Pismo z nebaPismo z neba

Tole se je zgodilo v neki daljni deželi, mi pa bomo mami rekli Tanja,njenemu sinu pa Peter.

Skočila je na noge takoj, ko je zagledala kirurga, ki je prihajal iz operacijske dvorane.

Vprašala ga je: “Kako je z mojim sinom? Je z njim dobro? Kdaj ga lahko vidim?”

Polna bolečine, si Tanja sama pri sebi reče: „Zakaj morajo otroci zboleti za rakom!? Ni Bogu nič mar!? Kje si bil Bog, ko te je moj sin potreboval!?“

Kirurg ji reče: „Žal mi je. Naredili smo vse, kar je bilo v naši moči, vendar vaš sin ni preživel“.

Kirurg jo vpraša: „Bi bili radi za nekaj trenutkov sami s svojim sinom?”

Sestra gre lahko ven za nekaj časa in vas pusti s sinom samo preden ga odpeljejo na Medicinsko fakulteto.

Tanja je sestro vseeno prosila naj ostane z njo, ko se bo ona poslavljala od svojega sina. S prsti mu je šla nežno skozi njegove bujno nakodrane lase.

„Si želite pramen njegovih las”, jo vpraša sestra? Tanja žalostna prikima. Sestra odreže pramen dečkovih las in ga da v prozorno plastično vrečko, ki jo da Tanji.

Mama reče: „To je bila Petrova ideja, da darujemo njegovo telo Medicinski fakulteti. Mogoče bo to komu koristilo je rekel.

Najprej sem bila proti pa me je Peter prepričal in rekel: „Ko umrem mi telo ne bo več koristilo. Mogoče pa bom s tem pomagal kakšnemu drugemu dečku, da bo lahko kakšen dan več ostal s svojo mamo.“

Tanja nadaljuje: „Moj Peter je imel zlato srce. Mislil je na druge in jim vedno pomagal kadar je le mogel.“

Tanja je zadnjikrat odšla iz Pediatrične klinike, potem ko je v njen prebila največ časa v zadnjega dolgega pol leta.

Torbo s Petrovimi stvarmije dala na sopotnikov sedež. Vožnja do doma je bila težka. Še težji pa je bil prihod v prazno hišo.

Odnesla je Petrove reči in vrečko s pramenom njegovih las v otroško sobo.

Začela je zlagati njegove avtomobilčke in ostale stvari tako, kot so bile vedno zložene v Petrovi sobi.

Ulegla se je preko njegove posteljice, objela njegov vzglavnik in jokajoč zaspala. Bilo je okoli polnoči, ko se je prebudila in poleg sebe zagledala pismo v kuverti.

Brala je pismo:

„Draga mama!

Vem, da me boš pogrešala. Ne misli, da te bom pozabil ali te nehal imeti

rad, čeprav me ne boš vsak trenutek slišala kako ti kličem:

Rad te imam.

Mama vedno te bom imel rad, vsak dan bolj. Nekega dne se bova spet videla.Do takrat pa lahko posvojiš kakšnega majhnega fantka, če želiš, da ne boš

sama. Meni je prav. Lahko ima mojo sobo in vse moje igračke. Če pa se boš

odločila za deklico pa ji moje stvari najbrž ne bodo všeč.

Njej boš morala kupiti punčke in vse ostalo kar imajo rade deklice. Ne bodi žalostna, ko misliš name. Tukaj, kjer

sem zdaj je zelo lepo. Babica in dedek sta me pričakala in me popeljala na

okoli. In še kar nekaj časa bomo porabili, da mi bosta vse razkazala.

Angeli so super. Rad jih gledam kako letijo. In veš kaj? Jezus ni podoben niti eni izmed tistih slik. Takoj, ko sem ga zagledal sem

vedel: to je on. Jezus me je osebno peljal k Bogu. In veš kaj mama? Sedel sem k Bogu in skupaj sva se pogovarjala kot, da sem nekdo

zelo pomemben.

Rekel sem mu, da bi ti zelo rad napisal pismo, da se poslovim od tebe in še

mnogo drugih stvari, čeprav sem vedel, da to ni dovoljeno.

In veš kaj mama? Sâm Bog mi je dal papir in svoj lastni svinčnik, da ti lahko napišem pismo.

Mislim, da je tistemu angelu, ki ti bo odnesel pismo ime Gabrijel.

Bog mi je rekel, da ti naj napišem še njegov odgovor na eno od tvojih vprašanj. Kje je

bil, ko sem ga najbolj potreboval? Rekel mi je, da je bil z menoj, kot je bil tudi

s svojim sinom, ko je umiral na križu.

Bil je pri meni, kot je vedno pri svojih otrocih. Še nekaj, da ne pozabim mama. Veš nihče ne more videti kar sem ti napisal, samo ti mama. Za vse ostale je to le navaden nepopisan list papirja.

Zdaj pa moram Bogu vrniti njegov svinčnik.

Rabi ga, da bo v Knjigo življenja napisal nova imena.

Pri večerji bom sedel zraven Jezusa. Prepričan sem, da bo hrana odlična. Skoraj bi ti pozabil povedati. Mene nič več ne boli. Od raka ni več niti sledu. Srečen sem, ker mi ni treba več prenašati bolečine. Tako

tudi Bogu ni več treba gledati kako trpim.

Bog zdaj kliče svojega angela k sebi in mu reče, da je to pismo “posebna dostava”.

Kaj zdaj rečeš na to?

Podpisani z ljubeznijo;

Bog, Jezus in jaz

Pošlji to zgodbo svojim prijateljem in znancem.V svojem srcu boš začutil-a toplino Svetega Duha.

Naj te Bog blagoslovi!Naj te Bog blagoslovi!

SLO: Medeja