POT ŠKVEROV

Škver je žargonski izraz za manjši kompleks, kjer se je obnavljalo in vzdrževalo manjše

lesene barke. Namen te poti je bilo posredovati sprehajalcu del preteklosti o delovanju

škverov. Poleg tega smo iz pripovedovanja prebivalcev obmorskih krajev tej poti dodali še

opise tehnik ribolova, o katerih so pripovedovali profesionalni ribiči ter pripovedi o

vsakdanjem življenju in delu ribičev.

Lokacija prvega škvera naše poti se je nahajala blizu današnje plaže slepih. Druge lokacije

nekdanjih škverov v Izoli najdemo, če se sprehodimo mimo svetilnika na rtu Petelin naprej ob

obali proti sedanji Ribarnici Levante. V neposredni bližini je bil škver Deste. Arhivski

posnetki društva Histrion, ki jih je predal Pohlen in so označeni z letnico 1952 kažejo Škver

Deste, ki je deloval predvidoma do konca petdesetih let ali začetka šestdesetih let dvajsetega

stoletja.

Tretji škver naše poti se nahaja pri nekdanjem podjetju Riba pred Marino Izola. Četrti

domnevni škver sprehoda se po predvidevanjih nahaja v San Simonu ali Simonovem zalivu

blizu nahajališča nekdanjega rimskega pristanišča pri arheološkem parku. Ribiške barke so

torej bile večinoma izdelane v škverih, kjer so jih izdelali tesarji. Tesarji so v škverih barke

tudi popravljali. V morje se je barke spustilo po dveh tramovih, na škver pa se jih je potegnilo

z vitlom na roke.

Morje zna vzeti in izpostaviti ladje največjim nevarnostim brez možnosti pomoči. Zaradi tega

je pomembno, da so barke za težko delo na morju trdne in odporne, da se lahko zoperstavijo

nepredvidenim nevihtam. Izola naj bi po pričevanjih imela majhne a odlične škvere, z

nadarjenimi tesarji.

KRATKI OPISI TOČK ZA POT ŠKVEROV

Škver pri plaži slepih

Tu blizu naj bi bila lokacija škvera. Ob oseki, dobrem vremenu in čisti vodi lahko vidimo v

morju kamnito klančino in dobimo vtis, kako se je spuščalo barke v morje.

Svetilnik

Svetilnik na Petelinjem rtu označuje plitvino. Nahaja se na izolski mestni plaži, tem lepem

koščku Jadrana, vedno obsijanem s soncem, kjer se nam odpirajo veličastni pogledi na odprto

morje.

Škver Deste pri ribarnici Levante

Škver je žargonski izraz za manjši kompleks, kjer se je obnavljalo in vzdrževalo manjša

lesena plovila. V današnjem parku se je nekoč nahajal drugi izolski škver.

Carinski pomol - Savoia

Carinski pomol je nastal leta 1883 zaradi hitre rasti konzervne industrije. Bil je zidan iz

kamna. Pred tem je obstajal lesen pomol približno tam, kjer je danes koren valobrana.

Ribiški pomol – Diga

Danes je ribištvo, poleg načina preživljanja, tudi priljubljena prostočasna aktivnost. Ribiški

pomol v Izoli je privez, namenjen profesionalnim ribičem za njihove redke barke, ki so ostale

namenjene ribištvu in ribogojstvu.

Pomol Sanità in jadrnica Ampelea

Ladja Ampelea je starodobna prenovljena jadrnica, pripeljana z Dolgega otoka v Dalmaciji.

Danes je na voljo za najem, privezana na pomolu Sanità pa nas spominja na stare čase.

Slaščičarna Jadran in Ribiška ulica

Slaščičarna Jadran ob ribiški ulici je bila prva na slovenski obali, odprl pa jo je Makedonec

Ekrem, ki ga je pot čez Novi Sad vodila vse do Izole.

Spomenik Šavrinka

Spomenik je posvečen ženskam iz zaledij, ki so prodajale blago v Trst. Danes so znane kot

šavrinke. Avtor spomenika šavrinka je Zorko Dežjot.

Spomenik Riba – mati

Spomenik je bil postavljen delavkam v tovarnah ribjih konzerv. Avtor spomenika ribi materi

je Oskar Jogan.

Škver pri podjetju Riba

Škver pri nekdanjem podjetju Riba je slabše ohranjen. Na tej točki si delovanje škvera lahko

najbolje predstavljamo. Dobro ohranjene so klančine za vleko plovil iz morja in spuščanje

nazaj vanj.

Pomol pri podjetju Riba

Nekdaj je ob pomolu podjetja riba pristajalo ribiško ladjevje podjetja Riba. Danes je tu obala

spremenjena, saj je del zasut. Opazimo star prelomljen pomol z dvigalom, nekdanjega

podjetja Riba.

Čolniček batana

Batana je manjši čolniček, ki so ga nekoč za ribolov uporabljali revnejši ribiči, ki so se poleg

ribolova ukvarjali tudi s kmetovanjem.

Arheološki park San Simon – Simonov zaliv Nekje ob obali Simonovega zaliva naj bi se domnevno nahajal še en škver.

Ribiška barka Biser

Biser se nahaja v San Simonu na kopnem. Ladja je plula v Delamarisovi ribiški floti po

Tržaškem zalivu vse do Visa. Danes je ena zadnjih lesenjač iz flote nekdanjega Delamarisa.

DALJŠI OPISI

ŠKVER PRI PLAŽI SLEPIH

Če se prehodimo od pasje plaže do plaže slepih gremo mimo lokacije na obali, kjer naj bi po

pričevanjih ljubiteljskih raziskovalcev ribiške zgodovine, bil nekoč škver. Na spuščanje bark

v morje nas danes opominja betonska klančina, katero so glede na njeno velikost uporabljali

predvsem lastniki manjših barčic1.

Ustavimo se najprej pri plaži slepih in slabovidnih. Tu danes stoji betonska plaža z

bazenčkom, z oznakami in dostopom, prilagojenim za slabovidne osebe. Včasih pa je v bližini

tega območja stala ladjedelnica ali drugače imenovano škver. Plovila, ki so potrebovala

popravila ali letna vzdrževalna dela, so po klančini ali navozu potegnili iz morja, kjer so

delavci zamenjali stare preperele lesene deske z novimi, poskrbeli za tesnenje ladijskega

trupa, tako da so v špranje nabili konopljino prejo, namočeno v smolo. Ladje so nato

prepleskali in jih popravljene spustili v morje.2

SVETILNIK

Svetilnik na Petelinjem rtu označuje plitvino. Nahaja se na izolski mestni plaži, tem lepem

koščku Jadrana, vedno obsijanem s soncem, kjer se nam odpirajo veličastni pogledi na odprto

morje.

1 Gombač Srečko 2018 2 Gombač Srečko 2018

ŠKVER DESTE PRI RIBARNICI LEVANTE

Na Velikem trgu se ustavimo, ko ob morju zagledamo pravokotno stavbo na kateri piše

Ribarnica Levante. V neposredni bližini današnje ribarnice je bila po pričevanjih Izolanov do

začetka šestdesetih let dvajsetega stoletja manjša ladjedelnica ali drugače imenovano škver.

Slika 1: Škver pri Ribarnici Levante (Vir: Arhiv društva Histrion)

Danes je tukaj park, v bližini pa vidimo obzidja hiš, ki jih lahko prepoznamo tudi na starih

fotografijah škvera. Ribarnica na tej lokaciji deluje že od leta 1904, danes pa jo vodijo

potomci stare ribiške družine Steffe. Ribe je lovil nono, prodajala jih je nona. Tudi sinovi so

se ukvarjali z ribištvom. Poleg domačih rib iz populacij Tržaškega zaliva v ribarnici prodajajo

tudi vzgojene ribe iz ribogojnic, ribje izdelke kot so bakala, marinirani sardoni in konzerve ter

pridelke od drugih proizvajalcev v slovenski Istri – oljčno olje, sol iz Sečoveljskih solin in

vino. Podjetje ima v lasti tudi istoimensko ribiško ladjo Levante. Poleti z njo lovijo plavo ribo

z mrežo plavarico, ki ji drugače narečno rečemo tudi šakaleva. Ta je izpeljanka italijanske

besede saccaleva, ki prevedeno pomeni dvigni vrečo in dobesedno opisuje način lova. Tak

način ribarjenja je tradicionalen in izpopolnjen že iz začetka 20. stoletja.

JADRNICA AMPELEA

Jadrnica Ampelea je privezana ob vhodu v mandrač, na pomolu Sanità. Je lesena barka,

zgrajena leta 1930, sicer pa prenovljena dvakrat, prvič leta 2004 in drugič leta 2012. Dolga je

dobrih 12 metrov, široka pa slabih 5 metrov.3

Leta 2003 jo je z Dolgega otoka v Izolo pripeljal Tomi Sinožič, ki se spominja: »Jadrnico sem

kupil pred desetimi leti in se lotil dela. Prvotni namen je bil ta, da tabornike peljemo na morje

in naučimo navtičnih veščin. Sam sem tabornik, v Izoli se imenujemo rod Jadranskih

stražarjev in jadranski stražarji morajo imeti nekaj, s čimer gredo lahko na morje«.4

Slika 2: Jadrnica Ampelea (vir: Alenka Janko Spreizer)

Jadrnica je nekoč prevažala oljke in oljčno olje iz Zadra v Ancono, a se ni vedno imenovala

Ampelea. Gospod Sinožič je prenavljal svoje prostore v nekdanjem Delamarisu in se

spominja: »Ko smo v družinskem podjetju prenavljali prostore, ki jih imamo znotraj

Delamarisa, smo našli freske z napisi Ampelea, to je bilo prvo [sic] ime izolske tovarne za

predelavo rib. Všeč mi je bilo, ker je bilo lokalno, pa še lepo zveni«.5

3 http://www.najem-jadrnice.eu/ 4 Vran Jaka 2013 5 Vran Jaka 2013

Danes je Ampelea del turistične ponudbe v Izoli. Jadrnici je Sinožič dodal kabino, ki

omogoča tovrstno namembnost ladje, ki je nekoč prevažala celo do 54 ljudi, danes pa je ta

številka precej nižja.6

Ampelea ponuja veliko različnih doživetij, od večerne romantike, do pol- in enodnevnega

najema, vikend najema in celotedenskega križarjenja po Jadranu. Sprejme lahko do 12 oseb in

animatorja, pri čemer se v primeru čarterskih najemov kapaciteta zmanjša na 10 oseb.7

Več o jadnici izveste na njeni spletni strani, ki objavlja podrobnosti za najem ladje in podatke

o izgradnji.8

POMOL SANITA

Na spletišču portala Kamra je mogoče prebrati, da so bili pomoli v Izoli na začetku grajeni iz

lesa, ko pa se je mandrač širil, se jih je gradilo z ostanki rimskega pomola v Simonovem

zalivu9. Eden izmed treh pomolov, ki jih danes vidimo v mestu, se je imenoval Sanità. Tukaj

so nekoč v preteklosti čakale barke s posadko, za zdravstveni pregled. Pomol Sanità je torej

po pripovedovanju gospoda Srečka Gombača dobil svoje ime po sanitarnih pregledih, ki so jih

tam izvajali; vse ladje so namreč ob prihodu v mandrač pregledali, da bi se zaščitili pred

okužbami in boleznimi, ki bi jih lahko prinesli pomorci. Podobna »sanitarna« točka je bila

tudi na kopnem, blizu današnje poslovalnice Nove ljubljanske banke.10

6 Vran Jaka 2013 7 http://www.najem-jadrnice.eu/ 8 http://www.najem-jadrnice.eu/ 9 Kamra, https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/pomol-sanit.html 10 Gombač Srečko 2018

Slika 3: Pomol Sanità v letu 1910 (Vir: Mestna knjižnica Izola)

Na pomolu Sanità peče ob vikendih sardelice in kalamare ribič Milenko Buležan. Ribe peče v

svojem kombiju Sveže iz morja. Zaradi izpada dohodka pri zaposlovanju ribičev je moral

najti drugačne vire zaslužka ter prišel na zamisel, da bi svoj ulov prodal neposredno strankam

kar sam, brez posrednikov.11

Gospod Milenko si je želel ponuditi sveže pripravljeno ribo, saj bi tako ljudem zagotovil

svežo in zdravo domačo hrano. Z nakupom vozila si kot ribič prizadeva zapolniti dneve, ko ne

opravlja niti prevoza potnikov niti ribolova, hkrati pa poudarja, da bo postal povezovalni člen

med slovenskimi ribiči, saj prodaja izključno slovensko blago.12

11 OAS Ribič 2018 12 OAS Ribič 2018

Slika 4: Sveže iz morja (Vir: Alenka Janko Spreizer)

RIBIŠKI POMOL DIGA

Ribiški pomol so italijansko govoreči prebivalci Izole imenovali pomol Diga, kar priča tudi

napis na fotografiji.

Slika 5: Pogled na pomol Diga v letu 1949 (Vir: Mestna knjižnica Izola)

Spodnja slika prikazuje današnji ribiški pomol, ker so privezane ladje profesionalnih ribičev.

Ta pomol je bil tudi valobran.

Slika 6: Ribiški pomol danes (Vir: Alenka Janko Spreizer)

CARINSKI POMOL SAVOIA

Carinski pomol je nastal leta 1883 predvsem kot posledica hitre rasti konzervne industrije. Bil

je zidan iz kamna. Pred tem je obstajal lesen pomol približno tam, kjer je danes koren

valobrana. Lesen pomol so porušili zaradi visokih stroškov vzdrževanja, saj ga je bilo treba po

vsaki večji nevihti popravljati. Pred letom 1908 so kamnit pomol še povečali ter nanj

namestili plinsko razsvetljavo, kar se je po pripovedovanju gospoda Srečka Gombača zgodilo

leta 191013.

13 Gombač Srečko 2018

SLAŠČIČARNA JADRAN IN RIBIŠKA ULICA

Slaščičarno Jadran je odprl gospod Ekrem, ki se je rodil v Makedoniji leta 1930 in se v mladih

letih preselil v Novi Sad.14

V Srbiji ga je v delo slaščičarja vpeljal makedonski slaščičarski mojster. Poleg pripravljanja

sladoleda in peciva ga je mojster naučil, da mora razmišljati o ljudeh, ki bodo jedli njegove

dobrote.15

Leta 1950 se je preselil na slovensko obalo, kjer je s prijatelji odprl prvo slaščičarno na obali.

Začel je s slaščičarskim vozičkom, leta 1954 pa je samostojno odprl lokal pri mestni tržnici.16

Ko se je tržnica preselila, se je bil tudi sam prisiljen ponovno seliti. Tokrat mu je občina

ponudila nekdanjo bencinsko črpalko na Sončnem nabrežju.17

Lokal, ki ga vidimo danes, stoji na istem mestu, le da se je iz 60 kvadratnih metrov razširil na

200. Po upokojitvi ga je uspešno naslovil sin Tadžedin. Danes so znani po rezini Izolanka, ki

je slaščičar izdelal kot znak pripadnosti kraju, poimenovali pa so jo otroci izolskega vrtca.

Lokal stoji na vogalu Sončnega nabrežja in Ribiške ulice. Ime te ulice govori o nekdanjem in

današnjem pomenu ribištva za mesto.18

SPOMENIK ŠAVRINKA

Spomenik je posvečen ženskam iz zaledij, ki so prodajale blago v Trst. Danes so znane kot

šavrinke. Simbolizira vrnitev matere iz Trsta, ki je bila, četudi noseča, primorana tam delati,

da je lahko pomagala preživeti ševilno družino. Avtor spomenika šavrinka je Zorko Dežjot.

Vse sprehajalce, ki se zanimajo za življenje in delo kmečkih žensk, spodbujamo, da se

sprehodijo tudi po poteh San Dona in fabrkink.19

14 Masten Katja 2018 15 Masten Katja 2018 16 Masten Katja 2018 17 Masten Katja 2018 18 Masten Katja 2018 19 Masten Katja 2018

Slika 7: Šavrinka (Vir: Katja Masten)

SPOMENIK RIBA – MATI

Riba mati je spomenik mnogim ženam, ki so dobro stoletje z delom v izolskih ribjih tovarnah

pomagale preživeti obubožanemu podeželju ter delavskemu življu v mestih. Avtor spomenika

ribi materi je Oskar Jogan. Poudarjamo, da se o delu v tovarnah izolanskih fabrkink

sprehajalec lahko bolj podrobno poduči na poti San Dona, poti tovarn in poti farbkink.20

20 Masten Katja 2018

Slika 8: Riba-mati (Vir: Katja Masten)

ŠKVER PRI PODJETJU RIBA

Ko pridemo do konca promenade ob parkirišču Lonka, se ustavimo na majhnem železnem

mostičku, ki vodi čez vodo. Odpre se nam pogled na ograjo, ki nas ločuje od področja

nekdanjega škvera podjetja Riba, kjer je podjetje popravljalo in vzdrževalo ribiško floto. Slika

9 prikazuje ladje v smeri pogleda iz škvera proti morju, nekje iz sedemdesetih letih dvajsetega

stoletja.

Slika 3: Delo na škveru (Vir: Arhiv društva Histrion)

Slika 4: Lestev za spust in dvig ladij (Vir: Arhiv društva Histrion)

Če pokukamo skozi odprtine ograje, lahko vidimo stavbe nekdanjega podjetja Riba in leseno

strukturo na tleh, ki je podobna železniškim tračnicam. Vidimo ohranjene lesene tramove, po

katerih so drsele nekakšne sani za vleko plovil iz morja in spust v morje. Lestev ležijo

pravokotno na obalo in vodi vse do morja. Lepo so vidni ostanki naprave za pomoč pri vleki

ladij iz vode na kopno.

Slika 5: Pogled na škver pri podjetju Riba nekoč (Vir: Arhiv društva Histrion)

Na sliki zgoraj se vidi nekdanji škver, opazimo lahko tudi streho gostinske šole in novo

zgrajene bloke v ozadju. Danes se tukaj obnavlja ladje za prosti čas. Nedaleč stran od tega

škvera se nahaja tovorni pomol z dvigalom. Ob razvoju ribiške industrije in je bilo potrebno

urediti ustrezno infrastrukturo za pristajanja in raztovarjanje ter privezovanje ribiških bark. Z

razvojem industrije se je razvila tudi potreba po večjem pomolu.

Slika 6: Tovorni pomol (Vir: Alenka Janko Spreizer)

ČOLNIČEK BATANA

Batana je manjši čolniček, ki so ga nekoč za ribolov uporabljali revnejši ribiči, ki so se poleg

ribolova ukvarjali tudi s kmetovanjem. V Izolskem mandraču se še najdejo privezani

posamezni primerki teh čolnom, ki jih imajo ljubitelji starih plovil. Batana na sliki je razstavni

primer in se nahaja pri kopališču hotela Delfin.

Slika 7: Čolniček batana (Vir: Alenka Janko Spreizer)

ARHEOLOŠKI PARK SIMONOV ZALIV

V San Simonu - Simonovem zalivu se nahaja kulturni spomenik državnega pomena,

arheološki park, ki je izjemen po svojih arheoloških, zgodovinskih, naselbinskih, krajinskih in

drugih lastnostih. Park predstavlja naselbinski sklop rimske obmorske vile iz obdobja rimske

kolonije, nekdanje Akvileje, ustanovljene leta 181 pr.n.š.. Ta del Istre je prešel pod rimsko

oblast. Poleg ostankov villae maritimae, rezidencialne obmorske vile in več gospodarskih

objektov, se v morju nahaja tudi največje pristanišče italske civilizacije. Obiskovalci si lahko

ogledajo vilo maritimo in njen stanovanjski del z rekonstruiranimi talnimi črno-belimi

mozaiki. V zaledju kompleksa so bili odkriti ostanki vodovoda. Ogledamo si lahko hodnik, ki

povezuje vilo s pristaniščem. V morju se nahajajo ostanki nekdanjega rimskega pristanišča z

dvema pomoloma, ki naj bi zagotavljal varen pristan tudi v močnejših vetrovih. Domnevamo,

da se je blizu pristanišča in nahajal še en škver.

RIBIŠKA BARKA BISER

Biser se nahaja v San Simonu na kopnem. Ladja je plula v Delamarisovi ribiški floti po

Tržaškem zalivu vse do Visa. Danes je ena zadnjih lesenjač iz flote nekdanjega Delamarisa.

Slika 14: Ribiška ladja Biser v zadnjih dneh svoje plovbe (Vir: Alenka Janko Spreizer)

RIBIŠKA FLOTA IN NJENE AKTIVNOSTI

Tovarna Ampelea je po pisanju Nadje Terčon že leta 1939 posedovala 32 ladij, ki so nosile

ime Ampelea in so bile oštevilčene z arabskimi številkami, to je od Ampelea 01 do Ampelea

32. Poleg ladij je bilo v lasti podjetja tudi 63 čolnov, od tega jih je bilo 45 v Izoli, 18 pa v

Vrsarju in Fontani.21

S koncem leta 1951 oziroma z začetkom leta 1952 je bila flota Ampelee obogatena še z

ladjami flote Istrie Pesce iz Izole. Ta je predhodno, torej v začetku leta 1951, prevzela ladje

Ribe d.d.. Istria Pesca je že istega leta je šla v likvidacijo. Dve leti kasneje prišlo do ponovne

pripojitve flote nekdanje Istrie Pesce k Ribi d.d.22 Zgodovinarki pomorstva Nadji Terčon ni

uspelo ugotoviti, kaj se je nato dogajalo s floto Ampelee, saj leta 1956 na seznamih Ex-

Ampelee, kakor je bila preimenovana tovarna, ni našla niti ene prejšnje Ampeleine ladje.23

Franc Pianecki o svoji karieri pravi, da »se je začela na ladji Prstat. To je bila ena od 24 ali 25

ribiških ladij, ki jih je takrat premogla izolska flota«, medtem ko je Jože Hameršek najprej bil

na Belici, nato pa na Mašunu. Spominja se svojih začetkov lova v Dalmaciji: »Večinoma smo

lovili tune, velike ribe, do otrantskih vrat«.24

TEHNIKE RIBOLOVA

Ribištvo se na splošno deli na sladkovodno in morsko, na katerega se pri spoznavanju Izole

tudi osredotočamo. Morsko ribištvo predstavlja poklicni in rekreativni ribolov.25 Nekdanji

poklicni ribiči pravijo, da so pri svojem delu uporabljali različno tehnologijo, od melajd,

šekalev, do koče in osti.

Prvi sistem je bil značilen za italijanske ribiče, ki so lovili z melajdami in manjšimi čolni

plavo ribo (sardele). Domenico Steffe je pripovedoval, da so plavo ribo lovili daleč na

odprtem morju in pod vplivom lune in izmenjavanja plime in oseke. Bolj kot je luna svetila,

večji je bil lahko ulov, saj je ta privabila ribe, katere so bolj žive oziroma lačne. Uporabljali so

mrežo, katero so imenovali melajde, ta pa je bila manj praktična, saj so morali vsako ribo

posebej izvleči iz mreže.26

Drugi sistem je bil lovljenje rib z mrežami šakalevami in s pomočjo luči. Večje barke so na

zgornjem delu imele postavljene reflektorje, kateri so svetili v morje in tako privabili ribo pod

barko. Drugi dve manjši barkici (kaiči) pa sta zajeli jato s plivarico. Pomembno je bilo, da

lune ni bilo, saj so potrebovali temo, da bi lahko čim bolj osvetlili in tako zajeli večji ulov. Pri

21 Terčon Nadja 1989, 124 22 Terčon Nadja 1989, 124 23 Terčon Nadja 1989, 124 24 Pianecki Franc 2015 25 Oblak Vinko 2011, 198 26 Steffe Domenico 2018

tem sistemu so uporabljali mreže šakaleve oziroma plivarice, ki so jih najprej ustvarili v

Trstu, te so bile bolj enostavnejše in praktične za večji ulov rib.27

Plavarica je, ravno tako kot koča, aktivno ribolovno orodje, ki se mu drugače reče tudi

»obkroževalna zaporna mreža«, s katero se obkoli jato rib. Mrežo je takrat potrebno zategniti

na spodnjem delu, ki sega vse do dna, s čimer se oblikuje žakelj, kar onemogoča, da bi riba

ušla.28

Mreža plavarica, imenovana tudi »lampara«, se je skozi čas, odkar so jo neapeljski ribiči v

začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja prinesli v Tržaški zaliv, nekoliko tudi izboljšala. Pri

nas so različico plavarice, imenovano sakaleva, uvedli bratje Troian, po rodu Izolani, s čimer

so na noge spravili ostale stanovske kolege.29

O pogosti metodi nočnega lovljenje z lučjo je pripovedoval tudi Leon Čebulj, ki je razložil:

»Tri različne jate smo združili v eno, potem smo dve luči ugasnili, to je na ladji in na enem

čolnu, nakar je en čoln to veliko jato počasi peljal stran od ladje. Tako, mi smo tisti čas

združili tri jate pod eno lučjo. Takrat smo okoli njega spustili mreže, ki so segale od gladine

morja do dna. Na vrhu so bili plovci, na dnu pa je bila mreža obtežena s svincem. Uporabljali

smo rinke, ki smo jim rekli vitice. Pod tistim čolnom, torej pod lučjo smo mi to povezali

skupaj, mrežo smo zategnili in jo zvlekli na ladjo, na koncu je ostal ulov. Čoln je potem, ko je

bilo to obkroženo, ko so bile ribe v bistvu zaprte, šel čez plovke, ki so plavale na površini. To

je bilo mogoče narediti zato, ker ta čoln ni imel lastnega motorja za pogon, temveč je imel le

agregat za elektriko, kajti propeler bi v nasprotnem primeru vse strgal. Drugi čoln pa je že

imel lastni pogon, tudi že na propeler. Ko so bili sunki vetra, ali pa tudi sicer, je obstajala

nevarnost, da nas pri vleki mreže zanese vanjo, zato je bilo nujno, da ima drugi čoln svoj

pogon. Ko smo mi vlekli mrežo, je drugi čoln vlekel v drugo smer, saj bi se sicer lahko

zgodilo, da bi se krmilo zapletlo vanjo, kar bi pomenilo velike težave. Še posebej je nevarno,

v kolikor so visoki valovi ali nevihte, na primer na sredi Kvarnerja ali pa tudi tu bližje, ampak

smo včasih malo stisnili zobe, kajti kruh je le kruh«, je opisal težke razmere na morju

Čebulj.30

27 Steffe Domenico 2018 28 Oblak Vinko 2011, 200 29 Steffe Domenico 2018 30 Čebulj Leon 2015

Tretji sistem ribolova, ki je bil prisoten med izolskimi ribiči je bil lov s kočami. Koče so lahko

vrsta mreže in plovilo z istim imenom, ki se imenuje po mreži.31 Ribolov s kočo se izvaja

dinamično, kar pomeni, da se mreža vleče po morju s plovili, navadno daljšimi od 10 metrov.

Kočarji lahko mreže vlečejo ali posamično ali v paru, pri čemer je lahko mreža tako lebdeča

kot pridnena.32 Ta sistem s kočo, oziroma globinsko povlečno mrežo, se še danes uporablja.

Barke so lovile med plovbo in so orale po dnu morja. Kljub veliko pozitivnim učinkom ulova,

je ta sistem naredil tudi veliko škode, saj je uničil veliko morskega dna. Sedaj je ta način

tehnike lovljenja rib omejen, pa vendar še vedno prisoten.33

Gospod Leon Čebulj, ki je poveljeval več ribiškim ladjam, je v intervjuju za ribiški muzej

Parenzana dejal, da so v njihovem primeru ladje imele globinske koče, ki so prinašale velike

uspehe.34

S kočami so ribiške barke, ki so lovile v parih, v osemdesetih letih dvajsetega stoletja veliko

ulovile. Iz Izole so preko radijskih postaj naročali kamione, ki so jim sproti prinašali prazne

zaboje, saj se je velikokrat zgodilo, da so napolnili čisto vse, ki so jih imeli na ladjah. Gospod

Leon Čebulj se takole spominja: »Lahko vam povem za primer par ladij, to je Delamaris 1 in

Delamaris 2, ki sta nalovili rekordnih 4.500 zabojev. Vsak zaboj je vseboval za 8 kilogramov

blaga in mi smo, na primer, zgoraj in spodaj v skladišču imeli ravno toliko zabojev, tako da

smo jih v enem dnevu vse porabili. In če smo vseh 4.500 zabojev raztovorili, smo morali

dobiti enako količino novih, ki smo jih imeli namen uporabiti naslednji dan, poleg tega pa so

nas zalagali tudi z ledom«.35

O tem, kako uspešni so bili, pa tudi o zapletenih transportnih poteh, se je spomnil tudi

naslednje: »Italijani so odkupovali ves ulov, tako da smo že na ladji pripravili izvozne

dokumente. Po tovor je prišel italijanski kamion, ki je včasih peljal po celotni obali, spet

drugič pa se je šlo čez s trajektom iz Splita. Je pa tako, da je takrat Vis še vedno bil pod

prepovedjo vstopa za tujce zaradi vojaških skrivnosti, tako da smo bili primorani voziti ribo

na razkladanje v Zadar, Primošten ali v Rogoznico, včasih tudi v Split, ampak večinoma smo

vozili v Zadar zaradi kamionov«. Namreč takrat je bil otok Vis še zaprt za tujce, tako da

31 Oblak Vinko 2011, 199 32 Oblak Vinko 2011, 199 33 Oblak Vinko 2011, 199 34 Čebulj Leon 2015 35 Čebulj Leon 2015

italijanski kamioni tja niso smeli, ko pa se je to spremenilo, je bil izvoz blaga še toliko lažji in

bolj uspešen.36

Gospod Jože Zalokar je pojasnil, da so ladje, ki so uporabljale globinske koče, šle na lov ob

polni luni, kjer so večinoma lovile škampe in merluce. Tako pravi: »Ko je bla polna luna so

imele nekatere ladje namotane zajle in so šle na globinski ribolov na jug«.37

Opisuje, kako težko je bilo delo na ladji, saj so »na roke vlekli mreže, dokler niso prišli novi

power-bloki. Sčasoma pa je prišla nova tehnologija. Najprej smo imeli bombažne mreže, ki

smo jih morali vsake nekaj dni sušit na obali. Tako, da je bilo težko delo. Celo noč nisem spal

potem pa smo še raztegovali mreže pol dneva. Nato pa zvečer spet na morje«.38

Stoječih mrež Zalokar nikoli ni izdeloval, saj so bile enostavne, to pomeni, da jih je znal

narediti vsak ribič. Omenjene globinske koče so bile drugačne, saj so imele odebeljeno dno.

»Ampak so bile nekoliko bolj preproste za narediti«, pravi in dodaja, da so bile plavajoče

mreže težje, še posebej italijanske.39

Jože Zalokar se takole spominja: »Ko je tehnologija za lebdeče mreže nastala, so naši ribiči

teh dobili od Italijanov. Ti pa so takrat držali zase in skrivali, da nebi tudi pri nas začeli tako

delati. Pri nas pa so se začele strgane mreže kopičit. Jaz sem videl kako to delajo in se mi je

zdelo, zakaj nebi tudi jaz to. Potem je prišel direktor Požar Vlado na Ribi in sem mu rekel:

»To kar delajo Italijani lahko tudi jaz. 'Kaj res?!' je vzkliknil. Nisem vedel da bo tako

navdušen. 'Takoj te bom dal v mrežarno in v skladišče drugega', je dejal [Vlado Požar]. V

enemu tednu je potekla zamenjava in jaz sem začel raziskovat te tajne stvari. Ni se dalo tako

lahko odkrit. Če bi se dalo bi takrat že ribiška industrija iz Biograda začela to delat. Poskusili

so kopirati, pa se ni dalo. Zato so nam pustili uvažati iz slovenskega ozemlja«.40

V tistem času je, pravi Zalokar, Vojko Čok naredil načrt za špagarice, ki so olajšale delo, saj

so bile bolj primerne za kamnito dno vzhodnega Jadrana. »Italijani imajo peščeno dno«,

utemeljuje, kamnito dno, ki je bilo značilno za nekdanjo jugoslovansko obalo, pa bi mreže

potrgalo.41

36 Čebulj Leon 2015 37 Zalokar Jože 2015 38 Zalokar Jože 2015 39 Zalokar Jože 2015 40 Zalokar Jože 2015 41 Zalokar Jože 2015

VSAKDANJE ŽIVLJENJE IN DELO NA BARKI

Da bi si življenje na barkah najbolje predstavljali, je potrebno vedeti, da so se delavci dobro

poznali med seboj in so po dolgih letih dela postali kot nekakšna družina. Veliko je zanimivih

in zabavnih zgodb, vseeno pa je na ribiških barkah šlo za delo, ki je bilo trdo.

Barke so imele tudi WC in kuhinjo. Za počitek so ribiči imeli zasilna ležišča - pograde. Med

člani posadke je bil tudi kuhar, ki je skrbel za nabavo hrane na kopnem in za pripravo svežih

obrokov. Naloga je bila zahtevnejša, če so barke ostale na morju po več dni skupaj. Pogosto

so jedli ribe in testenine.

Lokacijo ribolova in delovni čas je določal kapitan na osnovi ribolovnih znanj in izkušenj.42 O

vlogi poveljnika je spregovoril gospod Leon Čebulj: »Poveljnik je imel koordinacijo in vsa

povelja, bistvo pa je bilo v sposobnosti posadke, se pravi v tem, koliko so bili oni dobri. Ker

namreč sam poveljnik ne more narediti ničesar, torej je bila za uspešno delo nujna dobro

uigrana ekipa, kjer je vsak delal svoje delo, na koncu pa se je vse povezalo v rezultat, ki je pil

vodo. Čim je en člen naredil napako, se je lahko delo močno otežilo«.43

Gospod Čebulj je o delu kapitana in odnosu do ribičev povedal tole: »Ne, ni tako enostavno.

Veste, ribiči, pomorci, so malo bolj trdi ljudje, bi rekel, da so iz malo tršega testa, saj je ribiški

kruh trd. Ribiči se lahko ustrašijo tudi za svoje življenje, za svoj lasten obstoj. Od poveljnika,

to je od njegove sposobnosti, je bila odvisna tudi plača, saj smo bili plačani po učinku. To

pomeni, da kolikor kilogramov rib smo pripeljali, toliko se je lahko razdelilo med nas, in sicer

po nekem določenem deležu, kakor smo takrat rekli. Če je ladja imela slabega poveljnika, je

bil zaslužek slab, tako da je posameznik lahko postal ogrožen. Jasno, na začetku, kakor se

spomnim, sem bil po letih najmlajši, toda poveljnik, zatorej bi me, če bi delal slabo,

zamenjali. Tako pa sem ostal do konca«.44

»Ni bilo šale, ne«, pravi Čebulj. »Tukaj je bila odgovornost na vsakem in jasno je, da so se

trudili, ker nihče ni hotel izpasti slabo ali kaj takega. Saj se je dogajalo vse mogoče, bili so

bolj divji časi, ampak to je bilo v ribištvu vedno pomembno. Velikokrat se je gledalo po

Discoveryju, kako lovijo rake in kakšna neurja so tam in večkrat sem mojim ribičem rekel,

kakšna je razlika med nami in njimi. Edina razlika je v tem, da oni so imeli kamere, mi pa jih

nismo imeli. Mi smo se ogromnokrat znašli v nemogočih razmerah, ampak nismo imeli

kamer, da bi to dokumentirali. Ljudje mislijo, da je tisto nekaj drugega in da tukaj tega 42 Gombač Srečko 2018 43 Čebulj Leon 2015 44 Čebulj Leon 2015

nimamo. Je pa res, da je tam mogoče slabo vreme bolj pogosto, tukaj pa je bilo le mestoma,

ampak vseeno ko si enkrat zunaj, si moral prebroditi vse.«45

Med plovbo in izven delovnega časa so ribiči počivali ali igrali družabne igre, najpogosteje so

kartali.46

Nekateri ribiči se še danes spominjajo številnih nepozabnih prizorov, ki so zaznamovali

njihovo življenje in delo na barki. Še posebej v zimskih časih so na morju skupine ribičev

preživele več časa kot pri svojih družinah, zato so bili odnosi med delavci zelo pomembni.

»Pravzaprav posadko barke sestavlja ena družina, ki je sestavljena iz osmih družin«, pravi

Franc Pianecki.47 Pri delu na barki je bilo zanimivo to, da se ni nič ponavljalo, vsak dan je bil

drugačen, spreminjalo se je vreme, letni časi, ulov ... Ko je majhna skupina ljudi veliko časa

skupaj, slej ali prej pride tudi do sporov, ki sicer niso bili pogosti in jih je imel kapitan nalogo

razrešiti. Ribiči so na barkah delali in ni bilo časa za prepire, tisti prosti čas, ki so ga imeli, pa

so raje izkoristili za kakšno nedolžno šalo.48 Druženje delavcev seveda ni bilo omejeno le na

čas ribolova, ko so imeli kakšen prost dan, so se z veseljem družili tudi v lokalih.49

VIRI IN LITERATURA

Kamra. (2013). Pridobljeno iz https://www.kamra.si/mm-elementi/item/isola-11996.html

Čebulj, Leon. 19. 03. 2015. Intervju. MP4 datoteka v arhivu projekta ŠIPK Riba na poti (UP FHŠ) in

pri Društvu Histrion.

Gombač, Srečko. 24. 6. 2018. Intervju. MP4 datoteka v arhivu projekta ŠIPK Riba na poti (UP FHŠ)

in pri Društvu Histrion.

Janko Spreizer, Alenka, 2018. Fotografije s terena

Masten, Katja. 2018. Fotografije s terenskega dela

OAS Ribič. (2018). http://www.oasribic.si/sl/zakljuceni-projekti/40-sveze-iz-morja-premicni-

gostinski-objekt.html

Oblak, V. (2011). Ribiška tradicija v Slovenski Isti – »Ribištvo nekoč in danes«. V Izvestja

pomorskega muzeja Piran (str. 189-233). Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«.

45 Čebulj Leon 2015 46 Gombač Srečko 2015 47 Pianecki Franc 2015 48 Pianecki Franc 2015 49 Pianecki Franc 2015

Paniecki, Franc. 10. 2. 2015. Intervju. MP4 datoteka v arhivu projekta ŠIPK Riba na poti (UP FHŠ) in

pri Društvu Histrion.

Steffe, Domenico. 18. 5. 2018. Intervju. MP4 datoteka v arhivu projekta ŠIPK Riba na poti (UP FHŠ)

in pri Društvu Histrion.

Terčon, N. (1989). Razvoj industrijskega ribištva na slovenski obali v letih 1945-1959. Kronika:

časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, 123-134.

Vran, J. (24. 6. 2013). Obnovil je košček zgodovine. Regional Obala. Pridobljeno s

http://www.regionalobala.si/novica/obnovil-je-koscek-zgodovine

Zalokar, Jože. 10. 09. 2015. Intervju. MP4 datoteka v arhivu projekta ŠIPK Riba na poti (UP FHŠ) in

pri Društvu Histrion.