1

Zgodba o povezovanju ljudi v skupno kompozicijo

12 registrov

blagozvočno

Msgr. Alojz Uran in Jože Kos

blagozvočnoZ veseljem pozdravljam pričujočo knjižico ob blagoslovitvi obnovljenih orgel v župnijski cerkvi Lurške Matere Božje

na Polšniku. To je lepa priložnost, da se Gospodu zahvalimo za vse njegove milosti, pa tudi za pogum, s katerim se je vaša številčno majhna župnija ob spodbudi posameznikov lotila

zahtevnega projekta.

Orgle so v naših cerkvah zares »kra-ljica glasbil«, saj imajo mnogovrstno sporočilo. Pri njihovem nastanku in uporabi sodeluje množica ljudi. Najprej občudujemo mojstre, ki orgle na podlagi stoletnih izkušenj načrtujejo, izdelajo in tudi obnavljajo. Potem občudujemo glasbenike, ki pripravljajo primerne skladbe za različne priložnosti. Za igralnikom pa je organist, ki izvablja iz instrumenta glasbo in z njo navzočim pevcem in Božjemu ljudstvu pomaga h globljemu doživetju skrivnosti kr-ščanskega bogoslužja. Končno so ob orglah tudi zborovodje, ki imajo pevce za prijatelje in z njimi služijo lepoti obhajanja Gospodove skrivnosti. Vse

zgoraj omenjene možnosti pa ne delujejo, če ni sape – energije, ki oživi celoten instrument. To je slikovita podoba cer-kvenega občestva, ki zaživi šele tedaj, ko se odpre delovanju Svetega Duha, vse oživljajočega in posvečujočega.

»Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladova-nje. Zoper te stvari ni postave.« (Gal 5, 22–23). Po delih se torej spozna delovanje Boga v človeku. Vse, kar je dobro, je od Boga, na ljudeh pa je, da to dobro odkrivamo in se Bogu zahvaljujemo za podeljene darove. To je lepota, da lahko ljubezen, veselje in mir še danes veliko pomenijo čutečemu

človeku in lahko prispevajo k uskladitvi dejanj in naporov posameznikov ter celotne skupnosti.

Pri obnovi orgel in svetišča je so-delovalo veliko ljudi. Vsakdo, tako iz svojega okolja, s svojimi kvalitetami in napakami, morda tudi s svojo vi-zijo, je prispeval, da je ta instrument postal resničnost za župnijo Polšnik. Združevanje in bratska pomoč sta tisti kvaliteti, ki bogatita celotno Cerkev, da je le vse namenjeno Bogu v čast, ljudem pa v korist.

Na stotine različnih piščali in dru-gih potrebnih elementov zazveni v orglah kot usklajen orkester, in to v najrazličnejših skladbah. Ta edinost v različnosti je ob obnovitvi orgel moja želja tudi za vaše župnijsko ob-čestvo, ki naj pod vodstvom Svetega Duha zazveni kot harmonična celota v Božjo slavo.

msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof

Sodelovanje je

1. Cerkev Lurške Matere Božje Polšnik - stran 6

2. Svetniki v cerkvi na Polšniku - stran 8

3. Današnji čas v Sloveniji - stran 16

4. Zgodba Abrahamov ključ Srca Slovenije - stran 18

5. Orgle skozi čas - stran 40

6. Razseljeni krajani s Polšnika - stran 46

7. Kultura prepevanja na Polšniku - stran 50

8. Društva na Polšniku - stran 56

9. Domačini - stran 64

10. Stebri povezovanja - stran 68

11. Botri in donatorji za orgle - stran 70

12. Orglarska delavnica Maribor - stran 74

6

Cerkev Lurške Matere Božje

na Polšniku

Copula 8’

Register je iz obstoječih lesenih piščali, katerih zvok je sicer sorazmerno tih, a s svojo širino in polnostjo

drži pokonci vso zvočno harmonijo, tako kot stabilno in zanesljivo stoji 100 let stara polšniška cerkev.

7

Župnijska cerkev Lurške Matere Božje je glavna verska in kulturna zgradba v centru polšniške župnije. S svojo

velikostjo in impozantnostjo spominja vsakega mimoidočega na Boga in na vero, zaradi katere in s pomočjo katere je bila postavljena. Spominja na trud in žulje naših očetov, pa tudi

na veliko vnemo in ljubezen do Marije, naše ljube gospe.

Leta 1904 je bila, na isti lokaciji kot pred njo okoli leta 1300 stara cerkev, sezidana današnja cerkev, ki so jo pozidali grofje Apfaltern. Po potresu leta 1895 je bila stara stavba močno prizadeta, tako da je Fran Avsec na-pravil načrte za novo cerkev. Župnik Janez Globelnik je poskrbel, da se je cerkev dozidala in tako je kraju pustil neizbrisen pečat. V cerkvi je tudi spominska plošča njemu v čast. Od stare cerkve je ostal samo spodnji del zvonika.

Oltarje je izdelal podobar Šumrek iz Celja, slike križevega pota, ki so bile prenesene iz stare cerkve, pa Layerjev epigon iz leta 1860. Celotna podoba cerkvene opreme deluje minimalistično, vendar zaradi tega nič manj duhovno in osredinjeno.

Božjepotna narava cerkve se kaže v njeni velikosti pa tudi v samem dejstvu, da je posvečena Lurški Materi Božji. Božja pot je bila svoj čas zelo živa in ljudje iz Renk so hodili po strmi poti do svetišča, kjer so prosili za zdravje.

Uradno izpričanih ozdravljenih ni bilo zabeleženih, v pogovoru z ljudmi pa dostikrat izvem, kako je “Lurška Marija”, kot jo krajani radi imenujejo, pomagala. Dostikrat si lahko zastavimo vprašanje, kaj je zdravje in glede na to, kako bomo odgovorili, bomo potem lahko definirali tudi pojem ozdravljenje. Zdravje ni samo telesno ali pa morda duševno, pač pa je tudi duhovno. So-zvočje obojega bi šele lahko smatrali za

pravo definicijo zdravja. Ta širša razlaga nam bo hitro dala slutiti, kako Lurška Marija tudi danes ozdravlja in celi rane. Prošenj za Marijo je morda danes še več kot nekdaj ali pa vsaj toliko. Smiselno bo prositi Marijo, da nam oživi vero, da bomo danes zopet tako kot nekoč radi romali v njena svetišča. Delo za spreobrnjenje se pa vsekakor ne začne pri sosedu, ampak doma. Preden se bomo čudili, zakaj ni na Polšnik več romarjev, bomo morali znova pretehtati svojo vnemo in vero, s katero teden za tednom romamo k Mariji.

Pot okoli oltarja je še danes deja-nje vere in ljudje radi stopijo na to prošnjo pot. Naj bo to naša iskrena prošnja tudi za današnji čas in razlog pričujoče knjige. Darujmo Mariji svoje male prošnje, da jih bo posredovala svojemu Sinu.

Gregor Šturm, polšniški župnik

8

Svetniki v cerkvi

na Polšniku

Principal 4’

Register iz prospekta (vidna sprednja stran orgel) je obstoječi register iz kovinskih piščali in kot najmočnejši

ter najjasnejši glas v orglah simbolizira svetnike v cerkvi. Tako kot so svetniki povezani s Cerkvijo, povezava

principala in copule ustvarja temeljni orgelski zvok.

9

Lurška Mati Božja Glavna sporočila Lurda danes:

Ne obljubim ti, da boš srečen na •tem svetu, pač pa na onem.Moli za grešnike.•Poljubi zemljo za pokoro za •grešnike.Pokora, pokora, pokora.•Pojdi in povej duhovnikom, naj •ljudje prihajajo v procesiji in naj se na tem kraju sezida na tem mestu kapela!Pojdi k studencu, pij in umij •se!Brezmadežno spočetje sem!•

Marija nam naroča:evangeljsko uboštvo,•molitev; Lurd je kraj zbranosti, •molitve in zakramentalnega ži-vljenja,klic k pokori (mnogi se za greh •malo zmenijo, ker nočejo, da bi jih kdo omejeval v uživaški miselnosti in ravnanju),v krščanstvu ima prvo mesto •milost, dar od zgoraj,Lurd je kraj ljubezni do bližnje-•ga.

Pisatelj Mauriac je o Lurdu zapisal: »So kraji, kjer se človek z nadnarav-nim svetom sreča tako močno, kakor hoče Bog. Lurd je tak kraj, na kate-rem nihče ne more mimo bistvenih vprašanj življenja. Ne moreš napraviti treh korakov, na da bi se vprašal: Kaj

verujem in česa ne verujem? Vprašanja, ki sem se mu vedno izmikal, tu niti za sekundo ne izgubim iz zavesti. Bodi učen ali preprost, v Lurdu boš dobil milost, da boš spoznal: vse je prav, kar me je učila mati …«

Sv. Peter in PavelSlovesni praznik apostolov Petra in

Pavla nam predstavlja dva moža, ki sta bila po božjem načrtu izbrana, da postavita človeški temelj Kristusovi cerkvi.

Svetega Petra je Kristus določil za skalo, na kateri bo zidal svojo Cerkev, svetega Pavla pa za orodje, ki naj po-nese njegovo ime med pogane. God obeh apostolov so praznovali že v 4. stoletju. Oba sta isti dan proslavila Kristusa v Neronovem času z muče-niško smrtjo. Peter je bil križan, Pavel pa obglavljen.

Na njunih grobovih so v stoletjih sezi-dali prekrasni baziliki, Baziliko svetega Petra v Vatikanu in Baziliko svetega Pavla zunaj rimskega obzidja.

Sv. Joahim in Ana Ana in Joahim sta bila Marijina starša

in tako tudi Jezusova stara starša. Po legendi je Ana rodila Marijo šele po dvajsetih letih zakona, po Joahimovi smrti pa je imela Ana še dva moža. Od 6. stoletja naprej so Ano začeli častiti kot Marijino mater.

Ime Ana pomeni milost, ljubezen in molitev. Ana je najpogosteje upodoblje-na, kako hčerki Mariji razlaga Sveto pismo. K sv. Ani se zatekajo matere, nerodovitne žene in vdove. Priporočajo se ji za srečno poroko, skladen zakon, srečen porod, blagoslov otrok in za srečno zadnjo uro. Joahima častijo kot zavetnika zakoncev in mizarjev. Upo-dobljen je s košaro z dvema goloboma, ki ju je prinesel v svetišče in s palico.

Srce JezusovoOsem dni po prazniku svetega Rešnje-

ga telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev praznik Srca Jezusovega.

Praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa veli-ka dela v naše odrešenje, še posebno Kristusova daritev na križu.

In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga, ki pa si je prevzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim srcem ter dosegla svoj vrhunec v kalvarijski daritvi, ko so iz prebodene Kristusove strani začele teči reke žive vode, ki od takrat nikdar več ne bodo usahnile.

V času hladnega janzenizma so močno pobudo za pobožnost do Srca Jezuso-vega dala videnja svete Marjete Marije Alacoque (1673–1675).

Vodstvo Cerkve je bilo dolgo časa močno nenaklonjeno gibanju, ki ga je sprožila sveta Marjeta Alacoque. Še

18

Zgodba »Abrahamov ključ

Srca Slovenije«

Kvinta 2 2/3’

Poseben register iz starih kovinskih piščali sam ne poje prav prijetno, a v sodelovanju z ostalimi registri v različnih

registrskih kombinacijah dobi posebej zanimiv in barvit zvok. Tudi zgodba 50-letnikov – »abrahamov« simbolizira ta pomen.

19

Življenje je prijetno potovanje, ki vedno stremi k nekemu cilju. Tako si tudi sam vedno postavljam nove cilje in ta pot

me bogati in gradi.

Zdi se mi, da ni dolgo tega, ko mi je stari oče pripovedoval pravljice na krušni peči, ko sem skupaj z mamo kosil po bregovih, ko mi je stara mama zjutraj obuvala nogavice, ker se nisem uspel prebuditi, ko sem v internatu igral na kitaro, se prepiral z mojo zlato sestrico in kasneje spoznal še polsestro. Ne zdi se mi daleč, ko sem v kletnih prostorih izdeloval intarzije, žuriral v študentskem domu s prijatelji, se zaposlil in poročil s čudovito Dolenjko. Rodili so se trije otroci, začel se je poslovni svet, razvoj okolja, v katerem živim in še bi lahko našteval. Res čudovito življenje.

Zrasel sem v umirjenem družinskem okolju, kjer sta toplina in močna kr-ščanska vera moje mame ter stare mame izoblikovali mojo osebnost.

Kar ne morem verjeti, da petdeset let tako hitro mine.

Pred desetimi leti, ko sva z ženo Bredo praznovala 40. rojstni dan, je bil to praznik, ki sem si ga od rojstnih dni najbolj zapomnil. Po naši parceli smo zasadili 40 sadnih dreves. To je bil dvoletni projekt. Cepili smo stare sadne sorte, pripravili humus in teren ter seveda povabili prijatelje, ki so po takratni zamisli morali biti poročeni. Vedno sem razmišljal v tem pogledu, da kdor se poroči, se odloči, odločitve pa so v življenju zelo pomembne. Včasih so rekli, da »cagav« fant še nikoli ni pri punci spal.

Praznovanje je bilo enkratno. V čudo-vito jesensko jutro so prišli sorodniki, prijatelji in znanci. Vsak par se je moral najprej podpisati – prijaviti, zatem smo ga fotografirali, dobil je svojo številko, predpasnik, pomočnika, svojo samokol-nico, drevo, kol in vrv za privez.

Poiskati je moral svoje mesto sajenja in pod strogim nadzorom posaditi dre-vo. Vmes smo imeli seveda protokole za malico in kosilo.

V popoldanskem času so se vsi pari predstavili zbrani družbi in v spomin-ski album nalepili svojo fotografijo. Praznovanje je trajalo še vso noč in bilo je zares nepozabno.

Kako praznovati abrahama pa ni in ni bilo ideje kar devet let. Žena je upala, da se ne bom spomnil nič pametnega in bova najino petdesetletnico praznovala kar tako mimogrede.

Orgle v Žužemberku

zgodbaMoja

20

Potem pa se je zgodilo ... 8. junija 2008 sem na birmi v Žužemberku stal na koru pod mogočnimi orglami, v čudovito prenovljeni cerkvi. Tukaj je župnik Franc Povirk z močno vero in jekleno voljo povezal sprte strani iz težkih povojnih časov druge svetovne vojne in uspel sestaviti izjemne stvari. Glede na to, da je iz teh krajev doma moja žena, so mi stvari zelo domače in tako mi je Sveti Duh kot organistu podaril zelo dobro idejo.

Zbral bom 50 abrahamov in z nji-hovo pomočjo zgradil nove orgle, da bodo lahko mladi rodovi izvajali čudovito glasbo in lepšal i mašno bogoslužje.

Na koncu maše sem to povedal svoji ženi Bredi, ki je rekla: »To je pa res do-bra ideja in tukaj te bom podpirala«.

Župnik Gregor je, ko je stvari slišal, zmajeval z glavo. Res je dobra ideja,

kar precej »odštekana«. Tudi glav-ni farni ključar Otmar se je strinjal, vendar je izgledal malo zaskrbljeno, ker je kot izkušen podjetnik vedel, kaj nas čaka.

Mateja je sklicala upravni odbor Turističnega društva, v katerem so vsi predsedniki društev v kraju in rekli so, da bodo pomagali.

Na ogled smo začeli k licati raz-lične izvajalce – orglarje in vsi so ugotovili, da orgel ne moremo več popraviti, torej bo potrebno izdelati nove. Vključila se je škof ijska komi-sija za orgle in izdelala predlog za izvedbo. Na ogled je prišel tudi g. Košir, direktor Orglarske delavnice Maribor, s katerim sva hitro našla dobro sinergijo. Prišlo je do odlične rešitve, kako povezati stare orgle v nove in sestaviti nekakšno medge-neracijsko zgodbo.

Potrebno je bilo dobiti arhitekta za celostno oblikovanje notranjosti cerkve. Dela se je lotila moja dobra prijateljica (tudi poslovna partnerka), arhitektka Lili.

S pomočjo kolega Janka in stro-kovnjaka iz spomeniškega varstva so nastale odlične rešitve. Prav tako sta ključno delo opravila Darko kot voditelj gradbenega odbora in naša tajnica ter blagajničarka Tanja.

Zaradi zelo kratkega roka (do 25. junija 2009) smo izdelali strategi-jo iskanja f inančnih sredstev. Poleg abrahamov iz cele Slovenije smo v sodelovanju z domačim župnikom Gregorjem nagovorili tudi krajane, razseljene krajane, občino in različne botre ter donatorje.

Domačini smo v avgustu poromali v Lurd in prosili lurško Marijo za blagoslov pri izvedbi zelo zahtevnega

Zbrani ob podpisu pogodbe

24

V letu dni sta Jože Kos z ženo Bredo obiskala 147 Abrahamov in po dolgem ter počez prevozila našo prelepo Slo-venijo. Ali jih bo skupaj praznovalo več ali manj kot petdeset, ni bilo najbolj pomembno. Pismo o nameri je podpisalo 43 ljudi. Nekateri so iz zgodbe odšli zaradi najrazličnejših vzrokov. Največ-

krat je tu bolezen in celo smrt. Življenje je minljivo in še kako pomembna je ta ugotovitev. Rezultati, ki jih merimo s številkami, nimajo več pravega smi-sla. »Zato pa smo lahko veseli tisti, ki smo se v tem letu spoprijateljili in osmislili naše življenjsko poslanstvo«, pravi Jože.

prijateljevSedmega junija 2009 je minilo eno leto, odkar je prišla ideja o praznovanju petdesetletnikov. Tako bomo na ta Evropski dan

simbolično zaključili z iskanjem abrahamov.

Leto iskanjal Kdo je Abraham?

l Od kod prihaja?

l Kaj je po poklicu ali s kakšnim delom se ukvarja, kaj v življenju rad počne?

l Zakaj se je priključil Abrahamovemu ključu Srca Slovenije?

Legenda:

41

Stare polšniške orgle naj bi bile podarjene od župnišča z Dol pri Litiji. Ni podatkov o tem, kdaj in kje so bile

izdelane, vendar sklepamo, da so bile izdelane ob priliki izgradnje nove cerkve na Dolah v letu 1875.

ZgodovinaLeta 1914 so Dole dobile nove orgle,

stare pa so bile po izjavi sedanjega župnika podarjene na Veliko Gobo. Vse skupaj je malo verjetno, ker bi se morale tam še vedno nahajati, zato menim, da so bile orgle podarjene polšniški cerkvi in ne Veliki Gobi. To še posebno velja zaradi tega, ker se letnica 1914 ujema s podatkom, kdaj so Dole dobile nove orgle in kdaj je stare dobil Polšnik.

Preverja l sem tudi podatek, da so bile stare orgle podarjene s stra-ni župnika Aljaža iz Dovjega pri

Mojstrani, in sicer župniku Koviču na Polšnik. V Dovjem mi je župni-kova sestra odprla cerkev in tam se nahajajo v letu 2007 prenovljene orgle, ki jih je leta 1916 dal izdelati župnik Aljaž mojstru Ivanu Milavcu. Na pokopališču sem naletel na 80 let starega farana, ki je rekel, da je poznal župnika Aljaža. Vprašal sem ga, če so Dovje pred temi orglami že imele kakšne orgle in povedal mi je, da je prve orgle dal izdelati župnik Aljaž ter da so to te orgle, ki so bile sedaj prenovljene. Torej, Aljaž ni imel možnosti podariti orgel na Polšnik, ker jih pač ni imel.

OrganistiPrvi organist na Polšniku je bil

Janez Fele, katerega je župnik Žust (1910–1914) kot 14-letnega Špančo-vega Janeza na svoje stroške poslal v Domžale na šolanje za organista. Ta se je po šestih mesecih vrnil in začel z delom, sprva kot pevovodja, po letu 1914 pa kot organist začetnik. Začel je voditi in vaditi cerkveni pevski zbor.

To delo je od leta 1919 do 1922, ko je služil kot prostovoljec v vojski generala Majstra in nato kot orožnik na Vranskem, začasno prekinil. Kdo je v tem času vodil cerkveni zbor, ali

v preteklostiOdmev

Stari igralnik

47

V polšniški župniji so pred več desetletji živele številčnejše družine. Vse kmetije niso bile dovolj velike, da bi kljub trdemu delu nudile dostojno življenje vsem

družinskim članom.

Doma na kmetiji je navadno ostal le eden, ki si je ustvaril družino in nadaljeval s kmetovanjem. Neka-teri so se poročili k sosedu ali pa v sosednje župnije. Po drugi svetovni vojni, ko se je v dolini industrija razvijala hitreje, so si po končani osnovni šoli mnogi poiskali delo v tovarnah, rudnikih, na železnici in drugod. Le nekateri so se izučili za kakšen poklic, še manjše število pa jih je lahko obiskovalo visoke šole. Nekatere je pot peljala tudi v širni svet. Kljub temu so se vsi radi vračali domov v svoje gnezdo kot lastovke. Pomagali so pri večjih opravil ih, košnji, žetvi, delu v vinogradih, pri obnovi domov, ob kolinah itd. Po-sebno radi so prihaja l i domov ob praznikih, godovih in žegnanjih.

domači krajSpomini na

Tudi gasilske veselice so bile vedno dobro obiskane.

No, potem so si ustvari l i svoje domove v raznih krajih. Dokler so živeli starši, je bilo njihovo prihajanje domov pogostejše, potem so obiskovali

54

Glasba včasih ni to, kar vidite …

Ko prvič poslušate skupino Skrhane kose, pomislite, da tisto, kar vidite, ni to, kar ste pričakovali. Ko jih poslušate drugič, se vam zdi, da se v minimali-stični zvočnosti vendarle izriše neka smiselnost. Pri tretjem poslušanju pa se vprašate, kje je nevidna meja, ki se ustvarja v navzočnosti dveh bitij – igralca in gledalca, ki si iz oči v oči izmenjujeta občutja.

Smisel našega igranja je v tem, da nima smisla, oziroma da s svojo brezsmiselnostjo ironično ref lektira banalnost in sprevrženost sodobnega časa – sodobni družbi nastavljamo ogledalo. To se kaže predvsem pri interpretacijah I. Mlakarja, kjer se performanca in zvok dopolnjujeta

v zgodbo. Na posluh kaotično in spontano gnetenje zvočne materije je najlepši približek k razumevanju glasbenega eksperimentiranja. Zdi se, da pravzaprav zvok vodi glasbenika in ne obratno. Ustvarja se magična povezanost, v kateri sleherna oseba daje in sprejema nekaj, kar jo spre-minja.

Želimo si, da bi Skrhane kose ra-zumeli kot izraz absurda in prezence, ujete v sodobnem času in prostoru. Kot umetniki predstavljamo svet v vsej svoji mnogoterosti, pripravljeni pa smo vam ponuditi nove zvočne oblike in zamisli, poslušalcu pa zaupati, da bo sam s svojo bistroumnostjo izluščil bistvo bivanja, v večni igri zvoka, svetlobe in sence.

Boštjan Juvan

Ohranjamo gledališče …

Če bi hoteli plačilo za vse ure, ki jih kulturniki preživimo skupaj, da nastanejo naše prireditve, se ne bi nikoli šli »kulture«. Poleg prepevanja je tako tudi z ljubiteljskim gledališčem. Že sama odločitev, da igralec pristopi k odgovornemu delu, je za marsikoga lahko težka. Ure, ki jih preživljajo skupaj, pomenijo odrekanje prostemu času in družini, vendar so izkušnje, kot so spoznavanje drobnih lastnosti prijateljev, učenje prijaznosti, prila-gajanja, točnosti in potrpežljivosti neprecenljive vrednosti, ki dopolnjujejo naše življenje. Ko se »znanje« postavi na oder in uživaš v nastopu ter te polna dvorana gledalcev nagradi z aplavzom, je trud poplačan in se lahko veseliš, da si opravil dobro delo zase in za ljudi

Skrhane kose na otvoritvi OŠ Darinke

Ribič

57

O kulturi smo že pisali. Kljub temu, da pušča zelo globoke sledi, brez ostalih dejavnosti in društev ne bi

bila to, kar je.

Društvo podeželskih žena in deklet Polšnik je bilo ustanovljeno leta 2000. Vanj je vključenih 61 članic. Za usta-novitev smo se odločile iz različnih razlogov, v prvi vrsti pa je bilo to prav gotovo druženje in pridobivanje novih znanj na področju kulinarike in peke peciva. Program dela društva je zato vsako leto zelo pester in zanimiv. Poleg kuharskih tečajev in raznih predavanj s kmečko tematiko vsako leto ob pomoči Kmetijsko svetovalne službe Litija orga-niziramo strokovno ekskurzijo, na kateri imamo priložnost spoznati napredne kmetije in njihove dejavnosti. Zelo dobro sodelujemo s sorodnimi društvi v občini ter z vsemi društvi in organizacijami v domači krajevni skupnosti, smo pa tudi članice Zveze kmetic Slovenije. Velik pomen v društvu dajemo ohranitvi, oziroma poznavanju starih navad in običajev na vasi. V ta namen vsako leto v juliju izvedemo prireditev Kmečki dan,

in sicer vsako leto na drugi kmetiji in v drugem kraju KS Polšnik.

naših mamDuše dediščine

Pecivo, kruh in druge domače dobrote naših članic so zelo dobro prepoznavne, ne samo v domačem kraju, ampak tudi drugod po Sloveniji, saj smo z domačimi dobrotami velikokrat prisotne na raznih razstavah in sejmih.

Znak kakovosti, bronasta, srebrna in zlata priznanja za sladke izdelke, ki jih je prejelo že nekaj članic na razstavi Dobrote slovenskih kmetij, veliko zani-manje domačih in drugih obiskovalcev na Kmečkem dnevu ter delovna vnema članic, so prav gotovo dobra spodbuda za nadaljnje delo društva, ki ga že od začetka delovanja uspešno vodi Ma-rinka Bevc.

Amalija Kadunc

Prireditev Kmečki dan

65

Že naši starši so nam v podzavest utrdili vrednote, ki so pomembne za boljše življenje. Te vrednote nadgrajujemo v skladu s časom. Dogodki v zadnjih dvajsetih letih so nas

veliko naučili in vsak dan nam prinese nekaj novega. Vsako spoznanje je delček v gradnji boljšega, kvalitetnejšega in

zadovoljnega življenja na podeželju.

Osnova odnosov med ljudmi je po-govor in medsebojno spoštovanje. Velikokrat komu težko odpustimo, vendar ko spoznamo, da nam ta teža zamer ne pušča mirno spati, iščemo pot do zadovoljstva. Veliko modrosti so nam pustili naši predniki in najbrž niso bile napisane brez smisla.

Za majhno skupnost kot je naša, je gotovo velikega pomena to, da se znamo »usesti« skupaj in pogovoriti. Društveno življenje na podeželju je zelo pomemben dejavnik za razvoj, tako kraja kot naših osebnosti. Po-vezovanje podobno mislečih, nji-hovega znanja in številih talentov, uresničevanje zastavljenih ciljev in zadovoljstvo po končanem delu so

dejavniki, ki v nas puščajo bogate in pomembne sledi.

Najbrž se vse te prednosti gradijo že v družinah, kjer nastajajo pravi pogoji za prilagajanje. Ugotavljamo, da v večini na našem podeželju pod eno streho živi po več generacij (tudi štiri). Lahko si zamislite, koliko učenja prilagajanja je potrebno, da družina funkcionira. To se potem prenaša tudi v društveno življenje, kjer v velikih pri-merih sodelujejo cele družine. Starši bomo potrebovali veliko modrosti, da bomo tudi mlade znali bolj spodbujati pri ohranjanju dobrih in pomembnih srečanj med krajani. Verjamem, da vsi ne čutijo tako, vendar izkušnje kažejo, da se le tako gradijo pristni odnosi in

Polšn’čaniJa, mi

osebni napredki med ljudmi. Sicer pa je odločitev posameznikova.

Dogodki, ki so se zgodili v zadnjih letih, prav gotovo veljajo za večje pre-lomnice v času razvoja našega kraja. Pri izvajanju projekta celostnega razvoja podeželja in obnove vasi smo veliko razmišljali, kaj narediti iz našega kraja, kako se med seboj povezati, postaviti vizijo prihodnosti, kako razviti miselne procese, razviti gospodarstvo in dvigniti kvaliteto življenja prebivalcev. Tudi iz vidika, da bi mladi ostali na tem lepem koščku slovenske zemlje.

Vsega, kar se je zgodilo, ni moč opisati. Povezuje nas skupno delo, tudi materialni cilji, ki so za življe-nje potrebni. Zavedamo se, da niso

UREDNIŠKI ODBOR: Tanja Ribič, Breda Kos, Špela Kos, Jože Kos, Mateja Sladič - Vozelj, Tanja Bučar

Sodelujoči pri pisanju tekstov: msgr. Alojz Uran, Stane Fele, Janez Jenko, Gregor Šturm, Boštjan Medved Karničar, Vida Sladič, Brane Košir, Uroš Ribič, Olga Repovš, Blaž Vozel, Boštjan Juvan, Amalija Kadunc, Karel Vozel, Lili Vrtovec,

Franc Černe, Laura Horvat, Jože Pograjc, Tine Škrlj - Jakomin, Marinka Vahčič, Franci Voje, Matej Podstenšek, Aleksandra Gradišek in »abrahamovci«.

Opise registrov oblikovala: Jože Kos in Matej PodstenšekLektoriranje: Tanja Vodenik

Fotografije: Špela Kos, Jože Kos, arhivi društev Naslovnica: Špela Kos

Akvareli registrov: Uroš RibičOblikovanje: Matej Zupančič

Tisk: Tiskarna HrenNaklada: 3000 kosov

Izdal in založil: Kulturno društvo Pavle Voje Polšnik in Župnijski urad PolšnikLeto izdaje: 2009

Posebna zahvala pri izdaji knjige je namenjena Tiskarni Hren iz Ljubljane, ki je prispevala večji sponzorski delež pri pokritju stroškov tiska. Hvala tudi Mateju Zupančiču iz Litije, ki je s svojim pridihom knjigi dodal umetniško vrednost.

Hvala za finančno pomoč: NLB, d. d., Ljubljana, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Mizarstvo Kos in Elektro Ljubljana.