OCENE IN POROČILA

Matjaž Kmecl: Tisoč let slovenske literature: drugačni pogledi na slovensko literarno in slovstveno preteklost. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004, 450 str.

Jezik in slovstvo, let. 53 (2008), št. 2

Posredovanje branja nas vodi k analizi njegovih imanentnih struktur. Pomen ponovnega opisa, rediskripcije, pa je v tem, da se ricoeurjevsko premikamo v hermenevtičnem loku med življenjem, prečkanjem z literarnim, v našem pri-meru pač zgodovinsko-literarnim de-lom, in se vračamo k življenju. Tu se je nujno vprašati po tem, kaj pomeni v literarno-zgodovinski predstavi beseda življenje. Preprosto opis poti dejan-skega literarnega ustvarjanja v tisočletju slovenske literature. Gre za sklicevanje na preteklost in na realno aplikacijo slovenskih literarnih ustvarjalcev v tem času. Na tej poti smo do sedaj lahko uzrli vrsto pristopov o našem slovst-vu in književnosti, od Slodnjakove, Pogačnikove, Zadravčeve do najnovejše Slovenske književnosti v treh delih. Ne-katera od teh so bližje znanstvenim ra-ziskavam, druga pa so bolj esejistično-publicistična. Ni nam potrebno veliko razmišljati, kam uvrstiti naslovno be-sedno zvezo Tisoč let slovenske lite-rature, saj nas k temu napoti kar avtor sam, ko v zaključku knjige zapiše, da bi to delo še najlažje imenovali zgod-ba slovenske literature in slovstva. Po tem bi morda lahko kdo sodil, da gre za lahkotno opisovanje slovenske literarne zgodovine, a je potrebno zapisati, da je ta knjiga vse prej kot to. Dokaj podrob-

ni in vsestranski opisi literature in njenih ustvarjalcev ter različnih literarnih sme-ri in ob tem še filozofsko utemeljenih obdobij nas prepričajo o tem, da gre bolj za celoto, ki želi biti drugačna od drugih tovrstnih del. Tu pa nam znova pomaga avtor knjige, ko v podnaslovu zapiše, da gre za drugačne poglede na slovensko literarno in slovstveno preteklost.

Kaj vse zajema ta drugačnost: začetki segajo od prvih stoletij slovenske književnosti do polliterarnih časov, ko je Primož Trubar izdal prvi knjigi, Janeza Svetokriškega in njegove pridige, literarno klasiko, ki se začenja z Antonom Tomažem Linhartom in Valentinom Vodnikom, na-daljuje s Francetom Prešernom in z nje-govim literarnim okoljem, prehajanje k Franu Levstiku in Josipu Stritarju ter prvimi romanopisci, predvsem Josipom Jurčičem, Jankom Kersnikom idr. Sodob-na književnost je popisana z ustvarjalci moderne: Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem, Dragotinom Kettejem in Josipom Murnom, omenjena je tudi Zof-ka Kvedrova, tem sledita samohodca, kot ju imenuje Kmecl, Alojz Gradnik in Fran Milčinski, za mistike so imenovani Stan-ko Majcen, Slavko Pregelj in Juš Kozak, na poti v avantgardo pa so okrepljeno zapisani Anton Podbevšek, Srečko Ko-sovel, Slavko Grum in Tone Seliškar.

82 Ocene in poročila

V zadnji sklop knjige so uvrščeni novi objektivizem, socialnokritični realizem in ustvarjalci, ki se gibljejo na meji transcendentnega ter predstavljajo v ti-stih časih odklon od družbenoideološko privilegiranih literarnih tokov. Obrav-navani so značilni predstavniki, kot so Edvard Kocbek, Mile Klopčič, Božo Vodušek, Vladimir Bartol, Bratko Kreft, Miško Kranjec, Ludvik Mrzel, Prežihov Voranc, France Bevk, medvojna Karel Destovnik Kajuh in France Balantič idr. Po povojnih avtorjih kramparske poe-zije in v petdesetih letih predstavnikih t. i. intimizma (Janez Menart, Kajetan Kovič, Tone Pavček, Ciril Zlobec ter Ivan Minatti in še nekateri) pa preosta-ne časa in prostora le še za bolj bežne opombe nekaterih sodobnejših avtorjev, kot so Andrej Hieng, Boris Pahor, Alojz Rebula, Pavle Zidar, Dominik Smole, literarni teoretik Taras Kermauner in pesnika ter dramatika Gregor Strniša ter Dane Zajc. Po navedbi pisca knjige je ta razdelek skromnejši zaradi upoštevanja časovne distance.

Seveda zgodovinski tok slovenske-ga slovstva oziroma književnosti ne prikazuje zgolj avtorjev, ustvarjalcev književnih del, temveč se ves čas opre-deljuje tudi glede na zunanje okolje, v katerem se posamezne literature v določenem hipu znajdejo. Vse je, kot že rečeno, osmišljeno tudi s filozofskim vi-dikom, z različnimi kulturnimi gibanji v svetu, literarnimi smermi, strujami, to-kovi, opredeljeni so pojmi, kot so barok, renesansa, modernizem idr. Na časovni premici se znajdejo tako kronološki kot biografski opisi, ki pa so dodatno osmišljeni še s posameznimi citati, z odlomki iz knjižnih del, opombami ipd.

Brez prehitevanja se najprej ozrimo po

uvodnih pojasnilih, kjer je skupni ime-novalec posredovan s poimenovanjem naroda s pomočjo literature, z iskan-jem slovenske slovstvene preteklosti, izvirnostjo pristopa k delu, s funkcijo narodnega osvobajanja, z vsenarodnim razvojem, s slogovno in periodizacij-sko opredelitvijo ter razvojno logiko zgodovinskih slogov. To je vsekakor zanimiva napoved za pot spoznavanja slovenske literarne zgodovine na nov in poseben način, vprašanje, koliko je drugačna od dosedanjih, pa ostaja za-enkrat še odprto.

Na začetku stojijo Brižinski spomeniki. Njihova pomembnost je opredeljena tako z jezikovnega, s časovnega kot tudi civilizacijskega vidika. Poudarjen je po-men liturgičnega zapisa zaradi sloven-skega jezika, ob tem pa je zastavljeno vprašanje o njihovi literarni vrednosti. Omenjeno je tudi, da je bilo z nekaj verzi v 15. stoletju na Slovenskem že prisotno znamenje viteško-trubadurske slovenščine. Iz približno tega obdobja avtor seveda opiše še Celovški in Sta-rogorski rokopis. Vsega ravno dovolj, da je bralec poučen o začetku slovenske pismenske tradicije.

Temu sledi s polliterarnim imenom opi-sani čas. Slovenski slovstveni protestan-tizem spada v obdobje, ko so v Evropi že poznali Gutenbergov knjigotisk, kar je vsekakor pomembno za povečane na-klade knjig. Kmecl tu zaznava vpliv cer-kve, predvsem protestantizma na izda-janje naših prvih tiskanih knjig (Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič). Stanje slovenskega duha, oziroma bolje Trubarjevega razmišljanja, pa dodatno pojasnjuje citat avtorja tiskanih knjig Katekizem in Abecednik: »Smili se, smi-li se tudi čez nas uboge Slovence. Mi

Ocene in poročila 83

smo ja več koker drugi ljudje zuper te grešili, zatu mi tudi pravičnu več trpimo …« Približevanje literarnosti zaznava avtor s fabuliranjem v Dalmatinovi Bi-bliji ter v prvih zametkih esejizma, kot polliterarnih besedilnih zvrsti, v Dalma-tinovi eksegetični razlagalni razpravi k prevodu Svetega pisma. Ob omembi postilske razlage pa je opazen Kmeclov fenomenološki pristop opredeljevanja do obravnavane tematike, ko piše, da je takratni pisec nabožnega besedila izsto-pil iz transcendence in ponudil imanen-co; onostranskost je opremil s tostran-skostjo. Iz katekizma ne pozabi omeniti pesniških figur, ki so zaznamovane z nekaj rimami. Vse to kaže na natančen pristop k opisovanju izbrane tematike.

Obdobju vrste tiskanih izdaj knjig sledi krajši zapis o rekatolizaciji Tomaža Hrena, v kateri je bila knjižna bera skromna, vse do nabožnih knjižic Matije Kastelca in Slave vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvazorja. Za tem je kar pomemben del knjige namenjen umetniškim pridigam Janeza Svetokriškega. Ta je najprej opre-deljen z rodovnim, potem pa z vsebinskim in literarnoanalitičnim opisom njegovih del. Kmecl poudari slovstveno-literarni napredek, ki je zaznan v teh pridigah predvsem v humornosti in erotičnosti, mišljenjski kot pa zaznava v jasnem ločevanju tostranstva od onostranstva.

Ob Svetokriškem sta omenjena še dva njegova pridigarska sodobnika – Roge-rij in Basar, ki pa ne dosegata Svetega priročnika glede notranjih daljnosežno-sti v zvezi z razmišljanjem o združenosti Slovencev v skupnem jeziku ter duhov-nem in kulturnem življenju.

Ta sklop literarne zgodovine je zaključen z omembo prihajajočega prvega sloven-

skega pesniškega almanaha Pisanice od lepih umetnost, v 18. stoletju pa potem še vrsta izdaj slovnic ter janzenist, pre-vajalec Svetega pisma, Jurij Japelj.

To je že napoved za literarno klasiko, ki jo avtor imenuje veselo prebujenje. Poudari pomen ustanovitve različnih akademij (Dizmova bratovščina, Aka-demija delovnih, filharmonična aka-demija, akademije enodnevnice). Za konec stoletja poudari pomen začetka izdajanja sprotnoinformacijskega časo-pisa Ljubljanske novice, predvsem pa je pomembna opredelitev sprememb, ki so povzročile, da je prišlo v ospred-je novo pojmovanje človeškega bitja brez vnaprejšnje religiozne in družbene določenosti. Za Slovence je, ob splošnem prebujanju evropskega zave-danja nacionalnega, nakazan problem, da nismo imeli uradno vzpostavlje-ne možnosti za razvoj lastnega jezika drugače kot med preprostim ljudstvom. Avtor zastavlja vprašanje o tem, kako bi se zborna slovenščina sploh lahko kdaj-koli izoblikovala? V zvezi z mimetično literaturo, ki vlada kot merilo že od anti-ke dalje, pa omenja nezmožnost našega jezika, da bi avtentično artikuliral kral-jevski oziroma vsaj knežji govor, ker tovrstni družbeni sloji niso uporabljali slovenščine kot govorni jezik. V kritični opredelitvi tovrstnih poizkusov je citi-ran del neuspešnega poizkusa opernega libreta Belin Antona Feliksa Deva.

Na tem mestu Kmecl poudari Zoisov krožek in za jezik pretanjenega pis-ca Antona Tomaža Linharta, ki je z Županovo Micko in Matičkom pokazal, da je slovenski jezik vendarle primeren tako za prevod kot tudi za umetniško ustvarjanje. Ugotovitev seveda ni nova, je pa zagotovo dobro nakazana z nekaj

84 Ocene in poročila

primeri iz obeh iger. Ugotavljanju Lin-hartovega izostrenega posluha za jezik je dodano razmišljanje o filozofskem vplivu Rousseaujeve misli o človekovem na-ravnem delovanju.

V nadaljevanju poudarja pomen Vodni-kove vedrine pri pesnjenju in literarno razglašenost manj pomembnih piscev, kot je recimo Pavel Knobl in njegove banalne hvalnice verzificiranim kra-marskim reklamam.

Na poti v visoko umetnost pride tako Kmeclova zgodba do pesnika France-ta Prešerna. Njegov pomen dokazuje s pomočjo takratnega družbenega in historičnega okolja, literarnoteoretične, miselne in jezikovne narejenosti. Za-nimive so podrobnosti, ki se dotikajo tako sodelovanja Franceta Prešerna z Matijo Čopom, čbeličarjev, jezikovne-ga razvoja, dotakratnih in Prešernovih poetičnih postopkov pisanja kot tudi sa-pic, ki so nekaj časa celo bolj cenile Jovana Vesela Koseskega kot Franceta Prešerna. Kmecl zapiše, da bi naj slovensko li-terarno tradicijo in umetniški jezik na najvišji literarni ravni ustvaril dovolj daljnoviden, samonikel, nekomforen in obenem nadarjen pesnik. To je izhodišče, na katerem razloži Prešernov pesniški razvoj. Vseobsegajoča sila ljubezni in razumevanje lastne usode v okviru slovenstva sta temeljiteje analizirani s pomočjo Sonetnega venca in Krsta pri Savici. Vsekakor je pomembno, da ob-jektivno opredeli odnos do Julije Primic in njen vpliv na pesnikovo ustvarjanje (ljubezni do Julije namenja bolj fik-cijsko in ne tako fatalno vlogo, kot ji je bila odmerjena v nekaterih starejših literarnoteoretičnih razlagah) ter to, da sicer kritično analizira to poezijo, ji prisodi enega od ključnih momentov v

slovenskem literarnem razvoju, uvidi, da gre za enega od vrhov naše literature, a jo obenem ne mistificira.

Povzdignjenju slovenske literature na umetniško raven sledi obdobje progra-mov in opis zavedanja glavnih prota-gonistov, kot sta Fran Levstik in Josip Stritar, da je jezik narodnost – »Vzemi narodu jezik in vzel si mu vse«, citira Kmecl Frana Levstika. Ob pomem-bnosti šolstva, ki je bilo v tistih časih večinoma še nemško, sta tukaj prvič, kot nekakšni spremljevalki literature, omen-jeni književnici Fani Hausmannova in Josipina Turnograjska. Kot bomo videli kasneje, pa moramo verjetno žal ugo-toviti, da razen delno Zofki Kvedrovi, Kmeclova literarna zgodba drugim li-terarnim ustvarjalkam ni najbolj naklon-jena. A ker tako priznanemu akademiku, kot je Kmecl, ne gre pretirano gledati pod prste, se ozrimo po nadaljevanju pripovedi o slovenski tisočletni literatu-ri. Tu sedaj vendarle nekoliko bolj zares uzremo Jerneja Kopitarja, ki je »hodil po glavah« takratnim srednjezmoglji-vim literarnoteoretičnim umom, in si-cer predvsem z ukrojeno mislijo, da bi Slovenci spesnili kak »narodni ep, ker da literature brez utemeljitvenega epa pač ni«. Takšna možnost je bila dana (a slabo izvedena) povprečnim ustvarjal-cem Bleiweisovih Novic.

V nadaljevanju je posebej poudarjen Levstikov literarni program Popoto-vanje od Litije do Čateža, potem pa je relativiziran njegov vpliv na Josipa Jurčiča. Zanj meni Kmecl, da je ven-darle ubiral tudi svojo literarno pot in da je v romane vnašal svoje pogle-de in svoj literarni postopek. Kmecl piše, da je znal Josip Jurčič predvsem poiskati veljavne domačine za sloven-

Ocene in poročila 85

ski roman. Kmecl Franu Levstiku po-trjuje mesto, ki mu pripada v literarni zgodovini, saj je s svojim programom veliko pripomogel k boljšemu pisan-ju, ob tem pa ugotavlja nekatera slaba programska mesta, kot so predpisovan-je ostarele in dogmatske upreproščene šolske poetike ali poudarek na pretežno mimetični književnosti, češ da kaj veli-ko drugačnega slovenski kmečki narod ne bi utegnil razumeti. Tu so potem opi-sani odnosi do drugih takratnih ali ne-koliko kasnejših ustvarjalcev in teoreti-kov, kot so Josip Stritar, Simon Jenko, Simon Gregorčič in Ivan Tavčar.

Slovensko »slovstveno njivo« av-tor knjige nadalje poseje z Antonom Janežičem, ki se vprašuje po tem, ali »hočemo Slovenci imeti svojo književnost po zgledu drugih narodov ali ne.« Pripoved se bliža obdobju rea-lizma, ki pa ostaja znotraj skepse o tem, ali smo ga pri nas zares sploh imeli ali pa so bila takratna literarna dela bolj v okviru polrealizma in romantičnega rea-lizma. Ob Janku Kersniku, naravoslov-nem Franu Erjavcu in pronicljivem opa-zovalcu Franu Celestinu imenuje Kmecl posebej Mohorjeve večernice, ki pa mu pomenijo »pomožni literarni standard«. S takšnim in podobnim izrazoslovjem pa izkazuje avtor tisočletne slovenske literature izredno spretnost v jeziku in domiselnost z izvirnim poimenovanjem posameznih literarnih dogodkov, obdobij ali programov.

Sledi uvrstitev med literate klasike prve-ga tovrstnega obdobja. Sem sodijo Fran Levstik, Josip Jurčič in Janko Kersnik. Ob Levstikovem Martinu Krpanu omenja njegovo mnenje, da se ima za vrhovnega učitelja in razsodnika, ob tem pa zapiše, da ga je upošteval celo

jezikoslovec Fran Miklošič. Kmecl predstavlja Josipa Jurčiča kot izredno nadarjenega epika in potem poudarja njegova dela Deseti brat, Cvet in sad ter Doktor Zober. Pri Janku Kersniku opiše svojevrsten subjektivizem, amalgami-ranje iz slogovnega vrveža dveh ali treh desetletij, romantični realizem in idealni realizem. Od njegovih del pa izrecno na-vaja knjigi Ciklamen in Jaro gospodo ter s tem ostaja znotraj etablirane stroke.

V slovenski literarni klasiki II »nosi-jo zvonec« Josip Stritar, Ivan Tavčar in Simon Gregorčič. Zanimivo pa je, da ni nikjer, niti pred niti med niti po njih, okrepljen, pa tudi ne kako drugače poudarjen Simon Jenko – na kratko je omenjen le kot član vajevcev. Bralec se ob tem skorajda vpraša, da ni po malo-marnosti morda izpustil kakšno stran ali dve knjige. Je pa zato omenjena Luiza Pesjak, a zgolj kot Stritarjeva dopisoval-ka. Dobro so opisani tudi razni listi, pod-listki ali literarni časopisi, ki so izhajali v tem obdobju – priloga pri Slovenskem narodu, Slovenski glasnik, štajerska Zora, Ljubljanski Zvon in Kres.

Konec stoletja je zaznamovan z zato-nom slovenske klasike. Kmecl tu dia-gnosticira slovensko duhovno stanje, odmik od Levstikovih programskih razmišljanj in programske utemeljitve realizma pri nas. Med drugim piše, da je v tem času Fran Celestin adaptiral za naše potrebe nekatere poglede ruske naturalne šole, z romanom Frana Govekarja V krvi pa razpoznava prisotnost zolajevskega naturalizma. Še pred tem so osemdeseta leta zaznamovali verzi Antona Aškerca. Medtem ko meni, da je imel Simon Gregorčič smisel za ritmiko, pa zapiše, da je bil Anton Aškerc precej amuzičen. V tem delu knjige, kot v veliki večini tudi

86 Ocene in poročila

drugje, je opaziti izreden nabor besedišča in pestrost Kmeclovega jezika – to potrju-jejo dolgi odlomki in opisi karakternih lastnosti, opisovanja okolja, medsebojnih odnosov med literati, popis različnih kon-fliktov ipd.

Približno na polovici knjige ta prehaja v sodobno književnost in v »veliki pok subjektivizma ter v katastrofizem«. Gre za prehod iz 19. v 20. stoletje, za fin de siècle, baudelairovski spleen in de-kadenco. Kmecl v uvod vloži slikovito Kierkegaardovo primerjavo za to obdob-je, in sicer ga primerja z nabito polnim gledališčem, v katerem se občinstvo na smrt zabava, ker ne ve, da je stavbo že zajel požar; nihče se ne bo rešil. Zanimi-vo je, da ob najpomembnejših protago-nistih tega obdobja, Dragotinu Ketteju, Josipu Murnu, Ivanu Cankarju in Otonu Župančiču, Kmecl uvodno navaja Anto-na Funtka in Frana Jakliča, a za njiju se-veda ve, da sta manj nadarjena. Zatem natančno označi vse štiri avtorje moder-ne in njihovo miselno izhodišče opredeli z eno od Cankarjevih misli: »Moje oči niso mrtev aparat, moje oči so pokoren organ moje duše!« V svetu v tem času prevladujejo različne smeri, od simbo-lizma, imažinizma, nove romantike do parnasizma. Glede na to, da literarne ustvarjalke v tej knjigi niso ravno po-gosto prisotne, je zanimiv zapis o delu Zofke Kvedrove, za katero piše Kmecl, da odkriva in gradi povsem nov slog – »prvoosebno, patetično retorično in skrajno subjektivnoizpovedno pisan-je, intonirano s privzdignjeno svetopi-semsko maniro«. Podobne značilnosti najde tudi pri Ivanu Cankarju. Kmecl ne pozabi na omembo odličnega pre-vajalca in literarnega ustvarjalca Vla-dimirja Levstika, ki pa je žal ostal v Cankarjevi senci. Ko opisuje značilne

literarne poteze modernistov, kot so igrivost, brezobveznost, filozofska uglašenost verzov, hrepenenjski trenut-ki, življenjska vedrina, neteleološkost in neprogramiranost sprotnih trenutkov, poudari pomembnost Župančičeve poe-zije za mlade in to poimenuje z otroško literarno klasiko.

Kot samohodca tega časa sta navede-na Alojz Gradnik in njegov nazorno-filozofski pesimizem, metafizičnost in posebna metaforika ter Fran Milčinski, za katerega piše, da je ob šaljivih zgod-bah zajemal večino fabul iz sodnijskega in pravniškega sveta; ob komičnih por-tretih se je spustil tudi na »popolnoma blatna tla«.

Kot mistika v literaturi navaja Kmecl Stanka Majcna in ga razlaga s pomočjo Marje Boršnikove kot začetnika sloven-skega ekspresionizma, za katerega je značilno, da je katastrofizem prenesel v območje mistike. Kot drugi pisec slovenskega ekspresionizma je naveden Ivan Pregelj. Za njegovo ustvarjalno energijo je po Kmeclu značilno razmer-je med »tu in tam, med imanenco in transcendenco, tukajšnjim, fizičnim ter metafizičnim, onostranskim, netelesnim svetom«.

Na poti v avantgardo ne pozabi na Antona Vodnika, Pavla Golio in Mirana Jarca. Posebej pa izpostavi Antona Podbevška in njegovega Človeka z bombami. Zani-miva je ne tako splošno znana omemba, da je bil Podbevšek pravzaprav bolj kot literarni ustvarjalec poseben kot recita-tor svojih pesmi.

Avtor knjige v nadaljevanju utemeljeno loči Kosovelovo delo od drugih avtorjev tega obdobja. Po opredelitvi podobnih

Ocene in poročila 87

literarnih smeri v svetu, kjer pričenjajo pisati in ustvarjati nadrealisti, futuristi in dadaisti, postavi Srečku Kosovelu mesto znotraj subjektivistične skrajnosti v ekspresionizmu in konstruktivizmu.

Kot eden najprepoznavnejših presež-kov avantgardistične smeri v dramati-ki je naveden Slavko Grum in njegov Dogodek v mestu Gogi. Opredelitve njegovega dela in sloga so označene z imeni ironična iluzija, katastrofičnost, odrekanje mimetični iluziji, v posto-pek pisanja so uvedene Freudove pod-mene, avantgardno eksperimentiranje in absurd.

Kot socialna ekspresionista pa sta na koncu navedena Tone Seliškar in kot »manj dodelan« še Mile Klopčič.

Temu sledijo pisci novega objektiviz-ma. Tu je obravnavan Edvard Kocbek, in sicer kot ustvarjalec nove poetike, ki ga opredeljuje »metafizična pred-metnost, veličastno prijazna prepros-tost in poudarjeno katoliška lirika«. Božo Vodušek je za Kmecla (po Kosu) predstavnik »zgubljene transcendence, obupa in porogljivega cinizma«. V zunanji zgradbi ugotavlja zanj, da se vrača k formi – sonetu, gazeli, rimi in metričnemu ritmu. Kot prozaista omenja Vladimirja Bartola, ki se ni imel ne za kristjana ne za marksista in je občudoval ničejansko voljo do moči, nesentimentalni um in je hladno, brezosebno razreševal enačbe sveta. Kmecl opredeljuje vse, česar ni v Vladimirju Bartolu opazil ali ni hotel zaznati Josip Vidmar, eden takratnih najpomembnejših literarnih kritikov.

Potem piše o obdobju, ki ga je literar-na veda poimenovala socialistični

ali socialnokritični realizem in sem umesti Bratka Krefta, Miška Kranjca in Ludvika Mrzela. Kot ves čas tudi tokrat zariše temeljni zgodovinski ok-vir, ustanovitev nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev, kjer postanemo Slovenci precej bolj samostojni kot v prejšnji habsburški monarhiji.

Temu obdobju sledi opazen vzpon romana in literatov, kot so Prežihov Voranc (zanj omenja značilno elemen-tarni, surovo nepotvorjeni, nenarejeni, reportažni realizem pa tudi lirsko otožni pejsaž), France Bevk (tu ne pozabi omeniti, da je pomemben tudi kot pisec knjig za otroke) in Ivan Rob (znan po verzificiranih travestijah in parodijah).

Čas vojnega in povojnega obdobja po letu 1941 oziroma 1946 imenuje Kmecl »mobilizacija umetnosti«. Literati se večinoma ukvarjajo z uporništvom in revolucijo (Matej Bor – dvorni poet re-volucije, Ivo Svetina – Ukana, Vladimir Kavčič – Žrtve). Med njimi sta omenje-na tudi dva pesnika – Karel Destovnik Kajuh s plazovi razlomljenih, klicočih in viharnih vrstic, a tudi s klasično ure-jeno in mirno, celo sonetno obliko, kjer se kaže kot nežni izpovedovalec svojih poetičnih resnic, ter France Balantič – dolgo zamolčani pesnik mistične lirike, upodobljevalec skrivnosti boga, smrti in erosa ter odlični obvladovalec sonet-ne forme. Pri opisu teh ustvarjalcev je Kmecl podroben in natančen. Nekoliko nas le spet spomni na pisateljice, kon-kretno na Miro Mihelič, ki pa jo omenja le v zvezi s prepisovanjem Kajuhovih verzov.

Po koncu vojne se še nekaj časa nadalju-je poglavitni tok socialističnega in revo-lucionarnega realizma, ki pa ga najprej

88 Ocene in poročila

pretrga opis izdaje Kocbekovega Straha in poguma z vprašanjem o razmerju do absolutnih vrednot človečnosti in rela-tivnosti zgodovinskih dejanj ter opis po-membnosti Cirila Kosmača, ki ga avtor knjige opredeljuje kot pisca, ki je pripo-ved potopil v poetično melanholijo.

V petdesetih letih pride do bistvenih pre-mikov s pesniki intimisti, kot so Kajetan Kovič, Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec, Ivan Minatti, Lojze Krakar in še nekateri drugi. Med prozaisti izstopajo v okrepljenem tisku Lojze Kovačič (za-pisano je, da je blizu malemu človeku in drobnim vsakdanjostim – to pa je tudi vse, kar izvemo o pisatelju, za ka-terega nekateri drugi, predvsem mlajši literarni zgodovinarji, menijo, da je morda celo največji od vseh sodobnih slovenskih literatov), Andrej Hieng (Kmecl piše, da izstopa od literarnega aktivizma predvsem po osebno fermen-tirani psihoanalizi ter po fabuliranju ideje apriornega, elementarnega huma-nizma), tu naletimo tudi na dva pisca iz t. i. zamejstva Borisa Pahorja in Alojza Rebulo; sledijo pa še Beno Zupančič, Ivan Potrč, Pavle Zidar, Ivan Mrak in Dominik Smole (pomembnost mu na-menja zaradi uvajanja poetične drame in Camusove filozofije absurda). Kot najvidnejša lika sodobne poezije in tudi pisca poetičnih dram omenja Gregorja Strnišo in Daneta Zajca ter vztrajnega in skrajnega preizkuševalca novega avantgardizma Francija Zagoričnika, v območju filozofske in literarno-teoretične misli pa Tarasa Kermaunerja, o katerem ugotavlja, da poizkuša rein-terpretirati slovensko dramatiko.

Knjigo zaključuje končni pogled na slovensko literaturo. V njem avtor raz-pravlja o tem, kako je sprva načrtoval

napisati zgodovino naše tisočletne literature kot poskus drugačnega gle-danja nanjo, potem pa ugotavlja, da bi vse skupaj še najlažje imenovali zgodba slovenske literature in slovst-va. S tem se vsekakor lahko strinjamo, še posebej glede na to, da so opisi in popisi literatov velikokrat dopol-njeni z različnimi citati, včasih pa je izpuščeno znanstveno precizno opiso-vanje slogovnih, stilnih ali oblikovnih značilnosti posameznih obdobij. Ker gre torej za »zgodbo« in ker je znanst-vena natančnost namenjena bolj raz-nim uradnim literarnim zgodovinam in diskurzom o slovstvu, je takšen pristop pričakovan in dopusten. Vsak, tudi manj pozoren bralec, lahko opa-zi, da v tem delu ni kaj veliko govora o mladinski literaturi, a avtor knjige pač razloži, da se je tako odločil na-menoma. Knjiga ni namenjena opisu t. i. polstandardnega žanra (kriminal-ke ipd.) ter ljudskega slovstva, zato je tudi delež tega zanemarljiv. Prav tako v knjigi tako rekoč ni opaziti naše zamejs-ke literature. Zagotovo pa je potrebno upoštevati avtorjevo mnenje, da se s podrobnejšimi opisi literatur ukvarjajo že omenjene različne literarne zgodovi-ne in zbrana dela slovenskih pisateljev.

Res je, da so tako rekoč spregledane literarne ustvarjalke in da med sodob-nimi avantgardnimi avtorji, razen Francija Zagoričnika, ni omenjen reci-mo niti Tomaž Šalamun, z razlago, da je potrebna (še – op. p.) večja časovna distanca, a drži tudi to, da pišemo o enem najbolj priznanih literarnih zgo-dovinarjev pri nas, o avtorju knjige, ki je napisana zanimivo, z mnogimi po-drobnostmi, v izrednem jezikovnem slogu, značilnem za Matjaža Kmecla, z upoštevanjem temeljnih meril, kot

Ocene in poročila 89

so zgodovinski vidik, vidik obdobij, različnih stilov, različnih filozofskih pogledov in kulturnih gibanj v sve-tu, literarnih smeri in tokov. Bralcu je tako na voljo še eno delo o naši li-terarni zgodovini in slovstvu. Vseka-kor v eni knjigi, eni zaključeni besedi, priročno in primerno za nadarjenega

Darko Dolinar: Med književnostjo, narodom in zgodovino: razgledi po starejši slovenski literarni vedi. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007, 336 strani.

Že natančnejši pregled Dolinarjeve zbirke razprav – nekatere so že bile objavljene bodisi v jezikoslovnih oz. književnih revi-jah bodisi v časopisu, pa tudi v zborniku (Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj) – prikazuje, da se je avtor lotil nadvse dobrodošlih literarnoved-nih vprašanj, ki zamejujejo pretekli čas, tj. čas, ko se je literarna veda šele pričenjala formirati. Darko Dolinar, av-tor monografij Pozitivizem v literarni vedi (1978), Hermenevtika in literarna veda (1991) in številnih razprav o lite-rarni vedi in literarni zgodovini (mdr. Spremembe paradigem v novejši slo-venski literarni vedi (1994), Brižinski spomeniki kot problem slovenske lite-rarne zgodovine (1996), Poskus o te-meljnih opredelitvah literarne vede (1997), O literarnozgodovinski metodi Marje Boršnik (2006)), danes pred-stojnik Inštituta za slovensko litera-turo in literarne vede na ZRC SAZU, je svoje najnovejše delo razdelil na tri večja poglavja ali temeljna vprašanja literarne vede – izvzemajoč uvodni del, so to vprašanja o predmetu in metodah,

o institucijah in nazadnje o literarnih zgodovinarjih, ki so tako ali drugače sooblikovali slovensko literarno vedo.

Ves čas je prisotno avtorjevo kritično razpravljanje, ki se kaže že v uvodnem delu (ki je, mimogrede, zelo natančno razdelan), kjer med drugim pojasnjuje pomemben segment študije, tj. tematsko usmeritev: »Odločitev za slovensko območje ne pomeni, da želimo našo lite-rarno vedo obravnavati kot svojevrsten, samoroden pojav ne glede na njegove ev-ropske vzporednice, povezave in zglede, saj bi bil tak poskus vnaprej obsojen na propad. Nasprotno, širši kontekst je ves čas prisoten, posamezna izvajanja so formulirana tako, da molče kažejo nanj, ponekod ga tudi izrecno priklicujejo« (str. 11). V nadaljevanju jasno nakaže časovno omejitev obravnave, tj. čas od sredine 19. stoletja do sredine 20. sto-letja, tu in tam poseže čez to razmejitev.

Zbirka razprav prinaša vpogled v življenje in delo vseh tistih osebnosti, ki so pisale slovensko literarno vedo, in pregled dogodkov, ki so bili ključni pri

bralca tovrstne znanstveno-esejistične literature.

Zoran PevecStrokovna knjižnica Cinkarne Celjezoran.pevec@guest.arnes.si

90 Ocene in poročila

oblikovanju slovenske literarne vede.

Avtor že znana dejstva, podatke idr. poveže v neko smiselno celoto, v svoje videnje razvoja slovenske literarne vede. Tako bo pričujoče delo v marsika-terem oziru glavno čtivo študirajočim, marsikomu pa celo nadgradnja že pri-dobljenih znanj (zelo zanimivi so av-torjevi kritični pogledi na posamezne probleme znotraj literarne vede); vsekakor je delo dr. Darka Dolinarja sistematično in pregledno.

Že v uvodnem delu zgolj omenjam zgradbo knjige. Avtor v prvem poglavju O predmetu in metodah piše in razprav-lja o tem, da je moderni pojem litera-tura nastal ob koncu 18. stoletja, dotika se metodologije (»Pomen metodologi-je v današnjem času še narašča zaradi t. i. metodološkega pluralizma, tj. hkrat-nega obstoja in konkurence različnih metodoloških smeri, ker si mora v takšnih razmerah vsak raziskovalec razčistiti, kaj pravzaprav dela in zakaj to dela« (str. 17)), poda zgodovinski pregled delovanja literarne vede, bralca seznanja s teoretično-metodološkimi modeli v času med svetovnima vojna-ma, s temeljnimi predstavniki literarne vede – Ivan Prijatelj, France Kidrič, Ivan Grafenauer, Avgust Žigon, Josip Vidmar idr. V tem delu je zanimivo tudi avtorjevo pisanje o polemikah znotraj literarne vede – npr. o matematični ar-hitektoniki v Prešernovi poeziji ali o prikazu in vrednotenju srednjega veka, reformacije in protireformacije oz. baroka. V podpoglavju Kritične izdaje Dolinar uvrsti slovansko filologijo v nacionalne oz. »nove« filologije. Še posebej zanimiv v tem podpoglavju je razvoj slavistike na Dunaju (Jernej Kopitar, Fran Miklošič, Gregor Krek,

Vatroslav Oblak, Karel Štrekelj, Matija Murko) in pa Štrekljev pomen za slo-venistiko (na graški univerzi je predaval v slovenščini, in sicer o zgodovini slo-venskega jezika, o zgodovini slovenske književnosti in o slovenski ljudski pes-mi), avtor k dejavnikom za oblikovanje slovenske nacionalne filologije šteje tudi pouk maternega jezika na sicer ger-maniziranih šolah, učbenike, priročnike; v nadaljevanju natančno opredeli dva tipa kritičnih izdaj na Slovenskem, pri čemer je ena linija vezana na občo slo-vansko filologijo (ta se začenja v zgod-njem 19. stoletju, imena, povezana s tem, pa so Žiga Zois, Valentin Vodnik, Josef Dobrovsky, Gregor Krek, Vatro-slav Oblak, Fran Miklošič), druga pa na nacionalno literarno zgodovino (izdaje novejših literarnih besedil, edicijska dejavnost se je razmahnila v zgodnjem 20. stoletju; Klasje, Kondor, Iz sloven-ske kulturne zakladnice, Novo klasje idr.). Vmesni položaj, ki kaže lastnosti obeh tipov, predstavljajo izdaje ljudskih pesmi. Avtor pozornost nameni tudi lite-rarnovednemu raziskovanju ljudskega slovstva. Ivan Prijatelj je bil prvi, ki je nakazal, da naj se ljudsko slovstvo obravnava že v dobah njegovega na-stanka (srednji vek), Ivan Grafenauer pa je sistematično vključil ljudsko slovstvo v zgodnje obdobje slovenske literarne zgodovine. Prvo poglavje se nadaljuje še z Brižinskimi spomeniki, ki so bili vir raziskovanja že v 19. sto-letju, ko se je slovenska literarna veda šele začela razvijati; avtor je do razis-kovanja tudi kritičen, piše o teorijah o Brižinskih spomenikih, opozarja na nji-hovo problematičnost. V podpoglavju o reformaciji avtor poda pregled o tem, kako je stroka obravnavala prob-lem reformacije v preteklosti, omen-ja 400-letnico Trubarjevega rojstva

Ocene in poročila 91

(1908) in njen pomen, nadalje piše o tem, kako so se v preteklosti sicer strin-jali s pomenom reformacije, vendar je prišlo do razhajanj pri vprašanju, ali reformacija pomeni dejanski začetek slovenske književnosti ali le začetek nekega njenega obdobja; Jernej Kopitar namreč za začetek pismenosti na slo-vanskih tleh omenja Cirila itd. Predzad-nje podpoglavje se ukvarja z literaturo in literarno vedo v obdobju moderne, avtor piše o skupnih točkah med lite-raturo in literarno vedo, pa tudi o raz-hajanju. Zadnje podpoglavje tega naj-bolj razdelanega sklopa je Prešernova podoba med biografiko in arhitektoni-ko. Obstajata dve smeri prešernoslovja: v eni je prevladovala literarno- in kul-turnozgodovinska biografika (Luka Pintar, Matija Murko, Josip Tominšek, Franc Vidic, Fran Ilešič idr.), kasneje jo je nadgradil Ivan Prijatelj z literar-noestetskimi ter idejno- in kulturno-zgodovinskimi perspektivami (kasneje tudi France Kidirič), druga pa se je ukvarjala predvsem s formalno analizo Prešernovega pesništva (Avgust Žigon, Josip Puntar). Avtor polemične argu-mente nasprotnikov arhitektonike strne v preglednejši prikaz, ki tudi zaključuje to veliko poglavje.

V drugem poglavju, ki vsebuje tri pod-poglavja (Ljubljanska univerza in li-terarna veda: slavistika in slovenistika, Ljubljanska univerza in literarna veda: začetki komparativistike, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovi-no), avtor razpravlja o ustanovitvi uni-verze ter njenem pomenu, o stolici za primerjalno književnost v Ljubljani, piše o učiteljih (France Kidrič, Jakob Kelemina, Ivan Prijatelj), o prvem profesorju »splošnega slovstva in slovstvene teorije« – Otmarju Schiss-

lu von Fleschenbergu itd. Poglavje se zaključi s Časopisom za slovenski jezik, književnost in zgodovino, ki velja za prvo slovensko specializirano revijo na področju literarne vede in jezikoslovja. Avtor nadalje piše o njenih začetkih, pobudnikih (Rajko Nahtigal, Anton Kaspret), urednikih (Anton Kaspret, France Kidrič, Rajko Nahtigal, Fran Ramovš), o težavah, zasnovi (filološka, dopolnilno vlogo je imela zgodovi-na), o tem, kdo je objavljal, o sočasni periodični publikaciji (Razprave Znan-stvenega društva za humanistične vede, ur. Fran Ramovš) idr.

Zadnje poglavje je poglavje o lite-rarnih zgodovinarjih. Avtor prikaže njihovo delo, do katerega je kritičen. V tem poglavju lahko pri posamezni-kih izvemo tudi kakšno nečastno skrivnost, ki nam jo razkrije avtor (Štrekljevo delo Zgodovina sloven-skega slovstva naj ne bi bilo njegovo delo, ampak prevod dela ruskega li-terarnega in kulturnega zgodovinarja Aleksandra Nikolajeviča Pypina). Veliko prostora avtor nameni Matiji Murku, ki se je občasno ukvarjal samo z ljudskim pesništvom, pomembni pa sta njegovi predavateljska in znanstve-na dejavnost. Najbolj so ga zanimala obdobja srednjeveškega slovstva, re-formacije in protireformacije ter ro-mantika. Matija Murko je bil urednik znanstvenih publikacij; zasnoval je knjižno zbirko Slavica (da bi mladim slavistom omogočil objavljati znanst-vene monografije). V Pragi, kjer je tudi deloval, je povzdignil slovenistiko na višjo raven. Ivana Prijatelja (njemu na-meni kar dve podpoglavji) uvrsti med pomembnejše predstavnike literarne vede, ki so pri nas utemeljili znanst-veno literarno zgodovino; zadnja lite-

92 Ocene in poročila

Mednarodni strokovni kolokvij Zofka Kveder (1878–1926): recepcija njene ustvarjalnosti, Praga, 6.–7. junij 2007.

Zanimivo je, kako določeni avtorji zaznamujejo mesta, od koder izhajajo ali o katerih so pisali, sem razmišljala, ko sem se nekega lanskega junijskega večera vzpenjala po tekočih stopnicah praške podzemne železnice na postaji Malostranská in je za mano ostajal mladostno večni nasmeh Franza Kafke na izrezu iz njegovega znanega črno-belega portreta s Felice Bauer. Podoba na plakatu je vabila na eno od mnogih stalnih muzejskih postavitev o tem piscu in je bila samo ena iz množice reprodukcij na spominkih in informa-tivnem gradivu, ki obiskovalca Prage na vsakem (turističnem) koraku opo-minjajo, da je češka prestolnica mesto Franza Kafke. Podobno kot Dunaj s konca 19. stoletja povezujemo s Freu-dom ali si London viktorijanske dobe predstavljamo po upodobitvi v Di-ckensonovih romanih. Prav o praški eksploataciji Franza Kafke v turistične namene je pred leti pisal Drago Jančar.

Pa vendar, mi misel še zmeraj ni dala miru, ali si prve, še otroške podobe Prage nisem ustvarila ravno iz prebi-ranja besedil nekega drugega »K.«, ki je prav tako in celo ob istem času kot Kafka živel(a) v Pragi? »Želela sem, da bi zdaj, velika, našla in uživala tisto lepoto, ki sem jo jaz nekoč našla v Pragi in ki je je bila tudi ona deležna, ko je bila še majhna. Da bi uživala v številnih cerkvah in kupolah, ki krase Prago, v prelepih trgih, kjer vsak kamen pri-poveduje slavne zgodbe iz davnih dni, uživala v krasnih črnih starih palačah, v prelepih spomenikih, v bajnem obrisu Hradčanov, v čudovitih parkih, v Vltavi, ki jo sončni zahod na večer zlati in rdeči, v posebnosti češke pokra-jine, ki kakor čaroben prstan obkroža Prago.« (Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica, Mladinska knjiga, 1978, str. 239.) Nikoli prej še nisem bila pomis-lila, da sta bila sodobnika. Ona, Zofka Kveder, se je rodila pet let pred njim,

rarna zgodovinarja v tem pregledu sta Anton Slodnjak in Marja Boršnik.

V prav vsakem poglavju je mogoče opaziti avtorjev značilen slog, tj. natančnost in jasnost, ki se kaže npr. v uvodnem delu, kjer strnjeno prikaže celotno vsebinsko obravnavo dela in seveda že omenjena kritičnost; av-tor npr. ob raziskovanju Brižinskih spomenikov v preteklosti zapiše, da raziskave mnogokrat niso prinesle česa novega (v smislu poznavanja spomenikov).

Delo Med književnostjo, narodom in zgodovino: razgledi po starejši slovenski literarni vedi s pregledom slovenske lite-rarne vede in osebnosti, ki so jo oblikovale, vsebuje razprave, ki so lahko izhodišče nadaljnjemu literarnovednemu razisko-vanju, hkrati pa napoveduje delo, ki se bo ukvarjalo s sodobno literarno vedo.

Janja Vollmaier Radlje ob Dravijanja_voll@yahoo.com

Ocene in poročila 93

Franzem Kafko (1883–1924), on je umrl dve leti pred njo. Vsak po svoje sta bila v Pragi domača in tuja. Nekaj o tem, kako se je Zofka Kveder znašla v Pragi (1901–1906) in kako so sprejemali njeno delo, smo izve-deli tudi iz referatov na znanstvenem srečanju Zofka Kveder (1878–1926): recepcija njene ustvarjalnosti v 21. stoletju, zaradi katerega sem se v Pragi, »Zofkinem mestu«, lani znašla tudi jaz. O obravnavi njene ustvarjal-nosti in širokem interesu zanjo sto let pozneje je pričala številčna medna-rodna udeležba referentov. Simpozij pod pokroviteljstvom Vele-poslaništva Republike Slovenije na Češkem in v prostorih Slovan-ske knjižnice, ki deluje v Narodni knjižnici Republike Češke v Pragi, so organizirali in izpeljali Jasna Hon-zak Jahić, Alenka Jensterle Doležal, Milada Nedvědová in David Blažek z Inštituta za slavistične in vzhodno-evropske študije Filozofske fakultete Karlove univerze v Pragi. Dvanajst novih literarnovednih, jezikoslovne-ga in dva kulturnozgodovinska re-ferata o večjezikovni ustvarjalnosti pisateljice, dramatičarke, publicist-ke, urednice, prevajalke in borke za pravice žensk, Zofke Kveder, je pred-stavilo petnajst referentov iz Češke, Avstrije in Slovenije.

Simpozij, prirejen ob 80-letnici smr-ti Zofke Kveder, nadaljuje tradicijo slovenskih slavističnih kolokvijev v Pragi. V tem okviru je leta 2002 bil organiziran znanstveni posvet Matija Majar Ziljski v češko-slovenskem kontekstu: preteklost, sodobnost in prihodnost medsebojnih kulturnih stikov, leta 2003 Jan Václav Lego

(1833–1906): kolokvij o češko-kulturnih stikih ob 170-letnici rojst-va popularizatorja češko-slovenske vzajemnosti in leta 2005 mednarod-ni kolokvij, posvečen slovenskemu pesniku, prozaistu, esejistu in filozofu Edvardu Kocbeku. Prispevki z vseh posvetov so izšli v zborniku, Kocbekov je bil predstavljen na tokratnem srečanju. Glede na to, da je Zofka Kveder na začetku 20. stoletja šest let živela in ustvarjala v češki pre-stolnici, z njo pa je bila povezana še po odselitvi v Zagreb, ni nič čudnega, da so referenti svoje raziskovalne re-zultate predstavili ravno na Češkem. Veselje nad tokratnim in siceršnjim češko-slovenskim sodelovanjem je izrazil tudi slovenski veleposlanik v Pragi, Franci But, ki je ob Vojku Kuzmi, ki je z zanimanjem spremljal vse referate, simpozij v konferenčni dvorani praške palače Klementinum, tik ob Karlovem mostu čez Vltavo, odprl z mislijo, da sodi Zofka Kveder med posebne, moderne ženske svoje-ga časa, ki je na Slovenskem orala ledino tam, kjer so vladali družbeni predsodki, in ki si jo lahko zaradi jezikov in krajev, v katerih je živela in delala, poleg Slovencev »lastijo« tudi Čehi in Hrvati.

Oba dneva je udeležencem v svojem imenu in v imenu ravnatelja češke narodne knjižnice, Vlastimila Ježka, zaželel uspešno delo in prijetno bivanje v Pragi tudi ravnatelj praške Slovanske knjižnice, Lukaš Babka, ki je ponosen na obsežen slovenski knjižni in revialni fond svoje ustanove, v katere delovan-je sodi tudi prirejanje razstav (nedavno ob 100-letnici rojstva Slovenca, ki je deloval na Češkem, Otona Berkop-ca) in izdajanje publikacij, kakršna

94 Ocene in poročila

bo predvideni zbornik prispevkov o ustvarjalnosti Zofke Kveder. Le-ta bi, kot je ob zaključku drugega simpozi-jskega dne sklenila Alenka Jensterle Doležal, gotovo bila vesela živahnih debat, ki so se v sproščenem delovnem vzdušju razvnele ob novih osvetlitvah pisateljičinega dela.

Prispevki so se v največji meri do-tikali pisateljičinega kratkoproznega prvenca, Misterija žene, izdanega leta 1900 v Pragi, romanov Njeno življenje (1914) v slovenščini in Hanka (1916) v hrvaščini ter dramatike in publicis-tike v obeh jezikih. Uvod v razprav-ljanje je prvi dan predstavljal referat Ivana Dorovskega z brnske univerze Zofka Kvedrova pri nas, ki je na ne-sprejemanje literature in delovanja Zofke Kveder na Češkem opozoril med drugim s pisateljičinim citatom iz leta 1904: »Nobenega drugega mesta se ne bom spominjala s tolikšno ljubeznijo in s tolikšno trpkostjo kot tebe, Praga. Zame ni lepšega mesta od tebe, zame ni bolj krutega.« Milada Nedvědová je predstavila vzporednice med ustvarjal-nostjo Zofke Kveder in češke pisateljice Helene Maliřove, Katja Mihurko Poniž z Univerze v Novi Gorici pa je opozorila na podobnosti s pisateljičino hrvaško sodobnico Adelo Milčinović. Izsledki pregledovanja intenzivne, večdesetletne korespondence med Kve-drovo in njeno prijateljico in prevajalko njenih del v češčino, Zdenko Haskovo, so bili predstavljeni v referatu Josefa Kodeta iz Prage.

Prispevke drugega dne je uvedla Silvija Borovnik s Filozofske fakultete v Mari-boru z referatom Uporništvo ženskih likov v prozi Zofke Kveder. Prebran je bil tudi prispevek Denisa Poniža z

Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, in sicer o drami Amerikanci, na neuspehe v uprizarjanju Cankarjeve dramatike in dram Zofke Kveder v Pragi pa je opozoril Zoltan Jan z Uni-verze v Trstu. S tematiko v dramatiki Zofke Kveder se je prav tako ukvarjal Radek Novák iz Prage. Marijan Dović z Inštituta za slovensko litera-turo in literarne vede ZRC SAZU je v besedilu Zofka Kveder, umetnica in profesionalka peresa, poudaril, kakšen kulturni šok ob prelomu stoletja je za slovensko javnost bilo pisateljičino utrjevanje lika ženske intelektualke in literarne proizvajalke. Alenka Jensterle Doležal se je zaustavila ob problemu identitete in travme telesa v njeni prozi, Miran Štuhec z mariborske Filozofske fakultete pa je svoj prispevek naslovil Diskurz spolov v slovenski publicistiki Zofke Kvedrove. Da Zofka Kveder ni pisala mladinske literature, čeprav so vanjo uvrščali kratko prozo o njenih treh hčerah, in da nasploh njeni liki niso pogosto otroci, je opozoril Peter Svetina z Alpsko-jadranske univerze v Celovcu, sama pa sem predstavila urednikovanje Zofke Kveder pri re-viji Domači prijatelj, ki je v sloven-skem jeziku izhajala v Pragi med le-toma 1904 in 1915. Edini jezikoslovni prispevek Andreje Žele z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je odprl razpravo o jeziku Zofke Kveder, ki je po Cankarjevih in referentkinih besedah bil odraz njene samosvojskosti.

Odraz nemške jezikovne komponente v ustvarjalnosti Zofke Kveder je bil prispevek avstrijske zgodovinarke Natasche Vittorelli z dunajske uni-verze, ki je spregovorila o simbolnem pomenu lika Zofke Kveder v srednje-

Ocene in poročila 95

ESSLLI 2007 – 19. evropska poletna šola logike, jezika in informacij, Dublin, 6.–17. 8. 2007

Letošnje prizorišče poletnega srečanja študentov, raziskovalcev in strokov-njakov s področij jezikoslovja, logike in jezikovnih tehnologij je bil Trinity College v Dublinu. Poletna šola je bila izpeljana v okviru Zveze logike, jezika in informacij (FoLLI), pri izvedbi pa so sodelovali tudi Center za jezik in ko-munikacijske študije, evropska Zveza za računalniško jezikoslovje, Evropski raziskovalni konzorcij za informatiko in matematiko, Zveza za kognitivno zna-nost, Irska znanstvena fundacija in druge ustanove ter podjetja. Vodja organizacij-skega odbora je bil Carl Vogel (Trinity College, Dublin), vodja programskega odbora pa Tomaž Erjavec (Ljubljana, Institut Jožef Stefan).

Tudi tokrat je bila poletna šola vsebin-sko zelo bogata. V slabih štirinajstih dneh je namreč bilo mogoče izbirati med 38 predavanji, katerih glavni na-men je bil seznanjati in komentirati so-dobna spoznanja in probleme s področij jezikoslovja, logike in računalništva. Vsako predavanje je trajalo en teden, kar pomeni, da je obsegalo pet srečanj. Predavanja so bila glede na zahtevnos-

tno stopnjo namenjena tako tistim, ki se šele začenjajo zanimati za tovrstno raziskovanje, kot tistim, ki se že aktiv-no ukvarjajo z raziskovanjem in želijo svoje znanje dopolniti oz. izpopolniti. Poleg tega je bilo organiziranih tudi šest delavnic, in sicer v obliki foruma, na katerem so doktorski študentje in strokovnjaki predstavili svoje delo na določenem raziskovalnem področju in o njem razpravljali z ostalimi strokovnja-ki in zainteresiranim občinstvom. Štiri delavnice so bile namenjene predstavitvi dela na področju interdisciplinarne pove-zave jezika in logike, po ena pa je bila s področja interdisciplinarnega sodelo-vanja jezikoslovja in računalništva ter logike in računalništva. V okviru poletne šole se je bilo mogoče udeležiti tudi štirih večernih predavanj, udeleženci pa so lah-ko svoje raziskovalno delo predstavili na študentski sekciji, ki je potekala v popol-danskem času.

Da bi bilo mogoče toliko dogodkov spraviti v dvotedensko srečanje, so bila predavanja organizirana v tri tematske sklope, in sicer Jezik in računalništvo, Logika in jezik in Logika in računalništvo,

in južnoevropskem ženskem gibanju prve polovice 20. stoletja, v Prago pa je prinesla tudi svojo, popolnoma svežo knjigo Frauenbewegung um 1900: über Triest nach Zagreb. Njena knjiga pomeni za nemški govorni prostor prvo, natančno in domišljeno predstavitev pomena osebnosti Zofke Kveder, ce-lotno znanstveno srečanje v Pragi, ki je bil prvi simpozij, v celoti posvečen

Kvedrovi, pa priložnost za novo, po-novno in drugačno branje ter vredno-tenje njene književnosti in delovanja.

Vladka TucovičUniverza na Primorskem Fakulteta za humanistične študije Kopervladka.tucovic@guest.arnes.si

96 Ocene in poročila

ki so potekali sočasno. V sklopu Logi-ka in jezik so se ukvarjali predvsem z različnimi logičnimi formulami in ope-racijami, ki jih je mogoče izpeljati na osnovi besed, besednih zvez in stavkov v kontekstu določenega besedila, pred-stavljene so bile tudi različne logične teorije, v okviru katerih se ukvarjajo s preučevanjem jezika, glavni pou-darek pa je bil na prispevku logike na področji skladnje in semantike, in sicer v povezavi s korpusnim jezikoslovjem ter kognitivnimi vedami. Posebej so v tem okviru bili izpostavljeni predvsem smisel, referenca, modalni in časovni izrazi, elipse, glagoli in samostalniki ter logični algoritmi skladenjsko označenih in neoznačenih drevesnic v poveza-vi z logičnima pojmoma resničnosti in neresničnosti. V sklopu Logika in računalništvo so bile na predavanjih predstavljene možnosti uporabe različnih logičnih teorij, spoznanj in algoritmov na področju logičnega programiranja kot vrste računalniškega programiranja, v okviru katere se problemi predvsem opisujejo v obliki navajanja dejstev in pravil. Glavni predstavnik program-skih jezikov logičnega programiranja je Prolog, v katerem program predstav-lja bazo znanja, ki se izvaja na podlagi postavljanja vprašanj. Posebej je bila izpostavljena povezava logike in umet-ne inteligence, in sicer pojma védenje in avtomatsko sklepanje kot osnova za t. i. večagentne sisteme (multy-agent systems),1 in verjetnostni modeli in al-goritmi v povezavi z dialoškimi igrami.

1 Večagentni sistemi predstavljajo alternativen način razvoja informacijskih sistemov, ki z medsebojno ko-munikacijo agentov omogočajo povezovanje poraz-deljenih podatkov z obstoječimi sistemi, kar je uporabno predvsem na področju spletnih storitev. Tovrstni sistemi možnosti spletnih storitev razširjajo v smislu prido-bivanja znanja in ontologij, posledica pa je lažja komu-nikacija človeka z računalnikom.

Predavanja tematskega sklopa Jezik in računalništvo so večinoma izpostavljala povezavo med korpusnim jezikoslovjem in semantiko, v manjši meri pa je bila po-zornost namenjena tudi skladenjskemu označevanju korpusov in povezavi med različnimi jezikoslovnimi disciplinami in korpusnim jezikoslovjem. Kar se tiče po-vezave korpusnega jezikoslovja in seman-tike, je bilo največ pozornosti posvečene ontologijam (bazam leksikalnih koncep-tov), in sicer tako tehnološkim proble-mom pri gradnji ontologij v povezavi z odvisnostjo semantičnih elementov od posameznikovih kognitivnih procesov kot različnim računalniškim aplikacijam, ki jih je mogoče ustvariti na osnovi on-tologije, in njihovemu vrednotenju.

Prvi teden se je izobraževanje v sklo-pu Jezik in računalništvo začelo s pre-davanji Seana Fulopa (Kalifornijska državna univerza v Fresnu), ki je s sistemskega vidika in po posameznih jezikovnih ravninah (glasoslovje, ob-likoslovje, skladnja, semantika) pred-stavil bistvena jezikoslovna spoznanja o značilnostih naravnih jezikov ter jih povezal z matematičnimi in logičnimi formulami in korpusnim jeziko-slovjem. Alexander Koller (Univerza v Kolumbiji) in Sabine Schulte im Walde (Univerza v Stuttgartu) sta pri-pravila sklop predavanj, katerih glavna tema je bila t. i. korpusna semantika. Predstavila sta pomene in pomenske odnose med besedami, pri čemer sta se osredotočila na homonimijo, polisemi-jo, metonimijo, sinonimijo, hiper-/hiponimijo, antonimijo, holonimijo in meronimijo v povezavi s korpusnim jezikoslovjem. Natančneje sta v tem okviru predstavila predvsem orga-nizacijo besed v WordNetu in načine razdvoumljanja besednih pomenov, pri

Ocene in poročila 97

čemer sta nekaj pozornosti namenila tudi mednarodni organizaciji Senseval, ki je nastala z namenom vrednotenja računalniških sistemov za avtomatsko razdvoumljanje besednih pomenov in vsako leto organizira delavnice, v okviru katerih se vrednoti uspešnost posameznih sistemov avtomatskega razdvoumljanja besed, in sicer tako za angleščino kot za druge jezike. Poleg tega sta se osredotočila tudi na pripisovanje semantičnih vlog v po-vezavi s FrameNetom in PropBankom, računalniško prepoznavanje parafraz s pomočjo učenja iz korpusov ter načine korpusnega pridobivanja podatkov o semantični podobnosti in povezanosti besed v povezavi z WordNetom in FrameNetom. Diana Santos (Linguate-ca, portugalski center za jezikovne vire) se je posvetila vrednotenju na področju procesiranja naravnih jezikov. Po opredelitvi in splošnem pregledu vrst vrednotenja (hipoteze, vir, uporabnost sistema, adekvatnost modela itd.), virov za vrednotenje ter meritev in konceptov pri vrednotenju v povezavi z veljavno-stjo, zanesljivostjo in objektivnostjo se je osredotočila na posamezne načine vrednotenja, kot so MUC (Message Understanding Conference), TREC (delavnice za vrednotenje uspešnosti računalniških sistemov za priklic infor-macij), TREC QA (delavnice za vredno-tenje uspešnosti računalniških sistemov, ki omogočajo pridobivanje odgovorov na vprašanja), FEMTI, BLEU (za vred-notenje uspešnosti sistemov za strojno prevajanje), in jih natančneje pred-stavila. Simone Paolo Ponzetto in Mi-chael Strube (EML Research gGmbH, Heidelberg) sta v sklopu predavanj predstavila Wikipedijo kot vir za ap-likacije na osnovi računalniškega proce-siranja naravnih jezikov, jo ovrednotila

in poudarila njeno uporabnost zlasti za ustvarjanje sklepov o moči besedilnih semantičnih povezav, pri razdvoum-ljanju ter računalniškem pridobivanju odgovorov na vprašanja. Posebej sta se posvetila vprašanju, kako upora-biti rudarjenje semantičnega védenja iz Wikipedije pri računalniški eksplikaciji koreferenčnih povezav, leksikalnih verig in koherence. Tony Veale (Uni-versity College, Dublin) je v sklopu predavanj predstavil različne leksikal-ne ontologije (npr. Princeton Word-Net, Cyc, Sumo, Dolce, Mikrokosmos, HowNet, KorTerm idr.) kot sistem lek-sikalnih kategorij, ki je nastal kot kom-binacija tezavra, slovarja in enciklope-dije, jih ovrednotil z vidika uporabnosti in predstavil nekaj načinov, s pomočjo katerih je mogoče obstoječe ontologije obogatiti. Pri tem je izpostavil pred-vsem rudarjenje implicitnih pomenov (označevanje besedilnih namigov), vključevanje zunanjih virov (Wiki-pedija), dinamično rast leksikalnih on-tologij (avtomatično posodabljanje) in kontekstualizacijo (pridobivanje novih, dodatnih kategorij na osnovi besedil-nega konteksta ali korpusa) v povezavi z orodji Zeitgeist, Palimpsest in Aristo-tle. Thierry Declerck (DFKI GmbH, Saarbrücken) je svoj sklop predavanj posvetil semantičnemu označevanju multimedijskih vsebin na osnovi on-tologij. Predstavil je projekt K-space, v okviru katerega se raziskovalci ukvar-jajo s semantičnimi inferencami, na osnovi katerih bi bilo mogoče ustvariti računalniške sisteme za avtomatsko ali polavtomatsko označevanje in priklic multimedijskih vsebin. Podrobneje se je posvetil ontološki organizaciji značilnosti multimedijskega konteksta ter integraciji jezikovnih značilnosti, slik in videov v skupno ontološko shemo,

98 Ocene in poročila

ki podpira sklepe kot povezave besedi-la in multimedijskega materiala. Birte Lönekker-Rodman je svoj sklop pre-davanj namenila figurativnemu jeziku v povezavi s strojnim prevajanjem, avtomatskim povzemanjem besedil, priklicem informacij in odgovori na vprašanja. Osredotočila se je predvsem na idiome, metonimije, metafore in humor, predstavila njihove jezikovne značilnosti v besedilno-kognitivnem kontekstu ter občinstvo seznanila s kla-sifikacijo, razdvoumljanjem in sklepan-jem – tremi računalniškimi pristopi za avtomatsko prepoznavanje omenjenih jezikovnih razsežnosti v povezavi z WordNetom.

Drugi teden je na predavanjih tematske-ga sklopa Jezik in računalništvo Geof-frey K. Pullum (Univerza v Edinbur-ghu) predstavil sodobna spoznanja na področju skladnje angleškega jezika. Osredotočil se je predvsem na The Cam-bridge Grammar of the English Lan-guage – sodobno, sinhrono in opisno slovnico angleškega jezika in jo pred-stavil kot teoretično osnovo za razisko-vanje in praktično delo na področju računalniškega jezikoslovja, pri čemer je način obravnave skladenjskih struk-tur in ostale slovnične formalizme primerjal tudi z oznakami, uporabljeni-mi pri gradnji milijonskega korpusa Penn Treebank, ki ga sestavljajo bese-dila ameriškega časopisa Wall Street Journal. Horacio Saggion (Univerza v Sheffieldu) je svoj sklop predavanj na-menil integraciji orodij za računalniško procesiranje naravnega jezika na področje dostopa do informacij. Pred-stavil je tehnološke postopke priklica informacij (information retrieval), luščenja informacij (information ex-traction), povzemanja besedila, pri-

dobivanja odgovorov na vprašanja in načine njihovega vrednotenja ter prosto dostopno računalniško orodje GATE za luščenje informacij in rudarjenje podat-kov, ki je uporabno za različne jezike, in njegovo uporabo na področju proce-siranja naravnega jezika v primerjavi z ostalimi orodji. Ryan McDonald (Google Inc.) in Joakim Nivre (Uni-verza v Växju, Univerza v Uppsali) sta predstavila različne metode in načine skladenjskega označevanja stavkov, in sicer tako z zgodovinskega kot sodob-nega vidika. Izpostavila sta skladenj-sko označevanje v obliki drevesnic, od leve proti desni in odvisnostne grafe, predstavila nekaj algoritmov za skla-denjsko označevanje stavkov, rezultate testa uspešnosti posameznih orodij za skladenjsko označevanje korpusov, ki je bil narejen za vse jezike, ki že imajo oblikovano tovrstno orodje, vključno s slovensko odvisnostno drevesnico, ter med trenutno dostopnimi orodji za skladenjsko označevanje izpostavila zlasti orodji MSTparser in MaltParser. Paul Piwek (Open University) in Rodger Kibble (Univerza v Londonu, Goldsmiths College) sta se na pre-davanjih posvetila dialoškim igram. Predstavila sta jih z zgodovinskega in metodološkega vidika, pri čemer sta posebej opozorila na njihovo odvis-nost od širše javnosti in na strukture, ki nastanejo, ko v dialoški igri sodelujeta dva ali več udeležencev. Pri tem sta se opirala na spoznanja konverzacijske analize ter analize z uporabo spoznanj propozicijske in predikatne logike. Mi-chael Carl (Inštitut za uporabno razis-kovanje informacij, Saarbrücken) je svoj sklop predavanj namenil zgodovin-skemu razvoju metod strojnega preva-janja, in sicer od začetkov 70. let 20. stoletja do danes, s poudarkom na t. i.

Ocene in poročila 99

klasičnih pristopih k strojnemu preva-janju in sodobnih pristopih, pri katerih se medsebojno povezujejo in dopol-njujejo metode na osnovi pravil in me-tode na osnovi analize podatkov. Kla-sifikacijske sheme za sisteme strojnega prevajanja je predstavil na primeru sistema strojnega prevajanja METIS-II. Paul Buitelaar (DFKI GmbH, Saar-brücken) in Philipp Cimiano (Inštitut AIFB, Karlsruhe) sta se na predavanjih posvetila interakciji med ontologijami, ki izvirajo iz reprezentacij védenja in so nastale v kontekstu t. i. semantične mreže (semantic web), in ontologija-mi, ki so nastale na teoretični podlagi leksikalne semantike (npr. WordNet, FrameNet), ter njihovi vlogi pri ra-zumevanju naravnega jezika. Izpostavi-la sta predvsem vlogo, ki jo imajo on-tologije pri razdvoumljanju, diskurzni in časovni interpretaciji podatkov ter luščenju informacij (information ex-traction) in njihovi integraciji, pri odgo-vorih na vprašanja, dialoških sistemih in strojnem prevajanju. Mark Steven-son (Univerza v Sheffieldu) in Roman Yangarber (Univerza v Helsinkih) sta predavala o luščenju informacij (in-formation extraction) in uporabnosti tovrstnega jezikovnotehnološkega postopka v povezavi z rudarjenjem podatkov v besedilih in semantično mrežo. Osredotočila sta se predvsem na razvoj sistemov za luščenje informacij s pomočjo strojnega učenja (machine learning) in predstavila t. i. šibko nadzo-rovane algoritme (weakly supervised al-gorithms) kot pomoč pri računalniškem luščenju informacij o entiteti, korefe-renci in odnosih med entitetami. Mar-tin Emms in Saturnino Luz sta pre-davanja posvetila tehnikam strojnega učenja (machine learning). Predstavila sta osnovne koncepte oz. načine učenja,

pri čemer sta nadzorovane načine strojnega učenja predstavila na primerih klasifikacije določenega besedila in raz-dvoumljanja besednih pomenov, nenad-zorovane načine strojnega učenja pa s pomočjo metode t. i. vzorčenja (cluster-ing). Nekaj pozornosti sta namenila tudi predstavitvi uporabljenih algoritmov na praktičnih primerih procesiranja narav-nega jezika. Marjorie McShane (Uni-verza v Marylandu, Baltimore County) je na predavanjih skušala odgovoriti na vprašanje, katere jezikovne informacije potrebuje računalniški program za pa-metnega robota. Skladno s spoznanjem, da je takšnemu programu treba ekspli-citno dati vse informacije o entitetah, ki se nanašajo na zunanji svet, oz. povezati določeno besedilo z modelom sveta, se je osredotočila na zahtevnejše primere računalniškega razreševanja reference, kot so skladenjska in semantična elipsa, izrazi, ki se nanašajo na cele besedilne verige, t. i. premostitveni konteksti, fragmenti stavkov, razrešitev entitete v povezavi z že uskladiščenim védenjem, medjezikovna neujemanja pri pripiso-vanju reference in razrešitev reference na osnovi skriptov, jih opisala v besedil-no-kognitivnem kontekstu ter pred-stavila algoritme, ki bi jih bilo mogoče uporabiti pri tovrstnem zahtevnejšem razreševanju reference.

V okviru poletne šole so bila orga-nizirana tudi štiri večerna predavanja, večinoma s področij povezave seman-tike z računalniškim jezikoslovjem in logiko, ki so bila namenjena vsem udeležencem. Prvo je izvedel Alexan-der Koller (Univerza v Kolumbiji), in sicer je predstavil stanje računalniške se-mantike naravnih jezikov v 21. stoletju. Poudaril je, da se pri gradnji sistemov s pomočjo semantičnih algoritmov upo-

100 Ocene in poročila

rabljajo spoznanja formalne seman-tike, da obstajajo učinkovite metode računalniškega razdvoumljanja in logični mehanizmi za ustvarjanje in-ferenc (t. i. theorem proovers), da se kaže napredek oz. premik k dejanski rabi jezika, vendar še ni računalniških sistemov, ki bi znali izpeljevati splošne semantične reprezentacije na osnovi dejanskih pomenov besede v kontek-stu, manjka pa tudi dovolj obsežna in široka baza védenja kot pomoč pri računalniškem ustvarjanju inferenc, kar se skuša premostiti z učenjem oz. pridobivanjem védenja iz korpusov ter vgrajevanjem semantičnih infor-macij iz dejanskega sveta. V okviru drugega večernega predavanja je Mi-chael Witbrock (Cycorp, Inc.) pred-stavil bazo védenja Cyc, ki temelji na logiki, poleg tega pa vsebuje tudi me-hanizem za računalniško ustvarjanje inferenc na osnovi obsežne baze vé-denja kot približka umetni inteligenci. Thomas Ede Zimmermann (Uni-verza v Frankfurtu) je večerno preda-vanje namenil angleškim ustreznicam glagolov, kot so »iskati«, »lastiti si«, »biti podoben«, katerih predmetna re-ferenca naj bi bila nejasna oz. dvoumna (opaque verbs), in angleškim ustrez-nicam t. i. upodabljalnih glagolov, kot sta »risati«, »slikati« (verbs od depic-tion), pri čemer se je posvetil predvsem semantičnim reprezen-tacijam tovrst-nih glagolov. Ronan Reilly (NUI May-nooth) je na predavanju predstavil nove ugotovitve na področju računalniškega modeliranja jezikovne rabe. Zagovarjal je trditev, da naj bi se dalo slovnico naučiti na podlagi njenih statističnih značilnosti z uporabo SRN (Simple Re-current Network), ki naj bi zadoščale

za obvladanje skladenjskih struktur in jezikovnih kategorij.

19. poletna šola logike, jezika in infor-macij je, kar se tiče interdisciplinar-nega sodelovanja med jezikoslovjem in računalniškimi vedami, idejno in na praktičnih primerih prinesla veliko novih informacij o t. i. leksikalnih ba-zah (ontologijah) in bazah védenja na osnovi dejanske rabe jezika v kontekstu v povezavi s semantiko, kognitivnimi vedami in logiko ter o možnostih in načinih uporabe tovrstnih informacij ter gradnje računalniških aplikacij, ki naj bi delovale na osnovi tovrstnih informacij. V slovenskem prostoru je to področje korak, ki do neke mere že kroji delo korpusnih jezikoslovcev (npr. prilagoditev WordNeta slovenskemu jeziku, spletni govorec Klepec), vendar še ne na ravni, ki je bila predstavljena na poletni šoli. Tovrstna raven bo najverjet-neje predmet nadaljnjega in prihajajočega dela korpusnih jezikoslovcev.

Jubilejna, 20. poletna šola logike, jezi-ka in informacij, na kateri bodo od 4. do 15. avgusta 2008 predstavljena nova spoznanja na področju interdiscipli-narnega sodelovanja med omenjenimi tremi disciplinami, bo potekala v Ham-burgu. Vodja programskega odbora je Rineke Verbrugge (Univerza v Gro-ningenu), organizacijo pa sta prevzela Walther von Hahn in Cristina Vertan (Univerza v Hamburgu).

Urška JarnovičUniverza v Ljubljani, Filozofska fakultetaurska.jarnovic@ff.uni-lj.si