi simbolizi-ral Jezusov mrtvaški prt. Gospodar je dodal v košaro le kruh, ki je bil name-njen za živino. V Šmartnem ob Paki so dajali med blagoslovljene jedi tudi otrobe, da so jih blagoslovljene lahko polagali na veliko noč živini, ob hudi


�28�

uri pa so jih skupaj z blagoslovljenim lesom sežigali, da je bilo več svetega dima.

Glede delitve dela pri pripravi kruha in ostalih jedi za velikonočno košari-co lahko zapišemo, da je imela vedno glavno besedo in opravila tudi največ dela gospodinja. V novejšem času se stvari hitro spreminjajo. Košare so vedno manjše, potice in drugo pecivo največkrat kupljeno v trgovinah in pe-karnah. Razlike v načinu prehrane so

1 Eduard Jacob Henrich, 6000 godina kruha, Zagreb 1957, str. 9.

2 Angelos Baš, Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980, str.115.

3 Silvin Krajnc, Sveta dežela, Celje 1980, str. 117.

se do danes pač toliko spremenile, da lahko mirno zapišemo, da so današnje velikonočne šege ostale le še kot lupi-na, prava vsebina pa počasi a vztrajno izginja.

Koroška pohača Foto: Franc Opetnik


�29��29�

Kruh spremlja človeka že zelo dol-go, poleg vloge vsakdanjega in

osnovnega živila je zadržal osredinje-no mesto tudi v praznovanjih. Boljši kruh, kamor prištevamo pogače, poti-ce, šarklje so spremljevalci praznikov cerkvenega leta, osebnih praznovanj in delovnih praznikov. Praznični dne-vi so se od vsakdanjika razlikovali z natančno določenimi in zapovedani-mi izvajanji ritualov. Načrtno izbrane jedi so bile od nekdaj spremljevalke ri-tualov in praznikov. Običajno je hrana imela vlogo po končanih obredih.

Postni čas je priprava na veliko noč - največji krščanski praznik v letu. Med pepelnico in veliko nočjo so se verniki strogo postili. V tradicionalnih kmeč-kih okoljih so se postili v sredo, petek in soboto. Ob postu so jedli pusto in enolično hrano, hkrati pa je bil ržen kruh1 v Ojstrici nad Dravogradom osnovno živilo v času posta: »Črnega pavra vrežite«. Postnega režima so se posamezniki držali še v 70. in 80. letih 20. stoletja.

Gospodinje so se v velikonočnem te-dnu od srede do petka lahko posvetile pripravi glinenih modelov in sestavin za peko šarkljev in pogač. Najbolj obi-čajni dan za peko je bil veliki petek.

Pogača v splošnem označuje boljši kruh. Pečejo jo ob posebnih priložno-stih, ob praznikih cerkvenega leta, slo-vesnostih doma, ob praznikih življenj-skega ciklusa in večjih delih. Lahko je

okrogle ali pravokotne oblike. Tradici-onalna pogača je bila skromno in manj nadevana kot danes potica. Količina nadeva se je skozi desetletja poveče-vala in je odvisna tudi od priložnosti, za katero pogačo pripravljajo. Danes pogačo tudi zelo bogato nadevajo, tako da je razmerje med testom in nade-vom v prid slednjega. Takšna pogača izgublja lastnosti boljšega kruha in se približuje slaščici.

Velikonočni šarkelj je pogača, ki ga spečejo v riji, rini (glinenem modelu). Pečejo ga praviloma samo za veliko noč in ni pretirano nadevan. Šarklji so se razlikovali po velikosti modela, v katerih so jih pekli. Starejši način priprave pogače je, da odmerjeno koli-čino vzhajanega testa raztegnejo z ro-kami, namažejo z nadevom ali pa na-dev (na primer mlete orehe) po njem samo potrosijo. Orehe so kot nadev za pogačo začeli uporabljati med drugo svetovno vojno. Pred tem so bile po-gače namazane samo s smetano, slad-korjem, cimetom in rozinami, ki niso bile obvezne.

Na bogatejših kmetijah so v poseb-ni žegnski riji spekli do 5 kilogramov težak šarkelj, ki so ga nesli k blagoslo-vu. Med pogačami, ki so jih spekli za velikonočne praznike, je morala biti ena pogača brez orehovega nadeva, pripravljena samo z rozinami in cime-tom. Tudi to pogačo so odnesi k bla-goslovu.

Brigita Rajšter muzejska svetovalka, Koroški pokrajinski muzej

Šarkelj namesto kruha


�30�

Tako kot na božični dan, so tudi na veliko noč po blagoslovu hrane dobili hlapci in dekle talngo. Vsakemu so raz-delili šarkelj in kos prekajenega svinj-skega mesa.

Otroke se obdaruje za veliko noč s pisanko. Za obdarovanje otrok je bilo še pred približno 40 leti splošno v na-vadi, da so zanje spekli manjše šarklje, ki so jih zamenjale slaščičarske torte.

Slovesnost praznika in rituala ter praznično vzdušje ustvarjajo tudi po-samezne jedi. Boljši kruh ima v veliki noči izrazito verski pomen. Z blago-slovom jedil je v okviru katoliške cer-kve poudarjen pomen povezave jedil z verskim obredom. Posamezna jed v prenesenem pomenu simbolizira ver-sko resnico. Velikonočni kruh - šarkelj predstavlja med jedili, ki jih blagosla-vljajo, Kristusovo krono, simbol nje-govega trpljenja. S pomočjo različnih vrst blagoslovljene hrane je preprost človek lažje sprejemal prispodobe Kri-stusovega trpljenja in ga apliciral na svoje življenje.

Velikonočni obred skupnega zajtrka, žegna, povezuje vso družino ob pripra-vljeni hrani. Zanimivost je, da se pravi-loma jé nadevan šarkelj skupaj s šun-ko in jajčno hrenovo solato. Za rudarje mežiškega rudnika je bilo značilno, da so dobrote jedli že v soboto zvečer, ko se je družina zbrala pri žegnu. V Meži-ci so poleg šunke ponudili mlečni hren ali hren v solati z jajci in s šarkljem.

V hribovitih predelih, na Ojstrici nad Dravogradom, kjer so šli na pot zgo-daj zjutraj, da so pravočasno prišli k obredom, so imeli velikonočni zajtrk

že od pol pete ure zjutraj dalje, odvi-sno od tega, koliko so bili oddaljeni od cerkve. Za velikonočni zajtrk so nare-zali hren na rezine, dodali prekajeno meso, klobase, šarkelj. Ko so se vrnili od bogoslužja, so najprej postregli s pravo kavo, sledilo je kosilo okoli 11. ure. Postregli so več riht (jedi). Prva rihta sta bila mrzli hren (hren v solati z jajci) in pogača. Četrta rihta2 je bila pečena pogača. Pečeno pogačo, podob-no pečenemu močniku, so pripravili tako, da so na rezine narezano poga-čo naloženo v lončeno posodo prelili z mlekom, v katerem so umešali jajca ter spekli. Jed so jedli vsi skupaj iz po-sode, v kateri so jo spekli.

Znamenja spoštovanja kruha so se do danes ohranila v manjši meri. Izgo-vorijo besede: »Sveti božji križ,« hkra-ti pa z desno roko naredijo znamenje križa. To formulo so med peko večkrat ponovili. Znamenje križa je bilo obve-zno, preden so prerezali hleb.

Velika noč kot praznik odmeva še v tednu, ki sledi in ga imenujejo beli teden. Tako so za belo nedeljo, nede-ljo po veliki noči, prihranili šunko in šarkelj ter ponovno, potem ko so prišli od nedeljskega bogoslužja, jedli veliko-nočni žegen za zajtrk.

Blagoslovljen ržen kruh je imel v velikonočnem praznovanju le vlogo povezovalnega elementa. Skupaj z ze-lenjem iz cvetne butare so ga ponudili živini, da je prav tako bila deležna ve-likonočnega blagoslova. Kruha pravi-loma ne jedo k žegnu, pravijo, da jim velikonočni žegen pomeni tudi okus, ko jedo šunko s pogačo.

Viri:

� Etnološki terenski zapisi, Koroški pokrajinski muzej.

� Brigita Rajšter, Knapovška košta, Prehrana in prehrambena kultura rudarjev mežiškega rudnika v 20. stoletju, Mežica 2003.

� Brigita Rajšter, Libeliška kuharica, Da ne boš vočn od mize šov, Slovenj Gradec 2001.

� Brigita Rapuc, Prehrambena kultura prebivalcev Zgornje Dravske doline na primeru Ojstrice, Svetega Duha, Goriškega in Kozjega Vrha nad Dravogradom, Diplomska naloga, 1990.


�31��31�

Pogača (Ojstrica nad Dravogradom)

Sestavine za testo: pšenična moka, mleko, kvas, jajca, sol.

Sestavine za nadev: smetana, slad-kor, cimet, rozine (niso obvezne).

Pripravimo kvas, iz sestavin za testo zamesimo gladko testo, ki ga pustimo, da vzhaja. Vzhajano testo razvaljamo ali ga razvlečemo z rokami, pomaže-mo s smetano, potrosimo s cimetom in rozinami ter zavijemo. Pogačo na-ložimo v pomaščen pekač in spečemo.

Za razliko od manj nadevane poga-če je bulana pogača bolj bogata z bulo ali filo (nadevom). Za nadev uporabijo mlete orehe, rožiče ali mak. Najbolj pogost je orehov nadev. Mlete orehe prelijejo z vročim mlekom, dodajo sladkor, cimet, rum, limonino lupino. Z rozinami izboljšajo okus, v nadevu pa niso obvezne. Pogačo spečejo v raz-ličnih pekačih.

1 Najpomembnejši je bil ržen kruh, ki je moral zadostiti določenim merilom. Biti je moral bolj nizek kot visok, ravno prav elastičen, pripravljen z domačim kvasom, vedno z dodatkom janeža in z reznim vonjem po rži (Ojstrica nad Dravogradom).

2 Vmes je bila druga rihta, tretja rihta in na koncu peta rihta, ki pa niso vsebovale velikonočnega kruha, zato tudi niso podrobno opisane (opomba urednice).


�32�

Kruh je ena izmed najpomemb-nejših sestavin v prehrani ljudi.

Njegova vrednost je še posebej po-udarjena ob različnih praznikih, ko gospodinje skrbno pripravljajo sesta-vine za različne vrste in oblike kruha ter peciva. Najpomembnejši krščanski praznik, veliko noč, so od zmeraj pra-znovali tudi železarji in njihovi dru-žinski člani, ki so se nanj pripravljali podobno kot drugi. »V vsej zgodovini človeštva, od pradavnine naprej, je kruh pomenil srečo in blaginjo, po-manjkanje kruha pa bedo, revščino, vojno. Kruh je krojil usodo člove-štva, zgodovino narodov, delil ljudi na revne in bogate, site in lačne, na gospodarje in podložnike.«1 Kruh je dobrina, ki v preteklosti ni bila vsem dosegljiva vsak dan, zato je bil eden iz-med simbolov udobnega življenja.

Z razvojem industrije in uveljavi-tvijo nove družbene skupine indu-strijskega delavstva, kamor sodi tudi velika poklicna skupina železarjev, ki je značilna za prostor med Peco in Pohorjem. Med železarji je pomenilo »biti pri kruhu«, imeti lasten vir ek-sistence, torej službo in starši so bili zadovoljni, da so otroke izšolali in jih tako »spravili do kruha«. Se pa je zgo-dilo tudi, da se je posameznik »stepel z belim kruhom«, če je zapustil dobro plačano ali ne pretežko delovno mesto ali službo.2

Če je v kmečkem okolju dolgo časa veljalo, da so žito za moko in s tem za kruh pridelali doma, je bilo to v industrijskem okolju drugače. Žito so delavci dobivali od tovarnarja v obli-ki deputata kot plačilo za opravljeno delo. Pozneje, konec 19. stoletja, so podjetja ustanavljala lastne magazine, v katerih so po režijskih cenah proda-jali osnovna živila, kot so moka, olje, slanina, mast in stročnice.3

V 20. stoletju, zlasti po drugi svetov-ni vojni, so peko kruha v delavskih naseljih v skupnih krušnih pečeh opuščali, saj so jih zamenjale večje pe-karne in prodaja kruha v trgovinah. S tem je v industrijskem okolju začela izginjati tradicionalna peka kruha. Še dolgo pa je ostala peka prazničnega kruha, saj je za praznik moralo dišati po stanovanju. Krušno peč so zame-njale pečice modernih, električnih in plinskih štedilnikov.

Za peko potice danes gospodinje iz-berejo posebno kvalitetno belo moko iz katere zamesijo testo, nato pripravi-jo orehov nadev z ali brez rozin. Kdor želi okusiti tradicionalno kmečko po-tico, jo lahko kupi na tržnici, kjer jo ponujajo okoliški kmetje.

Številne gospodinje do opoldneva pripravijo žegn (prekajeno svinjsko meso, potico, kruh, jajca, hren in sol), ki ga odnesejo v cerkev k blagoslovu in se udeležijo cerkvenega obreda,

Mag. Karla Oder muzejska svetovalka,

Koroški pokrajinski muzej

Velikonočni kruh železarjev


�33��33�

svete maše, v soboto zvečer ali v nede-ljo zjutraj. Šarkelj ali potica sta nepo-grešljiva na praznično pogrnjeni mizi na velikonočno nedeljo in ponedeljek. Le pri pisanki šarkeljna ni več. Nado-mestile so ga sodobne oblike peciva in sladic.

štiričlansko družino pomenilo 45 kg moke mesečno. Iz tega sledi, da je smel delavec na mesec pojesti okoli štiri hlebe kruha. V kriznih letih ob koncu prve svetovne vojne in v štiridesetih letih 20. stoletja je bilo v industrijskih okoljih skrajno pomanjkanje živil in tudi moka je bila takrat pičlo odmerjena. Delavcem so delili krušne in druge nakaznice, s katerimi so lahko v določenih trgovinah kupili odmerjeno količino moke. (Vir: Karla Oder, Rudarji rudnika Mežica, s poudarkom na obdobju med 1918–1947, Magistrska naloga, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Prevalje 1995, str. 130; Alojz Krivograd, Prispevek k zgodovini mislinjske železarne v Mislinji. Prispevki k zgodovini Koroške krajine, Ravne na Koroškem 2004, str. 88–89.)

3 Karla Oder, Rudarji rudnika Mežica, s poudarkom na obdobju med 1918–1947, Magistrska naloga, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Prevalje 1995, str. 126, 130.

1 Dušica Kunaver, Dober dan kruh : kruh v slovenskem ljudskem izročilu, Ljubljana 1991, str. 9.

2 V zgodnjem obdobju industrializacije so bila živila posredno ali neposredno sredstvo plačila ali osnova za njegov izračun. Višino mezde so izračunali na podlagi najnujnejših življenjskih potrebščin in njihove vrednosti. Tako so na začetku 19. stoletja pri železarni v Mislinji na osebo predvideli 369 litrov žita in 14 kg masti ali slanine na leto. Podjetje je svojim zaposlenim nabavljalo štiri vrste žit: pšenico, koruzo, rž in ajdo. Leta 1920 so v Sloveniji za delavsko družino predvideli na mesec 15 kg moke za delavca, po 10 kg pa za ženo in vsakega otroka, kar je za


�34�

Na krstnico (veliko soboto) po ko-roških župnijah vaščani nesejo v

cerkev, h kapelici ali pa h kakemu kri-žu (znamenju) z belim, pisanim ali ve-zenim prtom pokrite košare oz. jerba-se. V košarah imajo velikonočna jedila – svinjsko gnjat, klobase, pobarvana jajca (pirhe), hren in pogačo – ki jim na Koroškem pravijo žegen. Pri žegnu ne sme manjkati velikonočni šartelj ali šarkelj, to je velikonočna pogača ali pohača iz kvasenega testa, nadevana s sladkorjem, cimetom in rozinami.

Etnolog Pavel Zablatnik1 piše, da so v Rožu ob veliki noči poznali prajtelj, to je posebno velik hleb pogače, od katerega so dobili kos vsi domači, pa tudi živina, podobno kakor od božič-nega kruha, ki ga v Selah imenujejo mižnjak2 (črn kruh), in kržej (bel kruh). Kržej v Selah pečejo tudi za veliko noč in ga poleg pogače nesejo k žegnu (bla-goslovu). K žegnu (blagoslovljenim jedilom) danes na Koroškem dodajo tudi črni kruh, jedo pa ga tisti, ki jim sladka pogača k šunki ne tekne. Po-nekod so blagoslovljeni črni kruh ob veliki noči dajali le živini; podobno je pri božičnem kruhu v Selah, kjer kržej (beli kruh) jedo domači, mižnjak (črni kruh) pa živina. V Podjuni (in dru-god po Koroškem) so šunko, klobase, rdeče pobarvana jajca, hren in z rozi-nami »nabulan« šarkelj naložili v jer-base, pokrili pa so jih z doma vezenimi prti.3 Danes k žegnu nesejo jedila na-

Mag. Martina Piko-Rustia,

znanstvena vodja inštituta,

Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik

v Celovcu

Dr. Herta Maurer-Lausegger,

asistenčna profesorica Inštitut za slavistiko Univerze v Celovcu

Pogača v velikonočnem žegnu na Koroškem

vadno v košarah, pokritih z najrazlič-nejšimi prti.

Jajca in pogača so nekoč bila tudi sestavni del daril, ki jih še danes za veliko noč prejemajo otroci od svojih botrov. Na Koroškem velikonočna darila imenujejo taška (na Zilji in v Rožu) ali pisánka (v Podjuni). Za taško ali pisánko so nekoč dajali pirhe, po-gačo in denar, danes pa otroci preje-majo sladkarije, obleke, denar, igrače ipd. Josip Šašel je o velikonočnih še-gah v Slovenjem Plajberku pred drugo svetovno vojno zapisal: »Za veliko noč prinesejo botri otrokom taško, ta je v košari lepo pokrita: šartelj pogače, sad-je ali pomaranče in druge darove (…). Taško prinese navadno botra na glavi v lepo pokriti košari; notri pa so: šartelj pogače, pobarvano jajce, fige, rožiči, pomaranče, bonboni in drugi darovi; ob prvi taški se da otroku tudi oblačilo, v šartelj pa je vtaknjen srebrnik. Dekle-ta pošljejo za veliko noč svojim fantom krajčiče (rožansko qrajč če; to je štručke oz. majhne srčaste pogače, op. Herta Maurer-Lausegger). Služinčad dobi na velikonočno jutro (za zajtrk) šartelj po-gače, blagoslovljeno klobaso pa nekaj mesa in hrena (…). Tudi beračem se za veliko noč da za miloščino nekaj žegna (nekaj šartlja in mesa).«4

V Rožu je bila znana šega, da so ob veliki noči krstnim in birmanskim botrom za protidar prinesli majhno pogačo, pogosto srčaste oblike, ime-

e


�35��35�

novano krajčič (qrajč č). To pogačo so skupaj z velikonočno pogačo in veli-konočnim pecivom spekli na veliki petek.5

Pogača je na Koroškem tudi sicer nedeljska ali praznična jed. Ob veliki noči pogača kot nepogrešljiv del ko-roškega žegna in taške ali pisánke daje velikonočnim praznikom poseben čar pristne domačnosti. Na Koroškem ima skoraj vsaka hiša »svojo« pogačo, ki se od drugih nekoliko razlikuje po videzu, okusu in načinu priprave. Za veliko noč se sosedje in sorodniki obiskujejo in pokušajo žegne. Srečo si zagotoviš, ko zaužiješ vsaj sedem koroških žegnov s šunko, klobasami, hrenom, jajci in seveda koroško veli-konočno pogačo. Sedem žegnov člove-ka tudi toliko okrepi, da je menda celó kos medvedu. Nekdaj so rezine, ki so ostale od velikonočnega šateljna, spe-kli na sv. Florijana, 4. maja.6

Viri:� Herta Maurer-

Lausegger, Daj nam danes naš vsakdanji kruh … Pogled v raznolikost kulture kruha. Koroška pogača, pohača in šarkelj kot koroška kulturna dobrina, v: Nataša Partl, Koroška pohača, Celovec 2009.

� Marija Makarovič, Vezenine so okras, vezenje pa veselje, Celovec 2004.

� Pavel Zablatnik, Čar letnih časov v ljudskih šegah na Koroškem, Celovec 1984.

� Josip Šašel, Fran Ramovš, Narodno blago iz Roža, v: priloga k Časopisu za zgodovino in narodopisje, Maribor 1936-37.

zraven pa postavijo križ in svečo. Na „pernahti“, na večer pred praznikom svetih treh kraljev, jih „Pehtra baba“ požegna (blagoslovi) in razseka s hojnico (t. j. podolgovata sekira za sekanje hojevja), da od mižnjaka ljudje in živina lahko zaužijejo zdravje (glej Pavel Zablatnik, Čar letnih časov v ljudskih šegah na Koroškem, Celovec 1984, str. 32–36).

3 Marija Makarovič, Vezenine so okras, vezenje pa veselje, Celovec 2004, str. 90.

4 Herta Maurer-Lausegger, Daj nam danes naš vsakdanji kruh … Pogled v raznolikost kulture kruha. Koroška pogača, pohača in šarkelj kot koroška kulturna dobrina, v: Nataša Partl, Koroška pohača, Celovec 2009, str. 14 (prirejeno po: Josip Šašel, Fran Ramovš, Narodno blago iz Roža, v: priloga k Časopisu za zgodovino in narodopisje, Maribor 1936-37).



1 Pavel Zablatnik, Čar letnih časov v ljudskih šegah na Koroškem, Celovec 1984, str. 121.

2 Mižnjak na Koroškem imenujejo poseben božični kruh, ki ga v času božiča postavijo na mizo. Po ljudski veri ta kruh prinaša srečo in odvrača hude nadloge. Ponekod, npr. v Selah, položijo na mizo več hlebov,

e


�36�

Velikonočni žegen so tudi pri nas na Celjskem sestavljali prekaje-

no svinjsko meso ali kos prekajene go-vedine, kuhana jajca, hren ter na vrhu košare velik orehov kolač ali potica in ponekod tudi kruh.

Kljub temu, da je kruh v prehrani podeželskega prebivalstva svojo mesto dobil zelo pozno, je imel pri velikonoč-nem žegnu pomembno vlogo. Kruha je v vsakdanji prehrani pogosto pri-manjkovalo in je bil zato kot boljši bel kruh v velikonočnem žegnu pogost, ne pa obvezen. Če je hiša zmogla, je bil velikonočni kruh bel, v nasprotnem primeru je bil iz zmesne ali kake druge moke, ki si jo je hiša lahko privoščila.1

Na velikonočno nedeljo je vsak član družine dobil del žegna, to je kos mesa ali klobaso, v Savinjski dolini tudi kos želodca, jajce in kos potice.2 Ponekod je bila velikonočnega blagoslova dele-žna tudi živina v hlevu in druge doma-če živali. V okolici Laškega,3 ponekod na Kozjanskem, pa tudi ponekod na Celjskem so v košaro za žegen poleg belega kruha dali tudi hlebec črnega ali soržičnega kruha, ki ga je na veli-konočno jutro kot blagoslov dobila ži-vina.4 Marsikje ga je dobil celo pes,5 le mačka ga ni bila deležna. Če so hoteli zavarovati kokoši pred jastrebom, so v Solčavskih planinah na velikonoč-no jutro iz štirih šib presenca (cvetno nedeljske butare), naredil krog in vanj nasuli drobtine iz blagoslovljenega ve-

likonočnega kruha in mesa ter kokoši poklicali, da so to pojedle. Verjeli so, da teh kokoši in njihove piščance to leto ne bo odnesel jastreb.6

Naslednji dan, to je na velikonočni ponedeljek, so ponekod otroci in hlap-ci dobili po četrtino belega kruha in klobaso. Na Celjskem so na velikonoč-ni ponedeljek gospodinje otrokom de-lile bratece (to je buhteljne z orehovim nadevom).7

Velikonočnega žegna je bil deležen tudi studenec, saj so v okolici Celja8

tudi vanj vrgli košček blagoslovljene-ga kruha. Žegen so pogosto jedli še ves teden po velikonočni nedelji. Ker se je kruh med tem že posušil in ni bil več svež, so ga v Strmcu nad Dobrno otroci dali mami in ta ga je prelila z mlekom in jajci ter spekla.9

Za veliko noč so pisanko (darilo) do-bili tudi krščenci in v njej je med dru-gim bil poleg potice ali dela šarklja lahko tudi bel kruh. Pri hišah, kjer so imeli veliko krščencev, so zato pekli velike količine kruha, tudi od deset do dvanajst pek.10

Kruha pogosto ne navajajo kot se-stavni del žegna, v žegnu pogosteje omenjajo potico, torej opotičeni boljši kruh, ki je bil največkrat osnovni se-stavni del žegna. V različnih krajih je bil namesto potice bider (šarkelj), ki je bil v primeru, da je bila družina števil-na, tudi zelo velik. Če sodimo po veliko-sti modela iz okolice Gornjega Grada,

Mag. Vladimir Šlibar muzejski svetovalec,

Pokrajinski muzej Celje

Velikonočni kruh in opotečni kruhna Celjskem


�37��37�

ki ga hrani Pokrajinski muzej iz Celja, je bil tak kolač lahko težek tudi več kot deset kilogramov. Moka, iz katere so pekli šarkelj, je bila navadno bela, v okolici Podsrede je žegen lahko vse-boval tudi ajdov parjek (ajdov šarkelj).11 Na Paškem Kozjaku so nekatere gospo-dinje v kolač vmesile krono – denar. Za otroke so pekle posebne majhne potičke v nalašč v ta namen izdelanem pekaču. Model iz žgane gline za peko sedmih potičk hrani Pokrajinski muzej iz Celja, izdelal ga je lončar iz Vitanja. V Spodnjem Doliču so imeli model, v katerem so pekli en večji kolač, okrog njega pa je bilo šest manjših. Mama je nato v sredo pečenega velikega kolača dala pomarančo, v sredino manjših pa različno pobarvana jajca. Za pisanko so v odprtino manjših kolačkov nasuli drobiža.12 Ponekod so uporabljali tudi model za peko potičke v obliki jagnjeta. Lahko je bil eno ali dvodelen in izdelan iz žgane gline.13 Potice, ki so jih pekle gospodinje na Celjskem, so bile nadete z različnimi nadevi, čeprav je bil najbolj cenjen in zaželen orehov. Potice so bile lahko nadete tudi z rožičevim, mako-vim, lešnikovim, skutnim, pehtrano-vim, jabolčnim, jajčnim ali drugim na-devom. Če so gospodinje delale potico z jajčnim nadevom, danes imenovano potratno potico, so jo na Kozjanskem pustili stati do bele nedelje, to je do ne-delje po veliki noči, ko so jo razrezali.14

Iz vsega povedanega lahko sklepamo, da je bil povsod na Celjskem na veli-konočni mizi, če je bilo le mogoče, bel kruh. V kolikor družina tega stroška ni zmogla so gospodinje spekle kruh iz soržične ali druge socialnemu statusu družine dostopne moke. Kruh povsod

ni bil sestavni del žegna, obvezen pa je bil kolač. Kolač, v bistvu opotičen boljši kruh, so gospodinje nadele z različnimi nadevi. Najbolj cenjen je bil orehov, če tega hiša ni zmogla, so bili v uporabi tudi drugi nadevi, kot so lešnikov, roži-čev, tudi ajdov. Šarkelj je bil lahko zelo velik, celo tako, da je pokrival celotno dno košare, v kateri so nosili žegen. Boljši kruh in opotičen kruh sta ob veli-konočnih praznikih morala biti na mizi in tega so si predvsem otroci v časih, ko je pogosto primanjkovalo celo vsakda-njega kruha, najbolj želeli.

1 Vladimir Šlibar, Prehrana v Podsredi in njeni okolici pred II. svetovno vojno, Poletna delavnica Podsreda 94, Kozjanski park Podsreda, Podsreda 1994, str. 72.

2 Terenski zapiski raziskovalnega tabora v Belih vodah 1996.

3 Vinko Möderndorfer, Vere, uvere in običaji Slovencev, druga knjiga, Družba Sv. Mohorja, Celje 1948, str. 264.

4 Terenski zapiski raziskovalnega tabora Podsreda 1993.

5 Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, prva knjiga, Velika noč, Družina, Ljubljana 1989, str. 225.

6 Jože Vršnik, Preproste zgodbe iz solčavskih planin, Mohorjeva družba Celje, 1978, str. 69.

7 Vladimir Šlibar, »Žgance moraš met od spodaj rad, kašo pa od zgoraj brat«, Zbornik raziskovalnega tabora Bele Vode 1996, ERICo Velenje, Velenje 1997, str. 75.

8 Niko Kuret, prav tam, str. 228.9 Zapiski raziskovalne delavnice Paški Kozjak

1992.10 Terenski zapiski raziskovalnega tabora Bele

vode 1996.11 Zapiski poletne delavnice Podsreda 94.12 Zapiski raziskovalne delavnice Paški Kozjak

1992.13 Etnološka zbirka Šmid, Planina pri Sevnici. 14 Terenski zapiski raziskovalnega tabora

Podsreda 1995.


�38�

Pomembna sestavina velikonočne-ga žegna je bila v vseh slovenskih

pokrajinah, tu Kozjansko ni nobena izjema, velikonočni kruh. Vendar za pretekla obdobja težko govorimo o enotnem videzu ali sestavinah kruha. Zavedati se moramo, da je gospodinja na ta dan želela postaviti na mizo naj-boljši kruh, kar ga lahko speče. In če je bilo pri hiši pomanjkanje, potem ta kruh ni bil bel.

Kozjansko v glavnem ne pozna ne-kih posebnih oblik v pripravi in po-dobi velikonočnega kruha.1 Do konca druge svetovne vojne in še čez, je beli kruh res pomenil boljši kruh, kruh, ki so ga pekli le za velike praznike in po-membne delovne dneve – kot na pri-mer žetev. Za vsakdanji t. i. imenovani zmesni kruh, so kvas delali sami doma, za potice in bel kruh pa so ga kupovali. Kvasec, vinski kvasec (domači kvas) so pripravili iz mošta in zmesne moke, je-čmenove moke ali celo koruzne moke in oblikovali hlebčke, ki so jih potem posušili na soncu. Pred peko so ta-kšen hlebček namočili in z njim spekli kruh. Ponavadi so pekli enkrat do dva-krat na teden, od 4–8 hlebcev kruha.

Za veliko noč se je spekel bel kruh, nekateri so pekli tudi zmesni kruh, aj-dov kruh, včasih še šarkelj in seveda potice. Beli kruh so spekli iz najboljše pšenične moke, kar so je imeli doma, saj se moka nekoč ni kupovala. Pri tem so zelo pazili že, ko so pšenico

pripravljali za mlin. Večkrat je morala iti čez rešeto, da ne bi bilo kje kakšne smeti. Še posebno se je gledalo, da je bila to lepa pšenica. Iz take moke, se je delal le najboljši kruh. Testo so go-spodinje zamesile v kadunji, ki so jo poprej posipale z moko. Moko za testo so osolile, dodale kvas, potem pa so testo zamesile in ga dale vzhajat v po-mokano skledo. Praznično testo so na-mesto vode zmešale z mlekom, včasih pa so mu dodali tudi jajca in sladkor. Nekoč vanj niso vmesile olje, kot to de-lajo danes, ker so olje morali kupovati in ga je bilo škoda. Hlebec za veliko noč je moral biti velik, da bo kruha za vse dovolj. Preden je šel v peč, so ga gospodinje premazale z jajcem ali pa tudi maslom, da se je lepo bleščal. Naš velikonočni kruh je bil brez okraskov, le hlebec so nekatere gospodinje, pre-den so ga dale v peč, prerezale s tremi zarezami. Kruh tudi ni imel nobenega posebnega imena, bil je le kruh. Beli kruh pa je moral »nebeško dišati«. Za veliko noč se je pekel tudi ajdov kruh, samo iz ajdove moke, ki so ji dodali tudi malo sladkorja in malo cimeta. Zmes je bila precej tekoča in se je vli-la v model za šarkelj in spekla. Danes, pravijo, je iz kupljene ajdove moke tež-ko narediti tak kruh.

V Olimju pa so zraven kruha name-sto potice pekli tudi bider, ki so ga pekli v modelu za šarkelj in so zanj porabili več jajc kot za potico. Bil je

Lucija Zorenč naravovarstveni svetnik,

Kozjanski park

Kruh velike noči na Kozjanskem


�39��39�

okrogel, precej visok, z luknjo v sredi-ni in moral je biti penast, vanj pa so dodali malo rozin. Privoščili so si ga lahko le premožni, saj je zanj šlo veli-ko jajc.

Kruh je bil sestavni del blagoslova jedi. Vendar takrat, ko so kruh še pekli v peči, so za žegen spekli poseben mali kruh in malo potičko, ki sta se morali celi nesti k blagoslovu. Kruh namreč ni smel biti prerezan. Danes se speče en kruh, od tega pa se odreže manjši kos in nese k blagoslovu. Če je nekoč bila peč tista, v kateri se je kruh spekel, je danes v uporabi le še štedilnik. Tudi tam, kjer gospodinje še imajo peč, se v glavnem peče v pečici, ker je en hlebec premalo, da bi zakurile v peči.

Blagoslovljene jedi so nekateri po-skusili že v soboto zvečer, večina pa v nedeljo po prvi maši. Del blagoslova so dobile tudi živali. Med njih so raz-delili nekaj belega ali zmesnega kruha.

Danes gospodinje le še za ta velike praznike pripravljajo kruh doma. Ven-dar se danes kruh peče v pečici, red-kokje v štedilniku na drva, in z manj količinami moke. Kruh je danes samo dodatek na bogato obloženi mizi, ne pa osnovno živilo.

Velikonočni kruh(recept pripravila Stanka Javeršek, Podsreda)

Sestavine: približno 1,5 kg moke2, 3 ščepce soli, 1 kocko kvasa, 1 žlico slad-korja, 1/2 dcl olja, 1/2 l mleka (lahko tudi več, je odvisno od moke), 1 jajce.

Kvas pripravi tako, da v lončku zme-ša 1 žlico sladkorja, 2 žlici moke, kvas in vodo ali mleko. Včasih kvas pripravi tudi kar v moki. Sestavine, razen olja, nato približno 10 minut mesi, da dobi voljno testo. Olje primeša na koncu, ko že ni več moke v posodi. Testo nato pokrije in ga pusti na toplem vzhajati približno 1 uro. Nato ga zopet premesi – približno deset minut – ga položi v pehar in ga pusti vzhajati še približno eno uro. Nato ga prestavi v pekač, pre-maže v jajcem, zareže in peče v pečici približno eno uro.

Viri:

� Terenski zapisi Raziskovalnega tabora Podsreda, 1984 in 1994, arhiv Kozjanskega parka.


� Stanka Javeršek, rojena 1947 v Reštanju, Podsreda.

� Franc Jakopina, rojen 1939, Olimje.

1 Poletna raziskovalna delavnica, ki je potekala v letu 1994 v organizaciji Kozjanskega parka, je preučevala tudi prehrano. Skupina pod vodstvom mentorja Vladimirja Šlibarja, etnologa v Pokrajinskem muzeju Celje, je na terenu spraševala o prehrani, kamor sodi tudi kruh in njegova priprava in o praznični prehrani. Vprašalnice, ki so jih izpolnjevali udeleženci na terenu, so dovolj povedne v primeru priprave kruha in uporabe moke, nekaj manj pa pri poglavju o prazničnih jedeh.

2 Vsi vemo, da ima vsaka gospodinja svojo priljubljeni moko. Stanka uporablja v glavnem moko iz mlina Katič ali pa Primorsko posebno moko.


�40�

Kot večina prebivalcev drugih slo-venskih pokrajin, so tudi Posav-

čani pred drugo svetovno vojno bel kruh lahko spekli le ob največjih pra-znikih. Po ustnem izročilu so bel kruh marsikje lahko spekli le dvakrat v letu, obakrat, ko Bog ni vedel – za božič, ko se je rodil in je bil še premajhen, in za veliko noč, ko je po križanju umrl. Čeprav so si vsi prizadevali, da bi bila peka praznična, pa mnogi niso mogli izkazati družinskega blagostanja z nje-govim osnovnim simbolom – belim kruhom.

Kruh je živilo, ki se ga uživa brez je-dilnega pribora, v Posavju pa so tudi vse druge jedi velikonočnega zajtrka jedli z roko. Za veliko noč in za božič so pri vsaki hiši spekli kaj boljšega. Velikokrat je boljše pomenil bel kruh, saj si marsikdo pred drugo svetovno vojno ni mogel privoščiti niti potice za dva največja praznika. Nekateri so bel kruh lahko spekli po štiri- do petkrat v letu, za božič, novo leto, na veliko nedeljo, za malo in za veliko mašo. Vsak svoj hleb so ponekod dobi-li le na veliko mašo. Od vsakdanje se je praznična peka razlikovala tudi po izbiri krušne peči, drugače so pekli v štedilniku na trda goriva in kasne-je električnem. Peka v krušni peči je veljala za imenitnejšo, kruh iz nje je bil po oceni sodobnikov takšne peke lepše pečen in okusnejši. V marsikate-ri hiši so v krušni peči pekli samo za

božič in veliko noč, drugače pa v rori (pečici) v štedilniku. Tudi tod je velja-lo, da morajo biti velikonočni kruhi »pečeni v peči, ki je bila zakurjena z blagoslovljenim cerkvenim ognjem«.1

Medtem ko je bil vsakdanji kruh v Posavju predvsem koruzni, za kopače v vinogradu in drugo najeto delovno silo pa zmesni iz ječmena, koruze in ajde, redkeje še iz pšenice in pire, in je veljal za energetsko močnejšega, je bil beli kruh praznični. Fini bel kruh so za veliko noč zamesili z mlekom in slad-korjem. Oblikovali so ga v hlebec – v okroglo obliko, ki je bila običajna za velikonočne pekovske izdelke, ker naj bi spominjala na Kristusovo krono. V Brežicah so v sredino testa vstavili ku-hano nepobarvano jajce, če pa je bilo pobarvano, so v testu pripravili jamico in jajce vložili v že pečen velikonočni kruh.

Le izjemoma so za veliko noč pri-pravili kruh iz boljšega kvašenega te-sta v obliki jagnjeta, ki so ga spekli v dvodelnem glinenem modelu v obliki jagenjčka in okrasili z osladkanim be-ljakovim snegom.2

Velikonočni kruhi, potice in šarklji v Posavju so bili večinoma okrogle oblike, kakor sta jih tudi določali be-sedi hleb(ec) za kruh in kolač za potico, okrogel pa je bil tudi šarkelj. Poleg pra-zničnega belega kruha v obliki hlebca so bili za veliko noč in božič predvsem značilni kolači, ki so jih nekateri pekli

Dr. Ivanka Počkar muzejska svetnica,

Posavski muzej Brežice

Velikonočni kruh v Posavju


�41��41�

navadno tri različne: orehovega, rozi-novega in rožičevega ali orehovega, sirovega in makovega. Sicer pa so bili kolači za veliko noč: orehov, orehov z rozinami, cvébov (z rozinami iz doma-čega grozdja brez pečk), ajdov s sirom ali ocvirki, sirov, makov ali vsaj rožičk-ov – rožičev. V krajih sevniške občine so velikonočni kolač imenovali kristu-sova krona.3

Za rozinov kolač so v Hrastju pri Cerkljah ob Krki pogosto uporabili posušene grozdne jagode, sirovega pa so najraje napolnili s sirom in maslom – pregreto smetano, ki je potici dala posebno mikaven vonj. Na Bizeljskem so imeli navado v vsak potični nadev dodati rozine iz domačega grozdja sor-te moravna ali kraljevina. Za najboljšo in najpogostejšo je večina vprašanih imenovala orehovo potico. Velikonoč-ne potice in šarklji navadno niso bili posebej okrašeni, včasih le posipani s sladkorjem v prahu, ker so imele dru-žine pred drugo svetovno vojno skro-mno sladkorja. Celo za ohcet, ko so kruhe vidneje krasili, so bili šarklji s sladkorjem različno okrašeni – ta bo-gati so imeli vse iz sladkorja, drugi pa samo napis. Na Senovem in še kje pa so velikonočno potico, spečeno v reb-rastem glinenem modelu, še v prvi po-lovici 20. stoletja okrasili z ledom (me-šanico sladkorja in beljakovega snega), s katerim so risali črte navpičnice po izbočenih in vbočenih rebrih potice, v Cerkljah ob Krki pa so z osladkanim beljakovim snegom krasili le šarklje, na katere so risali cik-cak črte in iz snega oblikovali cvetove. V premožnej-ših družinah so tod vsakemu otroku spekli majhno velikonočno potico, za

kar so uporabili v ta namen izdelane manjše glinene pekače. Na štajerskem delu Posavja so ponekod še po drugi svetovni vojni gospodinje spekle kru-šne ptičke in jih zataknile po vejah grmovja okoli hiše, da bi tudi revnejši sosedovi ali drugi vaški otroci dobili nekaj velikonočnega.

Najstarejša izpričana oblikovana peciva se omenjajo prav v zvezi z ve-likonočnimi in božičnimi prazniki.4

Oblike in okrasi peciv iz starejših ob-dobij so v Posavju najbolje razvidni s poročnih fotografij, medtem ko so bili velikonočni kruhi in peciva deležni le redke pozornosti fotografskega vizua-liziranja. Zaradi pomanjkanja pisnih virov lahko o njih sklepamo le na pod-lagi ustnih pričevanj. Če jih primerja-mo z upadom krasitve ženitovanjskih kruhov in peciv, lahko predvidevamo, da so bili tudi okrašeni velikonočni kruhi in pecivo kasneje brez izrazitej-šega okrasja. Med značilnimi, vendar od potic mnogo manj pogostimi peko-vskimi izdelki za veliko noč so bili v Posavju tudi večji in manjši okrogli, v kito pleteni kruhi z luknjo v sredini, narejeni iz najboljše moke, zamešeni z mlekom in sladkorjem. Imenovali so jih pletenice ali pletenke, po izdelavi in obliki so bile različne, od preprostih, spletenih v kito iz treh pramenov in oblikovanih v obročasto pecivo, do po-dolgovatih, v štruco narejenih pletenk, denimo, v Cerkljah ob Krki in na Se-novem. Tu so jih v premožnejših druži-nah izdelovali triplastno – prva je bila kita iz štirih pramen, druga iz treh in tretja iz dveh pramen. Pletenico so na spodnjem robu zaključili s testenim svaljkastim trakom, pletenico pred

Viri:

� Janez Bogataj, Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji, Ljubljana 1993.

� Marjanca Dobnikar, Poti moje mladosti : Kruh kot dediščina, Ljubljana 2010.

� Dušica Kunaver, Čar kruha v slovenskem ljudskem izročilu, Ljubljana 1999.

� Gorazd Makarovič, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana, 1981.

� Ivanka Počkar, Kruh – merska enota revščine in bogastva, v: Praznik vina, kruha in dobre volje (ur. Vlado Podgoršek), Gadova peč, april 2009, str. 22–29.

� Ivanka Počkar, Dve gasi, dva policaja, sto obrtnikov : življenje mestnih obrtnikov od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne na primeru Brežic, Brežice, Ljubljana 2005.

� Stanislav Renčelj, Marija Prajner in Janez Bogataj, Kruh na Slovenskem, Ljubljana 1993.


�42�

peko premazali s stepenim jajcem, na vrh pa so vstavili tri trdo kuhana jaj-ca. Ponekod so otrokom napravili na isti način izdelane manjše pleteničke z vstavljenim, trdo kuhanim jajcem na sredini. Še po drugi svetovni vojni so ponekod v sevniški občini vanje vsajali velikonočne pirhe glede na število dru-žinskih članov.

Vendar, če bi bilo tako, da »pletenka kruha v vsej naši deželi pomeni pra-znik«,5 bi v posavskih krajih le malo kje praznovali. Peke iz bele moke si celo v rodovitnih ravninskih krajih niso privoščili vsak dan niti po zemlji premožnejši. Po vaseh gričevnatega Bizeljskega in okolice je bil vsakda-njik predvsem iz koruzne moke, pše-nični kruhi so pogosto umanjkali celo v prazničnem času. Na Bojsnem so, denimo, na velikonočno soboto jedli štrudelj iz debelejšega vlečenega testa z nadevom iz kislega ali sladkega ze-lja. Za nadev so na masti spražili če-bulo, dodali zelje in na drobne koščke narezane ostanke prekajene svinjine, vključno s kožicami. Pletenice so pekli bizeljski peki, kupovali pa so jih le naj-premožnejši.

Čeprav so bile peči navadno velike za štiri do pet hlebcev kruha, je veli-konočna peka v marsikateri družini obsegala le potico ali dve, pri premo-žnejših pa večje število, tudi orehovih. Več so si privoščili bogati kmetje in zaposleni v državnih službah. Preden so vzhajano potico v lončenem pekaču ali hlebec kruha prosto vložili v peč, ga je mati po zgornji strani pokrižala, ponovno pa spet, preden je v spečeno potico ali kruh zarezala. Kruh je nava-dno pokrižala po spodnji strani hleb-

ca, medtem ko ga je, obrnjenega na bok, objemala z levico. Da se je lažje počakalo na rezanje kruha, so pone-kod hlebec ali tista dva, ki sta bila naj-bližje ustju peči, prekrili z mlincema – na vsakega so s pomočjo loparja po-veznili po en mlinec. Tam so se mlinci zlatorumeno in mehurčkasto zapekli, da so potešili neučakano otroško željo po kruhu.

Velikonočna potica se je v Posavju razlikovala od božične po tem, kdaj in zakaj so katero rezali. Na božični večer so jedli ajdovo, da se je kvasna potica prihranila za božični dan. Za veliko noč, ko so prav tako spekli ore-hovo in drugače nadevane potice, so si ajdovo potico kot močno jed privoščili na veliki petek in veliko soboto zvečer, saj tedaj niso uživali zabeljenih jedi in mesa. Obema praznikoma – božiču in veliki noči – je bilo skupno to, da so na božični dan in na veliko nedeljo ter nič prej rezali kvasno orehovo ali drugače nadevano potico.

Med poticami za veliko noč je bila tudi kvasna pogača iz več bele moke kot koruzne, zamešena s smetano in mlekom ter nadevana s sirom in sme-tano. Zaradi pomanjkanja je pri mar-sikateri hiši nadomeščala velikonočno orehovo in druge potice. Velikonočna peka je najpogosteje potekala od zgo-dnjega jutra na velikonočno soboto.

Žegen so jedli na veliko nedeljo zju-traj, po prvi maši. Družine so pred sto leti štele veliko več ljudi kot danes. Na-neslo je, da jih je bilo trinajst, kot na primer pri Balonovih z Brezovice na Bizeljskem okoli leta 1900, in takrat so radi povabili še enega, da so se izo-gnili številu trinajst. Obred je potekal

� Marija Mojca Terčelj, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja : 20. stoletje, Občina Sevnica, Ljubljana 1989.

� Terenski zapiski Ivanke Počkar, 2003–2010, Posavski muzej Brežice.


�43��43�

tako, da so mama, ponekod tudi oča, potico prekrižali z besedami »svet križ božji« in jo razrezali na kose. Vsak član družine je dobil kos potice, kos šar-klja, kos kruha, pisanko in klobaso, kos šunke in nastrgan hren v spomin na Kristusa, ki je bil žejen, pa ni do-bil piti, pač pa so mu dali še žolč. Ob tem se velja spomniti na star, sicer vseslovenski, spoštljiv način ravnanja s krušnimi drobtinami, do katerih so imeli še v predvojnem času posebno skrben odnos. V velikonočnem času pa so se še posebej držali pravila, da blagoslovljene drobtine ne smejo pasti na tla. Žegna je bila na podeželju de-ležna tudi živina. Po prvi maši, ko se je lahko načelo blagoslovljene jedi, so slehernemu konju in kravi nesli kos blagoslovljenega kruha.

Žegen so ponekod imeli po ves te-den, ker so ženske za veliko noč veliko napekle. Trajal je kar do bele nedelje, ki so ji rekli tudi botrna nedelja. Takrat so sicer morali napraviti novo peko, ker so se držali šege, da nesejo darove

Pripovedovalke:

� Nada Baškovič, rojena 1933, Gorenje Skopice.

� Antonija – Tonika Jankovič, rojena 1947 v Dobrovi pri Senovem, Leskovec pri Krškem.

� Marjanca Dobnikar, rojena 1929 v Artičah pri Brežicah, Ljubljana.

� Olga Vene, rojena 1949, Sevnica.

� Marija Sušnik, rojena 1930, Bizeljsko.

� Olga Lapuh, rojena 1955, Brežice.

� Ivanka Molan, rojena 1941 v Brezini, Brežice.

� Vida Frlan, rojena 1918 v Cerkljah ob Krki, Kostanjevica na Krki.

� Anica Cizl, rojena 1942 v Curnovcu, Sromlje.

� Marica Pavlič, rojena 1938 v Brezini, Krško.

1 Janez Bogataj, Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji, Ljubljana 1993, str. 191.

2 Takšen kruh je bil v Posavju značilen za ohceti, prva obhajila in birme pred drugo svetovno vojno in krajši čas po njej. Izdelovali so večje in manjše jagenjčke, pogosto so postavili na mizo velikega v družbi dveh manjših jagnjet.

3 Marija Mojca Terčelj, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja : 20. stoletje. Občina Sevnica. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1989, str. 173.

4 Gorazd Makarovič, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981, str. 384.

5 Dušica Kunaver, Čar kruha v slovenskem ljudskem izročilu, Ljubljana 1999, str. 104.

krstnim botrom. Temu so znali reči, da se mora botríjo vrniti. Krstnemu botru so se torej oddolžili za njegove darove ob krstu s tem, da so mu na belo nedeljo nesli v dar kruh, vino in morda še kos oblačila. Takrat so tudi botri obdarovali svoje krščence in bir-mance s pisanico in denarjem.


Posebno mesto med velikonočnimi jedmi je tudi v Beli krajini pred-

stavljal kruh. V okolici Metlike so pe-kli kolač, ki je moral biti res zelo velik, »res tolik kakor kolo«. Podoben kolač opisuje že Valvasor v 17. stoletju. Že te-daj je bila ena od sestavin žegna tudi kolač, ki je moral biti iz bele moke in je tehtal nad deset kilogramov, lahko tudi do sedemnajst kilogramov. V ve-likonočni žegen je v Beli krajini sodil tudi »boljši kruh«. To je bil kruh iz bele pšenične moke, z dodatkom jajc, maščobe in mleka. Predstavljal je eno osrednjih jedi za slavnostne priložno-sti. V revnejših okoljih je tak beli kruh predstavljal najboljšo jed, »sladico«. Bil je merilo blaginje in višje življenj-ske ravni. V Beli krajini so ob veliki noči pogosto pekli tičke, iz kvašenega ali rezančnega testa (nekvašeno testo iz moke in jajc) oblikovane in pečene kruhke v obliki ptičk. Tičke so bile v veselje predvsem otrokom. Pogosti obliki »boljšega« prazničnega kruha sta bili tudi vrtánj ali šarkelj ter plete-nica, kruh pa je bil tudi sestavina šun-ke v testu.

Posebno obliko velikonočnega kru-ha predstavlja nádef. Najbolj razšir-jen je bil v Črnomlju in okolici. Bil je obvezna jed v velikonočnem žegnu,

Anita Matkovičvišja kustodinja,

Belokranjski muzej Metlika

Kruh kot sestavina praznovanja velike noči v Beli Krajini

med letom pa je bil pogosto priloga k jedem ob večjih kmečkih delih na po-lju ali v trtju (vinogradu). Nádef je jed za katero potrebujemo star bel kruh, prekajeno kuhano svinjsko meso, pre-kajeno kuhano slanino, svinjsko juho, jajca, sol, svinjsko mast in posušen ali dimljen svinjsko želodec ali debelo črevo (danka). Na kocke narezan kruh navlažimo v juhi v kateri smo kuha-li svinjsko meso in dodamo svinjsko mast. Primešamo na kocke narezano meso in slanino. Dodamo osoljena razžvrkljana jajca in premešamo, da se sestavine dobro prepojijo. Z zmesjo nadevamo svinjski želodec ali debelo črevo (ki smo ju pred tem namočili v mlačni vodi). Črevo zavežemo z vrvico ali zašpilimo. Nádef prelijemo z vročo mastjo in spečemo, da dobi lepo zlato rumeno barvo. Med pečenjem ga poli-vamo z vodo, da ovoj ne poči.

V Beli krajini so se do danes ohra-nile različne oblike velikonočnih jedi, med njimi tudi različni velikonočni kruhi. Poleg popestritve prazničnega družinskega jedilnika postajajo danes te jedi tudi sodoben kulinarični izziv za gostince in turistične ponudnike, ki si želijo tudi s kulinarično ponudbo predstaviti bogastvo regionalne, v na-šem primeru, belokranjske dediščine.

Viri:� Janez Bogataj,

Krušni zakladi Slovenije, Kmečki glas, Ljubljana 2003.

� Janez Bogataj, Okusiti Slovenijo, Darila Rokus, Ljubljana 2007.

� Boris Kuhar, Prazniki in praznične jedi na Slovenskem, 14 praznikov, 100 prazničnih jedi, Delo – Prodaja, Ljubljana 1992.

� Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Prva knjiga, Družina, Ljubljana 1989.

� Adlešička peciva, Javni zavod Krajinski park Kolpa, Adlešiči 2008.

� Belokranjske jedi v zadnjem stoletju, Zvezek starih receptov, Zavod za izobraževanje in kulturo, Črnomelj 2008.

� Iz kuhinje stare mame, Društvo kmečkih žena Dragatuš, Dragatuš 2009.


Zasavje, sredi Slovenije ležeča po-krajina visokih hribov in ozkih

dolin (»tam nekje za Savo …«), je bila, ne tako daleč nazaj, poznana pod ime-nom Črni revirji. Upravičeno! Premo-govno bogastvo, ki so ga številne ge-neracija rudarjev trgale iz zemlje, je neizbrisno zaznamovalo pokrajino, še bolj pa ljudi v njej. Pozna se nam, ni kaj tajiti, trdota premoga, več kot dve-sto let kroječega življenje v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju, a se nam pozna tudi toplina, ki jo premog oddaja. Ži-vljenje knapov in njihovih družin ni bilo nikoli lahko, še posebej ne pred drugo svetovno vojno. Lastnik rudne-ga bogastva je dajal le toliko, da so preživeli. Iz okoliških kmetij, pa tudi iz širšega območja Slovenije, so se pri-selili v doline k rudokopom, kjer so v skromnih bivalnih pogojih delavskih kasarn – kolonij izgubili stik z zaled-jem kot virom preskrbe. Velika stano-vanjska naselja so imela v bližini samo toliko zemlje, da je lahko vsaka druži-na na skromni ohišnici pridelala nekaj zelenjave za sproti, v vsem drugem so bili odvisni od trgovine, največkrat spet rudniške, in lastne iznajdljivosti. Vsakdanja prehrana je bila zato skro-mna, kje vzeti pa mnogo pomembnej-še vprašanje od kako pripraviti. Ko so rešili prvi del rebusa, je bilo glavno že opravljeno. Kako pripraviti je variiralo od kuharice do kuharice, vsaka je seve-da znala bolje od druge. Zaradi tesnih

bivalnih razmer, kuhinja je bila prvi prostor delavskega stanovanja, vstop vanj pa neposredno z ganka (s skupne-ga odprtega hodnika), tudi vsakdanja prehrana ni ostala skrita. Okrog kolo-nij se je največkrat širil vonj po kislem zelju, funštercu, fižolu in krompirju. Doma prirejenega mesa (zajci, prašiči, koze) je bilo bolj za vzorec in skomine.

Vse drugače pa je zadišalo za prazni-ke, če je le bilo kje vzeti. Velika noč je (bila) velik praznik, na katerega se je bilo treba pripravljati dosti prej; pred-vsem zagotoviti za žegen potrebne do-brote: klobase in/ali kuhano šunko, hren, pirhe, potico. Prav tako v jer-basu ni »manjkal« velikonočni kruh. Pravega velikonočnega kruha v obliki mlečnih pletenic ali dišavnega kruha okrašenega s pirhi v Zasavju niso po-znali. Dovolj je bil že bel kruh, sam po sebi dobrota, ki so jo jedli samo za bo-žič in za veliko noč in je prav kakor po-tica simbolizirala praznike. Kadar ni bilo denarja za belo moko, so enotno sejali tako dolgo (npr. skozi nogavico), da so ji izboljšali strukturo in videz. Obstajali pa so še drugi načini, kako narediti za praznike kruh bolj bel, kot je v resnici bil.

Kmalu po drugi svetovni vojni je bele moke primanjkovalo, v paketih humanitarne pomoči pa je bilo dovolj testenin. Čeprav povsod po kolonijah tega izvirnega recepta niso poznali, si zaradi originalnosti in ker je (preizku-

Jana Mlakar Adamič muzejska svetovalka, Zasavski muzej Trbovlje

Velikonočni kruh v Zasavju

�45�


�46�

šeno!) dober, zasluži pozornost (glej recept kruh iz testenin).

Videti je, da je imel bel kruh v Črnih revirjih prav posebno mesto in je veljal – skoraj – za potico. Pravzaprav ji je bil tudi podoben. Je že res, da se je za pra-znike okrog krušnih peči, ki jih je v ko-lonijah složno uporabljalo do dvajset družin, širil slasten vonj po poticah. A so bile te potice nemalokdaj narejene iz krušne moke in tako skromno nade-vane, da so se zanje ohranili izrazi kot črviva potica, narisana potica, šestica ali zeksar, kar v prevodu pomeni, da je prevladovalo testo, v prerezu vidna šestica simboličnega nadeva pa je tako potico ločila od kruha. Nadevi so bili vseh vrst, favorit je bil seveda orehov, če je bilo orehov komaj za vzorec, so jim dodali zmlete fige in/ali rožiče. Videti je bil kot orehove nadev (ki so ga nadomestki ofarbali), po okusu je malo zaostajal, a če boljšega ni … Med varčne recepte je sodila tudi jabolčna potica in njena še skromnejša različica – poceni potica.

Tudi danes gospodinje rade dodajo v orehov nadev vsaj eno naribano ja-bolko. Nadev je bolj rahel, orehov pa porabimo za eno pest manj … Kot vi-šek dobrote (in potrate!) je nekoč velja-lo sočasno uživanje orehove potice in prekajenega mesa. To je bilo razkošje, ki je bilo dovoljeno samo ob največjih praznikih, kakršen velika noč zagoto-vo je. Mnogim pripadnikom starejše generacije je ta »strata« še danes si-nonim za praznik in jo še vedno tudi prakticirajo.

Morda pa bodo ti recepti - preprosti, enostavni, skromni, verna odslika-va vsakdanjika, ki je komajda krpal konec meseca z začetkom novega – komu tudi danes polepšali praznike. Naj vam tekne! Srečno!

Kruh iz testeninSestavine: 1/2 kg črne moke, 1/2 kg

belih testenin, 4–5 dag kvasa, 1/2 žlič-ke sladkorja, 1/2 l vode ali mleka, olje, 1 žlička soli.

Testenine namočimo čez noč v vodi. Naslednji dan jih odcedimo in jim do-damo moko, vzhajan kvas, olje, mleko ali vodo in sol. Iz vseh sestavin zgnete-mo testo, ki naj vzhaja cca 1 uro. Nato testo ponovno zgnetemo in položimo v namaščen pekač, kjer naj vzhaja še dobre 1/2 ure. Kruh pečemo 1 uro pri 2000 C.

Jabolčna poticaTesto: glej orehovo potico.Nadev: 2 kg jabolk, 10 dag sladkorja,

2 vanilijeva sladkorja, cimet, limonina lupina, rozine (neobvezno).

Jabolka olupimo in zdušimo, doda-mo vse ostale sestavine in z nadevom premažemo vzhajano in razvaljano te-sto.

Poceni potica Testo: 60 dag moke tipa 850, 4 dl

mleka, 1 čajno žličko soli, 4 dag kvasa, 6 dag sladkorja, 1/2 dl olja, limonina lupinica.

Nadev: 1 kg olupljenih in naribanih jabolk, 10 dag sladkorja, cimet po oku-su, po želji in zmožnosti še nekaj gro-bo zmletih orehov.


�47��47�

Hostija je okrogla bela ploščica iz nekvašenega testa bele moke.

Razlikujemo velike in male hostije. Ve-liko hostijo zaužije mašnik pri mašni daritvi in jo uporabljamo za češčenje Najsvetejšega. Z malimi hostijami pa mašnik obhaja vernike. V številnih kr-ščanskih Cerkvah se hostije uporablja-jo namesto pravega kvašenega kruha pri zakramentu svete evharistije. Ho-stije so se razvile iz posebne oblike nekvašenega kruha, ki ga Judje jedo za pashalno večerjo (judovsko veliko noč). Latinska beseda »hostia« pomeni »žrtev« ali »bogovom žrtvovana žival«. V krščanstvu je evharistična daritev (simbolično darovanje hostije) nado-mestila judovsko žrtvovanje živali.

Jezus je pri zadnji večerji poleg vina iz grozdja, pomešanega z vodo, razde-lil med učence tudi opresni pšenični kruh. »Vzel je kruh, se zahvalil, ga raz-lomil, jim ga dal in rekel: 'To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.'« (Lk 22,19).

Hostija, ki jo posveti duhovnik, se med evharistično daritvijo pri spre-menjenju spremeni v Jezusovo telo. Duhovnik v evharistični molitvi moli: »Ko je šel prostovoljno v trpljenje, je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, dal svojim učencem in rekel: 'Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas.'«

Do 8. stoletja, ponekod tudi še v 9. stoletju, so za mašno daritev upora-bljali kvašen kruh. Duhovniku so pred

obhajilom pomagali lomiti kruh dia-koni, pri tem pa so peli pesem Agnus Dei. Obred je bil tudi zaradi tega v celoti daljši. Kvašeno testo še vedno uporabljajo v vzhodnih cerkvah, kjer pri obhajilu lomijo sveže koščke kva-šenega kruha.

Okrog 9. stoletja pa je zahodna Cer-kev sprejela za daritev nekvašen kruh, in to iz treh razlogov: zaradi spomina na pashalno večerjo, za katero so Izra-elci pripravljali nekvašen kruh, zara-di praktičnega razloga, saj je kvašen kruh po nekaj dneh postal trd, težko lomljiv in neužiten, s prenehanjem lo-mljenja kvašenega kruha so skrajšali sam obred.

Posvečeno hostijo, imenovano sveto Rešnje telo, lahko prejmejo le tisti, ki niso storili velikega greha. Posvečene hostije duhovniki hranijo v pozlačeni posodi (ciboriju) v tabernaklju na oltar-ju. V času izpostavitve Najsvetejšega je velika hostija shranjena v monštranci.

Od 9. stoletja pa do konca druge sve-tovne vojne so hostije pekli na župni-jah. Župnikom so pri tem pomagali cerkovniki in gospodinje. Pekli so jih z železnimi kleščami, ki so jih prej se-greli v žerjavici. Klešče so bile dolge okoli 80 cm. Na koncu dveh železnih držal sta bili dve ploščati okrogli plo-skvi. Pri kleščah za peko malih hostij sta bili ploskvi brez vzorcev, klešče za peko velikih hostij pa so imele na ploskvah vzorec s križem, s podobo

Mag. Nataša Polajnar Frelihdirektorica, Muzej krščanstva na Slovenskem

O hostiji, njeni pripravi in namenu


�48�

jagnjeta, z napisom IHS ali z drugimi simboli. Na spodnjo ploskev klešč so vlili zmes čiste pšenične moke in vode v razmerju 1 : 1. Potem so razbeljene klešče stisnili in nekaj časa počakali, da se je oblat spekel. Oblat brez vzorca je bil namenjen za rezanje malih ho-stij, oblat z vzorcem pa za rezanje ve-likih hostij, ki jih duhovnik uporablja pri evharistiji. Delo je bilo zamudno, saj je bilo na enkrat možno speči le manjše število oblatov in iz njih se je izrezalo bolj malo hostij.

Po drugi svetovni vojni so v nekate-rih župnijah in redovnih skupnostih železne klešče za peko hostij zamenjali redki manjši električni pekači. Neka-teri duhovniki še danes pečejo hostije sami, zaradi zamudnosti s peko pa so si mnogi želeli, da bi hostije bilo mogoče kupiti. Leta 1981 je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar prosil tedanjega stiškega opata p. dr. Antona Nadraha, da bi Cistercijanska opatija Stična prevzela peko hostij za sloven-ske župnije. S peko so začeli takoj v začetku leta 1981. Denar za prva dva pekača (peči) za peko hostij so zbrali nemški dobrotniki iz Hirschaida. Po številnih zapletih na meji med Avstrijo in Jugoslavijo sta pekača le prispela v Stično, prav tako stroj za rezanje ho-stij. Od leta 1981 do 2002 sta hostije pekli mariborski šolski sestri. Od leta 2002 dalje jih pečejo uslužbenke sa-mostanskega podjetja Sitik.

Tudi pri električnem pekaču se maso iz pšenične moke in vode vlije na spo-dnjo razgreto ploščo in se jo stisne z zgornjo ploščo. Po pol minute dobimo okrogel pečen oblat. Iz popolnoma gladkega oblata izrežejo male hostije,

ki jih bodo pri sveti maši, ko bodo po-svečene, zaužili verniki. Iz oblata, ki ima vtisnjene simbole, pa dobijo velike hostije, ki jih bodo pri mašnem obredu zaužili duhovniki. Iz 8,5 litra vode in 9 kg bele moke se speče 200 oblatov. Iz njih se strojno izreže 10.000 malih ho-stij in ročno 2.400 velikih hostij. Zara-di alergij je vedno večje povpraševanje po hostijah iz moke brez glutena.

Ker je oblat zelo krhek, ga morajo pred rezanjem dati vlažit. Ročno ali strojno narezane hostije na koncu še skrbno preberejo, da zlomljene, okru-šene ali drugače poškodovane izločijo.

V stiškem samostanu so bili prvi, ki so začeli s peko hostij tudi za druge slovenske župnije. Pozneje so se jim pridružili še drugi, med njimi karme-ličanke v Sori, kjer imajo enega naj-sodobnejših strojev za pečenje hostij, karmeličanke v Mirni Peči, klarise v Nazarjah. Pečejo jih tudi v Mariboru in drugod.

Duhovniki danes lahko kupijo hosti-je v specializiranih trgovinah s cerkve-nim blagom ali pa direktno v samo-stanih, kjer jih pečejo. Hostije, pečene v Sloveniji, pa vedno bolj izpodrivajo cenovno ugodnejše uvožene hostije s Poljske in Italije.

Verniki prejmejo hostijo pri svetem obhajilu med mašno daritvijo. Bolniki in starejši ljudje prejmejo sveto obha-jilo na domu, npr. na vsak prvi petek v mesecu, pa tudi v smrtni nevarnosti kot sveto popotnico.

Etnolog Niko Kuret je v svoji knjigi Praznično leto Slovencev, ki je prvič izšla med leti 1965 do 1971, zapisal, da »na vzhodnem delu Gorenjskega, od Cerkelj in Mavčič tja do Vač, sodijo


�49��49�

v žegen tudi oblati, velike hostije, ki jih raznese po hišah ponekod cerkov-nik z blagoslovljenim ognjem vred. Vsaka družina dobi po eno hostijo.«1

Zabeležil je, da tudi okoli Vižmarij go-spodinje položijo v jerbas oblate poleg gnjati, kolača, hrena, jabolk, pirhov in pomaranč. Podobno naredijo tudi na drugem koncu ljubljanske okolice, okoli Zadobrove. »Oblate so svoj čas kupovali v Ljubljani. Takšno hostijo je dobil vsak, kdor je prišel k hiši in so mu ponudili žegen.«2 Hostije, oblate priložijo drugim jedem tudi v Velikih Laščah. V nadaljevanju piše, da del se-verne Slovenske Istre blagoslova jedi ne pozna (Klanec, Hrušica). Name-sto tega raznese cerkovnik po župniji

oblate, ki jih pride duhovnik blagoslo-vit na dom. Kadar je bila žitna bera, so dali župljani cerkovniku še posebej velik krožnik pšenice za velikonočne hostije. Napekel pa jih toliko, da je do-bil v vsaki hiši vsak domači po eno.3

Ali so naštete šege še v navadi, bi bilo potrebno preveriti. V Stični, kjer še danes pečejo hostije, pa povedo, da vsako leto pridejo posamezniki pred velikonočnimi prazniki po cele oblate tudi k njim.

Viri:

� Anđelko Badurina, Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva, Zagreb 1990.

� Ksenja Hočevar, Beli koščki kruha, Družina 26–27, 2004, str. 8.

� Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Prva knjiga, Ljubljana 1989.

� Anton Nadrah, Mašna daritev: Govorica znamenj in besed, Stična 2009.

� France Oražem, Svet bogoslužnih znamenj, Ljubljana 1985.

� Marijan Smolik, Liturgika, Celje 1995.

1 Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Prva knjiga, Ljubljana 1989, str. 197.

1 Isto. 1 Niko Kuret, Praznično leto Slovencev,

Prva knjiga, Ljubljana 1989, str. 199.

Pehtranova pogača, Libeliče 2001 Fototeka: Koroški pokrajinski muzej


�50�

»Velika peka« se je na Pivškem oz. Notranjskem odvijala na

veliki petek. Med velikonočnimi dobro-tami je imel od vedno posebno mesto »boljši kruh«, in sicer maslen ali sladek kruh. Iz maslenega testa so oblikovali pletenke (kite), vence, kolače, (trnove) krone in štüce. Okrasili so jih s pirhi in (p)tički; na Suhorju dajo na velikonočni venec ali kolač toliko pirhov, kolikor je družinskih članov. Ta šega se je ohrani-la tudi drugod na Notranjskem. Poleg boljšega kruha so pivške žene obvezno spekle orehovo, rozinovo, rožičevo po-tico ali kolač in kuglof (rozinov šarkelj), ki naj bi simbolizirali trnovo krono (Slavina, Petelinje).

Na Pivškem sodijo v košaro za žegen tudi ublati (oblati) – večja hostija iz nekvašenega pšeničnega testa z vti-snjenim znakom IHS. Oblate spečejo največkrat v župnišču, otroci ali župnik pa jih ponekod raznesejo po hišah.

Na Postojnskem so se otroci razve-selili (p)tičkov ali golobičk, pa tudi ko-lačkov, košaric, gnezdec, ipd. Za oči so pri (p)tičkih uporabili peške jabolk ali hrušk, zrnje žitaric, klinčke (nageljno-ve žbice), ipd. V Pivki in Parju so otro-kom poleg tičkov spekli pinkice (plete-ne kitke s pirhom) podobne menihom. Menih je posebna maslena štručka, iz

‘sladkega kruha’, oblikovana v možič-ka, ki ima namesto glave pirh. Šego obdarovanja otrok z menihi so neka-teri Pivčani po 2. sv. vojni prevzeli od Primorcev; poznali so jo na Krasu, v Brkinih, na Vipavskem, Goriškem.

Po 2. sv. vojni, ponekod pa že med obema vojnama, so spretnejše gospo-dinje na Notranjskem velikonočno peko popestrile z jančki ali ovčkami (jagenjčki). Za peko so uporabljale mo-dele, ki so jih dale posebej izdelati, v zadnjih desetletjih 20. stoletja pa so jih kupovale v Italiji. Recept in izdela-vo ovčk so jim zaupale posamezne go-spodinje, ki so obiskovale kuharske ali gospodinjske šole, največ med obema vojnama. Modela ovčke so napolnile z maslenim testom ali biskvitom, pe-čeni polovici so zlepili skupaj in ovč-ko okrasili s sladkorno peno. Danes obstaja poleg cukrene volne več različic okraševanja, največ s čokolado.

Poleg omenjenih, doma pripra-vljenih velikonočnih dobrot, danes tudi na Pivškem oz. Notranjskem vse bolj posegajo po kupljenih krušnih velikonočnih izdelkih.

Štüca (maslen kruh)Sestavine: 1 kg moke, 10 dkg masla,

10 dkg sladkorja, 5-6 jajc, limonina lu-pina, rum.

Magda Peršičmuzejska svetovalka,

Notranjski muzej Postojna

Velikonočna peka na Pivškem oziroma Notranjskem


�51��51�

Kot po vsej Sloveniji je tudi na ož-jem zavarovanem območju par-

ka Škocjanske jame in v njegovi bližnji okolici, praznik Jezusovega vstajenja podkrepljen z ž'jgnom (posebnim zaj-trkom obredne narave), ki ga verniki zaužijejo na veliko nedeljo, nekoč pa tudi v ponedeljek, med tednom in na belo nedeljo (Dane pri Divači, Beta-nja, Škocjan, Matavun).1 »Velikonočni kruh«, - po ljudskih pobožnostih ura-dnega slovenskega krščanskega nauka znamenje Kristusove daritve, telesa in skupnosti,2 - je del te celote, ki je skozi burno dogajanje 20. stol. bolj ali manj vztrajno tonila v pozabo, da bi se med verniki konec 20. stol. ponovno pov-sem obudila v življenje. Danes o sim-boliki pri blagoslovu jedil spregovorijo med obredjem na veliko soboto kar duhovniki sami, kar pred drugo sve-tovno vojno ni bilo v navadi, saj ni bilo nobene potrebe po tem. Razumljivo je torej, da na preučevanem območju, razen med ljudmi, ki še vedno zaha-jajo v cerkev, na poznavanje splošno slovenske simbolike nisem naletela. V Danah pri Divači sem zabeležila še edi-no znano avtohtono ljudsko razlago o maslenem kruhu, pozneje potici kot simbolu Kristusove krone.

Velikonočne kruhe so gospodinje in njihove pomočnice še na polovici 20. stoletja pekle na veliko soboto (Dane pri Divači), oziroma veliki četrtek (Škocjan, Matavun), kar lahko pove-

zujemo s simboliko kruha vezanega na obredje slednjega dne. Prav tako je zanimivo, da so ravno na veliki če-trtek ob devetih zjutraj šli zvonovi v Rim in razen konjev in volov živina ni smela več na polje do devete ure na veliko soboto, ko so se zvonovi vrnili. Danes nekatere gospodinje ohranjajo to navado, druge pa jedila pripravijo v skladu s časom, ki ga imajo na voljo.

Preden so se gospodinje lotile peke, so vselej najprej dobro zakurile, da je kruh pripravljen na mentrgi v njej po-tem lepo vzhajal.

Na orisanem območju danes za ve-liko noč pripravijo več vrst kruhov in vsem na nek način pripisujejo obredni pomen, saj k blagoslovu jedil nesejo vsakega po malem. Omenja se m'slj'n kr'h, kruh m'slj'n, pinca (maslen kruh), navaden kruh, patica (orehova potica), pinca in šartl (kuglof). Ni (bilo) pa ve-dno in pri vsaki hiši tako. Kaj je gospo-dinja spekla za blagoslov jedil je bilo odvisno od premožnosti kmetije, raz-gledanosti gospodinje in po vsej verje-tnosti tudi od navad v kraju od koder se je ta primožila.

V Danah pri Divači se je ohranilo pomenljivo staro pravilo, da je k žjg’ni (blagoslovu jedil) potrebno nesti b'l č'st kr'h (bolj čist kruh), saj se takega kru-ha blagoslov bolj prime. V teh krajih so tako za velikonočno obredje veči-noma pripravljali boljši kruh. Najdlje se javlja maslen kruh (Naklo, Škocjan,

Darja KranjcSlužba za raziskovanje in razvoj, JZ PŠJ

Ta bolj čist kruh: maslen kruh, pinca ali potica?Dileme velikonočnih kruhov v Parku Škocjanske jame in njegovi bližnji okolici


�52�

Betanja, Dane pri Divači) in/ali pinca (Matavun). Pinco so v prvi polovici 20. stol. pripravljali le pri premožnejših družinah (Matavun) oziroma še tam ne (Naklo, Dane pri Divači). Ni bilo malo družin, kjer so za veliko noč obredno jedli »izboljšan« črn maslen kruh.

Poimenovanje maslenega kruha se na preučevanem območju meša s po-imenovanjem pinca.3 Tako nekatere sogovornice pinco enačijo z maslenim kruhom (Betanja), druge pa vztrajajo, da gre pri maslenem kruhu in pinci za dve popolnoma ločeni stvari (Škocjan, Matavun, Naklo, Dane pri Divači). Vse imajo prav, saj je očitno v Betanji pri-šlo do naknadnega prevzemanja poi-menovanja pinca za maslen kruh.

In kakšna je razlika?Tukajšnji velikonočni maslen kruh

je z rumenjakom pomazan hlebec ali štruca pripravljena iz jajc, masla,4 mle-ka, kvasa, pšenične ali vsaj presejane črne moke,5 sladkorja in soli. V Danah pri Divači je za razliko od ostalega pre-učevanega območja, navada dodati tudi rozine.

Testo za maslen kruh mora biti meh-ko meseno. Najprej se zmeša mleko, sladkor in maslo, tako da se maslo sto-pi v mleku. Doda se kvasni nastavek in cela stepena jajca, ki se jih postopoma umeša v maso. Sledi dodajanje moke z mešanjem na mehko. Lahko se posu-je še rozine6 in umešano testo zamesi. Mesti ga je potrebno dokler se ne pri-jema rok in se dvigne na svoje mesto, ko ga s prstom pritisneš navzdol. Cel hlebec se pusti vzhajati. Nato se ga pre-reže na več manjših kosov, ki se jih po-novno mesi vsakega posebej. Pripra-

vljene hlebčke so do 30. let 20. stoletja pekli kar na ceglih v krušni peči (Dane pri Divači). Pozneje so jih pekli v po-sodah, ki so jih potiskali v razgrete krušne peči vse dokler, v času po dru-gi svetovni vojni, teh peči ne odstrani-jo iz hiš in začno za peko uporabljati štedilnike. Največkrat so velikonočni kruh pekli kar v kozicah, redkeje nare-brenih lončenih okroglih pekačih brez vmesnega nastavka, po drugi svetovni vojni pa pridejo v uporabo tudi pekači za štruce. Tako nameščene hlebčke ali štruce se po vrhu prereže na križ, na okroglo, v obliki črke Z, lahko so tudi brez in pomaže s stepenim rumenja-kom (Betanja, Škocjan, Matavun, Na-klo, Dane pri Divači).

Po receptu Frančiške, rojene Premrl, doma iz Orehka pri Prestranku in po-ročene Gombač - Jan'z've z Matavuna (1887-1959), ki je za veliko noč vselej pripravljala pinco, se ta, za razliko od maslenega kruha, enkrat stepa, tri-krat mesi, štirikrat vzhaja in dvakrat maže z rumenjakom. Sicer pa gre, kot pri maslenem kruhu, za hlebčke pri-pravljene iz istih sestavin z dodatkom olja, vanilje in limonine lupine, prere-zane z dvema rezoma na križ ali s tre-mi rezi v obliki vetrnice.7 Še boljša raz-ličica pince je, v lončenem pekaču za potico pečen, z rozinami dopolnjen in sladkorjem posipan šartl (kuglof), ki se ga med pripravo ne mesi, ampak zgolj stepa, dokler se testo ne drži več ku-hovnice. Ta se ob velikonočnem slavju znajde šele v drugi polovici 20. stol. in ni vezan na blagoslov jedil (Matavun). Navadno se ga je peklo za poroko.

Drugače bi lahko trdili za orehovo potico,8 ki se k blagoslovu jedil nosi


� Albina Bak, rojena 1927, Škocjan.

� Nadja Babič, rojena 1943, Naklo.

� Zorka Gombač, 1921–2004, Betanja.

� Zofka Grandič, rojena 1921, Dane pri Divači.

� Mira Ivančič, rojena 1931, Matavun.

� Tomaž Kodrič, rojen 1969, Lokev.

� Magda Korošec, rojena 1951, Sežana.

� Gabriela Mahorčič, 1910–2006, Naklo.

� Jožef Žnidarčič, rojen 1938, Betanja.

� Vilma Žnidarčič, rojena 1937, Betanja.


�53��53�

skoraj skozi celo 20. stol. do danes, a temu ni bilo vedno tako. Revnejše kmečke družine si kljub vsemu niso zmogle privoščiti peke »čistejšega« (be-lega) kruha, kaj šele nadevanega, zato ga posledično tudi gospodinje niso znale pripraviti. V Danah pri Divači je ohranjen spomin, da potica pri pre-možnejših družinah že v prvi polovici 20. stol. prevzeme simbolni pomen maslenega kruha kot Kristusove kro-ne. S tem se izročilo iz Dan pri Divači na nek način premika iz Notranjske na Tržaško.9 Po ljudskih pobožnostih ura-dnega slovenskega krščanskega nauka pa je simbolika potice sam Kristus, ki je človek in bog hkrati, tako kot sta kruh in nadev skupaj celota, ki se je ne da ločiti (Lokev).

Do konca druge svetovne vojne so to-rej ženske in otroci v košari ali platne-ni vreči pokriti z belim vezenim prtom h blagoslovu nosili košček maslenega kruha/pince in/ali navadnega kruha, premožnejši pa še košček potice. Bla-goslov je bil v cerkvi sv. Kancijana pri prvi maši, na veliko nedeljo, ob osmih zjutraj, po vojni pa na veliko soboto popoldan, tako kot že poprej v kačiški cerkvi Marijinega rojstva.

Na veliko nedeljo se je po praznični maši družina posedla za mizo in zmo-lila Oče naš in Zdravo Marijo (Dane pri Divači) ali se prekrižala z malim križem, nakar je gospodar dejal: »Svet križ božji« (Betanja) ali pa nič od tega. Gospodinja je, včasih skupaj z gospo-darjem, razdelila moškim dva pirha, ženskam enega (Dane pri Divači), vsa-kemu kos kruha žjgn'nga (blagoslovlje-nega kruha) in kos pršuta (največkrat kuhano pleče). Poleg so si postregli

s čajem, kavo, nekateri tudi z vinom (Dane pri Divači, Betanja, Škocjan). Navade, da z blagoslovljenimi jedili postrežejo tudi živalim, ni bilo.10

Danes poteka blagoslov jedil v cerkvi sv. Kancijana in Marijinega rojstva na vj'lko sibu'to (veliko soboto) popoldan, kot poseben obred, brez maše. Žj'gn (blagoslovljena jedila) se še vedno zau-žijejo v nedeljo zjutraj na tešče.

Viri:

� Terenski zapiski Darje Kranjc, 77/2003, Betanja, arhiv JZ Park Škocjanske jame.



� Terenski zapiski Darje Kranjc, 187/2010, Škocjan, arhiv JZ Park Škocjanske jame.

� Terenski zapiski Darje Kranjc, 188/2010, Matavun, arhiv JZ Park Škocjanske jame.



� Terenski zapiski Darje Kranjc, 191/2010, Dane pri Divači, arhiv JZ Park Škocjanske jame.

� Terenski zapiski Darje Kranjc, 85/2003, Naklo, arhiv JZ Park Škocjanske jame.

1 Še v drugi polovici 20. stol. je v posameznih družinah izpričana navada, da se blagoslovljena velikonočna jedila obvezno je tudi na belo nedeljo oziroma v tednu po veliki noči (Matavun, Škocjan, Betanja, Dane pri Divači). V Danah pri Divači so na velikonočni ponedeljek in belo nedeljo jedli žegn enako slovesno kot za veliko noč. Če je žegnanja, - ponavadi pirhov, - do bele nedelje zmanjkalo, je gospodinja za ta dan ponovno pripravila manjkajoča jedila, ki pa niso bila blagoslovljena (Matavun). V splošnem spominu povojnih generacij ostaja zaužitje blagoslovljenih jedil le na veliko noč zjutraj (Naklo, Matavun).

2 Simbolika kruha je povezana z velikonočnim četrtkom. Za pripravo kruha je potrebna daritev zrn in njihova skupnost (Lokev).

3 Beseda pinca je prevzeta iz furlanskega pince in beneško italijanskega pinza »pod pepelom pečen kruh«, kar je narečna varianta od italijanskega pizza, kar prvotno označuje različne vrste pogač in kruha (Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana, MK, 1997, str. 628, pod: pinca.)

4 V prvi polovici 20. stol. se pod maslo razume kuhano maslo. Da se maslo ni takoj pokvarilo, so ga gospodinje prekuhale. Tako so dobile morko, ki so jo uporabile za zabelo (polente ipd.) in maslu, ki se je uporabljala za peko (potice ipd.). Tako maslo lepo diši in je rumene barve (Betanja, Dane pri Divači).

5 Če niso imeli pšenične moke, so moko mleto na čr’n kam’n presejali skozi sito žid’no. Otrobe, ki so ostali v situ so dali


�54�

živini. Na preučevanem območju se je kot »črna moka« uporabljala skoraj izključno ržena moka (Dane pri Divači, Betanja).

6 Rozine so začeli namakati v rumu že proti koncu druge polovice 20. stol. Tako rozine kot rum so kupovali v eni od treh trgovin v Lokvi (Dane pri Divači).

7 Pripravi se tako, da se maslo, jajca in sladkor meša, dokler ne postane zmes mehka kot krema. Nato se ji prilije nekaj olja, segreje mleko. Ko je mlačno, se ga nekaj vzame za pripravo kvasnega nastavka, ostalemu pa se doda sol in dišavnice. V kremasto maso se vlije vse mleko in počasi dodaja moko. Ko je kvas pripravljen, se ga doda in maso prvič stepa. Po vzhajanju se testo razdeli na hlebčke in mesi čim več časa ter pusti vzhajati vsaj trikrat, da postane kožica čim bolj gladka. Preden se jih da pečt, se jih pusti še enkrat vzhajati na pekaču in že namaže z rumenjakom po

vrhu. Ko vzhajajo še zadnjič, se jih preden se jih da v peč, z nožem prereže na tri ali štiri dele in še drugič namaže z rumenjakom (Matavun).

8 Če gospodinja ni imela dovolj orehov, je v potico dodala rožiče, lahko pa tudi riban kruh (Dane pri Divači).

9 Niko Kuret za Notranjsko piše, da „beli kolač, ki ga ponekod umesijo z rozinami in spletejo, pomeni Kristusovo krono“, na Tržaškem „pinca spominja na presveto Rešnje telo /…/, presmec [pa na] Kristusovo trnovo krono“ (Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Prva knjiga, Ljubljana, Družina, 1988, str. 198-199).

10 To šego so poznali za božič, ko so govedu spekli štruco belega kruha imenovano »dedn« na katero so odtisnili pet prstov. Z njo so govedu postregli za Svete tri kralje (Dane pri Divači).

� Terenski zapiski Darje Kranjc, 192/2010, Naklo, arhiv JZ Park Škocjanske jame.

� Terenski zapiski Darje Kranjc, 194/2010, Lokev, arhiv JZ Park Škocjanske jame.

Priprava šarklja, Libeliče 2001 Fototeka: Koroški pokrajinski muzej


�55��55�

Velikonočni žegen na Goriškem je podobno kot drugod na Slo-

venskem obsegal skupek tradicional-nih jedi, ki v vidni in okusni podobi naznanjajo prebujenje, novo energijo, prerojenje sveta in za kristjane Vstaje-nje – v jerbasu torej ni smelo manjka-ti mesa, kruha in jajc in zelišč, ki se pojavljajo v različnih variacijah glede na čas in kraj. Na Goriškem so to pr-šut, pinca, pirhi in hren.

Pinco (velikonočni kruh) imenuje-jo tudi sladek kruh, fin kruh, maslen kruh, pod vplivom italijanščine in furlanščine tudi panforte ali pan spor-ch. Na Goriškem so ga poznali že vsaj sredi 19. stoletja in kmečke gospodi-nje s slovenske, pa tudi furlanske oko-lice so pince pred veliko nočjo, skupaj z drugimi velikonočnimi jedili, tudi prodajale v mestu Gorica.

Zanj so nekoč prišparali (prihrani-li), fino mleto belo pšenično moko,

obogatili so ga z jajci, sladkorjem in maslom, oblikovali v hleb, na vrhu prerezali na križ in namazani z be-ljakom, da je dobil značilno barvo in lesk. Kot marsikatera jed je seveda tudi sladek kruh individualna ume-tnina vsake gospodinje – nekatere dajo v testo še začimbe, pogosto vsaj vanilijev sladkor, limonino lupinico in kanček ruma. Recepti se prenašajo od mame na hčer ali od none na vnu-kinjo in od sosede do sosede. Včasih je sladek kruh oblikovan v štruco in namazan z rumenjakom. Za otroke so iz istega testa mame navadno naredi-le še značilne menihe (testo je splete-no v kito iz dveh ali treh pramenov, na enem koncu je jajce, neobarvano ali pa kot pirh rdeče obarvano za me-nihovo glavo).

V novejšem času iz testa za sladek kruh pripravljajo tudi ptičke, gnezda ali druge figuralne oblike.

Mag. Inga Miklavčič-Brezigar muzejska svetnica, Goriški muzej

Velikonočni kruh na Goriškem

Viri:

� Rainer Maria Cossar, Gorizia dal'altri tempi, Gorizia 1934.

� Slavica Plahuta, Prehrana na Goriškem, Goriški muzej, Nova Gorica 2002.

� Danica Krivec, Pirhi iz Poljubinja, predstavitvena zloženka, Poljubinj 2009.


�56�

Med stare šege in opravila, ki so se v času uazma, velike nede-

lje (velike noči) v veliki meri ohranili še do današnjih dni, spada predvsem skrb za pripravo velikonočnih jedi. Na-vadno so na veliko soboto pripravljali velikonočne jedi; že zgodaj zjutraj so gospodinje začele s kuhanjem in gne-tenjem. Pekla se je bela potica (z man-dljevim nadevom), presenc ali gubanca (potica z orehovim nadevom), pinca (velikonočni kruh), otrokom so gospo-dinje namenile titole oziroma menihe in gnezda (v kito spleteno testo, okra-šeno s pirhom). Na Goriškem so se pripravljale fulje (sladica, pripravljena iz starega kruha, namočenega v vodi v katerem se je kuhalo pleče, rozin, sladkorja in jajc). Potica simbolizira Kristusovo krono.

Med velikonočnimi dobrotami, ki so se bohotile na bogato obloženi mizi, pa je glavno mesto pripadalo prav pinci. »Ni pirhov brez pince«, so pravili nekdaj. Največjo pozornost so ji go-spodinje namenile tudi pri gnetenju in pečenju: skrbno so ogrele prostor

in vse potrebne sestavine, da se le ne bi kaj ponesrečilo. Pri opravilu, ki je bilo skoraj obrednega značaja, so naj-raje ostajale same. Kot prvo so pečeno pinco gospodinje položile v plenjer (jer-bas), da so jo ponesle k žegnu (blago-slovu). Na velikonočno nedeljo so na tešče vsi družinski člani najprej zaužili košček blagoslovljene pince. Najraje so jo uživali s kuhanim plečetom, potre-seno s koromačevim cvetjem.

Pinca1 kg moke, 20 dkg sladkorja, 20

dkg masla, 10 dkg kvasa, 4 rumenja-ki in 2 celi jajci, žlička soli, približno 4 dcl mleka, vanilija, ribana limonina lupina.

Iz navedenih sestavin zamesimo rahlo testo in pustimo vzhajati na to-plem. Dobro vzhajano razdelimo na dva dela, iz vsakega oblikujemo hleb-ček, ga položimo na pekač in pusti-mo še enkrat vzhajati. Lepo vzhajano premažemo z razžvrkljanim jajcem ter križasto zarežemo. Pečemo v vroči pe-čici 40 minut.

Vesna Guštinprof. glasbe, Repen,

Tržaška pokrajina

Velikonočni kruh na Tržaškem

Vir:

� Vesna Guštin, Je več dnevou ku klobas : nekdanje prehrambene navade in recepti tržaškega podeželja, Trst : Devin, 2004.


�57��57�

Velikonočna jedila so v Idriji v 1. polovici 20. stoletja nosili k že-

gnu v cerkev na veliko soboto. Največ-krat so si dekleta sama pripravila plete-ne košare imenovane cajne ali cekarje. Vanje so položila bel kruh, rožičevo ali orehovo potico, suho meso, hren, pir-he, jabolka in včasih celo pomarančo. Menihov, ptičkov ali šarkljev gospodinje niso nikoli pekle. Tudi kruh je bil od 50. let 20. stoletja dalje velikokrat ku-pljen v pekarni. Blagoslovljenih jedil niso poskusili pred vstajensko procesi-jo, ki je bila v soboto zvečer; družina se je zbrala pri zajtrku na velikonočno ne-deljo. Krušnih drobtin niso smeli vreči proč, temveč so jih »dali na ogenj«. Do danes se vsebina košar ni spremenila, pogosto pa k žegnu nosijo otroci. Jedila se v krogu družine največkrat zaužije že takoj po blagoslovu na veliko soboto.

Na Vojskarski planoti so v preteklosti belo velikonočno pogačko imenovali žegnanca. To je bil boljši kruh, ki so ga nesli k žegnu; testo zanj je bilo takšno kot za potico – z dodanim mlekom, jaj-ci, maslom in sladkorjem. Ker je bilo testo pogosto izvzeto iz testa za potico, je bila zato pogačka manjša. Preden jo je gospodinja dala peč v krušno peč, jo je prekrižala z nožem. Blagoslovljene-ga kruha so bili na velikonočno nede-ljo deležni vsi člani družine in živina v hlevu. Podobno navado so poznali na Črnovrškem; v Zadlogu so pekli kruh iz boljših sestavin. Po blagoslovu so ga razdelili družini in živini, pri čemer ni

bilo razlike – vsi so dobili košček iz iste-ga hlebčka. Na nekaterih domačijah pa se je že kazal vpliv z Goriškega – pekli so menihe, pince in celo majhne potič-ke, ki so jih dajali bajtarjem.

Na širšem območju Medvedjega Brda in Rovt so se navade razlikovale od za-selka do zaselka, od hiše do hiše. Na nekaterih domačijah so poznali boljši maslen kruh iz bele moke. To je bil hle-bec običajne velikosti, ki so ga spekli na velikonočni petek, pojedli pa šele na velikonočno nedeljo po vrnitvi celotne družine od maše. Tedaj so kruh použili skupaj s pršutom in mlekom. Namesto potice so marsikje spekli kruh s suhim sadjem.

V Idrijskih Krnicah so gospodinje spe-kle po en hlebec belega kruha le za veli-ke praznike kot sta božič in velika noč. Navadno je bil na mizi kruh iz črne ali mešane moke.

Niko Kuret1 je pisal o tem, da so dekle-ta na Cerkljanskem v košare ali jerbase naložila hlebce belega kruha, nekaj ko-sov »pršuta« in pirhe. Košare so pokrila z lepo vezenimi prtiči in nanje pripela raznobarvne papirnate cvetlice in tra-kove. Vse do prve nedelje po veliki noči oziroma bele nedelje je včasih veljalo pravilo, da se ni smelo poskusiti nobene druge jedi, preden se ni zaužilo koščka žegnance (blagoslovljenega kruha).

Mag. Mirjam Gnezda Bogataj, kustodinja, Mestni muzej Idrija

Marija Terpin Mlinar, kustodinja, Mestni muzej Idrija

Urška Bajec Rupnik, kustodinja, Mestni muzej Idrija

Velikonočni kruh na Idrijskem in Cerkljanskem

1 Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Prva knjiga, Ljubljana 1989, str. 200.


�58�

Velika noč ali pasha svetopisem-sko označuje dva dogodka: iz-

hod izraelskega ljudstva iz Egipta ter smrt in vstajenje našega odrešenika Jezusa Kristusa. Svetopisemsko pra-znovanje je spremljala prepoved pri-prave kvašenega kruha. Od prvega do zadnjega dne v prazničnem tednu so pekli nekvašen kruh – opresnike. Ti so simbolizirali svežino, čistost in duhov-no prenovo. Tudi velikonočno jagnje so jedli z grenkimi zelišči in nekva-šenim kruhom, ki jim danes rečemo mlinci.

Katoliška tradicija je drugačna od ju-dovske: kot velikonočno jed zapovedu-je kvašeno pecivo, meso, jajca, hren. O tem piše že topograf J. V. Valvasor konec 17. stoletja. Še danes na Gorenj-skem, v zgornjem toku reke Save, pod dvatisočaki Julijskih Alp in Karavank za veliko noč pripravljamo barvana jajca – pirhe in suho meso. V okolici Kranja in na Jezerskem je značilna ve-likonočna jed tudi budelj, po domače prata. To je nadev iz kruha, jajc, suhe-ga mesa in začimb, pečen v debelem črevesu ali želodcu ali pa kar v pekaču. Namesto kruha pečemo potico, nade-vano z mletimi orehi ali vsaj lešniki,

enako za božič kot za veliko noč. Izje-ma sta le Podkoren in Rateče v Gornje-savski dolini, kjer kolač brez nadeva spečejo v posebnih črnih kolačnikih z ornamentiranim dnom.

Vse te sestavine so pred mnogimi de-setletji gospodinje v soboto popoldne naložile v jerbas in pokrile z lepim, ročno vezenim prtom z motivom IHS ali jagnjeta božjega.

Potico so nekdaj pekli na veliki pe-tek. Kuhinja ali hiša, kjer so gospodi-nje pripravljale testo, je morala biti zelo topla. Vse sestavine – jajca, moko, sladkor, kvas, mleko, smetano in ma-slo, rozine so pripravile že v četrtek zvečer. Namlele so tudi orehe ali lešni-ke. Na Gorenjskem je orehov še zdaj veliko, ker naj bi že avstrijska cesarica Marija Terezija vzpodbujala zasajanje teh dreves ob hišah, saj naj bi ščitili do-move pred strelo. Ob večerih so orehe tolkli in zbirali iz trdih lupin; pri tem so po starem morali žvižgati, da jih ne bi sproti pojedli.

Velikonočni zajtrk ima na Gorenj-skem poseben okus prav zaradi sladke orehove potice, ki jo jemo skupaj s su-him mesom, kuhanimi jajci in nariba-nim hrenom.

Mag. Tatjana Dolžan Eržen

muzejska svetovalka, Gorenjski muzej

v Kranju

Velikonočna potica na Gorenjskem


�59��59�

Sladka orehova potica(recept Smukarjeve Angele, Kropa)

Sestavine: 8 dkg kvasa, 1liter mleka, 25 dkg sladkorja, 4 jajca, 10 dkg masla in 3 žlice smetane z zavretega in ohla-jenega mleka, 2 kg najboljše bele, bolj ostre moke.

Nadev: 1 kg zmletih orehov, 0,5 litra mleka.

Recept za testo je Angela znala na pamet, sestavin ni nikoli tehtala. Te-sta za potico ni nikoli gnetla tako kot tistega za kruh, ampak ga je klofala,

stepala z rokami ali veliko leseno ku-halnico, to zadnje so delali največkrat moški člani družine. Vzhajano in raz-valjano testo je namazala z nadevom in potresla še z mletimi orehi, potem pa tesno povila. Včasih so potico pekli v kolačniku (okroglem lončenem mo-delu), ki ima na sredi tulec, tako ima potica obliko kolobarja. Največji so merili tudi 60 centimetrov v premeru. V zadnjih desetletjih raje pečemo v pe-kačih, da ima potica obliko podolgo-vatih štrukljev.

Velikonočni žegen, Libeliče 2001 Fototeka: Koroški pokrajinski muzej


Janez Krnc

Sprva si seme ljubezen sejalčeva, 5

Dr. Peter Štumpf

Kruh za naše življenje, 6

Mag. Geza Erniša

Življenje je zmagalo nad smrtjo, 7

Olga Antič Ostrčeva

Velikonočni presmec, 9

Mateja HuberJelka PšajdVelikonočni kruh v Prekmurju in delu Slovenskih Goric, 11

Nevenka Korpič

Kruh v vüzemskih šegah in prazniku na ormoškem območju, 17

Monika Simonič Roškar

Velikonočni kruh v Halozah, delu osrednjih Slovenskih goric in Prlekije, 19

Marija Kozar

Velikonočni kruh v Porabju na Madžarskem, 24

Tone Petek

Ali še poznamo pomen velikonočnega kruha, 26

Brigita Rajšter

Šarkelj namesto kruha, 29

Mag. Karla Oder

Velikonočni kruh železarjev, 32

Mag. Martina Piko-RustiaDr. Herta Maurer-Lausegger

Pogača v velikonočnem žegnu na Koroškem, 34

Mag. Vladimir Šlibar

Velikonočni kruh in opotečni kruh na Celjskem, 36

Lucija Zorenč

Kruh velike noči na Kozjanskem, 38

Kazalo

�61�


Dr. Ivanka Počkar

Velikonočni kruh v Posavju, 40

Anita Matkovič

Kruh kot sestavina praznovanja velike noči v Beli Krajini, 42

Jana Mlakar Adamič

Velikonočni kruh v Zasavju, 45

Mag. Nataša Polajnar Frelih

O hostiji, njeni pripravi in namenu, 47

Magda Peršič

Velikonočna peka na Pivškem oziroma Notranjskem, 50

Darja KranjcTa bolj čist kruh: maslen kruh, pinca ali potica?, 51

Mag. Inga Miklavčič-Brezigar

Velikonočni kruh na Goriškem, 55

Vesna Guštin

Velikonočni kruh na Tržaškem, 56

Mag. Mirjam Gnezda Bogataj Marija Terpin MlinarUrška Bajec Rupnik

Velikonočni kruh na Idrijskem in Cerkljanskem, 57

Mag. Tatjana Dolžan Eržen

Velikonočna potica na Gorenjskem, 58

�62�


Izdajo zbornika so podprliIzdajo zbornika so podprliIzdajo zbornika so podprliIzdajo zbornika so podprli

Oljarna Belšak s.p.Terbegovci 39aSveti Jurij ob Ščavnici

Pridelava in predelavajedilnih olj

Precetinci 44, 9243 Mala Nedelja, � 041 821 315

Dolenjska cesta 442, 1291 Škofl jica� +386 1 36 01 550 � +386 1 36 01 570

� [email protected]


2. razstava pirhov in velikonočnega kruha slovenskih

pokrajin 2010od 31. marca do 3. maja 2010

v Kovačičevi dvorani Zavoda Marianum Veržej

OrganizatorjiZavod Marianum Veržej,

SMC Veržej, Terme Banovci, Občina Veržej, Krajinski

park Goričko in Pokrajinski muzej Murska Sobota

Zbornik ob razstaviIzdajatelj

Zavod Marianum VeržejPuščenjakova 1

9241 Veržejtel: 02 588 90 60

gsm: 041 357 640faks: 02 588 90 61

UredilaJanez KrncJelka Pšajd

Fotografija na naslovniciFrančka Lebarič

Oblikovanje in prelomMarko Suhoveršnik

LektoriranjeIvan Kuhar

TiskBograf tiskarna d.o.o.

Naklada500 izvodov


Razstava pirhov in velikonočnega kruha zbornik 2010

Documents

Transcript of Razstava pirhov in velikonočnega kruha zbornik 2010