Stran 1 / 6

Pregled in napoved razvoja fotovoltaične panoge

Konferenca ZSFV, 16. 09. 2016, MOS Celje

Naslov mojega lanskoletnega prispevka na tej konferenci je bil »S sončnimi

elektrarnami do energetske neodvisnosti«. V minulem letu se v tem smislu, žal, ni

dosti zgodilo, vseeno pa ocenjujem, da so se začeli kazati prvi premiki, za enkrat

samo v razmišljanju in glavah ljudi. V Sloveniji je še vedno mnogo preveč ljudi, ki bi

radi nadaljevali po poti preživele energetske paradigme, pri čemer je najbolj žalostno

za vse sedanje in bodoče prebivalce Slovenije to, da bolj ko bomo odlašali z

zamenjavo te paradigme, bolj nas bo to udarilo po žepu in dalj časa bomo na

energetskem področju lovili priključek razvitemu svetu.

»Prav bi bilo, da se v petih letih odločimo za drugi blok jedrske elektrarne (JEK 2) in da ga v

petih letih zgradimo,« je v intervjuju za Energetiko.NET poudaril prvi mož GEN

energije Martin Novšak. Z novim blokom bi, meni, Slovenija pridobila politično moč,

državam v regiji pa omogočila gospodarsko rast.

Sam mislim, da bi bilo prav, da se do konca naslednjega leta odločimo in enkrat za

vselej sprejmemo sklep, da jedrska elektrarna v Sloveniji ne bo nikoli več postavljena

oz. da se bo jedrska znanost ukvarjala z jedrsko energijo le še za znanstvene in

medicinske namene, kar bom tudi pojasnil v nadaljevanju.

Dejstvo, da smo v Sloveniji na energetskem področju zavozili, je najbolj enostavno

razložiti z dejstvom, da gradimo ogromne in drage elektrarne, namesto, da bi uvajali

pametna omrežja in pospešeno postavljali energetske vire za razpršeno proizvodnjo

elektrike in toplote. Ta teden smo imeli v Portorožu 25. mednarodno konferenco

jedrske energije, s podnaslovom za novo Evropo. Tam so razglabljali o perspektivah

inovativne jedrske znanosti in verjetno tudi drži, da ima v nekaterih državah kot so

ZDA, Rusija in Kitajska, tudi jedrska energija določeno prihodnost. To pa ne velja za

evropske države, kjer so države Avstrija, Danska, Grčija, Irska, Italija, Latvija,

Lichtenstein, Luxemburg, Malta in Portugalska brez jedrskih reaktorjev za

proizvodnjo elektrike, isto pa načrtujejo tudi Švica, Španija, Belgija in Nemčija.

Stran 2 / 6

In ko že omenjam Nemčijo, naj vam povem, da je v začetku tega meseca umrl Klaus

Traube, jedrski inženir, ki je bil kot mlad manager zagovornik jedrske energije in je

tudi zasedel mesto direktorja Interatoma, firme za proizvodnjo delov za jedrske

centrale. V sedemdesetih letih mu je najprej poročilo rimskega kluba (»Meje rasti«) in

nato dokončno jedrska nesreča na Otoku treh milj odprla oči, da se je prelevil v

velikega nasprotnika uporabe jedrske energije v komercialne namene. Nenehno je

dokazoval in tudi dokazal nesmiselnost in nevarnost uporabe jedrske energije, kar je

na žalost tudi potrdila praksa s černobilsko nesrečo in nazadnje še s Fukošimo.

S tem hočem samo povedati, da tisti, ki jedrsko energijo resnično dobro spoznajo in

so hkrati odkriti do samih sebe, te več ne morejo zagovarjati. V preteklosti, ko

principa razpršene energetske proizvodnje in drugih sodobnih konceptov še nismo

poznali, je bilo oponentom JE še težje, danes pa dejansko več ni enega samega

argumenta, ki bi šel v prid zagovornikom jedrske energije.

Tako bi morali, če že, tudi v Sloveniji razvijati jedrsko stroko le še za medicinske in

druge namene, vsekakor pa pozabiti na komercialno rabo jedrske energije za

proizvodnjo elektrike. Potrebno je nehati razmišljati o postavljanju drugega bloka

NEK, saj se je tu mogoče le strinjati z mnenjem Greenpeaca, da za Slovenijo jedrska

energija ni sprejemljiva alternativa fosilnim gorivom, četudi pomeni nižanje ogljičnega

odtisa, saj vse, kar lahko naredi dobrega za podnebje, naredi prepočasi in s

prevelikimi stroški, če upoštevamo vse stroške skozi celotno življenjsko dobo jedrskih

elektrarn.

In tako pridemo do famoznega energetskega koncepta Slovenije (EKS), kakor so na

ministrstvu za infrastrukturo poimenovali dokument, ki bi naj dolgoročno začrtal

razvoj energetike v Sloveniji. Januarja letos je minister dejal, da je javnost zadovoljna

s pripravo EKS. Kako je gospod minister prišel do tega sklepa mi ni jasno, dejstvo pa

je, da je Ministrstvo, samo na osnutek koncepta, prejelo več kot 1.100 predlogov od

več kot 700 ključnih organizacij in posameznih strokovnjakov s področja energetike.

Od tu do končnega osnutka EKS, do samega EKS in nato do nacionalnega

energetskega načrta, ki mora biti v vseh državah EU dokončan najkasneje do konca

leta 2019, je še zelo, zelo dolga pot, časa pa, se bojim, bo na koncu za kvalitetno

debato ponovno zmanjkalo in skozi bodo zaradi časovne presije potisnjene slabe in

nestrokovne rešitve, predlogi, ki ne bodo imeli nacionalnega konsenza.

Stran 3 / 6

Čeprav se moramo ob tem zavedati, da konsenza glede energetskega razvoja, sploh

ne bi bilo tako težko poiskati, če bi si ga resnično želeli poiskati in če vpliv

posameznih ozkih interesnih skupin znotraj področja energetike, ne bi bil tako velik.

Kdo pa se ne strinja s tem, da bi v Sloveniji imeli:

1. čisto, torej, ekološko in trajnostno pridobivanje energije,

2. da se energija pridobiva na varen način, torej na način, ki niti v teh in

prihodnjih časih različnih spopadov in terorističnih groženj ne bo ogrožal

prebivalcev Slovenije in sosednjih držav,

3. da se energije pridobiva iz naših, nam lahko dostopnih virov, kot so sonce,

veter in voda, ne pa iz uvožene nafte, premoga ali urana,

4. da spodbujamo energetsko varčno proizvodnjo v gospodarstvu in takšno

obnašanje tudi pri prebivalstvu nasploh,

5. de je energija poceni, torej na voljo uporabnikom po dostopnih in

mednarodno primerljivih cenah?

Konsenz glede tega torej ni težava, težava pa je, da bi uveljavitev razvojnega

koncepta, ki le tega skušal dosledno zagotoviti, pripeljala do drugačne razporeditve

moči in vloge akterjev znotraj slovenske energetike, ki pa na to seveda ne pristajajo.

Kot majhna država imamo odlično priložnost, da prvi na svetu dokažemo, da je

mogoče, ne samo na regionalni, ampak tudi na nacionalni ravni doseči proizvodnjo

energije 100% iz OVE. Vložek v pametna omrežja, se pri nas, kjer nimamo dolgih

daljnovodov, povrne prej kot kje drugje, učinki inteligentnih rešitev imajo večji učinek

na gospodarstvo kot v večjih ekonomijah. Očitno je, da se pripravljalci osnutka EKS

ne zavedajo revolucionarnih sprememb na številnih področjih življenja in dela ljudi, ki

bodo pripeljale do tega, da se bodo tudi mejni stroški proizvodnje energije znižali

na skoraj nič.

Stran 4 / 6

Kot vemo se je to že zgodilo z mejnimi stroški informacij in informacijskih storitev ter

številnimi drugimi nesnovnimi dobrinami; danes gledamo filme in poslušamo glasbo

»zastonj«, se učimo na odprtih (free oz. zastonjskih) on-line platformah, si med

dopustom delimo stanovanja ter se vozimo s Prevozi in Überjem. Podobno se bo

zgodilo z energijo oz. se ta trenutek že dogaja. Lastniki sončnih elektrarn elektriko oz.

viške delijo s tistimi, ki elektriko potrebujejo, analogno velja za lastnike električnih

vozil. O tem obširno piše Jeremy Rifkin v knjigi The Zero Marginal Cost Society. V

takšni prihodnosti, ki je praktično že tukaj, načrtovati veliko centralizirano proizvodnjo

električne energije, je absurd brez primere, ki bi, če bi bil uresničen, lahko pomenil

zaton gospodarstva, nacije, države. Sliši se apokaliptično, vendar je hkrati žal

resnično.

Toda za enkrat še nismo na tej poti in priložnosti, ki so danes še dosegljive je

potrebno izkoristiti, saj jih morda jutri več ne bo in spet se bomo lahko kregali kdo je

kriv za to, da so splavale po vodi. Kot primer naj navedem dejstvo, da tudi porabe

energije ne zmanjšujemo dovolj hitro, saj je bila ta lani pri nas manjša le za 0,3%, v

Nemčiji pa so imeli kar za 4,8% manjšo porabo energije, pri čemer imajo tam tako

rekoč polno zaposlenost in gospodarstvo na visokih obratih, zapirajo nuklearke in

gradijo vetrne in sončne elektrarne.

Stroški postavljanja sončnih elektrarn se še naprej dramatično nižajo, o čemer sem

govoril že lani, zato naj tu samo kot zanimivost dodam, da je bila pred par meseci

podpisana pogodba, skladno s katero, je španski komercialni ponudnik sončne

elektrike iz 120 MW sončne elektrarne, ki jo bodo postavili v Čilu zagotovil dobave po

ceni 26 €/MWh, kar je bistveno manj od katerekoli druge elektrarne na svetu na

jedrsko ali katerokoli od fosilnih goriv. Ob koncu lanskega leta je bilo po svetu

instaliranih približno 180 GW FV električnih kapacitet, konec letošnjega bo ta številka

dosegla 234 GW, do leta 2019 bo ta številka presegla prvotno napovedanih na 460

GW.

Vse napovedi o rasti FV iz preteklih let se ne samo uresničujejo, ampak so številke

za številne države in regije presežene. Z eno izjemo, Slovenijo. Sprejeta Uredba o

samooskrbi z EE, FV pri nas ni dala novega zagona, kar smo nekateri napovedovali

že na lanski konferenci in hkrati upali, da se motimo. Žal se nismo. Informacije o

višini sredstev, ki bi jih naj namenili za spodbujanja FV so minorne, vendar to ni

Stran 5 / 6

najhujše. Najhujša apatija in čakanje ne vem česa in ne vem koga, da bi se kaj

spremenilo. Ampak se ne bo. EKS, ki ne gre v pravo smer, sem že omenil, ničesar ni

slišati o pripravah na razpise za FV projekte, država nima blagega pojma koliko

energije namerava pridobiti iz sonca in vetra letos, naslednje leto, do leta 2020, 2030

itd. Ciljne številke v MW, ki so bile zapisane pred letom 2010 nimajo nobene zveze z

realnostjo in pomagamo si lahko le z relativnimi številkami. Trenutno smo še vedno

pod 2% sončne elektrike v skupni proizvodnji elektrike in kakršenkoli cilj bi si

postavili, da bi to številko povečali na neko normalno raven, bi pomenil, da moramo

takoj začeti postavljati elektrarne po dinamiki kot smo jo imeli v letih 2009 – 2012, pri

čemer je danes sončna elektrika najcenejša alternativa, takrat pa je bila med

dražjimi.

Toda takoj, ko se začnemo pogovarjati o tej temi se v razpravi začnejo pojavljati

številni pomisleki o zmožnosti in vzdržnosti našega elktrodistribucijskega in

prenosnega sistema, o denarju, ki ne vemo od kod ga bomo dobili ipd., pri čemer vsa

elektrodistribucijska podjetje kakor tudi ELES tolčejo mastne dobičke in jim ne

zmanjka denarja za lepo opremljene stavbe in vse tisto, kar nič ne prispeva k bolj

pametnim omrežjem. Naš elektrodistribucijski sistem je palček v primeri s sistemom

kot ga imajo v ZDA, po količini pretočene energije manjši od sistemov za kakšno

tamkajšnje predmestje. Zato je lažje obvladljiv od gromozanskih sistemov iz ZDA, od

koder tudi prihaja študija, s katero so pri NREL – national renewable energy

laboratory (nacionalni laboratorij za OVE) dokazali, da je mogoče v sistemu, ki

dobavlja EE dvema tretjinama celotnih ZDA, vir energije zagotavljati v 30% samo iz

sonca in vetra. V sistemu, ki je bil zasnovan pred mnogimi desetletji, ki je bil

zasnovan eksplicitno za centralizirano proizvodnjo elektrike v glavnem samo iz

termoelektrarn. Posodobitve bi pri tem seveda bile potrebne, vendar pa je predvsem

pomembno to, da je navedeno mogoče doseči v tem istem sistemu, ne da bi ga pri

tem obrnili na glavo ali bili prisiljeni za kaj takšnega zgraditi novega.

V Sloveniji smo sposobni v neskončnost razpravljati o nekih zadevah, ki pa so

dejansko samo kulisa za kupovanje časa tistim, ki nam za hrbti snujejo takšno

energetsko prihodnost, ki si je ne želimo. Namesto, da bi sprejemali enostavne in

učinkovite ukrepe, ki bi nas peljali naprej. Kot primer takšnega ukrepa naj navedem

ukrep, ki ga je pred nedavnim sprejela kitajska vlada: oblasti na vseh ravneh (mestni,

občinski, regijski, pokrajinski in državni) morajo poskrbeti, da vsaj polovico celotnega

Stran 6 / 6

voznega parka službenih vozil, predstavljajo električna vozila, pri čemer se k tem do

leta 2020 lahko prištevajo tudi priključni hibridi.

Vse kar je potrebujemo, da se v Sloveniji dolgoročno rešimo neznosne odvisnosti od

tistih, ki kontrolirajo zaloge fosilnih in jedrskih goriv, je imeti vizijo, voljo in željo

izgraditi takšen sistem oskrbe z energijo, ki bo le-to 100% zagotavljala iz OVE.

Znanje pravijo, da imamo. Začeti bi morali že včeraj, a tudi če začnemo danes, še

lahko ujamemo korak z razvitimi in se pridružimo tistim, ki se jim svet vrti izključno na

obnovljive vire energije.

Primož Tručl

Predsednik ZSFV