1

Priročnik za varno obnašanje v gorah

DIsaster REsilient Communities and TownsDIsaster REsilient Communities and Towns

Gasilsko reševalna služba Kranj

Postanimo odporni na nesrečePostanimo odporni na nesreče

2

3

UvoDSlovenija je alpska dežela, za katero je značilno visokogorje Julijskih Alp, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank ter alpskega predgorja in goratega dinarskega sveta. Od nekdaj je bila želja ljudi osvajanje vrhov, s porastom turizma pa se je tako število dejavnosti kot tudi število obiskovalcev gora drastično povečalo. Vzporedno s številom obiskovalcev narašča tudi število nesreč v gorah. Da bi povečali stopnjo varnosti, poskušamo z različnimi projekti vplivati na varno obnašanje obiskovalcev gora.

Eden od projektov za ozaveščanje zmanjšanja rizika pred nesrečami je tudi evropski projekt DIRECT – DIsaster REsilient Communities and Towns ali Postanimo odporni na nesreče. Pod vodstvom Fundacije za razvoj severnega dela Črne gore FORS Montenegro sodelujemo kot partnerji na projektu Gasilsko reševalna služba Kranj Republike Slovenije, Gasilska enota Moravsko-šlezijske regije Češke republike, Češka asociacija gasilskih častnikov in Ministrstvo za notranje zadeve Črne gore. Projekt je financiran iz sredstev direktorata European Civil Protection and Humanitarian Aid Operations

(ECHO) pri Evropski komisiji (DG ECHO).

Ena od nalog v projektu je tudi izdelava brošur o zmanjšanju tveganja in varnem obnašanju ob različnih naravnih nesrečah in v okoljih s povečanim tveganjem, kamor spada tudi gibanje po visokogorju.

Foto: Miran Štular

4

KaKo se varno odPraviti v Gore?Začetnikom brez lastnih izkušenj in ustreznega predznanja priporočamo, da se vključijo v planinska društva pod okriljem Planinske zveze Slovenije (PZS) in se v hribe podajajo v organiziranih skupinah. O izbiri primernih ciljev glede na lastne zmožnosti in izkušnje se lahko posvetujejo z vodniki PZS in jih povprašajo za nasvete. Članstvo v planinskih društvih jim omogoča pridobivanje ali obnavljanje znanja v planinskih šolah. Druga oblika pridobivanja znanja je samoizobraževanje iz strokovne literature (Planinska šola, Vodniški učbenik, Nevarnosti v gorah ipd.).

osnovni napotki

Ob izbiri primernega gorniškega cilja spremljamo vremensko napoved in upoštevamo opozorila o razmerah v gorah. Ker se te lahko hitro spreminjajo, spremljamo napoved v daljšem časovnem obdobju. Izbrana pot naj bo primerna glede na psihofizične sposobnosti vseh planincev v skupini, tempo pa naj bo prilagojen najšibkejšemu pohodniku. Pred turo si zagotovimo primerno planinsko opremo in se jo naučimo pravilno uporabljati. Ko načrtujemo pot, preverimo zapore poti ter odprtost planinskih koč in zavetišč, kamor se odpravljamo. Podatki so dostopni na spletu (http://stanje-poti.pzs.si/, poskodbe.poti@pzs.si) in teletekstu. Glede na dolžino in zahtevnost poti se od doma odpravimo dovolj zgodaj. To še posebno velja v zimskem času, ko je dan krajši. O načrtih in poti obvestimo svojce ali prijatelje.

Kaj je pomembno za izbiro cilja in poti?

Ocena psihične in fizične pripravljenosti.

Poznavanje vremenske napovedi. Slabo vreme in slaba vidljivost lahko močno podaljšata čas hoje. Med obvezno opremo spadajo oblačila, ki ščitijo pred močnim vetrom, mrazom in padavinami, ter čelna svetilka, če nas ujame tema. Pozanimamo se, ali so na poti koče, bivaki ali zavetišča, kamor se bomo lahko umaknili.

Poznati moramo izbrano pot in smer hoje. Uporabimo karto poti. Razdelimo jo na manjše odseke in predvidimo približen čas hoje. Planiramo vmesne počitke. Upoštevamo, da smo ob osvojitvi cilja šele na polovici poti, saj se je treba še varno vrniti v dolino.

5

Poleg dolžine poti moramo vedeti tudi, kako strm je teren in kakšna je zahtevnost (izpostavljena pobočja, melišča, balvani, rušje, hudourniki, krnice, strmi skoki ipd.).

Poznati moramo nevarnosti na poti (prepadi, padajoče kamenje, s travo poraščena pobočja, nevarna za zdrs, snežišča).

Hitrost hoje moramo prilagoditi otrokom in tistim v skupini, ki so najslabše telesno pripravljeni. Hojo prilagodimo tudi zdravstvenemu stanju udeležencev. Še posebej pozorni moramo biti, če ima kdo v skupini kakršne koli kronične bolezni, alergije ali pa je srčni bolnik.

obveščanje svojcev pred turo

O planirani turi pred odhodom obvestimo svojce, prijatelje ali znance. Informacija mora vsebovati podatke o načrtovani poti, morebitnih rezervnih ciljih in okvirnem času vrnitve, da lahko svojci v primeru nesreče sprožijo iskalno akcijo.

Če nismo obveščali svojcev, na parkiranem vozilu za vetrobranskim steklom pustimo listek s podatki o načrtovani turi.Vpisujemo se v vpisne knjige na kočah in vrhovih. Če nas bodo pogrešali, bodo gorski reševalci sklepali, kje nas iskati.

Uporaba mobilnega telefona

Mobilni telefon nam ob nesreči lahko reši življenje. Pogoja za njegovo delovanje sta polna baterija in dostopnost signala. Zaradi večje oddaljenosti od baznih postaj je pokritost s signalom slabša. Ker telefon išče najboljši signal, s tem izgublja energijo bistveno hitreje kot v krajih z dobro pokritostjo. Čas delovanja baterije pa se v gorah skrajša tudi zaradi nizkih temperatur.

Preden se odpravimo v hribe, napolnimo baterijo telefona. Če nimamo možnosti polnjenja, energijo baterije trošimo racionalno.

6

Telefon zaščitimo pred ekstremnimi vremenskimi vplivi.

Z energijo dodatno varčujemo, tako da izklopimo prenos podatkov.

Če je baterija že precej prazna, telefon lahko med turo izklopimo. Uporabimo lahko tudi zaklenjen telefon, saj je klic na 112 in 113 mogoč tudi brez vpisa PIN-kode.

Če ne moremo poklicati na številko 112, lahko poskusimo poslati SMS. V imenik telefona si vstavimo dve številki ICE (In Case Of Emergency). Tako bodo lahko reševalci v primeru nesreče obvestili svojce.

način hoje

Začnemo s »pogovorno« hitrostjo hoje, počasi, da se ogrejemo. Telo moramo pripraviti za dolgotrajen napor.

Ko se po 10–15 minutah ogrejemo, si privoščimo kratek počitek, da se slečemo. Do naslednjega počitka poskušamo hoditi vsaj eno uro, odvisno od dolžine poti. Korak naj bo sproščen. Dihanje uskladimo s hojo. Pomagamo si lahko s pohodnimi palicami.

Hitrost hoje prilagodimo skupini.

Počivališča si izbiramo na varnih mestih. Pazimo, da niso izpostavljena nevarnosti zdrsa, padajočega kamenja ali snežnih plazov. Če nam je vroče, naj ne bodo izpostavljena soncu.

Foto: Miran Štular

7

UV-faktor je v hribih višji. Pred sončnim sevanjem se zaščitimo s sončno kremo primernega faktorja, pokrivalom in ustreznimi sončnimi očali.

Na izpostavljenih mestih v visokogorju, kjer si zaradi padajočega kamenja lahko poškodujemo glavo, uporabljamo alpinistično čelado. Uporaba čelade je priporočena tudi zaradi morebitnih padcev na meliščih in v stenah.

Na zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh, ki so zavarovane z jeklenicami in klini, je priporočljiva uporaba plezalnega pasu in samovarovalnega kompleta, še posebej če so z nami tudi otroci in neizkušeni planinci.

Pred odhodom se pozanimamo, če pot preči snežišča. Zaradi nevarnosti zdrsa bomo morda tudi v poletnem času potrebovali cepin in dereze. Naučimo se jih pravilno uporabljati, še preden se odpravimo v gore.

Če zahtevnost poti presega naše zmožnosti ali če so na poti nepredvidene ovire (snežišča, skalni podori, strgane jeklenice ipd.), je bolje obrniti kot brezglavo poskušati doseči cilj. Varnost je na prvem mestu.

Med hojo poskrbimo za vnos zadostnih količin tekočine in hrane. Pijemo večkrat in v majhnih količinah. Poskrbimo tudi za izotonične napitke, saj zaradi znojenja izgubljamo sol in minerale. Energijo najhitreje nadomestimo z energijskimi ploščicami, čokolado, bananami in drugim svežim ali suhim sadjem. Izogibamo se uživanju alkoholnih pijač.

Foto: Miran Štular

8

Poskrbimo, da se med hojo ne pregrevamo. Uporabljamo aktivno perilo, ki dobro odvaja znoj. Oblačila naj ne bodo preohlapna, da preprečimo možnost, da bi s kosom oblačila zapeli v oviro in izgubili ravnotežje.

Ob nevihtah in ob nenadnem poslabšanju vremena si zaradi nevarnosti čim prej poiščemo zavetje v planinski koči ali bivaku. Sestopimo z izpostavljenih grebenov.

Skupina naj se ne razdvaja. Prepričamo se, da so vsi varno prispeli na izhodiščno točko.

Ukrepi ob nesreči

Ohraniti moramo prisebnost in ostati mirni, saj s tem pomirimo tudi ostale pohodnike.

Pregledamo kraj dogodka in ocenimo situacijo. Poskrbimo za lastno varnost in varnost ponesrečenca. Zaščitimo se pred neposrednimi nevarnostmi.

Nudimo prvo pomoč v okviru svojih zmožnosti. Pri tem angažiramo tudi druge usposobljene in prisebne člane skupine.

Ob nesreči, pri kateri potrebujemo pomoč reševalcev, čim prej pokličemo center za obveščanje na številko 112 in navedemo naslednje podatke:

• kdo kliče,

• kaj in kje se je zgodilo,

• kdaj se je zgodilo,

• koliko je ponesrečencev in kakšne so poškodbe,

• kakšno pomoč potrebujemo.

Na pomoč lahko pokličemo z mobilnim telefonom ali iz najbližje planinske koče preko UKV-radijske postaje.

9

Kako ukrepamo, ko prispe pomoč reševalcev?

Če so pri ponesrečenem planincu že reševalci, se z neposrednega območju reševanja varno umaknemo. Če to ni mogoče, na varnem mestu počakamo zaključek intervencije.

Ne vstopamo v bližino smeri, kjer poteka reševanje, saj lahko s tem ogrozimo lastno varnost in varnost reševalcev ter ponesrečenca. Pri hoji lahko nevede sprožimo kamenje, pri helikopterskem reševanju pa nas močan veter, ki ga ta povzroči, lahko vrže iz ravnotežja.

Če smo v plezalni smeri, prenehamo plezati in upoštevamo navodila reševalcev. Plezanje nad mestom nesreče je zelo nevarno za ponesrečenca in reševalno moštvo zaradi padajočega kamenja, ki lahko poškoduje tudi helikopter in s tem ogrozi varnost letenja.

Znake pri naletu helikopterja naj pilotu dajejo reševalci ali pooblaščene osebe.

Ob naletu helikopterja se ne premikamo. Postavimo se v čepeč položaj čim nižje pri tleh. Vso opremo in oblačila, ki jih nimamo oblečenih, pospravimo v nahrbtnik ali pripnemo na plezalni pas. Veter elise jih lahko dvigne v zrak in odnese, leteči kosi pa lahko poškodujejo helikopter.

Ne prestopamo trakov, ki označujejo mesto intervencije.

Ne približujemo se območju plazu, če na njem poteka iskalna ali reševalna intervencija. S svojo prisotnostjo motimo delovanje plazovnih žoln in RECO-naprav, prav tako lahko zabrišemo morebitne sledi ali s svojo prisotnostjo zavedemo reševalne pse pri iskanju. Na plazovitem območju pa smo tudi izpostavljeni ponovnemu proženju plazu.

Dosledno spoštujemo navodila reševalcev.

Ne fotografiramo reševalnih akcij in ne objavljamo fotografij na spletnih straneh in socialnih omrežjih, saj je to neetično dejanje.

10

oprema za hojo v gore

Med najpomembnejše rekvizite za planinarjenje spada planinska obutev. Dobri pohodniški oziroma planinski čevlji ščitijo stopalo, ublažijo njegovo obremenitev in izboljšajo oprijem pri stopanju. Čevlji se morajo prilegati nogi in gležnju nuditi ustrezno oporo. Podplati morajo imeti dober oprijem, da nas varujejo pred zdrsom. Dobri planinski čevlji so vodoodporni in lahki.

Oblačila prilagodimo vremenskim razmeram na nadmorski višini, na katero se podajamo. Razmere v visokogorju so lahko povsem drugačne kot v dolini. Priporočljivo je aktivno perilo, ki odvaja znoj . Dobre pohodniške hlače so izdelane iz materialov, kot je npr. softshell, ki je elastičen, lahek in zračen ter nas varuje tudi pred vetrom in padavinami.

Oblečemo se večslojno. Tako lahko dosežemo optimalno kombinacijo oblačil, s katero telo ohranjamo toplo in

Foto: Boris Piskrnik Mednarodna znaka za pomoč helikopterja. Posadki helikopterja ga dajejo reševalci.

11

suho, hkrati pa materiali dihajo in odvajajo vlago, ki nastaja zaradi potu. Ko nam postane prevroče, posamezne sloje slečemo.

Opremo prilagodimo načrtovanemu cilju. Nahrbtnik naj ne bo pretežak. Vsebuje naj rezervna oblačila, zaščito pred dežjem, mrazom in soncem. V nahrbtnik sodi tudi komplet za prvo pomoč, čelna svetilka in mobilni telefon. Za orientacijo si pomagamo z zemljevidi ali z GPS-om.

S seboj imamo zadostno količino vode ali izotoničnih napitkov, da ne pride do dehidracije, še posebej tam, kjer ni studencev s pitno vodo, in hrane, ki nam ob telesnem naporu najbolj ustreza. Vso embalažo od hrane in pijače odnesemo s seboj v dolino in tam razvrstimo v ustrezne zabojnike za smeti.

Na zahtevnih turah v visokogorju, kjer nas lahko zaradi krušljivosti zadene padajoče kamenje, v opremo sodi gorniška čelada. Pri prečenju zasneženih ali poledenelih odcepov so del opreme dereze in cepin. Dereze se morajo čvrsto zapenjati, da se nam med hojo ne staknejo. Pri uporabi cepina moramo imeti zanko okrog roke in se moramo biti pripravljeni ob zdrsu z njim ustavljati. Na zahtevnejših odcepih je priporočljiv tudi plezalni pas s samoreševalnim kompletom, da se lahko z vponkami varno pripenjamo na jeklenice.

Hojo navkreber si lahko olajšamo s pohodnimi palicami. V večini primerov so zložljive, zato jih lahko po uporabi pospravimo v nahrbtnik.

Priporočila Združenja planinskih organizacij alpskega loka (Caa)

Spletna stran Planinske zveze Slovenije (https://www.pzs.si/) med drugim na zgoščen in poljuden način podaja priporočila Združenja planinskih organizacij alpskega loka – CAA za varno pohodništvo in planinarjenje, varnost v visokogorju ter varnost pri gorskem kolesarjenju. Vse navedbe priporočil so prepis s spletne strani PZS, ki je tudi avtor teksta.

PZS eksplicitno dovoljuje uporabo teksta ob navedbi avtorja oziroma vira.

Osem vodilnih planinskih organizacij v državah na območju Alp, med katerimi je tudi PZS, tesneje sodeluje že od leta

12

1995. Iz sprva neformalne oblike sodelovanja je leta 2004 nastalo formalno Združenje planinskih organizacij alpskega loka (Club Arc Alpin – CAA).

CAA, ki preko svojih članic združuje preko 2 mio planincev, promovira planinstvo ter skrbi za izmenjevanje informacij in primerov dobre prakse med članicami. Na področju Alp koordinira in predstavlja skupne interese osmih planinskih organizacij na področju planinstva, varstva gorske narave ter urejanja alpskega prostora s poudarkom na sodelovanju v organih Alpske konvencije. Dejavnost združenja se v pretežni meri izvaja v:

• komisiji za koče in poti,

• komisiji za planinske športe, usposabljanje in varnost ter

• komisiji za varstvo narave in urejanje alpskega prostora.

Članice Združenje planinskih organizacij alpskega loka – CAA:

13

varno Pohodništvo, Planinarjenje, tUrno Kolesarjenje in vodni šPorti v GorsKem oKoljU10 priporočil Združenja planinskih organizacij alpskega loka (Caa):

Kot dejavnosti na prostem sta pohodništvo in planinarjenje odličen način za izboljšanje kondicije, spoznavanje ljudi in zabavo. Naslednja priporočila so planinska združenja pripravila z namenom, da bo dejavnost izvajana kar se da varno in prijetno. Priporočila so bila sprejeta na skupščini CAA, ki je bila 8. septembra 2012 v Švici.

1. nabiranje kondicijePohodništvo in planinarjenje sta vzdržljivostna športa, ki obremenita srce in pospešita prekrvavitev, zato je za pohodnike in planince pomembno, da smo zdravi in znamo realno oceniti svoje sposobnosti. Ne hitimo, za hojo izberemo tak tempo, da nihče v skupini ne omaga.2. skrbno načrtovanjeZemljevidi, vodniki, internet in poznavalci nas lahko poučijo o dolžini, višinski razliki, težavnosti ture in trenutnih razmerah. Ture vedno izberemo glede na sposobnosti skupine. Posebno pozorni smo na vremensko napoved, saj veter, dež in mraz povečajo nevarnost nezgod.3. Popolna opremaSvojo opremo ustrezno prilagodimo načrtovanemu pohodu, naš nahrbtnik pa naj ne bo pretežak. Vedno imamo s seboj zaščito pred dežjem, mrazom in soncem, prav tako tudi komplet za prvo pomoč in mobilni telefon (številka za klic v sili v Evropi: 112). Pri orientaciji si pomagamo z zemljevidi in GPS-om.4. Primerna obutevDobri pohodniški oziroma planinski čevlji ščitijo stopalo in ublažijo obremenitev nanj ter izboljšajo oprijem pri stopanju. Pri izbiri obutve se prepričamo, da se čevlji odlično prilegajo, imajo podplate z dobrim oprijemom, so vodoodporni in lahki.

14

5. Zanesljiv korak je ključnega pomenaPadci zaradi zdrsa ali spotikanja so najpogostejši vzroki nezgod. Prehiter tempo hoje ali utrujenost zelo vplivata na gotovost našega koraka in na našo zbranost. Hodimo previdno. Pazimo tako na padajoče kamenje kot na to, da ga ne prožimo.6. ostanemo na označenih potehNa neoznačenih poteh obstaja večja nevarnost, da zaidemo, poveča se tudi nevarnost padcev in podora kamenja. Izogibamo se bližnjic. Če ugotovimo, da smo zašli, se vrnemo na zadnje mesto, kjer se še znajdemo. Strma pobočja s starim snegom se pogosto podcenjuje, a so zelo nevarna in nam na njih zlahka zdrsne.7. Redni odmoriRedni počitki pohodnikom in planincem omogočajo, da si opomorejo ter uživajo v pokrajini in druženju. Redno jemo in pijemo, da ohranimo svojo moč in zbranost. Izotonični napitki so idealni za pogasitev žeje, žitne ploščice, suho sadje in piškoti pa potešijo lakoto med hojo.8. odgovornost za otrokeZa otroke je zelo pomembno, da krajino odkrivajo na zabaven in raznolik način. Na odsekih poti, kjer obstaja nevarnost padca, naj za vsakega otroka skrbi ena izkušena odrasla oseba. Zelo zahtevni pohodi, kjer je potrebna dolgotrajna koncentracija, niso primerni za otroke.9. manjše skupineManjše skupine so prilagodljivejše in članom omogočijo, da si med seboj pomagajo. Vsi v skupini naj bodo seznanjeni s podatki o cilju pohoda ter poti v obe smeri. Skupina naj se drži skupaj. Samohodci, pozor: tudi manjša nezgoda lahko zahteva resno reševanje.10. spoštovanje narave in okoljaVarujemo naravno okolje. Za sabo ne puščamo smeti, ostanemo na poti, ne motimo divjih ali domačih živali, ne dotikamo se rastlin in spoštujemo zavarovana območja. Uporabljamo javni prevoz ali skrbimo za čim bolj optimalno izkoriščenost osebnih vozil.

15

Priporočila za varnost na visokogorskih turah

Ture v visokogorju ponujajo veliko priložnosti za doživljanje narave, druženje in pustolovščine. Naslednja priporočila naj pripomorejo k učinkovitemu soočenju s številnimi nevarnostmi v alpskem svetu. Praktičnih veščin se naučimo na tečajih gibanja v visokogorju, izkušnje pa pridobivamo postopno.1. v gore zdravi in z dobro kondicijoVisokogorske ture se odvijajo na velikih višinah in zahtevajo zelo dobro telesno pripravljenost. Zaradi intenzivne obremenitve srca in ožilja, pa tudi mišic in sklepov, zahtevajo dobro zdravje in realno oceno lastnih sposobnosti. Ne hitimo, izberemo tempo, ki mu vsi lahko sledijo.

Foto: Miran Štular

16

2. Upoštevanje aklimatizacijeNad 2500 metri telo potrebuje čas, da se prilagodi nadmorski višini. Počasen vzpon in postopno višanje nadmorske višine prenočišča so odločilnega pomena. Sestop je najboljše zdravilo za simptome višinske bolezni, kot so glavobol, vrtoglavica ali slabost.3. skrbno načrtovanjeZemljevidi, vodniki, internet in poznavalci nas lahko poučijo o dolžini, višinski razliki, težavnosti ture in trenutnih razmerah. Posebno pozorni smo na vremensko napoved, saj nevihte, sneg, veter in mraz bistveno povečajo nevarnost nesreč. Načrtujemo tudi alternativne poti.4. na turo v manjši skupiniNa izbiro ture vplivajo sposobnosti, izkušnje, želje in velikost skupine. Idealna velikost skupine je od 2 do 6, več ljudi pomeni večje tveganje. Samostojna tura ni priporočljiva. Udeleženci naj bodo vedno seznanjeni s podatki o cilju in poti v obe smeri.5. Ustrezna opremaOpremo prilagodimo ciljem in pazimo, da nahrbtnik ni pretežak. Pred padcem in padajočim kamenjem se zavarujemo z uporabo vrvi in čelade, pred zdrsom na ledenikih in snežnih pobočjih se zavarujemo z uporabo cepina in derez. S seboj vzamemo zaščito pred soncem, za nujne primere pa: komplet prve pomoči, bivak vrečo, mobilni telefon (številka za klic v sili v Evropi: 112) in čelno svetilko.6. Preverjanje trenutnih razmerKer se zaradi podnebnih sprememb umikajo ledeniki, tali sneg in viša nadmorska višina ledišča, se povečuje nevarnost podorov kamenja in padcev v ledeniške razpoke. Pomembno je, da se na turo odpravimo pravočasno, sproti presojamo vremenske in terenske razmere ter temu ustrezno prilagajamo izbiro poti.7. orientacija na terenuNa brezpotju, na ledenikih in ob zelo slabi vidljivosti lahko orientacija postane težavna. Zato je pomembno, da znamo

17

uporabljati zemljevid, višinomer, kompas in GPS. Če smo negotovi, se takoj vrnemo.8. na ledeniku se navežemo; kjer grozi nevarnost padca, se zavarujemoSkalnati grebeni, ledeniki, snežna in ledna pobočja zahtevajo visoko raven strokovnega znanja tehnik gibanja, varovanja in reševanja. Pred padci v ledeniške razpoke se zavarujemo z gibanjem v ledeniški navezi. Opozorilo za gibanje po strmem terenu: sočasno vzpenjanje naveze je nevarno.9. Zanesljiv korak je ključnega pomenaPadci zaradi zdrsa ali spotika so najpogostejši vzroki nezgod. Prehiter tempo ali utrujenost močno vplivata na našo zbranost in na zanesljivost našega koraka. Za varno uporabo derez in cepina je potrebno intenzivno usposabljanje.10. spoštovanje narave in okoljaVisokogorje predstavlja dragocen prostor za gibanje v edinstvenem naravnem okolju. V tej svobodi lahko uživamo in spoštujemo občutljivo gorsko okolje. Obzirni smo do drugih in podpiramo planinska društva pri skrbi za naravo in okolje.

Foto: Miran Štular

18

Priporočila za varnost na zelo zahtevnih planinskih poteh

Hoja po zelo zahtevnih planinskih poteh je povezana s tveganji. Pri nezadostni pripravljenosti, pomanjkljivi opremi ali napačnem ravnanju obstaja nevarnost padca.1. skrbno načrtujemo

Načrtovanje je ključ do varnih, užitka polnih tur. Natančno se pozanimamo o težavnosti, dolžini, dostopu in sestopu, vremenu in razmerah na poti.2. Cilj prilagodimo osebnim sposobnostimPrevisoko izbrana težavnostna stopnja zmanjšuje doživetje in lahko privede v nevarne situacije.3. Uporabljamo popolno, normam ustrezajočo opremoPlezalni pas, varovalni komplet in čelada: samo dosledna in pravilna uporaba opreme omogoča varnejšo hojo po zelo zahtevnih poteh. Za nujne primere imamo s seboj komplet prve pomoči in mobilni telefon.4. ob nevarnosti nevihte ne vstopamo na zahtevno planinsko potUdar strele pomeni življenjsko nevarnost. Dež, mokrota in mraz povečajo nevarnost padca.5. Kritično preverimo žično vrv in sidraPadajoče kamenje, pritisk snega, drobljenje skal zaradi zmrzali in korozija lahko poškodujejo varovalne in druge naprave, zato na zaprte planinske poti ne vstopamo.6. dvojno preverjanje ob vstopuKontroliramo drug drugega: spoj plezalnega pasu, povezava varovalnega kompleta s plezalnim pasom, čelado.7. vzdržujemo zadostno varnostno razdaljoMed dvema fiksnima točkama se sme gibati samo ena oseba.

19

8. jasen dogovor pri srečevanjuKomunikacija in obzirnost preprečujeta nevarne situacije pri prehitevanju ali srečevanju.9. Pozor, padajoče kamenje! Previdno gibanje preprečuje proženje kamenja.10. spoštujemo naravo in okoljePotujemo z javnimi prevoznimi sredstvi ali s skupinskim prevozom. Odpadke odnesemo s seboj. Ne povzročamo hrupa.

Priporočila za turno kolesarstvo

Turno kolesarstvo je zdrav šport na prostem, ki nudi odlične možnosti za vadbo, dogodivščine in druženje. Naslednja priporočila so planinska združenja oblikovala zato, da bi turnokolesarske ture potekale varneje, okolju prijazneje in brez nesporazumov.

1. Zdravi na koloTurno kolesarstvo je vzdržljivostni šport, ki spodbujevalno deluje na srce, mišice in krvni obtok, zato od nas zahteva, da smo zdravi in da realno ocenimo svoje zmožnosti. Ne postavljamo si prehudih časovnih omejitev ter intenzivnost in dolžino svojih tur stopnjujemo počasi.2. skrbno načrtujemoPri izbiri kolesarske ture, ki ustreza naši vzdržljivosti in sposobnostim, so nam v pomoč specializirana literatura,

Foto: Miran Štular

20

zemljevidi, internet in poznavalci. Vedno prilagodimo turo glede na skupino, vremensko napoved in trenutne razmere. Opozorilo turnim kolesarjem, ki vozijo sami: tudi majhna nezgoda lahko vodi do resne nesreče.3. Kolesarimo samo po ustreznih potehNe kolesarimo zunaj urejenih poti, da ne povzročimo erozije tal. Uporabljamo samo kolesarjem dovoljene ceste in poti ter spoštujemo krajevne omejitve in predpise, da se izognemo nesporazumom z lastniki zemljišč, oskrbniki poti in drugimi uporabniki.4. Pregledujemo svoje koloPred vsakim kolesarjenjem preverimo zavore, tlak v pnevmatikah, zatesnjenost koles, vzmetenje in prestave. Z rednim servisom kolesa pri specializiranem serviserju zagotovimo tehnično brezhibnost kolesa. Poskrbimo, da je sedež v ustreznem položaju.5. Poskrbimo, da imamo s seboj vse, kar potrebujemoV našem nahrbtniku naj bodo topla oblačila, zaščita pred dežjem in vetrom, komplet za popravilo kolesa in komplet prve pomoči, pa tudi mobilni telefon (evropska številka za klic v sili: 112), baterijska svetilka ter dovolj hrane in pijače. Rokavice in očala zaščitijo naše roke in oči. Zemljevid in GPS sta v pomoč pri orientiranju.6. vedno nosimo čeladoNavzgor ali navzdol – vedno nosimo čelado. Ob padcu ali trčenju nas lahko čelada zaščiti pred poškodbami glave ali nam celo reši življenje. Poškodbe preprečujejo tudi ščitniki.7. Pešci imajo prednostUvidevni smo do pešcev, tako da svojo prisotnost naznanimo dovolj zgodaj in upočasnimo vožnjo. Po potrebi ustavimo. Če prijazno pozdravimo, nas bodo lepše sprejeli. Kolesarimo v majhnih skupinah in se izogibamo potem, ki jih množično uporabljajo pohodniki. 8. Uravnavamo svojo hitrostSvojo hitrost prilagodimo razmeram. Vozimo previdno in smo vedno pripravljeni zavirati, saj se lahko nepričakovane

21

ovire pojavijo kadarkoli. O kolesarjenju in zavornih tehnikah lahko več izvemo na tečajih turnega kolesarstva.9. Za seboj ne puščamo ničesarPreprečimo erozijo tal in poškodbe na poteh, tako da zaviramo narahlo, ne da bi ob tem zablokirala kolesa. Smeti odnesemo s seboj in ne povzročamo hrupa.10. Pomislimo na živaliDivje živali se prehranjujejo v mraku, zato kolesarimo pri dnevni svetlobi, da jih ne motimo. Živini na paši se približujmo v tempu hoje in za seboj zapiramo vrata ograd za živino.Vsa omenjena priporočila so avtorsko delo Združenja planinskih organizacij alpskega loka – CAA in so prepisana s spletne strani PZS ob navedbi avtorstva, kar spletna stran PZS tudi izrecno dovoljuje.

Priporočila za adrenalinske vodne športe

Priporočila so namenjena raftingu, vožnji s kajaki in kanuji, soteskanju in drugim adrenalinskim športom v gorskem okolju. Vse omenjene športne aktivnosti zahtevajo:

dobro fizično in psihično pripravljenost,

ustrezno športno opremo,

ustrezno vodeno športno aktivnost,

predznanje plavanja,

poznavanje ture in poznavanje trenutnih razmer,

predhodno spremljanje vremenskih razmer, saj so vodotoki v alpskem svetu hudourniškega značaja in ob obilnejših padavinah lahko izjemno hitro narastejo. Vodotoki v alpskem predgorju pa so kraškega izvora, pri čemer je večji del vodotoka skrit v podzemlju. Tu se vode lahko akumulirajo in do večjih pretokov pride nekaj dni po obilnejših padavinah.

22

Pri vseh adrenalinskih športih je nujna uporaba popolne osebne varovalne opreme, ki mora biti brezhibna in mora zagotavljati ustrezno stopnjo varnosti. Vodniki morajo poznati tok reke, biti morajo seznanjeni z nivojem vode, pretokom ter z vremenskimi razmerami v času aktivnosti. Alpske reke in vodotoki imajo izrazit hudourniški značaj, kar pomeni, da se vremenske razmere in pretok vodotokov lahko zelo hitro spreminjajo. Prepovedana je udeležba na aktivnosti pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih drog. Omenjene aktivnosti niso priporočljive za nosečnice. Vsi vodniki aktivnosti morajo biti strokovno usposobljeni in morajo imeti veljavne licence za opravljanje dejavnosti in licence za reševalce na divjih vodah.

Poleg športnih rekvizitov za opravljanje dejavnosti sodi med obvezno opremo še:

Rafting – neoprenska obleka, neoprenski copati, čelada, rešilni jopič.Soteskanje – čelada, varovalni pas s kompletom varovalnih popkovin, neoprenski copati, 5 mm debela neoprenska

obleka – zgornji in spodnji del, na zahtevo vodnika tudi rešilni jopič.

Kontakt za več informacij o projektu:Gasilsko reševalna služba KranjBleiweisova cesta 34, 4000 Kranj, Slovenija +386 4 23 75 251info@gasilcikranj.siwww.gasilcikranj.si

Brošura je pripravljena s pomočjo Evropske unije. Vsebina brošure je avtorsko delo Gasilsko reševalne službe Kranj in kot taka ne odraža mnenja Evropske unije.

vir: https://www.pzs.si/

Gasilsko reševalna služba Kranj, 2017

23

24

Projekt financira eU Gasilsko reševalna služba Kranj

Fundacija za razvoj severnega dela Črne gore

Ministrstvo za notranje zadeve Črne gore

Gasilska enota Moravsko-šlezijske regije, Češka

republika

Češka asociacija gasilskih častnikov

Partnerji projekta:

Priročnik za varno obnašanje v gorah

DIsaster REsilient Communities and TownsDIsaster REsilient Communities and TownsPostanimo odporni na nesrečePostanimo odporni na nesreče