Okolje%20in%20jaz%201 prirocnik%20za%20ucitelje modrijan

Spoznavanje okolja za 1. razred Okolje in jaz 1 – priročnik © Modrijan založba, d. o. o.

- 1 -

OKOLJE IN JAZ 1 Spoznavanje okolja za 1. razred osnovne šole

Priročnik za učitelje

Dušan Krnel, Mojca Pečar, Barbara Bajd, Janez Ferbar


- 2 -

OKOLJE IN JAZ 1, priročnik za učitelje

Spoznavanje okolja za 1. razred osnovne šole

Avtorji dr. Dušan Krnel, Mojca Pečar, dr. Barbara Bajd, dr. Janez Ferbar

Urednici Zvonka Kos, Katarina Košir

Lektorici Renata Vrčkovnik, Tatjana Hosta

Izdala in založila Modrijan založba, d. o. o.

Za založbo Branimir Nešovič

Ljubljana 2011 Prva izdaja

© Modrijan založba, d. o. o. www.modrijan.si


- 3 -

Kazalo

Postopki pri spoznavanju okolja .............................................................................. 6

O pojmih ................................................................................................................ 15

1. Lučka se predstavi ............................................................................................ 31

2. Jaz in ti .............................................................................................................. 33

3. To smo mi ......................................................................................................... 36

4. Na poti v šolo .................................................................................................... 38

5. Moja šola ........................................................................................................... 41

6. Šolska torba ...................................................................................................... 43

7. Kako se v glavi pospravi ................................................................................... 46

8. Spreminjamo učilnico ........................................................................................ 53

9. Jesen ................................................................................................................ 55

10. Hodim, tečem in skačem ................................................................................. 57

11. Poglejmo od zgoraj ......................................................................................... 61

12. Jablana in marjetica ........................................................................................ 64

13. Kamen in polž ................................................................................................. 67

14. Kaj je, iz česa je? ............................................................................................ 69

15. Igrače .............................................................................................................. 72

16. Iz papirja in gline ............................................................................................. 77

17. Praznujemo ..................................................................................................... 80

18. Zima ................................................................................................................ 82

19. Družine ............................................................................................................ 85

20. Moje telo ......................................................................................................... 87

21. Bili smo majhni ................................................................................................ 90

22. Dan in noč ....................................................................................................... 92


- 4 -

23. Teden v šoli ..................................................................................................... 94

24. Zakaj tako? ..................................................................................................... 97

25. Nalivam in prelivam ....................................................................................... 100

26. Dober tek! ..................................................................................................... 103

27. Kako si kaj? ................................................................................................... 106

28. Pomlad .......................................................................................................... 108

29. Posejali smo pšenico .................................................................................... 110

30. Teliček in krava ............................................................................................. 112

31. Prometni znaki .............................................................................................. 115

32. Varno čez cesto ............................................................................................ 117

33. Vreme ........................................................................................................... 120

34. Hribi in vode .................................................................................................. 123

35. Kakšne so hiše? ............................................................................................ 125

36. Nesem, vlečem in peljem .............................................................................. 127

37. Stara hiša ...................................................................................................... 132

38. Kje živijo, kje rastejo ...................................................................................... 135

39. Poletje ........................................................................................................... 138

40. Pokliči me! ..................................................................................................... 140


- 5 -

Predgovor

Učni komplet Okolje in jaz 1 za predmet spoznavanje okolja za 1. razred osnovne šole obsega delovni učbenik in priročnik za učitelja.

Priročnik je temeljno učiteljevo berilo in nujen spremljevalec učbenika, saj pojasnjuje in utemeljuje marsikatero vsebino ali nalogo. Da bi vam olajšali poučevanje v prvem razredu, smo vanj zapisali vse tisto, kar se nam je zdelo potrebno za načrtovanje in izvedbo pouka ter uresničevanje ciljev iz učnega načrta.

Ker je učbenik namenjen otrokom, ki večinoma še niso vešči branja in pisanja, so vsebine predstavljene z ilustracijami in fotografijami. Delo z učbenikom je delo s svinčnikom in papirjem, toda spoznavanje okolja je mnogo več kot to – temelji na otrokovih izkušnjah s predmeti, snovmi ter pojavi v naravi in družbi. Dobršen del učbenika zato zavzemajo dejavnosti. Obseg opisanih dejavnosti marsikje presega obseg, ki je potreben za obravnavo določene učne enote. Kaj boste izbrali, je prepuščeno vaši presoji ter možnostim v šoli in zunaj nje.

Učna snov je razdeljena na 40 poglavij, v katerih se naravoslovne in družboslovne vsebine prepletajo. Zaporedje poglavij je prilagojeno otrokovim sposobnostim ob vstopu v šolo ter usklajeno z letnimi časi in prazniki. Upoštevali smo tudi že pridobljene veščine otrok in zlagoma stopnjevali težavnost dejavnosti. Za obravnavo večine poglavij smo predvideli teden dni. Nekatera bo mogoče predelati v krajšem času, a so njihove vsebine prisotne vse leto. V priročniku so ta poglavja označena z znamenjem ►.

Poglavja, oblikovana v učno enoto, vsebujejo:

• podnaslov, ki v nekaj besedah podaja učno vsebino enote; • teoretično ozadje, ki daje nekaj več podatkov o vsebini, namenu in povezovanju znanj

ter nekaj temeljnih didaktičnih vodil; • cilje iz učnega načrta, nekateri, ki so posebej označeni, so namenjeni povezovanju in

nadgrajevanju; • ključne besede, to so imena za pojme, ki jih učna enota utrjuje ali uvaja, in imena za

postopke, ki so za učno enoto bistveni; • dejavnosti, s katerimi uresničujemo učne cilje. V seznamu dejavnosti je označena

uporaba učbenika; • delo z učbenikom z navodili za njegovo izvajanje. Dodan je faksimile poglavja iz

učbenika; • seznam pripomočkov za izvajanje priporočenih dejavnosti; • seznam dodatne literature za učitelja in literature za otroke.

Opis učnih enot je jasen in preprost, tako da omogoča uspešen pouk tudi manj izkušenemu učitelju, hkrati pa dovolj ohlapen, da ne omejuje ustvarjalnih in bolj izkušenih.

Želimo vam veliko uspehov in zadovoljstva pri delu z Modrijanovim učnim kompletom. Pripombe in nasveti, ki se vam utegnejo poroditi ob njegovi uporabi, nam bodo dobrodošla pomoč pri pripravi druge izdaje.

Za avtorsko skupino dr. Dušan Krnel


- 6 -

Postopki pri spoznavanju okolja

Janez Ferbar

Prenosljivost postopkov

Življenje v šoli sestavljajo dejavnosti. Šolske dejavnosti so opredeljene z vsebino in s postopki. Isto vsebino je mogoče obdelovati in predelovati z več postopki. Tudi obrnjeno velja: z istim postopkom se je mogoče lotiti več različnih vsebin. To pa pomeni, da so postopki razločljivi od vsebine in da potemtakem obstaja logična možnost, da se jih učimo posebej. Seveda pa je treba razmisliti, ali se to splača.

Postopki, ki jih imamo v mislih, so lahko temeljni spoznavni postopki, uporabni pri vseh šolskih predmetih in pri vsakem razmišljanju. Nekateri pa so nekoliko bolj specifični (značilni) za naravoslovje in tehniko ali pa celo tipični za to področje.

Med temeljne spoznavne postopke sodijo razvrščanje, urejanje, prirejanje, razporejanje po prostoru (razmestitev teles) in času (zapovrstje pojavov), uporaba sistemov znamenj (reprezentacij).

Med tipične naravoslovne postopke sodijo opazovanje, eksperimentiranje, napovedovanje in preskušanje napovedi ter sporočanje. K tipičnim tehničnim postopkom pa sodijo načrtovanje, izdelava in preskušanje izdelkov. Pri tehniki je najboljša priložnost za spoznavanje okolja z delom (s prakso), to je z izboljševanjem svojega materialnega okolja. Praksa pomeni dejavnost, namenjeno neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb.

Način spoznavanja sveta z delom je pri nas posebej priporočal Anton Martin Slomšek. Menil je, da ne pozna življenja tisti, komur pot ni zmočil čela. Praksa kot preskus teoretskih konstrukcij je zelo čislana tudi med marksisti. Nekateri so menili, da je začetno človekovo znanje perceptualno. Prek temeljnih spoznavnih postopkov in z vpeljavo znamenj perceptualno znanje predelamo v konceptualno (pojmovno). To se dogaja zlasti v šoli. Vendar je potreben še en razvojni korak, ki je mogoč le s praktičnim preskusom. Ta odgovori na vprašanje, ali je znanje uporabno.

Pri povezovanju teorije in prakse pa je treba biti previdnejši, kot bi kdo morda sodil iz zgornjega citata. Slovenski matematik France Križanič svari: »Praksa in teorija sta pač veliko bolj nerazdružno prepleteni, veliko bolj sta eno, kakor dovoljuje tolažilna modrost: praksa bo odločila.« (Križanič, F. 1982 Nihalo, prostor in delci, Slovenska matica, Ljubljana)

Med ljudmi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem in razvojem pouka naravoslovja, je vplivna skupina konstruktivistov (Millar, R. H., Driver, R. 1987, Wellington, J. 1989). Ti menijo, da naravoslovnih postopkov (procesov) ni mogoče poučevati kot strategije, ki so neodvisne od vsebine. O razvrščanju lahko beremo:

»Razvrščanje je nekaj, kar ljudje počno od rojstva, saj brez te sposobnosti ne bi mogli osmišljati sveta, v katerem živimo. Gledano s tega stališča se zdi skoraj oholo in predrzno


- 7 -

predlagati, da bi bilo otroke tega treba posebej učiti in da je naravoslovje najprikladnejše sredstvo za to.« (Millar, R. H., Driver, R. 1987, str. 43).

Na drugem mestu pa:

»Sposobnost razvrščanja imamo vsi. Razvrščamo nezavedno in rutinsko.« (Millar, R. H. v Welling- ton, J. 1989, str. 53, podčrtal JF).

Skupina močno dvomi, da je znanje postopkov možno prenašati z ene na drugo vsebino in iz enih okoliščin v druge. Millar tudi ne verjame, da je pri znanju postopkov sploh možen kak napredek (ibid.).

Če ta stališča nekoliko posplošimo, bi lahko rekli takole: Dejavnosti, ki jih opravljamo kar naprej, morda že od rojstva, in ki zato postanejo nezavedna vsakdanja rutina, se ne splača poučevati, ker jih ni mogoče razvijati dalje.

Takšno stališče se zdi težko uskladljivo s konstruktivizmom, ki priporoča učiteljem, da začno s tistim, kar otroci vedo ali verjamejo, četudi je navzkriž s »standardnim« naravoslovjem. Če bi se ga v šoli zares oprijeli, bi bilo težko zagovarjati npr. poučevanje materinega jezika, ki ga otroci uporabljajo nezavedno in rutinsko že, ko pridejo v šolo. Tudi gibalne veščine, kot so hoja in tek, obvladujejo na ta način, vendar se tega potem v šoli spet uče.

Čaka nas torej resna naloga, da ugotovimo, ali je procese sploh možno poučevati. Če je nezavedno in rutinsko obvladovanje procesov njihova najvišja razvojna stopnja in če jo otroci dosežejo že pred vstopom v šolo, potem nadaljnje poučevanje logično ni možno.

Če pa bi se izkazalo, da obstajajo višje razvojne stopnje od tistih, s katerimi otroci pridejo v šolo, bo treba odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče računati na prenosljivost (transfer) procesov. Če je transfer možen in verjeten, lahko procese poučujemo neodvisno od vsebin in kontekstov. Če pa bi bil transfer malo verjeten in pedagoško težko izvedljiv, bi se morali odločiti za poučevanje procesov v okviru vsebin in kontekstov, ki so vključeni v učnike (kurikule) kot obvezni.

Anette Carmiloff Smith se je lotila problema transfera postopkov. Ugotavlja, da je prenos postopkov možen, če človek postopek zavestno obvlada. Nezavedno obvladovanje postopkov pa sodi med druge »stare navade«, ki jih pogosto prožijo spodbude od zunaj in se nato odvijajo skoraj neodvisno od človekove volje, po navadi od začetka do konca vselej na isti način.

Tako večina od nas obvladuje na primer razvrščanje v vsakdanjih okoliščinah. Če pa naj razvrščanje postane uporabno tudi pri pouku naravoslovja, je treba otroke ozavestiti o tem, kako poteka. A. Carmiloff Smith priporoča za ozaveščanje postopkov prevajanje znanja iz ene v drugo reprezentacijo (representational redescription – RR). Če zna nekdo nekaj operativno opraviti, naj tisto opiše ali komu razloži, lahko glavne stopnje nariše ali skicira diagram poteka.

Krajše bomo tak način ozaveščanja imenovali rekodiranje. Pri naravoslovju pa sta pomembna postopka tudi kodiranje in dekodiranje. Kodiramo, kadar doživljaje v realnem svetu spreminjamo v sisteme znamenj – reprezentacije. Dekodiramo pa tedaj, kadar kaka navodila (besedna, pisna, risbe) pretvarjamo v zapovrstnost dejanj


- 8 -

v resničnem svetu. Vse tri dejavnosti, kodiranje, rekodiranje in dekodiranje, so postopki za ozaveščanje o postopkih. Ozaveščenost pa je potrebni pogoj za prenosljivost postopkov v druge okoliščine. Prenos v druge okoliščine pa je treba tudi vaditi.

Ob tej priliki je mogoče reči dobro besedo v obrambo učenja na pamet. Trenutna pedagoška moda je takšna, da se bo večina učiteljev križala, če kdorkoli v kakršnih koli okoliščinah priporoča učenje na pamet. Pravijo, da morajo otroci stvari najprej razumeti, šele nato naj se jih naučijo. Prav nič ne pomaga vsakdanja izkušnja z majhnimi otroki, da se mnogih stvari najprej naučijo, razumejo pa jih šele mnogo pozneje ali pa sploh nikoli. To so vsakdanji opravki in predvsem materni jezik. Tudi mnoga pravila vedenja se otroci naučijo kot zapovedi in prepovedi, ne da bi razumeli njihov pomen. Mojstri pogosto vajence učijo, kako je treba kako reč postoriti, da bo dobro opravljena. Če pa jih vprašamo za utemeljitev njihovih receptov, pogosto ostanejo brez besed. Otroci se tudi naučijo sodelovati pri raznih obredjih (16), katerih pomena se ne zavedajo. Tudi v teh primerih razumevanje pride pozneje ali pa nikoli.

Načelno je povsem mogoče učiti se na oba načina: najprej razumeti, nato uriti do znanja in obvladanja, ali pa najprej se nečesa naučiti ali se v nečem izuriti, včasih do avtomatizma, in potem iti skozi postopek ozaveščanja in priti do razumevanja. Slednji način učenja je pogosto prikladnejši za mlajše otroke. Pri njih je spomin dosti boljši kot v obdobju odraslosti. Ob učenju na pamet pa učitelji prevzemajo večje

moralne obveznosti, saj so oni tisti, ki za otroke izbirajo, kaj se je vredno učiti. Če pa otroci tisto, kar jim šola ponuja, najprej razumejo, lahko sami sodelujejo pri odločitvi, ali naj se tistega naučijo ali ne. Tudi motivacija pri učenju na pamet je lahko le zunanja. Toda tudi to pri mlajših otrocih ni poseben problem, saj tako veliko reči delajo zato, da bi ustregli odraslim, ki se jim zdijo pomembni.

Temeljni spoznavni postopki v učbeniku Okolje in jaz 1

Temeljne spoznavne postopke vpeljemo ob pospravljanju. Ob njih otroci najprej spoznajo, da so ti postopki uporabni v različnih okoliščinah. Najprej jih uporabimo na nezavedni ravni. Otroci, ki so se jih naučili doma ali v vrtcu, jih naj le uporabljajo, drugi pa naj se jih najprej naučijo »po vajensko«, s posnemanjem in nekaj ustnimi navodili.

Pospravijo šolsko torbo (poglavje 6). Nato se razvrščanja, urejanja, prirejanja in razporejanja po prostoru (razmeščanja) učijo zavestno (7). Potem pa prerazporedijo še pohištvo v učilnici (poglavje 8). Razporeditev tudi narišejo. Postopke uporabijo na množicah stvari, ki so jim dobro znane. Tako učenje teh postopkov sprva ni obremenjeno z novimi pojmi. Gre le za ozaveščanje znanja, ki ga na operativni ravni otroci že obvladajo. Po navadi je to znanje povezano v pakete zaporednih dejavnosti, ki so vezane na povsem določene okoliščine: znajo pospraviti svojo torbo, svojo mizo, morda celo svojo sobo. Vedo, da morajo biti stvari na svojih mestih. Ne znajo pa pospravljanja analizirati na temeljne postopke, ki bi bili prenosljivi tudi v druge okoliščine.


- 9 -

Razvrščanje v učbeniku

Potem, ko se otroci temeljnih postopkov naučijo zavestno, jih uporabijo posamič. Razločujejo in razvrščajo živo in neživo (13). Z uporabo čutil razvrščajo telesa in snovi (14). Dejavnosti razvrščajo in razporejajo v času (23) in po njihovi družbeni sprejemljivosti – kaj se sme in česa ne (24). Objektivnega razvrščanja teles (posod) in snovi se lotijo pri nalivanju in prelivanju (25).

Subjektivno razvrščanje temelji na delovanju teles na opazovalčeva čutila. Pri objektivnem razvrščanju pa eno telo (preskusno telo, čutilnik, merilnik) ali ena snov (indikator) deluje na množico drugih.

Nagib žleba lahko ocenimo subjektivno – samo z gledanjem. Pri tem dva različna opazovalca lahko sodita različno. Lahko pa nagib ugotovimo objektivno z vodo. Glede na to, kam odteka voda, presodimo, kam je nagnjen žleb (25).

Vse lastnosti teles in snovi spoznamo pri pojavih. Nekatere razlike med sirupom in oljem lahko zaznamo, če jih pogledamo in pokusimo. To sta dva pojava, v katerih so udeležene različne kapljevine in opazovalec sam. Razlike v lastnostih snovi povzročajo različne zaznave. Zaznave so spremembe v opazovalcu. Dostopne so le njemu, drugim ljudem pa kvečjemu posredno. Zato pravimo, da je okus subjektivna lastnost kapljevin.

Ko pa različne kapljevine tečejo z žlice na različne načine, iz razlik v dogajanju sklepamo, da obstajajo razlike v tisti lastnosti kapljevin, ki je pomembna za pretakanje. To je židkost ali viskoznost. Žlica je preskusno telo in je za vse (obe) kapljevine isto (25). Človek pojav samo še opazuje, sam pa ni več udeležen v njem. To pomeni, da smo židkost spoznali objektivno.

Ko žlica različni kapljevini pomeša z vodo in dobimo različni mešanici – prozorno in prosojno, iz razlik v izidih poskusa sklepamo, da se kapljevini razlikujeta po neki lastnosti, ki je pomembna za mešanje – topnost. Voda je preskusna snov, ki je za obe kapljevini ista (25). Človek pojav opazuje, ni pa udeležen v njem. To pomeni, da smo topnost spoznali objektivno. Sirup je topen v vodi in da prozorno raztopino,

olje pa ni topno v vodi. Pri mešanju se le razbije na drobne kapljice, ki naredijo kapljevino motno, podobno kot jo naredijo motno delci blata.

Pojav, ki omogoča razločevanje med kapljevinami in nekapljevinami (trdninami in plini), je lahko tudi pitje (25). Kar se da piti, je pijača. Vse pijače so kapljevine. Obrnjena trditev pa seveda ne drži: vse kapljevine niso pijače. Zato je pitje le omejeno, uporabno za razločevanje kapljevin od nekapljevin.

Razvrščanje jedi na tiste, ki so užitne kuhane, in one, ki so užitne surove, temelji na jedenju (26). Ker so nekatere jedi užitne v obeh stanjih, se razvrščanje ne konča z dvema ločenima ekvivalenčnima razredoma, temveč z dvema podmnožicama, ki se delno prekrivata. Enaka ugotovitev velja tudi za razvrščanje na sladke in kisle snovi na podlagi okušanja. Snov je namreč lahko sladka in kisla obenem. Jezik je preskusno telo, ki vsakega od teh dveh okusov zaznava ločeno.

Razvrščanje poklicev na tiste, ki so povezani s hrano, in na vse preostale (26) je zgled za razvrščanje na podlagi več dejavnosti, ki pa se navsezadnje končajo z


- 10 -

jedenjem. Za rešitev naloge zadošča delno razvrščanje. Poklici, ki ostanejo, potem ko smo od vseh odbrali tiste, ki so povezani s hrano, sestavljajo preostalo množico, ki je ni treba razvrščati dalje. Opozoriti je treba, da poklici niso niti telesa, niti snovi, niti dejavnosti, temveč so to sestavi (sistemi) več dejavnosti, ki so med seboj povezane.

Razvrščanje ljudi in živali na mladiče (otroke) in starše le delno temelji na podobnosti (30). Pri nekaterih živalih je treba poznati razvoj (metulj in žaba). V tem primeru gre za nadomeščanje ene razvrstitvene operacije – ugotavljanje podobnosti med majhnim in velikim – z drugo razvrstitveno operacijo: sledenje razvoju od majhnega do velikega. Ta slednja operacija namreč omogoča razločevanje mladičev in odraslih živali za večjo množico živalskih vrst kot prejšnja. Je pa bolj zapletena, saj traja dlje časa in je večstopenjska.

Razvrščanje predmetov in oblačil na takšne, ki se ponoči bolje vidijo (če so osvetljeni), in takšne, ki se slabo vidijo, je treba opraviti v resničnih okoliščinah (32).

Razvrščanje dežnikov na pisane in enobarvne (33) ne bo povzročalo preglavic. Pač pa je razvrščanje vremena trd oreh zlasti pri tristopenjskem ocenjevanju prekritosti neba z oblaki. Najprej je treba otroke naučiti v naravi, kakšno vreme je jasno, delno oblačno in oblačno. V oblačnem vremenu se posameznih oblakov pogosto ne vidi. Povprečno dnevno vrednost je mogoče določiti le z večkratnim opazovanjem.

Pri 36. poglavju gre za razvrščanje dejavnosti. Razločevati je treba, kdo nosi, kdo vleče in kdo potiska. Nato pa je treba razvrstiti različne predmete v orodja, ki so samo za vleko, in taka, ki so za potiskanje in vleko.

Pri 37. poglavju je treba predmete na slikah razvrstiti na množico starih in modernih.

Razvrščanje je postopek, ki se prepleta skozi ves učbenik. Vodi do kvalitativnih spremenljivk. Pri razvrščanju teles opišemo vrednosti kvalitativnih spremenljivk z občimi imeni in s pridevniki. Pri razvrščanju pojavov pa pridelamo glagole in prislove. Razvrščanje je najpomembnejši miselni postopek v prvem razredu. Njegov pomen sega daleč prek učnega načrta za spoznavanje okolja. Razvrščanje je pomembno za pouk materinščine in matematike.

Urejanje v učbeniku

Urejanje po eni spremenljivki je vpeljano pri 7. poglavju. Z urejanjem vpeljemo polkvantitativne (semikvantitativne) spremenljivke. Zanje je značilno, da lahko med dvema različnima vrednostima razsodimo, katera od njiju je večja. Zato ne preseneča, da je prva semikvantitativna spremenljivka velikost. Velikost pa pri valjih hitro razcepimo na višino in debelino. To je zgled za vpeljavo novih pojmov s postopno diferenciacijo tistih, ki jih otroci prinesejo v šolo.

Težavnost urejanja spreminjamo z motečimi spremenljivkami (distraktorji). Kot kvalitativni distraktor smo vpeljali barvo (7).

Z urejanjem množic se pri naravoslovju ne ukvarjamo posebej, ker je to tematika, ki jo temeljito predelajo pri matematiki. V kateri od dveh množic je več elementov, je mogoče ugotoviti brez štetja s parnim prirejanjem elementov ene množice elementom druge.


- 11 -

Pri razvrščanju smo rezultate prikazovali v prostorski reprezentaciji tako, da so stvari, ki so si bile po nečem enake, dajali na ločene kupčke. Pri urejanju telesa nizajo v ravne ali krive vrste, pojave pa urejajo v zapovrstja. Dvojiška zapovrstja stanj so vpeljana pri 13. poglavju, kjer otroci le opazujejo in rišejo spremembe v naravi. Pri 16. poglavju otroci sami povzročajo spremembe, in sicer iz snovi izdelujejo telesa, tako da jim opredelijo velikost in obliko. Zgoraj je narisana snov, spodaj pa telo. Vmes je slika operacije, ki snov spremeni v telo.

Navodila za delo so pogosto večstopenjska zapovrstja. Takšno je navodilo za izdelavo papirnate kape pri 16. poglavju. Večstopenjska zapovrstja so tudi urniki (23) in pozneje časovne preglednice za opis različnih pojavov. Taka je vremenska preglednica pri 33. poglavju.

Prirejanje v učbeniku

Za začetek je treba ugotoviti, da je poimenovanje posameznih stvari (lastna imena) in poimenovanje množic (obča imena) prirejanje. V prvem razredu je eden glavnih ciljev opismenjevanje. To je prirejanje zapisanih znamenj govornim glasovom – fonemom. Branje je seveda obrnjen proces. Štetje je prirejanje besed številčnosti množic. Zapisovanje števk pa je prirejanje napisanih znamenj besedam za števila. Prirejanja je v prvem razredu več kot dovolj. Mnogo premalo pa se ukvarjamo z ozaveščanjem otrok, da gre pri navidezno različnih dejavnostih za isti temeljni miselni postopek: iz elementov dveh množic delamo urejene pare. Pozneje so bodo temu pridružile še urejene trojice, četverice itd.

V učbeniku Okolje in jaz 1 prirejanje pogosto zaznamujemo tako, da elemente obeh množic povežemo s črto. Za to dejavnost imamo celo posebno znamenje »Poveži!« (str. 4).

S prirejanjem začnemo že kar v 1. poglavju, ko deklici na sliki, nato pa tudi njenim sošolcem, priredimo imena. Prirejanje poteka z govorjenjem. Množico otrok lahko vsakdo vidi, njihovih imen pa ne. Treba si jih je zapomniti.

Že v naslednjem poglavju vsakemu učencu priredimo obris stopala in sliko zobovja. Ker smo pri tem prirejanju uporabili risanje, lahko pokažemo tako množico otrok kot tudi množico risb njihovih stopal ali množico risb njihovega zobovja. Pri naslednji operaciji prirejanja uporabimo merjenje. Pri tem vsakemu otroku pripišemo število z enoto. Tudi ta števila lahko zapišemo in tako množico merilnih rezultatov naredimo vidno. Namesto otrok si lahko sposodimo znamenja zanje – njihova imena. Vsa prirejanja lahko predstavimo s preglednico: v enem stolpcu so imena otrok, v drugem pa risbe njihovih stopal ali slika njihovega zobovja ali število z enoto, ki predstavlja njihovo višino.

Otrokom nato priredimo njihovo najljubšo dejavnost (2). Dejavnosti so predstavljene s slikami. Otroci lahko sestavijo preglednico z imeni otrok v enem stolpcu in s sličico predstavijo njihovo najljubšo dejavnost.

Ukazi in dejanja, ki jim sledijo, so zgled za prirejanje dveh množic dejavnosti (10). Dejavnosti obstajajo le kratek čas in minejo. Takšna prirejanja so težja kot prirejanje množic teles, ki obstoje dolgo časa.


- 12 -

Prirejanje histogramskih stolpičev številu nog (10), ki jih imajo različni kosi pohištva, je mogoče opraviti neposredno tako, da vsaki nogi priredimo po en kvadratek. Po navadi pa gre po ovinku prek dvakratnega štetja. Najprej preštejemo noge in nato prav toliko kvadratkov. Tudi štetje je prirejanje: preštevancev in začetnih nekaj naravnih števil.

Telesom lahko priredimo risbe z različnih strani: od zgoraj (tloris), od spredaj (naris), od strani (stranski ris). S tem se ukvarja 11. poglavje.

Med prirejanja sodi tudi primerjava rastlinskih organov pri različnih rastlinah in videz iste rastline v različnih letnih časih (12).

Eno od najsplošnejših prirejanj je prirejanje prostorskih območij ali posameznim predmetom ali množicam podobnih predmetov. Na takem prirejanju temelji pospravljanje (6). Predstavimo ga lahko s preglednico. V prvem stolpcu so predmeti, ki jih je treba shraniti, v drugem pa prostorska območja, kamor (dogovorno) sodijo.

Šolska garderoba (6) je zgled za dvojno prirejanje: otrokom so prirejena znamenja na tablicah, pod tablicami pa so deli garderobe, ki so last tistega otroka. Prirejanje otrok slikam na straniščnih vratih je način za razvrščanje otrok po spolu.

Ozaveščanje o različnih načinih prirejanja je opravljeno pri 7. poglavju. Pri 14. poglavju je treba posode prirediti snovem in snov dejavnosti (brisanju vode). Ko ugotavljamo, iz česa je kaj, telesom prirejamo snovi.

Pri 15. poglavju različnim sestavom (strukturam) iz jogurtovih kozarčkov prirejamo različne načine gibanja (delovanja). Gre torej za prirejanje strukture in funkcije. Med prirejanja sodi tudi uporaba različnih orodij za delo z različnimi snovmi (16). K različnim praznovanjem sodijo določene dejavnosti in določeni predmeti (17). Tudi to je zgled za prirejanje. Rojstni datumi so prirejeni otrokom – vsak ima svojega.

Posamezna čutila so prirejena za določene zaznave (20). Organe z isto funkcijo pa priredimo ustreznim živalim. Različnim starostnim obdobjem priredimo različne igrače, obutev in hrano (21).

Pri eksperimentiranju spreminjamo zunanje vplive, na primer osvetljenost ali namočenost (29). To vpliva na izid poskusa. Različnim zunanjim vplivom so prirejeni izidi. Te je mogoče napovedati in nato preveriti. Spet gre za prirejanje napovedi izidom.

Pri spoznavanju živega sveta je pomembna relacija, kdo kaj je. Pri 30. poglavju otroci spoznajo, da množici jedcev in pojedenih nista tuji, temveč se precej prekrivata. Nasprotno pa sta množici mladičev in mater povsem svoji. Vsak mladič ima eno mater. Narobe pa ni res.

Prometna znamenja so prirejena zapovedim, prepovedim, obvestilom. Pri 31. in 32. poglavju je to prirejanje le načeto.

Prirejanje višine stolpcev številčnosti množice pri 33. poglavju je nadaljevanje uvoda v histograme iz 10. poglavja. Tam smo imeli posamezne stolpiče. Tu pa imamo že dva stolpiča, ki nakazujeta strukturo množice dežnikov. Do nje pridemo z razvrščanjem in s prirejanjem kvadratkov dežnikom vsake vrste.


- 13 -

Količina prestreženega dežja v posodi je odvisna od velikosti zgornje odprtine (33). Oblika in druge dimenzije posode so moteče spremenljivke, ki nič ne vplivajo na rezultat.

Vremenska preglednica (33) z dvema stolpcema, čas (v dnevih) in vrsta vremena je eden od tipičnih načinov za prikaz, kaj je prirejeno čemu. Prirejanje detajlov mestom na

sliki (34) je prikazano v mreži z dvema vrsticama. Dvojiške prireditvene relacije prikazujemo pogosto s preglednicami z dvema stolpcema ali z dvema vrsticama.

Pri 35. poglavju se znova srečamo z mrežo za kartezični produkt. Prva taka mreža je garderobno stojalo pri 6. poglavju. Tam je preglednica polna, tu pa prazna. Ob stojalu pod vrsticami manjkata napisa »obleke« in »obuvala«, tablice z lastniki pa so pripete nad stolpci. Ob kartezični mreži (35) pa je s slikami opredeljena vsebina vrstic in vsebina stolpcev. Izpolnjena mreža za kartezični produkt daje pregled nad tem, kaj je možno, vendar ni nujno res. Kljuke v tej mreži pa kažejo, kaj je res. Kljuk ni v vsakem okencu. Pobarvana okenca so podmnožica kartezičnega produkta, ki ji pravimo graf. Kartezični produkt je sredstvo za hipotetično mišljenje. Graf pa je sredstvo za pregleden prikaz relacij (povezav) med dvema množicama.

Prirejanje je tudi ugotavljanje, kateri predmeti sodijo v stare čase in kateri v sedanje (37). Na podoben način razsodimo, katere rastline in katere živali sodijo v katero od naslikanih okolij. Enkrat gre za prirejanje predmetov časovnim območjem, drugič pa prostorskim območjem.

Različni načini sporočanja so prirejeni različnim skupinam ljudi, ki naj jih sporočilo doseže (40). Pomembno je, ali so ljudje blizu ali daleč in ali so prisotni vsi hkrati ali v daljšem časovnem razdobju.

Razporejanje po prostoru (razmestitev teles) in času (zapovrstje pojavov)

Razporejanje po prostoru in času smo obravnavali sproti. Povzemimo: Za razvrščanje prikladna je razporeditev na kupčke. Za urejanje je prikladno nizanje v vrstice in stolpce. Za prirejanje sta primerna dva kupčka in vezne črte med njunimi elementi. Preglednejše pa so preglednice z dvema stolpcema ali z dvema vrsticama. Načeli smo prikaz prirejanja s kartezičnim produktom v pravokotno polje z okenci, razporejenimi v stolpcih in vrsticah, v kartezično koordinatno mrežo.

Uporaba sistemov znamenj (reprezentacij)

Tudi o reprezentacijah smo govorili sproti. Za kvalitativne spremenljivke, ki jih dobimo z razvrščanjem, so zelo primerni modeli, risbe, slike in besede.

Za semikvantitativne spremenljivke pa so poleg naštetih reprezentacij primerne še preglednice in histogrami. Relacije izražamo zlasti s preglednicami in histogrami.

Večina relacij, ki se jih otroci učijo v prvem razredu, so tipa »a pomeni a«. Na tak način se otroci učijo besede, črke, števila, znamenja za matematične operacije,


- 14 -

znamenja v prometu, meteorološka znamenja itd. Vse relacije tipa »a pomeni a« se je treba naučiti na pamet, ker so povsem arbitrarne. Naši predniki so se dogovorili zanje. Za prenos kulture se jih moramo pač naučiti.

Millar, R. H., Driver, R., Beyond Processes, Studies in Science Education, 1987, 14, 33-62 Wellington, J. (Ed.), Skills and processes in science education. A critical analysis,

Routledge, London, 1989


- 15 -

O pojmih

Dušan Krnel

Pojmi so miselne tvorbe in elementi mišljenja. Pojmi nam omogočajo, da razmišljamo bolj ekonomično, kar pomeni bolj posplošeno, in se zato tudi enostavneje in učinkoviteje sporazumevamo. Znamenja za pojme so besede. Brez pojmov in besed bi se sporazumevali le s kazanjem. Vendar, ko pokažem na mizo, ni jasno, ali mislim to konkretno mizo ali neko drugo mizo ali pa katerokoli mizo. Brez pojmov bi se zgubili v množici besed. Miza v kuhinji bi bila miza, v dnevni sobi zorni, pred hišo izma in tako naprej, nova beseda za vsak posamezen predmet ali pojav Znanje nekega področja predstavlja pojme, povezane v strukturo. Da pa se pojmi smiselno in trdno zasidrajo v neki pojmovni strukturi, morajo imeti jasen in nedvoumen pomen. Za proces oblikovanja ali usvajanja pojmov je zato pomembna diferenciacija. Otroci uporabljajo nediferencirana pojma predmet in snov ali gostota in žitkost, ali država in narod, ali pojem živega in še bi lahko naštevali. Ti pojmi so v pedagoško-psihološki literaturi označeni kot napačni, naivni ali alternativni pojmi. Pri pouku v šoli naj bi se taki pojmi diferencirali, jasno izoblikovali in povezali v pojmovno strukturo.

Po tradicionalni teoriji nastajajo pojmi spontano, z iskanjem skupne lastnosti elementov neke množice in posploševanjem te lastnosti na vso množico, ki s tem dobi svoje ime. Operacija, ki jo pri tem uporabljamo, je razvrščanje. Sova ima perje, vrabec ima perje in labod ima perje, vse kar ima perje, naj bodo ptiči. Seveda pri tem ne gre le za razvrščanje po perceptivnih lastnostih. Pojem igrača zajema celo vrsto različnih stvari, takih, ki so si po videzu zelo različne, združuje jih le otrokov odnos do njih.

Danes je ta teorija presežena. Pojmi se oblikujejo na različne načine, eden od njih je tudi razvrščanje. Pogosto se kot nekakšen predpojem oblikuje prototip. Pri otrocih, pa tudi pri nekaterih odraslih, je voda prototip za tekočine. Neznano tekočino, še zlasti, če ni obarvana, imenujejo voda ali vodica.

Nekateri pojmi se oblikujejo po značilnem zaporedju gibov ali drži telesa. Tako je za pojem stol značilna tudi posebna naravnanost telesa k temu, da bi sedlo. Pojem kavne skodelice pa ima svoje zametke v drži dveh prstov, ki jo držita. Piaget je pri oblikovanju pojmov postavil v ospredje akcijo ali delovanje. Tako je nek predmet najprej to, kar lahko z njim naredimo ali kar on naredi drugim predmetom ali snovem. Določa ga vrsta akcije ali dejavnosti, ne le perceptualne lastnosti. Otroci, vse do petega leta starosti, najprej povedo, kaj se z nekim predmetom ali snovjo da narediti, šele pozneje, kaj to je. Najbrž je podobno pri spoznavanju družbenega okolja. Osebe so pomembne po svojih dejanjih do otroka, glede na te jih otrok sprejema in vrednoti.

Ko otroci odraščajo, še zlasti pa v šoli, se novih pojmov učijo tudi posredno drug od drugega, pojem razloži učitelj ali o njem preberejo v knjigi. Nove pojme se naučijo z definiranjem. Definicijo se lahko naučijo na pamet, vprašanje pa je, kako se bo tako naučen pojem vključil v pojmovno strukturo.


- 16 -

Prav zato, ker so pojmi med seboj povezani, jih lahko različno urejamo in razvrščamo. Govorimo o širših in ožjih, o konkretnih in abstraktnih, o nadrejenih in podrejenih pojmih. Zlasti glede slednje delitve je bilo v pedagoško-psihološki literaturi precej razprav. Ali naj bi se otroci učili najprej širših in nadrejenih pojmov, ki so pogosto tudi abstraktnejši, na primer pojem snov, pojem sile, pojem bitja, ali pa naj bi najprej spoznavali ožje, podrejene pojme, kot so voda, zrak, kamnine, potiskanje in vleka, rastline in živali. Nekateri pojmi se najprej oblikujejo na višji ravni, na primer pojem »riba«. Otroci govorijo o ribah in šele pozneje o postrveh in zlatih ribicah. Nasprotno pa prej spoznajo jabolko in pozneje nadrejeni pojem sadje. Rezultati raziskav dokazujejo, da se spontano oblikovanje pojmov pogosto začne nekje v sredini na »osnovni pojmovni ravni«, od koder se širi spoznavanje podrejenih in nadrejenih pojmov. Pojem »žival« je pojem osnovne spoznavne ravni. Ta se lahko širi navzdol v različne živalske vrste, ki na začudenje vključujejo tudi človeka, in navzgor v nadrejeni pojem bitje. Približno tako smo usvajanje pojmov zasnovali v tej knjigi.

Kako je s pojmi in predmeti? Ko se otroci igrajo igro ugibanja neke besede ali nekega pojma (eden od igralcev si pojem zamisli, drugi sprašujejo in skušajo ugotoviti, kaj je zamišljeni pojem), je pogosto vprašanje: ali je zamišljeno pojem ali predmet. Mišljeno je najbrž, ali ima ta pojem neko snovno obliko, tako kot miza, ali pa je nesnoven, tako kot sanje. V obeh primerih pa je zamišljeno pojem in ne pojem ali predmet.

Pojmi v učbeniku Okolje in jaz 1

Nekateri pojmi so za spoznavanje sveta, tj. ožjega in širšega okolja, v katerem živimo, temeljni. Z njimi se ukvarja veja filozofije, ki skuša odgovoriti, kako svet sploh lahko spoznamo. Pri tem sta kot temeljna pojma izpostavljena prostor in čas. Kant ju je imel za tako pomembna, da jima je pripisal lastnost vrojenosti. To naj bi bila dana lastnost človeškega uma. Po sodobnejših teorijah kognitivistov se tudi ta dva ključna pojma razvijata z akcijami (dejanji) in ponotranjenimi akcijami (mišljenjem). V prostor in čas lahko postavimo objekt. Objekt je predmet in snov. Snov je lahko tako organizirana, da omogoča življenje. Tako je objekt v prostoru in času tudi živo bitje. Objekt je lahko en sam, ta kamen ali jaz ali ti. Lahko pa je množica podobnih objektov in množice množic različnih objektov. Med objekti delujejo sile. Sile omogočajo gibanje objektov in nekatere tudi spreminjanje snovi. Objekti se med seboj povezujejo, iz delov nastajajo celote, sestavi ali sistemi. Nekatera živa bitja, med njimi tudi človek, se povezujejo v skupnosti. Deli v sistemu ali posamezniki v skupnosti so v medsebojnem odnosu.

Prostor

Prostor, razsežnosti prostora in orientacijo v prostoru spoznavajo v poglavjih: 4, 5, 6, 8, 10, 11, 25, 34, 35, 36 31,32 in 38.

4. poglavje je namenjeno spoznavanju in orientaciji širšega prostora, od doma do šole. Tudi ta prostor je opredeljen z objekti. Od doma grem mimo, na desni je, spredaj je, zadaj je, grem naprej proti... in nazaj...

V 5. poglavju spoznavajo šolske prostore, kot omejene prostore, namenjene kaki dejavnosti. Poimenujejo nekatere prostore in spoznavajo, katere dejavnosti se v njih


- 17 -

odvijajo. Orientirajo se v vodoravni smeri, naravnost, desno in levo, ter navpični, zgoraj in spodaj, pritličje, klet, prvo nadstropje, drugo nadstropje, podstrešje itd.

V 6. in 36. poglavju določajo ožja prostorska območja (žepi, predali), določajo mesto v prostoru. V prostoru razporejajo, razmeščajo in hranijo ter pospravljajo. Drug drugemu posredujemo informacije, kaj je kje ali kam kaj spada.

V 8. poglavju spreminjajo učilnico. Večji prostor razdelijo na več manjših in prostore priredijo dejavnostim.

V 10. poglavju ob tekanju, skakanju, plezanju spoznavajo razsežnosti prostora ter pojma oddaljenosti in razdalje. Z vrtenjem in kroženjem teles ter spuščanjem teles po nagibih in klancih pri igri in športu pridobivajo izkušnje za oblikovanje pojmov smer in kot (15).

V 11. poglavju izkusijo, kako se navidezno spremenijo prostorski odnosi med predmeti ali predmet sam, ko spremenimo smer opazovanja. Lega predmetov je določena z opazovalcem ali drugimi predmeti (predmet je levo od, desno od, je pred, je za, je pod, je na, je v...).

V 25. poglavju polnijo omejen prostor, posode s snovmi –kapljevinami. Spoznavajo vrste in oblike posod in ugotovijo, da snovi zavzemajo prostor.

34. poglavje zopet obravnava širši prostor – pokrajino in njene geografske značilnosti, vode, vzpetine, vdolbine, ravnine. Razvija orientacijo v odprtem prostoru in zametke pojma obzorje.

V 35. poglavju ogledujejo hiše kot prostore za bivanje in delo. Hiša je razdeljena na manjše prostore, ki jih uporabljamo v različne namene.

V 38. poglavju spoznavajo značilnosti prostora kot življenjskega okolja živali in rastlin, prostora, v katerem imajo ugodne razmere za življenje. Spoznavajo različna življenjska okolja: gozd, park, mlako, morje, travnik, polje.

Čas

Pojem časa obravnavajo poglavja: 12, 17, 20, 21, 23, 29, 33 in 37.

Čas določajo spremembe in obratno, spremembe lahko opredelimo s časom. Da pojem časa temelji na spreminjanju pojavov, dokazuje skupni izvor besed za čas in za vreme kot vrsto pojavov, razporejenih v času. V nekaterih slovanskih in romanskih jezikih, na primer v italijanščini, beseda »tempo« pomeni čas in vreme. Zeit in nizozemski teid pa pomenita plimovanje.

Pomembna časovna obdobja, ki se ciklično ponavljajo in jih otroci že poznajo, so letni časi: jesen, zima, pomlad in poletje. Z njim označujemo spremembe, ki se skozi leto dogajajo v naravi in se jim poleg rastlin in živali prilagajajo tudi ljudje. Letne čase in spremembe, ki jih prinašajo obravnavajo poglavja: 9, 12, 18, 28 in 39.


- 18 -

17. poglavje obravnava praznike kot pomembne dneve v letu, spoznavajo leto kot časovno enoto, delitev leta na letne čase in preprost koledar kot pripomoček za orientacijo v času, kaj je bilo prej in kaj pozneje.

V 20. poglavju opazujejo, kako se s časom spreminja njihovo telo. Otroci rastejo v višino in se spreminjajo, rastejo jim lasje in nohti.

V 21. poglavju določajo in razlikujejo življenjska obdobja: dojenček, predšolski otrok, šolar, urijo se v razlikovanju med sedanjostjo in preteklostjo, uporabljajo izraze: prej, potem, včeraj, danes in jutri. Nizajo pojave v časovno zaporedje.

V 22. poglavju poglabljajo sicer zgodnje izkustveno doživetega pojava menjave dneva in noči in s tem povezano merjenje časa.

V 23. poglavju časovno načrtujejo delo v oddelku. Spoznavajo ciklične časovne spremembe in zaporedje pojavov, ki časovno ni obrnljivo. Spoznavajo teden kot časovno enoto in zaporedje dni v tednu ter imena dni v tednu.

29. poglavje se vrača k spreminjanju rastlin in opredeljevanju časovnega zaporedja pri rasti od semena do rastline.

33. poglavje je namenjeno vremenu. Menjavanje dneva in noči je ena izmed zgodnjih izkustveno doživetih cikličnih sprememb. Vsak dan opazujejo vreme. Razlikujejo: oblačno, jasno, delno oblačno, veter, dež, sneg, oblake in sonce.

V 37. poglavju spoznavajo življenje v preteklosti (nekoč) in ga primerjajo z današnjim (danes). Urijo se v orientaciji v času (najprej).

Predmeti in snovi

Pojma predmet in snov obravnavajo poglavja 11, 14, 16, 25 in 26.

11. poglavje obravnava ohranjanje oblike in velikosti predmeta, čeprav je iz različnih smeri in oddaljenosti gledanja videti drugače.

V 14. poglavju otroci razločujejo med lastnostmi predmeta (velikost in oblika, ostro, topo, oglato, okroglo...) in lastnostmi snovi (barva, gladko, hrapavo, trdo, mehko, toplo, hladno). Lastnosti določajo s čutili (tipati, vohati, videti, okušati) ali operacijsko (preskusiti).

V 16. poglavju raziskujejo zvezo med lastnostmi snovi (papir, glina, moka, plastelin, lepilo) in načini obdelave (oblikovanje, striženje, rezanje, mečkanje, prepogibanje, gnetenje, zvijanje, valjanje, dodajanje, odvzemanje) ter vrsto orodij (nož za papir, škarje).

V 25. poglavju spoznavajo kapljevine (voda, olje, sirup) in lastnosti kapljevin (motno, bistro, nalivati, prelivati, dolivati...). Preskušajo in razvrščajo posode za kapljevine (stena, rob, livček, ročaj). Posode v naravi so: jezero, luža, potok, struga, kotanja...

V 26. poglavju se seznanijo s snovmi, ki jih uporabljamo za prehrano – živila (sadje, zelenjava, mesni in mlečni izdelki...). Spoznavajo načine priprave hrane in kako se


- 19 -

pri tem lastnosti živil spremenijo (rezanje, ribanje, ožemanje, mešanje, kuhanje …). Spoznavajo orodja za pripravo hrane in snovem prirejajo orodja.

Živo, živo bitje

Pojem živega in lastnosti živih bitij (žive narave) obravnavajo poglavja: 2, 12, 13, 20, 21, 27, 29, 30 in 38.

V 2. poglavju ugotavljajo razlike znotraj iste vrste (razlike med ljudmi, različni, podobni) in spreminjanje lastnosti z rastjo.

V 12. poglavju določajo razlike med rastlinami in dele rastlin (korenina, deblo, list, veja, cvet) ter spoznavajo spremembe v rasti.

V 13. poglavju razlikujejo med živim (rastlina, žival) in neživim ter spoznavajo lastnosti živega (razmnoževanje, gibanje, rast, dihanje, izločanje).

V 20. poglavju dopolnjujejo svoje poznavanje človeškega telesa, spoznavajo zunanje dele telesa (komolec, vrat, koleno, roka, zapestje, prsti...), nekatere notranje organe (srce, pljuča), čutila (uho, oko, jezik, nos) in čute (sluh, tip, vonj, okus).

21. poglavje obravnava rast otroka in razvojna obdobja (rojstvo, dojenček, predšolski otrok, šolar).

V 27. poglavju spoznavajo okoliščine za zdravo rast in razvoj: zdrava prehrana, osebna higiena, gibanje, počitek, in kaj storiti, ko zbolimo, ali kako preprečiti obolenje: zdravnik, zobozdravnik, bolezen, zobna gniloba.

V 29. poglavju spoznavajo, kako se razvijajo rastline: seme, kalitev, rast, in kaj potrebujejo za rast: vodo, svetlobo, prst, zrak.

30. poglavje obravnava dve lastnosti živega, hranjenje (živalska hrana, rastlinska hrana) in razmnoževanje, ter podobnosti med mladiči in starši (mladiči, samec, samica, kokoš, piščanec, krava, tele, paglavec, žaba, gosenica, metulj).

V 38. poglavju spoznavajo raznolikost rastlin in živali in jim prirejajo življenjska okolja, ki so določena s količino svetlobe, vlago, temperaturo, nadmorsko višino in podnebjem.

Jaz

V spoznavanje sebe jih usmerjajo poglavja: 1, 2, 20, 21 in 27.

V 1. poglavju se predstavijo in naučijo osebne podatke: ime, priimek, naslov.

V 2. poglavju spoznavajo sebe in se primerjajo z drugimi. Razlikujejo se po telesnih lastnostih in po željah, okusih in interesih. Razvijajo pozitiven odnos do drugačnosti.

V 20. poglavju poglabljajo znanje o svojem telesu.


- 20 -

V 21. poglavju spoznavajo svojo preteklost.

V 27. poglavju spoznavajo okoliščine za zdravo rast in razvoj.

Sile in gibanje

Pojma gibanje in sile spoznavajo v poglavjih 10 in 36.

V 10. poglavju spoznavajo svoje lastno gibanje: hoja, tek, skok, plezanje, plazenje, gibanje živali in igrač ter ravnovesje (mirovanje). Gibanje opredelijo prostorsko: kje, kod, od kod, kam, in časovno: kdaj, od kdaj, do kdaj, kako dolgo ali koliko časa.

V 36. poglavju je gibanje povezano z načini prenosa snovi: nositi, vlačiti, voziti, vleči, potiskati. Za držanje bremena gor, za potiskanje ali vleko so nujne sile. Izvir sil je lahko otrok sam, s spreminjanjem sil vpliva na gibanje.

Del in celota

Pojma del in celota obravnavajo poglavja: 12, 15, 16, 20, 26 in 33-

V 12. poglavju spoznavajo dele rastlin, dele igrač v poglavju 15 in člane skupnosti v poglavjih 3 in 19.

V15. poglavju spoznavajo, kako delujejo igrače: sestavljanke iz enakih delov, sestavljanke iz različnih delov. Iz delov, sestavin, gradnikov dobimo celoto, zgradbo, sestav, sistem. Deli v sistemu so v medsebojnem odnosu.

V 16. in 26. poglavju spoznavajo delovanje nekaterih orodij in njihovih sestavnih delov.

V 20. poglavju spoznavajo dele človeškega telesa in njihove funkcije.

V 33. poglavju raziskujejo delovanje in sestavne dele dežnika.

Skupnosti

Pojem družbe, organizacijo in odnose v družbi razvijajo poglavja: 3, 5, 12, 17, 19, 24, 31, 32, 37 in 40.

V 3. poglavju spoznavajo šolski oddelek (razred) kot skupnost otrok, učiteljic in vzgojiteljic. Med seboj se dogovarjajo, pogovarjajo, poslušajo, oblikujejo dogovore in načrte, pomagajo in tolažijo, včasih so veseli, jezni, žalostni ali pa jih je strah, se smejejo ali jočejo.

V 5. poglavju se seznanijo, kako je organizirana šola, in spoznavajo delo in dolžnosti, ki jih imajo odrasli v šoli: učitelj, knjižničar, ravnatelj, kuhar, hišnik... Ravnajo se po šolskih pravilih.

V 12. poglavju sodelujejo pri odkrivanju, v katerih skupinah, organizacijah, društvih delujejo otroci.


- 21 -

V 17. poglavju spoznavajo praznike: rojstni dan, dan šole, dan spomina na mrtve, dan državnosti, novo leto, božič, kulturni praznik, velika noč, dan upora proti okupatorju, 1. maj. Praznike spremljajo: svečanosti, prireditve, okraševanje...

19. poglavje obravnava družine in sorodstvene odnose: starši, stari starši, brat, sestra, sin, hči.

24. poglavje razvija pojma pravica in dolžnost, razlikujejo med morati in smeti. Upoštevajo dogovore in pravila, ravnajo v skladu z dogovori, med seboj se sporazumevajo in usklajujejo nesporazume. Razlikujejo resnico in laž.

31. poglavje jih seznanja s prometnimi pravili in prometnimi znaki (semafor, prehod za pešce).

32. poglavje jih uči varno prečkati cesto, varno hoditi po cesti brez pločnika in pomena vidnosti v prometu (kresnička, rumena rutica).

37. poglavje jih uvaja v spoznavanje delovanja družbe v preteklosti.

V 40. poglavju spoznavajo, da si ljudje med seboj izmenjujemo podatke (informacije). Razlikujejo vire in sprejemnike podatkov. Podatke sprejemamo in sporočamo v obliki novic, sporočil, obvestil, opozoril …


- 22 -

Razpored poglavij po mesecih

SEPTEMBER, OKTOBER

NASLOV TEME CILJI IN POSTOPKI IZ UČNEGA NAČRTA

1. Lučka se predstavi • Znajo se predstaviti in o sebi povedati osnovne podatke.

2. Jaz in ti • Prepoznavajo podobnosti in razlike med ljudmi.

• ** Razvijajo sprejemanje različnosti in tolerantnost do drugačnosti.

3. To smo mi • Prepoznajo različne čustvene izraze pri sebi in drugih (veselje, navdušenje, strah, jeza, žalost).

• Vedo, da čustva vplivajo na vedenje.

• Spoznajo ustrezna ravnanja pri doživljanju raznih čustev in jih uporabljajo v konkretnih situacijah.

• Vedo, da je treba upoštevati tudi lastne interese in potrebe ter interese in potrebe drugih.

• Doživljajo sebe kot del razreda, razred pa kot skupnost.

• Poznajo imena in priimke učiteljev in vzgojiteljev, ki jih učijo.

• Prepoznajo različne vrste nasilja (besedno, psihično, fizično) in vedo, kam se obrniti po pomoč.

4. Na poti v šolo • Opazujejo in spoznavajo prometne poti v okolici šole in spoznajo varne poti v šolo.

• Uporabijo temeljne pojme v zvezi s pokrajinskimi značilnostmi okolice šole (zadaj, spredaj, levo, desno, zgoraj, spodaj).

• Znajo zgraditi model okolice šole in na njem simulirajo promet in prometne situacije.

5. Moja šola • Poznajo ime šole, v katero hodijo, imena in priimke učiteljev ter vzgojiteljic, ki jih učijo.

• Spoznajo različne prostore in delavce v šoli.

• Poznajo osnovna šolska pravila.

6. Šolska torba • Usmerjeno opazujejo, uporabljajo več čutil, opazovano narišejo ali napišejo. Razvrščajo po skupnih lastnostih.

• Prirejajo 1:1.

• Oblikujejo in izpolnjujejo preglednice.

7. Kako se v glavi pospravi •Usmerjeno opazujejo, uporabljajo več čutil, opazovano narišejo ali napišejo. Razvrščajo po skupnih lastnostih.

• Urejajo po eni spremenljivki.

• Prirejajo 1:1.

8. Spreminjamo učilnico • Uporabljajo temeljne pojme za orientacijo v prostoru (za, pred, levo, desno, zgoraj, spodaj).

** dodani učni cilji


- 23 -

NOVEMBER, DECEMBER


9. Jesen • Povezujejo vreme in neko dejavnost.

• Spoznajo vremenska stanja in jih primerjajo z vremenskimi stanji v ostalih letnih časih.

• Časovno raziskujejo, opredeljujejo in pojasnjujejo dogodke in spremembe v različnih letnih časih.


• Razvrščajo po skupnih lastnostih in razlikah (po enem kriteriju spremenljivk).

10. Hodim, tečem in skačem • Otroci natančno opazujejo in opišejo ter poimenujejo svoje gibanje in gibanje živali in igrač.

• Usmerjeno opazujejo, uporabljajo več čutil, opazovano narišejo ali napišejo.

• Prirejajo 1 : 1.


11. Poglejmo od zgoraj • Uporabljajo temeljne pojme v orientaciji v prostoru (za, pred, levo, desno, zgoraj, spodaj).

• ** Vedo, da je predmet iz različnih smeri videti drugačen.

12. Jablana in marjetica • Znajo poiskati razlike in podobnosti med rastlinami in živalmi.

• Prepoznajo, poimenujejo in primerjajo različna živa bitja in okolja.

• Vedo, da je življenje živih bitij odvisno od drugih bitij in od nežive narave.

• Časovno opredeljujejo in pojasnjujejo dogodke in spremembe v različnih letnih časih.

13. Kamen in polž • Znajo poiskati razlike in podobnosti med rastlinami in živalmi.



• Spoznajo, kaj potrebujejo sami in kaj druga živa bitja za življenje.

14. Kaj je, iz česa je? • ** Znajo opisati predmet ali snov z nekaj lastnostmi.

• Spoznajo, da obstajajo trde snovi in tekočine in lastnosti po katerih jih ločimo med seboj.

• Razvrščajo predmete in snovi po skupnih lastnostih.


• Eksperimentirajo in napovedujejo izid.

• Operacijsko določajo lastnosti.

• Vedo, da obstajajo snovi z nevarnimi lastnostmi (nevarne snovi: strupene, vnetljive, eksplozivne, jedke, okolju nevarne),

• Vedo, da so predmeti sestavljeni iz ene ali več snovi.

15. Igrače • Znajo sestaviti in razstaviti preprosto tehnično igračo.

• Otroci natančno opazujejo in opišejo ter poimenujejo gibanje igrače.

• Vedo, da so predmeti sestavljeni iz ene ali več snovi.

• Znajo natančno opazovati, opisati in poimenovati lastno gibanje, gibanje živali in igrač.

• Vedo, kaj povzroča spreminjanje gibanja.

• Eksperimentirajo in napovedujejo izzid.

• Operacijsko določajo lastnosti.


- 24 -

• Preprosto povezujejo dve spremenljivki.

16. Iz papirja in gline • ** Znajo opisati predmet ali snov z nekaj lastnostmi.

• Uporabljajo orodja, postopke in pripomočke za obdelavo gradiv.

• Vedo, da se je za delo treba pripraviti in da je treba po delu pospraviti.

• Znajo uporabiti različna gradiva (snovi), orodja in obdelovalne postopke ter povezujejo lastnosti gradiv in načine obdelave: preoblikujejo, režejo, spajajo, lepijo.

• Znajo preoblikovati z gnetenjem, valjanjem, rezanjem, striženjem.




- 25 -

JANUAR, FEBRUAR


17. Praznujemo • Doživljajo in spoznavajo, da so nekateri dnevi v letu posebno pomembni, ker so jim ljudje kot posamezniki ali v določenem okolju (državi) pripisali poseben pomen.




18. Zima • Povezujejo vreme in neko dejavnost.

• Znajo primerjati vremenska stanja v različnih letnih časih.


19. Družine • Prepoznavajo različne oblike družinskih skupnosti in razvijajo strpen odnos do njih.

• Poznajo poimenovanja in medsebojne povezave v družini.

• Vedo, kdo je brat, sestra, starši, stari starši, otrok, sin, hči.

20. Moje telo • Poznajo svoje telo in znajo poimenovati zunanje dele telesa.

• Razvrščajo po skupnih lastnostih.

21. Bili smo majhni • Znajo razlikovati preteklost in sedanjost v svojem življenju in vedo, da je bilo življenje ljudi v preteklosti drugačno.

• Spoznajo časovni potek dogodkov in uporabijo nekatere osnovne izraze za opredeljevanje dogodkov, kot so: prej, potem, včeraj, danes, jutri, teden, dnevi v tednu, dan, mesec, letni časi, leto.

• Uporabljajo štetje in merjenje z nestandardnimi in standardnimi enotami.

22. Dan in noč • Znajo opisati razliko med dnevom in nočjo.

• Spoznajo časovni potek dogodkov, uporabijo nekatere osnovne izraze za opredeljevanje dogodkov, kot so: prej, potem, včeraj, danes, jutri, teden, dnevi v tednu, dan, mesec, letni časi, leto.


23. Teden v šoli • Spoznajo časovni potek dogodkov, uporabijo nekatere osnovne izraze za opredeljevanje dogodkov, kot so: prej, potem, včeraj, danes, jutri, teden, dnevi v tednu, dan, mesec, letni časi, leto.



• Vedo, da je treba upoštevati tudi lastne interese in potrebe ter interese in potrebe drugih.

• Doživljajo sebe kot del razreda, razred pa kot skupnost.

• Spoznavajo pomen sporazumevanja in razvijajo sposobnosti za sporazumevanje.


- 26 -

24. Zakaj tako? • Spoznavajo pomen pravil družbenega življenja.

• Spoznavajo, da za pravila obstajajo vzroki.

• Spoznavajo, da ima vsak človek pravice in dolžnosti.

• Pojasnijo razliko med morati in smeti.

• Spoznavajo razlike med pravicami in dolžnostmi.

• Spoznavajo pomen dane obljube.

• Vedo kaj je laž in kaj resnica.

• Spoznavajo pomen sporazumevanja in razvijajo sposobnosti za sporazumevanje.

• Spoznavajo, da je treba upoštevati tudi interese in potrebe drugih.

• Spoznajo in urijo ustrezna ravnanja v različnih družbenih primerih.



- 27 -

MAREC, APRIL


25. Nalivam in prelivam • Spoznajo lastnosti, po katerih ločimo trde snovi in tekočine.

• Vedo, da obstajajo trde snovi in tekočine.

• Usmerjeno opazujejo, opazovano narišejo.


• Eksperimentirajo in napovedujejo, napovedi preverjajo.

• Vedo, da se je za delo treba pripraviti in po njem pospraviti.

26. Dober tek! • Spoznajo, kaj potrebujejo sami in kaj druga živa bitja za življenje.

• Vedo, da jim zdrav način prehranjevanja, telesne vaje in počitek omogočajo rast in razvoj ter, da jim pomagajo ohranjati zdravje.

• Ugotavljajo, da nekatere stvari, ki jih dobijo v telo lahko škodijo.

• Eksperimentirajo in napovedujejo izid.



• Vedo, da se je za delo treba pripraviti in po njem pospraviti.

27. Kako si kaj? • Otroci spoznavajo, da jim uživanje različne zdrave hrane, telesne vaje in počitek pomagajo ohranjati zdravje.

• Razumejo vzroke dobrega počutja ob redni telesni vadbi.


• Ugotavljajo, da nekatere stvari, ki jih dobijo v telo lahko škodijo.

• Poznajo pomen redne nege telesa in razumejo vzroke dobrega počutja ob redni telesni vadbi.

28. Pomlad • Znajo primerjati vremenska stanja v različnih letnih časih.

• Povezujejo vreme in neko dejavnost.


29. Posejali smo pšenico • Spoznajo, kaj potrebujejo sami in kaj druga živa bitja za življenje.

• Eksperimentirajo in napovedujejo izid poskusa.

• Grafično predstavijo ugotovitve.


30. Teliček in krava • Spoznajo, kaj potrebujejo sami in kaj druga živa bitja za življenje.

• Odkrivajo, da je življenje živih bitij odvisno od drugih bitij in od nežive narave.

• ** Spoznavajo, da se živali razmnožujejo in imajo mladiče.


• Znajo poiskati razlike in podobnosti med rastlinami in živalmi.


- 28 -

31. Prometni znaki • Spoznajo za pešce in kolesarje pomembne prometne znake v šolski okolici.

32. Varno čez cesto • Razumejo pomen vidnosti v prometu v povezavi z ustavljanjem vozila in nošenjem rumene rutice in kresničke.

• Poznajo pravila varne hoje – kjer ni pločnika, prečkanje ceste.

• Presojajo sopotnikovo vedenje v različnih prevoznih sredstvih.

• Vedo, da udeležba v prometu pod vplivom alkohola, mamil in zdravil ogroža vse udeležence v prometu.


- 29 -

MAJ, JUNIJ


33. Vreme • Otroci spoznavajo vremenske pojave, jih znajo spremljati, opisovati, zapisovati in doživljati.

• Znajo oblikovati preprost vremenski koledar.

• Razvrščajo po skupnih lastnostih.

• Vedo, da obstajajo trdne snovi in tekočine.

• Znajo uporabiti različna gradiva (snovi), orodja in obdelovalne postopke ter povezujejo lastnosti gradiv in načine obdelave: preoblikujejo, režejo, spajajo, lepijo.

• Znajo spremljati in zapisovati vremenska stanja.

• Znajo primerjati vremenska stanja v različnih letnih časih.


34. Hribi in vode • Uporabijo temeljne pojme v zvezi s pokrajinskimi značilnostmi okolice šole.

• Razvijajo sposobnosti za grafično komuniciranje.

35. Kakšne so hiše? • Usmerjeno opazujejo, primerjajo in uporabljajo štetje.



36. Nesem, vlečem in peljem • Vedo, kaj povzroča spreminjanje gibanja.

• Znajo natančno opazovati, opisati in poimenovati lastno gibanje, gibanje živali in igrač.

37. Stara hiša • Spoznajo vidike življenja ljudi v preteklosti in danes (bivališča, prehrana, obleka, delo prevoz).

• Spoznajo časovni potek dogodkov, uporabijo nekatere osnovne izraze za opredeljevanje dogodkov, kot so: prej, potem, včeraj, danes, jutri, teden, dnevi v tednu, dan, mesec, letni časi, leto.

• Znajo razlikovati preteklost in sedanjost v svojem življenju in vedo, da je bilo življenje ljudi v preteklosti drugačno.


38. Kje živijo, kje rastejo? • Otroci prepoznajo, poimenujejo in primerjajo različna živa bitja in okolja.


• Znajo poiskati razlike in podobnosti med rastlinami in živalmi.

• Odkrivajo, da so bitja odvisna drugo od drugega in od nežive narave.

• Znajo opisati kako sami in drugi ljudje vplivajo na naravo.

• Znajo pojasniti, kako lahko dejavno pomagajo pri varovanju in ohranjanju naravnega okolja pa tudi pri urejanju okolja, v katerem živijo.




- 30 -

39. Poletje • Znajo primerjati vremenska stanja v različnih letnih časih.

• Povezujejo vreme in neko dejavnost.


• Znajo opisati kako sami in drugi ljudje vplivajo na naravo.

• Usmerjeno opazujejo, uporabljajo več čutil.


40. Pokliči me! • ** Otroci poznajo različne načine prenosa podatkov (informacij).


• ** Poznajo pomembne telefonske številke.

• Spoznajo ravnanje ob nezgodah in nevarnostih.


- 31 -

1. Lučka se predstavi

Vstop v šolo je za otroke velik dogodek in preobrat v njihovem življenju. Pridejo v novo okolje, med nove ljudi. Poskrbeti moramo, da se bodo med seboj spoznali in čim lažje vključili v delo v skupini. Eni se morebiti že poznajo, drugi ne. Zato se predstavijo s svojim imenom in priimkom. Ime zadošča v družini, kjer se običajno ne ponavlja. V šoli pa je treba dodati še priimek.

Ugotavljajo, da imajo enake priimke običajno ljudje, ki so si v sorodu. Nekatera imena se pojavljajo pogosteje, druga bolj redko. Kako ločijo prijatelje z enakim imenom?

Otroci, ki še ne znajo povedati svojega naslova na pamet, naj se ga naučijo. Razmišljajo, zakaj je koristno poznati svoj naslov.

cilji – Znajo se predstaviti in o sebi povedati osnovne podatke.

ključne besede ime, priimek, naslov

dejavnosti

1. Otroci se najprej vsem, nato v parih predstavljajo tako, da povedo svoje ime in priimek. Z različnimi igricami jim pomagamo, da si zapomnijo imena svojih sošolk in sošolcev. 1. zgled: Otroci sedijo v krogu. Predstaviti se morajo svojima obema sosedoma, onadva pa njemu. Nato vsem na glas predstavijo sebe in svoja soseda. »Jaz sem Bor. To je Zalka in to Sanja.« Na vrsto pridejo vsi otroci, ime vsakega sošolca slišijo trikrat. 2. zgled: Otroci se že malo bolje poznajo. Stojijo v krogu, eden ima žogo in reče: »Jaz sem Rok in ta žoga je za Denisa.« Žogo vrže Denisu, ki reče: »Jaz sem Denis, žoga je za Mojco.« Pravila večkrat spremenimo, da stopnjujemo zahtevnost iger.

2. Delo z učbenikom (1)


4. Svoja imena in priimke skušajo predstaviti čim bolj duhovito. Iščejo smešne rime, če je mogoče, narišejo svoje ime.

5. Pogovarjajo se o imenih in priimkih. Kdo vse ima isti priimek? Kako se ljudje z istim priimkom ločijo med seboj? Kdo izbira otrokom njihova imena? V trojicah si povedo, kako je ime bratom, sestram, staršem, starim staršem. Se katero ime pojavi večkrat? Otroci imajo lahko več imen ali jih doma kličejo različno. Povedo, katero ime jim je


- 32 -

najbolj všeč in kako naj jih kličemo v šoli. Pozneje, ko se otroci po imenih že bolj poznajo, določimo dan, ko si namesto svojega imena izberejo kako drugo ime, ki jim je všeč. Izmišljena imena uporabljajo tudi pri različnih igrah vlog.

6. Otroci razmišljajo, zakaj sploh imajo imena, naslov. Kdaj jim to koristi? Ali morda vedo, na katerih dokumentih je napisano njihovo ime in priimek?

7. V parih si predstavljajo, kaj že znajo. Pripovedujejo, katere od ilustriranih dejavnosti se jim zdijo najlažje, katere najtežje, katere so jim najljubše in katere najmanj priljubljene. V pogovoru spoznajo medsebojne podobnosti in razlike tudi v spretnostih, ki jih obvladajo.

8. Ob svojih risbah domov pripovedujejo, v kakšni vrsti zgradbe živijo ter kakšne vrste domov prevladujejo v okolju v katerem živijo. Otroci primerjajo različna bivalna okolja. Ugotavljajo, če so morda s katerim od sošolcev ali sošolk tudi sosedje.

delo z učbenikom

(1) Otroci spoznajo Lučko Ribič in njen dom. Deklica jih bo spremljala skozi ves učbenik. V parih ga prelistajo in poiščejo strani, kjer je še narisana Lučka. Listajo učbenik in izberejo najbolj zanimivo ilustracijo ter si v paru povedo, zakaj jim je všeč. Vsak par poišče vsaj dve strani.

(2) V predviden prostor v učbeniku otrok zapiše svoje ime, če želi lahko tudi priimek. Obkroži ilustracije, ki ponazarjajo dejavnosti, ki jih že znajo ter v prazen okvir narišejo svoj dom.

str. 5 iz 1. dela učbenika


- 33 -

2. Jaz in ti

Podobnosti in razlike med ljudmi

Ljudje se med seboj razlikujemo po mnogih zunanjih znakih in tudi po tem, kaj radi ali neradi delamo, kaj nas zanima, kaj razveseljuje in dolgočasi, kaj radi jemo in pijemo. Mnogi otroci in tudi odrasli mislijo, da so vsi Kitajci ali črnci enaki, tako kot tudi Kitajci mislijo, da smo vsi Evropejci enaki. Vendar pa se vsi bolj ali manj razlikujemo med seboj. Ločimo se po lastnostih, ki so lahko trenutne (nosi hlače, ima uhane, očala, lase ima spete v dva čopa ...), se ne spremenijo v krajšem časovnem obdobju (barva las, barva oči) ali so stalne (spol, število prstov, ušes). Nekatere razlike niso velike, zato moramo pozorno opazovati, da jih zaznamo. Nekatere lastnosti se bodo v letu dni vidno spremenile, druge manj. Otroci bodo zagotovo zrasli, izpadel jim bo kakšen mlečni zob in začel rasti stalen. Otroci to spreminjanje spremljajo in se ga tako zavedajo.

Ljudje pa se ne spreminjamo samo po zunanjosti, ampak tudi po obnašanju (pomoč drugim, deliti z drugimi, biti potrpežljiv, znati prenesti poraz). To spreminjanje pa je dolgotrajnejši proces, ki ga prav tako spremljajo skupaj z učiteljem. Ker se ljudje med seboj razlikujemo tudi po željah, okusu in interesih (najljubša hrana, igrača, knjiga ...), se otroci med seboj primerjajo tudi po tem.

Pozornost je usmerjena v natančno opazovanje posameznega otroka in iskanje razlik med njimi. Spodbujamo pozitiven odnos do drugačnosti in razvijamo strpen odnos do nje.

cilji – Prepoznavajo podobnosti in razlike med ljudmi. – **Razvijajo sprejemanje različnosti in tolerantnost do drugačnosti. **dodani učni cilji

ključne besede različni, podobni, drugačni želje, okusi, interesi, zunanjost

dejavnosti

1. Delo z učbenikom (1) (2) (3)

2. Otroci iščejo tudi druge razlike in podobnosti (dolžina las, skodranost ...), trenutne lastnosti (nosi hlače, ima lase spete v čop ...). S starejšimi otroki, učitelji in družinskimi člani primerjajo velikost dlani, stopal, barvo oči in telesno višino.


- 34 -

3. Različni so tudi njihovi okusi, interesi, počutja. Pripovedujejo, kako se počutijo (sem vesel, žalosten, utrujen ...), katera je njihova najljubša pijača, hrana, igrača, igra, slikanica. Uvrščajo se v skupine po različnih kriterijih. Pri tem spoznavajo medsebojne razlike, kaj je komu všeč in kaj ne. Pri otrocih razvijamo sprejemanje in toleranco do drugačnih želja, okusov, interesov.

4. Delo z učbenikom (4) (5)

► 5. Otroci se spreminjajo tako po zunanjosti kot tudi po obnašanju. Učitelj jih lahko uči socialnih veščin. Spremembe v obnašanju pri drugih in sebi spremljajo v daljših časovnih obdobjih. (Literatura v poglavju 3. To smo mi.)

6. Učitelj pripravi različne igre. Zgled: Otroci se gibljejo po prostoru. Učitelj pove kriterij, po katerem se morajo čim hitreje razvrstiti v dve skupini (ima krilo, nima krila ali ima očala, nima očal ali zelo rad je makarone, ne mara makaronov, se rad igra s kockami, se ne mara igrati s kockami ...).

Pri dejavnostih, kjer otroci delajo v manjših skupinah, določimo lastnost – kriterij, po katerem se uvrstijo v ustrezne skupine. Tako lahko zagotovimo oblikovanje različnih skupin, v katerih se otroci navajajo na medsebojno sodelovanje. Otroci tudi sami izbirajo kriterije, po katerih se razvrščajo.

delo z učbenikom

(1) Otroci si ogledajo fotografijo fanta in punce in naštejejo lastnosti v katerih sta si podobna in lastnosti v katerih se razlikujeta.

► (2) Po dva otroka drug drugemu izmerita višino. Natančno se dogovorimo, kako bomo to delali, da bodo meritve točne. Otroci na papirnat trak s črtico označijo svojo višino. Trakove hranimo. Po daljšem času ali vsaj ob koncu šolskega leta na istem traku merjenje ponovimo. Otroci ugotavljajo spremembo svoje višine ter primerjajo višine med seboj.

(3) • Naredijo obrise stopal in jih izrežejo. Uredijo jih po velikosti. Dolžina stopala je razdalja med najbolj oddaljenima točkama obrisa. Primerjajo obliko levega in desnega stopala. • Naredijo obris dlani in jo izrežejo. Da bo izrezovanje lažje, naj bodo prsti na dlani, ki jo otroci obrisujejo, skupaj. Primerjajo velikost obrisa svoje in učiteljeve dlani. Na obrise lahko kaj narišejo ali napišejo in jih uporabijo kot osebno izkaznico. • Otroci si v paru pogledajo barvo oči in jo primerjajo.

► (4) V ogledalu si sami ali v paru pogledajo zobe. Na skici s svinčnikom pobarvajo tiste, ki so jim izpadli. Pozorni so tudi na plombirane zobe. Dejavnost ponovijo ob koncu šolskega leta in primerjajo sliki.

(5) Otroci opisujejo igrače, igre in dejavnosti otrok v štirih kvadratih. Skupaj poiščemo lastnosti, po katerih so igre razvrščene (igrače, igre na igrišču, igre v naravi, družabne igre). • Mojca, Dušan, Janez in Lučka imajo vsak svojo najljubšo dejavnost. Otroci jih


- 35 -

poiščejo in prazne kvadratke ustrezno pobarvajo. Zamislijo si, katero dejavnost bi si sami izbrali, in zadnji kvadratek (jaz) ustrezno pobarvajo.

str. 6 in 7 iz 1. dela učbenika

pripomočki škarje, papirni trakovi, ogledalca, trikotnik


- 36 -

3. To smo mi

Oddelek kot skupnost otrok in učiteljic

Ob prihodu v šolo se za mnoge otroke začne drugačno življenje. Spoznajo sošolce in učitelje ter si najdejo nove prijatelje in prijateljice. Sami pogosto niso več v središču pozornosti, prilagoditi se morajo življenju in delu v oddelku. Mnoge svoje želje in interese morajo uskladiti z interesi drugih otrok v skupini. Za to so potrebni pogovori in dogovori. Pri tem se navajajo na kulturen dialog, na poslušanje sogovornika in spoštovanje njegovih interesov in želja. Razvijajo strpnost do drugačnih. Ker je v oddelku veliko otrok, morajo nekatere dejavnosti opravljati v skupinah ali dvojicah. Tako razvijajo sposobnost skupinskega dela, občutek solidarnosti in zavest, da se marsikaj lahko naučimo drug od drugega. Pri skupnem delu in igri se razvija občutek pripadnosti oddelku. Zaradi različnih navad in potreb so včasih konflikti neizbežni. To je priložnost za vživljanje v druge in za spoznavanje različnih čustvenih stanj in izrazov. Vživljanje v druge vodi tudi k razumevanju lastnega obnašanja in obnašanja sošolcev in sošolk. Šele nekatere pridobljene navade in usvojena pravila omogočajo skupno življenje.

Povezovanje s poglavji 4 Na poti v šolo, 23. Teden v šoli, 24. Zakaj tako?

cilji – Prepoznavajo podobnosti in razlike med ljudmi v sposobnostih, navadah, željah in interesih. – Prepoznajo različne čustvene izraze pri sebi in drugih. Spoznavajo, da je treba upoštevati tudi interese drugih. – Doživljajo sebe kot del oddelka, oddelek pa kot skupnost.

ključne besede pomoč, tolažba, prijaznost, dogovor, načrt, pogovor, poslušanje jeza, strah, veselje, žalost, smeh, jok oddelek, razred, skupina, jaz

dejavnosti

► Vsebine, ki jih obravnava tematska enota, otroci ne spoznavajo le v času in obsegu, predstavljenem v učbeniku, ampak skozi vse leto ob različnih priložnostih.


2. Izhodišče za pogovor, vrednotenje in zglede ravnanja je lahko dogodek v razredu ali to, kar se je otroku pripetilo doma ali na poti v šolo. Delo z učbenikom (2)

3. Beremo pravljice, pripovedujemo zgodbe in gledamo risanke; temu sledi pogovor o ravnanju junakov. Delo z učbenikom (3)


- 37 -

4. Nekatere dejavnosti lahko postanejo vsakdanje. Vsak dan se pogovorimo o načrtu dela, o uporabi pripomočkov in igrač, zadolžitvah posameznikov in skupin ter podobno.

5. Igranje socialnih iger.

6. Razred pripravi skupni izdelek. Z njim predstavimo oddelek navzven, na primer okrasitev ob prazniku, razstava, praznovanje, predstavitev oddelka v šolskem glasilu in podobno.

7. Pri športnih igrah razvijamo športno (pošteno) navijanje.

delo z učbenikom

(1) Otroci čim bolj podrobno opazujejo fotografijo. Eden drugemu postavljajo vprašanja o fotografiji. Npr. Koliko je deklic? Koliko je dečkov? Kateri otroci imajo okrog vratu rumene rutice? V čem so ti otroci podobni njim, v čem so drugačni?

Na črto zapišejo ime njihove učiteljice in vzgojiteljice.

(2) Narisan je otrok v neki situaciji. Učenci imajo na voljo odziva dveh otrok. Izberejo dejanje ali odgovor, ki se jim zdi primeren, in to utemeljijo.

(3) Na slikah izberejo in označijo osebo, ki ravna prijazno. Pripovedujejo in utemeljijo svoj izbor. Na sliki poiščejo deklico, ki je jezna. Pogovarjajo se, zakaj je jezna, kaj je naredila in kako se počuti deček.

(4) Otroci pripovedujejo, kaj se je zgodilo Evi, da je žalostna, vesela, jezna in prestrašena.


pripomočki zbirke pravljic in zgodb, risanke na videokasetah

literatura Helen McGrath, Shona Francey, Prijazni učenci, prijazni razredi, Učenje socialnih veščin in samozaupanja v razredu, DZS, Ljubljana, 1996


- 38 -

4. Na poti v šolo

Poti v šolo so različne; katera je varna, katera nevarna

Otroci vsaj do desetega leta ne morejo prevzeti popolne odgovornosti za svojo varnost v prometu. Kljub temu jim moramo omogočiti čim zgodnejše pridobivanje potrebnih spretnosti za poznejše samostojno vključevanje v promet. Prometna vzgoja mlajših otrok temelji predvsem na pridobivanju spretnosti in ne na pridobivanju znanja. Pouk na cesti brez prometa je bolj učinkovit kot pouk v prometnem parku, na dvorišču ali celo v razredu. Še zdaleč pa ne tako kot v resničnih prometnih razmerah. Prometna vzgoja otrok na razredni stopnji je torej učinkovitejša, če poteka v samem prometu. Pomembna je tudi vloga staršev, ki so otrokov prvi in najpogostejši zgled za ravnanje v prometu.

Otroci v spremstvu odraslih spoznavajo pot v šolo in iz nje. Čeprav znajo povedati, kako je treba ravnati v danih razmerah, to ni zagotovilo, da bodo v prometu tako tudi ravnali. Mnoge raziskave celo kažejo, da le polovica šestletnikov dobro razlikuje pojme levo, desno, spredaj, zadaj. Razumevanje in upoštevanje navodila »hodi ob levem robu cestišča« za otroke ni enostavno, saj včasih komaj vedo, katera je leva in katera desna roka. Tako se otroci lažje orientirajo po objektih, mimo katerih hodijo. Navajajo se na pravilno prečkanje ceste na prehodu za pešce s semaforjem ali brez njega. Zaradi boljše vidnosti v prometu nosijo rumeno ruto okrog vratu in kresničko ob desnem boku. Prometna vzgoja otrok temelji predvsem na pridobivanju spretnosti v resničnih prometnih razmerah. Pri delu z učbenikom prepoznavajo znane prometne razmere in vadijo razlikovanje pojmov levo, desno, spredaj, zadaj.

cilji – Opazujejo in spoznavajo prometne poti v okolici šole in varno pot v šolo. – Uporabijo temeljne pojme v zvezi s pokrajinskimi značilnostmi okolice šole (zadaj, spredaj, levo, desno, zgoraj, spodaj). – Znajo zgraditi model okolice šole in na njem simulirajo promet in prometne situacije.

ključne besede pot v šolo, prehod čez cesto – zebra, prečkati cesto, semafor, rumena ruta, kresnička levo, desno, spredaj, zadaj, nazaj, naprej

dejavnosti

1. Delo z učbenikom (1) (2) (3) (4)


- 39 -

2. Učitelj izbere pot, po kateri hodi v šolo največ otrok, in se z njimi odpravi po njej na sprehod. Pozorni so na posamezne objekte (hiša, kozolec, kiosk, most...), prometne razmere, znake, ki jih vidijo na poti ali gredo mimo njih. Zapomnijo naj si vsaj dve od teh stvari. V šoli nato narišejo, kar so si zapomnili. Z učiteljem razvrstijo slike v zaporedje, ki pomeni prehojeno pot. Otroci lahko razvrščajo tudi fotografije, ki jih učitelj že prej pripravi. Sestavljeno pot preverijo na naslednjem sprehodu.

3. Otroci v razredu vadijo razumevanje pojmov levo, desno. Učitelj skrije »zaklad«. Posamezen otrok, par ali skupina otrok mora po navodilih (naprej, stoj, zavij levo, zavij desno) potovati med ovirami v razredu. Če ves čas pravilno sledijo navodilom, pridejo do »zaklada«. Vodniki so lahko tudi sposobnejši otroci.


delo z učbenikom

(1) Na sliki poiščejo Lučkin dom (predstavila se je na začetku učbenika) in njeno šolo. Prepoznavajo prvine na risbi (stavbe, igrišče, park, bazen, klopce, stojnice, železniško progo ...) in jih opisujejo. V prilogi izrežejo Lučko. Z njo potujejo po sliki od doma do šole in obkrožijo prvine, ki jih Lučka vidi na tej poti. Vadijo razumevanje pojmov levo, desno, pred, za tako, da pripovedujejo, kaj Lučka vidi na svoji levi strani, desni strani, pred seboj, za seboj. Pozorni so na smer, v katero »gleda« Lučka.

(2) Po navodilih barvajo ali obkrožajo določene prvine: »Z zeleno pobarvaj drevesa v parku, z modro pobarvaj bazen. Z oranžno obkroži gugalnice ob šoli. Z modro obkroži vsa vozila, ki ne vozijo po cesti. Lučka stoji pred šolo in gleda stojnice. Hišo, ki je desno od stojnic, pobarvaj rumeno ...«

(3) Na Lučkini poti od doma do šole prepoznavajo prometne razmere, v katerih se znajde. Te prvine jih spomnijo na njihovo pot v šolo. Ali tudi oni prečkajo cesto po označenem prehodu za pešce brez semaforja? Kako to naredijo s svojim spremljevalcem? Ali je na njihovi poti v šolo trgovina, gasilski dom, avtobusna postaja, poštni nabiralnik...? Na kateri strani je stojnica s sadjem na poti v šolo, na kateri, ko gredo domov? Risba ni pobarvana, zato lahko otroci z barvico označijo pot v šolo.

(4) Označijo vsa mesta, kjer Lučka prečka cesto in mora biti še posebej pazljiva.

(5) Igrica »Kje je Lučka?«. Otrok postavi Lučko na risbo in pripoveduje, kaj je levo, desno, kaj za njo, pred njo. Drug otrok mora ugotoviti, kje Lučka stoji.

(6) Igrica »Kam je prišla Lučka?«. Dogovorijo se za izhodiščno točko. Učitelj (pozneje tudi otroci) opisuje, kje Lučka hodi, mimo česa gre. Otroci Lučko premikajo po navodilih in ugotovijo, kam je prišla.

K risbi se lahko vračajo tudi pri drugih poglavjih: 35. Kakšne so hiše, 31. Prometni znaki.

Dodatna naloga, str. 48:


- 40 -

Otroci opazujejo sliko na straneh 10 in 11 in na njej preštejejo klopice, gugalnice, prehode za pešce in semaforje. Pri štetju si lahko pomagajo tako, da vsak element, ki ga najdejo, na sliki prečrtajo. Nato ob simbolu predmeta pobarvajo ustrezno število krogcev. Med seboj lahko preverijo, če so našli vse elemente in ugotavljajo, katerih je največ, katerih najmanj …


pripomočki risbe ali fotografije objektov, znakov na poti v šolo

literatura Plemenitaš, Janko, Prometna vzgoja za razredno stopnjo osnovne šole, Pedagoška fakulteta, Maribor, 1991 Polič, Marko, Prometna psihologija. Mladi v prometu, Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije: Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Slovenije, Ljubljana, 1996 Glogovec, Zmaga, Prometna vzgoja otrok: priročnik za vzgojiteljice in vzgojitelje v vrtcih, učiteljice in učitelje v prvih razredih osnovne šole ter starše otrok, Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Republike Slovenije, Ljubljana, 1996 Zakon o varnosti cestnega prometa, AMZS, 1998


- 41 -

5. Moja šola

Spoznavanje življenja v šoli

Otroci kot prvošolci prvič vstopajo v šolo. Najbrž že poznajo njeno ime in zunanjost. Ker bodo v njej preživeli precej časa, morajo bolje spoznati tudi njeno notranjost. Najprej si bodo zapomnili pot od vhoda v šolo do svojega razreda. Nato spoznajo bližnjo okolico razreda z garderobami in sanitarijami ter druge prostore, ki jih bodo uporabljali – jedilnico, telovadnico, knjižnico ... Naučijo se samostojno orientirati v okolici svojega razreda in po prostorih, ki jih pogosto uporabljajo. Z učiteljem spoznajo še druge šolske prostore. V nekaterih od njih (jedilnica, telovadnica...) veljajo določena pravila. Otroci jih spoznajo. Zakaj mislijo, da so takšna? V šoli dela veliko ljudi, ki so otrokom v pomoč. Otroci spoznajo njihovo delo, imena ter kdaj in kako pomagajo otrokom.

cilji – Poznajo ime šole, v katero hodijo, imena in priimke učiteljic in učiteljev ter vzgojiteljic, ki jih učijo. – Spoznajo različne prostore in delavce v šoli. – Poznajo osnovna šolska pravila.

ključne besede učilnica, knjižnica, telovadnica, zbornica, pisarna, kuhinja, jedilnica, garderoba, učitelj, knjižničarka, ravnateljica, kuhar, snažilka, hišnik

dejavnosti

1. Spoznavanje prostorov Ob obisku prostorov si otroci ogledajo predmete in opremo v njih in razlagajo, zakaj so v določenem prostoru, kdo ga uporablja in kdaj.

2. Spoznavanje ljudi • Obiščejo različne delavce na šoli in jih vprašajo, kaj delajo. • Poimenujejo ljudi, ki delajo v šoli in s katerimi imajo največ stikov (učitelji, hišnik, snažilka, kuhar, knjižničarka). Priredijo jim najbolj značilne pripomočke. Za kaj jih potrebujejo? • Prosto igranje teh poklicev v malem gledališču. • Kdo nam pomaga, če ... (se zlomi kljuka, potrebujemo lestev, metlo, zajemalko za nalivanje čaja ...)?


- 42 -

• Navajamo jih na iskanje pomoči pri ustrezni osebi, na samostojnost in vljudno obnašanje do vrstnikov in odraslih. Zgled: Otroka dobita nalogo, da naj prosita hišnika za kladivo, ki ga potrebujete v razredu.


4. Orientacija v šoli • Za prostore, ki jih bodo otroci pogosteje uporabljali, učiteljica izdela preprosta znamenja (učilnica, garderoba, jedilnica, telovadnica, stranišče ...). Med ogledom šole spoznavajo različne prostore in jim priredijo ustrezna znamenja. Izbiro utemeljijo. Ko se vrnejo v učilnico, se skušajo spomniti svoje poti po šoli in razvrstijo znake v ustreznem vrstnem redu. • Po šoli razmestimo puščice različnih barv. Skupina otrok mora slediti puščicam iste barve. Preostali otroci skušajo nato s spraševanjem ugotoviti, kje je bila skupina otrok. Ti lahko odgovarjajo le z DA ali NE. • Manjša skupina ali par dobi tri do štiri znamenja za predmete ali prostore, mimo katerih morajo iti. V učilnici nato opisujejo predmete na svoji poti. Preostali otroci ugibajo, kje so bili. • Manjša skupina ali par dobi znamenje prostora, v katerega morajo priti. Skozi koliko vrat so šli? Zahtevnost nalog stopnjujemo glede na sposobnosti otrok.

delo z učbenikom

(1) Otroci poimenujejo prostore na slikah. V čem so podobni prostorom v njihovi šoli? Poimenujejo zaposlene na šoli in opisujejo njihovo delo ter razmišljajo, kako jim lahko pomagajo.

(2) Na ilustracijah poiščejo, kar ne sodi v prostor, in to prečrtajo.

(3) Otroci na slikah poiščejo narisane predmete in jih obkrožijo.

str. 12 in 13 iz 1. dela učbenika (MOJA ŠOLA)

pripomočki risbe predmetov iz različnih prostorov, kartončki z znaki za posamezne prostore, puščice različnih barv


- 43 -

6. Šolska torba

Pospravljanje je razporejanje

Pospraviti pomeni, da množico stvari razporedimo na prava mesta. Nekatere stvari pospravimo vsako zase, druge pa prej združimo v skupine in te razporedimo v prostoru, jih razmestimo. Pri spravljanju stvari v skupine uporabimo razvrščanje, urejanje ali prirejanje. (Pri pospravljanju torbice bomo razvrščali in prirejali.)

Razmeščanje je razporejanje po prostoru. Poleg prostorskih razporeditev obstajajo še druge. Pojavi so razporejeni v času. Urnik je časovna razporeditev šolskih dejavnosti.

Prava mesta so stalna in znana mesta za stvari: police, predali, posode, obešalniki. Tam so stvari shranjene tako, da se ne kvarijo in da jih zlahka najdemo.

Razvrščanje in razporejanje po prostoru in času sta pomembna miselna in praktična naravoslovna postopka. Pri razvrščanju iščemo podobnosti v množici različnih stvari. Pri prostorskem razporejanju (razmeščanju) pa poljubno spremenljivko preslikujemo v prostorsko spremenljivko. Na primer: spremenljivka šolske potrebščine ima tele vrednosti: {knjige, zvezki, pisala, športni pripomočki}. Za prenašanje jih je treba zložiti v šolsko torbo. Torba je razdeljena na predale in žepe. To je množica prostorčkov ali prostorskih območij: {hrbtni predal, zunanji predal, levi žep, desni žep). Ko otrok porazdeljuje (razporeja) različne potrebščine v različne prostorčke (mesta) v torbi, obenem prireja skupine potrebščin množici predalov v torbi. Prirejanje najlaže predstavimo s preglednico: kaj je kje.

Ko razvrščamo (prebiramo, sortiramo, klasificiramo) množico kakih stvari, jih po navadi pri tem tudi premikamo, premeščamo, predevamo, tako da damo podobne skupaj. Stvari (ali znamenja zanje) porazdeljujemo po kupčkih, jih razporejamo po prostoru.

Če otrok strese torbo na mizo, bo dal knjige na en kupček, zvezke na drugega itd. Hkrati razvršča in razmešča. To pa še ni pospravljanje. Šele ko mesta za vsako vrsto stvari postanejo stalna, ko torej vedno dajemo iste stvari na isto mesto, na pravo mesto, lahko rečemo, da pospravljamo. Pospraviti pomeni razvrstiti in razmestiti na prava mesta. Če se za ta mesta dogovori več ljudi, potem s pospravljanjem drug drugemu posredujejo informacije (podatke) o tem, kaj je kje ali kaj kam spada. Ko se kdo iz skupine domisli, kaj potrebuje, bo že vedel, kje tisto je.

cilji – Usmerjeno opazujejo, uporabljajo več čutil, opazovano narišejo ali napišejo. – Razvrščajo po skupnih lastnostih. – Prirejajo 1:1. – Oblikujejo in izpolnjujejo preglednice.


- 44 -

ključne besede zbirka, spraviti, pospraviti razlika, podobnost, razvrstiti, porazdeliti, prostor, mesto razporediti, razmestiti, shraniti

dejavnosti


2. Otroci zbirajo različne stvari iz narave in jih razvrščajo. Pripravijo zbirke kamnin, storžev, školjčnih in polžjih lupin, semen, posušenih listov, peres in podobno.

3. Dvostopenjsko razvrščanje in hierarhična struktura množice. Naštevajo pisala. Kaj spravljajo v pušico? Kaj spravljajo v torbo? Otroci najprej razvrščajo posamezne zvezke, knjige, svinčnike, barvnike, flomastre itd., nato pa razrede stvari v nadrejeni razred, na primer pisala. Delo z učbenikom (2)

4. Učenec navajamo na urejanje učilnice. Omare, predale v njih in police so prirejene različnim predmetom, ki jih učenci uporabljajo pri pouku. Prirejenost pomeni , da imajo predmeti svoje stalno mesto v predalih policah itd. Tudi učenci imajo svoj predale, kar pomeni , da so predali prirejeni učencem. Delo z učbenikom (4).

5. Organiziramo zbiralni teden. Otroci zbirajo samo predmete, ki imajo dogovorjeno lastnost. Rdeče predmete zbirajo v »rdečem tednu«, predmete iz gozda v »tednu gozda«. Pripravimo razstavo. Delo z učbenikom (4).

6. Igramo se potapljanje ladjic, kjer mesto ladje opredelimo s kartezičnim produktom. Eno koordinato zaznamujemo z začetnimi črkami abecede, drugo pa s števili kot pri šahu. Delo z učbenikom (3) (5).

delo z učbenikom

(1) Pogovor ob sliki naj ozavesti otroke, da za delo potrebujejo različne pripomočke, ki jih uporabljajo izmenoma: knjige, zvezke, pisala, radirko. Ko jih zložijo iz torbe, ob delu zlahka pozabijo, kam so jih dali. Zapomnimo si lahko le mesta za nekaj stvari. Zato je pametno, da stvari, ki jih ne potrebujemo, vračamo na stalna mesta. Ta si sčasoma dobro zapomnimo, ker ob vsakem iskanju in pospravljanju ponavljamo, kje je kaj. Deklica v prvi klopi ima še skoraj vse potrebščine v torbi. Zato še ne more delati. Deček ob njej je že pripravljen za delo. Pred seboj ima vse, kar potrebuje. Deček v drugi klopi pa ima nekaj stvari na klopi, nekaj pod njo, nekaj jih je stresel po tleh, nekaj pa jih ima še v torbi. Težko si bo zapomnil, kje ima kaj. Ko bo kaj potreboval, bo moral tisto iskati, namesto da bi delal. Delo potemtakem otežujeta popoln red in popoln nered.


- 45 -

(2) V torbi so štirje prostori: dva predala in dva žepa. Zato je smiselno tudi šolske potrebščine razvrstiti v štiri skupine: knjige, zvezki, orodje (pisala in škarje), copati. Pospravljanje na sliki učenci opravijo s črtami, ki pomenijo: zvezek spada v predal (P), škarje spadajo v žep (Ž). Da se dejavnosti bolje zavedo, izpolnijo še preglednico, v katero vnesejo dogovorjena znamenja. Nato naj vadijo pospravljanje svoje torbe. Vse stvari iz nje naj zložijo na mizo, jih razvrstijo v kupčke in povedo, katere skupne lastnosti imajo stvari na istem kupčku. Najbolje je, da je kupčkov toliko, kot je predalov. Nato naj kupčke spravijo v predale. Naredijo naj razpredelnico za svojo torbo.

(3) Na sliki je en zgled za rezervirane prostore. Stranišča so ločena za dečke in deklice. Pred vrati se vsak sam uvrsti v eno množico in gre v pravi prostor. Za ta zgled je značilno, da množic dečkov in deklic ni na sliki. So le še prostori zanje. Pri biologiji se veliko ukvarjajo z uvrščanjem posameznih rastlin in živali v skupine, ki niso fizično prisotne.

(4) Učenci povežejo skupino predmetov z izbranim mestom, to je lahko polica ali predal. Opozorimo jih na praktičnost. Večje predmete, knjige in škatle pospravimo na police, manjše predmete pa v predale. Vsako skupino predmetov, ki je že razvrščena naj učenci tudi poimenujejo. Nato nalogo rešijo s povezovanjem delov omare in skupin predmetov. Z odgovarjanjem na vprašanja »berejo« svoje rešitve.

(5) Stojalo v oblačilnici prikazuje prostore, rezervirane za posameznike - ne za množice. Na nalepkah so znamenja za lastnike. Učenec mora poznati le svoje znamenje, učiteljica pa mora imeti preglednico, ki pojasnjuje pomen znamenj: kužek – Petra, dežnik – Miha, sonce – Eva. V navpični smeri ni znamenj, ki bi opredeljevala, kaj sodi v kako vrsto. Iz opreme lahko razberemo, da so v zgornji vrsti oblačila, v spodnji pa obuvala. Oblačila in obuvala so sestavine posameznikove garderobe. Učenci naj napišejo pomen znamenj. Nato pa jih vprašamo: Kakšno obutev ima Miha? Čigav je plašč z gumbi? in Kakšne barve je Evin plašč?

Razporeditev garderobe v stojalih je zgled za kartezični produkt. Ko se premikamo vzdolž vrstice, se spreminjajo lastniki. Ko pa se premikamo po stolpcu, se spreminja garderobna sestavina. Spremenljivka lastniki ima tri vrednosti: Petra, Miha, Eva. Spremenljivka garderobne sestavine pa ima dve vrednosti: oblačila in obuvala. Ravnina garderobnega stojala ima 3 x 2 = 6 polj (okenc). Vsako je opredeljeno s parom (lastnik, garderobna sestavina). Na primer: (Eva, škornji) = Evini škornji. Kartezični produkt se bo pojavil še večkrat. Pri prvem srečanju z njim ga ne kaže niti poimenovati niti formalno vpeljati. Zaveda naj se ga učitelj. Pri vnovičnem srečanju z njim pa je treba učence opozoriti na formalne podobnosti obravnave različnih vsebin.

str. 14 in 15 iz 1. dela učbenika (ŠOLSKA TORBA)

pripomočki šolske zbirke različnih predmetov


- 46 -

7. Kako se v glavi pospravi

Razvrščanje, urejanje, prirejanje

Pospravljanje šolske torbe je postopek s predmeti, ki gotovo vključuje njihovo prerazporejanje v prostoru – premeščanje. Razvrščanje, urejanje in prirejanje pa so postopki, ki jih lahko opravimo brez premeščanja predmetov. Razvrščanje rožic na travniku bi morda lahko še opravili tako, da bi vse potrgali in jih razporedili na kupčke po barvi. Premeščanje vseh ptičkov v goščavi ali kamenčkov v Savi pa ni več mogoče. Lahko pa premeščamo znamenja zanje: na papirju, v računalniku ali v glavi. Naštete dejavnosti torej niso načini za pospravljanje travnika, gozda ali reke, temveč so napotki za to, kako njihove podobe pospravimo v glavi.

Dejavnosti, ki jih otroci že uporabljajo, so združene na enem mestu zato, da bi si jih spravili v zavest in da jih bomo zavestno uporabili, kadarkoli bo to potrebno. V učbeniku se namreč pojavljajo mnogokrat.

Razvrščanje Razvrščanje temelji na enakosti ali podobnosti. Dve stvari pa nista nikoli povsem enaki, pogosto pa sta enakovredni (ekvivalentni) po enem ali nekaj atributih. Zato pri razvrščanju združujemo predmete, ki so enakovredni po barvi, obliki, razsežnostih in uporabnosti. Ločujemo pa tiste, ki po izbrani spremenljivki niso enakovredni. Predmeti se lahko razločujejo še po drugih lastnostih, ki za razvrščanje niso pomembne. Ker razvrščanje motijo, jim pravimo distraktorji. Motnjo (npr. v nalogi 6) je treba razločevati od napake (zmede). Druge lastnosti razvrščanih predmetov pa so koristne za njihovo poimenovanje. Z razvrščanjem množico razcepimo na podmnožico tistih elementov, ki imajo neko lastnost (ekvivalenčni razred), in tistih, ki je nimajo (preostalo množico). Če pa podmnožico z isto operacijo razcepimo na same ekvivalenčne razrede, dobimo več vrednosti neke lastnosti. Tako vpeljemo lastnosti, ki so znotraj osnovne množice spremenljive. Poimenujemo jih s pridevniki in samostalniki, ki pomenijo obča imena.

Urejanje Neenake stvari lahko uredimo. Tako otroci urejajo škatlice, če jih vtikajo drugo v drugo. Lastnosti, ki je pomembna za urejanje, se po navadi ne zavedajo. Če pa z razvrščanjem najprej vpeljemo lastnosti škatlic – rob, dno, notranjost, lahko škatlice uredimo po velikosti teh lastnosti. To so dolžina roba, ploščina dna in prostornina notranjosti. Za zavestno urejanje stvari po velikosti kake lastnosti je torej treba kombinirati razvrščanje in urejanje. Na enak način lahko zavestno urejanje vadimo tudi s pomočjo valjev, ki jih lahko uredimo na podlagi višine stranice in debeline (površine kroga).

Prirejanje To je operacija na dveh množicah. Če eno množico poznamo, lahko drugo spoznavamo tako, da sestavine prve množice povežemo s sestavinami druge. Povezovalno pravilo izraža relacijo med sestavinami obeh množic. Tako povezovanje sestavin dveh množic imenujemo prirejanje. Ker spominja na povezave med slikami in originali, govorimo tudi o preslikavah.


- 47 -

cilji – Usmerjeno opazujejo, uporabljajo več čutil, opazovano narišejo ali napišejo. – Razvrščajo po skupnih lastnostih. – Urejajo po eni spremenljivki. – Prirejajo 1:1.

ključne besede razvrščanje, urejanje, prirejanje, relacija (zveza, odnos)

dejavnosti

1. Razvrščanje po eni od več spremenljivk • Razvrščanje posodic Sestavine v množici posodic se razlikujejo po več lastnostih: po obliki, velikosti in barvi. Velikost lahko pri različnih dejavnostih s posodicami še podrobneje razčlenimo. Če škatlice nizamo na mizo v stopnišče, moramo biti pozorni na višino. Pri zlaganju v stolpec je pomembna površina dna in ustja. Pri vtikanju škatlic drugo v drugo pa je pomembna prostornina. Za vsako operacijo je treba pozornost usmeriti na drugo mero za velikost.

Oblika je prva temeljna lastnost predmeta. Druga je velikost. Otroci ju sprva ne razločujejo. Velikost je pri razvrščanju po obliki moteča spremenljivka – distraktor. Če otroci med razvrščanjem po obliki nezavedno preidejo na razvrščanje po velikosti, pomeni, da glavnih dveh lastnosti predmetov še ne razločujejo. Nalogo jim je treba poenostaviti: po obliki naj razvrščajo enako velike stvari, po velikosti pa elemente z enako obliko. Nato vpeljemo motečo spremenljivko, ki ima samo dve vrednosti. Po obliki naj razvrščajo samo predmete dveh velikosti. Šele nato naj se velikost poljubno spreminja kot v množici posodic. Delo z učbenikom (1) (2)

2. Urejanje po eni spremenljivki Če se vsi elementi v kaki množici razlikujejo drug od drugega po lastnosti e (em≠en), razvrščanje nima posebnega smisla, saj je v vsakem (ekvivalenčnem) razredu le po en element. Če so v posodici sami raznobarvni gumbi, se jih skoraj ne splača razvrščati po barvi b, saj bo v vsakem barvnem razredu le po en gumb. Če imamo množico rumenih valjev (4) z različnimi višinami h, se jih ne splača razvrščati po višini, ker bo v vsakem razredu z isto višino le po en valj.

Pač pa vse elemente, ki se razlikujejo po kaki lastnosti, včasih lahko urejamo. Urejanje temelji na možnosti, da neenakost podrobneje opredelimo, tako da z dodatnim poskusom presodimo, ali je neki element m po lastnosti e večji ali manjši od nekega drugega elementa n. Potem ko smo ugotovili, da em ni enak en (em ≠ en) skušamo z dodatnim poskusom preveriti, ali velja, da je em večji od en (em> en) ali da je em manjši od en (em <en).


- 48 -

Če se valji razlikujejo po barvi b (natančneje: po barvnem tonu) in je eden rumen, drugi rdeč, tretji moder (7) potem ni preprostega poskusa, s katerim bi ugotovili, ali je rdeča barva br večja ali manjša od modre bm. Urejanje po barvnem tonu (za zdaj) ni mogoče.

Če pa se valji razlikujejo po višini h, kot pri (4) zlahka najdemo poskus za urejanje po višini. Valje je treba le postaviti na vodoravno mizo (ne pa na klanec ali na stopnice); in tisti, ki štrli višje, ima večjo višino. Tako valje lahko urejamo po višini h, ni pa jih mogoče urejati po barvnem tonu.

Urejanje po navadi pospremimo z razmeščanjem v niz, to je z nizanjem. Nizamo lahko po različnih pravilih. Če gre niz z leve proti desni, se lahko domenimo, da valj z manjšo višino postavimo desno od tistega, ki ima večjo višino. Relacijo hm<hn preslikamo v prostorsko relacijo: m je desno od n. Po tem pravilu so urejeni in nanizani rumeni valji v (4) Pravimo, da so urejeni po višini tako, da višina proti desni pada. Ali: valji so urejeni od leve proti desni po padajoči višini.

Učenci naj valje nanizajo od leve proti desni po rastoči višini. Nato naj jih nanizajo v krog, tako da višina raste v smeri urnega kazalca. Niz naj nato predelajo v krog, v katerem višina narašča v nasprotni smeri urnega kazalca.

Rumeni valji v (4) se razlikujejo samo po višini. Urejanje po višini je urejanje po edini spremenljivki v tej množici. Valji v (6) so urejeni po debelini. Vendar debelina ni edina spremenljivka v tej množici, saj se valji razlikujejo tudi po barvi. Potemtakem so valji (6) urejeni po eni od dveh spremenljivk v tej množici. Barva pri urejanju nekoliko moti, vendar ne preveč, saj po barvi tako in tako ni mogoče urejati.

Bolj zapleteno je urejati po eni od dveh spremenljivk, če je urejanje možno po obeh. Taki sta na primer spremenljivki višina in debelina (5).

Težavnost nalog je mogoče stopnjevati z urejanjem po eni od več spremenljivk. Predvsem je treba urejanje po eni spremenljivki uriti z različnimi spremenljivkami in pri tem uporabljati izraze za semikvantitativne relacije: je več kot, je manj kot, je večji (po višini, po debelini, po teži) kot, je manjši (po višini, po debelini, po teži) kot; je višji kot, je debelejši kot, je težji kot; je nižji kot, je tanjši kot, je lažji kot. Urjenje teh postopkov naj poteka ozaveščeno. To pomeni, da se učenci zavedajo, da opravljajo enake postopke v različnih okoliščinah. Po drugi strani pa morajo tako učitelji kot učenci dobro razločevati med različnimi postopki, kot sta razvrščanje in urejanje.

V poznejših letih bodo učenci urejali po dveh in treh spremenljivkah hkrati ali pa bodo kombinirali razvrščanje in urejanje.

3. Prirejanje Prirejanje je predstavljeno kot operacija na dveh množicah. Če vsakemu elementu iz ene množice priredimo po en element iz druge množice, je prirejanje enolično. To spominja na preslikavo, pri kateri ima vsak original po eno sliko. Tako je na skupinski fotografiji razreda, kjer vsakemu otroku pripada po en obrazek. Vsaki živali (8) pripada po eno bivališče. Ta naloga je dvodelna. Učenci morajo najprej množico na sliki razvrstiti na dve podmnožici: živali in bivališča. Nato pa se lotijo prirejanja bivališč živalim. Če prirejanje obrnemo, tako da živali prirejamo bivališčem, se naloga


- 49 -

zaplete, saj v drevesni duplini lahko prebiva ali veverica ali ptica. Bivališče »duplina« ima dve sliki: veverico in ptico. 4. Večlično prirejanje Pri (9) začetno razvrščanje skoraj ni več potrebno. Množico stvari na sliki lahko razvrstimo na telesa in like (odtise). Toda to je pravzaprav že narejeno, saj so ploskve teles na sredini, telesa pa ob straneh. Tako sta obe množici razločljivi s prostim očesom. Opraviti je treba le še prirejanje odtisov telesom. Vsako telo omejuje več ploskev. Zato vsakemu telesu pripada po več slik.

Pred reševanjem (9) je treba učencem dati priložnost za različne preslikave teles. Modeli za piškote, kolače in torte so zgledi za preslikavo prostorskih območij v telesa. Ko prostorsko območje napolnimo s snovjo, dobimo telo. Prostorsko območje ima obliko in velikost. Telo pa ima poleg oblike in velikosti še težo in druge lastnosti, ki jih opredeljuje snov, s katero je prostorsko območje napolnjeno: barvo, trdoto itd. Namesto pravega testa je v šoli mogoče uporabiti posebno testo za večkratno uporabo, plastelin ali glino.

Obrnjeno nalogo, ko telesom prirejamo prostorska območja, je najlaže opraviti na novem snegu. Oblika in velikost prostorskih območij, ki jih dobimo s potiskanjem teles v sneg, se včasih ujemata z obliko in velikostjo teles, včasih pa ne.

Če potisnemo pokončno valjasto pločevinko v sneg tako, da je eno dno ravno vštric s površjem snega, sta velikost in oblika luknje (prostorskega območja) po obliki in velikosti enaka pločevinki. Če pa pločevinko potisnemo bolj ali manj globoko v sneg, se velikost luknje ne ujema z velikostjo pločevinke.

Če valjasto pločevinko potiskamo v sneg v ležeči legi, se odtis niti po obliki niti po prostornini ne ujema s pločevinko.

Podobne odtise je mogoče narediti tudi z žogo in seveda otroškimi telesi.

5. Sence kot prirejanje Pri (10) se tudi ni treba ukvarjati z razvrščanjem, saj so roke bele, sence pa sive, razen tega so tudi prostorsko ločene v dve vrsti. Ostane le prirejanje. Pred reševanjem naloge je treba otrokom dati možnost, da se s sencami zares poigrajo.

Poskrbeti je treba za zatemnitev razreda. Zato so potrebne vsaj temne zavese. Če ni na oknih nič drugega, je koristno, da so zavese na zunanji strani metalizirane, da čim več svetlobe odbijejo in se prostor ne pregreva.

Učenci morajo imeti še točkasta svetila. Valjaste žepne svetilke so primerne, če jim lahko odstranimo krivo zrcalo v okolici žarnice in krovno lečo ali steklo. Pred nakupom je treba preskusiti, ali je to možno ali ne. Svetilke z zrcalom in/ali lečo niso dobre, ker so sence preveč zapletene.

Igre s sencami so koristne za to, da se učenci navadijo, da ima lahko kako telo neskončno slik, ki se razlikujejo po obliki in velikosti. Naučijo se razločevati med obliko in velikostjo, in sicer tako, da spreminjajo samo eno, druge pa ne. Razen tega je delo s sencami koristno, ker lastnosti sence spreminjamo posredno. Otroci so navajeni predvsem na neposredne interakcije. Če želijo iz plastelinske krogle narediti


- 50 -

klobaso, morajo nekaj storiti s plastelinom. Če pa želijo spremeniti senco, morajo nekaj storiti ali s predmetom, lučjo ali zaslonom, ne pa neposredno s senco. Nekaj delajo na enem mestu, rezultate pa opazujejo na drugem.

6. Druge vrste prirejanj Napačno bi bilo misliti, da so prirejanja le preslikave v vsakdanjem pomenu te besede: fotografije, risbe, slike, sledi, sence, odtisi, kipi. Tudi merjenje je postopek prirejanja. Ko učenci merijo svojo višino, vsakemu učencu priredijo število. Lahko tudi rečemo, da se učenci preslikajo v merske rezultate. Tudi tehtanje učencev je prirejanje ali preslikava ene množice (učencev) v drugo množico (rezultate tehtanja). Obe množici pogosto predstavimo s preglednico. Imena učencev zapisujemo v prvi stolpec, njihove teže pa v drugega. Preglednice so potemtakem način za predstavitev prireditvenega pravila. Preglednice lahko predelamo v histograme ali grafe.

Tudi prirejanje je treba vaditi v različnih okoliščinah in ob različnih vsebinah ter učence ozaveščati o tem, kaj imajo navidez različne dejavnosti skupnega.

delo z učbenikom

(1) Razvrščanje posodic po obliki Učenci naj nalogo na sliki praktično izvedejo. Delajo naj v parih. Sprva izmenično. Nato pa naj eden miži, drugi pa zamenja dve posodici z različnih kupčkov. Prvi nato išče napako v razvrstitvi. Druga možnost je, da eden doda na kupček novo posodico. Drugi ugotavlja, ali je naredil prav ali narobe.

(2) Razvrščanje posodic po barvi Otroci naj nalogo praktično izvedejo. Pri delu v parih naj drug drugemu podtikajo napake v razvrstitvi. Napake lahko povzročajo z dodajanjem in menjavanjem posodic na kupčkih. Dva ali tri kupčke naredijo z razvrščanjem po barvi, enega pa z razvrščanjem po obliki. V tem primeru mora drugi otrok prerazporediti vse posodice z napačnega kupčka.

Tudi navidezne napake so možne: pri razvrstitvi po barvi so na kupčku modrih lahko sami lončki. To ni nič narobe, saj ni treba, da so na vsakem barvnem kupčku vse oblike. Tudi številčnost posodic na kupčku je lahko navidezna napaka. Večkrat kdo misli, da morajo biti vsi kupčki enako številčni. Pa ni tako.

(3) Določanje otrok v urejeni vrsti po višini Naloga je vpeljava v urejanje in različne dimenzije velikosti. Otroci na sliki so že urejeni po velikosti (tu je velikost višina). Pod njimi so napisan njihova imena. Imena preberemo po vrsti od najnižjega do najvišjega otroka. Pri laseh pa za velikost uporabljamo dolžino (najdaljši in najkrajši lasje). Pri reševanju naloge morajo množico otrok najprej razvrstiti po spolu (na dečke in deklice), nato po jih urediti po dolžini las (deklice) in po višini (dečki). Šele po teh postopkih lahko rešijo nalogo, tako da pobarvajo obleko in obuvala izbranim otrokom.


- 51 -

(4) Urejanje valjev po višini Ko predmete urejamo, jih praviloma nizamo drugega za drugim. Če je niz vzdolž dolgega miznega roba, mu pravimo vrsta, če pa je prečno nanj, je stolpec. Lahko je tudi pravokotno na mizo. To je sklad. Dobro si je zapomniti: pri razvrščanju dobimo kupčke, pri urejanju pa nize (vrste, stolpce, sklade). V nizu lahko ureditvena spremenljivka raste v eno ali v drugo smer. V navadi je, da v vrsti raste proti desni, v stolpcu proč od risarja ali bralca, v skladu pa navzgor.

Narisana vrsta valjev je urejena po višini tako, da višina proti desni pada. Namesto o višini otroci govorijo tudi o velikosti. Do zmede ne more priti, ker se valji razlikujejo le po višini. Gre torej za urejanje po edini spremenljivki.

Učenci naj razporeditev v vrsto zamenjajo z razporeditvijo v stolpec in v sklad. Spreminjajo naj tudi smer rasti ureditvene spremenljivke. Pri razvrščanju je treba vsak element primerjati z enim. Pri urejanju pa je treba narediti več primerjav, preden elementu najdemo pravo mesto v nizu. Učenci se tega bolj zavedajo, če valje urejajo miže. Nalogo otežimo, če so valji različno obarvani. Barva tedaj nekoliko moti, koristna pa je za poimenovanje valjev.

(5) Dvojno urejanje valjev Valji na sliki so urejeni in nanizani v vrsto po dveh spremenljivkah: debelina proti desni raste, višina pa proti desni pada. Zdaj je treba velikost razcepiti na dve spremenljivki: višino in debelino (premer, presek). Tako cepljenje pojmov se imenuje postopna diferenciacija. Je pomembno sredstvo za spodbujanje miselnega in jezikovnega razvoja, saj je treba na novo vpeljane pojme tudi poimenovati.

Valji so narejeni tako, da zadošča, če jih otrok uredi po eni spremenljivki, na primer po debelini, pa bodo urejeni tudi po drugi spremenljivki (višini). Ni mu torej treba misliti na obe ureditveni spremenljivki hkrati. Druga možna ureditvena spremenljivka pa urejanje močno moti, saj raste v drugi smeri kot prva. Če so valji različno obarvani, je barva šibek dodatni distraktor, služi pa tudi za poimenovanje valjev. Spet naj otroci valje nanizajo tudi v stolpec in sklad, misleč pri tem na eno ali na drugo spremenljivko, ki ji lahko še spreminjajo smer rasti. Delati je mogoče tudi miže.

(6) Urejanje po debelini Valji so urejeni po debelini tako, da debelina proti desni pada. Barva je za urejanje nepomembna spremenljivka. En sam valj drugačne barve med štirimi, ki so enake barve, pa močno pritegne pozornost in s tem zmoti urejanje po debelini. Narisana ureditev je seveda pravilna. Z zbirkami raznobarvnih valjev je mogoče sestavljati še druge naloge z vgrajenimi distraktorji.

(7) Vzorci iz več urejenih množic Na sliki so tri trojice valjev, ki so v različnih smereh urejene po višini. Rumeni valji so urejeni proti desni po padajoči višini. Poravnani so zgoraj in ne pri dnu. Ker imamo s tako razporeditvijo manj izkušenj, je njihovo ureditev težje zagledati.

Učenci naj sestavljajo še druge vzorce, ki naj jih drug drugemu velevajo. Npr: • Sestavi valoviti niz iz vseh valjev. Valji iste barve naj bodo drug za drugim. • Sestavi valoviti niz iz vseh valjev. Valji naj imajo sosede različnih barv. • Sestavi vse valje v tri enako velike stolpce in povej, v kateri smeri so urejeni rdeči.


- 52 -

(8) Enolično prirejanje Pri nalogi gre za prirejanje enega bivališča eni živali. Množico je najprej treba z razvrščanjem razcepiti na bivališča in živali, nato pa s črtami povezati bivališča z živalmi, ki v njih bivajo. Vezna črta pomeni relacijo »biva v«. Povezani sličici beremo takole: »Pes biva v uti.« V splošnem to relacijo izraža izjava: X biva v Y. Pri tem X pomeni žival, Y pa bivališče.

Vsaka žival ima svoje bivališče. Nobena žival si bivališča ne deli s kako drugo.

(9) Večlično prirejanje Vsakemu predmetu je mogoče prirediti več mejnih ploskev. Če si mislimo, da gre za preslikave, potem vsakemu predmetu (originalu) pripada več mejnih ploskev (slik). Lahko si mislimo, da telesne ploskve namažemo z barvilom in jih uporabimo kot žige. Manj umivanja in pomivanja pa bo, če učenci telesa odtiskujejo v zvaljano plast plastelina ali če jih potiskajo v sneg. Eno telo lahko naredi več slik (povezava z matematiko).

(10) Roke in sence Otroci naj najprej rokam priredijo sence. Preslikava je enolična. Nato naj v parih upodabljajo sence rok na zid v zatemnjenem prostoru. Pri tem bodo spoznali, da vsaki obliki roke pripada poljubno veliko število senc. Iz te neskončno bogate množice naj izberejo senco, ki je najbolj podobna tisti iz učbenika.

Dodatni nalogi Otroci morajo razumeti, kaj pomeni razvrščanje po barvi. V tem primeru ni pomembna oblika posodic ali velikost, ampak le barva. Zato morajo vsako skupino posodic pobarvati z drugo barvo.

Pri nalogi z urejanjem valjev morajo sami določiti višino valjev. Nepobarvane valje morajo najprej razdeliti in sicer tako, da so rumeni valji vse višji in modri vse nižji. Nato valje še pobarvajo.

str. 16, 17 in 18 iz 1. dela učbenika; KAKO SE V GLAVI POSPRAVI

pripomočki Plastične posodice različnih barv in oblik (lončki, škatlice, koški), ki jih lahko po velikosti urejamo z vlaganjem, zlaganjem in nizanjem. Zbirke valjev, ki jih lahko urejamo in nizamo samo po debelini ali višini, in zbirke, pri katerih obe spremenljivki naraščata v isti smeri ter v nasprotnih smereh. Valji v eni zbirki so lahko enobarvni ali raznobarvni. Primerni enobarvni valji so iz zbirk Marije Montessori. V njih je po 10 valjev. Izdeluje jih več podjetij, npr. Nienhuise. Preprostejši so valji iz zbirke Ritmo podjetja Nathan. V njih so po 3 valji enake barve. Telesa z različnimi mejnimi ploskvami, prostorske zlaganke iz ploščic različnih oblik. Kot točkasta svetila za sence so primerne žepne svetilke brez ozadnega zrcala in brez zbiralne leče.


- 53 -

8. Spreminjamo učilnico

Spoznavanje učilnice in dogajanja v njej

Učilnica naj bo uporaben in zanimiv prostor, kjer se otroci ukvarjajo z različnimi dejavnostmi.

Želimo, da bi se otroci znali na dejavnosti – zaposlitve hitro in učinkovito pripraviti, zato morajo dobro poznati učilnico. Vedeti morajo, kaj vse se v njej dogaja (skupni pogovor, poslušanje pravljic, igra vlog, risanje in reševanje nalog, postavljanje cest, hiš iz kock, priprava razstave ...). Navajamo jih na različne oblike dela, ki zahtevajo določene okoliščine (bližino vode, prostor na tleh, tišino). Otroci glede na okoliščine iščejo najbolj primeren prostor za določeno dejavnost. Sodelujejo pri pripravljanju in pospravljanju razreda. V učilnici shranjujemo tudi različne pripomočke in materiale. Nekatere otroci uporabljajo vsak dan, druge bolj poredko. Skupaj določimo prostore, kamor bomo te stvari pospravljali. S spoznavanjem učilnice ter skupnim oblikovanjem pravil in dogovorov navajamo otroke na čim bolj samostojno delo in odgovornost za red v učilnici. Razvijamo orientacijo v prostoru.

cilji – Spoznajo različne prostore v šoli (učilnica ...). – Urejajo po dogovorjenem kriteriju (shranjevanje stvari, zlaganje knjig, igrač...).

ključne besede likovni kotiček, knjižni kotiček, kotiček žive narave, malo gledališče, prostor za razstavo ... pripravljanje, razstavljanje izdelkov, pospravljanje

dejavnosti

1. Delo z učbenikom (1) Otroci ob opremljanju Lučkine učilnice pripovedujejo, kakšna je njihova. Kaj je v njej in kje? Zakaj je tam? Ali bi lahko kaj spremenili – premaknili, odnesli iz razreda, kaj prinesli?

2. Učiteljica otrokom predstavi dejavnosti, ki so v razredu najpogostejše. Otroci naj povedo, kje in kako bi jih izvedli. Tako bodo dogovore in pravila v razredu lažje razumeli in jih upoštevali. Zgled: »Kadar slikamo, potrebujemo vodo. Le-to večkrat prenašamo in med prenašanjem se lahko polije po tleh. Kje bi bil najprimernejši prostor za slikanje?«


- 54 -

Skupaj izberemo primeren prostor za različne dejavnosti: risanje in slikanje, oblikovanje z glino (velika površina), eksperimentiranje (okenske police, peskovnik ...), konstrukcijske zbirke (igranje, vozila, stavbe – tla), igranje vlog (prostor s pripomočki - posode, oblačila...).

► 3. Pri delu nastane veliko izdelkov. Iščemo prostore, kjer jih lahko razstavimo ali pospravimo.

► 4. Tudi pripomočke, material in šolske potrebščine hranimo v učilnici. Dogovorimo se, kam jih bomo pospravljali: v zaboje, škatle, predale, police, omare ... Otroci izdelajo znamenja, ki jim bodo pomagala prepoznati, kje je kaj shranjeno. Med delom otroci potrebujejo različne pripomočke. Z zeleno barvo označimo tiste, ki si jih lahko izposodijo brez posebnega dovoljenja. Z rdečo pa na primer predal, kjer so spravljeni pripomočki, ki jih otroci lahko uporabljajo le z učiteljevim dovoljenjem in pod posebnim nadzorom. S takimi dogovori preprečimo stalno spraševanje otrok, kaj smejo vzeti in česa ne.

delo z učbenikom

(1) Na sliki je učilnica s pogledom od zgoraj. V prilogi 1 so slike, ki jih otroci izrežejo in razporedijo v sliko učilnice. • Predstavimo načrt dela v Lučkinem razredu. Npr.: »V Lučkinem razredu bodo otroci danes poslušali pravljico Muca Copatarica, se oblekli v kostume in to zaigrali. Iz kock bodo sestavili vas in pot do mucine hiše. Reševali bodo uganke na listih.« Otroci glede na načrt s sličicami iz priloge uredijo Lučkino učilnico. • Opisujejo, kateri prostor je najbolj primeren za določeno dejavnost. Utemeljijo, zakaj tako mislijo (slikanje - velika miza, dovolj svetlobe, voda...).

str. 19 iz 1. dela učbenika

str. 52 priloga 1: priloga 1


- 55 -

9. Jesen

Nekaterim listavcem in iglavcem jeseni odpadejo listi

Jeseni se dnevi krajšajo, postaja hladneje, padavin je več kot poleti in prst je bolj vlažna. Pogosti so megleni dnevi. Večini listavcev se spremeni barva listov in odpadejo. Na tleh nastane listnata preproga raznobarvnega listja, ki bo počasi začela trohneti in izginjati. Razkrojevalci kot so glive in bakterije razkrajajo listje do mineralnih snovi, ki se nalagajo v prsti. Odpadlo listje nudi zavetje mnogim drobnim živalim, kot so na primer žuželke, pajkovci in stonoge. Na vejah dreves, ki jim je odpadlo listje lahko opazimo popke iz katerih se bodo spomladi razvili novi listi ali cvetovi.

Ptice selivke se konec jeseni pripravljajo na selitev v toplejše kraje, nekateri sesalci in manjše živali pa si poiščejo varno zavetje, kjer bodo zimo prespali, predremali ali pa bodo otrpli v prsti, listnem opadu ali trhlih štorih (glej Naravoslovno solnico, letnik 6, št. 1, jesen 2001, stran 32–35).

Cilji – Povezujejo vreme in neko dejavnost – Spoznavajo vremenska stanja in jih primerjajo z vremenskimi stanji ostalih letnih časov – Časovno razlikujejo, opredeljujejo in pojasnjujejo dogodke in spremembe v različnih letnih časih – Urejajo po eni spremenljivki – Razvrščajo po skupnih lastnostih in razlikah (po enem kriteriju spremenljivk)

Ključne besede jesen, letni časi, list, listavci, listna žila, listni pecelj, urejanje, razvrščanje

dejavnosti

1. Pogovarjamo se o letnih časih. Otrokom razložimo da povsod na Zemlji nimajo štirih letnih časov. Poudarimo, kaj je značilno za jesen, kateri so neživi dejavniki po katerih prepoznamo jesen (nižje temperature, krajši dnevi, več padavin …).

2. Otroci merijo količino padavin v enem tednu. Merijo zunanjo temperaturo in izdelajo preprost graf.

3. Pogovarjamo se zakaj je jeseni pogosta megla in kako megla nastane.

4. Pogovarjamo kaj se dogaja z živalmi in rastlinami jeseni. Zakaj jeseni opazimo manj živali kot poleti?


- 56 -

5. Pogovarjamo se, zakaj jeseni večini naših listavcev odpadejo listi z dreves. Poglejmo vejico, kjer so lisi že odpadli in poiščemo mesto, kje se je list držal vejice. Pogledajo popke, ki so v bližini mesta, kjer je bil list. Povemo, da se bo iz popka pomladi razvil nov list.

6. Otroci naberejo jesensko listje dreves in jih razvrščajo po eni spremenljivki, ki si jo sami izberejo (barva, oblika lista, velikost, oblika listnega roba …)

7. Otroci opazujejo, da se listi razlikujejo po obliki. Primerjajo naj dva lista različnih dreves in opisujejo razlike.

8. Delo z učbenikom (1), (3), (4), (5), (6)

9. Učiteljica razloži otrokom razlike med listavci in iglavci in zakaj jeseni odpade listje z dreves.

10. Pogovarjamo se, kaj se zgodi z listjem, ko pade na tla. Kdo pripomore k razpadanju listov?

11. Delo z učbenikom (2).

12. Poiščemo delno razpadel list in si pogledamo listne žile. Učiteljica razloži, vlogo žil v listu.

delo z učbenikom

(1) Otroci pripovedujejo po čem se razlikujejo listi. Navedejo naj čim več razlik. Iščejo liste v množici listov in jih primerjajo z risbo lista na levi strani učbenika. Če prepoznajo list, ki ustreza risbi ga obkrožijo.

(2) Pogovarjamo se kaj se dogaja z listi ko padejo na tla. Otroci ugotovijo, kako so urejeni listi na sliki. Kaj lahko opazijo na zadnji sliki lista?

(3) Z otroci se pogovarjamo, da so lahko listi iste vrste drevesa različno veliki. Ugotavljajo po kašnem kriteriju so urejeni listi v učbeniku.

(4) Otroci iz množice listov, ki so jih prinesli v razred, poiščejo list hrasta in ga narišejo v okvir v učbeniku. Lahko naredijo tudi odtis z voščenko.

(5) Z otroci se pogovarjamo, da imajo lahko listi različnih vrst dreves enako barvo.

(6) Z otroci se pogovarjamo, da vsi listi na enem drevesu jeseni ne spremenijo barve istočasno. Na istem drevesu lahko najdemo liste, ki so še zeleni in liste z različnimi odtenki od rdeče rumene do rjave.

slika: tema Jesen iz učbenika


- 57 -

10. Hodim, tečem in skačem

Gibanje, prostor in čas

Ozaveščanje in učenje Gibanje vpliva na miselni razvoj. V vrtcu se gibalne sposobnosti otrok zelo povečajo. V prvem letu šolanja otroku pomagamo, da se svojega gibanja zave. Zavestno gibanje je bolj nadzorovano in uporabno in ga lahko z učenjem izboljšamo. Otrok se mora naučiti posebnih oblik gibov zaradi pisanja in branja, športa in igranja ter sodelovanja v prometu. Gibe bo sposoben ustvarjalno povezovati in jih prilagajati različnim okoliščinam le, če se jih bo učil ozaveščeno.

Kodiranje in rekodiranje Ozaveščanje o gibanju svojega telesa poteka prek kodiranja in rekodiranja te dejavnosti. Gibanja se je treba najprej udeleževati z vsem telesom in ga občutiti z vsemi čutili: kinestetično (s čutili v kitah in sklepih), z otipom, vidom in sluhom. Nato naj otrok opazuje gibanje drugih. V njihove občutke se bo znal vživljati le, če je podobno gibanje sam doživel. Kar vidi, je sposoben rekodirati v tisto, kar udeleženci gibanja čutijo z več čutili.

Gibanje svojega telesa naj z učiteljevo pomočjo tudi podrobneje opisuje in predstavlja s prostoročnimi in shematskimi risbami. Izdeluje naj modele ljudi in živali, ki se gibljejo na različne načine ali mirujejo. Kodiranje gibalnih doživetij v različne reprezentacije in rekodiranje iz ene reprezentacije v drugo otroke ozavešča o njihovi lastni dejavnosti in s tem poglablja razumevanje ter izboljšuje učljivost.

Vsebinski opis gibanja in prostorske relacije Odgovori na vprašanja kje, kod, od kod in kam ter kako poteka gibanje podajajo vsebinski opis gibanja. Ob tekanju, skakanju, plezanju otrok spozna razsežnosti prostora ter pojma oddaljenosti (česa od njega samega) in razdalje (med dvema poljubnima telesoma). Vrtenje telesa in kroženje pri razvedrilnih in športnih igrah ter nagibi klancev, stopnišč in lestev so izkustveni predhodniki pojmov smer in kot.

Navpična smer je odlikovana, ker gibanje navzgor ovira teža, padanje navpično navzdol pa poteka samo od sebe in se ga je treba varovati. V vodoravni ravnini je gibanje v vseh smereh enako, če se zasučemo v smeri gibanja. Sicer pa na naše gibanje vpliva asimetrična zgradba telesa: naprej gre laže kot nazaj ali vstran.

Časovni opis gibanja in časovne relacije Že v prvem razredu se pojavi potreba po načrtovanju in usklajevanju dela in življenja z drugimi – doma in v šoli. V ospredju je pojem časa. Časovni opis gibanja odgovarja na vprašanja kdaj, od kdaj do kdaj in kako dolgo ali koliko časa.

cilji – Otroci natančno opazujejo in opišejo ter poimenujejo svoje gibanje in gibanje živali in igrač. – Usmerjeno opazujejo, uporabljajo več čutil, opazovano narišejo ali napišejo.


- 58 -

– Prirejajo 1 : 1. – Oblikujejo in izpolnjujejo preglednice.

ključne besede gibanje: gib, hoja, tek, skok, plezanje, plazenje lega, drža, stanje kje, kod, od kod, kam, kako kdaj, od kdaj, do kdaj, kako dolgo ali koliko časa oddaljenost, razdalja, časovni presledek, prostor, čas ravnovesje

dejavnosti

1. Začnemo z gibalnimi dejavnostmi Medtem ko jih izvajamo, jih tudi opisujemo in poimenujemo, nato pa otrokom ponudimo priložnost za uporabo novih besed. Po vzorcu vsebinskega in časovnega opisa gibanja bomo pozneje opisovali druge pojave. • Gibanje otrokovega lastnega telesa: hoja, tek, skok, preskok, poskakovanje na eni nogi, hoja po štirih, plazenje, plezanje, skakanje v višino, daljino in globino, vrtenje, kroženje, valjanje in prevali, ples v kolu. • Besedni opis gibanja, ki še poteka, in opis minulih gibanj. • Kdor hodi, dviguje noge: zdaj eno, potem drugo. Otroci poskusijo. Gledajo druge. Delo z učbenikom (1) Izvajajo in opisujejo gibanja in posamezne gibe • Gibanje udov okrog sklepov: gibanje delov roke okrog komolca in delov noge okrog kolena, gibanje cele roke in cele noge okrog ramenskega in kolčnega sklepa, gibanje dlani okrog zapestja, stopala okrog narta, gibanje prstnih delov okrog členkov, gibanje glave na vratu in gibanje zgornjega dela telesa okrog pasu. • Otroci naj opazujejo razlike in podobnosti med gibi. Npr: sede na stolu bingljajo z golenmi, stegna pa so skoraj pri miru. Pri počepanju pa premikajo stegna in goleni. Gibanja analizirajo praktično in besedno. Besedni opis gibanja, ki še poteka, in opis minulih gibanj. • Opazujejo gibanja živali in raznih igrač ter posnemajo ta gibanja s svojim telesom. Delo z učbenikom (3) • Opazovanje gibanja vozil z različnim številom koles, otroškega kolesa z opornimi kolesci, vlakov in drugih vozil. Ravnovesje Stanje pri različnih držah telesa, stanje na eni nogi, čepenje, stanje na klancu in na gredi ali lati. Sedenje z nožno oporo, sedenje na deski in na lati brez nožne opore. Kdo dlje miže stoji na eni nogi? S petami ob zidu naj se otrok skloni naprej. Stopi naj stran od zidu in se spet skloni naprej. Kam premakne zadnjico?


- 59 -

Z ramo in eno nogo ob zidu otrok skuša dvigniti predse drugo nogo. Nato isto ponovi stran od zidu. Kam se pri dvigu noge vstran premakne nasprotna rama? Delo z učbenikom (1) Risbe gibanja (dvojiški in večstopenjski opis) Narišejo začetno in končno lego nekega gibanja, vrivajo in dodajajo risbe vmesnih leg, napovedujejo poznejše lege in sklepajo na prejšnje lege. Posnemanje stanj in gibanj, prikazanih z realističnimi risbami in shematskimi skicami, izdelava modelov po risbah. Delo z učbenikom (1) Otroci zarisujejo sledi krožnih gibanj v pesku po navodilu: »Na peščenih tleh zaznamuj, kje boš stal z eno nogo. Sošolca, ki ima v eni roki palico, primi za drugo roko. Stegnita roke, kolikor se da. Sošolec naj na tla zarisuje krožnico. Suči se skupaj z njim, vendar pazi, da svoje noge ne premakneš z zaznamovanega mesta. Ali lahko trije skupaj narišete še večji krog?« Razločevanje razdalj in časovnih presledkov Sošolca hkrati stečeta z nasprotnih črt igrišča. Tretji naj sodi. Oba tečeta čez celo igrišče. Kateri je tekel dalj časa? Kateri je tekel hitreje? Ponovita prejšnjo tekmo. Ustavita se tam, kjer se srečata. Kateri je pretekel večjo razdaljo? Kateri je tekel hitreje? Primerjata časa teka. Primerjata pretečene razdalje.

delo z učbenikom

(1) Učenci opisujejo kaj počnejo otroci na sliki. Otroke lahko razvrstijo na tiste, ki se gibljejo in na tiste, ki mirujejo. Nato opišejo gibanje ( tek, skakanje) in mirovanje: stanje (na eni nogi, v lastovki, prislonjen na drevo), čepenje, sedenje, ležanje. Opisujejo naj čim natančneje, na primer sedenje po turško in podobno.

V majhnih skupinah ali v parih naj velevajo drug drugemu, da delajo različne gibe in zavzamejo različne stanja mirovanja.

(2) Otroci naj rešijo nalogi: • »Na sliki so, imajo noge, pa nikoli ne hodijo. Naštej jih! Poveži vse štirinožne!« • »Vsakemu, ki ima noge, pobarvaj v stolpcu toliko kvadratkov, kolikor nog ima. Začni spodaj.«

Rešitev prve naloge je miza, postelja in lesen stol. So štirinožni, čeprav se jim vse noge ne vidijo. Trinožnik ima tri, pručka dve in vrtljivi naslanjač eno, če noge štejemo pri sedalu. Če pa štejemo, kaj se dotika tal, bi imela pručka in naslanjač po štiri noge. To bi bilo nekoliko nenavadno, saj se tudi živalske noge na več mestih dotikajo tal, če se razcepijo na prste, parklje. Namen naloge je zavestno pomisliti, kaj je noga.

Rešitev druge naloge so stolpičniki. Množica nog je predstavljena s stolpičem. Višina stolpiča pomeni številčnost množice. En stolpič pripada tudi fantu, ki spi pod odejo.

(3) Učenci najprej poimenujejo gibanje ljudi na slikah v prvem stolpcu (plezanje, plavanje, lazenje (plazenje), skakanje, letenje. V drugem stolpcu najprej živali prepoznajo in poimenujejo (tjulenj, želva, kača, ptič, kenguru, mačka). Opišejo kako


- 60 -

se živali na sliki gibljejo in povežejo slike na katerih se ljudje in živali gibljejo podobno. slika: tema Hodim, tečem in skačem iz učbenika


- 61 -

11. Poglejmo od zgoraj

Predmeti so iz različnih smeri videti drugačni

Nekatere predmete skoraj vedno gledamo od strani, druge od zgoraj. Zato je poseben izziv opazovanje predmetov iz smeri, ki niso običajne: skodelico od spodaj, stol od zgoraj, knjigo od strani. Z opazovanjem otroci spoznajo, da so predmeti iz različnih strani videti drugačni, čeprav ohranijo svojo obliko.

Opazovanje več predmetov in njihove razporeditve v prostoru je zahtevnejše. Otroci se ob konkretnih izkušnjah zavedo, da se ohranijo lastnosti in število predmetov ter prostorski odnos med njimi, čeprav je iz različnih smeri videti drugače: lastnosti – videz glave od zgoraj, od strani, število – večji predmet zakrije manjšega za njim, manjši predmet je skrit v večjem, prostorski odnos med predmeti – levo, desno, med, pred, za, v.

Prostorski odnosi med predmeti so videti drugačni, če spremenimo smer gledanja, npr. iz ene smeri je kozarec levo od skodelice, iz druge je desno od nje. Prostorske odnose med predmeti, ki jim lahko določimo sprednji in zadnji del (avto, čevelj, človek), opisujemo tudi z besedami pred, za, ne glede na smer gledanja, npr. žoga je pred avtom.

Preprostejše so naloge prirejanja risb različnih pogledov, kjer ne spreminjamo vodoravne, temveč le navpično smer gledanja (navpično od zgoraj, poševno od zgoraj, od strani, od spodaj).

Otroci naj čim več izkušenj pridobijo z opazovanjem predmetov iz vsakdanjega življenja. Preproste predmete tudi rišejo.

Seznanjanje s pogledom od zgoraj otrokom omogoča zavedanje, da so stvari in njihova razporeditev od zgoraj videti drugačne. To jim je v pomoč pri orientaciji v prostoru: na mizi, v učilnici, v šoli, v okolici šole, doma.

Povezovanje s poglavjema 7. Kako se v glavi pospravi, 34. Hribi in vode

cilji – Uporabljajo temeljne pojme v orientaciji v prostoru (za, pred, levo, desno, zgoraj, spodaj). – ** Vedo, da je predmet iz različnih smeri videti drugačen. ** dodani učni cilji

ključne besede gledam od zgoraj, od strani, od spodaj je levo od, je desno od, je pred, je za, je pod, je na, je v


- 62 -

dejavnosti

1. Učitelj fotografira ali nariše predmete iz različnih smeri. Otroci predmetu priredijo risbe pogledov iz različnih smeri in jih v pravih smereh položijo ob predmet. Lahko se igrajo igro Prirejanka, podobno igri Spomin.

2. Otrok stoji za zaslonom in drugim otrokom opisuje znani predmet. Preostali otroci morajo ugotoviti, iz katere smeri ga gleda.


4. Opazovanje predmetov iz različnih smeri: od zgoraj, od spodaj, od strani. Učitelj lahko preveri razumevanje teh pojmov z nalogo: »Postavi predmet tako, da ga bo Tina videla od spodaj...«

5. Otroci iščejo predmete, ki so od zgoraj videti kot izbrani liki (krog, pravo kotnik...) – povezava z matematiko (oblike).

6. Razporejanje predmetov v prostoru po ustnih navodilih: zvezek pred sabo, rdečo barvico levo od zvezka, svinčnik desno od zvezka, radirko na sredino zvezka.


8. Učitelj na mizo postavi več predmetov. Otroci opazujejo prostorske odnose med njimi in jih opisujejo. Nato zamenjajo opazovališče in ugotovijo, kaj se spremeni. Predmete lahko gledajo tudi od spodaj - skozi plastično prozorno ploščo.

9. Učitelj pripravi risbe ali fotografije predmetov s pogledom od zgoraj. Otroci poiščejo te predmete in jih razporedijo tako, kot so na fotografiji.

10. Isto igro se lahko igrajo otroci v parih. Eden izbere predmete in jih razporedi na določeni površini. Drug istovrstne predmete razporedi na enak način.

11. Za sposobnejše otroke učitelj pripravi skice različnih razporeditev predmetov v prostoru: avtomobilčki, lutke, šolske potrebščine, posodice, kocke... Otroci v razredu poiščejo ustrezne predmete in jih razporedijo tako, kot kaže skica - preprost načrt. Pozorni naj bodo na pravilno orientacijo predmetov.

delo z učbenikom

(1) Učenci predvidevajo, kako otroci na sliki vidijo predmet, in obkrožijo ustrezno sliko. Pravilnost odločitev lahko preverijo z opazovanjem podobnih predmetov.

(2) Otroci skušajo prepoznati, kaj je na risbah. Najbrž bodo prepoznali določene elemente, ki jih bodo spomnili na znano dejavnost.

(3) Na levi so stvari narisane tako, kot jih običajno vidimo, na desni pa tako, kot jih vidimo od zgoraj. Otroci si risbe natančno ogledajo in povežejo tiste, ki sodijo skupaj. Na desni strani je ena risba več. To od otrok zahteva natančno opazovanje elementov na sliki in odnosov med njimi.


- 63 -

Otrokom, ki so se pri prirejanju zmotili, lahko pomagamo tako, da jih v razredu razmestimo kot kaže slika. Lahko pa otrokom v učbeniku pobarvajo majice. Nato se pogovarjamo o: • prostorskih odnosih med predmeti: deček z modro majico (sedi na robu peskovnika) gleda dečka v zeleni majici (drži lopatko) v hrbet, dečka v rdeči majici (brez lopatke) vidi v obraz ... • o operacijah: kaj mora deček z modro majico narediti, da pride do prijateljev? Stopiti čez grad.

Dodatna naloga, str. 49 Otroci pozorno opazujejo pručko in avtomobilček. Izberejo ustrezne barve in ilustracije pobarvajo tako, kot vidijo predmet iz različnih smeri. Pomagajo si lahko s podobnim konkretnim predmetom.

pripomočki risbe ali fotografije predmetov od zgoraj in iz drugih smeri


- 64 -

12. Jablana in marjetica

Raznolikost rastlin, deli rastlin

Pri večini rastlin lahko opazujemo raznolikost, in sicer: • med rastlinami iste vrste, • med rastlinami različnih vrst in • razlike ali spremembe, ki se dogajajo vse leto.

Večina zelenih rastlin v našem okolju ima korenine, steblo, liste in cvetove. Različne vrste rastlin imajo različno velike in različno oblikovane listne ploskve, listni rob je lahko enostaven ali nazobčan in žile so drugače razporejene. Cvetovi so različnih barv, oblik in velikosti, lahko so posamezni ali združeni v socvetja. Cvetovi vetrocvetk (hrasta, javorja, trav) so manj opazni kot cvetovi žužkocvetk (trobentice, marjetice, divjega kostanja, sadnega drevja). Tudi korenine so pri različnih vrstah rastlin različno oblikovane. Stebla se razlikujejo po višini, debelini, lahko so v prerezu votla ali pa ne. Ene vrste rastlin imajo dolga, druge kratka stebla. Stebla zelišč so trajno zelena, stebla dreves in grmov pa so olesenela.

Tudi rastline iste vrste se razlikujejo med seboj. Te razlike so bolje opazne pri drevesih (npr. razlike v velikosti, debelini debla, razporeditvi vej, kdaj začnejo cveteti in kdaj začnejo poganjati listi).

Tako kot vsi organizmi tudi rastline rastejo. Nekatere rastejo vse življenje in dosežejo več metrov, nekatera drevesa celo več deset metrov. Rastline se spreminjajo tudi z letnimi časi. Zelene rastline spomladi cvetijo in poleti ali zgodaj jeseni razvijejo plodove s semeni. Listopadna drevesa jeseni spremenijo barvo listov in jih odvržejo. Veje so gole, vendar lahko opazimo popke, iz katerih se bodo naslednjo pomlad razvile vejice z novimi listi ali cvetovi. Enoletne rastline jeseni odmrejo. Prezimi samo seme, iz katerega naslednjo pomlad zraste nova rastlina. Pri zelnatih rastlinah (trajnicah) pa jeseni nadzemni del propade in spomladi iz korenine in podzemnih delov zraste nova rastlina.

Povezovanje s poglavjem 38. Kje živijo, kje rastejo?

cilji – Otroci sledijo spreminjanju žive in nežive narave. – Primerjajo živa bitja in okolja, v katerih živijo, ter spoznavajo sebe kot del narave. – Odkrivajo, da je življenje bitij odvisno od drugih bitij in od nežive narave – Spoznavajo lastnosti žive narave. – Spoznavajo, da obstajajo zelo velika in zelo majhna bitja. – Razlikujejo sestavne dele od celote.

ključne besede


- 65 -

list, steblo, korenina, cvet, veja, deblo, pomlad, poletje, jesen, zima

dejavnosti

1. Otroci naberejo različne rastline in opazujejo podobnosti in razlike (primerjajo oblike listov, korenin, velikost rastline, obliko in barvo cveta,...).


3. Opazujejo različna drevesa (smreko, bukev, hrast, platano, jablano, češnjo) in ugotavljajo, po čem se razlikujejo in po čem so si podobna. Opazujejo dve drevesi iste vrste in so pozorni na razlike med njima (različna velikost, debelina debla, razporeditev vej, kdaj se olistajo ali kdaj začnejo listi odpadati). Otroci naj bodo pozorni na razlike med starimi in mladimi drevesi iste vrste.

4. Z voščenko naredijo odtise lubja in listov različnih dreves in jih primerjajo med seboj.

5. Izberejo drevo pred šolo ali v bližnji okolici in ga opazujejo, kako se spreminja čez vse leto. Delo z učbenikom (3)

6. Vsaka dva meseca obiščejo travnik, park ali vrt in opazujejo zelnate trajnice, drevesa in grme ter ugotavljajo, kaj se dogaja z njimi v različnih letnih časih. Opazujejo tudi živali (ptice in njihova gnezda, žuželke, pajke ali pajčevine, krtine ...).

7. Vse leto opazujejo sobne rastline v razredu (ali je zrasel nov list, ali je rastlina zacvetela). Primerjajo jih med seboj in z rastlinami, ki rastejo zunaj šole. V čem so si podobne in v čem se razlikujejo?

8. Pogovarjamo se, kako vreme in letni čas vplivata na rast rastlin.

delo z učbenikom

(1) Otroci opazujejo različne rastline na slikah (smreko, bršljan, mlade hraste, lokvanj, pelargonije) in dele rastlin primerjajo med seboj.

(2) Otroci naj na sliki povežejo enakovrstne dele rastline pri drevesu in marjetici (korenina, steblo, list in cvet). Tako spoznajo, da se drevo in marjetica na videz močno razlikujeta (velikost, olesenelo deblo, veje ...), čeprav sta v osnovi podobno zgrajena.

(3) Otroci si izberejo svoje drevo (pred šolo, v parku, pred domačo hišo) in ga opazujejo vse leto. V vsakem letnem času narišejo v ustrezen prazen prostor ob fotografiji izbrano drevo. Fotografije bukve v različnih letnih časih so jim v pomoč, da vedo, v katerem letnem času rišejo drevo.

(4) Predstavljenih je pet rastlin ter okolja, v katerih rastejo. Pri narisanih rastlinah naj otroci določijo korenine, steblo, liste in cvet. Spoznavajo, da so enakovrstni deli


- 66 -

rastlin pri različnih rastlinah različni. Pozorni naj bodo, da ima tudi trava cvet, le da je ta manj opazen in nima pisanih barv. Delo ob nalogi dopolnite s praktičnim delom v naravi. • Pogovarjamo se, katere dele razlikujemo pri drevesu in da so listi, veje lubje in korenine pri različnih drevesih različno oblikovani. Ti deli so pri različnih drevesih lahko različno dolgi, debeli, različnih struktur in barv. Otroci naberejo suhe liste in plodove različnih dreves in naredijo zbirko. Izdelajo lahko tudi odtise lubja, ki jih z voščenko naredijo na papir.

(5) Pogovarjamo se, kje vse rastejo rastline (na kopnem, v vodi, visoko v hribih) in kako so se prilagodile na različna življenjska okolja. Nekatere rastline rastejo samorodno (lokvanj, gorska roža), nekatere pa je posadil človek (divji kostanj, korenje), da si polepša okolico ali za prehrano. Nekatera življenjska okolja so naravna (jezero, gorski svet), druga pa je priredil človek (park, vrt).

Delo ob nalogah dopolnite s praktičnim delom v naravi.


- 67 -

13. Kamen in polž

Razlikovanje žive in nežive narave

Mnogo lažje je našteti predstavnike, kot pa opredeliti lastnosti žive narave. Organizmi so sestavljeni iz celic in imajo dedno snov (DNK, RNK). Seveda pa tega otrokom na tej stopnji ne moremo razlagati.

Najbolj očitne lastnosti živih organizmov, ki jih otroci zlahka razumejo, so, da se vsi živi organizmi hranijo in rastejo, pa tudi gibljejo, dihajo, izločajo, se razmnožujejo. Organizmi se v svojem življenju spreminjajo. Ne samo rastejo, ampak se tudi starajo in umrejo. Posamezne lastnosti žive narave pa ima tudi neživa narava, npr. gibanje (reka, avto), rast (kapnik, kristal), oglašanje (avto, ura), razmnoževanje (ogenj). Ob različnih dejavnostih otroci skušajo razlikovati živo naravo od nežive.

cilji – Spoznavajo lastnosti žive in nežive narave. – Sledijo spreminjanju žive in nežive narave. – Odkrivajo, da je življenje bitij odvisno od drugih bitij in nežive narave.

ključne besede živo, neživo, rastlina, žival, razmnoževanje, gibanje, hranjenje, rast, izločanje, dihanje

dejavnosti

1. Otroci naberejo dele živali in rastlin (prazne lupine školjk in hišice polžev, ptičja peresa, ogrodje morskega ježka, sipino kost, spužvo, kose lubja), rastline (lončnice) in živali iz okolice šole (pajka, mokrico, mravljo, deževnika, polža). Zberejo tudi predmete iz razreda (svinčnik, radirko, skodelico, uro, kovanec). Zbrane predmete razvrstijo v dve skupini: živo, neživo. Otroci naj utemeljijo, zakaj so se odločili za tako razvrstitev.


Naberejo hišice iste vrste polža in jih razvrstijo po velikosti. Iz velikosti hišic sklepajo o starosti polžev. Pogovarjamo se, kaj se je zgodilo s polžem, ker smo našli samo njegovo hišico.

delo z učbenikom


- 68 -

(1) Otroci obkrožijo z zelenim svinčnikom risbe, za katere mislijo, da sodijo v živo naravo, z rdečim svinčnikom pa risbe, ki sodijo v neživo naravo.

(2) Otroci dopolnijo razpredelnico. V prazen prostor narišejo, kaj mislijo, da se bo zgodilo, ali kaj se je že zgodilo s predmetom ali bitjem. Prvi primer je že izpolnjen: levo je narisan ogenj, ki gori, v drugem stolpcu pa je ogenj že pogorel. Pred kokoško v prazen prostor na levi bodo otroci narisali piščančka ali pa mogoče jajce. Triglav bodo verjetno narisali takega, kot je na sliki na levi strani, lahko pa ga bodo narisali zasneženega ali v megli. Cvetoče drevo se bo čez čas spremenilo. V prostor na levi bodo narisali drevo s plodovi ali pa golo drevo, ki so mu listi že odpadli. Oblak bodo lahko narisali drugačne oblike, drugačne velikosti ali pa bo iz njega deževalo, snežilo in mogoče celo bliskalo. Triglav, oblak in ogenj so predstavniki nežive narave, čeprav imajo posamezne značilnosti, kot jih ima živa narava (gibanje, rast).

pripomočki predmeti iz okolice (svinčnik, radirka, kovanec, ura...) in iz narave (hišice polžev, lupine školjk, ptičja peresa, lončki z rastlinami, živali iz okolice šole lončki za žive živali)


- 69 -

14. Kaj je, iz česa je?

Prepoznavanje snovi v predmetih

Še pred prihodom v šolo otroci sami ob igri odkrivajo in spoznavajo lastnosti predmetov in snovi. V šoli se učijo razlikovati med temi lastnostmi. Spoznavajo, da so lahko različni predmeti iz iste snovi ali da so enaki predmeti iz različnih snovi. Snovi, ki jih poznajo, poimenujejo (les, steklo, papir, kovine, plastika...). Za predmet sta značilni oblika in velikost. Nekatere predmete poimenujemo po obliki: kocka, krogla, jajce in podobno. Za snov so značilne lastnosti, kot so barva, trdota, otip in nekatere druge. Predmeti iz iste snovi imajo zato te lastnosti enake. Po tem prepoznamo, iz katere snovi ali gradiva je oblikovan nek predmet. Nekatere lastnosti lahko otroci določajo s čutili (barva, otip, zven, vonj), nekaterih pa s čutili ne zaznajo. Zato z različnimi dejavnostmi ugotovijo njeno lastnost. To je operacijsko določanje lastnosti. Če snovi med seboj mešamo, dobimo zmesi. Te imajo drugačne lastnosti kot sestavine.

Povezovanje s poglavji 16. Iz papirja in gline, 25. Nalivam in prelivam, 26. Dober tek!

cilji – Spoznajo, da obstajajo trde snovi in tekočine in lastnosti po katerih jih ločimo med seboj. – Razvrščajo predmete in snovi po skupnih lastnostih. – ** Znajo opisati predmet ali snov z nekaj lastnostmi. – Prirejajo 1 : 1. – Eksperimentirajo in napovedujejo izid. – Operacijsko določajo lastnosti. – Vedo, da obstajajo snovi z nevarnimi lastnostmi (nevarne snovi: strupene, vnetljive, eksplozivne, jedke, okolju nevarne). – Vedo, da so predmeti sestavljeni iz ene ali več snovi. ** dodani učni cilji

ključne besede lastnosti: barva, gladko, hrapavo, ostro, topo, trdo, mehko, toplo, hladno dejavnosti: tipati, vohati, videti, okušati, preizkusiti (poskusiti), sestaviti kristalčki, zrna, prah, kos diši, smrdi, plava, potone, vpija vodo

dejavnosti


- 70 -

1. S čutili določajo lastnosti snovi in predmetov ter jih opisujejo (barvo, otip, zven, vonj). Imenujejo predmete (Kaj je?) in snovi, iz katerih so predmeti narejeni (Iz česa je?), ter sestavne dele predmetov.

2. Delo z učbenikom (1) (2) (4) (5)

3. Zbirko različnih snovi in predmetov razvrščajo po lastnostih, ki jih določajo s čutili. Na primer: posode iz različnih snovi razvrščajo po zvenu.

4. Snovi dajejo v vodo in ugotavljajo, kaj se z njimi zgodi (plavajo, se potopijo, se raztopijo, vodo obarvajo).

5. Predstavite zbirko embalaž v katerih so nevarne snovi. Tu naj bodo posode v katerih je bila barva, čistila, pesticidi, gnojilo, zdravila, lepilo in tudi druge snovi, ki jih otroci uporabljajo v šoli. Oglejte si oznake na embalaži in s pogovorite o tem, kje te snovi hranimo in kako ravnamo z odpadno embalažo.

6. Kamenčke razvrščajo po velikosti in obliki, nato pa po trdoti, tako da z njimi skušajo pisati ali risati.

7. Kovine, keramiko, papir, les, tkanine, različne prsti razvrščajo po vpojnosti vode.


9. Šampone in mila razvrščajo glede na količino pene po stresanju.

10. Pripravljajo različne zmesi: voda in mivka, voda in moka. Opisujejo, kakšne so lastnosti zmesi, kako so se lastnosti sestavin spremenile. Iz zmesi oblikujejo predmete.

Pri dejavnostih naj bo učitelj pozoren na primerljivost (enake količine snovi in enake količine vode). Razvrščanje naj bo binarno, npr. plava ali potone, veliko pene, malo pene, ali semikvantitativno. Pri opisovanju naj uporabljajo stopnjevanje: malo več, največ. Otroci naj ugotavljajo, ali se lastnosti spremenijo, če spremenimo velikost ali obliko predmeta. Če predmetu del odvzamemo, se spremenijo njegove lastnosti (velikost, teža, oblika), lastnosti snovi pa se ohranijo (barva, gostota, trdota ...). Zato naj razvrščanje ponovijo z enakimi snovmi, tako da spremenijo velikost ali obliko, in primerjajo izide poskusov. Ali lahko rišejo z večjim in manjšim kamenčkom iz iste kamnine, ali je sled enake barve? Ali vodo vpija velik kos papirja ali tudi majhen košček papirja iste vrste? Ali na vodi plava majhen kos stiropora, velik kos pa potone? S tovrstnimi dejavnostmi spoznavajo, da lastnosti snovi niso odvisne od lastnosti predmetov. Skušajo naj napovedati izide poskusov. Svoje delo naj opisujejo. Vprašujmo jih: Kaj si naredil? Kaj se je zgodilo? Katera snov je bolj...? Katera snov je manj ...?

delo z učbenikom


- 71 -

(1) Pogovarjamo se, katere snovi so narisane; zakaj so nekatere v posodah, druge v vrečkah, tretje razsute, nekatere zopet v večjih kosih. Za kaj se uporabljajo, kje jih dobimo in podobno.

(2) Snov povežejo z ustrezno posodo. Opišejo lastnost snovi in utemeljijo odgovor.

(3) Obkrožijo snovi, ki vpijajo vodo in so primerne za brisanje politih tekočin.

(4) Opisujejo predmete, iz česa so, iz katerih delov so sestavljeni. Kakšne so lastnosti snovi? Ali bi lahko predmet izdelali iz neke druge snovi?

(5) Narišejo nekaj predmetov iz lesa, stekla in kovine.

Dodatna naloga Prepoznajo in poimenujejo predmete v zgornji vrsti. Premislijo iz česa so lahko narejeni in nato povežejo z znakom za snov v spodnji vrsti. Za večino predmetov je možnih več rešitev. Nalivno pero je iz plastike in iz kovine. Zato pero povežejo z znakom za plastiko in z znakom za kovino.

pripomočki večje posode za določanje plovnosti, kanglice, lončki, lopatke, žlice, peskovnik posode iz različnih snovi (steklo, plastika, kovina, les) različne snovi (les, guma, plastelin, stiropor, papir, keramika, steklo, plastika, tkanine, prst, mivka, voda, kamnine, moka, mila, šamponi)


- 72 -

15. Igrače

Zgradba in delovanje

Igrače so po navadi iz več delov. Učenci iz izkušenj vedo, da so nekatere razstavljive. Včasih je njihovo delovanje mogoče spremeniti, če spremenimo njihovo zgradbo. Nekatere igrače pa niso razstavljive. Če jih otrok razstavi, se jih ne da več sestaviti. Igrača se pokvari.

Te konkretne izkušnje bomo preskusili najprej na dvodelnih in tridelnih igračah, nato na sestavljankah iz več enakih delov (deščic, škatel, kvadrov) in nazadnje na sestavljankah iz več vrst gradnikov, ki vsebujejo po več gradnikov iste vrste. Nekatere igrače poleg gradnikov, ki so telesa, vsebujejo tudi kako snov (mivko, vodo, plastelin). Iz sestavljank je mogoče graditi statične ali dinamične sestave (sisteme). S statičnimi konstrukcijami se nič ne dogaja, dinamični sestavi pa se lahko gibljejo ali pa v njih potekajo še drugi pojavi.

Če dve ali več teles sestavimo, ima sestav (sistem) svoje lastnosti in te so v splošnem drugačne od lastnosti sestavin. Spoznamo jih z opazovanjem delovanja in s poskusi. Delovanje sistema je odvisno od njegove zgradbe (strukture) in od zunanjih vplivov. Zgradba vključuje lastnosti (vrste) sestavin, število (množino) sestavin (vsake vrste) in odnose (relacije) med njimi. Vpliv vsake spremenljivke preskušamo posebej. Preskusi so najlažji s sistemi iz dveh in treh sestavin. Tako lahko zlagamo in preskušamo tudi igrače.

Lastnosti sestavljenega sistema je le delno mogoče napovedati vnaprej. Napovedi preverimo, če preskusimo delovanje sistema. Preskus pogosto prinese presenečenja, saj se nekatere napovedi ne uresničijo. Sistem pa ima lahko tudi lastnosti, ki jih vnaprej ni bilo mogoče napovedati. Presenetljivo delovanje sistemov je pomembna motivacija za raziskovalno delo odraslih in otrok.

Vpliv lastnosti posameznih sestavin na zgradbo preskusimo, če sestavino ene vrste zamenjamo s sestavino druge vrste. Vpliv števila sestavin iste vrste preskusimo, če sistemu sestavine dodajamo ali odvzemamo. Vpliv relacij med sestavinami pa preskušamo tako, da spreminjamo samo relacije in sistem vselej znova preskusimo. Sestavine spreminjamo pri oblačenju, pri preoblačenju sestavine ene vrste zamenjamo z drugo.

Tako lahko iz sestavin zlagamo in preskušamo igrače. Poznamo sestavljanke, ki so posebej prirejene za preskušanje vpliva vsake od naštetih spremenljivk posebej. Uporabimo jih lahko za ozaveščanje o pomenu teh spremenljivk.

Za opazovanje vpliva lastnosti sestavin so posebej primerne igrače, pri katerih se delovanje spremeni, če zamenjamo le eno samo sestavino z drugo (lok z različnimi puščicami, voziček z različnimi bremeni, mlinček - vetrnica na pogon z različnimi snovmi).


- 73 -

Za opazovanje vpliva števila sestavin so posebej primerne zbirke iz enakih sestavin: domine, deščice, kocke. Sestavljamo jih na isti način, kar pomeni, da med njimi vzpostavljamo enake relacije. Tako nastajajo zidovi, stolpi, nizi, ki se vedejo drugače, če se spreminja število sestavin v njih.

Za preskušanje vpliva relacij med sestavinami pa obstajajo zbirke ali sistemi, pri katerih je dovoljeno ali možno spreminjati le relacije med sestavinami. Takšne so zbirke mozaičnih ploščic, tangram, rubikova kocka in kača, Tomyjeva zbirka stopenjsko spremenljivih igrač itd.

Tudi z besedami se lahko igramo Na podoben način kot igrače in druge materialne sisteme lahko zlagamo in preskušamo tudi sisteme iz znamenj, na primer izgovorjene besede iz glasov in zapisane besede iz črk. O pomenu besed odločajo lastnosti sestavin. O tem se prepričamo, če glasove ali črke nadomeščamo. Da je pomembno tudi število posameznih sestavin, se zavemo, če glasove ali črke izpuščamo in dodajamo. K pomenu besed pa svoje prispevajo tudi relacije med sestavinami. To lahko preskusimo, če glasovom ali črkam v besedi zamenjamo vrstni red.

Zapisane besede so telesa - packe na papirju ali na računalniškem zaslonu, žlebiči na spomeniku. Črke se razlikujejo po obliki. Oblika je prostorska lastnost. Razmerja med črkami so prostorske relacije. Izražajo jih prislovi spredaj, zadaj, vmes in predlogi pred, med, za.

Izgovorjene besede so pojavi - brnenje v zraku, spremenljiv tok v telefonski žici. Razlike med glasovi v besedi so razlike med pojavi. Samoglasnike izgovarjamo ob odprtem zračnem toku, soglasnike pa ob zaprtem ali priprtem toku. Samoglasnike in nekatere soglasnike izgovarjamo tako, da se glasilke tresejo – so zveneči. Druge izgovarjamo nezveneče, kar pomeni, da se glasilke ne

tresejo. Razmerja med glasovi v besedi so časovne relacije. Izražajo jih prislovi prej, potem, pozneje in predlogi pred, po, za.

Pri opismenjevanju smo večkrat bolj pozorni na preslikavo lastnosti glasov v lastnosti črk, malo manj pa na preslikavo časovnih relacij med glasovi v krajevne relacije med črkami. Veliko tega se da storiti v obliki jezikovnih iger.

Jezikovne igre nas navedejo na misel, da je tudi pri igranju z igračami včasih mogoče spreminjati vrstni red poteka pojavov in tako vplivati na končni izid.

cilji – Znajo sestaviti in razstaviti preprosto tehnično igračo. – Otroci natančno opazujejo in opišejo ter poimenujejo gibanje igrače. – Vedo, da so predmeti sestavljeni iz ene ali več snovi. – Znajo natančno opazovati, opisati in poimenovati lastno gibanje, gibanje živali in igrač. – Vedo, kaj povzroča spreminjanje gibanja. – Eksperimentirajo in napovedujejo izzid. – Operacijsko določajo lastnosti.


- 74 -

– Preprosto povezujejo dve spremenljivki.

ključne besede zgradba, sestavina, povezava, del, celota

dejavnosti



3. Uporabimo dve kuhani jajci. Eno naj bo koničasto in eno topo. Na vrhu jajc narišemo debeli piki. Zakotalimo jajce po klancu iz dveh nalomljenih šib, zapičenih v mehka tla. Kam zavije? Obrnemo ožji del jajca na vrhu klanca na drugo stran. Kam zdaj zavije? Katero zavija bolj - koničasto ali topo? Jajca kotalimo z različnih mest na klancu. Ali bolj ostro zavija hitro ali počasno jajce?

4. Modeliranje Iz korenčkov in zobotrebcev izdelujejo živali in možičke. Opisujejo, kako stojijo in kdaj se prevrnejo. Za stanje na dveh nogah so potrebna stopala ali dolgi prsti. Otroci opazujejo držo človeka in držo ptičev. Kako stojijo štirinožne živali in otrok, ki še ni shodil? Delo z učbenikom (4)


6. Sestavljajo različna vozila iz zlaganke z elektromotorjem na baterijo. Koliko koles se vrti, če vozilo držijo v rokah, ko motor deluje? To so pogonska kolesa. Koliko je vseh delov, ki se vrte, ko vozilo z delujočim motorjem držijo v rokah? Vsi vrteči se deli so povezani z motorjem. Otroci pogledajo, kako.

7. Otrok iz 20 enakih sestavin kake zlaganke sestavi čim več različnih modelov. Sošolec naj ugiba, kaj predstavljajo.

8. Otrok iz ploskovne zlaganke sestavlja slike – mozaike. Sošolec naj ugiba, kaj predstavljajo. Izmisli si zanimivo ime za svojo sliko.

9. Iz vseh tangramskih ploščic sestavijo podobo šahovske figure in meča.

10. Iz mehke bakrene žice oblikujejo podobo srčka, zvezdice, polžka in ključa.

11. Postavijo domine v najdaljšo vrsto; ta se podre, če pade prva. Postavijo domine v sklenjeno črto; ta se podre, če pade katera koli. Napišejo besedo, ki se naprej in nazaj bere enako (Bob, Ana). Napišejo besedo, ki spremeni pomen, če izpustijo eno črko (grob, rob). Napišejo besedo, ki spremeni pomen, če dve črki v njej zamenjata mesti (kol – lok, zima –miza).


- 75 -

delo z učbenikom

(1) Otroci naj po sliki in po vsakdanjih izkušnjah napovedo, kako se bodo kotalili lončki v parih, če so povezani na različne načine. Nato kotaljenje lončkov preizkušajo na klancu. Klance lahko naredite iz desk, lesonitnih ali stiropornih plošč ali iz kartona. Eno stran podložite z lesenimi kladami. Morda je še najenostavneje klanec narediti iz šolske mize tako, da pod nogi na eni strani podložite leseni kladi.

(2) Otroci naj potem v sliko vrišejo poti, ki so jih videli pri poskusu.

(3) Otroci zbirajo plastična jajca iz čokoladnih. Skupinam otrok učitelj da navodila: • »V prvo jajce denite jekleno ali stekleno frnikolo, v drugo nasujte nekaj fižolov ali riževih zrn, tretje do polovice napolnite z zrnjem, četrto pa naj ostane prazno. Kotalite jajca po klancu. Opišite razlike med gibanji.« •»Jajca stresajte, da klopotajo. Ali lahko po zvokih napoveste, kako se bodo kotalili različni klopotci?« Jajce s težko frnikolo se kotali po glavi, tisto z nekaj fižoli počasi klopoče proti dnu, jajce z mivko obstane na klancu, prazno pa se malce vijugavo hitro kotali proti dnu. Če jajce do konca napolnite s fižoli, skoraj nič ne ropoče in se kotali hitro. Jajca naj bodo različnih barv, da jih učenci razločujejo in poimenujejo po barvi. Otroci nato na skrivnem predevajo vsebino in tako spremenijo kotalne lastnosti jajc. Sošolci po zvoku ugibajo, katero polnjenje je v katerem jajcu in kako se bo jajce kotalilo. Gre za prirejanje dveh vrst pojavov: zvokov in načinov kotaljenja. O kotaljivosti jajc odloča vrsta polnjenja. Notranjosti se ne vidi. Za poimenovanje jajc uporabimo barvo. Ta je za kotaljivost nepomembna spremenljivka, jo je pa lahko opaziti. Na vprašanje: »Katero jajce se kotali po glavi?« sta dve vrsti odgovorov. »Rumeno.« Ali pa: »Tisto, v katerem je frnikola.« Oba odgovora sta lahko pravilna. Vendar prvi temelji na barvi, ki za kotaljenje ni pomembna, drugi pa na vrsti polnjenja, ki je za kotaljenje pomembno. Prvi odgovor je dober za opis posameznega pojava, drugi pa je že korak k razlagi. • »Spusti jajce po palčkah. Kam zavije? Poberi ga, obrni na konico in ga spet spusti. Kam se obrne?« Smer zavijanja lahko opredelimo na dva načina: »V levo.« »Na tisto stran, kjer je konica.« Prvo je le opis, ki se spremeni, če pirh na vrhu klanca zasučemo. Drugi odgovor že vsebuje spremenljivko, obliko jajca, ki je pomembna za razlago. Ker je jajce asimetrično (konica, peta), je tudi njegovo gibanje asimetrično.

(4) Figure iz korenja in kuža na zadnji sliki so v pomoč pri obravnavi ravnovesja. • Učitelj naj spodbuja otroke, da izdelajo figurice. Nato zastavlja naloge iz ravnovesja: »Brcaču natakni čevelj. Kaj se zgodi? Tistemu, ki steguje roke, daj v roko vedro. Kaj se zgodi? Konjička osedlaj in otovori. Kaj se zgodi? • Figuri iz korenja imata po dve nogi, konj pa štiri. Kdo potrebuje stopala, da ne pade? Naredi kužka z dvignjeno nogo. Kaj moraš storiti, da ne pade?« • Različne ravnovesne lege preskusijo še sami. Sklonijo se naprej, kolikor morejo. Upognejo se nazaj, kolikor gre. Kaj se zgodi? S hrbtom se prislonijo ob zid in se sklonijo kolikor morejo. Kaj se zgodi?

(5) Otroci naj vsak zase delajo poskuse z dvema kvadrastima škatlama. Pomembno je, da ima vsak otrok priložnost videti in v rokah čutiti ravnovesje in neravnovesje. Učitelj naj da tole navodilo:


- 76 -

»Po narisanih načrtih zloži dve prazni škatli. Katere zgradbe se ne podro? Če se zgradba zvrača, jo uravnovesi z utežjo. Nariši, kje je utež. Če se zgradba še prevrača postavi utež tudi na drugo škatlo tako, da zgradba obstane.« Na koncu naj vse zgradbe stoje. Otroci narišejo, kje na škatlah so uteži. Za dejavnost je treba imeti veliko enakih kvadrov. Primerne so škatle za sadni sok. Škatle je treba doma dobro pomiti in jih odprte posušiti. Oskrbeti se je treba še z utežmi. Plastelin naj bo shranjen v zaprtih škatlah, da se prehitro ne izsuši. Polni kvadri so lahko leseni, iz penaste gume ali stiropora.

(6) Otroci lahko neuravnovešeno drugo škatlo uravnovesijo s polaganjem tretje in četrte. Zrastejo stolpi. Zahtevnejših visokih gradenj se lotijo v parih po temle navodilu: • »Po načrtu sestavite poševni stolp iz škatel. Ali stoji ali pade? Uravnovesite ga z utežmi, če je treba. Vrišite jih v sliko. Stolp lahko uravnovesite tudi s kepo plastelina, ki ga od zunaj pritrdite na škatlo. Narišite kam.« • »Po načrtu sestavi škatelni golobnjak. Kaj se zgodi, če rdečo škatlo potisneš do modre? Kaj pa, če modro premakneš k rdeči?« Na koncu naj poševni stolp in golobnjak stojita, njuna načrta pa naj bosta dopolnjena ali z lego uteži ali z lego plastelina.

pripomočki trd karton, valovita lepenka, lesonitne plošče, lesene klade (10 x 5 x 20 cm), jogurtovi lončki, plastična jajca iz čokoladnih jajc, steklene in jeklene frnikole, fižol, riž, uteži, kvadraste škatle za sok, kvadri iz penaste gume ali plastike, plastična vedra, velnice, smetišnice in omelca, zložljivke, vozila na baterijski elektromotor, zložljivke za statične zgradbe, sponke za papir različnih velikosti in barv, barbike, medvedki, mozaične ploskovne zlaganke, tangrami, noži, škarje, leseni pirhi, igrače za stopenjsko preoblikovanje: rubikova kocka, kača, preklopniki (igrače, ki s preklapljanjem spreminjajo obliko), zobotrebci, korenje

literatura Le Fanu Hughes Penelope, The History and Techniques of the Great Masters, Bruegel, Tiger Books International, London, 1989


- 77 -

16. Iz papirja in gline

Zveza med lastnostmi snovi in načini obdelave ter orodji

Otroci odkrivajo in določajo lastnosti snovi in načine oblikovanja. Pozorni naj bodo na to, katere lastnosti se pri oblikovanju predmetov spremenijo in katere se ohranijo. Spreminjajo se oblika, velikost in teža oblikovanih predmetov. Barva, trdota, otip, vonj in nekatere druge lastnosti pa ostanejo nespremenjene - to so lastnosti snovi.

Iz snovi s preoblikovanjem nastajajo predmeti. Predmete oblikujemo z rokami ali pa z orodji. Orodja so prirejena snovem. Z nožem režemo mehke snovi, trše snovi žagamo, s škarjami strižemo tanke plasti snovi. Papir lahko prepogibamo, s tem spreminjamo obliko. Lahko ga strižemo ter s tem spreminjamo obliko in velikost papirja. Z lepljenjem spreminjamo velikost in obliko izdelka iz papirja. Za striženje uporabljamo škarje. Škarje so iz dveh nožev, ki se premikata. Za rezanje uporabljamo nož. Tudi nož je iz dveh delov, rezila in ročaja. Glino, plastelin ali testo oblikujemo z gnetenjem, valjanjem, dodajanjem in odvzemanjem. Sipkih snovi ne moremo oblikovati. Ker ne obdržijo oblike, jih hranimo v posodah. Za delo s sipkimi snovmi uporabljamo posebna orodja (lopate, grablje). Nekatere snovi se spremenijo, če jim dodamo vodo, zmesi z vodo lahko oblikujemo (moka, mivka, mavec, papir).

Povezovanje s poglavjema 26. Dober tek!, 34. Hribi in vode

cilji – Uporabljajo orodja, postopke in pripomočke za obdelavo gradiv. – Vedo, da se je za delo treba pripraviti in da je treba po delu pospraviti. – Znajo uporabiti različna gradiva (snovi), orodja in obdelovalne postopke ter povezujejo lastnosti gradiv in načine obdelave: preoblikujejo, režejo, spajajo, lepijo. – Znajo preoblikovati z gnetenjem, valjanjem, rezanjem, striženjem. – ** Znajo opisati predmet ali snov z nekaj lastnostmi. – Prirejajo 1 : 1. ** dodani učni cilji

ključne besede lastnosti: oblika, trdota dejavnosti: oblikovanje, striženje, rezanje, mečkanje, prepogibanje, gnetenje, zvijanje, valjanje, dodajanje, odvzemanje snovi: papir, glina, moka, plastelin, lepilo orodja: nož, škarje, rezilo, ročaj

dejavnosti


- 78 -

► Vsebine, ki jih obravnava tematska enota, otroci ne spoznavajo le v času in obsegu, ki je predstavljen v delovnem učbeniku, ampak skozi vse leto ob različnih priložnostih.

1. Ugotavljajo, kako so oblikovana in čemu so namenjena različna kuhinjska orodja ali druga orodja, ki jih poznajo (žaga, kladivo, klešče...). Katere snovi z njimi obdelujemo?

2. Papir prepogibajo ali zvijajo, s tem spreminjajo obliko (oblikovanje s prepogibanjem - origami). Lahko ga strižejo ter pri tem spreminjajo njegovo obliko in velikost. Za striženje uporabljajo škarje. Za rezanje papirja pa nož. Otroci pri delu z orodji in pripomočki uporabljajo ustrezne glagole (z nožem režemo, s škarjami strižemo, z lepilom lepimo). Če kos papirja odrežemo, dobimo manjši kos; iz dveh kosov papirja dobimo večji kos, če kosa zlepimo. Za to uporabimo lepilo. Katere (kakšne) lastnosti ima lepilo? Delo z učbenikom (1) (2) (3)

3. Preskušajo različna orodja in z njimi oblikujejo snovi. Primerjajo oblikovanje surovega in kuhanega krompirja.

4. Pri delu s sipkimi snovmi uporabljajo posode in orodja: lopate, grablje, modelčke, kanglice. Sipke snovi stresajo v kupčke. Naredijo zmes mivke in vode ali moke in vode in iz nje oblikujejo. Delo z učbenikom (4) (5)

5. Izdelke iz gline, plastelina ali testa oblikujejo z gnetenjem, valjanjem, dodajanjem in odvzemanjem. Primerjajo snov pred oblikovanjem in izdelek, ugotavljajo, kaj se je pri oblikovanju spremenilo in kaj je nespremenjeno. Imenujejo izdelke, ki so jih naredili (palačinke, klobase, potičke, špageti...). Oblikujejo iz mehke žice. Naredijo novoletne okraske. Delo z učbenikom (6)

6. Na učnem sprehodu opazujejo, kaj in kako oblikujejo živali, katere snovi (gradiva) uporabljajo in kaj naredijo (mravljišče, krtine, gnezdo, osir ...). Delo z učbenikom (7)

delo z učbenikom

(1) Kaj delajo otroci na fotografiji? Kako so nastale slike na steni za njimi? Pogovarjamo se, iz česa in kako kaj naredimo. Opisujejo dejavnosti, snovi in orodja na sliki. Odgovarjajo na vprašanja: kaj režemo (katero gradivo), gnetemo, strižemo, lepimo, zgibamo, s čim režemo, strižemo, lepimo. Zakaj lahko prepogibamo in režemo papir? Česa ne moremo prepogniti ali prerezati?

(2) Opisujejo nož in škarje: kako so oblikovane, kaj imajo skupnega z nožem, kako so sestavljene. Pogovarjamo se o varnem delu.

(3) Po navodilu oblikujejo papirno kapo.

(4) Pripovedujejo, kaj delajo otroci na sliki. Katere snovi uporabljajo in katere igrače? Kaj so oblikovali, kako in s čim?

(5) Narisana orodja in pripomočke povežejo z ustrezno snovjo. Pripovedujejo, katere predmete in snovi so povezali in zakaj.


- 79 -

(6) Pripovedujejo, kako iz snovi nastane izdelek; pripovedujejo o snovi, dejavnosti in izdelku (moder in oranžen plastelin v kockah gnetemo, oblikujemo, nastane psiček modre barve z oranžnimi ušesi in repom).

Kuharica valja testo, nato ga razreže in zvije v rogljičke. Deklica valja glino v dolge »kače« iz njih oblikuje lonček.

(7) Pogovarjamo se, kaj smo videli na sprehodu, kako v naravi oblikujejo živali ter kaj naredijo (gnezdo, mravljišče, pajčevino, duplino, rov...).

pripomočki škarje, noži za papir, lepilo, sponke za papir, kanglice, lopatke, grabljice, sita, modelčki za potičke, peskovnik snovi: papir, glina, plastelin, moka, mivka, voda


- 80 -

17. Praznujemo

Prazniki

Nekaterim dnevom pripisujemo poseben pomen. Pomembni so lahko le za posameznika, na primer rojstni dan, lahko jih praznuje širša skupnost, na primer verniki, to so verski prazniki, ali pa je praznik namenjen vsem, to so državni prazniki. Nekateri prazniki nadaljujejo in obujajo tradicijo starih običajev, na primer zeleni Jurij ali kurentovanje. Taki prazniki so običajno lokalni, praznujejo jih le na določenem območju. Nasprotno pa nekatere praznujemo skoraj po vsem svetu. Tak praznik je novo leto. Ob državnih praznikih se spominjamo dogodkov, pomembnih za slovensko državo ali za slovenski narod. Take praznujemo bolj svečano - organiziramo prireditve, naselja okrasimo z državnimi zastavami. Nekatere praznike praznujemo mirno in dostojanstveno. Tak je na primer dan spomina na mrtve. Druge praznujemo veselo in razposajeno, na primer novo leto. Kaj naredi dan prazničen? Praznične obleke, praznične jedi, prireditve, okrašeni prostori in naselja, pri nekaterih praznikih darila. Ob državnih praznikih in prostih dnevih imamo več prostega časa. Tudi starši imajo več časa drug za drugega in za otroke. Pogosto vsa družina obišče kulturno ali zabavno prireditev ali pa se odpravi na izlet v naravo.

Ljudje praznujemo različne praznike ali isti praznik praznujemo različno, zato moramo spoštovati običaje in praznike drugih kulturnih in verskih skupnosti.

Povezovanje s poglavji 3. To smo mi, 16. Iz papirja in gline, 21. Bili smo majhni, 23. Teden v šoli

cilji – Doživljajo in spoznavajo, da so nekateri dnevi v letu posebno pomembni, ker so jim ljudje kot posamezniki ali v določenem okolju (državi) pripisali poseben pomen. – Časovno raziskujejo, opredeljujejo in pojasnjujejo dogodke in spremembe v različnih letnih časih. – Oblikujejo in izpolnjujejo preglednice. – Preprosto povezujejo dve spremenljivki.

ključne besede praznik: rojstni dan, dan šole, dan spomina na mrtve, dan državnosti, novo leto, božič, kulturni praznik, velika noč, dan upora proti okupatorju, dan državnosti praznovanje, svečanost, prireditev, okrasitev

dejavnosti



- 81 -

► 2. Pred prazniki in prostimi dnevi se pogovarjamo o prihajajočem prazniku. Kaj otroci o njem vedo, kako ga praznujejo, kako bodo izkoristili prosti čas?

3. Praznujemo rojstne dneve otrok. Zapojemo pesmico, narišemo sliko, gremo na izlet ali na sprehod. Z igro vlog se učijo voščiti in sprejemati čestitke in darila.


5. Pripravljamo okraske za novoletno okrasitev. Razred okrasimo in ga predstavimo drugim oddelkom.

6. Ob državnem prazniku otroci narišejo slovensko državno zastavo in poslušajo himno.

7. Ob slovenskem kulturnem prazniku zapojemo pesmico, recitiramo ali odigramo igrico.

8. Za pusta organiziramo pustovanje. Iz papirja ali papirne kaše izdelujejo maske.

9. Pogovarjamo se o lokalnih praznikih in šegah. Raziskujemo, v katerih običajih in praznikih nastopajo tudi otroci.

delo z učbenikom

(1) Otroci v paru opisujejo slike: kateri prazniki so prikazani, kdo jih praznuje, kdaj in kako jih praznujemo. Opisujejo svoja doživljanja praznikov. Kaj so delali za praznik, ki se ga še spominjajo? Načrtujemo, katera praznovanja bomo organizirali v oddelku in na šoli.

(2) Poiščejo narisane predmete in jih pobarvajo, kot so na slikah.

(3) Ob slikah se pogovarjajo, kako praznujeta rojstni dan Lučka in Tonček. Ugotovijo, v katerem letnem času ga praznujeta. Kako pa praznujejo rojstni dan sami?

(4) Učenci povedo svoj rojstni datum, ki ga uvrstimo v letni čas ali pa povedo le letni čas v katerem praznujejo rojstni dan. Stolpce za vsak letni čas narišemo na tablo in za vsakega otroka izpolnimo prostor v stolpcu. Učenci sledijo in ustrezno označijo stolpce v učbeniku. Nato izpolnjeno mesta preštejejo in številko vnesejo v ustrezno mesto v preglednici.

Dodatna naloga Naloga zahteva branje stolpičnega diagrama in izpolnjevanje preglednice. Za vsak letni čas otroci preštejejo število pobarvanih likov v diagramu in številko napišejo na pravo mesto v preglednici. Nato odgovorijo na vprašanja, tako da poiščejo odgovor v preglednici.

pripomočki gradiva in orodja za izdelavo okraskov in mask knjige in posnetki s pesmicami slikanice o praznikih


- 82 -

18. Zima

Živali zimo preživijo na različne načine, rastline v tem letnem času mirujejo

Pozimi so dnevi kratki in noči dolge. Temperature so nizke, navadno pod nič stopinj Celzija, ne samo ponoči, ampak tudi podnevi. Sonce se komaj dvigne nad obzorje in tako le malo ogreje zrak in zemljo. Jezera in mlake so zamrznjeni.

Listavci so večinoma brez listov na nekaterih drevesih pa lahko še opazimo suhe liste, ki visijo na vejah. Gozdna tla so pokrita s snegom. Le pod redkimi smrekami ostane še malo kopnega. Pod snegom so pred zmrzaljo zaščitene čebulice (na primer zvončkov) in korenike (na primer trobentic in jetrnikov).

Živali vidimo malo. Nekatere spijo zimski spanec, nekatere dremljejo, tiste, ki so aktivne celo zimo pa si iščejo hrano v snegu. Hrane je manj kot poleti, vendar jo živali najdejo. Ker je malo svežih rastlin srnjad in jelenjad objedata mlade smreke in jelke, v stiski pa ogulita tudi lubje mladih smrek. Lubje mladih listavcev in iglavcev objedajo tudi zajci. Od ptic ostanejo le tiste, ki se hranijo s semeni in plodovi (na primer, sinica, vrabec, lišček, kalin in brglez) ali z žuželkami in njihovimi ličinkami skritimi pod lubjem (na primer, zelena žolna in detelj). Ptice, ki se hranijo s semeni, ljudje radi krmimo v ptičjih hišicah, vendar moramo vedeti, da zaradi tega ne bo preživelo dosti več ptic. S tem ptice bolj navajamo na našo bližino in jih tako lahko opazujemo od blizu.

Živali, ki so aktivne pozimi imajo debelo plast podkožne maščobe, kožuh ali perje pa se jim zgosti, kar jih varuje pred mrazom. Mi se pozimi oblečemo v toplo obleko in si zakurimo prostore, v katerih živimo.

Živalim se pozimi lahko spremeni tudi barva perja ali dlake v belo. Tako so v snegu manj vidne in manj opazne za plenilce.

V snegu lahko opazimo sledi in stopinje živali. Po stopinjah lahko prepoznamo, katera žival je hodila po snegu (glej Naravoslovno solnico, letnik 6, št. 1, jesen 2001, stran 32–35).

cilji – Povezujejo vreme in neko dejavnost. – Znajo primerjati vremenska stanja v različnih letnih časih. – Časovno razlikujejo, opredeljujejo in pojasnjujejo dogodke in spremembe v različnih letnih časih.

ključne besede zima, živali pozimi, rastline pozimi


- 83 -

dejavnosti

1. Pogovarjamo se, kateri so značilni neživi dejavniki po katerih prepoznamo zimo. Otroci naj opišejo zimo.

2. Pogovarjamo se, da so na Zemlji področja, kjer je večni led in sneg. Otroke vzpodbudimo, da opisujejo te kraje. Kje živijo ti ljudje, kako so oblečeni in s čim se hranijo? Na globusu si pogledajo, kje so kraji z večnim snegom in ledom.

3. Otroci ugotavljajo zakaj na ledu drsi. Kaj naredimo, da nam bo manj drselo. Zakaj imamo drsalke? Pogovarjamo se, kaj naredimo, da pozimi avtomobilom ne drsi na zasneženi cesti.

4. Delo z učbenikom (4), (8).

5. Otroci ugotavljajo da se nam na snegu udira. Kako lahko zmanjšamo udiranje? V snegu lahko opazimo stopinje živali. Pogledajo si še stopinje drugih živali.


7. Pogovarjamo se, kako se zaščitimo pred mrazom (hiše, zakurjene sobe, topla obleka …..)


9. Pogovarjamo se zakaj pozimi ne opazimo toliko živali kot poleti. Kaj se je zgodilo z njimi? Otroci pripovedujejo, kaj se zgodi z živalmi in rastlinami pozimi. Kaj se zgodi z organizmi, če zmrznejo?


11. Pogovarjamo se, da pozimi, ko drevesa nimajo dreves, gozdarji podirajo drevesa. Otroci naštevajo, za kaj potrebujemo les?


13. Pred šolo postavimo krmilnico. Opazujemo ptice, ki priletijo vanjo. Po čem se razlikujejo (velikost, barva perja, oblika kljuna …). lahko gredo otroci tudi v naravo (gozd, park) in tam opazujejo ptice. Pogovarjamo se, zakaj se te ptice niso odselile v toplejše kraje.


delo z učbenikom

(1) Otroci pripovedujejo o značilnostih zime. Zakaj se vidijo v snegu stopinje?

(2) Pripovedujejo zakaj pozimi vidimo manj živali.


- 84 -

(3) Pripovedujejo kako preživita zimo medved in jež?

(4) Pogovarjamo se zakaj pozimi voda zamrzne.

(5) Pogovarjamo se, zakaj je pozimi dober čas za podiranje dreves. Zakaj uporabljamo les?

(6) Otroci označijo ptice, ki so jih opazili v naravi ali v krmilnici.

(7) Pogovarjamo se kako se zaščitimo pred mrazom ljudje in kako živali.

(8) Pogovarjamo se, kako vozila opremimo, da je vožnja varnejša.


- 85 -

19. Družine

Živimo v različnih družinskih skupnostih

Otroci živijo v različnih družinskih skupnostih. Najbolj očitno je razlikovanje po številu družinskih članov. Družine pa se razlikujejo tudi po načinu življenja, ki je odvisen od kulturnih navad, finančnih možnosti ...

Otroci opisujejo člane družine in poimenujejo sorodstvene odnose med njimi. Razumejo in znajo uporabljati imena članov družine. Ugotovimo, da poznamo različna poimenovanja za starše, stare starše (babica, stara mama, nona, oma...). Otroci pripovedujejo, kako si v družini med seboj pomagajo, kako delijo delo.

Učitelj izbere primere iz literature, ob katerih se otroci pogovarjajo o različnih družinah: otrok, ki živi samo z enim staršem, otroci s krušnimi starši, rasno mešane družine, razširjene družine s starimi starši in drugimi sorodniki. Skupaj iščemo možne razloge za drugačne družine (smrt, razveza staršev).

Da ne bi posameznih otrok izpostavljali in jih s tem morebiti prizadeli, se izognemo primerjanju družinskih razmer otrok v oddelku. Svoje družine predstavljajo le otroci, ki to želijo. Razvijamo strpen odnos do drugačnosti.

cilji – Prepoznavajo različne oblike družinskih skupnosti in razvijajo strpen odnos do njih. – Poznajo poimenovanja in medsebojne povezave v družini. – Vedo, kdo je brat, sestra, starši, stari starši, otrok, sin, hči.

ključne besede starši, stari starši, brat, sestra, sin, hči, družina

dejavnosti


2. Otroci opisujejo različne družine, ki jih poznajo. Učitelj prek zgodb, risank, filmov predstavlja različne oblike družinskih skupnosti – družine z enim staršem, krušnimi starši, družine, v katerih živijo tudi stari starši, drugi sorodniki. Otroci primerjajo velikost družin. Učitelj vse oblike družinskih skupnosti predstavlja enakovredno. Skupaj poiščemo možne razloge za nepopolno družino (smrt, razveza staršev). Otroci tako spoznavajo drugačne oblike družin in načine življenja v njih. Razvijajo strpen odnos do drugačnosti.


- 86 -

3. V revijah, katalogih poiščemo slike ali fotografije posameznih ljudi. Otroci jih sestavljajo v družine po svojih zamislih ali po navodilih. (Zgled: Sestavite družino, v kateri so oče in mama z dvema sinovoma in eno hčerko.) Določijo sorodstvene odnose med člani v družini, izmišljajo si njihova imena, priimke, poklice odraslih, njihove najljubše dejavnosti, kje stanujejo.

4. Otroci se pogovarjajo tudi o odnosih v družini - kako si med seboj pomagajo, razdelijo delo, zadolžitve, kaj najraje delajo med prostim časom.


6. Otroci se prosto igrajo v malem gledališču na temo »Prizori iz življenja družin«.

delo z učbenikom

(1) Otroci si natančno ogledajo slike družin. Izmišljajo si imena družinskih članov in priimke družin. Med otroki na slikah določijo Špelo, Uroša, Senada, Saro in Katjo ter sorodstvene vezi med člani posamezne družine. Na slikah preštejejo otroke in pobarvajo ustrezno število kvadratkov. Naloga je nekoliko zahtevnejša le v zadnjem primeru, kjer imamo tri generacije. Zato je otrok lahko več. Rešitve so lahko različne in jih sprejmemo s primerno utemeljitvijo.

(2) Otroci izdelajo družinsko drevo svoje družine ali namišljene družine iz pravljice, zgodbe, filma. V učbenik rišejo člane ali lepijo fotografije iz časopisa, revij, svoje fotografije. Pozorni so na to, da člane družine ločijo po generacijah na otroke, starše in stare starše.

pripomočki slike in fotografije odraslih in otrok iz časopisov in revij, fotografije otrok


- 87 -

20. Moje telo

Moje telo, raznolikost živali

Otroci že od rojstva spoznavajo zunanje dele svojega telesa in nekatere že znajo poimenovati na začetku šolskega leta. Vedo, da imajo glavo, roke, noge, nos, ušesa, oči. Dele roke poimenujemo (komolec, rama, zapestje). Pozornost usmerjamo na dele telesa in njihovo funkcijo ter na čutila. Otroci že vedo, da z očmi gledamo, z nosom vohamo, z ušesi poslušamo, z jezikom okušamo in s kožo zaznamo toplo, hladno, bolečino in zlasti s prstnimi blazinicami zaznamo različne površine predmetov (gladko, hrapavo...). Čutnice v koži niso enakomerno razporejene po telesu. V koži so tudi čutnice za bolečino. To otroci občutijo, ko se udarijo.

Notranjih organov in njihove funkcije ne razlagamo, lahko pa jim ponudimo možnost, da pokažejo na sebi lego nekaterih organov, vendar tega od njih ne zahtevamo. • Otroci že iz izkušenj vedo, da jim srce močneje utripa, ko so bolj aktivni. • Lahko jih opozorimo, da izpihavajo zrak iz pljuč, kadar pihajo v balonček, in da so pljuča organ, s katerim sprejemajo zrak. • Kadar se otroci ranijo, priteče rdeča tekočina – kri. • Hrana, ki jo pojedo, gre skozi usta v telo; neprebavljeno iztrebijo, ko gredo na stranišče. • Kadar veliko pijejo, gredo pogosteje na vodo. Kljub podobnostim se vsi živi organizmi tudi razlikujemo. Dva učenca v razredu nista popolnoma enaka. Otroci, kot vsi mladi organizmi, rastejo in se spreminjajo.

Povezava s poglavji 2. Jaz in ti, 10. Hodim, tečem in skače m, 38. Kje živijo, kje rastejo

cilji – Otroci primerjajo živa bitja in okolja, v katerih živijo, ter spoznavajo sebe kot enega izmed njih. – Živa bitja potrebujejo za življenje zrak. – Spoznavajo, da obstajajo zelo velika in zelo majhna bitja.

ključne besede komolec, vrat, koleno, roka, zapestje, prsti, srce, pljuča, noga, stopalo, peta, uho, oko, jezik, nos; sluh, tip, okus, vonj zrak

dejavnosti


- 88 -

1. Primerjajo svoje telo s telesom sošolca. Dva učenca se postavita pred sošolce, ki iščejo podobnosti in razlike med tema dvema učencema. Delo z učbenikom (1)

2. Otroci se opazujejo. Ugotavljajo, da so med šolskim letom zrasli (merijo telesno višino, se tehtajo). Rastejo jim tudi lasje, nohti. Torej lahko spremljajo in ugotavljajo, da rastejo in se spreminjajo.

3. Otroci tipajo svoje telo in ugotavljajo, da so v notranjosti kosti. Z enkratnim izdihom napihnejo balonček in primerjajo, koliko je kdo napihnil. Pogovarjamo se, da imamo v prsnem košu pljuča. Otroci naredijo nekaj počepov ali tečejo pet minut in skušajo z otipanjem zaznati srčni utrip. S stetoskopom poslušajo srčni utrip.


5. Primerjajo dele človeškega telesa z ustreznimi deli teles drugih živali. Opazujejo okončine živali (npr. zajca, ptice, žabe, krta...) in jih primerjajo s svojimi okončinami. Delo z učbenikom (3) Iz različnih snovi oblikujejo živali. Pozorni so na razmerja med deli telesa.


7. Opazujejo različne živali in ugotavljajo, v čem so nam podobne in po čem se razlikujejo (velikost, zgradba telesa, število nog ...). Opazujejo, kako se posamezne živali gibljejo (npr. deževnik in mravlja). Primerjajo nogi dveh različnih živali in jih narišejo (nogo mravlje in ptice ali muce). Pogovarjajo se, po čem se razlikujeta npr. pes in mačka (zakaj mačka lahko spleza na drevo).

8. Urejajo gojilnice za posamezne živali in skrbijo zanje. Spoznavajo, da imajo posamezne živali v gojilnicah različne zahteve. Pogovarjamo se o živalih, ki jih imajo doma ali jih imajo njihovi sosedi ali stari starši. Ugotavljajo, kje živali živijo (v zemlji, vodi, travi).

9. Skrbijo za ptičje krmilnice. Primerjajo in iščejo razlike med pticami (velikost, barva perja, oblika kljuna). Ugotavljajo, katero hrano imajo določene ptice najraje.

10. Oponašajo oglašanje in premikanje določenih živali.

delo z učbenikom

(1) Otroci poimenujejo označene dele človeškega telesa (čelo, vrat, ramo, komolec, popek, roko, koleno, stopalo ...) ter jih pokažejo tudi na svojem telesu.

(2) Povežejo, kaj lahko zaznamo z različnimi čutili. Ugotovijo, kaj lahko vidijo, slišijo, vohajo, okušajo, tipajo in katera čutila nam dajo največ podatkov.

(3) Risbe živali in človeka povežejo z njihovimi okončinami ter fotografijo, ki prikazuje, s čim je telo pokrito.


- 89 -

(4) Iz priloge 2 izrežejo risbe živali in jih razvrstijo v dve skupini, npr. imajo noge ali ne, imajo krila ali ne, se oglašajo ali ne. Živali lahko razvrstijo tudi po svojem kriteriju, ki ga utemeljijo.

Dodatna naloga Otroci preberejo dele telesa. Dele telesa deklice s črto povežejo z napisanimi besedami.

pripomočki lončki za nabiranje živali, stetoskop, gojilnice za živali, plastične žličke, ptičje krmilnice, balončki, hrana za ptice


- 90 -

21. Bili smo majhni

Moja preteklost

Šestletniki v svojem življenju že lahko razlikujejo obdobja, ko so bili dojenčki, predšolski otroci in šolarji. Najbolj opazne razlike med temi obdobji, ki jih tudi otroci že poznajo, so v motoričnem razvoju, govoru, komunikaciji, načinu igre, prehranjevanju, skrbi za osebno higieno. Obdobja v svojem življenju razlikujejo ob gledanju fotografij, videoposnetkov, predmetov (oblačila, pribor, igrače...), zapisov (zdravstvena izkaznica, knjige). Le-te opisujejo, primerjajo, razvrščajo, uvrščajo in urejajo. Tako jih uvajamo v načine spoznavanja preteklosti.

Otroci razlikujejo sedanjost in preteklost v svojem življenju in spoznavajo izraze za časovno opisovanje dogodkov. Pri časovnem razvrščanju niso pomembni posamezni datumi, temveč le časovno zaporedje.

Spoštujmo zasebnost otrok, zato prepoznavajmo spremembe v življenju šestletnikov na splošno, in ne na osebnih dogodkih v življenju otrok. Otroci o sebi pripovedujejo le tisto, kar sami želijo.

Povezava s poglavjema 2. Jaz in ti, 20. Moje telo.

cilji – Razlikujejo preteklost in sedanjost v svojem življenju. – Usvajajo in uporabljajo nekatere izraze za opredeljevanje dogodkov: prej, potem, včeraj, danes, jutri, teden.

ključne besede rojstvo, dojenček, predšolski otrok, šolar prej, potem, včeraj, danes, jutri

dejavnosti


2. Otroci zbirajo predmete, značilne za obdobje od dojenčka do šestletnika. Predmete urejajo v pravilnem časovnem zaporedju. Ni potrebno, da so to osebne fotografije in predmeti, lahko so last sorodnikov, prijateljev, slike ali ilustracije iz revij, knjig. Pri urejanju je pomembno le, kaj je prej in kaj pozneje. Pripravijo zbirko istovrstnih predmetov iz različnih obdobij življenja otrok (obleka, igrače...). Izbirajo najbolj zanimive predmete, jih opisujejo, poimenujejo, razvrščajo, uvrščajo in urejajo. Pojasnjujejo, zakaj so določene obleke in igrače primerne za določeno starostno stopnjo. Pripovedujejo, kakšna oblačila, igrače, športne


- 91 -

pripomočke bodo uporabljali, ko bodo starejši. Otroci naj svoje odločitve utemeljijo, kajti tudi na videz nepravilne odločitve imajo lahko ustrezno pojasnilo. Zgled: Otrok priredi karte za dojenčka in obrazloži, da se tudi on lahko igra z njimi, jih trga, grize. Pripravijo razstavo zbranih predmetov.

3. Obiščejo skupino enoletnikov ali malčkov v vrtcu in jih opazujejo pri gibanju, igri, jedi. Pripovedujejo, kaj so opazili, in jih primerjajo s sabo, svojimi vrstniki.

4. Izdelajo veliko skupinsko knjigo »Kako smo rasli?« z ilustracijami otrok, fotografijami ...

5. Poslušajo zgodbe, gledajo filme, v katerih nastopajo otroški junaki. Opisujejo, kaj se jim je zgodilo smešnega, zanimivega. Če želijo, pripovedujejo zanimive, smešne, pomembne dogodke iz svojega življenja, življenja bratov, sester, prijateljev. Predstavijo lahko »naj dogodek mojega življenja« po pripovedovanju staršev, starih staršev.

6. Otroci razmišljajo o svoji prihodnosti. Kako se bodo spremenili? Kaj se bo zagotovo spremenilo (rast)? Povezava s poglavjema 2. Jaz in ti ter 20. Moje telo. Narišejo, kakšni bodo, ko bodo odrasli.


8. Odkrivamo otroške predstave. Vprašamo otroke, kaj mislijo, kako je prišel piščanec v jajce.

9. Nekateri otroci že imajo izkušnje s smrtjo živali ali ljudi. Če želijo, pripovedujejo o tem. Skozi zgodbe sporočimo otrokom, da je naravno, da tako ljudje kot živali in rastline umremo.

delo z učbenikom

(1) Učenci opisujejo fotografije. Ugotavljajo, po čem se razlikujejo otroci na fotografijah, kaj delajo, kaj že znajo. Ali znajo teči, se igrati igro »Človek ne jezi se«? Ugotavljajo, da so fotografije urejene v časovnem zaporedju. Kako se vidi, da je ženska noseča? Ali imajo tudi nekateri moški velik trebuh? Bodo tudi oni rodili? Iz priloge 3 izrežejo risbe igrač, hrane, obutve in jih uredijo v časovnem zaporedju ter nalepijo v ustrezno vrsto v učbeniku. Svoje odločitve utemeljijo.

(2) Otroci opisujejo ilustracije. Pogovarjajo se o tem, da se živali skotijo, izvalijo, izležejo (izraze pravilno uporablja učiteljica, otroci se le navajajo nanje), so mladiči, odrastejo in poginejo. Primerjajo mačko, hrčka in otroka iste starosti ter ugotavljajo stopnjo samostojnosti.

pripomočki predmeti iz življenja otrok


- 92 -

22. Dan in noč

Zaznavanje časa in časovne enote

Pojmovanje časa je tesno povezano z zaznavanjem cikličnih sprememb, take spremembe so menjavanje letnih časov, spreminjanje Luninih men in kot najpogostejša sprememba – menjavanje dneva in noči. Učence seznanjamo, da je menjavanje dneva in noči povezano s tem, kako vidimo Sonce na nebu ali z navideznim gibanjem Sonca po nebu. Kasneje bodo razumeli, morda nekateri od njih že vedo, da se Zemlja vrti in Sonce miruje, čeprav opazimo gibanje Sonca. Lega Sonca na nebu določa dele dneva.

Učenci spoznajo, da je dan kot časovna enota sestavljena iz svetlega dela dneva in temnega dela, ki ga imenujemo noč. To pomeni da en dan mine od takrat, ko otroci zjutraj vstanejo, preživijo ves dan med učenjem, igro in drugimi dejavnostmi, gredo spat, prespijo noč in se ponovno zbudijo.

Življenje ljudi in mnogih živih bitij je prilagojeno menjajočemu se ritmu svetlega in temnega dela dneva. Ljudje in večina živali ponoči običajno počiva, nekatere živali pa so nasprotno ponoči bolj aktivne. Rastline so popolnoma odvisne od sončne svetlobe in ob njenem dolgotrajnem pomanjkanju odmrejo/propadejo.

Sedem zaporednih dni (svetli del dneva, temni del dneva) sestavlja en teden. V tednu ima vsak dan svoje ime. Prvi je ponedeljek, drugi torek itd.

cilji – Znajo opisati razliko med dnevom in nočjo. – Spoznajo časovni potek dogodkov, uporabijo nekatere osnovne izraze za opredeljevanje dogodkov, kot so: prej, potem, včeraj, danes, jutri, teden, dnevi v tednu, dan, mesec, letni časi, leto. – Odkrivajo, da je življenje živih bitij odvisno od drugih bitij in od nežive narave.

ključne besede dan, noč, teden

dejavnosti


2. Učenci naj opisujejo razlike med dnevom in nočjo še v drugih okoljih, na primer v mestu, v gozdu, na morju in še kje. Pripovedujejo naj kakšne so dejavnosti ljudi in kaj počnejo živali v teh okoljih podnevi in ponoči.


- 93 -


4. Nekateri ljudje tudi ponoči opravljajo razna dela. Otroci naj naštejejo, katera dela so to in zakaj jih ljudje opravljajo?

5. Poimenujte dneve v tednu. Vsebino povežite s slovenskim jezikom. Za lažje pomnjenje uporabite eno od odštevank ali pesem o dnevih v tednu. Utrdimo, da je dan sestavljen iz svetlega in temnega dela dneva.


delo z učbenikom

(1) Učenci opisujejo, kaj se dogaja ne kmetiji podnevi in ponoči. Opisujejo dejavnosti starejših ljudi, otrok in živali. Dodajo naj še svoje izkušnje o življenju in delu na kmetiji.

(2) Učenci povežejo ustrezno sliko s simbolom za dan in noč. Čeprav je noč namenjena predvsem počitku, nekatere dejavnosti lahko opravimo le ponoči, na primer opazovanje zvezd. Učence spodbudite k razmišljanju, zakaj podnevi ne vidimo zvezd, ali so kljub temu, da jih ne vidimo, na nebu.

(3) Opišejo naj zastavico, ki simbolizira dan. Zakaj sta na njej Sonce in Luna? Zastavice naj preštejejo. Sedem zastavic pomeni sedem dni v tednu. Ker je dan sestavljen iz svetlega dela in noči, je v enem tednu sedem noči in sedem juter.


- 94 -

23. Teden v šoli

Načrtovanje in spremljanje dela v šoli

Pri pouku vrstni red dejavnosti običajno ni stalen, zato je dobro da otroci vedo, kaj bodo počeli, kdaj in koliko časa. Prav je, da kolikor je mogoče skupaj načrtujemo delo. Otroke navajamo na načrtovanje in preprosto spremljanje njihovega lastnega dela. Delo načrtujejo, spremljajo in opisujejo v krajših časovnih obdobjih – čez dan. Pozneje časovno opredelijo tudi dolgotrajnejša dogajanja. Uporabljajo osnovne izraze, kot so: prej, potem, včeraj, danes, jutri, ali opisno: po malici, pred športno vzgojo. Čeprav otroci že poznajo imena dni v tednu, ni poudarek na učenju le-teh. Otroke na poimenovanje le navajamo. Pomembno je zaznavanje sprememb, ki se nenehno ponavljajo (dan za dnem, teden za tednom) in sprememb, ki si sledijo v določenem zaporedju. Nekatera zaporedja lahko spremenimo, pri drugih pa je vrstni red točno določen (obujemo najprej nogavico, nato čevelj).

Otroci spoznajo slikovne znake za dejavnosti pri pouku. Vedo, da se morajo o pomenu znakov dogovoriti. Znake urejajo v časovna zaporedja. Upoštevajo dogovor lege znakov: levo – prej, desno – pozneje.

cilji – Spoznajo časovni potek dogodkov, uporabijo nekatere osnovne izraze za opredeljevanje dogodkov, kot so: prej, potem, včeraj, danes, jutri, teden, dnevi v tednu, dan, mesec, letni časi, leto. – Oblikujejo in izpolnjujejo preglednice. – Vedo, da je treba upoštevati tudi lastne interese in potrebe ter interese in potrebe drugih. – Doživljajo sebe kot del razreda, razred pa kot skupnost. – Spoznavajo pomen sporazumevanja in razvijajo sposobnosti za sporazumevanje.

ključne besede načrtovanje – kaj bomo delali prej, potem, včeraj, danes, jutri, teden, dnevi v tednu

dejavnosti


2. Učitelj na začetku pouka predstavi oziroma se z otroki odloči za dejavnosti tega dne. Skupaj skušajo določiti najboljše zaporedje dejavnosti. Kaj je najbolje početi najprej? Ali so vedno dovolj zbrani za zahtevnejše dejavnosti? Pri katerih se sprostijo? Katera dejavnost mora biti ob točno določenem času (uporaba


- 95 -

telovadnice)? Učiteljica znake, kot jih imajo otroci v učbeniku, pritrdi ali nariše na tablo v dogovorjenem zaporedju.


4. Pripravimo stensko preglednico »Kaj smo naredili?« za dneve, ko otroci samostojno, v poljubnem vrstnem redu po kotičkih opravljajo dejavnosti. Na preglednici so v stolpcu napisana imena otrok. Učitelj pripravi kartončke s simboli dejavnosti in otroci jih po opravljeni dejavnosti pritrdijo v vrstico s svojim imenom. Ob koncu dneva pregledamo, kaj je delal posamezen otrok.

5. Učitelj na tablo nalepi znake vseh dejavnosti, ki so jih tisti dan opravljali otroci. Otroci pritrdijo vsak svoj listek k dejavnostim, ki so jih opravljali. Pritrdijo naj jih drugega nad drugim, da nastane stolpec. Primerjajo višine stolpcev in ugotovijo, katero dejavnost je naredilo največ otrok, katere pa nihče.

6. Kadar se za neko dejavnost zanima veliko otrok, pripomočkov pa je malo (npr. računalniški kotiček), se je treba dogovoriti za vrstni red dela. Izdelamo »urnik«, v katerega otrok za določen dan vpiše svoje ime ali znak.

7. Otroci pri načrtovanju dejavnosti spoznavajo imena dni v tednu. Dnevi lahko dobijo svoj značaj po zanimivih dejavnostih, ki potekajo vedno na isti dan (četrtek – barve na obisku, petek – moje igrače v šoli ...).

delo z učbenikom

(1) Otroci sklepajo, katere dejavnosti bi posamezni narisani znaki lahko predstavljali. Opisujejo, kje določene dejavnosti potekajo (v kotičkih v učilnici, na prostem ...). Utemeljijo, zakaj lahko pravljico poslušajo vsi naenkrat, v malem gledališču pa se lahko igra le skupina otrok.

(2) V prilogi 5 so znaki za dejavnosti, ki jih učenci lepijo v preglednico v učbeniku. • Z otroki se dogovorimo, katere dejavnosti bomo izvajali določen dan v tednu. Iz priloge izrežejo znake za te dejavnosti in jih v vrstnem redu, o katerem so se dogovorili, nalepijo v učbenik. V prazne kvadratke v prilogi lahko narišemo dejavnost, ki še ni predstavljena. Načrtujemo za vsak dan sproti, zato naj otroci izrežejo le toliko znakov, kot jih potrebujejo za tisti dan. Ob koncu dneva ali naslednje jutro pregledamo, kaj jim je uspelo narediti in kaj ne. • Namesto da bi dejavnosti načrtovali zjutraj, lahko preglednico izpolnijo ob koncu dneva. Spomnijo se, kaj so delali in v kakšnem vrstnem redu. Pri tem uporabljajo izraze najprej, potem, pred malico, po igri v peskovniku ... • Določen dan pripravi učitelj več vzporednih dejavnosti in otroci se odločajo med njimi. Po opravljeni dejavnosti otroci izrežejo ustrezen znak iz priloge in ga prilepijo v preglednico. Ob koncu dneva v parih primerjajo, katere dejavnosti so opravili.

Dodatna naloga, str. 45 Otroci stran 45 odrežejo ter jo nalepijo na trši papir, nato izstrižejo sličice. • Istovrstne sličice položijo skupaj, nato jih razvrstijo v pravilen vrstni red. V parih opisujejo zgodbo s sličic.


- 96 -

• Otroci med sličicami izberejo poljubne in iz njih sestavijo smiselno zgodbo. • Po dva otroka skupaj sestavljata zgodbo tako, da izmenično polagata sličice in jo pripovedujeta. Zgodbo lahko sestavlja tudi več otrok. Vsak naslednji jo ponovi od začetka ter doda svojo sličico in poved.


- 97 -

24. Zakaj tako?

O pravicah in dolžnostih, dogovorih in pravilih

Otroci te starosti že razumejo, kaj je dogovor. S starši se dogovarjajo, kdaj se bodo učili in kdaj igrali ali katere televizijske oddaje lahko gledajo, kako naj ravnajo s ključi od doma in podobno. Tisti, ki so obiskovali vrtec, prav tako poznajo dogovore, saj bi bilo brez njih življenje v vrtcu skoraj nemogoče. Dogovarjati se je treba zaradi pravic, ki jih imajo otroci, hkrati pa ne moremo upoštevati pravic vseh otrok, na primer pravice do igranja z neko skupno igračo, ker je igrač premalo. Pri nastajanju različnih pravil ne sodelujemo vsi, čeprav so splošno veljavna (npr. prometna pravila). Nekatera pravila so stara in se prenašajo z vzgojo, na primer pravila obnašanja. Druga pripravljajo strokovnjaki, na primer pravila v prometu. Otroci se najprej zavestno srečajo z nekaterimi pravili družabnih ali športnih iger. V šoli veljajo šolska pravila. Eno od teh je, da se pouk začne ob zvočnem signalu in ob dogovorjeni uri. Ob vstopu v šolo otroci spoznavajo nekatera pravila, ki veljajo za šolsko skupnost, in se nanje privajajo.

Z dogovori in pravili je povezano tudi spoznavanje pravic in dolžnosti. Pravila morajo biti v skladu z otrokovimi pravicami, dolžnosti pa izhajajo iz pravil in dogovorov. Prav zaradi dogovorov je pomembno, da otroci spoznajo in dojamejo razliko med resnico in lažjo. Uspešno dogovarjanje vključuje sposobnosti sporazumevanja. Znati poslušati in upoštevati mnenja drugih vodi do uspešnih dogovorov. V šoli in oddelčni skupnosti je veliko priložnosti za spoznavanje in razvijanje odnosov do različnih čustvenih stanj. V konfliktnih situacijah otroci pogosto reagirajo iracionalno (čustveno). Razvijanje tolerantnosti in sposobnosti vživljanja v druge, pa vodi k temu, da jim dejanje odpustimo in pri tem niso zasmehovani.

Povezovanje s poglavji 3. To smo mi, 5. Moja šola, 17. Praznujemo, 23. Teden v šoli, 27. Kako si kaj?, 31. Prometni znaki, 32. Varno čez cesto.

cilji – Spoznavajo pomen pravil družbenega življenja. – Spoznavajo, da za pravila obstajajo vzroki. – Spoznavajo, da ima vsak človek pravice in dolžnosti. – Pojasnijo razliko med morati in smeti. – Spoznavajo razlike med pravicami in dolžnostmi. – Spoznavajo pomen dane obljube. – Vedo kaj je laž in kaj resnica. – Spoznavajo pomen sporazumevanja in razvijajo sposobnosti za sporazumevanje. – Spoznavajo, da je treba upoštevati tudi interese in potrebe drugih. – Spoznajo in urijo ustrezna ravnanja v različnih družbenih primerih.

ključne besede


- 98 -

pravila, dogovori, spoštovanje, upoštevanje, ravnanje, sporazumevanje, sporazum, nesporazum čustva: strah, jeza, veselje, žalost pravice, dolžnosti, morati, smeti

dejavnosti

► Spoznavanje pravil, dogovorov, dolžnosti, pravic in čustvovanj je vsebina pouka, ki ni časovno opredeljena, priložnosti se ponujajo skoraj vsak dan; vključevanje teh vsebin v trenutne situacije v razredu pa ima tudi največjo motivacijsko in vzgojno vrednost. Za pogovor o pravicah in dolžnostih lahko izkoristimo tudi teden otroka.

1. Pogovarjamo se o enakih pravicah vseh in o pravicah otrok (do imena, varnosti, zdravja, znanja, razlage, igre in podobno) ter o dolžnostih, ki jih imajo v zvezi s pravicami (da so v prometu previdni, da skrbijo za svoje zdravje, da hodijo v šolo, se učijo in podobno). Pogovarjamo se o tem, kako živijo otroci v deželah, kjer je pomanjkanje ali vojna, ali so tam njihove pravice uresničene.


3. Spoznavajo različna pravila in posledice neupoštevanja pravil (pravila športnih in družabnih iger). Sami sestavijo pravilo za kako družabno igro, igro z žogo, ristanc in podobno.

4. Pogovarjamo se o različnih dolžnostih, ki jih imajo otroci doma in v šoli. Primerjajo pravice in dolžnosti, razlikujejo med moram in smem. Naredijo preglednico, za kaj kdo skrbi v šoli ali doma.


6. Po dogodku, ki je vznemiril otroke, se pogovarjamo o različnih reakcijah ter razlogih za različna čustvena stanja.

7. Po branju pravljic, zgodb ali gledanju risank otroci pripovedujejo o svojih doživetjih.

8. Uprizarjajo igrice in lutkovne predstave na temo odnosov, pravic in dolžnosti. Dramatizirajo dogodke, ki so jih sami doživeli, in podobno.

delo z učbenikom

(1) Na slikah prepoznavajo pravila in pripovedujejo o pravilih in dogovorih pri igri, v šoli, pri pouku, na cesti in doma.

(2) Z zeleno označijo dejavnosti, ki bi jih dovolili Lučki, če bi bili njeni starši, z rdečo tiste, ki jih ne sme početi in z modro to, kar mora narediti. Otroci se bodo po svojih izkušnjah najbrž različno odločali. Opozorite jih na dejavnosti, kjer je ogrožena otrokova varnost in so potrebne omejitve in dogovori, ki naj jih sklenejo skupaj s starši ali učitelji. Opozorite jih na dolžnosti, ki jih imajo v šoli in doma.


- 99 -

literatura Slapšak, S.: Otrokove pravice, Civic Link, Ljubljana, 1995 Album človekovih pravic, Svet Evrope, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ljubljana, 1993 ABC vzgoje za človekove pravice, UNICEF


- 100 -

25. Nalivam in prelivam

Spoznavanje lastnosti kapljevin

Že majhni otroci razločujejo kapljevine od drugih snovi.

Ker se kapljevine razlivajo, jih hranimo v posodah. Posode se razlikujejo po namenu. Lahko jih razvrstimo na posode, ki so namenjene shranjevanju, iz njih večinoma izlivamo (steklenice, vrči, zalivavke), in posode, v katere nalivamo in iz njih zajemamo ali pijemo (kozarci, krožniki, skodelice). Pri prelivanju kapljevin iz ene posode v drugo si pomagamo z lijem. Tudi voda v naravi se zbira v posodah. Večje posode so jezera, manjše pa kotanje, v katerih po dežju ostajajo luže. Kapljevine se pretakajo po ceveh, po katerih je napeljan vodovod v hišo, ali po žlebovih, tako odteka voda s strehe. Naravni žlebovi so struge rek in potokov.

Kapljevine se razlikujejo po barvi. Pijače so različno obarvane. Razlikujejo se po tem, da so motne ali bistre, da se pretakajo hitro ali počasi. Različne so po gostoti, zato pri nalivanju različnih kapljevin v eno posodo nastajajo plasti. Najgostejša tekočina je na dnu. Kapljevine se razlikujejo tudi po tem, kako se mešajo z vodo ali med seboj. Nekatere se z vodo ne mešajo, na primer olje. Kapljevine pijemo. V večini pijač je veliko vode. Vodo pijejo tudi živali, rastline pa jo srkajo iz prsti. Vsa živa bitja so odvisna od vode.

Povezovanje s poglavji 16. Iz papirja in gline, 26. Dober tek, 29. Posejali smo pšenico, 33. Vreme, 34. Hribi in vode

cilji – Spoznajo lastnosti, po katerih ločimo trde snovi in tekočine.

– Vedo, da obstajajo trde snovi in tekočine. – Usmerjeno opazujejo, opazovano narišejo. – Urejajo po eni spremenljivki. – Eksperimentirajo in napovedujejo, preverjajo napovedi.

ključne besede kapljevine: voda, olje, sirup posode: dno, stena, rob, livček, ročaj voda v naravi: jezero, luža, reka, potok, struga, kotanja nalivati, prelivati, dolivati, polivati, zalivati, plavati, potoniti, piti, teči vodovod motno, bistro

dejavnosti


- 101 -

1. Otroci snovi razvrščajo na kapljevine in druge snovi. Kapljevine imenujejo. Razločujejo med užitnimi in neužitnimi ter nevarnimi kapljevinami. Pogovarjamo se o nevarnih snoveh doma (čistila, barve, razredčila, zdravila, škropiva).

2. Raziskujejo posode. Kapljevine izlivajo, prelivajo, nalivajo in ugotavljajo, katere posode so čemu namenjene. Pripovedujejo, kaj delajo. Opazujejo curke in kapljice. Naredijo zbirko zanimivih posod, posode in dele posod poimenujejo (rob, dno, ročaj, livček, vrat, stena). Delo z učbenikom (1)

3. Na učnem sprehodu raziskujejo, kako se voda pretaka in zbira v naravi. Kje nastajajo luže? Kam voda odteka? Opazujejo in opisujejo luže, kotanje, struge in podobno. Delo z učbenikom (2)

4. Prelivajo z lijem, cevjo ali žlebovi. Žlebove in cevi naredijo iz papirja ali drugih gradiv. Delo z učbenikom (3)

5. Enake prostornine vode pretočijo v prozorne posode različnih oblik in ugotavljajo, kako visoko je gladina. Rišejo gladino vode v različno nagnjeni posodi.

6. Vodi dolivajo različne kapljevine. Ugotavljajo, ali tekočina sede na dno ali na gladino vode. Kaj se zgodi pri mešanju kapljevin? Kako se spremeni barva, okus? Ali se kapljevine mešajo ali ostajajo v plasteh ali kapljicah? Učijo se, kako pripravimo napitek iz sadnega sirupa in vode. Delo z učbenikom (4) (5)


delo z učbenikom

(1) Otroci opisujejo narisane posode, jih imenujejo, povedo, katere kapljevine so shranjene v njih.

(2) Opisujejo fotografije ter povedo, kje je veliko vode in kje je je manj. Koliko je globoko jezero, koliko je globoka luža? Kako teče voda v slapu?

(3) Narišejo smer, v katero bo tekla voda, in vodo v posodi, ki se bo polnila.

(4) Otroci naredijo poskus po navodilu na prvi sliki in svoja opažanja narišejo v učbenik. Vodi dolijejo žlico sadnega sirupa. V drugi kozarec narišejo razporeditev sirupa in vode (sirup se je usedel na dno). Zmes premešajo in v tretjem kozarcu narišejo, kaj je nastalo (enakomerno obarvana tekočina). Opisujejo, kako se nastala pijača razlikuje od vode in od sirupa.

(5) Vodi dolijejo žlico olja. V drugem kozarcu narišejo razporeditev olja in vode (olje plava na površini). Zmes premešajo in v tretjem kozarcu narišejo, kaj je nastalo (olje in voda se ne mešata). Katere snovi imajo enake lastnosti kot olje? Kje ga uporabljamo?


- 102 -

(6) Posode so enako visoke in enakih oblik, razlikujejo se le po eni spremenljivki, to je širini. Širina je v tem primeru sorazmerna s prostornino vode. Učenci sklepajo: čim širša je posoda, tem več je v njej vode. Ureditev posod označijo z vrstilnimi števniki.

pripomočki različne posode (vrči, majolike, skodelice, plastenke, zalivavke, omačnice, krožniki ...) prozorni plastični kozarci (večji in manjši), bele plastične žlice, plastične cevi, papir, slamice, liji voda, sadni sirup, olje, mleko


- 103 -

26. Dober tek!

Kaj jemo in kaj pijemo in kako to pripravimo

Pogosto pripravljamo jedi in pijače iz različnih sestavin. Snovi, ki jih uporabljamo pri pripravi hrane, so živila. Živila so zelenjava, sadje, meso, mleko, testenine, kruh in drugo. Jed ali pijača, ki jo pripravimo z mešanjem različnih živil, ima drugačen okus in vonj kot sestavine. Z uživanjem sestavljenih jedi dobi človeško telo različne snovi, ki jih potrebuje, da se lahko premika, raste, dela, se uči in igra. Nekatere jedi pripravljamo le z mešanjem sestavin, na primer solate. Sestavine običajno zrežemo na manjše koščke. Nekatere druge jedi je treba kuhati ali peči, ker surova živila niso užitna. Pri kuhanju se živila spremenijo. Za pripravo hrane potrebujemo posebne posode in pripomočke ter vodo. Vodo potrebujemo za pranje živil in posode, za kuhanje ter za pripravo pijač. S pripravo hrane je povezanih veliko poklicev.

Tudi za živali in rastline je hrana in voda nepogrešljiva. Živali jedo druge živali ali rastline. Rastline si hrano pridelajo same.

Povezovanje s poglavjema 14. Kaj je, iz česa je?, 27. Kako si kaj?.

cilji – Spoznajo, kaj potrebujejo sami in kaj druga živa bitja za življenje. – Vedo, da jim zdrav način prehranjevanja, telesne vaje in počitek omogočajo rast in razvoj ter da jim pomagajo ohranjati zdravje. – Ugotavljajo, da nekatere stvari, ki jih dobijo v telo lahko škodijo. – Eksperimentirajo in napovedujejo izzid. – Oblikujejo in izpolnjujejo preglednice. – Preprosto povezujejo dve spremenljivki.

ključne besede hrana: sadje, zelenjava, mesni in mlečni izdelki, jedi, pijače, surovo, kuhano dejavnosti: priprava, rezanje, ribanje, ožemanje, dodajanje, mešanje, pranje, kuhanje, pečenje, pospravljanje, pomivanje orodja: jedilni pribor, žlice, vilice, noži, žličke, ribežen, ožemalnik, stepalnik

dejavnosti

1. Med obroki ali po njih v šoli otroci imenujejo jedi in živila ali sestavine. Opisujejo okus in vonj, pogovarjajo se, katere jedi so jim všeč in katerih ne marajo, kako so pripravljene. Navajajo se na kulturno uživanje hrane. Poimenujejo obroke in jih priredijo času dneva (zajtrk - jutro, kosilo - opoldne ali popoldne, večerja - večer).


- 104 -

2. Pogovarjamo se o predpripravi za kuhanje in pospravljanju ter odpadkih, ki nastanejo pri pripravi jedi in pijač.

3. Skuhajo jajce. Opisujejo, kakšno je surovo jajce in kakšno je kuhano. Pripravijo obložen kruhek. Delo z učbenikom (1) (2)

4. Pripravijo napitek po navodilih. Uporabljajo nestandardne enote za merjenje količin snovi (skodelice, žlice). Vadijo natančno upoštevanje navodil. Delo z učbenikom (3) (4)

5. Stepejo smetano. Opisujejo smetano pred stepanjem in po njem. Pripravijo sok s smetano.

6. Naribajo jabolka. Pripravijo naribana jabolka z limono in sladkorjem.

7. Pripravijo sadno solato.

8. Iz kosmičev, suhega sadja, lešnikov, mleka ... pripravijo sadno-žitno kašo (musli). Učitelj pripravi le sestavine, o količini sestavin naj se odločijo po skupinah, preden začnejo delati.

9. Pripravijo razstavo okusov. Nekateri prinesejo sladke, drugi slane, tretji kisle jedi.

10. Pripravijo razstavo začimb in dišav, ki jih uporabljamo v kuhinji.

11. Dejavnosti, povezane s pridelovanjem hrane; kaj ljudje pridelajo doma, na vrtu ali na kmetiji.


delo z učbenikom

(1) Otroci obkrožijo živila in pripomočke, ki jih je Lučka potrebovala za pripravo obloženega kruhka na fotografiji. Imenujejo živila in pripomočke.

(2) Ugotavljajo, kaj jemo surovo in kaj kuhano. Pobarvajo ustrezna polja v mreži. Naštevajo še druga živila, ki jih jemo surova ali jih kuhamo.

(3) Okušajo sestavine, ki jih potrebujemo za limonado. Nad sestavinami pobarvajo znak za okus.

(4) Iz limone, sladkorja in vode pripravijo limonado. Delajo po receptu. Uporabijo kozarec vode, pol limone, 2 žlički sladkorja.

(5) Pripovedujejo o poklicih, povezanih s pridelavo in pripravo hrane. Označijo sličice, na katerih so osebe, ki pridelujejo ali pripravljajo hrano ali so z njo kako drugače povezane. Poklice na slikah ponazorijo z gibi.


- 105 -

pripomočki kozarci, žličke, ožemalniki, ribežni, stepalniki, sklede, jedilni pribor, nož limone, sladkor, voda, jabolka, smetana, gosti sok, jajca, kruh …


- 106 -

27. Kako si kaj?

Zdravje, hrana in bolezen

Vsako bitje potrebuje za rast in življenje hrano. Prehranjevanje je ena od lastnosti žive narave. V hrani sta snov in energija, ki ju potrebuje telo za delovanje. Zavedati se moramo, da ni dovolj samo jesti, ampak je pomembno, kaj in koliko jemo. Paziti moramo, da je naša prehrana raznolika. Za zdravo življenje moramo uživati veliko zelenjave in sadja (vitamini in vlaknine), pa tudi hrano, ki vsebuje veliko ogljikovih hidratov, manj pa mesa, sladkorja in maščob. Otroke opozorimo, da preveč določene hrane ni dobro za njihovo telo in razvoj (bonboni, čokolada, ocvrta hrana, gazirane pijače, torte). Torej jo lahko jedo le občasno in v manjših količinah. Hrana z veliko sladkorja tudi ni dobra za zobe. Poleg zdrave prehrane moramo paziti, da se čim več gibljemo na svežem zraku. Skrbeti moramo za počitek in osebno higieno. Umivati si moramo telo, roke pa vedno pred jedjo in kadar pridemo iz stranišča. Če smo prehlajeni in kašljamo, damo roko pred usta, da ne razširjamo drobnih bitij na bližnje in jih ne okužimo. Prav tako se moramo usekovati v robec. Otroke navajamo, da nam sporočijo, če se slabo počutijo, kaj in kje jih boli. Otroci morajo vedeti, da morajo ležati in jemati zdravila, kadar imajo vročino, da bi čim prej okrevali. Pri boleznih in poškodbah nam pomaga zdravnik. Za nego zob skrbi tudi zobozdravnik.

Tudi naši ljubljenci morajo biti čisti. Za ljubljence moramo skrbeti (gibanje, čistoča, hrana). Tudi živali zbolijo ali se poškodujejo. Takrat jih peljemo k veterinarju.

Povezovanje s poglavjema 2. Jaz in ti, 26. Dober tek.

cilji – Otroci spoznavajo, da jim uživanje različne zdrave hrane, telesne vaje in počitek pomagajo ohranjati zdravje. – Spoznavajo, da so nekatere stvari, ki jih dobijo v telo iz okolja, lahko škodljive. – Spoznavajo pomen redne nege telesa. – Vedo, da umivanje rok in zob zmanjša količino nevarnih snovi in drobnih bitij, ki lahko pridejo v telo ali se prenesejo na druge ljudi. – Spoznajo skrb za ljubljence.

ključne besede bolezen, zdrava prehrana, gibanje, počitek, osebna higiena, zdravnik, zobozdravnik, raznolika hrana, sadje, zelenjava, zobna gniloba

dejavnosti


- 107 -

1. Pogovarjamo se, kaj moramo jesti, da bomo zdravi. Hrana je nujna za rast, zato mora biti pestra in raznolika. Pogovarjamo se, katere hrane ne smemo jesti v velikih količinah oziroma katero jemo le občasno. Pogovarjamo se, kaj smo danes zajtrkovali. Delo z učbenikom (1)

2. Delo z učbenikom (3) • Pogovarjamo se, katere dejavnosti omogočajo zdrav razvoj in zakaj moramo paziti na osebno higieno (umivanje rok, zob, telesa, čista obleka ...). Pogovarjamo se o drobnih organizmih, ki so lahko povzročitelji različnih bolezni, zakaj si moramo umiti roke, ko pridemo iz stranišča. Učimo se jih pravilno umivati. • Poudarimo, da moramo redno hoditi k zobozdravniku, si umivati zobe in katera hrana ni dobra za naše zobe. Opazujejo svoje zobe. • Pogovarjamo se o boleznih, ki so jih preboleli. Zakaj sošolke danes ni v šolo (je zbolela)? Kaj naredimo, kadar smo bolni?

3. Igra vlog. Otroci se igrajo obisk pri zdravniku (zdravnik, bolniška sestra, bolniki). Zdravniku naj skušajo čim bolj natančno opisati težave, kje in kaj jih boli. Otroci si merijo telesno temperaturo, poslušajo bitje srca s stetoskopom.

4. Pogovarjamo se, kako naši ljubljenci vzdržujejo čistočo (mačka) oziroma kako mi skrbimo za njihovo čistočo (papiga), ali peljemo psa na sprehod, menjamo ribam vodo. Igrajo se obisk pri veterinarju. Pogovarjamo se, kje in koliko počivajo njihovi ljubljenci. Oponašajo vedenje in oglašanje svojih ljubljencev. Delo z učbenikom (2)

5. V knjigah si pogledajo drobna bitja, ki so povzročitelji ali prenašalci določenih bolezni.

delo z učbenikom

(1) Otroci obkrožijo, kaj so jedli včeraj. Iz narisanih živil sestavijo kosilo, ki je po njihovem zdravo.

Otroci naštejejo, katera hrana ni zdrava, če jo jedo prepogosto in preveč. Jedli naj bi jo le občasno.

(2) Pogovarjajo se o skrbi za domače živali.

(3) Pobarvajo krogce ob slikah, ki prikazujejo, kaj so delali včeraj. Opisujejo slike, ki prikazujejo, kaj morajo početi za zdravo življenje.

pripomočki knjige o povzročiteljih bolezni


- 108 -

28. Pomlad

Spomladi se narava prebudi

Dnevi se daljšajo in sončni žarki imajo vsak dan večjo moč. Postaja vse topleje in sneg se začne taliti. Tla so vlažna, razmere pa ugodne za kalitev semen in rast rastlin iz čebulic in korenik (v njih je nakopičena rezervna hrana). Zgodaj spomladi, še preden se gozd olista, začne poganjati prvo pomladansko cvetje (teloh, zvončki, trobentice, jetrnik, podlesna vetrnica, pljučnik) in tako izkoristi svetlobo in sončno toploto za cvetenje in proizvodnjo semen. Ko se drevesa olistajo, so cvetlice v gozdu že odcvetele. Večina listavcev cveti preden se olistajo in tako omogočijo, da veter opraši njihove cvetove. Ko se drevesa olistajo, rastejo na gozdnih tleh rastline, ki potrebujejo za svoj razvoj manj svetlobe.

Ptice selivke se vračajo iz toplih krajev in začnejo graditi gnezda v katerih bodo valile svoja jajca. Z oglašanjem označujejo svoj teritorij, samci pa z njim vabijo tudi samice k paritvi. Zgodnje žuželke kot so čebele, čmrlji, citrončki, pavlinčki in pikapolonice že letajo in nabirajo medičino. Žabe in krastače odlagajo mrest v vodo iz katerega se bodo razvili paglavci. Živali, ki so zimo prespale ali predremale, pridejo iz svojih brlogov. So precej suhe in slabotne, saj so pozimi porabljale podkožno maščevje. Zdaj se bodo spet lahko obilno najedle.

Mestni parki ozelenijo in zacvetijo cvetlice, ki so jih vrtnarji zasadili. Park je prirejen ekosistem, kjer človek določa in sadi rastline po svojem izboru. Cvetlice (narcise, tulipane, mačehe) zasadijo tako, da cvetovi različnih barv tvorijo pisane vzorce, ki jih občudujejo mimoidoči sprehajalci. Lahko pa se v parku same zasadijo tudi določene cvetlice, ki rastejo samoniklo na travnikih ali v gozdu (zvončki, trobentice, marjetice). V parku so nasajeni tudi grmi, ki s svojimi cvetovi polepšajo parke. Mnoge grmovne vrste, ki jih vidimo v parkih ne rastejo v naših gozdovih. Človek jih je prinesel iz drugih dežel ali celo kontinentov.

cilji – Znajo primerjati vremenska stanja v različnih letnih časih. – Povezujejo vreme in neko dejavnost. – Časovno razlikujejo, opredeljujejo in pojasnjujejo dogodke in spremembe v različnih letnih časih.

ključne besede pomlad, gozd, park, trobentica, pljučnik, teloh, leska, vrba, narcisa, tulipan, zvonček, magnolija, naravni ekosistem, prirejen ekosistem

dejavnosti


- 109 -

1. Pogovarjamo se o pomladi. Otroci naj opišejo značilnosti pomladi in kaj jim je pomadi najbolj všeč.

2. Gremo v bližnji park in gozd in skušamo poiskati podobnosti in razlike med parkom in gozdom. Otroci ugotavljajo katere rastline so videli v gozdu in katere v parku.


4. Otroci odtrgajo vejico s popki, jo dajo v vodo in opazujejo kaj se dogaja s popki.

5. Merijo temperaturo zraka vsak dan ob isti uri en teden. Rišejo stolpčni diagram.

6. Pogovarjamo se, kaj potrebujejo rastline za uspešno rast. Opozorimo jih, da bomo pri naslednjem poglavju »Posejali smo pšenico« obravnavali kaj potrebujejo semena za uspešno kalitev.

7. Posadijo čebulico tulipana in jo opazujejo vsak dan. Pogovarjamo se, kje rastejo tulipani.

delo z učbenikom

(1) Otroci poimenujejo cvetje v učbeniku. Besede povežejo s sliko. Primerjajo sliki gozdnega roba in parka in ugotavljajo podobnosti in razlike.

(2) Risbe pomladanskih cvetlic (trobentica, zvonček, teloh, narcise) dopolnijo, lahko tudi pobarvajo. Pogovorimo se, katere cvetlice rastejo v parku in katere v gozdu. Opozorimo, da se lahko v parku same zasadijo cvetlice, ki sicer rastejo v gozdu oziroma gozdnem robu.


- 110 -

29. Posejali smo pšenico

Kaj potrebujejo rastline za rast. Kalitev in rast

Zreli plodovi rastlin imajo semena, iz katerih se razvije nova rastlina. Semena so različno velika, različnih barv in oblik. Za uspešno kalitev potrebujejo vlago, zrak in toploto. Čas kalitve različnih semen je različen, običajno ne vzkalijo vsa. Ko seme vzkali in požene zelene liste, potrebuje tudi sončno svetlobo in mineralne snovi, raztopljene v vodi. V semenih imajo rastline zalogo hrane, zato lahko kalijo tudi na vlažnem papirju. Torej za kalitev ne potrebujejo prsti. Če pa želimo, da bodo rastline po kalitvi še naprej uspešno rasle, jih moramo posaditi v prsti. V prsti se zakoreninijo in iz nje črpajo vodo z mineralnimi snovmi. Za uspešno rast potrebujejo tudi sončno svetlobo in zrak. Iz ogljikovega dioksida in vode si zelene rastline same sintetizirajo hrano.

Rastline se vse leto spreminjajo. Spomladi poženejo zelene liste in cvetijo. Ko se cvet oplodi, nastane plod. V njem so semena, iz katerih ob ugodnih okoliščinah zraste nova rastlina. Tako se ponavlja življenjski krog in ga lahko opazujemo vse leto.

Seme in odrasla rastlina sta dve stopnji v razvojnem krogu iste rastline.

Povezovanje s poglavjem 12. Jablana in marjetica

cilji – Otroci spoznajo, da rastline potrebujejo za življenje vodo in svetlobo, mnoge pa tudi prst. – Sledijo spreminjanju žive narave.

ključne besede seme, kalitev, prst, rast, letni časi, pomlad, poletje, jesen, zima

dejavnosti

1. Otroci naj si ogledajo različna semena. Pozorni naj bodo na velikost, barvo in obliko. Nekatera semena so majhna, zato si pri opazovanju pomagajo z ročno lupo. Na vlažen papir ali v kalilnik dajo kaliti različna semena (kreša, pšenica, koruza, fižol ...). Opazujejo, katera najprej vzkalijo (ena vzkalijo prej, druga pozneje, tretja pa mogoče sploh ne). Paziti moramo, da imajo vsa semena enake razmere (da se ne izsušijo). Čas kalitve različnih semen je različen in je odvisen tudi od vrste semena; upoštevajmo navodila na vrečici, v kateri smo jih kupili. Opazujejo in ugotavljajo, kaj potrebuje rastlina za kalitev. Naredijo zbirko semen (javor, hrast, jesen, smreka, bukev, lipa), ki so jih nabrali jeseni.


- 111 -


3. Delo z učbenikom (2). Otroci spomladi posejejo sončnico na šolsko gredico, ali prosijo za prostor nekoga, ki ima v bližini vrt. Ko sončnica zraste nekaj centimetrov (približno po dveh tednih), začnejo meriti dolžino stebla. Palico zasadijo v zemljo ob steblu in označijo višino. Čez teden meritev ponovijo in zopet označijo višino na palici. Meritev ponovijo vsak teden.

4. V lonček s prstjo damo želod in opazujemo kalitev in rast. Otroci rišejo svoja opažanja kako se rastlina spreminja in raste, koliko časa potrebuje, da vzklije, in kako hitro raste. Pogovarjamo se, da tudi drevesa zrastejo iz semen.

5. Pogovarjamo se, zakaj rastline zalivamo in kako opazimo, da rastlina nima dovolj vode (listi ovenijo, prst je na otip suha). Otroci vse leto sami skrbijo za eno od rastlin v učilnici in opazujejo spremembe (zraste nov list, mogoče cveti).

delo z učbenikom

(1) Pri naslednjem poskusu se bomo omejili le na to, da rastlina za rast in življenje potrebuje vodo. Če rastlin ne zalivamo redno, ali pa jih preveč, ne morejo uspešno rasti. Poskus delamo s pšenico (ali drugo rastlino), ki jo je učitelj dal kaliti pred 2-3 tedni v dva lončka s prstjo. Poskusa ne delamo z že razvitimi sobnimi rastlinami, ker bi propadla vsaj ena rastlina. Otroci se morajo zavedati, da so rastline živa bitja in da jih ne smemo uničevati po nepotrebnem. Otroke vprašamo, kaj mislijo, da se bo zgodilo z rastlinami, ki bodo na svetlobi in jih bomo redno zalivali, in kaj z rastlinami, ki bodo na svetlobi in jih ne bomo zalivali. Predvidevanja narišejo v prazen prostor v učbeniku. Potem teden dni (oziroma po določenem času, da so razlike v obeh lončkih očitne) en lonček redno zalivajo, drugega pa ne. Po končanem poskusu v učbenik narišejo stanje obeh lončkov in to primerjajo s svojo napovedjo. Ugotavljajo, kaj potrebujejo rastline za rast.

(2) Otroci posejejo sončnico. Izrežejo slike sončnice iz priloge 6 in jih nalepijo v pravilnem zaporedju. To lahko naredijo kot napoved ali po končanem poskusu.

pripomočki semena različnih rastlin (pšenica, kreša, redkev), sončnična semena sončnice in želodi, drevesna semena, ki jih naberejo že jeseni, petrijevke ali prazni jogurtovi lončki, filtrirni papir in prst, kalilnik, ročna lupa


- 112 -

30. Teliček in krava

Živali se hranijo in razmnožujejo

Organizmi potrebujejo za življenje hrano. Rastline si same izdelujejo hrano, živali pa se hranijo z drugimi organizmi, kar lahko opazujemo (čeprav ne vedno).

V hrani organizmi dobijo energijo, ki jo potrebujejo za gibanje, rast, razmnoževanje oziroma za vse življenjske funkcije. Organizmi se hranijo z raznoliko hrano. Eni samo z rastlinami, drugi samo z živalmi, tretji pa z obojim. Zaporedje organizmov, prek katerih prehaja hrana, imenujemo prehranjevalna veriga. V naravi se živali ne hranijo samo z eno vrsto organizmov. Prav tako je en organizem hrana več organizmom. Tako se prehranjevalne verige povezujejo v prehranjevalne splete. Poleg hrane vsa živa bitja potrebujejo tudi vodo in zrak. Življenje živih bitij je odvisno od drugih bitij in nežive narave.

Razmnoževanje je ena od lastnosti živega sveta. Živali imajo mladiče in ti se bolj ali manj razlikujejo od svojih staršev. Eni se razlikujejo v glavnem le po velikosti (krava – teliček), nekateri pa sprva niso prav nič podobni svojim staršem (žaba – paglavec, metulj – gosenica). Ko rastejo, se razvijajo in postajajo vedno bolj podobni staršem. Ko mladiči spolno dozorijo, lahko prevzamejo vlogo staršev.

Organizmi postopoma rastejo (živali le določeno obdobje, mnoge rastline pa vse življenje) in se spreminjajo.

Povezovanje s poglavjem 27. Kako si kaj?

cilji – Otroci spoznavajo, da živali potrebujejo za življenje hrano, vodo in zrak – Živali jedo rastline, druge živali ali oboje. – Spoznavajo, da je hrana nujna za rast in delovanje. – Odkrivajo, da je življenje živih bitij odvisno od drugih bitij in od nežive narave.– Sledijo spreminjanju žive in nežive narave. – Spoznavajo, da se živali razmnožujejo in imajo mladiče. – Otroci ugotavljajo, da obstajajo zelo velika in zelo majhna bitja

ključne besede hrana, rastlinska hrana, živalska hrana, rast, gibanje, razmnoževanje mladiči, samec, samica kokoš, piščanec, krava, tele, paglavec, žaba, gosenica, metulj

dejavnosti


- 113 -

1. Pogovarjamo se z otroki, kaj jedo različne živali in zakaj potrebujejo hrano.



4. Otroci urejajo gojilnice in skrbijo za živali v njih (npr. polži, paličnjaki, želve, hrčki, morski prašički, močerad). Ugotavljajo, kaj jedo živali in koliko so pojedle v določenem času.

5. Živali v gojilnici ponudijo več vrst hrane (polžu lahko dajo solato, paradižnik, papriko, regrat, jabolka ...) in več dni opazujejo. Narišejo hrano, ki je je polž pojedel največ.

6. Otroci se pogovarjajo o hišnih ljubljencih, kaj jedo in katero hrano imajo najraje. Naredimo histogram, koliko katerih živali imajo otroci doma.

7. Pogovarjamo se, da se živa bitja razmnožujejo in imajo mladiče. Delo z učbenikom (3)

8. Gremo v živalski vrt ali na kmetijo in opazujemo, po čem se mladiči razlikujejo od staršev in po čem so si podobni. Koliko mladičev imata samec in samica? Kako starši skrbijo za mladiče? Kaj mladiči počnejo, kje spijo, kako in s čim se hranijo? Pogovarjamo se o rasti mladičev.

delo z učbenikom

(1) Otroci povežejo živali s hrano, s katero se te hranijo. Dopuščajmo izbiro več možnosti (npr. zajec se hrani z deteljo, korenjem in solato).

(2) Pogovarjamo se, kdo se hrani z živalmi, ki so narisane. Poudarimo, da se z eno vrsto živali lahko hranijo različne živali. Tako se ne primer z deževniki hranijo žabe, ptiči in močeradi. Z žabami se hranijo čaplje. Z mišmi se hranijo mačke, lisice. Z manjšimi ribami se hranijo večje ribe (na primer ščuke) ali ptiči (štorklje). Srno lahko upleni medved, volk ali človek.

(3) Otroci poimenujejo živali na sliki. Pobarvajo samo odrasle živali na sliki in poiščejo njihove mladiče. Povežejo slike odraslih živali z njihovimi mladiči. Pozorni naj bodo, da mladiči niso vedno podobni svojim staršem (metulj se razvije iz gosenice, iz paglavca se razvije žaba).

Dodatna naloga Otroci v prilogi na strani 48 izrežejo narisane živali in jih poimenujejo. Preštejejo koliko nog ima vsaka žival. Pogledajo tudi katere živali imajo krila. Sliko živali prilepijo v razpredelnico.

pripomočki


- 114 -

različna rastlinska hrana (solata, regrat, paradižnik, paprika, jabolka) gojilnice za živali


- 115 -

31. Prometni znaki

Spoznavanje prometnih znakov in njihov pomen

Otroci te starosti še ne smejo in ne zmorejo biti samostojni udeleženci v prometu. Kljub temu naj spoznavajo prometne znake in označbe. Ti pešce, kolesarje in voznike opozarjajo, obveščajo, jim zapovedujejo ali jim prepovedujejo. Prometni znaki so običajno na drogovih ob cesti, obešeni nad cesto ali narisani na cestišču. Otroci spoznavajo predvsem tiste, ki so namenjeni pešcem. Učijo se jih ločevati, prepoznati njihov pomen in jih upoštevati.

Semafor je svetlobni prometni znak. Otroci že poznajo barve na njem. V vsaki prometni situaciji pa naj utrjujejo pomen le-teh: rdeča luč pomeni »stoj«, zelena pa »lahko greš čez cesto«.

Povezovanje s poglavji 4. Na poti v šolo, 24. Zakaj tako?, 32. Varno čez cesto

cilji – Spoznajo za pešce in kolesarje pomembne prometne znake v šolski okolici.

ključne besede prehod za pešce – zebra, semafor, prometni znaki

dejavnosti

► 1. Na poti v park, v gledališče ... usmerjamo pozornost otrok na dogajanja v prometu. Opazujejo, kaj je na pločniku, ob cesti, na cesti. Pozorni naj bodo predvsem na prometne znake in označbe. Kakšni so? Kje stojijo? Po čem se razlikujejo? Kaj bi bilo, če znaka ne bi bilo? Pozorni smo predvsem na znake, ki so namenjeni pešcem, in tiste, ki se pogosto pojavljajo v otrokovem okolju.

2. Učitelj in otroci se postavijo pred križišče ali prehod čez cesto s semaforjem. Opazujejo, kako se prižigajo in ugašajo luči na semaforju in kaj pri tem delajo pešci. Delo z učbenikom (1)

3. Učitelj izdela »semafor«. Otroci ga opazujejo in pri različnih igrah upoštevajo barve, tako da pri rdeči mirujejo, pri zeleni pa začnejo dejavnost.

4. Učitelj nariše ali fotografira najpogostejše in najbolj pomembne prometne znake v šolski okolici. Otroci jih lahko razvrščajo po obliki, barvi (povezava z matematiko). Lahko izdelamo pare znakov za igro Spomin.


- 116 -


6. Otroci na kartončke različnih oblik (okrogle, kvadratne, osmerokotne ...) rišejo najpogostejše prometne znake v bližnji okolici. Pritrdijo jih na slamice. Uporabijo jih na maketah cest.


8. Prosta igra otrok z maketami cest in prometnimi znaki.

9. Otroci se »spremenijo« v prometni znak. Povedo, kje stojijo ter kaj sporočajo, opozarjajo ali prepovedujejo.

delo z učbenikom

(1) Otroci opisujejo narisano prometno dogajanje in ravnanje v njem. Pozorni so na ljudi, ki prečkajo cesto, in na tiste, ki čakajo ob robu cestišča. Otroci s svojimi besedami razlagajo pomen barv luči in risb na semaforju. Semaforje za pešce in avtomobile ustrezno pobarvajo in to utemeljijo. V pomoč so jim lahko ilustracije semaforjev ob robu.

(2) Otroci pozorno opazujejo in opisujejo dogajanja na ilustracijah. Prometne znake pod ilustracijami poskušajo prepoznati iz svojega življenjskega okolja. Priredijo ustrezne prometne znake. Razlagajo, zakaj so tam in kaj sporočajo.

(3) Na sprehodu po šolski okolici v prilogi 9 označijo prometne znake, ki jih vidijo. Ob učiteljevi pomoči ugotavljajo, kaj pomenijo, komu so namenjeni in zakaj stojijo prav tam. V šoli prometne znake iz priloge izrežejo in jih prilepijo v ustrezna polja: v prvo polje prometne znake, namenjene pešcem, v drugo kolesarjem in v tretje voznikom motornih vozil. V prilogi je več istovrstnih znakov, saj so nekateri namenjeni tako voznikom kot pešcem in kolesarjem.

Dodatna naloga, str. 44 Učenci so že izvedeli, da pomen prometnega znaka določajo njegova oblika, barva in »risba«. Pri reševanju naloge jim je v pomoč legenda.

pripomočki slike ali fotografije prometnih znakov, ki jih otroci najpogosteje vidijo v šolski okolici makete cest (preproge, znaki) kartončki in slamice za prometne znake


- 117 -

32. Varno čez cesto

Pridobivanje potrebnih spretnosti za samostojno vključevanje v promet

V prometu je mnogo pravil, ki jih morajo otroci spoznati in razumeti.

Pri prečkanju ceste otroke navajamo, da se pred cesto vedno ustavijo in si glasno rečejo »stoj«. Nato vedno pogledajo na levo in desno in še enkrat na levo. Ker je za otroke še vedno težavno razlikovanje pojmov levo, desno, te smeri določajo tudi opisno: pogledam proti trgovini, proti parku. Zaradi varnosti naj otroci prečkajo cesto le, če se ne približuje nobeno vozilo. Kadar koli smo z otroki v prometu, vadimo varno vedenje. Otroci pa naj prečkanje ceste vadijo tudi na hodniku, v telovadnici, pred šolo, saj ga je tam mogoče ponoviti večkrat.

Otroci se navajajo na hojo po levi strani cestišča v primerih, ko je cesta brez pločnika. Za razumevanje tega pravila morajo tako hojo vaditi. Opazijo, da jim avtomobili ob njihovi strani vozijo vedno nasproti in jih zato vidijo prihajati. Opisujejo, zakaj je to bolje, kot če se jim avtomobili približujejo od zadaj.

V prometu morajo biti otroci opremljeni z rumeno ruto, pri slabi vidljivosti pa nositi pripeto kresničko. Če je le mogoče, naj bodo na šolski torbi in oblačilih odsevna telesa ali trakovi. Otroci z opazovanjem pridobivajo izkušnje o vidnosti pešcev v prometu, saj pogosto mislijo, da so voznikom tako dobro vidni, kot je njim vidno vozilo, ki se jim približuje, vendar ni vedno tako.

V prometu so otroci udeleženi tudi kot potniki v avtomobilu, avtobusu, vlaku; tudi tu veljajo pravila varnega obnašanja.

Otrok je na tej stopnji sposoben dobesedno obnoviti navodila za ravnanje v prometni situaciji, vendar to ni zagotovilo, da bo v prometu na cesti ravnal ustrezno.

Povezovanje s poglavji 4. Na poti v šolo, 31. Prometni znaki, 24. Zakaj tako?.

cilji – Razumejo pomen vidnosti v prometu v povezavi z ustavljanjem vozila in nošenjem rumene rutice in kresničke. – Poznajo pravila varne hoje - kjer ni pločnika, prečkanje ceste. – Presojajo sopotnikovo vedenje v različnih prevoznih sredstvih. – Vedo, da udeležba v prometu pod vplivom alkohola, mamil in zdravil ogroža vse udeležence v prometu.

ključne besede


- 118 -

varno prečkanje ceste, varna hoja ob robu cestišča brez pločnika, dobro vidna oblačila, odsevna telesa, kresnička, rumena rutica, otrok kot sopotnik v vozilu

dejavnosti


2. Pred šolo ali na hodniku na tleh označimo rob cestišča in zebro. Otroci tako lahko večkrat vadijo prečkanje ceste. Cestišče na »poligonu« naj bo po širini čim bolj podobno pravi cesti. Kadar koli smo z otroki v prometu, vadimo varno vedenje; čeprav otroci znajo povedati in pokazati, kako se prečka cesto, to še ne pomeni, da jo znajo v resnici. Ne zmorejo namreč dobro presoditi in oceniti razdalje in hitrosti prihajajočih vozil. Otroci naj ubesedijo, kaj bodo storili in zakaj tako. Z večjo skupino otrok je to težko in zelo zamudno, zato na različnih sprehodih oblikujmo vrsto tako, da so spredaj in zadaj ob odraslem vsakič drugi otroci.

3. Otroci vadijo hojo po levi strani cestišča in navajajo razloge zanjo. Pripovedujejo, kdaj se jim avto približuje od spredaj po njihovi strani. Otroci naštevajo objekte, znake, druge označbe, ki jih na poti v šolo vidijo na svoji levi (pošta, kiosk, kozolec). Na poti iz šole hodijo v nasprotno smer, zato so na njihovi levi drugi objekti.

4. Na temnem hodniku, v zaklonišču, v kotu omare preskusimo vidnost kresničke in različnih oblačil, obutve ter šolskih torb z odsevnimi telesi ali brez njih. Osvetlimo jih z baterijsko svetilko. Otroci opazujejo njihovo vidnost z različnih razdalj. Kaj se vidi najdlje? Delo z učbenikom (4) (5)

5. Otroci so potniki v različnih vozilih. Pripovedujejo o svojih izkušnjah z vožnjo z različnimi prevoznimi sredstvi in opisujejo, kako je v njih poskrbljeno za varnost potnikov. Pripovedujejo, kaj se lahko zgodi pri nepričakovanem zaviranju ali trku, če otrok ni ustrezno zavarovan? Delo z učbenikom (3) Primerjajo vožnjo v različnih prevoznih sredstvih (razporeditev sedežev, število potnikov).

delo z učbenikom

(1) Otroci ob stripu spoznajo postopek prečkanja ceste brez semaforja. Zakaj se je deček pred cesto ustavil? Zakaj je pogledal na levo, na desno, spet na levo?

(2) Otroci si ogledajo obe fotografiji in opišejo razlike med njima. Pojasnijo, zakaj je hoja po pločniku varnejša od hoje ob strani cestišča brez pločnika. Opišejo varno hojo ob levi strani cestišča brez pločnika. Fotografija je posneta tako, kot voznik iz vozila vidi naproti prihajajoče pešce. Ali tudi pešci gledajo v smer prihajajočega vozila? Kaj lahko storijo? Zakaj je to bolje, kot če bi se jim vozilo približevalo za hrbtom?


- 119 -

(3) Otroci primerjajo fotografiji in poiščejo razlike med njima. Opišejo, na kateri fotografiji je otrok bolje zavarovan in zakaj.

(4) V učbeniku obkrožijo tistega otroka, za katerega mislijo, da ga vozniki ponoči najprej opazijo. Kako je oblečen?

(5) Obkrožijo oblačila in predmete, ki nas v prometu naredijo bolj vidne.

pripomočki različna otroška oblačila, obutev, torbe, kresnička baterijska svetilka

literatura Žlender, Bojan, Prvi koraki v svetu prometa, Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Slovenije in Zavarovalnica Triglav, 1996


- 120 -

33. Vreme

Spremembe vremena

Merjenje časa, vreme in dejavnosti ljudi in živali ter življenje rastlin je povezano z vrtenjem Zemlje okoli njene lastne osi in kroženjem Zemlje okoli Sonca. Zemlja se zavrti okoli svoje osi v enem dnevu. Zaradi vrtenja Zemlje je v izbranem trenutku del zemeljskega površja v temi, del pa osvetljen.

Nekateri deli zemeljskega površja so bolj obsijani kot drugi. Razlike so med dnevom in nočjo in med letnimi časi, kopno se segreva drugače kot vode in morja. Segrevanje povzroča izhlapevanje vode ali taljenje snega in ledu. Različno segrevanje povzroča vetrove, ti premikajo oblake, iz katerih lahko dežuje ali sneži. Vse te spremembe opisujemo kot vreme.

Povezovanje s poglavji 22. Dan in noč, 25. Nalivam in prelivam, 34. Hribi in vode, 38. Kje živijo, kje rastejo?

cilji – Otroci spoznavajo vremenske pojave, jih znajo spremljati, opisovati, zapisovati in doživljati. – Znajo oblikovati preprost vremenski koledar. – Razvrščajo po skupnih lastnostih. – Vedo, da obstajajo trdne snovi in tekočine. – Znajo uporabiti različna gradiva (snovi), orodja in obdelovalne postopke ter povezujejo lastnosti gradiv in načine obdelave: preoblikujejo, režejo, spajajo, lepijo. – Znajo spremljati in zapisovati vremenska stanja. – Znajo primerjati vremenska stanja v različnih letnih časih. – Oblikujejo in izpolnjujejo preglednice.

ključne besede vreme: jasno, oblačno, delno oblačno, veter, dež, sneg, oblaki, sonce snovi: tekoča voda, sneg taljenje

dejavnosti

1. Kje sta Sonce in Luna, ko je oblačno? Včasih vse nebo prekrije en sam oblak, vendar je tudi tedaj Sonce na nebu in Luna za oblaki, Kljub temu, da jih ne vidimo Sonce vzhaja in zahaja in določa dan in noč na Zemlji.



- 121 -

3. Otroci opazujejo in opisujejo vreme. Razlikujejo naj jasno nebo od oblačnega ali delno oblačnega. Opazujejo naj obliko in barvo oblakov ter premikanje in spreminjanje oblakov. Oblake narišejo.

4. Ko dežuje, opazujejo nastajanje luž. Dež lovijo v različno velike posode in primerjajo, koliko vode se je zbralo. Napovedujejo, v kateri posodi bo največ vode, v kateri najmanj. Količino vode izmerijo tako, da jo iz različnih posod prelijejo v enake posode in primerjajo gladine.


6. Opazujejo in poslušajo, kako dežuje na strehe in kako se voda pretaka po žlebovih. Z otroki se pogovarjamo, kaj se zgodi z vodo iz luže po dežju ali z vodo, odteklo v odtok.

7. Pogovarjamo se o dežju in dežnikih. Kdaj dežuje? Ali dežuje le ponoči ali le podnevi? Ali je v katerem obdobju več dežja? Ali dežuje tudi takrat, ko sije sonce. Kdaj opazimo mavrico? V kateri smeri pada dež? Kakšna oblačila so primerna za dež? Kako dežnik varuje pred dežjem? Raziskujejo delovanje dežnikov: kako se odpirajo in zapirajo, kam odteka voda, ko pade nanje. Iz katerih delov je sestavljen dežnik? O tem pripovedujejo in rišejo. Delo z učbenikom (2)

8. Opazujejo učinke vetra: drevje, dim, listje, papirčke in trakove, oblake v vetru. Na daljšo palico privežejo nekaj pisanih trakov in palico zunaj zapičijo v tla. Opazujejo učinke vetra na trakove. Po plapolanju trakov sklepajo, kdaj je veter močnejši in kdaj šibkejši. Na tla narišejo njegovo smer. Delo z učbenikom (4) (6)

9. Vreme v krajšem časovnem obdobju (en teden) beležijo v preproste preglednice. Uporabljajo slikovne znake za jasno, oblačno, delno oblačno vreme, za dež in sneg. Dogovorimo se o pomenu znakov. Delo z učbenikom (5)

10. Ugotavljajo, kako vreme vpliva na dejavnosti ljudi. Kako so oblečeni, ko dežuje, ko je mraz ali ko piha burja? Kako se počutijo? Kdaj pridejo v šolo peš in kdaj se pripeljejo? Ob kakšnem vremenu se igrajo na dvorišču? Kako vreme vpliva na dejavnosti živali? Kdaj opazimo deževnike? Kje so metulji, ko dežuje? Kdaj prilezejo martinčki iz svojih skrivališč? Delo z učbenikom (7)

Za dejavnosti, povezane z vremenom, izkoristite posebne pojave: mavrica, ploha, nevihta ...

delo z učbenikom

(1) Dopolnijo niz sličic, kjer si izmenoma sledita dan in noč. Pogovarjamo se o tem, kaj si še sledi izmenoma.

(2) Dežnike na sliki razvrstijo na pisane in enobarvne, jih preštejejo in pobarvajo ustrezne stolpce.


- 122 -

(3) Označijo posodo, ki bi jo uporabili za zbiranje deževnice. Opozorimo jih na to, da je smiselno uporabiti tisto posodo v katero se bo nateklo največ vode. V tem primeru je to ponev. Svoje odgovore naj pojasnijo.

(4) Po načrtu izdelajo vetrnice in jih preizkusijo v vetru. Povezujejo hitrost vrtenja s hitrostjo vetra.

(5) Vsak dan ob istem času opazujejo vreme in izpolnijo preglednico z ustreznim znakom.

(6) S puščico označijo smer vetra na sliki.

(7) Pripovedujejo, kdaj, ob kakšnem vremenu opazijo deževnika, metulja ali kako drugo žival. Poskušajo razložiti, zakaj je tako?

pripomočki različne in enake posode dežniki papir, lesena palčka, bucika s široko glavico, plutovinast zamašek plastični ali papirnati trakovi, palica


- 123 -

34. Hribi in vode

Vode in površje v okolici šole

Vode in površje so del okolja, v katerem živimo. Voda teče v potokih, rekah, slapovih, zbira se v mlakah, ribnikih, jezerih, morjih. Vodne površine in vodotoki se med seboj razlikujejo po hitrosti in smeri gibanja vode, globini, širini, bistrosti, okusu, stalnosti obstajanja, videzu brega ... Pri površju razlikujemo ravnine, vzpetine, vdolbine. Vdolbine so vrtače, jame, struge. Vzpetine so griči, hribi, gore. Razlikujejo se po višini, lahko tudi po videzu: porasle z gozdom, s travo, skalnate, strme, položne, z zaobljenim vrhom, na vzpetini je cerkev, stolp. Vzpetina je tudi mali grič ob sosednjem vrtcu.

Otroke spodbujamo k natančnemu opazovanju in prepoznavanju različnih oblik voda in površja. Prepoznavajo naj jih z različnih opazovališč in smeri; izpred šole, z mostu, s terase bloka, z bližnjega griča. Z opazovanjem predmetov in okolice z višjega opazovališča se navajajo na pogled od zgoraj. V taki perspektivi so narisani tudi načrti, zemljevidi.

Povezovanje s poglavjema 11. Poglejmo od zgoraj, 25. Nalivam in prelivam.

cilji – Uporabijo temeljne pojme v zvezi s pokrajinskimi značilnostmi okolice šole. – Razvijajo sposobnosti za grafično komuniciranje.

ključne besede vode: potok, reka, ribnik, mlaka, jezero, morje, slap, izvir, luža lastnosti vode: hitrost toka (hitro, počasi, miruje), bistrost (bistra, kalna), globina (globoka do kolen), okus (slana, brez okusa) oblike površja: ravnina, grič, hrib, gora, vrtača, jama videz površja: poraslo z gozdom, s travo, skalnato, strmo, položno

dejavnosti

1. Na fotografijah otroci prepoznavajo vode in površje. Iščejo njihove podobnosti in razlike. Na fotografijah, posnetih iz zraka (koledarji, razglednice, prospekti, knjige ...) prepoznavajo tudi pokrajinske oblike ter drugo (cerkev, hišo, cesto, most, železnico, travnik .).



- 124 -

3. Na učnem sprehodu na bližnjo vzpetino otroci doživljajo hojo v breg, po bregu navzdol, strmo, položno. Z žogicami preskušajo, kje so tla vodoravna, se dvigajo, spuščajo. Z dvignjenega opazovališča opisujejo, kaj je višje od njih, kaj je nižje, kako se vidijo vzpetine, ravnine, vdolbine, vode. Ali se vidi v katero smer se premika voda? Ali je bistra, umazana? Katere rastline opazijo? Ali v naselju pod sabo vidijo metulje, mravlje? Zakaj ne? Kam bi morali iti, da bi jih videli?


5. Opazovanje voda v bližnji okolici. Z otroki načrtujemo, kaj lahko opazujemo, glede na vrsto voda, letni čas ... Če je mogoče, si ogledamo vsaj dve različni vrsti voda in njihove značilnosti primerjamo med seboj.

6. Otroci v šoli zbirajo fotografije in risbe pokrajin ter jih predstavijo na plakatih. Opazovanje površja lahko povežejo z opazovanjem rastlin in živali v različnih okoljih (mlaka, gozd .).

7. Z otroki izdelamo iz mivke in gline preprost model površja (vzpetina, ravnina, vdolbina) in voda.

delo z učbenikom

(1) Otroci na fotografiji poiščejo železnico, cerkev, cesto, grad, most, hrib. Ko določen element najdejo, pobarvajo ustrezen kvadratek v mreži. Elemente lahko tudi štejejo (npr. mostove) in v polje narišejo ustrezno število kljukic. Otroci rešujejo dodatne naloge, s katerimi preverjamo natančnost poslušanja in upoštevanja navodil. Zgled: »Z zeleno obkroži cerkev. Z rdečo obkroži vse mostove. Z oranžno označi največjo stavbo.« V mreži označijo, katere od teh elementov vidijo z dvignjenega opazovališča tudi v domači okolici.

(2) Otroci prepoznavajo in poimenujejo osnovne pokrajinske oblike na ilustraciji. Iz priloge 7 izrežejo posamezne sličice in jih po navodilih učitelja postavijo na ilustracijo. Zgled: »Anteno postavi na najvišji hrib, hiše na ravnino ...« Otroci v parih preverijo, katere sličice so postavili enako in katere različno.

pripomočki površje, fotografirano z višjega opazovališča (fotografije, razglednice, prospekti, knjige)


- 125 -

35. Kakšne so hiše?

Hiše so različne po videzu in namembnosti

V naseljih so različne stavbe, med njimi je največ hiš, namenjenih za bivanje ljudi. Hiše imajo nekatere skupne lastnosti, po katerih jih prepoznamo: streha, stena, okno, vrata ... Hkrati so si med seboj zelo različne, odvisno komu oziroma čemu so namenjene. V hiši lahko živi en sam človek, ena družina, več družin, v zelo velikih hišah pa veliko družin. V večjih hišah so poleg stanovanj lahko tudi trgovine in delavnice. Ena sama hiša je tako hkrati namenjena stanovanju in trgovski ali drugi dejavnosti. Od vsega tega je odvisno, kako je hiša videti od zunaj, kakšne prostore ima, kako so razporejeni in za kaj se uporabljajo.

cilji – Usmerjeno opazujejo, primerjajo in uporabljajo štetje. – Razvijajo sposobnosti za grafično komuniciranje. – Oblikujejo in izpolnjujejo preglednice.

ključne besede hiša, blok, stolpnica okna, vrata, nadstropje, streha, stanovanje, trgovina, delavnica

dejavnosti


2. Opazujemo hiše v šolski okolici. Primerjamo jih lahko po • videzu barva (ometa, strehe), število (oken, dimnikov), opremljenost (oken, balkonov), starost, ohranjenost, kaj ti je na hiši najbolj všeč, kaj bi spremenil, popravil, odstranil, dopolnil . • ljudeh v hišah število (ljudi, družin), so si ljudje v hiši v sorodu, v njej živijo tudi otroci, samo stari ljudje (kako to vedo – vidi, sliši) ... • uporabi prostora v hišah in ob njih kam spravi kolo Anže, ki stanuje v enodružinski hiši, kam Tina, ki stanuje v stolpnici in zakaj tja, kje imata Anže in Tina spravljeno žogo, kje imajo pri Anžetu in pri Tini postavljen pralni stroj, kam bi ti pospravil ., v katerem prostoru bi se najraje igral, kako bi uredil okolico hiše, da bi npr. imeli otroci prostor za igro, stari ljudje za pogovor in počitek, parkirni prostor ...



- 126 -

4. Na učnem sprehodu fotografiramo stavbe. V šoli jih razvrščamo po različnih kriterijih, jim prirejamo simbole za različne dejavnosti (bivanje ljudi, prodajalna kruha, živil, čevljarstvo, slaščičarna ...).

5. Otroci iz legokock, drugih igrač ali iz predmetov za vsakdanjo rabo in iz embalaže oblikujejo različne hiše (visoke, nizke), ulico s hišami.

6. Učilnico spremenimo v stanovanje, prodajalno kruha, čevljev, delavnico, banko ...

7. Različne hiše spoznavamo ob pomoči knjig, razglednic. Pripravimo zbirko slik hiš: hiše v naši okolici, na drugih celinah …

delo z učbenikom

(1) Otroci si ogledajo fotografije treh različnih stavb. Učitelj pripoveduje trditve o njih, otroci pa ugotavljajo, za katero stavbo trditev drži. V paru eden od otrok opisuje stavbo, drugi pa ugiba, za katero gre. Izseke fotografij povežejo z ustrezno fotografijo.

(2) Otroci pozorno opazujejo fotografije in na njih iščejo okna, dimnike, balkone in strešna okna. V mreži pobarvajo ustrezen kvadratek glede na to, ali določen element vidijo na fotografiji. Navajajo se na natančno opazovanje, zapisovanje in branje podatkov. Pojasnjujejo, kakšni so lahko različni dimniki, okna, balkoni in iščejo razloge za te razlike. Ali so lahko elementi, ki jih opazujejo, na delu zgradbe, ki je ena fotografiji ne vidimo?

(3) V prazen prostor v učbeniku po navodilih narišejo hišo. Med otroki bodo najbrž različne predstave o pojmu nadstropje. Otroci naj zato razložijo, kaj zanje pomeni nadstropje, ali poznajo izraz pritličje …

pripomočki razglednice, fotografije hiš, simboli za različne dejavnosti, ki potekajo v hišah


- 127 -

36. Nesem, vlečem in peljem

Shranjevanje, gibanje, prostor in sile

Samopostrežnica je zgled za prostor, v katerem so stvari in dejavnosti razporejene dogovorno. Vsaki vrsti blaga je prirejeno posebno prostorsko območje (polica, skladovnica, predal). Vsaka dejavnost (rezanje, zavijanje, tehtanje, plačevanje) poteka na območjih, ki so določena zanjo: na rezalnem pultu, na prodajnem pultu, na blagajniškem mestu.

Red v samopostrežnici temelji na razvrščanju, urejanju in prirejanju. Z razvrščanjem dobimo podmnožice enakih stvari: štruce, žemlje, škatle, steklenice. Enakim stvarem priredimo isto prostorsko območje: polico, predal, zaboj. Če razvrščanje posameznih stvari ne zadošča, razvrščamo še množice. Žemlje, štruce, hlebci, potice, torte, rogljiči sodijo skupaj v oddelek za »kruh in pecivo«. Jabolka, hruške, banane, ananasi sodijo med »sadje«, ki mu je namenjena posebna prodajna omara. »Živila« so ločena od »čistil« tako, da so v različnih prodajnih omarah. Tem nadrejenim množicam so prirejena večja prostorska območja: oddelki, omare, vitrine. Večja prostorska območja so navadno opremljena z napisi.

Ko so predmeti razvrščeni, lahko istovrstne tudi uredimo. Škatle, steklenice in plastenke z enako vsebino so lahko urejene od najmanjših do največjih in razmeščene na primer od leve proti desni ali pa od zgoraj navzdol.

V razporeditvi predmetov in dejavnosti po prostoru so shranjeni podatki (informacije) o tem, kje je kaj ali kje se kaj dogaja. V samopostrežni torej ne hranijo samo stvari, ki so za prodajo, temveč so v njihovi razmestitvi shranjeni tudi podatki o njih. Če bi kdo vse stvari na policah premešal, bi blago ostalo v trgovini, informacija pa bi se izgubila. Če v trgovini predmete razprodajo, jih seveda ni več. Ostane pa prostor, kjer so bili. Tja bodo zložili enake stvari, ko jih bodo spet pripeljali. Prazni prostori torej še naprej hranijo podatke, da prodajalke vedo, kam je treba kaj zložiti.

Kje je kaj ali kje se kaj dogaja? Če kupec vpraša prodajalko: »Kje je med?« je najpreprosteje, če prodajalka reče: »Tule.« Spraševalec in vprašanec sta na istem mestu, pa tudi kozarci z medom so tam, kjer sta onadva.

Lahko pa spraševalec dobi odgovor: »Tamle.« Tudi zdaj sta spraševalec in vprašanec na istem mestu, predmet, o katerem se pogovarjata, pa je drugje.

Iz besede same ni mogoče razbrati, kje je. Odgovor mora spremljati kretnja, ki opredeljuje smer, v kateri je treba gledati. To včasih zadošča. Če pa vprašani pokaže z roko vzdolž cele vrste kozarcev, bo moral še kaj dodati: »Tamle, na tretji polici.« »Tamle, kakih deset korakov proč, v zeleni omari, ki pa se od tod ne vidi.«

Lego kozarcev z medom smo opredelili glede na lego sogovornikov tako, da smo pokazali smer in povedali oddaljenost. Tako lego krajev opredeljujejo tudi kažipoti.


- 128 -

Kažipot in popotnik sta na istem mestu. V puščico oblikovana deska kaže smer, na njej pa je napisano, kaj j e v tisti smeri in kako daleč je tisto od kažipota. V hribih namesto oddaljenosti napišejo čas, na primer 3 h, kar pomeni, da je do tja 3 ure hoda.

Če sogovornika nista na istem kraju, temveč se na primer pogovarjata po telefonu, je treba lego kozarca s cvetličnim medom opredeliti »po poštarsko«: »V Dravljah, v samopostrežnici Emona, v tretji prodajni omari na zgornji polici.« Najprej povemo ime kraja, znotraj kraja opredelimo trgovino, znotraj trgovine omaro, znotraj omare polico. Prostorska območja torej postopno zožujemo. Vložena so druga v drugo.

Kje je kaka stvar, lahko povemo tudi tako, da opišemo krajevno relacijo med iskano stvarjo in kakim predmetom, za katerega oba sogovornika vesta, kje je. Krajevne relacije opredelimo s predlogi. Eno telo je lahko v drugem ali zunaj njega. Če je zunaj, se ga lahko ali dotika ali pa ne. Če se ga dotika, je eno telo lahko na drugem, je prislonjeno ob drugo, je podloženo ali podstavljeno pod drugo in še kaj. Če se telesi ne dotikata, je lahko eno telo poleg drugega, pred drugim, za drugim, nad drugim, pod drugim in še kaj.

Od kod in kam se kaj giblje Vprašanji od kod in kam se nanašata na gibanje. Treba je odgovoriti, kje se pot začne in kje konča. Potemtakem je treba dvakrat ponoviti opredelitev kraja, podobno kot na vprašanje kje. Predlogi in prislovi za opredelitev gibanja pa so lahko drugačni: »Me smo čebelice, letamo v panje, ven, zopet vanje.« »Čez tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travničke.« »Skozi eno uho not, skozi drugo pa ven.« »Zaplula je prek morja.« »Drla z glasnim šumom je z višav v nižave.« »Le pridi, fantič, k meni!« »Iz votlega v prazno.«

Vrste gibanja in sile Gibanja smo povezali z načini prenosa teles in snovi: nesem, vlečem, peljem. Na način gibanja vplivajo sile. Te so tudi vzrok sprememb gibanja. Med izviri sil se pojavlja tudi učenec sam. Ob poskusih spoznava, kako s spreminjanjem sil vpliva na gibanje. Na začetku opazuje posledice svojega ravnanja, pozneje pa napoveduje, kaj se bo zgodilo.

Ljudje v samopostrežnici telesa in snovi nosijo, vlačijo in vozijo. Za nošenje so naredili orodja, naprave in druge pripomočke: vreče, cekarje, košare, koše, torbe, kovčke, nahrbtnike, steklenice, plastenke. Primerni so zato, da človek lahko več in laže nosi, da se breme ne zlije, ne strese, ne umaže, ne poškoduje. Res pa je, da je potem treba nositi poleg bremena še posodo ali napravo, v kateri je. Ko breme nosimo, ga je treba držati gor in vleči ali potiskati v smeri, kamor ga želimo spraviti. Za to so nujne sile rok.

Posebej težko je predmet dvigniti in ga držati gor. Temu se ognemo, če predmete vlečemo po tleh oziroma po kaki drugi podlagi. Včasih tako premikamo zaboj s steklenicami. Blagajničarka pa tako prestavlja stvari na plačilnem pultu. Vleči je laže kot nositi. Pri vlečenju po podlagi pa se podlaga ali predmeti lahko poškodujejo, zlasti spredaj. Sanke in smuči so narejene za drsenje po podlagi. Spredaj so zakrivljene navzgor, da se ne zatikajo, spodaj pa imajo gladko trdo prevleko.


- 129 -

Na sankah vlečemo stvari po snegu in včasih po pesku. Po suhih trdnih tleh pa je predmete bolje voziti. V samopostrežnici vozimo v nakupovalnem vozičku, blagajničarka pa vozi predmete na tekočem traku. Vozički in tekoči trakovi so na kolesih. Na voziček so kolesa pritrjena, tekoči trak pa se pelje prek koles ali valjev, ki se vrte na istem mestu. Če kupljeno zložimo v voziček, ga drži gor ogrodje vozička. Kadar vozička ne premikamo, ga lahko spustimo. Če pa imamo blago v košari, jo moramo držati ves čas, ko hodimo in ko stojimo.

Voziček je torej naprava, ki drži breme od tal, da se pri premikanju ne umažeta ali poškodujeta niti breme niti pod. Voziček pa je skoraj vedno težji od košare. Če breme naložimo vanj, moramo poleg njega vleči in potiskati še voziček. Vendar to ni pretežko, če ima dobra kolesa.

Večje stvari ljudje vozijo z avtomobili in vlaki. To so vozovi, ki jih ni treba vleči ali potiskati od zunaj. Poganjajo jih motorji, ki so vgrajeni vanje. Tako voznik le še uravnava delovanje motorja in določa smer.

Bremena držijo gor sile. Sile so nujne tudi za potiskanje ali vleko vozil.

Za prenašanje je pomembna predvsem teža. Ta sila vleče predmete k tlom. Teža je odločilna tudi pri nalaganju bremen na vozila in pri zlaganju z njih, saj je pri teh opravilih treba bremena dvigovati. Za dvigovanje bremen so si ljudje izmislili precej pripomočkov.

Lahko drug drugemu pomagamo. Zaboj radenske primeta dva – vsak za en ročaj – in tako vsak od njiju drži ravnovesje polovici teže. Nosila imajo štiri ročaje, da vsak od nosačev uravnoveša četrtino teže bremena na njih. Dolg hlod lahko pri dvigovanju poprime več ljudi, tako da si porazdelijo silo bremena.

Za dvigovanje bremen pa so ljudje izdelali tudi razne naprave. Te so lahko preproste: stopnice, klanci, škripci, vzvodi. Bolj zapletene pa so vlečnice, žičnice, tekoči trakovi, dvigala, viličarji in žerjavi.

Ko je predmet dvignjen, ga teža še naprej vleče k tlom. Zato ga je treba še naprej držati. To pa je utrudljivo in tudi nespametno, saj predmet lahko s čim podpremo ali ga kam obesimo. Mize, police, stoli, stojala, obešalniki, kljuke so narejeni zato, da držijo predmete gor. Pri tem se prav nič ne utrudijo.

Če hočemo telo na sankah, na vozičku ali na čolnu kam prepeljati, je treba vozilo vleči ali potiskati. Vleka in potisk sta tudi sili. Vendar sta manjši kot sila, ki je potrebna za dvig. Zato drži, da je bolje slabo peljati kot dobro nositi. Breme peljemo z manj truda, kot ga nosimo, pa če je vozilo še tako slabo.

Čim težje je breme, tem težje ga je potiskati, vleči ali peljati. Vozila so ljudje naredili zato, ker je peljati lažje kot vleči po podlagi in še lažje kot dvigovati in nositi. Potisk in vleka sta manjši sili kot sila, potrebna za dvigovanje istega telesa.

cilji – Vedo, kaj povzroča spreminjanje gibanja.


- 130 -

– Znajo natančno opazovati, opisati in poimenovati lastno gibanje, gibanje živali in igrač.

ključne besede lega, območje, oddaljenost, razdalja, smer, dvigniti, držati, nositi, vlačiti, voziti, vleči, potiskati, sila

dejavnosti


2. Poskusi sam dvigniti gajbico jabolk? Nato pa poskusita dva. Kako poprimeš sam in kako, če sta dva? Koliko gajbic lahko neseš sam? Koliko pa dva? Koliko jih lahko peljeta?

3. Za svojega znanca iz druge šole naj otroci narišejo in napišejo, kako naj poišče njihov razred.

4. Katera naprava v trgovini lahko pove, kako težka je tvoja košarica? Ta naprava meri silo.


6. Različne dejavnosti s potiskanjem, vleko otroških igrač, vozil ali drugih predmetov. • Sestavljanje vozil, dvigal iz konstrukcijskih zbirk. • Sestavljanje vozil iz različnih predmetov. • Primerjajo sile, ki so nujne za vožnjo in drsenje iste igrače. • Primerjajo sile, ki so nujne za vožnjo in drsenje večje in manjše igrače.

delo z učbenikom

(1) Kje je kaj? Deček s sladoledom je blagajničarko vprašal, kje da je kruh. Kako bi mu blagajničarka odgovorila? Otroci naj v skupinah pripravijo odgovor. Pomagajo naj si s sliko v učbeniku. Kdo kaj počne? Kdo kaj dviguje? Deklica ananas, klečeči fantič pločevinko, deklica pred bradatim gospodom steklenico. Kdo kaj drži v roki? Mož ob vozičku škatlo, gospa ob njem torbico, gospa pri otroku v vozičku torbico, deklica pri sokovih nakupovalno košaro, ženska pri blagajni 6 košaro. Kdo kaj nosi? Bradati gospod zaboj s pijačo. Kako bi delo lažje opravil? Zakaj si ne pomaga z nakupovalnim vozičkom? (Košara na narisanem vozičku je premajhna za zaboj, spodnja polica pa je neuporabna, ker je dno košare preblizu.) Kdo kaj vozi? Fant pri prodajalki kruha voziček z otrokom, deklica pri klečečem fantiču nakupovalni voziček, mož med blagajnama 6 in 7 nakupovalni voziček, bradati gospod zaboj s


- 131 -

pijačo. Kdo kaj potiska? Fant pri prodajalki kruha voziček z otrokom. Kdo kaj vleče? Deklica pri klečečem fantiču nakupovalni voziček. Otroci naj ljudi na sliki opredeljujejo po njihovih opaznih lastnostih (deklica, mož, bradati gospod), po njihovi legi glede na predmete ali osebe (gospa pri otroku v vozičku).

(2) Naloga zahteva razvrščanje, ki temelji na vsakdanjih izkušnjah. Peljejo se rolke, avto in kolo. Drse drsalke, smuči in kajak. Žabe ni mogoče uvrstiti v nobeno skupino. Opraviti imamo torej z razvrščanjem, ki ga ni mogoče dokončati. Žaba ostane nerazvrščena. Otroci bodo najbrž ugotovili, da tudi predmeti, ki se peljejo, lahko včasih drse. Povedati je treba, da smo jih razvrstili po prevladujočem načinu gibanja.

(3) Avto je mogoče vleči z vsemi narisanimi predmeti: z vrvico, verižico, palico, rogovilo in cevjo. Potiskati pa ga je mogoče le s togimi predmeti: s palico, rogovilo in cevjo. Otroci naj vleko in potiskanje preskusijo. Z vleko množice ne razcepimo na dve podmnožici, saj so vsi predmeti primerni zanjo. S potiskanjem pa izločimo podmnožico palic, preostala množica vrvi pa je primerna samo za vleko. Preveriti je treba, ali učenci razločujejo med vleči (k sebi) in potiskati (od sebe). Orodje za potiskanje je med potiskanjem stisnjeno. Orodje za vleko pa je med vleko raztegnjeno. To razliko je mogoče dobro čutiti tudi v rokah. Otroci naj voziček izmenoma vlečejo in potiskajo, da v svojih rokah začutijo razliko med obema silama. Najbolje se razliko čuti v iztegnjenih rokah. Razliko med vleko in potiskanjem naj otroci spoznajo tudi pri vsakdanjih opravilih: pri oblačenju in pri jedi. Kapo si čez ušesa zvlečejo, nogavice in visoke čevlje si obujejo, tako da z rokami vlečejo, z nogo potiskajo. Roko v rokav potiskajo, suknjič pa pri tem vlečejo. Pulover si zvlečejo čez glavo. Ob vleki avtomobilčka igračke učenci spoznajo razlike v načinu vleke poškodovanih vozil na cesti. Če je poškodovani avto pripet na vlečno vozilo z drogom, ga vlečno vozilo lahko vleče in potiska. Potiskati je treba med zaviranjem. Če pa poškodovani avto vlečejo z vrvjo, mora v njem sedeti šofer, ki zavira, ko zavira vlečni avto. Drugače bi se poškodovani avto zaletel v vlečno vozilo.

(4) Ko na krožniku odrežejo košček česa, nož izmenoma potiskajo in vlečejo v vodoravni smeri, z vilicami pa samo potiskajo navzdol. Če z nožem in vilicami vlečejo narazen, se rado zgodi, da en kos odleti s krožnika. Navadno je to večji kos. Uporaba noža pri jedi je posebej zapletena zato, ker je treba pri rezanju nož hkrati vleči k sebi in ga potiskati navzdol. Nož je podoben palici. V splošnem velja, da je s palicami mogoče hkrati vleči v eni smeri in potiskati v drugi. Poiščite še druge zglede za takšno uporabo orodij s paličastimi ročaji: metla, lopata, grablje.

pripomočki vozički, otroška vozila, vozila - igrače, vrvice, palice, kljuke, cevi


- 132 -

37. Stara hiša

Življenje v preteklosti je bilo drugačno

Otroci se zavedajo nenehnega spreminjanja. Vedo, da so njihovi čevlji stari, ko jih ponosijo oziroma jih prerastejo. Na cesti vidijo vozila, ki so starejšega tipa in so zanje stara. V svoji okolici opazijo stare hiše, razvaline gradov. Pogosto starost predmetov določajo po videzu. Star pomeni obrabljen. Zato imajo pri prepoznavanju, na primer stare obnovljene hiše, težave. V takih primerih jih usmerimo na druge kriterije za določanje starosti, npr. velikost oken, debelina zidov. Ob različnih virih otroci spoznavajo življenje v preteklosti, ne glede na to, kdaj v preteklosti se je kaj dogajalo. Primerjajo ga z današnjim. Tudi pri drugih poglavjih spodbujamo opazovanje nenehnega spreminjanja in s tem razvijamo orientacijo v času.

Povezovanje s poglavjem 15. Igrače

cilji – Spoznajo vidike življenja ljudi v preteklosti in danes (bivališča, prehrana, obleka, delo prevoz). – Spoznajo časovni potek dogodkov, uporabijo nekatere osnovne izraze za opredeljevanje dogodkov, kot so: prej, potem, včeraj, danes, jutri, teden, dnevi v tednu, dan, mesec, letni časi, leto – Znajo razlikovati preteklost in sedanjost v svojem življenju in vedo, da je bilo življenje ljudi v preteklosti drugačno.

ključne besede zelo staro, staro, novo, starejše, mlajše danes, nekoč, prej, najprej, potem

dejavnosti

1. Učitelj v šolo prinese stare predmete. Otroci ugotavljajo, čemu so bili namenjeni. Če jih ne poznajo, predlagajo, kako bi jih uporabljali.


3. Otroci iščejo različne vire in ob njih ugotavljajo, da je bilo življenje ljudi včasih drugačno (predmeti, risbe v knjigah, fotografije, filmi, risanke, pripovedovanje starih ljudi ...). Preskusijo delovanje starih predmetov: mletje s starim mlinčkom za kavo, pisanje z gosjim peresom.


- 133 -

4. Zbiramo stare predmete. Otroci jih urejajo po različnih kriterijih glede na to, kje so predmet našli, dobili (doma, pri sorodnikih ...). Predmete razvrščajo po namenu (pisala, posode, oblačila, gospodinjski pripomočki, metla, vozila, igrače, pripomočki za otroke ...) in jih primerjajo med seboj. Poskusijo določiti najstarejši in najmlajši predmet v skupini predmetov. Stara ni le stoletna zibelka, temveč tudi mamin deset let star likalnik ter otrokova najstarejša slikanica.

5. Otroci z gibi prikazujejo istovrstno dejavnost danes in v preteklosti (točenje vode, pranje perila ...).


7. Ogledamo si najstarejšo hišo v okolici. Otroci jo primerjajo z novejšimi hišami (zunanji videz, notranja oprema). Zakaj se jim zdi stara? Ali se podira ali je obnovljena?


9. Obisk muzeja, bolšjega sejma v domačem kraju. Otroci spoznavajo stare običaje v svojem kraju ter se udeležijo prireditev ali v njih celo sodelujejo.

10. Poslušanje pravljic, ogled filmov, risank iz življenja v preteklosti (Kekec, Janko in Metka, Ne joči Peter, Robin Hood). Otroci so ob poslušanju in ogledovanju pozorni predvsem na način življenja otrok: obleka, jedilni pribor, posoda, oprema stanovanj, zgradbe, prevozna sredstva ... Vživljajo se v junake iz zgodb, pravljic, filmov. Razmišljajo, kaj bi se v zgodbi spremenilo, če bi se dogajala danes.

11. Otroci razmišljajo, zakaj predmete hranimo, dogodke fotografiramo, snemamo.

delo z učbenikom

(1) Otroci opazujejo ilustracijo življenja »nekoč«, ko v hišah še ni bilo električne napeljave. Katere predmete iz stare hiše poznajo? So jih že kje videli? Katere imajo tudi oni v domačem stanovanju? Zakaj v stari hiši še ni električnega štedilnika? Prečrtajo predmete, ki po njihovem mnenju ne sodijo v življenje v tistem času. Odločitev utemeljijo.

(2) Pozorno si ogledajo ilustracijo stanovanja zdaj in jo primerjajo z ilustracijo istega stanovanja nekoč. Kaj je v sedanjem stanovanju spremenjeno, česa ni več, kaj je dodano? Učenci si ogledajo risbe predmetov med obema ilustracijama stanovanja, opisujejo njihovo delovanje in jih poimenujejo. Povežejo jih z ustrezno ilustracijo. Razlagajo, zakaj določen predmet sodi samo v sedanjost, določen v preteklost in zakaj nekatere stare predmete uporabljamo tudi danes ali pa nam služijo le za okras.

(3) Otroci si v paru opisujejo različne načine prevoza, kuhanja, prenašanja sporočil in uporabe pisal. Za vsak način opišejo, kaj so ljudje v določenem času poznali in česa ne ter katera ilustracija lahko ponazarja pravo rešitev.


- 134 -

pripomočki stari predmeti, fotografije ...


- 135 -

38. Kje živijo, kje rastejo

Raznolikost živali in rastlin, rastline in živali v različnih okoljih

V različnih predelih sveta živijo različne živali in rastline. Število in raznolikost vrst v kakem okolju sta odvisna od razmer, ki tam vladajo. V danem okolju lahko preživijo le tiste živali in rastline, ki so prilagojene oziroma se lahko prilagodijo razmeram (količina svetlobe, vlage, temperatura, nadmorska višina in podnebje).

Otroci zlahka opazijo razlike med izrazito različnimi okolji, npr. med puščavo, tropskim deževnim gozdom in polarnim svetom. Otroci v svojem okolju opazujejo različne živali in rastline ter njihova bivališča. Spoznavajo raznolikost organizmov in jo skušajo povezati z različnimi okolji.

Povezovanje s poglavjema 12. Jablana in marjetica ter 20. Moje telo

cilji – Otroci primerjajo bitja ter okolja, v katerih žive, in spoznavajo sebe kot enega izmed njih. – Odkrivajo, da so bitja odvisna drugo od drugega in od nežive narave – Spoznavajo, da obstajajo zelo velika in zelo majhna bitja. – Spoznavajo, kako sami in drugi ljudje vplivajo na naravo in kako lahko dejavno pomagajo pri varovanju in ohranjanju naravnega okolja pa tudi pri urejanju okolja, v katerem živijo.

ključne besede bitja: živali, rastline okolje: gozd, park, mlaka, potok, morje, travnik

dejavnosti

1. Otroci pripovedujejo, katere živali poznajo in kje te živali živijo.

2. V okolici šole z otroki naberemo po en primerek različnih živali in rastlin (pajek, deževnik, stonoga, mravlja, metulj, mokrica, žaba, marjetica, regrat, vejica smreke, leske ...). Preden začnemo nabirati živali, moramo otroke poučiti, kako jih ulovimo in kako ravnamo, da jih ne poškodujemo. Po končanem opazovanju živali odnesemo tja, kjer smo jih ulovili. Otroci naj bodo pozorni, kje so živali in rastline nabrali (v travi, prsti, trhlem štoru, odpadnem listju, luži, pod kamenjem, na cvetovih ...). Opazujejo, kako so živali in rastline zgrajene, kako se živali gibljejo, ali imajo noge ali ne, kako


- 136 -

so velike, kakšnih oblik so, kakšnih barv, ali imajo krila, hišico, s čim je pokrito njihovo telo. Živali in rastline, ki smo jih nabrali, poimenujemo.

3. Z otroki gremo v enega od življenjskih okolij (bližnji gozd, travnik, mlaka, park, kmetija, potok, morska obala) in tam opazujemo živali in rastline. Opazujemo, kako je človek spremenil okolje (divje odlagališče odpadkov, odplake ipd.). Učitelj izbere okolje, ki je najbolj dostopno. Otroci na delovnem listu obkrožijo živali in rastline, ki so jih videli v naravi. Delovni list pripravi učitelj glede na izbrano okolje. Pogovarjamo se z njimi, ali so tu videli drugačne živali in rastline kakor v okolici šole, in če so, zakaj. Otroci naj bodo pozorni, kako je zgradba telesa različnih organizmov prilagojena različnim življenjskim okoljem (ribe so v vodi in imajo plavuti, ptiči letajo po zraku in imajo krila ipd.). Otroci opisujejo živali, ki so jih ujeli ali videli, ter jih narišejo. Opazujemo rastline, ki rastejo v gozdu, in rastline, ki rastejo na travniku, v mlaki. Primerjamo, kako velike so, kakšne liste in cvetove imajo, ali rastejo v senci ali na osvetljenem mestu, na tleh ali na štoru. Z otroki se pogovarjamo, katere živali in rastline so najpogostejše v posameznih življenjskih okoljih (gozd: drevesa, praproti, veverica; travnik: trave, žuželke; park: trava in gredice okrasnih rastlin; mlaka: rogoz, lokvanj, žaba).

4. Na plakat, kjer so narisani gozd, travnik, morje, kmetija, mlaka, naj otroci na ustrezno mesto, tj. v ustrezno okolje, nalepijo slike (fotografije, risbe, slike iz revij) živali in rastlin.

5. Otroci opazujejo sobne rastline v razredu. Pogovorimo se, zakaj te rastline ne rastejo zunaj in kaj bi se zgodilo, če bi jih posadili na prosto.

6. Otroci urejajo gojilnice ter skrbijo za živali in rastline v njih. Pogovarjamo se, zakaj so gojilnice za različne živali različno urejene in oskrbovane.


delo z učbenikom

(1) Otroci v učbeniku povežejo slike živali in rastlin z njihovim najznačilnejšim življenjskim okoljem. Za vsako okolje izberejo drug barvni svinčnik. Nekatere živali niso omejene samo na eno življenjsko okolje, ampak pridejo tudi v sosednje, zato je mogoče eno žival povezati z več okolji. • Pogovarjajo se o velikosti in barvi živali ter rastlin.

(2) Z otroki gremo v okolico šole, bližnji gozd ali travnik. V plastične lončke otroci naberejo živali, ki so jih našli. Pozorni naj bodo, da živali ne poškodujejo in da imajo v lončku dovolj zraka. Primerjajo živali, ki so jih nabrali in skušajo povezati značilnosti živali z okoljem, v katerem so žival našli.

(3) Pogovarjamo se, kako skrbimo za hišne ljubljenčke – dajemo jim hrano in vodo, čistimo prostore kjer živijo … Otroci naštejejo hišne ljubljenčke, ki jih imajo doma in tudi ostale živali, ki jih najdejo v svojem domu ali v njegovi bližini.


- 137 -

(4) Pogovarjamo se, zakaj gojimo domače živali in kaj nam dajejo. Kokoši gojimo zaradi jajc, mesa in perja. Krava gojimo zaradi mleka in mesa. Ovce gojimo zaradi mesa in volne, delamo pa tudi sir iz ovčjega mleka. Gosi gojimo zaradi jajc, mesa in perja. Svinje gojimo zaradi mesa.

(5) Otroci zapišejo v preglednico s čim hranimo domače živali.

Dodatna naloga Otroci si pogledajo živali na sliki in jih primerjajo med seboj po velikosti. Pogovarjamo se, kako velike so živali v naravi. Katera žival je v naravi najmanjša? Največja živa je že označena s številko 1. Otroci v kvadratek pod risbo vpišejo številke od 2 do 5, tako kot so uredili živali po velikosti (od največje do najmanjše).

pripomočki povečevalna stekla, barvni svinčniki, posodice za živali in rastline, papir, plastične žličke, mreže za lovljenje živali, svinčnik, plastične kadičke

literatura Michael Scott, Ekologija, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1997 Florence Verilhac, Tisoč naravnih bivališč, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1993 Barbara Taylor, Veliki slikovni atlas živali, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994 Michaele Allaby, Šolska enciklopedija spoznavanja okolja, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1996


- 138 -

39. Poletje

Poletje je najbolj vroč letni čas

Poleti so dnevi najdaljši in noči najkrajše. Sonce je visoko na nebu in ogreje zrak in zemljo. Temperature so visoke. Značilne so nevihte, včasih tudi toča. Drevesa so olistana in na vejah visijo plodovi, s katerimi se hranijo številne živali. Tako je v tem času hrane dovolj tudi za mladiče, ki so se skotili ali izlegli to pomlad. Ptice pevke s petjem in preletavanjem še vedno ohranjajo svoj teritorij, ki so ga označile spomladi. Sesalci označujejo svoj prostor z izločki žlez. Ptičji mladiči že samostojno letajo in iščejo hrano. Tudi mladiči sesalcev so že precej samostojni. Zvečer vidimo kresnice, ki se svetijo in privabljajo spolne partnerje. Samice so brez kril, letajo le samci.

Poleti je malo padavin, zato lahko pride do suše in velike nevarnosti požarov. Zato zlasti poleti v naravi ne smemo kuriti ognja, oziroma če ga zakurimo moramo biti ves čas prisotni in ga opazovati. Ko zapustimo prostor kjer smo kurili, moramo biti prepričani, da smo ogenj dobro pogasili, da se ta ne bi razširil.

Na travniku je poleti zaradi pripeke sonca vroče, v gozdu pa prijetno hladno in bolj vlažno kot na odprtem. Svetlobe je na travniku več kot v gozdu, saj ni dreves, ki bi s krošnjami preprečevala dostop svetlobe do tal. S košnjo preprečujemo, da bi se na travnikih zasadila drevesa. Na travniku živijo mnoge drobne živali. Nekatere se večinoma zadržujejo na cvetovih, druge na listih ali steblih rastlin, mnoge pa živijo v prsti, kjer je hladneje, bolj vlažno in ni svetlobe.

21. junija je dan najdaljši. Zato na predvečer v mnogih krajih, v spomin na stare običaje, zakurijo kres in praznujejo dan, ko se bo dan zopet začel krajšati.

cilji – Znajo primerjati vremenska stanja v različnih letnih časih. – Povezujejo vreme in neko dejavnost. – Časovno razlikujejo, opredeljujejo in pojasnjujejo dogodke in spremembe v različnih letnih časih. – Znajo opisati kako sami in drugi ljudje vplivajo na naravo. – Usmerjeno opazujejo, uporabljajo več čutil. – Oblikujejo in izpolnjujejo preglednice.

ključne besede poletje, gozd, travnik, požar, travniške živali, kresnice, kresna noč

dejavnosti


- 139 -

1. Pogovarjamo se o značilnostih poletja. Zakaj gremo poleti na morje?

2. Odidemo v gozd in otroci opazujejo podobnosti in razlike med gozdom in travnikom. Opozorimo jih, da na travniku ne rastejo lesnate rastline, saj človek s košnjo preprečuje, da bi se zasadile. Pozorni naj bodo na količino svetlobe, vlage in temperature med obema ekosistemoma.


4. Otroci na travniku opazujejo travniške rastline. Primerjajo drevo in travniško rastlino in poimenujejo dele rastlin. Travniška rastlina ima steblo, drevo deblo.

5. Na travniku opazujejo živali. Pozorni naj bodo na katerem delu rastline se zadržuje določena žival (steblo, cvet, list). Povežejo naj tudi barvo živali z okoljem v katerem živi.

6. Delo z učbenikom (2), (3), (4), (5).

delo z učenikom

(1) Otroci pripovedujejo o podobnostih in razlikah v gozdu in na travniku.

(2) Otroci na travniku opazujejo živali in vpisujejo v preglednico katero žival so opazili in kje.

(3) Pogovarjamo se kdaj so požari v naravi najbolj pogosti in zakaj lahko pride do požara. Kako lahko preprečimo nevarnost požarov?

(4) Pogovarjamo se, kaj pomeni znak na risbi.

(5) Pogovarjamo se o dolžini dneva poleti, kdaj je najdaljši dan in kako so včasih oziroma še danes nekateri ta dan praznujejo.


- 140 -

40. Pokliči me!

Kako zvem in sporočam – izmenjava podatkov

Podatki o kaki stvari ali pojavu so vse tisto, kar o stvari ali pojavu lahko povemo, sporočimo, obvestimo, pojasnimo. Ko pripovedujemo, pišemo, telefoniramo, pošiljamo faks in elektronska sporočila, dajemo informacije, tedaj oddajamo, pošiljamo podatke. Smo viri podatkov.

Ko poslušamo, gledamo, beremo, pokušamo in vonjamo, podatke sprejemamo. Smo prejemniki podatkov. Podatke lahko oddajajo ali sprejemajo tudi živali.

Ljudje so za izmenjavo podatkov naredili razne naprave. To so viri ali oddajniki in sprejemniki podatkov.

Podatke, ki jih sprejemajo ljudje in ki so zanje novi, pogosto imenujemo informacije. Če si informacije zapomnimo, vemo več. Če informacije povežemo s tistim, kar že vemo, nekaj bolje dojemamo.

Vir in (s)prejemnik se nanašata na eno izmenjavo podatkov. Podatke pa lahko prejemnik posreduje naprej. Postane predajnik podatkov. To pomeni, da je njihov prejemnik pri eni izmenjavi in oddajnik pri naslednji.

Podatki se močno razlikujejo od snovi. Za snovi velja zakon o ohranitvi. Če snov iz nekega območja odteka, je je tam vedno manj. Na drugem mestu pa je je vedno več. Skupna množina snovi se pri izmenjavi ohranja. Če pa podatki od nekod odtekajo, jih zato tam ni nič manj. Če kdo komu kaj podari, tistega nima več. Če pa kdo komu kaj pove, tisto še naprej ve tudi sam. Podatke je mogoče tudi povsem uničiti, na primer pozabiti. Snovi pa ni mogoče uničiti.

cilji – Razvijajo sposobnosti za grafično komuniciranje. – Spoznajo ravnanje ob nezgodah in nevarnostih. – **Otroci poznajo različne načine prenosa podatkov (informacij). – **Poznajo pomembne telefonske številke. ** dodani učni cilji

ključne besede novica, sporočilo, obvestilo, opozorilo, podatek, informacija

dejavnosti


- 141 -

1. Opisovanje načinov za izmenjavo informacij danes. Začnemo z obveščanjem o cirkusu v mestu. Delo z učbenikom (1) Otroci so navajeni na sprejemanje informacij iz različnih virov. Namen te dejavnosti je, da se izmenjave informacij zavedo. Najprej ugotovijo obstoj različnih virov informacij. Nato spoznajo nekatere lastnosti virov in se jih naučijo razvrščati na različne načine. Viri lahko oddajajo informacije, ki jih gledamo, poslušamo ali pa oboje hkrati. Viri se ločijo tudi po izbiri informacij, ki jo ponujajo. Prometni znaki, utripajoče luči, semaforji, sirene prenašajo le malo informacij. So pa pomembne in jih je treba upoštevati. Lepaki in obvestila po zvočniku prenašajo več informacij. Še več pa jih prinašajo časopisi, knjige in televizijske oddaje. Viri se ločijo tudi po tem, koliko prejemnikov dosežejo: enega, malo, veliko. Na sprehodu opazujejo in naštevajo vire informacij. Pripovedujejo o tem, kaj kateri vir sporoča, kje se sporočila spreminjajo, kje so enaka.

2. Posnemanje telefonskega pogovora. Naučijo se poklicati in odgovoriti na klic. Razločujejo naj pogovor z znancem, vrstnikom in neznancem. Sprašujejo po podatkih o cirkusu v kraju ali o kaki drugi prireditvi. Pokličejo tudi telefonsko številko za splošne informacije. Otroci naj se naučijo razločevati med poizvedovanjem (1) in sporočanjem (2) Telefoniranje vadijo z igro vlog.

3. Naučijo se, kako ravnati ob nevarnostih in nezgodah. Ker so otroci majhni, ni mogoče pričakovati, da bi lahko sami fizično odvrnili nevarnost ali pomagali v nezgodi. Najprej naj sebe spravijo iz nevarnosti: zbežijo naj od požara, od deroče vode, iz sobe, kjer pušča radiator, s kraja nesreče. Nato pomagajo z obveščanjem. O nevarnosti obveščajo odrasle. Le če teh ni, obveščajo druge otroke. Po telefonu kličejo 113 ali 112. Naučimo jih, da povedo svoje ime, kraj nevarnosti ali nesreče in vrsto dogodka (prometna nesreča, pretep, požar, nesreča pri igri). V obvestilu je torej treba povedati: kdo kliče, kje je nevarnost ali nesreča in kaj se dogaja.

4. Sodelujejo v skupni vaji zapuščanja šole ob požaru ali drugih nevarnostih.

5. Narišejo ali izdelajo plakat, s katerim o nečem obveščajo (prireditev, razstava, sporočilo o izgubljenem predmetu ...).


delo z učbenikom

(1) Pogovor ob sliki. V cirkus (potujoče zabavišče) gremo lahko gledat živali. Za to je treba poizvedeti, kje je. Lahko pa gremo gledat predstavo. Izvedeti moramo, kdaj je. Povprašati moramo, koliko stane vstopnica. Odgovori na vprašanja kje, kdaj, koliko ... so podatki ali informacije. Po informacijah sprašujemo, jih zbiramo, nabiramo. Informacije zbiramo, ko o čem poizvedujemo, kaj preiskujemo, o čem beremo. Informacije si izmenjujemo, ko drug drugemu kaj povemo, pokažemo, narišemo, napišemo. Pravimo, da drug drugega informiramo (obveščamo). Otroci, ki so že bili v cirkusu, naj odgovarjajo na vprašanja tistih, ki še niso bili. Ob sliki pa je mogoče vprašati še, koliko živali je na njej, katere dresirane živali in kateri cirkusanti so na sliki (plesalka – akrobatka, burkež – klovn). Vsi nastopajo na prostoru sredi šotora, v


- 142 -

cirkuški areni ali maneži, ki je obkrožena s sedeži. Del arene se vidi skozi odstrti vhod. Kako Lučka izve, kje so postavili cirkus? Lahko prebere obvestilo na lepaku, ga sliši po televiziji, telefonira komu, pokliče številko za informacije 981, prebere časopisni oglas. Podatkov o cirkusu pa ne sporočata niti utripajoča luč in sirena na gasilskem avtomobilu niti jih ni mogoče najti v knjigi pravljic. Utripajoča luč in sirena sporočata, da se gasilcem mudi in se jim moramo umakniti s poti. V knjigi pravljic pa so podatki, kako so ljudje živeli nekoč ali kako žive v daljnih deželah. Veliko je v njej izmišljenega. To niso podatki. • Na slikah so različni viri informacij. Otrok naj izbere tiste, ki posredujejo (dajejo) podatke o cirkusu v mestu. • Sporočila lahko poslušamo in/ali gledamo. Otroci naj razvrstijo informacijske vire na slikah na tiste, ki jih poslušamo (telefon, sirena), tiste, ki jih gledamo (plakat, časopis, knjiga, utripajoča luč), in tiste, ki jih poslušamo in gledamo (TV sprejemnik). • Plakat sporoča tistim, ki pridejo mimo, ga opazijo in berejo. Kam ga pritrditi, da bo šlo čim več ljudi mimo? Kaj storiti, da ga bo opazilo čim več ljudi? Kaj storiti, da ga bodo ljudje brali? • Zakaj lepake razmnožujejo? Zakaj nekatera stojala z lepaki prenašajo in prevažajo? • Lepake beremo zunaj in stoje. Časopise navadno beremo notri in sede. Kaj je lažje? Katera besedila so daljša: na lepakih ali v časopisih? • Kaj se laže opazi: navadno ali utripajočo luč? Kaj bolj gotovo slišimo: stalen zvok ali zavijanje sirene?

(2) Potem ko so se učenci pogovorili o lastnostih informacijskih virov, naj jih praktično uporabijo za iskanje izgubljenega kužka. • »Si morda videl Bobija?« sprašuje Lučka fanta po telefonu. Ali fant lahko odgovori, če pozna Lučko, ne pa Bobija? (Lahko reče ne, če ni videl nobenega psa.) Ali lahko odgovori, če ne pozna Lučke, pozna pa Bobija? Katere ljudi se splača spraševati, ali so videli Bobija? (Tiste, ki ga poznajo.) • »Izgubil se je Bobi,« piše na vrhu plakata. Pod imenom je Bobi narisan. Lepak vsem bralcem sporoča, da se je izgubil pes. Komu je namenjen podatek, da je psu ime Bobi? (Tistim, ki ga poznajo.) Komu je namenjena risba, ki prikazuje lastnosti izgubljenega psa? (Tistim, ki Bobija ne poznajo.) • Čigav telefon je napisan spodaj? Kaj bi Lučka spodaj napisala, če doma ne bi imeli telefona? (Svoj naslov ali telefon kakega znanca. Znanca je treba prej vprašati za dovoljenje.) • Ali bi Lučka lahko dobila svojega psa nazaj tudi, če bi pozabila napisati telefonsko številko ali naslov? (Da.) Kdo bi ji ga lahko vrnil? Tisti, ki pozna Bobija? Tisti, ki pozna Lučko? Tisti, ki pozna Lučko in Bobija? Tisti, ki pozna Lučko in ve, da je njenemu kužku ime Bobi? (Slednji.) • Katero informacijo bi moral kužek nositi s seboj, da bi najditelj lahko Lučki sporočil, da je našel njenega psa, čeprav ne bi bral plakata? • Kje naj kužek nosi informacije o sebi in svojih lastnikih? (Na obesku.) • Kako bi najditelj poiskal Lučko, če bi našel njenega psa brez obeska in če Lučka ne bi napisala plakata? Kaj se zgodi s psi, ki dokončno izgubijo svoje lastnike?

(3) Sošolci poizvedujejo za Bobijem. • Poizvedovati pomeni sporočati in zbirati podatke. Ko sošolci poizvedujejo za Bobijem, sporočajo, kakšen pes se je zgubil, in zbirajo podatke o tem, kje in kdaj ga je kdo videl, kam je bil namenjen ali kam ga je kdo peljal. Za zbiranje podatkov ljudem sporočajo, komu je treba sporočiti podatke o izgubljenem psu in kako naj to


- 143 -

naredijo. Odločili so se, da bo eden od njih podatke zbiral po telefonu. Zato sporočajo telefonsko številko sprejemnika podatkov. • Novico, da se je Bobi izgubil, je Lučka najprej sporočila sošolcem, ki poznajo njo in Bobija. Poizvedovanje je začela pri znancih. Ti so ji novico potem pomagali razširiti še na neznane ljudi. Zanje so pripravili plakate. Enega sta narisala Lučka in Gregor, drugega pa je pripravil in razobesil Luka. Družno poizvedovanje je učinkovitejše kot posamično, ker je virov podatkov več (Lučka, Gregor in Luka). Lahko pa je tudi več sprejemnikov ali pa en sprejemnik deluje dlje časa. Sošolci se lahko izmenjujejo pri sprejemanju telefonskih klicev pri enem samem telefonu. • Na Lukovem plakatu je več napisanega in narisanega kot na Lučkinem. Katere podatke o Bobiju zvemo z Lukovega plakata, z Lučkinega pa (še) ne? (Bobi je treh barv, nog nima belih v celoti, temveč ima le bela stopala, nosi ovratnico.) Kaj pa bi Luka lahko izpustil iz besedila in slike? (Lahko bi izpustil besedi »Pokliči na«, na sliki pa bi lahko izpustil sonce, skodelico, kost, rožo in tla. Po teh rečeh Bobija ni mogoče prepoznati, saj jih ne nosi s seboj.) Ker pa mora biti plakat dovolj privlačen, da ga ljudje sploh preberejo, je morda vendar prav, da je Luka nanj napisal in narisal tudi kako stvar, ki ne prinaša nobenih pomembnih podatkov o Bobiju, naredi pa plakat bolj privlačen.

pripomočki telefon igrača ali stari neuporabni telefon

Okolje%20in%20jaz%201 prirocnik%20za%20ucitelje modrijan

Documents

Transcript of Okolje%20in%20jaz%201 prirocnik%20za%20ucitelje modrijan