1

Anton Prosen, Mojca Foški

PROSTORSKO PLANIRANJE

Izhodiščna gradiva za izvedbo strokovnega dela izpita iz geodetske stroke s področja prostorskega planiranja

Ljubljana, december 2010

2

KAZALO

1.0 Splošno o prostorskem planiranju 3

1.1 Sistem planiranja v svetu in pri nas 3

1.2 Prostorsko planski dokumenti na različnih ravneh 3

1.3 Dokumenti EU v prostorskem načrtovanju 5

2.0 Zakonodajno pravne osnove v Sloveniji 6

2.1 Prostorski planski akti 8

2.1.1.1 Državni strateški prostorski načrt

2.1.1.2 Državni prostorski načrt

2.1.1.3 Regionalni prostorski načrt

2.1.1.4 Občinski prostorski načrt

2.1.1.5 Občinski podrobni prostorski načrt

2.2 Strokovne podlage za pripravo prostorskih aktov 11

2.3 Geodetske podlage za izdelavo prostorskih dokumentov 11

2.4 Parcelacija zemljišč na območju prostorskih dokumentov 13

2.4.1 Parcelacija zemljišč na območju občinskega prostorskega načrta

2.4.2 Parcelacija zemljišč na območju državnega prostorskega načrta in občinskega

podrobnega prostorskega načrta

2.4.3 Določitev gradbenih parcel obstoječim objektom

2.4.4 Prostorski ukrepi in parcelacija zemljišč

3.0 (Pre) urejanje zemljišč 17

3.1 Komasacija zemljišč za namen gradnje 17

3.1.1.1 Pogodbena/prostovoljna komasacija za namen gradnje

3.1.2 Uvedena/upravna komasacija za namen gradnje

3.2 Urejanje kmetijskih zemljišč kot instrument za realizacijo planov 19

3.2.1 Urejanje kmetijskega prostora ob graditvi prometnic

3.3 Komasacije kmetijskih zemljišč in prenova vasi 20

Vprašanja 21

Literatura in viri 22

3

1.0 Splošno o prostorskem planiranju 1.1 Sistem planiranja v svetu in pri nas Planiranje je dejavnost, s katero si posamezniki in družba pomagamo urejati življenje v sedanjosti in za prihodnost. Planiranje je tako zavestno usmerjanje in usklajevanje različnih interesov vseh subjektov v prostoru. Interesi se med seboj izključujejo ali dopolnjujejo in jih s planiranjem ne moremo zgolj izločiti ali prevzeti, temveč jih moramo znati na podlagi strokovnih znanj sintetizirati v pravilno prostorsko rešitev. Posameznik in družba sta dva različna subjekta. Kar je dobro za družbo, ni nujno tudi za posameznika, in obratno. Zato je potrebno najti kompromis in skozi prostorske dokumente uveljavljati širši družbeni interes ter hkrati ščititi interese posameznikov. Prav racionalna raba prostora in omogočanje razvoja tako posameznika kakor tudi širše skupnosti pa je temeljni cilj prostorskega načrtovanja na vseh ravneh! Prostorsko planiranje je znanstvena panoga novejšega časa. Posamezne institucije so še posebej po drugi svetovni vojni pričele razvijati prostorsko planiranje v svetovnem merilu. Tako so Združeni narodi sprejeli leta 1964 resolucijo o planiranju razvoja. V tej je med drugim zapisano: "Zaradi pomembnosti združevanja lokacijskih faktorjev in faktorjev okolja z ekonomskimi in socialnimi dejavniki razvoja je treba šteti prostorsko planiranje skupaj z ekonomskim in socialnim za integralne dele nacionalnega planiranja. Ta integracija je potrebna na regionalnih in lokalnih ravneh, da bi zagotovili usklajeno načrtovanje in akcijo." Danes so znana različna vsebinska področja planiranja, kot npr. gospodarsko, socialno, prostorsko, regionalno, urbanistično, krajinsko planiranje, planiranje razvoja posameznih sektorjev itn. V življenju človeka in družbe se čedalje bolj prepleta vrsta strukturnih dejavnikov, z razvojem družbe pa postajajo te zveze čedalje bolj raznolike in soodvisne. Ta strukturna prepletanja je treba vse bolj usklajevati in načrtovati razvoj posameznih dejavnosti na različnih teritorialnih ravneh. Celoten splet dejavnosti lahko delimo na gospodarske, socialne in prostorske. Pod pojmom prostorsko planiranje razumemo urejanje prostora in razmestitev dejavnosti, ki so vezane na prostor. Danes vse bolj govorimo o integralnem pristopu, ki naj bi ustvaril harmonični socialni, gospodarski in prostorski razvoj ob upoštevanju danih specifičnosti geografskega okolja in iskanju skladnosti z okoljem. Torej gre za medsebojno igro med željami po razvoju in možnostmi, ki jih prostor in okolje preneseta. Zavedati se moramo, da se vsaka človekova dejavnost odraža neposredno ali posredno v prostoru. Pri prostorskem planiranju upoštevamo načela hierarhičnosti, postopnosti (faznosti) in smotrnosti na vseh ravneh prostorskega planiranja. Njihova uveljavitev pomembno prispeva k učinkovitemu sistemu regulacije. Prostorsko planiranje prispeva v prvi vrsti k varovanju dobrin splošnega pomena in k skrbi za njihovo smotrno rabo, usmerjanje razvoja dejavnosti v prostoru in njihovo prostorsko organizacijo, ter k določanju namenske rabe prostora tako, da je usklajena s prostorskimi in okoljskimi možnostmi in družbenimi potrebami. Paradigma trajnosti je eno od vodil tudi v prostorskem planiranju. 1.2 Prostorsko-planski dokumenti na različnih ravneh Cilji in naloge prostorskega planiranja se spreminjajo glede na površino obdelave prostora. Ločimo tri osnovne ravni planiranja: - državno, oz. meddržavno (medregijsko, subregije, regije v Evropskem prostoru,…) - regionalno (mikro in makro regije, regije znotraj posamezne države ali meddržavno regijsko

povezovanje,..) - občinsko ali lokalno načrtovanje. Evropske države so že leta 1973 v Strasbourgu vsebinsko utemeljile vsebine posameznih ravni prostorskega planiranja in sprejele naslednje definicije za njihove sestavine:

4

- Planiranje organizacije prostora: Na tej prvi ravni (državna raven) je urejanje prostora politika, ki naj privede do takšne organizacije prostora in človeških bivališč, ki bo ustvarila ljudem najboljše življenjske razmere.

- Regionalno planiranje: Na drugi ravni (regionalna raven) se urejanje prostora identificira z regionalnim (gospodarskim) planiranjem. Njegov cilj je zvišati življenjsko raven v celotnem prostoru, zmanjšati regionalne neenakosti tako, da se omogoči razvoj manj razvitih območij. S tega stališča se fizično urejanje kaže v skrbi za usklajeno razmestitev ljudi, dobrin in storitev. Tako planiranje je dinamično; njegova koncepcija ni več fizična, temveč prostorskofunkcionalna. Prostorski element v tej koncepciji ne nastopa več kot objekt planiranja, temveč kot spremenljivka, determinirana s funkcijo cilja.

- Fizično planiranje: Cilj urejanja prostora na tretji ravni (lokalna raven) je boljša izraba tal za naselitev, kmetijstvo, gozdarstvo, prometnice, rekreacijo ipd., nadzorovanje in organizacija urbane ekspanzije, postavitev tovarn na industrijskih, posebej določenih območjih, usmerjanje razvoja turizma itn. Tako planiranje je statično in teritorialno.

Plani prehajajo po hierarhičnem načelu od strateških in bolj usmerjevalnih odločitev do planov vse večje določenosti in lokacijske natančnosti, vse večje participacije javnosti, konkretizacije. Seveda pa gre tudi in predvsem za horizontalno usklajevanje med različnimi resorji, sektorji, subjekti itn. V večini evropskih držav je uveljavljeno štiristopenjsko prostorskego planiranea oziroma načrtovanje. V Sloveniji regionalno prostorsko načrtovanje dejansko ni nikoli prav zaživelo, četudi so bili poskusi že leta 1967 z Zakonom o regionalnem prostorskem planiranju. Na podlagi navedenega zakona bi bilo mogoče sprejemati regionalni plan za območje celotne SRS in tudi za manjša regionalna območja. Regionalno planiranje je bilo ponovno uvedeno tudi v zakonodajo po letu 1990, vendar ni zaživelo, četudi se stroka zaveda, da je regionalna raven najprimernejša za usklajevanje razvoja sektorskih politik in lokalnih interesov ter je sočasno most med državno regulativo in lokalno pobudo. Zaradi rasti urbanih naselij in koncentracije ljudi ter funkcij se prostorsko-funkcionalno prepletanje in multifunkcionalne zahteve čedalje bolj širijo v okoliški prostor, to pa se kaže v suburbanizaciji, povečevanju oskrbnih območij, rekreacijskih potrebah, urejanju prometa, oskrbi z vodo itn. Vsaka družba si v usmerjevalnih dokumentih postavi splošne družbene cilje razvoja. Poleg teh veljajo za planiranje in urejanje prostora še posebni cilji, ki izhajajo iz planerske stroke in niso neposredno odvisni od politične in gospodarske ureditve družbe. Naj v nadaljevanju naštejemo nekaj ciljev in opredelitev, povzetih po različnih strokovnih virih. Najpomembnejši cilji in naloge, ki izhajajo iz vloge in družbenega pomena prostorskega planiranja, so: - Organizacija prostora, to je ustvarjanje ali vzdrževanje celotnega prostora (naselja, širši prostor);

sestavljena je iz več različnih delov s posebnimi funkcijami in organizirana tako, da vsak del rabi za vzdrževanje in življenje celote.

- Urejanje prostora je razmestitev objektov in infrastrukture, potrebne za različne dejavnosti ali tokove, s katerimi se zagotavlja skladnost med naravnim in ustvarjenim bogastvom, tehnologijo in drugimi oblikami človekovega dela.

- Opremljanje prostora se pojmuje kot oskrba prostora z objekti, napravami in instalacijami. - Usmerjanje razvoja se opravlja z dejavnostmi in ukrepi, ki pomenijo v danih razmerah najboljše

rešitve. - Ustvarjanje funkcionalnega prostora je takšna organizacijska ureditev, v kateri nemoteno potekajo

delo, bivanje (stanovanje), rekreacija in gibanje. - Ustvarjanje ekonomičnega prostora, kar pomeni organizacija, urejanje in oprema prostora, v

katerem poteka življenje in delo z najmanjšim naporom in stroški. - Estetsko oblikovanje prostora pomeni takšno ureditev prostora, da so izrabljene naravne lepote in

umetniška dela, ki se dopolnjujejo z novimi deli. - Ustvarjanje humanega okolja je ureditev prostora, ki ustreza človeškim potrebam in človeškemu

dostojanstvu.

5

- Zadovoljevanje potreb se zagotavlja s prostorskim planiranjem tako, kot jih narekujejo možnosti in predpisi, da se zadovoljijo družbene potrebe, tako v naseljih kot v širšem prostoru.

Naštete naloge in cilji prostorskega planiranja so splošnega pomena, njihovo uresničevanje pa je odvisno od družbe, od njenih ciljev razvoja in možnosti (pogojev). Ti cilji se kažejo predvsem kot ustvarjanje novega prostorskega reda, težnja k stabilnosti naseljevanja, socialna vzajemnost in integracija potreb človeštva in naravnih razmer. V stroki ločimo pojme prostorsko planiranje, ki je usmerjeno predvsem v razumevanje prostora večjih teritorialnih enot (od države do občine), hkrati pa razlikujemo med: - urbanističnim planiranjem/načrtovanjem, ki se ukvarja predvsem z urbanim in polurbanim

prostorom (mesta, naselja mestnega značaja, ali posamezni zaključeni deli mest); - ruralnim ali podeželskim planiranjem/načrtovanjem, usmerjenim v načrtovanje razvoja

podeželskih območij s prepletom dela in bivanje na kmetijskem in gozdnem prostoru; - krajinskim načrtovanjem, usmerjeno predvsem v razvoj in nego krajine.

Dejansko med področji načrtovanja ni ostre ločnice in se medsebojno dopolnjujejo in prepletajo. Ne glede na hierarhijo planov ali njihovo definicijo ter časovno opredelitev plana je planiranje razdeljeno na posamezne faze, ki temeljijo na uporabi podatkovnih baz in informacijskih sistemov. Zaradi tega posamezni avtorji menijo, da je planiranje neke vrste sklenjeni proces, ki temelji na pridobivanju, obdelavi in uporabi informacij. Prostorsko planiranje se lahko definira tudi kot planiranje prostorske ekologije, saj zajema naravo in družbo. Truditi se moramo, da bi v planu dosegli popolno integracijo socialno-ekonomskega razvoja, populacijskega toka, urbanega oziroma naselbinskega, industrijskega in kmetijskega razvoja ter urejanje krajine. Za realno prostorsko planiranje gre samo takrat, ko se nalog lotimo dolgoročno. Neposreden razlog za to trditev je dejstvo, da posegi, planirani v prostorskih razmerah, nujno spadajo med dolgoročne odločitve, ki bodo v rabi več desetletij ali morda celo stoletja. Razlika med dvema pogledoma, kar zadeva časovni element (kratkoročno-dolgoročno), je vir nesporazumov in različnih nesoglasij med planerji in "operativci". Velika razlika je tudi med "realnostjo" v petletnem planu in "realnostjo", kot jo vidimo v razponu 10, 15, 25 let. Trditev, da razmišljanje v različnih časovnih razsežnostih privede do tega, da postanejo pogledi na krajši rok zgrešeni ali vodijo celo v napačno smer - če jih primerjamo s tistimi, ki zajemajo cela obdobja, je dokazljiva tako v preteklosti kot v sedanjosti. Prostorski razvoj ni samo kvantitativen, temveč tudi in predvsem kvalitativen; kaže se v odnosih med skupnostjo in posamezniki, ki sestavljajo populacijo v posameznih predelih. Priprava plana je na eni strani tehnična, strokovna in znanstvena naloga, na drugi pa umetniška. Človek in družba naj v celoti odločata o rabi prostora na temelju naravnih sposobnosti in primernosti; paziti moramo, da zemljišča ali prostora ne izrabljamo za začasen dobiček. Poglavitni cilj celostnega planiranja ob primarnem upoštevanju zveze človek-okolje je vendarle določitev primernega socialno-prostorskega okolja, zajema pa tele sklope: - primernost posameznih socialno-prostorskih funkcij in razmeščenost materialnih struktur; - primeren odnos med socialno-prostorskimi funkcijskimi strukturami in razmestitev materialnih

struktur; - primernost vseh socialno-prostorskih funkcijskih struktur in prostorsko-materialnih struktur.

Podlage za planiranje različnih območij, časovna razsežnost in strokovni vsebinski pristopi morajo temeljiti, glede na javni pomen te dejavnosti, na usklajeni zakonodaji. Usklajena zakonodaja in izdelana metodologija za razvojno planiranje, s prostorskim planiranjem na vseh ravneh (dežela, regije, občina...), vse to je temelj za nekonfliktni način urejanja prostora na lokalni ravni.

6

1.3 Dokumenti EU v prostorskem načrtovanju

Pravo Evropske Unije (v nadaljevanju EU) ne ureja sistema prostorskih aktov in tudi ne postopkov njihovega sprejemanja, temveč podaja temeljne prostorske razvojne dokumente.

Začetki mednarodnega urejanja prostora v Evropi sovpadajo z ustanovitvijo Konference ministrov pristojnih za urejanje prostora (CEMAT) pri Svetu Evrope leta 1970. CEMAT je tako leta 1983 izdal Evropsko listino o urejanju prostora (Torremolinska listina), kjer so na enem mestu, v zgoščeni obliki, zbrana najpomembnejša načela za urejanje prostora in njegovi cilji. Vodilna načela za vzdržan prostorski razvoj evropske celine, ki jih je CEMAT sprejel v Hannovru leta 2000, so sicer konkretnejša, vendar še vedno samo načela, zato prav nič ne zmanjšujejo pomena Torremolinske listine, čeprav so nastala skoraj dvajset let pozneje.

European Spatial Development Pespective – Evropske prostorske razvojne perspektive (v nadaljevanju ESDP), ki ni več zgolj načelen akt, temveč je predvsem prostorska podlaga za uresničevanje konkretnih programov EU, je bil sprejet leta 1999. Gre za dokument, ki želi doseči tri temeljne cilje evropske politike in sicer: gospodarska in družbena povezanost, ohranjanje in upravljanje naravnih virov in kulturne dediščine ter bolj uravnoteženo konkurenčnost evropskega ozemlja (ESDP, 1999). ESDP je predvsem politični okvir za sektorske politike s prostorskimi učinki EU in držav članic, z zavezo medsebojnega sodelovanja. Torej so ESDP namenjene prostorskemu usklajevanju razvojnih politik držav članic EU ter so bistveno konkretnejši dokument od vodilnih načel, saj so orodje za njegovo uresničevanje s primernimi finančnimi sredstvi podprte pobude oziroma programi.

Z vidika varstva okolja oziroma zagotavljanja trajnostnega razvoja je ključnega pomena Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje. Direktiva določa plane in načrte, katerih vpliv na okolje je treba presojati v postopku presojanja, ki vsebuje izdelavo okoljskega poročila in sodelovanje pristojnih organov, javnosti, v primerih čezmejnih vplivov pa tudi sodelovanje javnosti prizadete države članice in države članice same pri sprejemanju planov in programov. V okvir presojanja omenjenih planov in načrtov sodijo tudi prostorski dokumenti. O sprejetju načrta, izboru alternativ in vključevanja pripomb javnosti v sprejete odločitve mora biti javnost tudi obveščena s posebnim obvestilom. Izvajanje načrta pa mora biti nadzorovano zaradi morebitnih posledic, če bi prišlo do nepredvidenih škodljivih učinkov na okolje. Ta direktiva je bila v slovenski pravni red implementirana s sprejetjem Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, 39/06). 2.0 Zakonodajne pravne osnove v Sloveniji Tako kot na drugih strokovnih področjih je tudi na področju urejanja prostora Ustava RS (Ur. l. RS, 33/91) temeljni pravni akt iz katerega izhajajo mnoga izhodišča. V 33. členu Ustave je zagotovljena enakopravnost zasebne in in javne lastnine, s tem pa je postala vloga lastnikov zemljišč pri posegih v prostor vse pomembnejša. Realizacija plana je tako rezultat kompetativnosti bodočih uporabnikov prostora ob lokalnem zagotavljanju in varovanju javnega interesa. Uživanje lastnine pa je možno le na način, da je zagotovljena njena socialna, gospodarska in ekološka funkcija (67. člen Ustave). Hkrati z zagotavljanjem zasebne lastnine pa ustava zagotavlja tudi pravico do zdravstvenega varstva, socialnega varstva, do izobraževanja, ustavno je zagotovljena pravica do zdravega življenjskega okolja, podani so temelji ustavnega varstva naravnih in kulturnih znamenitosti. Zagotavljanje vseh teh pravic pa ni možno brez usklajevanja in uveljavljanja javnih interesov tudi preko prostorskega načrtovanja. Tako s prostorskim načrtovanjem na eni strani ščitimo in varujemo interese posameznikov (lastnikov zemljišč) ter hkrati uveljavljamo javne interese in s tem zagotavljamo enake pogoje za vse državljane. Sprejetju ustave leta 1991 in spremenjene družbene, ekonomske in tudi politične razmer po osamosvojitvi Slovenije so sledile spremembe sistema prostorskega planiranja iz leta 1984, ki je bil pomanjkljiv in ni več ustrezal novonastalim razmeram. Prostorska zakonodaja se je korenito

7

preoblikovala leta 2002, ko sta Zakon o urejanju prostora (Ur. l. RS, 110/2002) in Zakon o graditvi objektov ((Ur. l. RS, 110/2002) nadomestila Zakon o urejanju prostora (Ur. l. SRS 18/84 in kasnejše spremembe in dopolnitve), Zakon o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (Ur. l. SRS, 18/84 in kasnejše spremembe in dopolnitve), Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, 44/97) in Zakon o graditvi objektov (Ur. l. SRS, 34/84), ter vplivala tudi na številne druge zakone. Zakonodaja iz leta 2002 je kmalu doživela spremembe in dopolnitve in leta 2007 je bil sprejet Zakon o prostorskem načrtovanju-ZPNačrt (Ur. l. RS, 33/07, 70/08, 108/09) posledično pa se je spremenil tudi Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS, 102/04).

Zakon o urejanju prostora ureja prostorsko načrtovanje tako, da določa vrste prostorskih aktov, njihovo vsebino in medsebojna razmerja ter način priprave in sprejema. Ureja tudi področje opremljanja stavbnih zemljišč za gradnjo ter vzpostavitev in delovanje informacijskega sistema. Področje prostorskih ukrepov (80. člen do 134. člen, 95. člen le drugi odstavek) med katerimi so začasni ukrepi za zavarovanje urejanja prostora, zakonita predkupna pravica občine, razlastitev in omejitev lastninske pravice, komasacija, ukrepi pri prenovi ostajajo v veljavi iz Zakona o urejanju prostora iz leta 2002. Prav tako so ostali v veljavi členi od 156 do 166, ki urejajo opravljanje dejavnosti na področju prostorskega načrtovanja. Cilji in temeljna načela zakona so: Poglavitni cilj prostorskega načrtovanja kot ga določa zakone, je omogočati skladen regionalni prostorski razvoj, ki se zagotavlja tako, da se v postopku priprave prostorskih aktov, ki predstavljajo mesto usklajevanja različnih interesov in potreb v prostoru uskladi z javnimi koristmi na področju varstva okolja, ohranjanja narave in kulturne dediščine, varstva naravnih virov, obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Iz navedenih ciljev izhaja tudi sklop temeljnih načel, na katerih temelji prostorsko načrtovanje in sicer: - Načelo trajnostnega prostorskega razvoja, ki določa, da morata država oziroma lokalna skupnost s

prostorskim načrtovanjem omogočiti kakovostno življenjsko okolje s takšno rabo prostora, ki ob upoštevanju dolgoročnega varovanja okolja, ohranjanja narave in trajnostne rabe naravnih dobrin in drugih virov ter celostnega ohranjanja kulturne dediščine omogoča zadovoljevanje potreb sedanje generacije ter ne ogroža zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij. Trajnostni prostorski razvoj se zagotavlja z usklajevanjem razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami v prostoru tako, da se ob upoštevanju obstoječih kakovosti naravnih, grajenih in drugače ustvarjenih sestavin prostora ter prepoznavnosti krajine, dosega racionalna raba prostora za posamezne dejavnosti (ZPNačrt, 4. člen).

- Načelo javnosti določa, da morajo pristojni državni in občinski organi pri prostorskem načrtovanju omogočati izražanje javnosti v postopkih pripravljanja in sprejemanja prostorskih aktov ter da ima vsakdo pravico biti obveščen o postopkih priprave prostorskih aktov ter v teh postopkih sodelovati s pobudami in mnenji. Prav tako ima javnost možnost vpogleda v prostorske akte, strokovna gradiva in v druge dokumente (ZPNačrt, 5. člen).

- Načelo usmerjanja prostorskega razvoja naselij določa, da se prostorski razvoj usmerja in načrtuje na prostih, degradiranih in nezadostno izkoriščenih površinah znotraj obstoječih naselij, pri čemer ima prenova prednost pred novogradnjo, z razvojem naselij pa se ne sme slabšati kakovosti življenjskega okolja, prav tako pa se morajo v čim večji meri ohranjati zelene površine naselja. Širitev naselja je dopustna le, če znotraj obstoječega naselja nadaljnji prostorski razvoj ni možen, pri čemer je takšno širitev naselja potrebno prvenstveno usmerjati na zemljišča, ki so z vidika trajnostne rabe naravnih virov, ohranjanja najboljših kmetijskih zemljišč, ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine manj pomembna in so funkcionalno povezana z obstoječim naseljem (ZPNačrt, 6. člen).

- Načelo prevlade javnega interesa določa, da pri prostorskem načrtovanju in opremljanju stavbnih zemljišč morajo pristojni državni in občinski organi upoštevati tako javni kot zasebni interes ter ju skladno s cilji prostorskega načrtovanja med seboj skrbno pretehtati, pri čemer zasebni interes ne sme škodovati javnemu (ZPNačrt, 7. člen).

- Načelo ohranjanja prepoznavnih značilnosti prostora določa, da mora prostorsko načrtovanje upoštevati vrednote in prepoznavnost obstoječih naravnih, grajenih in drugače ustvarjenih struktur,

8

ki zaradi posebnih geografskih, kulturno zgodovinskih, upravnih, socialno ekonomskih in drugih pogojev razvoja sooblikujejo identiteto prostora in določajo njegove značilnosti (ZPNačrt, 8. člen).

- Načelo vključevanja varstva kulturne dediščine določa, da se pri prostorskem načrtovanju prostorske ureditve in posegi usmerjajo in načrtujejo, tako da se pri tem ohranjajo in prenavljajo območja in objekti obstoječe kulturne dediščine, še posebej naselbinske dediščine (ZPNačrt, 9. člen).

- Načelo strokovnosti določa, da morajo prostorski akti temeljiti na strokovnih dognanjih o lastnostih in zmogljivostih prostora ter biti pripravljeni skladno s strokovnimi metodami prostorskega načrtovanja ter kakovostnega urbanističnega, arhitekturnega in krajinskega načrtovanja (ZPNačrt, 10. člen).

2.1 Prostorski planski akti Prostorske ureditve se določajo in načrtujejo s prostorskimi akti, ki so splošni pravni akti, s katerimi država in občine določajo usmeritve v zvezi s posegi v prostor, vrste možnih posegov v prostor ter pogoje za njihovo izvedbo. ZPNačrt na novo določa prostorske akte, ki jih glede na raven načrtovanja delimo v državne, občinske in skupne prostorske akte (regionalne), po ročnosti in določenosti pa na strateške in izvedbene akte. Od ravni in namena pa je odvisna njihova vsebina in natančnost prikaza. Prostorski akti vsebujejo grafični in tekstualni del in se izdelujejo v digitalni obliki, arhiviranje in vpogled vanje pa se zagotavlja tudi v analogni obliki. Prostorski akti se sprejmejo z odlokom, Državni prostorski načrt pa sprejme vlada z uredbo. Na strateški ravni se določajo cilji in izhodišča prostorskega razvoja ter določajo zasnove prostorskih ureditev na določenem območju. Na izvedbeni ravni se posegi umestijo v prostor tako natančno, da se vsaki parceli določi njen status in v primeru zemljišč, na katerih je možno graditi oziroma drugače posegati v prostor, tudi prostorske izvedbene pogoje za vsak dopusten oziroma načrtovan poseg v prostor, ki so podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenih dovoljenj. Prostorski akti niso dokumenti, ki bi prisilno posegli v obstoječe stanje v prostoru, temveč so usmerjeni »v naprej«, zato obveznosti njihovega upoštevanja nastopijo šele takrat, ko namerava lastnik zemljišča na novo posegati v prostor.

Slika1: Sistem prostorskih aktov po ZPNačrt (Zavodnik Lamovšek, 2007).

9

Prostorski akti ne smejo biti med seboj v nasprotju, upošteva se načelo subsidiarnosti. 2.1.1 Državni strateški prostorski načrt Državni strateški prostorski načrt (v nadaljevanju DSPN) je prostorski akt, s katerim se z namenom zagotovitve usklajenega in učinkovitega prostorskega razvoja določajo cilji in izhodišča prostorskega razvoja države ter določajo usmeritve za načrtovanje prostorskih ureditev državnega in lokalnega pomena. Ker je DSPN dokument, ki določa politiko države na področju urejanja prostora, ga sprejme Državni zbor RS, po njegovem sprejemu pa Vlada RS določi časovni načrt njegovega izvajanja z državnimi prostorskimi načrti po območjih, ki so praviloma območja razvojnih regij (ZPNačrt, 22. – 26. člen). Pomenila naj bi okvir za usklajevanje sektorskih razvojnih politik, strategij in programov na področjih, ki vplivajo na prostorski razvoj. 2.1.2 Državni prostorski načrt Državni prostorski načrt (v nadaljevanju DPN) je prostorski akt, s katerim se v skladu s časovnim načrtom vlade načrtujejo prostorske ureditve državnega pomena iz DSPN in prostorske ureditve, ki so skladno s predpisi potrebne zaradi sanacije posledic naravnih ali drugih nesreč. Pripravlja se za več prostorskih ureditev državnega pomena hkrati na širšem območju, praviloma na območju razvojne regije. DPN je podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov (ZPNačrt, 27. člen). DPN sprejme vlada na predlog pristojnega ministrstva, z uveljavitvijo DPN pa se šteje, da se spremeni oziroma dopolni občinski prostorski načrt. 2.1.3 Regionalni prostorski načrt Več občin skupaj za načrtovanje regionalnih prostorskih ureditev in za izvedbo regionalnega razvojnega programa po predpisih o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, lahko pripravlja medobčinske prostorske akte, t.i. regionalne prostorske načrte (v nadaljevanju RPN). RPN je izvedbeni prostorski akt in je kot tak podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja. V delu, ki se nanaša na načrtovane prostorske ureditve, pa nadomešča tudi občinske prostorske načrte. V svoji vsebini določa namensko rabo prostora in prostorske izvedbene pogoje (ZPNačrt, 62-65. člen). RPN je »regionalni« prostorski akt le po imenu, po značaju pa je to medobčinski akt, saj ga morajo v enakem besedilu z odlokom sprejeti vse udeležene občine, da lahko prične veljati. Predstavlja zgolj zametek bodočih pokrajinskih prostorskih aktov, katerih priprava in sprejem bo mogoča šele po ustrezni institucionalni ureditvi pokrajin. RPN je v sistemu prostorskih aktov namenjen zgolj lažji implementaciji regionalnih razvojnih programov, ki so močno povezani s finančnimi sredstvi EU in bodo RPN v veliki meri vezani le na tiste projekte, ki so lahko predmet sofinanciranja iz virov EU. 2.1.4 Občinski prostorski načrt Z občinskim prostorskim načrtom (v nadaljevanju OPN) se ob upoštevanju usmeritev iz državnih prostorskih aktov, razvojnih potreb občine in varstvenih zahtev določajo cilji in izhodišča prostorskega razvoja občine, načrtujejo prostorske ureditve lokalnega pomena ter določajo pogoji umeščanja posegov v prostor, ki se s skupnim pojmom imenujejo prostorsko izvedbeni pogoji (ZPNačrt, 38. člen). OPN, ki se pripravlja in sprejema kot enovit dokument, je hkrati strateški in izvedbeni prostorski akt in je edini obvezni prostorski akt občine. V kolikor pa občina želi, lahko namesto enovitega OPN sprejme dva prostorska akta in sicer: občinski strateški prostorski načrt kot strateški prostorski akt in občinski prostorski načrt kot izvedbeni prostorski akt. OPN vsebuje dva glavna dela in sicer:

- strateški in - izvedbeni del.

10

- Strateški del OPN določa:

- izhodišča in cilje ter zasnovo prostorskega razvoja občine; - usmeritve za razvoj poselitve in celovito prenovo, usmeritve za razvoj v krajini, za določitev

namenske rabe zemljišč in prostorskih izvedbenih pogojev ter zasnovo gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena;

- območja naselij, vključno z območji razpršene gradnje, ki so z njimi prostorsko povezana; - območja razpršene poselitve. Izvedbeni del OPN po posameznih enotah urejanja prostora določa: - območja namenske rabe prostora; - prostorske izvedbene pogoje; - območja, za katera se pripravi občinski podrobni prostorski načrt.

Za prikazovanje izvedbenega dela OPN se uporabljajo grafični znaki, ki so določeni v prilogah k Pravilniku o OPN.

OPN je podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih o graditvi objektov (ZPNačrt, 39. člen), sprejme ga občinski svet z odlokom po postopku, ki je zakonsko predpisan. Sestavni del OPN (strateškega dela) za območja posameznih mest in večjih naselij ter drugih urbanih središč je urbanistični načrt (v nadaljevanju UN). Z UN naj bi se zagotavljala večja kvaliteta načrtovanja v pomembnejših naseljih ter ponovne vzpostavitve njihove prostorske prepoznavnosti. Na podlagi UN se v naseljih določi vsebina, ki jo ZPNačrt določa za strateški in izvedbeni del OPN, poleg tega pa se na njegovi podlagi določi tudi:

- območja celovite prenove in ukrepe ter rešitve za prenovo, - javne površine in drugo javno dobro, - prometno ureditev in površine za mirujoči promet, - zelene površine naselja, - temeljne strukture naselja z oblikovnimi elementi ter - gospodarsko javno infrastrukturo naselja,

pri čemer se vsebina UN prilagaja velikosti in prostorskim značilnostim naselja. Na podlagi UN se v OPN lahko določijo tudi območja, za katere se bodo rešitve za pripravo podrobnejših prostorskih načrtov pridobile z javnim natečajem (ZPNačrt, 41. člen). 2.1.5 Občinski podrobni prostorski načrt Z občinskim podrobnim prostorskim načrtom (v nadaljevanju OPPN) se podrobneje načrtujejo prostorske ureditve lokalnega pomena na območjih, ki jih določa OPN, lahko pa tudi na drugih območjih, če se pokaže potreba po njihovi izdelavi, po tem ko je bil OPN že sprejet (ZPNačrt, 55. člen). OPPN se predvsem pripravlja za načrtovanje prostorskih ureditev na območjih sanacije razpršene gradnje, celovite ali delne prenove naselja, na območjih širitve naselja na nove površine, območjih izkoriščanja mineralnih surovin in rud, za načrtovanje pomembnejše gospodarske javne infrastrukture, pa tudi za načrtovanje na večjih območjih v naselju, kjer se predvideva nova pozidava. Z OPPN se podrobneje določi (ZPNačrt, 56. člen):

- območje urejanja z OPPN, - arhitekturne, krajinske in oblikovalske rešitve prostorskih rešitev, - območja, za katere se projektne rešitve pridobivajo z javnim natečajem, - načrt parcelacije, - etapnost izvedbe prostorske rešitve, - rešitve in ukrepe za ohranjanje kulturne dediščine, za varstvo okolja in naravnih virov ter

ohranjanje narave, za obrambo in varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ter - pogoje glede priključevanja objektov na gospodarsko javno infrastrukturo in javno dobro.

11

OPPN je podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja, v sistemu prostorskih aktov pa nadomešča občinske lokacijske načrte, ki so bili določeni v skladu z ZUreP-1, ter zazidalne, ureditvene in lokacijske načrte v skladu z zakonodajo iz leta 1984. OPPN se izdela po zakonsko predpisanem postopku, sprejme pa ga občinski svet z odlokom. 2.2 Strokovne podlage za pripravo prostorskih aktov Zakon o prostorskem načrtovanju ne določa več obveznih strokovnih podlag, četudi zahteva načelo strokovnosti, da morajo biti prostorski akti osnovani na strokovnih dognanjih o lastnostih in zmogljivostih prostora ter biti pripravljeni skladno s strokovnimi metodami prostorskega načrtovanja ter kakovostnega urbanističnega, arhitekturnega in krajinskega načrtovanja (10. člen ZPNačrt). Med obveznimi strokovnimi podlagami sta ostali le urbanistični načrt in prikaz stanja prostora. Za izdelavo drugih strokovnih podlag se odločita občina in izdelovalec prostorskega akta v odvisnosti od potreb in značilnosti obravnavanega prostora, namena in pomena konkretnega prostorskega akta, predvsem pa zaradi zagotavljanja strokovnosti. Za pripravo in sprejem OPN je običajno potrebno v občini zagotoviti sledeče strokovne podlage:

- strokovne podlage za poselitev za območje celotne občine (poselitev, poselitveni sistemi, omrežje naselij, poselitveni vzorci,…)

- urbanistični načrti za občinska središča in vsa pomembnejša razvojna središča v občini, - prikaz stanja prostora v skladu s Pravilnikom o prikazu stanja prostora (Ur. l. RS, 50/08), - elaborat posegov na najboljša kmetijska zemljišča.

Predvsem Prikaz stanja prostora je strokovna podlaga, s pripravo katere se pogosto srečujejo geodeti. V Prikazu stanja prostora je potrebno prikazati:

- grafični prikaz rabe prostora (dejansko in namensko rabo) - grafični prikaz javen gospodarske infrastrukture, - grafični prikaz varstvenih režimov in prikaz meje območja prostorskega akta.

V ta namen občine pridobijo podatke: - iz zemljiškega katastra - iz katastra stavb, - iz registra prostorskih enot vključno s hišnimi številkami, - podatke iz zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture, - podatke o dejanski rabi prostora - pregledne karte, - državen topografske karte v merilu 5000, - državen topografske karte v merilu 50000, - digitalni ortofoto posnetke, - podatke o varstvenih režimih kulturne dediščine, - podatke o varstvenih režimih naravnih vrednot in ohranjanja biotske raznovrstnosti - podatke o varstvenih režimih vodnih virov, - podatke državnih prostorskih aktov.

2.3 Geodetske podlage za izdelavo prostorskih dokumentov ZPNačrt in na podlagi njega sprejeti podzakonski akti določajo tudi geodetske podlage na katerih se izdelujejo (prikazujejo) prostorski planski akti. Strateški dokumenti: državni strateški prostorski načrt (DSPN) in Občinski strateški prostorski načrt (OSPN) se izdelujeta na kartah manjših meril, kartografski prikaz ima publikacijski značaj in nima neposrednega učinka na posamezno zemljišče/lokacijo. Tako se DSPN načrt izdeluje na topografskih kartah merila 1:1000000, OSPN pa na geodetskih podlagah ali na publikacijskih kartah merila 1:50000, odvisno od velikosti občine.

12

Urbanistični načrt se grafično prikaže v publikacijskem merilu ali v podrobnejšem merilu, ki ustreza velikosti naselja, podrobnejši del pa lahko tudi na državnih topografskih kartah ali ustreznem geodetskem načrtu. Praviloma je merilo urbanističnih načrtov med 1:5000 in 1:10000, odvisno od velikosti naselja in podrobnosti vsebine prikaza. Pravna podlaga za posege v prostor so izvedbeni dokumenti: državni prostorski načrt (DPN), občinski prostorski načrt (OPN) in občinski podrobni prostorski načrt (OPPN), ki morajo biti izdelani s tako natančnostjo, da je stanje v naravi nedvoumno določljivo. Zato so kakovostne geodetske podlage prvi predpogoj, da pri realizaciji predvidenih prostorskih rešitev ne prihaja do nejasnosti in nepotrebnih težav. Prikaz območja državnega prostorskega načrta in načrtovanih ureditev v širšem prostoru se izdela na topografski karti ali na ortofoto načrtu in prikazuje območje državnega prostorskega načrta s shematskim prikazom načrtovanih ureditev. Merilo prikaza grafičnih načrtov je odvisno od obsežnosti načrtovane prostorske ureditve vendar naj ne bi bil manjši od 1:50000 in praviloma ne večji od 1:10000.

Prikaz umestitve načrtovanih ureditev v prostor se izdela na geodetskem načrtu, izdelanem v skladu s predpisi, ki urejajo izdelavo geodetskega načrta najmanj v merilu 1:5000. Posamezne prostorske ureditve v prikazu umestitve načrtovanih ureditev v prostor se lahko prikažejo tudi bolj podrobno. Prikaz območja državnega prostorskega načrta z načrtom parcel prikazuje območje državnega prostorskega načrta s tehničnimi elementi, ki omogočajo prenos novih mej parcel v naravo v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Koordinate tehničnih elementov se pripišejo na prikaz ali pa se prikazu priložijo kot seznam.

Občinski podrobni prostorski načrti (OPPN) se prikažejo na geodetskih načrtih katerih merilo je odvisno od obsežnosti načrtovane prostorske ureditve, pri čemer natančnost merila ne sme biti manjše od 1:5000 in praviloma ne večje od merila 1:500. Vplivi načrtovane prostorske ureditve na širšem območju in povezave s sosednjim območjem se prikažejo na topografskem ali ortofoto načrtu najmanj z natančnostjo, ki ustreza merilu 1:10000.

Izvedbeni del občinskega dela OPN se prikaže na geodetskih načrtih najmanj natančnosti 1:5000, na območjih urbanističnih načrtov pa lahko tudi na geodetskem načrtu z natančnostjo merila do 1:1000.

Za območja, za katera geodetski načrti niso zagotovljeni, se grafični prikazi lahko prikažejo na razpoložljivih geodetskih podlagah najmanj natančnosti merila 1:5000, ki vsebujejo podatke o zemljiških parcelah in topografske podatke (55. člen Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave….,110/2007). V skladu s tem členom se trenutno za prikaz OPN uporabljajo veljavni topografski načrti merila 1:5000 (DTK5 ali TTN5; na območjih kjer še ni DTK5) in zemljiškokatastrski prikaz (DKN). Kot pomoč pri prostorskem načrtovanju pa se uporablja tudi digitalni ortofoto posnetek.

2.3.1 Geodetski načrt za potrebe prostorskega načrtovanja Pravilnik o geodetskem načrtu (Ur. l. RS, 40/04) deli glede na namen uporabe geodetske načrte na:

geodetski načrt za pripravo projektne dokumentacije za graditev objekta, geodetski načrt novega stanja zemljišča, geodetski načrt za pripravo OPPN in DPN.

Na geodetskem načrtu se prikažejo le tisti podatki, ki po kakovosti ustrezajo namenu uporabe geodetskega načrta. O vsebini geodetskega načrta in natančnosti prikaza na geodetskem načrtu se, glede na namen uporabe, dogovorita naročnik in geodetsko podjetje, ki geodetski načrt izdela. Vsebina geodetskega načrta za pripravo OPPN in DPN mora vsebovati najmanj podatke o vodah, stavbah, gradbeno inženirskih objektih, rabi zemljišč, rastlinstvu (dejanski rabi) ter podatke o zemljiških parcelah. Izdelan mora biti najmanj v merilu 1:5000 (ali v drugem merilu, če tako določa program priprave OPPN oz. DPN) in za območje vsaj 25 m od meje ureditvenega območja. Geodetski načrt se

13

izdela s pomočjo podatkov iz uradnih evidenc in s podatki geodetske izmere. Če so podatki različnih vsebin položajno neusklajeni, mora geodetsko podjetje na geodetskem načrtu podatke uskladiti. Če podatki o mejah zemljiških parcel glede na namen uporabe geodetskega načrta niso dovolj natančni, je treba pred prikazom mej zemljiških parcel v grafičnem prikazu meje urediti skladno s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Nujni sestavini geodetskega načrta sta grafični prikaz (najpogosteje je to izris načrta na papirju) in certifikat geodetskega načrta. Certifikat geodetskega načrta je potrdilo, s katerim odgovorni geodet zagotavlja, da je geodetski načrt izdelan v skladu s predpisi in da je geodetski načrt primeren za uporabo v namen, ki je naveden v certifikatu. Certifikat geodetskega načrta mora biti priložen vsakemu grafičnemu prikazu geodetskega načrta. Certifikat potrdi odgovorni geodet s podpisom in enotnim žigom pooblaščenega geodetskega inženirja. Enotni žig pooblaščenega inženirja ima pred zaporedno številko oznako "Geo". Geodetski načrt je tudi obvezna sestavina projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) kadar gre za rekonstrukcijo s katero se spreminja prostornina objekta ali novo gradnjo ali dozidavo objekta in vsebuje načrt obstoječega stanja terena z vrisanimi mejami parcel in zemljiškega katastra in načrt gradbenih parcel z elementi za zakoličevanje objekta. Prav tako pa je geodetski načrt novega stanja zemljišč po končani gradnji obvezna sestavina za pridobitev uporabnega dovoljenja 2.4 Parcelacija zemljišč na območju prostorskih dokumentov Zakoni in podzakonski predpisi določajo pogoje za parcelacijo zemljišč ali pa parcelacijo omejujejo oz. prepovedujejo (prostorski ukrepi). Pri parcelaciji zemljišč moramo upoštevati najmanj Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) (in veljavne člene Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Geodeti, oziroma geodetska podjetja, so dolžni poznati prostorske akte, prostorske predpise in veljavne občinske odloke na območju kjer izvajajo parcelacijo. Zakon o evidentiranju nepremičnin določa, da je parcelacija združitev in delitve parcel in da se lahko izvede na zahtevo lastnika oz. druge osebe, ki ima na podlagi zakona pravico zahtevati parcelacijo ali na podlagi akta državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali, v primeru razlastitve, na zahtevo razlastitvenega upravičenca. Geodet je dolžan preveriti ali lahko parcelacijo izvede in ob tem upoštevati merila in pogoje za izvedbo parcelacije iz prostorskih aktov. Hkrati mora vedeti, da obstajajo tudi omejitve parcelacije, ki izhajajo iz prostorskih ukrepov, predvsem naslednjih: - ukrepi zavarovanja urejanja prostora (prepoved parcelacije). - razlastitev (prepoved parcelacije, parcelacija dopustna le za namen razlastitve na podlagi

odločbe), - komasacija (obodna parcelacija, načrt gradbenih parcel kot sestavina komasacijskega načrta,). Poleg temeljnih zakonov s področja urejanja prostora je potrebno poznavanje zakonodaje tudi s področja stavbnih zemljišč, graditeljstva in geodetske stroke, nadalje pa tudi s področja kmetijstva in gozdarstva, varstva okolja, naravne in kulturne dediščine, industrije, prometa in zvez, itd. 2.4.1 Parcelacija zemljišč na območju občinskega prostorskega načrta Na območju OPN so merila in pogoji za določanje parcel določeni v tekstualnem delu odloka OPN, nekatere sestavine pa vidne tudi iz grafičnega dela (npr. regulacijske črte pomembne za lokacijo objektov).

14

Merila in pogoji za parcelacijo, ki določajo velikost in obliko parcele namenjene gradnji so podani na sledeči način (22. člen Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta, 2007):

- z načrtom parcel ali z - z minimalno oziroma maksimalno površino parcele v kvadratnih metrih ali - z dolžino posamezne stranice oziroma z razmerjem med stranicami parcel.

Pri tem se upošteva: - tipologijo pozidave in predpisano stopnjo izkoriščenosti parcele, namenjene gradnji, ter

tlorisno zasnovo, - krajevno značilno obliko parcel in tipologijo zazidave, če je to osnova za kakovostno

oblikovanje naselja ali njegovega dela, - naravne razmere in značilnosti grajene strukture, - namen, velikost in zmogljivost načrtovanih objektov, tako da se zagotovijo pogoji za uporabo

in vzdrževanje objektov, - možnost priključevanja na infrastrukturne objekte in naprave, - možnost zagotavljanja dostopa do parcele, - omejitve uporabe zemljišča, kadar je tako določeno z drugimi predpisi, - lastniška in parcelna struktura zemljišč, pri čemer se mora omogočiti načrtovana raba

sosednjih zemljišč. Lega objektov na zemljišču se določa z regulacijskimi črtami, pri čemer so pomembne predvsem:

- gradbena linija, - gradbena meja in - regulacijska linija.

Gradbena linija je črta, na katero morajo biti z enim robom fasade postavljene stavbe, ki se gradijo na zemljiščih ob tej črti. Gradbena meja je črta, ki je načrtovane stavbe ne smejo presegati, lahko pa se je dotikajo ali pa so od nje odmaknjene v notranjost parcele, namenjene gradnji. Regulacijska linija je črta, ki obstoječe in predvidene javne površine ločuje od površin v zasebni lasti. Lega objektov na zemljišču se lahko določi tudi z odmiki od meje sosednjih zemljišč ali z odmiki od sosednjih objektov. Parcelacija na območju OPN je možna le na podlagi načrta gradbenih parcel, ki je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. 2.4.2 Parcelacija zemljišč na območju državnega prostorskega načrta in občinskega podrobnega prostorskega načrta V kolikor izvajamo parcelacijo na območju sprejetega OPPN ali DPN se izvaja parcelacija v skladu z veljavnim parcelacijskim načrtom, ki je sestavni del grafičnega dela elaborata in je obvezna sestavina OPPN in DPN. Načrt parcelacije vsebuje načrt parcel s tehničnimi elementi, ki omogočajo prenos novih mej parcel in objektov v naravo. Merilo je odvisno od obsežnosti načrtovane prostorske ureditve, pri čemer natančnost merila ne sme biti manjša od 1:5000 in praviloma ne večja od 1:500 (Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta, 2007).

Pri izdelavi parcelacijskega načrta se glede na naravo prostorske ureditve upoštevajo zlasti:

- namen, velikost in zmogljivost načrtovanih objektov, tako da se zagotovi pogoje za njihovo normalno uporabo in vzdrževanje,

- možnost priključevanja na infrastrukturne objekte in naprave, - možnost zagotavljanja dostopa do parcele, - tlorisna zasnova ter tipologija zazidave, - naravne razmere in značilnosti grajene strukture,

15

- omejitve uporabe zemljišča, kadar so te določene s predpisi nosilcev urejanja prostora ter - lastniška in parcelna struktura zemljišč, pri čemer se mora omogočiti obstoječa in načrtovana

raba sosednjih zemljišč ter izvajanje obstoječih pravic. -

2.4.3 Določitev gradbenih parcel obstoječim objektom Posebej je potrebno biti pozoren tudi na določbe 215, 216 in 217. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki govorijo o določanju funkcionalnih zemljišč obstoječim objektom, določanju gradbenih parcel obstoječim objektom in preoblikovanju funkcionalnih zemljišč večstanovanjskih objektov. Če obstoječi objekt, zgrajen na podlagi dosedanjih predpisov še nima določene gradbene parcele, pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov pa zahteva za določitev funkcionalnega zemljišča še ni bila vložena, se lahko določi v skladu z načrtom gradbenih parcel iz veljavnega prostorskega izvedbenega akta oziroma v skladu s pogoji, ki jih v zvezi z velikostjo gradbenih parcel določa občinski prostorski načrt. Za določitev gradbenih parcel že zgrajenim objektom je potrebna odločba o določitvi gradbene parcele. V kolikor je vloga za določitev funkcionalnega zemljišča že zgrajenemu objektu bila vložena po starih predpisih se odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča šteje kot odločba o določitvi gradbene parcele. Na podlagi pravnomočne odločbe o določitvi gradbene parcele lahko lastnik objekta ali zemljišča naroči elaborat parcelacije. Pristojna geodetska uprava izda odločbo o parcelaciji. Določitev gradbene parcele večim že zgrajenim objektom se lahko izvede tudi v enem postopku kot pogodbena komasacija. Pogodbena komasacija se izvaja po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin. 2.4.4 Preoblikovanje funkcionalnega zemljišča večstanovanjskih stavb oziroma stavb v etažni lastnini v eno ali več gradbenih parcel Kadar se določa gradbena parcela k stavbi v etažni lastnini enemu objektu, se gradbena parcela določa v postopku parcelacije v skladu z 216. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) Določitev več gradbenih parcel več stanovanjskih stavbam v enem postopku se izvede s pogodbeno komasacijo. Pogodbena komasacija se izvaja po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN). V komasacijskem postopku se ob upoštevanju vseh razpoložljivih listin in dejanske rabe zemljišč najprej ugotovi, kakšen obseg zemljišč je bil pridobljen za gradnjo, nato pa se izvede nova parcelacija celotnega območja, tako da je mogoča raba vseh stavb in se ohranja funkcija vseh javnih površin. 2.4.5 Prostorski ukrepi in parcelacija zemljišč V kolikor so na določenem območju sprejeti prostorski ukrepi je potrebno posebno pozornost nameniti možnim posegom na tem območju in možnostim oziroma prepovedim parcelacije. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) uvaja naslednje prostorske ukrepe, ki so še vedno veljavni:

- zavarovanja urejanja prostora - prepoved parcelacije, - prepoved prometa z zemljišči, - prepoved urejanja trajnih nasadov, - prepoved gradnje, - prepoved sprejemanja sprememb prostorskih aktov, ki veljajo na območju začasnih

ukrepov, - zakonita predkupna pravica občine, - razlastitev in omejitev lastninske pravice, - komasacija,

16

- ukrepi pri prenovi. Z ukrepi zavarovanja urejanja prostora je vladi oz. občini omogočeno, da na določenem območju zadrži obstoječe stanje v času, ko pripravlja prostorski izvedbeni akt. Sprejemajo se takrat, ko lahko predvidimo, da se bo v času priprave akta spremenilo stanje in s tem onemogočilo njegovo izvedbo ali da se bodo bistveno zvišali stroški izvedbe ali poveča obseg ukrepov v pravice in pravne koristi lastnikov zemljišč. Začasne ukrepe uvede vlada z uredbo oz. občinski svet z odlokom. Meja zavarovanja urejanja prostora mora biti določen tako natančno, da je mejo mogoče določiti v zemljiškem katastru in jo določit v naravi. Če je tako območje določeno v občinskem prostorskem načrtu se parcelacija ne sme izvesti. Zakonita predkupna pravica občine se šteje med ukrepe omejevanja lastninske pravice. Občina lahko z odlokom določi območje predkupne pravice tako natančno, da je mejo mogoče prikazati v zemljiškem katastru in jo določiti v naravi in to le na območju sprejetega prostorskega akta in za namen zaščite javne koristi, ki mora biti jasna in določna. S pomočjo tega ukrepa lahko občina uveljavlja načrtovano prostorsko ureditev in si odpre možnosti njene realizacije. Končni namen uveljavljanja predkupne pravice ni pridobivati nepremičnin v posest občine temveč gradnja objektov, zato mora občin ob prodaji nepremičnine tudi navesti v kolikem času bo izgrajen objekt na območju uveljavljanja predkupne pravice (90. člen ZUreP-1). Razlastitev nepremičnine je prisilni poseg v omejevanje zasebne lastnine z namenom uveljavljanja prostorskih ureditev v javno korist, kar dovoljuje tudi 69. člena Ustave RS. Javna korist je za primer razlastitve izkazana v kolikor gre za gradnjo, rekonstrukcijo, rušitev ali prevzem objektov ali zemljišč za potrebe:

- gospodarske javne infrastrukture, - obrambe ter varstva pred naravnimi nesrečami, - izvajanja javnih služb na področju zdravstva, šolstva, vzgoje, kulture, znanosti, raziskovanja

ter socialnega varstva, - neprofitnih in socialnih stanovanj.

ZPNačrt (109. člen) določa, da je javna korist izkazana, če so v grafičnem delu DPN, OPN ali OPPN nepremičnine določene tako natančno, da jih je mogoče nedvoumno identificirati v zemljiškem katastru in naravi. Na območjih, kjer je zaznamovan razlastitveni postopek v zemljiški knjigi je prepovedan promet z zemljišči in parcelacija zemljišč. Parcelacija zemljišč je dopustna le za izvedbo razlastitvenega postopka na podlagi izdane odločbe o razlastitvi. Prostorski ukrep komasacije bomo podrobneje obravnavali v naslednjem poglavju, saj gre za pomembno področje delovanja geodetskega strokovnjaka. V tem razdelku naj omenimo le, da je tudi na območju komasacije prepovedana parcelacija zemljišč, razen za potrebe izvedbe komasacije oz. za izvedbo obodne parcelacije. 3.0 (Pre) urejanje zemljišč 3.1 Komasacija zemljišč za namen gradnje V Slovenski zakonodaji se srečamo s pojmom komasacija v štirih različnih zakonih. - Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) – določa postopke in predpisuje komasacijo v petem

poglavju v četrtem razdelku in natančneje opredeljuje komasacijo kmetijskih zemljišč v členih od 55-76,

- Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN) – predpisuje komasacijo v četrtem poglavju, tretji razdelek (členi od 50-55),

- Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) –predpisuje komasacijo v četrtem razdelku, v členih od 115-132,

17

- Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) – uporabi komasacijo v členih 216 in 217. Zakon o evidentiranju nepremičnin državne meje in prostorskih enot celovito ureja zgolj pogodbeno komasacijo, vsebino ostalih komasacij pa prepušča področnim zakonom. Tako Zakon o kmetijskih zemljiščih ureja vsebino in metodologijo komasacije kmetijskih zemljišč, Zakon o urejanju prostora pa vsebino in metodologijo komasacije na območju lokacijskih načrtov, oziroma v skladu z ZPNačrt, na območju OPN ali OPPN. Zakon o graditvi objektov uporabi pogodbeno komasacijo kot možen mehanizem za določanje gradbenih parcel že obstoječih objektom ali kot metoda preoblikovanja funkcionalnega zemljišča večstanovanjskih stavb oz. stavb v etažni lastnini. Tako lahko razdelimo komasacije po namenu v tri ključne skupine: - komasacija kmetijskih zemljišč z namenom preoblikovanja kmetijskega in gozdnega

območja, - komasacija na območju OPPN z namenom izvedbe prostorskega akata, - komasacija za namen določanja gradbenih parcel že obstoječim objektom. Komasacija se lahko izvede kot pogodbena/prostovoljna komasacija ali kot upravna/uvedena komasacija. Pogodbena komasacija temelji na medsebojni pogodbi med komasacijskimi udeleženci v kateri določijo vse medsebojne obligacije. Pogodbena komasacija se lahko izvede tako na območju OPN kakor tudi na območju OPPN. Elaborat pogodbene komasacije izvede geodetsko podjetje, upravni postopek pa vodi geodetska uprava. Upravna komasacija je komasacija, ki se izvede na podlagi zakona v upravnem postopku. Pri upravni komasaciji je za del komasacijskih udeležencev vedno prisotna določena prisila. Upravna komasacija se lahko uvede, če so izpolnjeni določeni zakonski pogoji. Predlog za uvedbo komasacije kmetijskih zemljišč se lahko vloži, če se s komasacijo strinjajo lastniki kmetijskih zemljišč, ki imajo v lasti več kot 80% površine zemljišč predvidenega komasacijskega območja. Predlog za uvedbo komasacije na območju OPPN lahko vložijo lastniki zemljišč na podlagi sprejetega programa priprave OPPN, ki imajo v lasti 67% površine zemljišč. Območje OPPN je enako komasacijskemu območju. 3.1.1 Pogodbena/prostovoljna komasacija za namen gradnje Pogodbena komasacija je možna v skladu s 131. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in v skladu z 216. In 217. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Priprave na uvedbo komasacije v skladu s 131. členom ZUreP-1 se pričnejo z vlogo za uvedbo postopka prostovoljne komasacije pri geodetskem podjetju. Prostovoljna komasacija se lahko izvaja tako na območju OPN kakor tudi na območju s sprejetim OPPN. Pobudniki in plačniki so vsi lastniki zemljišč na komasacijskem območju. Izvajalec prostovoljne komasacije preveri pogoje za izvedbo komasacije (zemljiškoknjižno stanje parcel, usklajenost predvidene nove delitve parcel s prostorskimi akti in drugimi predpisi) in urejenost meja na obodu območja pogodbene komasacije. V kolikor meje na obodu niso urejene se komasacija prekine do pravnomočne odločbe o urejenih mejah. V skladu z izhodišči prostorskih dokumentov in željami lastnikov zemljišč se pripravi predlog nove delitve zemljišč, ki se razgrne in predstavi komasacijskim udeležencem. Nanj se podajo pripombe, katere je potrebno uskladiti in doseči popolni konsenz vseh komasacijskih udeležencev. Po sprejetem predlogu nove delitve zemljišč, ki ga potrdijo vsi lastniki zemljišč na območju komasacije, se pri pristojnem občinskem upravnem organu zaprosi za komasacijsko dovoljenje. Odločbo o komasacijskem dovoljenju, na podlagi 131. člena ZUreP-1 izda pristojna občinska uprava, če je predvideno novo parcelno stanje v skladu s prostorskimi akti in drugimi predpisi. V kolikor se vsi lastniki zemljišč strinjajo s predlogom novega stanja delitve zemljišč je izpolnjen pogoj za pogodbo o komasaciji, ki je osnova za izvedbo postopka prostovoljne komasacije. Glavna

18

vsebina pogodbe je dogovor o obstoječem in prihodnjem stanju zemljišč posameznega lastnika, o dogovorjenih deležih izvzemanja iz komasacijskega sklada za javne potrebe ter finančnih poravnavah. Podpisi lastnikov zemljišč na pogodbi o komasaciji morajo biti notarsko overjeni. Lastnikom zemljišč se pokaže potek novih meja v naravi in pridobi njihove izjave, da so jim bile meje pokazane in da se z njimi strinjajo. Izdela se elaborat prostovoljne komasacije, ki vsebuje prikaz sprememb površin zemljišč, izračun površin novih parcel in digitalne podatke, in je podlaga za uvedbo upravnega dela postopka. Upravni postopek se uvede na zahtevo enega od podpisnikov pogodbe o komasaciji oziroma na zahtevo pooblaščenega zastopnika (praviloma geodetsko podjetje) na geodetski upravi, ki v skrajšanem ugotovitvenem postopku, na podlagi 56. člena ZEN, izda odločbo o evidentiranju prostovoljne komasacije. Odločbo prejmejo vsi udeleženci komasacijskega postopka, zoper katero je možna pritožba. Poda se zahtevo za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, na podlagi pravnomočnega sklepa pa se vpiše parcele in njihove meje v zemljiški kataster kot urejene. Pogodbena komasacija se lahko izvede tudi za namen določanja gradbenih parcel obstoječim objektom (216. člen ZGO-1) ali za namen preoblikovanja funkcionalnega zemljišča večstanovanjskih stavb oz. stavb v etažni lastnini v eno ali več parcel (217. člen ZGO-1). Zahteva za določitev gradbene parcele se vloži pri pristojnem upravnem organu. Zahtevo lahko vloži lastnik parcele na katerem stoji objekt. Za uvedbo pogodbene komasacije za namen po 216. členu ZGO-1 ni potrebno posebno komasacijsko dovoljenje, temveč se lahko pogodbena komasacija uvede na podlagi odločbe o določitvi gradbenih parcel, ki so sestavni del izvedbenega akta. Za namen 217. člena ZGO-1 vložijo predlog za določitev gradbenih parcel s postopkom pogodbene komasacije en ali več upravnikov stavb ali vsi etažni lastniki. V pogodbi o komasaciji, ki jo podpiše tudi predstavnik občine kjer se zemljišče nahaja, se za vsako parcelo določi lastnika. 3.1.2 Upravna/ uvedena komasacija za namen gradnje V praksi uresničevanje podrobnih prostorskih načrtov pogosto ovira neustrezna oziroma razdrobljena parcelna in lastniška struktura, zato se poskuša s komasacijo zemljišč preurediti stanje zemljišč in lastniških odnosov tako, da bo možno izvesti načrtovano izvedbo OPPN. Temeljni namen uvajanja komasacije na območju lokacijskega načrta je povečanje možnosti realizacije izvedbenih aktov v pripravi (ali že sprejetih) tudi v primeru, ko se z izvedbo načrtovanega prostorskega namena ne strinjajo vsi lastniki zemljišč. Komasacija se uvede, če to predlagajo lastniki zemljišč, ki imajo v lasti vsaj 67% komasacijskega območja. V nasprotju s prostovoljno komasacijo se lahko predlaga le na območju, kjer je sprejet OPPN ali je v postopku priprave. Območje komasacije mora biti enako območju OPPN ali manjše. Sklep o uvedbi komasacije izda občinski upravni organ in hkrati pomeni tudi zaznambo v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi za vpis omejitev in prepovedi na zemljiščih. Ustanovi se komasacijska komisija, sestavljena iz strokovnjaka s področja geodezije, prostorskega načrtovanja in prava. Komisija se ustanavlja za vsak projekt komasacije posebej. Udeleženci komasacije pa izmed sebe izvolijo komasacijski odbor, ki zastopa interese lastnikov zemljišč. Elaborat obstoječega stanja mora vsebovati vse ključne podatke o zemljiščih in njihovih lastnik, kakor tudi podatke tržnega posamičnega vrednotenja nepremičnin. Lastniki se lahko tudi odločijo, da vrednotenje v postopku komasacije ni potrebno in se v nadaljevanju upošteva le kriterij površine. Elaborat obstoječega stanje se razgrne in je na razpolago za podajanje pripomb. Zakonsko ni predpisan nujno potreben delež izvzemanja površin za javne potrebe, potrebno jih je zagotoviti v skladu s prostorskim načrtom. Zagotavljajo se v proporcionalnem deležu na vložena zemljišča. Lastniki z občino sklenejo dogovor o načinu poplačila zemljišč, ki so jih zagotovili za javen potrebe.

19

Izdela se predlog elaborata komasacije (predlog novega stanja) v katerem so na podlagi kriterijev delitve komasacijskega sklada prikazane nove parcele posameznega lastnika in njegove finančne obveznosti. Če se finančne izravnave opravijo v denarju, se upošteva povprečna vrednosti zemljišč na celotnem komasacijskem območju. Predlog elaborata nove razdelitve zemljišč mora sovpadati s parcelacijskim načrtom, ki je sestavni del OPPN. Izvede se sočasna javna razgrnitev OPPN in predloga elaborata komasacije. Pripombe v postopku javne razgrnitve se lahko nanašajo tako na vsebino OPPN kakor tudi na elemente komasacije, in jih je nato potrebno skupaj obravnavati. Po uskladitvi pripomb se izdela dokončen elaborat, lastnikom se pokaže nove parcele v naravi in nato izda odločba o novi razdelitvi zemljišč, ki je podlaga za pričetek upravnega postopka vpisa novega stanja v zemljiški kataster in zemljiško knjigo. 3.2 Urejanje kmetijskih zemljišč kot instrument za realizacijo planov Še pred nedavnim smo pojem "urejanje zemljišč v sklopu agrarnih operacij" razumeli tako, da se te dejavnosti nanašajo na urejanje kmetijskih zemljišč z ukrepi, ki naj bi pomagali ohranjati, varovati in razvijati kmetijska zemljišča kot dobrine splošnega pomena in ustvarjati boljše možnosti za kmetijsko proizvodnjo. Kmetijska zemljišča smo urejali z varovanjem pred poplavami in erozijo, osuševanjem in namakanjem, agrotehničnimi melioracijami, komasacijami, arondacijami idr. Z razvojem družbe in drugačnim vrednotenjem podeželskega prostora je večina evropskih držav spoznala, da so lahko agrarne operacije integralni ukrepi za urejanje tega prostora, toda biti morajo povezani s planiranjem in z instrumenti za izpeljavo tega procesa. Gre torej za uresničevanje prostorskih planov na območju vaškega prostora ob sočasnem prenavljanju vasi in varovanju okolja in krajine. Novi cilji ukrepov niso več identični s klasičnim pojmovanjem urejanja zemljišč z agrarnimi operacijami in pomagajo vsem zainteresiranim na vaškem teritoriju uresničevati njihove načrte. Poleg preureditve zemljiške lastnine, graditve poti in vodnogospodarskih ureditev moramo torej upoštevati prostorske načrte različnih ravni in sektorjev, urbanistične norme, varstvo okolja, varovanje narave in krajine, varstvo kulturnih in naravnih spomenikov, ureditev vodnega bogastva, lova in ribolova, oskrbo z energijo, javni promet idr. Z novimi nalogami postaja urejanje zemljišč, predvsem s komasacijo, v resnici ukrep za urejanje podeželskega prostora in kulturne krajine, vendar je odvisen od mnogih dejavnikov. Pri pripravi načrtov za urejanje kmetijskih zemljišč je nujno upoštevati posamezne sektorske kriterije in predpise o vodah, prometu, urbanizmu, kmetijskih zemljiščih in gozdovih, lovu in ribolovu, geodetskih meritvah in katastru zemljišč, varstvu naravne in kulturne dediščine in druge. 3.2.1 Urejanje kmetijskega prostora ob graditvi prometnic Ob cestah so v preteklosti rasla naselja, razvijale so se nove dejavnosti; promet je postajal živahnejši in potrebne so bile boljše povezave. Z zgostitvijo mreže naselij in dejavnosti v prostoru se je širilo omrežje cestnih povezav. Prometnice so praviloma na najugodnejših naravnih legah za kmetovanje, to je na kakovostnih tleh v dolinah. Tudi železniške povezave potekajo po dolinah, v katerih se osredotočajo mnogovrstne človekove dejavnosti; zaradi tega se pojavljajo konflikti in zato je celostno planiranje potrebno tudi tedaj, ko načrtujemo prometno omrežje. Avtomobilska cesta v prostoru tudi razdeli širši kmetijski prostor na "svet na tej strani" in "svet na drugi", možnosti za povezavo med obema pa so omejene. Ta umetna ovira ne učinkuje le na človekove dejavnosti v prostoru, temveč vpliva tudi na naravno okolje in življenje v njem. Zaradi skromnih obdelovalnih površin bi morali pri večjih posegih v prostor, posebno pri izgradnji avtomobilskih cest poleg drugega misliti predvsem na varovanje kmetijskih zemljišč in nemoten razvoj kmetijske dejavnosti na območju, kjer poteka trasa avtomobilske ceste, in s presojanjem že ob nastajanju projektov analizirati vplive na kmetijstvo. Ob planiranju velikih posegov v podeželski

20

prostor je torej nujno predvideti tudi ureditev kmetijskih zemljišč z agrarnimi operacijami (komasacijami); tako se ognemo marsikateremu problemu, ki ga povzročajo vplivi infrastrukturnih objektov in naprav na kmetijski sektor ali v odprti prostor. Vse to pove, da je treba sočasno z graditvijo velikih infrastrukturnih objektov in naprav celostno urediti območja kmetijskih zemljišč, in sicer funkcionalno, ekološko, estetsko in pravno. Investitorju infrastrukturnega objekta naj bi omogočili nakup zemljišč; le-ta lahko vloži v komasacijsko maso in si tako pridobi možnost za sodelovanje v komasacijskem postopku. Če takih zemljišč ni, je treba površine za tovrstne objekte pridobiti s proporcionalnim zmanjšanjem zemljišč vseh lastnikov, ki so vložili zemljišča v komasacijsko maso, investitor pa jim mora plačati primerno odškodnino. V samem postopku komasacije se ponavadi posamezni lastniki zemljišč (npr. nekmetje) odločajo za odškodnino v denarju za vsa zemljišča ali samo za nekatera. To pripomore k zmanjšanju površinskih odbitkov pri čistih kmetijah. 3.3 Komasacije kmetijskih zemljišč in prenova vasi Podeželska naselja se z razvojem družbe hitro spreminjajo; spreminja se način življenja, drugačne so zahteve in potrebe ljudi in tudi podeželska naselja dobivajo nov pomen. Ves ta sklop sprememb na različnih področjih močno vpliva tudi na prostorsko urejanje v teh naseljih. Za uresničevanje vseh načrtov in ukrepov v naselju moramo pridobiti primerna zemljišča za razvoj posameznega naselja; to je ena najzahtevnejših nalog pri urejanju prostora. Običajno se izogibamo razlastitev in se uporabljajo drugačne metode, ki temeljijo na sporazumevanju (nakup, menjava, komasacija). Komasacija je priložnost, da ob uresničevanju načrtovanega, pridobimo tudi dovolj površine za različne namene v sklopu prenove in razvoja vasi. Načrtno širitev naselja nam omogočajo zemljišča, pridobljena s komasacijo ali zložbo; na teh zgradimo nove predele v vasi. Zakonske podlage za to v Sloveniji že imamo, vendar se žal premalo uporablja v ta namen. V drugih državah vključujejo v komasacijo dele naselij ali cela naselja. Popolne komasacije izvajajo v Nemčiji, z njimi pridobivajo površine za pozidavo na območju samega naselja ali v njegovi neposredni bližini. Pri komasaciji v Sloveniji gre torej zgolj za urejanje kmetijskih zemljišč. Urejanje prostora na vasi bi bilo zagotovo uspešnejše, če bi naselja vključevali v sistem urejanja s komasacijo. Na še nezazidanih stavbnih zemljiščih bi oblikovali parcele, primerne za graditev, jih dodelili udeležencem zložbe in tistim, ki želijo graditi, kmetom pa združili zemljišča na proizvodnem območju. Tako bi odpravili veliko težav, povezanih z dovozi, vhodi, odmiki idr. Pri urejanju naselja s komasacijo, dosežemo: primerno obliko in koncentracijo na zazidalnem območju; boljšo prometno povezavo med zaselki in središčem vasi ali naselja; ločitev načrtovanega zazidalnega območja s prometnicami od obdelovalnih površin; tako bi se

skrajšale poti do obdelovalnih površin in razbremenile poti skozi naselje; ureditev naselja glede na načrtovani razvoj in organsko rast. V sklopu pridobivanja zemljišč pri prenovi in razvoju vasi moramo upoštevati, da je v vasi treba oddeliti površine za različne dejavnosti in kmetom oblikovati take zazidalne parcele, na katerih bo omogočena nemotena graditev ali obnova stanovanjskih objektov, gospodarskih poslopij in obenem zagotovljena dovolj velika funkcionalna površina dvorišča. Oblikovati moramo območje za razvoj trgovine in obrti, predvideti površine za splošne in skupne potrebe vasi (ceste, poti, peš poti, prostor za rekreacijo in druge komunalne objekte), nekmetom pa ustvariti možnosti za graditev lastnega doma v sklenjenem kompleksu, ki ga je mogoče komunalno opremiti in oblikovati v sklopu urejanja celotnega naselja. Preučevanje utesnjenosti lokacij perspektivnih družinskih kmetij v vasi je pokazalo, da utesnjenih in perspektivnih kmetij ni mogoče preseliti, če naselja ne urejamo kompleksno v sklopu komasacije. Ne le stanovanjsko graditev, temveč tudi probleme razvoja kmetijstva na vasi, urejanje področja varstva

21

narave in oblikovanje podobe naselja bo torej treba reševati ob celostnem urejanju naselja s komasacijo. Lastniki zemljišč, ki izgubijo določen odstotek površin ne smejo biti oškodovani. Škodo poravnamo z nakupom zemljišč, zamenjavami in s pravičnimi odškodninami. Najobsežnejše delo v prihodnje nas čaka pri sanaciji slovenskih podeželskih naselij, predvsem pri načrtnem planiranju le-teh v skladu s planskimi dokumenti višjih ravni (sinteza je občinski plan z razmejeno rabo površin) in izdelavi načrtov prenove in razvoja naselij. Take načrte bi bilo treba izdelati postopoma za vsa vitalnejša ruralna naselja. Prenova in razvoj vasi je kompleksno področje, nanj vpliva veliko dejavnikov. To ni enkraten planski postopek, temveč proces, ki se začne z analizo obstoječega stanja in konča z uresničevanjem ukrepov. Tako široko delovno področje potrebuje primerne postopke. Cilj urejanja in prenove vasi je aktiviranje ruralnega prostora, ki postaja tudi čedalje pomembnejši prostor za bivanje in rekreacijo. V njem moramo ohranjati in pravilno vrednotiti kakovostne sestavine naravnega in ustvarjenega okolja, zato je v načrtih za prenovo in razvoj nujno upoštevati še vse dejavnosti, ki bodo omogočile razvoj, posebno na demografsko ogroženih območjih, in se v prostoru ne bodo ovirale. S tem želimo uveljaviti kompleksno prenovo in ustvariti možnosti za prostorski razvoj. VPRAŠANJA: 1. Vloga in pomen prostorskega planiranja! 2. Najpomembnejše naloge in cilji prostorskega planiranja! 3. Ravni in oblike prostorskega planiranja! 4. Prostorski planski dokumenti in njihova vsebina! 5. Geodetske podlage za pripravo prostorskih planskih dokumentov! 6. Prostorski ukrepi, njihov namen in posledice za posege v prostor! 7. Parcelacija zemljišč v skladu s sprejetimi planskimi akti! 8. Določanje gradbenih parcel obstoječim objektom! 9. Komasacija zemljišč-oblike in njihov namen! 10. Vloga geodetov v komasacijskih postopkih! 11. Vsebinska opredelitev načrta za prenovo vasi! 12. Pomen in vloga geodezije pri prenovi in razvoju vasi!

22

Literatura in viri: GOSTOVIĆ, Marko (1989). Uređenje seoske teritorije. Naučna knjiga, Beograd. European Spatial Development Pespective (ESDP). (1999). European Commission. IVETA, Ivan (2010). Zakon o prostorskem načrtovanju, Zakon o graditvi objektov (seminarsko gradivo). Inženirska zbornica Slovenije, Ljubljana POGAČNIK, Andrej (1999). Urbanistično planiranje. Univerzitetni učbenik.Univerza v Ljubljani, fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana. POGAČNIK, Andrej (2000). Urejanje prostora za tretje tisočletje. Znanstvena monografija. Študentska založba, Ljubljana. POGAČNIK, Andrej (2006) Kako izdelamo prostorske načrte. Univerzitetni učbenik in znanstveni priročnik. Univerzitetna knjižnica Maribor. Maribor. PROSEN, Anton (1987). Planiranje podeželskega prostora. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo PROSEN, Anton (1993) Sonaravno urejanje podeželskega prostora. Katedra za prostorsko planiranje, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, VTOZD Gradbeništvo in geodezija, Ljubljana. Zavodnik Lamovšek, Alma (2007). Gradivo za vaje pri predmetu Prostorsko planiranje v študijskih letih 2007-2010. UL FGG, Ljubljana. VRIŠER, Igor (1978). Regionalno planiranje. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana ŠTRAVS Luka (ur.) (2011). Urejanje prostora na občinski ravni. Uradni list RS. Ljubljana Zakonodaja in predpisi Pravilnik o prikazu stanja prostora. Uradni list RS, 50/08. Pravilnik o vsebini obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojev za določitev območij sanacije razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij. Uradni list RS, 99/ 07 Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta. Uradni list RS, 99/07. Pravilnik o geodetskem načrtu. Uradni list RS, 40/04. Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS, 33/91. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1). Uradni list RS, 110/02 (8/03 – popr.), 58/03-ZZK-1, 33/07-ZPNačrt, 108/09-ZGO-1C. Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Uradni list RS, št. 33/07, 70/08-ZVO-1B, 108/09. Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Uradni list RS, 47/06, in 65/07-odl US. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Uradni list RS, 102/04-UPB1, 14/05-popr., 92/05-ZJC-B, 111/05-odl. US, 93/05-ZVMS, 126/07, 108/09 in 61/10-Zrud-1 (62/10-popr.)

23

Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Uradni list RS, 55/03-UPB1 Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1). Uradni list RS, 110/02, 8/03-popr., 58/03-ZKZ-1, 33/07-ZPNačrt, 108/09-ZGO-1C, 80/10-ZUPUDPP (106/10-popr.)