LEGENDA

Zmrznjena obala

Volčja gošča

Gomilje

Skane

Skagos

Zal ivt ju ln jevLedeni za l iv

Uklet i gozd

© 2011 Jeffrey L. Ward

mesto mestece grad

porušen gradporušeno mesto

Rdeča konica

Zelena konicaModra konica

Krvave duri

Rečnjava

Slani zatok

Rt kraken

Dvojčka

Grlo

Sivovodna straža

Starokamnje

Velo selo

Stareselo

Železni otoki

Slana pečŠpik

Morjevaht

Torrhenov štirikot

Globogoškamota

Kamn

ita o

bala

Gomilsko

Kremenov prst

Orlovski rtČrna plima

Orkvrh

Harlaw

Zaliv železjakov

Kotalečnica

Kremenove pečine

Orlovo gnezdoArrynski dol

Prsti

Stargrad

Dolgo jezero

Čekani zmrzali

Medvedji otok

Rtič morskegazmaja

Kraljičina krona

Senčni stolp

Grad Črnina Dar

ZID

Poslednje ognjišče

Vzhodna straža ob morju

Solznica

Poslednja reka

Beli nož

Polomljena veja

Sive p

ečine

Osamljeno gričevje

Beli pristan

ZimiščeGrozotrdba

Ovčjeglavo gričevje

Ovnove duri

BrežinaProdnik

UgrizSestrinje

Kartrdba

Tri sestre

Vdovska stražaCailinski podgrad

KRALJEVA

CESTA

Potočje

Zaliv Besníce

Sever

LEGENDA

© 2011 Jeffrey L. Ward

mesto mestece grad

porušeno mesto

porušen grad

Senčnica

Sončnični dvor

Peščenjak

Slana obalaVaith

Nadloga

VaithBožja gnada

Železboršt

Strahosivje

Stolp radosti

Kraljevi grobČrnogorje

Kamenšlem

Wyl

Dornijsko morjeJokajoči stolp

Megličasti les

Dežna hišaDežni gozd

Grič strahovStenj

Zelenikamen

Sončna sulica

Zlomljenaroka

Limonova gošča

Dornija

Okljuk

Šepetavi rokav

Vzho

dna

vzpeto

st

Žveplenica

Redwynove ožine

Visoki samotnik

Nebotik

Trije stolpi

Staro mestoVišavje

Rogov grič

Visoki vrt

Nočna pesemČrna bramba

Jastrebovo gnezdo

Črna krona

Butarje

Bistrovodni branik

Otočje ščitov

Rdeče jezero

Zlati gaj

Strdena hosta

Stari hrast

Strneno polje

Prekucno

Sinja bistrica

KOšČ

eNA PO

T

Dornijska

mejaštva

Kraljevi gozdVijev

ka

Med

ičnica

Prinč

ev p

relaz

ZLATA CESTA

ReČNA CeSTA

KRALJEVA CESTA

ROŽNA CeSTA

OCEANSKA CESTA

Žalimost

Travnati dol

Poletni dvorDolgomizje

Sečina Večerno

Tarth

Zaliv brodolomcev

Vranje gnezdo

Grifonje gnezdo

Neurjev konec

Bronaste duri

Gumno

Rogovilje

Rečnjava

Rdeča konica

Rdeč

a kon

ica

Visoko srčje

Želodov dvorRožnata devica

Kamnita septa

Pokorjevo

Jeseniško

Vardevno poljeZlati zob

Rogodol

JazbinjeLivarska skala

Srebrni grič

Kotalečnica

Arrynski dol

Zaliv rako

v

Parkljasti

rt

Pečevje

Dvojčka

Morjevaht

Zali trg

Orlovski rt

Orlovo gnezdo

Krvave duri

Mesto gospoda Harrowaya

Krepka pesem

Tri sestre

Mrzla bistrica

Kačja gošča

Dolgoloki dvor

Železhrastje

Rdeča utrdba

Srčev dom

Krčma

Modra konica

Črnovodni buč

Zelena kri

školjčnica

Rt gneva

Prsti

Zelena konica Staro sidro

Kamniti ples

Masseyjev rtGolt

Zmajev kamen

Naplavško

Ostri vrh

Galebje

Runski kamen

StarokamnjeZaliv

železjakov

Božje oko

HarrendvorOtok obrazov

Vranji oddah

Otavlje

Deviški tolmun

Tihiotok Otok

Krempelj

ZalivČrne vode

Soline

Trizob

Somračnadraga

RožnoKraljevi pristanek

Črna plimaStareselo

Velo selo

Slana peč Špik

Čujno

Laniškaluka

Harlaw

Orkvrh

Lepi otok

Lepi grad

Pirokresje

Koščev dvor

Železni otoki

Moštov dvorJesenov brod

Dal ja

Utrinek

Peklenski gaj

Jug

LEGENDA

© 2011 Jeffrey L. Ward

mesto grad

porušen grad

Vsele jz imje (neraz iskano)

Drhteče morje

Thenn

Ostro

Beli drev

Beli drev

Crasterjev branik

Rogovilnica

Pest prvih mož

Mlečnica

Mlečnica

Lososji prehod

Čekani zmrzali

Zahodna straža ob mostu ZID

ZID

Skane

SkagosPodrobneje spodaj

Kraljičina krona

Soteska

Novi dar

Ledeni zaliv

Kraljičina kronaBrandonov dar

KRAL

JEVA

CEST

A

KRAL

JEVA

CEST

A

Stor

roldo

v rt

Senč

ni sto

lp

Sivi s

tražn

ikKa

mnita

vrata Ivjek

Lede

na m

ejina

Nočn

a utrd

baGl

obok

o jez

ero

Kralj

ičine

duri

Grad

Črn

ina

Zelen

i stra

žnik

Plame

nice

Dolga

gomi

la

Srežn

ate du

ri

Sobo

ljevin

asti d

vor

Hostn

a stra

ža ob

tolm

unu

Hrast

ov šč

it

Stražn

ova b

ramba

Zalivtjulnjev

Ukletigozd

Vzhodnastražaob morju

Onkraj zidu

Volantis

Volaen

a

Selhor

u

Rhoyna

Oranžna obala

Prehodavci

Tarth

ske ož

ine

Sar Mell

Selhorys

VolonTherys

SpornedeželeDornijsko

morje

Zalivbrodolomcev

Zaliv rakov

Prsti

Valysar

Žalobe (Chroyane)Morje miru

Zlata polja

Siva vešala

Krvavi kamen

Tyrosh

Dornija

Lys

Tarth

Myr

Pentos

Norvos

Sekira

Bodalno jezero

Ar Noy

Qohor

Qohorskigozd

Ny Sar

Baržunasto gričevje

Mala Rhoyna

Zgornja Rhoyna

Rhoyna

Ghoyan Drohe

Temnava

Lhorulu

Qhoyna

Noy

na

Braavos

Lorath

Loraškizaliv

Ravnine

Norvoško gr ičev je

Drhteče morje

Andalos

Ozk

o m

orje

Braa

vošk

o pr

imor

je

LEGENDA

© 2011 Jeffrey L. Ward

mesto mestece

porušeno mesto

Svobodna mesta

Otok Sekira

Otok solz

Otok krastač

Baziliskov rt

Naath

Valyrija

Južnje

Baz i l i skovo otočje

Poletno morje

Dimasto morje

Mor

je v

zdih

l jaje

vSužnjar jev

za l iv

Zal iv bridkost i

Yeen

Zamettar

Gogossos

Meereen

Bhorash

Mantarys

Velos

Ghozai

Tolos

Elyria

Otok ceder

Oros

Tyria

Yunkai

Yaros

Deželedolgegapoletja

Stari Ghis

Novi Ghis

Astapor Črv

Ghaen

Qarth in Žadasto morjeZahodnje in Poletni otoki

Skahazadhan

Ghiški preliv

Črne pe

čine

Ghiscar

LEGENDA

© 2011 Jeffrey L. Ward

mesto

porušenomesto

Valyrija

13

PROLOG

Noč je zaudarjala po ljudeh.Varg je postal pod drevesom in napel nosnice, sivorjavo krzno so

mu pegasto prekrivale sence. Vzdih borovega vetra mu je prinesel vonj po ljudeh, prevladujoč nad šibkejšimi vonjavami, ki so pripovedovale o lisicah in zajcih, tjulnjih in jelenih, celo volkovih. Varg je vedel, da so tudi to človeške vonjave; smrad starih kož, mrtev in kisel, skorajda uto-pljen pod krepkejšimi vonji dima in krvi in trohnenja. Samo ljudje so drugim zverem odirali kožo ter nosili njihovo krzno in dlake.

Volkovi se bojijo ljudi, vargi pa ne. Želodec sta mu stiskala sovraštvo in lakota. Globoko je zarenčal, pozval svojega enookega brata, svojo drobno pretkano sestro. Ko je drvel med drevesi, sta mu člana njegovega tropa sledila tesno za petami. Tudi onadva sta zavohala isto. Med tekom je videl tudi skozi njune oči in uzrl sebe spredaj. Dih tropa se je topel in bel kadil iz dolgih sivih čeljusti. Med šapami jim je zamrznil led, trd ka-kor kamen, toda lov se je začel, plen je bil pred njimi. Meso, je pomislil varg, hrana.

Osamljen človek je bil krhka stvarca. Velik in močan, z dobrimi, ostrimi očmi, vendar topih ušes in gluh za vonjave. Srnjad in vapitiji ter celo zajci so bili urnejši, medvedje in vepri srditejši v boju. Toda možje v tropih so bili nevarni. Ko so se volkovi približali plenu, je varg zaslišal cviljenje mladiča, lomljenje skorje snega prejšnje noči pod okornimi človeškimi šapami, šklopotanje trdih kož in dolgih sivih krempljev, ki so jih nosili ljudje.

14

Meči, je šepnil glas v njem, sulice.Drevesom so pognali ledeni zobje, ki so renčali z golih rjavih vej.

Enooki je šinil skozi podrast, da je sneg pršel na vse strani. Druga člana tropa sta mu sledila. Navkreber po griču in na drugi strani navzdol po pobočju, dokler se ni gozd pred njimi razprl in so ugledali ljudi. Ena je bila samica. V krzno zavita cula, ki jo je stiskala k sebi, je bila njen mla-dič. Pustite jo za konec, je šepnil glas, samca sta nevarna. Rjovela sta drug na drugega, kakor počno ljudje, toda varg je zavohal njuno grozo. Eden je imel lesen zob, visok kakor on sam. Zalučal ga je, toda roka se mu je tresla in zob je zajadral previsoko.

Nato je trop planil nadnje.Njegov enooki brat je zbil lučalca zoba na hrbet v snežni zamet in mu

iztrgal goltanec, ko se je ta upiral. Sestra je smuknila za drugega samca in ga napadla izza hrbta. Tako sta samica in mladič ostala njemu.

Tudi ona je imela zob, drobnega iz kosti, toda ko so se ji vargove če-ljusti sklenile okoli noge, ga je izpustila. Ko je padla, je ovila obe roki okrog hrupnega mladiča. Pod kožuhi je bila samice sama kost in koža, toda seske je imela polne mleka. Najslajše meso je bilo na mladiču. Volk je prihranil najokusnejše dele za brata. Ko si je trop polnil želodce, se je zmrznjeni sneg vse naokrog kadavrov obarval rožnato in rdeče.

Lige proč, v kajži iz blata in protja z enim samim prostorom, slamna-to streho, odprtino za dim ter podom iz trdo zbite prsti, je Varamyr za-drgetal, zakašljal in si obliznil ustnice. Oči je imel rdeče, ustnice razpo-kane, grlo hrapavo in presušeno, toda med ječanjem nabreklega trebuha, ki je terjal hrano, mu je usta napolnil okus po krvi in tolšči. Otrokovo meso, je pomislil in se spomnil Bunke. Človeško meso. Je potonil tako globoko, da bo cedil sline za človeškim mesom? Skorajda je slišal Hag-gona, kako renči nanj. »Ljudje smejo jesti meso zveri in zveri meso ljudi, toda človek, ki jé meso človeka, je gnusoba.«

Gnusoba. To je bila vsekdar Haggonova najljubša beseda. Gnusoba, gnusoba, gnusoba. Če si jedel človeško meso, si bil gnusoba, če si se kot volk paril z volkom, si bil gnusoba, toda največja gnusoba je bila zaseči telo drugega človeka. Haggon je bil šibak, bal se je lastne moči. Umrl je objokan in osamljen, ko sem mu iztrgal drugo življenje. Varamyr je sam

15

použil njegovo srce. Naučil me je veliko in še več, in zadnje, kar sem se naučil pri njem, je bilo, kakšen okus ima človeško meso.

Toda to je storil kot volk. Človeškega mesa ni nikdar jedel s človeški-mi zobmi. Vendar svojemu tropu ni kanil odreči gostije. Volkovi so bili sestradani kakor on sam, mršavi in premraženi in lačni, plen pa ... dva moža in ženska, dojenec, na begu pred porazom v smrt. Tako ali tako bi bilo kmalu po njih, zaradi mraza ali stradanja. Tako je bilo bolje, hitreje. Usmiljenje.

»Usmiljenje,« je dejal na glas. Grlo je imel vneto, vendar mu je prijalo slišati človeški glas, četudi lastni. Zrak je dišal po plesnobi in vlagi, tla so bila mrzla in trda, njegov ogenj pa je oddajal več dima kakor vročine. Plamenom se je približal, kot si je le drznil, izmenično je pokašljeval in drhtel, v boku, kjer se mu je odprla rana, pa ga je kljuvalo. Kri mu je prepojila bregeše do kolena in se strdila v trdo rjavo skorjo.

Neža ga je opozorila, da se to zna zgoditi. »Rano sem ti zašila po svo-jih najboljših močeh,« je rekla, »ampak moraš počivati, da se ti pozdra-vi, če ne, se ti bo meso spet odprlo.«

Neža je bila njegova poslednja družnica, suličarka, žilava kot stara korenina, bradavičasta, pordela zaradi mraza in zgubana. Preostali so ju zapustili med potjo. Drug za drugim so zaostali ali ju pustili za seboj, namenjeni v svoje stare vasi ali proti Mlečnici ali Trdemu domu ali sa-motni smrti v gozdu. Varamyr ni vedel in ni mu bilo mar. Moral bi vzeti katerega od njih, ko sem imel priložnost. Enega od dvojčkov ali orjaka z brazgotinastim obrazom ali mladca z rdečimi lasmi. Vendar se je bal. Kdo od preostalih bi lahko ugotovil, kaj se dogaja. Potem bi se spravili nanj in ga ubili. Haggonove besede mu niso dale miru in priložnost je splavala po vodi.

Po bitki se jih je na tisoče prebijalo skozi gozd, lačnih, preplašenih, bežečih pred klanjem, ki se je spustilo nadnje ob Zidu. Nekateri so go-vorili, da se bodo vrnili na domove, ki so jih zapustili, drugi, da bodo ponovno naskočili vrata, toda večina je bila izgubljenih, brez ideje, kam iti in kaj storiti. Rešili so se pred vrani v črnih plaščih in vitezi v sivem jeklu, toda zdaj so jih zalezovali še bolj neizprosni sovražniki. Vsak dan je ob stezah obležalo več trupel. Nekatere je pokončala lakota, nekatere

16

mraz, nekatere bolezni. Druge so ubili tisti, ki so bili njihovi soborci, ko so korakali na jug z Manceom Rayderjem, kraljem onkraj Zidu.

Mance je padel, so si preživeli pripovedovali z glasom, polnim brezu-pa, Mance je zajet, Mance je mrtev. »Harma je mrtva, Mance je jetnik, drugi pa so jo podurhali in nas pustili,« je trdila Neža, ko mu je šivala rano. »Torumnd, Solzavec, Šestkožni, vsi korajžni plenilci. Kje so zdaj?«

Ni me prepoznala, je tedaj ugotovil Varamyr, in zakaj bi me? Brez svo-jih zveri se ni zdel kot mogočen mož. Bil sem Varamyr Šestkožni, ki je lomil kruh z Manceom Rayderjem. Ime Varamyr si je nadel sam, ko mu je bilo deset let. Ime, kakršno pritiče gospodu, ime za pesmi, mogočno ime, ki vzbuja strah. Toda pred vrani je pobegnil kakor preplašen zajec. Grozoviti gospod Varamyr je postal strahopetec, toda ni prenesel, da bi to izvedela, zato je suličarki dejal, da mu je ime Haggon. Zatem se je spraševal, zakaj mu je na usta od vseh imen, ki bi jih lahko izbral, prišlo prav to. Pojedel sem njegovo srce in spil njegovo kri, pa me še vedno ne pu-sti pri miru.

Nekega dne med begom je skozi gozd prigalopiral jezdec na mrša-vem belem konju, vpijoč, naj vsi krenejo proti Mlečnici, kjer Solzavec zbira bojevnike, ki bodo prečili Most lobanj in zavzeli Senčni stolp. Pre-nekateri so mu sledili; še več mu jih ni. Kasneje je mrk bojevnik v krznu in jantarju hodil od ognjišča do ognjišča in prepričeval preživele, naj odidejo proti severu in poiščejo zatočišče v dolini Thenncev. Zakaj je mislil, da bodo tam na varnem, čeprav so Thennci sami pobegnili od tam, Varamyr ni nikdar izvedel, toda sledile so mu stotine mož. Stotine drugih so odšle z gozdno coprnico, ki se ji je v videnju prikazalo ladjev-je, ki prihaja, da bo odpeljalo svobodnjake na jug. »Poiskati moramo morje,« je vpila Krtova mamka in njeni sledilci so zavili na vzhod.

Varamyr bi bil znabiti med njimi, če bi le bil bolj pri močeh. Toda morje je bilo sivo in mrzlo in oddaljeno, in zavedal se je, da poti do nje-ga ne bi preživel. Devetkrat je bil mrtev in umiral je, tokrat ga čaka re-snična smrt. Plašč iz veveričjega krzna, se je spomnil, zaštihal me je za-radi plašča iz veveričjega krzna.

Njegova lastnica je bila mrtva, teme je imela raztreščeno v rdečo kašo, posuto s koščki kosti, toda njen plašč je bil topel in debel. Snežilo

17

je in Varamyr je svoje plašče izgubil pri Zidu. Spalna krzna in volneno perilo, škornje iz ovčjega usnja in s krznom podložene rokavice, zalogo medice in nagrabljenega živeža, šope las žensk, s katerimi se je spečal, celo zlate narokvice, ki mu jih je podaril Mance, vse izgubljeno in zapu-ščeno. Zgorel sem in umrl ter nato bežal, na pol blazen od bolečine in gro-ze. Ob spominu na to ga je še vedno preplavil sram, vendar ni bil sam. Tudi drugi so zbežali, stoteri, tisočeri. Bitka je bila izgubljena. Vitezi so prišli, neranljivi v svojem jeklu, ter pobijali vse, ki so ostali in se borili. Na izbiro si imel beg ali smrt.

Vendar smrti ni bilo tako lahko uteči. Ko je Varamyr v gozdu naletel na mrtvo žensko, je pokleknil, da bi ji slekel plašč, in ni opazil dečka, dokler ta ni planil iz skrivališča ter mu zaril dolgega koščenega noža v bok in mu iztrgal plašča iz primeža prstov. »Njegova mama,« mu je ka-sneje dejala Neža, ko je deček pobegnil. »Plašč je bil od njegove mame, in ko je porajtal, da jo ropaš ...«

»Mrtva je bila,« je rekel Varamyr in se skremžil, ko mu je njena ko-ščena igla prebodla meso. »Nekdo ji je raztreščil glavo. Neki vran.«

»Ni bil vran. Roževinarji. Videla sem.« Poteg igle je zaprl ureznino v njegovem boku. »Divjaki, in kdo je ostal, da jih bo krotil?« Nihče. Če je Mance mrtev, so svobodnjaki pogubljeni. Thennci, velikani in Roževinar-ji, jamarji z ošiljenimi zobmi in možje z zahodne obale s koščenimi ko-čijami ... tudi oni so bili pogubljeni. Celo vrani. Tega najbrž še niso ve-deli, toda ti pezdeti v črnih plaščih bodo preminili z drugimi. Sovražnik je prihajal.

V glavi mu je odmeval Haggonov raskavi glas. »Ducat smrti boš umrl, pob, in vsaka bo bolela ... toda ko pride tvoja resnična smrt, boš živel znova. Pravijo, da je drugo življenje preprostejše in slajše.«

Varamyr Šestkožni bo kaj kmalu izvedel, ali to drži. Resnično smrt je okušal v dimu, ki je dražeče lebdel v zraku, občutil jo je v vročini pod prsti, ko je z dlanjo segel pod obleko in si otipal rano. Toda v njem je bil tudi hlad, globoko v njegovih kosteh. Tokrat ga bo pokončal mraz.

Njegovo zadnjo smrt je zakrivil ogenj. Zgorel sem. V zmedi je najprej pomislil, da ga je kak lokostrelec z Zidu predrl z gorečo puščico ... toda ogenj je bil znotraj njega in ga je použival. Bolečina pa ...

18

Varamyr je pred tem umrl že devetkrat. Nekoč zaradi zamaha sulice, nekoč zaradi medvedjih zob v goltancu, nekoč pa v luži krvi, ko je skotil mrtvorojenega mladiča. Prvo smrt je umrl pri komaj šestih letih, ko mu je očetova sekira raztreščila lobanjo. Niti to ni bilo tako mukotrpno kot ogenj v drobovju, ki mu je prasketal po krilih in ga použival. Ko mu je skušal uteči, je njegova groza razpihala plamene, da so goreli še bolj vro-če. Ravnokar je še krožil visoko nad Zidom, z orljimi očmi sledil premi-kom mož pod njim. Nato so mu plameni spremenili srce v počrnel ogo-rek ter poslali njegovega duha kriče nazaj v njegovo kožo, in za kratek hip je zblaznel. Že če je samo pomislil na to, je vzdrhtel.

Tedaj je opazil, da je njegov ogenj dogorel.Ostala je zgolj sivo-črna gmota zoglenelega lesa, med pepelom pa je

bilo nekaj komaj opazne žerjavice. Še se dimi, samo les potrebuje. Vara-myr je od bolečine zaškrtal z zobmi in se odplazil h kupu nalomljenih vej, ki jih je Neža nabrala, preden se je odpravila na lov, ter vrgel nekaj palic na pepel. »Primi se,« je zahripal. »Zagori.« Pihal je v žerjavico in brez besed molil k brezimnim bogovom gozdov in gričev in planjav.

Bogovi mu niso odgovorili. Čez nekaj časa se je tudi dim nehal dvi-govati. V drobno kajžo se je plazil mraz. Varamyr ni imel ne kremena ne netiva ne suhega dračja. Ne bo mu uspelo ponovno zakuriti ognja, sa-memu že ne. »Neža,« je zaklical, glas je imel hripav in rezek od bolečine. »Neža!«

Brado je imela koničasto, nos potlačen in na licu materino znamenje, iz katerega so rasle štiri kocine. Grdo obličje in neprijazno, vendar bi dal veliko, da bi ga uzrl na vratih kajže. Moral bi jo vzeti, preden je odšla. Koliko časa je že ni bilo? Dva dneva? Tri? Varamyr je bil negotov. V kaj-ži je bilo temno, sam pa je lebdel med spancem in budnostjo, nikdar povsem prepričan, ali je zunaj dan ali noč. »Počakaj,« mu je bila rekla. »Vrnila se bom s hrano.« Čakal je kot bedak, sanjal o Haggonu in Bunki in vseh krivicah, ki jih je storil v svojem dolgem življenju, toda dnevi in noči so minevali, Neža pa se ni vrnila. Ne bo je nazaj. Varamyr se je spraševal, ali se je izdal. Mu je mogoče z obraza razbrala misli, je v vro-čičnem snu kaj mrmral?

Gnusoba, je zaslišal govoriti Haggona. Zdelo se je skoraj, kot bi bil tu,

19

prav v tem prostoru. »Samo grda suličarka je,« mu je dejal Varamyr. »Jaz pa sem mogočnež. Varamyr sem, varg, menokožec, ni pravično, da bi ona preživela, jaz pa umrl.« Nihče mu ni odgovoril. Poleg njega ni bilo nikogar. Neža je odšla. Odpovedala se mu je, tako kot vsi drugi.

Odpovedala se mu je tudi lastna mati. Za Bunko je jokala, za menoj pa ne. Tistega jutra, ko ga je oče potegnil iz postelje, da bi ga odvedel k Haggonu, ga ni niti pogledala. Ko ga je oče vlekel v gozd, je vreščal in se otepal, dokler ga ta ni oklofutal in mu zabičal, naj bo tiho. »K svojim spadaš,« je bilo vse, kar je dejal, ko ga je zalučal Haggonu pred noge.

Ni se motil, je drhte pomislil Varamyr. Haggon me je naučil veliko in še več. Naučil me je, kako loviti in ribariti, kako razkosati kadaver in od-straniti kosti iz ribe, kako najti pot skozi gozd. In naučil me je, kaj pomeni biti varg, ter skrivnosti menokožcev, čeprav je bil moj dar močnejši od nje-govega.

Čez dolga leta je skušal poiskati očeta in mamo, da bi jima povedal, da je njun Buča postal mogočni Varamyr Šestkožni, toda roditelja sta že umrla in zgorela. Odšla sta v drevesa in potoke, odšla v skale in zemljo. Odšla v prah in pepel. To je gozdna coprnica dejala njegovi materi tiste-ga dne, ko je umrl Bunka. Buča ni želel biti gruda prsti. Deček je sanjaril o dnevu, ko bodo bardi prepevali o njegovih dejanjih, čedna dekleta pa ga bodo poljubljala. Ko bom odrasel, bom kralj onkraj Zidu, si je prisegel Buča. To mu ni uspelo, ampak skoraj bi mu. Varamyr Šestkožni je bilo ime, katerega so se možje bali. V bitke je jezdil na hrbtu trinajst čevljev visokega snežnega medveda, v oblasti je imel tri volkove in senčno mač-ko ter je sedel na desnici Mancea Rayderja. Mance me je zvlekel semkaj. Ne bi ga smel poslušati. Moral bi zdrsniti v svojo medvedko in ga raztrga-ti na kosce.

Pred Manceom je bil Varamyr Šestkožni svojevrsten velikaš. Živel je sam v dvorani iz mahu in blata in obtesanih hlodov, ki je nekdaj pripa-dala Haggonu, v spremstvu svojih zveri. Ducat vasi se mu je klanjalo z darovi kruha, soli in mošta ter mu ponujalo sadje iz svojih sadovnjakov in zelenjavo s svojih vrtov. Meso si je priskrbel sam. Kadar koli si je po-želel ženske, je poslal svojo senčno mačko, da jo je zalezovala, in vsaka, na katero je vrgel oko, mu je pohlevno sledila v posteljo. Že res, da so

20

nekatere vekale, a so kljub temu prišle. Varamyr jim je dal svoje seme, jim vzel šop las za spomin in jih odslovil. Občasno se je prikazal kak vaš ki junak s sulico v roki, da bi pokončal zverca in rešil sestro ali ljubi-co ali hčerko. Te je ubil, ženskam pa nikdar ni storil žalega. Nekatere je celo blagoslovil z otroki. Aškrci. Drobne, slabotne stvarce kot Bunka, niti eden ni imel daru.

V strahu je planil pokonci in se opotekel. Stisnil se je za bok, da bi zaustavil mezenje krvi iz rane, odkrevsal k vratom, odmaknil oguljeno kožo, ki jih je zakrivala, in se soočil z zidom beline. Sneg. Nič čudnega, da je bilo znotraj tako temno in zadimljeno. Padajoči sneg je zakopal kajžo.

Ko se je Varamyr uprl v sneg, se je ta razsul in popustil, še vedno me-hak in moker. Noč zunaj je bila bela kot smrt; bledi prosojni oblaki so pohlevno poplesavali okoli srebrne lune, medtem ko je tisoč zvezd mr-zlo opazovalo. Videl je grbaste obrise drugih kajž, zakopanih pod snež-nimi zameti, in za njimi bledo senco vršaka v ledenem oklepu. Proti jugu in zahodu so se razprostirali griči, prostrana bela divjina, po kateri se ni premikalo nič, razen naletavanja snega. »Neža,« je šibko zaklical Varamyr in se spraševal, kako daleč je šla. »Neža. Baba. Kje si?«

V daljavi je zatulil volk.Varamyrja je spreletela mrščavica. To tuljenje je poznal tako dobro,

kot je Buča nekoč poznal materin glas. Enooki. Bil je najstarejši od nje-govih treh, največji, najsrditejši. Zalezovalec je bil bolj slok, urnejši, mlajši, Pretkanka bolj premetena, toda oba sta se bala Enookega. Stari volk je bil neustrašen, nepopustljiv, krvoločen.

Varamyr je v agoniji orlove smrti izgubil nadzor nad svojima drugi-ma zverema. Njegova senčna mačka je oddivjala v gozd, snežna med-vedka pa se je s kremplji spravila na ljudi okrog sebe in raztrgala štiri može, preden jo je podrla sulica. Če bi ji Varamyr prišel v doseg, bi ga pokončala. Medvedka ga je sovražila, besnela je vsakič, ko si je nadel njeno kožo ali se ji povzpel na hrbet.

Njegovi volkovi pa ...Moji bratje. Moj trop. Mnogo mrzlih noči je spal s svojimi volkovi, z

njihovimi kosmatimi telesi nagrmadenimi okrog sebe, da se je ogrel. Ko

21

bom umrl, se bodo pogostili z mojim mesom in pustili samo kosti, da bodo pozdravile odjugo, ko pride pomlad. Misel je bila nenavadno pomirjujo-ča. Njegovi volkovi so med klatenjem pogosto nabirali hrano tudi zanj; zdelo se je edino primerno, da jih bo na koncu nahranil. Svoje drugo živ ljenje bi prav zlahka začel s trganjem gorkega mrtvega mesa lastnega trupla.

Od vseh zveri se je bilo najlaže povezati s psi; živeli so tako blizu lju-di, da so bili skoraj človeški. Zdrsniti v pasjo kožo je bilo, kot bi si nadel star škorenj, ki si mu z rabo omehčal usnje. Kot je bil škorenj oblikovan, da sprejme nogo, je bil pes oblikovan, da sprejme ovratnico, celo ovrat-nico, ki je človeško oko ni moglo videti. Volkovi so bili trši zalogaj. Z volkom si se lahko spoprijateljil, ga strl, toda nihče ga ni mogel resnično ukrotiti. »Volkove in ženske se poroča za vse življenje,« je pogosto pravil Haggon. »Vzameš si enega, to je poroka. Od tega dne dalje je volk del tebe in ti si del njega. Oba se bosta spremenila.«

Lovec je poudarjal, da je druge zveri najbolje pustiti pri miru. Mačke so nadute in okrutne, vselej pripravljene, da se spravijo nate. Vapitiji in srnjad so plen; če predolgo nosi njihovo kožo, celo najpogumnejši mož postane strahopetec. Medvedi, vepri, jazbeci, podlasice ... Haggon jih ni odobraval. »Nekaterih kož si nikdar ne želiš nadeti, pob. Ne bo ti všeč, kar boš postal.« Če mu je bilo verjeti, so bile najhujše ptice. »Ljudem ni bilo namenjeno, da bi zapustili zemljo. Preživi preveč časa med oblaki in nikdar več se ne boš želel spustiti nazaj. Poznam menokožce, ki so po-skušali sokole, sove, krokarje. Celo v lastnih kožah zasanjano posedajo in strmijo navzgor v preklemansko sinjino.«

Vendar vsi menokožci niso bili istega mnenja. Ko je Buča štel deset let, ga je Haggon odpeljal na shod. V zbrani družbi so bili najštevilčnej-ši vargi, volčji bratje, toda deček je spoznal še druge, nenavadnejše in zanimivejše. Borroq je bil tako močno podoben svojemu vepru, da so mu manjkali samo čekani, Orell je imel svojega orla, Trnovka svojo senčno mačko (brž ko ju je Buča ugledal, si je poželel lastne senčne mač-ke), kozja žena Grisella ...

Vendar nihče od njih ni bil močan kakor Varamyr Šestkožni, niti Hag gon s kot kamen trdimi dlanmi ne. Lovec je umrl objokan, ko mu je

22

Varamyr odvzel Sivokožca in ga izgnal iz njega, da bi si zver prilastil zase. Zate ne bo drugega življenja, starec. Tedaj je nosil ime Varys Tro-kožni. Sivokožec je bil četrti, toda stari volk je bil šibak in skorajda brez-zob ter je Haggonu kmalu sledil v smrt.

Varamyr je lahko vzel vsako zver, ki jo je hotel, jo uklonil svoji volji, napravil njeno meso za svoje. Psa ali volka, medveda ali jazbeca ...

Neža, je pomislil.Haggon bi temu dejal gnusoba, najtemačnejši greh od vseh, ampak

Haggon je bil mrtev, požrt in zažgan. Tudi Mance bi ga preklel, ampak Mance je bil ubit ali v ujetništvu. Nihče ne bo nikdar izvedel. Jaz bom su-ličarka Neža, Varamyr Šestkožni pa bo mrtev. Domneval je, da bo njegov dar preminil skupaj s telesom. Izgubil bo svoje volkove in preostanek svojih dni preživel kot koščeno, bradavičasto babše ... vendar bo živel. Če se bo vrnila. Če bom še imel dovolj moči, da jo vzamem.

Varamyra je preplavila omotica. Znašel se je na kolenih, z dlanmi, za-kopanimi v snežni zamet. Nagrebel je prgišče snega in si z njim napolnil usta, ga mel skozi brado in po razpokanih ustnicah, sesal vlago. Voda je bila tako mrzla, da se je komaj pripravil do tega, da jo pogoltne, in zno-va se je zavedel, kako vroč je.

Zaradi snežnice je bil samo še bolj lačen. Njegov želodec je hlepel po hrani, ne vodi. Nehalo je snežiti, toda veter se je krepil in polnil zrak s kristali, mu bril v obraz, ko se je prebijal skozi zamete, rana na boku se mu je odpirala in zapirala. Sapa se mu je spreminjala v natrgan bel oblak. Ko je prispel do vršaka, je našel odpadlo vejo ravno pravšnje dol-žine za berglo. Z vso težo se je oprl nanjo in se opotekel proti najbližji kajži. Morebiti so vaščani med pobegom kaj pozabili ... žakelj jabolk, kos suhega mesa, kar koli, kar bi mu pomagalo preživeti do Nežine vrnitve.

Bil je že skoraj pri njej, ko se je opirača pod njegovo težo zlomila in mu je spodneslo noge.

Varamyr ni vedel, koliko časa je razkrečen ležal in rdečil sneg s krvjo. Sneg me bo pokopal. Takšna smrt bi bila spokojna. Pravijo, da ti je proti koncu gorko, gorko ti je in zaspan si. Prijalo bi mu znova občutiti gorko-to, čeprav ga je žalostilo, ko je pomislil, da nikdar ne bo videl zelenih dežel, toplih dežel onkraj Zidu, o katerih je prepeval Mance. »Svet on-

23

kraj zidu ni za našo bažo,« je pravil Haggon. »Svobodnjaki se bojijo me-nokožcev, vendar nas tudi častijo. Južno od Zidu nas klečalci lovijo in koljejo kot prasce.«

Opozoril si me, je pomislil Varamyr, vendar si mi tudi pokazal Vzho-dno stražo. Ni jih štel več kot deset. Haggon je za ducat nizov jantarja in za sani, visoko nagrmadene s krzni, iztržil šest mehov vina, klado soli in bakren kotel. Vzhodna straža je bila primernejša za trgovanje kot grad Črnina; tja so prihajale ladje, otovorjene z dobrinami iz bajeslovnih de-žel na drugi strani morja. Vrani so Haggona poznali kot lovca in prijate-lja Nočne straže ter se niso branili novic o življenju onkraj Zidu, ki jih je prinašal. Nekateri so ga poznali tudi kot menokožca, vendar tega ni nih-če omenjal na glas. Tam, v Vzhodni straži ob morju, je deček začel sa-njariti o toplem jugu.

Varamyr je čutil, kako se mu snežinke topijo na čelu. Ni tako grozno kot gorenje. Naj zaspim in se nikdar ne prebudim, naj začnem svoje drugo življenje. Njegovi volkovi so bili zdaj blizu. Čutil jih je. To šibko meso bo pustil za seboj, postal eno z njimi, preganjal bo noč in tulil v luno. Varg bo postal resničen volk. Vendar kateri?

Pretkanka ne. Haggon bi bentil, da je to gnusoba, toda Varamyr je pogosto zdrsnil v njeno kožo, kadar jo je jahal Enooki. Vendar novega življenja ni kanil prebiti kot samica, edino če ne bi imel druge izbire. Za-lezovalec bi mu znabiti ustrezal bolje, mlajši samec ... ampak Enooki je bil večji in srditejši, poleg tega pa si je Pretkanko, kadar se je gonila, je-mal Enooki.

»Pravijo, da pozabiš,« mu je nekaj tednov pred lastno smrtjo dejal Haggon. »Ko človekovo meso umre, njegov duh živi dalje v zveri, toda vsak dan njegov spomin pojema, zver pa postaja kanček manj varg in kanček bolj volk, dokler človek popolnoma ne izgine in ostane samo še zver.«

Varamyr je vedel, da to drži. Ko si je prisvojil Orellovega orla, je čutil, da drugi menokožec besni zaradi njegove prisotnosti. Orella je pokon-čal prebežni vran Jon Sneg, in njegovo sovraštvo do svojega morilca je bilo tako močno, da se je Varamyr zalotil, da tudi sam sovraži mladega zverca. Kaj je Sneg, mu je postalo jasno brž, ko je ugledal mogočnega

24

belega krvovolka, ki se je molče kradel ob njem. Menokožec vselej začu-ti drugega. Mance bi mi moral dovoliti, da vzamem krvovolka. To bi bilo drugo življenje, vredno kralja. Ni dvomil, da bi mu to uspelo. Sneg je imel močan dar, toda mladec ni bil izučen in se je še vedno boril z last-no nravjo, namesto da bi se z njo ponašal.

Varamyr je uzrl vršakove rdeče oči, ki so bolščale vanj z belega debla. Bogovi me tehtajo. Spreletel ga je srh. Storil je slabe reči, grozne reči. Kradel je, moril, posiljeval. Basal se je s človeškim mesom in lokal kri umirajočih mož, ki jim je rdeča in vroča lila iz razparanih goltancev. Za-lezoval je sovrage po gozdovih, skakal nadnje, ko so spali, jim grebel drobovje iz trebuhov in ga raztresal po blatnih tleh. Kako sladkega okusa je bilo njihovo meso. »To je bila zver, ne jaz,« je hripavo šepnil. »To je bil dar, ki ste mi ga naklonili.«

Bogovi mu niso odgovorili. Njegova sapa se je bleda in megličasta vlekla po zraku. Čutil je, da se mu v bradi nabira led. Varamyr Šestkožni je zaprl oči.

Bunka. Cmeri se za Bunko, za menoj pa ni nikdar potočila solze.Buča se je rodil mesec prezgodaj in je bil tako pogosto bolan, da ni

nihče pričakoval, da bo preživel. Mati je čakala, da je bil star skoraj štiri leta, preden mu je dala ime, in tedaj je bilo že prepozno. Vsa vas ga je klicala Buča, ime, ki mu ga je dala sestra Meha, ko je bil še v materinem trebuhu. Meha je dala ime tudi Bunki, toda Bučev mlajši brat se je rodil ob pravem času, velik, rdeč in robusten, lakomno sesajoč pri materinih prsih. Ime mu je nameravala dati po očetu. Toda Bunka je umrl. Umrl je, ko je bil star dve leti, jaz pa šest, tri dni pred godom.

»Tvoj malček je zdaj pri bogovih,« je gozdna coprnica dejala njegovi materi, ko je ta točila solze. »Nikdar več ne bo čutil bolečine ali lakote, nikdar več ne bo jokal. Bogovi so ga vzeli v zemljo, v drevesa. Bogovi so vse naokrog nas, v skalah in potokih, v pticah in zvereh. Tvoj Bunka se jim je pridružil. Zdaj bo svet in vse, kar je v njem.«

Starkine besede so se zarezale v Bučo kakor nož. Bunka vidi. Opazuje me. Vé. Buča se mu ni mogel skriti, ni se mogel skriti materi pod krilo ali zbežati s psi, da bi utekel očetovemu besu. Psi. Brezrepec, Vohljač, Renčač. Dobri psi so bili. Bili so moji prijatelji.

25

Ko je njegov oče zalotil pse, kako vohljajo okrog Bunkovega trupla, ni mogel vedeti, kateri je kriv, zato je s sekiro pokončal vse tri. Roke so se mu tako močno tresle, da je Vohljača utišal šele z drugim udarcem, Renčača pa pobil s štirimi. Težak vonj krvi je vel v zraku, oglašanje umi-rajočih psov je bilo grozovito, toda Brezrepec je vseeno prišel, ko ga je oče poklical. Bil je najstarejši pes in urjenje je premagalo grozo. Ko je Buča zdrsnil v njegovo kožo, je bilo že prepozno.

Ne, oče, prosim, je skušal reči, toda psi ne govorijo jezikov ljudi, tako da se je iz njega izvilo le v srce segajoče ječanje. Sekira je zadela sredino lobanje starega psa in v lopi je deček zakričal. Tako se jim je posvetilo. Čez dva dneva ga je oče zvlekel v hosto. S seboj je vzel sekiro, tako da je Buča mislil, da ga namerava pokončati enako, kakor je storil s psi. Na-mesto tega ga je predal Haggonu.

Varamyr se je nenadoma in sunkovito prebudil, tresel se je po vsem telesu. »Vstani,« je vreščal glas, »vstani, proč morava. Na stotine jih je.« Sneg ga je pokril s togo belo odejo. Kako mrzlo. Ko se je skušal zganiti, je ugotovil, da mu je dlan primrznila k tlom. Ko jo je odtrgal, je tam pu-stil kanček kože. »Vstani,« je spet zavpila, »prihajajo.«

Neža se je vrnila k njemu. Držala ga je za rame in ga tresla ter mu vpila v obraz. Varamyr je zavohal njeno sapo in začutil njeno toplino na svojih licih, ki so mu odrevenela zaradi mraza. Zdaj, je pomislil, stori to zdaj ali umri.

Zbral je vso moč, ki jo je še imel v sebi, skočil iz lastne kože in na silo vstopil vanjo.

Neža je usločila hrbet in zakričala.Gnusoba. Je bila to ona ali on ali Haggon? Nikdar ni izvedel. Ko so

njeni prsti popustili, je njegovo staro meso omahnilo v snežni zamet. Suličarka se je sunkovito zvijala in vreščala. Njegova senčna mačka se mu je včasih divje upirala in snežna medvedka je bila nekaj časa na pol blazna, grabila je po drevesih in skalah in praznem zraku, a to je bilo huje. »Izgini ven, izgini ven!« je slišal kričati lastna usta. Njeno telo se je opoteklo, padlo in vstalo, roke so krilile, noge so suvale sem ter tja v grotesknem plesu, ko sta se njegov in njen duh borila za meso. Vase je vsesala polna usta ledenega zraka in Varamyr je pol srčnega utripa uži-

26

val v njegovem okusu in krepkosti tega mladega telesa, preden so njeni zobje tlesknili skupaj in mu napolnili usta s krvjo. Svoje roke je približa-la njegovemu obrazu. Skušal jih je potisniti navzdol, a roke ga niso ubo-gale, in začela ga je grebsti po očeh. Gnusoba, se je spomnil, utapljajoč se v krvi in bolečinah in blaznosti. Ko je skušal zavpiti, je izpljunila njun jezik.

Beli svet se je zasukal in izginil. Za hip se je zdelo, kot bi bil v vršaku in bi strmel iz njega skozi izrezljane rdeče oči, medtem ko je umirajoči mož šibko potrzaval na tleh, blazna ženska pa je slepa in krvava pople-sovala pod luno, točila rdeče solze in trgala obleko s sebe. Nato sta oba izginila, on pa se je dvigal, topil, njegov duh je plaval na mrzlem vetru. Bil je v snegu in v oblakih, bil je vrabec in veverica, hrast. Med drevesi je neslišno poletela velika uharica v lovu za zajcem; Varamyr je bil znotraj sove, znotraj zajca, znotraj dreves. Globoko pod pomrzlimi tlemi so de-ževniki slepo kopali v temi, in bil je tudi deževniki. Gozd sem in vse, kar je v njem, je zmagoslavno pomislil. Sto krokarjev je poletelo, krakajoč, ko so ga čutili iti mimo. Mogočen vapiti je zarukal, da je vznemiril otro-ke, ki so se oklepali njegovega hrbta. Speč krvovolk je dvignil glavo in zarenčal na prazen zrak. Preden so njihova srca utripnila, je že šel dalje v iskanju svojih, v iskanju Enookega, Pretkanke in Zalezovalca, v iska-nju svojega tropa. Prepričeval se je, da ga bodo njegovi volkovi rešili.

To je bila zadnja misel človeka.Resnična smrt je prišla nenadno; stresel ga je hlad, kot bi omahnil v

ledene vode zmrznjenega jezera. Nato je dirjal po z mesečino obsijanem snegu z drugima članoma tropa tik za petami. Polovica sveta je bila tem-na. Enooki, je vedel. Zatulil je, Pretkanka in Zalezovalec pa sta se mu pridružila.

Ko so volkovi prispeli do grebena, so postali. Neža, se je spomnil in del njega je žaloval zaradi izgube, drugi del pa zaradi storjenega. Spodaj se je svet spremenil v led. Prsti zmrzali so se počasi kradli po vršaku in se stegovali drug proti drugemu. Prazna vasica ni bila več prazna. Med gomilami snega so tavale modrooke sence. Nekatere so bile oblečene v rjavo, druge v črnino, nekatere so bile gole, z mesom, obledelim kot sneg. Med griči je ječal veter, težak od njihovih vonjav – mrtvo meso,

27

suha kri, kože, zaudarjajoče po plesnobi, trohnobi in urinu. Pretkanka je zarenčala in razgalila zobe, dlaka na vratu se ji je nasršila. Niso možje. Niso plen. Ti že ne.

Reči spodaj so se gibale, a niso živele. Druga za drugo so dvignile glavo proti trem volkovom na griču. Zadnja, ki se je ozrla, je bila reč, ki je bila nekdaj Neža. Nosila je volno in krzno in usnje, prek tega pa plašč ivja, ki je med gibanjem pokljal in se svetlikal v mesečini. S konic prstov so ji visele bledo rožnate ledene sveče, deset dolgih nožev pomrzle krvi. In v duplinah, kjer je imela nekdaj oči, je migotala bledo modrikasta svetloba, ki je njenim grobim potezam podarila srhljivo lepoto, kakršne zaživa niso poznale.

Vidi me.

28

TYRION

Pot čez ozko morje je prepijančeval.Ladja je bila majhna, njegova kajuta še manjša, toda kapitan mu ni

dovolil na palubo. Zaradi zibanja krova pod nogami se mu je dvigoval želodec in preklemana hrana je imela še slabši okus, ko jo je izbljuval. Toda le kaj mu bodo nasoljena govedina, trd sir in črviv kruh, če ga lah-ko nahrani vino? Bilo je rdeče in kislo, precej krepko. Včasih je izkozlal tudi vino, a tega ni nikdar zmanjkalo.

»Svet je poln vina,« je zamrmral v temi svoje kajute. Njegov oče ni prenašal pijandur, a kaj zato? Njegov oče je bil mrtev. Sam ga je ubil. Strelica v trebuh, moj gospod, in vsa za vas. Ko bi le bil bolj ročen s samo-strelom, bi ti z njo preluknjal tisti kurac, s katerim si me naredil, ti svinja prekleta.

Pod palubo ni bilo ne dneva ne noči. Tyrion je čas štel s prihodi in odhodi ladijskega strežaja, ki mu je prinašal obroke, ki jih ni pojedel. Deček je vselej prinesel tudi krtačo in vedro, da je počistil. »Je to vino dornijsko?« ga je ob neki priložnosti pobaral Tyrion, ko je odčepil meh. »Spominja me na nekega kačona, ki sem ga poznal. Pravi burkež, dokler se ni nanj zrušil vršac.«

Ladijski strežaj mu ni odgovoril. Deček je bil grd, vendar vseeno čed-nejši od pritlikavca s polovico nosu in brazgotino od očesa do brade. »Sem te užalil?« ga je vprašal Tyrion, ko je deček ribal. »So ti ukazali, da ne smeš govoriti z mano? Ali je kak pritlikavec naskočil tvojo mamo?« Tudi na to ni dobil odgovora. »Kam plujemo? Vsaj to mi povej.« Jaime

29

je omenil svobodna mesta, vendar ni povedal, katero od njih. »Je Braa-vos? Tyrosh? Myr?« Tyrion bi se raje odpravil v Dornijo. Myrcella je sta-rejša od Tommena, po dornijski postavi je Železni prestol njen. Pomagal ji bom terjati njene pravice, kakor je predlagal princ Oberyn.

Toda Oberyn je bil mrtev, oklepljena pest sera Gregora Clegana mu je glavo raztreščila v krvav zdriz. Bo Dorana Martella brez prigovarjanja Rdečega gada sploh še zanimala tako tvegana nakana? Znabiti bi me vta-knil v verige in me vrnil moji ljubi sestri. Zid bi bil bržda varnejši. Stari medved Mormont je dejal, da Nočna straža potrebuje ljudi Tyrionovega kova. Vendar je Mormont mogoče mrtev. Morebiti je Slynt zdaj že gospod poveljnik. Ta mesarjev sin zlepa ne bo pozabil, kdo ga je poslal k Zidu. Ali res želim preostanek življenja prebiti obedujoč nasoljeno govedino in kašo z morilci in tatovi? Saj ne, da bi preostanek njegovega življenja tra-jal kaj prida dolgo. Janos Slynt bo poskrbel za to.

Ladijski strežaj je omočil krtačo in odločno ribal dalje. »Si kdaj obi-skal lyške hiše užitka?« je bezal vanj pritlikavec. »Ali gredo kurbe mogoče tja?« Tyrion se ni mogel spomniti valyrijske besede za kurbo, sicer pa je bilo tako ali tako prepozno. Deček je vrgel krtačo v vedro in se poslovil.

Vino mi je zameglilo um. Visoko valyrijščino se je naučil brati v moi-strovem naročju, čeprav je bilo to, kar so govorili v devetih svobodnih mestih ... No, ni bilo toliko narečje kot devet narečij na poti, da postane-jo ločeni jeziki. Tyrion je obvladal nekaj braavožanščine in lomil myr-ščino. Zahvaljujoč plačancu, ki ga je spoznal na Skali, bi moral po tyro-ško znati prekleti bogove, oklicati koga za goljufa in naročiti pivo. V Dorniji vsaj govorijo skupni jezik. Dornijska govorica je bila tako kot dornijska hrana in dornijska postava začinjena z okusi Rhoyne, vendar se jo je dalo razumeti. Dornija, da, zame Dornija. Skobacal se je na svoj pograd in se oklepal te misli kakor otrok lutke.

Tyrion Lannister je imel od nekdaj težave s spancem. Na krovu te ladje ga je spanec obiskal le poredko, čeprav mu je občasno uspelo spiti dovolj vina, da je za nekaj časa omedlel. Vsaj sanjal ni. Za eno malo živ-ljenje je sanjal že dovolj. In o kakšnih neumnostih: o ljubezni, pravici, pri-jateljstvu, slavi. Lahko bi sanjal tudi, da sem visok. Tyrion je zdaj vedel, da je vse to nedosegljivo. Ni pa vedel, kam gredo kurbe.

30

»Kamor koli že gredo kurbe,« je dejal njegov oče. Njegove poslednje besede, in to kakšne. Samostrel je brenknil, gospod Tywin se je sesedel, Tyrion Lannister pa se je znašel v temi, skozi katero je racal ob Varysu. Zagotovo se je skobacal navzdol po jašku, dvesto trideset klinov do me-sta, kjer je oranžna žerjavica migotala v gobcu železnega zmaja. Spomi-njal se ni ničesar. Zgolj zvoka samostrela in smradu očetovih odpirajo-čih se črev. Še med umiranjem mu je uspelo, da se je posral name.

Varys ga je pospremil skozi predore, vendar nista niti črhnila, dokler nista prišla na plan ob Črni vodi, kjer je Tyrion dobil slovito bitko in iz-gubil nos. Tedaj se je pritlikavec obrnil k skopljencu in dejal: »Ubil sem očeta.« Z enakim tonom, s kakršnim bi sicer rekel: »Butnil sem se v prst na nogi.«

Gospodar prišepetovalcev je bil oblečen kot beraški brat, v od moljev požrto haljo iz rjave raševine z oglavnico, ki je s senco skrivala njegova gladka tolsta lica in plešasto okroglo glavo. »Ne bi smeli splezati po tisti lestvi,« mu je poočital.

»Kamor koli že gredo kurbe.« Tyrion je očeta opozoril, naj ne spre-govori te besede. Če ne bi sprožil, bi videl, da so moje pretnje puhle. Sa-mostrel bi mi vzel iz rok, kakor mi je nekoč iz objema vzel Tysho. Vstajal je, ko sem ga ubil.

»Ubil sem tudi Shae,« je priznal Varysu.»Vedeli ste, kaj je bila.«»Sem. Vendar nisem vedel, kaj je bil on.«Varys se je zahihital. »In zdaj veste.«Moral bi ubiti tudi skopljenca. Še nekaj krvi na njegovih rokah, bi bilo

kaj drugače? Ni vedel, kaj natanko je zadržalo njegovo bodalo. Hvalež-nost že ne. Varys ga je rešil pred krvnikovim mečem, vendar zgolj zato, ker ga je v to primoral Jaime. Jaime ... ne, bolje, da o Jaimeju ne razmiš-ljam.

Namesto tega je poiskal svež vinski meh in začel sesati iz njega kot od ženskih prsi. Rdeča kislica mu je curljala po bradi in mu močila za-mazano tuniko, tisto, ki jo je nosil v celici. Tla so se mu gugala pod no-gami, in ko je skušal vstati, so se dvignila vstran, da je silovito treščil v pregrado. Neurje, ga je spreletelo, ali pa sem pijan bolj, kot sem mislil. Iz-

31

bruhal je vino in nekaj časa ležal v njem, tuhtajoč, ali se bo ladja potopi-la. Je to tvoje maščevanje, oče? Te je Oče nad nami postavil za svojega Roko? »Takšno je plačilo žlahtomorca,« je dejal, ko je zunaj zavijal veter. Ni se mu zdelo pošteno, da bi se ladijski strežaj in kapitan ter vsi drugi utopili zaradi nečesa, kar je zagrešil on, toda kdaj so bili bogovi že po-šteni? In približno takrat ga je pogoltnila tema.

Ko se je znova zganil, se mu je zdelo, da mu bo razneslo glavo, ladja pa se je vrtela naokoli v omotičnih krogih, četudi je kapitan vztrajno tr-dil, da so dospeli do pristanišča. Tyrion mu je zabrusil, naj molči, in sla-botno brcal, ko si ga je neki orjaški plešasti mornar vtaknil pod roko in ga zvijajočega se odnesel med tovor, kjer ga je čakal prazen vinski sod. Sodček je bil nizek, v njem pa komaj dovolj prostora za pritlikavca. Tyri-on se je med upiranjem poscal, kar mu ni čisto nič pomagalo. Z obra-zom naprej so ga stlačili v sod, kolena je imel potisnjena ob ušesa. Štrcelj nosu ga je strašno srbel, toda roke je imel tako tesno zagozdene, da ga ni mogel doseči in se popraskati. Palankin, primeren za moža mojega stasa, je pomislil, ko so zabili pokrov. Slišal je vpitje glasov, ko so ga dvignili. Ob vsakem poskoku mu je glava kresnila ob dno sodčka. Svet se je vrtel in vrtel, ko se je sod zakotalil navzdol, ter se ustavil s treskom, ob kate-rem bi najraje zakričal. V njegov sod se je zaletel še eden, in Tyrion se je ugriznil v jezik.

To je bilo njegovo najdaljše potovanje, čeprav zagotovo ni trajalo niti pol ure. Dvigali so ga in spuščali, kotalili in zlagali, obračali na glavo in nazaj in spet kotalili. Skozi lesene doge je slišal kričanje ljudi, nekje med potjo pa je v bližini zarezgetal konj. V pokvečenih nogah so ga začeli gra-biti krči in kmalu ga je tako bolelo, da je pozabil na udrihanje v glavi.

Končalo se je tako, kot se je začelo, s še enim kotaljenjem, zaradi ka-terega se mu je zvrtelo v glavi, in premetavanjem. Zunaj so nenavadni glasovi govorili jezik, ki ga ni poznal. Nekdo je začel udarjati po vrhu sodčka in pokrov se je nenadoma razpočil. V sod sta privrela svetloba in sveža sapa. Tyrion je pogoltno hlastal za zrakom in skušal vstati, vendar mu je uspelo le, da je prevrnil sodček na bok in se izlil iz njega na trda tla iz zbite zemlje.

Nad njim se je pel grotesken debel moški z rogovilasto rumeno bra-

32

do, držeč leseno kladivo in železno dleto. Spalno haljo je imel dovolj ve-liko, da bi služila kot turnirski paviljon, toda ohlapno zavozlan pas se je razvezal in razkril ogromen bel trebuh ter težke prsi, izboklini, ki sta mahedrali kot malhi loja, prekriti z žimasto rumeno dlako. Tyriona je spominjal na crknjeno morsko kravo, ki jo je nekoč naplavilo v votline pod Livarsko skalo.

Debeluh je zviška pogledal nanj in se nasmehnil. »Pijan pritlikavec,« je rekel v skupnem jeziku Zahodnjega.

»Trohneča morska krava.« Tyrionova usta so bila polna krvi. Izplju-nil jo je debeluhu pred noge. Bila sta v dolgi mrakobni kleti z banjasto obokanim stropom in kamnitimi stenami, lisastimi od solitra. Obkroža-li so ju sodi vina in piva, več kot dovolj pijače, da bi žejen pritlikavec ob njej mirno prebil noč. Ali življenje.

»Predrzen si. Pri pritlikavcih mi je to všeč.« Ko se je debeluh zasme-jal, je njegovo meso poskakovalo tako živahno, da se je Tyrion zbal, da se bo prevrnil in ga zmečkal. »Si lačen, prijatelj moj mali? Truden?«

»Žejen.« Tyrion se je trudoma skobacal na kolena. »In svinjski.«Debeluh je povohal. »Najprej kopel, prav tako. Nato hrana in mehka

postelja, da? Moji služabniki bodo poskrbeli za vse.« Njegov gostitelj je odložil kladivo in dleto. »Moja hiša je tvoja. In prijatelj mojega prijatelja na drugi stani morja je prijatelj Illyria Mopatisa, da.«

In kateremu koli prijatelju Varysa Pajka ne bom zaupal niti trohico.Toda debeluh je držal obljubo o kopeli. Brž ko se je Tyrion spustil v

vročo vodo in zatisnil oči, je trdno zaspal. Prebudil se je gol na pernici iz gosjega puha, tako mehki, da se je počutil, kot bi ga pogoltnil oblak. Je-zik je imel kosmat in grlo razdrapano, toda njegov tič je bil trd kot žele-zen drog. Skotalil se je s postelje, našel nočno posodo in se jo z zado-voljnim stokom lotil polniti.

Soba je bila mračna, toda med letvami oknic so se kazale prečke ru-mene sončave. Tyrion je otresel zadnje kaplje in odracal čez vzorčasto myrsko preprogo, ki je bila mehka kot sveža pomladna trava. Okorno se je povzpel na okenski sedež in odrinil oknice, da bi videl, kam so ga po-slali Varys in bogovi.

Pod oknom je okrog marmornega bazena stražilo šest češenj, njihove

33

vitke veje so bile gole in rjave. Na vodi je v dvobojevalni pozi stal gol mladenič z rezilom grlorezov v rokah. Bil je okreten in čeden, star naj-več šestnajst let, z ravnimi svetlimi lasmi, ki so mu podrsavali po rame-nih. Zdel se je tako življenjski, da je pritlikavec potreboval nekaj trenut-kov, preden se mu je posvetilo, da je narejen iz poslikanega marmorja, čeprav se je njegov meč lesketal kot pravo jeklo.

Na drugi strani bazena je stal opečnat zid, visok dvanajst čevljev, z železnimi ostmi na vrhu. Za njim je bilo mesto. Morje z opekami prekri-tih streh, tesno nagnetenih okrog zaliva. Videl je štirikotne opečnate stolpe, mogočen rdeč tempelj, oddaljeno graščino na griču. V daljavi je sončava migotala na globoki vodi. Po zalivu so plule ribiške barke z ja-dri, valujočimi v vetru, in opazil je jambore večjih ladij, ki so štrleli kvi-šku ob obali. Vsaj ena je zagotovo namenjena v Dornijo ali v Vzhodno stražo ob morju. Vendar ni imel sredstev za plačilo plovbe in ni bil ustvarjen za veslanje. Mogoče bi se lahko prijavil kot ladijski strežaj in plačal pot tako, da me posadka nabija v rit gor in dol po ozkem morju.

Zanimalo ga je, kje je. Tukaj ima še zrak drugačen vonj. Hladen je-senski veter je prinašal nenavadne dišave, z ulic za obzidjem pa so se razlegali šibki klici. Zveneli so podobno valyrijščini, vendar je razumel le vsako peto besedo. Ni Braavos, je sklepal, in ne Tyrosh. Gole veje in hlad v zraku so pričali tudi proti Lysu, Myru in Volantisu.

Ko je zaslišal, da se za njim odpirajo vrata, se je obrnil in se soočil s svojim debelim gostiteljem. »Tole je Pentos, ne?«

»Prav zares. Kaj drugega?«Pentos. No, vsaj to mu je lahko štel v dobro, da ni bil Kraljevi prista-

nek. »Kam gredo kurbe?« se je slišal vprašati.»Tu se kurbe najdejo v bordelih, tako kot v Zahodnjem. Vendar jih

ne boš potreboval, prijatelj moj mali. Izberi izmed mojih služkinj. No-bena si te ne bo drznila zavrniti.«

»Sužnje?« je pikro vprašal pritlikavec.Debeluh se je pogladil po enem od rogljev svoje naoljene rumene

brade, kretnja, ki se je zdela Tyrionu izjemno obscena. »Suženjstvo je v Pentosu prepovedano po pogojih sporazuma, ki so nam ga pred sto leti vsilili Braavožani. Ampak vseeno te ne bodo zavrnile.« Illyrio se je okor-

34

no priklonil tisto malo, kolikor se je mogel. »Zdaj pa mi mora moj mali prijatelj oprostiti. Imam čast, da sem magister tega mogočnega mesta, in princ nas je pozval na zborovanje.« Nasmehnil se je in pokazal usta, polna krivih rumenih zob. »Razišči graščino in posest, kolikor te je vo-lja, vendar pod nobenim pogojem ne zatavaj onkraj obzidja. Najbolje bo, da nihče ne izve, da si bil tu.«

»Bil? Sem mar kam odšel?«»Za pogovor o tem bo dovolj časa zvečer. Prijatelj moj mali in jaz

bova jedla in pila in kovala silne načrte, da?«»Da, moj debeli prijatelj,« je odvrnil Tyrion. Kani me izkoristiti za la-

sten dobiček. Pri trgovskih princih svobodnih mest se je vse vrtelo okrog dobička. »Začimbni vojaki in sirarska gospoda,« jih je prezirljivo ime-noval njegov gospod oče. Če bo napočil dan, ko bo Illyrio Mopatis zavo-hal več dobička v mrtvem pritlikavcu kot v živem, se bo do mraka zna-šel v novem vinskem sodu. Dobro bi bilo izginiti, še preden napoči ta dan. Da bo napočil, ni dvomil; Cersei ga zlepa ne bo pozabila in celo Jai me se bo najbrž ujezil, ko bo v očetovem trebuhu našel strelico.

Vodo vse naokrog golega mečevalca v bazenčku pod oknom je mrši-la lahna sapa. Spomnilo ga je, kako mu je Tysha mršila lase med lažno pomladjo njunega zakona, preden jo je z očetovimi gardisti posilil. Med pobegom je razmišljal o teh gardistih in se skušal spomniti, koliko jih je bilo. Mislil bi si, da česa takega ne bo pozabil, a je. Ducat? Dvajset? Sto? Ni mogel vedeti zagotovo. Vsi so bili odrasli možje, visoki in krepki ... čeprav so se zdeli trinajstletnemu pritlikavcu vsi možje visoki. Tysha je poznala njihovo število. Vsak od njih ji je dal srebrn jelenovec, tako da bi morala le prešteti novce. Srebrnik za vsakega in zlatnik zame. Oče je vztrajal, da ji tudi on plača. Lannister vedno poplača svoje dol gove.

»Kamor koli že gredo kurbe,« je znova zaslišal reči gospoda Tywina, in tetiva lokostrela je zopet brenknila.

Magister ga je povabil, naj razišče graščino. V skrinji iz cedrovine, in-tarzirani z lazuritom in biserno matico, je našel čista oblačila. Ko se je tlačil vanje, je ugotovil, da so bila narejena za drobnega dečka. Blago je bilo dovolj bogato, četudi zatohlega vonja, toda kroj je bil predolg v no-gah in prekratek v rokavih, z ovratnikom, zaradi katerega bi njegov

35

obraz počrnel kot Joffreyjev, če bi mu ga uspelo zapeti. Lotili so se jih tudi molji. Vsaj po bruhanju ne smrdijo.

Tyrion je raziskovanje začel v kuhinji, kjer so ga dve debeluhinji in strežajček oprezno motrili, medtem ko si je postregel s sirom, kruhom in figami. »Lep dan vama želim, zali gospe,« se je priklonil. »Ali vesta, kam gredo kurbe?« Ko nista odgovorili, je ponovil vprašanje v visoki valyrijščini, čeprav je moral reči kurtizana namesto kurba. Mlajša, debe-lejša kuharica je tokrat skomignila z rameni.

Spraševal se je, kaj bi storili, če bi ju zgrabil za roke in zvlekel v spal-nico. Nobena si te ne bo drznila zavrniti, je trdil Illyrio, vendar se je Tyri-onu zdelo, da v mislih ni imel teh dveh. Mlajša je bila dovolj stara, da bi bila njegova mati, starejša pa je bila najverjetneje njena mati. Obe sta bili skoraj tako tolsti kot Illyrio, z joški, večjimi od njegove glave. Lahko bi se zadušil v mesu. Obstajali so še hujši načini smrti. Recimo način, na kakršnega je umrl njegov gospod oče. Moral bi ga prisiliti, da bi posral vsaj malo zlata, preden je izdihnil. Že res, da je bil gospod Tywin skop z odobravanjem in nežnostjo, toda glede novcev je bil vselej odprtih rok. Edina stvar, bolj vredna pomilovanja kot pritlikavec brez nosu, je pritlika-vec brez nosu, ki nima zlata.

Tyrion je pustil debeluhinji, da se dajeta s hlebci in kotlički, ter odšel iskat klet, kjer ga je Illyrio prejšnjo noč iztočil. Ni je iskal prav dolgo. V njej je bilo dovolj vina, da se ne bi streznil sto let; sladka rdeča iz Dalje in kisla rdeča iz Dornije, bleda pentoška jantarna kapljica, zeleni myrski nektar, pet ducatov sodčkov rujnega iz Senčnice, celo vina z bajnega vzhoda, iz Qartha in Yi Tija ter Asshaija ob Senci. Tyrion je na koncu izbral sod močnega vina, označenega kot zasebna zaloga gospoda Run-ceforda Redwyna, starega očeta trenutnega gospoda Senčnice. Bilo je lagodnega okusa, ki je obležal na jeziku, in tako temno vijolične barve, da se je v medlo razsvetljeni kleti zdelo skoraj črno. Tyrion je napolnil kupo in za dobro mero še bokal ter ju odnesel gor na vrt, da bi pil pod češnjami, ki jih je bil opazil.

Toda stopil je skozi napačna vrata in ni našel bazena, ki ga je uzrl s svojega okna, vendar mu je bilo malo mar. Vrtovi za graščino so bili prav tako prijetni in precej bolj prostrani. Nekaj časa je pohajkoval po

36

njih in pil. Obzidje bi bilo v sramoto kateremu koli pravemu gradu in okrasne železne osti na vrhu so se zdele brez glav, ki bi jih krasile, nena-vadno gole. Tyrion si je predstavljal, kako bi tam zgoraj čemela glava njegove sestre, s katranom v zlatih laseh in muhami, ki bi brenčale v nje-nih ustih. Da, in špico poleg nje mora dobiti Jaime, je sklenil. Nihče ne sme priti med mojega brata in sestro.

Z vrvjo in kavlji bi mu mogoče uspelo priti čez ta zid. Imel je krepke roke in ni tehtal prav veliko. Zagotovo bi se lahko povzpel čez, če se le ne bi nasadil na ost. Jutri bom poiskal vrv, je sklenil.

Med postopanjem je opazil troje vrat; glavni vhod z vratarnico, zad-nja vrata pri pesjakih in vrtna vrata, skrita za goščo bledega bršljana. Zadnja so bila zaklenjena z verigo, preostala zastražena. Stražarji so bili tolsti, obraze so imeli gladke kot dojenčkova zadnjica in vsi so nosili bronasto pokrivalo s špico. Tyrion je skopljence prepoznal na pogled. Njihovo bažo je poznal po slovesu. Govorilo se je, da se ne bojijo ničesar in da ne čutijo bolečine ter da so svojim gospodarjem zvesti do smrti. Kakih sto lastnih bi mi prav prišlo, je tuhtal. Škoda, da se tega nisem do-mislil, preden sem obubožal.

Stopal je po stebriščnem hodniku in pod koničastim obokom ter se znašel na dvorišču, obloženem s ploščicami, kjer je neka ženska ob vodnjaku prala perilo. Zdela se je njegovih let, z rdečimi lasmi brez leska in širokim obrazom, posutim s pegami. »Bi vino?« jo je vprašal. Negoto-vo ga je pogledala. »Samo eno kupo imam, deliti si jo bova morala.« Pe-rica je znova začela ožemati tunike in jih obešati, da bi se posušile. Tyri-on se je z bokalom v rokah namestil na kamnito klop. »Povej mi, koliko lahko zaupam magistru Illyriu?« Ob imenu je dvignila pogled. »Toli-ko?« Hehetajoč se je prekrižal pokvečene noge in srknil požirek. »Gabi se mi, da bi igral vlogo, ki jo ima mešetar s sirom v mislih zame, naj si bo kar koli že, toda kako naj ga zavrnem? Vrata so zastražena. Morebiti bi me lahko pretihotapila ven pod svojimi krili? Res bi ti bil hvaležen – veš kaj, kar oženil bi te. Dve ženi že imam, zakaj ne bi imel še tretje? Oh, toda kje bi živela?« Prijazno se ji je nasmehnil, kot se mož s pol nosu sploh lahko. »Sem ti že povedal, da imam v Sončni sulici nečakinjo? V Dorniji bi lahko z Myrcello povzročil precej preglavic. Lahko bi našču-

37

val nečakinjo in nečaka v vojno, kako špasno bi bilo to, kaj?« Perica je pripela eno od Illyrievih tunik, dovolj veliko, da bi služila kot jadro. »Prav imaš, moralo bi me biti sram, da sploh razmišljam o čem tako podlem. Bolje bi bilo, da poiščem Zid. Pravijo, da se ti izbrišejo vsi zlo-čini, ko se pridružiš Nočni straži. Čeprav se bojim, da mi ne bi dovolili, da te obdržim, ljubica. V Straži ni žensk, ni ljubkih pegastih soprog, ki bi ti ponoči grele posteljo, samo mrzli vetrovi, soljene trske in malo piva. Mislite, da bi bil v črnini kaj višji, moja gospa?« Znova si je napolnil kupo. »Kaj praviš? Sever ali jug? Naj se pokorim za stare grehe ali zagre-šim nove?«

Perica ga je še zadnjič ošinila, pobrala košaro in odšla. Nobene žene mi ne uspe obdržati prav dolgo, je pomislil Tyrion. Bokal se mu je med-tem izsušil. Morebiti bi se moral opoteči nazaj v klet. Toda zaradi močne-ga vina je bil potoglav in stopnice v klet so bile strme. »Kam gredo kur-be?« je vprašal na vrvi plahutajoče perilo. Morebiti bi moral povprašati perico. Ne namigujem, da si kurba, draga moja, ampak mogoče veš, kam gredo. Ali še bolje, moral bi vprašati svojega očeta. »Kamor koli že gredo kurbe,« je rekel gospod Tywin. Ljubila me je. Bila je kajžarjeva hči, ljubi-la me je in se poročila z mano, zaupala mi je.

Prazen bokal mu je zdrsnil iz rok in se zakotalil po dvorišču. Tyrion se je dvignil s klopi in odšel ponj. Ko ga je pobiral, je opazil, da iz razpo-ke v talni ploščici rasejo gobice. Bile so blede, s pegami, rdečo rebrasto spodnjo stran pa so imele temno kot kri. Pritlikavec je eno odtrgal in jo povohal. Okusno, je pomislil, in smrtonosno.

Gobic je bilo sedem. Morebiti so mu Sedmeri skušali nekaj sporočiti. Nabral je vse, z vrvi izmaknil rokavico, jih previdno ovil ter si jih zatlačil v žep. Od napora je bil tako omotičen, da se je zatem splazil nazaj na klop, se zvil in zaprl oči.

Ko se je prebudil, je bil v svoji spalnici in se je znova utapljal v perni-ci iz gosjega puha. Svetlolaso dekle ga je treslo za rame. »Moj gospod,« je rekla mladenka, »kopel vas čaka. Magister Illyrio vas pričakuje za mizo prej kot v uri.«

Tyrion se je naslonil na blazine z glavo med rokami. »Sanjam ali res govoriš skupni jezik?«

38

»Da, moj gospod. Kupili so me, da bi zadovoljila kralja.« Bila je mo-drooka in zala, mlada in sloka.

»To zlahka verjamem. Kupo vina potrebujem.«Nalila mu je. »Magister Illyrio je rekel, da vam moram zdrgniti hrbet

in ogreti posteljo. Moje ime –«»Me ne zanima. Ali veš, kam gredo kurbe?«Zardela je. »Kurbe se prodajajo za novce.«»Ali dragulje ali obleke ali gradove. Ampak kam gredo?«Dekle ni doumelo vprašanja. »Je to uganka, gnada? Te mi ne gredo

dobro od rok. Mi boste zaupali odgovor?«Ne, je pomislil. Sam črtim uganke. »Ničesar ti ne bom povedal. Nare-

di mi enako uslugo.« Edini del tebe, ki me zanima, je del med tvojimi no-gami, je skorajda rekel. Besede je imel na jeziku, vendar mu nekako niso šle z ustnic. Ni Shae, si je dopovedoval pritlikavec, samo trapica, ki misli, da ji zastavljam uganke. Po pravici povedano, ga ni kaj prida zanimala niti njena pička. Najbrž sem bolan ali mrtev. »Omenila si kopel? Mogoč-nega mešetarja s sirom se ne spodobi pustiti čakati.«

Ko se je kopal, mu je dekle opralo stopala, zdrgnilo hrbet in počesalo lase. Zatem mu je v meča vtrlo mazilo sladkega vonja, da bi mu omililo bolečine, in ga znova obleklo v deška oblačila, plesnive vinsko rdeče bre-geše in modro baržunasto kamižolo, obrobljeno z brokatom. »Se bo mo-jemu gospodu po obedu zahotelo mene?« je vprašala mladenka, ko mu je zavezovala škornje.

»Ne. Z ženskami sem opravil.« Kurbe.Dekle je to razočaranje sprejelo kar preveselo za njegov okus. »Če bi

gnadi bolj prijal deček, ga bo čakal v postelji.«Gnadi bi bolj prijala njegova žena. Gnadi bi bolj prijalo dekle po ime-

nu Tysha. »Samo, če ve, kam gredo kurbe.«Dekle je stisnilo ustnice. Prezira me, ga je spreletelo, vendar nič bolj,

kot preziram sam sebe. Tyrion Lannister ni dvomil, da je pofukal mno-štvo žensk, ki se jim je gabil pogled nanj, toda druge so imele vsaj toliko dostojanstva, da so hlinile nežnost. Kanček iskrenega gnusa bi utegnil biti osvežilen, kakor kislo vino, ko si spil preveč sladkega.

»Mislim, da sem si premislil,« ji je dejal. »Počakaj me v postelji. Gola,

39

če ti je pogodu, ker bom preveč pijan, da bi se dajal s tvojimi oblačili. Usta imej skupaj in noge narazen, pa bova imenitno shajala.« Pohotno se ji je zarežal ter upal, da bo okusil njen strah, vendar mu je naklonila samo stud. Nihče se ne boji pritlikavca. Celo gospod Tywin se ni bal, če-prav je imel Tyrion v rokah samostrel. »Ali stokaš, ko te fukajo?« je vprašal grelko postelje.

»Če je gnadi pogodu.«»Gnadi zna biti pogodu, da te zadavi. Tako sem postregel svoji zadnji

kurbi. Misliš, da bi tvoj gospodar nasprotoval? Zagotovo ne. Takih, kot si ti, ima na stotine, a nikogar drugega, kot jaz.« Ko se je tokrat zarežal, je v odgovor dobil strah, ki ga je želel.

Illyrio je bil zleknjen na podloženem divanu in je iz lesene sklede goltal feferone in biserne čebulice. Čelo je imel posuto s kapljami znoja, prašičje oči so se mu svetile nad debelimi lici. Ko je premaknil dlani, so zaplesali dragulji; oniks in opal, tigrovo oko in turmalin, rubin, ametist, safir, smaragd, gagat in žad, črn diamant in zelen biser. Od teh prstanov bi lahko živel leta, je tuhtal Tyrion, čeprav bi potreboval mesarico, da bi si jih prilastil.

»Sedi, prijatelj moj mali.« Illyrio mu je pomignil, naj pride bliže.Pritlikavec se je skobacal na stol. Bil je krepko prevelik zanj, oblazi-

njen prestol, namenjen magistrovi masivni zadnjici, z debelimi, čvrstimi nogami, ki so zdržale njegovo težo. Tyrion Lannister je vse življenje pre-bil v svetu, ki je bil zanj prevelik, toda v graščini Illyria Mopatisa je ob-čutek neproporcionalnosti zavzel groteskne razsežnosti. Sem miš v ma-mutovem brlogu, je tuhtal, ampak vsaj mamutova klet je dobro založena. Misel ga je užejala. Zahteval je vino.

»Si užival v dekletu, ki sem ti ga poslal?« je vprašal Illyrio.»Če bi si želel dekleta, bi prosil zanj.«»Če ji ni uspelo zadovoljiti ...«»Storila je vse, kar sem zahteval od nje.«»Srčno upam. Izučena je bila v Lysu, kjer iz ljubezni delajo umetnost.

Kralj je močno užival v njej.«»Jaz ubijam kralje, nisi slišal?« Tyrion se je zlobno nasmehnil nad

vinsko kupico. »Nočem kraljevih ostankov.«

40

»Kakor ti drago. Jejva.« Illyrio je plosknil in služinčad je pritekla.Začeli so z obaro iz rakovic in morskih spak ter hladno jajčno juho z

limeto. Sledili so prepelice v medu, zrezek iz jagnječjega hrbta, gosja je-tra, utopljena v vinu, pastinak, zabeljen z maslom, in odojek. Ob pogle-du na vse to je Tyrionu postalo slabo, vendar se je prisilil, da je zavoljo vljudnosti pokusil žlico juhe, in ko jo je pokusil, je bilo po njem. Že res, da sta bili kuharici stari in debeli, vendar sta se spoznali na svoje delo. Še nikdar ni jedel tako dobro, niti na dvoru.

Ko je sesal meso s kosti prepelice, je pobaral Illyria po jutranjem zbo-rovanju. Debeluh je skomignil z rameni. »Na vzhodu so težave. Astapor je padel in Meereen tudi. Ghiški sužnjarski mesti, ki sta bili stari, ko je bil svet še mlad.« Odojek je bil narezan. Illyrio je segel po kosu hrustlja-ve skorje, jo pomočil v slivovo omako in si jo s prsti ponesel v usta.

»Sužnjarjev zaliv je daleč proč od Pentosa.« Tyrion je na konico noža nabodel kos gosjih jeter. Nihče ni tako preklet kot žlahtomorec, je tuhtal, vendar bi mi ta pekel zlahka prirasel k srcu.

»Res je daleč,« se je strinjal Illyrio, »toda svet je ena samcata ogromna mreža, in če se dotakneš ene niti, lahko zadrhtijo vse druge. Še vina?« Illyrio si je v usta vtaknil feferon. »Ne, nekaj boljšega.« Plosknil je.

Ob zvoku je vstopil strežaj s pokrito jedjo. Postavil jo je pred Tyriona, Illyrio pa se je stegnil čez mizo in odmaknil pokrovko. »Gobice,« je na-znanil magister, ko je vonj hušknil kvišku. »S pridihom česna in v kope-li masla. Pravijo mi, da je okus izbran. Privošči si eno, prijatelj moj. Pri-vošči si dve.«

Tyrion je tolsto črno gobico ponesel že na pol poti do ust, vendar se je zaradi nečesa v Illyrievem glasu nenadoma ustavil. »Za vami, moj go-spod.« Jed je potisnil proti gostitelju.

»Ne, ne.« Magister Illyrio je odrinil gobice nazaj. Za kratek hip se je zdelo, da iz nabuhlega mesa mešetarja s sirom kuka poreden pamž. »Za tabo. Vztrajam. Kuharica jih je pripravila posebej zate.«

»Kaj takega?« Spomnil se je kuharice, moke na njenih dlaneh, težkih dojk, prepredenih s temnimi modrimi žilami. »Res prijazno od nje, am-pak ... ne.« Tyrion je spustil gobico nazaj v jezero masla, iz katerega se je prikazala.

41

»Preveč sumničav si.« Illyrio se je nasmehnil skozi rogljasto rumeno brado. Tyrion je sumil, da si jo vsako jutro naolji, da se sveti kot zlato. »Si strahopetec? Tega o tebi nisem slišal.«

»Če v Sedmih kraljestvih pri večerji zastrupiš gosta, se to šteje za grobo kršitev gostoljubja.«

»Tudi tukaj.« Illyrio Mopatis je segel po vinski kupi. »Toda kadar si gost očitno želi končati svoje življenje, no, mu mora gostitelj ustreči, ne?« Napravil je požirek. »Magistra Ordella so zastrupili z gobicami pred manj kot pol leta. Pravijo mi, da ni zelo boleče. Nekaj krčev v čre-vesju, nenadna bolečina za očmi in je konec. Bolje gobica kot meč skozi vrat, kaj ni tako? Zakaj umreti z okusom po krvi v ustih, če lahko z oku-som po maslu in česnu?«

Pritlikavec se je s pogledom zatopil v jed pred seboj. Zaradi vonja po česnu in maslu so se mu cedile sline. Del njega si je želel teh gobic, če-prav je vedel, kaj so. Ni bil dovolj pogumen, da bi si zadrl hladno jeklo v trebuh, grižljaj gobic pa ne bi bil tako težak. To ga je plašilo bolj, kot si je drznil priznati. »Napačno si me ocenil,« se je slišal reči.

»Kaj res? Me prav zanima. Če bi se raje utopil v vinu, samo povej, pa bo opravljeno, in to urno. Utapljanje kupico za kupico trati čas in vino.«

»Napačno si me ocenil,« je ponovil Tyrion, tokrat glasneje. Z maslom oblita gobica se je svetlikala v soju leščerbe, temno in vabeče. »Nimam želje po smrti, to ti obljubljam. Imam ...« Glas mu je odtaval v negoto-vost. Kaj imam? Življenje pred seboj? Opravke, ki me čakajo? Otroke, ki jih moram vzgojiti, posesti, ki jim moram vladati, žensko, ki jo moram lju-biti?

»En ništrc imaš,« je dokončal magister Illyrio, »vendar lahko to spre-menimo.« Pobral je gobico iz masla in čilo zagrizel vanjo. »Okusno.«

»Gobice niso zastrupljene.« Tyrion se je razsrdil.»Ne. Zakaj bi ti hotel kaj žalega?« Magister Illyrio je pojedel še eno.

»Morava si pokazati malo zaupanja, ti in jaz. Daj, jej.« Znova je plosknil. »Delo naju čaka. Moj mali prijatelj mora biti pri močeh.«

Strežaji so prinesli čapljo, polnjeno s figami, telečje kotlete, blanšira-ne z mandljevim mlekom, slanikov pire, kandirane čebule, odvratno

42

smrdeče sire, krožnike polžev in priželjcev ter črnega laboda v perju. Tyrion je laboda odklonil, ker ga je spominjal na večerjo s sestro. Po-stregel si je s čapljo in slanikom in nekaj sladkimi čebulami. Strežaji pa so mu napolnili vinsko kupo vsakič, ko jo je izpraznil.

»Precej vina popiješ za tako majhnega moža.«»Žlahtomor je pusto delo. Presuši ti grlo.«Debeluhove oči so se zalesketale kot dragi kamni na njegovih prstih.

»V Zahodnjem so ljudje, ki pravijo, da je bil umor gospoda Lannisterja samo dober začetek.«

»Bolje, da tega ne pravijo v dosluhu moje sestre, sicer bodo krajši za jezik.« Pritlikavec je hlebec kruha razlomil na pol. »Ti pa raje pazi, kaj govoriš o moji družini, magister. Žlahtomorec ali ne, še vedno sem lev.«

To je očitno brezkrajno zabavalo sirarskega gospoda. Lopnil se je po mesnatem stegnu in rekel: »Vi Zahodnjani ste vsi enaki. Našijete si zver na capo svile, in kar nenadoma ste levi ali zmaji ali orli. Lahko ti pripe-ljem pravega leva, prijatelj moj mali. Princ ima v svoji menažeriji krdelo. Bi rad delil kletko z njimi?«

Tyrion je moral priznati, da se gospoda Sedmih kraljestev res pretira-no ponaša s svojimi pečati. »Tudi prav,« se je predal. »Lannisterji niso levi. Vendar sem še vedno sin svojega očeta, Jaimeja in Cersei pa lahko ubijem samo jaz.«

»Kako nenavadno, da si omenil svojo zalo sestro,« je med grižljaji polžev dejal Illyrio. »Kraljica je ponudila gosposki naziv tistemu, ki ji prinese tvojo glavo, ne glede na to, kako skromnega rodu je.«

Tyrion ni pričakoval nič manj. »Če jo nameravaš prijeti za besedo, naj ti še razširi noge. Moj najboljši del za njen najboljši del, to je poštena kupčija.«

»Raje bi zahteval lastno težo v zlatu.« Mešetar s sirom se je zarežal tako silno, da se je Tyrion zbal, da se bo razpočil. »Vse zlato v Livarski skali. Zakaj pa ne?«

»Zlato ti lahko zagotovim,« je rekel pritlikavec, olajšan, da se ne bo utopil v poplavi na pol prebavljenih jegulj in slaščic, »toda Skala je moja.«

43

»Prav tako.« Magister si je zakril usta in mogočno rignil. »Misliš, da ti jo bo kralj Stannis dal? Pravijo mi, da je precej zadrt glede posta-ve. Tvoj brat nosi beli plašč, tako da si po vseh postavah Zahodnjega dedič ti.«

»Stannis bi mi resda lahko podelil Livarsko skalo,« je rekel Tyrion, »če ne bi bila posredi tista drobnarija s kraljemorom in žlahtomorom. Zaradi tega bi me skrajšal za glavo, kot da nisem že tako ali tako dovolj nizkorasel. Vendar zakaj misliš, da se kanim pridružiti Stannisu?«

»Zakaj bi sicer šel k Zidu?«»Stannis je pri Zidu?« Tyrion si je pomel nos. »Kaj za sedem prekle-

manih peklenščkov počne Stannis pri Zidu?«»Rekel bi, da drgeta. V Dorniji je bolj gorko. Morebiti bi moral od-

pluti tja.«Tyriona je prešinil sum, da zna pegava perica več skupnega jezika,

kot je hlinila. »Moja nečakinja Myrcella je slučajno v Dorniji. In ima me, da bi iz nje napravil kraljico.«

Illyrio se je nasmehnil, ko so jima strežaji z žlicami v sklede nalagali črne češnje v sladki smetani. »Kaj ti je storil ta ubogi otrok, da mu želiš smrt?«

»Celo žlahtomorcu ni treba pobiti vse žlahte,« je prizadeto dejal Tyri-on. »Rekel sem, da bi iz nje napravil kraljico, ne kadavra.«

Mešetar s sirom je zajel češnje. »V Volantisu uporabljajo novec, ki ima na eni strani krono, na drugi pa mrtvaško glavo. Pa vendar je to isti novec. Če iz nje napraviš kraljico, jo ubiješ. Dornija bi mogoče že vstala za Myrcello, toda samo Dornija ni dovolj. Če si tako bistroumen, kakor trdi najin prijatelj, to veš.«

Tyrion se je zazrl v debeluha z novim zanimanjem. Oboje drži. Če iz nje napravim kraljico, jo ubijem. In to sem vedel. »Preostanejo mi le še jalove poteze. Vendar bi ta vsaj spravila mojo sestro v bridek jok.«

Magister Illyrio si je s hrbtom tolste dlani obrisal sladko smetano z ust. »Cesta do Livarske skale ne vodi skozi Dornijo, prijatelj moj mali. Niti ne teče pod Zidom. A taka cesta vendarle obstaja, ti povem.«

»Slovim kot izdajalec, kraljemorec in žlahtomorec.« To govorjenje o cestah mu je presedalo. Si domišlja, da je vse le igra?

44

»Kar en kralj stori, lahko drugi prekliče. V Pentosu imamo princa, prijatelj moj. Je na čelu plesov in gostij ter potuje po mestu v palankinu iz slonovine in zlata. Pred njim stopajo trije glasniki z zlato tehtnico tr-govanja, železnim mečem vojne in srebrnim bičem pravice. Prvi dan vsakega novega leta mora vzeti venček devi polja in devi morja.« Illyrio se je nagnil naprej s komolci na mizi. »Toda če se posevek spridi ali če izgubimo vojno, mu prerežemo vrat, da pomirimo bogove, in izmed šti-ridesetih družin izberemo novega princa.«

»Opomni me, da ne bom nikdar postal pentoški princ.«»Je vaših Sedem kraljestev tako drugačnih? V Zahodnjem ni miru, ni

pravice, ni vere ... in kaj kmalu ne bo niti hrane. Ko ljudje stradajo in jih grabi strah, iščejo odrešenika.«

»Lahko ga iščejo, toda če bodo našli le Stannisa ...«»Ne Stannisa. Niti Myrcelle.« Rumeni nasmeh se je razširil. »Druge-

ga. Močnejšega od Tommena, blažjega od Stannisa, z bolj upravičeno terjatvijo kot deklica Myrcella. Odrešenika, ki je prišel z druge strani morja, da bi obvezal rane krvavečemu Zahodnjemu.«

»Lepe besede.« Na Tyriona niso napravile vtisa. »Besede so sapa. Kdo je ta prekleti odrešenik?«

»Zmaj.« Mešetar s sirom je uzrl njegov pogled ob teh besedah in se zasmejal. »Zmaj s tremi glavami.«

45

DAENERYS

Slišala je, kako se mrtvec bliža po stopnicah. Počasen, odmerjen zvok stopinj je stopal pred njim, odmeval med rožnatimi stebri dvorane.

Daenerys Targaryen ga je pričakala na ebenovinasti klopi, ki si jo je vzela za prestol. Oči je imela mehke od spanca, srebrno zlate lase zameštrane.

»Vaša milost,« je rekel ser Barristan Selmy, gospod poveljnik njene kraljičine garde, »tega vam ni treba gledati.«

»Umrl je zame.« Dany si je prižela levji kožuh k prsim. Pod njim jo je do srede stegen pokrivala tanka platnena tunika. Sanjala je o hiši z rde-čimi vrati, ko jo je Missandei prebudila. Ni bilo časa, da bi se oblekla.

»Khaleesi,« je zašepetala Irri, »ne smete se dotikati mrtveca. Dotika-nje mrtvih prinaša nesrečo.«

»Razen če si jih ubil sam.« Jhiqui je imela krepkejše kosti kot Irri, ši-roke boke in težke prsi. »To je znano.«

»To je znano,« je pritegnila Irri.Dothraki so bili modri, kar se tiče konjev, glede večine drugega pa so

utegnili biti popolni tepci. Ampak saj sta še deklici. Spletični sta bili nje-nih let; na pogled odrasli ženski s črnimi lasmi, bakreno kožo in man-dljevimi očmi, a vseeno deklici. Dobila ju je v dar, ko se je poročila s khalom Drogom. Prav Drogo ji je dal kožuh, ki ga je nosila, glavo in kr-zno hrakkarja, belega leva Dothraškega morja. Bil je prevelik zanjo in imel je rahlo zatohel vonj, vendar se je v njem počutila, kot bi bili njeno sonce in zvezde še vedno ob njej.

46

Na vrhu stopnic se je prvi pojavil Sivi črv z baklo v roki. Bronasto pokrivalo se je dičilo s tremi špicami. Sledili so mu štirje njegovi Brez-madežni, noseč mrliča na ramenih. Njihova pokrivala so imela zgolj po eno špico, njihovi obrazi pa so razkrivali tako malo, da bi bili povsem zlahka tudi sami uliti iz brona. Truplo so ji položili pred noge. Ser Bar-ristan je odgrnil s krvjo zamazan mrtvaški prt. Sivi črv je pobesil baklo, da bi videla.

Mrtvečev obraz je bil gladek in brez dlak, toda lica je imel prerezana od ušesa do ušesa. Bil je visok, modrook in zalega obličja. Otrok Lysa ali starega Volantisa, ki so ga korzarji ugrabili z ladje in ga prodali v suženj-stvo v rdeči Astapor. Oči je imel odprte, toda jokale so njegove rane. Bilo jih je preveč, da bi jih preštela.

»Vaša milost,« je rekel ser Barristan, »v uličici, kjer so ga našli, je bila na opekah harpija ...«

»... narisana s krvjo.« Daenerys je zdaj že vedela, kako potekajo reči. Harpijini sinovi so klali ponoči in nad vsako žrtvijo pustili svoje zname-nje. »Sivi črv, zakaj je bil ta mož sam? Mar ni imel tovariša?« Ko so Brez-madežni ponoči hodili po meereenskih ulicah, so vselej hodili v paru.

»Moja kraljica,« je odvrnil poveljnik, »vaš sluga Vdani ščit sinoči ni bil na dolžnosti. Šel je ... nekam ... da bi pil in se družil.«

»Nekam? Kam točno?«»V hišo užitkov, vaša milost.«Bordel. Polovica njenih osvobojencev je bila iz Yunkaija, kjer so Mo-

dri gospodarji sloveli po urjenju posteljnih suženj. Pot sedmih vzdihlja-jev. Bordeli so po Meereenu vznikali kot gobe po dežju. To je vse, kar obvladajo. Nekako morajo preživeti. Hrana je bila vsak dan dražja, vred nost človeškega mesa pa je padala. Vedela je, da v revnejših okrajih med terasastimi piramidami meereenskega sužnjarskega plemištva sto-jijo bordeli, kjer ustrežejo vsem mogočim erotičnim poželenjem. Pa vendar ... »Le kaj bi se skopljenec nadejal najti v bordelu?«

»Celo tisti, ki jim manjkajo moški organi, imajo še vedno moško srce, vaša milost,« je rekel Sivi črv. »Temu so povedali, da je vaš sluga Vdani ščit občasno dajal novce ženskam iz bordelov, da so ležale z njim in ga objemale.«

47

Zmajeva kri ne toči solz. »Vdani ščit,« je rekla suhih oči. »Mu je bilo tako ime?«

»Če je vaši milosti pogodu.«»Krasno ime je.« Dobri gospodarji Astaporja svojim suženjskim vo-

jakom niso dovolili niti imen. Nekateri od njenih Brezmadežnih so si ponovno nadeli svoja rojstna imena, ko jih je osvobodila; drugi so si iz-brali nova. »Se ve, koliko napadalcev je naskočilo Vdanega ščita?«

»Ta ne ve. Mnogo.«»Šest ali več,« je rekel ser Barristan. »Po ranah sodeč, so se zgrnili na-

denj z vseh strani. Našli so ga s prazno nožnico. Znabiti je ranil koga od svojih napadalcev.«

Dany je nemo pomolila, da ta trenutek umira eden od Harpijinih si-nov, se drži za trebuh in zvija od bolečin. »Zakaj so mu prerezali lica?«

»Milostna kraljica,« je rekel Sivi črv, »njegovi morilci so v grlo vašega sluge Vdanega ščita zatlačili kozlovo spolovilo. Ta ga je odstranil, preden smo ga prinesli sem.«

Niso ga mogli napitati z lastnim spolovilom. Astaporčani mu niso pu-stili niti korenine niti stebla. »Sinovi so vse drznejši,« je pripomnila Dany. Do zdaj so napade omejevali na neoborožene osvobojence, jih ubijali na ulicah ali v zavetju teme vlamljali v njihove domove in jih morili v po-stelji. »To je prvi vojak, ki so ga pokončali.«

»Prvi,« jo je posvaril ser Barristan, »vendar ne poslednji.«Še vedno sem v vojni, je spreletelo Dany, le da se zdaj spopadam s sen-

cami. Upala je na predih od ubijanja, na čas, ko bi lahko gradili in si ce-lili rane.

Pustila je, da ji levji kožuh zdrsne z ramen, in pokleknila poleg trupla ter mrtvecu zatisnila oči, ne meneč se za Jhiquin vzdih. »Vdani ščit ne bo pozabljen. Naj ga umijejo in oblečejo za bitko ter ga pokopljejo s po-krivalom, ščitom in sulicami.«

»Zgodilo se bo, kakor vaša milost ukazuje,« je rekel Sivi črv.»Pošljite može v Tempelj milosti in povprašajte, ali je k Modrim mi-

lostim prišel kak mož z rano, ki mu jo je zadal meč. In razširite vest, da bomo z zlatom pošteno plačali za kratki meč Vdanega ščita. Poizvedujte pri mesarjih in pastirjih ter ugotovite, kdo je pred kratkim kastriral ko-