RA ZKRITJA BANKE CELJE d.d. pom o rabbba7dbc-7396-4383-b734... · 2018. 3. 6. · Razkritja Banke...

Celje, 28. m

v skla

marec 2011

RA

adu s Skle

1

AZKRITJAza

epom o ra

A BANKEa leto 201azkritjih s

E CELJE d10 s strani ba

d.d.

ank in hraanilnic

Kazalo

1 SPLOŠNA POJASNILA ................................................................................................................................................ 1 2 POLITIKA IN CILJI UPRAVLJANJA S TVEGANJI ....................................................................................................... 2 3 INFORMACIJE O OSEBAH, VKLJUČENIH V RAZKRITJA ....................................................................................... 13 4 KAPITAL .................................................................................................................................................................... 14 5 MINIMALNE KAPITALSKE ZAHTEVE IN PROCES OCENJEVANJA USTREZNEGA NOTRANJEGA KAPITALA .... 18 6 KREDITNO TVEGANJE NASPROTNE STRANKE ................................................................................................... 23 7 KREDITNO TVEGANJE IN TVEGANJE ZMANJŠANJA VREDNOSTI ODKUPLJENIH DENARNIH TERJATEV ....... 25 8 DODATNA RAZKRITJA BANKE, KI UPORABLJA STANDARDIZIRANI PRISTOP .................................................... 35 9 RAZČLENITEV KAPITALSKE ZAHTEVE ZA TRŽNA TVEGANJA ............................................................................. 37 10 OPERATIVNO TVEGANJE ...................................................................................................................................... 38 11 NALOŽBE V LASTNIŠKE VREDNOSTNE PAPIRJE, KI NISO VKLJUČENI V TRGOVALNO KNJIGO ................... 39 12 OBRESTNO TVEGANJE IZ POSTAVK, KI NISO VKLJUČENE V TRGOVALNO KNJIGO ....................................... 41 13 LIKVIDNOSTNO TVEGANJE ................................................................................................................................... 42 14 KREDITNA ZAVAROVANJA .................................................................................................................................... 45

Razkritja Banke Celje d.d. za leto 2010 (zneski v preglednicah v tisoč evrih)

1

1 SPLOŠNA POJASNILA Ob koncu leta 2006 je bil na osnovi nove tristebrne evropske kapitalske ureditve, v okviru katere tretji steber temelji na večji tržni disciplini, pogojeni z obširnejšimi razkritji, sprejet Sklep o razkritjih s strani bank in hranilnic (v nadaljevanju: Sklep o razkritjih), ki je bil nato še dvakrat spremenjen. Sklep o razkritjih od bank zahteva oblikovanje jasne politike za izpolnjevanje zahtev glede razkritij ter vzpostavitev in uresničevanje politike za ocenjevanje ustreznosti teh razkritij, ki obsegajo tudi presojo in preverjanje ustreznosti vsebine in pogostnosti teh razkritij. Skladno z zahtevo je banka oblikovala politiko izpolnjevanja zahtev glede razkritij, v kateri so definirane vse zahteve Sklepa o razkritjih. Banka vsako leto preveri ustreznost politike in jo po potrebi ustrezno dopolni z morebitnimi novimi zahtevami glede razkritij. Banka posluje kot samostojna banka in je zavezana k razkritjem na posamični podlagi na temelju 1. odstavka 4. člena Sklepa o razkritjih. Banka objavlja razkritja enkrat na leto. Zaradi širitve zahtev po razkritjih se je banka na podlagi sklepa uprave odločila, da za leto 2010 razkritij ne bo več vključila v letno poročilo, temveč jih bo pripravila in javno objavila v ločenem dokumentu. Banka objavlja vsa razkritja v skladu s Sklepom o razkritjih, razen razkritij po:

- i točki 14. člena sklepa, ker ni pridobila dovoljenja Banke Slovenije za uporabo lastne ocene α;

- 17. in 24. členu sklepa, ker ne uporablja pristopa IRB za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje;

- 19. členu sklepa, ker ne uporablja notranjih modelov za izračun kapitalske zahteve za tržna tveganja;

- b točki 20. člena sklepa, ker ne uporablja naprednega pristopa za izračun kapitalske zahteve za operativna tveganja;

- 23. členu sklepa, ker ne uporablja listinjenja in - 26. členu sklepa, ker ne izračunava kapitalske zahteve za operativno tveganje po

naprednem pristopu. Razkritij ni preveril pooblaščeni revizor, ampak preizkušeni notranji revizor, ki zagotavlja konsistentnost podatkov s podatki v revidiranem letnem poročilu in popolnost objave vseh zahtevanih podatkov po Sklepu o razkritjih. Z vsebino dokumenta o razkritjih so bili seznanjeni organi vodenja in nadzora, ki so gradivo obravnavali pred javno objavo.


2

2 POLITIKA IN CILJI UPRAVLJANJA S TVEGANJI Politike in cilji upravljanja s tveganji (zahteva 10. člena Sklepa o razkritjih):

a) strategija in procesi za upravljanje s tveganji, b) struktura in organizacija ustreznih funkcij upravljanja s tveganji ali druge ustrezne rešitve, c) obseg in lastnosti notranjega poročanja o tveganjih in sistemov merjenja tveganj, d) politike za varovanje pred tveganji in za njihovo zmanjševanje ter strategije in procese za

spremljanje učinkovitosti načinov za varovanje pred tveganji in njihovo zmanjševanje. Strategija in procesi za upravljanje s tveganji ter struktura in organizacija funkcij upravljanja s tveganji Banka pri svojem poslovanju prevzema različna tveganja, katerih velikost je odvisna od vrste in velikosti posla ter pripravljenosti na prevzemanje tveganj. Banka Celje d.d. je univerzalna banka, usmerjena predvsem v opravljanje tradicionalnih poslov, v manjšem obsegu pa izvaja za stranke tudi posle s področja zakladništva. Večji del poslov izvaja na področju Republike Slovenije. Na področju medbančnega poslovanja je prisotna tudi na trgih drugih držav Evropske unije in svetovnih držav z nižjim kreditnim tveganjem, v državah JV Evrope pa v omejenem obsegu kreditira podjetja in fizične osebe. Za doseganje strateških ciljev na področju poslovanja in upravljanja s tveganji banka posebno pozornost posveča kreditnemu, tržnim tveganjem (valutno, pozicijsko), obrestnemu, likvidnostnemu, operativnemu in kapitalskemu tveganju ter tveganju dobičkonosnosti. Organizacija banke zagotavlja ločitev komercialnih organizacijskih enot oziroma enot, ki sklepajo posle in prevzemajo tveganja (front office), od zaledne funkcije, ki knjiži in vodi posle (back office), in od funkcije spremljanja in upravljanja s tveganji. Organizacijski ustroj banke je oblikovan tako, da zagotavlja neodvisno delovanje posameznih organizacijskih enot vse do vodstvenih ravni in omogoča ustrezen pretok informacij navzgor in navzdol ter med organizacijskimi enotami. Organizacijska shema banke je sestavni del Letnega poročila Banke Celje d.d. in Skupine Banke Celje za leto 2010. Prevzemanje in upravljanje s tveganji je zaradi razvoja in značilnosti finančnega sistema postalo pomemben element celovite strategije banke. Področje tveganj v bančnem sektorju podrobneje urejajo naslednji predpisi:

- Zakon o bančništvu, - Sklepi Banke Slovenije, ki povzemajo Basel II (mednarodni dogovor) in evropske direktive

(pravna ureditev Evropske unije), - Mednarodni standardi računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP) ter - minimalni standardi za dejavnost trgovanja v bankah in druge storitve, povezane z njimi, ki

povzemajo pravila tako imenovane ''dobre prakse''. Banka tveganja deli na:

- merljiva tveganja: kreditno, tržna, obrestno, likvidnostno, operativno, kapitalsko in tveganje dobičkonosnosti ter

- nemerljiva tveganja: strateško tveganje in tveganje ugleda. Strategija prevzemanja in upravljanja s tveganji izraža temeljni odnos banke do tveganj v okviru svojega poslovanja in vključuje:

- cilje in splošna načela oziroma usmeritve za prevzemanje in upravljanje s tveganji, - pristop k upravljanju s posameznimi tveganji, - pristop k izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala in - načrt glede pomembnih poslovnih dejavnostih ter sprememb v poslovni strategiji banke.


3

Banka ima izdelane politike prevzemanja in upravljanja za devet vrst tveganj: - kreditno tveganje, - tržna tveganja, - obrestno tveganje, - likvidnostno tveganje, - operativno tveganje, - kapitalsko tveganje, - tveganje dobičkonosnosti, - strateško tveganje in - tveganje ugleda.

Politika prevzemanja in upravljanja s posameznim tveganjem vključuje naslednjo vsebino:

- sposobnost prevzemanja tveganja, - proces upravljanja s tveganjem (organizacijska pravila izvajanja procesa, postopke

ugotavljanja, merjenja oziroma ocenjevanja, obvladovanja in spremljanja, sistem notranjih kontrol),

- izračun kapitalske zahteve in proces ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala ter - odgovornost uprave banke in višjega vodstva.

Strategija in politike se posodabljajo letno. Oblikovanje in sprejemanje strategije in politik poteka na naslednji način:

- nosilci upravljanja posameznih tveganj dokumente izdelajo, - odbor za tveganja jih podrobno pregleda, uskladi in poda nanje soglasje, - Uprava Banke Celje d.d. jih potrdi, - Revizijski odbor Banke Celje d.d. jih obravnava in se z njimi seznani ter predlaga

nadzornemu svetu, da nanje poda soglasje, - Nadzorni svet Banke Celje d.d. jih obravnava in poda nanje soglasje.

Z razvijanjem notranjega poročanja in obravnavanjem ter sprejemanjem odločitev na številnih organih banke se v proces upravljanja s tveganji aktivno vključujeta uprava banke in celotno višje vodstvo. Z dobrim upravljanjem tveganj se želi banka hitreje in učinkovito odzivati na spremembe v okolju, približati potrebam strank ter zagotavljati njeno dolgoročno finančno stabilnost. Upravljanje tveganj se neposredno spremlja:

- v Sektorju upravljanja s tveganji: vsa tveganja; - na kreditnih odborih (tedensko): kreditno tveganje; - na likvidnostnih komisijah (trikrat tedensko): likvidnostno tveganje; - na Odboru za upravljanje z bilanco (v nadaljevanju: ALCO, mesečno): kreditno, tržna,

obrestno, likvidnostno, kapitalsko in tveganje dobičkonosnosti; - v upravi oziroma kolegiju banke: operativno in strateško tveganje ter tveganje ugleda; - na Odboru za tveganja: vsa tveganja banke.

Pomembno vlogo na področju prevzemanja in upravljanja s tveganji ima Odbor za tveganja, ki ima vlogo koordinacijskega in posvetovalnega organa uprave banke in ima celovit pregled nad vsemi tveganji. Nadaljuje implementacijo nove kapitalske ureditve Basel II in standardov dobre bančne prakse ter spremlja in implementira pravila ureditve Basel III. Pregled upravljanja s posameznimi vrstami tveganj (1) Kreditno tveganje Kreditno tveganje predstavlja najpomembnejše tveganje v bančnem poslovanju. Kreditno tveganje je tveganost nastanka izgube, ki je posledica dolžnikove nezmožnosti, da iz katerega koli razloga ne bo izpolnil svoje finančne ali pogodbene obveznosti v celoti. Kreditno tveganje vključuje tudi podkategorije tveganj, in sicer deželno tveganje, tveganje koncentracije, preostalo tveganje ob


4

uporabi kreditnih zavarovanj in kreditno tveganje v listinjenju. Banka Celje d.d. je izpostavljena vsem vrstam tveganj, razen tveganju v listinjenju. Temeljni cilj upravljanja s kreditnim tveganjem je ohranjanje visoke kakovosti in razpršenosti kreditnega portfelja ter oblikovanje ustreznih oslabitev in rezervacij za pokrivanje izgub. Banka usmerja naložbe k manj tveganim komitentom, dejavnostim in državam, svoje terjatve zavaruje s primernimi oblikami zavarovanja ter intenzivno izterjuje zapadle terjatve. V proces kreditiranja in upravljanja s kreditnim tveganjem so vključeni Sektor upravljanja s tveganji, komercialne organizacijske enote, Služba spremljave poslovanja in Sektor pravnih poslov, izterjave in skladnosti poslovanja. Sektor upravljanja s tveganji je enota, neodvisna od komercialnih organizacijskih enot, ki upravlja kreditno tveganje na ravni dolžnika in na ravni kreditnega portfelja. Pred odobritvijo kredita oceni kreditno tveganje in razvrsti dolžnika v boniteto skupino ter določi limit celotne izpostavljenosti banke do dolžnika oziroma skupine povezanih oseb. Po odobritvi kredita spremlja izpostavljenost kreditnemu tveganju in izračunava potrebne oslabitve in rezervacije v skladu z MSRP. Odobravanje kreditov poteka v komercialnih organizacijskih enotah. Ves čas kreditnega razmerja spremljajo poslovanje dolžnika in poravnavanje obveznosti ter kvaliteto in vrednost zavarovanj. V Službi spremljave poslovanja, ki je organizirana ločeno od komercialnih organizacijskih enot in Sektorja upravljanja s tveganji, poteka evidentiranje in vodenje kreditov. V Sektorju pravnih poslov, izterjave in skladnosti poslovanja vodijo sporne kredite. Kreditno tveganje se ugotavlja za finančna sredstva, ki se merijo po odplačni vrednosti, za finančna sredstva, merjena po pošteni vrednosti ter za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah. Kreditno tveganje izhaja predvsem iz odobrenih poslovnih, potrošniških in stanovanjskih kreditov, kreditnih kartic, odobrenih limitov na TRR, garancij in odobrenih ter še nekoriščenih kreditov, pa tudi iz naložb v dolžniške vrednostne papirje in izpostavljenosti iz naslova poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti. Merjenje kreditnega tveganja poteka na nivoju dolžnika in celotnega portfelja. Izpostavljenost banke kreditnemu tveganju je odvisna od višine izpostavljenosti, verjetnosti neplačila ter višine izgube ob neplačilu, ki pa je odvisna tudi od zavarovanja terjatev in postopkov izterjave. Banka je razvila številne postopke in metodologije obvladovanja kreditnega tveganja. Pred odobritvijo kredita oceni tveganost dolžnika in ga razvrsti v ustrezno bonitetno skupino na podlagi ocene kvantitativnih in kvalitativnih elementov. Ves čas kreditnega razmerja spremlja tveganost dolžnika in ustrezno spreminja njegovo razvrstitev. Banka teži k temu, da svoje terjatve čim bolje zavaruje, zato tekoče spremlja tveganja v zvezi z zavarovanji. Zaradi omejevanja velike koncentracije ima vzpostavljene limite zgornje zadolženosti do posameznih dolžnikov in skupin povezanih oseb ter strukturne limite za kreditni portfelj. Vzpostavljen proces spremljave kreditov ji omogoča pravočasno odkrivanje povečanega kreditnega tveganja in čimprejšnji pričetek izvajanja aktivnosti za poravnavo zapadlih terjatev. Sproti ali najmanj trimesečno ocenjuje, ali obstajajo nepristranski dokazi o oslabitvi finančnih sredstev in prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah. Če takšni dokazi obstajajo, mora banka izračunati višino izgube zaradi oslabitve oziroma oblikovati rezervacije za zunajbilančne postavke v skladu z interno metodologijo ocenjevanja izgub iz kreditnega tveganja po MSRP, ki jo najmanj vsako leto posodobi in prilagodi ekonomskim razmeram. Spremljanje izpostavljenosti banke kreditnemu tveganju, spoštovanje limitov in sprejemanje različnih ukrepov za zmanjšanje izpostavljenosti kreditnemu tveganju se izvaja s pomočjo številnih analiz in poročil, ki jih posredujejo višjemu vodstvu ter različnim organom banke (kreditni odbor, seje odbora ALCO (odbor za upravljanje z bilanco), kolegij banke idr.). Izpostavljenost do posameznih dolžnikov oziroma skupin povezanih oseb ter zapadle terjatve spremljajo dnevno,


5

medtem ko poročila o kreditnem portfelju, vključno s poročili o prejetih kreditnih zavarovanjih, izdelujejo mesečno. (2) Tržna tveganja Banka pri svojem poslovanju prevzema tržna tveganja, to je tveganje spremembe poštene vrednosti finančnih instrumentov zaradi spreminjanja dejavnikov tveganja, kamor uvrščamo obrestne mere, devizne tečaje in cene finančnih instrumentov. Banka ločeno spremlja pozicijsko tveganje za pozicije bančne in trgovalne knjige. Med tržnimi tveganji izstopa pozicijsko tveganje pri lastniških in dolžniških finančnih instrumentih ter izvedenih finančnih instrumentih. Izpostavljenost valutnemu tveganju je nizka, saj banka vodi politiko izravnane devizne pozicije po posameznih svetovnih valutah in se ne ukvarja z dnevnim špekulativnim trgovanjem. Temeljni cilj banke na področju naložb v finančne instrumente bančne knjige je investiranje v visoko kakovostne finančne instrumente, predvsem za zniževanje izpostavljenosti tržnim in drugim tveganjem oziroma ohranjanje primerne višine likvidnostne rezerve (primerno finančno premoženje za pridobitev sredstev pri Evropski centralni banki in na medbančnem trgu). Temeljni cilj banke na področju trgovanja z vrednostnimi papirji (trgovalna knjiga) pa je ustvarjanje razlike v ceni finančnih instrumentov. Banka usmerja naložbe v bančno knjigo, in sicer predvsem v dolžniške finančne instrumente, ki jih izdaja država in banke z visoko bonitetno oceno ter imajo hkrati tudi državno poroštvo. Banka znižuje delež naložb v lastniške finančne instrumente, ki so izpostavljeni višjim tveganjem. V proces spremljanja in upravljanja tržnih tveganj so vključeni Sektor finančnih trgov, ki sklepa posle nakupa in prodaje osnovnih finančnih instrumentov in izvedenih finančnih instrumentov, Sektor upravljanja s tveganji, ki neodvisno od komercialne organizacijske enote spremlja in upravlja s tržnimi tveganji, ter Služba spremljave poslovanja, ki evidentira in vodi posle. V Sektorju upravljanja s tveganji poleg spremljanja in merjenja izpostavljenosti tržnim tveganjem določajo in spremljajo tudi limite za zniževanje izpostavljenosti tržnim tveganjem, prav tako pa tudi ocenjujejo obstoj nepristranskih dokazov za slabitev finančnih instrumentov v skladu z MSRP. Organizacijski ustroj banke je zasnovan tako, da zagotavlja izvajanje minimalnih standardov trgovanja ter neodvisnost delovanja organizacijskih enot. Postopki ugotavljanja tržnih tveganj se izvajajo že pri nakupu oziroma izdaji finančnih instrumentov, pri čemer morajo biti poznana vsa tveganja, povezana s posameznim finančnim instrumentom. Sektor finančnih trgov nakupe opravlja v skladu s postavljeno strategijo in glede na veljavni limitni sistem. Če gre za nakup novega finančnega instrumenta, ga preučijo tudi z vidika tržnih tveganj ter vzpostavijo postopke za celovito spremljavo in kontrolo izpostavljenosti tržnim tveganjem. Merjenje pozicijskega tveganja se izvaja na ravni celotnega portfelja in na ravni posameznih poslov. Banka izračunava izpostavljenost pozicijskemu tveganju na ravni portfelja z uporabo metode tvegane vrednosti (VaR). Izpostavljenost pozicijskemu tveganju se spremlja tudi z vidika kapitalske zahteve za tržna tveganja, ki se izračunava po standardiziranem pristopu, ter z analizo občutljivosti, pri čemer se meri vpliv sprememb različnih dejavnikov tveganja (na primer obrestnih mer, tržnih tečajev) na vrednost finančnega instrumenta. Banka meri valutno tveganje na dnevnem nivoju s spremljanjem neto pozicij po posameznih tujih valutah ter hkrati tudi dnevno izračunava izpostavljenost valutnemu tveganju s pomočjo metode tvegane vrednosti (VaR).


6

Obvladovanje tveganj je proces, ki ga krovno vodijo na sejah odbora ALCO, kjer sprejemajo odločitve oziroma usmeritve o višini izpostavljenosti tržnim tveganjem, ki ga je banka pripravljena sprejeti. V Sektorju upravljanja s tveganji pripravijo predloge limitov, ki jih potrdijo na sejah odbora ALCO. V Sektorju finančnih trgov izvajajo nakupe finančnih instrumentov v okviru postavljenih limitov, pooblastil ter v okviru drugih sprejetih pravil. Banka obvladuje izpostavljenost pozicijskemu tveganju s postavljenim limitnim sistemom, ki ga je v letu 2010 prenovila. Limiti so v osnovi razdeljeni na limite trgovalne in bančne knjige, nato pa so razdeljeni z vidika vrste finančnega instrumenta, regije in izdajatelja. Banka meri izpostavljenost pozicijskemu tveganju tudi na ravni posameznih poslov, zato ima v okviru limitnega sistema vzpostavljene limite največje dovoljene izgube, ki so določeni na osnovi nestanovitnosti cen finančnega instrumenta. Obvladovanje tveganja iz naslova izvedenih finančnih instrumentov poteka z zasledovanjem politike zapiranja pozicij. To pomeni, da se tržno tveganje izvedenih finančnih instrumentov zavaruje z nasprotnim poslom. Za obvladovanje valutnega tveganja so sprejeti limiti na pozicije v tujih valutah, ki opredeljujejo maksimalno višino odprtosti (neto pozicije) v posamezni valuti ter skupno odprtost. Predloge valutnih limitov pripravijo v Sektorju upravljanja s tveganji in jih dajo v potrditev na seje odbora ALCO. Valutni limiti so nizki, saj se banka ne izpostavlja valutnemu tveganju iz špekulativnih namenov. Spremljanje tržnih tveganj izvajajo preko izdelave poročil, v katerih prikažejo višino izpostavljenosti tržnim tveganjem, kontrolo spoštovanja limitov, poročilo o doseženih dobičkih in izgubah na področju trgovanja s finančnimi instrumenti in drugo. Ločeno je izdelano poročilo o izpostavljenosti valutnemu tveganju in o spoštovanju limitov. Poročanje na odboru ALCO se izvaja mesečno, dnevno pa v Sektorju upravljanja s tveganji spremljajo spoštovanje limitov ločeno od komercialne dejavnosti ter o prekoračitvah obveščajo upravo in višje vodstvo banke. (3) Obrestno tveganje Obrestno tveganje v banki se kaže kot tveganje vpliva spremembe obrestnih mer na neto obrestne prihodke banke ter tveganje ekonomske (poštene) vrednosti kapitala banke. Obrestno tveganje banke izvira predvsem iz neusklajene ročnosti med obrestno občutljivimi naložbami in obrestno občutljivimi obveznostmi. Na področju obrestnega tveganja banka zasleduje politiko zaprtih bančnih pozicij. Banka zapira obrestne vrzeli z bilančnimi instrumenti in s sklepanjem obrestnih izvedenih finančnih instrumentov, pri čemer vpliv na izkaz poslovnega izida zaradi spremembe poštene vrednosti obrestnega izvedenega finančnega instrumenta znižuje z uporabo računovodskega obračunavanja varovanja pred tveganji (Hedge Accounting). V spremljanje in upravljanje obrestnega tveganja je vključen Sektor upravljanja s tveganji, ki spremlja, meri in upravlja izpostavljenost obrestnemu tveganju. V Sektorju upravljanja s tveganji tudi določajo in spremljajo limite ter izvajajo analize občutljivosti in stres teste. Sektor finančnih trgov je zadolžen za operativno upravljanje z obrestnim tveganjem, pri čemer izvaja tudi nakupe in prodaje izvedenih finančnih instrumentov, da bi znižali izpostavljenost obrestnemu tveganju. V proces so vključene tudi komercialne organizacijske enote, ki sklepajo obrestno občutljive posle in prevzemajo izpostavljenost obrestnemu tveganju, ter Služba spremljave poslovanja, ki evidentira in vodi posle. Postopek ugotavljanja obrestnega tveganja se izvaja tako, da se za vse obstoječe posle opredeli obrestna občutljivost.


7

Merjenje obrestnega tveganja v bančni knjigi se izvaja z metodo obrestnih razmikov, kar pomeni, da se vse postavke razvrstijo v posamezne časovne intervale v odvisnosti od njihove končne zapadlosti ali pa v odvisnosti od datuma ponovne določitve obrestne mere. Pri tem se izračuna tudi vpliv različnih sprememb obrestnih mer na neto obrestne prihodke. Izpostavljenost obrestnemu tveganju se prav tako meri z metodo vrzeli v trajanju, s čimer se oceni sprememba ekonomske vrednosti kapitala banke ob vzporedni spremembi obrestne krivulje. Banka izračunava tudi vpliv spremembe obrestne krivulje za 200 bazičnih točk na ekonomsko vrednost kapitala, kar je skladno s smernicami drugega stebra Basel II. Banka ima vzpostavljen tudi limitni sistem za omejevanje izpostavljenosti obrestnemu tveganju v bančni knjigi. Obrestno tveganje trgovalne knjige predstavljajo obrestno občutljivi finančni instrumenti, ki so razvrščeni v trgovalno knjigo. Te postavke bolj podrobno analizirajo v okviru tržnega tveganja, za potrebe merjenja izpostavljenosti obrestnemu tveganju pa izračunavajo modificirano trajanje in izvajajo analize obrestne občutljivosti dolžniških papirjev trgovalne knjige. Obvladovanje tveganj je proces, ki ga krovno vodijo na sejah odbora ALCO, kjer sprejemajo odločitve oziroma usmeritve o višini obrestnega tveganja, ki ga je banka pripravljena sprejeti, ter dajejo usmeritve Sektorju finančnih trgov in ostalim komercialnim sektorjem, kakšne posle naj izvajajo, da obrestno tveganje ne bo preseglo dogovorjenih okvirjev. Osnova za te odločitve so analize obrestnega tveganja, ki vsebujejo poročila o izpostavljenosti obrestnemu tveganju z dohodkovnega vidika (spremembe neto obrestnih prihodkov) in ekonomskega vidika (spremembe v neto sedanji vrednosti) ter jih pripravljajo v Sektorju upravljanja s tveganji. Spremljavo obrestnega tveganja izvajajo v Sektorju upravljanja s tveganji preko izdelave poročil, v katerih prikažejo izpostavljenost obrestnemu tveganju in spoštovanje limitov, ki jih obravnavajo mesečno na sejah odbora ALCO. V spremljavo se vključuje tudi Sektor finančnih trgov z nakupi in prodajami izvedenih finančnih instrumentov ter kot koordinator dogovorov o večjih obrestno občutljivih poslih. Neodvisno od tega banka spremlja obrestno tveganje tudi z vidika dobičkonosnosti. (4) Likvidnostno tveganje Likvidnostno tveganje je tveganje, ki vključuje tveganje zagotavljanja virov likvidnosti, ki nastopi, kadar banka ni sposobna poravnati vseh dospelih obveznosti oziroma je primorana pridobivati vire likvidnosti s pomembno višjimi stroški, in tržno likvidnostno tveganje, ki nastopi, kadar pozicij v finančne instrumente ni možno odprodati ali nadomestiti v kratkem času brez pomembnega vpliva na tržno ceno. S časovnega vidika ločimo upravljanje operativne likvidnosti in upravljanje strukturne likvidnosti. Banka ima zaradi svojih danosti konzervativen pristop pri upravljanju likvidnosti in likvidnostnega tveganja, kar se zrcali v postavljenem limitnem sistemu, naboru in velikosti naložb v finančne instrumente in metodologiji spremljanja tokov likvidnosti. Zasleduje politiko razpršitve virov financiranja in zagotavljanja optimalne strukture dolgoročnih virov financiranja. S stimulativno politiko obrestnih mer se usmerja na vloge fizičnih oseb in strukturne vire pravnih oseb ter ohranja partnerski odnos z institucionalnimi investitorji. Banka ima opredeljeno strukturo in minimalno višino likvidnostnih rezerv, ki izhaja iz scenarijev izjemnih likvidnostnih razmer. V okviru izdelave scenarijev izjemnih likvidnostnih razmer ima opredeljen tudi krizni načrt na področju likvidnostnega tveganja. Banka ima vzpostavljeno metodologijo za porazdelitev stroškov, koristi in tveganj pri zagotavljanju likvidnosti (Metodologijo internih transfernih cen), ki zajema vse pomembne postavke sredstev in obveznosti, zunajbilančne postavke in vse stroške v zvezi z likvidnostjo (likvidnostni pribitek). Metodologija vključuje primerne spodbude glede na prispevek posameznih poslovnih področij k likvidnostnemu tveganju.


8

Metodologije za ugotavljanje, merjenje, obvladovanje in spremljanje likvidnosti banki omogočajo usklajevanje dejanskih in potencialnih virov likvidnosti z dejansko in potencialno porabo likvidnih sredstev v istem obdobju. V ta namen upravljanje z likvidnostjo zagotavlja upoštevanje dejanskih in načrtovanih pomembnih denarnih tokov, ki izhajajo iz sredstev, obveznosti, zunajbilančnih postavk, vključno s pogojnimi obveznostmi. Proces upravljanja z likvidnostjo vodi Sektor finančnih trgov, kjer izvajajo vse osnovne procese upravljanja z likvidnostjo. Proces upravljanja z likvidnostnim tveganjem vodi Sektor upravljanja s tveganji, ki meri likvidnostno tveganje, določa in spremlja limite oziroma ciljne vrednosti na področju likvidnosti in koncentracije prejetih vlog, vključujeta pa se tudi Služba spremljave poslovanja, ki evidentira in vodi posle ter pripravlja poročila o likvidnostnih količnikih, ter Sektor računovodstva (pri oblikovanju metodologije in poročil s področja transfernih cen). V proces upravljanja z likvidnostjo in likvidnostnim tveganjem se skozi različne organe vključujeta tudi višje vodstvo in uprava banke. Metodologija ugotavljanja likvidnostnega tveganja temelji na postopkih identificiranja in uvrščanja poslov, ki so povezani z likvidnostnim položajem banke, v interno opredeljene simulacije. Metodologija merjenja oziroma ocenjevanja likvidnostnega tveganja temelji na dnevnem simuliranju odprtih likvidnostnih pozicij na področju operativne in strukturne likvidnosti za izbrani časovni interval, ki je praviloma daljši od treh mesecev. Likvidnostno tveganje se meri tudi z analizo likvidnostnih vrzeli, s poročili o likvidnostnih količnikih in drugih kazalnikih likvidnostnega tveganja. Banka izdeluje različne scenarije izjemnih likvidnostnih razmer, pri čemer je osnova dinamična analiza likvidnostnih vrzeli. Obvladovanje likvidnostnega tveganja zajema zapiranje odprtih likvidnostnih pozicij z opredeljenimi instrumenti in v skladu s postavljenimi limiti oziroma kazalniki po posameznih pozicijah. Banka odprte pozicije zapira preko zakladniških ali kratkoročnih komercialnih poslov. Izbira instrumentov je odvisna od cenovnih razmerij in veljavnih limitov za njihovo sklepanje. Limiti oziroma kazalniki so postavljeni glede na naslednja izhodišča:

- velikost banke, - mednarodno bonitetno oceno banke, - strukturo lastništva, - regionalni značaj banke.

Banka ima opredeljene limite operativne likvidnosti ter limite in ciljne vrednosti za kazalnike strukturne likvidnosti in koncentracije vlog, ki se določajo v Sektorju upravljanja s tveganji, potrjujejo pa se na sejah odbora ALCO. Banka ima opredeljene tudi kazalnike primerne strukture izkaza finančnega položaja, ki predstavljajo orientacijske vrednosti za obvladovanje likvidnostnega tveganja. Spremljanje likvidnostnega tveganja zajema sistem notranjih kontrol, sistem notranjih in zunanjih poročil, preverjanje limitnega sistema in sistem poročanja ob kršitvah. Preko natančno opredeljenega sistema poročanja, kjer izdelujejo številna redna in izredna poročila, ter preko danih pooblastil po nivojih odločanja ima banka zagotovljeno spremljanje in kontroliranje izvajanja ukrepov upravljanja z likvidnostnim tveganjem. (5) Operativno tveganje Operativno tveganje je tveganje izgube kot posledica:

- neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, - ravnanja ljudi, - delovanja sistemov in - zunanjih dejavnikov.


9

Z opredelitvijo in nadgradnjo poslovnih procesov ter ustreznim kontrolnim okoljem želi banka dosegati čim nižjo oceno potencialnega profila izpostavljenosti banke na področju operativnega tveganja in zmanjšati izgube iz naslova škodnih dogodkov na čim nižjo raven. Ugotavljanje operativnega tveganja upošteva notranje in zunanje dejavnike ter pomeni ugotavljanje, definiranje in kategoriziranje škodnih dogodkov, njihovih vzrokov in posledic oziroma učinkov. Tudi novi proizvodi, aktivnosti, procesi in sistemi so pred njihovo uvedbo izpostavljeni ustreznim ocenjevalnim postopkom z vidika operativnega tveganja. Identifikacijo operativnega tveganja je izvedla banka v okviru popisa poslovnih procesov in tako zagotovila temelj za dober nadzor lastne izpostavljenosti na tem področju. V merjenje so zajeti tisti škodni dogodki, ki imajo določen bruto vpliv na izkaz poslovnega izida. Banka ima opredeljene kriterije za vrednotenje majhnih in velikih škod ter z vrednostnega in kakovostnega vidika določeno merilo za pomembno operativno tveganje. V okviru sistema obvladovanja operativnega tveganja so določeni ukrepi in pravila oziroma načrti izvajanja ukrepov za sprejemanje, zmanjševanje, razpršitev, prenos in izognitev operativnemu tveganju. Aktivnosti vključujejo ocenjevanje verjetnosti realizacije škodnih dogodkov glede na identificirane vzroke in oceno učinkov. Banka spremlja in ocenjuje tudi potencialne škodne dogodke, ki jih obravnava kot priložnost za izboljšavo, saj vključujejo vse operativne odklone, ki lahko potencialno vplivajo ali povzročijo škodni dogodek. Dobra podlaga za obvladovanje so popisani poslovni procesi, na podlagi katerih je banka izdelala: matriko povezav organizacijskih enot v poslovnih procesih banke, potencialni profil izpostavljenosti banke na področju operativnega tveganja za posamezen poslovni proces in banko kot celoto ter katalog vseh operativnih tveganj, ki jih banka identificira. Spremljanje operativnega tveganja izvajajo v Sektorju upravljanja s tveganji, ki na podlagi poročanja vseh organizacijskih enot banke izdeluje analize in poročila ter seznanja upravo oziroma kolegij banke ter višje vodstvo o vseh večjih realiziranih izgubah. Zagotovljeno je tekoče spremljanje uresničevanja sprejetih ukrepov upravljanja s tem tveganjem. Banka ima izdelane različne dokumente za primer delovanja v pogojih hudih motenj poslovanja. Na področju informacijske tehnologije je ob izhodu v sili zagotovljeno delovanje banke z nadomestno lokacijo. Banka ima za vzpostavitev ponovnega delovanja izdelan obnovitveni načrt dela po katastrofi, izdelani so načrti neprekinjenega poslovanja. V banki so izdelani tudi ročni postopki za izvajanje pomembnejših poslovnih procesov ob nedelovanju informacijskih sistemov. Za te procese redno izdelujejo tudi analize tveganj informacijske tehnologije. (6) Kapitalsko tveganje Za zagotavljanje varnega in hkrati dobičkonosnega poslovanja banka ves čas skrbi za zadosten obseg kapitala in njegovo ustrezno strukturo. Banka sledi cilju doseganja visokega deleža temeljnega kapitala v strukturi celotnega regulatornega kapitala ter ohranjanja količnikov kapitalske ustreznosti nad ciljno določenimi vrednostmi. V proces upravljanja kapitalskega tveganja je vključen Sektor upravljanja s tveganji, ki redno izračunava regulatorni kapital in kapitalske zahteve, opredeljuje limite in ciljne vrednosti, ki jih daje v potrditev na seje odbora ALCO in spremlja njihovo spoštovanje, ter Sektor finančnih trgov, ki vodi postopke na področju dokapitalizacij in izdaj finančnih instrumentov, primernih za vključitev v sestavine regulatornega kapitala. Sektor računovodstva se vključuje v proces upravljanja kapitalskega tveganja s procesom načrtovanja. Ugotavljanje kapitalskega tveganja temelji na ugotavljanju sestavin kapitala, kapitalskih zahtev in količnikov kapitalske ustreznosti v daljšem časovnem obdobju.


10

Z njihovim rednim merjenjem banka zagotavlja usklajenost z zakonodajo, z interno določenimi limiti in ciljnimi vrednostmi ter skladnost z ostalimi prevzetimi tveganji. V okviru obvladovanja kapitalskega tveganja ima banka določen limit količnika kapitalske ustreznosti v višini nad 10 %, limit količnika kapitalske ustreznosti, izračunanega iz temeljnega kapitala (Tier 1), v višini nad 7,5 %, razmerje med interno oceno kapitala in kapitalskimi zahtevami iz prvega stebra nad 130 % ter predvidene ukrepe za zmanjšanje kapitalskega tveganja. Pred začetkom izvajanja ukrepov za povečanje kapitala banka poskuša obvladovati kapitalsko tveganje z ukrepi za zmanjšanje izpostavljenosti posameznim tveganjem, razen ob odločitvi o zavestnem povečanju obsega prevzetih tveganj v skladu z izdelano oceno sposobnosti prevzemanja tveganj. Za spremljanje kapitalskega tveganja se izdelujejo mesečna poročila, ki jihe obravnavajo na sejah odbora ALCO in poleg samega izračuna vključujejo tudi analizo sprememb v primerjavi s preteklim obdobjem. Ob spremembah kapitalske ureditve in zakonodaje se v poročilo vključijo tudi simulacije vpliva sprememb na izpostavljenost banke kapitalskemu tveganju. Banka vsake tri mesece v okviru izdelave predpisanih poročil poroča Banki Slovenije o kapitalu in kapitalskih zahtevah (1. steber Basla II). Za potrebe spremljanja kapitalske ustreznosti banke, glede na vsa prevzeta tveganja v okviru svojega poslovanja, trimesečno izračunavajo in obravnavajo na sejah odbora ALCO tudi izračun interne ocene kapitala in interne ocene kapitalskih potreb. (7) Tveganje dobičkonosnosti Tveganje dobičkonosnosti se nanaša na neustrezno sestavo oziroma razpršenost prihodkov ali na nesposobnost zagotavljanja zadostne in stalne ravni dobičkonosnosti. Temeljni cilj upravljanja s tveganjem dobičkonosnosti je zagotavljanje stabilnosti čistih finančnih in poslovnih prihodkov. Upravljanje s tveganjem dobičkonosnosti izvaja Sektor računovodstva, pri postopkih obvladovanja pa sodelujejo tudi druge organizacijske enote, pri katerih nastaja tveganje dobičkonosnosti. Vse pomembnejše odločitve sprejemajo na sejah odbora ALCO. Ugotavljanje tveganja dobičkonosnosti temelji na ugotavljanju strukture izkaza finančnega položaja, postavk izkaza poslovnega izida in njihove kvalitete, obrestne marže in stroškovne učinkovitosti v daljšem časovnem obdobju z analizo sprememb. Z rednim merjenjem elementov tveganja dobičkonosnosti banka zagotavlja njihovo ustreznost za ustvarjanje načrtovanega dobička. Banka za obvladovanje tveganja dobičkonosnosti upošteva pravilo, na osnovi katerega prične izvajati ukrepe za zmanjševanje tveganja, če posamezne postavke izkaza poslovnega izida ne dosegajo načrtovanih rezultatov in banka tudi v prihodnje ne pričakuje izboljšanja. Pri izvajanju ukrepov za povečanje dobičkonosnosti banka najprej poskuša povečati prihodke, še posebej ob odločitvi o zavestnem povečanju obsega prevzetih tveganj, kar posledično vpliva na povečanje odhodkov za oslabitve in rezervacije. Če banka z ukrepi za povečanje prihodkov ne izboljša dobičkonosnosti v zadostnem obsegu, pristopi k ukrepom za zniževanje stroškov. Če ugotovi, da več postavk izkaza poslovnega izida ne dosega načrtov, pristopi k prenovi plana. To se zgodi predvsem v okoliščinah, ko zaostajanje za načrti povzročijo zunanji dejavniki, na katere banka ne more vplivati (splošni nivo obrestnih mer, splošne gospodarske razmere in spremembe konkurenčnega okolja, v katerem banka posluje).


11

Spremljanje tveganja dobičkonosnosti se izvaja z izdelavo mesečnih poročil v obliki kvantitativne in kvalitativne analize, ki jih obravnavajo na sejah odbora ALCO. Sistem poročanja omogoča, da so s tveganjem dobičkonosnosti seznanjene vse organizacijske enote banke. (8) Strateško tveganje Strateško tveganje je tveganje, ki nastane zaradi nepravilnih poslovnih odločitev, neustreznega izvajanja sprejetih odločitev ter premajhne odzivnosti na spremembe poslovnega okolja. Temeljni cilj upravljanja s strateškim tveganjem je zagotavljanje skladnosti med strateškimi usmeritvami in cilji ter poslovno strategijo banke za uresničevanje usmeritev, angažiranimi sredstvi in kvaliteto izvedbe. Upravljanje s strateškim tveganjem izvajajo v organih vodenja in nadzora banke. Pri postopkih obvladovanja pa sodelujejo vse organizacijske enote, pri katerih nastaja strateško tveganje. Vse pomembnejše odločitve v zvezi s strateškim tveganjem sprejemajo na sejah nadzornega sveta banke, na sejah uprave banke, odbora ALCO ali kolegija banke. Ugotavljanje strateškega tveganja temelji predvsem na ugotavljanju opredelitve lastne vizije, jasnosti in konzervativnosti strategije, pravilnosti strateških usmeritev in podprtosti strategije s potrebnim kapitalom, upravljavskim kadrom ter kadrovskimi in tehnološkimi zmožnostmi. Strateško tveganje je nemerljivo tveganje; z rednim ocenjevanjem njegovih elementov – v smislu spremljanja realizacije strateških usmeritev in ciljev – banka zagotavlja njihovo ustreznost. Na področju obvladovanja strateškega tveganja ima banka predvidene ukrepe za njegovo zmanjšanje, ki jih začne izvajati, če strateške usmeritve niso realizirane v ustreznem obsegu in tudi v prihodnje ne pričakujejo izboljšanja. Na podlagi analize odmikov banka poskuša z ustreznimi operativnimi ukrepi pospešiti potrebne aktivnosti za uresničevanje strateških usmeritev. Ob večjih odmikih dejanskega poslovanja od strateških usmeritev pa banka začne s prenovo strategije. Ob nestabilnih razmerah v okolju banka zagotavlja pogostejše analize odmikov. Banka vsako leto izdela letno poslovno politiko in finančni načrt ter razvojni plan za triletno obdobje, ki se letno dopolnjuje in podaljša za eno leto. Dvakrat na leto praviloma izdelajo ocene realizacije letnega plana, ki jih obravnavajo na sejah uprave banke, odbora ALCO in kolegija banke. Spremljanje izvajanja poslovne politike in realizacije letnega plana se izvršuje preko izdelave medletnih poročil, ki jih obravnava tudi nadzorni svet in vključujejo kvalitativne analize poslovanja. (9) Tveganje ugleda Tveganje ugleda je tveganje neugodnih učinkov, ki so posledica poslabšanja ugleda banke pri ključnih zainteresiranih javnostih. Neugodni učinki vključujejo izpad prihodkov, poslabšanje poslovnih rezultatov, zmanjšanje vpoglednih vlog in drugih virov sredstev, upad števila komitentov, znižanje vrednosti delnice in drugo. Poslovna politika banke je zasnovana tako, da ob predpostavki realizacije zadanih ciljev ugled Banke Celje d.d. ne bo predstavljal večjega tveganja kot običajno. Posebna pozornost je potrebna pri komuniciranju morebitnih posebnih in izrednih dogodkov. Indikatorji za ugotavljanje tveganja ugleda se spremljajo po posameznih zainteresiranih javnostih (lastniki, zaposleni, nadzorne institucije, komitenti, poslovni partnerji, splošna javnost idr.). Ti indikatorji so lahko različni, na primer ocene Banke Slovenije, mnenje revizorja, poslovno-finančni rezultati, rezultati anket, spremljanje pojavljanja v medijih, interna klima. Tveganje ugleda je nemerljivo tveganje, zato se ti indikatorji ocenjujejo predvsem kvalitativno, prilagojeno vsakemu posameznemu kriteriju, izkustveno, glede na časovno vrsto, v različnih


12

intervalih, ob pojavu. Merljivi so predvsem poslovno-finančni rezultati poslovanja banke, ki jih presojajo mesečno, četrtletno, polletno in letno, interno in revizor, Banka Slovenije, nadzorni svet ter druge nadzorne institucije ter ostale javnosti. Banka obvladuje tveganje ugleda na različne načine: s poslovno uspešnostjo, z zagotavljanjem transparentnosti poslovanja z rednim in s celovitim obveščanjem na svojih spletnih straneh, v tiskanih medijih, z izdajo reprezentančnega letnega poročila, izvajanjem monitoringa javnega mnenja, s sistematičnim tržnim in korporativnim komuniciranjem, z rednim in sistematičnim odgovarjanjem na relevantna novinarska vprašanja ter s spremljanjem in analiziranjem objav, v skladu z zakonodajo ažurno objavlja vse pomembnejše informacije iz poslovanja na portalu ljubljanske borze SEONET, z rednim ter sistematičnim usposabljanjem zaposlenih in menedžmenta ter s preverjanjem njihove usposobljenosti, z usposabljanjem in izobraževanjem tržnikov in merjenjem zadovoljstva strank z anonimnimi raziskavami, s spremljanjem klime med komitenti, z družbeno odgovornostjo idr.


13

3 INFORMACIJE O OSEBAH, VKLJUČENIH V RAZKRITJA Informacije o osebah, vključenih v razkritja (zahteva 11. člena Sklepa o razkritjih):

a) firma banke, ki je dolžna izvesti razkritja po tem sklepu, b) opis razlik med konsolidacijo za računovodsko poročanje in konsolidacijo za potrebe

nadzora na konsolidirani podlagi, c) morebitne trenutne ali predvidene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos kapitala ali

za poravnavo obveznosti med nadrejeno osebo in njenimi podrejenimi družbami, d) skupni znesek, za katerega je kapital nižji od zahtevanega minimuma v vseh podrejenih

družbah, ki niso vključene v konsolidacijo, in firmo oziroma firme teh podrejenih družb. Firma banke, ki je dolžna izvesti razkritja po tem sklepu Razkritja po tem sklepu je dolžna izvesti Banka Celje d.d. Banka Celje d.d. je slovenska delniška družba, ki opravlja univerzalne bančne posle. Banka z delnicami ne trguje na organiziranem trgu kapitala. Poslovni naslov banke je: Banka Celje d.d., Vodnikova 2, Celje. Opis razlik med konsolidacijo za računovodsko poročanje in konsolidacijo za potrebe nadzora na konsolidirani podlagi Banka je 100-odstotna lastnica odvisne družbe Posest d.o.o. Celje. Odvisna družba na podlagi dovoljenja Banke Slovenije ni vključena v konsolidirani nadzor po sklepu Banke Slovenije o nadzoru bank in hranilnic na konsolidirani podlagi, ker z vidika cilja nadzora banke odvisna družba ne predstavlja pomembnega učinka. Odvisna družba v popolni lasti banke je v konsolidirane računovodske izkaze za računovodsko poročanje vključena po metodi polne konsolidacije. Odvisna družba je polno konsolidirana od dneva pridobitve kontrole in bo izključena iz konsolidacije z datumom izgube kontrole. Morebitne trenutne ali predvidene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos kapitala ali za poravnavo obveznosti med nadrejeno osebo in njenimi podrejenimi družbami V skupini Banke Celje d.d. ni trenutnih ali predvidenih dejanskih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali za poravnavo obveznosti med nadrejeno osebo in njeno podrejeno družbo. Skupni znesek, za katerega je kapital nižji od zahtevanega minimuma v vseh podrejenih družbah, ki niso vključene v konsolidacijo, in firmo oziroma firme teh podrejenih družb Odvisna družba banke, ki ni vključena v konsolidacijo po Sklepu o nadzoru bank in hranilnic na konsolidirani podlagi, izpolnjuje zahtevani minimum kapitala.


14

4 KAPITAL Kapital (zahteva 12. člena Sklepa o razkritjih):

a) ključne informacije in lastnosti posameznih kategorij kapitala in njihovih sestavin, vključno z ločenim razkritjem: - hibridnih instrumentov temeljnega kapitala iz 16. člena Sklepa o izračunu kapitala bank

in hranilnic (v nadaljevanju: sklep o kapitalu); - finančnih instrumentov s spodbudami za izplačilo po sklepu o kapitalu; - finančnih instrumentov iz četrtega odstavka 34. člena sklepa o kapitalu;

b) znesek temeljnega kapitala, z ločenim razkritjem: - vseh postavk, ki sestavljajo temeljni kapital, in odbitnih postavk pri izračunu temeljnega

kapitala; - skupnega zneska hibridnih instrumentov temeljnega kapitala, znotraj katerega so

ločeno navedeni finančni instrumenti iz četrtega odstavka 34. člena sklepa o kapitalu; - skupnega zneska hibridnih instrumentov temeljnega kapitala s spodbudami za izplačilo,

znotraj katerega so ločeno navedeni finančni instrumenti s spodbudami za izplačilo iz četrtega odstavka 34. člena sklepa o kapitalu;

c) skupni znesek dodatnega kapitala I in skupni znesek dodatnega kapitala II, kot sta opredeljena s sklepom o kapitalu in kot se v skladu z navedenim sklepom lahko upošteva pri izračunu kapitala banke;

d) odbitne postavke od temeljnega kapitala in dodatnega kapitala I in e) znesek kapitala.

Ključne informacije in lastnosti posameznih kategorij kapitala in njihovih sestavin V skladu z določili Basla II in sklepom o kapitalu se kapital, glede na svoje lastnosti, deli na tri kategorije:

‐ temeljni kapital, ‐ dodatni kapital I, ‐ dodatni kapital II.

Temeljni kapital predstavlja najkvalitetnejšo kategorijo kapitala in se skupaj z dodatnim kapitalom I lahko uporabi za izpolnjevanje kapitalskih zahtev za kreditno, tržna in operativno tveganje. Dodatni kapital II se lahko uporabi samo za izpolnjevanje kapitalskih zahtev za tržna tveganja, razen kapitalskih zahtev za tveganje poravnave in kreditno tveganje nasprotne stranke. Banka mora stalno izpolnjevati določena razmerja in omejitve med posameznimi sestavinami kapitala. Pomembnejša razmerja in omejitve so:

‐ dodatni kapital I ne sme presegati zneska temeljnega kapitala, ‐ vsota prednostnih kumulativnih delnic s fiksnim donosom in podrejenega dolga, ki se

vključuje v dodatni kapital I, ne sme presegati 50 % temeljnega kapitala. Ne glede na navedena razmerja in omejitve med posameznimi kategorijami oziroma sestavinami kapitala veljajo za hibridne instrumente, ki jih banka lahko vključi med sestavine temeljnega kapitala, naslednje omejitve:

‐ znesek hibridnih instrumentov, ki se v skladu s šestim odstavkom 16. člena sklepa o kapitalu konvertirajo v navadne delnice iz 10. člena omenjenega sklepa, ne sme presegati 50 % temeljnega kapitala,

‐ v okviru omejitve iz prve alineje znesek ostalih hibridnih instrumentov ne sme presegati 35 % temeljnega kapitala,

‐ v okviru omejitev iz prve in druge alineje znesek hibridnih instrumentov z določenim rokom dospelosti in hibridnih instrumentov s spodbudami za izplačilo ne sme presegati 15 % temeljnega kapitala.


15

Morebitni presežki posameznih kategorij oziroma sestavin kapitala banke nad omejitvami se pri izračunu kapitala ne smejo upoštevati. Temeljni kapital in odbitne postavke temeljnega kapitala Temeljni kapital banke sestavljajo:

‐ vplačani osnovni kapital in kapitalske rezerve iz naslova navadnih delnic, razen osnovnega kapitala, vplačanega na podlagi prednostnih kumulativnih delnic in s temi delnicami povezanih kapitalskih rezerv,

‐ rezerve in zadržani dobički, ki je neobremenjen z morebitnimi prihodnjimi obveznostmi in je potrjen na skupščini v delu, za katerega se predvideva, da bo še naprej ostal sestavina kapitala in ne bo razdeljen,

‐ hibridni instrumenti temeljnega kapitala v okviru omejitev, in sicer: o hibridni instrumenti iz prehodnega obdobja brez spodbud za izplačilo (prednostne

nekumulativne delnice banke) in o hibridni instrumenti iz prehodnega obdobja s spodbudami za izplačilo (izdana

podrejena imenska obveznica banke). Odbitne postavke od temeljnega kapitala banke so:

‐ lastne delnice, ki imajo značilnosti temeljnega kapitala, ‐ neopredmetena dolgoročna sredstva banke, ‐ čista izguba poslovnega leta oziroma izguba med letom, ‐ druge postavke:

o drugi negativni (neto) presežki iz prevrednotenja, ki niso povezani z odbitnimi postavkami temeljnega kapitala in ne štejejo kot sestavina dodatnega kapitala I oziroma se ne upoštevajo v izračun kapitala, in sicer negativni učinki iz presežkov iz prevrednotenja v zvezi z delnicami in deleži, razpoložljivimi za prodajo in izkazanimi po pošteni vrednosti (uvrščenimi v bančno in trgovalno knjigo) ter dolžniškimi vrednostnimi papirji, razpoložljivimi za prodajo in izkazanimi po pošteni vrednosti (uvrščenimi v trgovalno knjigo),

o znesek oslabitev finančnih sredstev, merjenih po metodi odplačne vrednosti in rezervacij za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah na podlagi mednarodnih standardov računovodskega poročanja, če zaradi zamika v knjiženju še niso izkazane.

Sestavine temeljnega kapitala in odbitne postavke od temeljnega kapitala so razvidne iz preglednice Kapital in kapitalske zahteve v nadaljevanju poglavja. Dodatni kapital I

Sestavine dodatnega kapitala I banke so: ‐ presežki iz prevrednotenja, in sicer 80% zneska pozitivnih učinkov iz presežka iz prevre-

dnotenja v zvezi z delnicami in deleži, razpoložljivimi za prodajo in izkazanimi po pošteni vrednosti (uvrščenimi v bančno in trgovalno knjigo), ter dolžniškimi vrednostnimi papirji, razpoložljivimi za prodajo in izkazanimi po pošteni vrednosti (uvrščenimi v trgovalno knjigo),

‐ presežki iz naslova hibridnih instrumentov v delu, ki presega omejitev za vključevanje v temeljni kapital (podrejena imenska obveznica),

‐ podrejeni dolg za vključitev v dodatni kapital I (obseg vključevanja podrejenega dolga v dodatni kapital I se postopoma znižuje z 20-odstotnim kumulativnim diskontom v zadnjih petih letih pred zapadlostjo oziroma odplačilom).


16

Odbitne postavke od temeljnega in dodatnega kapitala I Banka po stanju na dan 31. decembra 2010 in 31. decembra 2009 ni imela odbitnih postavk od temeljnega in dodatnega kapitala I, določenih v 30. členu sklepa o kapitalu. Sestavine dodatnega kapitala I in odbitne postavke od temeljnega kapitala in dodatnega kapitala I so razvidne iz preglednice Kapital in kapitalske zahteve v nadaljevanju poglavja. Dodatni kapital II

Banka po stanju na dan 31. decembra 2010 in 31. decembra 2009 ni imela izdanih vrednostnih papirjev, ki bi se vključevali v dodatni kapital II in so opredeljeni v 32. členu sklepa o kapitalu. Kapital in kapitalske zahteve 31. 12. 2010 31. 12. 2009

I. SKUPAJ KAPITAL za namen kapitalske ustreznosti (1+2) 297.629 298.997

1. Temeljni kapital 219.859 214.896Vplačani osnovni kapital 13.584 13.584Kapitalske rezerve 36.658 36.658Rezerve iz dobička in zadržani dobiček 125.376 122.499*Ne-inovativni instrumenti - 17.971*Inovativni instrumenti - 50.000*Hibridni instrumenti 68.067 -*Hibridni instrumenti iz prehodnega obdobja, brez spodbud za izplačilo 18.067 -*Hibridni instrumenti iz prehodnega obdobja, s spodbudami za izplačilo 50.000 -Odbitne postavke temeljnega kapitala: (23.826) (25.816)(-) Lastne delnice (401) (455)(-) Neopredmetena dolgoročna sredstva (5.251) (5.337)(-) Presežki iz prevrednotenja (PP)-bonitetni filtri (1.153) (2.258)*(-) Presežek inovativnih instrumentov - (17.766)*(-) Presežek hibridnih instrumentov (17.021) -

2. Dodatni kapital I 77.770 84.101Presežek posameznih sestavin temeljnega kapitala, ki se lahko prenese v dodatni kapital 17.021 17.766Popravki PP v temeljnem kapitalu, ki se prenesejo v dodatni kapital I - bonitetni filter 5.452 6.498Podrejeni dolg I 55.297 59.837

II. KAPITALSKE ZAHTEVE 156.784 155.861Vsota kapitalskih zahtev za kreditno tveganje in tveganje nasprotne stranke 138.638 135.465Vsota kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje in valutno tveganje 6.548 9.037Kapitalska zahteva za operativno tveganje 11.598 11.359

III. KOLIČNIK KAPITALSKE USTREZNOSTI (I / II x 8) (v %) 15,19% 15,35%

IV. KOLIČNIK TEMELJNEGA KAPITALA (I.1. / II x 8) (v %) 11,22% 11,03%

Opomba:*Prenovljen Sklep o izračunu kapitala bank in hranilnic je pričel veljati 31. decembra 2010.

Kapital za namen kapitalske ustreznosti se je v letu 2010 nekoliko znižal zaradi znižanja dodatnega kapitala I, medtem ko se je temeljni kapital zvišal zaradi prenosa ustvarjenega čistega dobička v rezerve in znižanja odbitnih postavk. Količnik kapitalske ustreznosti se je znižal zaradi zvišanja kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, medtem ko je količnik temeljnega kapitala porasel zaradi prej navedenih razlogov.


17

V letu 2010 je bila sprejeta direktiva CRD II (v veljavi od 31. decembra 2010), ki prinaša novosti na področju izračuna regulatornega kapitala. Največ sprememb je pri opredelitvi in obravnavi hibridnih instrumentov, kjer bodo veljali strožji kriteriji za njihovo uvrstitev v izračun temeljnega kapitala v primerjavi z lastnostmi obstoječih inovativnih instrumentov. Sprejet je bil tudi predlog Basel III, ki poleg zahtev po izboljšanju kakovosti in preglednosti kapitalske osnove uvaja varnostne rezerve. Pri upravljanju kapitalskega tveganja bo banka pri načrtovanju in simulacijah kapitala in količnikov kapitalske ustreznosti sledila spremembam regulative.


18

5 MINIMALNE KAPITALSKE ZAHTEVE IN PROCES OCENJEVANJA USTREZNEGA NOTRANJEGA KAPITALA Minimalne kapitalske zahteve in proces ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala (zahteva 13. člena Sklepa o razkritjih):

a) povzetek pristopa k ocenjevanju ustreznosti notranjega kapitala banke, potrebnega z vidika njenih tekočih in načrtovanih dejavnosti banke,

b) kapitalska zahteva za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu, c) kapitalska zahteva za tržna tveganja, d) kapitalska zahteva za operativno tveganje.

Povzetek pristopa k ocenjevanju ustreznosti notranjega kapitala banke, potrebnega z vidika njenih tekočih in načrtovanih dejavnosti banke Banka mora pri svojem poslovanju stalno razpolagati z ustrezno višino kapitala za zavarovanje sredstev svojih vlagateljev in investitorjev. Ustrezna kapitalska osnova predstavlja varnostno rezervo za različne vrste tveganj, ki jim je banka izpostavljena pri svojem poslovanju. Banka mora razpolagati s kapitalom, ki ustreza tveganosti njenega poslovanja in njeni poslovni strategiji. Banka je v skladu z novo kapitalsko ureditvijo Basel II vzpostavila proces ICAAP, ki:

- temelji na ugotavljanju, merjenju oziroma ocenjevanju tveganj, oblikovanju zbirne ocene tveganj ter spremljanju pomembnih tveganj,

- omogoča zagotavljanje ustreznega notranjega kapitala v razmerju do profila tveganosti banke,

- je ustrezno vključen v sistem upravljanja (pri sprejemanju poslovnih odločitev, na področju upravljanja s tveganji idr.).

Banka za potrebe ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala izračunava interne ocene kapitalskih potreb pri tistih tveganjih, ki jih skozi profil tveganja oceni kot pomembna ali skozi postopke ugotavljanja, merjenja oziroma ocenjevanja, obvladovanja in spremljanja tveganj ugotovi, da lahko pomembno vplivajo na poslovanje banke, in mora zanje zagotavljati ustrezno višino kapitala. Na podlagi sprejete poslovne strategije in načrta poslovanja banka pripravi tudi interno oceno kapitala in interno oceno kapitalskih potreb za naslednje triletno obdobje. Banka izračunava interno oceno kapitala in kapitalskih potreb vsake tri mesece. Izračun, ki ga obravnava Odbor za tveganje, nato posredujejo v obravnavo in potrditev na sejo odbora ALCO. Profil tveganja banke je dokumentiran in kategoriziran zbir kvantitativnih in kvalitativnih ocen merljivih in nemerljivih tveganj, ki jih banka prevzema v okviru svojega poslovanja. Njegova izdelava je za banko zelo pomembna, saj ga uporablja na več področjih: pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti upravljanja s tveganji, pri izračunavanju potrebnega notranjega kapitala ter pri načrtovanju področij dela notranje revizije. Profil tveganja predstavlja tudi skupni imenovalec za primerljivost med bankami in časovnimi obdobji. Banka je v letu 2010 nadaljevala s številnimi aktivnostmi na področju uresničevanja procesa ICAAP. Razvijala je nove in izpopolnjevala obstoječe metodologije izračuna interne ocene kapitalskih potreb, oblikovala in izvajala stres teste, ocenila interni kapital in interne kapitalske potrebe za naslednje triletno obdobje ter trimesečno izračunavala višino interne ocene kapitala in interne ocene kapitalskih potreb za vsa pomembna tveganja. Banka je ponovno ocenila višino izpostavljenosti pomembnejših poslovnih aktivnosti do posameznih tveganj ter kvaliteto kontrolnega okolja, izračunala profil tveganja banke in izdelala matriko tveganj. Na podlagi profila tveganja, izračunanega novembra 2010, je banka izpostavljena


19

tveganjem v sprejemljivi višini. Izračun profila tveganja banke ustreza želenemu profilu tveganja banke, opredeljenemu v Strategiji prevzemanja in upravljanja s tveganji, in banki, kljub njeni majhnosti in ranljivosti, omogoča stabilno in varno poslovanje v času rednega poslovanja in v izrednih razmerah. Banka v okviru procesa ICAAP ocenjuje interne kapitalske potrebe za naslednja tveganja:

- kreditno tveganje in v okviru kreditnega tveganja preostalo tveganje zaradi manjše učinkovitosti zavarovanj in tveganje koncentracije ter deželno tveganje,

- tržna tveganja, - obrestno tveganje, - likvidnostno tveganje, - operativno tveganje, - kapitalsko tveganje, - tveganje dobičkonosnosti, - strateško tveganje, - tveganje ugleda.

(1) Kreditno tveganje in v okviru kreditnega tveganja preostalo tveganje zaradi manjše

uporabe zavarovanj in tveganje koncentracije ter deželno tveganje Za izračun kapitalskih potreb banka v procesu ICAAP upošteva izračunane regulatorne kapitalske zahteve za kreditno tveganje iz prvega stebra Basel II. Na podlagi rezultatov kazalnikov, ki merijo koncentracijo portfelja, banka presoja dodatne kapitalske potrebe zaradi posamične in panožne koncentracije portfelja. Banka spremlja deželno tveganje, ki ga uravnava na ravni posameznega dolžnika in s pomočjo limitov do posamezne regije držav. Ob preseganju izpostavljenosti nad ciljno določeno vrednostjo banka izračuna dodatno kapitalsko potrebo. Banka interno oceno kapitalskih potreb presoja tudi z vidika zunanjih dejavnikov in izvaja stres teste ter meri vpliv izrednih a verjetnih dogodkov na dohodek in finančni položaj banke. Ob uporabi kreditnih zavarovanj je banka izpostavljena tveganju manjše učinkovitosti zavarovanja, zato presoja preostala tveganja. (2) Tržna tveganja Banka ocenjuje potrebni notranji kapital na področju valutnega tveganja, pozicij v vrednostnih papirjih in izvedenih finančnih instrumentih na vrednostne papirje s pomočjo izračunov oziroma ocen tvegane vrednosti (VaR). Izračun tvegane vrednosti izvede po metodi historične simulacije, vsi ostali parametri pa so v skladu z baselskimi pravili za določitev kapitalske zahteve za tržna tveganja po notranjem modelu. Če je kapitalska potreba po notranjem modelu višja od regulatorne kapitalske zahteve iz prvega stebra Basel II, se razlika upošteva kot dodatna kapitalska potreba. Banka interno oceno kapitalskih potreb presoja tudi z vidika zunanjih dejavnikov in izvaja stres teste ter meri vpliv izrednih, a verjetnih dogodkov na dohodek in finančni položaj banke.

(3) Obrestno tveganje Na področju obrestnega tveganja banka izračunava interno oceno kapitalskih potreb za obrestno tveganje bančne knjige v skladu s priporočili regulatorja, in sicer z izračunom spremembe sedanje vrednosti postavk bančne knjige zaradi vzporednega premika krivulje donosnosti za 200 bazičnih točk. (4) Likvidnostno tveganje Banka ocenjuje, da ji v razmerah normalnega poslovanja, ob spoštovanju limitnega sistema, zaradi konzervativne politike upravljanja z likvidnostnim tveganjem zapiranje odprtih likvidnostnih pozicij ne povzroča dodatnih stroškov. V zaostrenih likvidnostnih razmerah pa je zapiranje odprtih likvidnostnih pozicij povezano z dodatnimi stroški refinanciranja obveznosti, zato banka vključi v izračun dodatno kapitalsko potrebo za likvidnostno tveganje. Banka je lahko izpostavljena tudi tržnemu likvidnostnemu tveganju, ki je tveganje, ko pozicije (v instrumentu) ni možno odprodati ali nadomestiti v kratkem času brez pomembnega vpliva na tržno


20

ceno, bodisi zaradi nezadostne globine trga bodisi zaradi tržnih neravnovesij. Banka upošteva tržno likvidnostno tveganje v okviru izdelave scenarijev izjemnih likvidnostnih razmer. (5) Operativno tveganje Banka je za namen ocenjevanja potrebnega notranjega kapitala za pokrivanje nepričakovanih izgub iz naslova operativnega tveganja razvila metodologijo, ki temelji na primerjavi kapitalske zahteve, izračunane po prvem stebru Basla II, s kapitalsko potrebo, ki je izračunana kot seštevek evidentiranih škodnih dogodkov in sodnih zadev, v katerih je banka tožena stranka. Pri primerjavi banka ugotavlja, da kapitalska zahteva zadošča za pokritje izgub iz operativnega tveganja. Banka je pri izračunu interne ocene kapitala in kapitalskih potreb v letu 2010 izdelovala stres teste in upoštevala njihove učinke pri oblikovanju kapitalske potrebe za operativno tveganje. Kapitalsko potrebo iz naslova stres testov za področje operativnega tveganja je upoštevala kot pribitek na kapitalsko zahtevo iz prvega stebra Basla II. (6) Kapitalsko tveganje Banka s pomočjo metodologije za ocenjevanje sposobnosti prevzemanja kapitalskega tveganja določi, do katere meje je sposobna prevzemati tveganja z vidika kapitala. Pri tem se upoštevajo tudi dejavniki, kot so bonitetna ocena banke, konkurenčnost banke, načrti, ki izhajajo iz poslovne politike in razvojnega plana banke, možnost dokapitalizacije, ugled banke na trgu, operativni vidik idr. Na ta način banka zagotavlja, da običajno nihanje obsega poslovanja ali kratkotrajne neugodne tržne razmere ne povzročijo padca kapitala pod regulatorni minimum. Iz profila tveganja, izračunanega novembra 2010, je razvidno, da so tri najnižje ocenjena tveganja tveganje ugleda, strateško in kapitalsko tveganje. Za ta tveganja banka v letu 2011 ne bo izračunavala interne ocene kapitalskih potreb. Če bo banka zaznala povečanje kapitalskega tveganja, bo neodvisno od rezultata profila tveganja izračunala interno oceno kapitalskih potreb za kapitalsko tveganje. (7) Tveganje dobičkonosnosti Na podlagi metodologije za ocenjevanje sposobnosti prevzemanja tveganja dobičkonosnosti banka ocenjuje, da je v stabilnih razmerah poslovanja sposobna prevzeti tveganje do meje, pri kateri ustvarjen dobiček še ohranja rast, donosnost sredstev in kapitala pa se giblje v skladu s pričakovanji lastnikov. V izrednih razmerah je lahko ustvarjen dobiček tudi nižji, vendar mora biti zagotovljena stabilnost čistih finančnih in poslovnih prihodkov Višino interne ocene kapitalskih potreb predstavlja zmanjšanje planiranega dobička za tekoče leto v višini povprečne vrednosti največjih treh negativnih relativnih sprememb med planiranim in realiziranim dobičkom v obdobju zadnjih 10 let.


21

(8) Strateško tveganje Na podlagi metodologije za ocenjevanje sposobnosti prevzemanja strateškega tveganja banka redno spremlja uresničevanje svojih temeljnih strateških usmeritev in ob nastopu posameznih tveganj takoj sprejme ustrezne ukrepe, zaradi česar je stopnja izpostavljenosti strateškemu tveganju nizka. Strateško tveganje je eno od treh najnižje ocenjenih tveganj v profilu tveganja, izračunanem v novembru 2010, zato tudi zanj banka v letu 2011 ne bo izračunavala interne ocene kapitalskih potreb. Če bo banka zaznala povečanje strateškega tveganja, bo neodvisno od rezultata profila tveganja izračunala interno oceno kapitalskih potreb za strateško tveganje. (9) Tveganje ugleda Banka uspešno posluje že več kot 145 let, obseg njenega poslovanja raste, prepoznavna je tako v lokalnem okolju kot v tujini, njeni zaposleni spoštujejo bančni kodeks, vzpostavljene pa ima tudi mehanizme obvladovanja vseh tveganj, ki jim je pri poslovanju izpostavljena. Tveganje ugleda je eno od treh najnižje ocenjenih tveganj v profilu tveganja, izračunanem v novembru 2010, zato tudi zanj v letu 2011 banka ne bo izračunavala interne ocene kapitalskih potreb. Če bo banka zaznala povečanje tveganje ugleda, bo neodvisno od rezultata profila tveganja izračunala interno oceno kapitalskih potreb za tveganje ugleda. Kapitalska zahteva za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu Banka od 1. januarja 2008 izračunava kapitalsko zahtevo za kreditno tveganje po standardiziranem pristopu. Za zniževanje kapitalske zahteve uporablja primerna kreditna zavarovanja. Za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem banka uporablja razvito metodo. V izračunu upošteva tudi osebna kreditna zavarovanja primernih dajalcev. Banka je za določanje uteži tveganja imenovala primerni zunanji bonitetni agenciji (primerna ECAI »External Credit Assessment Institution«) za kategorijo izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank ter za kategorijo izpostavljenosti do institucij. Za ostale kategorije izpostavljenosti banka ni imenovala primerne ECAI, zato utež tveganja dodeli na podlagi uteži države dolžnika in tveganosti naložbe. Kapitalska zahteva za kreditno tveganje je po stanju 31. decembra 2010 znašala 138.638 tisoč evrov (2009: 135.465 tisoč evrov). Kapitalska zahteva za tržna tveganja Banka izračunava kapitalske zahteve za tržna tveganja za vse postavke, ki so namenjene trgovanju v skladu s Sklepom o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice. Kapitalska zahteva za tržna tveganja je enaka vsoti kapitalskih zahtev, ki se izračunava za postavke trgovalne knjige, in sicer za pozicijsko tveganje, tveganje poravnave in kreditno tveganje nasprotne stranke, tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti na podlagi trgovanja ter kapitalskih zahtev, ki se izračunavajo za vse postavke za valutno tveganje in tveganje spremembe cen blaga. Banka izračunava kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje ločeno za lastniške in dolžniške finančne instrumente. Izračunajo se kot vsota kapitalske zahteve za posebno in splošno pozicijsko tveganje. Posebno pozicijsko tveganje je zmnožek dolgih in kratkih neto pozicij ter uteži tveganj. Uteži tveganj so različne za lastniške in dolžniške finančne instrumente ter so odvisne od zapadlosti, izdajatelja in stopnje kreditne kvalitete. Splošno pozicijsko tveganje izračunava banka z uporabo pristopa, ki temelji na zapadlosti.


22

Kapitalska zahteva za pozicijsko tveganje dolžniških in lastniških finančnih instrumentov je po stanju na dan 31. december 2010 znašala 5.917 tisoč evrov (2009: 8.463 tisoč evrov). Banka ne izračunava kapitalske zahteve za tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti na podlagi trgovanja. Banka nima neporavnanih transakcij v trgovalni knjigi, zato ne izračunava kapitalske zahteve za tveganje poravnave. Banka v svojem portfelju ne izkazuje blaga, s katerim se trguje, zato ne izračunava kapitalske zahteve za tveganje spremembe cen blaga. Banka izračunava kapitalsko zahtevo za valutno tveganje, ki je po stanju na dan 31. december 2010 je znašala 631 tisoč evrov (2009: 574 tisoč evrov). Kapitalska zahteva za operativno tveganje Banka izračunava kapitalske zahteve za operativno tveganje v skladu s Sklepom o izračunu kapitalske zahteve za operativno tveganje za banke in hranilnice po enostavnem pristopu. Kapitalska zahteva je enaka 15 odstotkom od triletnega povprečja vsote čistih obrestnih in neobrestnih prihodkov. Po stanju na dan 31. december 2010 je znašala 11.598 tisoč evrov (2009: 11.359 tisoč evrov).


23

6 KREDITNO TVEGANJE NASPROTNE STRANKE Kreditno tveganje nasprotne stranke (CCR - zahteva 14. člena Sklepa o razkritjih):

a) opis metodologije za določanje notranjega kapitala in limitov izpostavljenosti kreditnemu tveganju nasprotne stranke;

b) opis politik zavarovanja s premoženjem; c) opis politik obvladovanja izpostavljenosti zaradi neugodnih gibanj; d) opis učinkov poslabšanja bonitete banke na povečanje obsega zavarovanj s premoženjem,

ki ga mora zagotoviti banka; e) informacije o bruto pozitivno pošteni vrednosti pogodb, prihodkov iz pobota, pobotanih

tekočih kreditnih izpostavljenostih, zavarovanjih s premoženjem, s katerimi razpolaga banka, in neto kreditni izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov;

f) opis metode izračuna vrednosti izpostavljenosti za izvedene finančne instrumente, posle začasne prodaje oziroma odkupa, posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja in posle z dolgim rokom poravnave;

g) nominalna vrednost kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki se uporabljajo za varovanje in porazdelitev tekoče kreditne izpostavljenosti po vrstah kreditne izpostavljenosti;

h) nominalna vrednost poslov s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, pri čemer mora biti ločeno prikazana vrednost teh instrumentov za lastni portfelj in ločeno prikazane vrednosti teh instrumentov za stranke; navedba vrst kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, nadalje razčlenjenih na kupljene in prodane.

Metodologija za določanje notranjega kapitala in limitov izpostavljenosti kreditnemu tveganju nasprotne stranke Izpostavljenost iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, poslov začasne prodaje oziroma odkupa ter poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, pri katerih se banka izpostavlja kreditnemu tveganju nasprotne stranke, je majhno, zato banka ni razvila posebne metodologije za določanje notranjega kapitala. Banka ima vzpostavljen sistem limitov, s katerim omejuje izpostavljenosti kreditnemu tveganju nasprotne stranke, ter dnevno spremlja njihovo spoštovanje. Limit je odvisen od bonitetne ocene nasprotne stranke in vrste finančnega inštrumenta. Politika zavarovanja s premoženjem in učinki poslabšanja bonitete banke na povečanje obsega zavarovanj s premoženjem Banka sklepa posle z izvedenimi finančnimi instrumenti s strankami z dobro bonitetno oceno. Izvedene finančne instrumente na obrestne in valutne zamenjave sklepa pretežno s prvovrstnimi bankami, zato je izpostavljenost kreditnemu tveganju nizka. Izvedene finančne instrumente na lastniške in dolžniške finančne instrumente sklepa s podjetji s primerno bonitetno oceno. Ob povečanju kreditnega tveganja banka svoje terjatve dodatno zavaruje s primernimi oblikami zavarovanja. Metoda izračuna vrednosti izpostavljenosti za izvedene finančne instrumente ter posle začasne prodaje oziroma odkupa Pri izvedenih finančnih instrumentih prihaja do kreditne izpostavljenosti iz naslova neizvršitve posla nasprotne stranke. Banka izračunava kreditno tveganje nasprotne stranke za izvedene finančne instrumente na lastniške in dolžniške finančne instrumente, na tujo valuto (terminski nakupi in prodaje za lastni portfelj ter v manjšem obsegu za podjetja) ter na obrestno mero. Za izračun vrednosti kreditne izpostavljenosti uporablja metodo tekoče izpostavljenosti na naslednji način:


24

- izračunajo se nadomestitveni stroški za pogodbe s pozitivno vrednostjo, tako da se vse pogodbe prevrednotijo z uporabo tekočih cen na trenutne tržne vrednosti; za pogodbe z negativno vrednostjo je trenutno izpostavljenost enaka nič;

- izračuna se potencialna kreditna izpostavljenost za preostali čas do zapadlosti pogodbe, tako da se nominalna vrednost ali vrednosti osnovnih finančnih instrumentov pomnožijo z ustreznim konverzijskim faktorjem glede na preostalo zapadlost;

- vrednost izpostavljenosti je vsota nadomestitvenih stroškov in potencialne bodoče kreditne izpostavljenosti.

Bruto pozitivna poštena vrednost pogodb in neto kreditne izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov Spodnja tabela prikazuje pošteno vrednost pogodb in neto kreditne izpostavljenosti po vrstah sklenjenih izvedenih finančnih instrumentov.

Izvedeni finančni instrumenti Poštena vrednost

Potencialna izpostav.

Neto kreditna izpostav.

Poštena vrednost

Potencialna izpostav.

Neto kreditna izpostav.

Terminski posli z vrednostnimi papirji 6.965 1.597 8.562 10.503 2.689 13.192Obrestne zamenjave 5.203 774 5.977 4.801 842 5.643Valutni izvedeni finančni instrumenti 443 780 1.223 755 882 1.637Opcije 34 50 84 70 150 220

Skupaj 12.645 3.201 15.846 16.129 4.563 20.692

31. 12. 2010 31. 12. 2009


25

7 KREDITNO TVEGANJE IN TVEGANJE ZMANJŠANJA VREDNOSTI ODKUPLJENIH DENARNIH TERJATEV Kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev (zahteva 15. člena Sklepa o razkritjih):

a) opredelitev zapadlih in oslabljenih postavk za računovodske namene; b) opis metodologije prevrednotenja postavk in rezervacij; c) skupni znesek izpostavljenosti, zmanjšan za oslabitve oziroma rezervacije, brez

upoštevanja učinkov kreditnih zavarovanj in povprečni znesek izpostavljenosti v poročevalskem obdobju, razčlenjen po vseh kategorijah izpostavljenosti;

d) porazdelitev izpostavljenosti po pomembnih geografskih področjih, razčlenjenih na pomembne kategorije izpostavljenosti, po potrebi tudi dodatne podrobnosti;

e) porazdelitev izpostavljenosti glede na gospodarsko panogo ali vrsto komitentov, razčlenjenih na kategorije izpostavljenosti, po potrebi pa tudi dodatne podrobnosti;

f) razčlenitev vseh kategorij izpostavljenosti po preostali zapadlosti do enega leta in nad enim letom, po potrebi pa tudi dodatne podrobnosti;

g) za pomembne gospodarske panoge ali vrste komitentov po stanju konec poročevalskega obdobja razkriti naslednje podatke: - znesek zapadlih izpostavljenosti in v okviru tega znesek oslabljenih izpostavljenosti, - znesek popravkov vrednosti zaradi oslabitev in rezervacij, - znesek neto ukinjenih/oblikovanih popravkov vrednosti zaradi oslabitev in rezervacij v

poročevalskem obdobju; h) za pomembna geografska območja po stanju konec poročevalskega obdobja znesek

zapadlih izpostavljenosti in v okviru tega znesek oslabljenih izpostavljenosti, vključno z zneski oslabitev in rezervacij v zvezi z vsakim geografskim območjem, če je mogoče;

i) za oslabljene izpostavljenosti prikaz sprememb popravkov vrednosti in prikaz sprememb rezervacij, pri čemer morata oba prikaza obsegati: - opis popravkov vrednosti in rezervacij po vrstah sredstev, - stanje popravkov vrednosti in rezervacij na začetku poslovnega leta, - znesek povečanja v poročevalskem obdobju, - znesek zmanjšanja v poročevalskem obdobju, - stanje popravkov vrednosti in rezervacij na koncu poročevalskega obdobja.

Opredelitev zapadlih in oslabljenih postavk za računovodske namene Zapadle postavke za računovodske namene so vse postavke, pri katerih dolžnik ni poravnal svojih obveznosti v pogodbeno dogovorjenem roku in v pogodbeno dogovorjenem obsegu. Oslabljene postavke za računovodske namene so vse postavke, za katere obstajajo nepristranski dokazi o oslabljenosti finančnega sredstva in za katere je banka oblikovala posamične ali skupinske slabitve. Metodologija prevrednotenja postavk in rezervacij Na vsak dan izkaza finančnega položaja banka oceni, ali obstajajo nepristranski dokazi o oslabitvi finančnega sredstva oziroma skupine finančnih sredstev. Finančno sredstvo oziroma skupina finančnih sredstev je oslabljena le, če obstaja nepristranski dokaz o oslabitvi kot posledica enega ali več dogodkov, ki so nastali po začetnem pripoznanju sredstva in vplivajo na prihodnje denarne tokove.


26

Nepristranski dokazi o oslabljenosti finančnega sredstva ali skupine sredstev so: - pomembne finančne težave dolžnika; - kršenje pogodbe z banko (neplačevanje glavnice in/ali obresti ali neizpolnitev drugih

pogodbenih določil); - verjetnost, da bo za dolžnika uveden stečaj, prisilna poravnava ali druga oblika finančnega

prestrukturiranja; - izginotje delujočega trga za finančno sredstvo zaradi finančnih težav izdajatelja

vrednostnega papirja; - obstoj merljivega zmanjšanja pričakovanih prihodnjih denarnih tokov skupine finančnih

sredstev vse od začetnega pripoznanja teh sredstev, čeprav se zmanjšanje še ne more pripoznati pri posameznih finančnih sredstvih v skupini, vključno:

- z neugodnimi spremembami v plačilnem statusu posojilojemalcev v skupini ter - s spremembami gospodarskih razmer v državi ali lokalnem okolju, ki sovpadajo z

neplačili po sredstvih v skupini; - banka je zaradi ekonomskega in finančnega položaja dolžnika dogovorila spremenjene

kreditne pogoje (kot npr. podaljšanje roka vračila glavnice, znižanje višine terjatve in drugo), česar ob sicer normalnem ekonomskem in finančnem položaju dolžnika ne bi storila.

Banka najprej oceni, ali obstajajo nepristranski dokazi o oslabitvi pri posamično pomembnih finančnih sredstvih in skupinsko za finančna sredstva, ki posamično niso pomembna. Če banka ugotovi, da ni prisotnih znakov oslabitve pri posamično pomembnem finančnem sredstvu, ga vključi v skupino sorodnih finančnih sredstev s podobnimi kreditnimi značilnostmi. Posamične oslabitve se ocenijo na podlagi ocene bodočih denarnih tokov, ki vključujejo tudi poplačila iz unovčitve zavarovanja. Sredstva, ki so za oslabitev ocenjena posamično in za katera je ugotovljena izguba, niso vključena v skupinsko oceno za oslabitev. Znesek izgube je merjen kot razlika med knjigovodsko vrednostjo sredstev in sedanjo vrednostjo pričakovanih prihodnjih denarnih tokov, ki vključujejo tudi jamstva in zavarovanje, diskontirana po izvirni efektivni obrestni meri finančnih sredstev. Če ima posojilo ali naložba v posesti do zapadlosti spremenljivo obrestno mero, je diskontna stopnja za merjenje izgube iz naslova oslabitev trenutna efektivna obrestna mera, določena v pogodbi. Knjigovodska vrednost sredstev se zmanjša z uporabo konta popravka vrednosti, znesek izgube se evidentira v izkazu poslovnega izida. Banka je razvila metodologijo za slabitev finančnih sredstev in zunajbilančnih obveznosti, ločeno za pravne osebe in samostojne podjetnike, fizične osebe, banke in hranilnice ter prvovrstne dolžnike (enote centralne ravni države), kar je podrobneje predstavljeno v nadaljevanju poglavja. (1) Ocenjevanje slabitev za finančna sredstva do pravnih oseb in samostojnih podjetnikov Oslabitve se lahko izračunavajo posamično na podlagi ocene bodočih denarnih tokov ali skupinsko na podlagi preteklih podatkov o neplačilih in izgubah za skupine izpostavljenosti s podobnimi lastnostmi, ki so prilagojene tekočim razmeram, tako da kažejo učinke zadnjih pogojev poslovanja. Posamično se ocenijo izpostavljenosti, ki imajo posamezno pomembne značilnosti (izpostavljenosti nad 650 tisoč evrov) in imajo znake oslabitev (izpostavljenosti, razvrščene v bonitetne skupine nižje od A3). Če ni znakov oslabitev, se izpostavljenost razvrsti v skupino finančnih sredstev s podobnimi značilnostmi in se oslabitve ocenijo skupinsko. Posamično se ocenjujejo oslabitve tudi za finančna sredstva, ki so že bila pripoznana kot slaba oziroma oslabljena (izpostavljenosti, razvrščene v bonitetne skupine C2, D in E). Oslabitve se ocenijo na podlagi ocene bodočih denarnih tokov, ki vključujejo tudi poplačila iz unovčitve zavarovanja. Za izpostavljenosti, kjer ni znakov oslabitev ali so posamično nepomembne (izpostavljenosti, razvrščene v bonitetne skupine A1, A2 in A3 ter izpostavljenosti pod 650 tisoč evrov), se oslabitve ocenijo skupinsko na podlagi preteklih podatkov o neplačilih in ocenjenih izgubah. Za namen skupinske ocene oslabitev so finančna sredstva združena na osnovi podobnih kreditnih značilnosti,


27

upoštevajoč predvsem finančni položaj dolžnika, poravnavanje obveznosti v preteklosti, njegovo zmožnost zagotovitve denarnega toka v prihodnosti, dejavnost, geografsko lego in drugo. Metodologija skupinskega ocenjevanja oslabitev temelji na:

- matriki prehodov med bonitetnimi skupinami, in sicer prehodi v razrede bonitetne skupine C, D in E znotraj enega leta (uporablja se večletno povprečje);

- izračunu deleža poplačljivosti terjatev v bonitetnih skupinah C2, D in E (upoštevani so dolžniki, ki se slabijo posamično, upošteva se večletno povprečje);

- faktorja splošnega tveganja, ki kaže trenutne ekonomske razmere in zato vpliva na verjetnost neplačil. Vrednost faktorja splošnega tveganja se presoja najmanj letno na podlagi gibanja splošne ravni cen, obrestnih mer, poravnavanja obveznosti, gibanja na finančnih in kapitalskih trgih ter na trgu nepremičnin, gospodarske aktivnosti, razmer na trgu dela ter gibanja trgov energije in surovin.

Metodologija in predpostavke, uporabljene za ocenjevanje prihodnjih denarnih tokov, so najmanj letno pregledane, da bi zmanjševali razlike med ocenami izgub in dejanskimi izgubami. Odstotki slabitev se ločeno ocenijo za bonitetne skupine, v katere se razvrščajo izpostavljenosti do pravnih oseb, in ločeno za bonitetne skupine, v katere se uvrščajo izpostavljenosti do samostojnih podjetnikov. (2) Ocenjevanje slabitev za finančna sredstva do fizičnih oseb Za izpostavljenosti do fizičnih oseb je banka v letu 2010 prenovila metodologijo ocenjevanja oslabitev. Banka razvrsti finančna sredstva v bonitetne skupine A, B, C, D in E na osnovi poravnavanja obveznosti. Posamično pomembna finančna sredstva, kjer obstajajo nepristranski dokazi za slabitev, se slabijo posamično. Posamično se slabijo tudi finančna sredstva, ki so že bila pripoznana kot oslabljena (izpostavljenosti, razvrščene v bonitetno skupino C, D in E). Za namen skupinskih slabitev se finančna sredstva razdelijo v homogene skupine na osnovi poravnavanja obveznosti in na osnovi skupin produktov (stanovanjski krediti, potrošniški krediti, hitri krediti, prekoračitve na TRR). Odstotki slabitev temeljijo na zgodovinskih podatkih in so različni za vsako skupino produktov in za vsako bonitetno skupino. Metodologija temelji na:

- matriki prehodov med bonitetnimi skupinami, kjer se opazujejo prehodi finančnih sredstev v neplačilo oziroma v bonitetne skupine C, D in E (za vsako skupino produktov se uporablja večletno povprečje) in

- odstotku dejanske izgube ob neplačilu oziroma deležu ekonomske izgube za finančna sredstva v izterjavi (bonitetna skupina E), ki ga banka letno ugotovi na osnovi historičnih podatkov o poplačilih (odstotek se ugotovi za vsako skupino produktov).

(3) Ocenjevanje slabitev za finančna sredstva do bank in hranilnic ter prvovrstnih dolžnikon (enote centralne ravni države) Za banke se oslabitve ocenjujejo samo posamično. Izpostavljenosti do prvovrstnih dolžnikov se ocenjujejo skupinsko in posamično. Če se v naslednjem obdobju znesek izgube zaradi oslabitve zmanjša in če je mogoče zmanjšanje nepristransko povezati z dogodkom, ki je nastal po pripoznanju oslabitve, banka prej pripoznano izgubo zaradi oslabitve razveljavi s preračunom na računu popravka vrednosti. Znesek razveljavitve izgube pa pripozna v poslovnem izidu. Ko posojilo postane neizterljivo, se odpiše z uporabo predhodno oblikovanega popravka vrednosti. Neiztržljive terjatve se odpišejo, ko so izčrpane vse možnosti za izterjavo in ko je znesek izgube določen. Oslabitve posojil bankam in strankam, ki niso banke, ter finančnih naložb do zapadlosti so izkazane kot oslabitve v izkazu poslovnega izida. Morebitno poznejše poplačilo odpisane terjatve se pripozna kot prihodek v izkazu poslovnega izida.


28

(4) Finančna sredstva, razpoložljiva za prodajo Ob koncu poročevalskega obdobja banka oceni, ali obstajajo objektivni dokazi za oslabitev finančnih sredstev, razpoložljivih za prodajo. Pomembno in dolgotrajno zmanjšanje

RA ZKRITJA BANKE CELJE d.d. pom o rabbba7dbc-7396-4383-b734... · 2018. 3. 6. · Razkritja Banke...

Documents

Transcript of RA ZKRITJA BANKE CELJE d.d. pom o rabbba7dbc-7396-4383-b734... · 2018. 3. 6. · Razkritja Banke...