POGLEDI NA SIMONA GREGORČIČA - ung.si · PDF file 4 Monografija Pogledi na Simona...

Click here to load reader

  • date post

    18-May-2020
  • Category

    Documents

  • view

    0
  • download

    0

Embed Size (px)

Transcript of POGLEDI NA SIMONA GREGORČIČA - ung.si · PDF file 4 Monografija Pogledi na Simona...

  • 1

    POGLEDI NA

    SIMONA GREGORČIČA

    Založba Univerze v Novi Gorici

    2006

  • 2

    Pogledi na Simona Gregorčiča Publikacija je izšla ob mednarodnem simpoziju, ki sta ga v Kobaridu 10. novembra 2006 pripravili Fakulteta za slovenske študije Stanislava Škrabca Univerze v Novi Gorici in Občina Kobarid, finančno pa podprla Agencija za raziskovalno dejavnost RS Uredila: Barbara Pregelj in Zoran Božič Recenzenta: izr. prof. dr. Zoltan Jan Marija Uršula Geršak, univ. dipl. hisp in lit. komp. Prelom in oblikovanje: RM design Tisk: Tiskarna Pleško CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6.09Gregorčič S.(082) POGLEDI na Simona Gregorčiča / [uredila Barbara Pregelj in Zoran Božič]. - Nova Gorica : Univerza, 2006 ISBN 978-961-6311-43-4 1. Pregelj, Barbara 231170048

  • 3

    Barbara Pregelj

    Univerza v Novi Gorici

    SIMON GREGORČIČ IN (LITERARNI) KANON

    Simona Gregorčiča literarna veda uvršča med slovenske literarne klasike. A Simon Gregorčič

    je tudi goriški slavček, pesnik, ki se je s svojim ustvarjanjem tako proslavil med ljudstvom, da

    je njegova prva pesniška zbirka postala prodajna uspešnica, zlata knjiga, kot jo je v svoji

    oceni za Ljubljanski zvon kmalu po izidu označil Fran Levec, njegove pesmi pa

    »neumrjoče«.

    »Zavzel je Gregorčič s temi poezijami jedno od najodličnejših mest v našej literaturi in ves

    slovanski jug se sme dičiti z njegovim imenom«, je zapisalo anonimno pero v Slovenskem

    narodu v letu izida Poezij, Gregorčič pa je dosegel sloves najboljšega živečega pesnika.

    Povsod so ga vabili in častili in celo zelo ostre kritike, ki so se nesrečno ujele z izidom

    njegove druge pesniške zbirke, tega slovesa niso mogle ovreči. Njegova neposrednost,

    domoljubje, formalna enostavnost, zvočnost njegovega verza in osebna nesreča so še bolj

    nagovarjale najširše množice, zato lahko pritrdimo Mihaelu Glavanu, ki je v svojem

    prispevku v tej monografiji zapisal, da je »Prešeren konstituiral visoko umetniško poezijo,

    Gregorčič pa je konstituiral poezijo za vse Slovence.«

    In v čem je torej smrtni greh, o katerem je govoril Cankar, ko je priznal, da so pesniki

    moderne »zatajili Simona Gregorčiča, pesnika po milosti božji«?

    Zgodovinski pregledi slovenske književnosti Simona Gregorčiča, tudi zaradi njegovega

    narodnega budništva, predstavljajo s simpatijo, a pri oceni kvalitete njegove poezije so

    večinoma previdnejši. To je mogoče pripisati ambivalentnosti, s katero je literarna veda dolgo

    sprejemala (bolj) ljudske, priljubljene in celo trivialne avtorje, jih vrednotila z vatli visoke

    književnosti, a se obenem tudi sama zavedala, da zanje takšna merila niso zadostna, ker

    povsem zanemarjajo recepcijsko dimenzijo, ki je zanje prav gotovo bistvena. In če se je

    slovenska literarna veda precej ukvarjala s (trivialnimi) oblikami romana, je v vrednotenju

    poezije Cankarjev greh ostal.

    Zato je vprašanje (o)vrednotenja Gregorčičeve poezije še vedno aktualno, morda danes še

    toliko bolj, ker tudi literatura, razbremenjena svoje nacionalno-konstitutivne in družbene

    funkcijske določenosti vse bolj postaja tržno-porabna institucija, ki vse bolj pristaja tudi na

    načela trga.

  • 4

    Monografija Pogledi na Simona Gregorčiča prinaša prispevke s simpozija o Simonu

    Gregorčiču, ki sta ga v Kobaridu 10. novembra 2006 pod naslovom Pesnik, duhovnik,

    domoljub organizirali Fakulteta za slovenske študije Stanislava Škrabca Univerze v Novi

    Gorici ter Občina Kobarid. Rdeča nit večine zbranih prispevkov je prav vrednotenje

    Gregorčičeve poezije, njegova korespondenca s Prešernovim ustvarjanjem, pa tudi recepcija

    Gregorčičeve poezije tako znotraj literarnega kanona, ki ga vzpostavlja šolstvo, kot v tujini, še

    zlasti v prevodih v italijanščino.

    Poglede tematsko določajo tri poglavja. Prvo je duhovnozgodovinsko, ki ga uvaja prispevek

    Mihaela Glavana, ki na ozadju kulturnozgodovinske podobe Simona Gregorčiča izpostavi

    priljubljenost in popularne elemente Gregorčičeve poezije, predvsem njegovo zvočnost,

    učinkovito rabo (ponarodelih) izrekov, javni status pesniškega prvaka, ki je botroval njegovi

    slavilni in prigodniški poeziji, v času prve svetovne vojne pa tudi številne upodobitve na

    razglednicah. V naslednjem prispevku zgodovinar Branko Marušič analizira Gregorčičevo

    poseganje v politiko, kar je značilno za večino ustvarjalcev njegovega časa, pri tem pa

    opozori na štiri pomembnejša obdobja takšnega vključevanja: čitalniško, prizadevanja za

    odpravo spora med staro- in mladoslovenci, opozarjanje na italijanske ozemeljske zahteve ter

    dokončno ločitev liberalnega in klerikalnega tabora ob koncu stoletja. Bogomila Kravos piše

    o parodijah Gregorčičevih pesmi, ki so v Trstu nastale v tridesetih letih med štampiharji. Njen

    prispevek analizira samoironične predelave pesmi Naše zvezde, Nazaj v planinski raj, pa tudi

    pesem V pepelnični noči, ki je po mnenju Kravosove nastala kot odgovor na očitke o

    profanaciji pesmi. Silvo Fatur se v svojem prispevku posveča odnosu Simona Gregorčiča do

    svojega mecena Josipa Gorupa pl. Slavinskega, ki je občutno pomagal pri izboljšanju

    pesnikovega gmotnega položaja.

    V drugo poglavje so uvrščeni prispevki, ki se osrediščajo ob recepciji Gregorčičevaega dela.

    Poglede na recepcijo Simona Gregorčiča uvajata oba prispevka, ki se ukvarjata s problemom

    njegove recepcije pri Italijanih: Irena Prosenc Šegula podaja pregled prevodov in obravnav

    Gregorčiča pri sosedih. Če še število prevodov še zdi zadovoljivo, pa se avtorici zdi še zlasti

    problematična njegova prodornost v italijanski prostor. Prispevek Fedore Ferluga Petronio

    pa je naravnan bolj prevodoslovno, saj pod drobnogled jemlje Husujeve prevode Gregorčiča,

    ob katerih se potrjuje, da je prevajanje težko delo, še zlasti prevajanje tako zvočne poezije, kot

    je Gregorčičeva. Recepcijo Gregorčiča v srednješolskih učbenikih vse od 19. stoletja je

    raziskoval Zoran Božič in ugotovil, da pesmi, ki so vključene v učbenike 19. stoletja

    večinoma niso tiste pesmi, po katerih je Gregorčič prepoznaven danes, avtor pa opaža tudi vse

  • 5

    manjše zanimanje za goriškega slavčka v učbenikih 20. stoletja, še zlasti pa po zadnji šolski

    reformi. Maja Melinc v svojem prispevku podaja izsledke raziskave o poznavanju in

    razumevanju Gregorčiča med dijaki z obeh strani meje.

    Tretje poglavje je bolj interpretativnega značaja: uvaja ga Aleksander Bjelčevič, ki se

    ukvarja z Gregorčičevim verzom in kitico. Avtor ugotavlja, da je goriški slavček

    tradicionalist: večina njegovih pesmi je silabotoničnih, med ritmi prevladuje jamb, sledi mu

    amfibrah, trohej je redek, prav tako daktil. Med kiticami prevladujejo stare evropske

    (romarska, hildebrandska, vagantska, angleška baladna), mnoge so uporabljene le enkrat in

    večinoma prvič v slovenščini. Največ Gregorčičevih pesmi pa je pisanih brez kitic in z

    različno dolgimi verzi. S svojim izvirnim metodološkim pristopom se je analize

    Gregorčičevih pesmi lotil Vlado Nartnik: likovno pomenljive rime je iskal v pesmih Daritev,

    Rabeljsko jezero ter Naš narodni dom, barve mavrice v Daritvi, Pevcu, Kupi življenja,

    Mavrici, načelo somernosti v Človeka nikar!, v Soči pa protistavi sedanjosti in prihodnosti.

    Tomaž Sajovic je Gregorčičevo pesništvo opredilil kot historizem, a obenem opozoril, da

    njegova umetelnost ne more pričati tudi o njegovi umetniškosti, ki je vedno znova povezana s

    časovno dimenzijo in enkratnostjo. Časovno razsežnost je avtor prispevka analiziral s

    pomočjo pesmi Človeka nikar!, v kateri je našel linearno kopičenje retorično oblikovanih

    pomenov in spominsko kopičenje že prebranih pomenov, o prepričanju v nesmiselnost

    človeške eksistence pa po njegovem priča končni poziv Bogu v pesmi. David Bandelli nas od

    elegične podobe Gregorčiča usmeri k njegovemu lažjemu, smešnemu, komičnemu, celo

    sramotilnemu pesništvu, s čemer pokaže na njegovo prezrto vsestranskost in spretnost.

    Prispevek Milene Mileve Blažič raziskuje Gregorčiča z vidika mladinske književnosti:

    zanima jo predvsem Gregorčičevo pojmovanje otroka, ki se v Gregorčičevi poeziji pojavlja

    bodisi kot otrok sirota, nedolžni otrok, božanski ali ranjeni otrok. Avtorica ugotavlja, da gre

    za romantično pojmovanje otroka, ki je povezana tudi z njegovim duhovniškim poklicem.

    Poglavje sklepa prispevek Matejke Grgič o pogledih na jezik v Gregorčičevem času.

    Zadnje poglavje prinaša zanimivo pričevanje Janeza Dolenca o Gregorčičevem pogrebu. S

    svojim memoarskim pogledom na Gregorčiča ponovno poudarja izjemno priljubljenost

    goriškega slavčka, obenem pa odpira vprašanja, ki se tudi v tej monografiji zastavljajo ob

    njegovi duhovnozgodovinski in literarni interpretaciji ter recepciji.

    Žal je mo