19,

20 €

ISBN 978-961-241-338-5

Foto: © Hulton-Deutsch Collection/CORBIS

Prevedla Maja Kraigher

SemenjDaniel PoliquinSedanjost je tako brezupna, da mi postaja moja preteklost vedno ljubša. Kmalu bomo praznovali prvo obletnico premirja. Pripravljajo se velika slavja. Vsaj v casopisih tako pišejo.

Vojna. Pravzaprav ne morem reci, da sem se boril, sem pa bil tam, o tem ni dvoma. Kadar mi kdo rece, da se je pred skoraj letom dni koncala, si ne želim drugega kot verjeti, vendar nisem preprican, da je je res cisto konec.

To je zato, ker me vse od vrnitve v Ottawo po ulicah zasle-duje pijana prikazen. Kadar me ogovori, se takoj zapleteva v živahen pogovor. Kadar se mi prikaže, se jo trudim pre-poznati, in takoj ko zacnem na njenem obrazu razlocevati svoje lastne poteze, izgine in me pusti samega z mojimi argumenti, ki pa so prepricljivi. Toda ta, ki ga videvam, sem jaz, moj popolnoma pijani in zanemarjeni dvojnik. Muzajoci se obrazi ljudi okrog mene mi tedaj dajo vede-ti, da bo bolje, ce se umaknem. Slišim jih, kako govorijo: »Tale je pa ocitno pod gasom.« Gas, beseda, ki spominja na vojno, vendar zdaj tu pomeni pijanost. Ko se mi uspe spet zbrati in se narediti, kot da ni nic, odidem in od dalec mi sledi ta pomirjujoca senca, ki je tako ustrežljiva, da me spremlja ob prav vsakem premiku.

Premiki – to je edino, kar pocnem že vse življenje. Prav to je bilo Essiambru d’Argenteuilu všec pri meni, nic ko-likokrat mi je to povedal. Pri petintridesetih letih živim že svoje cetrto ali peto življenje, tako da niti ne štejem vec.

Daniel Poliquin, rojen 1953 v Ottawi (Onta-rio), je eden vodilnih kanadskih frankofonskih pisateljev. Z romani in zbirkami kratke proze si je prislužil vrsto uglednih literarnih nagrad in no-minacij, po romanu L’écureuil noir (Crna veverica, 1995; nagrada Le Droit, nominacija za Governor General’s Award) je bil posnet tudi film, precej prahu pa je leta 2000 dvignil z obsežnim esejem o quebeškem nacionalizmu Le roman colonial (Ko-lonialni roman). Vsi Poliquinovi romani so pre-vedeni v anglešcino in tudi sam je zelo cenjen književni prevajalec. Ima magisterija iz nemške in primerjalne književnosti, doktorat iz francoske književnosti ter castni doktorat Univerze v Otta-wi. Bil je tolmac v kanadskem parlamentu, pred nedavnim pa se je preselil v Novo Škotsko, kjer se namerava v celoti posvetiti književnemu delu.

Semenj (2006), ki je bil po izidu angleškega prevo-da (2007) v najožjem izboru za prestižno Gillerjevo nagrado, je res pravi semenj nenavadnih usod in do-godkov, zgodovine in domišljije, tragike in humorja, groteske in cistega veselja do pisanja. Michael Red-hill, ugleden kanadski besedni umetnik in kritik, ga je opisal kot mojstrovino, ki se zlahka postavi ob bok najboljšim romanom Günterja Grassa: »mracno zabavna zgodba, tako ganljiva, da boli«, pozorne-ga in obcutljivega bralca nagradi z razkošno fresko življenja v Kanadi, deželi priseljencev, v razburka-nem casu od zacetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. Glavni junak – ali bolje antijunak – in prvoosebni pripovedovalec Lusignan se ob koncu prve svetov-ne vojne vrne s francoskih bojišc, kjer je pocel mar-sikaj, le boril se je bolj malo, zaznamovan ne samo z izkušnjami tragicnih dogodkov, ampak tudi z intim-nim srecanjem s clovekom, cigar senca ga poslej za-sleduje na vsakem koraku. Pri iskanju svojega mesta pod soncem ni prav uspešen, je pa zanj – kakor za vecino protagonistov Poliquinovih zgodb – znacilna izjemna sposobnost transformacije in prehajanja iz realnega sveta v svet blodenj in sanjarij (ter nazaj): je zguba in hkrati macek s celo vrsto življenj, ki po vsakem padcu spet skoci na noge. Pisatelj na nacin, ki spominja na pikareskni roman, spremlja tega simpaticnega prevaranta in lažnivca od epizode do epizode in ga nazadnje pripelje nazaj v domaco vas. Stvari sicer ne kažejo dobro, pa kaj: Lusignan caka, casa ima dovolj – in, kakor preberemo v avtorjevih zahvalah, za srecno mladost ni nikoli prepozno.Lusignanova pot je prepredena s srecanji, razhajanji in ponovnimi srecanji z vrsto likov, od usodnega Essiambra d’Argenteuila prek njegove lažne zaro-cenke, povzpetniške Amalie Driscoll, ki bi jo – samo zaradi tistega skrivnega in skrivnostnega zbližanja z Essiambrom – Lusignan neskoncno rad zapeljal, in nesojenega misijonarja oceta Mathurina do neznat-ne in neuke služkinje Concorde, edine, ki ji je – ironicno – v življenju »uspelo«. In s katero je Lusi-gnana življenje edino zares povezalo, cetudi zgolj po nakljucju. Nebrzdani avtorjevi fantaziji, s katero prepleta zgodbe in gradi like junakov, se pridružujeta pretanjen obcutek za detajle in skrajna preciznost pri slikanju zgodovinskega ozadja.

SemenjDaniel Poliquin

9 7 8 9 6 1 2 4 1 3 3 8 5

Dan

iel Poliquin

Semen

j

nasl_Semenj_tisk.indd 1 6/23/09 2:40:55 PM