Lea Rutnik

PRAVICA DO ŽIVLJENJA IN SMRTNA

KAZEN – PRIMERJAVA V REPUBLIKI

SLOVENIJI IN ZDA

Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in

policijsko delo

Ljubljana, avgust 2017

PRAVICA DO ŽIVLJENJA IN SMRTNA

KAZEN – PRIMERJAVA V REPUBLIKI

SLOVENIJI IN ZDA

Diplomsko delo

Študentka: Lea Rutnik

Študijski program: visokošolski študijski program Varnost in policijsko delo

Mentor: doc. dr. Miroslav Žaberl

I

Zahvala

V prsti vrsti se zahvaljujem svojemu mentorju doc. dr. Miroslavu Žaberlu, brez katerega to

diplomsko delo ne bi bilo izvedljivo. Hvala za vse napotke in ponujeno pomoč ob pisanju

diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi svoji družini, ki mi je stala ob strani. Posebna zahvala

gre mojemu stricu Andreju, ki mi je bil v veliko oporo in tehnično pomoč pri pisanju in ki

mu tudi posvečam to diplomsko delo, saj je žal preminil tik, preden bi mu uspelo videti

končni izdelek.

II

Pravica do življenja in smrtna kazen – primerjava v

Republiki Sloveniji in ZDA

Ključne besede: smrtna kazen, Ustava Republike Slovenije, konvencije, ZDA, pravice,

temeljne svoboščine, smrt

Povzetek

V diplomskem delu smo preverili kaznovalno politiko v Republiki Sloveniji in ZDA. Za

primerjavo smo si izbrali državi, ki imata enak pogled na človekove pravice in svoboščine,

vendar zelo drugačen pristop do izvajanja kazenskih sankcij, predvsem smrtne kazni. Opisali

smo različne načine smrtne kazni, primerjali, kako so kazen izvrševali pred leti in kako to

počno dandanes ter, kako je to povezano s stroški, ki jih ima država ob izvršitvi. Znano je

dejstvo, da ZDA še vedno dovoljujejo smrtno kazen za najhujša kazniva dejanja, sami smo

iskali upravičene argumente za in proti s pomočjo različnih avtorjev. Preučili smo smrtno

kazen na ozemlju današnje Republike Slovenije in kako je se Ustava spreminjala skozi

zgodovino razvijanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Človeško življenje je

neprecenljivo, ni cene in stvari, ki bi lahko to zamenjala ali nadomestila s čimer koli drugim.

Smrtna kazen kot kazen je za nas le način, da je državi dovoljeno vse, kljub temu da si je

nasprotujoča ne le z enim, ampak celo več zakoni hkrati.

III

Death penalty and Human Rights – Comparison between

USA and Slovenia

Keywords: death penalty, Constitution of Republic of Slovenia, Convention, USA, rights,

Fundamental freedom, death

Abstract

The aim of the thesis is to examine the penal policies in the Republic of Slovenia and in the

USA. In order to make a comparison, we chose two countries that have the same view on

human rights and freedoms, but a very different approach to the implementation of

criminal sanctions, particularly regarding the death penalty. We described different forms

of capital punishment, compared how the penalty had been executed years ago and how it

is today, and how this relates to the costs incurred by the state at the time of the execution.

As is widely known, the USA still allows capital punishment for the most serious crimes. For

that reason, our aim was to determine legitimate arguments for and against with the help

of several authors. We examined the death penalty on the territory of the present-day

Republic of Slovenia and how the Constitution has changed throughout history of the

development of human rights and fundamental freedoms. Human life is invaluable and

priceless and there is nothing else out there that could ever replace it. The death penalty as

a punishment shows us that the country knows no limits although not one but even several

contradictory laws are in force at the same time.

IV

Kazalo vsebine

1 Uvod ............................................................................................................................................ 1

1.1 Namen in cilji diplomskega dela .............................................................................................. 1

1.2 Metode dela ........................................................................................................................ 2

2 Pravica do življenja kot temeljna človekova pravica ................................................................... 3

2.1 Vsebina pravice do življenja .................................................................................................... 3

2.2 Pravica ali dolžnost države do varovanja nedotakljivosti življenja...................................... 4

2.3 Dopustnost posegov v pravico do življenja ......................................................................... 5

3 Temeljni dokumenti varovanja človekovih pravic ....................................................................... 6

3.1 Splošna deklaracija človekovih pravic ....................................................................................... 6

3.2 Ameriška deklaracija o človekovih pravicah in dolžnostih .................................................. 7

3.3 Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ............................... 7

3.4 Ustava Republike Slovenije ................................................................................................. 8

4 Smrtna kazen .............................................................................................................................10

4.1 Definicija smrtne kazni ......................................................................................................10

4.2 Varčevanje in ekonomičnost .............................................................................................11

4.3 Pravičnost smrtne kazni ....................................................................................................11

4.4 Pravica do življenja ............................................................................................................12

4.5 Nepreklicnost smrtne kazni ...............................................................................................12

4.6 Surovost smrtne kazni .......................................................................................................13

4.7 Pravna argumentacija .......................................................................................................13

5 Kaznovalna politika in smrtna kazen v republiki sloveniji .........................................................15

5.1 Sistem kazenskih sankcij v RS ............................................................................................15

5.2 Racionalnost kazenskih sankcij .........................................................................................16

5.3 Zgodovina smrtne kazni v RS .............................................................................................16

6 Ureditev smrtne kazni v združenih državah amerike ................................................................18

6.1 Načini izvršitve smrtne kazni .............................................................................................18

6.2 Postopek izvršitve smrtne kazni ........................................................................................20

6.3 Smrtna kazen kot »zastrašujoča« kazenska sankcija ........................................................21

6.4 Učinkovitost smrtne kazni .................................................................................................22

7 Zaključek in preverjanje hipotez ...............................................................................................23

V

Viri in literatura .................................................................................................................................26

1

1 Uvod

Janković (1998) navaja, da je treba za smrtno kazen preučiti in rešiti racionalne

argumente, ki so utemeljeni na empirično potrjenih dejstvih. Smrtna kazen je

opredeljena kot vsaka druga kazen, ki se namerno prizadene prestopniku, ki stori

kaznivo dejanje. Postavlja se nam vprašanje, če je smrtna kazen surova, kako surovo

mora biti šele kaznivo dejanje, ki ga oseba izvrši. Če bi zločinec svoji žrtvi napovedal

točen čas, kdaj jo bo umoril, bi šele takrat dosegli enakovrednost z usmrtitvijo.

Smrtna kazen naj bi bila najbolj krut, hladnokrvno premišljen način uboja, kar ga človek

lahko premore. Mnenja so deljena, saj ima vsak svoj pogled na pravice, ki naj bi bile

kršene ob izvajanju le-te. V diplomskem delu bomo upoštevali mnenja različnih avtorjev,

predvsem pa bomo upoštevali statistiko, ki je dejansko najboljši približek realnemu

stanju po svetu. Šele po vseh pregledanih dokumentih bomo lahko odgovorili na vsa

postavljena vprašanja in dobili pravo sliko smrtne kazni, seveda skozi naše oči.

Dilema po Petrovcu (2005) nastane ob vprašanju, ali žrtvino trpljenje od nas zahteva, da

storilcu povzročimo enako ali pa vsaj približno količino trpljenja, kot ga je sam izvršil nad

žrtvijo, ali pa kljub vsemu obstaja boljša pot.

Sodne zmote so le dokaz tega, da je treba izpopolniti kazenski postopek, potrebe po

odpravi smrtne kazni pa ni. Moto Primoraca v njegovi knjigi Prestup i kazna se glasi:

»Kakor si ti delal, tako se bo tebi delalo; tvoje dejanje se bo zgrnilo nad tvojo glavo.«

(Primorac, 1978).

1.1 Namen in cilji diplomskega dela

2

Namen diplomskega dela je ugotoviti bistvene razlike, zakaj je smrtna kazen dovoljena

v Združenih državah Amerike, v Sloveniji pa je kazen kot sama sporna. Radi bi odgovorili

na vprašanja, zakaj je sporna z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kajti tudi

storilec, ki zagreši kaznivo dejanje, je kršil enake pravice, ki bi bile kršene ob obsodbi s

smrtno kaznijo. Cilj diplomskega dela je temeljito argumentirati komentarje za in proti

smrtni kazni ter, zakaj naša država ne dovoljuje smrtne kazni. Poudarili bomo šibke točke

in različen pristop ter odnos do navedene kazenske sankcije med ameriško in slovensko

sodno ureditvijo. Poudarili bomo različna mnenja avtorjev, zagovornikov in tudi

nasprotnikov smrtne kazni ter opredelili pravne akte, ki se nanašajo na obravnavano

področje.

1.2 Metode dela

Pri diplomskem delu bomo uporabili opisno oziroma deskriptivno metodo s študijo

različne tuje in domače literature. V delu diplomskega dela, kjer bo opisano število

smrtnih kazni, bomo uporabili komparativno metodo.

Skozi diplomsko delo bomo preverili naslednje hipoteze:

H1: Smrtna kazen predstavlja pravično in sorazmerno kazensko sankcijo, ki je skladna z

žrtvinim trpljenjem.

H2: V Republiki Sloveniji je pravica do življenja absolutna pravica, zato z zakonom ni

mogoče predpisati smrtne kazni.

H3: Kaznovalni politiki v povezavi s smrtno kaznijo v ZDA in Republiki Sloveniji zaradi

različnih socialnih, političnih in institucionalnih razlogov nista primerljivi.

3

2 Pravica do življenja kot temeljna človekova pravica

Ni pravice za ubijanje v imenu pravice. Poslance v britanskem parlamentu je Churchill

nagovoril takole: »Zmernost in razpoloženje ljudi ob obravnavanju delinkventov sta

najbolj zanesljiv test civiliziranosti neke dežele. Priznavanje pravic obtoženega in tudi

obsojenega, zapornika torej, iskanje dobrega v njem, neutrudno prizadevanje, da bi našli

pot do ozdravljenja, neuklonljiva vera, da je vselej zaklad v človeškem srcu, če le si ga

sposoben najti – to so simboli, ki pri obravnavanju kriminalitete kažejo na moč naroda

in dokazujejo njegovo krepost.« (Petrovec, 1998, str. 33).

Ob koncu 2. svetovne vojne so si ljudje prizadevali, da se grozote ne bi več ponovile in s

tem tudi trpljenje ne (Petrovec, 1998).

Vprašanje človekovih pravic je osredotočeno na koncept sodobnosti. Nekateri politični

filozofi se vračajo v »evropsko pravno moralo« kot izvor človekovih pravic kot pravic.

Zahodni svet je zelo ponosen na človekove pravice. V evropski kulturi so človekove

pravice nedvomno postale ikonografska prisotnost. Vendar to ne pomeni, da podoben

koncept še ni obstajal. Težava je ta, da so človekove pravice sodobne, saj pred tem ni

bilo nobenih pravnih temeljev za pravice (Cushman, 2002).

2.1 Vsebina pravice do življenja

Človekove pravice temeljijo na lastnostnih značilnosti človeške osebnosti in ne izhajajo

iz državljanstva določene države. Prvi pogoj za izpolnjevanje vseh pravic je izpolnjevanje

dolžnosti vsakega posameznika posebej. Narava nas je obdarila z razumom in vestjo ter

enakimi pravicami in vsi bi morali drug z drugim ravnati kakor brat z bratom (Društvo za

združene narode za Slovenijo, 2003).

Svoboščina se v pravnem smislu uporablja za označitev posebne vrste pravne zaščite.

Beseda svoboda pomeni svobodo na vseh področjih in odcepljeno od vseh omejitev,

razen tistih, ki so določene s pravom. Jasno je, da je pojem zelo kompleksen. Gre za

pravice vsakega posameznika posebej, vendar ta ne živi sam v nekem določenem

4

prostoru, temveč živi v skupnosti, ki je prav tako omejena z določenimi pravnimi akti

(Babadji, 2005).

Pravica do življenja je temeljna pravica, ki jo zagotavlja mednarodno pravo. Ščiti

posameznika v njegovih temeljnih dobrinah, kot so življenje, prepoved mučenja in

suženjstva, osnovna zagotovila v kazenskih postopkih in varstvo človekove osebnosti in

dostojanstva (Lampe, 2010).

2.2 Pravica ali dolžnost države do varovanja nedotakljivosti življenja

Značilnost človekovih pravic se izraža v implementaciji in spoštovanju obveznosti države.

Tako ima država dejavno in pasivno obveznost do le-teh. Beseda svoboščina pomeni

svobodo, kar pomeni, da se posameznik varuje pred maščevanjem državne oblasti.

Čeprav ne moremo več govoriti o čisti delitvi pravic, je prepoved vmešavanja še vedno

glavna značilnost političnih in državljanskih pravic.

Pravice delimo na:

Negativne pravice, ki so zaščitene pravice, v katere državna oblast ne sme

posegati, razen pod določenimi pogoji. Sem uvrščamo prepoved mučenja,

prepoved suženjstva in predvsem najbolj pomembno pravico do življenja.

Pozitivne pravice mora država dejavno zaščititi. To so pravica do dela in vse

pravice, ki izhajajo iz pravic do dela.

Dejavne pravice so državljanske pravice, ki so namenjene le državi zaradi

legitimnosti interesov posamezne državne oblasti. Sem uvrščamo volilno

pravico. Po tej razdelitvi lahko vidimo, da naletimo na čisto razhajanje pojmov

(Perenič, 1988).

Država ima obvezo ščititi posameznika, ne glede na to, ali je na prostosti ali mu je ta

odvzeta. V primeru, da pod njenim nadzorstvom v priporu umre, mora država podati

5

verodostojno obrazložitev, kako je prišlo do smrti. Zmanjšati je treba nevarnost, da bi

lahko država sama postala kršilec človekovih pravic (Gomien, 2009).

»Pomanjkljivosti se prepočasi odpravljajo in postavlja se vprašanje, ali ni ravno

indolentnost pri odpravljanju pomanjkljivosti dejansko sistematična kršitev človekovih

pravic.« (Stres, 1999, str. 14).

2.3 Dopustnost posegov v pravico do življenja

Občasno država ali kakšna druga javna ustanova blokira pravice ljudi. V primeru, ko

državni organ osebo muči ali jo prepričuje voliti, s tem ne odteguje dobrin, ki naj bi jih

priskrbela, vendar preprečuje in omejuje že dane pravice.

John Locke je mnenja, da je vlada upravičena le, dokler zagotavlja in varuje temeljne

človekove pravice. Osnovne pravice dobi vsak v naravnem stanju, ob rojstvu, ki so temelj

modernega pojmovanja pravic. Te pravice so po njegovem mnenju svoboda, lastnina in

življenje. Sam je mnenja, da država učinkoviteje varuje same pravice kakor sam

državljan, vendar dopušča možnost upora državljanov, če bi vlada kršila pravice in

obveznosti pravic državljanov. Zagovarja tudi, da so pravice vsakega posameznika lahko

zaščitene le preko oblasti države, ki pa mora biti razdeljena na izvršilno in zakonodajno

oblast (Lampe, 2010).

V pravni državi se oblast zavzema, da ne bo pravno posegala v človekove pravice. Vsak

človek se rodi svoboden, država pa njegovo svobodo na različne načine omejuje. Bistvo

je v postavljanju mej med njimi (Jambrek, 1988).

6

3 Temeljni dokumenti varovanja človekovih pravic

Kadar pobrskamo po preteklosti, lahko ugotovimo, da, so se tako vse pravice kakor tudi

dokumenti z leti samo nadgrajevali in dopolnjevali z različnimi protokoli in konvencijami.

Sprva je šlo le za nasploh prvo besedilo, ki je obravnavalo človekove pravice. Splošna

deklaracija je postavila temelje in predstavlja začetek človekovih pravic. Kot prvi uradno

sprejeti besedili sta tako bili Mednarodni pakt o ekonomskih, kulturnih in socialnih

pravicah ter Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah. Zaradi integriranosti

v mednarodne in regionalne sporazume in s progresivnim pristopom si je uspešno

pridobila status, da je pravno zavezujoč del dokumenta (Babadji, 2001).

S tem, ko države podpišejo mednarodne pogodbe, so zavezane, da spoštujejo, predvsem

pa varujejo državljane pred raznimi kršitelji. Napredek varstva človekovih pravic je

odvisen od ukrepov in zagotavljanja le-teh. Če na državni ravni ni dovolj poskrbljeno za

pravice, imajo posamezniki možnost, da dostopajo do univerzalnih in regionalnih

mehanizmov (Človekove pravice, 2017).

3.1 Splošna deklaracija človekovih pravic

Poleg Ženevske konvencije je splošna deklaracija človekovih pravic prvi temelj k varstvu

človekovih pravic. Izhaja iz potrditve vere Združenih narodov v temeljne človekove

pravice. Predvsem poudarja in teži k prirojenemu človeškemu dostojanstvu ter enakosti

in neodtujljivosti pravic. V 1. členu se omenjajo tri splošna načela pravic; načelo

enakosti, svobode in bratstva. K tem splošnim pravicam lahko pripišemo tudi druga za

to nič kaj manj pomembna načela.

Deklaracija opredeljuje naslednje:

pravico do življenja, prostosti in osebno varnost, ki je opredeljena v 3. členu;

prepoved suženjstva in trgovanje z ljudmi, opredeljeno v 4. členu;

prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja, zapisano v 5. členu;

pravico do uresničevanja človekovih pravic in svoboščin, kar je opisano v 28.

členu.

7

V primeru absolutnosti vseh pravic brez omejitev bi to pripeljalo do absurdne situacije

in bi za sožitje v družbi bilo zelo nevarno. Ravno zaradi tega so pravice omejene, saj

omejitve omogočajo vsaki posamezni državi, da interpretira in izvaja pravice v skladu s

svojo zakonodajo. Seveda pa mora država v razumni meri tudi omejiti človekove pravice.

Brez absolutnosti nedotakljivosti človeškega življenja bi bilo poučevanje nemogoče in

zavezujoče. Splošna deklaracija je temelj in zgodovinska prelomnica pravnega urejanja

človekovih pravic (Lampe, 2010).

3.2 Ameriška deklaracija o človekovih pravicah in dolžnostih

Združene države Amerike so odigrale ključno vlogo pri smernicah v deklaraciji o

človekovih pravicah. Sprva je bila sprejeta le kot sama vizija, predvsem pa želja sveta,

kakršnega si je skupnost želela. Države, ki so konvencijo podpisale, so se zavezale, da

bodo zagotovile polno svobodo in uživanje pravic in svoboščin vsakomur. Vsako življenje

je treba spoštovati, zato nikomur ni mogoče odvzeti življenja. V državah, ki še vedno

imajo smrtno kazen kot obliko kazenske sankcije, je dovoljena le za najhujša kazniva

dejanja, nikakor pa se ne sme izreči za politična kazniva dejanja ali v povezavi z njimi ter

za osebe, ki so storile kaznivo dejanje v času nosečnosti in pred 18. letom starosti ali po

dopolnjenem 70. letu starosti. Oseba, obsojena na smrt, lahko zaprosi za amnestijo ali

pomilostitev, dokler oblasti ne podajo dokončnega odgovora, se smrtna kazen ne sme

izvršiti. Države, ki so skozi leta že odpravile smrtno kazen, pa je ne morejo ponovno

podpisati in ratificirati. Pravica vsakogar je, da se spoštuje fizično, moralno in duševno

integriteto. V sami konvenciji se mučenje in okrutno nečloveško ravnanje smatrata za

kaznivi dejanji. V 29. členu je zapisano, da si deklaracije ni mogoče razlagati na način, ki

zmanjšuje človekove pravice in svoboščine, ki so priznane s starani zakonodaje in z

mednarodnimi pogodbami (Ciril, 2007).

3.3 Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah

Po 1. členu konvencije je temeljna obveznost držav članic zagotoviti človekove pravice

vsakomur, ki je pod njeno pristojnostjo. Vsebuje dve poglavitni funkciji. Vsaka članica

Evropske unije se zavezuje k priznavanju pravic in je del svoje suverenosti prepustila

8

Evropskemu sodišču za človekove pravice. S tem se je zavezala, da bo spoštovala

mednarodnopravne dokumente nasproti mednarodni skupnosti. Treba je zagotoviti

človekove pravice tudi tujcem, ki so trenutno pod državno jurisdikcijo. Bistvena je

zavezanost države k spoštovanju pravic, ki so določene s konvencijo, pod svojo

pristojnostjo (Jambrek, 1988).

»Klasična mednarodnopravna dogmatika pojmuje jurisdikcijo kot teritorialno pristojnost

države, sodobna teorija pa jo interpretira širše – kot vsako pravno vez, s katero prihaja

oseba pod oblast neke države. Jurisdikcijo ločimo na dva temeljna načina:

Ratione loci (stvarna pristojnost) in

Ratione materiae (materialna pristojnost, ki vključuje tudi jurisdikcijo ratione

personae)« (Lampe, 2010, str. 106).

V primerih smrtne kazni, izpostavljenosti mučenju in drugim okrutnim dejanjem se

postavlja vprašanje, ali pri kršitvi človekovih pravic ne gre za poseg v strukturo države,

temveč samo za presojo spoštovanja zaščitenih pravic in svoboščin s strani konvencije

(Uršič, 1988).

3.4 Ustava Republike Slovenije

Človekove pravice v Republiki Sloveniji so se uredile zgledno in so opredeljene kot

najpomembnejše izhodišče ureditve Republike Slovenije, čeprav zavzemajo le osrednji

del Ustave. Sprejeti sodobni dokumenti na mednarodni ali nacionalni ravni o varstvu

človekovih pravic pogosto vsebujejo kakšno omejitev, ki preprečuje uporabo in razlago,

ki lahko vodi do zoženja že dosežene ravni varstva človekovih pravic. V Ustavi Republike

Slovenije ima takšno vlogo odločba v 5. odstavku 15. člena, ki se glasi: »Nobene

človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji,

ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali jo priznava v manjši

meri.« Po navedenem odstavku lahko povzamemo, da so v Sloveniji zavezujoči tudi tisti

deli mednarodnih pogodb, ki niso v skladu z Ustavo, seveda pod pogojem, da

zagotavljajo višjo raven varstva človekovih pravic. Gre za dopolnitev ustavne ureditve

9

človekovih pravic s sprejemanjem zakonov. Na tem področju se lahko Ustava Republike

Slovenije nadgrajuje, nikakor pa ne sme zniževati ali omejevati človekovih pravic in

svoboščin, ki jih je ratificirala Evropska unija (Ciril, 2007).

Sistem se ni prilagodil možnosti smrtne kazni, zato so to možnost odpravili. Za izjemno

težke primere umorov je zagotovo dobro, da ima pravosodje vsaj možnost, pa četudi jo

uporablja zelo redko, upamo, da zaradi previdnosti, ki je glede na kazen upravičena, da

se storilci kaznujejo z dosmrtno kaznijo. Verjetno si nihče ne želi, da se še kdaj ponovi

Breivik, ki je dobil samo 21 let zaporne kazni, sam pa je vzel 77 življenj.

10

4 Smrtna kazen

Kazen ne sme biti krutejša, kot je treba, mora biti pravična, da ljudi odvrne od zločinov.

Dosmrtna ječa, ki nadomesti smrtno kazen, je popolnoma sprejemljiva kazen, da se

ljudje odvrnejo od kaznivih dejanj. Če je smrtna kazen zgled državljanom, potem je za

vsak tak primer potreben zločin. V primeru dosmrtnega zapora pa nam en sam zločin

daje preveč in preveč trajne zglede. Če je smrtna kazen zgled, med izvajanje le-te ne sme

biti predolg časovni razpon, saj se potem računa le na pogostost zločincev. Kazen pa

mora biti koristna in hkrati nekoristna. Nekateri enačijo smrtno kazen z dosmrtnim

zaporom, vendar je treba povedati, da je v nekaterih primerih dosmrtni zapor lahko celo

bolj krut, če povzamemo vse nesrečne trenutke, kadar nam je prostost odvzeta. Ti

trenutki namreč trajajo, dokler smo živi, smrtna kazen pa svojo veličino izkaže v trenutku

(Beccaria, 2002).

4.1 Definicija smrtne kazni

Po mnenju Jankovića (1989), je smrtna kazen bolj stvar skupinske in individualne

vrednostne in nazorske opredelitve kot pa kakšnih drugačnih argumentov zanjo ali proti

njej. Pa kljub vsemu bodo nekateri smrtno kazen dojemali kot popolnoma pravično

kazen, spet drugi kot izraz povračila in maščevanja. V prvi vrsti kazensko pravo ni

sredstvo države in njenih organov in da ti ne morejo in niso gospodar nad tem, temveč

so mu podrejeni.

V problemu smrtne kazni bi poudarili najbolj etično težavo, ki temelji na vprašanju, kako

opravičiti kaznivo dejanje, ki vsebuje kazen. Težava nastane, saj je kazen končna in

nepopravljiva. Že sam obstoj smrtne kazni vpliva na kazenskopravni sistem in na gibanje

kriminalitete ter njen obseg. V srbskem Kazenskem zakoniku iz leta 1863 je bilo zapisano,

da so lahko smrtno kazen izrekli samo v primeru priznanja obtoženega in isto zgodbo sta

morali povedati tudi dve priči. Držali so se načela: »Dva brez duše, tretji brez glave.«

Prvo obešanje, nato električni stol in nato smrtna injekcija, je lahko še lepše? Lepše je,

krutejše je, so besede zapornika Blystone Scotta, obsojenega na smrtno kazen (Janković,

1989).

11

4.2 Varčevanje in ekonomičnost

Vedno večje težave nastajajo pri realizaciji stroškov. Vsi se sprašujemo, kaj je cenejše,

kako privarčevati. Nekomu odvzeti življenje ali odslužiti kazen v zaporu, ne glede na

časovno obdobje? Že stari nemški pravnik Henelius je bil mnenja, da je na krajše obdobje

smrtna kazen celo cenejša, vendar na dolgi rok ni produktivna in je tudi dražja. V obdobju

moderne družbe, v kateri živimo, je lahko služenje kazni v zaporih zelo dobrodošlo, saj

so poceni delovna sila in lahko državi prinesejo samo dobiček. Osebe, obsojene na smrt,

so med čakanjem deležne posebnega režima, ne počno praktično ničesar, imajo posebej

poostreno nadzorstvo, kar pa je lahko zelo drago glede na to, da lahko obdobje med

izrekom in izvršitvijo kazni traja celo po več let. Stroški smrtne kazni lahko presegajo tudi

stroške dosmrtnega zapora (Potokar, 1989).

4.3 Pravičnost smrtne kazni

Zavrniti smrtno kazen je, kakor bi zavračali družbo, ki je za to potrebna. Dolžnost države

in njenih državnih organov je, da ravnajo pravično, na vseh področjih delovanja. Če so

odnosi nepravični, potem je tudi »pravično« kaznovanje nepravično. Krivica nastopi, ko

se država v primeru smrtne kazni sklicuje na spoštovanje, ki naj bi ga država dolgovala

svojim državljanom. Nekateri avtorji si celo upajo trditi, da kadar država morilcev ne

kaznuje s smrtjo, kaže prezir do življenja svojih državljanov, kar pa je po njihovem

mnenju nedopustno. Kakšno vrednost ima človeško življenje v državah, pa je težko

oceniti samo po zakonodaji, ki bodisi dopušča smrtno kazen ali ne. Raziskava, ki so jo

opravili na področju diskriminacije obsojencev v ZDA in nekaterih vzhodnih državah, je

pokazala, da imajo temnopolti, ki so v ZDA posilili belko, večjo možnost za smrtno kazen,

kot če bi belec enako storil črnki. Poudarjena je zelo velika diskriminacija glede rasne

pripadnosti, težko pa je dokazati, da je diskriminacija le naključna in da rasa ne vpliva

odločilno na izrečeno smrtno kazen (Zlobec, 1989).

12

4.4 Pravica do življenja

Pravica do življenja – temeljna pravica, ki temeljni na trditvi, da ima vsak človek

neodtujljivo pravico do življenja in da država ne more odvzeti življenja.

Nekateri pisci zagovarjajo teze o Bogu, samo, kdor nam je dal življenje, ga ima pravico

tudi odvzeti. Med zagovornike te mentalitete lahko štejemo Charlesa Lukasa, ki je trdil,

da je vsak človek edinstven, saj ima osebnost. Osebnost, ki vsebuje hkrati življenje,

delavnost, razum, predvsem pa svobodo. Vse dobrine, ki so dane vsem enako in ni ga

zakona, ki bi jih lahko upravljal.

Dokler bo ostajala smrtna kazen, tako dolgo bo ostajala možnost zlorabe in seveda

nemoč posameznika ob zavarovanju najbolj osnovne dobrine, njegovega življenja. Ravno

tukaj vidimo neenakopravnost med državo in posamezniki (Bavcon, 1989).

4.5 Nepreklicnost smrtne kazni

Ko je enkrat izvršena, je ni mogoče popraviti. Številni ljudje so mnenja, da je ravno to

najbolj bistven razlog, zakaj izločiti smrtno kazen iz zakonodaje. Vendar je tukaj treba

poudariti, da to ni argument proti smrtni kazni, temveč proti samemu postopku, ki nas

vodi do obsodbe. A ta argument bi imel smisel samo v primeru, ko bi lahko dokazali, da

je v teoriji mogoča tudi zmota sodišča. Kar je nemogoče in zmotno, je pričakovati, da ne

bo prihajalo do sodnih zmot, tako rekoč so neizbežne.

Nezavedne in nenamerne so usmrtitve nedolžnih ljudi, ki se k sreči dogajajo sila poredko,

njihov namen pa je predvsem delati pravico.

Težava sodne zmote je; raje usmrtiti vse, med njimi tudi nedolžne za isto kaznivo dejanje,

ali pomilostiti vse, da bi preprečili usmrtitev nedolžnega človeka. Za nas je krivica oboje

(Janković, 1989).

Poudarili bi psihično trpljenje obsojenca, ki pri polni zavesti čaka, da bo ubit in ob enem

nobena usmrtitev ni neboleča in ob krvnikovi nespretnosti lahko pride tudi do dolge

smrti in se vse skupaj spremeni v mučenje. Da se izniči dodatno trpljenje, bi bilo treba

13

smrtno kazen izvršiti takoj po sprejetju prvostopenjske obsodbe, kar pa je zaradi

sodobnega prava, ki se trudi preprečiti sodno zmoto, nemogoče in nesprejemljivo. Ali

smrtno kazen izvršiti takoj, ko je pravnomočna in s tem tvegati smrt nedolžnega, ali pa

izpostaviti obsojenca čakanju in večkratni vpogled v dokazna sredstva o pravilnosti

odločitve (Potokar, 1989).

4.6 Surovost smrtne kazni

Trditev, kako surova je smrtna kazen, lahko omenimo na več načinov. Do samega

obsojenca je surova sama kazen, ob njem pa trpijo tudi sodelujoči v tem postopku, še

posebej izvrševalci. Za nas najpomembnejši način so posledice, ki jih pusti smrtna kazen

v očeh javnosti. To kasneje vpliva ali na povečanje števila zločinov ali pa se toleranca do

nasilja zmanjša. Precej kontroverzen je primer Alberta Camusa, ki pravi, da sama

usmrtitev ni samo smrt, temveč se odvzem življenja razlikuje enako, kakor se razlikujeta

ječa in koncentracijsko taborišče. Še najbolj preračunano kaznivo dejanje se ne more

primerjati s smrtno kaznijo, ki je najbolj dodelan umor. Da bi dosegli približno enako

mero med žrtvijo in storilcem, bi moral storilec že vnaprej napovedati stvari in žrtev

prostovoljno zapreti za daljše časovno obdobje, kar pa si upamo trditi, da je nemogoče

(Potokar, 1989).

4.7 Pravna argumentacija

Deljivost in postopnost sta klasični lastnosti kazenskih sankcij v sodobnem pravu. To od

države zahteva, da je med prestopkom in kaznijo ustrezno sorazmerje. Odvzem

prostosti, ki je temelj vsakega pravnega sistema, je tipičen primer zahteve

sorazmernosti. Lahko jo delimo na leta, mesece, dneve in ure, kar pa ne moremo trditi

za smrtno kazen, saj obsojenca ni mogoče manj ali več usmrtiti. Pravna argumentacija

se opredeljuje tudi s humanostjo kaznovanja, pri čemer je treba spoštovati dostojanstvo

in osebnost obsojenca in ne sme biti v ospredju samo en cilj, ki je v večini primerov ta,

da se obsojencu prizadene bolečina in se ga hkrati poniža (Janković, 1989).

14

15

5 Kaznovalna politika in smrtna kazen v republiki sloveniji

Na sam koncept kaznovanja je na eni strani še posebej vplival behaviorizem, to je

posebna psihološka smer, ki je priljubljena predvsem v Ameriki. Z določenim ravnanjem

je treba doseči drugačno vedenje. Čez nekaj časa to postane neprijetno in sčasoma

človek preneha s tem. Povsem drugačen pristop pa pozna humanistična psihologija, ki

temelji na hierarhičnem odnosu do ljudi, še posebej do kaznjencev (Petrovec, 2005).

Ocene o spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin v Republiki Sloveniji so dobre. Vendar

vseeno prihaja do nepravilnosti in lahko nastajajo določene težave pri upoštevanju

mednarodnih pravnih dokumentov (Stres, 1999).

5.1 Sistem kazenskih sankcij v RS

Temelj kazenskih sankcij predstavlja varovanje družbe pred kaznivimi dejanji, ki ga lahko

dosežemo z represivnimi ukrepi, ki predstavljajo povzročitev zla storilcu kaznivega

dejanja in s preventivnimi ukrepi zmanjšujejo kazniva dejanja. Sistem zaščite in zaščite

človekovih pravic je odvisen od vsake države posebej.

V RS je Ustava RS opredelila:

načelo neposredne ustavne zagotovljenosti človekovih pravic in temeljnih

svoboščin, saj se te uresničujejo neposredno na podlagi Ustave;

načelo prepovedi odvzema človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

načelo oziroma pravica do zaščite pred samovoljo, kar pomeni, da je

protiustavno vse, kar bi pomenilo odvzem, kršitev ali omejevanje človekovih

pravic in temeljnih svoboščin (ne glede na to, kdo bi takšen poseg izvajal);

pravna sredstva za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Po vzoru švedskega »ombudsmana« je Slovenija uvedla Varuha človekovih pravic. To je

institut, ki se zavzema za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v odnosu

do državnih organov popolno neformalno in izvensodno. V demokratičnih državah je

16

dopolnilni del sistema, ki varuje pravice varstva posameznikov (Cijan R., Grafenauer B.,

Rupnik J., 1996).

5.2 Racionalnost kazenskih sankcij

Kazen dosmrtnega zapora pomeni enako kot smrtna kazen, pomeni zgolj maščevanje

družbe storilcu kaznivega dejanja.

Na način razvijanja sankcij in zakonov je jasno videti, da država ni ustanoviteljica pravic,

temveč jih je le dolžna priznati in sprejeti ter jim zagotoviti učinkovito varstvo. Dejstvo

je, da oblast vedno varuje interese vladajočega razreda v posamezni družbi (Jankovič,

1998).

Država je tista, ki razpolaga z zelo veliko silo, vendar s to razliko, da silo uporablja v skladu

s splošnimi načeli in predpisi. Vsaka uporabljena sila mora imeti svoje opravičilo, čemu.

V ospredju je predvsem varnost državljanov, zaščita družbenih odnosov, predvsem pa

države. Vendar zaščito, o kateri govorimo, lahko zagotovimo tudi z drugimi sredstvi, ni

nujno, da samo s smrtno kaznijo. Kadar je govora o tem, da je pravica do življenja

nedotakljiva, to ne pomeni, da je samo življenje nedotakljivo. Tej pravici se lahko odreče

vsak, in odvzetje življenja takšni osebi ni moralno sporno, ne pa tudi pravno. Iz strahu in

pravičnosti ljudje subjektivno čutijo potrebo po usmrtitvi bodisi brutalnih morilcev ali

pogosto nedolžnih ljudi. Hkrati pa se ne zavedajo, da glavni namen usmrtitve ni

pravičnost, ampak le potreba države, da pomiri javno mnenje. V primeru umora je

odgovoren posameznik, ki ga zagreši, kadar pa država izvrši usmrtitev, pa odgovornost

nosi celotna družba (Potokar, 1989).

Kaznujemo zato, ker je bilo storjeno kaznivo dejanje in je treba na novo vzpostaviti

normo, ki je bila porušena s tem dejanjem (Petrovec, 1998).

5.3 Zgodovina smrtne kazni v RS

Vse do leta 1848 so na ozemlju Republike Slovenije potekale javne usmrtitve, ki so

delovale na vzgojnem načelu in predvsem ustrahovanju. Leta 1930 je začel veljati

Kazenski zakon za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta poprej. Kazen z

usmrtitvijo je bila izrečena v 47 primerih, od tega kar 24 med vojnim časom. Kako

17

pogosto pa so to delo opravljala slovenska sodišča, ni znano. Slovenija je že v preteklosti

sila poredko prakticirala smrtno kazen ali dosmrtno ječo na splošno. Med zadnjimi

obsojenci na smrt sta bila Franc Zupančič in Miha Štrumbelj. Kazen je bila izrečena leta

1950, leta 1951 pa izvršena. Franc Rihtarič je zadnji obsojenec, ki je bil v Sloveniji obsojen

na smrtno kazen. Leta 1959 so ga ustrelili v gramoznici v Slivnici, kjer je tudi podlegel

strelnim ranam. Zanimivo je predvsem, da se Slovenci kot narod nikoli nismo uprli ali se

odločno upirali, ko so sodišča izrekla nekajletno kazen za hujša hudodelstva namesto

smrtne kazni. Torej to za Slovence kot manjšinski narod pomeni, da končno razumemo

pomen človeškega dejanja, hkrati pa tudi razumemo namen kaznovanja, ali je to vse

skupaj le sestavni del naše družbene zavesti? Leta kasneje, šele 1991, je bilo z Ustavo

Republike Slovenije določeno, da ne sme nihče biti podvržen ponižujočemu

nehumanemu kaznovanju in ravnanju ter mučenju. Smrtna kazen je bila vzeta iz

zakonika o kazenskih sankcijah in tako je še dandanes (Studen, 2004).

18

6 Ureditev smrtne kazni v združenih državah amerike

Ko je govora o brutalnem parlamentu in največjih kršiteljih človekovih pravic na svetu,

nihče ne omenja ZDA. Seveda, le zakaj bi jih? Na koncu je vendarle Amerika tista tako

imenovana demokratična država, v kateri državljani nimajo nobenega razloga, da bi bili

zaskrbljeni in bi podvomili o guvernerjih držav, da bi sistemsko kršili svobodo in pa

seveda njihovo pravico do življenja (Jesch, K., Petković, D., Lofgren. C., 1998).

Izmed 54 držav v ZDA je trenutno kar 31 takšnih, ki predpisujejo in izvršujejo smrtno

kazen kot najhujšo obliko kaznovanja. Smrtna kazen predstavlja ogromen strošek državi,

ki se nikakor ne more primerjati s stroški dosmrtne ječe. Po nekaterih podatkih naj bi na

smrtno kazen čakalo več kot 3.300 ljudi, kar za samo državo predstavlja še večji strošek

kot sama usmrtitev. V državah, v katerih se smrtna kazen izvaja, so zaporniki nameščeni

v prav posebne celice, imenovane »celice smrti« (Death Penalty Information Center,

2016). Američane zelo skrbi krivulja kriminalitete in zaradi tega so pripravljeni na

marsikatere alternativne sankcije v primeru kaznovanja za najhujša kazniva dejanja

(Petrovec, 1998).

6.1 Načini izvršitve smrtne kazni

Načini, kako, kdaj in kje izvršiti kazen, so se skozi leta zelo spreminjali. Najopaznejša je

razlika pri sami eksekuciji. Včasih so vse počeli javno, da bi ljudem pognali strah po žilah,

danes pa to poteka bolj »diskretno« v zaprtih prostorih. V današnjem času se trudimo

odvrniti ljudi od kaznivih dejanj, poprej pa je bil namen le zadati bolečine storilcu, da bi

se ponovno lahko vzpostavila pravica in s tega vidika je kazen morala biti vsaj tako

strašna, kot je bil strašen delikt, ki ga je storilec zagrešil. Kazen je bila samo sredstvo, da

se prebivalstvo disciplinira in ustrahuje, da bi bilo prestopnikov čedalje manj. Preden se

je javna eksekucija lahko začela, je prišlo na vrsto mučenje, da se je od obsojenca

pridobilo priznanje bodisi prostovoljno ali izsiljeno. Verjeli so namreč, da se tukaj prvič

srečata krivda in odpuščanje in samo priznanje jim je dalo možnost, da so se pokorili z

Bogom in tako jim je bilo odpuščeno. Vendar je bila krivda še vedno prisotna in kazen je

19

bila potrebna. Domišljija pri mučenju ni poznala meja. Marsikdo je med mučenjem

podlegel poškodbam in še pred javno eksekucijo preminil. Po prepričanjih v preteklosti

je samo smrt lahko izbrisala zločin, ki je prizadel skupnost (Studen, 2004).

Načini izvrševanja smrtne kazni, ki so bili ali so še vedno prisotni, so:

SMRTONOSNA INJEKCIJA – je primarna kazen v vseh državah, ki jo priznavajo.

Samo v Ameriki je bilo od leta 1976 izvršenih kar 1279. Pred usmrtitvijo

obsojencu dajo še zadnji obrok, ga umijejo, preoblečejo in ga nato odpeljejo v

sobo, kjer ga privežejo na posebno posteljo, ki mu onemogoča gibanje. V žile na

rokah mu vstavijo intravenozne cevi, po katerih mu vbrizgavajo nevtralno

fiziološko raztopino. Snovi so lahko vbrizgane v cevi samodejno, vendar jih večina

vstavlja ročno zaradi večje zanesljivosti. Ko je oseba pripravljena s strani

zdravniške službe, se odgrne zavesa, ki zakriva drugi prostor, v katerem so osebe,

navzoče pri eksekuciji. To so lahko sorodniki, sorodniki žrtve, zaradi katere je

obsojenec obsojen, ali pa naključni ljudje. Obsojencu je dano, da sam pove še

zadnje besede pred eksekucijo.

ELEKTRIČNI STOL – metoda, ki je bila prvič uporabljena leta 1890 v New Yorku.

Oblasti so želele bolj humano različico obešanja in jo nadomestili z električnim

stolom. Ta se je že na samem začetku ni izkazal za najboljšo metodo, saj je

velikokrat prihajalo do napak. V primeru Jesse Joseph Tarefa, ki je bil usmrčen 4.

maja 1990, je prišlo do napake električnega stola. Taferova glava je zagorela s 15

centimetrskim plamenom. Stolom so dajali tudi vzdevke, kot so: Old Sparky,

Yellow Mama, Old Smokey, Old Betsy in Gruesome Gertie. Najpomembnejše je,

da je stol iz lesa, in sicer zato, da ne prevaja električnega toka. Do zdaj je bilo

izvršenih 158 primerov. Za enkrat to metodo priznava še devet držav, vendar ni

primarna metoda. Obsojenca pred usmrtitvijo pobrijejo in nato trdno privežejo

na stol s trakovi, ki so izdelani iz najlona ali usnja. Naloga trakov je, da trdno držijo

telo, saj so močni krči med šokom neizogibni. Glava se mu prekrije s črno vrečo,

da se ne vidi trpljenje. Velikokrat mu teče krvavi znoj, se peni okoli ust, v

ekstremnih primerih pa mu lahko celo izstopijo oči. Zraven vreče se na glavo

20

postavi tudi čelada, ki vsebuje bakrene elektrode za širjenje šoka. Pritrdijo se tudi

na stegna. Nato uslužbenec pritisne na gumb, ki izzove 1.200–2.000-voltni

električni šok, ki traja približno 20 sekund. Če zdravnik presodi, da obsojenec še

kaže znake življenja, se proces ponovi. Prvi šok uniči možgane in centralni živčni

sistem, lahko pa pride tudi do aritmije srca, ob drugem pa se zagotovo vse ustavi.

Preventivno se obsojencu namesti plenica, saj zaradi nenadzorovanja telesa in

mišic lahko pride do uhajanj telesnih tekočin. Če je postopek izpeljan pravilno,

obsojeni izgubi zavest v stotinki sekunde.

PLINSKA CELICA – leta 1938 v Kaliforniji, prva usmrtitev. V primerjavi z obešanjem

in električnim stolom je najbolj čisti način usmrtitve. Usmrtitev poteka v

neprodušni celici. Tudi tukaj se obsojenec priveže na stol čez prsi in roke.

Stetoskop, s katerim zdravnik spremlja utrip obsojenega, se namesti na prsi in s

tem se določa, kdaj nastopi smrt. Smrt tukaj nastopi zaradi vdihavanja

strupenega plina, običajno je to cianid. Nezavest se pojavi že po pičlih 30

sekundah, vendar se zna zavleči, če obsojeni zadržuje zrak. Dokler ne nastopi

smrt, organi še funkcionirajo.

OBEŠANJE – najstarejša in najpogostejša metoda nekoč. Služila je eksekuciji

najhujših zločincev in ob tem izkazovanju moči. To moč so uporabili za

ustrahovanje podložnikov in jih naredili bolj poslušne. Ob padcu in zategnitvi

zanke se ob zlomu vratnih vretenc prekine povezava med hrbtenico in možgani,

ki povzroči izgubo zavesti po šestih do sedmih sekundah, bolečina naj bi bila

podobna akutnemu glavobolu, no vsaj tako predvidevajo. V primeru, da se vratna

vretenca ne zlomijo, smrt nastopi zaradi zadušitve, kar pa predstavlja

dolgotrajnejšo in bolj bolečo smrt (Smrtna kazen, 2012).

6.2 Postopek izvršitve smrtne kazni

V samem središču ameriških zaporov na smrtno kazen, izvršeno s strani države, čaka več

kot 3.300 ljudi, med njimi tudi ženske (Lofgren, 1998).

21

Zaporniki, ki čakajo na usmrtitev, so v posebnem delu zapora in so prepuščeni zelo

restriktivni ureditvi in neugodnim pogojem. Namen je preprečiti obsojencu kakršne koli

stike izven zapora, zato ga zaprejo v samico (Gomien, 2009).

Od leta 2009 večina držav uporablja kombinacijo treh drog. VČe pri obsojencu ne najdejo

primerne vene, se mu v mišico vbrizgata dve močni sredstvi proti bolečinam, ki ustavita

dihanje. Kot prvo se vbrizga anastetik Sodium thiopental, ki se uporablja tudi pri

operacijah, le v manjših količinah. Obsojenec je še vedno živ, vendar ne čuti ničesar. Nato

se vbrizga Pancuronium bromide, ki povzroči paralizacijo mišic, sama droga je dovolj

močna, da ohromi tudi trebušno prepono in pljuča. Delovati začne v roku ene do treh

minut. Normalna doza naj bi bila 40 mg–100 mg/kg, pri eksekuciji je kar 100 mg. Kot

tretja droga se vbrizga kalijev klorid, toksičen dejavnik, ki sproži srčni napad. Nekatere

države uporabljajo samo prvi dve od naštetih drog, saj sta sami po sebi že dovolj močni,

da povzročita smrt. Telo se preda mrliškemu ogledniku, včasih se opravi tudi obdukcija,

nato pa se ga preda družini za pokop, v primeru da je usmrčeni nima, to opravi država

(Smrtna kazen, 2012).

6.3 Smrtna kazen kot »zastrašujoča« kazenska sankcija

Po mnenju politikov država usmrti morilce v dobri veri, namen je pomagati svojcem

žrtev. Pa vendar nič kolikokrat se je že zgodilo, da svojci ne odobravajo eksekucije, saj

jim ne pomaga pri njihovi bolečini. Za številne to ni ponujena rešitev za povzročeno

bolečino in so popolni nasprotniki, politiki pa še vedno živijo v prepričanju, da je tako

bolje za ljudi.

Bolečina, jeza, žalost, dejavniki ob krutem zločinu, pa vendar je pristojnost prava, da

ostane konstantno in nepristransko z mednarodnimi standardi. Pravice obtoženega ne

smejo biti ogrožene s strani javnosti, prav tako s strani politike in njihove želje po

vmešavanju.

Boleča smrt ni kazen. Krutost smrtne kazni je neizbežna ne glede na uporabljeno

metodo.

22

Sestra Helen (1998) je vedno vedela, da so nepravilnosti v sistemu, predvsem je bila

prepričana, da se osebi, obsojeni na smrtno kazen, nudi vsaj ustrezna pravna zaščita, mislila

je, da je Ustava to obljubila (Amnesty International Publications, 1998).

Pri smrtni kazni, tako kot pri vseh drugih, je namen namerno prizadeti prestopnika. Igor

Primorac je mnenja, da retributivist lahko nasprotuje smrtni kazni, vendar le, če je prepričan,

da je smrtna kazen absolutno surova. Zdaj je treba razjasniti, da ljudi delimo na dve strani.

Na eni strani imamo abolicioniste, ki lahko zahtevajo ukinitev smrtne kazni brez kakšnih koli

pravnih argumentov, nakar se od retribuvistov pričakuje, da bodo vsako odločitev temeljito

argumentirali. Toda v praktičnem smislu bi lahko rekli, da je situacija ravno obrnjena, ko

izhajamo iz domneve, da ima smrtna kazen preventiven učinek, saj so ravno abolicisti tisti,

ki so primorani obrazložiti vse zahteve za ukinitev smrtne kazni in s tem spraviti v nevarnost

življenja nedolžnih ljudi (Potokar, 1989).

6.4 Učinkovitost smrtne kazni

Svet, v katerem živimo, je vse bolj kaznovalen. Teorijo kazni opredeljujemo retributivno,

storiš nekaj slabega, zaslužiš si pravično vračilo s kaznijo. Ljudi kaznujemo z namenom, da se

napake ne bi dogajale tudi v prihodnje. Razvoj kazni v Evropi je veliko bolj odstopal kot v

Ameriki, kjer se je javno obešanje prelevilo v živ prenos preko televizijskih zaslonov, ki je na

voljo vsem, ki si to želijo ogledati.

Države, v katerih je še mogoče izreči smrtno kazen, bi se samega izvrševanja morale lotiti

bolj racionalno in premišljeno. Vsak se ima pravico pritožiti zoper obsodbo, in tudi v teh

primeru ni odstopanj. Težava nastane, saj se pritožbe vlečejo leta in leta, obsojenec pa še

vedno ne ve, kaj ga čaka naslednji dan in je prisiljen biti zaprt na posebnem oddelku s

preostalimi obsojenci na smrtno kazen. Če bi stvari potekale malo hitreje in bi dejansko vse

obsojene osebe v nekem določenem obdobju usmrtili, bi se zelo verjetno tudi potencialni

storilci bali, v primeru, da jih zasačijo in obsodijo na najhujšo kazen, torej smrtno kazen.

Učinkovitost smrtne kazni je relativno majhna. Veliko večji so dejanski stroški s samim

sojenjem in z izvrševanjem le-te. Eno samo sojenje stane okoli milijon dolarjev. Leta 2007 so

smrtno kazen odpravili v zvezni državi New Jersey in do danes se je število umorov in

kaznivih dejanj občutno zmanjšalo. To je samo še en dokaz več, da smrtna kazen ni rešitev

in nima dovolj velikega učinka na ljudi, da ne bi postali kriminalci (Mladina, 2009).

23

7 Zaključek in preverjanje hipotez

Že sama misel ubiti nekoga za blaginjo drugih, ker so sami storili enako dejanje, je

zmotna. Izključno v vseh pogledih smo proti smrtni kazni in ne podpiramo držav, ki to

počno. Skozi diplomsko delo smo prebrali veliko različnih argumentov, tako za kakor tudi

proti. Najizrazitejši argument naj bi bilo talionsko načelo oko za oko, zob za zob. Pa lahko

to res enačimo? Ali se bomo res počutili boljše, če ubijemo nekoga, ki je ubil nam

bližjega? Kaj pa potem porečemo na dejstvo, da ljudje umirajo, eni od starosti, drugi od

bolezni, in v tem primeru bomo ubili zdravnika, ker se ni dovolj potrudil za pacientovo

zdravje? Ne, ker to ni moralno sprejemljivo. Po drugi strani pa je sprejemljivo ubiti

nekoga, tudi s strani države. Ljudje umirajo in bodo umirali, ni potrebe, da jih zaradi naše

zakonodaje in našega prepričanja umre še več. Serijski morilci. Kolikokrat so bili obsojeni

na smrtno kazen? V veliko primerih se je zgodilo, da so morilci dobili samo do nekaj let

zapora in tudi možnost predčasne izpustitve, če lepo obnašajo v zaporu. Ne razumite nas

narobe, vsekakor gre za umor, pa če tudi smo zagrešili enega ali več. Želimo povedati le

to, da si nekdo, ki je nekoga ubil in to še ponovil, nekateri več kot samo enkrat, ne zasluži,

da bi še kdaj stopil na cesto kot svoboden človek. Nekdo pa bo zaradi milejšega dejanja

obsojen na smrtno kazen in izoliran živel več let, dokler njegova izvršitev ne pride na

vrsto. Če mora obstajati kazen s smrtonosno injekcijo, potem naj bodo postavljene tudi

meje in naj bodo postavljene zelo visoko, da se bo znalo ločiti in obsoditi samo ljudi, ki

imajo za cilj le ubiti človeka, ne glede na ceno. Takšni ljudje so drugačni od nas in njihovo

razmišljanje ter mentaliteta sta nevarna za našo družbo. Poskrbeti moramo, da ne bo

nobenih dvoumnosti v Konvenciji o človekovih pravicah. Vedno gre za vprašanje morale

in pravne kulture.

Clinton je predpisal, da se čas med obsodbo in izvrševanjem kazni zmanjša in takoj

naletel na kritike. Po poročanju ljudi naj bi s tem tudi zmanjšal možnosti za dokazovanje

nedolžnosti in s tem povečal tveganje. Na svetu ne obstaja pravni sistem, ki bi lahko

zagotovil nezmotljivost prava, da ne bi prihajalo do napak. Kadar kazen poganja

maščevanje ali izkrivljenost rasnih predsodkov, se rizičnost za napake poveča.

24

H1: Smrtna kazen predstavlja pravično in sorazmerno kazensko sankcijo, ki je skladna z

žrtvinim trpljenjem.

Skozi diplomsko delo smo preverjali različne vidike smrtne kazni in ugotovili, da smrtna

kazen ne predstavlja pravične kazni za trpljenje. Kazen ni v sorazmerju s storjenim

kaznivim dejanjem, saj nihče nima pravice, niti država, da odvzame življenje drugemu

človeku. Hipotezo 1 moramo zavrniti, saj smo ugotovili, da kazen ne vpliva na zmanjšanje

bolečine in trpljenja in da, če tudi se žrtev maščuje ali stremi k sami smrtni kazni, se

trpljenje ne izniči in ne konča pri smrti obtoženega.

H2: V Republiki Sloveniji je pravica do življenja absolutna pravica, zato z zakonom ni

mogoče predpisati smrtne kazni.

Glede na ugotovitve skozi diplomsko delo smo ugotovili, da je človeško življenje

nedotakljivo in da se vsak rodi s pravico do življenja, absolutno pravico, ki je dana

vsakomur, ne glede na raso, spol in versko pripadnost. Pravico, ki nam je nihče ne more

odvzeti. Strinjamo se s hipotezo, da je pravica do življenja absolutna pravica in pri nas ni

mogoče predpisati smrtne kazni kot oblike kaznovanja.

H3: Kaznovalni politiki v povezavi s smrtno kaznijo v ZDA in Republiki Sloveniji zaradi

različnih socialnih, političnih in institucionalnih razlogov nista primerljivi.

Čeprav je Republika Slovenija v svetu dokaj majhna država, lahko z gotovostjo trdimo,

da je stabilna in ima zelo dobro zaščitene človekove pravice in svoboščine. V Republiki

Sloveniji se ravna po Ustavi RS, čeprav se je z vstopom v Evropsko unijo zavezala

spoštovati in izpolnjevati tudi pogoje, ki veljajo v Evropi in njenih članicah zaveznicah.

Kaznovalna politika v Republiki Sloveniji in Evropski uniji ne dovoljujejo smrtne kazni, in

vsekakor so pravice ljudi bolje zaščitene kakor v ZDA. Kljub temu da so ZDA ene izmed

začetnic človekovih pravic in sta Ameriška deklaracija in 14. Amandma ena izmed

25

poglavitnejših zakonov, po katerih se ravnajo, je v nekaterih državah še vedno dovoljena

smrtna kazen kot oblika sankcije za kazniva dejanja. Do tega je prišlo, saj so ZDA skupek

več držav, katere ki pod enako Ustavo, vendar na drugačni državni ravni. Vsaka država

ima kakšen dodatek k Ustavi, ki velja samo na njenem območju. Zato tudi prihaja do

razlik na socialni in politični ravni, saj je marsikje lahko dovoljeno več kakor drugje.

Republika Slovenija pa pod Ustavo Evrope ne more in ne sme obiti, lahko samo bolje

zaščiti pravice svojih državljanov. Tako v popolnosti potrjujemo tretjo hipotezo, da ni

mogoče primerjati kaznovalne politike med Republiko Slovenijo s kaznovalno politiko

ZDA.

26

Viri in literatura

Amnesty International. (1998). When the state kills: The death penalty v. human rights.

London: Amnesty International publications.

Babadji, R. (2005). 100 in 1 pojem za učenje človekovih pravic. Maribor: Šola za mir,

Center za državljansko vzgojo.

Bavcon, L., Janković, I., Novak, A., Potokar, J., Vasič, M., Vidrih, N. in Zlobec, J. L. (1989).

Smrtna kazen: Zbornik. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Cesare, B. (2002). O zločinih in kaznih. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Cushman, T. (2012). Handbook of human rights. London: New York: Routledge.

Človekove pravice: Mednarodno parvo o človekovih pravicah. (2017). MZZ.gov.si.

Pridobljeno na:

http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/mednarodn

o_pravo/dejavnosti_sektorja_za_mednarodno_pravo_po_podrocjih/clovekove

_pravice/

Death Penalty Information Center. (2016). Statistika smrtnih kazni v Združenih državah

Amerike. Pridobljeno na: http://www.deathpenaltyinfo.org/executions-united-

states

Društvo za združene narode za Slovenijo. (2003). Človekove pravice zbirka mednarodnih

dokumentov II. Del regionalni dokumenti. Ljubljana: Društvo za združene narode

za Slovenijo.

Gomien, D. (2009). Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Kranj: Tisk

Žnidarič d.o.o.

Jambrek, P., Perenič, A. in Uršič, M. (1988). Varstvo človekovih pravic: razprave, eseji in

dokumenti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

27

Jesch, K., Petković, D. in Lofgren, C. (1998). A human rights message. Stockholm: Ministry

for Foreign Affairs of Sweden.

Lampe, R. (2010). Pravo človekovih pravic sistem človekovih pravic v mednarodnem,

evropskem in ustavnem pravu. Ljubljana: Uradni list RS.

Mladina. (2009). Smrtna kazen je draga. Pridobljeno na:

http://www.mladina.si/82058/21-10-2009-

smrtna_kazen_je_draga/?utm_source=dnevnik%2F21-10-2009-

smrtna_kazen_je_draga%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink

Petrovec, D. (1998). Kazen brez zločina: prispevek k ideologijam kaznovanja. Ljubljana:

SH Zavod za založniško dejavnost.

Petrovec, D. (2005). Kult žrtve. Ljubljana: GV založba.

Primorac, I. (1978). Prestup i kazna. Beograd: NIP Mladost.

Republika Slovenija: Ministrstvo za zunanje zadeve. (2017). Človekove pravice v Sloveniji.

Pridobljeno na:

http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/clovekove_

pravice_v_slovenski_zunanji_politiki/

Ribičič, C. (2007). Evropsko pravo človekovih pravic izbrana poglavja. Ljubljana: Pravna

fakulteta.

Rupnik, J., Cijan, R. in Grafenauer, B. (1996). Ustavno pravo Republike Slovenije, druga

spremenjena in dopolnjena izdaja. Maribor: Studio Linea.

Smrtna kazen. (2012). GimVic.org. Pridobljeno na:

http://projekti.gimvic.org/2012/2e/smrtna_kazen/Smrtna%20kazen%20danes.

html

Varuh človekovih pravic. (1948). Splošna deklaracija človekovih pravic.

Pridobljeno na: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=102

28

Stres, A. (1999). Človekove pravice v Sloveniji danes. Ljubljana: Družina.

Studen, A. (2004). Rabljev Zamah: k zgodovini kriminal in kaznovanja na Slovenskem od

16. do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica.

Svitak, I. (1989). Ne smrtni kazni. V L. Bavcon (ur), Smrtna kazen. Nedotakljivost življenja.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

Šinkovec, J. (1997). Pravice in svoboščine. Ljubljana: Uradni list RS.

Ustava Republike Slovenije. (2013). Uradni list RS, (47/13).