Peter Stankovič

RAZMISLEK O LUHMANNOVI SISTEMSKITEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMADELOVANJA

POVZETEK

Izhodišče članka je ena ključnih dilem, ki označujejo sociologijože od njenega nastanka: kontroverza struktura :delovanje, oziro-ma vprašanje, ali pojasnjevati družbo v terminih določujočihstruktur, ali avtonomnih posameznikov . Avtor to dilemo imenuje"probleme delovanja" in poskuša pokazati, da številni poskusisprave dveh omenjenih nasprotujočih si pozicij niso nujno takozelo posrečeni, kot bi se to zdelo na prvi pogled . Po njegovemmnenju je dilema le podvojitev ključne premise evropskenovoveške filozofije, kjer je subjekt zoperstavljen objektu, in na tanačin vidi možnost njene razrešitve v teoretiziranju, ki se bi tejpremisi izognilo. Takšna se kaže Luhmannova sistemska teorija,ki opozicijo subjekt :objekt nadomešča z dinamičnim konceptomsamoreferenčnega sistema, vendar pa ta premik ne prinese vkontekstu problema delovanja nič novega . Luhmannova teorijasocialnih sistemov tukaj ostaja povsem v okvirih klasičnihfunkcionalističnih interpretacij, ki opisujejo družbo kot spletdoločujočih struktur, ki šele omogočajo delovanje posameznikov .

Ključne besede : Struktura, delovanje, akter, strukturacijskateorija, dihotomija subjekt :objekt, sistemska teorija, Niklas Luh-mann, postmoderna .

* Fakulteta za družbene vedeUniverza v Ljubljani

DR, VoI.XIII(1997)24/25 179

Peter Stankovič

1 .UVOD

V članku bom poskusjl prjkazati osnovne poteze dileme, ki se v teo-retskj socjologjji zadnje čase precej zaostruje - kontroverza struktura :delovanje . V skladu s tem bom poskusil ponuditi tudj svoje videnje tedileme jn ga navezati na Luhmannovo teorijo socjalnih sjstemov. Kotbom poskušal pokazati v tekstu, se sistemska teorjja Niklasa Luhmannazaradj nekaterjh odmjkov od klasične evropske metafjzjke, utemeljenena djhotomjji subjekt-objekt, kaže kot zanjmjva možnost preseganjakontroverze struktura-delovanje, ker ta počjva prav na tej djhotomjjj .Seveda v članku ne bom ne bom mogel datj nekjh končnjh odgovorovna vprašanja, kj se v tem kontekstu pojavljajo, vsekakor pa ga bomposkusil izpeljatj v tezo, da Luhmann jnovativnega nastavka svoje teorj-je ne jzkorjsti .

2. PROBLEM DELOVANJA

S sintagmo "problem delovanja" v bistvu označujem djlemo, ki je vsociološkj ljteraturi znana kot struktura-delovanje kontroverza . Ker semj zdi ta dobesednj prevod angleškega termjna v slovenščjnj zelo nero-den, sem ga (svojevoljno) zamenjal z jzrazom "problem delovanja", ki -čeprav bj seveda lahko rekli tudi "problem struktur" - jzpostavljadoločeno problematjčnost ravno na tem polu djhotomjje: strukture sozaradi določenega samoumevnega "makro" fokusa sociologije (nasprotipsjhologiji, usmerjenj na posameznike) na določen način percepiranekot manjšj problem kot delovanje akterjev. Pri problemu delovanja gretorej za dilemo, ki spremlja socjologijo vse od njenega nastanka : alipojasnjevatj družbo predvsem kot produkt svobodnega, nedetermjnj-ranega delovanja avtonomnih posameznikov (akterjev), ali pa jo opjsatjkot splet določujočjh struktur, ki šele omogočajo delovanjeposameznjkov. Seveda bj bjl prikaz zgodovine socjološke mislj kot stal-nega boja teh dveh pozicjj hudo poenostavljanje, kajtj skoraj vsi teoreti-kj so jmeli pred očmi v resnjcj oba aspekta družbene realnostj . Je pa podrugj stramj verjetno tudi res, da imamo kljub temu opravka z razljčnimipoudarki, ki označujejo dela omenjenih teoretjkov . V prjzadevanju, da bjrazumelj fenomen družbe, so se mu prjbljževalj jz dveh razljčnjh smerj,"objektivne" ali "subjektivne" . Ta povsem praktičnj motiv, zaradi kateregaso nekaterj abstraktnj pojem družbe poskušalj "prijeti" s tega ali onegakonca, pa je jmel neljube posledice, saj se je sčasoma omenjena razlj-ka v metodološkem prjstopu ontologizjrala v povsem načelno dilemo onaravj družbe . Vendar pa tudj če pokažemo na pretiranost razumevan-ja, ki bj vso socjologjjo zvedlo na dva pola, ostaja dejstvo, da obstjajodoločene razljke med avtorjj socjološkjh teorjj glede vprašanja, kako se

180

DR, VOI .XIII(1997)24/25

RAZMISLEK O LUHMANNOVI SISTEMSKI TEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMA DELOVANJA

lotiti analize družbe . V tem smislu lahko govorimo o dveh tradicijahsociologije, "objektivistični" in "subjektivistični", vendar predvsem vizvornem smislu različnih metodoloških nastavkov .

Objektivistični pristop, na eni strani, izhaja iz stališča, da imajodružbene strukture določeno objektivno lastnost, ki se jo ne da zvestina lastnosti posameznih akterjev. Še več: te strukture bistveno deter-minirajo delovanje posameznikov, to pa pomeni da se mora sociologijapri svojem študiju osredotočiti prav nanje. Takšno razmišljanje je dostistarejše od discipline same, v sociologiji pa ga je s svojo preformulacijoComteovega pozitivizma utemeljil Durkheim (GIDDENS, 1995 : 144-146) z metodološkim postulatom o družbenih dejstvih kot o pojavih SUIGENERIS. Mehanizem, ki omogoča to prednost družbenih struktur predposamezniki je pri različnih avtorjih razumljen na številne načine, todaverjetno je najbolj izdelan Parsonsov koncept, kjer je v središču social-izacija, ki prenaša kulturne vzorce na personalno raven skozi posre-dovanje vlog . Najpomembnejše sociološke smeri, ki bi jih lahko uvrstili vkategorijo objektivističnih (strukturalnih, holističnih . . .) pristopov sofunkcionalizem v večini svojih inkarnacij, strukturalizem in nekateresmeri marksizma (npr. Althusser) .

Subjektivistični pristop pa po drugi strani izhaja iz pomenaposameznikov in njihove vloge pri ustvarjanju družbenega sveta . Torazumevanje počiva na prepričanju, da je posebna lastnost človeškihbitij, po kateri se razlikujemo od živali, konstruktiven, interpretativenodnos do sveta okoli nas . V tem smislu družbeni svet ni neodvisna,zunanja entiteta, ki povsem determinira človeško vedenje, ampak jesam produkt kreativnih interpretacij, ki jih akterji uporabljajo v procesumedsebojnih interakcij . Glede na to družba ne more biti nič eksternega,prisilnega, tako kot so pogoji naravnega sveta okoli nas, ampak jemreža družbeno konstruiranih pomenov . Da bi dojeli družbo, semoramo torej obrniti k tem pomenom in procesom, v katerih ti nastajajo,to pomeni, vsaj pri začetniku te smeri, Maxu Webru, da se moramo prianalizi osredotočiti na posameznikove subjektivne interpretacije .

Subjektivistična smer se je od začetnih nastavkov Maxa Webra1 zelorazvila. Omenil bom samo nekaj najizrazitejših doprinosov kasnejšihteorij. Simbolični interakcionizem je pokazal na pomen vzajemne inter-akcije med posamezniki, v kateri pomeni v resnici nastajajo . Fenome-nologija, ki je nastala iz Husserlove radikalne kritike zahodne znanosti,je poskusila pokazati, kako je zunanja, objektivna realnost v osnoviutemeljena v človeški zavesti in njenih intencionalnih aktih . Pomenetnometodologije, šole, ki je nastala najkasneje, pa je predvsem v tem,da je izpostavila pomen konteksta, v katerem so pomeni utemeljeni .

DR, VoI.XIII(1997)24/25

181

Peter Stankovič

Dilema nasprotja med prikazanima pristopoma v sociologiji predstavl-ja enega ključnih problemov te discipline, saj je, kot sem že omenil,metodološko izhodišče pogosto potegnilo za seboj nasprotujoči si poj-movanji ontološke narave družbe same . O tem je v natančnih ter-minih razmeroma težko govoriti, kajti razumevanja avtorjev in interpre-tov, v kolikšni meri nosijo metodološki nastavki posledice na tej drugi,višji (ontološki) ravni so se in se še precej razlikujejo . Vsekakor parazsežnost dileme postane očitna če jo zastavimo nekoliko bolj splošno :problem delovanja oziroma kontroverza struktura-delovanje v bistvuoznačuje celo vrsto teoretskih opozicij, ki določajo sociologijo prav odnjenih začetkov : "posameznik - družba", "normativno - instrumentalno","kolektiv - individum", "delovanje - red", "makro - mikro analiza" in še bilahko naštevali . Glede na to postane jasno, da nerazrešen problemdelovanja, ko med teoretiki ni osnovnega konsenza o pristopu k analizidružbe, pomeni hkrati tudi vrsto nerazrešenih vprašanj na ravni boljosredotočenih analiz, se pravi da dilema ne ostaja zaprta v krogedozdevno empirično nerelavantnih makro-teoretskih diskusij, ampak setudi kaže kot žgoč problem na VSEH ravneh sociološkega raziskovanja .Na metodološki ravni, na primer, imamo tako opravka z dvemanasprotujočima si izhodiščema : "metodološki kolektivizem"; vezan naobjektivistični pristop tako izhaja predvsem iz kvantitativne metodologi-je, medtem ko "metodološki individualizem"; sledeč postulatom subjek-tivističnega pristopa temelji v glavnem v kvalitativni metodologiji .

Ta "vsenavzočnost" problema delovanja pa je le en razlog za zelopovečano zanimanje za to dilemo, ki smo mu priča danes . Drugi razlogje intenzivno prizadevanje sociologov zadnjih 15 do 20 let za novo teo-retsko sintezo . To prizadevanje (postalo je že tako zelo izrazito, da gaeden njegovih ključnih predstavnikov, Jeffrey Alexander, imenuje "novoteoretsko gibanje"(ALEXANDER, 1988)) za združitev nasprotujočih sipristopov različnih socioloških teorij v novo, sintetično teorijo, v kateri bibila zglajena vsa (ali vsaj temeljna) prejšnja nestrinjanja, pa pomeni tudinujnost rešitve problema delovanja, saj ta, kot sem poizkusil pokazati,leži v središču številnih dilem sociološke teorije . Sociologi so serazreševanja dileme lotili zelo zavzeto in tako imamo danes pred sebojpravo poplavo novih rešitev, res pa je da niso vse enako prepričljive . Natežave, do katerih lahko prizadevanje za sintetični pristop pripelje, birad opozoril v naslednjen poglavju .

3. KAKO REŠITI PROBLEM DELOVANJA?

Prizadevanje za izdelavo nove teorije, ki bi predstavljala konsolidacijovsega dosedanjega sociološkega znanja v novi paradigmi, je pripeljalomnoge avtorje do tega, da so se poskusili spoprijeti s problemom delo-

182

DR, Vol.XIII(1997)24/25

RAZMISLEK 0 LUHMANNOVI SISTEMSKI TEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMADELOVANJA

vanja . Tukaj bi rad opozoril, da se lahko takšni poizkusi iztečejo v precejšibke trditve jn da bi se kazalo spoprijeti s problemom na zelo previdennačin. Najsplošnejše povedano, če je večina "klasičnih" sociologovposkusila prijeti svoj predmet preučevanja bodisi z individualne, bodisi skolektivne perspektive, se mnogi avtorji danes poskušajo približatifenomenu z obeh strani hkrati . Ta poteza ima gotovo svoje prednosti,predvsem ker se zdi, da ekskluzivno zaprte teorije ne morejo več ponu-diti novih, svežih uvidov. Vendar pa po drugi strani takšen premik nemore že v naprej predstavljati pomembne teoretske inovacije . Na temmestu bi rad opozoril na nekatere težave, ki jih prinaša "teoretska sin-teza" .

Richard Muench in Anthony Giddens sta dva zelo značilna pred-stavnika novega teoretskega gibanja, ki si prizadeva za spravo dvehnedavno precej ostro nasprotujočih si teoretskih tradicij . Oba avtorjaposkušata izdelati takšno teorijo, ki bi predstavljala močno kombinacijonajplodnejših konceptov iz obeh tradicij in prav gotovo jima to dodoločene mere tudi uspeva . Kljub temu pa njuno delo na neki drugiravni lahko predstavlja dva nazorna primera teoretskih zagat, do katerihlahko pripelje prizadevanje za dosledno teoretsko sintezo .

Richard Muench je, upoštevaje kritiko, naslovljeno na Talcotta Par-sonsa iz krogov avtorjev, ki so poudarjali pomen subjektivističnegapristopa, poskušal predelati Parsonsov ključni model kibernetičnehiearhije (glej : MUENCH, 1989) . Pri tem je sledil omenjenim kritikam vtem, da je poskusil Parsonsov model rešiti sporne rešitve "problemareda" - Parsons je namreč z nadpostavitvijo kulturnega podsistemasocietalnemu in personalnemu podsistemu nekoliko samovoljnopoudaril NORMATIVNE dejavnike. Muenchova intervencija je v osnovirazgraditev Parsonsovega hiearhično urejenega splošnega sistemadelovanja (general system of action) v nekaj, kar naj bi preseglovsakakršno pristranskost . V Muenchovi shemi štirije podsistemi(biološki, personalni, societalni in kulturni), ki zadovoljujejo odgovarja-joče predpostavljene funkcionalne potrebe (functional prerequisites)niso razporejeni v razmerje podrejenost / nadrejenost, ampak soenakovredni, njihove relacije pa Muench pojasnjuje s konceptom inter-penetracije . Muench namreč na ta način seveda rešuje Parsonsovmodel njegove "normativne pristranskosti", ki ljudi zvaja na "kulturneodvisneže", vendar pa hkrati dopušča, da modelu umanjka njegovsrediščni koncept in s tem tudi velik del njegovega razlagalnega poten-ciala. V Muenchovi verziji ostanejo štirije subsistemi enaki kot pri Par-sonsu, toda tukaj niso urejeni po načelih kibernetične hiearhije, v kateribiološki in personalni podsistem napajata splošni sistem z energijo, kul-turni in societalni pa z informacijami in ga na ta način usmerjata . Ali

DR, Vol.XIII(1997)24/25

183

Peter Stankovič

kakor pravi Muench : "Glede na to normativni produkciji in reprodukcijistruktur ne moremo več pripisovati enako pomembnega položaja kotjima ga Parsons (1937/1968) v svojii normativni rešitvi problema reda .Ta je le eden od štirih osnovnih procesov, ki prispevajo specifične efek-te produkciji in reprodukciji redov in/ali struktur" (MUENCH, 1989 : 108) .

Parsonsova rešitev seveda v sebi nosi kup spornih implikacij, vendarpa kljub vsemu nima težav, ki se pojavijo ob Muenchovi predelavi . PriMuenchu na ta način ni jasno, od kod prihajajo spremembe, kaj je nji-hov začetni vzvod in s kakšnimi mehanizmi jih je mogoče usmerjati,kajti s svojo razgraditvijo Parsonsove hiearhije ni omogočil več nobenedoločitve vira "energije" in "informacij" . &rije omenjeni podsistemi na tanačin postanejo štirje segmenti družbene realnosti, ki lebdijo vpraznem prostoru drug poleg drugega, povezani s popolnoma kontin-gentnimi relacijami . Muenchov sistem na tej najsplošnejši ravni neponuja mehanizma, ki bi pojasnjeval spremembe, razvoj, selekcijo rele-vantnih informacij iz okolja in usmerjanje spremembe .

Podobne težave je mogoče najti tudi v delu Anthonyja Giddensa . Gid-densova teorija strukturacije namreč sicer prinaša enkratno kombinacijo"akcijskih" in "strukturnih" pristopov, toda pri tem se ne uspe izognitinekaterim nejasnostim . Po njegovem mnenju ljudje kot kreativna bitjaproizvajajo družbeno realnost okoli sebe, toda ta skozi strukture, ki nas-tanejo kot rezultat neintendiranih posledic delovanj akterjev, določasmer posameznih delovanj . V tej trditvi sta lepo zajeta oba pristopa,objektivistični kot subjektivistični, toda vse skupaj ostaja na precejnejasni splošni ravni. Avtonomni akterji in omejujoče strukture soseveda nastali v procesu vzajemnih vplivanj in učinkovanj, toda če smodosledni, je nekaj moralo biti prej . V odgovoru na to vprašanje jenamreč skrita rešitev problema o ontološki naravi same družbe : ali je tonadindividualna, avtonomna enota ali pa je ne moremo misliti mimoposameznikov, ki jo sestavljajo? W . W. Sharrock verjetno ni imel v mis-lih Giddensa, ko je zapisal naslednji stavek, toda nedvomno ta kritikalahko velja tudi zanj : "Reči, da je družba tako objektivna kot subjektivnarealnost, sestavljena tako iz delovanja kot struktur, lahko sicer zveni kotsprava nasprotujočih si pogledov, toda /. . ./ vprašanje ni, ali je družbaobjektivna realnost, ampak na kakšen način je to?" (SHARROCK, 1990 :154) Ali povedano z drugimi besedami : stališče, da igrata v družbi delo-vanje in struktura enako pomembno vlogo, ni nič drugega kot najos-novnejše vedenje sociologov .

Da težave, ki jih ima Giddens s svojim pristopom, niso le načelenproblem, kaže tudi njegova nezmožnost ponuditi ustrezno metodologijoza konkretno analizo . Tukaj namreč predstavlja metodološki pristop, kizahteva LOČENO analizo individualne in kolektivne ravni (glej GID-

184

DR, VoI.XIII(1997)24/25

RAZMISLEK O LUHMANNOVI SISTEMSKI TEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMA DELOVANJA

DENS, 1979 : 95) in na ta način njegov koncept dualnosti strukture, vokviru katerega naj bi ju preučevali v njuni medsebojni povezanosti,razpade v dualizem, ki ga sicer kritizira .

Težava, ki se kaže ne le pri Giddensu in Muenchu je predvsem v tem,da gredo mnogi sodobni avtorji v svoji želji po enkratni kombinacijidoslej nasprotujočih si konceptov preprosto predaleč . Nezaželen stran-ski učinek, ki se namreč lahko pojavi ob takšnih poizkusih je, da obsopostavitvi najrazličnejših konceptov izpade osnovni pojasnjevalnimehanizem. Povedano nekoliko drugače, prav s tem, ko so "klasični"sociološki teoretiki (od Durkheima pa do Parsonsa) omejili število ele-mentov, ki so sestavljali njihove teorije, da bi jih lahko povezali v enkrat-en razlagalni model, so sploh svojim teorijam sploh omogočili pojasnje-valni potencial . S tem so se seveda izpostavili nevarnosti, ki jo pačprinaša vsak redukcionizem, toda enkratna selekcija teoretskih elemen-tov je tista, ki naredi iz teorije neponovljiv poizkus kako dojeti družbenorealnost . Teoretik tako izpostavi nekaj elementov, za katere meni, daimajo v družbi osrednji pomen in v okviru selekcije poskuša pojasnje-vati. Pojasnitev je tako nujno redukcionistična, a po drugi strani vendar-le ponuja koherenten razlagalni model . Ravno to pa manjka številnimsodobnim avtorjem, ki v svoji želji po kombinaciji čim več elementov nemorejo ničesar izpostaviti in na ta način oblikujejo statične teorije, vkaterih njihove komponente stojijo druga poleg druge v popolnomanejasnih razmerjih . Takšnim teorijam največkrat manjka nekaSREDIŠČNA NOCIJA, urejevalni koncept, ki bi zmanjševal kontingencoteoretskih elementov in s tem ponudil razlago ali opis družbenegadogajanja. Ravno v tem so bili močni "klasični" teoretiki - Durkheim jetako pojasnjeval družbeno dinamiko skozi koncept delitve dela infunkcionalne diferenciacije, marksisti skozi razvoj proizvajalnih sil inrazredni konflikt, Spencer skozi analogijo družbe s organizmom, fenom-enologi skozi proces vzajemne tipifikacije . . .

Vprašanje, ki se ponuja, je torej, ali ni zavračanje klasičnih teorij vimenu preseganja redukcionizmov vendarlenekoliko prehitra poteza?Obstaja namreč nevarnost obstaja namreč, da "s porodno vodozavržemo tudi dojenčka" : s tem ko nam uspe preseči redukcionizmepostanemo nesposobni ugotoviti kakršno koli vzročno povezavo medelementi teorije .

Če sprejememo ta argument, se sicer soočimo z novo načelno dilemo- ali vztrajati pri redukcionističnih teorijah v imenu njihove konsistent-nosti in razlagalnih potencialov ali pa v imenu preseganja redukcioniz-mov privoliti v razlagalno šibkejše teorije - vendar pa nekaj precej plod-nih poizkusov teoretske sinteze v zadnjih dveh desetletjih (tukaj bimorda omenil delo Pierra Bourdieua in analizo mrež (network analysis))kaže, da opcije tukaj niso tako zelo izključujoče .DR, Vol.XIII(1997)24/25

185

Peter Stankovič

S tem opozorilom na neke vrste "načelno" pomanjkljivost, ki jo jemogoče najti v delu Muncha in Giddensa, pa tudi pri nekaterih drugihavtorjih bi rad zaključil poglavje o nevarnosti, ki preži na prehitreposkuse "teoretske sprave" . Sedaj smo namreč na točki, na kateri sepostavlja neizogibno vprašanje o izvoru problema delovanja, kajti poz-navanje odgovora na to vprašanje odpira možnost za preseganjedileme same .

4. IZVOR KONTROVERZE

Tudi tej temi je zadnje čase posvečeno precej pozornosti, to pa gledena njen pomen seveda ne more presenetiti . Prvič, odgovor navprašanje o izvoru kontroverze lahko pomaga pojasniti, zakaj soposkusi teoretske sprave ostali neuspešni, in drugič, odgovor je sevedanujen v primeru kakršnega koli ustreznejšega poskusa rešitve proble-ma . V tem delu se s tem problemom ne bom ukvarjal ekstenzivno,temveč bom le predstavil dve tezi in dodal še svoje videnje težave, natopa iz tega poizkusil izpeljati navezavo na delo Niklasa Luhmanna .

Na začetku bi rad opozoril na Adamovo tezo, da je v ozadju sporamed "delovanjskim" in "strukturalnim" načinom analize družbe "dejstvo,da je proces modernizacije (ki se je v bolj izraziti obliki pokazal na pre-hodu v 20. stoletje, torej v času, ko se bo konstituirala sociologija)temeljil na dveh glavnih vzvodih : v naraščajoči individualizaciji in v orga-nizacijskem strukturiranju vse večjega dela družbenega življenja"(ADAM, 1995: 11) . Tako imamo po eni strani "opravka s čedalje boljavtonomnim posameznikom in individualno iniciativo, po drugi strani papostaja prav ta posameznik objekt, delček v kolesju formalne organi-zacije in sistemskih imperativov ( . . .)" (IBID .). Fran Adam iz tega dejstvaizvaja, da so se glede na to sociologi razdelili na dva tabora . Prvi jeizhajal iz avtonomije posameznika, drugi pa iz nadindividualnih struktur.Ta pojasnitev predstavlja neke vrste sociološko razlago nastanka prob-lema sociologije .

Drugo zanimivo videnje izvora problema delovanja, ki ga velja omeni-ti, pa je nekoliko starejša interpretacija Alana Dawa, ki je izsledil kore-nine problema v filozofski debati o ontološki naravi človeka. Po njegov-em mnenju sociologija socialnih sistemov temelji na pesimistični vizijičloveka : na Hobbesovih naziranjih temelječe razumevanje človeka kotdestruktivnega bitja pomeni tudi, da mora biti človek, če je njegova nar-ava slaba, v interesu družbe "zamejen v samo- in družbeno konstruk-tivno delovanje z entiteto, ki mu je tako zunanja kot nadrejena" (DAWE,1978: 370). Torej, ker ne živimo v hobbesovski "vojni vseh proti vsem"pomeni, da takšna entiteta obstaja kot "pojav SUI GENERIS" (IBID .) .Po drugi strani pa sociologija družbenega delovanja počiva na opti-

186

DR, Vol.XIII(1997)24/25

RAZMISLEK O LUHMANNOVI SISTEMSKI TEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMADELOVANJA

mistični viziji človeka. "Človek je razumljen kot avtonomen družbeniagent, samo- in družbeno kreativen, in kot edini vir tako produkcije kotrazvoja njegove osebnosti kot tudi družbe same" (IBID . : 273) . Vendarpa človekovo konstituiranje družbenih institucij "ostaja ideal, kajtidejansko imamo opravka s situacijo, kjer so te pobegnile človeškemunadzoru v postvarjenja božanske avtoritete, nad-človeške družbene sis-teme, torej v dozdevno avtonomne stroje" (IBID . : 275) . Pesimistični"problem reda" je tu tako transformiran v "problem nadzora" nad obsto-ječimi institucijami, ki se včasih zdijo kot nekaj povsem eksternegaposameznikom, ne glede na to da so ravno posamezniki tisti, ki jih kon-stituirajo. Dawe identificira Rousseauja kot začetnika te struje, z nadal-jevalci kot so Weber, fenomenološka socilogija . . .

Zdi se, da se je Dawe s njegovega zornega kota resnično uspel prib-ližati bistvu problema, toda rešitev, ki se mi ponuja je vendarle nekolikodrugačna. Moja teza je namreč, da je izvor težav s konceptualizacijokoncepta delovanja nasproti strukturi v filozofski predpostavki moderneevropske znanosti, v dihotomiji subjekt - objekt. V skladu s to pred-postavko je v 19 . stoletju prišlo do specifične delitve dela meddružboslovnimi znanostmi, v kateri se je omenjena dihotomija utelesilav delitvi na sociologijo in psihologijo . To je pomenilo, da se je prva osre-dotočila na objektivni in druga na subjektivni aspekt družbenega .Trdovratnost, s katero se ta shema ohranja vse do danes, nas sili kvprašanju, ali ni mogoče v tem smisluvendarle govoriti o "kuhnovski"paradigmi tudi v družbenih znanostih, čeprav avtor tega koncepta tomožnost zavrača .

Težave, ki jih ima v tej luči sociologija danes, se prenašajo skozi dvakonkretna vzroka. Prvi je vezan predvsem na fazo konstituiranja soci-ologije kot samostojne discipline, saj so mnogi avtorji (izstopajoč primerje seveda Durkheim) branili njene pozicije ravno s poudarjanjem speci-fičnosti njenega predmeta: družba zanje tako obstaja kot objektivnodejstvo, ki se mu ni mogoče ustrezno približati s pojmovnim instrumen-tarijem drugih disciplin . Tako je na primer Durkheim ne glede na to, dase strogo gledano ni zapadel v enostranski objektivizem, vendarlenajvečji del svojega časa posvetil prav analizi družbenih pojavov kotdejstev "sui generis" . Ta vsaj navidezno enostranski poudarek je pripel-jal do odgovorov z druge strani, ki je poudarjala pomen subjektivnihdejavnikov, kot je na primer človekova sposobnost refleksije,kreativnosti itd ., vse dokler ni nastala zapletena situacija, s kateroimamo opravka danes. Tukaj pa smo se že približali drugemu vzrokutežav s problemom delovanja : podvajanju meta-metodološke pred-postavke zahodne znanosti o razbitju realnosti na subjekt in objektpreučevanja na nivoju sociološkega diskurza . Ves balast konceptual-

DR, VoLXIII(1997)24/25

187

Peter Stankovič

izacij in problemov, ki jih je prinesla ta predpostavka v filozofiji in drugihznanostih, se je namreč prenesel tudi v sociologijo, in to bodisi z obliko-vanjem različnih konfliktnih teorij, vezanih na "subjektivno" ali "objek-tivno" (tiste, ki izpostavljajo pomen delovanja, nasproti tistim, ki poudar-jajo pomen družbenih struktur), bodisi z vpletanjem različnih derivatovfilozofskih argumentacij v razpravo .

Upam, da mi je s tem uspelo nakazati vsaj nekatere ključne težave, kiso v sociologiji povezane s problemom delovanja . Seveda smo očitnoše daleč od dokončne razrešitve problema, toda kljub temu bi rad opo-zoril na Luhmannovo teorijo socialnih sistemov, ki vsaj na prvi pogledodpira določene možnosti za preseganje dileme. V naslednjem poglavjubom poizkusil nakazati v najbolj splošnem smislu, kaj bi lahko bile temožnosti in hkrati izpostaviti nekaj točk, ki nekako kažejo na to, da tateorija vendarle ne uspeva ponuditi nič bistveno novega pri reševanjuproblema delovanja .

5. LUHMANNOVA TEORIJA SOCIALNIH SISTEMOV INPROBLEM DELOVANJA

5. 1 . Dva segmenta Luhmannove teorije

Verzija sistemske teorije, ki Jo je oblikoval Niklas Luhmann, predstavl-ja glede na povedano v prejšnjih poglavjih zanimiv podvig na dvehravneh. Po eni strani njegovo delo v sodobni sociološki teoriji izstopakot morda edini pomembnejši prispevek, ki ne sledi očitnim težnjam popovezovanju različnih nivojev družbene analize (delovanje :struktura,mikro :makro nivo itd.), ampak zelo dosledno razvija nekatere klasičnefunkcionalistične nastavke in pri tem ohranja, v nasprotju s številnimidrugimi neofunkcionalističnimi avtorji (McQUAIRE in DENISOFF, 1995 :6), izrazit sistemski, strukturni in makro poudarek .

Po drugi strani pa nekateri segmenti Luhmannovega dela predstavlja-jo zanimiv preboj na povsem drugem nivoju . V zaključku prejšnjegapoglavja tega članka, sem poizkusil pokazati, kako problem delovanja vsociološki teoriji do neke mere izhaja iz podvojitve metateoretske, filo-zofske predpostavke o dveh segmentih realnosti (objektivni in subjek-tivni) na nivoju družbene analize . Zdi se, da so sociološke teorije, izha-jajoče iz dveh nasprotujočih si perspektiv, nekako izčrpale svoje poten-ciale in v skladu s tem imamo danes, kot je bilo že omenjeno, opravkapredvsem z najrazličnejšimi poskusi teoretskih sintez . Na določenenevarnosti, ki prežijo na te podvige, sem opozoril v prejšnjih poglavjih .Kar se nam lahko kaže kot nekoliko nenavadno, je to, da se zdi, danobeden od številnih sociologov ni pomislil na možnost popolne

188

DR, Vol.XIII(1997)24/25

RAZMISLEK O LUHMANNOVI SISTEMSKI TEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMA DELOVANJA

opustitve novoveškega diskurza subjekta in objekta . Sociologi se v zad-njih dveh desetletjih očitno nagibajo k povezovanju subjektivistične inobjektivistične perspektive, kar je nedvomno pomemben korak naprej,vendar še vedno znotraj opozicije subjekt:objekt. Glede na številnepostmoderne teorije o razpadu subjekta in eroziji objektivne realnosti, kise pojavljajo v teoretskem okolju sociologije, je presenetljiva popolnanetematiziranost možnosti za oblikovanje teorij zunaj novoveške bina-rne opozicije . Ravno tu pa je zanimivo Luhmannovo delo, kajti v neka-terih segmentih njegove teorije je mogoče opaziti ravno to možnost .

Torej, nemški sociolog Niklas Luhmann, iz perspektive nakazanegaproblema delovanja v svojem pisanju očitno združuje dva, v sodobnisociološki teoriji relativno redka pristopa k družbeni analizi . Na enemnivoju ohranja izrazit klasični enostranski funkcionalističen makropoudarek na strukturah družbenega sistema, na drugem pa hkrati uvajadoločene nastavke, za katere se zdi, da ponujajo zanimivo možnost zapreseganje samoumevnih modernističnih predpostavk klasične soci-ologije. Tukaj pa vznikne nov problem . Za omenjena Luhmannovapristopa, s katerima stoji izven toka, prevladujočega v sodobni socio-loški teoriji, ki si prizadeva za oblikovanje teoretske sinteze, se zdi, damed seboj nista ravno kompatibilna . Po eni strani predstavlja Luhman-nov izraziti funkcionalistični poudarek skoraj dogmatsko zavezanostklasičnemu sociološkemu diskurzu, po drugi stani pa s svojim pre-seganjem opozicije subjekt :objekt sega, vsaj potencialno, zelo daleččez uveljavljene meje tega diskurza . Vprašanje, ki se torej pri temneizogibno postavlja, je, kako uspe Luhmann razrešiti to napetost, ki sepojavlja v njegovem delu, torej, v kakšnem razmerju sta omenjeni dvepredpostavki .

5.2. Funkcionalizem ali postmodernizem?

Odgovor na vprašanja, ki so se izostrila v zgornjih odstavkih, zahtevanekoliko podrobnejšo analizo omenjenih dveh Luhmannovih pred-postavk. Poglejmo si najprej tezo o njegovem radikalnem funkcionaliz-mu.

5.2 .1 . Luhmannova sistemska teorija kot radikalni funkcionalizem

To, kar bi lahko imenovali Luhmannov radikalni funkcionalizem, sekaže predvsem v dveh značilnostih njegovega pisanja, podajanju pred-nosti v analizi družbenim funkcijam (posamezniki kot kreativni akterjitukaj ne igrajo pomembne vloge) in pojasnjevanju družbenih spremembin razvoja predvsem skozi koncept (funkcionalne) diferenciacije . HelmutWilke, eden ključnih interpretov Luhmannove teorije, pojasnjuje osredo-točanje analize na družbene funkcije in iz njih izhajajoče strukturetakole: "Temeljna usmeritev sistemskoteoretskega razmišljanja je, da

DR, Vo1.XIII(1997)24/25

189

Peter Stankovič

družbe ne pojmuje zgolj kot agregacije ljudi . ( . . .) Ta usmeritev ( . . .)vključuje predpostavko, da družbe ni moč pojasniti zgolj z upoštevan-jem delovanja njenih članov . ( . . .) Pomen te ključne predpostavke zaproblem družbenega reda je v tem, da pogojev možnosti reda sodobnihrazvitih družb ni mogoče omejiti na zakonitosti družbenega delovanja"(WILKE, 1993 : 18). Luhmann izhaja iz trditve, da je "podmena, da sedružba sestoji iz ljudi ali iz odnosov med, ljudmi . ..humanistični pred-sodek" (LUHMANN, 1995 : 191), ki ne omogoča nikakršihpomembnejših spoznanj o družbenih zakonitostih . Zato namesto tepodmene ponuja za izhodišče analize pojem sistem, ki ga razume kotdoločeno diferenco - diferenco med sistemom in okoljem (1995 : 192-193) . Sistem deluje tako, da se reproducira skozi niz samoreferenčnihoperacij iz elementov, iz katerih je sestavljen . Družbeni sistem (ki jenekaj povsem drugega kot psihični) je tako po Luhmannu operativnozaprt sistem, za katerega je značilno reproduciranje komunikacij izprejšnjih komunikacij (1995 : 194), kar pa ne implicira tavtologije :avtopoetičen sistem se odziva na spremembe v svojem okolju, vendarle v skladu s svojim lastnim operacijskim kodom. Slednje je pomembno,če hočemo razumeti, kako Luhmann pripelje v sistemsko perspektivodrug niz klasičnih funkcionalističnih nastavkov .

Ko namreč postane okolje za sistem prekompleksno, da bi lahko nje-gove dogodke učinkovito prevajal v svoje lastne resurse za operacije, kibi ohranjale razliko med njim in okoljem (MUENCH, 1994 : 287), je prisil-jen podvojiti to razliko znotraj samega sebe . Ta ponovitev diferenceznotraj sistema je v Luhmannovi teoriji ključen evolucijski impulz . Siste-mi v tej shemi rešujejo probleme, pred katere jih postavlja okolje, ssvojo lastno progresivno diferenciacijo . Takšna rešitev pa je v svojembistvu zelo blizu klasičnim funkcionalističnim argumentom, kar pa samopo sebi ne bi bilo tako zelo presenetljivo, če ne bi omenjena klasičnafunkcionalistična rešitev doživela številnih prepričljivih kritik z različnihstrani, nenazadnje tudi s strani teoretikov, ki so Luhmannu blizu, takoimenovanih "neofunkcionalistov" . Neofunkcionalisti, kot so Colomy,Bendix, Alexander, Lechner in številni drugi, so priznali, da v funkconal-izmu predpostavljena ključna zgodovinska težnja progresivne diferen-ciacije spregleduje cel niz pomembnih družbenih procesov in v skladu stem pričeli previdneje oblikovati teze o družbenih spremembahCOLOMY, 1995 : 39- 42)3 .

Zdi se, da Luhmann ni pripravljen plačati cene, ki bi jo prineslo neko-liko manj linearno razumevanje družbene evolucije, saj bi to verjetnozahtevalo tudi preoblikovanje številnih drugih segmentov njegove teori-je . Trditev, da vsakakršno vmešavanje v tok evolucije lahko pripeljesamo do novih in presenetljivih problemov (LUHMANN, 1995a : 34),tako ne ruši njegovega koherentnega teoretskega sistema, predstavlja

190

DR, Vol.XIII(1997)24/25

RAZMISLEK O LUHMANNOVI SISTEMSKI TEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMA DELOVANJA

pa empirično precej samovoljno trditev . Trditev, da "za preživetje(družbe) zadošča evolucija" (LUHMANN v : ADAM, 1996: 117), imaočitne neoliberalistične, skorajda thatcherjanske laissez-faire implikaci-je. To sicer ne bi bilo vprašljivo, če se ne bi izkazalo, kakor je pokazalWilke (glej: ADAM, 1996 : 116 in naprej), da temelji logika funkcionalnediferenciacije v skrajno nevarni centrifugalni dinamiki . V tej luči pa jevprašljivo, ali resnično kaže prepustiti družbeno evolucijo povsem samosebi . V skladu s tem ponuja Wilke precej bolj umirjene nastavke :potrebno bi bilo "povezati liberalni model samoorganizacije in samous-merjanja z možnostjo, da se v operacijsko delovanje vpelje restrikcije vsmislu samoomejevanja in samonaveze (Selbstbindung), ki biomogočale, da v medsebojni igri funkcijskih sistemov nastane 'viabilna'(tj, preživetja sposobna, uporabna in morda razumna) celota" (WILKE v :ADAM, 1996: 118) .

Tako kot pri vprašanju izločitve posameznika iz analize družbe - kjernoče sprejeti deradikaliziranih postavk neofunkcionalističnih avtorjev, kiso pripravljeni do določene mere v svoji analizi upoštevati pomenkreativnega delovanja akterjev - Luhmann tudi pri vprašanju diferciacijene opaža premikov v svojem teoretskem okolju in vztraja pri doslednihfunkcionalističnih konceptualizacijah . Njegova teorija tako ostaja izrazitfunkcionalizem, ki "analizira sistemske procese skozi impliciran konceptfunkcionalne potrebe, potrebe sistema, da bi reduciral kompleksnostsvojega okolja" (TURNER in MARYANSKI, 1995: 58), funkcionalizem,ki se ni pripravljen odreči svojim predpostavkam, pa čeprav je cena zato niz spornih enostranskih poudarkov . Kot je bilo že omenjeno, Luh-mannov problem ni v tem, da ne bi svojih argumentov razvijal dosledno,konsistentno in prepričljivo, njegov problem je verjetno v temeljnih nas-tavkih, iz katerih izhaja, iz ekskluzivnega osredotočanja na sistem (in nanjegove potrebe) . Slednje mu narekuje določeno logiko, ki ga po enistrani navaja k spregledovanju nekaterih za sociologijo ključnih fenome-nov (poleg neustrezne konceptualizacije fenomena diferenciacije inmarginaliziranja vloge kreativnega posameznika ki potisnjen v okoljesistema postane le en segment v kompleksnosti okolja, s katerim imaopravka sistem), je treba tu omeniti vsaj še zanemarjanje vprašanjadružbene integracije ( ADAM, 1996: 104 in naprej)), po drugi pa ga delaranljivega za neke že povsem klasične očitke očitke klasičnemufunkcionalizmu4 .

Če povzamemo, lahko torej ugotovimo, da je Luhmann oblikovalsvojo verzijo sistemske teorije v tem segmentu povsem mimo danesprevladujočega trenda teoretskih sintez . S tem se je po eni strani izognildoločenim neprepričljivostim sodobnega sociološkega pisanja, omen-jenim v prejšnjih poglavjih (razvodenelost argumentacije, v okviru

DR, Vol.XIII(1997)24/25

191

Peter Stankovič

katere "vse vpliva na vse" in se tako izgublja pojasnjevalna rdeča nit),po drugi strani pa so cena, ki jo plačuje za to, omenjena poenostavljan-ja in enostranskosti, to pa pomeni, da je ranljiv na enakih točkah kot sobili njegovi teoretski predhodniki .

5.2.2. Elementi v Luhmannovem delu, ki nakazujejo možnosti za pre-seganje modernistične paradigme

Dokazov za siceršnjo prodornost Luhmannove sistemske teorije zno-traj precej strogo postavljenih funkcionalističnih parametrov bi nedvom-no lahko našli veliko, toda to ni tema tega teksta . Omenimo samomimogrede, da Luhmann na številnih mestih presega zagate klasičnegafunkcionalizma, predvsem njegovo teoretsko neplodno statičnost.-9

Osrednje vprašanje, na katero je treba odgovoriti v kontekstu proble-ma, ki se nakazuje v tem članku, je Luhmannovo razmerje do nekaterihzanimivih segmentov njegove teorije, ki vsaj nakazujejo možnost za pre-seganje ujetosti sodobnih socioloških razpravljanj v okviremodernističnih opozicij (posameznik:družba, mikro :makro,struktura:delovanje itd .) . Vprašanje je torej, ali ti segmenti igrajo v nje-govi teoriji tako ključno vlogo, da bi jo lahko označili kot most k neki po(post) moderni pardigmi teoretiziranja, ali pa gre le za določene inov-ativne konceptualizacije, ki pa kljub zanimivim prebojem in drugačni ter-minologiji v osnovi ostajajo znotraj parametrov klasične (modernistične)sociološke argumentacije?

Luhmannova sistemska teorija je namreč zanimiva v kontekstu pre-seganja problema delovanja v segmentu, kjer se, z uvajanjemdinamične opozicije sistem :okolje, oddaljuje od dualizma subjekt :objekt,ki leži v samem temelju zahodne novoveške znanosti . Kot sempoizkusil pokazati v prejšnjem poglavju, igra ta metodološka pred-postavka bistveno vlogo (med drugim) pri nastanku problema delovanjav sociologiji, to pa pomeni, da bi lahko imela teorija, ki jo presega, (vsajpotencialne) možnosti za preseganje dileme . Še posebej se zdi tamožnost privlačna glede na določene premike v sodobnem

družboslovju6,za katerega se zdi, da je na nekaterih točkah že karodločno zakorakalo v to smer (teorije o t .i. smrti subjekta, postmodern-izem, postpozitivizem itd .) .

Pri razpravi o potencialih Luhmannove teorije za preseganje klobčičamodernističnih opozicij je treba izhajati iz opažanja, da so bili številniteoretiki v obdobju populariziranja sistemske teorije v znanstveni sferipripravljeni v njej videti dosti več, kot vidijo z nekoliko kritične distancedanes. Lep primer začetnega entuziazma je pisanje Tineta Hribarja, "daje bilo izhodišče obče sistemske teorije prav v opustitvi paradigme sub-jekta, ki je reprezentiral izhodišče in središče analize : vendar pa je vpel-

192

DR, VoI.XIII(1997)24/25

RAZMISLEK O LUHMANNOVI SISTEMSKI TEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMA DELOVANJA

java sistema v vzvratni optiki razvoja te teorije na nek način izpeljalazamenjavo na ravni pojmovno-nominalnih oznak, ne pa na ravni bistvakot bistva. Sistem se je namreč ontologiziral v subjekt in nastopil zmesta subjekta in z lastnostmi subjekta : čeprav je razmerje med sub-jektom in objektom nadomestila relacija sistema in okolja, pa je le okoljeizgubilo lastnosti objekta, medtem ko je sistem privzel pozicijo in karak-teristike subjekta" (HRIBAR v : DEBELJAK, 1992 : 15). Po Hribarju je tovpletenost obče sistemske teorije v klasično antropocentrično pozicijopresegel šele Luhmann : "Šele pojem eko-kompleksa, ki ga je uvedelNiklas Luhmann v knjigi Soziale Systeme (1987), se dokončno izmakneparticipaciji na metafizični dualiteti, to pa tako, da izpostavi načeloenakovrednosti sistema in okolja, ki ga ne regulira več njuna razlika,marveč vključenost v eko-kompleks" (IBID .) .

Vendar pa se zdi, da se novejše recepcije Luhmanna oddaljujejo odtakšnega stališča . Morda najbolj nazorno prikazuje problem, ki se tukajpojavlja, Darij Zadnikar, ko opozarja, da sistemska teorija vendarle"odpravlja tradicionalni pojem subjekta, tako da ga implicite ohranja"(ZADNIKAR, 1991 : 104) . Po njegovi oceni je sistemska teorija subjekt-na teorija brez subjekta, "kar je očitno tudi ob njenem pojmovanjuzavesti kot teoretskega priusa . Družbenost je zgolj sekundarninadomestek izvirne pomankljivosti zavesti, ki je vedno delna zavest("subjektivna") in ne more izpolniti ideala transparence ("vsevednosti") .( . . .) Družba je tako nadomestek tistega, česar zavest izvirno ni zmožna .Jalovi gon posamične zavesti k vsevednosti (eros) se lahkoasimptotično realizira v univerzalnem socialnem sistemu .Avtopoetičnost sistemske teorije vgrajuje prav ta mehanizem, ki dajevidez vsevednosti, ideal univerzalne deskripcije, ki odseva od njenesubjektno filozofske deskripcijske sile" (IBID .). Luhmann iz te perspek-tive torej ubeži diskurzu subjekta le navidezno, kajti nosilec v svetusmerjenega delovanja v njegovem delu ni več avtonomen, kreativniposameznik, ampak ontologiziran družbeni sistem, to pa osnovnologiko delujočega subjekta, razen tega, da jo z mikro ravni delegira namakro raven, pušča nedotaknjeno . Če lahko na določen način trdimo,da je eksistencializem moderna filozfija par excellence, saj v svojembistvu izhaja iz novoveškega subjekta, ki je zmožen ločevati (meddobim in slabim, koristnim in nekoristim itd .), vidimo, kako blizu ostajatej modernistični logiki subjekta Luhmannov sistem, ko iz svojega(prekompleksnega) okolja ločuje segmente, ki ga zanimajo, od tistih, kiga ne. Zdi se, da se je v Luhmannovo teorijo "humanistični predsodek"vrnil skozi stranska vrata .

DR, VoI.XIII(1997)24/25

193

Peter Stankov ič

Glede na to lahko beremo Luhmannovo razumevanje sistema in nje-govega okolja kot sicer zanimivo teoretsko inovacijo, ki pa ne doprinašadiskusiji o problemu delovanja nič bistveno novega. Kot sem poskusilpokazati, Luhmann po eni strani ostaja trdno znotraj klasičnihfunkcionalističnih povdarkov, po drugi strani pa uvaja določene nas-tavke (diskurz ki ni aprjorno vezan na modernistični dualizem), ki bilahko pomenili zanimivo preseganje nivoja tematiziranja problema delo-vanja v sodobni sociološki teoriji, vendar teh potencialov ne izkorjsti . Ševeč, zdi se, da ti nastavki ostajajo povsem podrejeni funkcionalističnilogiki njegovega razmišljanja . Seveda to ne pove ničesar o pojasnjeval-nih sposobnostih Luhmannove teorije, kot koherenten teoretski sistemje prav gotovo v tem pogledu zelo močna, kar nenazadnje dokazujejoštevilne Luhmannove prodorne analize sodobne družbe . Kar poskušampokazati na tem mestu je zgolj to, da ta teorija ne izpolnjuje pričakovanjo preseganju problema delovanja v sodobni sociološki teoriji, ki jihspodbudi s svojim inovativnim instrumentarijem .

6. SKLEP

V članku sem poskusil nakazati temeljne poteze dilemestruktura :delovanje v sodobni sociološki teoriji in skozi identifikacijoizvora problema v novoveškem diskurzu nakazati možnosti za njegovopreseganje. Glede na določene postmodernistične in postpozitivističnepremike v družboslovju bilo bi po moji oceni treba premisliti možnosti zavzpostavitev sociološkega teoretiziranja zunaj modernistične opozicijesubjekt:objekt, še posebej, ker se zdi, da se je sociologija znotraj tegaparametra precej izčrpala . V članku sem trdil, da teorija socialnih siste-mov Niklasa Luhmanna predstavlja visoko inovativno konceptualizacjjosocioloških dilem in na ta način nakazuje zanimivo možnost za obliko-vanje teorije zunaj modernističnih postavk, vendar je nekoliko podrob-nejša analiza pokazala, da Luhmann svoje teorije ni razvil v tej smeri,ampak je svoje inovativne nastavke povsem podredil klasičnifunkcionalistični logiki .

OPOMBE

1 . Teoretski nastavki, ki jih je vpeljal MaX Weber, sicer v mnogočempresegajo to, kar bi lahko imenovali zgolj subjektivizem : v svojem deluje pozornost usmeril tudi na določene objektivizirane družbene strukture("železna kletka birokracije . . .") . Še več, njegova individualistična meto-da naj bi bila predvsem dopolnilo določenim enostranskostim dotedajprevladujočega funkcionalizma (glej: ADAM, 1996: 12-13) . Ti nastavkipa so se čez čas izkazali za zelo plodno izhodišče za mlajše avtorje, kiso bili bolj odločno zavezanj subjektivistjčnemu pristopu .

194

DR, VOI.XIII(1997)24/25

RAZMISLEK O LUHMANNOVI SISTEMSKI TEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMA DELOVANJA

2. Podobno opozarja Nicos Mouzelis . Po njegovem mnenju številniavtorji danes poskušajo reformulirati Parsonsovo shemo AGIL z doda-janjem nekaterih voluntarističnih elementov, pri tem pa ne upoštevajoposledic, ki jih imajo takšni posegi za celoten koncept (MOUZELIS,1995 : 86) .

3 . Neofunkcionalisti so revidirali klasični koncept linearne diferen-ciacije z uvedbo več tipov diferenciacije, kot so neenaka, skrhana,nepravična diferenciacija in celo dediferenciacija, kajti očitno je, da "čistiprelom" s preteklostjo, impliciran v teoriji diferenciacije, ne obstaja . Rev-idiran koncept nakazuje, da sledovi in enklave tradicionlizma pre-senetljivo trdovratno vztrajajo sredi domnevno modernih sistemov(COLOMY: 1995 : 41-42) .

4 . Turner v tem slednjem smislu verjetno opravičeno opozarja, daLuhmann z izpostavljanjem sistemskih potreb/imperativov po redukcijikompleksnosti in adaptaciji na okolje oblikuje precej majav temelj zasvojo teorijo, saj ta počiva na skrajno vprašljivi tavtologiji . Reči, dadoločena strukturna značilnost (na primer funkcionalna diferenciacija)nastane zaradi sistemske potrebe po redukciji kompleksnosti inadaptaciji na okolje pomeni trditi, da je končno stanje (zreducirana kom-pleksnost in prilagojenost na okolje) vzrok za sam dogodek (funkcional-no diferenciranje) . Sistemske potrebe tako čudežno proizvajajo struk-ture, ki zadovoljujejo te potrebe (glej TURNER, 49, 114 in 115) .

5. Giddens tako pokaže, da je verjetno Luhmannov najpomembnejšidosežek pri tem vezan na koncept homeostaze : "Interdependenca sis-temov je pri funkcionalističnih avtorjih navadno razumljena kot home-ostaza. Homeostazo lahko razumemo kot operacijo vzročnih zank,cirkularnih vzročnih relacij v katerih sprememba v eni enoti inicirasekvenco dogodkov, ki zadevajo druge enote, katere nato vplivajo naenoto, kjer se je sekvenca začela in jo na ta način poskušajo vrniti vnjeno izvorno stanje . Izraz 'sistem' v pisanju funkcionalistov, ter njegovoenačenje s homeostatičnimi lastnostmi, daje vtis kakor da ideja home-ostaze izčrpa pomen interdependence delovanja in sistemske integraci-je" (GIDDENS, 1979 : 78) . Giddens pa pokaže, da "sistemska teorijatukaj ponuja bolj napredno rešitev : po avtorjih, ki so jih navdihnili njeni-mi koncepti, lahko homeostatične značilnosti družbenega sistemaločimo od tistih, ki pripadajo višjemu redu in vsebujejo samoregulacijoskozi feedback via operacija selektivnega 'filtriranja informacij' . Feed-back mehanizmi sicer lahko proivzvajajo statičnost (stasis) : toda vnasprotju s homeostatičnimi procesi so lahko tudi usmerjevalni in solahko motor kontroliranih sprememb" (IBID .: 78-79) . Glede na to lahkougotovimo, da sistemska teorija nima težav z uvajanjem dinamizma vkoncept socialnega sistema, ki je sicer v osnovi statičen, kar je zaklasike funkcionalizma bil vedno problem .DR, Vol.XIII(1997)24/25

195

Peter Stankovič

6 . in nenazadnje tudi v naravoslovju ; spomnimo se samo implikacijrelativnostne teorije, po kateri fizika kot temeljna znanost, ki se ukvarjaz zakonitostmi sveta "tam zunaj", ne more več z gotovostjo trditi, da takojektivni svet sploh obstaja .

LITERATURA

ADAM, Frane (1995), "Sociologija na pragu drugega tisočletja : poti in stranpoti",v: KOMPENDIJ SOCIOLOŠKIH TEORIJ (ur. Frane Adam), Scripta, Ljubljana.

ADAM, Frane (1996), SOCIOLOŠKI PORTRETI, Obzorja, Maribor .

ALEXANDER, Jeffreh (1988), ACTION AND ITS ENVIRONMENTS (Toward a NewSynthesis), Columbia University Press .

BRYANT, Christopher G .A ., JARY, David (1991), "Coming to Terms with AnthonyGiddens", v: C.G.A. Bryant, D. Jary (eds .), GIDDENS' THEORY OF STRUCTURA-TION - A Critical Appreciation, Routledge, London, New York .

COLOMY, Paul B. (1995), "Recent Developments in the Functionalist Approachto Change", v: READINGS IN CONTEMPORARY SOCIOLOGICAL THEORY (FromModernity to Postmodernity), uredil Donald McQuaire, Prentice Hall .

DAWE, Alan (1978), "Theories of Social Action", v : HISTORY OF SOCIOLOGICALANALYSIS (uredila T . Bottomore in R. Nisbet), Heinemann, London.

DEBELJAK, Aleš (1992), POSTMODERNA SFINGA, Wieser, Celovec .

FARARO, Thomas J., (1992), THE MEANING OF GENERAL THEORETICAL SOCI-OLOGY (Tradition & Formalization), Cambridge University Press .

GIDDENS, Anthony (1978), "Positivism and its Critics", v : A HISTORY OF SOCI-OLOGICAL ANALYSIS (uredila T . Bottomore in R. Nisbet), Heineman, London .

GIDDENS, Anthony (1979), CENTRAL PROBLEMS IN SOCIALTHEORY (Action,Structure and Contradiction in Social Analysis), MacMillan Education .

GIDDENS, Anthony (1989), NOVA PRAVILA SOCIOLOŠKE METODE, SH, Ljubljana.

GIDDENS, Anthony (1993a), SOCIAL THEORY AND MODERN SOCIOLOGY, Poli-ty Press .

GIDDENS, Anthony (1993b), GIDDENS READER (uredil Philip Cassell), MacMil-lan .

JOGAN, Maca (1986) : "Sociološka teorija N . Luhmanna in vprašanje kontinuitetev sistemskem pristopu", Teorija in praksa, Ljubljana, št . 4-5, str 320-329 in 6,str. 429-438 .

KOKOT, Marjan (199 1), "Sistemska družbena teorija?", ČKZ, 140-141, str 9-19,Ljubljana .

LUHMANN, Niklas (1989), ECOLOGICAL COMMUNICATION, Polity Press, Cam-bridge .

LUHMANN, Niklas (1990) . ESSAYS ON SELF-REFERENCE, Columbia UniversityPress, New York.

196

DR, Vol.XIII(1997)24/25

RAZMISLEK O LUHMANNOVI SISTEMSKI TEORIJI V KONTEKSTU PROBLEMA DELOVANJA

LUHMANN, Niklas (1995), "Pojem družbe", v : Kompendij socioloških teorij, uredilFrane Adam; Scripta, Ljubljana.

LUHMANN, Niklas (1995a), "The World Society as a Social System", v : READ-INGS IN CONTEMPORARY SOCIOLOGICAL THEORY (From Modernity to Post-modernity), uredil Donald McQuaire, Prentice Hall .

McQUAIRE, Donald in DENISOFF, R . Serge (1995), "Functionalism and Neofunc-tionalism", v: READINGS IN CONTEMPORARY SOCIOLOGICAL THEORY (FromModernity to Postmodernity), uredil Donald McQuaire, Prentice Hall .

MILLER, Max (1994), "Intersystemic Discourse and Co-ordinated Dissent : ACritique of Luhmann's Concept of Ecological Comunication", v : Theory, Culture& Society, vol. 11, nr . 2, str. 101-121, SAGE

MOUZELIS, Nicos (1995), SOCIOLOGICAL THEORY: WHAT WENT WRONG(Diagnosis and remedies), Routledge.

MUENCH, Richard (1989), "Code, Structure and Action : Building a Theory ofStructuration from a Parsonsian Point of View", v : THEORY BUILDING IN SOCI-OLOGY: Assessing Theoretical Cumulation (uredil : J .H. Tarner), SAGE, NewburyPark, London, New Delhi .

MUENCH, Richard (1994), SOCIOLOGICALTHEORY, vol . 3 (Development Sincethe 1960s), Nelson-Hall Publishers, Chicago .

RHOADS, John K. (1991), CRITICAL ISSUES IN SOCIAL THEORY, The Pennsyl-vania State University .

SHARROCK, W. W. (1990), "Individual and Society", v : R .J . Anderson, J .A. Hugesin W.W. Sharrock (eds .), CLASSIC DISPUTES IN SOCIOLOGY, Unwin Hyman,London .

TURNER, Johnatan H . (1991), THE STRUCTURE OF SOCIOLOGICALTHEORY,Wadsworth Publishing Company, Belmont, California .

TURNER, Johnathan H . in MARYANSKI, Alexandra R . (1995): "Is 'Neofunctional ism' Really functional?", v : READINGS IN CONTEMPORARY SOCIOLOGICAL

TIIEORY (From Modernity to Postmodernity), uredil Donald McQuaire, PrenticeHall .

WATSON, Llewellyn G. (1987), DILEMMAS AND CONTRADICTIONS IN SOCIALTHEORY, University Press of America .

WILKE, Helmut (1993), SISTEMSKA TEORIJA RAZVITIH DRUŽB (dinamika intveganost moderne družbene samoorganizacije), Znanstvena knjižnica, Fakultetaza družbene vede, Ljubljana .

ZADNIKAR, Darij (1991), "Mravljinčar, Luhmann in subjekt", ČKZ, 140-141,str.95-108, Ljubljana.

DR, Vol,XIII(1997)24/25

197