POROČILA IZ SVETA - · PDF fileTi si ustvaril družino in ti je ne želiš razdreti."...
-
Upload
phunghuong -
Category
Documents
-
view
230 -
download
0
Transcript of POROČILA IZ SVETA - · PDF fileTi si ustvaril družino in ti je ne želiš razdreti."...
2018-1
POROČILA IZ SVETA
Krščanska adventistična cerkev v RS
Ljubljana 2017
6. januar 2018
CERKEV BREZ STEN
Portoriko
Portoriška ustava svojim državljanom zagotavlja versko svo-
bodo. 70 % prebivalstva so katoliki, 25 % pa protestanti.
Portoriška unijska konferenca ima 310 cerkev in 32.875 vernikov
na 3,415 milijona rebivalcev, kar pomeni, da je 1 vernik na vsake 104
prebivalce Portorika.
Skupina vernikov se je ob 5. zjutraj v soboto zbrala v parku, da bi
molili, brali Sveto pismo in pojedli lahek zajtrk. Niso pričakovali, da
jih bodo opazovali brezdomci, ko so bili to soboto pregnani z
običajnega zbirališča in se bili prisiljeni zbrati na mestnem trgu.
Ta enkratni dogodek pa je za vedno spremenil njihova srečanja.
Mesečna bogoslužja so se spremenila v tedenska in zajtrk za brez-
domce. Pastor je celo pripravil poseben obred ponižnosti z grozdnim
sokom, kruhom in umivanjem nog.
"Imenujemo se cerkev brez sten," pravi Raquel Marrero Torres,
52-letna univerzitetna profesorica matematike, ki organizira zajtrke.
Cerkev brez sten je eden od načinov, kako adventisti oznanjajo
Jezusovo ljubezen v svojem okolju v Portoriku, na ameriškem
ozemlju, ki meri 160 krat 55 kilometrov sredi Karibskega morja.
Nekatere cerkve redno organizirajo tedenska kosila, druge pošiljajo
vernike med tednom v pomoč ljudem, da jim čistijo domove ali kaj
postorijo.
Skupina iz Raqueline cerkve se je shajala enkrat mesečno v parku
mesta Mayaguez, ki stoji na zahodni obali, kjer domuje antilska
adventistična univerza. Zaradi mestnega dogodka pa so se morali
neko soboto leta 2012 preseliti na mestni trg. Med obedom je eden od
vernikov opazil na trgu kar nekaj brezdomcev in jih povabil, naj se
jim pridružijo.
"Takrat se je odločil, da se vrne in vsako soboto sam nahrani
brezdomce," pravi Raquel.
3
Brat, mali samostojni podjetnik sredi petdesetih let, je jemal tople
kosmiče, sendviče, sveže sadje in sok ter to nekaj mesecev nosil na
trg. Potem je rekel Raquel: "Rad bi, da prideš tudi ti. Nočem jim
dajati samo hrane. Rad bi, da slišijo o Bogu."
Raquel, dejavna vernica, se je strinjala in ga naslednjo soboto
spremljala. Vsako soboto zjutraj je odprla svoje Sveto pismo in brala
kakšnim 35 ljudem. Raquel je tja zahajala redno in leta 2017 prevzela
organiziranje zajtrkov.
Te dni se vsako soboto zbere med 65 do 70 ljudi do sedmih
zjutraj, da poslušajo Božjo besedo in zajtrkujejo. Gostje sedijo na
stolih, ki so jih postavili prostovoljci, ter pojejo in poslušajo 20-
minutno pastorjevo sporočilo. Pastor je nedavno skupino popeljal
skozi proučevanje Svetega pisma in 40 ljudi, ki je ta tečaj opravilo, se
je odpeljalo v bližnjo adventistično cerkev, kjer so jim podelili
spričevala. Raquel se čudi, da večina obiskovalcev pride že pred
sedmo uro, čeprav vedo, da zajtrk začnejo streči šele 45 minut
pozneje.
"Začeli smo streči hrano brezdomcem, zdaj pa ljudje prihajajo,
ker želijo slišati Božjo besedo," pravi. "Posedejo se in odprejo Sveta
pisma in pojejo. Čudovito je." Tedensko zbiranje je postalo družinsko
snidenje. "Smejimo se in jočemo," pravi Raquel. "Nekaj ljudi je
umrlo, odkar smo se začeli sestajati, in jokali smo za njimi. Smo kot
družina."
Veliko obiskovalcev pozna Raquelino telefonsko številko in jo
pokličejo, če zbolijo ali pa imajo med tednom druge potrebe. Nekaj
obiskovalcev ni več brezdomcev, ker jim je mesto dalo stanovanja.
Verniki so jim pomagali pri selitvi v nov dom in tudi pri opremi.
Projekt zajtrk financirajo verniki in drugi. Mama študenta prosto-
voljca dela pri veliki mednarodni združbi, ki je podarila nahrbtnike,
napolnjene s šamponi, mili, zobnimi pastami in brisačami, ki so jih za
materinski dan podarili obiskovalkam, moškim pa za dan očetov.
Za veliko noč so prostovoljci prvič organizirali obred Gospodove
večerje na mestnem trgu. Iz cerkve so prinesli posode in mize, pastor
pa je pojasnil sam obred. Mnogi so jokali, ko so drug drugemu
umivali noge.
4
"Ko so si umivali noge, je bilo zanje, kakor da jim Bog izmiva
grehe," je pojasnila Raquel. "Prvič so doživeli kaj takega. Lepo je
bilo."
Raquel ne ve, da bi se kdo krstil zaradi tega programa, prepričana
pa je, da Sveti Duh deluje na srca teh ljudi.
"Vemo, da bo seme zrastlo," pravi. "Vemo, da ljubijo Boga."
Med prostovoljci so tudi študentje antilske adventistične uni-
verze, ki bodo prejeli del daru trinajste sobote. Denar bo pomagal
odpreti središče vpliva ter evangeljsko središče na univerzi. Hvala,
ker prispevate misijonski dar.
5
13. januar 2018
KAVBOJKE
Kermyt Torres Castellano, 39 - Portoriko
Krištof Kolumb je Portoriko odkril leta 1493, leto dni po tem, ko
je odkril Ameriki. Imenoval ga je San Juan Bautista po Janezu
Krstniku. Portoriška hrana je začinjena in mešanica španske,
ameriške, britanske in afriške kuhinje.
Čeprav je Portoriko območje Združenih držav, vsakič na
olimpijskih igrah tekmuje samostojno in do zdaj je osvojil 9 medalj.
Šest v boksu, eno v atletiki, eno v tenisu in eno v rokoborbi.
Ulice Portorika so tlakovane z modrimi tlakovci.
Portoriko je dom največjega plazilca na svetu – morske želve.
Moj oče je odrastel v adventističnem domu v Portoriku, cerkev
pa je zapustil, ko je nekdo kritiziral njegovo zaročenko, ker je v
cerkev nosila kavbojke.
Takrat je oče imel 19 let in v soboto se je prikazal z mojo bodočo
materjo, ki je pripadala verski skupnosti, ki je posvečevala nedeljo.
Oče se je razjezil, ko je nekdo materi dejal, da ni primerno oblečena,
in je opustil svojo vero.
Odrastel sem v domu policista. Oče je bil visok in mišičast
pripadnik posebnih policijskih enot in prepričan je bil, da je
superjunak. Rad se je pretepal, kadil in pil. Meni in mlajšemu bratu je
rekel: "Na ulici preživijo samo najmočnejši. Morata biti močna, da
bosta preživela."
Minila so leta in starši so se ločili. Ko je imel oče 45 let, so ga
sprejeli v bolnišnico zaradi resnega stanja. Zdravnik je povedal, da
mu odmira črevesje, kar je najverjetneje zaradi slabega življenjskega
sloga. Odstranili so mu 3 metre črevesja.
Ko je ozdravel po operaciji, je utrpel dihalno stisko in ni mogel
dihati. V 45 minutah se mu je pred očmi odvrtelo vse življenje. Videl
je svoje grehe in kako je mnogokrat zavrnil Jezusa, ki se ga je trudil
doseči. Premagal ga je strah glede prihodnosti. V tistem trenutku je
6
začutil dve močni roki, ki segata od zgoraj, in slišal glas: "Ne skrbi.
V mojih rokah si." Takoj je začel spet dihati.
Ko je oče zapustil bolnišnico, je izročil življenje Jezusu in se
vrnil v adventistično cerkev. Skrbelo pa ga je za njegova sinova.
Molil je: "Rešil si mene, kaj pa moja sinova?"
Takrat sem imel 27 let, vozil sem tovornjak, kadil, pil in bil
odvisen od kokaina in heroina. Brat je častil hudiča. Nosil je črna
oblačila in si barval ustnice, nohte in oči s črno barvo. Na obrazu je
imel 32 pirsingov. Stene in strop svoje sobe je prebarval črno ter med
spanjem poslušal heavy metal glasbo.
Oče se je trudil z nama proučevati Sveto pismo, pa naju ni
zanimalo. Zelo ga je žalostilo, ko sva vedno znova zavračala njegov
trud, da bi nama predstavil Jezusa. Zato je spremenil svoj pristop, ko
je prebral Iz 49,25, kjer Gospod pravi: "S tvojimi pravdarji se bom
jaz pravdal, tvoje otroke bom jaz rešil."
Oče je svoja otroka izročil Božjim rokam.
Boga nisem poznal in nisem vedel, da oče moli zame. A malo za
tem se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. V petek sem se srečal s
prijatelji in konec tedna smo preživeli na zabavah, hodili smo iz
enega kluba v drugega, kot smo to počeli vsak konec tedna.
Ko sem se v ponedeljek vrnil domov, se mi je moje življenje
zastudilo in zahrepenel sem po boljšem. Ob 11. uri sem molil:
"Gospod, nekaj moraš narediti z mojim življenjem, ker drugače bom
umrl na ulicah Portorika ali pa bom staknil kakšno bolezen."
Ne vem, kaj je naredil Jezus v meni, a naslednje jutro sem se
počutil drugačnega. Ni mi bilo več do tobaka, alkohola in mamil.
Samo Kristusu sem hotel služiti. Nikoli več nisem zlorabljal opojnih
substanc.
Deset let pozneje sem 39-letni pastor v Portoriku. Poročen sem s
čudovito adventistko in imava 5 otrok. Brat služi Bogu v
adventistični cerkvi v Bostonu in pred petimi leti sem imel čast krstiti
svojo mater. Oče se je znova poročil in je ostal v Portoriku, kjer je
zvest adventist.
Dolgo nazaj sva se z očetom šalila, da bova, ko odrastem, skupaj
hodila v klube in pila. Zdaj pa skupaj hodiva v cerkev.
Če je Jezus to naredil za nas, lahko to stori za vsakogar.
7
Kermyt Torres Castellano je sedem let služil kot pastor, zdaj pa
dela magisterij iz teologije na antilski adventistični univerzi v
Mayaguezu v Portoriku. Del daru trinajste sobote bo univerzi
pomagal postaviti središče vpliva ter evangeljsko središče, da bodo
lahko oznanjali lokalni skupnosti.
8
20. januar 2018
BRITANSKA KRALJICA IN NEBEŠKI KRALJ
Leticia, Belize
V Belizeju je uradni jezik angleščina, neuradni jezik pa belizejska
kreolščina. Drugi najpogosteje govorjen jezik pa je španščina.
Belize je neodvisen, a britanska kraljica je še vedno simbolična
voditeljica države in njen uradni naziv je še vedno tudi Belizejska
kraljica. Belize City je največje mesto v državi, vendar je prestolnica
Belmopan, ki je poimenovana po orkanu, ki je leta 1961 skoraj uničil
Belize. Državni zbor v Belmopanu je zasnovan tako, da je podoben
majevskemu templju.
Gvatemala na podlagi dogovora iz leta 1859 še vedno trdi, da je
Belize njeno ozemlje. Preden je Belize postal neodvisen, je bil znan
kot britanski Honduras. V Belizeju ni restavracij s hitro prehrano,
kot so McDonalds, Burger King, KFC.
Najsrečnejši dan v življenju mlade Leticije je bil, ko jo je mama
iz Gvatemale poslala živet k babici v sosednji Belize. Njeni starši so
bili zapriseženi posvečevalci nedelje in Leticija je bila sita poslu-
šanja, da ni kakor druga dekleta.
"Ko sem se preselila, sem rekla: 'Da, končno!'" pravi Leticija.
Začela je hoditi na plese in zabave. Končno se je počutila
svobodno. A skoraj vsak dan jo je skrbelo: "Kaj bo z mano, če nocoj
umrem?"
Čez čas je Leticijin dom obiskal adventistični par in s stricem so
proučevali Sveto pismo. Leticija je imela tedaj 17 let in je v svoji
sobi prisluškovala ter sama pri sebi govorila: "Sveto pismo že ne
govori tega!"
Adventista sta govorila o daru jezikov. Brala sta iz Apostolskih
del, da je vsak razumel v svojem jeziku, kar so oznanjali učenci.
Leticija je odraščala v veri, da je govorjenje v jezikih žlobudranje, ki
ga nihče ne razume.
Končno je planila iz svoje sobe in rekla adventistoma: "Kar učita,
ni prav." Poskušala jima je razložiti svoj pogled.
9
Skozi pogovor je Leticija kmalu z adventistoma proučevala Sveto
pismo. Potem je obiskala cerkev in se odločila krstiti.
Sorodniki pa so o adventistični cerkvi govorili, da je kult: "Če se
boš kdaj krstila, pozabi, da imaš tukaj družino."
Glede krsta so bili pravi boji in ni se prikazala, ko je bil
predviden njen krst. Namesto tega je šla na zabavo in se odločila, da
se ne bo krstila.
"Gospod pa me ni zapustil, dokler nisem zaprosila za krst," pravi.
Pastor je vprašal: "Ali si prepričana?" "Bila sem prepričana in od
tedaj dalje do zdaj sem prepričana, da sem se pravilno odločila. Hvala
Bogu za njegovo milost in drugo priložnost."
Leticijini sorodniki so bili besni. Pritiskali so nanjo, naj se odreče
veri, na mizo so ji nosili svinjino ali pa mast zamešali v hrano, da je
ni mogla jesti. Leticija je živela od mleka in piškotov kar nekaj
tednov. Celoten obrok je zaužila samo ob sobotah, ko so jo verniki
vabili na kosila.
"Takrat sem se naučila, da bi morali vedno na stežaj odpirati
vrata novokrščenim vernikom, saj nikoli ne vemo, kaj se dogaja v
njihovem življenju," pravi. "Spoznajte jih in jih imejte radi."
Leticija se je kmalu vrnila k materi v Gvatemalo. Tudi to
odločitev je Bog blagoslovil. Kmalu po prihodu tja je spoznala
svojega bodočega moža. Leticija je postala medicinska sestra in s
svojim možem sta ustanovila tri cerkve v Gvatemali in Belizeju.
Skupaj sta h krstu pripeljala približno 1000 ljudi.
Leticijin soprog je umrl, ona pa je še vedno aktivna 60-letna
vernica v Belizeju, kjer zdaj živi. Leta 2006 jo je britanska kraljica
Elizabeta II. zaradi njenega prispevka skupnosti imenovala za članico
najvišjega reda britanskega kraljestva.
"Nekdo je poslal moje ime," skromno pravi Leticija. "A moj
navdih za nadaljnje delo niso človeška priznanja. Vedno si pred-
stavljam, kako Bog pravi: 'Pojdi, naredi to zame.' Mi smo njegovi
služabniki. On pravi: 'Naredi to.' Nekega dne ga želim slišati, ko bo
rekel: 'Dobro, moj zvesti in vrli hlapec.'
Vem, da me je Bog poklical z namenom. 43 let je, odkar sem bila
poklicana v cerkev, in njegova ljubezen je vsak dan močnejša."
10
Belize je bil deležen dela daru trinajste sobote leta 2015, s čimer
so kupili zemljišče za evangeljska srečanja in cerkvene konference.
Hvala, ker z darovi podpirate Belize in druge države srednjeameriške
divizije.
11
27. januar 2018
ISKANJE PRVE LJUBEZNI
James in Louise Pescascio, Belize
Po najnovejši anketi je 40,1% Belizejčanov rimokatolikov, 31,8
pa protestantov. Belize ima 92 cerkev in 40 podjetij s 43.500 verniki.
Prebivalcev je tukaj 388.000, torej je 11 % Belizejčanov adventistov.
Adventistično sporočilo je v Belize (britanski Honduras) prišlo z
adventistično literaturo. Okoli leta 1885 je gospa E. Gauterau iz
Hondurasa, ki se je spreobrnila v Kaliforniji, prinesla s seboj
literaturo.
James in Loiuse sta prijatelja iz otroštva in sta odraščala v
osrednji ameriški državi Belizeju.
Ko sta odrasla, sta se preselila v Združene države, kjer sta se
zaposlila. Louise je 30 let vodila razne posle v Kaliforniji, James pa
je kot inženir delal za Motorolo v Kaliforniji, Teksasu in Illinoisu.
Ko sta se bližala upokojitvi, sta se preselila v Belize, obnovila
poznanstvo in odkrila, da sta oba samska. James je kmalu povabil
Louise na zmenek, Louise pa je imela vprašanje.
"Kdo je prvi v tvojem življenju?" je vprašala Jamesa.
"Bog," je odgovoril.
"Dobro, potem se lahko pogovarjava," je odvrnila.
Louise je vneto pripovedovala Jamesu, kaj je izvedela o soboti.
James pa je imel svoje novice. Začela sta se pogovarjati.
Louise je prvič slišala za soboto na evangelizaciji v Združenih
državah, a o tem ni veliko razmišljala, dokler se ni vrnila v Belize in
odprla manjši hotel.
Temeljito je začela proučevati Sveto pismo. Ko je prebrala o
desetini, je začela 10 % svojega prihodka vračati Bogu. Ko je
prebrala o spolni nemorali, je zavrnila neporočene pare, ki so hoteli
najeti sobo. Potem je iskala informacije o pravem dnevu čaščenja.
Hotela je obiskovati cerkev ob nedeljah, hkrati pa je želela biti
poslušna Bibliji.
12
"V Svetem pismu sem iskala dokaz, da je prav posvečevati
nedeljo," pravi v svojem domu v mestu Dangriga. "A bolj ko sem
proučevala, bolj mi je Gospod kazal, da je pravi dan čaščenja
sobota."
Potem je prebral Heb 4,4-11, ki pravi: "In Bog je počival sedmi
dan od vseh svojih del." Sledi vabilo: "Če danes zaslišite njegov glas,
ne zakrknite svojih src."
"Ko sem to prebrala, sem se ustavila in rekla: 'Boga sem prosila,
naj mi pokaže, ali smem še naprej posvečevati nedeljo, in tukaj imam
dokaz!" pravi Louise. "Zdaj imam dokaz."
Spoznanje pa je sprožilo dilemo. Hoteli so odprti sedem dni v
tednu in Louise ni vedela, kaj naj. V vsako sobo je namestila Sveta
pisma in izvode Pot h Kristusu Ellen White. Ob sobotah je prenehala
prati in opravljati druga dela. Ni pa vedela, ali je to dovolj.
James, ki je po toliko letih spet srečal Louise, prav tako ni vedel,
kaj narediti. Je pa predlagal, da je pomembno moliti in prisluhniti
Božjemu glasu.
Louise je povedal, da ga je brat nekoč povabil na potovanje iz
Kalifornije v Belize. Noč pred njunim odhodom se je ustavil v
prijateljevem domu in mu povedal, da mu nekako ni do potovanja.
Prijatelj mu je odgovoril: "Potem pa ne hodi. Poslušaj notranji
glas." James pa se je čutil dolžnega, ker je bratu obljubil. Pozneje še
isti večer njegov avto ni hotel vžgati in so ga morali odvleči do
bratove hiše. "Pa še vedno nisem poslušal tistega glasu, ki je govoril:
'Ne hodi na to pot,'" pravi James.
Brata sta šla na pot zjutraj. Na pol poti do Mehike jima je
razneslo pnevmatiko. Vozil je James. Vozilo se je prekucnilo in brata
sta padla iz avta. James je utrpel resne poškodbe obraza in rok ter je
bil dva dni v mehiški bolnišnici. Dneve pozneje, ko je bil že v
Belizeju, je videl dvojno in je moral pohiteti nazaj v Ameriko na
operacijo oči.
Nesreča je v Jamesovem življenju povzročila preobrat.
"Začel sem spet zahajati v cerkev in se obrnil k Bogu," pravi. "Če
bi poslušal tisti glas, ne bi prišlo do nesreče."
13
James in Louise sta spoznala, da oba iščeta Božjo voljo, in sta se
odločila poročiti. Vsako soboto sta hodila v cerkev in se prepričala,
da morata opustiti posel s hotelom. Ampak kako?
"Potem je Bog naredil nekaj čudovitega za naju," pove Louise.
Nekega dne je Louise kar tako omenila neki stranki, da po 20
letih dela še ni bila na dopustu in da bi ji res prišel prav. Naslednji
dan je stranka ponudila, da prevzame hotel.
Louise in James sta se krstila in zdaj vodita krajevno
adventistično cerkev. Boga slavita, ker jima je dal soboto za dan
počitka in slavljenja.
"Kar se je zgodilo z najinim poslom, ni nič manj kakor čudež,"
pove Louise.
14
3. februar 2018
GLAVNA KUHARICA SE VSEMU ODREČE
Mercedes Ruiz, Belize
Belize je najredkeje poseljen del Srednje Amerike, saj je tam
samo 15 ljudi na kvadratni kilometer. Belizejski deževni gozd je dom
več kot 500 vrstam orhidej. Belizejski vriskači (vrsta opice) so ene
izmed 10 najglasnejših živali na svetu.
V gozdovih v Belizeju najdemo drevesa, na katerih rastejo
indijski oreščki. Ti so seme, ki zraste iz sadeža indijsko jabolko. To je
užitno, a lupina je strupena in jo je treba pred zaužitjem odstraniti.
Mercedes Ruiz je bila zelo zaposlena ženska.
Šest dni na teden je delala kot glavna kuharica v hotelu Radisson
in pripravljala obroke gostom prvega razreda na ameriških letalih. Ob
nedeljah pa je hodila v cerkev – in to ne samo v eno, ampak v tri
različne.
Mercedes je pripadnica Majev in živi v srednjeameriški državi
Belize ter se je dolgo želela približati Bogu. Tudi po treh različnih
bogoslužjih je v sebi še vedno čutila praznino.
V roke je vzela Sveto pismo in začela proučevati Danijelovo
knjigo. Ko je prišla do 9. poglavja, je opazila, da se je Danijel kot
Božji služabnik postil in molil.
Tako je Mercedes molila: "Gospod, če je uspelo Danijelu, mi
pomagaj, da uspe tudi meni."
Postila se je in molila. Vsak dan je ponovila dolgo Danijelovo
molitev v Dan 9, na koncu katere je prošnja: "Poslušaj, o Gospod!
Odpusti nam, o Gospod! Bodi pozoren, o Gospod, in stori to! Ne
odlašaj, zaradi sebe samega, moj Bog, kajti tvoje ime je priklicano na
tvoje mesto in na tvoje ljudstvo" (Dan 9,19).
V nedeljo popoldan je Mercedes po treh bogoslužjih na pločniku
zagledala raztresene letake. Enega je pobrala in videla, da gre za
oglaševanje adventistične evangelizacije, ki se je začela prav tisti
večer.
15
Odpravila se je na srečanje – in odtlej ni zamudila niti enega. V
soboto je vzela dopust in stopila naprej, ko je pastor vprašal, kdo se
želi krstiti.
Ko je v ponedeljek najavila, da ne bo več delala ob sobotah, je bil
njen nadzorni jezen.
"Prej ti sobote niso predstavljale težave," ji je rekel. "Ali si koga
umorila ali zagrešila kak drug zločin? Zakaj moraš to narediti?"
"Verjamem, da je to Gospodov dan," je odgovorila Mercedes.
"Rada bi mu bila bližje."
Brez njegove podpore se je odločila, da bo odstopila. Napisala je
poslovilno pismo in ga izročila direktorju, ki je bil nadrejen njenemu
nadzorniku.
Direktor je prebral pismo, ga zmečkal in vrgel v smeti.
"Pretvarjajva se, da mi tega nisi izročila," ji je rekel. "Sobote boš
imela proste in še povišico ti dam."
Nadzorni je bil besen, ko je izvedel, da Mercedes ni več treba
delati ob sobotah. Naložil ji je dodatno delo in ji dajal kratke roke za
izpolnitev nalog. Mercedes je vpila h Gospodu, naj ji da moč.
Nekega dne je prišla na delo in izvedela, da je nadzorni mrtev.
Bil je poročen in imel otroke. Skupaj z nekim moškim se je prejšnji
večer odpravil na obalo. Njuno romantično srečanje so prekinili
oboroženi roparji, ki so zbežali s kraja zločina. Ko so se umikali, so
ustrelili par in vzeli njun avto.
V Mercedesino življenje se je povrnil mir.
"Vsako soboto sem uživala in tudi na delovnem mestu," pove.
A to je šele začetek njene zgodbe. Nekaj let pozneje je ostala
sama, potem ko ji je umrl soprog in so se odrasli otroci odselili.
Ponovno je svoje življenje izročila Jezusu in prosila pastorja za
svetopisemsko proučevanje.
Ko je pastor obljubil, da se bo ustavil pri njej doma v petek
zvečer, je pomislila: "Če je to proučevanje dobro zame, bi ga rada
predstavila še komu." In je na obisk povabila še sosede. Na dvorišču
je postavila šotor, vanj postavila stole in pripravila okusen prigrizek.
Za pastorja je pred šotorom pripravila mizo.
Pastor je bil presenečen, ko je videl, da ga v petek zvečer čaka
množica ljudi. Ko se je proučevanje končalo, je objavil, da bo imel
16
naslednji petek še eno svetopisemsko proučevanje. Zdaj je bila
presenečena Mercedes. Mislila je, da je to enkraten dogodek.
Z vsakim proučevanjem je prišlo več ljudi. V mestu niso imeli
adventistične cerkve, zato je Mercedes v molitveni dom spremenila
kar svoj dom, da so lahko ob sobotah imeli bogoslužje. Po teh
proučevanjih se je krstilo 16 ljudi. Leto dni kasneje je Mercedes
pomagala pri ustanovitvi prve samostojne adventistične cerkve.
Hotela pa je narediti še več in posebej si je želela, da bi evangelij
slišalo še njeno ljudstvo Maji. Zato je postala pionirka vesoljnega
poslanstva, misijonarka, ki ustanavlja cerkve na področjih, kjer
cerkev še ni. Mercedes vodi majsko cerkev v belizejski prestolnici
Belmopanu. "Tako sem začela misijonarsko delo," pove. "Ljubim
misijonsko delo. To je življenjska predanost, ki jo z veseljem
opravljam."
17
10. februar 2018
USLIŠANA ŽENINA MOLITEV
Olga in Johnny Chee, 70 Belize
Belizejska kuhinja je mešanica različnih kultur – podobna je
mehiški, ameriški in jamajški/anglokaribski. Nacionalna roža je črna
orhideja, ptič pa tukan. V vodah belizejskega 300 km dolgega
priobalnega grebena živi 400 vrst rib. Belize ima edini rezervat za
jaguarje na svetu, znan je pod imenom Cockscomb Basin Wildlife
Sanctuary.
Prvič, ko je Olga Chee svojega moža Johnnyja vprašala, ali bi šel
z njo v adventistično cerkev, je ostro odgovoril: "V vsako cerkev
grem s tabo razen v to!"
Johnny je mislil, da je adventistična cerkev kult, in je zavrnil
Olgo, ko ga je drugič prosila, da bi šel z njo nekaj tednov kasneje.
Olga in Johnny sta iskala cerkev v mestu Orange Wlak, kjer živi
15.000 ljudi. Nobeden od njiju ni bil posebno veren, a Olgo je
premagovala želja po cerkvi.
Par se je s prijatelji nekajkrat odpravil v konzervativno nedeljsko
cerkev, pa jim ni bila všeč. "Kadar koli smo prišli iz cerkve, smo bili
enaki," pove Olga. "S prijatelji smo igrali igre na srečo in moj mož je
popival. Čutila sem praznino, ki je nisem razumela."
Za njuno hišo je živel adventistični par. Žena je prišla do ograje
in se z Olgo pogovarjala ter molila. Dvakrat je Olgo s tremi otroki
povabila, naj pridejo v cerkev, in tedaj je Olga vprašala Johnnyja, ali
bi šel z njimi. Končno je Olga zavila v liberalno nedeljsko cerkev in
Johnny se je zaljubil v vernike. To cerkev sta obiskovala skoraj 5 let.
Potem pa sta znova začutila, da nekaj manjka v njunem življenju.
Boga sta prosila za pomoč.
Nekaj dni pozneje je Johnnyja poklical sorodnik, ki je imel
manjše podjetje, in ga prosil za pomoč v restavraciji na drugem
koncu države.
Ko je Johnny odšel, je Olga molila: "Bog, če želiš, da se
preseliva, mi daj znamenje. Naj bo znamenje to, da ne vzamem
18
ničesar iz hiše razen otrok in oblačil, ki jih bom nosila." Nikomur ni
povedala za to molitev.
Minili so štirje tedni in Johnny je poklical Olgo ter jo obvestil, da
se bodo preselili.
"Ne skrbi," ji je dejal. "Vse boš imela tukaj: dom, šolo za otroke
in vse pohištvo. Vse, kar potrebuješ, boš imela, razen elektrike."
Zvenelo je kot odgovor na molitev, zato se je Olga preselila.
Odkrila je cerkev, ki je pripadala isti verski skupnosti kot v prejšnjem
mestu. Svetopisemska vrstica na cerkvenem pročelju je pritegnila
njeno pozornost. Pisalo je: "Če danes zaslišite njegov glas, ne
zakrknite svojih src kakor ob uporu!" (Heb 3,15).
Olga je šest mesecev vsako nedeljo prebrala to vrstico. Potem je
Johnny končal svoje delo v restavraciji in družina se je preselila nazaj
v Orange Walk. Olga in Johnny sta se vrnila v staro cerkev, vendar ni
bilo vse v redu.
Bilo je jutro, ko je Olga prižgala radio in slišala adventističnega
evangelizatorja Douga Batchelorja govoriti o soboti.
"Iz nekega razloga mi je srce poskočilo, ko je govoril," pravi
Olga. "Potem sem se spomnila svetopisemske vrstice o tem, naj ne
zakrknemo svojih src. Vedela sem, da moram delovati."
Olga je poiskala Johnnyja, ki je delal v restavraciji, ki jo je pred
nedavnim odprl.
"Kaj misliš o soboti?" ga je vprašala.
Johnny je jezno zavpil nanjo: "Ničesar nočem poslušati o soboti!
Sobota je lahko sreda, petek ali kateri koli dan. Ni pomembno!"
Olga je popustila. "Če se bova o tem prepirala, potem to ni od
Boga," je rekla. "Pustiva za zdaj zadevo pri miru."
Še isti popoldan je pokleknila v kuhinji restavracije in rekla:
"Bog, če želiš, da posvečujeva soboto, naj pride mož z mano v
cerkev. Ti si ustvaril družino in ti je ne želiš razdreti."
Spat je odšla ob 9. uri zvečer. Ko je ob 1.00 vstala, da bi šla na
stranišče, je videla, da Johnny sedi pred računalnikom in ima na mizi
odprto Sveto pismo. Nekaj je preiskoval. Johnny ni ničesar rekel in
Olga je šla nazaj spat.
Ko je zjutraj vstala, da bi šla delat, je Johnny rekel: "Veš, kaj?
Povsem prepričan sem, da morava častiti Boga na soboto!"
19
Olga je bila presenečena. Prosila je moža, naj ji pojasni, zakaj si
je premislil. Povedal ji je, da je po tistem, ko je šla spat, vklopil
televizor. Pristal je na programu z oddajo Douga Batchelorja.
"Govoril je o desetih zapovedih in kako so ljudje zapeljani glede
četrte zapovedi. Tako sem podrobneje preiskal Sveto pismo."
Olga in Johnny sta se naslednjo soboto odpravila v adventistično
cerkev in se nikoli več ozrla.
20
17. februar 2018
NIČ POSTANE HRANE
Sadie McKenzie, Belize
Več kot polovica Belizejčanov je dvojezičnih, velik del pa jih
obvlada več jezikov.
Belizejsko gospodarstvo je odvisno od izvoza nafte in
poljedelskih izdelkov, kot so sladkor in banane, pa tudi turizem se
hitro razvija.
Sadie je skrbelo, kaj bo rekel mož Marcus, ko bo izvedel, da se
želi krstiti po koncu evangelizacije.
Vsak večer je bila navzoča na srečanjih, Marcus pa ni hotel tja.
Vedela je, da mu njena odločitev ne bo všeč, ker to pomeni, da bo
prenehala plesati, piti in z njim hoditi na zabave.
Sadie je z novico čakala do četrtkovega večera, kar je bilo dva
dneva pred krstom. Vedela je, kdaj želi sporočiti novico. Marcus si je
vedno med spanjem pretegnil roko, saj mu je ležala na roki. Tako je
čakala, da je bila njena glava udobno naslonjena na njegovo roko,
potem pa spregovorila.
"V soboto se bom krstila," je nežno rekla.
Marcus je nemudoma odtegnil roko in njegov obraz je potemnel
od jeze. "Pustil te bom," je rekel. "Če se krstiš, boš morala živeti z
adventisti." Nekaj časa je besnel in Sadie je poslušala, dokler ni
umolknil. Potem je spregovorila.
"Če me zapustiš, me bo Bog osrečil brez tebe," je rekla.
Marcus ni rekel ničesar več in se je prevalil na drugo stran ter
zaspal.
Naslednji dan je bentil o preizkušnjah, ki jih bo moral preživljati
z adventistično ženo. "Nočem jesti postane hrane ob sobotah," je
govoril. "Nočem jesti hrane, ki bo pripravljena v petek."
Sadie je na to rekla: "Če nočeš jesti postane hrane, ti bom
pripravila hrano, ki ostane sveža."
Odgovor ga ni zadovoljil. "Če boš to naredila, te bom pretepel,
ko te naslednjič vidim."
21
Sadie se je prestrašila in prosila ljudi s srečanj, naj molijo zanjo.
Sama je molila za Božjo zaščito.
Ko se je v soboto vrnila s krsta, Marcusa ni bilo doma. Njeno
srce je noro razbijalo, ko je stopil skozi vhodna vrata. Bila je
prepričana, da jo bo pretepel.
Marcus pa jo je namesto tega objel in rekel: "Torej si zdaj nova
ženska." Hitro je dodal: "Dokler sem živ, me ne spraviš v adven-
tistično cerkev."
"Kakor želiš," je odgovorila Sadie. "Bog daje vsakomur
svobodno izbiro. Ampak ko boš pri koncu življenja, ne krivi mene.
Jaz sem ti pokazala pot."
Potem je življenje teklo normalno, razen da se je Marcus ob
sobotah pritoževal čez obroke. Hotel je, da bi Sadie ob sobotah
kuhala, in kar naprej jo je obtoževal, da ni poslušna. Zavračal je
pripravljeno hrano in namesto tega šel v bar, ki je bil blizu adventi-
stične cerkve, ter jedel tam. Tam je tudi popival, medtem ko je bila
Sadie v cerkvi, in ko je šla proti domu, ji je namenil vinjen objem.
Sadie je molila, da bi se Bog dotaknil moževega srca. Zato je
vsak petek začela likati njegova najboljša oblačila, da bi imel kaj
obleči za v cerkev.
Neki petek se je Marcus strinjal, da gre naslednji dan z njo.
Potem pa je šel isti večer v kino in potem v bar.
Kmalu zatem, ko se je vrnil domov, je hišo stresel močan potres.
Marcus se je prestrašil in padel na tla. "Bog!" je zavpil. "Prizanesi
mojemu življenju in mi daj drugo priložnost."
Sadie je bila z možem resna.
"Enako kot je prišel potres in se nikomur ni sanjalo, bo prišel tudi
Jezus. In ti ne boš pripravljen."
Hiša se je tresla kar nekaj časa in Marcus je ves čas vpil. Soseda
ga je videla jokati skozi odprto okno.
Ko je potres prenehal, si je Marcus premislil.
"Ne bom šel v cerkev, ker bodo ljudje govorili, da sem prišel
zaradi potresa," je rekel.
"Ne razmišljaj o tem, kaj mislijo ljudje," je rekla Sadie. "Veliko
ljudi ne bo v nebesih, ker jih je skrbelo, kaj si mislijo ljudje."
Marcus je šel v cerkev.
22
Kmalu zatem so v vasi pripravili evangelizacijo in Sadie je
povabila moža. Pa je namesto tega raje popival. Naslednji večer je bil
spet vinjen. Tretji večer mu je rekla: "Če boš šel nocoj s prijatelji in
ne z menoj, pomeni, da jih imaš raje kot mene. Če se odločiš tako,
lahko za vedno ostaneš z njimi."
Marcus je prišel na srečanja in se odzval, ko je bilo podano
vabilo. Sadie si ni drznila upati, da se bo kdaj krstil, dokler ga ni
videla priti iz vode. "Jokala sem. Nisem mogla verjeti."
Sadie in Marcus sta postala zvesta vernika. Sadie, ki ima zdaj 63
let, je vodila 6 evangelizacij in sad tega je bilo 50 krstov. Še na
stotine več se jih je pridružilo cerkvi zaradi njunega vpliva.
Del daru trinajste sobote je namenjen kampusu, kjer lahko
adventistična cerkev prireja redne evangelizacije. Hvala za vaš dar.
23
24. februar 2018
DRUGA PRILOŽNOST
Ezequiel Perez Gongora, Mehika
V Mehiki živi 123 milijonov ljudi.
Polotok na zahodu celine se imenuje Kalifornijski polotok in je
največji polotok na svetu. Tam raste več kot 120 vrst kaktusov.
Mehiški simbol je orel, ki stoji na kaktusu s kačo v kljunu.
Legenda pravi, da so se Azteki naselili prav na kraju, kjer so videli
orla s kačo v kljunu, in tam postavili mesto Tenochtitlan (današnji
Ciudad de Mexico). Mehika je največja špansko govoreča dežela na
svetu in največja proizvajalka srebra na svetu.
Mehika proizvede največ avtomobilov v Severni Ameriki.
Piti sem začel, potem ko sem se pri dvajsetih poročil, kasneje
sem začel tudi kaditi. Kmalu sem bil alkoholik in verižni kadilec.
Soproga se je krstila, ko je obiskovala evangelizacijo s pastorjem
Richardom Perezom v adventistični cerkvi blizu najinega doma v
mehiški državi Tabasco. Jaz se nisem hotel krstiti. Krst sem zavrnil
dvakrat.
Moj način življenja je po 13 letih zahteval davek od mojega
telesa. Hrbet me je močno bolel. Odpravil sem se k zdravniku in dal
mi je zdravilo, ki ni pomagalo. Naslednji dan sem šel v adventistično
bolnišnico. Zdravniki so opravili rentgen, krvne teste in druge
preiskave, pa niso videli, da bi bilo kaj narobe. Bolečina v hrbtu pa je
naraščala in razvila se je tudi visoka temperatura.
Ko sem ležal že štiri dni, me je prišel obiskat bolnišnični
duhovnik. Bil je pastor Richard Perez. Prepoznal me je in me
pozdravil po imenu.
"Zdaj je čas, ko potrebuješ Boga", mi je dejal.
V roke je vzel kitaro in zapel dve pesmi. Potem mi je bral iz
Svetega pisma. V tistem trenutku sem spoznal, da me Bog resnično
ljubi.
Preden je pastor odšel, je sestre prosil, naj imajo z menoj v
soboto bogoslužje – in tako je tudi bilo.
24
Strašno sem se počutil. Bolečina je bila močna in temperatura je
bila visoka.
Sedmi dan je v mojo sobo pristopil zdravnik z zaskrbljenim
izrazom na obrazu. Dejal je, da se morava pogovoriti na samem, zato
sem prosil soprogo, naj zapusti prostor.
"Vse simptome aidsa imate," je rekel. "Da bi to potrdili, bomo
opravili test."
Po testu je odšel, soproga pa se je vrnila. Vprašala je, kaj se
dogaja. Nisem ji mogel odgovoriti, saj še sam nisem vedel. Vedel
sem, da sem živel razuzdano, in morda je bil to razlog moje bolezni.
Potem sem se spomnil pastorjevih besed. "Zdaj potrebuješ
Boga."
Prosil sem ženo, da gre iz sobe, ker sem hotel moliti. Molil sem
in jokal. Prosil sem Boga za drugo priložnost in naj mi pomaga, da ne
bi imel aidsa.
Čez čas se je zdravnik vrnil v mojo sobo.
"Imam dobre in slabe novice," je dejal. "Dobra je, da nimate
aidsa. Slaba pa, da ne vem, kaj je z vami narobe."
Vedel sem, da je Bog uslišal mojo molitev, saj so bili rezultati
negativni.
Drugi test je pokazal, da imam poprsnični izliv, nakopičeno
tekočino med tkivom, ki povezuje pljuča in prsni koš. Vstavili so mi
drenažo, da je tekočina iztekala, in dejali so, da bom lahko šel čez
nekaj dni domov.
Počutil pa sem se prav tako slabo kot pred nekaj dnevi in čez čas
so odkrili tumor.
"Moram vas opozoriti," je dejal doktor. "Samo čudež vas lahko
reši."
Določili so nujno operacijo takoj naslednji dan. Spet sem molil.
Prosil sem Boga, naj mi da priložnost, da se odkupim za svoje
preteklo življenje.
Na dan operacije so me pustili v operacijski sobi, da je začela
delovati anestezija. Molil sem: "Če me pustiš živeti, se bom krstil in
ti izročil življenje."
25
Operacija je trajala 6 ur. Ko sem se prebudil, sem bil spet v svoji
sobi. Žena in hčere so čakale, da bi govorile z menoj. Prepričan sem
bil, da mi je Bog ponudil drugo priložnost.
Po 21 dneh sem končno zapustil bolnišnico. Tri tedne za tem je
cerkev priredila ponovno evangelizacijo in jaz sem se krstil. Zdaj
služim kot oskrbnik in kot glavni diakon v cerkvi.
Hvala Bogu za druge priložnosti! Služil mu bom vse življenje.
Del daru trinajste sobote bo pomagal adventistični bolnišnici
Southeast v Villahermosi v Mehiki povečati stavbo, kjer bodo
skupnosti ponudili nove zdravstvene programe. Hvala za vaš dar.
26
3. marec 2018
PRESENEČENJA Z BOGOM
Laura del Carmen Flores Dias, Mehika
Frida Kahlo je ena najslavnejših mehiških umetnic dvajsetega
stoletja. Mehika uživa raznovrstna podnebja, od tropskega do
puščavskega. Najvišji vrh Mehike je vulkan, ki meri 5636 m in se
imenuje Pico de Orizaba. Je tretji največji v Severni Ameriki.
Chichen Itza je majska piramida in svetovna dediščina, ki jo
vsako leto obišče več kot milijon ljudi. V Mehiki najdete jaguarje,
pume in velike legvane. V džunglah južne Mehike živijo različne vrste
kuščarjev, opic in barvnih ptic, kot so papige. Kiti, morski biči in
morske krave so običajni prebivalci oceanov in včasih jih lahko
opazite ob jukatanski obali.
Mehičani šport jemljejo resno. Včasih so poražence v obrednih
igrah z žogo usmrtili. V nevarnih športih, kot sta bikoborba in rodeo
(ki so ga iznašli v Mehiki), tekmovalci še vedno tvegajo življenje.
Laurino življenje je bilo polno presenečenj. Ko je bila stara 10
let, je šla k prijateljici in pričakovala veliko zabavo. Namesto tega pa
je končala sredi proučevanja Svetega pisma v mali skupini.
Proučevanje ji je bilo tako zelo všeč, da ga je obiskovala vse leto in
potem začela ob sobotah hoditi v adventistično cerkev.
Ko je po evangelizaciji prosila za krst, so se verniki odzvali z
izgovori. Govorili so, da naj še malo proučuje Sveto pismo, da njeni
starši niso adventisti, da ima komaj 11 let. Na koncu se je le krstila.
Ko je končala srednjo šolo, se je hotela vpisati na adventistično
univerzo, pa ni imela denarja za šolnino. Ko ji je pastor povedal, da
adventistične univerze ponujajo svetopisemske predmete, si je še bolj
želela učiti se od adventističnih učiteljev. Začela je sanjariti, da bi
postala svetopisemska učiteljica.
Z Bogom je sklenila pakt. Molila je: "Če mi dovoliš študirati na
adventistični univerzi, bom postala svetopisemska učiteljica. Če pa
tega ne želiš, se bom zaposlila, poročila in študirala pozneje."
27
Bog je uslišal njeno molitev, da se vpiše na univerzo. Bila je
sprejeta, četudi je imela komaj dovolj sredstev za polovico šolnine
prvega semestra. Da je prislužila dodaten denar, je delala kot hišna
pomočnica. Naslednji semester je prejela polno šolnino in štiri leta
pozneje je diplomirala iz družinske znanosti in brez dolgov.
Ko je Laura videla, kako je Bog uslišal njeno molitev, se je
odločila izpolniti svojo obljubo, da bo postala svetopisemska
učiteljica. A najprej je morala opraviti magisterij in spet je bila brez
denarja za šolo. Za štipendijo je zaprosila na dveh adventističnih
šolah. Obe sta odpisali, da lahko dela kot literarna evangelistka in s
tem plača šolnino. Laure ni motilo, da bi delala, želela pa je znamenje
od Boga glede tega, za katero univerzo naj se odloči. Vedela je, da je
težko najti delo, ki bi krilo njeno šolnino, zato je molila: "Šla bom na
univerzo, kjer mi bodo ponudili delo."
Štiri dni po uspehu na dodiplomskem študiju je prejela pismo
adventistične univerze Navojoa. Pisalo je: "Imamo delo za vas in
lahko se vpišete, kadar želite."
Laura za pot do univerze ni imela denarja, ko pa so za njeno
prošnjo slišali sošolci, so zbrali denar zanjo.
Laura zdaj študira na univerzi Navojoa in se veseli poučevanja
Svetega pisma v srednji šoli.
Njena najljubša vrstica je iz Jak 1,12: "Blagor človeku, ki
stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo
prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo."
"Mladi imamo veliko preizkušenj," pravi Laura. "A vedno jih
lahko premagamo z Božjo pomočjo. Bog bo tem, ki ga ljubijo, dal
sposobnost, da premagajo vse preizkušnje."
Laurino življenje je polno presenečenj in tako ji je tudi všeč.
Drugim študentom, ki nimajo denarja za izobraževanje na
adventističnih šolah, svetuje, naj zaupajo Bogu.
"Bog je lastnik vsega. Ne bo samo zadovoljil vaše potrebe,
ampak še veliko več, če mu le zaupate."
Del daru trinajste sobote bo šel za adventistično bolnišnico v
Laurinem mestu Villahermosa, ker bodo dogradili stavbo, da bodo
lahko skupnosti ponudili nove zdravstvene programe. Hvala za vaš
dar.
28
10. marec 2018
SITEN PES
Shanelle Octave, Trinidad in Tobago
Trije od petih najbolj pekočih feferonov na svetu prihajajo s
Trinidada – de trinidad moruga škorpijon, douglah in trinidad
škorpijon butch T. Največji kos koralnega grebena v obliki možganov
najdemo na Tobagu in meri 3 x 5 metrov oziroma je v velikosti
tovornjaka.
Leta 2006 je Republika Trinidad in Tobago postala najmanjša
država, ki se je kdaj uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo.
Trinidadski zdravnik Joseph Lennox Pawan je odkril prenos
stekline z netopirjev na ljudi leta 1933, kar je vodilo v razvoj cepiva
za ta virus.
Trinidad in Tobago je edina država, katere glavno mesto je
poimenovano po drugi državi: Port of Spain.
Tudi kalipso glasba, kovinski bobni in ples limbo prihajajo s
Trinidada in Tobaga.
Kar nekaj študentov z univerze Southern Caribbean na Trinidadu
in Tobagu se vsako poletje odpravi prodajat knjige od vrat do vrat, da
zaslužijo za šolnino. Mnogi od njih delajo na Karibih, sama pa sem
se pridružila skupini 10 študentov, ki so poleteli v Kanado.
Ko sem prispela v Ponoko v Alberti, sem dobila študenta iz
Romunije, ki je komajda govoril angleško. Vsak je na deževni petek
prevzel eno stran ulice. Po nekaj urah sem videla razočaranje v
njegovih očeh.
"Potrebuješ pomoč?" sem vprašala, ko sva se tisti dan odpravila
po zadnji ulici.
Odkimal je. Molila sva in se namenila po ulici.
Pri prvi hiši je človek zaloputnil vrata pred nosom romunskega
študenta. Iz nekega razloga se mi je to zdelo smešno in sem se
smejala. Potem pa sem videla žalost na obrazu tovariša in se
opravičila ter rekla: "Dajva pri enih vratih pozvoniti skupaj." Šla sva
29
na njegovo stran ulice, molila in se približala hiši. Potrkala sem in
prejela takojšnji odziv: lajanje majhnega psa. Lastniki psov ne
marajo, če njihov pes glasno laja, in takšni običajno ne kupijo knjig.
Ženska, ki nama je odprla, naju vsekakor ni bila videti vesela. Tudi
zguban pes ob njenih nogah ni bil vesel in je dalje lajal.
Poskušala sem se ne meniti zanj in sem ponudila zdravstveno
knjigo z naslovom Rastline, ki zdravijo. Med govorom me je
prešinilo, da me bo ženska zavrnila, ker njen pes ni in ni hotel
umolkniti. Zato sem rekla psu: "Tečko, kaj pa je narobe? Zakaj
zganjaš toliko hrupa? Zato ker sem tujka?"
Ženska je nemudoma vprašala: "Ali ste bili že kdaj v mojem
domu?" Vprašanje me je zmedlo. "Ne," sem odgovorila. "Še nikoli
prej nisem bila pri tej hiši."
"Kako pa potem poznate Tečka?" je vprašala. Pa sem ji povedala,
da ne poznam njenega psa. Gospa naju je povabila v svoj dom.
"Tečko je bilo ime mojemu prejšnjemu psu," je pojasnila. "Umrl je
prav tam, kjer stojite."
Njene besede so me presenetile in rekla sem ji, da mi je žal.
Gospa je vprašala, kaj počneva na tak deževen dan. Nasmehnila
sem se in izvlekla knjigo Pot h Kristusu. Povedala sem ji o knjigi.
Prav ko je ženska spraševala o ceni knjige, se je domov vrnil njen
mož. Obrnila sem se k njemu in vprašala: "Gospod, kako ste kaj? Ime
mi je Shanelle. Kako pa vam?"
"John," je odgovoril. "Pa ja ne!" sem rekla. "Zakaj?" je vprašala
gospa. "Tako je ime mojemu očetu," sem odgovorila.
Gospa me je objela in vprašala, od kod prihajam. Povedala sem
ji, da sem se rodila na otoku Sveta Lucia, in ona je planila v jok. "Tja
sva namenjena v času naslednjega dopusta," je rekla.
Potem me je povprašala o našem otoku in iskala denarnico.
"Običajno ne govorim s prodajalci na svojih vratih, a vi morate
biti angel," je rekla. "Psa ste poklicali po imenu, ste z otoka, kamor
sva namenjena na naslednji dopust, in vašemu očetu je ime enako kot
mojemu soprogu. In še prijeten nasmeh imate. Ste prepričani, da niste
angel?"
Nasmehnila sem se in povedala, da sem povsem prepričana, da
sem samo Shanelle.
30
Gospa je kupila knjige in jaz sem jih morala podpisati. Dodala
sem svetopisemsko obljubo. Gospa si je knjigo močno pritiskala na
prsi. Ko sva zapustila hišo, je bil moj romunski tovariš osupel in je
rekel: "Shanelle, kako ti je to uspelo? Hotela te je zavrniti, pa je
namesto tega kupila dve knjigi."
Dala sem mu denar in rekla: "To je naredil Bog."
Ko sva šla dalje po ulici, je gospa stopila iz hiše in zavpila proti
nama: "Še vedno mislim, da ste angel! Hvala za čudoviti knjigi.
Posodila ju bom tudi hčeri."
Tako sem bila vesela, da bi lahko takoj prenehala prodajati
knjige. Moj cilj za tisti dan je bil dosežen. Našla sem eno bitje za
Jezusa.
Shanelle Octave ima 22 let in študira na univerzi Southern
Caribbean na Trinidadu in Tobagu. Del daru trinajste sobote bo
namenjen univerzi, da bo postavila svojo prvo cerkveno stavbo.
Hvala, ker podpirate poslanstvo.
31
17. marec 2018
ŠIVATI ZA JEZUSA
Mavis Burrell Spencer, Jamajka
Jamajško pristanišče Kingston je sedmo največje pristanišče na
svetu. Jamajka je dom več kot 200 vrst eksotičnih orhidej, 73 od teh
je avtohtonih.
Leta 1988 je Jamajka postala prva tropska država, ki je na
zimske olimpijske igre poslala ekipo z dirkalnimi sanmi. Jamajka je
domovina najhitrejšega moža v zgodovini sveta, Usaina Bolta.
Mavis Burrell Spencer ni bila prepričana, kaj narediti z moževim
krojaškim poslom, potem ko je pred desetletjem umrl.
Njen soprog je na Jamajki ustanovil tri uspešne krojaške trgovine
in glavno prodajalno s 25 zaposlenimi v trgovskem središču v
glavnem mestu Kingstonu. Mavis je spoznala, da je na križišču, in
odločila se je, da bo sama vodila posel.
Deset let pozneje se je znova znašla na križišču. Hotela se je
krstiti v adventistično cerkev, v soboto pa je imela največ prometa.
Goreče je molila za odgovor, kaj naj naredi.
Mavis, ki je sem in tja obiskala nedeljsko cerkev, je prvič slišala
za sedmi dan soboto od adventističnih prijateljev. Ni pa vedela, da
četrta zapoved, ki pravi: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga
posvečuješ," velja za vse kristjane.
Stvari so se začele razpletati, ko jo je družinski prijatelj povabil
na tedensko proučevanje Svetega pisma. Prijatelj, adventistični
poslovnež, je redno molil z njenim soprogom, preden je ta umrl, in
Mavis je poprej zavrnila vsa njegova povabila na obisk cerkve, rekoč,
da je prezaposlena. Potem pa jo je povabil v majhno skupino, ki je
proučevala Biblijo, in jo vsak teden poklical, da ne bi pozabila priti.
Mavis je bila presenečena, ko je ugotovila, kako malo ve o
Svetem pismu. "Vse v Bibliji se mi je začelo odpirati," pravi. Nekoč
sem dejala: "Nisem vedela, da je vse to zapisano v Svetem pismu."
Poleg resnice o soboti ni vedela, da se bo Jezus kmalu vrnil in da
bo odpeljal pravične domov. Svetopisemski opis nove zemlje jo je
32
pustil brez besed. "Več kot mi je bilo pojasnjeno, več sem hotela
slišati," pravi Mavis.
Še vedno pa je imela ob sobotah odprte svoje krojaške trgovine.
Ko se je nekega večera vozila s proučevanja proti domu, ji je neki
glas dejal: "Lahko bežiš, a se ne moreš skriti." Mavis je začela goreče
moliti glede sobote.
"Nisem popolnoma sprejela tega, kar sem spoznala," pove.
"Verjamem, da mi je Gospod rekel, da bežim od njega, vendar se ne
morem skriti ne glede na to, kaj se zgodi."
Decembra leta 2016 se je odločila. Na vrata svojih treh trgovin je
obesila naslednje sporočilo: "S 7. januarjem naše trgovine ne bodo
več poslovale ob sobotah." Namesto tega jih je odprla ob nedeljah.
Mavis se je krstila 7. januarja.
Kar nekaj strank se je pritoževalo, ker so bile trgovine ob sobotah
zaprte.
"Kako si lahko to naredila?" je rekla ena.
"Sobota je najboljši dan za posel, zakaj torej zapiraš?" je vprašala
druga.
Mavis pa je potrpežljivo odgovarjala: "Moj nebeški Oče mi
pravi, da je 1000 krav na paši njegovih, zato mu ni težko 10 teh
prepustiti meni."
Četudi so bile njene trgovine zaprte ob sobotah, je posel cvetel.
Stranke so začele ceniti njeno odločitev, da dela ob nedeljah. Velike
množice ljudi v trgovskem središču, kjer je bila njena glavna
trgovina, so težko našle parkirišče ob sobotah, a ob nedeljah je bilo
dokaj prazno.
"Prodaja v mojih trgovinah raste," pove Mavis. "Veliko ljudi, ki
so običajno prihajali ob sobotah, se je prepričalo, da je pripravneje
priti ob nedeljah. Všeč jim je, da se jim ni treba boriti za parkirišče."
Še pomembnejša od denarja pa je resničnost, da je pridobila v
cerkvi novo družino. Še dolgo se bo spominjala toplega sprejema, ki
ga je bila deležna, ko je na sobotni dan prvič stopila v cerkev.
"Vrata so se odprla in vsi so pohiteli k meni. Ne morem verjeti,
da so ljudje tako ljubeči in prijazni. Še nikoli v življenju nisem bila
tako srečna."
33
Mavis, ki ima zdaj 66 let, s svojim osebjem moli, preden zjutraj
odpre vrata trgovin. Boga prosi, da podari zaposlenim moč in
ljubezen drug do drugega. Pravi, da so se poprej trgovci med seboj
prepirali in tekmovali, zdaj pa jih je zaobjel občutek miru in edinosti.
Zaposlene je prav tako povabila na proučevanje Svetega pisma v
malih skupinah in eden se že pripravlja na krst.
Ko jo povprašamo, kaj bi svetovala lastnikom podjetij glede
sobote, pravi: "Ničesar ne morete izgubiti. Samo pridobite lahko, ko
vse izročite Gospodu."
Njena najljubša vrstica je Flp 4,13, kjer piše: "Vse zmorem v
njem, ki mi daje moč."
"Glejte na Jezusa, saj je on vir življenja," reče Mavis. "Brez njega
nimate ničesar. Z njim pa imate vse."
34
24. marec 2018
BOŽJI POSVOJENEC
Raglan Waite, Jamajka
Četrtina jamajškega gospodarstva se zanaša na turizem, vsako
leto namreč Jamajko obišče več kot milijon turistov.
Jamajka je največji angleško govoreči otok v Karibih, čeprav
večina ljudi govori jamajški patois, to je kreolščina, ki temelji na
angleščini. Država je postala neodvisna od Združenega kraljestva
leta 1962, a je ostala del britanske zveze držav, zato kraljica
Elizabeta II. ostaja njihova kraljica in vodja države.
Protestantov je tam 70 %, adventisti pa so druga največja
cerkvena skupnost takoj za Božjo cerkvijo. Eden od vsakih devetih
Jamajčanov je adventist.
Odraščal sem v sirotišnici, in ko sem imel 6 let, so me posvojili v
dom, kjer so posvečevali nedeljo. Moja posvojitelja sta umrla, ko sem
imel 17 let, in komaj kaj sem imel jesti. Obupano sem si želel
preživeti in sem začel iskati biološke starše.
Vrnil sem se v sirotišnico in izvedel ime biološke matere. Nihče
pa mi ni hotel povedati, kje živi.
Odpravil sem se na vladni urad, ki je odgovoren za prepoznavo in
pomoč zapuščenim. Zaposlena mi je dejala, da je moja mama skupaj
z drugimi člani moje biološke družine na seznamu za socialno
pomoč. Povedala je celo, da moj biološki brat obiskuje isto srednjo
šolo kot jaz. Več informacij mi ni hotela dati. Obljubila je, da bo
navezala stik z bratom, da bi me lahko poiskal, če bi želel.
Nekega dne sem gledal nogometno tekmo po televiziji in eden od
učitelj me je prijel za rame. Rekel je: "Si ti Reglan? Jaz sem tvoj
brat." Kako sem bil srečen!
Carl je bil sedem let starejši od mene in hotel me je odvesti
domov. Spakiral sem tisto malo, kar sem imel, in se preselil v novi
dom. Prvič sem videl mamo. Bila je duševno bolna in me ni
prepoznala. Vseeno sem bil vesel, da sem jo končno spoznal.
35
Brat je bil adventist in povabil me je, naj grem v soboto skupaj z
njim v cerkev.
Verniki so mi zelo pomagali. Nisem znal dobro brati in naučili so
me brati in pisati s pomočjo pomožne snovi za učitelje. Pomagali so
mi, da sem obiskoval poletni tečaj na adventistični univerzi, kjer sem
se naučil proučevati Sveto pismo.
Ko sem imel 22 let, sem se poročil, dobil otroka in začel delati na
bencinski črpalki v turističnem Montegu Bayu. Prav tako so me
posvetili za starešina. Voditelji cerkve so me prosili, naj na
obmestnem področju, kjer je bilo nekoč veliko adventistov,
ustanovim vejo sobotne šole. Iz pomožne snovi za učitelje smo
iztrgali strani ter jih razdelili nekdanjim vernikom. To je bilo
misijonsko delo, tako smo bili revni. S tem smo pridobili 50
nekdanjih vernikov.
Moje osebno življenje se je zalomilo, ko sem imel 36 let. Ločil
sem se in se znova poročil. Po prepiru z vodjem cerkve sem šel iz
cerkve. Še naprej sem posvečeval soboto, a sem to počel doma.
Pred tremi leti sem se preselil na drug konec otoka v glavno
mesto Kingston in tam s partnerjem osnoval podjetje. Žena je ostala
pri sorodnikih v drugem mestu, jaz pa sem se trudil postaviti posel na
noge. Ko sva se s partnerjem sprla, je posel propadel in trudil sem se
najti drugo delo. Sčasoma sem ostal brez doma in ponos mi ni
dovolil, da bi za pomoč zaprosil soprogo in njene sorodnike. Tri
mesece sem spal pod milim nebom.
Nekega dne sem sedel v parku in se pogovarjal z brezdomcem ter
ga vprašal, kje bi se lahko skopal in preoblekel ter našel kaj hrane.
Dejal je: "Pojdi v Dobrega Samarijana, tam boš dobil hrano."
Seveda sem se namenil tja.
Ljudje tam so bili prijazni, nahranili so me in mi dali druga
oblačila. Kmalu sem izvedel, da je Dobri Samarijan v lasti
adventistov in da ga vodijo verniki.
V Dobrem Samarijanu sem postal redni gost in čutil sem, da bi
moral kaj tudi vrniti. Zato sem začel čistiti dvorišče. Potem sem začel
redno zahajati v cerkev in se na novo krstil.
Danes imam 50 let in sem hišnik v Dobrem Samarijanu. Imam
svojo pisarno in bivalne prostore. Spravil sem se z drugo ženo.
36
Na ulicah sem bil žilav. Dobro je, ko te Bog posvoji in posvoji na
novo.
Del daru trinajste sobote je bil namenjen za obnovo Dobrega
Samarijana v Kingstonu na Jamajki in za širitev dela, ki naj bi
zajemalo brezplačno medicinsko oskrbo in zobno ambulanto za
brezdomce.
Hvala, ker pomagate temu središču doseči ljudi, kot je Raglan.
37
31. marec 2018
TRINAJSTA SOBOTA
Sodelujoči: spraševalec ter mladenič in mladenka, ki bosta
predstavila poročila.
Hrana za Kristusa
Spraševalec: To četrtletje smo spoznali ljudi iz Portorika,
Mehike, Jamajke, Trinidada in Tobaga ter Belizeja – vse to so
države, ki tvorijo srednjeameriško divizijo. Danes bomo spoznali
poseben zakonski par iz Belizeja.
Junior in Stephanie Roberts iz Kingstona, prestolnice Jamajke,
sta lastnika manjšega podjetja za dostavo hrane, ki ga tudi vodita. Ko
sta se krstila in spremenila način poslovanja, sta naletela na težave.
Prenehala sta streči jastoga in alkohol ter prekinila pogodbe za petek
zvečer in soboto.
Opišimo malo ozadje. Nama lahko najprej zaupata svojo starost?
Junior: Jaz imam 28 let.
Stephanie: Jaz pa 27.
Spraševalec: Kako sta se spoznala?
Junior: Oba sva delala v mesnem podjetju na Jamajki. Jaz sem bil
šef kuhinje in sem razvijal recepte z uporabo jastoga in rakcev ter
druge morske hrane.
Stephanie: Jaz sem bila poslovodkinja na oddelku za vina.
Osebno sem imela rada vino.
Spraševalec: Kako sta prišla v adventistično cerkev?
Junior: Pred tremi leti me je prijatelj adventist povabil na svoj
dom na proučevanje Svetega pisma v mali skupini. Proučevanja so se
mi zdela zanimiva in povabil sem Steph, da bi se nam pridružila. Nje
pa ni zanimalo.
Stephanie: Bila sem zaposlena in nisem si hotela vzeti časa. Ko
pa sem leto dni kasneje začela obiskovati proučevanja, sem bila
presenečena nad tem, kar smo brali. Vprašala sem: "To piše v Svetem
pismu?" Videla sem, da je pogosto omenjena sobota, in spoznala, da
je sobota pravi dan za posvečevanje.
38
Nekega dne sem čutila, da mi Sveti Duh govori "čas je", in
odločila sem se življenje izročiti Bogu. Četudi sem jedla svinjino in
rakce in ljubila vino, mi ni bilo težko vsega tega opustiti. Razmišljala
sem takole: "Zdaj ko vem, kaj je prav, moram biti odgovorna." Vino
ni pomembnejše od zveličanja.
Junior: S Steph sva se hotela prepričati, da je najin odnos Bogu
sprejemljiv. Poročila sva se septembra 2015 in se mesec dni kasneje
krstila.
Spraševalec: Kaj se je zgodilo z vajinim podjetjem za dostavo
hrane?
Stephanie: Govorili so nama, da ne bova preživela, ker se večina
dogodkov odvija v petek zvečer in v soboto. Najboljše stranke
naročajo morsko hrano in alkohol. Ko sva se krstila, sva bila
dejansko ob veliko zaslužka.
Junior: Takoj po krstu nama je stranka naročila, da želi morsko
hrano za poroko, vredno 1 milijon jamajških dolarjev ali 7700
ameriških dolarjev. Naštel je, katero morsko hrano želi, in dejal, da
bo sprejem 2. januarja. Pogledal sem na koledar in videl, da je to
sobota. Morala sva ga razočarati.
Ena prvih rednih strank, ki sva jo izgubila, je bila premožna
poslovna ženska. Nekajkrat tedensko sva ji dostavljala obroke, da ji
ni bilo treba kuhati za štiričlansko družino. Ko pa sva se krstila, sva ji
povedala, da ne bova več stregla njene najljubše jedi jastoga in
svinjine.
Ob najinem poslednjem obisku je odtajala kuhano šunko in rekla:
"To ni šunka, ki bi jo vidva kuhala. Mi jo lahko vsaj narežeta?"
Mislim, da je šlo za preizkušnjo. Pustil sem šunko na pultu in
odprl Sveto pismo na mobilnem telefonu, da sem ji povedal, kaj pravi
Sveto pismo o dotikanju trupla nečiste živali. A tega ni hotela
poslušati. Prekinila me je in dejala: "Vajine odločitve ovirajo moj
življenjski slog."
Stephanie: Bog je razrešil zadeve na zabaven način. 18 mesecev
pozneje je ta ženska prosila, da bi ji stregla na družinski zabavi v
petek popoldan. Dejala je, da nam ne bo treba sklepati kompromisov
glede najinih načel in hrane. Prav tako je pazila na začetek sobote.
39
Ko se je približal sončni zahod in sva se pripravljala, da ji poveva, da
odhajava, je rekla: "Vem, vajina ura je prišla. Lahko odideta."
Na najino presenečenje nama je povedala, da je ob nedeljah
začela hoditi v cerkev. Moliva, da bo sprejela soboto.
Spraševalec: Kako preživita v prehrambni industriji?
Stephanie: Nekaj mesecev sva morala preživeti z bore malo ali
nič. Najin prihodek je padel globoko pod povprečno plačo, a zgodilo
se je nekaj presenetljivega. Sorodniki in prijatelji so nama začeli
prinašati hrano. Prejeli so pakete hrane od drugih in jih želeli podeliti.
Nikogar nisva prosila za hrano in nikoli nisva bila lačna. Imela sva
toliko hrane, da sva jo lahko tudi delila.
Junior: Najino podjetje je zdaj uspešnejše kakor prej. Prej nisva
imela moralnega kompasa. Zdaj veva, kakšne stranke iščeva, in najin
prihodek je stabilnejši. Trudiva se skleniti dolgotrajne odnose in
imava več majhnih zabav in manjša kosila.
Glede sobote ni kakšnega stresa ali bremena. Delava od nedelje
do četrtka in v petek upočasniva, da lahko preideva v soboto.
Spraševalec: Sta danes zadovoljna z odločitvijo?
Stephanie: Čutim, da živim bolj izpolnjeno. Počutim se bolj
zdravo. Vem, da me Bog preobraža. Pogosto se sprašujem, kje bi
bila, če se ne bi odločila za Boga.
Junior: Adventiste bi rad spodbudil, da bolj odprto govorijo o
svoji veri. Šele pred kratkim sem spoznal, da sta bila moja dva
sošolca iz srednje šole adventista. Ob petkih sta se domov odpravila
prej in nikoli nista povedala, čemu. Če bi kaj povedala o svoji veri,
mi ne bi bilo treba čakati deset let, da sem izvedel za soboto. Zato
spodbujam ljudi, naj več govorijo. Če boste več oznanjali, bo več
ljudi spoznalo Jezusa.
Spraševalec: Nikoli nas ne sme biti sram, da smo adventisti, in
vedno moramo biti pripravljeni drugim govoriti o razlogu svojega
upanja v Jezusov skorajšnji prihod. Prispevajmo obilen dar trinajste
sobote, da bo še več ljudi v srednjeameriški diviziji slišalo, da bo
Jezus kmalu prišel.
Izdala za uporabo pri bogoslužju: KAC v RS
Njegoševa cesta 15, 1000 Ljubljana