Prodnik, Jernej - Prispevek h konceptualizaciji skupnega v biolingvističnem kapitalizmu

8/3/2019 Prodnik, Jernej - Prispevek h konceptualizaciji skupnega v biolingvistinem kapitalizmu

1/28

Barbara Beznec | asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo | 244


2/28

Vsebina|

uVODnIK

7 AndrejKurnik:Politini potencial dela

TRAnsfORmACIJEDELA

11 AndrejKurnik: Transformacije dela in krizareprezentativne politike

23 JernejProdnik:Prispevek h konceptualizaciji skupnegav biolingvistinem kapitalizmu

48 AnejKorsika: K problemu politine artikulacijeabstraktnega dela

59 DanielPopovi: Univerzalni temeljni dohodekin transformacije dela: o misinterpretacijah

81 DanijelaTame: Koncept (in) identitete (delavca)in postajanje v gibanju

89 JernejProdnik: Permanentnost primitivne akumulacije,ali: o privatni lastnini, komodifikaciji in povratku rente

118 igaVodovnik: Nazaj k vpraanju: emu praxis?

121 JureLesjak: O transformaciji in radikalizaciji tudentskih gibanj128 SaoSlaek: Dialektika javnosti

148 MajaTurnekHani: Pasti novoreka: Kritina refleksijaprenosa termina deleniki iz ekonomskega v politini diskurz

LAnEK

169 UrulaBerlot: Biomimesis in Sodobna umetnost

RECEnZIJI

181 DanielPopovi: Prakse tretjega sveta kot delkorporacijske ureditve prvega sveta

186 MirtKomel: Aristotelova politika

191 POVZETKI


3/28

Uvodnik


4/28

Jernej Prodnik| Prispevek h konceptualizaciji skupnega v biolingvistinem kapitalizmu 23

Jernej Prodnik

Prispevek h konceptualizaciji

skupnega v biolingvistinemkapitalizmu

Uvod

Ekspropriatorji so ekspropriirani.

(Karl Marx, 1976/1990: 929)

Skupno s strukturnimi spremembami kapitalizma in drastinim upadom legitimnosti tega sis-

tema v zadnjih letih pridobiva na teoretsko-praktini relevantnosti. tevilni avtorji ta konceptdojemajo kot alternativo binarni opoziciji neoliberalne privatizacije in dravne nacionalizacije,kot alternativen pristop k oblikam kooperativnega del(ovanj)a, ki ni podrejeno diktatom trga,predvsem pa kot koncept, ki ga je nemogoe spregledati ob vzponu novih oblik kapitalistineakumulacije ter z njo povezanih apropriacijskih tehnik. e v sami besedi skupno so nakazanetematike, s katerimi se vsaj posredno, e e ne neposredno, lahko ukvarja kritika politine ekono-mije: teme ekonomskega izkljuevanja in (ne)dostopa do virov preivetja, ki so tesno povezanez vpraanji ekonomske (ne)enakosti, na drugi strani pa vpraanja lastnine in lastninskih pravicter alternativnih pristopov do dela, ki se ne podrejajo (i)racionalnosti kapitala. Z nadgradnjoprvotne rabe, ki se je dotikala predvsem skupnih fizinih prostorov(zemlji in posesti), in ir-jenjem tega izvirnega dosega v sfero radikalne politike postaja konceptualizacija skupnega tesnopovezana tudi s temeljnimi temami kritine politine teorije in politine filozofije: na eni straniz radikalno demokracijo in politino konstitucijo na podlagi (iskanja, vzpostavljanja) skupnega,na drugi pa z drubeno enakostjo in skupnim ivljenjem ljudi, torej med drugim s tem, kaj naskot loveka bitja sploh drui (in kako).

e skozi ta preliminarni ort tematik, ki jih je mogoe povezati s konceptom skupnega, jeopazna dvoreznost njegove uporabe. Na sam koncept je namre mogoe navezati skorajda vsavpraanja, ki se dotikajo politinega in s tem drubenega ivljenja, kar je mogoe hkrati tetiza njegovo prednost in tudi precejnjo slabost. Problemi se s tem namre ele zaenjajo; poleg

teav s prevodom besede the common(s), iz katere sam izpeljujem besedo skupno, se je trebazavedati mnoice raznolikih dojemanj, kaj naj bi bilo skupno, zaradi katerih koncept vklju-


5/28

24 asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo | 244 | Transformacije dela

uje mnotvo pomenov, ki so si mestoma lahko celo nasprotujo-i. Zato na podlagi teh izhodinih teav opozarjam, da je trebapriujoi prispevek brati kvejemu kot kratek zaznamek k aktual-nim razpravam, ki je namenjen predvsem poizkusu razjasnitve,kaj je z idejo o skupnem sploh mogoe imeti v mislih in kako

se prenaa v prakso.Obenem pa se mi zdi pomembno tudi opo-zorilo, da bom skozi lanek domneval, da omenjenega irokegakorpusa nakazanih tematik po mojem mnenju v resnici ni mogoe striktno loevati vsaj e bise pri iskanju alternativnih reitev za skupno ivljenje radi izognili redukcionistinim ali celoinstrumentalistinim dojemanjem, ki bi osvetljevala le delek zgodbe, pomembna vpraanja pabi obenem izpuali ali celo prikrivali.

V politino-ekonomskem okviru, ki bo v lanku moje temeljno izhodie, sta za konceptskupnega znailni predvsem dve karakteristiki. Prvi, skupno daje smiselno alternativo tenjamkapitala in kapitalistinega sistema po komodifikaciji vseh vidikov materialnega in drubenegaivljenja, ki v trenutni zgodovinski dobi pretendirajo na neposredno kolonizacijo vsega ivljenjain tega, kar nas doloa kot loveka bitja; je torej alternativa podrejanju vseh lovekih, drubenihin naravnih procesov, aktivnosti, elementov, virov ali struktur menjalnim in blagovnim odnosomter iz tega izhajajoih teenj po njihovi valorizaciji. Drugi, mo tega koncepta je njegova e (vzaetku in prvi karakteristiki) nakazana sposobnost, da gre onkraj moderne liberalne dihotomijemed javnim in zasebnim, ki se je v zadnjih tirih desetletjih zaela podirati, kot kae, pa zna obnadaljevanju trendov postati komajda smiselna. Tovrstne oblike skupnih virov in skupnega boga-stva oziroma skupne lastnine, ki so v okvirih postmoderne (vsaj kar se besedne zveze tie) lahkodojete predvsem kot oksimoron, torej ne pomenijo sinteze dialektinega dvojca javno-privatno,ampak jih je, prav nasprotno, od njih potrebno strogo loevati. e namre postmoderna sinteza

teh sicer modernih pojmov pomeni oblike t. i. javno-zasebnih partnerstev, ki naj bi v razlinihpristopih in projektih tretje potideklarativno prinesli koristi obeh svetov, se pravi tako uinko-vitost trga kot tudi delovanje v javnem interesu, je mogoe koncept skupnega jemati le kot izrazalternativne moderne (e uporabim izraz Antonija Negrija), ki se upira kapitalistini kolonizaciji.Ali e parafraziram to karakteristiko skupnega z besedami Macphersona (1973: 134): e drav-na lastnina lahko podpira, skupna lastnina ovira trno alokacijo. Ti dve funkciji, ki ju omenjaMacpherson, bi morali videti kot raison dtreskupnega na eni strani in moderne nacionalnekapitalistine drave na drugi. To pa obenem tudi pomeni, da skupno v tem pogledu nikakor nepomeni nadaljevanja bodisi socialistinega ali libertarnega projekta. Zanj je znailen kvejemupoizkus loitve od teh (post)modernih politino-ekonomskih projektov, kot tudi od (post)moder-nih drubenih konstrukcij lastnine, lastninjenja ter posledino ideologije individualne egoistineposesivnosti.

S paradigmatsko prestavitvijo v alternativno moderno, katere konceptualni spremljevalecje alterglobalizacija,1 je treba skupno lastnino dojemati kot obliko nelastnine, e lastninodojemamo v njenem modernem pomenu skorajda neomejene akumulacije,2 ali kvejemu kotobliko kolektivneposesti, e se poizkusimo od tega diskurza loiti; v vsakem primeru pa skupneposesti ni mogoe preprosto omejiti na vpraanje kapitalistinih blagovnih odnosov. Na tejpodlagi poizkuam skozi lanek argumentirati, da tudi pri promociji in zagovoru skupnega sstrani libertarizma in socializma pri teh dveh pristopih prihaja do redukcionistinih razumevanj

kompleksnosti tega koncepta. Ti miselni paradigmi namre prinaata dvoumne ali celo kontra-diktorne rezultate, ki potencialno uspeno reproducirajo kapitalistina razmerja izkorianja in

1 V nasprotju z liberalizmom/libertarizmom (globalistini kapitalizem)in socializmom (renacionalizacija).2 Oznauje lahko nekaj, kar je sploh vceloti zunaj modernih lastnikih sistemovz vsemi pripadajoimisestavinami, jetorej onkraj moderne lastnine.


6/28


podrejanja. Poleg njune kritike v lanku razvijam tipologijo oblikskupnega, ki je nujna za razumevanje novih oblik kapitalistineekspropriacije in komodifikacije.3 A zaeti je treba z mnotvompomenov, ki jih je danes mogoe pripeti temu konceptu.

Misliti o skupnem: mnotvo pomenov

Beseda skupno oziroma commonsima v anglekem jeziku precejdvoumen pomen, kar se vsaj posredno prenaa tudi v slovenskijezik. Poleg neesa, kar se pomensko navezuje na skupnov smisluneke skupne znailnosti, dobrine ali skupne lastnine (zgodovin-sko predvsem skupna zemljia), beseda oznauje tudi ljudsko,navadno, preprosto ali plebejsko, pri elitah pa je skozi zgodovinopogosto oznaevala tudi nekaj, kar je prostako ali vulgarno. Kedalje veji semantini zmedi v anglekem jeziku je dodatnozaela prispevati uporaba te besede v ednini in mnoini, saj se naj-vekrat preprosto izmenjujeta besedi (the) common in commons.Za prvo omenjeno besedo bi danes lahko zapisali, da je ira,vkljuuje vse vidike, podroja in sfere ivljenja in je inherentnousmerjena v politino konstituiranje je, kot bom trdil, biopo-litina; a razvila se je iz besede commons, ki je od estnajstegastoletja naprej v Angliji oznaevala svobodno produkcijo ljudi, kinimajo gospodarjev in potemtakem z njihove strani niso zasunje-

ni (Negri in Hardt, 2009: 171; Hands, 2011: 162166).4 Prvotnauporaba v anglekem jeziku je bila torej precej bolj omejena in seje tesno navezovala na vpraanje posesti in kolektivnega lastnitva,zato ni nakljuje, da se v skorajda istem zgodovinskem obdobjuzane intenzivno razvijati tudi koncept privatne lastnine, ki posta-ne dominanten v drubi, temeljei na trni izmenjavi blaga in(pozneje globalnem) kapitalizmu (obenem pa je eden njunih pomembnih temeljnih pogojev).Anglosaksonska uporaba besede commons je blizu tudi izvirniku, ki izhaja iz besede commun in sev tem okolju zane uporabljati v fevdalizmu s pohodi normandijskega vojvode Vilijema Osvajalcaleta 1066, etimoloko gledano pa je latinskega izvora (Lipietz, 2009). Oznauje komunalno lastni-no kmetov, predvsem skupna zemljia in gmajno5, Lipietz (Ibid.) pa na podlagi teh karakteristik,ki so bile znailne za besedo e v latinini, ocenjuje, da iz nje izhajajoi drubeni odnosi spadajomed progresivneje oblike drubene organizacije. e sama beseda v sebi namre nosi dvojenpomen, darila in obveznosti, kar nakazuje na inherentno prisotnost odnosov recipronosti, ki nisonujno formalno institucionalizirani.

Temeljno izhodie moje priujoe razprave bo, da je skupno vse okrog nas: so tevilni procesimedsebojnega sodelovanja, participacije in (upravljanja) skupnega ivljenja, je deljenje znanja vdrubi (v najirem pomenu te besede), neizogibno nam je skupen materialni in naravni svet, kiga ustvarjamo, urejamo in spreminjamo ter ga najvekrat jemljemo kot povsem samoumevnega.

Vsi ljudje vsaj posredno sodelujemo v ustvarjanju in unievanju skupnih virov in podroij drubein ivljenja, a zaradi ponavljajoih se agresivnih procesov primitivne akumulacije in neizogibne-

3 Zgodovinsko kontekstualizacijo skupne-ga in razjasnitev odnosa tega konceptado privatne lastnine podajam v drugemlanku v tej tevilki KZ (Permanentnostprimitivne akumulacije), ki je lahko tudismiseln uvod v ta prispevek.4 Med zaetniki ire, biopolitinekonceptualizacije skupnega sta Negri in

Hardt (2005: 192212). Multituda zanjuizhaja iz skupnega, ki sega na politino,ekonomsko in vse sfere proizvodnje (tudidrubene). Za tovrstno radikalno politinodojemanje skupnega glej med drugimNegri in Hardt (Ibid.: 2009), Dyer-Withe-ford (2006: 2007), De Angelis (2007: 17.pogl.), Bonefeld (2008), Negri in Casarino(2008), Negri (2008a: 2. pogl.; 2008b),Hardt (2010), Hands (2011: 7. pogl.).5 Creative Commons Slovenija je ime

gibanja, ki se je zaelo v ZDA in temeljina alternativnem zakonskem denira-nju avtorskih pravic (odprte licence),prevedel v ustvarjalno gmajno; sam tegadomiselnega izraza ne posvajam pravzaradi zgodovinsko gledano precej ojegapomena, ki ga ima beseda gmajna.Primerna bi bila predvsem v pomenu, kibi sovpadal s prvotno rabo v anglekem

jeziku (ali celo le s skupnimi zemljii, kijih je ta beseda najpogosteje oznaevala),

ne pa precej irim biopolitinim opre-deljevanjem, ki vkljuuje tudi politinokonstituiranje na podlagi skupnega inabsolutno demokracijo.


7/28


ga primata privatne lastnine v kapitalistinih drubah je postaloprepoznavanje vseh teh raznolikih oblik in pomenov skupnegaizjemno oteeno.6

Kljub vseprisotnosti skupnega je torej pomembno poudariti,da zaradi ekspropriacije in komodifikacije tevilnih podroij

raznolike oblike skupnega nimajo enakega pomena in statusa,kot bi ga imele sicer.7 V procesu permanentne transformacije sonamre tako funkcije teh podroij kot njihova ira vloga v drubi.Izrazim lahko le strinjanje z ugotovitvijo Maya (2010: 36), da vkapitalizmu s primernimi tehnologijami izkorianja in nadzoraskorajda vse potencialnopostaneblago, ki ga je mogoe izmenja-vati na trgu,8 posledica teh transformacij pa je, da razline oblikeskupnega izgubljajo svoje sicer inherentne lastnosti. Z menjalnovrednostjo kot edino zares relevantno znailnostjo blaga so viri,stvari ali dobrine izpostavljeni bazini pretvorbi, prek katere pri-haja do transformacije njihovega irega drubenega pomena invloge, s tem pa se spreminja tudi vrednostni sistem same drube;norme trga so namre instrumentalistine, usmerjene izkljunov maksimiranje dobika, ter v nasprotju s kaknimi drugimi obli-

kami menjave in upravljanja povsem neosebne.9 Tudi dostop in uporaba do skupnih podroij staz lastninjenjem in komodifikacijo mono spremenjena, saj ju diktirajo lastnik in iri normativniokviri. Kot poudarja Bollier (2002: 4852), pri teh procesih zato ne gre le za vpraanja spreme-njenega lastnitva in nadzora, z njimi obenem pride tudi do temeljnih sprememb v upravljanjuin znailnostih samih virov in dobrin.

Na tej toki je mogoe videti kljuno zarezo moderne kapitalistine drube: medtem ko je zaprodukcijo nekega blaga (eprav je nastalo kolektivno, skozi sodelovanje tevilnih ljudi) znailno,da se udejanji izkljuno zaradi prodaje na trgu, s imer pridobiva znaaj ekskluzivnosti (izgubise torej prav dejstvo, da nastaja skozi razline faze skupnega dela in ustvarjanja, saj si konniproizvod nekdo prilasti), je skupno v obliki izdelka ali procesa po drugi strani dobrina, ki sebodisi ustvarja bodisi ohranja prav zato, da bi se potencialno lahko delila z drugimi. Glavni cilj vzadnjem omenjenem primeru tako postane irjenje in multiplikacija skupnega (Dyer-Witheford,2007: 28), od katerega pridobivajo vsi, ki so vpleteni v ta proces, torej potencialno vsa druba.

A z nekaterimi potezami skupnega, ki sem jih nakazal do te toke, sem tudi tvegal, da biskupno (vsaj idejno) zreducirali na posest, virali neko (ne)materialno dobrino. Pogled onkraj tehrelativno ozkih politino-ekonomskih razmerij namre razkriva, da ima ta koncept danes precejbolj pester nabor pomenov, kot jih je imel v preteklosti. In e kdaj, potem ga je predvsem danestreba zaeti misliti na novo, ga aktivno iskati, ustvarjatiin iriti njegov pomen.

Ort pomenov skupnega

Kot koncept v nastajanju skupno nima enega, temve mnogotere obraze, ki se mnoijo z dru-benimi transformacijami in spreminjajo glede na politino paradigmo, iz katere je opazovan. V

sebi lahko nosi tako spremenljivost kot fiksnost, fizinost in nematerialnost, odprtost, politinostin nedokonnost, pri emer je mogoe skupno misliti in uporabljati bodisi samostojno bodisi

6 Glej na primer odlien predgovor vCommonwealth/Skupno Negrija in Hard-ta (2009, 2010), do zelo podobnih ugo-tovitev, da nam skupnega samo ne uspeprepoznati, prihaja Bollier (2002: 15).7 Nezanemarljiva teava je zagotovo tudi,da se o skupnem komajda razpravlja.8

Pod pogojem, da za to seveda obstajajoprimerne politine razmere in e se(pogosto umetno) ustvari redkost nekedobrine, ki ele omogoi njeno menjalnovrednost.9 Za spremembe v drubenih odnosih inobveznostih, povezane s temi transfor-macijami, glej med drugim prispevkeBollierja (2002), Polanyija (2008) inMurdocka (2011). Brez dvoma je kljuniprispevek kekonomiji daru, ki je s temi

vpraanji neposredno povezana, podalMarcel Mauss (1996) v delu Esej o daru.


8/28


kot oznaevalec neemu drugemu. Zato je treba naslednjipreliminarni ort nekaterih aktualnih kritinih pomenov sku-pnega razumeti kvejemu kot izhodie nadaljnjih razmiljanjo njegovih pomenih.

lovekim bitjem (generine) skupne lastnosti: vpraanje t. i.

species-being oziroma loveke narave in kaj imamo kot ljudjev samem temelju (generino gledano) skupnega. Ta vpraanjaso tudi v kritinih pristopih znova zaela pridobivati na pomenu,aktivno pa so e v preteklosti posredno ali neposredno zaposlovalaskorajda vse avtorje, med drugim tudi Marxa (glej mdr. Dyer-Witheford, 2006). e na primer prevzamemo ontoloka izhodiaPaola Virna (2003), ugotovimo, da tudi multituda oziroma mno-tvo kot radikalno diverzificiran politien subjekt potrebuje nekoobliko enotnosti, eno. Za Virna je ta enotnost govorica oziroma

general intellect sposobnosti, ki so skupne lovekemu rodu,ali, reeno drugae, biolingvistina izhodia vrste homo sapi-ens, ki ga delajo tudi skrajno prilagodljivega in fleksibilnega. Totemeljno obliko skupnega pa lahko po Virnu pustimo za sabo, simer enotnost preneha biti obljuba [promessa] ter ostanepremisa[premessa]. Premestitev z ravni ontolokih drubenih predpostavkposledino pripelje v igro predvsem vpraanja drubene epistemo-logije in njene vedno odprte potencialnosti. Omeniti velja, da jepo Virnu in nekaterih drugih radikalnih mislecih prav to generinoobliko/pomen skupnega kapital zael v dani historini fazi z razli-

nimi tehnikami posredno in neposredno izkoriati.10Lastnitvo oziroma posedovanje skupnih dobrin, virov, sred-stev, procesov, podroij itd.: gre za brkone najpogosteji pogledna skupno, pri emer razlog tii v e omenjenih zgodovinskih in praktinih razlogih uporabe tebesede. Skupna posest nad neim je loena tako od privatne lastnine kot tudi od moderne drav-ne (oziroma javne) lastnine, s imer se uvra onkraj slavne liberalne dihotomije, ki je bila takoznailna za moderno dobo (glej Macpherson, 1973: 6. pogl.; Bobbio, 1989: 1. pogl.; Negri, 2008b:4. pogl.). V nasprotju z ozkim dojemanjem privatne lastnine pa lahko javna lastnina v obliki jav-nih slub in servisov pod doloenimi pogoji pripomore k iritvi skupnega in skupnim aktivnostimdrube, ki poveujejo svobodo vseh njenih delov; morda bi zaradi zgodovinskih okoliin bilo boljsmiselno govoriti kar o skupnih slubah, saj bi to nakazovalo njihov vznik zaradi zahtev multitude(glej Negri, 2008b: 7173). Pri vpraanju lastninjenja in komodifikacije se hote ali nehote odpretudi vpraanje skupne loveke, kulturne in genetske dediine, naravnega okolja ter posledinokako globoko je v kolonizacijo teh podroij uspelo posei kapitalu ter kaj vse je normativno gledanodovoljeno zagraditi, se pravi privatizirati, kaj pa naj bi (vsaj za zdaj e) ostalo obe dostopno/odprto.Ta korpus vpraanj pa navsezadnje e sproa dileme o drubenih zmonostih prepoznavanja sku-pnega in kaken pomen ima ta ideja za iro drubo (glej Bollier, 2002).

Skupno kot radikalno-demokratino upravljanje oziroma kot oblika absolutne demokracije: jev neposrednem odnosu s prejnjim pojmovanjem, eprav se v standardnih, skorajda apolitiziranih

paradigmah konceptualiziranja skupnega tovrstna povezava najde le redko (e e, je politino doje-ta kot regulacija s strani drave oziroma njenega funkcionalnega ekvivalenta); a obstoj resnino

10Glej tudi zadnjipogled na skupno v

tem preliminarnem ortu (v navezavi nadelo). Med radikalnimi avtorji obstajajoprecejnje razlike na ravni prouevanjadrubene ontologije, ampak vkljueva-nje inherentno lovekih kapacitet (naprimer zmonost za produkcijo znanja,kreativnosti in komuniciranja, pa tudiplastinost in prilagajanje na spreminjajo-e se razmere (eksibilnost), participacija,drubeno sodelovanje itd.) v akumula-cijski krogotok kapitala je zaposlovalomnoge, med drugim Agambena (2000:109120), Terranovo (2004), Marazzija(2008), Negrija in Hardta (mdr. 2005;2009), Deanovo (2008), Casarina (Negriin Casarino, 2008) Gorza (2010) in avtor-

je, izhajajoe iz italijanskega postoperaiz-ma (glej Fumagalli in Mezzadra, 2010). Vteh primerih gre predvsem za delo, ki bi

ga lahko oznaili za nematerialno, pogo-sto pa se niti ne dojema kot delo oziromavsaj ne kot klasina oblika plaanega (!)dela (glej Lazzarato, 1996). Pri tem veljatudi opomniti na pogosto spregledanodejstvo, da je po eni strani postalo sko-rajda nemogoe loevati materialno delood nematerialnega, po drugi strani pa

je izvajanje materialnih del postalo tudinemogoe brez vidikov, ki jih je mogoeoznaiti za nematerialne.


9/28


skupnih podroij, virov ali dobrin, ki se ne le predstavljajo zatakne in niso le lupina brez dejanske vsebine, se zdi nemogobrez formalnih ali neformalnih institucij, namenjenih njihovemuupravljanju ter posledino resnino skupnemu upravljanju dru-

be in naega ivljenja. Govor je torej o politini konstituciji na podlagi skupnega, ki gre onkraj

moderne nacionalne drave. Na tej toki se neposredno odpira vpraanje radikalne demokracije,ki je v svojem bistvu iznajdba skupnega (kot poudarjata Judith Revel in Antonio Negri) in s temnavsezadnje tudi obstoja javne sfere oziroma skupnega sveta (e uporabim izraz Hannah Arendt).Kljunega pomena se mi zdi, da so v tej redefiniciji absolutne demokracije organizacijske struk-ture dojete in tudi ustvarjene kot (zmeraj nujno) spremenljivi drubeni produkti, ki imajo izvor vkolektivnih praksah. Drubeni odnosi in razmerja med institucijami so torej iznajdena ter organi-zirana od spodaj, soasno pa so zaradi nefiksnosti odprta in se skozi aktivistino prakso nenehnotransformirajo (npr. Negri in Hardt, 2009: 111113). S to zastavitvijo postane osrednjega pomenapredvsem proces, veen in nikoli konan napor pri iskanju demokratinega, s tem pa tudi vzposta-vljanja skupnega. Po mnenju Negrija v tej konceptualizaciji absolutna demokracija ni niti oblikavladavine: je preprosto oblika biti-skupaj. (Negri in Casarino, 2008: 103)

Skupno kot alternativa dihotomiji med univerzalnim in partikularnim: kar je ena kljunihkarakteristik alternativne moderne, kot jo oznaujeta Negri in Hardt (2009), ter na splono kon-cepta multitude (glej Virno, 2003; Negri in Hardt, 2005). Po Revelovi (2008) skupno kljubujeomenjeni moderni opoziciji in zahteva, da ga mislimo kot obstoj singularnih razlik kot razlik, kise delijo: Skupno je radikalno demokratina konstrukcija singularnosti. Radikalizem te demo-kracije od spodaj bi funkcioniral kot absolutno zagotovilo univerzalnosti ali kot vzpostavljanjesingularnosti v skupno, kot njihovo postajanje razlinega, kar bi e samo po sebi bilo ustvarjanjeskupnega ivljenja, skupnosti, polisa, neznane politike. Prekinitev z epistemoloko slepo ulico,

ki jo vzpostavi opozicija univerzalnega in partikularnega, je torej tudi v tem pogledu neposrednopovezana s prejnjim pomenom, torej z vpraanjem absolutne demokracije, saj je nova episte-mologija vzpostavljena na podroju prizadevanja in napora, usmerjenega v ustvarjanje druganestvarnosti. (Negri in Hardt, 2009: 119128) Skupno se tako kot univerzalnosklicuje na resnico,ki pa ne prihaja od zgoraj, temve je zgrajena od spodaj. [...] Rei, da je resnica zgrajena od spo-daj, pomeni, da je skovana skozi upor in prakse skupnega. (Negri in Hardt, 2010: 117; poudarekJ. P.) Kolektivna praksa proizvaja skupno izkustvo in drubene resnice, ki torej obstajajo, vendarso (tudi na deklarativni ravni zavestno) ustvarjeniprodukti drubenih praks.11

Skupne aktivnosti in inherentno kolektivno delo(vanje) ivega dela: v dani zgodovinski epohipostfordistinega oziroma biolingvistinega kapitalizma (Virno) postajajo edalje oitneje pote-ze drubene oziroma kolektivne produkcije, ki se kaejo predvsem v naraajoi socializacijiprodukcije, izjemno kompleksnih oblikah globalne delitve dela in preskoku delovnih procesovzunaj podroij, namenjenih produkciji, v drubo kot takno. asovno neomejeno razirjanjedela na vse vidike lovekega ivljenja postoperaistini avtorji razlagajo skozi koncept drubekot tovarne, kjer je pri produkciji (presene) vrednosti izkoriena tudi sama loveka sposobnostza komuniciranje, produkcijo znanj(a), zmonost za drubeno sodelovanje ter kooperacijo intako naprej, kar postane eden izmed temeljev vrednosti za aktualno kapitalistino akumulacijo.Ta vidik je e bil nakazan skozi prvoomenjeni pomen skupnega v povezavi s konceptualizacijo

general intellecta in mnoine intelektualnosti (glej Virno, 1996; Virno, 2003), ki sta izpeljana

iz Marxovega Fragmenta o strojih v Grundrisse. Ta kvalitativna transformacija po Virnu (1996:268) povzroi, da delovni as ostaja enota merjenja v veljavi, vendar ni vepravilna enota, kar

11 Skupno je e v svojih zametkihopredeljeno kot univerzalistien koncept,poudarja Casarino (Casarino in Negri,2008: 13), vendar v tem primeru ni govoro tradicionalnem pristopu k univerzalizmu.


10/28


povzroi krizo delovne teorije vrednosti, ki je bila temeljna zamoderni kapitalizem.12 V tem kontekstu je enako pomembno, daje kognitivno, nematerialno ter znanstveno delo skoraj po pravilukolektivno, vedno je rezultat kolektivne in drubene produkcijeznanja. Dilema kapitala je, kako ekstrahirati vrednost v im veji

meri (v avtonomistinem argonu, valorizirati13

) iz tega bogatega,a precej neizsledljivega podroja. (Terranova, 2004: 88) Negri(2008b: 6768) je na podlagi teh izhodi izpeljal e eno definicijo,po kateri je skupno, v osnovi, odprto podroje, v katerem se ivodelo (delovna sila, V) neodvisno giblje [] Skupno je setevekvsega, kar delovna sila (V) ustvari neodvisno od C (konstantnegakapitala, totalnega kapitala) in proti njemu. Iz te perspektive jejasno, da skupno ni niti oblika nekega organskega bistva nitinekaj, kar fizino determinira. Po naem mnenju odraa novekontradiktorne odnose med antagonistinimi subjekti [] Skupnoje aktivnost, ne rezultat; je skupek[assemblage] ali odprta stalnost,ne zgoevanje nadzora.

Medtem ko se je prvotna konceptualizacija skupnega osredi-njala predvsem na vpraanje lastnitva doloenih podroij oziromavirov, pa to, kar bi lahko oznaili za biopolitino oziroma kritinoholistino politino interpretacijo skupnega, tako ali drugae zaob-jema specifien odnos do vseh zgoraj nakazanih pomenov. Ob temje nemogoe spregledati, da se mora tako na teoretski kot praktiniravni vsaka relevantna politina paradigma sooiti z vpraanjem,

kaj sama dojema kot skupno (dobro) ter kako ga kani praktinodosei, pa eprav morda to stalie le implicitno zaobjema v oblikinevidne roke trga, ki naj bi prek egoistinih ekonomskih pobudin (vsaj formalne) pravice svobodne menjave omogoila najvejinapredek za celotno drubo (s imer raven drubene ontologijereducira na posesivnega individualista),14 ali ga povsem eksplicitnoposkua dosei prek organske enotnosti in homogenosti, ki bi jo prikomunitaristinem dojemanju skupnega lahko povezovali z reak-cionarno skupnostjo,15 pri socialistini interpretaciji pa bi se kana-lizirala prek drave. Vsaka politina paradigma se torej vsaj dotikazapisanih pomenov skupnega, a kljuna teava je, da jih najvekratvsebuje le kot predpostavko, kot impliciten del svoje filozofije, karpa najvekrat povzroa depolitizacijo, saj te pomene predpostavikot stvar narave (npr. naravnost lovekega egoizma), o kateri jenemogoe razpravljati, saj je naravno zmeraj nespremenljivo.

e s podanim ortom je mogoe naslavljati irok razponvpraanj, ki zaobjemajo velik del drubenih in politinih tematik. V tej pestrosti je tudi nakazana omejenost nekaterih politinihparadigem pri dojemanju skupnega, emur se bom posveal tudi

v nadaljevanju prispevka. eprav se v redukcionistinih paradi-gmah morda prepoznava mnotvo pogledov na skupno, se jih

12 Vzemimo zabaven primer enega izmedsloganov Uspene podjetnice (www.uspesnapodjetnica.si), ki poizkua preksamostojnega podjetnitva kapitaliziratina tej spremembi: Uspena podjetnicaprinaa v slovenski prostor poslovni modelinformacijskega marketinga, kiprenaa te-ie s plaila na uro na plailo za znanje.Posredujte informacije vejemu teviluljudi, delajte manj in zasluite ve! In na-prej: Nauite se svoje znanje pretvarjativ skorajdapasivne prihodke. (poudarkaJ. P.) Na tem mestu sicer nimam dovoljprostora za nadrobnejo analizo spre-memb, ki vodijo v krizo delovne teorijevrednosti, torej za predpostavko, ki danesv kritiki politine ekonomije zagotovosproa najve dilem in koniktov. Medkljunimi razlogi velja omeniti predvsemnaraajoo socializacijo dela, ki jo napove

e Marx v dodatku k prvi knjigi Kapitalain v Grundrisse, aktualnost tega procesapa je na primer e v sedemdesetih zelooitno prepoznaval tudi Mandel (glejmoj drugi lanek v tej tevilki KZ) irjenje produkcije onkraj za ta procespoprej znailnih prostorov, razpadanjedihotomije med asom dela in nedela,kar je povezano z zmonostjo kapitala,da ekstrahira vrednost iz skorajda vsehlovekih aktivnosti, nematerialno (inhe-

rentno kooperativno) produkcijo, skorajdaglobalno delitev dela za en sam produkt,kjer neotipljive karakteristike produktaprinaajo precej ve vrednosti kot njegovematerialna lupina itd. Kljuna napaka,ki jo delajo kritiki te predpostavke, je,da kaejo na tevilne neotayloristinetehnike in postopke, ki naj bi bili kronskidokaz, da merjenje e vedno obstaja,celo ve, da deluje ve kot uspeno. Obtem popolnoma pozabijo, da (nesporno)dejstvo obstoja merjenja e ne pomeni,

da to merjenje ohranja kakrenkoli stik zrealnostjo (kot na primer kae zastavitevVirna); danes obstaja kvejemu kot praznaforma plailne legitimacije. Navsezadnjede facto ne obstajajo drugani (primerni)naini vrednotenja kapitalu podrejenegadela (razen, pazi, prek njegove potenci-alne protabilnosti, ki pa je seveda nujnopekulativna, oziroma gledano a posterioridelu praviloma ostaja prikrita). Lep primerso univerzitetni pravilniki merjenja opra-

vljenega dela ali pa zelo podobni postopkimerjenja v zdravstvu, ki na trenutke mejijona skrajne absurdnosti (v zdravstvu se


11/28


praviloma jemlje v izolaciji; lastnitvo se louje od demokratinozastavljenega upravljanja, s imer se ustvarja osiromaena oblikaskupnega, ali pa je skupno celo podlaga za uspenejo ekspanzijoin razvoj kapitala, kar prinaa tevilne kontradikcije.

Oblike skupnega: poizkus tipologizacije

e je blago elementarni del kapitalizma,je celina oblika drube onkraj kapitala skupno.

(Nick Dyer-Witheford, 2007: 28)

Za politino-ekonomsko perspektivo je znailno odmiljanjenekaterih pomenov skupnega in poizkus osredinjenja predvsemna vpraanja, povezana z obstojem in posedovanjem skupnihdobrin, virov, sredstev, procesov ali podroij. Iz te perspektive jeiritev razumevanja mogoa prek tipologizacije oblik skupnega,ki na eni strani razkriva raznolikost, na drugi pa kljune podob-nosti znotrajteh oblik. Tipologizacija omogoa podrobnejo ana-lizo teh oblik, obenem pa precizira skupna podroja in sredstva,ki jih je esto potrebno najprejopredeliti kot takna, saj so ta sta-tus z ekspanzijo kapitala izgubila. Na podlagi tako opredeljenihraznolikih oblik je olajano tudi grajenje pristopov k upravljanjus posameznimi oblikami skupnega, ki se v svoji drugi skrajno-

sti (privatizacija in skrajna ekskluzivnost upravljanja) kaejo vmono diverzificiranih nainih ekspropriacije, privatizacije invalorizacije, ki jih predvidevajo e same razlike v tehnikah inorodjih izkorianja. Pomen tipologizacije se torej kae tudi vrazumevanju nainov in tehnik, ki se jih je v zadnjih desetletjihposlueval kapital, ko je v svoj krogotok vkljueval skupna podro-ja, ki poprej niso bila komodificirana. V dani zgodovinski epohije namre nekatera izmed teh podroij mogoe videti kot klju-ne vire kapitalistine akumulacije, ki pripomorejo k reprodukcijiin intenzifikaciji globalnih hierarhij. Pri tem velja e posebejpoudariti fenomen intelektualnih pravic in standardiziranih inte-lektualnih lastnikih sistemov, prek katerih prehajajo pod nadzornajvejih korporacij same informacije.16 Ti sistemi so s (pogostovsiljenimi) trgovinskimi sporazumi (npr. TRIPS, ve v nadaljeva-nju) vzpostavljeni na nadnacionalni ravni, s imer tvorijo enegaprvih primerov globalne legalizacije privatnega lastnitva (glejBerry, 2008; May, 2010), na pomenu pa pridobivajo predvsem zvedno pomembnejo vlogo, ki jo v postfordistinem kapitalizmuigra znanje (glej Jessop, 2002: 128132).

Morda najbolj osnovno politino-ekonomsko definicijo sku-pnega podaja Nonini (2007b: 1), po katerem gre za tiste skupi-

popolna idiotskost vsiljevanja merjenjana vsa podroja na primer izvrstno kaev odpravljanju splavov v kakni bolninicizaradi premajhnega tevila opravljenihsplavov (?!)). Obenem pozabljajo, da jemerjenje vedno predvsem oblika disci-pliniranja (oziroma danes samodisciplini-ranja) delovne sile. O konceptualizacijahasa glej na primer Negri (2003).13 Valorizacija je po Marxovi opre-delitvi ustvarjanje presene vrednostiprek tistega asa delovnega dne, ki gadelavec opravlja kot neplaano delo in

je nikakor ne smemo enaiti s protom.Presena vrednost se lahko realiziraprek tekmovanja na trgu kot prot, ni panujno a tudi tedaj, ko to kapitalistu natrgu spodleti, je delavec ustvaril presenovrednost, kar je za Marxa kljuna tokapri dokazovanju eksploatacije (glej Marx,1976/1990: 293306; Harvey, 2006:6869). Povedano z Marxovimi besedami(Ibid.: 300): Vrednost delovne sile invrednost, ki jo ta delovna sila valorizira[verwertet] v delovnem procesu, statorej dve popolnoma razlini koliini; into razliko je imel kapitalist v mislih, ko

je kupoval delovno silo. Ali povedanoz Negrijevimi besedami (1984/1991:79): V ozadju navidezne izmenjave seizvaja rop. Izkljuno ivo delo namre

lahko ustvari ve vrednosti, kot je imasamo (kar bi med drugim v kombinacijis tekmovanjem posaminih kapitalov natrgu in tehnolokim izpopolnjevanjemmehanizmov dela lahko jemali kot enegaizmed razlogov za rast produktivnosti vkapitalizmu). Marx to inherentno zna-ilnost ponazarja v naslednjem znanemodstavku (Ibid.: 342): Kot kapitalist je lepoosebljeni kapital. Njegova dua je duakapitala. Kapital pa ima le eno gonilnosilo, nagon po valorizaciji, po ustvarja-nju presene vrednosti, vsrkati s svojimkonstantnim delom, s produkcijskimisredstvi, im vejo koliino presenegadela. Kapital je mrtvo delo, ki podobnokot vampir ivi od vsrkavanja ivega delain je toliko bolj iv, kolikor ve ivega delamu uspe vsrkati. as, v katerem delavecdela, je as, v katerem kapitalist konzu-mira delovno silo, ki jo je kupil od njega.e delavec porabi razpololjiv as zase,oropa kapitalista. V avtonomistinem

argonu se zaradi nakazanih transformacijta opredelitev primerno raziri.


12/28


ne in zdruenja stvari in virov, ki jih imajo loveka bitja za sku-pna ali jih predajajo v uporabo v svojem imenu, v imenu drugihlovekih bitij, prejnjih in prihodnih generacij, in ki so kljuneza njihovo bioloko, kulturno in drubeno reprodukcijo. Gretorej za raznoterost naravnih, fizinih, drubenih, intelektual-

nih in drubenih sredstev, ki omogoajo lovekovo preivetje.Ta opredelitev bi morda zadostovala za zelo osnovno izhodiev razpravi o skupnem, vendar je ob do zdaj povedanem oitno,da se pretirano izolirano osredinja na sredstva, stvari in vire. Stem se skorajda popolnoma izgubi drubena plat, ki je prekrelacij in odnosov inherentna tem skupnim podrojem in sred-stvom. Kot nakazujejo Bollier (2002), Dyer-Witheford (2007:28), Negri in Hardt (2009) ali Lipietz (2009), pri skupnem negre preprosto za skupne stvarialipodroja, ampak je (podobnokot pri blagu) pomembneja vena prisotnost drubenih odno-sov, ki so inherentni del skupnega, zaradi esar bi bilo njihovoodmiljanje izjemno kontraproduktivno; reeno drugae, gretorej za sredstva, podroja in procese, skozi in na katerih sevzpostavljajo doloeni drubeni odnosi (npr. del(ovanj)a, sode-lovanja, upravljanja, a tudi ire skupnega ivljenja v drubi) inki pretendirajo k skupnemu delovanju ali k nekim doloenimciljem. Prek teh odnosov se seveda lahko ustvarjajo, upravljajoali ohranjajo tudi posamezna materialna ali nematerialna sred-stva, podroja in viri, ki niso v javni ali privatni lasti in se ne

izkoriajo kot blago.Primer tovrstnih drubenih odnosov je lahko dostop do pitnevode (kot specifina oblika nekega najpogosteje skupnega vira),ki ga najvekrat nekdo e upravlja, saj mu omogoa kljuen virpreivetja. S tem pa se tudi edoloa, kaken je dostop do tehskupnih virov ali sredstev, z upravljanjem se namre vzpostavljatudi doloene oblike posedovanja in nadzora ter (vz)postavljaformalna ali neformalna pravila uporabe. Povsem prost dostopdo skupnega, e posebno ko je govor o naravnih oz. materialnihoblikah, ki jih lahko zmanjka, namre e zdale ni pravilo, karje tudi eden precej oitnih razlogov, zakaj tega koncepta ne bismeli jemati kot kakrnokoli obliko utopije. Dostop je pogostoodvisen od drubeno-politinega dogovora in upravljanja, pri(potencialno) konkurennih in subtraktivnih17 oblikah skupnihsredstev in virov pa lahko pri pomanjkanju prihaja tudi doizkljuevanja z nasiljem (glej Nonini, 2007b; Harvey, 2011).Skupno se zaradi tega tudi pogosto napano zamenjuje za reimprostega dostopa (t. i. open-access regime), kjer ni nikakrnihomejitev in kjer se lahko skupne vire ali dobrine brez teav in

povsem poljubno izkoria ter celo izrpava.18 Prostega dostopazato nimogoe jemati za temeljni pogoj skupnih dobrin, kajti

14 Iz Smithove nevidne roke pravzapravizhaja, da akterji morajo biti slepi za kolek-tivne posledice njihovih dejanj, e naj se taskupni cilj zares udejanji. Skupno dobro vresnici ne sme biti cilj, kajti ni ga mogoeekonomistino izraunati. Ta logika se ne-posredno prenaa tudi na politino raven,saj skupni interes v drubi zahteva, da jevsaka oseba zmona denirati svoje lastneinterese in jih zasledovati brez oviranja.Nemogoe je namre, da bi suveren ali dr-ava imela celovit uvid v mehanizme eko-nomije, ki bi jima omogoala intervencioni-zem v totaliteto ekonomskih procesov, neda bi s tem povzroala neprijetne motnje.(Foucault, 2008: 277283) e bi obstajalsuveren, ki bi trdil, da je daljnoviden, daima globalen in totalizirajo pregled, bivedno videl le himere. (Ibid.: 281)15 Casarino poudarja, da je skupno opre-

deljeno skozi komuniciranje in ne prek sku-pnosti (kotgemeinschaft). Ta dva konceptane le izkljuujeta drug drugega, temvesta si tudi medsebojno nasprotna (Negri inCasarino, 2008: 1213). O tej problematikiglej med drugim tudi Prodnik (2010).16 Pod denik intelektualnih pravic seuvra dve vrsti intelektualne lastnine:zalonike oziroma avtorske pravicena eni strani ter industrijsko lastnino nadrugi (kamor na primer spadajo patenti

in blagovne znamke).17 Beseda subtraktivno izhaja iz latininein dobesedno pomeni odtevanje oziromaodvzemanje. Subtraktivnost je torej nepo-sredno povezana s (potencialno) redkostjoneke dobrine glede na mnoinost njeneuporabe preprosto povedano, nekaterihdobrin lahko zaradi izkorianja zmanjka(so konne, saj jih je mogoe porabiti in sotorej subtraktivne) ali jih z (u)porabo eneosebe ne more (u)porabiti druga oseba, s

imer se odpre tudi vpraanje (ne)konku-rennosti (kako mnoina je lahko v istemtrenutku (u)poraba).18 Pri tragediji skupnega, o kateri jepisal Hardin (glej moj drugi lanek v tejtevilki), zato velja posebej poudariti pravto dejstvo, saj bi tragedija skupnega (ki sesicer de facto udejanja skozi kapitalistinoizkorianje, ki gleda le na kratkoroni do-biek, e poprej pa seveda skozi ekspro-priacijo) bila mogoa kvejemu v reimih

prostega dostopa, nikakor pa ne, ko sopostavljene tudi ire drubene institucije,ki skrbijo za neko obliko skupnega.


13/28


brez drubene infrastrukture, ki definira skupno kulturnihinstitucij, norm in obiajev je edina resnina drubena vre-dnost reimov prostega dostopa zasebni profit najbolj agresivnihapropriatorjev. (Bollier, 2002: 20) V nekaterih drubah je takoinstitucija darovanja tesno povezana z obiaji in normami, ki se

reproducirajo skozi vsakodnevne prakse in upravljanje skupnihsredstev in virov, a jih nasilje kapitala zaradi neprimerno vejemoi in vzpostavljanja formalnih institucij ter legalnih strukturnajvekrat uspeno izkorenini.19

Po drugi strani ne moremo spregledati druge, e omenjene, a e precej bolj neotipljiveoblike skupnega, namre sodelovanja, kolektivne kreativnosti ali kooperativnih oblik aktiv-nosti ter del(ovanj)a. Tudi nanje je treba gledati kot na procese, ki temeljijo v skupnem. A vnjih je danes prisotna kontradiktornost, ki je znailna za sodobno kapitalistino produkcijo:skoznje se namre vzpostavlja temelje za drubeni in ekonomski red, ki v edalje veji meritemelji na skupnem, a se vedno znova e privatizira in pretvarja v blago. V tem primerunikakor ne gre za povsem novo znailnost kapitalistine produkcije, e Marx (1976/1990:13. pogl.) je v analizah kooperacije v produkcijskem procesu namre ugotavljal, da prihajado apropriacije (sicer prisilne) kooperacije, ki izhaja iz delitve dela in bi jo lahko jemali zanovo kolektivno produktivno mo. Po njegovem mnenju je tovrstna kooperacija v resnicifundamentalna oblika kapitalistine oblike produkcije. Kljuna razlika glede na fazo kapita-listinega sistema, ki ga je analiziral Marx, je, da se danes kooperacija, ki se je v industrijskemkapitalizmu v veliki meri dogajala za hrbtom producentov, spreminja v razline oblike dobrovidnega sodelovanja, za katerega najvekrat skrbijo in so odgovorni kar sami producenti (karpotencialno odpira nove monosti za produkcijo subjektivnosti, ki bi zaobla kapital); to ne

pomeni, da v teh primerih ne gre predvsem za vsiljeno obliko sodelovanja, a zagotovo vsajposredno tudi potrjuje postoperaistino tezo (glej mdr. Negri in Hardt, 2009: 137142; Hardt,2010: 137138), da v obstojeih razmerah kapital pogosto ostaja eksteren produkcijskemuprocesu. Kapital pravzaprav mora ostati zunanji tem procesom ustvarjanja in dopuati naj-vekrat zelo natanno zamejeno mero avtonomije vsaj e hoe omogoiti/dopustiti zaresuinkovito in produktivno delo(vanje).

Na teave, povezane z ozko politino-ekonomsko perspektivo in nujnostjo njenega presega-nja je brez dvoma treba opozarjati zmeraj znova, sam pa se bom na tem mestu osredinil na kra-tek idealno-tipski ort mogoih oblik skupnega v njegovem politino-ekonomskem pomenu,torej oblik skupnih virov, sredstev in podroij. Obstaja ve poizkusov tipologizacije, Hardt inNegri (Ibid.) na primer primarno loujeta med naravnimi in ustvarjenimi oblikami ter hkrati

19 Zveza za uenje o skupnem [CommonsLearning Alliance] (www.commonslear-ning.org) na primer skupno [commons]opredeljuje prav kot darove narave alidrube; bogastvo, ki ga podedujemo aliustvarimo skupaj in ga moramo predatinaim otrokom nezmanjano ali povea-no; sektor ekonomije, ki je komplementa-ren ali protiute korporativnemu sektorju.

Slika: Shematina razdelitev oblik skupnega (politino-ekonomski pogled)

Tipologija skupnegaVISOKO SUBTRAKTIVNO

relativno konkurenna logikamaterialne in nematerialne oblike

NIZKO SUBTRAKTIVNOnekonkurenna logika

neotipljive oblike (informacije)

NARAVNE OBLIKEMATERIALNI SVET,

OKOLJSKI/EKOLOKI VIRIGENETSKI MATERIAL, BIOTSKA

RAZNOLIKOST, TRADIC. ZNANJE (?)

USTVARJENE OBLIKE DRUBENE/KOOPERATIVNEOBLIKE SKUPNEGA INTELEKTUALNO, KOMUNIKATIVNO, KRE-ATIVNO ZNANJE/PRODUKCIJA


14/28


poudarjata problematinost ostrega loevanja. Nonini (2007b) po drugi strani vzpostavlja tirirazline tipe, podobno in manj natanno kot on pa med oblikami skupnega razlouje tudiHarvey (2011). Problematika loevanja je opazna pri vseh tipologijah, saj so meje porozne inzamegljene, razlinih oblik skupnega zaradi tega tudi ne bi smeli videti kot povsem loene, vpraksi se namre pogosto razlivajo prek umetno ustvarjenih lonic. Sam zastavljam tiri razli-

ne tipe, ki se nato medsebojno prekrivajo ali loujejo po posameznih specifikah.

Naravni in okoljski viri, dobrine, podroja in sredstva

Sredstva, izhajajoa iz narave, okoljske vire in materialni svet kot taken, lahko oprede-limo za prvo, naravno obliko skupnega. Njena znailnost je relativno visoka konkurennalogika in bolj ali manj visoka stopnja subtraktivnosti. To po eni strani pomeni, da je izkoria-nje enega vira ali dobrine omejeno na doloeno tevilo uporabnikov, prav tako pa so naravniviri najvekrat vsaj potencialno konni, torej jih lahko zmanjka (pogosto tudi v primerih,ki se morda na prvi pogled ne zdijo takni, npr. pitna voda ali zaradi onesnaevanja zrak).Medtem ko lahko v morju ulovljeno ribo porabi ena oseba, s imer to isto dejanje onemo-goi drugim, lahko nekaj hektarov skupne zemlje obdeluje ve ljudi, a tudi v tem primeruje mogoe govoriti o doloenih omejitvah, prav tako obstaja relativna redkost dobrin in tudinjihova konnost. Prav ta oblika skupnega je bila zgodovinsko gledano med prvimi, ki se jes primitivno akumulacijo ekspropriirala, z napredovanjem in nadaljevanjem teh procesov naglobalni ravni pa postaja edalje bolj oitno, da so naravna podroja in viri, ki so tisoletjaveljali za skupno bogastvo vseh, zaeli sluiti skorajda izkljuno privatnim interesom, kate-rih edini cilj je profit. Skupno dobro s tem za iro drubo postane kvejemu eksternalija,

ki jo je treba s im nijimi stroki odpraviti. e danes gre seveda za enega pomembnejihvirov komodifikacije, saj vedno znova poteka ekspropriacija in kolonizacija podroij, ki eniso izpostavljena trnim odnosom, to instrumentalizirano dojemanje naravnih podroij invirov pa pua izjemno globoke in oitne posledice na ekosistemu celotnega planeta (glejmdr. Bollier, 2002: 4.6. pogl.)

Med bolj simptomatinimi primeri aktualnih procesov primitivne akumulacije oziromaakumulacije-kot-odvzemanja so tenje po privatizaciji vode. e sem natanneji, v teh primerihprihaja bodisi: a) do privatizacije in s tem omejevanja dostopa do nekega vodnega vira, ki jesicer lahko obmono zamejen, a zaradi invazivnega izrpavanja potencialno vpliva na velikoire ivljenjsko obmoje; ali b) do pogosteje, de iure komodifikacije vodne infrastrukture,torej drubeno ustvarjene oblike skupnega (s katero se ukvarjam v nadaljevanju), prek esar sesoasno tudi de factoomejuje dostop do samega vodnega vira, nanj se namre vsaj posrednovpeljuje renta na uporabo oziroma dostop (podobno kot v prvem primeru torej). Rezultat jepraviloma izjemen dvig cen, ki se zagotavlja prek trnega ustvarjanja redkosti, ti posegi panajbolj vplivajo na najrevneje sloje v drubi (Bollier, 2002: 7074; Shiva, 2002). Shiva (2002)ocenjuje, da je Svetovna banka z nekaterimi drugimi nadnacionalnimi agencijami igralakljuno vlogo pri ustvarjanju pomanjkanja vode in njenem onesnaevanju, redkostpa je natopretvorila v trno prilonost za korporacije; s pogojevanjem mednarodne pomoi in posojil jenamre v razlinih revnejih obmojih po svetu zahtevala privatizacijo in trenje distribucije

vode. Potencialni trg z vodo, pri katerem najpogosteje prihaja do oblik javno-zasebnih partner-stev, naj bi se po nekaterih ocenah dvigal do bilijona dolarjev, revija Fortune pa je pred asom


15/28


ocenjevala, da naj bi lo tudi za enega najbolj dobikonosnihtrgov (Ibid.: 88).20

Medtem ko so bila teoretska prouevanja o skupnem preddevetdesetimi leti dvajsetega stoletja primarno usmerjena prav vnaravne in okoljske vire ter podroja, ki bi jih lahko okarakterizi-

rali tudi za tradicionalno obliko skupnega, pa se je nato zaeloprepoznavati edalje ve drubeno in loveko ustvarjenih oblik, simer se jim je zaelo dajati ve pozornosti tudi pri analizah (glejHess in Ostrom, 2007). Na pomenu so s tem pridobila sredstvain dobrine onkraj fizinega oziroma materialnega okolja, a kljubtemu se tevilni pristopi e danes skupno definirajo predvsem vkontekstu naravnih in s prostorom povezanih virov in bazenovnaravnih dobrin. Naravne oblike globalnih skupnih virov v tehanalizah na primer vkljuujejo Antarktiko, oceane in odprtomorje, zrani prostor (kljunega pomena v telekomunikacijah,med drugim pri radijskih frekvencah in mobilnih omrejih),vesoljni in medplanetarni prostor, atmosfero (glej Buck, 1998) Kot je videti se ta pristop osredinja predvsem na vire, ki so eskupni lovetvu, in na vpraanja, povezana z njihovo regulacijoin regulacijskimi reimi, v svojih politinih zahtevah pa gre enajdlje s pozivi po nujnosti trajnostnega razvoja.

Drubene oblike skupnega

Najbr ni politine skupnosti, ki ne bi imela zagotovljenih vsaj osnovnih (formalnih ali nefor-malnih) drubenih vzvodov, s katerimi skrbi za razline skupne potrebe svojih lanov na primerzagotavljanje pitne vode in druge infrastrukture ter povezav, skupnih podroij in prostorov, (ne)formalnih slub in tevilnih drugih institucij, ki se v modernih dravah najvekrat oznaujejo zajavne; prek njih lahko poteka upravljanje drubenih potreb ter skrbi za kakovostno ivljenjenjenih lanov (Nonini, 2007b: 6). Te oblike skupnega se zagotavljajo prek razlinih oblik davinali drubene razporeditve vlog, tudi ta oblika skupnih virov, funkcij ali institucij pa se podobnokot prejnja nagiba h konkurennosti in subtraktivnosti pri dostopu in uporabi. Dostop do zdrav-nika ima v doloenem trenutku lahko le ena oseba, prav tako je omejeno tevilo posameznikov,ki lahko razpravljajo s predavateljem ali uiteljem na predavanjih, enako velja za tevilo starejihoseb, za katere lahko skrbijo v domovih za ostarele, ceste in mostovi se uniijo in jih je trebapopravljati, uporablja jih lahko le doloeno tevilo ljudi hkrati, in tako naprej ... Morda najboljoiten poizkus aktualne kapitalistine kolonizacije v veini Zahodnih drav se dogaja v olstvu,kjer obstajajo tenje po popolni in dokonni komodifikaciji tega podroja. S tovrstnimi procesi jeedalje tee govoriti o iskanju skupnega dobrega prek nekih za drubo pomembnih institucij, kibi le onkraj ekonomistine racionalnosti eprav so te institucije e poprej, kot nacionaliziranaoblika skupnega, bile izjemno instrumentalizirane. Ta vpraanja pa so ire gledano tesno pove-zana s splono komodifikacijo znanja, intelektualnega dela in na splono informacij.

V vseh teh primerih je nastanek, ohranjanje in obnavljanje skupnih institucij, slub in sto-ritev predvsem politino vpraanje, glede na podane primere pa je oitno, da je loevanje med

20 Ta faizem globalizacije, ki vse pre-tvarja v blago in povzroa negotovost,

je po Shivi (2000) tudi v neposrednonasilnem koniktu z raznolikimi kulturamideljenja in brezplanih daril, na primertradicionalnega prejemanja in dajanjavode, s imer uvaja vrednote, ki sopovsem nasprotne ustaljenim praksamv nekaterih drubah (glej tudi opombo10). Do brkone najvejega upora protipolitikam privatizacije vodnih sistemov

je prilo v bolivijski Cochabambi s t. i.vojno za vodo, pred kratkim pa je tovr-stno privatizacijo dobave vode poizkualaizpeljati italijanska vlada pod vodstvomSilvia Berlusconija, a so ta nart Italijanina referendumu skorajda plebiscitar-no zavrnili. Ne prihaja seveda le doprivatizacije vodnih sistemov, ampak tudisamih virov, ki jih korporacije mnoino

izkoriajo predvsem za znamenje inprodajanje ustekleniene vode, daneseno bolj dobikonosnih dejavnosti.


16/28


skupnim in javnim (e imamo z javnim v mislih moderno nacio-nalno lastnitvo) v teh primerih morda teje kot pri drugih oblikahskupnega. Kljub temu med tema dvema kategorijama obstajatavsaj dve kljuni razliki: skozi zgodovino moderne drave se jepokazala njena (nujno) precej ozka naravnanost, ki je bila pri-

marno usmerjena v reprodukcijo in ohranjanje drave same, ter leposredno (e sploh) iskanju zares skupno zastavljenih ciljev (glejOffe, 1987: 3. pogl; Negri, 2008a: 2. pogl.; Foucault, 2008). Tose prenaa tudi na omenjene javne institucije, ki so servis drave,pri emer je njihova neodvisnost skoraj povsem onemogoena.21Druga kljuna razlika, ki izhaja iz prve ugotovitve, je v nainuupravljanja skupnih institucij. V tem primeru se je treba pribliatibiopolitinemu pomenu skupnega, ki se je v politino-ekonom-skih razpravah najvekrat izgubil. Vpraanje skupnega namrene more biti zreducirano le na vpraanje lastnitva, temve ga jetreba postavljati tudi kot vpraanje demokratinega upravljanjaskupnih dobrin, kjer se vzpostavljajo radikalno participatorneinstitucije absolutne demokracije, s imer se lahko skupno ustvar-jene institucije vzpostavljajo od spodaj navzgor in ne z nadzoromter odrejanjem (npr. dravne) oblasti. Kot poudarja Negri (2008a:35), problem [dananje levice] ni privatizacija ali deregulacija,ampak popolna nesposobnost, da bi oblikovali demokratinaorodja upravljanja in samoupravljanja [] za vzdrevanje inrazvoj skupnega dobrega v asu, ko postajata koncept in izkunja

o skupnem znova osrednje vpraanje.Hind (2010: 55) opozarja, da so tudi v zlatih asih keynesianske dravne blaginje javnestoritve soobstajale z zelo ozkim (elitistinim) razumevanjem demokracije [] Etos javnih sto-ritev je bil zasenen z etosom servisa dravi, njihovo notranje delovanje in motiviranost pa staostajala nadvse skrivnostna. Nadzor je tudi v tem primeru obdrala drubena ter intelektualnaelita, ki je iz procesov odloanja uspeno izkljuevala iro javnost, za javne zadeve pa je skrbelakasta politinih odloevalcev in javnih delavcev. Institucije, ki naj bi delovale v imenu skupnegadobrega, so odtrgane od drube ostale pod nadzorom ozke tehnokracije. (Ibid.: 5058) epravso bile javne politike v mnogih primerih deklarativno usmerjene v izboljevanje socialnegastanja in v osnovah izhajale iz postulatov drave blaginje, je bil njihov vpliv pogosto precejslabi od priakovanega, kar je dajalo mo nasprotnikom redistribucije bogastva, ki so napadalineuinkovitost teh pristopov. Fischer (1993) tako podaja primer koncepta Velike drube [Greatsociety] iz sedemdesetih let v ZDA, ki ga je posvojila demokratska stranka in ga je v skladu zmenedersko logiko izvajala nadvse tehnokratsko. Namesto pomoi tistim, ki naj bi jim bilanamenjena, in njihovega aktivnega vkljuevanja v procese odloanja se je ustvarjalo razredstrokovnjakov, naraala je centraliziranost nadzora, razbohotila pa se je predvsem drava sama.Za pristope k upravljanju javnih institucij je znailen decizionistini model odloanja, ki je vpreteklosti temeljil predvsem na uinkovitosti in omejenem tevilu politinih akterjev, ki naj bisodelovali pri izbiri premiljenih in racionalnih odloitev, zastavljenih med ozko doloenimi

alternativami. Veina teh policy pristopov se je priblievala trdim pozitivistinim znanostim,temeljeim na objektivnih empirinih ugotovitvah (glej Majone, 1989). Te ugotovitve je treba

21Kot je nakazano tudi v mojem pri-

spevku O permanentnosti primitivneakumulacije, se je to loevanje zaeloe dodatno brisati z javno-zasebnimipartnerstvi, ki so oiten dokaz za javnokot pokodovano oziroma pokvar-

jeno obliko skupnega, ki se s skupnimprekriva le tedaj, ko s tem soasnouspeno reproducira kapitalistino dravooziroma omogoa relativno neoviranoirjenje blagovne forme. Po Negriju(2008b: 68) je kapitalistina apropriacijazmeraj privatna, tudi (in e zlasti) takrat,ko pogodbene oblike apropriacije nisole privatne, ampak tudi javne. Kako bilahko nekaj, kar je privatno in kapitali-

stino, ivelo brez predeterminiranostitega kar je javno in dravno nadzorova-no?V buruazni kulturi konstrukcija pravani ni drugega kot konstrukcija formalno

univerzalnih norm, ki dovoljujejo privatnoapropriacijo. [] V moderni dravi niprave razlike med privatno in javnoapropriacijo: obe temeljita na praviliheksploatacije in izkljuevanja, na pravilih,ki so in bodo ostala fundamentalna zaupravljanje kapitala. Ta neloljivost

javnega in privatnega postaja ena kljunihkarakteristik vladovanja.


17/28


prenesti v socialistien pristop k upravljanju skupnega, kjer se skupno v veliki meri preprostoenai z javnim, in se je pokazal tudi na primeru jugoslovanskega realsocializma: korak od drav-nega do skupnega lastnitva se z vpraanjem podrubljanja lastnine namre ele zares zane.Zgolj navidezno vkljuevanje v procese odloanja in upravljanja, ki jih v resnici vodi dravnatehnokracija, se teko pretvori v dejansko samoupravljanje. In kjer bi se na primer dolgotrajna

revolucija k skupnemu v Jugoslaviji ele morala zaeti, se je ustavila (glej Kirn, 2010).Razlika med javnimi in skupnimi institucijami je zaradi teh razlogov prej kategorine kotpa nujno praktine narave, saj bi se lahko ti dve kategoriji pod doloenimi pogoji tudi prekri-vali. Razliko je mogoe najbolje povzeti z besedami Negrija (2008b: 72), ko pravi, da pravicado javnih storitev ne more biti nekaj, kar drava podeli svojim dravljanom. Prej je nekaj,kar drubeno in politino zahteva nematerialno in kognitivno delo in kar neizogibno sledi izkooperativnega obsega tovrstnega dela. Prav zaradi svojega izvora v skupnih zahtevah moi, kijo izraa ivo delo, drava tudi nima nikakrne pravice, da bi samovoljno uniila ali odpravilaskupne storitve in slube.

Genetski material in biotska raznolikost

Nikakor ne bi smeli zmanjevati vloge, ki jo imata prvi omenjeni obliki skupnega za ekspanzijoin preivetje kapitalizma v postmodernih drubah, vendar na pomenu v zadnjih desetletjihpridobivata tudi dva precej drugana tipa, za katera bi lahko dejali, da postajata rtev drugegazgodovinskega vala ograjevanja: primitivne akumulacije neotipljivih skupnih idej in znanja(glej Boyle, 2008: 3. pogl.; Jessop, 2002: 130131). Ti obliki skupnega druijo predvsem triznailnosti: nekonkurenna oziroma netekmovalna logika, kar pomeni, da tovrstne dobrine ali

vire lahko potencialno uporablja, kolikor ljudi hoe; nizka subtraktivnost, torej ju ne glede namnoinost uporabe ne zmanjka; pri tem pa se primarno veeta na neotipljive karakteristike innematerialne dobrine.

Pri informacijah o genetskem materialu in biotski raznolikosti, kar je mogoe pojmovatitudi kot skupno loveko in naravno dediino, postajajo v aktualni fazi kapitalizma osrednjegapomena nove tehnike in naini kapitalistine apropriacije, ki so se v praksi materializirali skozipatentiranje oblik ivljenja, ivih bitij in drugih organizmov. Energina razprava o teh procesihse je zaela v devetdesetih letih prejnjega stoletja, omogoil pa jo izjemen napredek v bioteh-nologiji. V istem asu se namre zane tudi komercializacija tega raziskovalnega podroja, kise je razvilo predvsem z javnimi investicijami ter s pomojo irega drubenega in znanstvenegasodelovanja. (glej King, 1997) S popolnim podrejanjem genetike kapitalistinemu trgu, ki jebil spodbujen predvsem skozi reime intelektualne lastnine, so se zaeli patentirati mikroorga-nizmi in bioloki organizmi, na primer celine linije, deli genetskega zaporedja ter genetskospremenjene rastline, ivali in drugi organizmi. To seveda ne pua le ozko zamejenih posledicv relativno zaprtih znanstvenih krogih, ampak prinaa izjemne globalne drubene spremembeter posledino pomeni zelo iroka drubena tveganja.

eprav je do leta 1980 veljalo, da se mikroorganizmov in razlinih naravnih procesov ter pro-duktov ne da patentirati, saj so veljali za del skupne naravne dediine lovetva, pride s tem letomprvi do uspenega patentiranja mikroorganizma. Odloitev amerikega vrhovnega sodia, da

odobri patent za gensko spremenjeno obliko ivljenja, je temeljila na ugotovitvi, da je mikrob, zakaterega je Anand akrabarti leta 1971 vloil patentno prijavo, lovekov izum. Z nadaljnjimi


18/28


sodbami amerikega Vrhovnega sodia v letih 1984 in 1987 se jeta monost dokonno razirila tudi na vse druge oblike ivljenja,saj je bilo v skladu s temi odloitvami mogoe bioloko ineniranebakterije patentirati, ker so lahko loveko ustvarjene. Od osem-desetih naprej je tako bilo registriranih e ve sto patentov na

ivalih, skozi devetdeseta pa so ivljenjske industrije v blagovnitrg zaele vkljuevati gene in njihove razline komponente, priemer je lo za povsem novo obliko spreminjanja skupne dedi-ine v privatno lastnino in blago.22 (Shiva, 1997; Rifkin, 2001;Scharper in Cunningham, 2007) Po oceni Kinga (1997) bi esame spremembe v biotehnologiji sicer lahko povzroile izjemnorast produktivnosti, ki bi zahtevala edalje manj delavcev in skraj-anje asa, potrebnega za obstojei standard ivljenja, a so tovr-stne elje z vzpostavljanjem privatnega lastnitva nad ivljenjskimmaterialom, ki se nabira v rokah edalje manjega tevila velikihkorporacij, povsem idealistine. Kljuni argument korporacij, kise borijo zagenetski kapital, je, da brez varovanja njihovih pravicprek patentov ne bi prilo do razvoja pomembnih tehnologij (preknjih naj bi se financiralo raziskovanje), eprav patenti z uvedbo monopolov in omejevanjemdostopa seveda niso bistvena sestavina razvoja, ampak tem korporacijam predvsem zagotavljajosuper-profite (King, 1997: 152). Patenti namre delujejo kot oblika novodobne rente, saj podob-no kot avtorske in druge oblike intelektualnih pravic zagotavljajo potencialen dohodek e samoprek lastnitva nad neko (ne)materialno dobrino, procesom ali znanjem, poleg tega onemogoajodostop vsem, ki zanj niso pripravljeni plaati, kar je mogoe oznaiti tudi kot novi fevdalizem

(Berry, 2008: 53). Trendi razvoja v biotehnologiji nakazujejo, da raziskovanje v prihodnosti nitipriblino ne bo odprto, ampak bodo nadzor nad njim imele najveje in najbogateje korporacije(Bollier, 2002: 81).

Evolucija v lastninjenju, ki izhaja iz teh sprememb, ne pomeni vrnitve v preteklost. Dohodek,ki ga generira intelektualno lastnitvo (tako patenti na eni kot zalonike pravice na drugi strani),je namre precej drugaen od rente, ki jo prinaa lastnitvo fizinih zemlji in podroij; meddrugim je kljunega pomena, da delo v teh primerih vseeno ostaja eden pomembnih dejavnikovpri ustvarjanju vrednosti,23 vendar pa v nasprotju s produkcijo visoko subtraktivnih materialnih(in tudi nematerialnih, kot so storitve) dobrin in sredstev v tem primeru vrednost lahko tudinaraa z mnoinostjo uporabe oziroma dostopa. Prav v teh primerih se tudi najoitneje izpo-stavi aktualen konflikt med privatiziranimi in skupnimi dobrinami; podrejanje skupnega podjarem lastnikih odnosov namre vzpostavlja izjemno ekskluzivne reime dostopa, ki dodatnopripomorejo k vzpostavljanju hierarhij, s imer tudi oitno omejujejo produktivnost Bolj kose po drugi strani znanje lahko iri in uporablja, bolj ko je dostopno in odprto, ve monosti je zanjegovo produktivnost in nadaljnji razvoj (na primer znotraj znanstvene, akademske skupnostiali v iri drubi).

Shiva (1997) je patentiranje narave oznaila za sodobno obliko biokolonializma, saj se manjrazvite drave sili v podpisovanje sporazumov o spotovanju patentnih reimov skozi trgovinskesporazume. Po njenem mnenju gre za ultimativno kolonizacijo samega ivljenja, ki se razvija,

spreminja in obnavlja tudi samo, skozi sebi lastno kreativnost (glej tudi Bollier, 2002). Razlikamed naravo na eni strani ter drubo in kulturo na drugi je po njenem mnenju ustvarjena umetno

22 Po mnenju Rifkina (2001: 63) je taodloba imela osupljive razsenosti.Ameriki patentni urad je z eno samoregulativno potezo svetovnemu gospo-darstvu doloil novo smer preusmerilga je na pot, ki bi nas iz industrijske dobepopeljala v biotehnoloko stoletje. Kajpomeni monost mnoinega prilaanjasvetovnega genskega bogastva, so hitrorazumele tudi korporacije. Ve o nevar-nostih uvajanja pravnih okvirov, s katerimi

je postalo naelno mogoe patentiratigensko spremenjene loveke zarodke inplodove, kot tudi loveke gene, celinekulture, tkiva in organe (Ibid.), v Rifkin(2000: 4. pogl.; 2001).23 Gre za dodaten aspekt naraajoegazamegljevanja razlik med rento in pro-tom, o emer piem v zadnjem poglavju

prispevka o permanentnosti primitivneakumulacije.


19/28


in je namenjena predvsem ohranjanju dominacije Zahoda naddrugimi deli sveta, pri emer je mogoe biotehnologijo videti kotenega kljunih instrumentov, ki prek intelektualnih pravic in spomojo kvazi superiornih tehnologij zreducira nekatere oblikekreativnosti in produkcije na stvar narave, kjer naj bi obstajalo pre-

prosto ponavljanje biolokih procesov in kjer dodaten premislekter loveki posegi niso potrebni. Z vzpostavitvijo inferiornosti jemogoe ta podroja kolonizirati ter izkoristiti, saj naj bi to bil tudinjihov edini razlog za obstoj. Na drugi strani pa naj bi nekateriprocesi v naravi bili produkt posebne loveke intervencije; kotprimer precejnje arbitrarnosti teh doloil Shiva (1997) podajastaroselsko znanje in tehnike, ki so se skozi zgodovino monospreminjale in dopolnjevale. Ta znanja so se prenaala iz rodav rod in z njimi se je aktivno spreminjala narava ter se regene-rirala za prihodnje rodove; zdaj pa se tako to znanje kot s straniljudi spremenjeno naravo poizkua interpretirati kot popolnoma

naravnistvari, ki si ju je mogoe preprosto prilastiti. Tovrstno razumevanje znanja, kreativnosti ininventivnosti potemtakem predvideva, da mora biti znanje sposobno ustvarjati profit prek aplici-ranja v industrijsko proizvodnjo (prek patentiranja), saj naj bi se le tako lahko dojemalo kot pravoznanje, poleg tega ga mora biti mogoe lastniniti (torej ne more ostati v skupni lasti, eprav nekaskupnost sama noe vzpostavljati formalnih lastnikih reimov).

V tem okviru se zdi nadvse simptomatino, da je edalje ve kmetov in pridelovalcev v finannorevnejih dravah odvisnih od patentiranih semen, v nakup katerih so zaradi pogojev korporacij pri-siljeni vsako leto znova. Patentirana semena namre nikoli niso zares prodana, ampak kmet samo

zakupi dostop do intelektualne lastnine za doloeno obdobje (Rifkin, 2000: 6768).24 Korporacije,ki si lastijo to naravno bogastvo, z dobavljanjem semen nadzorujejo edalje veji del svetovne agri-kulturne produkcije, kar je dober kazalec hitrega razpadanja meja in vsaj posrednega vpliva, ki galahko ima lastnitvo neotipljivih informacijna sicer materialno produkcijo in dobrine.25

Kritiki teh procesov pogosto med seboj primerjajo vzpon zgodnjih oblik primitivne akumu-lacije in vzpostavljanje patentnega lastnitva nad ivljenjem (dveh oblik ograjevanja, ki onemo-goata iri dostop), pri emer velja opomniti, da morajo v obeh primerih osrednjo vlogo igratizunajekonomski posegi, ki institucionalizirajo, kaj je mogoe lastniniti in kako se bo ta legalnired uveljavljalo v praksi. Evolucijo v lastnitvu pa je mogoe videti tudi kot enega pomembnej-ih argumentov pri trditvi, da je kapital preel v povsem manifestno parazitsko fazo. Medtemko je poprej veljalo, da ga lahko vidimo tudi kot produktivno silo, saj je moral teiti k veanjuproduktivnosti, je danes, kot poudarjata Negri in Hardt (2009: 55), postal predvsem instrumentdominacije, saj namesto rasti produktivnosti umetno ustvarja redkost z omejevanjem dostopa.

Znanje, kultura, kreativnost, komuniciranjein informacije kot skupno

Vpraljivost loevanja drubeno ustvarjenih oblik skupnega od naravnih je bila nakazana

e na zaetku, posebej problematino pa se zdi vzpostavljanje tako ostre dihotomije pri tra-dicionalnem znanju in naravnem okolju, ki je bilo spremenjeno skozi dolgotrajne posege

24 Zagotovo najbolj znan primer povsemzinega onemogoanja vnovineuporabe semena (v primerih le pravnihpostopkov so sicer zagroene naravnostdrakonske kazni) je Monsantova tehno-logija terminator semen, pri katerih soonemogoili vnovino kalitev z inkorpo-racijo blokirnih genov (glej mdr. Rifkin,2000: 68; tudi francoski dokumentarnilm The World According to Monsanto).25 Kot opozarja Bollier (2002: 79), tespremembe vodijo v reim centralizi-ranega tovarnikega poljedelstva, sajagrikulturnim korporacijam prav tovrstnimehanizmi omogoajo temelje za prisilneoligopole, prek katerih vzpostavljajo mre-e podrejenih producentov in podizvajal-cev, ki so od njih in njihovih pravil skorajpopolnoma odvisni.


20/28


drube. Tako pri privatizaciji informacij, povezanih z genetskimin naravnim materialom, kot pri vzpostavljanju lastnitva nadznanjem, kulturo, kreativnostjo in samim komuniciranjem,je govor o lastninjenju neotipljivih lastnosti in karakteristik,najvekrat informacij ali idej, kjer postane drubena konstruira-

nost lastnitva povsem oitna. Kot opaa May (2010: 34), je trgvedno skonstruiran skozi politine odloitve in nikjer to ni boljoitno kot na trgu intelektualne lastnine. A kljuna karakteri-stika intelektualne lastnine tako pri patentih in zaitnih znakih[trademark] kot pri razlinih zalonikih pravicah ni samo, dazelo oitno ustvarja lastnitvo, ampak da z omejevanjem dosto-pa naknadno ustvarja redkost neke dobrine (ali vira, znanja,informacije), kjer ta redkost sicer ne bi mogla obstajati. (Ibid.)Le s taknim posegom, ki ustvari monopolni nadzor nad nekoinformacijo, je namre mogoe tovrstne nematerialne dobrinespremeniti v (fiktivno) blago (Jessop, 2002: 14).

V nasprotju s prvima dvema oblikama skupnega, ki ju lahkooznaim za primarno materialni in posledino relativno redki inekskluzivni, to za informacije kot takne ne velja. V resnici lahkotovrstno omejevanje dostopa in uporabe celo onemogoa uspe-nost irjenja neke informacije ali znanja v drubi (glej Nonini,2007a; Berry, 2008; Hardt in Negri, 2009; May, 2010) Avtorji skritino distanco do informacijskih oblik blaga, ki se brez vejihstrokov spreminja in deli ne glede na tevilo dodatno ustvarjenih

enot ali uporabnikov, menijo, da ta vrsta blaga, ter na splono nad-zor nad znanjem in informacijami, e igra kljuno vlogo v post-modernem kapitalizmu (May, 2010). Do obutno spremenjenevloge informacij v kapitalistini ekonomiji je postopoma prihajaloskozi celotno dvajseto stoletje, do devetdesetih let pa so po mne-nju Schillerja (1989) informacije postale integralni del kapitala,roki najvejih korporacij pa je uspelo posei v vse pore drubene-ga ivljenja. Transformacija informacij v lastnino ter uporaba innadzor nad informacijami za zaito same lastnine sta tako medosrednjimi znailnostmi kapitalizma na prelomu v 21. stoletje.Za dananji as je e posebno znailen vstop profitnih motivovna vsa podroja, ki so zaradi razlinih razlogov skozi zgodovinoula tej prodorni sili, trdi Schiller (Ibid.: 91).26 Informacije inpodatki so namre (tudi s proliferacijo neposredno aplikativnihraziskav) postali potencialno izjemno dragocene dobrine, ki so seprek trnih kriterijev posledino priele dojemati kot blago, ki gaje mogoe prodati kot vsako drugo lastnino27 (glej npr. Schiller,1989; Parker, 1994; May, 2010).

Monopoli nad znanjem so se glede na zgodovinske analize

Innisa (glej npr. 1951/2008) vzpostavljali tako reko skozi celotnozgodovino lovetva bili so kljuni za ohranjanje oblastnih elit

26 Kljuna znailnost tako informacij kotsamega komuniciranja je, da se sevedane moreta ustaviti na umetno ustvarje-nih mejah, ampak pronicata v vse poreivljenja in drubenega, saj iz teh sfertudi neizogibno izhajata. To posrednopomeni, da za ekspanzijo kapitalistinekolonizacije e komajda obstajajo re-snine omejitve (glej npr. Schiller, 1989;Terranova, 2004).27 S tem ko informacije postanejo blago,se vsaj implicitno izkae, da informacijenikoli niso popolne za vse udeleence natrgu. Ta nepopolnost kae na prisotnostinformacijske asimetrije (glej npr. May,2010: 4), kar pomeni, da lahko lastnikboljih in natannejih informacij pridobina trgu prednost pred drugimi akterji.Osrednji tok ekonomske misli je vpraa-

nja, povezana s popolnostjo informacij,skoraj po pravilu predstavljal kot irelevan-tna, eprav so kritini politini ekonomisti(npr. Veblen) e kmalu zaeli opozarjatina nevarnost taknih pristopov (glejParker, 1994). Neprimernost ekonomskihparadigem, ki so stavile na popolno uin-kovitost trgov in ekonomskih sistemov

kot je na primer v dvajsetem stoletjuprevladujoa neoklasina ola , je medprvimi strokovno sprejemljivo uspeloutemeljiti Stiglitzu (2001). Logiko je

obrnil in dokazal, da so, ravno nasprotno,trgi brez intervencije uinkoviti le podizjemnimi pogoji; neuinkovitost je zanjetorej norma, ne izjema. Eden kljunihrazlogov je, da popolnost informacij ni ni-koli dosegljiva, veljavni ekonomski modelipa naj bi se s temi problemi spopadalineuspeno, saj lahko e izjemno majhnopomanjkanje informacij v praksi povzroivelike spremembe (Stiglitz, 2001: 475).Osnovni razlog, zakaj se trgi z nepopol-

nimi informacijami razlikujejo od tistih(idealnih, op. a.), v katerih popolnostobstaja, je v razlogu da dejanja (vklju-ujo odloitve) prenaajo informacije,delujoi na trgu pa se tega zavedajo, karvpliva na njihovo obnaanje, je dokazo-val Stiglitz (Ibid., 485; poudarek J. P.). Zmlini na veter se je pred Stiglitzem borilna primer e George Soros (glej 1998),ki je poudarjal pomen nepopolnostiinformacij, irega drubenega kontekstain skrajne ideolokosti ekonomskih teorij,

ki so predpostavljale popolnost znanja.Vendar njegovih prispevkov ni hotela


21/28


in hierarhinih drubenih ureditev. Zato aktualnih poizkusovkapitala nikakor ni mogoe teti za prvi primer aktivnega ustvar-janja monopolov znanja (pri emer se ta red ustvarja prek pravneregulacije, po potrebi tudi s silo), a podobno kot druge tovrstneprimere v zgodovini je tudi intelektualne lastnike pravice precej

teko zagovarjati kot koristne za skupno dobrobit ire drube eprav so nastale z namenom, da bi posredno spodbujale nadalj-njo kreativnost ter iznajdbe potencialnih avtorjev,28 s edalje vejoinvazivnostjo in irjenjem dosega, ki ga imajo ti legalni okviri,postaja oitno, da sluijo nadvse partikularnim interesom, pred-vsem najvejim svetovnim korporacijam, ki jih ti zakoni itenjaintelektualne lastnine favorizirajo (Bollier, 2002: 80; Bagdikian,2004: 7073). Pravni sistem, ki je bil v izhodiih ustvarjen zato,da bi z nagrajevanjem avtorjev prinaal nova dela javnosti, se jespremenil v protekcionistien trni sistem. (Bollier, 2002: 109)

Danes prevladujoa tenja je poizkus centralizacije nadzoranad znanjem in lastnitvom pomembnih informacij na globalniravni. Zadnja desetletja so tako kljub vzponu interneta, ki naj biodpiral neomejeno morje monosti, videla naraanje prepadamed tistimi, ki imajo informacije, in tistimi, ki jih nimajo.29Ugotovitev Parkerja (1994: 75), da smo sooeni s paradoksalnimfenomenom, saj je po eni strani v aktualni fazi kapitalizma prilodo izjemnega naraanja tevila informacij, a se ta informatiza-cija kombinira s koncentracijo in monopolizacijo (predvsem

specializiranega) znanja, se morda najbolj oitno kae na pri-meru dostopa do znanstvenih revij, kjer obstaja globalna delitevna tiste univerze in intitute, ki si dostop do teh izjemno dragihpodatkovnih baz lahko privoijo, in tiste, ki si ga ne morejoali pa omogoajo dostop le do nekaterih baz. Perverznost teureditve je toliko veja, ker strokovne revije skoraj po pravilune plaujejo prispevkov, raziskovalci in akademiki, ki so od tehobjav odvisni, pa so najpogosteje financirani z javnim denarjem.

e samo dejstvo, da se je intelektualne zalonike (oziromaavtorske) pravice razirilo na 70 let od smrti avtorja oziroma na95 let za najeto avtorsko delo, posredno pomeni, da spada pod

denik intelektualne zaite tudi izjemno visok del avtorske kulture, ki je nastala v dvajsetemstoletju.30 Le-to je v tevilnih primerih mogoe jemati e za kulturno obliko skupne dediinelovetva, ki bi ji danes le steka e pripisovali kakrnokoli avtorsko lastnitvo ... (Boyle, 2008)A izjemna iritev intelektualnih pravic je povzroila ravno nasproten obrat. Medtem ko je prvizakon o avtorskih, zalonikih in sorodnih pravicah [copyright] trajal 14 let in ga je bilo mogoepodaljati za enako obdobje e enkrat, je danes najdalja doba raztegnjena na neverjetnih 120 letza anonimna dela, ki jih prevzela neka korporativna entiteta. V praksi to pomeni, da je pod inte-lektualno zaito tudi pesmica Happy Birthday, nad katero ima danes lastnitvo korporacija

Time Warner, na leto pa ji prinaa ve kot dva milijona dolarjev iz naslova licennin (Bagdikian,2004: 72). V tem primeru gre za klasien primer apropriacije skupne kulturne dediine love-

objaviti nobena resna strokovna revija;svoje ideje je zato udejanjil v praksi in nata raun izjemno obogatel.28 Nobene potrebe seveda ni, da bi se sto liberalno predpostavko strinjali. Shiva(1997: 13) v skladu s tem kot temeljintelektualne lastnine izraa preprianje,da so ljudje kreativni le takrat, kadar lahko

raunajo na nanno nagrado, ki se jozagotavlja skozi intelektualno lastnitvo.S prevzemanjem teh predpostavk, ki jihprecej nekritino posvajajo tudi nekaterido intelektualnih avtorskih pravic relativnokritini avtorji (npr. Boyle, 2008), se torejvrnemo k ontolokim izhodiem egoi-stinega posesivnega individualista. Obtem je spregledano dejstvo, da je danespostalo problematino govoriti na primero avtorskih pravicah, saj pravice pripadajopredvsem korporacijam (gre predvsem zapravice zalonika), omeniti pa velja tudiproblematinost samega koncepta avtor-ja, ki je zahodnjaki konstrukt.29Pri tem igrajo pomembno vlogo tuditehnoloke omejitve (na primer dostopdo tehnologije ali celo samo do pro-gramske opreme, ki dostop omogoa) inpotrebno znanje za iskanje informacij.30 To povzroa tudi izjemne posredneteave, na primer pojav t. i. osirotelih del,

ki zaradi starosti in nezmonosti, da bi ka-korkoli stopili v stik z lastnikom (propadlapodjetja, avtor umre itd.), niso dostopneve niti komercialno, hkrati pa jim tudi eniso potekle zalonike pravice in jih torejni dovoljeno reproducirati. Strokovnjakiocenjujejo, da spada med osirotela deladanes velika veina kulture dvajsetegastoletja (pri knjigah se tevilka dviga celonad 95 odstotkov). (Glej Boyle, 2008)


22/28


tva, zagotovo pa je nezanemarljivo tudi, da kvejemu v izjemnoredkih primerih kulturnih, kreativnih in drugih intelektualnihizdelkov nanje ni mono vplivala tudi ira druba, v kontekstukatere so ti izdelki nastali. Teko jih je torej dojemati kot povsemekskluziven produkt posameznih genijev = avtorjev (in e manj

korporacij, ki so si morda naknadno zagotovile intelektualnepravice z apropriacijo avtorsko nezaitene skupne kreativnosti).Ob tem je potrebno pomisliti le na vse temeljne pogoje, ki mora-jo biti izpolnjeni, da lahko nastane produkt, kot je zmeraj novioperacijski sistem korporacije Microsoft ne le, da k njegovemuizpopolnjevanju v edalje veji meri hote ali nehote pripomo-rejo mnoice uporabnikov, ki na primer poroajo o najdenihnapakah pri uporabi; za konni izdelek se je treba zahvaliti mno-ini neposredni produkciji in kooperativnemu delu tevilnihljudi, torej je o individualnem avtorstvu govoriti edalje tee,vsaj posredno pa so bili za nastanek teh vrstic kode, ki tvorijoprogram, potrebni tudi nakopieno znanje, delo in kreativnosttevilnih generacij pred tem (banalno reeno: od izuma elektrikedo raunalnika). A ker je v epohi bio-lingvistinega kapitalizmamogoe lastniniti vse vidike drube in ivljenja, postane vse pred-hodno znanje povsem irelevantno in brez kakrnekoli vrednosti,ki bi jo bilo potrebno pri morebitnem nasprotovanju tej eksklu-zivistini apropriaciji upotevati. Ker lahko intelektualne pravicezaobjemajo tevilna mono raznolika podroja, od korporativne-

ga lastnitva nad kulturo do patentiranja delov drube, vodijo tiprocesi do nadvse bizarnega prilaanja s strani kapitala.31

Intelektualna lastnina je v tako razirjeni obliki (in s takoodlonim uveljavljanjem) relativno nov konstrukt, k imple-mentaciji katerega je odloilno pripomogla Svetovna trgovinskaorganizacija (in e pred njo GATT) s sporazumom o Trgovinskihvidikih pravic intelektualne lastnine [ Agreement on Trade-Related Intellectual Property Rights] oziroma sporazumom oTRIPS. Sporazum univerzalizira intelektualne lastninske pravi-ce na vse njene lanice (153 drav), ki skupaj pomenijo skorajvso svetovno trgovino (97 %) in s tem pomembno prispeva kvzpostavljanju globalnih upravljalskih struktur in mre. Obtem prvaki globalnega trga mono pritiskajo, da bi ti zakoni postali enotna globalna norma,(Bollier, 2002: 80) vse podpisnike, ki se teh zavez ne bi drali, pa akajo sankcije.V skladu ssporazumom TRIPS je Evropska komisija v prvi polovici tega leta sprejela trgovinski sporazumproti ponaredkom ACTA [Anti-Counterfeiting Trade Agreement], s katerim se znova obutnoiri razpon dejanj, ki naj bi spadala pod kriminalne dejavnosti. Po besedah Evropske komisijenaj bi ta sporazum pripeljal do ciljev Lizbonske pogodbe in pomagal graditi evropsko ekonomi-jo znanja varoval naj bi namre eno kljunih kompetitivnih premoenj Evropske unije. 32

e pred sprejetjem sporazuma ACTA se je zaostritev ukrepov proti krenju pravic, povezanihz intelektualno lastnino, preselila v prenovljeni kazenski zakonik Republike Slovenije, po

31 V dobi normalizacije raunalnikovbi nekateri primeri intelektualne lastninelahko veljali e skorajda za osnovneloveke dejavnosti. Microsoft je tako leta2004, ko se je uporabljal e vsaj dobrihdeset let, registriral patent za dvojni klikna miki. Podobno bizaren je Amazonovpatent One-Click, ki je tej spletni trgovinizagotovil dvajsetletni monopol na kupova-nje stvari po internetu z enim klikom (glejBerry 2008, 34; Glasner 2004). Pri drugihintelektualnih pravicah velja omeniti evsaj patent za zaprt sendvi brez skorjein pravico (zaitni znak) Olimpijskegakomiteja v ZDA, da ekskluzivno uporabljabesedo Olimpijski (Boyle, 2008: xixii).Oglaevalska agencija Radical Media LLCje letos zagrozila s tobo organizatorjemkonference, naslovljene Radical mediaconference v Londonu, ker naj ne bi imeli

pravice do uporabe besedne zveze radi-cal media (glej Pinchen, 2011), vrhovnosodie v Veliki Britaniji pa je lani odlo-ilo, da je spored tekem Angleke prvenogometne lige (Premier League) lahkoavtorsko zaiteno delo, zaradi esar je zanjegovo objavo treba plaati licennino(glej McCullagh, 2010).32 Glej Evropska komisija (2011). Da bisporazum zael veljati, ga morata sprejetie Evropski parlament in Evropski svet.

Kar je v tem kontekstu morda kljuno, jerazumeti, da slube Evropske unije izrazakreativna industrija in druba znanjaseveda razumejo v neposredni povezavi zintelektualnimi pravicami in informacijski-mi oblikami blaga znanje je torej dojetokot znanje le, kadar potencialno vsebujetudi visoko menjalno vrednost, ne pa zadrubo relevantne uporabne vrednosti, inenako velja tudi za kreativnost, kulturo ininformacije na splono.


23/28


katerem je za nelegalno prenaanje vsebin s spleta in uporabopiratiziranih programov zagroena zaporna kazen (poprej so bileza te dejavnosti kriminalizirane le pravne osebe).33 e dlje je vzadnjem asu lo ameriko ministrstvo za domovinsko varnost, kije v zaetku tega leta zaseglo spletne domene tevilnih spletnih

strani, ki so bile izkljuno agregati povezav do razlinih nepo-srednih televizijskih prenosov, med njimi Atdhe.net in panskostran Rojadirecta.org, kjer se objavljajo povezave do prenosovportnih dogodkov (glej Carnoy, 2011).34 Dejstvo, da se je v tozgodbo neposredno vpletlo ministrstvo za domovinsko varnost,govori svojo zgodbo o izjemnem pomenu, ki ga imata lastnitvoin nadzor nad informacijami v dani fazi kapitalizma.

Razumevanje informacijske produkcije je brez soasnegavkljuevanja koncepta skupnega po mnenju Berryja nemogoe(2008: 3. pogl.), prav ustvarjeneinformacijske oblike skupnega paso brkone tudi najkompleksneje, ko prihaja do njihove eksplo-atacije s strani kapitala, saj e same po sebi vsebujejo mnoicokontradikcij. Konflikt med tem, kaj dojemamo kot lastnino, inkaj kot skupno, je v teh primerih v polnem zamahu in najvekratse s tem, ko se skupno podredi lastnikim odnosom, neposrednozmanjuje njegovo produktivnost (a kapitalistini proces valoriza-cije seveda ne obstaja brez privatne akumulacije) (Hardt, 2010).Kontradikcije in kompleksnost se kaejo na razlinih ravneh, poeni strani je mogoe govoriti o tendencah po popolni komodifi-

kaciji informacij in kulturnega ivljenja na splono, na emer vveliki meri temelji tudi proces ograjevanja informacij prek razli-nih lastnikih reimov, na drugi strani pa lahko kapital uspenoakumulira vrednost tudi tedaj, ko dostop do znanja ali informacijni omejen oziroma onemogoen. tevilna podjetja tako odkritopodpirajo mentaliteto odprte kode in prostega dostopa, kjer zasam dostop na primer morda ni treba plaevati; vendar je natoeksploatacija mogoa v drugih fazah kapitalistinega procesa, naprimer prek izkorianja mnoinosti same uporabe.

Ne le, da razline alternativne prakse, kot je prost dostop, vnekaterih primerih morda ne nakazujejo odprave kapitalizma,njegovo delovanje lahko v digitalnih okoljih celo spodbujajo

po eni strani izkoriajo brezplano delo tevilnih programerjev, po drugi pa za donacijesoasno dvorijo velikim korporacijam (vseeno lahko torej prihaja do privatizacije profitov). Zatoprihaja do precejnjih paradoksov, saj poizkuajo ti projekti transcendirati kapital (povedanodrugae, kapital naj producentom pusti svobodo in ostane zunaj produkcijskega procesa), asoasno paradoksalno ostajajo mono vpeti v njegovo delovanje. (Berry, 2008: 4. pogl.).35 TudiLessigova ideja gibanja Creative Commons, ki ga je mogoe jemati kot alternativo lastnikimsistemom, kot je na primer Copyright, ni uperjena proti kapitalizmu, temve proti kontrare-

volucionarnim korporacijam, ki bi rade zapirale dostop do informacij in s tem onemogoalerazvoj t. i. nove ekonomije. Formenti (2005: 5152) opozarja, da v tem primeru kontrarevo-

33 Glej Ministrstvo za pravosodje (2011).S prenovljenim zakonikom naj bi sepopravila napaka v prejnjem zakoniku,ki po mnenju ministrstva ni izpolnjevalkazenskopravnih obveznosti, saj je bilo vnjem opueno kazenskopravno varstvoavtorskih del, kar naj bi v negotovost po-stavljalo usklajenost slovenske zakonodajes prejetimi mednarodnimi sporazumi,natanneje s sporazumom TRIPS. (Ibid.:12). Kazensko se bo lahko preganjala tudizasebna uporaba zaitenih del, glede naprejnji zakonik pa se bo rtalo bese-dilo z namenom uporabe z naslednjoutemeljitvijo: Veinoma se avtorska delaob njihovi uporabi (eksploataciji) sploh neprodajajo naprej, temve se eksploa-tirajo in so eksploatirana s smo njihovouporabo. (Ibid.: 13) S prejnjo formula-cijo naj bi se dekriminirale glavne oblike

nezakonite eksploatacije (Ibid.: 142).34Prav tako letos so zaradi spletne strani,ki je bila agregat s povezavami do lmovin televizijskih programov, britanskeoblasti

Prodnik, Jernej - Prispevek h konceptualizaciji skupnega v biolingvističnem kapitalizmu

Documents

Transcript of Prodnik, Jernej - Prispevek h konceptualizaciji skupnega v biolingvističnem kapitalizmu