PLAČILNA NEDISCIPLINA

Diplomska naloga Študentka: Jasmina Baier Naslov: Gradiška 495, 2201 ZG. KUNGOTA Številka indeksa: 81599905 Redni študij Program: Visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: mag. Andreja Primec

Gradiška, maj 2007

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

2

PREDGOVOR Plačilna nedisciplina je v današnjih gospodarskih razmerah velika. Z njo se podjetniki srečujejo vsak dan, pri čemer pa je potrebno poudariti, da se ta negativno stopnjuje. Veriga neplačnikov se tako širi in vpliva na druga podjetja, ki zaradi njih ne morejo poravnati svojih obveznosti. Z leti se je problem prenesel na vsa podjetja in plačilna nedisciplina je postala vsesplošen problem. Odprte terjatve močno vplivajo na poslovanje podjetja, na njihovo finančno moč, kar se izraža v problemih s plačilno sposobnostjo, likvidnostjo, stabilnostjo podjetja ter njihovo rastjo in razvojem. Velikokrat si morajo podjetja sposojati denar drugje, da lahko financirajo tekoče poslovanje podjetja in si s tem povzročajo še dodatne stroške. V najslabših primerih pride tudi do blokad računov in podjetja ne preživijo. Vsekakor bi bilo potrebno poiskati ustrezne ukrepe v okviru posameznega podjetja, kakor tudi celotnega gospodarstva. Podjetja si morajo zgraditi ustrezen sistem za reševanje teh problemov, ki naj temelji na čim boljšem nadzoru nad terjatvami, pravočasnem reagiranju, ustreznem zavarovanju terjatev, preverjanju bonitete, ustreznem informacijskem sistemu znotraj podjetja itd. Spremembe so potrebne tudi v pravosodnem sistemu, ki bi naj zavaroval upnike, ter jim dal več možnosti, da izterjajo svoje dolgove.

3

KAZALO VSEBINE

1 UVOD______________________________________________________________________ 6

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI GA BOM RAZISKOVALA ______________ 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ____________________________________________ 6 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE _______________________________________ 7 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKAVE _____________________________________________ 7

2 OPIS VRSTE TERJATEV_____________________________________________________ 8

2.1 POSLOVNE DOLGOROČNE IN KRATKOROČNE TERJATVE ____________________________ 9 2.2 DVOMLJIVE TERJATVE _______________________________________________________ 9 2.3 SPORNE TERJATVE __________________________________________________________ 9 2.4 KDAJ IN ZAKAJ TERJATVE ODPIŠEMO ___________________________________________ 9 2.5 VLOGA IN VPLIV KOMERCIALISTOV PRI OBLIKOVANJU IN IZTERJAVI TERJATEV _______ 10

3 NAČINI IZTERJAV IN ZAVAROVANJA TERJATEV ___________________________ 12

3.1 NAJPOGOSTEJŠI NAČINI KOMUNICIRANJA S KUPCI _______________________________ 12 3.1.1 POSLOVNI DOGOVORI ______________________________________________________ 12 3.1.2 PISNI OPOMINI – DOPISI _____________________________________________________ 12 3.1.3 TELEFONSKI RAZGOVORI IN OPOMINI __________________________________________ 13 3.1.4 OSEBNI OBISKI____________________________________________________________ 13 3.1.5 SODNI POSTOPEK IN PREDLOG ZA IZVRŠBO ______________________________________ 14 3.2 KDAJ IN KAKO TERJATVE ZAVAROVATI IN KDAJ JIH PRODATI ______________________ 16 3.2.1 CESIJA (ODSTOP TERJATEV)__________________________________________________ 16 3.2.2 KOMPENZACIJA ___________________________________________________________ 18 3.2.3 FACTORING ALI ODKUP KRATKOROČNIH TERJATEV _______________________________ 19 3.2.4 ASIGNACIJE ALI NAKAZILO __________________________________________________ 20

4 KJE SO VZROKI PLAČILNE NEDISCIPLINE V NAŠI PRAKSI __________________ 20

4.1 ZAKAJ SE SLOVENSKO PODJETNIŠTVO SREČUJE S PLAČILNO NEDISCIPLINO ___________ 21 4.2 KOGA ŠČITI ZAKON O FINANČNEM POSLOVANJU ________________________________ 23 4.3 SANACIJA IN FINANČNA REORGANIZACIJA POSLOVANJA___________________________ 25 4.4 OPREDELITEV ODGOVORNOSTI IN SANKCIJ PODJETNIKOV IN LASTNIKOV PODJETIJ ____ 26 4.5 KOMERCIALNI POSTOPKI IN METODE REŠITVE PLAČILNE NEDISCIPLINE MED SLOVENSKIMI PODJETNIKI __________________________________________________________________ 26

5 POSLEDICE PLAČILNE NEDISCIPLINE _____________________________________ 28

5.1 PRISILNA PORAVNAVA ______________________________________________________ 29 5.1.1 KDAJ IN KAKO UKREPATI V PRIMERU PRISILNE PORAVNAVE ________________________ 29 5.1.2 POLOŽAJ UPNIKOV_________________________________________________________ 29 5.1.3 TERJATVE UPNIKOV V POSTOPKU PRISILNE PORAVNAVE ___________________________ 30 5.1.4 POBOT TERJATEV__________________________________________________________ 30 5.1.5 OBOJESTRANSKO ODPLAČNE POGODBE_________________________________________ 30

4

5.1.6 PRIJAVA IN PREIZKUS TERJATEV ______________________________________________ 30 5.1.7 POLOŽAJ DOLŽNIKA________________________________________________________ 31 5.2 STEČAJ ___________________________________________________________________ 31 5.2.1 KDAJ IN KAKO UKREPATI V PRIMERU STEČAJA ___________________________________ 32 5.2.2 POLOŽAJ UPNIKOV_________________________________________________________ 32 5.2.3 POLOŽAJ DOLŽNIKA________________________________________________________ 33 5.3 LIKVIDACIJA ______________________________________________________________ 34 5.3.1 PRISILNA IN PROSTOVOLJNA LIKVIDACIJA ______________________________________ 34 5.3.2 PRENEHANJE DRUŽBE PO SKRAJŠANEM POSTOPKU BREZ LIKVIDACIJE ________________ 36 5.3.3 IZBRIS GOSPODARSKIH DRUŽB IZ SODNEGA REGISTRA BREZ LIKVIDACIJE ______________ 37

6 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA GLEDE FINANČNE NEDISCIPLINE____ 39

6.1 PREDSTAVITEV ANKETNEGA VPRAŠALNIKA _____________________________________ 39 6.2 UDELEŽENCI V ANKETNEM VPRAŠALNIKU ______________________________________ 39 6.3 ANALIZA IN OVREDNOTENJE REZULTATOV ANKETE ______________________________ 39 6.4 PODANE UGOTOVITVE, PREDLOGI IN IZBOLJŠAVE NA PODLAGI OPRAVLJENE ANALIZE ANKETNEGA VPRAŠALNIKA _____________________________________________________ 45

7 ZAKLJUČEK ______________________________________________________________ 46

8 POVZETEK________________________________________________________________ 47

9 SUMMARY ________________________________________________________________ 48

10 LITERATURA IN VIRI_____________________________________________________ 49

5

KAZALO SLIK SLIKA 1 Problematika slovenskih obrtnikov................................................................................................... 22 SLIKA 2 Umestitev pravil insolvenčnega prava.............................................................................................. 28 KAZALO TABEL TABELA 1 Starost anketirancev __________________________________________________________ 40 TABELA 2 Dokončana izobrazba _________________________________________________________ 40 TABELA 3 Umestitev dejavnosti __________________________________________________________ 41 TABELA 4 Povzetek iz anketnega vprašalnika _______________________________________________ 41 KAZALO GRAFOV GRAF 1 Starost anketirancev.......................................................................................................................... 40 GRAF 2 Število let opravljanja dejavnosti ...................................................................................................... 41 GRAF 3 Uporaba instrumentov za zavarovanje terjatev................................................................................. 44

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki ga bom raziskovala V diplomski nalogi se bom opredelila predvsem na problematiko plačilne nediscipline, ki se v Sloveniji pojavlja med malimi podjetji. Osredotočila se bom na male podjetnike, na območju SV Slovenije, med katerimi bom naredila anketo, s katero bom poskušala ugotoviti njihovo mnenje o plačilni nedisciplini v Sloveniji. Področje, ki ga bom obravnavala, se nanaša na pravne pristope k reševanju problema plačilne nediscipline v podjetju, predvsem glede možnih načinov in postopkov izterjave pri kupcih. Z anketo bom skušala pridobiti podatke o tem, v kakšni organizacijski obliki se pojavljajo, njihovo izobrazbo, čas opravljanja samostojne dejavnosti, kako so zadovoljni s plačili svojih kupcev ter kakšna se jim zdi primerjava pravnih sredstev za reševanje plačilne nediscipline s prakso. Ugotavljala bom tudi, kako so podjetniki zadovoljni z načini izterjave in zavarovanjem terjatev. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen moje raziskave je spoznati, kako mali podjetniki vidijo problem neplačevanja, kako množično se ta pojavlja ter kaj to pomeni za njihovo poslovanje in kako ukrepajo v takšnih situacijah. Želim se seznaniti s pomembnostjo in vplivi, kako motivirati kupce, da bi čim prej poravnali svoje dolgove do dobaviteljev v izogib dolgih zaostankov, ki so jih podjetja prisiljena reševati po sodni poti, ko se že naveličajo prigovarjanja in obljubljanja s strani kupcev. Slaba izterljivost se kaže v slabi likvidnosti podjetja in plačilni sposobnosti ključnega podjetja. Cilj mojega raziskovanja je spoznati vpliv pojava plačilne nediscipline na male podjetnike na območju SV Slovenije. Glavni cilj moje raziskave je spoznati motive kupcev, ki jih stimulirajo, da poravnavajo svoje dolgove v valutnem roku in kako ti mali podjetniki rešujejo probleme s plačilno nedisciplino v njihovih podjetjih, na koga se obrnejo, kako uspešni so pri tem ter kaj menijo o pravnem vidiku reševanja plačilne nediscipline. Izdelala bom vprašalnik, s pomočjo katerega bom ugotovila, v kakšnem obsegu se pojavlja problem plačilne nediscipline, kako podjetja rešujejo ta problem, kaj menijo o delovanju sodišč, kako podjetja zavarujejo svoje terjatve, če sploh jih. Kot osnovno trditev bi lahko podala, da je zakonodaja do malih podjetij neusmiljena. Predvsem prioritetno delovanje države in delovanje nekaterih sodišč je v veliki meri krivo, da podjetja zaidejo v finančne težave, kar povzroči verižno reakcijo pri sodelujočih podjetjih. Mnoga podjetja nimajo dovolj dobro izoblikovane finančne službe, ki bi morala skrbeti za izterljivost dolgov. Opredelila se bom na zakone, ki se navezujejo na plačilno nedisciplino in jo poskušajo odpraviti ter na insolvenčne postopke, t.j. stečaj, prisilno poravnavo in likvidacijo.

7

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave V diplomski nalogi predpostavljam, da se v času pisanja diplomske naloge ne bodo spreminjali zakoni in določila, ki veljajo sedaj, ter predpostavljam, da se vsa podjetja, ki jih preučujem obnašajo isto, po istem vzorcu oz. bom te podatke pridobila s pomočjo analize raziskave – analize vprašalnika. Predpostavljam, da bom prejela vsaj 40% odgovorjenih anketnih vprašalnikov, ki jih bom odnesla oziroma poslala približno 40-im lastnikom podjetij. Konkretne omejitve so:

omejujem se na probleme, ki jih spoznavam kot študentka Ekonomsko-poslovne fakultete in probleme, ki sem jih spoznala v podjetju, v katerem kot študentka delam;

omejena sem z znanjem na področju zakonodaje ter z dostopom do teh podatkov; omejena sem z znanjem na tem obširnem področju, predvsem pravnem; omejila bi se tudi na število odgovorjenih vprašalnikov, pričakujem 40% odziv; omejila se bom tudi pri načinih, na katere nimamo veliko vpliva, t.j. delovanje sodišč.

1.4 Predvidene metode raziskave V raziskavi gre predvsem za raziskovanje vzrokov ob nastanku določenih problemov, ki se pojavljajo na finančnem področju poslovanja podjetij in ugotavljanje medsebojne odvisnosti. Trdim, da gre v večini za analitičen pristop. Metode raziskovanja bodo logična sklepanja, ki sem jih pridobili s procesom študija in prakse v podjetju, na podlagi preučene literature pa jih bom skušala še potrditi.

8

2 OPIS VRSTE TERJATEV Terjatev je na premoženjsko-pravnih in drugih razmerjih zasnovana pravica zahtevati od določene osebe plačilo dolga, dobavo kakšnih stvari ali opraviti kakšne storitve, kot je zapisano v Slovenskem računovodskem standardu (SRS 5, 2002). Terjatve nastanejo zaradi različne dinamike v poslovno-pravnem procesu. Faza nastanka obveznosti in faza izpolnitve obveznosti sta časovno ločeni, zato med njima nastaja časovni razmik. Zaradi časovne vrednosti denarja, v katerem so izražene terjatve, le-te ne prinašajo prihodkov, prej izgubo vrednosti sredstev podjetja. To velja predvsem za terjatve, ki so pogojene s plačilnimi roki, medtem ko je takojšna poravnava obveznosti še posebej zaželena in tudi dodatno stimulirana z rabati (Robnik, 2002, str. 75). Posli, pri katerih bi istočasno prišlo do izpolnitve obveznosti s strani obeh strank ob sklenitvi in podpisu pogodbe, so namreč zelo redki. Največkrat se opravljajo taki posli, pri katerih ena od strank v poslu že v celoti izpolni obveznost, medtem ko druga stranka svojo obveznost izpolni šele kasneje. Glede na čas izpolnitve obveznosti lahko stranki v poslu izbirata med različnimi možnimi načini plačila:

kupec plača vnaprej, pred dobavo blaga ali izvedbo storitve, kupec plača ob dobavi blaga ali izvedbi storitve, kupec plača po dobavi blaga ali izvedbi storitve.

V današnjem poslovnem svetu večina podjetij posluje z odloženim plačilom. Plačilni roki za podjetja so različni, lahko so 10, 20, 30, 60, 90 ali večdnevni, kljub temu pa pri številnih podjetjih še vedno prihaja do zamud plačila. Podjetja sama določajo plačilne pogoje glede na dejavnost, konkurenco na trgu med podobnimi podjetji, od doseganja plačilnih pogojev do svojih dobaviteljev. Kadar v predvidenem roku bodisi zaradi nezmožnosti ali ne želje dolžnika ne pride do naravnega prenehanja obveznosti, se podjetja poslužujejo tudi drugih načinov izterjave, to opredeljuje 335. člen Obligacijskega Zakonika (dalje OZ, Uradni list RS, 83/01). Na obseg terjatev vplivajo razni dejavniki, najpomembnejši so obseg prodaje, obseg prodaje na kredit, plačilni roki, kreditni roki in razni dodatni ukrepi. Del prodanega blaga je vedno v fazi terjatev, ker kupci blaga ne plačajo takoj. Z določanjem plačilnih rokov lahko podjetja vplivajo na obseg lastnih terjatev. Če imajo dovolj denarja, so pri tem bolj tolerantni, kadar denarja primanjkuje, zahtevajo plačilo takoj ali v minimalnem roku. Kupci blaga se dogovorjenega roka ne držijo vedno in s tem povzročajo, da se veča obseg terjatev pri prodajalcu. Z namenom, da bi zagotovili dovolj zanesljivo in pravočasno preoblikovanje terjatev v denarno obliko, lahko, preden kupcu prodajo blago ali storitev, ukrepajo na področjih, kjer je potrebno: ugotavljanje plačilne sposobnosti oz. bonitete kupcev in naredijo listo kupcev po ABC metodi, izbrati instrument zavarovanja plačila, če se v podjetju sploh odločijo za prodajo, določitev zgornjega zneska terjatev posameznega kupca, če gre za kupca s slabšo boniteto, lahko prodajalec zahteva večji odstotek predplačila ali postavi krajši plačilni rok, odobritev finančnih popustov kupcem, opominjanje in obiskovanje slabih plačnikov, prodaja terjatev (factoring), zaračunavanje zamudnih obresti, prisilna izterjava. Analiza terjatev je pomemben ukrep za oblikovanje kakovostnega sestava terjatev, to je takšne sestave, pri kateri bo malo neizterljivih terjatev in sploh nerednih plačnikov. Analiza se nanaša predvsem na koeficient obračanja obratnih sredstev v terjatvah in na

9

strukturo dolžnikov glede na rok. Na obseg terjatev, ki so posledica kreditiranja kupcev, vplivajo predvsem okoliščine na prodajnem trgu in likvidnost prodajalca. 2.1 Poslovne dolgoročne in kratkoročne terjatve Dolgoročna terjatev je terjatev, ki zapade v plačilo v roku, daljšem od leta dni. Analiza kreditne sposobnosti kupca je zahtevna in tudi stroški analize morajo biti manjši od koristi, ki jih bo imel prodajalec blaga. Pri bodočem kupcu moramo analizirati razmerje med lastnimi in tujimi viri financiranja, kakšni sta njegova likvidnost in donosnost. Zaželeno je tudi primerno zavarovanje terjatev, ali pridobiti avanse v določenih mejah. SRS 5 navaja, da je kratkoročna terjatev tista terjatev, ki zapade v plačilo v največ letu dni. Tudi pri kratkoročnih terjatvah je potrebna analiza tekoče likvidnosti, analiza koeficienta obračanja obratnih sredstev, ugotoviti je potrebno rok plačila obveznosti do dobaviteljev ter prejemke in izdatke ter stanje denarnih sredstev. 2.2 Dvomljive terjatve Terjatev je dvomljiva, če zanjo obstaja možnost, da ne bo plačana v celoti ali v dogovorjenem roku. Reševati in analizirati z dolžniki jih je potrebno sproti. Kadar dolžnik svoje obveznosti ne poravna v roku, obstaja možnost, da bo plačal šele, ko bo videl, da smo ga začeli opominjati. Mnogi smatrajo, da smo pozabili na svoje terjatve, če jih ne opozarjamo, ter si sami podaljšujejo plačilne roke in čakajo, da jih zbudimo. Nekateri ne plačajo, ker denar raje obračajo in nimajo nobene škode, če ne obračunavamo obresti za prepozno plačane račune in iščejo razne izgovore. Plačajo, ko jim pričnemo obračunavati obresti ali groziti z izterjavo preko sodišča. Nekateri zapadejo v trenutno nelikvidnost in so pripravljeni na kompromise, bodisi z zavarovanjem terjatev ali obračunavanjem obresti ali obročnim odplačevanjem dolga. Zgodi se, da blago kupijo, vendar ga ne morejo dalje prodati ali se blago pokvari in nimajo možnosti uveljavljanja reklamacij, ter s tem ne morajo plačati dolga. Izguba trga in pojav nove konkurence odločilno vplivata na vzroke neplačevanja in kopičenje dolga (SRS 5). 2.3 Sporne terjatve Terjatev je sporna v primeru, ko zaradi nje nastane spor med upnikom in dolžnikom. Spore navadno rešujemo na okrajnih sodiščih z vlaganjem izvršilnih predlogov (SRS 5). 2.4 Kdaj in zakaj terjatve odpišemo Odpis terjatev se prizna kot odhodek, ko je odpis terjatve evidentiran v poslovnih knjigah in če:

je bil znesek terjatve že vključen v prihodke, so bila opravljena vsa dejanja, ki bi jih opravil s skrbnostjo dober gospodarstvenik za

dosego poplačila svojega dolga.

10

Odpis terjatev se knjiži v breme poslovnega rezultata, torej nam znižuje dobiček poslovnega leta, kar je opredeljeno v 17. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (dalje ZDDPO-1, Uradni list RS 17/05, 108/05). Glavni vzrok za uporabo drugih načinov in ne zgolj čakanja na plačilo je največkrat bojazen pred zastaranjem, saj z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, kot je opredeljeno v 335. členu OZ. V 346. členu OZ najdemo primere zastaralnih rokov. Pri nas je v veljavi splošni zastaralni rok 5 let, razen kadar je z zakonom določen poseben rok. Zastaralni rok prične teči s prvim dnem po dnevu, ko je imel upnik pravico izterjati izpolnitev obveznosti. Zakon pozna tudi izjeme. Kadar dolžnik poravna zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, četudi je obveznost zastarala. Nekateri primeri zastaranja (346. člen OZ):

terjatev delavcev iz delovnega razmerja (3 leta), odškodninske terjatve (3 leta), terjatve pravnih oseb in pogodb o prometu blaga in storitev (3 leta), terjatve proti zasebnim gospodinjstvom (elektrika, komunala, plin, voda – 1 leto), telekomunikacijske storitve (1 leto), časopisi (od takrat, ko je potekel čas, za katerega je bila publikacija naročena – 1 leto), davek od dobička, DDV (10 let).

Pri analizi terjatev moramo posebno pozornost posvetit prav dvomljivim in spornim terjatvam. Glede teh terjatev je potrebna čim hitrejša uskladitev s poslovnim partnerjem in čim hitreje najti določene kompromise. Ponudimo lahko odpis zamudnih obresti ob takojšnem plačilu celotnega dolga, tako se izognemo dodatnim sodnim stroškom. Pri tem moramo biti predvsem pazljivi, da nas ne prehitijo zastaralni roki, na katere se ˝neplačniki˝ spoznajo bolje kot na redno poravnavanje svojih obveznosti. Terjatve odpišemo takrat, ko smo prepričani, da jih ne moremo izterjati niti po sodni poti s predlogom za izvršbo, saj ugotovimo, da poslovni partner ne poseduje premoženja. Za izterjavo so primerne terjatve v katerikoli višini, pomembno je, da še niso zastarale in niso v postopku izvršbe. Po OZ terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Na primer terjatve iz gospodarskih pogodb, kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Uspešnost izterjave je odvisna predvsem od starosti terjatve in obstoja ustrezne dokumentacije (naročila, pogodbe z natančno dogovorjenimi pogoji sodelovanja, računi, dobavnice, tovorni listi). Izkušnje so pokazale, da je kar 90 odstotkov dolgov, ˝starih˝ do tri mesece izterljivih, medtem ko so več kot leto ali dve leti stare terjatve skorajda brezupen primer, ob katerih upnikom preostane le še odpis. Pri tri do šest mesecev starih terjatvah, ki jih sicer najpogosteje dobijo v izterjavo, se podjetja lahko pohvalijo z več kot 50-odstotno uspešnostjo. Vendar niti psihološko ˝prefinjeni osebni obiski˝ ne zaležejo dosti, če je dolžnik v globokih likvidnostnih težavah in tik pred propadom (Kalacun, 2002, str. 18). Prav tako za izterjavo niso primerne terjatve do tistih pravnih oseb, ki ne obstajajo več, ki so v postopku prisilne poravnave, stečaju ali terjatve, ki so zaradi kateregakoli razloga sporne. 2.5 Vloga in vpliv komercialistov pri oblikovanju in izterjavi terjatev Naloga komercialista v podjetju je:

da stranke - kupce redno obiskuje,

11

z njimi komunicira poslovno in neposlovno, kupcem predstavlja nove izdelke, sprejema naročila, predlaga kupcu izboljšave, da oceni, ali je kupec zadovoljen z našim asortimanom blaga in daje podjetju predloge

za izboljšave, če so potrebne, preuči zadovoljstvo z našimi plačilnimi pogoji, to je daljši valutni rok ali rabati in kakšen je naš položaj na trgu, ali smo konkurenčni sorodnim podjetjem.

Komercialist se mora zavedati, da je prodaja izdelka zaključena, ko je izvršeno plačilo. Zato je sodelovanje komercialista s finančno funkcijo nujno potrebno. Finančni oddelek mora komercialistu podajati podatke o terjatvah problematičnih kupcev, katerim plačila bodisi zaostajajo ali prekoračijo mejno vsoto odprtih terjatev in moramo zagotoviti ustrezno zavarovanje. Naloga komercialista je tudi, da pri svojem delu komunicira s sorodnimi konkurenčnimi ali podobnimi podjetji, za katere ve, da poslujejo z našimi kupci ter od njih pridobiva podatke, potrebne za poslovanje. Komercialist mora sodelovati s finančno funkcijo, predvsem zaradi vpogleda o višini terjatev do kupcev. Veliko podjetij stimulira svoje komercialiste s povečanjem dela plače po plačani prodani realizaciji. S tem dosežejo, da komercialist posveča večjo pozornost kupcem, ki so redni plačniki in dobri odjemalci, bolj kot tistim kupcem, ki kupujejo, samo da si povečajo svoje koristi. V tem primeru si s prodajo nakopljemo jezo in dodatno skrb pri izterjavi, komercialisti se takšnih kupcev raje izogibajo, kot da bi jih prepričali, da dolgove poravnajo. Prodajna funkcija mora veliko pozornosti posvetiti boniteti kupca, predlagati zavarovanje plačil, postaviti roke in načine plačil glede na položaj podjetja. Mnogokrat se odlogi plačil nekritično uporabljajo za pospeševanje prodaje brez ustrezne usklajenosti s finančno funkcijo. Pri tem prihaja do težav s financiranjem večjega obsega terjatev in z izpostavljenostjo posameznim kupcem. Ukrepi, ki bi jih naj komercialist upoštevali pri svojem delu, so (Robnik, 2002, str. 78):

redno obiskovanje kupcev in preverjanje njihove bonitete, pravočasno izstavljanje in odpošiljanje računov, nadzor nad terjatvami in redno seznanjanje kupcev z odprtimi postavkami, stimuliranje kupcev ob rednem ali še bolje takojšnem poravnavanju obveznosti, zavarovanje plačil terjatev z instrumenti zavarovanja, določitev meje obsega nakupa, do katere so odprte terjatve še dovoljene, predlagati zaračunavanje zamudnih obresti v primeru neplačevanja, pisni in ustni opomini, v primeru neskladnosti tožbe preko sodišč, odpisi terjatev v breme poslovnega rezultata.

12

3 NAČINI IZTERJAV IN ZAVAROVANJA TERJATEV Podjetniki vedno želijo najti ustrezno rešitev za svoje plačnike in za svoje podjetje. Zavedajo se, da z neustreznim pristopom lahko izgubijo pomembne kupce, hkrati pa neplačniki lahko povzročijo propad podjetja. Pomembno je na kateri način se lotijo izterjave dolgov in kako zavarujejo svoje terjatve. 3.1 Najpogostejši načini komuniciranja s kupci Podjetja se največkrat odločajo za komuniciranje preko poslovnih dogovorov, pisnih opominov oz. dopisov, redno s kupci komunicirajo preko telefona, odločajo se tudi za osebne obiske in na koncu, če ne najdejo druge poti, preko sodišča. 3.1.1 Poslovni dogovori Poslovni razgovor naj ne bi bil družabno klepetanje, temveč dobro pripravljeno in izvedeno delo z jasnimi cilji, to je s prodajo izdelka ali storitve in prejetim plačilom. Poslovne razgovore olajšuje pridobljeno medsebojno zaupanje, kar pomeni določeno mejo tveganja, ranljivosti; počasi in težavno jo gradimo, hitro jo uničimo. Razgovor je dvosmerno komuniciranje, znati moramo govoriti in poslušati. Prodajni razgovor se od drugih razgovorov navadno loči po jasno zastavljenem cilju, to je prodati, zvišati ali znižati ceno, spremeniti dobavne pogoje in drugo (Možina et al, 1995, 59). Faze poslovnega razgovora so sestavljene iz (Lebe, Mladič, 2002, 35):

priprav na poslovni razgovor; pomen, vsebina, čas, sogovorniki, uvoda; gre za navezovanje stikov, ogrevanje ali po domače prediranje ledu s pohvalami

glede njihovega podjetja, morebitnem pripetljaju, jedra poslovnega razgovora; izmenjava podatkov in aktivno poslušanje, zapisovanje

podatkov, dokazovanje in prepričevanje, zaključka in povzetka dogovorjenega.

Pri prodaji blaga ali storitve nastane razmerje med dvema osebama, to je med upnikom in dolžnikom. Naloge upnika so, da preveri boniteto kupca pred sklenitvijo posla, zavarovanje terjatve, izpolni pogodbe, kot je bilo dogovorjeno, da kakovostno izvede posel ter da sproti spremlja boniteto dolžnika do konca izvedbe posla. Dolžnik je navadno neplačnik obveznosti. Neizpolnjevanje obveznost se kaže v odpovedovanju dobav, povečevanju obrestnih mer, neodobravanju kreditov, odpovedi naročil zaradi nevarnosti, da jih ne bo sposoben izvajati. Dolžnik se mora zavedati, da je prevzemanje obveznosti izposoja tujega premoženja v različnih oblikah, ki pomaga pri ustvarjanju lastnega kapitala. 3.1.2 Pisni opomini – dopisi (Volk, 2003, 62 - 64) Pisec opomina - upnik ima dve temeljni nalogi:

izterjati mora dolgove in ohraniti naklonjenost dolžnikov in ugodno podobo svojega podjetja v njihovih očeh.

13

Dolžniki se na pisna sporočila mnogokrat odzivajo čustveno in prizadeto, še posebej, če vedo, da ima upnik prav, zato sta prav olikanosti in obzirnost na prvem mestu. Pozitivne spodbude, kot so dodatni popusti, odpis obresti, so učinkovitejši kot negativne spodbude (npr. tožba). Izterjevanje naj bo večstopenjski proces:

Prvo obvestilo; dolžnika seznanimo, da ima pri nas odprte postavke in ga prosimo, da preveri ali je račun prejel. Z njim skušamo odpravljati nesporazume in zmote.

Opomin; temelji na predpostavki, da odpravimo težavo. Lahko je kot pisno sporočilo ali dogovor za razgovor.

Drugi opomin; sporočilo je osebno in dolžniku več ne odpira možnosti za izmikanje zaradi nezadovoljstva s storitvijo ali z blagom. Ponudimo mu alternative, ki mu omogočajo, da zadevo konča brez škode za ugled in dostojanstvo pri ostalih podjetjih.

Tretji opomin; v sporočilu navedemo posledice. Pismo mora biti vljudno, ampak z navedenimi posledicami pred neizpolnitvijo obveznosti. V pismu navedemo ukinitev vseh ugodnosti, ki jih ima pri poslovanju z nami in navedbe, kakšno škodo bo utrpel, če ne plača.

V zadnjem opominu dolžnika opozorimo z našim dejanjem, to je najpogosteje tožba ali odprodaja terjatve.

V vseh primerih morajo biti pisna sporočila vljudna, vendar poslovna in brezosebna, nasploh ne smemo vpletati čustev. Pisni opomini morajo biti oblikovno urejeni, izpisani z računalnikom ali pisalnim strojem s priloženim izpisom odprtih postavk in osebno podpisani. Priporočeno je, da je naslovljen na konkretno osebo, poslan priporočeno s povratnico, da vemo, da je naše sporočilo dolžnik resnično prejel. Opomin se pošlje prvi dan po zapadlosti roka. Dolžnika prosimo, da v kolikor se strinja z odprtimi postavkami navedenimi v obrazcu, vrne potrjen obrazec z njegovim podpisom in žigom podjetja. V primeru spora ali tožbe lahko ta obrazec uporabimo kot dokazilo o strinjanju z odprtimi postavkami na določen dan. 3.1.3 Telefonski razgovori in opomini S strankami komuniciramo tudi preko telefona. Tukaj ne gre za usklajevanje obveznosti ali pogajanje, ampak pridobivamo podatke o delovanju podjetja, dogovarjamo se o možnih načinih poplačila, usklajujemo roke za osebni razgovor. Telefonski razgovor je neosebni način komuniciranja in nikoli ve vemo, kaj oseba na drugi strani resnično misli. Zelo pomembno je, da upoštevamo telefonski bonton (Lebe, Mladič, 2002, 43 - 45). 3.1.4 Osebni obiski Upnik mora dolžnika o osebnem obisku obvesti z določitvijo datuma, sicer je lahko določeno pot opravil neučinkovito. Mnogokrat se dolžniki izogibajo osebnim razgovorom, prav zaradi slabe vesti. Na razgovoru se skušajmo dogovoriti glede poplačila, dobro je, da obe strani, tako upnik kot dolžnik podata predloge za rešitev problema. Predloge si je dobro zapisati in na naslednjem razgovoru analizirati ali se je zastavljen cilj delno le uresničil. Z dolžnikom se lahko dogovorimo za razgovor pri odvetniku, kateri ga seznani z

14

sankcijami v primeru neplačila obveznosti. V kolikor dolžnik še po roku, določenim z dogovorom, ne izpolni obveznosti, sledi sodni postopek. 3.1.5 Sodni postopek in predlog za izvršbo Pravne osebe med seboj izterjujejo dolg z vložitvijo izvršilnega predloga. Za sodni postopek se podjetje odloči, kadar se s svojim poslovnim partnerjem nikakor ne more dogovoriti o poplačilu svojih terjatev. Pomembno je, da si podjetje pridobi od svojega dolžnika potrditev, da se strinja z obstojem terjatev na izpisu odprtih postavk iz knjigovodski evidenc. Takšno potrditev lahko ob morebitni pritožbi dolžnika uporabi v svojo prid. Dolžniku sodišče dovoli, da se lahko na sklepe pritoži in s tem zavlačuje poplačilo svojega dolga. Pri tem se ne zaveda, da zamudne obresti rastejo in s tem dolg. Glede krajevne pristojnosti za vložitev izvršbe in zavarovanja so pristojna okrajna sodišča. Izvršbe vlagamo na sodiščih, kjer ima dolžnik sedež podjetja, oziroma priglašeno dejavnost. Za vložitev predloga za izvršbo je pristojen tisti, ki je kot upnik označen v izvršilnem naslovu. Če vloži predlog nekdo drug, mora izkazati pravno nasledstvo z javno ali po zakonu overjeno listino, oziroma pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Stranke in drugi udeleženci na narokih in drugih ustnih dejanjih smejo pred sodiščem uporabljati svoj jezik. V primeru, da ne razumejo dovolj dobro slovenskega jezika, imajo pravico spremljati postopek preko tolmača. Vabila odločbe in druga sodna pisanja se pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Če vloži stranka vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, jo le-to lahko zavrne v popravek. Vsebina predloga za izvršbo je zakonsko predpisana (več o tem v Zakona o izterjavi in zavarovanju (dalje ZIZ, Uradni list RS, 75/02, 87/02)). Po 40. členu ZIZ mora vsebovati:

navedbo upnika in dolžnika, priložen izvršilni naslov ali verodostojno listino, dolžnikovo obveznost, ki mora biti navedena tako, kot to izvira iz izvršilnega naslova, sredstvo in predmet izvršbe, druge podatke, ki so potrebni, da se izvršbo lahko opravi.

Ob vložitvi predloga mora upnik plačati sodno takso po predpisih o sodnih taksah in o tem predložiti dokazilo, v nasprotnem primeru sodišče ravna kot z nepopolno vlogo. Če upnik vloge ne dopolni, se šteje, da jo je umaknil (Lipovec, 1996, 51). Plačilo sodne takse za predlog in za sklep o izvršbi je procesna predpostavka za dopustnost izvršbe. Stranka, ki predlaga izvršbo, je upnik. Pasivna stranka, zoper katero je predlagana izvršba, je dolžnik. Od pravdne navedbe, predvsem dolžnika, je odvisno, kako hitro se bo začel izvršilni postopek, saj je treba dolžniku sklep o izvršbi vročiti osebno. Pomemben je pravilen naslov dolžnika kot fizične osebe, oziroma pravilna navedba firme in sedeža pravne osebe. Za pravne osebe je dostop do podatkov olajšan, saj so ti podatki o pravnih osebah vpisani v sodnem registru, ki je javna knjiga. V sodnem postopku morajo stranke uporabljati polno ime podjetja: ime, označbo, ki napotuje na dejavnost in organizacijsko obliko, npr. d.o.o., d.n.o., d.d., in sedež. Težje je pridobiti podatke o stalnem bivališču fizične osebe, saj so ti podatki vpisani v Centralnem registru prebivalstva, dostop do teh podatkov je omejen z Zakonom o varstvu osebnih podatkov, za katerega dostop so pooblaščena sodišča. Zato je zelo pomembno, da

15

v podjetju, ko pričnemo sodelovati z novim kupcem, pridobimo oziroma nam mora kupec predložiti dokumente o registraciji podjetja na sodišču. Samostojni podjetnik nam mora posredovati priglasitveni list, iz katerega so razvidni podatki o dejavnosti. S pravilno označitvijo strank je povezana vročitev sklepa o izvršbi in vseh drugih sodnih pisanj. Poleg običajnih vračanj po pošti so delavci na sodiščih omogočili vročenje po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročenje kot registrirano dejavnost, na podlagi dovoljenja ministra, pristojnega za pravosodje. Izvršilni naslov ali verodostojna listina je kvalificirana, praviloma javna listina, na podlagi katere je mogoče zahtevati prisilno izvršitev terjatve. Namen je realizacija ali izpolnitev materialno-pravnih dajatvenih zahtevkov, ki učinkujejo s svojo pravnomočnostjo. Izvršilni naslov so (ZIZ, 17. člen) :

izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis, druga izvršljiva odločba, seznam ali listina, za katero zakon, oziroma ratificirana in

objavljena mednarodna pogodba določa, da je izvršilni naslov. Izvršilni naslov ima dvojen pomen:

obstoj izvršilnega naslova je formalna predpostavka za dopustnost izvršbe, sodišče dovoli izvršbo le na podlagi izvršilnega naslova, poleg tega mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali obstaja izvršilni naslov;

pomeni domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, ter da so za izvršbo legitimirane stranke, kot so v njem navedene.

Verodostojna listina ni izvršilni naslov, zato ima drugačno specifično vsebino. Vsebovati mora zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Verodostojne listine so (ZIZ, 23. člen):

račun, tudi obračun obresti, menica in ček s protestom, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, ki ga je overila odgovorna oseba, po zakonu overjena zasebna listina, listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine.

Terjatev mora biti zapadla in iz listine mora biti ta zapadlost razvidna. Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno uveljavi upnikova terjatev. To so (ZIZ, 8. – 13. poglavje):

izvršba na denarno terjatev dolžnika, izvršba na premičnine, izvršba na terjatev, da se izročijo ali dobavijo premične stvari ali da se izroči

nepremičnina, izvršba na druge premoženjske oziroma materialne pravice, izvršba na delež družbenika, izvršba na nepremičnine.

Predmeti izvršbe morajo biti natančno določeni, izjema je le izvršba na premične stvari, ko ni treba, da te upnik našteje (npr. če upnik predlaga izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri banki, mora natančno navest transakcijski račun in naziv banke). Sklep o

16

izvršbi vsebuje vse tiste podatke, ki jih ima tudi predlog za izvršbo, to je upnik in dolžnik, izvršilni naslov ali verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter druge podatke, ki so potrebni da se izvršba opravi. 3.2 Kdaj in kako terjatve zavarovati in kdaj jih prodati V Sloveniji plačilna nedisciplina predstavlja precejšen problem, zato se podjetniki vse več odločajo za zavarovanje in prodajo terjatev. Veča se tudi povpraševanje po izterjavi in odkupu terjatev. Danes imajo podjetja več možnosti priti do izpolnitve svoje terjatve kot nekoč, vendar vse vrste izterjav niso enako učinkovite. Učinkovitost posameznega načina je odvisna od podjetja samega, njegove iznajdljivosti, znanja, poslovnega partnerja, njegove pripravljenosti sodelovanja, vrste terjatve, zavarovanja, poslovnega okolja. Podjetje mora biti pri izbiri načina izterjave pozorno na posledice, ki jih bo le-ta prinesla. Upoštevati morajo želje in možnosti nadaljnjega poslovanja s poslovnim partnerjem, saj nepravilna izbira načina izterjave lahko povzroči prekinitev posla. Metoda, ki jo podjetnik izbere, mora biti finančno ustrezna. Podjetje bi naj poskušalo z danimi stroški izterjati čim več, oziroma določen dolg izterjati s čim manjšimi stroški. Sama izterjava ne sme vplivati na tekoče poslovanje podjetja in mora potekati v okviru zakonsko določenih omejitev. Na trgu so se pojavila podjetja, ki na področju izterjav delujejo kot posredniki med upnikom in dolžnikom. Upnikom ponujajo različne načine izterjave, ki jih za primerno ceno opravljajo bolj strokovno, predvsem so pri tem vztrajnejši. Nekatera podjetja so se osredotočila tudi na kompleksnejšo ponudbo instrumentov unovčevanja in odkupa terjatev ter financiranja na podlagi odstopa terjatev in na kompenzacijo terjatev z obveznostmi. Podjetje si želi čimprejšnje izpolnitve dolžnikove obveznosti, saj je za donosnost sredstev in s tem kapitala pomembna hitrost obračanja sredstev. Hitrejše je obračanje sredstev, oziroma krajši so dnevi njihove vezave, manj sredstev ima gospodarska družba vezanih. Različne vrste sredstev se različno hitro obračajo, za uspešnost poslovanja je pomembno ustrezno upravljanje z zalogami in terjatvami. 3.2.1 Cesija (odstop terjatev) Cesija ali pogodbeni odstop terjatve je pogodba, s katero upnik prenese svojo obligacijsko pravico na novega upnika. Pogodbeni stranki cesije sta stari in novi upnik in sodelovanje dolžnika ni potrebno (Juhart, 1996, str. 5). OZ v 417. člen opredeljuje, da upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s tretjo osebo, prenese nanj svojo terjatev, izvzete so tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan, ter tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Dalje 419. člen OZ pravi, da za prenos terjatve dolžnikova privolitev ni potrebna, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Cesija je prenos terjatve z dosedanjega upnika (odstopnik ali cedent) na novega upnika (prevzemnika ali cesionarja), pri čemer ostaneta dosedanji dolžnik (cesus) in terjatev sama ista. Do odstopa terjatve lahko pride na podlagi pogodbe, na podlagi zakona in na podlagi sodne odločbe. Predmet pogodbene cesije je upnikova terjatev. Upnik lahko odstopi vsako svojo terjatev, razen tistih, katerih prenos je z zakonom prepovedan, in s tistih, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. S terjatvijo preidejo na novega upnika tudi stranske pravice, kot so pravica do prednostnega

17

poplačila, hipoteka, zastava, pravice iz pogodbe s porokom, pravice do obresti. Novi upnik, prevzemnik terjatve, ima proti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa proti njemu prvi upnik. Dolžnik pa lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti prvemu upniku takrat, ko je zvedel za odstop (Bratina et al., 2007). Cesija v ožjem smislu se nam kaže samo kot tisti del razmerja med upnikom in novim upnikom, ki določa prehod terjatve s starega na novega upnika. V širšem smislu pa izraz cesija zajema še zavezovalni posel, iz katerega izvira obveznost cediranja ter razmerje obeh strank do dolžnika prenesene terjatve. Povezava z dolžnikom izvira iz njegovega razmerja z upnikom. Dolžnikova zaveza je predmet terjatve, ki se prenaša. In dolžnik se lahko pod določenimi pogoji, bodisi zaradi narave terjatve bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega ali javnega interesa, prenosu upre. Zveza z novim upnikom nastane šele s cesijo, z neke vrste mostom, ki postavi tristranost (Juhart, 1996, 7). Dolžnikov položaj je nevtralen, OZ določa, da cesusova privolitev za prenos terjatve ni potrebna, mora pa ga upnik obvestiti o odstopu, kar pomeni, da dolžnik izpolniti svojo obveznost do upnika, njemu samemu, v primeru, da ta terjatve odstopi, pa predložiti obvestilo, na katerem je določen nov upnik. Do obvestila, če ni vedel za odstop, torej dolžnik lahko veljavno izpolni svojo obveznost staremu upniku in je s tem prost svoje obveznosti. Po obvestilu mora plačati samo novemu upniku, če ne, obveznost ostane (Juhart, 1996, 114). Dosedanji upnik odgovarja novemu upniku za resničnost in pravni obstoj pravice in pod določenimi pogoji tudi za njeno izterljivost. Za izterljivost jamči samo, če je to posebej dogovorjeno. Vendar v primeru takšnega dogovora odstopnik odgovarja samo do višine zneska, ki ga je odstopnik prejel od prevzemnika, ter za izterljivost obresti in stroškov v zvezi z odstopom in stroškov v postopku zoper dolžnika. Dosedanji upnik ne odgovarja za prevzemnikov dobiček, ki ga je le-ta imel od transakcije. Za večjo odgovornost dosedanjega upnika se ni mogoče dogovoriti (Juhart, 1996, 154). Drugi odstopi terjatev, ki so še omenjeni v OZ so:

odstop namesto izpolnitve; za to vrsto cesije gre takrat, kadar dolžnik odstopi upniku svojo terjatev ali njen del, namesto izpolnitve svoje obveznosti. Njegova obveznost do zneska odstopljene terjatve ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu;

odstop v izterjavo; v primeru, ko dolžnik odstopi svojemu upniku terjatev samo v izterjavo, njegova obveznost ugasne ali se zmanjša šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev. V prvem in drugem primeru mora prevzemnik izročiti odstopniku vse, kar je izterjal več, kot znaša njegova terjatev do njega. Pri odstopu v izterjavo lahko dolžnik odstopljene terjatve izpolni svojo obveznost tudi odstopniku, celo če je bil obveščen o odstopu;

odstop v zavarovanje; dolžnik se za zavarovanje svojega dolga zaveže upniku, da mu bo cediral svojo terjatev. Upnik se zaveže, da mu bo terjatev cediral nazaj (povratna cesija), če bo dolg plačan. V nasprotnem primeru pa bo terjatev sam izterjal od dolžnika in staremu upniku izročil presežek med dolgovanim in izterjanim zneskom.

18

3.2.2 Kompenzacija Eden izmed načinov poravnavanja medsebojnih obveznosti slovenskih podjetij je kompenzacija ali pobot, tj. pravni posel, pri katerem se pobotata dve ali več terjatev. V 311. členu OZ je opredeljeno, da dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Pobotanje je torej prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama, ki sta druga nasproti drugi obenem upnika in dolžnika. Gospodarska korist pobotanja je v tem, da odpade dvojno plačilo. Za pobot morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Obstajati morajo terjatve med pravnimi osebami, terjatve morajo biti istovrstne, denarne in dospele. Kadar je ena terjatev večja od druge, se pobot opravi le do višine manjše terjatve, torej tako, da manjša terjatev v celoti preneha, razlika je še naprej ostanek terjatve (Črčinovič-Krofič 1995, 11). Kompenzacija oz. pobot ne nastane takoj, ko so pogoji zanj ustvarjeni, ampak mora ena stranka drugi to izrecno izjaviti, kar pomeni, da terjatve ne prenehajo avtomatično. Kompenzacije delimo glede na (Ložar, 2003, 36 - 37):

višino zneska terjatev in obveznosti, ločimo čiste in delne kompenzacije. O čisti kompenzaciji govorimo, kadar sta zneska obveznosti in terjatev enako visoka, delne kompenzacije, ki so bolj pogoste, pa so tiste, kjer se zaradi različne višine terjatev pobota samo del terjatve. Presežek večje terjatve ostaja.

način nastanka, razlikujemo enostranske in dogovorne kompenzacije. Do kompenzacije lahko pride na podlagi izraza volje enega, dveh ali več pravnih oseb, na podlagi zakona, sodne odločitve. O enostranski kompenzaciji govorimo, ko da izjavo o kompenzaciji le ena pravna oseba, ki lahko pobotanje opravi tudi proti volji druge osebe, če so za to izpolnjeni pogoji, potrebni za izvedbo dvostranskih kompenzacij. Dogovorna ali prostovoljna kompenzacija se opravi na podlagi dogovora med pravnimi osebami in ni potrebno, da so zanjo izpolnjeni vsi pogoji. Terjatve morajo biti vzajemne, ni nujno, da so dospele ali istovrstne.

na število udeležencev, razlikujemo dvostranske in večstranske kompenzacije. Pri dvostranski ali bilateralni (imenovani tudi medsebojni) kompenzaciji gre za kompenzacijo, kjer sodelujeta dva udeleženca, ki sta drug drugemu upnik in dolžnik hkrati. Če sta višini terjatev različni, se dolg pobota do višine najmanjše terjatve. Pri večstranski ali multilateralni kompenzaciji sodeluje večje število (najmanj trije) upnikov in dolžnikov, vendar njihove terjatve niso medsebojne ali vzajemne, kar pomeni, da vsi udeleženci pobota med seboj niso v neposrednih dolžniško-upniških razmerjih. Predstavljajo člene kompenzacijske verige, ki jo začne podjetje, ki preko svojega dolžnika in njegovih dolžnikov poskuša priti do podjetja, ki je njegov upnik. Tako se veriga sklene in vsi členi verige poravnajo dolg do svojega upnika s terjatvijo do svojega dolžnika v višini zneska kompenzacijske verige. Večstransko pobotanje obveznosti in terjatev poslovnih subjektov sodi v gospodarsko dejavnost, ki jo je Agencija za javnopravne evidence in storitve (dalje AJPES) prevzela od Agencije za plačilni promet (dalje APP). Vendar AJPES to dejavnost opravlja na novih temeljih: na podlagi pogodbe s posameznimi poslovnimi subjekti in v skladu s Splošnimi pogoji večstranskega pobotanja obveznosti in terjatev pri AJPES in v skladu s Pogoji elektronskega poslovanja med naročniki in AJPES. V pobotanje se lahko udeležijo vsi imetniki transakcijskih računov pri bankah, ter od leta 2003 dalje tudi samostojni

19

podjetniki. Pobotanje izvaja AJPES po letnem časovnem načrtu, ki ga objavi na svojem spletnem portalu. Rezultati pobotanj so nekoliko slabši, kakor so bili v APP. V letu 2003 je AJPES izpeljala 15 krogov večstranskih pobotanj obveznosti in terjatev. V posamezni pobotni krog je bilo vključenih povprečno 1.917 poslovnih subjektov (21% manj kakor v letu 2002). V letu 2003 je bilo pobotanih za 97 milijard tolarjev obveznosti (27% manj kakor v letu 2002). Na zmanjšanje obsega bonitetne dejavnosti in večstranskega pobotanja obveznosti in terjatev je nedvomno vplivalo dejstvo, da uporabniki kljub obvestilom v različnih medijih (spletni portal, časopisi, pisma itd.) niso vedeli, da tovrstne dejavnosti APP nadaljuje AJPES. Razlog je tudi to, da je morala AJPES v letu 2003 najprej zagotoviti pravočasno in pravilno izpeljavo zakonsko določenih nalog, ki sodijo v dejavnost javne službe (med njimi je bilo tudi nekaj novih, zelo zahtevnih), in nalog v zvezi z zaključkom poslovanja APP. Zato izvajanju gospodarske dejavnosti ni mogla nameniti večje pozornosti. V letu 2004, ko naj bi se delovanje AJPES “ustalilo”, namerava AJPES z nekaterimi novimi tržnimi prijemi gospodarsko dejavnost oživiti (AJPES, Letno poročilo 2003). 3.2.3 Factoring ali odkup kratkoročnih terjatev Facktoring je tradicionalno uveljavljen instrument sodobnega finančnega poslovanja, ki ga skoraj v nespremenjeni obliki poznamo že od 17. stoletja. Pri factoringu gre na eni strani za zavarovanje terjatev, po drugi strani za financiranje prodaje z odloženim rokom plačila. Faktor vedno izplača polno vrednost dokončno odkupljenih terjatev, za katere običajno prevzame polno tveganje izterjave. Factoring je poslovna transakcija, s katero pridobimo denarna sredstva tako, da prodamo terjatve posebni finančni instituciji, ki se imenuje faktor, to so lahko tudi banke. Faktor prevzame vlogo kreditiranja od dneva odkupa terjatve do roka zapadlosti plačila s strani kupca (Robnik, 2002, 64). Faktoring ima funkcijo:

kreditiranja - pri odkupu terjatve faktor nakaže stranki 70 - 90% fakturne vrednosti preostanek do 100 % vrednosti terjatve zadrži faktor na posebnem računu do trenutka, ko kupec v celoti poravna terjatev. Sredstva na posebnem računu drži zaradi varnosti, morebitnih reklamacij, znižanja fakturne vrednosti,

delkredere funkcija - faktor jamči za unovčenje terjatve in bo boniteto kupcev dobro preveril,

funkcijo storitev za stranke - fakturiranje, opominjanje kupcev, inkaso poslov, revizija poslovnih knjig.

Faktor za svoje aktivnosti zaračunava stroške in svoj zaslužek, to so obresti za čas kreditiranja terjatve, pristojbino za opravljanje funkcije od 0,2 - 0,4% fakturne vrednosti odvisno od bonitete podjetja. Faktoring je lahko dražji od najetja kratkoročnega bančnega posojila. Factoring je instrument uravnavanja denarne likvidnosti v podjetju in storitev prihodnosti, ki zagotavlja:

povečanje obratnega kapitala, konsistenten denarni tok, zavarovanje pred tveganji neplačila, vodenje, vnovčenje in izterjava terjatev, zavarovanje pred tečajnim tveganjem in

20

nižje administrativne stroške. Najprimernejše terjatve za factoring so tiste, ki so nastale iz prodaje na odprt račun in z rokom zapadlosti do 120 dni. Zanimiv je predvsem za majhna in srednja velika podjetja in podjetja v obdobju rasti. Ni primeren za podjetja s kratkimi plačilnimi pogoji in prodajo fizičnim osebam. Tudi podjetja, ki imajo dolge plačilne roke, veliko število reklamacij in prodajo hitro pokvarljivega blaga, se uporabe factoring-a ne poslužujejo (Robnik, 2002, 65). Poznamo več vrst factoring-a: 1. PRAVI FACTORING - združuje vse tri osnovne funkcije factoringa: del credere (brez regresa), financiranje in upravljanje s terjatvami. Poudarjena je funkcija del credere, dolžnik pa je notificiran, da je bila pogodba sklenjena in da je terjatev prešla s klienta na factorja. Upnik se s pogodbo o factoringu zaveže, da bo svojim dolžnikom naznanil odstop terjatve in spremembo upnika. Riziko neplačila tretjedolžnika trpi factor (del credere). 2. NEPRAVI FACTORING - factor odkupi terjatve, ne da bi prevzel odgovornost del credere, rizik neplačila tretjedolžnika nosi klient sam. Klient sicer dobi takojšnje izplačilo, vendar ob končnem neuspehu factorja, vrne prejeti znesek. Če klient vrne factorju prejeti znesek kredita, mora tudi faktor prej prenesene terjatve prenesti nazaj na klienta. 3. FACTORING, PLAČLJIV PO DOSPELOSTI factor klientu ne ponuja funkcije financiranja, saj kupuje terjatve z dnevom dospelosti – klient ne dobi nikakršnega predujma, factor pa z nakupom terjatve prevzame del credere odgovornost za plačilo in obveznost upravljanja terjatve. 4. MEDNARODNI IZVOZNO-UVOZNI FACTORING: odvija se med strankami iz različnih držav. Kot posel je nedeljiva celota, v katerega sta vključena dva factorja iz različnih držav. Nastopajo 4 stranke: klient (prodajalec), domači factor, dolžnik (kupec v tujini) in tuji (dolžnikov) factor. Lahko bi se sklenil tudi brez korespondenčnega factorja. Prvo pogodbo o factoringu skleneta klient in njegov domači prodajalec, drugo pogodbo pa sklene domači factor s korespondirajočim factorjem v državi dolžnika (kupca). Mednarodni factoring nastopa le kot pravi factoring. Obstajata 2 izjemi, prva glede globalne cesije, saj obstaja možnost omejitve na terjatve do dolžnikov iz natančno določene države. Druga posebnost se navezuje na del credere funkcijo factorja, saj pri mednarodnem factorju obstaja možnost, da domači factor poleg običajne del credere odgovornosti prevzame tudi riziko spremembe deviznih tečajev, pa tudi politični riziko (Pivka, Beloglavec, 2004). 3.2.4 Asignacije ali nakazilo Z asignacijo ena oseba (asignant) pooblašča drugo osebo (asignat), da v njenem imenu plača tretji osebi (asignatar) dolžni znesek. Sklene se asignacijska pogodba, ki jo vsi trije udeleženci podpišejo. Pred podpisom pogodbe mora asignant obvestiti asignatarja o prejemu plačila s strani asignanta. Dokler asignat na transakcijski račun ne plača asignatarja, ne prenehajo osnovne pogodbene obveznosti med asignantom in asignatorjem, niti ne med asignantom in asignatom (Robnik, 2002, str. 46). 4 KJE SO VZROKI PLAČILNE NEDISCIPLINE V NAŠI PRAKSI

Izbrisano: ¶

Izbrisano: Prelom strani

21

4.1 Zakaj se slovensko podjetništvo srečuje s plačilno nedisciplino Z gotovostjo lahko trdimo, da ni podjetnika, ki se v svojem poslovanju ne bi srečal z neplačanim računom. Menda sicer dobro zakonodajo, ki ureja to področje, se v praksi ne izvaja. Stanje je precej podobno tudi drugje v Evropi. Z disciplino pri plačilih se ne morejo pohvaliti niti najbolj razvite evropske države (Obrtnik, 2005). Mala in srednja podjetja se v Slovenije najpogosteje srečujejo s težavami na finančnem in davčnem področju. Tako tista z večletno poslovno zgodovino kot novoustanovljena podjetja, ki se na trgu ne uspejo dokazati in tako zaidejo v resne finančne težave. V EU je v prvih treh letih poslovanja propadlo 47% novo ustanovljenih podjetij, to je skoraj vsako drugo podjetje. Vzrokov za finančne težave je veliko (Jeras, 2003, 5). Najpogosteje se pojavijo zaradi (Jeras, 2003, 5):

podjetniške neizkušenosti, neprilagajanja tržnim spremembam, težav z likvidnostjo, pretirane naložbe, pretirane porabe, prvotne akumulacije kapitala surove oblike.

Podjetniška neizkušenost se je pojavila v začetku devetdesetih po osamosvojitvi Slovenije, ko so mnogi ustvarjali podjetja zaradi izgub delovnih mest. Ob tem se niso zavedali, da ustanavljajo podjetje brez potrebnih znanj, izkušenj, priprav, raziskav trga, brez kapitala, torej v naprej obsojeni na propad. Neprilagajanje tržnim spremembam je pogost vzrok za propad oziroma stečaj mnogih podjetij. Podjetja so na začetku svojega delovanja poslovala zelo dobro, naenkrat pa je prodaja začela upadati, za kar niso našli vzroka. Podjetje otrpne in postane nedejavno. Novoustanovljena podjetja uvajajo inovacije v ponudbi, ponujajo več za isto ceno, ali cene znižujejo. Danes je konkurenca groba, tekmeci se včasih ne izogibajo poslovni vojni, metanju polen pod noge, prevaram, goljufijam, ki vodijo k finančnim stiskam in k propadu podjetij. Težave z likvidnostjo se pojavljajo tudi pri podjetjih, ki poslujejo z dobičkom in imajo dobre programe, vendar so začeli brez zadostnega zagonskega kapitala. Z rastjo podjetja se likvidnostna luknja poglablja, saj dobiček ni dovolj velik za njeno zapiranje. Veliko podjetij kupuje z odlogom plačila 15-ih dni, prodaja z odlogom 60-ih dni, plačano pa dobijo šele čez 90 dni. Podjetja imajo možnosti financiranja s kratkoročnimi bančnimi posojili, ki zahtevajo v zavarovanje le menice in pobotne izjave. Od marca 2004 so nekatere banke v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko začele ponujati ugodnejša posojila predvsem zaradi pomoči malim in srednjim podjetjem v državah, ki so se pridružil Evropski uniji (dalje EU). Pretirane naložbe so dokaz nepremišljenosti. Podjetja, katerim se poveča prodaja, začnejo investirati v naložbe, v poslovne in proizvodne prostore. Te naložbe so upravičene, vendar ne v primeru, da kupijo večje prostore, kot jih v resnici potrebujejo, ali kupijo stroje, ki jih kasneje nezadostno izkoriščajo, ker samo upajo na sunkovito rast svojega premoženja. Pretirana poraba se kaže v vlaganju kapitala v statusne simbole bogastva, kot so nakup novega mercedesa s pomočjo leasinga, zgraditi marmorne poslovne prostore, sanjske hiše na ˝in˝ lokacijah, in biti prisoten povsod, kjer se pojavlja in dokazuje »smetana«.

22

Prvotna akumulacija kapitala surove oblike je faza, za katero so značilni grobi poslovni ukrepi, kot so: prenosi družbene lastnine v zasebno z dvomljivimi prijemi, neodgovornost do poslovnih obveznosti, do naročil, plačil delavcev, partnerjev, davkov in neučinkovitost sodišč, neprilagodljivost ali celo nezanimanje države. Zaradi neučinkovitosti sodišč dobi podjetje npr. pozitivno sodbo za velik dolg, medtem ko pa je dolžnik to podjetje že spravil v čisti propad in sedaj tudi njega vleče za sabo. Na problem finančne nediscipline že mnogo let opozarja Obrtna zbornica Slovenije. Sprejeli so nekaj zakonov, ki naj bi pripomogli k izboljšanju finančne discipline, kot je na primer ZIZ, ki je izenačil upnike ne glede na status, Zakon o finančnem poslovanju podjetij (dalje ZFPPod, Uradni list RS, 54/99) ter Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (dalje ZPPSL, Uradni list RS 67/93). Do leta 1998 samostojni podjetnik (dalje s.p.) ni mogel vložiti izvršilnega predloga zoper svojega dolžnika, saj s.p. ni imel statusa pravne osebe in je svoj dolg lahko izterjal samo s civilno tožbo. Problem je, ker se zakoni v praksi ne izvajajo, krši jih država, sodišča in udeleženci v dolžniško upniških pogodbah, saj spoštovanja predpisov nihče ne nadzira (Jeras, 2003, 5). V reviji Obrtnik (september 2002) in na njenih spletnih straneh je bila na voljo anketa, v kateri je sodelovalo 281 bralcev. Podanih je bilo devetnajst problemov, ki so jih razvrstili po pomembnosti. Slovenski obrtniki so svoje probleme razvrstili takole (Jeras, 2002, 9): SLIKA 1 Problematika slovenskih obrtnikov

Vir: anketa revije Obrtnik, maj - september 2002, število veljavnih odgovorov: 266 Kot vidimo, je pri problematiki podjetij prvo mesto zasedla slaba plačilna disciplina, na drugo mesto se je uvrstil problem previsokih prispevkov za socialno zavarovanje, na tretjem mestu previsoki davki od dejavnosti in dohodnina. Tako na Obrtni kot na

23

Gospodarski zbornici Slovenije mnogokrat opozarjajo, da strategija in davčna politika nista usklajeni. Ukrepe za zagotavljanje finančne plačilne discipline in finančne stabilnosti morajo začeti izvajati pri vrhu, pri državnih in javnih ustanovah in pri monopolnih gospodarskih subjektih, ki z vse daljšimi plačilnimi roki (tudi do 150 dni) določajo finančno likvidnost vsem podizvajalcem in poslovnim sodelavcem in za mala podjetja ustvarjajo neenake pogoje konkurenčnosti. Problem je pri plačevanju akontacije davka na dodano vrednost (dalje DDV) in drugih davščin, potrebna bi bila prilagoditev vse daljšim plačilnim rokom. Mnogi podjetniki se sprašujejo, kje je staro dobro določilo obračuna davščin na podlagi plačane in ne fakturirane realizacije. Mnogo dobrih in uspešnih malih podjetij prav zaradi tega ni in ne zdrži finančnega bremena. Vprašanje, je zakaj ob sprejemanju Zakon o davku na dodano vrednost (dalje ZDDV-1, Uradni list RS 117/06) niso uvedli, da si lahko podjetje vstopni DDV poračuna, ko podjetje račun dalje poravna in ne ko prejme račun. S tem bi zmanjšali delo na sodiščih, dolžnikom se ne bi splačalo zavlačevati s plačili, saj bi morali plačevati državi več DDV in če račun ne bi bil plačan, si tako vstopnega DDV ne bi mogli poračunati in si priznati stroška. S tem bi se izboljšala plačilna nedisciplina med podjetji. Povsod, tudi drugod po svetu, delajo tako, da ostane podjetjem več in da se da državi čim manj. 4.2 Koga ščiti Zakon o finančnem poslovanju V sodelovanju Ministrstva za pravosodje in Sodniškega društva je bil pripravljen zakon o izbrisu pravnih oseb iz sodnega registra po uradni dolžnosti. Tako so bile izbrisane vse tiste družbe, ki v treh zaporednih poslovnih letih niso predložile letnega poročila oz. letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov (Gale, Kruhar, 2005, 30). Šlo je za čiščenje tistih družb, ki se niso uskladile s takratnim Zakonom o gospodarskih družbah (dalje ZGD, Uradni list RS 54/99), ki se je začel izvajati 23.7.1999. Za tiste, ki nimajo premoženja, se je ZGD začel izvajati 23.7.2000. Za slednje bi sicer moral biti uveden stečaj po uradni dolžnosti, vendar se v praksi ni in ne izvaja. Cilj ZFPPod je izboljšati plačilno disciplino. ZFPPod je ob izbrisu omogočil upnikom, da terjajo njihove lastnike. V njem pa je bilo precej lukenj, ki so še vedno omogočale izmikanje plačilu dolgov. Nov Zakon o gospodarskih družbah 1 (dalje ZGD-1, Uradni list RS 42/06, 60/06) je prinesel novosti tudi pri odgovornosti družbenikov za dolgove v družbi z omejeno odgovornostjo. Družbeniki niso odgovorni za dolgove in jih ni moč terjati po sodni poti. Odgovarjajo le s premoženjem družbe. ZGD-1 določa, da pa ne glede na 7. člen ZGD-1, družbeniki odgovarjajo, kadar (ZGD-1, 2006, 8. člen):

so podjetje kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov, so v nasprotju z zakonom ravnali s kapitalom podjetja, so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje podjetja, čeprav so

vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobno poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

Upniki, ki imajo terjatve do pravnih oseb, ki so brez premoženja, so dejansko ostajali brez možnosti za poplačilo svojih terjatev. Dolžnik, ki je pravna oseba, za svoje obveznosti odgovarja z osnovnim kapitalom, ki je premoženje družbe, ne pa tudi z osebnim

Izbrisano: ¶

24

premoženje družbenikov, ki so lastniki družbe. Če ima družba blokiran transakcijski račun, se morajo upniki odločiti za izterjavo prek sodišča, kjer pričakujejo dejansko poplačilo, katero pa je malo verjetno, saj v večini primerov družba nima več dovolj kapitala za poplačilo vseh obveznosti. Glede na triletni zastaralni rok za tovrstne terjatve je velik del upniških terjatev že zastaral, če upniki niso pravočasno začeli postopkov pred sodiščem. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe, ali z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, katerega namen je ugotoviti, zavarovati ali izterjati terjatev. Ko bo prvič prišlo do primera, da bo upnik, ki ni dosegel polnega poplačila iz stečajne mase, tožil direktorja ali lastnika, bo moral dokazati, da ta v roku dveh mesecev, ki ga nalaga zakon, ni naredil vsega, kar bi moral. Ob tem bo moral dokazovati, kaj se je zgodilo pred 60 dnevi. Zakon ne opredeljuje, kaj natančno se mora zgoditi, da začne rok teči, tako je vse odvisno od interpretacij in tolmačenj posameznih sodnikov (Weiss 2001, 4). Zakon določa likvidnost in prezadolženost podjetja. Podjetje je nelikvidno v primeru, da ni sposobno pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti. V tem primeru mora uprava takoj sprejeti ukrepe za zagotavljanje likvidnosti in o tem obvestiti nadzorni svet. V kolikor z ukrepi ni mogoče zagotoviti likvidnosti v roku dveh mesecev od nastopa nelikvidnosti, mora uprava pristojnemu sodišču predlagati začetek stečajnega postopka oz. postopka prisilne poravnave. Prezadolženost podjetja je finančno stanje dolgoročne plačilne nesposobnosti, ko so sredstva podjetja manjša od njegovih dolgov. ZFPPod določa, da če nastane finančno stanje, zaradi katerega premoženje podjetja ne zadošča več za poplačilo vseh obveznosti podjetja, mora uprava takoj, najkasneje pa v dveh mesecih, predlagati začetek stečajnega postopka oz. postopka prisilne poravnave. Potrebno bi bilo, da bi zakon zahteval od podjetnikov, da sproti računajo solventnosti in likvidnosti podjetja, ter da skušajo z upniki skleniti dogovor o finančnem programiranju dolgov. Potrebno bi bilo določiti mejo, do katere lahko pridejo dolgovi podjetja, nato pa bi zakon moral določiti obveznost ukrepanja (Gale, Kruhar, 2005, 36). Zakon se v večji meri navezuje na gospodarske družbe, ki svojih obveznosti ne morejo poravnavati zaradi pomanjkanja sredstev. Gre za tranzicijske družbe, ki obratujejo v več obratih, kot bi glede na svojo likvidnost smele. Ne učinkuje pa na družbe, ki svojih obveznosti ne želijo plačati, kljub temu da so plačilno sposobne. Med te družbe sodijo monopolna podjetja, katerih družbeniki ne terjajo po sodni poti, raje čakajo na plačilo po več mesecev, ter jim odpišejo obresti, saj se bojijo da izgubijo posel. Ta podjetja pa se s pomočjo teh manjših podjetnikov financirajo z brezplačnim dolžniškim kapitalom. Sprejetje ZFPPod je dalo upanje malim – mikro podjetjem, da se bodo stvari v zvezi s finančno disciplino in plačevanjem obveznosti končno uredile. Veliko je podjetij, ki bi jih na podlagi njihovih izkazov lahko uvrstili med tista, katerih uprava bi morala sprejeti ukrepe bodisi zaradi kratkoročne plačilne nesposobnosti, kapitalske neustreznosti ali prezadolženosti podjetja. Tako v času, ko bi uprave podjetij morale sprejemati ukrepe za izboljšanje finančnega stanja (dokapitalizacija, dezinvestiranje), podjetja še kar poslujejo in pri tem zelo verjetno z asignacijami ali kako drugače poravnavajo svoje obveznosti le izbranim upnikom. ZFPPod je zakon, ki ga ni mogoče obravnavati mimo ZPPSL. Eno osnovnih načel ZPPSL je ravno dolžnost enakopravnega obravnavanja upnikov. Pri prej

25

opisanem ravnanju dolžnikov ti lahko ravnajo tako kot ravnajo, saj še niso ne v postopku prisilne poravnave niti ne v stečaju. V postopku prisilne poravnave tovrstnih dejanj sploh ni moč izpodbijati. Na podlagi ZFPPod je dolžnikom, ki so bili že pred letom ali več zreli za prisilno poravnavo in so tudi danes, je dana možnost, da sprožijo postopek prisilne poravnave kadarkoli to želijo. Ker so ponavadi prisilne poravnave tudi potrjene, sledi uvedbi tega postopka precejšen odpis obveznosti, pri čemer ni možno izpodbijati dejanj, s katerimi so nekateri ali večina upnikov bili neenakopravno obravnavani v preteklosti. Tako je ZFPPod postal v veliko primerih orodje oz. instrument za uveljavitev interesov dolžnikov, ne pa zakon, s katerim bi zaščitili upnike. V primeru uvedbe stečajnega postopka ima stečajni upravitelj pravico izpodbijati dejanja, s katerimi je dolžnik odstopal od načela enakopravnega obravnavanja upnikov, vendar le za dejanja, nastala v enem letu pred uvedbo stečajnega postopka. Zato ne preseneča dejstvo, da so številni stečaji sproženi ravno v času, ko določenih dejanj ni več možno izpodbijati. 4.3 Sanacija in finančna reorganizacija poslovanja Z načrtom finančne reorganizacije dolžnik zajame ter natančno razdela in obrazloži vse ekonomsko-finančne metode, ki jih ima namen opraviti, da bi odpravil vzroke dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti. Kadar dolžnik postane nesposoben poravnati svoje dospele obveznosti oziroma je celo prezadolžen, nastopi položaj, v katerem je očitno, da ne bo sposoben sproti poravnati vseh obveznosti do vseh upnikov. Po sami vsebini je načrt finančne reorganizacije dokument, v katerem dolžnik predlaga prisilno poravnavo in obrazloži metode finančne reorganizacije, ki jih bo zagotovil v postopku prisilne poravnave. Sestavljen je iz dveh sklopov: 1. predlog za sklenitev prisilne poravnave in 2. obrazložitev metod finančne reorganizacije, ki jih ima dolžnik namen opraviti, ter

vpliva le-teh na odpravo insolventnosti oz. prezadolženosti (Gale, Kruhar, 2005, 48). Cilj finančne reorganizacije je zagotoviti dolgoročno plačilno sposobnost dolžnika. Pogoj za dolgoročno plačilno sposobnost je ustrezno dolgoročno financiranje kratkoročnih naložb, torej zagotovitve ustreznega obratnega kapitala, kar je pomembno v postopku saniranja in finančnega konsolidiranja podjetja. Končni cilj finančne reorganizacije lahko doseže dolžnik z izvedbo ustreznih metod finančne reorganizacije (Plavšak, 2000, str. 68 - 70). Dolžnik mora načrtu finančne reorganizacije priložiti:

razvrstitev terjatev v razrede glede na pravni in poslovni temelj in druge znake istovrstnosti, v kolikor za posamezne razrede ponudi različno sorazmerno znižanje terjatev,

terjatve, pri katerih se položaj upnikov tudi po potrditvi načrta finančne reorganizacije ne spremeni – priviligirane terjatve,

predlog izplačila terjatev v zmanjšanem znesku in roke za izplačilo za vsak razred terjatev – razen za priviligirane terjatve,

enako sorazmerno znižanje terjatev oz. podaljšanje roka za izplačilo vseh terjatev v okviru posameznega razreda, razen če imetnik posamezne terjatve izrecno pisno pristane na manj ugodne pogoje za izplačilo te terjatve (Gale, Kruhar, 2005, 49).

26

4.4 Opredelitev odgovornosti in sankcij podjetnikov in lastnikov podjetij Po ZFPPod nastopi odškodninska odgovornost uprave le v primeru stečajnega postopka dolžnika, kadar upniki ne dosežejo popolnega poplačila. V primeru potrjene prisilne poravnave pa odškodninska odgovornost ne nastopi. Tako je dolžnikom omogočeno, da kljub določilom ZFPPod neenakopravno obravnavajo svoje upnike in namesto da bi sprejemali ukrepe ob njihovem nastanku, so ti ukrepi večkrat predmet načrta finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave. Tipičen ukrep je dokapitalizacija, ki jo dolžnik ne uporabi pravočasno kot ukrep po ZFPPod za izboljšanje finančnega stanja, temveč jo uporabi kot ukrep v postopku prisilne poravnave, in si z njim ponavadi zagotovi potrebno število glasov za sprejetje prisilne poravnave. V stečajno maso dolžnika, ki je pravna oseba, gre vso premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka ali ga pridobi do zaključka stečajnega postopka in premoženje osebno odgovornega družbenika. V primeru, če se stečaj opravi nad osebno družbo, gre v stečajno maso tudi premoženje osebno odgovornega družbenika, razen stvari in prejemka, ki so izvzeti iz izvršbe po 1., 2., 7. in 8. točki prvega odstavka 71. člena in 92. člena ZIZ. V takem primeru lahko upniki predlagajo izdajo začasne odredbe. V stečajno maso dolžnika, ki je podjetnik posameznik, gre vso premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka, razen stvari in prejemkov, izvzetih iz izvršbe po 1., 2., 7. in 8. točki prvega odstavka 71. člena in 92. člena ZIP. V resnici je ZFPPod prvi zakon, ki ne predpisuje denarne kazni za gospodarski prestopek ali prekršek. Bistvena novost ZFPPod je, da ne predpisuje nobenih denarnih kazni za tiste, ki kršijo njegove zapovedi. Zakon članom podjetniških uprav in njihovim nadzornim svetom ter delničarjem oziroma družbenikom nalaga, kako morajo ukrepati, če pride do finančnih težav, vendar jih država ne bo kaznovala, če ne ravnajo tako. Kaznovali jih bodo tisti, ki so zaradi njihovega slabega poslovanja ob denar. Vse je torej v rokah upnikov, ki bodo morali na sodišče in tam doseči poravnavo škode. Dejstvo je, da so naša sodišča preobremenjena in se spori rešujejo po več let (Avšič, 2002, 15). 4.5 Komercialni postopki in metode rešitve plačilne nediscipline med slovenskimi podjetniki Za reševanje finančnih težav je pomemben čas, ki mora biti čim krajši. Potrebno se je pravočasno odzvati, ne prelagati težav iz dneva v dan, saj se samo nič ne reši. Nasprotno, sčasoma se težave še povečajo in dodatno zapletejo. Izdelati si moramo resno analizo pri kateri je dobro, če sodelujejo strokovnjaki finančno-računovodske stroke in pravniki, kajti sami sebe težko kritično ocenimo. Analiza mora jasno pokazati, ali ima dejavnost tržno perspektivne kupce. Če jih ima, je to dober znak za reševanje finančnih težav. Reševalni ukrepi so odvisni od vzroka. V primeru, da je vzrok v slabi organizaciji, jo je potrebno spremeniti tako, da se poveča učinkovitost in se zmanjšajo vsi nepotrebni stroški. Če so težave zaradi pretiranih naložb ali porabe, pomeni, da ima podjetje preveč poslovnih prostorov, neizkoriščene stroje in vozni park. V takem primeru je potrebno del tega premoženja prodati ali dati v najem. Likvidnostne težave rešujemo tako, da povečujemo sredstva s prodajo presežnega premoženja, zalog blaga in materiala, in povečamo aktivnosti na izterjavi terjatev tudi tako, da kupce stimuliramo, da hitreje plačajo s popusti,

27

odpisi, dogovori. Terjatve do kupcev, pri katerih so plačilni roki dolgi in jih ne moremo spremeniti, lahko prodamo bankam. V primeru, da nam denarja še vedno primanjkuje, se skušamo dogovoriti z dobavitelji za podaljšanje plačilnih rokov oz. dodatnih popustov. Glavna ugotovitev, ki jo je podal svetovalec Milorad Vidović (Podjetnik, december, 2004) je, da podjetniki ne čutijo potrebe po znanju iz poslovanja, kar jih na koncu uniči. Po analizi, ki so jo naredili, velika večina podjetnikov ustanovi podjetje zaradi nuje, ker ostanejo brez službe ali se ne počutijo dobro na delovnem mestu in mislijo, da bodo s podjetjem ponudili tudi ustrezno zaposlitev sorodnikom in družinskim članom. Le 10 odstotkov podjetnikov je ustanovilo podjetje zaradi uresničitve ideje ali poslovne priložnosti. Analiza je pokazala, da podjetniki, katerih podjetja so šla v stečaj, za finance, računovodstvo, trženje in pravne storitve, niso najemala zunanjih sodelavcev. Podjetniki so menili, da so propadli predvsem zaradi neprimernega podpornega okolja, to je neplačil kupcev, neugodnih posojilnih pogojev, kreditne nesposobnosti, prevelikih kreditnih obveznosti, nestvarne ocene stroškov, ipd. Med svojimi največjimi pomanjkljivostmi vidijo tudi neznanje tujih jezikov. Prav tako podjetniki začetniki pomanjkljivo vodijo poslovne knjige, pri izdelavi izračunov ne upoštevajo izračunov stalnih in spremenljivih stroškov, stroške napačno ocenjujejo, najeta posojila uporabljajo tudi za neposlovne namene, ne preverjajo bonitet kupcev, izterjava terjatev pa je nestrokovna. Temelj za ustanovitev podjetja so le poslovni načrti, ki jih potrebujemo za pridobitev bančnih posojil ali pri samozaposlitvi v primeru brezposelnosti. S poslovnim načrtom predvidimo vizijo podjetja. Prav tako se premalo pozornosti posveča razvoju izdelka ali storitve, uporablja se zastarela tehnologija, zato so izdelki nekakovostni in nekonkurenčni. Problem je tudi v zaposlovanju, saj se zaposluje premalo izobražen kader, v izogib visokim stroškov plač, prispevkov in dajatev. Mnogi podjetniki opozarjajo na nujnosti hitrejšega in doslednejšega dela sodišč, saj neplačila po vloženih tožbah ostanejo še vedno neizterjana. Nujnost se kaže tudi pri znižanju obrestnih mer, tako pri državnih institucijah kot bankah. O davčni politiki menijo, da ne spodbuja razvoja in rasti gospodarstva, da davčna uprava ne opravlja svojega dela dovolj kakovostno in učinkovito. Za spodbudo podjetniškega okolja bi morali zmanjšati birokracijo in odpraviti nepotrebne predpise in zakone s področja podjetništva. Potrebno bi bilo spremeniti davčno politiko (davčne olajšave, subvencije, dotacije), banke bi morale z ugodnimi pogoji pomagati financirati zagon, rast in razvoj malih rastočih in perspektivnih podjetij. Spodbujati bi morali ustvarjalno razmišljanje ter uvesti podjetniško izobraževanje že kar v osnovni šoli. Banke bi morale obravnavati podjetja glede na njegov načrt prihodnosti razvoja, prodaje in naložbenih aktivnosti, ne pa samo ocenjevati podjetja zgolj po doseženih računovodskih podatkih v preteklosti. V podjetniški Ameriki velja, da je stečaj ena od koristnih podjetniških izkušenj. Banke in skladi tveganega kapitala naj bi podjetniku, ki je izkusil stečaj, celo raje namenili denar, kot podjetniku, ki stečaja še ni doživel. Ob stečaju bi naj podjetnik dobil boljši občutek za pomen trga in finance. Na internetnih straneh imajo veliko zgodb o stečajih, nasvetov in pričevanj ljudi, ki so ga doživeli. Pri nas je še vedno vse drugače. O stečaju neradi govorijo tisti, ki so ga doživeli, in se pripovedovanju teh izkušenj raje izogibajo.

28

5 POSLEDICE PLAČILNE NEDISCIPLINE Danes se klasično stečajno pravo nadomešča z insolvenčnim pravom. S tem pojmom se v doktrini, praksi ter zakonodaji opredeljujejo vse tiste pravne norme, s katerimi je urejen sklop procesnih ter materialno-pravnih razmerij, ki nastanejo v zvezi z insolventnostjo dolžnika, zajemajo pa stečajno pravo, pravo prisilne poravnave ter pravo, ki ureja druge insolvenčne postopke. Insolvenčno pravo zato lahko opredelimo kot celoto pravnih pravil, ki urejajo vsebino pravnih razmerij, ki nastanejo, ko dolžnik zaide v finančne težave in je zato bodisi ogrožena njegova dolgoročna plačilna sposobnost bodisi je že postal plačilno nesposoben (Plavšak, 2000, str. 51). Pravila insolvenčnega prava urejajo tako vsebino pravnih razmerij med dolžnikom in njegovimi upniki, kakor tudi sodne postopke, v katerih lahko upniki dosežejo zaščito svojih interesov za izpolnitev. Zato so ta pravila tako del materialnega kakor tudi procesnega pravila. Pravila insolvenčnega prava se uporabljajo, kadar pri določenem dolžniku nastopi finančno stanje, zaradi katerega je bodisi ogrožena njegova plačilna sposobnost, bodisi je dolžnik že postal plačilno nesposoben. S tem pa je ogrožen interes upnikov, da bi dosegli plačilo svojih terjatev do takega dolžnika (Plavšak, 2000, str. 55). Umestitev pravil insolvenčnega prava v sistem pravil materialnega in civilnega procesnega prava lahko prikažemo z uporabo delno presečnih množic: SLIKA 2 Umestitev pravil insolvenčnega prava

Vir: Dr. Plavšak, mag. Prelič. GV 2000. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem

PRAVDNI OBLIGACIJSKO POSTOPEK PRAVO STVARNO PRAVO IZVRŠILNI POSTOPEK KORPORACIJSKO PRAVO

PROCESNO PRAVO

MATERIALNO PRAVO

INSOLVENČNO PRAVO

29

5.1 Prisilna poravnava Prisilna poravnava, kot jo ureja ZPPSL, spada med reorganizacijske insolvenčne postopke. Predlaga jo bodisi dolžnik sam, bodisi upravitelj, če je bil nad dolžnikom že začet stečajni postopek. Dolžnik jo predlaga zaradi dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti in prezadolženosti, ker ne more poravnavati svojih obveznosti, vendar sodi, da za saniranje ni nujna uvedba stečajnega postopka. Oceni namreč, da lahko z uspešno izpeljano prisilno poravnavo in načrtom finančne reorganizacije trajno izboljša svoje ekonomsko-finančno stanje in omogoči uspešno nadaljevanje poslovanja. Z uvedbo postopka prisilne poravnave, katerega posledica je zmanjšanje oziroma odložitev plačila zapadlih obveznosti do upnikov, torej želi izboljšati svoje trenutno finančno stanje, z načrtom finančne reorganizacije, katerega predložitev je med postopkom prisilne poravnave obvezna, pa svoje ekonomsko-finančno stanje tudi dolgoročno utrditi (Hieng, 2002, 9). 5.1.1 Kdaj in kako ukrepati v primeru prisilne poravnave (Plavšak, 2000, str. 62) Postopek prisilne poravnave poteka v dveh fazah. Prava faza je odločanje o postopku prisilne poravnave. Ta se začne z vložitvijo predloga in prisilna poravnava se uvede. V tej fazi sodišče odloča o pogojih za začetek postopka prisilne poravnave, torej o procesnih predpostavkah za začetek postopka. Ta faza se lahko konča na enega od naslednjih načinov:

z ustavitvijo postopka zaradi umika predloga; z zavrženjem predloga, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za začetek postopka

oziroma ker obstajajo procesne ovire za začetek postopka; z izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave.

Druga faza je vodenje postopka prisilne poravnave in se začne z izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. V tej fazi postopka se preskusijo terjatve upnikov zaradi odločitve o njihovi glasovalni pravici in se opravi glasovanje o predlagani prisilni poravnavi. Na ugovor pooblaščene osebe pa se opravi tudi preskus materialno-pravnih pogojev za prisilno poravnavo. Ta faza se lahko konča na enega od naslednjih načinov:

poravnalni senat ustavi postopek (zaradi umika predloga, če ni bil založen predujem, če dolžnik ne predloži načrta finančne reorganizacije, če dolžnik ne popravi nepopolnega ali pomanjkljivega načrta finančne reorganizacije);

poravnalni senat ustavi postopek in hkrati po uradni dolžnosti začne stečajni postopek (če na naroku za prisilno poravnavo ni dosežena večina, potrebna za sprejetje prisilne poravnave, če ugodi predlogu za ustavitev postopka);

poravnalni senat potrdi prisilno poravnavo. 5.1.2 Položaj upnikov Upniki se morajo s prisilno poravnavo strinjati, da se ta lahko izpelje, saj ima zanje materialne posledice. Pripravljeni jih bodo sprejeti le, če jih bo načrt finančne reorganizacije prepričal, da je ohranitev pravne osebe dolžnice pri življenju zanje boljša rešitev kot morebitno kasnejše prenehanje, čeprav se bodo morali zato odpovedati delu svojih terjatev.

30

5.1.3 Terjatve upnikov v postopku prisilne poravnave Terjatev upnika pomeni terjatev na dan začetka postopka prisilne poravnave, ki jo tvorita glavnica in obresti, ki so se natekle do dne začetka postopka. Glede terjatev upnikov 37. člen ZPPSL določa:

da se vse nedospele tako denarne kot nedenarne terjatve upnikov do dolžnika z dnem začetka postopka prisilne poravnave štejejo za dospele;

da se nedenarne terjatve spremenijo v denarne po cenah na dan začetka postopka prisilne poravnave;

da se tako denarne kot nedenarne terjatve, katerih predmet so občasne dajatve, spremenijo v enkratne denarne terjatve in

da se terjatve, izražene v tuji valuti, spremenijo v terjatve v domači valuti po srednjem tečaju.

Določbe tega člena omogočajo enako obravnavo upnikov ter nato njihovo razvrstitev v razrede glede na deleže in odlog poplačila. 5.1.4 Pobot terjatev Pomembno pravno posledico začetka postopka prisilne poravnave predstavlja pobotanje terjatev. Pobot je določen v 39. členu ZPPSL in je drugačen od pravil v Obligacijskem zakoniku. Deluje po sili zakona in posebna pobotna izjava ni potrebna. Pobotane so vse terjatve upnikov do dolžnika, ki jih je bilo mogoče na dan začetka postopka prisilne poravnave pobotati z dolžnikovimi nasprotnimi terjatvami. Pobotajo se tudi terjatve, ki niso istovrstne, in tudi tiste, ki na dan začetka postopka še niso dospele (Prelič, 1999, 172 in Gale, Kruhar, 2005, 42). 5.1.5 Obojestransko odplačne pogodbe V primeru, da do začetka postopka prisilne poravnave še nobena stranka iz obojestransko odplačne pogodbe ni v celoti izpolnila svoji obveznosti, lahko dolžnik v roku 30-ih dni po začetku postopka poravnalnemu senatu predlaga odstop od pogodbe. Pri tem sta obe stranki hkrati dolžnik in upnik. Glede na 40. člen ZPPLS je odstop možen le, če nobena od pogodbenih strank še ni v celoti izpolnila svoje obveznosti, če z odstopom ni ogrožena izpolnitev prisilne poravnave in če z odstopom ne nastane nesorazmerna škoda nasprotni stranki. 41. členu ZPPLS navaja, da če dolžnik ne odstopi od obojestranske odplačne pogodbe, ki še ni bila v celoti izpolnjena, mora vsaka pogodbena stranka izpolniti v pogodbi določeno obveznost, ne glede na potrjeno prisilno poravnavo (Prelič, 1999, 81 in Gale, Kruhar, 2005, 42). 5.1.6 Prijava in preizkus terjatev ZPPSL v 43. členu pravi, da morajo upniki prijaviti terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave ne glede na dospelost, v roku 30-ih dni od objave postopka v Uradnem listu RS (ZPPSL, 43. člen). Prijava je potrebna zaradi pridobitve glasovalne pravice ter ugotovljene terjatve. Če upnik terjatve ne prijavi ali jo odda prepozno, je ne

31

izgubi, ampak zgubi le glasovalno pravico. Prijavljena terjatev sama po sebi še ne pomeni zagotovitev glasovalne pravice, če ni ugotovljena oz. spoznana za verjetno. Za tiste terjatve, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, potrjena prisilna poravnava ne velja. Če so nastale na podlagi pravnih poslov, ki so bili potrebni, da je dolžnik med postopkom prisilne poravnave lahko nadaljeval proizvodnjo oz. poslovanje, zanje obstajata dve možnosti:

se sploh ne prijavijo, ker imajo upniki pravico do popolnega poplačila, upniki se v dogovoru z dolžnikom odločijo svoje terjatve v primeru uspele prisilne

poravnave zamenjati za delnice oziroma deleže. V tem primeru upniki terjatve prijavijo.

5.1.7 Položaj dolžnika Dolžnik, ki želi obdržati podjetje, mora pripraviti dober načrt finančne reorganizacije. Terjatve upnikov mora razvrstiti v razrede, glede na pravni in poslovni temelj ter druge znake istovrstnosti, če v načrtu ponudi različna zmanjšanja poplačil terjatev. Za to se bo odločil, če bo ocenil, da ne bo mogel poravnati vseh terjatev naenkrat. Vendar ga 16. člen ZPPSL zavezuje, da posameznim razredom ne sme ponuditi različnega poplačila terjatev v primeru, da bi bili upniki iz posameznih razredov zaradi tega obravnavani neenakopravno (več o tem glej poglavje 4.3). Poleg tega zakon omejuje minimalne odstotke poplačila, ki jih dolžnik lahko predlaga:

20 odstotkov, če rok za plačilo ni daljši od 1 leta, 40 odstotkov, če rok za plačilo ni daljši od 2 let, 60 odstotkov, če rok za plačilo ni daljši od 3 let, 80 odstotkov, če rok za plačilo ni daljši od 4 let in 100 odstotkov z odložitvijo za največ 5 let.

Dolžnik mora v načrtu finančne reorganizacije utemeljiti, da lahko izpolni obveznosti iz predlagane prisilne poravnave (Gale, Kruhar, 2005, 50). 5.2 Stečaj Stečaj spada med likvidacijske insolvenčne postopke. Stečajni postopek se opravi nad dolžnikom, ki je dalj časa plačilno nesposoben ali prezadolžen, ter v drugih primerih, ki jih določa zakon. Predlagajo ga lahko upniki ali pa dolžnik sam. Z zavlačevanjem začetka stečajnega postopka se zmanjšuje dolžnikovo premoženje ter s tem tudi možnosti za poplačilo upnikov in za poplačilo družbenikov iz ostanka stečajne mase. Namen stečajnega postopka je predvsem poplačilo upnikov in tudi dokončno prenehanje dolžnikovih pravnih razmerij oz. dolžnika samega. Insolventen je dolžnik, ki dalj časa ni sposoben izpolnjevati svojih zapadlih obveznosti. Znak, da je dolžnik plačilno nesposoben, je praviloma to, da je prenehal s plačili zapadlih obveznosti (Prelič, 1999, 48). Prezadolženost oz. insolventnost v prvi vrsti pomeni, da premoženje dolžnika ne more več pokriti obveznosti dolžnika. Ugotavlja se predvsem na dva načina. Najprej se ugotavlja, ali je premoženje pri sestavi likvidacijskih vrednosti sposobno pokriti obstoječe obveznosti (računska prezadolženost). Nato se presoja, ali bo pridobitna sposobnost v določenem času

32

zopet vzpostavljena. Če ni možnosti za ponovno vzpostavitev solventnosti, gre za prezadolženost. Bistvo prezadolženosti je v tem, da premoženje dolžnika ne pokrije obstoječih obveznosti. Obveznosti presegajo premoženje dolžnika (Šinkovec in Škerget 1999, 433). 5.2.1 Kdaj in kako ukrepati v primeru stečaja V stečajnem postopku velja pravilo o prirejenosti upnikov, ki pomeni, da se v stečajnem postopku vsi upniki poplačajo hkrati in sorazmerno. V skladu z načelom enakopravnega obravnavanja upnikov, po katerem je treba enako obravnavati upnike, ki so v razmerju do dolžnika v enakem pravnem položaju, ZPPSL za dve skupini upnikov določa izjemo od splošnega pravila o prirejenosti upnikov s tem, da za te upnike določa pravilo o prednostnem poplačilu terjatev, in sicer za (Plavšak, 2000, str. 72):

terjatve, ki se poplačajo pred drugimi terjatvami iz splošne stečajne mase in terjatve ločitvenih upnikov, ki se poplačajo iz posebne stečajne mase.

Upošteva se vrstni red poplačil iz splošne razdelitvene mase, to je stečajna masa, kateri moramo odšteti znesek za stroške stečajnega postopka. Pravilo prednosti za prvo skupino terjatev uzakonja ZPPSL s tem, da določa vrstni red poplačila posameznih terjatev iz splošne razdelitvene mase. Privilegirane terjatve so terjatve do dolžnika, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka in za katere ZPPSL določa, da se poplačajo iz splošne stečajne mase pred drugimi terjatvami, ki so prav tako nastale pred začetkom stečajnega postopka (ZPPSL, 160. člen). Mednje spadajo:

terjatve delavcev, terjatve iz tretjega odstavka 160. člena ZPPSL.

Kot stroški stečajnega postopka se poravnajo plače in nadomestila plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka, odškodnine za poškodbo pri delu, ki jo je delavec utrpel pri dolžniku, ter za poklicne bolezni ter nadomestila plač za čas neizrabljenega rednega letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. Kot stroški stečajnega postopka se poplačajo tudi terjatve tistih upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, na podlagi pravnih poslov, potrebnih, da je dolžnik v tem obdobju nadaljeval s proizvodnjo oziroma poslovanjem, razen če so se s pogodbo zavezali te terjatve zamenjati za delnice oziroma deleže (Plavšak, 2000, str. 580). 5.2.2 Položaj upnikov Upnik, ki želi biti udeležen v stečajni masi, mora nujno prijaviti terjatve. Če tega ne stori ali zamudi predpisani rok, izgubi pravico do njenega uveljavljanja v stečajnem postopku. Upniki lahko prijavijo vse terjatve, nastale do dneva začetka stečajnega postopka, ne glede na njihovo zapadlost v plačilo. Po ZPPSL se namreč z dnem začetka stečajnega postopka vse štejejo za zapadle. Ker je osnovni namen stečajnega postopka poplačati upnike, ki morajo biti poplačani enakomerno iz dolžnikovega premoženja, je treba na začetku stečajnega postopka vse nedenarne terjatve upnikov preračunati v denar, terjatve upnikov v tujih valutah pa v domačo valuto po srednjem tečaju Banke Slovenije (Hieng 2002, 10).

33

Osrednja značilnost stečajnih upnikov je, da se v stečajnem postopku njihove terjatve poplačujejo po načelu sorazmernosti. Položaj stečajnega upnika lahko pridobijo tisti, ki imajo v trenutku začetka stečajnega postopka v razmerju do dolžnika terjatve. Svoje terjatve morajo upniki prijaviti. Glede velikosti prijavljenih terjatev v stečajni postopek je podobno kot v postopku prisilne poravnave (Prelič, 1999, 114). Posebna pozornost je v ZPPSL namenjena pobotu, ker možnost pobotanja pomeni, da načelo pravičnosti do vseh upnikov ni dosledno izpeljano. Upniki, ki lahko svoje terjatve pobotajo z dolžnikovimi nasprotnimi terjatvami, so vsekakor v ugodnejšem položaju. Po ZPPSL pobot ni dovoljen v primerih, ko bi se pogoji zanj dosegli s špekulacijami. Navedena sta dva primera nedovoljenega pobota:

če je bila terjatev odstopljena upniku v zadnjih 6-ih mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka, če je upnik vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik postal plačilno nesposoben ali da je proti njemu predlagan začetek stečajnega postopka oziroma prisilne poravnave;

če gre za pobot terjatve proti dolžniku, nastale pred začetkom stečajnega postopka, z dolžnikovo terjatvijo, nastalo po začetku tega postopka.

5.2.3 Položaj dolžnika Stečajni senat sestavljajo trije sodniki, od katerih je eden predsednik senata (ZPPSL, 73. člen). Če stečajni senat po uvedbi stečajnega postopka odloči, da obstaja nevarnost, da bo od uvedbe do začetka stečajnega postopka dolžnik sprejemal odločitve, ki bodo zmanjšale stečajno maso oz. možnost poplačila upnikov, lahko omeji dolžnikovo pravno in poslovno sposobnost. Tako lahko omeji pravice dolžnikovih pooblaščenih oseb za opravljanje pravnih poslov, odredi ustavitev plačil z dolžnikovega računa (razen izplačil izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo) in zahteva pregled nad vsakršnimi odločitvami dolžnikovih organov, ki se nanašajo na razpolaganje z njegovimi sredstvi. Te omejitve se vpišejo v sodni register in se o njih obvesti organizacijo, ki za dolžnika opravlja plačilni promet. Stečajni upravitelj je sodni organ stečajnega postopka, naveden v zakonu. Pravnih dejanj ne opravlja kot zastopnik stečajnega dolžnika ali stečajnih upnikov, temveč na podlagi pooblastil, ki jih je dobil s strani sodišča na podlagi zakona (Prelič, 1999, 105). Z začetkom stečajnega postopka preidejo vsa pooblastila poslovodnega organa, zastopnika in organov upravljanja dolžnika na stečajnega upravitelja. Ta skupaj z upniškim odborom pretehta in predlaga stečajnemu odboru, katere posle bi bilo nujno opraviti, da bi se preprečilo zmanjšanje stečajne mase. O morebitni prodaji dolžnika kot pravne osebe, odloči stečajni senat, da se dosežejo ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov. S stečajnim postopkom se poplačajo upniki in preneha dolžnik kot pravna oseba (razen v primerih, ko se ta proda in se kot ustanovitelj v sodni register vpiše kupec). Stečajni postopek se na hitro zaključi, če stečajni senat med njim ugotovi, da premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške postopka oziroma, da je neznatne vrednosti. Po ZPPSL je mogoče stečajni postopek preprečiti z umikom predloga oz. njegovo zavrnitvijo še pred začetkom, saj ga je mogoče ustaviti le s potrjeno prisilno poravnavo.

34

5.3 Likvidacija Likvidacija je postopek za prenehanje gospodarske družbe. Likvidacija poteka po likvidacijskem postopku. Zakon določa, kdo predlaga začetek likvidacijskega postopka. Če zakon ne določa, kdo predlaga začetek likvidacijskega postopka, ga predlaga oseba ali organ, ki je sprejel odločitev o prenehanju pravne osebe. Če preneha pravna oseba na podlagi sodne odločbe, predlaga začetek likvidacijskega postopka oseba, ki je sodno odločbo izposlovala, če zakon ne določa drugače. Likvidacijski postopek začne sodišče po uradni dolžnosti, če je bila s pravnomočno odločbo ugotovljena ničnost vpisa v sodni register (ZPPSL, 176. člen). Postopek likvidacije je poseben postopek, ki sledi nastopu razloga za prenehanje pravne osebe. Namen likvidacijskega postopka je, da se v njem uredijo po eni strani pravna razmerja med pravno osebo, pri kateri so stekli pogoji za njeno prenehanje, ter okoljem, v katerem je delovalo, po drugi strani pa tudi pravna razmerja med člani te pravne osebe. Razloge za prenehanje posamezne pravne osebe praviloma določa tisti zakon, ki ureja pravni položaj te pravne osebe. Če dejstvo, ki je razlog za prenehanje, nastopi, je treba opraviti likvidacijski postopek, v katerem pravna oseba izpolni svoje obveznosti, poplača svoje upnike, ostanek njenega premoženja pa se razdeli njenim družbenikom, delničarjem oziroma članom (Plavšak, 2000, str. 605). 5.3.1 Prisilna in prostovoljna likvidacija Treba je razlikovati med sodno oziroma prisilno likvidacijo in redno oziroma prostovoljno likvidacijo. Prostovoljna likvidacija je tista, o kateri odločajo družbeniki in jo opravijo praviloma družbeniki sami. Zanjo je značilno, da je posledica prostovoljnega prenehanja, kar pomeni, da se zanjo odločijo družbeniki oziroma delničarji. Neprostovoljna likvidacija pa je tista, o kateri odloča sodišče, in jo opravi sodišče v sodnem postopku likvidacije (Plavšak, 2000, str. 605). Prostovoljna likvidacija se opravi po ZGD-1. To je način prenehanja družbe, ki ga izpeljejo družbeniki sami. Prostovoljna likvidacija rezultira v prenehanju družbe v širšem smislu, saj po opravljenem postopku družba preneha kot pravna oseba, potem ko se po zagotovitvi pravic upnikov in njihovem poplačilu premoženje, ki za tem preostane, razdeli med člane oz. družbenike družbe. Družba lahko po volji družbenikov preneha iz različnih vzrokov, med katere sodijo predvsem pretek časa, za katerega je bila ustanovljena, ali drugi razlogi. ZGD-1 v zvezi s prenehanjem vsake od vrst gospodarskih družb ureja razloge prenehanja, sprejem odločitve o prenehanju, organe likvidacijskega postopka, postopek, razdelitve premoženja, varstvo upnikov ter izbris družbe iz sodnega registra. Svoje pravice in interese upniki ščitijo na takšen način kot pri rednem poslovanju družbe. Če se izkaže, da družba nima dovolj sredstev za poplačilo vseh upnikov, se likvidacijski postopek ustavi in nadaljuje kot stečajni postopek (Prelič, 1999, 16). Tako imenovana prisilna likvidacija se opravi po ZPPSL. Je poseben sodni postopek, ki ga izvede stvarno pristojno sodišče, na katerega območju je sedež pravne osebe. Postopek prisilne likvidacije sodišče izvede tedaj, kadar to drugi zakon izrecno določa, bodisi tedaj, kadar zakon sicer predvideva prenehanje pravne osebe z likvidacijo in ne določa, kdo

35

likvidacijo izvede (1. člen ZPPSL). Če je ugotovljena ničnost vpisa družbe v sodni register, likvidacijski postopek začne sodišče po uradni dolžnosti. Organa likvidacijskega postopka sta likvidacijski senat in likvidacijski upravitelj. Postopek se ne izvede, če so podani pogoji za stečaj. Tudi če se kadarkoli v postopku likvidacije do vključno zaključne bilance ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka, mora likvidacijski upravitelj takoj predlagati začetek stečajnega postopka, vendar veljajo dejanja, opravljena v likvidacijskem, tudi v stečajnem postopku (Prelič, 1999. 21). Sodišče vodi likvidacijski postopek smiselno enako kot stečajni postopek. Za odpoved pogodb o zaposlitvi delavcem v postopku prisilne likvidacije se uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki veljajo v primeru stečaja. Likvidacija je način prenehanja pravne osebe, kadar prenehajo pravni pogoji za njen obstoj. Praviloma zakon, ki ureja pravno-organizacijsko obliko dolžnika, določa, kdaj dolžnik kot pravna oseba preneha. Kadar nastopi razlog za prenehanje, je treba pred prenehanjem unovčiti premoženje te pravne osebe in poplačati upnike, ostanek pa razdeliti družbenikom, delničarjem oziroma članom. Matični zakon tudi določa, kdaj likvidacijo opravijo družbeniki sami in v katerih primerih jo opravi sodišče. Kadar matični zakon ne določa, kdo opravi likvidacijo, jo opravi sodišče. Postopek in pravne učinke prostovoljne likvidacije urejajo matični zakoni. Določbe ZPPSL pa se uporabljajo za postopek in pravne učinke prisilne likvidacije. Delniška družba preneha (ZGD-1, 521. člen):

s pretekom časa, za katerega je bila ustanovljena, s sklepom skupščine, če uprava ne deluje več kot 12 mesecev, če sodišče ugotovi ničnost vpisa, s stečajem, na podlagi sodne odločbe, z združitvijo s kakšno drugo družbo, če se zmanjša osnovni kapital pod minimum.

Likvidacija se mora opraviti v vseh primerih nastopa razloga za prenehanje delniške družbe, razen v primeru stečaja, združitve, kjer prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik prevzame celotno premoženje in obveznosti prevzete družbe. Družba z omejeno odgovornostjo preneha (ZGD-1, 521. člen):

če preteče čas, za katerega je bila družba ustanovljena, če sodišče ugotovi ničnost vpisa, s stečajem, s sodno odločbo, z združitvijo s kakšno drugo družbo, če se osnovni kapital zniža pod zakonsko določeni znesek.

Druge gospodarske družbe prenehajo (ZGD-1, 521. člen):

s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena, s sklepom družbenikov, s smrtjo oziroma prenehanjem družbenika, če družbena pogodba ne določa drugače, z odpovedjo, na podlagi sodne odločbe,

36

če se število družbenikov zmanjša pod dve, če sodišče ugotovi ničnost vpisa.

V nadaljevanju so podane temeljne informacije o likvidaciji delniške družbe, ta pravila pa se na podlagi 522. člena ZGD-1 smiselno uporabljajo tudi za družbe z omejeno odgovornostjo. Likvidacija delniške družbe se lahko začne s sklepom skupščine delniške družbe. Sklep o likvidaciji se pošlje sodišču zaradi vpisa likvidacije v register, po vpisu sklepa pa se opravi postopek likvidacije. Po vpisu začetka likvidacijskega postopka v register mora družba v svoji firmi uporabljati pristavek »v likvidaciji«. Likvidacijo opravi eden ali več likvidacijskih upraviteljev, ki so lahko tudi člani uprave, iz utemeljenih razlogov pa je lahko imenovanje prepuščeno sodišču. Za likvidacijskega upravitelja se lahko določi tudi likvidacijsko podjetje. Likvidacijski upravitelj je upravičen nadaljevati dejavnost s sklepanjem novih poslov le s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji. Likvidacijski upravitelj zastopa in predstavlja družbo, sestavi začetno likvidacijsko bilanco, konča začete posle, poplača terjatve upnikom, objavi poziv upnikom, naj mu prijavijo svoje terjatve v roku, ki ne sme biti krajši od trideset dni od dneva objave, izterja terjatve družbe, unovči likvidacijsko maso, pripravi predlog poročila in predlaga izbris družbe iz registra. Če likvidacijski upravitelj ugotovi, da premoženje družbe ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov v celoti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mora nemudoma ustaviti postopek likvidacije in podati predlog za uvedbo stečajnega postopka. O predlogu poročila o poteku likvidacijskega postopka praviloma odloča tisti organ, ki je sprejel sklep o likvidaciji. Po poplačilu vseh obveznosti družbe se preostalo premoženje razdeli med delničarje v sorazmerju z njihovimi deleži, vendar premoženja ni mogoče razdeliti, dokler ne preteče 6 mesecev od zadnje objave v zvezi z vsebino sklepa o likvidaciji. Likvidacijski upravitelj je dolžan zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele, in znanih terjatev, ki jih upniki niso prijavili. Poslovne knjige, knjigovodska dokumentacija in dokumentacija o likvidacijskem postopku morajo biti shranjene pri enem od delničarjev, ki ga določi likvidacijski upravitelj, ali pri določeni organizaciji, saj imajo upniki in delničarji pravico do vpogleda v navedene listine še tri leta po končanem likvidacijskem postopku (Kocbek, 1994, 82). Zakon o delovnih razmerjih določa, da lahko delodajalec v vseh drugih primerih prenehanja delodajalca (kot je bilo že omenjeno, veljajo posebne določbe zakona za primer stečaja in sodne likvidacije), redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom. Delavcem pripada odpravnina v višini, kot je določena za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. 5.3.2 Prenehanje družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije (Valič, Potočnik, 2005) ZGD-1 v svojem 425. členu ureja tudi prenehanje družbe po skrajšanem postopku. Družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo sodišču izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti. Upniki lahko uveljavljajo terjatve do delničarjev v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Za obveznosti odgovarjajo delničarji solidarno z vsem svojim premoženjem. Sodišče lahko zahteva od delničarjev dokazila o resničnosti

37

izjave, za prevzeto obveznost plačila dolgov pa lahko sodišče zahteva tudi druge oblike zavarovanja. Zoper sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku lahko delničarji, upniki ali pristojni državni organi vložijo ugovor v roku 15 dni od dneva objave. Če ugovor ni vložen ali ga sodišče zavrne, izda sodišče sklep o izbrisu družbe iz registra in ga objavi. Proti temu sklepu je dovoljena pritožba v 15-ih dneh od dneva objave. Navedena ureditev se smiselno uporablja tudi za prenehanje družbe z omejeno odgovornostjo. V zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi za zaposlene delavce veljajo pri prenehanju družbe po skrajšanem postopku enaka pravila kot pri prostovoljni likvidaciji družbe. 5.3.3 Izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije (Valič, Potočnik, 2005) ZFPPod ureja pravila skrbnega finančnega poslovanja podjetij, dolžnosti uprave in nadzornega sveta na področju finančnega poslovanja podjetij, ukrepe za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe, ukrepe ob nastopu nelikvidnosti oziroma prezadolženosti, odškodninsko odgovornost uprave, nadzornega sveta oziroma družbenikov v primeru stečaja podjetja, ter izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije. Z novelo ZPPSL je bil namreč v letu 1999 ukinjen stečajni postopek, ki ga je bilo pristojno sodišče dolžno uvesti po uradni dolžnosti nad dolžnikom v primeru, da le-ta ni zagotovil izplačila plač za obdobje zadnjih treh mesecev ali če je imel blokiran žiro račun oziroma je bil nelikviden zadnjih 12 ali več mesecev. Po ZFPPod od se po uradni dolžnosti iz sodnega registra izbriše gospodarska družba v primeru, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

če v dveh zaporednih poslovnih letih ni predložila letnega poročila oziroma letnega računovodskega poročila organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov;

če gospodarska družba nima premoženja ali če nastopi razlog, ki ga za izbris gospodarske družbe brez likvidacije določa drug

zakon. Po zakonu se šteje, da družba nima premoženja, če neprekinjeno v obdobju 12-ih mesecev ne opravlja izplačil preko računa pri organizaciji, ki za gospodarsko družbo opravlja posle plačilnega prometa. Vsaka od naštetih organizacij mora o nastopu izbrisnega razloga oziroma okoliščin obvestiti registrsko sodišče v roku enega meseca. Z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra gospodarska družba preneha. Z dnem prenehanja družbe preneha delovno razmerje delavcem, ki imajo enake pravice kot jih imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka, vključno s pravicami po Zakonu o Jamstvenemu skladu RS. S prenehanjem družbe (izbrisom) se šteje, da so družbeniki oziroma delničarji družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 427. člena ZGD-1, in sicer da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci ter da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Navedeno pomeni, da so z dnem izbrisa družbe iz sodnega registra tudi družbeniki oziroma delničarji v kapitalskih družbah odgovorni za morebitne preostale obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Družbeniki oziroma delničarji odgovarjajo nasproti upnikom družbe solidarno, kar pomeni, da lahko vsak upnik uveljavlja plačilo svojih terjatev od katerega koli družbenika ali delničarja. To ureditev je v letu 2002 presojalo

38

Ustavno sodišče RS, ki je razveljavilo takratni šesti odstavek 580. člena ZGD ter četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod v kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe (pasivni družbeniki). Pravni sredstvi v postopku izbrisa sta ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa in pritožba zoper sklep o izbrisu. Po pravnomočnosti se sklep o izbrisu objavi v Uradnem listu RS.

39

6 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA GLEDE FINANČNE NEDISCIPLINE V diplomski nalogi sem se opredelila predvsem na problematiko plačilne nediscipline, ki se v zadnjem času vse pogosteje pojavlja med slovenskimi podjetniki. Zato sem se odločila, da stanje preverim z anketo. Anketa je bila namenjena samo lastnikom podjetij, ki se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi. S tem sem skušala pridobiti podatke o tem, v kateri dejavnosti se plačilna nedisciplina najpogosteje pojavlja. 6.1 Predstavitev anketnega vprašalnika Anketni vprašalnik sem razdelila na tri področja: 1. Splošno: pridobila sem podatke o spolu nosilca podjetja, njegovi starosti, o organizacijski obliki podjetja, podatke o dokončani izobrazbi, število let opravljanja dejavnosti. 2. Plačilna nedisciplina - stanje in reševanje problema: v tem delu ankete sem pridobila podatke o tem, kakšen je vpliv plačilne nediscipline na poslovanje podjetij, v kakšni meri se z njo srečujejo, kako opozarjajo svoje kupce, kaj storijo v primeru, da so oni dolžniki, kaj menijo o delovanju sodišč, kakšen je vpliv države ter kako jo rešujejo. 3. Zavedanje plačilne nediscipline: spraševala sem po instrumentih zavarovanja terjatev in kaj pomeni plačilna nedisciplina za podjetje, ali imajo v podjetju zapisano kreditno politiko, če računajo stroške neplačevanja sproti in če imajo določeno mejo, do katere se njihovi kupci lahko zadolžijo pri podjetju. 6.2 Udeleženci v anketnem vprašalniku Udeleženci v anketnem vprašalniku so bili podjetniki iz okolice Maribora, saj so mi bili ti najbolj dostopni. Polovico anketnih vprašalnikov sem podjetnikom poslala po pošti, na druge pa so odgovorili osebno meni. Po pošti sem razposlala 15 anketnih vprašalnikov, od tega sem dobila vrnjenih le 5, pa še za te bi lahko rekla, da so neveljavni, saj so bili nerazločno in nepopolno rešeni, zato se bom raje posvetila anketnim vprašalnikom, katere sem osebno pridobila, teh je 14. 6.3 Analiza in ovrednotenje rezultatov ankete Prvi del anketnega vprašalnika je splošni del. Spraševala sem po spolu lastnikov podjetij, ter ugotovila, da je odgovarjalo 9 moških in 5 žensk, moški del predstavlja 64%. Iz naslednje tabele in grafa je razvidno, da se največkrat pojavi starost med 40. in 50. letom.

40

0

2

4

7

1

0 1 2 3 4 5 6 7

do 20

20-30

30-40

40-50

50 in več

GRAF 1 Starost anketirancev

TABELA 1 Starost anketirancev Do 20 let 20–30 let 30-40 let 40–50 let 50 in več 0 2 4 7 1 0% 14% 29% 50% 7% V zadnjem času se veliko podjetnikov odloči, da bodo svojo dejavnost opravljali kot samostojni podjetniki, kar 10 anketiranih, to predstavlja 72%, 2 opravljata svojo dejavnost kot d.o.o., kar je 14% in 2 kod k.d., kar prav tako predstavlja 14%. TABELA 2 Dokončana izobrazba

IZOBRAZBA Št. oseb %

• poklicna šola 1 7

• srednja šola 9 64

• višja strok. šola 4 29

• univerzitetna izobrazba 0 0

• magisterij 0 0

• drugo 0 0

SKUPAJ 14 100

Izobrazba podjetnikov me je presenetila, zdi se mi namreč zelo nizka, saj jih ima 64% samo srednješolsko izobrazbo, 7% poklicno izobrazbo in le 29% višjo strokovno izobrazbo. Izmed anketirancev nihče nima univerzitetne izobrazbe ali magisterija.

41

GRAF 2 Število let opravljanja dejavnosti

2; 14%1; 7%

2; 14%

2; 14%

7; 51%

od 0 - 3 leta od 3 - 5 do 5 - 7od 7 - 10 10 in več let

TABELA 3 Umestitev dejavnosti DEJAVNOST Št. oseb % PRIMARNI SEKTOR gospodarstva (kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo) 1 7 SEKUNDARNI SEKTOR (rudarstvo, industrija, gradbeništvo) 1 7 TERCIARNI SEKTOR (storitve, promet, trgovina, turizem) 12 86 KVARTARNI SEKTOR (kultura, izobraževanje, znanost, socialno skrbstvo in državna uprava)

0 0

SKUPAJ 14 100 Drugi del anketnega vprašalnika se nanaša na plačilno nedisciplino. V tem delu sem poskušala ugotoviti stanje med podjetniki ter kako se lotijo reševanja tega problema. V tem delu sem jim zastavila 19 vprašanj, v večini je bilo potrebno oceniti z ocenami od 1 do 5. V nadaljevanju sem v tabelah 5a, 5b in 5c zapisala vsa vprašanja iz tega dela anketnega vprašalnika in v kvadratke, v katere so anketiranci označevali svoje odgovore, vpisala število oseb, ki je na vprašanje odgovorilo s tem odgovorom. TABELA 4a Povzetek iz anketnega vprašalnika - 2 del - stanje in reševanje problema plačilne nediscipline

Ocena Št Vprašanje 5 4 3 2 1

Zelo velika Velika Povprečna Majhna Ne obstaja 1 Plačilna disciplina (redna plačila) so: 1 2 7 3 1 Zelo velik Velik Povprečen Majhen Ni vpliva

2 Vpliv Države (institucije RS) na plačilno (ne)disciplino

1 3 1 4 5

Zelo veliko Veliko Povprečno Malo Nič 3 Ali država s predpisi naredi, dovolj za izboljšanje

pl. nediscipline 0 0 1 6 7

Zelo velik Velik Povprečen Majhen Ni vpliva 4 Vpliv plačilne nediscipline na poslovanje je: 6 4 2 1 1 Zelo veliko Veliko Povprečno Malo Nič

5 Koliko se v vašem podjetju ukvarjate s problemi plačil na ravni vodstva ?

3 3 6 2 0

Zelo veliko Veliko Povprečno Majhno Ne obstaja 6 Koliko se v vašem podjetju ukvarjate s problemi

plačil na ravni izterjav ? 0 1 6 4 3

42

Pri prvem vprašanju me je zanimalo, ali so v njihovem podjetju plačila redna. Kar 50% jih je mnenja, da so povprečna, dva anketiranca menita, da so velika in trije da so majhna. Vpliv države na plačilno nedisciplino je majhen, nekateri so tudi mnenja, da država nima vpliva. Prav tako se tretje vprašanje navezuje na državo, in sicer ali kako pripomore država za izboljšanje stanja plačil oziroma ali so predpisi v pomoč podjetnikom. Pri tem vprašanju so bili anketirani zelo enotni, 50% jih meni, da država ne naredi nič, 43% jih meni, da malo, 7% pa povprečno, kar pomeni, da so takšnega mnenja tudi tisti, ki nimajo problemov s plačilno nedisciplino. Nihče ni mnenja, da država naredi veliko ali zelo veliko. Plačilna nedisciplina predstavlja podjetnikom velike probleme, saj onemogoča njihovo nemoteno – tekoče poslovanje, in prav zato lahko tudi sami zaidejo v finančne težave. V nadaljevanju sem spraševala, koliko se ukvarjajo s tem problemom na ravni vodstva. Največ jih je odgovorilo, da povprečno, trije veliko in trije zelo veliko, dva pa pravita, da malo. Tudi v tem je lahko vzrok za neplačevanje, vodstvo podjetja bi se moralo bolj posvetiti odprtim terjatvam, biti na tekočem kdo so neplačniki, jih spodbujati in opozarjati, jih ves čas preverjati, sicer se lahko hitro zgodi, da ostanejo »praznih rok«, da nikoli ne dobijo poplačanih odprtih terjatev. Pri šestem vprašanju me je zanimalo, koliko se s plačilno nedisciplino ukvarjajo na ravni izterjav. Tudi tukaj jih je večina odgovorila povprečno, oziroma malo in da se tega v podjetju ne poslužujejo. Poraja se mi vprašanje, kaj za naše podjetnike pomeni povprečno, ali so se že tako navadili na plačilno nedisciplino, ali menijo povprečno glede na druge podjetnike, ali povprečno glede na število strank, s katerimi podjetje posluje. Ugotavljam, da bi moralo biti moje vprašanje bolj specifično. TABELA 4B

Zelo velika Velika Povprečna Majhna Ne delamo 7 Kakšna je uspešnost kreditne politike (izterjav) v

vašem podjetju ? 0 0 5 5 4

Zelo velik Velik Povprečen Majhen Ne vplivamo 8 Kakšen vpliv na plačila kupcev imate v vašem

podjetju ? 0 3 9 1 1

Vse Večino Polovico Malo Nič 9 Koliko kupcev v vašem podjetju kreditirate ? 1 2 3 4 4 Vsi Večina Polovica Malo Nič

10 Koliko kupcev vam plačuje na dan zapadlosti? 1 2 3 6 2 Odprte Pisni Predlog o

Telefonsko Obisk postavke opomini izvršbi 11. Kakšen način opozarjanja glede dolgov se vam

zdi najbolj spremenljiv? 7 1 2 3 1

Vprašanje o uspešnosti izterjav v podjetju je pokazalo, da so te povprečne in majhne, štiri osebe pa so odgovorile, da jih ne delajo. Kar kaže na dejstvo, da podjetniki, ki imajo opravka z izterjavami, niso ravno uspešni pri izvrševanju le-teh. Sprašujem se, če so za to krivi sami. Morda bi se morali posvetovati in poiskati pravno pomoč, če je do sedaj niso oziroma bi morali biti bolj pozorni, da do tega ne bi prišlo, oziroma redkeje. Razlog pa je lahko tudi v zakonodaji, saj se vidno, da jih večina meni, da jim predpisi države niso ravno v pomoč. Podjetniki menijo, da imajo na kupce pri njihovih plačilih povprečen vpliv, kar trije pa so mnenja, da imajo velikega. Na vprašanje, koliko kupcev v podjetju kreditirajo, so bili odgovori zelo različni. Ena oseba pravi, da vse, dve, da večino, tri polovico, štiri, da malo kupcev in prav tako štiri osebe, da nobenega. Pri vprašanju glede rednih plačil oziroma plačil na dan zapadlosti, je večina mnenja, da jih je malo. Sprašujem se, ali so bila vprašanja dovolj jasna, saj osebe, ki pravijo, da nikogar ne kreditirajo, v naslednjem vprašanju niso odgovorile, da vsi plačujejo na dan zapadlosti, kar pa si nasprotuje. Če

43

kupec ne plača do dneva valute, oziroma tega prekorači, že to za podjetje predstavlja odprte terjatve, kar pomeni, da kupca kreditira. Morda pa je bila beseda kreditiranje narobe razumljena. Pri enajstem vprašanju sem prešla iz stanja plačilne nediscipline na ugotavljanje reševanja le-te. Kar 50%, to je sedem oseb, kupce opozarja na odprte terjatve preko telefona, trije pošiljajo pisne opomine, dva odprte postavke, ena oseba obišče kupce, ena oseba pa vloži predlog o izvršbi. Sem pa zasledila, da so se nekateri odločili oziroma označili tudi po dve ali več predlogov, v večini telefonsko in potem še odprte postavki in pisni opomin, kar se mi zdi zelo dobro, saj nam s strani kupca potrjene odprte postavke predstavljajo potrdilo in dokaz o njegovem strinjanju in jih lahko predložimo sodišču v primeru izvršbe. TABELA 4C 12 Kako reagirate, kadar vam dobavitelj obračuna obresti za plačan račun, katerega valuta je bila

prekoračena?

Dobavitelja obvestite, da se z obračunom ne strinjate in mu ga zavrnete

3

Obresti plačate 8 Obračun obresti predate v presojo

računovodskemu servisu 1

Prekinete poslovanje 1 Drugo: 1

13 Ali izterjujete svoje dolžnike: V lastni režiji z opomin, klici,…nazadnje predlog za

izvršbo, 14

S pomočjo pravnega svetovanja odvetnika, Prodamo terjatev finančni instituciji, ki skrbi za

poravnavo obveznosti.

14 Vaše izkušnje glede uspešnosti delovanja sodišč za upnike so:

3 DOBRE 3 – nimajo izkušenj

8 SLABE 15 Koliko izvršb letno vložite? (zapiši s številko) 16 % uspešno rešenih izvršb? (zapiši v odstotkih) 17 Ste se že srečali s stečajem ali prisilno

poravnavo? 6 Da

8 Ne 18 Od kod ste izvedeli za stečaj? Uradni list Na sodišču Od dolžnika DRUGO

1 0 2 3 od 6 19 Se vam je že zgodilo, da ste prepozno zvedeli za

stečaj? 3 Da

3 Ne Pri dvanajstem vprašanju so se anketiranci morali postaviti v vlogo kupca. Na vprašanje, kako sami reagirajo v primeru, da jim prodajalec zaračuna z zamudne obresti v primeru prekoračitve valute, je osem oseb odgovorilo, da obresti plačajo, to predstavlja kar 57% vseh vprašanih, trije pravijo, da dobavitelja obvestijo, da se z obračunom ne strinjajo in mu ga zavrnejo, ena oseba pravi, da ga da v presojo računovodskemu servisu, eden pa bi prekinil poslovanje s tem dobaviteljem. Menim, da če je kupec sicer reden plačnik ter dobra stranka in se mu redko kdaj zgodi, da prekorači rok plačila ali pa je prekoračitev sprejemljiva s strani prodajalca, mu tudi ta ne bo kar takoj zaračunal zamudnih obresti, verjetno ga bo opozoril na zamudo in s tem obdržal dobre poslovne odnose. Ne zdi pa se mi prav, da kupec prekine poslovanje s podjetjem, saj ima vsako podjetje določen plačilni rok, s katerim je stranka seznanjena na začetku poslovanja. Takšno podjetje bo kasneje pričelo poslovati z drugim dobaviteljem, ki mu na začetku ne bo zaračunaval zamudnih

44

obresti, kasneje, ko se bodo zamude ponavljale in zavlekle v mesece, pa se bo zgodba ponovila. Na vprašanje, kako se podjetniki lotijo izterjave svojih dolžnikov, je vseh 14 oseb oziroma 100% odgovorilo, da v lastni režiji, kar pomeni z opomini, klici in navsezadnje tudi s predlogom za izvršbo. Glede izkušenj z uspešnostjo delovanja sodišč v prid upniku ima osem oseb slabo mnenje in tri osebe dobro mnenje, ostale tri osebe pa nimajo izkušenj z delovanjem sodišč. Pri vprašanju glede števila izvršb, ki jih letno vložijo, so bili odgovori različni, številke pa so se gibale od 1 pa tudi do 30 izvršb letno. Pri izvršbah pa so uspešni od 30 do 70%. Pri tem so pomembne predvsem izkušnje podjetja, koliko se posveča temu problemu ter če sodeluje s pravnimi svetovalci. Na vprašanje, ali so se že srečali s stečajem ali prisilno poravnavo, je osem oseb odgovorilo z ne in šest oseb za da. Od teh šestih oseb sta dve zvedeli za stečaj od dolžnika, ena oseba iz uradnega lista, tri osebe pa iz drugih virov informacij. Tri osebe pa so za stečaj izvedele prepozno, kar pomeni, da se v stečajno maso niso uspele prijaviti. Tretji, zadnji del anketnega vprašalnika sem posvetila zavedanju plačilne nediscipline. Pri prvem vprašanju sem spraševala po vrsti instrumentov za zavarovanje terjatev. Možno je bilo označiti več odgovorov, največ pa se jih je opredelilo za bančno poroštvo in druge instrumente zavarovanja. GRAF 3 Uporaba instrumentov za zavarovanje terjatev

22

1

00

2

1

4

1

3

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5 4 4,5

MENICA

AVANS

NEPREMIČNINE

PREMIČNINE

CESIJA

ASIGNACIJA

POROŠTVO

BANČNO POROŠTVO

ZAVAROVALNICA

DRUGO

Pri drugem vprašanju sem ugotovila, da se vsi anketiranci strinjajo, da je plačilna nedisciplina velika, 64% se jih strinja, da imajo v podjetju zaradi nje velike probleme. Analiza kaže, da glavni kupci podjetij niso slabi plačniki in večina jih je mnenja, da nimajo dodatnih stroškov zaradi neplačil. Pri vprašanju, ali imajo točno določeno oziroma zapisano kreditno politiko v podjetju, jih je polovica odgovorila z da. 79% podjetij nima predpisanih postopkov izterjave, ampak se zanje odločajo sproti, glede na situacijo. Zanimivo je, da jih 64% sledi zapadlosti terjatev in so s tem seznanjeni, le 21% pa jih mesečno izračunava stroške tega financiranja kupcev. Kot zadnje me je zanimalo, ali imajo določeno mejo oziroma limit, do katerega kupcem dovolijo imeli odprte terjatve, brez da bi ukrepali. 50% jih pravi, da imajo in 50% , da te meje nimajo postavljene.

45

6.4 Podane ugotovitve, predlogi in izboljšave na podlagi opravljene analize anketnega vprašalnika Z anketnim vprašalnikom sem prišla do ugotovitev, katere sem predvidevala že ob samem začetku pisanja diplomskega dela, tako lahko rečem, da je moja raziskava potrdila moje domneve. Plačilna nedisciplina predstavlja velik problem za slovensko gospodarstvo, predvsem so ogroženi mali podjetniki, saj nimajo zadostnega znanja in sredstev za vsakodnevno reševanje problemov. Ugotavljam, da se postopki izterjav med malimi podjetniki ne uporabljajo tako pogosto, kot sem ugotovila, da se pojavlja plačilna nedisciplina. Postopki izterjav med malimi - mikro podjetji so redki, saj so postopki neučinkoviti, počasni, stroški pa previsoki. Zato sem mnenja, da bi bilo smiselno znižati stroške postopkov izterjav, spodbujati izvensodne poravnave in izterjave med podjetji. Mala – mikro podjetja se manjkrat zatekajo k prekinitvi dobav, manjkrat opominjajo kupce, manjkrat uporabljajo postopke, opredeljene v ZIZ in manjšo pozornost posvečajo zavarovanju terjatev. Ta podjetja za zaščito uporabljajo predvsem preverjanje bonitete kupcev, katerih podatki so dostopni preko plačljivih internetnih strani in podatkov pri Banki Slovenije o blokadah računov. Mala podjetja imajo slabšo izobrazbeno strukturo, kar pomeni, da bi bilo smiselno njihovo povezovanje v skupine, kjer bi sodelovali strokovnjaki in te podjetnike izobraževali in informirali na področju zakonodaje, instrumentov zavarovanja terjatev, o postopkih izterjav in v zvezi z izkoriščanjem tržne moči poslovnih partnerjev. Kreditna politika sodi med temeljne politike poslovanja podjetij. Podjetja z ugodnejšimi plačilnimi pogoji privabljajo dodatne kupce, kar predstavlja necenovno konkurenco. Potrebno bi bilo preprečiti nepravočasno izvrševanje plačil v plačilnih rokih, zapisanih v pogodbah. Poleg samega ugotavljanja zamud je potrebno njihovo dosledno sankcioniranje. Tukaj pa se pri malih podjetnikih pojavlja strah, da lahko v primeru, da stranki zaračunajo zamudne obresti ali vložijo predlog za izvršbo, stranko izgubijo. Tako podjetniki zavlačujejo in s tem se odprte terjatve samo večajo in za podjetje predstavljajo vse večji problem. Ta problem malih podjetnikov se tako premosti na celotno gospodarstvo in ga je veliko težje odpraviti. Problem nastaja v večji meri pri podjetjih, ki dosledno ne sledijo zneskom dolgov in datumom zapadlosti vsakega kupca. Doslednost bi morala biti v uporabi tako na ravni vodstva kot tudi na ravni izterjav. Potrebno bi bilo zagotavljanje plačila zamudnih obresti ob prekoračitvi plačilnih rokov. Zapadle neporavnane terjatve bi morale biti poplačane, ne glede na velikost dolga, najkasneje v roku 90-ih koledarskih dni od vložitve tožbe.

46

7 ZAKLJUČEK Problematika slovenskega gospodarstva se kaže na več področjih. Po osamosvojiti Slovenije leta 1991 je bilo najceneje in najhitreje registrirati dejavnost kot samostojni podjetnik. Rast brezposelnosti je bila leta 1991 vedno večja, predvsem zaradi izgube trga naše bivše domovine Jugoslavije. Zaradi nuje po delu in preživetja so se pri nas začela ustanavljati podjetja, samostojni podjetniki (prej smo poznali obrtnike), razni zavodi in drugo. Podjetniška neizkušenost je pripeljala do tega, da so mnogi ustanovili podjetja brez potrebnih znanj, izkušenj, priprav, raziskav trga, brez kapitala, torej vnaprej obsojeni na propad. Pojavljati so se začele težave z likvidnostjo, ki se pojavljajo tudi pri podjetjih, ki poslujejo z dobičkom in imajo dobre programe, vendar so začeli brez zadostnega zagonskega kapitala. Z rastjo podjetja se likvidnostna luknja poglablja, saj dobiček ni dovolj velik za njeno zapiranje. Veliko podjetij kupuje z odlogom plačila 15-ih dni, prodaja z odlogom 60-ih dni, plačano pa dobijo šele čez 90 dni. Problem, ki sem ga raziskovala v diplomskem delu, se nanaša na plačilno nedisciplino. Za Slovenijo je značilen visok delež stečajnih postopkov, iz česar lahko sklepamo, da podjetij ni več mogoče reševati s strategijami prestrukturiranja, ampak je potrebna odprodaja premoženja in izbris. Veliko pa je primerov, ko z odprodajo premoženja podjetje še vedno ni zmožno poplačati vseh upnikov ali pa je postopek zaključen, ker sredstva ne zadostujejo niti za kritje stroškov postopka. Iz tega lahko povzamemo, da so upniki v slovenskem gospodarstvu zelo slabo zaščiteni. Vzrok za to pa lahko iščemo tudi v nezadostnem preverjanju bonitete in plačilnih navad poslovnega partnerja, nezadostni uporabi zavarovalnih instrumentov, netržnem obnašanju upnikov, visoki stopnji medpodjetniške solidarnosti, v previsokih stroških prijave postopkov na sodišču in počasnem delu sodišč. Problem je tudi v tem, da podjetja prelagajo začetek stečajnega postopka oziroma postopka prisilne poravnave, kar v skladu z ZPPSL lastnikom podjetij omogoča izvajanje poslov v osebno korist. ZFPPod naj bi onemogočal in preko osebne odgovornosti sankcioniral takšno prelivanje premoženja upnikov in manjšinskih lastnikov. Zamude na sodiščih in počasnost odločanja v postopkih so v Sloveniji nedopustne. Visoka je stopnja birokratizacije, pretirana zaščita dolžnikov, nerazumljivo dolgi postopki izterjav in prepočasen odziv na novo zakonodajo pri izterjavah. Problem vidim tudi v sami zakonodaji o davkih. ZDDV predpostavlja hitro izterjavo, saj drugače ne bi bilo mogoče predvideti pobiranja davka na osnovi vračunane, temveč plačane realizacije. Država davek tako pobere tudi za posle, ki dejansko še niso poravnani. Uveljavitev ZFPPod in dostopnost podatkov ponujata lastnikom podjetij možnost obsežnega analiziranja, tako neposrednih kot tudi posrednih učinkov. S tem bi se naj zamude plačil podjetij zmanjšale. Podjetja naj bi ob strožjih omejitvah pri finančnem poslovanju več pozornosti posvečala zagotavljanju stabilnega poslovanja. Pomembna je redna spremljava kupcev glede bonitet, oddanih vsakoletnih bilanc glede poslovanja, narokov na sodiščih glede stečajev. Z razvojem interneta lahko vse te podatke, seveda ob plačilu storitev, spremljamo in preučimo. Banka Slovenije nam celo omogoča spremljanje transakcijskih računov pravnih oseb glede blokad računov, pridobivanje podatkov glede odpiranja novih računov … Da v podjetju dosežemo potrebno pridobivanje podatkov, je potrebno zaposlene redno izobraževati in jih stimulirati. Pomembno je tudi sodelovanje z zunanjimi podjetji, predvsem s pravnega in finančnega področja.

47

8 POVZETEK Diplomsko delo predstavlja vse večji problem plačilne nediscipline. S tem se v zadnjem času srečuje celotno Slovensko gospodarstvo, najbolj pa so ogroženi prav mali podjetniki. Podjetja skušajo reševati svoje probleme s poslovnimi dogovori, tako se odločajo v prvi vrsti za pisne opomine, v potrditev pošiljajo odprte postavke, opravljajo telefonske razgovore, pri večjih dolžnikih se odločajo tudi za osebne obiske in če se dolg ne poravna, se odločijo za sodni postopek in predlog za izvršbo. Pri tem morajo biti pozorni, da zapadle terjatve ne zastarajo. Za sodne postopke se podjetniki neradi odločajo, saj so stroški visoki, počasnost odločanja in zamude na sodiščih pa ne dajo pravih rezultatov. Podjetniki imajo na voljo instrumente zavarovanja terjatev in odločijo se lahko za prodajo terjatev. V diplomskem delu je opisan postopek cesije – odstop terjatev, kompenzacija, factoring in asignacija. Kot vzrok za nastanek plačilne nediscipline lahko navedem podjetniško neizkušenost, težave z likvidnostjo, pretirane naložbe, pretirana poraba ter premalo začetnega kapitala. Upniki iščejo zaščito svojih interesov preko sodnih postopkov, kot so prisilna poravnava, stečaj in likvidacija. Problem plačilne nediscipline je skušal rešiti Zakon o finančnem poslovanju podjetij, ki je začel s čiščenjem registra podjetij in tako so bila izbrisana vsa podjetja, ki niso imela premoženja. Vendar je to šele začetek, zakonodaja je še vedno preveč zaščitniška do dolžnikov. Ključne besede: plačilna nedisciplina, finančno poslovanje podjetja, terjatve, zavarovanje terjatev, plačilna sposobnost, boniteta, izterjava plačil.

48

9 SUMMARY This diploma thesis is introducing the growing problem of payment indiscipline which the whole Slovene economy is coping with. The most imperilled group is the SME (small middle enterprises) segment. The companies are trying to solve their problems with business agreements. In first line they are choosing dunning letters, they are sending open items for confirmation, making phone calls and for bigger debtors they are choosing personal meetings. If the dept is not paid up they decide for a legal proceeding and a proposal for execution, while taking into consideration that those claims do not obsolete. Due to high costs, the slowness of decision-making and the delays at the court which do not give the wanted results, companies do not prefer legal proceedings. Entrepreneurs have couple of instruments for insuring the debts and they can even sell them. In the diploma thesis the procedure of cession is described – assignment of accounts receivable, compensation, factoring and assignation. As a cause for the payment indiscipline I can state the inexperience of companies, difficulties with liquidity, excessive investments, and excessive expenditure as well as a too small starting capital. The creditors are trying to secure their interests with the help of legal proceedings, for example forced payments, bankruptcy and liquidation. The Financial Operations of Companies Act tried to solve the problem of payment indiscipline with cleaning the record of companies and herewith all companies without capital were erased. However this is only the beginning. The legislation is still patronizing the debtors. KEY WORDS: payment indiscipline, financial management, claims, claim cover, solvency, credit rating, recovery of payments.

49

10 LITERATURA IN VIRI 1. Avšič, Vera. 2002. Koga bo pogoltnil nov finančni zakon? Ljubljana. Gospodarski

vestnik. 2. Bratina, Borut. Jovanovič, Dušan. Podgorelec, Peter. Primec, Andreja. 2007. Osnove

gospodarskega prava. Maribor. Studio Linea. 3. Gale Robežnik, Suzana. Kruhar Puc, Romana. 2005. Reševanje insolventnih postopkov

v praksi. Lesce. Založba Legat. 4. Hieg, Romana. 2002. Prisilna poravnava, stečaj in prenehanje kapitalskih družb.

Ljubljana. IKS. 5. Juhart, Miha. 1996. Cesija: Pogodbeni odstop terjatve. Ljubljana. Gospodarski vestnik. 6. Kocbek, Marjan. 1994. Prenehanje in likvidacija družb. Ljubljana. Gospodarski

vestnik. 7. Lebe, Sonja Sibila. Mladič, Mirjana. 2002. Poslovno komuniciranje. Maribor. Doba. 8. Lipovec, Branko. 1996. Izterjava dolgov v teoriji in praksi s primeri. Radovljica.

Skriptorij KA. 9. Ložar, Alenka. 2003. Plačilna nedisciplina in finančni inženiring. Diplomsko delo.

Ljubljana. Ekonomska fakulteta. 10. Možina, Stane. Tavčar, Mitja. Kneževič, Ana Nuša. 1995. Poslovno komuniciranje.

Založba Obzorja. 11. Plavšak, Nina. Bergant, Živko. 2000. Zakon o finančnem poslovanju podjetij s

komentarjem. Ljubljana. Gospodarski vestnik. 12. Prelič, Saša. 1999. Stečajno pravo. Maribor. Studio Linea. 13. Robnik, Lidija. 2002. Finance. Maribor. Doba. 14. Šinkovec, Janez. Škerget, Drago. 1999. Zakon o finančnem poslovanju z uvodnimi

pojasnili in Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem. Ljubljana. Primath.

15. Volk, Dida. 2003. Izterjava denarnih terjatev s sodno prakso in predpisi. Ljubljana. Gospodarski vestnik.

VIRI 1. Anketa: Problematika slovenskih obrtnikov. 2002. Obrtnik. September. Št. 9. 2. Agencija za javnopravne evidence in storitve. 2003. Letno poročilo 2003. Dostopno na:

http://www.ajpes.si/docDir/_Ostalo/Letno%20porocilo%20AJPES%20za%20leto%202003.pdf.

3. Črčinovič-Krofič, Vlasta. 1995. Kompenzacija – čas izpolnitve obveznosti. Ljubljana. Pravna praksa, 337/1995. [on-line].

Dostopno na: http://www.ius-software.si/BAZE/LITE/K/iAvtA1418845215.htm. 4. Kalcun, Stanislava. 2002. Izterjava dolgov prek bonitetnih hiš. Finance. 5. Obligacijski zakonik (OZ). (Uradni list RS, 83/01). 6. Jeras, Primož. 2002. Prepričljiva zmaga plačilne nediscipline. Obrtnik. September. Št.

9. 7. Jeras, Primož. 2003. Pet velikih problemov obrti. Obrtnik. Maj. Št. 5. 8. Plačilna nedisciplina – Najslabše se godi malim. Obrtnik. 2005. September. Št. 9. 9. Petrovčič, Vida. 2004. Zakaj propadajo mala podjetja. Podjetnik. December. Št. 12.

50

10. Pivka-Galun, Nataša. Beloglavec, Sabina. 2004. Izboljšanje finančne likvidnosti. Kapital. Avgust. Št. 345.

11. Slovenski računovodski standardi (SRS). 2002. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

12. Valič, Stane. Potočnik, Miha. 2005. Gospodarska zbornica Slovenije [online]. Dostopno na: http://www.gzs.si/slo/storitve/poslovne_informacije/pravna_podrocja_in_predpisi/statusno_pravo [25.07.2007].

13. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-1). (Uradni list RS, 17/05, 108/05). 14. Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV). (Uradni list RS, 117/06). 15. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD). (Uradni list RS, 54/99). 16. Zakon o gospodarskih družbah 1 (ZGD-1). (Uradni list RS, 42/06, 60/06). 17. Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). (Uradni list RS, 54/99). 18. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). (Uradni list RS, 51/98, 75/02). 19. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). (Uradni list RS, 67/93). 20. Weiss, Monika. 2001. Samo zakon ne more zatreti neplačnikov. Finance. Št. 119.

Oblikovano: Označevanje inoblikovanje

Izbrisano: <#>Razboršek, Dragica. 2001. Zakon o finančnem poslovanju podjetij v praksi. Kapital. Št. 11.¶