november 2011, letnik 60, številka 11 - Rafaelova...

M E S E Č N I K Z A S L O V E N C E P O S V E T UM E S E Č N I K Z A S L O V E N C E P O S V E T U

november 2011, letnik 60, številka 11

Romanje slovenskih rojakov v Einsiedeln

Slovenski romarji so napolnili baziliko v Einsiedelnu.Slovesen vstop v svetišče

Skupinski spomin na romanje

Blagi vonj kadila je napolnil svetišče.

Navdušil nas je združeni pevski zbor z Bleda.

Pred milostno podobo

Pri popoldanskem kulturnem sreča-nju v dvorani

Častni gostje in narodne noše

Dr. Boris Jesih - državni sekretar za Slovence po svetu, župnik David, škof dr. Anton Jamnik in mag. Bojan Grobovšek, slovenski veleposlanik v Švici

V času od 10. do 14. oktobra sem se v belgijskem mestecu Clairefontai-ne udeležil jesenske pastoralne kon-ference Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov. To že 109. srečanje po vrsti je pred duhovnike, ki imajo na skrbi pastoralno delovanje med Va-mi, rojaki po svetu, znova postavilo kar nekaj aktualnih vprašanj, na katera so poskušali odgovoriti z raz-ličnih zornih kotov, tako kot so različne izkušnje po posameznih evrop-skih državah. Vsem pa je bila vseskozi skupna misel, kako čim bolj kon-kretno odgovoriti na posamezne probleme in pri tem vseskozi ohraniti enotnost in usklajeno sodelovanje izseljenskih duhovnikov v pastorali. Profesor dr. Ivan Štuhec je s predavanjem o krščanstvu in sekularizaciji pokazal na konkretne probleme in posledično možne rešitve, s katerimi se kristjani srečujemo že od nastanka krščanstva naprej do dandanes. Vzroki za to so skozi vso zgodovino bolj ali manj podobni, pa čeprav se pojavljajo v zelo različnih oblikah. Cerkev kot taka pa se je vseskozi od-zivala zelo dinamično, res da včasih nekoliko pozno, vendar vedno z ze-lo jasno usmeritvijo, kje je mesto religioznega glede na aktualno druž-benosocialno stanje.Murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za izseljensko pastoralo, pa je zbranim najprej predstavil utrip v domači Cerkvi, nato pa skozi različne posege duhov-nike bodril in jim na srce polagal zlasti potrebo po duhovno pogloblje-ni pastorali, ki pa se mora vedno odzivati na aktualno problematiko. Veliko časa je bilo tudi tokrat namenjenega analizi razmer po vseh na-ših misijah v Evropi in konkretnemu sodelovanju med temi misijami. Za zelo dobro se je izkazalo skupno praznovanje pomembnih slovesno-sti na določeni katoliški misiji, ki se ga udeležijo tudi rojaki iz drugih misij. S svojo prisotnostjo gostje – v tem primeru Vi, dragi rojaki – po-kažete na danes tako potrebno enotnost in željo po skupnem povezova-nju in s svojo navzočnostjo dajete samemu dogodku večjo težo.Da je izseljenska pastorala zelo razgibana in da se le-ta mora vsesko-zi prilagajati ljudem, pa smo lahko videli v samem mestu Luksemburg, ko smo se srečali s tamkajšnjo slovensko skupnostjo. V njej kar kipi od mladosti. Skupnost sestavljajo mladi starši, ki so zaposleni v različnih evropskih institucijah, in njihovi otroci. To je pesem mladosti in ve-lik otroški živžav. In tudi njim je potrebno posredovati abecedo vesele-ga oznanila. Hvala vam, dragi starši, da ste nas sprejeli medse in da smo se lahko z vašimi najmlajšimi povrnili v tista najlepša in brezskrbna leta. Ostani-te še naprej tako odprti in pripravljeni za vse dobro.

Ljubo Bekš

Prva stran ovitka: Arhiv Družine: Srečanje mladih v StičniDruga stran ovitka: SKM Zürich: Romanje slovenskih rojakov v EinsiedelnTretja stran ovitka: SKM Stuttgart: Slovenska župnija v Stuttgartu: sprejem novega župnika sodelavca Aleša Kalamarja 17. 9. 2011 v Esslingenu in zahvalna maša v Magstadtu ob prazniku 40-letnice slovenskih maš v BöblingenuČetrta stran ovitka: Bekš L.: Udeleženci 109. pastoralnega sestanka ZVEZE v Clairefontainu

Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja

Tam, kjer je Bog, je tudi prihodnost 2Simbol 7Deset božjih zapovedi 8Srečanje z Jezusom 9Rafaelova družba 10Mlada srečevanja 11Komentar meseca 12Prisluhnimo domovini 13Iz življenja naših župnij 16Zgodba 38Lučkin kotiček 41

2

P O G O V O R M E S E C AP O G O V O R M E S E C A

Tam, kjer je Bog, je tudi prihodnostZapisi iz novinarske beležke ob obisku papeža Benedikta XVI. v Nemčiji (22.–25. 9. 2011)

Papež Benedikt XVI. je od četrtka, 22., do nedelje, 25. septembra 2011 obiskal rodno Nemčijo. To je bilo njegovo tretje potovanje v Nemčijo, prvič jo je obiskal kmalu po izvolitvi, leta 2005, ko se je v Kölnu udeležil svetovnega dneva mladih. Leto pozneje je obiskal Bavarsko, od koder je doma. Njegov tretji obisk je bil obenem prvi državni obisk Nemčije.

Ni se vedelo, kako bo doma sprejet!Prvič je bil doma sprejet z velikim navdušenjem, drugič že malo manj, tretjič je slabo kazalo, saj je že pred obiskom de-lil duhove tako v Cerkvi v Nemčiji kot tudi v civilni javno-sti. Zakaj sploh pride, so se spraševali nekateri, zakaj mo-ra govoriti v nemškem parlamentu, kaj ni država ločena od Cerkve? Napovedovali so se veliki protesti, kar je pravza-prav še povečalo zanimanje za njegov obisk.Že ko je iz letala stopil na nemška tla v Berlinu, se je ozračje začelo ogrevati, deležen je bil prisrčne dobrodošlice nem-škega zveznega predsednika Christiana Wulffa, ki ga je po-vabil z državne strani, zvezne kanclerke Angele Merkel in drugih visokih državnikov. V imenu katoliške Cerkve so ga pričakali predsednik nemške škofovske konference Robert Zollitsch, ki ga je povabil s strani nemške katoliške Cerkve, in drugi cerkveni dostojanstveniki. Kmalu po sprejemu je nastopil težko pričakovani nastop v zveznem parlamen-tu, ki je takoj zelo pozitivno odmeval. Papež se je dotaknil vprašanja svobode in odgovornosti, etičnih standardov po-litike in prava. Našel je prave besede in ubral je pravo pot na kraju, kjer je središče demokratičnega odločanja. Nago-voril je tako navzoče poslance kot tudi tiste, ki so bojkotira-li njegov nastop in se pridružili protestnikom.

Kratek oris papeževe poti po NemčijiKako je njegovo potovanje potekalo naprej? Od severo-vzhoda, Berlina, kjer se je prvi dan svojega obiska, takoj po nagovoru v parlamentu, srečal s predstavniki judovske sku-pnosti in na stadionu Olympia imel prvo sveto mašo, do kr-ščanske diaspore, v Erfurtu v zvezni deželi Turingiji, nekje v sredi Nemčije in na koncu do jugozahoda, mesta Freibur-ga. Erfurt je do padca berlinskega zidu spadal v bivšo Vzho-dno Namčijo. Tu živi le osem odstotkov katoličanov, nekaj več kot dvajset odstotkov protestantov in sedemdeset od-stotkov neverujočih. Približno tak odstotek vernih je v vseh deželah bivše Vzhodne Nemčije. Erfurt je bil nekdaj trdnja-va protestantizma. Tu je živel in deloval Martin Luter. Na iz-recno papeževo željo se je prav v Erfurtu, v samostanu sv. Avguština, kjer se je od leta 1505 do 1512 duhovno in teo-loško izoblikoval Martin Luter, srečal z najvišjimi predstav-niki nemške evangeličanske Cerkve. Prvič po skoraj pet-stotih letih je papež stopil na sveta protestantska tla in se v kapiteljski dvorani pogovarjal o Lutrovem doprinosu v za-kladnico krščanske vere. Papež je izpostavil njegovo močno vero in vprašanje o usmiljenem Bogu. Označil ga je za mo-ža vere. Po srečanju evangeličanske in katoliške delegaci-je za zaprtimi vrati sta predsednik nemške evangeličanske Cerkve Nikolaus Schneider in papež vodila ekumensko bo-goslužje. Tudi to je bilo prvič v zgodovini, odkar se je evan-geličanska Cerkev odcepila od rimokatoliške. Pri bogosluž-ju sta sodelovala tudi voditelj papeškega sveta za edinost kristjanov, kardinal Kurt Koch in njegov predhodnik, kar-dinal Walter Kasper, kateremu se je papež javno zahvalil za njegovo delo na področju ekumenizma. Tako kot je bila za ekumenski dialog posrečena izbira sa-mostana sv. Avguština v Erfurtu, je bila nekaj posebnega

Papež pozdravlja meščane Freiburga, zeleni župan pa nikogar.

3


izbira božjepotne cerkve v Etzelsbachu, kakšnih sto kilo-metrov od Erfurta. V mestu Eichsfeld in okolici se nahaja katoliška enklava, ki je kljub hudim pritiskom rdeče dikta-ture ohranila živo krščansko občestvo. Papež je prišel potr-dit in nagradit zvestobo veri, kot je poudaril pri petkovih Marijinih večernicah 90.000 zbranim vernikom. V soboto, 24. septembra, je zjutraj ob devetih pred stolnico v Erfur-tu daroval sveto mašo z okoli 28.000 verniki, nato pa z leta-lom odšel v jugozahodno Nemčijo, v mesto Freiburg, ki se nahaja ob meji s Francijo in Švico. Tu je bil vrhunec njego-vega pastoralnega obiska. Zvečer se je srečal s 30.000-glavo množico mladih, ki ga je v molitveni vigiliji sprejela z ve-likim navdušenjem. Ko je sonce ugašalo, so se začele priži-gati svečke in zaplapolalo je morje luči. Tudi tu je Benedikt XVI. ujel utrip in mlade prijateljsko nagovoril ter jim polo-žil na srce, da je vera tista, ki razsvetljuje svet. Nedeljsko ev-haristično bogoslužje na mestnem letališču blizu Freiburga (25. 9. 2011) je bilo vrhunec njegovega štiridnevnega obi-ska v Nemčiji. Zbralo se je okoli 100.000 vernikov, med nji-mi tudi več Slovencev iz Stuttgarta in Mannheima. V lepem in sončnem vremenu je potekal praznik vere in veselja. V skoraj devetstoletni zgodovini mesta Freiburga je bil Bene-dikt XVI. prvi papež, ki je obiskal mesto. Sledilo je še sre-čanje s skupino v Cerkvi in družbi dejavnih katoličanov ter zveznimi ustavnimi sodniki, nakar je malo po sedmi uri zvečer odletel nazaj v Rim.Je bil papežev obisk v Nemčiji uspešen?Ko sem se dan po papeževem obisku pogovarjal z upoko-jenim nemškim duhovnikom, ki je 40 let poučeval verouk v srednjih šolah in ga vprašal, če je bil papežev obisk uspe-šen, mi je odgovoril: »Papež in uspeh? Dragi kolega, morda še ne veš, uspeh ni biblična, svetopisemska beseda. V dol-

gih letih dela z mladino sem ugotovil, da tu v Nemčiji 60 odstotkov oseb povojne generacije veruje v Boga, 40 odstot-kov v Jezusa Kristusa in le 20 odstotkov v Cerkev.« V luči te statistične ugotovitve bom poskušal oceniti štiridnevni obisk papeža Benedikta XVI. v Nemčiji (22.–25. 9. 2011).Na prvem mestu vprašanje BogaBenedikt XVI. je imel ob obisku zelo izostren pogled. Na prvo mesto je postavil vprašanje Boga, saj je s tem vpra-šanjem nagovarjal večino ljudi v Nemčiji. Priznani nem-ški novinar Patrik Schwarz, ki je protestant, je na naslovni-ci časopisa Die Zeit (22. 9. 11) zapisal: »Temu papežu lahko verjamem, saj mu gre najprej za iskanje Boga. Šel ga bom poslušat, med drugim me zanima, kako gredo skupaj ma-še in mase ...« Druga pomembna izjava prav tako evange-ličanskega udeleženca papeževe maše v Freiburgu je bi-la: »Najgloblje mi je segla v srce tišina stotisočglave množice po papeževi pridigi. Nekaj trenutkov smo na povabilo mo-deratorja vsi utihnili in meditirali, takrat sem začutil glo-bino in moč krščanskega občestva« (iz neposrednega radij-skega prenosa papeževe maše v Freiburgu, SWR 4, 25. 9. 2011, ob 12.45). Ob papeževem obisku torej ni bil le pomp, bilo je veliko molitve, meditacij, razmišljanja in iskanja. Njegovi nagovo-ri so marsikomu segli v srce. Med pridigo v Freiburgu si je upal med drugim reči tudi tole: »Agnostiki (tisti, ki ne pri-znajo oziroma prepoznajo Boga, op. Z. Š.), ki jih zaposluje vprašanje o Bogu, ljudje, ki trpijo zaradi naših grehov in hre-penijo po čistem srcu, so bližje božjemu kraljestvu kot tisti, ki so stalno v cerkvi zgolj iz navade, ne da bi se vera dotaknila njihovega srca.« To je bila najbolj izostrena izjava Benedik-ta XVI. in direkten nagovor vsem, ki Boga iščejo zunaj Cer-kve in mimo krščanstva.

Papež prihaja iz letala, vidimo ga na velikem zaslonu.

Papežev govor pred stolnico v Freiburgu

4


Vprašanje vere v Jezusa KristusaVprašanje Jezusa Kristusa, v katerega veruje le okrog 40 od-stotkov Nemcev, je za Benedikta XVI. drugo osrednje vpra-šanje. Njegovi zadnji dve knjigi o Jezusu sta v Nemčiji re-kordni bestseler. Pred papeževim obiskom sem govoril z možem sestrične, ki živi v Essnu in je Nemec in evangeli-čan. Ko je pogovor nanesel na Benedikta XVI. in na njegov obisk, mi je ponosno rekel: »Vse njegove knjige imam na knjižni polici!« Med obiskom je bilo začutiti Benediktovo živo ljubezen do Jezusa Kristusa. Iz te globoke vere izvirajo besede, ki jih je namenil sestrski Cerkvi, evangeličanom v Erfurtu: »Naš prvi ekumenski cilj v tem času mora biti sku-pno pričevanje za navzočnost živega Boga, da bi s tem svetu dali odgovor, ki ga potrebuje. K temu osnovnemu pričevanju pa sodi centralno pričevanje za Jezusa Kristusa, pravega člo-veka in pravega Boga, ki je živel z nami, za nas trpel in umrl in tretji dan vstal od mrtvih. Dragi prijatelji, utrjujmo drug drugega v tej veri! Pomagajmo si, da jo živimo. To je naša velika ekumenska naloga, ki nas vodi naravnost k Jezuso-vi molitvi za edinost« (iz papeževega nagovora v samostan-ski cerkvi sv. Avguština v Erfurtu, 23. 9. 2011). S tem je Be-nedikt XVI. dal ekumenskemu dialogu novo smer. Nekateri komentatorji te dni odgovarjajo na očitke mnogih medijev, da papež v Erfurtu ni naredil nič za napredovanje ekumen-skega zbliževanja. Poudarjajo, da je Benedikt XVI. s svojo globino in vraščenostjo v Jezusa Kristusa zaobšel zunanjo, zgolj sociološko raven ekumenskih pogajanj in ekumenski dialog prenesel na globljo, predvsem duhovno raven. Ali ni s tem neposredno hotel reči: Če bo temelj soliden in dovolj globok, če bo skupno pričevanje za Boga in Jezusa Kristu-sa dovolj prepričljivo, bodo konkretni koraki k edinosti hi-trejši in bolj uspešni.

Vprašanje Cerkve in kriza vereVprašanju Cerkve in krize, v kateri se nahaja, je papež Be-nedikt XVI. prav tako namenil veliko pozornosti. Tudi tu ni šel na raven organizacije in na strukturna vprašanja kato-liške Cerkve, ampak na globljo raven Cerkve kot skrivno-sti. Mirno lahko zapišem, da je ena od središčnih misli nje-govega pontifikata, da kjerkoli nastopi kriza Cerkve, to ni prvenstveno kriza Cerkve kot institucije, ampak kriza vere. Cerkev ni kakršnokoli društvo ali celo veliko podjetje, kot jo nekateri radi vidijo, tudi ni papeška država ali papeška monarhija, ampak od Boga sklicano ljudstvo, grško »ekkle-sia«, ki je najprej dar od Boga, po svoji duši je odsev bož-je skrivnosti, Kristusovo skrivnostno telo in tempelj Svete-ga Duha. Vsaj 40 do 50 citatov iz papeževih govorov med obiskom v Nemčiji bi lahko navedel za podkrepitev tega osnovnega papeževega prepričanja, ki je med drugim je-dro in novost drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Tu je bil papež v Nemčiji zelo koncilski, vendar še najmanj sli-šan. Tu se še najbolj krešejo mnenja in tu je tudi s strani nemških katoličanov Benedikt XVI. doživel največ kritik. Da hoče enost občestva, da si želi predvsem prenove v veri, povezanost laikov in službenega osebja Cerkve, živo nave-zo s Petrovim naslednikom, je za prvega pastirja Kristuso-ve Cerkve nekaj temeljnega. Tudi v tem je bil dosleden in do konca iskren. Za marsikoga pa seveda preveč ujet v oklep tradicije. Konzervativno provokativen?

Nastalo je vpitje: »Prihaja!«

Na desetine raznolikih uniform je pozdravilo papeža pred stolnico. Foto J. Modic

5


Vendarle uspešen? V kakšnem smislu?Prav je imel moj sogovornik, ko je dejal, da uspeh ni biblič-na, svetopisemska beseda. Če statistike dajejo papeževe-mu obisku v Nemčiji več plusov kot minusov, če je medij-ska javnost njegovo turnejo po Nemčiji pozorno spremljala in jo kar dobro ocenjevala, pa bodo sadovi njegovega apo-stolskega potovanja zapisani v drugačno kroniko, v kroni-ko božjega kraljestva. Tja, na široko njivo človeških src, so padala dobra semena, ki jih je bistri in dobrohotni starček v osebi Benedikta XVI. sejal od Berlina, Erfurta in Freibur-ga. Rastla pa bodo v senci Kristusovega križa in ob svetlobi Vstalega. Križ in vstajenje sta pravi biblični besedi! Bog daj, da bi veliko zasejanih semen zraslo na obširni njivi božjega kraljestva. Potem bo še bolj res, kar je Benedikt XVI. ozna-njal: Tam, kjer je Bog, je tudi prihodnost!

INTERVJUJIKardinal KURT KOCH

Gospod kardinal Kurt Koch, pred kratkim ste sprejeli od-govornost voditelja papeške-ga sveta za edinost kristja-nov. Nasledili ste kardinala Walterja Kasperja, kateremu se je papež danes v Erfurtu izrecno tudi zahvalil. Kakšno dediščino ste sprejeli?Sprejel sem lepo dedišči-

no petdesetih let ekumenskega dela, ki stalno napreduje. V okviru sveta za edinost kristjanov imamo šestdeset različ-nih dialoških delovnih skupin, ki bodo morale intenzivno delati naprej. V tem smislu lahko dobro nadaljujemo delo, ki je bilo danes na novo začeto tukaj v Erfurtu.Kaj bo današnje srečanje v Erfurtu pomenilo za ekumenski dialog v prihodnosti?Danes se zavedamo, da smo v teh petdesetih letih prišli ve-liko bližje drug drugemu. In to, kar je sveti oče danes izrec-no poudaril: nadaljujemo lahko na globinski ravni skupne

Vsi zvonovi so naznanili papežev prihod, najglasnejši je bil najmanjši nad zakristijo.

Nemškim poslancem v zveznem parlamentu in za-konodajalcem najbolj demokratičnega foruma nem-ške družbe je Benedikt XVI. dejal: »Na tem mestu bi nam morala priti na pomoč dediščina Evrope. Iz pre-pričanja v Boga kot Stvarnika izhajata ideja o ena-kosti vseh ljudi, spoznanje nedotakljivosti človekove-ga dostojanstva v vsaki človeški osebi in spoznanje o odgovornosti ljudi pri njihovem ravnanju (...). Kultu-ra Evrope je nastala iz srečanja Jeruzalema, Aten in Rima, iz srečanja vere v Boga s strani Izraelcev, filo-zofskega razuma Grkov in pojmovanja prava stare-ga Rima. To trojno srečanje gradi notranjo identiteto Evrope.« Od tu tudi papeževa ugotovitev, da svobo-da potrebuje višjo instanco, da politike ne more gna-ti želja po uspehu in dobičku, ampak zavestna in ve-stna družbena odgovornost, ki priznava vrednoto človekovega dostojanstva in njegovo bogupodob-nost. »Politika se mora truditi za pravičnost. Uspeh v politiki je podrejen merilu pravičnosti, želji po prav-ni ureditvi« (iz govora v nemškem parlamentu, 22. 9. 2011).

6


vere v Jezusa Kristusa. Če smo skupaj zakoreninjeni v njem, potem je smer našega pogleda ista, potem je isto tudi pri-čevanje zanj in sčasoma bo tudi naša praksa bolj enotna.Papež Benedikt XVI. je med ekumenskim srečanjem danes v Erfurtu izpostavil vprašanje dobrega in usmiljenega Boga, ki je bilo tudi osrednje Lutrovo teološko vprašanje. Je s tem na novo ovrednotil vlogo reformatorja Martina Lutra?Ja, to je danes sveti oče izrecno omenil in izpostavil. Mar-tin Luter je celo življenje iskal odgovor na vprašanje o do-broti in usmiljenju Boga Očeta. Tudi papež Benedikt XVI. je danes v pogovorih priznal, da ga to vprašanje zelo zani-ma in na nek način vznemirja. Ogenj tega vprašanja bi rad sveti oče vnesel v današnjo Cerkev in tudi v ekumenski di-alog med krščanskimi Cerkvami.Še eno vprašanje. Prihajate iz Švice, ste poznali nadškofa Alojzija Šuštarja?Seveda, dobro sem ga poznal in tudi spoštoval, bil je škofov vikar in tajnik evropske škofovske konference. Obiskal sem ga tudi v Ljubljani, na ta obisk imam zelo lepe spomine.

Pogovor s tremi udeleženci pri papeževi maši v FreiburguCILKA NOVAK (Stuttgart)

V skupini romarjev iz Stutt-garta ste se udeležili pape-ževe maše v Freiburgu. S kakšnimi občutki in kaj ste tam doživeli?Za obisk papeževe maše v Freiburgu sem se odločila že pred meseci, ko je naša slovenska župnija sv. Cirila in Metoda v Stuttgartu na-

črtovala to vožnjo z avtobusom. Ker pa ni bilo dovolj prijav, se je romanje skrčilo na dva kombija, kjer sem ujela še za-dnje mesto. Zavestno uporabljam besedo romanje, ker nas je na poti spremljala pesem in molitev pa tudi dolga pešpot je bila romarskega značaja. Z nami so bile osebe, ki so jih napori skoraj do kraja izčrpali, vendar se ni nihče pritoževal.»Kjer je Bog, tam je prihodnost!« S tem geslom potovanja po Nemčiji nas je Benedikt XVI. izzval in pred televizijskim sprejemnikom sem spremljala njegovo potovanje in doma-la vse njegove govore. Tako je zame ta obisk papeževe maše imel smisel in cilj: poglobitev naše vere in da se še bolj po-vežemo med seboj. Papeža Benedikta XVI. sem prvič oseb-no srečala že pred leti, leta 2006, v Regensburgu, kjer me je presenetil z globokimi besedami in prisrčno preprostostjo.

SLAVICA BELŠAK (Stuttgart)Namesto v Einsiedeln, ka-mor četrto nedeljo v mese-cu septembru romamo iz Stuttgarta, ste letos romali v Freiburg, k papeževi maši. Kako ste doživeli to roma-nje?Cilj romanja je bil, da od blizu spoznam papeža Be-nedikta XVI. in da sem

navzoča pri njegovi slovesni maši. Vse, kar je zapel ali po-vedal, sem imela občutek, da prihaja globoko in nežno iz njegovega srca. Njegova pridiga je podarila vsakemu izmed nas kaj lepega, dobre misli za življenje, ob koncu pa za ne-besa. Zato mi bo ta slovesnost ostala še dolgo v spominu! Bogu pa se moram zahvaliti, da mi je dal moč in zdravje, da sem smela vse to doživeti! To mi veliko pomeni!

ALEŠ KALAMAR (Stuttgart)Prvič si kot župnik sodela-vec romal z verniki župnije sv. Cirila in Metoda v Stutt-gartu. In to ne kamorkoli, ampak v Freiburg, k pape-ževi maši. Kaj lahko poveš o tem?Res je! Vesel sem, da sem mogel doživeti romanje iz Stuttgarta in se udeležiti

papeževe maše. Kar me je še posebej nagovorilo, je to, da je bilo pri maši zelo veliko mladih. Veliko jih je prenočilo na prostem ali pod šotori, prejšnji večer so se udeležili mo-litvene vigilije s papežem, v nedeljo pa so želeli biti še pri slovesni papeževi maši. Bili so vseh barv. Lepa slika vesolj-ne katoliške Cerkve, ki se zbere ob svojem najvišjem pastir-ju. Romarsko vzdušje je bilo enkratno. Po maši smo odšli še v Schwarzwald, na obisk rojakinje Štefke Lazar, ki je dolga leta bila članica slovenske skupnosti v Bad Urachu, zdaj pa stanuje nedaleč od Freiburga. Pot je bila sicer ovinkasta in dolga, ker je bila avtocesta zaprta, vendar smo le prišli na cilj in se po romarsko poveselili in pogostili. Hranim nepo-zabne vtise in sem vesel, da sem lahko prvič romal, odkar sem v Stuttgartu, k tako svečanemu in veličastnemu dogod-ku, k papeževi maši v Freiburgu.

Pogovarjal se je Zvone Štrubelj

7

P A S T O R A L N O L E T OP A S T O R A L N O L E T O

Simbol Znak za novo pastoralno leto 2011/2012 v Cerkvi na Slo-venskem vsebuje misel o valovih, ki jih je kakor padec ka-plje v vodo sprožilo dogajanje leta evharistije s slovenskim evharističnim kongresom kot njegovim vrhuncem.Prvi val je bilo pastoralno leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti (2010/2011) pod geslom »Nosite bremena drug drugemu« (Gal 6,2). Vpliv evharistije pa se želi in mora pre-liti v družbeno dogajanje, katerega del smo tudi kristja-ni. Pastoralno leto 2011/2012 bo zato kot naslednji širitve-ni val posvečeno krščanskemu družbenemu nauku Cerkve pod geslom Pravičnost v ljubezni. Podobno kot smo se kr-ščanske dobrodelnosti učili po korakih: poslušaj, razumi, vživi se, delaj dobro, tako smo tudi za prihajajoče pastoral-no leto, ki bo posvečeno socialni pravičnosti, izbrali meto-do: videti – presoditi – delovati. Trojno valovanje naj bi v nas in v naših skupnostih ter v celotni družbi vedno zno-va povzročala božja ljubezen v evharistiji, ki je Sonce naše-ga življenja (bl. A. Grozde).Namen tega valovanja je tudi presojanje znamenj časa, raz-mer in potreb današnjega človeka, ki mu Cerkev želi po-magati živeti človeško in božje dostojanstvo ter graditi ta-kšne medsebojne odnose, ki gradijo solidarno skupnost obče dobrega. Za temeljno orodje vsebine in metode smo izbrali evangelij in iz njega izhajajoč družbeni nauk Cerkve.Evharistija, ki osredinja modre valove v simbol očesa, razsve-tljuje celotno naše bivanje in tudi naše trojno poslanstvo. Že-limo, da vse bolj postaja tudi oko našega telesa, skozi katere-ga živimo, presojamo in delujemo. Sacramentum Caritatis naj torej vedno znova presvetli trojno poslanstvo, saj zanj črpa-

mo moč v Kristusovi ljubezni. Postane naj božje oko pravič-nosti v ljubezni, ki jo lahko dosežemo le, če na človeško življe-nje, odnose in svet gledamo z božjimi očmi. Skozi zakrament ljubezni na nas in naše odnose gleda tudi Bog, ki je ljubezen.Srce rdeče barve, ki je barva ljubezni (kraljevska barva ter barva mučencev), celotnemu znamenju daje utrip Kristu-sove ljubezni, evangeliju in družbenemu nauku Cerkve pa življenjsko moč pričevanja – Caritas in veritate. Bog ni le pravičen sodnik, ampak je tudi usmiljena ljubezen. On je luč sveta, kot je oko luč telesa. Modra barva valov, ki po-nazarja razum, se srečuje z rdečo, ki predstavlja ljubezen in pogum. Obe se dopolnjujeta in se pravzaprav res srečata le v veri, katere srce je evharistija. Cerkev zagovarja dialog med vero in razumom, kajti le tako spoznamo, kaj je v re-snici prav in pravično, in kaj je zares skupno dobro.Valovi okoli evharistične kaplje, ki pada v družbo naše do-movine in Evrope, se z uresničevanjem pastoralnega načr-ta ne bodo razblinili, ampak postali srce, ki vidi, razum, ki presodi, in Bog – človek, ki deluje.Drobna bela hostija, ki je na mestu, kjer je zenica v očesu, je nekaj najdragocenejšega, kar poseduje stvarstvo. Cerkev je varuhinja Boga med nami. Če bo v zenici očesa vedno Je-zus, bo naš pogled jasen, naše življenje pa bo pot dobrote in pravičnosti.Zenica očesa je evharistija kot leča, skozi katero jasno zre-mo perspektive naših prizadevanj in poti do bolj božjega človeka in pravičnejšega sveta.S tem valovanjem v Sloveniji (znak je oblikovan kot tro-bojnica) gradimo Cerkev na Slovenskem, ki je srce, ki vi-di več, kot vidi svet.Razlago je pripravil Odbor za pripravo pastoralnega leta 2011/2012.

8

K A T E K I Z E MK A T E K I Z E M

guštin), »sad pravičnosti« (Iz 32,17) in učinek ljubezni. Ze-meljski mir je podoba in sad Kristusovega miru. 482. Kaj se zahteva za mir na zemlji?Za mir na zemlji se zahteva pravična razdelitev in zaščita osebnih dobrin; možnost, da se ljudje svobodno srečujejo med seboj; spoštovanje dostojanstva oseb in ljudstev; goji-tev pravičnosti in bratstva med ljudmi. 483. Kdaj je poseg vojaške sile nravno dovoljen?Poseg vojaške sile je nravno upravičen, če so hkrati nav-zoči naslednji pogoji: gotovost, da bo treba prestajati traj-no in hudo škodo; neučinkovitost vsake miroljubne alter-native; utemeljene možnosti uspeha; izogibanje hujšemu zlu, upoštevajoč zlasti strahotno razdiralno moč sodob-nega orožja. 484. Kdo je v primeru vojne nevarnosti pristojen za strogo ocenjevanje teh pogojev?Ocenjevanje teh pogojev je stvar razumne razsodbe vodi-teljev, ki imajo tudi pravico, da državljanom naložijo ob-veznost narodne obrambe. Pri tem morajo upoštevati osebno pravico ugovora vesti tistih, ki odklanjajo uporabo orožja, imajo pa dolžnost služiti skupnosti na drug način. 485. Kaj zahteva nravna postava v primeru vojne?Nravna postava ostaja vedno veljavna, tudi v primeru voj-ne. Zahteva, da se človekoljubno ravna s tistimi, ki se ne bojujejo, z ranjenimi vojaki in z ujetniki. Dejanja, ki pre-mišljeno nasprotujejo mednarodnemu pravu, in povelja, ki jih zapovedujejo, so zločini, katerih slepa pokorščina nika-kor ne more opravičiti. Kot najhujše grehe je treba obsodi-ti množična uničevanja kakor tudi iztrebljanje ljudstva ali narodnostne manjšine. Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem tistih, ki jih ukazujejo. 486. Kaj je treba storiti, da se izognemo vojni?Zaradi zla in krivic, ki jih vsaka vojna povzroča, je treba storiti vse, kar je po pameti mogoče, da se ji na vsak na-čin izognemo. Prav posebej se je treba izogibati: kopičenju orožja in trgovanju z njim zunaj pravnih določil zakonitih oblasti; krivicam, zlasti gospodarskim in družbenim; na-rodnostnim in verskim zapostavljanjem; zavisti, nezaupa-nju, oholosti in maščevalnosti. Kar je storjeno za premago-vanje tega in drugega nereda, prispeva h graditvi miru in k izogibanju vojni.

Deset božjih zapovediPeta zapovedNE UBIJAJ476. Ali sta presaditev in darovanje organov pred smrtjo ali po njej dovoljena?Presajanje organov je nravno sprejemljivo s soglasjem da-rovalca in brez pretiranih tveganj zanj. Za plemenito deja-nje darovanja organov po smrti mora biti popolnoma ugo-tovljena resnična smrt darovalca. 477. Katera dejanja nasprotujejo spoštovanju tele-sne neokrnjenosti človeške osebe?Takšna dejanja so: ugrabitve in osamitve oseb za talce, tero-rizem, mučenje, posilstva, direktna sterilizacija. Amputaci-je udov in pohabljanja osebe so nravno dovoljene samo za neobhodno nujne terapevtske namene iste osebe. 478. Kakšno skrb moramo imeti za umirajoče?Umirajoči imajo pravico preživeti zadnje trenutke svoje-ga zemeljskega življenja v dostojanstvu, zlasti s podporo molitve in zakramentov, ki pripravljajo na srečanje z ži-vim Bogom. 479. Kako je treba ravnati s telesi umrlih?S telesi umrlih je treba ravnati s spoštljivostjo in z ljubezni-jo. Njihovo upepeljevanje je dovoljeno, če to nima namena postavljati pod vprašaj vere v vstajenje mesa. 480. Kaj terja Gospod od vsake osebe glede miru?Gospod, ki oznanja: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9), zahteva mir srca. Kot nemoralno obsoja jezo, ki je te-žnja po maščevanju za prejeto zlo; obsoja tudi sovraštvo, ki vodi k temu, da bližnjemu želimo zlo. Če so te drže pro-stovoljne in premišljene v pomembnih rečeh, so hudi gre-hi zoper ljubezen. 481. Kaj je mir na zemlji?Mir na zemlji, ki se zahteva za spoštovanje in rast človeške-ga življenja, ni le v tem, da ni vojne ali da vlada ravnotežje nasprotujočih si sil, ampak je »spokojnost reda« (sveti Av-

9

M L A D I N S K A S T R A NM L A D I N S K A S T R A N

Draga Metka! Jezus te očitno že nagovarja. Sre čanje z njim je nekaj zelo preprostega, vendar pa je ta dogodek težko opisati, ker je za vsakogar dru gačen in zelo notranji. Sre-čanje nam podari on sam. Vendar se tega ne zavemo takoj. Primer sta bila že njegova učenca, ki sta se po Jezusovi smr-ti žalostna vračala v Emavs. Jezus, ki je vstal od mr tvih, se jima je pridružil, se z njima pogovarjal, vendar ga nista spo-znala. Šele ko je odšel od njiju, sta se ovedela, da je bil on. Dejansko sta to začutili njuni srci: »Ali nista bili najini srci goreči ...?« Iz jemno redki so primeri, da bi kdo videl Jezusa sa mega. Spoznamo pa ga po dogodkih, po notranjem vese-lju, miru, po zaupanju v prihodnost, po tem, da izgubimo strah ... vse to so sadovi njegove nav zočnosti.Tako spoznavamo, kdo je Kristus, na več nači nov: iz Sve-tega pisma, bogoslužja (maše, zakramen tov) in dogod-kov v življenju. Tako spoznavamo nje govo dobroto. Naj-bolj neposredno in preprosto go vorijo o njem Nova zaveza in evangeliji. Toda za branje Stare zaveze je pomembno, da poznaš nekaj razlag, kako je nastala, kako razumeti dolo-čene knjige ...

Krajev, kjer se lahko srečaš z Jezusom, je torej več: to je pri branju božje besede (Svetega pisma), pri zakramentih; vsaka spoved in obhajilo sta srečanje z njim, in če si krščena, je to neizčrpen zaklad za rast v veri. Obenem pa je Gospod svobo-den in nam, ka dar sam želi, podari spoznanje svoje navzoč-nosti. Kar lahko storimo mi, je, da pripravimo pot in ga prosi-mo, da bi ga smeli srečati in spoznati. Zaneslji vo odgovori ob času, ki je najbolj primeren za nas. Srečanja z njim si ne mo-remo »priboriti« z nobeno tehniko ali s kakšnimi posebnimi postopki. Bog je ljubezen. Svobodno nam želi pokazati to lju-bezen. Obenem pa je pomembno, da veš, da je kljub enkrat-ni izkušnji, ki je lahko tako močna, da zaznamuje vse tvoje nadaljnje življenje, pot z njim vera. Jasno bomo videli, kdo je Bog, šele po smrti, takrat ga bomo šele zares spoznali. Sedaj hodimo v veri in se opiramo na to, kar nam pravita srce in spoznanje, ker vidimo skladnost med evangeliji in življenjem, ker nam daje Jezus na različne načine dovolj opor nih točk, ki so včasih razumske, včasih izkušenjske, da verjamemo v nje-govo vstajenje in v to, da je on Bog, ki nam razodeva Očeta.

Petra

Srečanje z JezusomŽivjo, Petra! Že nekaj časa se počutim spet ver no. Čutim, da Bog mora obstajati in da me na neki način spremlja v življenju. Vendar pa ne pridem do Jezusa. Kako naj ga spoznam? Sreča la sem nekaj ljudi, ki so pripovedovali, kako jim je srečanje z njim spremenilo življenje. Toda meni je Jezus popolna neznanka. Kaj naj sto rim? Metka

10

R A F A E L O V A D R U Ž B AR A F A E L O V A D R U Ž B A

Terska dolina »Sen sanju da pride an dan«

V okviru višarskih dnevov mladih smo v septembru spo-znavali Tersko dolino. Enodnevni izlet med Terjane, najbolj zahodne Slovence, je bil zelo zanimiv. Terska dolina zaobjema vasi, ki so razpršene okrog izvi-ra reke Ter: Njivica, Zavarh, Breg, Muzec, Podbardo in Ter. Nad dolino se dvigajo visoki hribi, med katerimi najvišje segajo Mužci (1869 metrov). Slovenskim ljudem v teh kra-jih ni bilo lahko. Ekonomski stiski se je pridružilo poitali-jančevanje in prebivalstvo se je začelo izseljevati. Najprej je odšlo veliko fantov in mož, ki so se zaposlili v belgijskih ru-dnikih, in po večini jim je v kratkem sledila vsa družina. Narečje se je v Terski dolini vedno uporabljalo, čeprav te-ga nekateri niso hoteli. Domačini pravijo, da govorijo »po naše«. Za ohranjanje slovenske besede v teh krajih, poleg profesorja Viljema Černa, veliko naredi tudi furlanski žu-pnik Renzo Calligaro, ki je v bogoslužje vpeljal petje v slo-venskem jeziku.

Prof. Viljem Černo – profesor, zgodovinar, geograf in pesnik, neutrudni kulturni delavec, ki je v Bardu pravice slovenske manjšine zagovarjal tudi v najhujših časih - za kar je prejel častni znak Republike Slovenije in Štrekljevo nagrado - ima največ zaslug, da se v Bardu še govori o Slovencih. Prof. Viljem je iskriv sogovor-nik, ki je ob koncu sre-čanja s solznimi očmi dejal, da moramo »dr-žati skupaj«. Ob profe-sorju sta na fotografiji dr. Matej Šekli (levo) in Dejan Valentinčič.

Bardo – Cerkev, ki so jo na novo zgradili po potresu (vas je prizadel 6. maja 1976), še vedno hrani dragocene predmete: križev pot, naslikan na lesu, z napisi v domačem narečju, or-gle iz leta 1743, krstilnico. Desno na fotografiji je etnografski muzej (nekdaj stara mlekarna), ki ga trenutno preurejajo, hrani pa stare kmečke in rokodelske predmete.

Odmevi udeležencev:Izlet je bil res lep. Navdušila sta me oba gospoda Černo. Sta-rejši predvsem s svojo globoko, iskreno izpovedjo o življenju, trpljenju Beneških Slovencev pod Italijani. Prvič sem bil v Terski dolini. Od Čedada dalje dežele nisem poznal in veli-kokrat sem se spraševal: Bog ve, kako izgleda življenje tam … Res, ta dežela ima nek čar, pusti pečat!

Roman Oberč

Zame je bilo vse zelo zanimivo, čeprav stvari precej dobro poznam. Zagotovo je bilo najlepše in tudi najbolj ganljivo srečanje z gospodom Černom, otroci pa so bili seveda najbolj navdušeni nad jamo.

Mihaela Knez

Z domačinom Igorjem Černom, našim vodičem, smo se najprej ustavili pri izviru reke Ter, nad katerim se razprosti-rajo Mužci. Po stari gozdni poti smo se sprehodili do Bar-da. Tam smo se srečali s profesorjem Viljemom Černom in Renzom Mateličem, predsednikom Društva Slovencev po svetu. Pogledali smo si tudi ganljiv dokumentarec z na-

slovom »Sen sanju da pride an dan«, ki govori o Beneča-nih, ki so po drugi svetovni vojni emi-grirali v Belgijo na delo v rudnikih in »sanjali« o vrnitvi v domovino. V va-si Zavarh smo se sprehodili po kra-ških jamah. Izlet sta nam vsebinsko popestrila dobra poznavalca obiska-nega področja jezi-koslovec dr. Matej Šekli in Dejan Va-lentinčič.

Ob izviru reke Ter, nad katero se razprostirajo Mužci.

11

M L A D A S R E Č E V A N J AM L A D A S R E Č E V A N J A

Igor, spoznali smo te kot dobrega vodiča. S čim se sicer ukvarjaš? Trenutno sem zaposlen na občini Bardo. Delam kot usluž-benec na slovenskem jezikovnem okencu. Sodelujem tudi s tednikom »Novi Matajur«.

Kako bi predstavil svojo vas? Moja vas Bardo (Lusevera) leži v dolini Ter, ki je skrajni zahod slovenskega ozemlja. To je gorato področje (483 m nadm. višine), ki ga reliefno najbolj zaznamuje predgor-je Zahodnih Julijcev, z globokimi dolinami, ki se spušča-jo proti nižinski Furlaniji, in strmimi pobočji, na katerih so posamezne vasi in zaselki. V vasi si lahko ogledamo Etno-grafski muzej, krasi pa jo tudi cerkev sv. Jurija.

Čeprav nisi obiskoval slovenskih šol, zelo dobro govoriš slovensko, po tvoji zagnanosti sodeč imaš rad sloven-stvo. Je na to vplival tvoj oče, družina? Seveda! Moj oče se je vedno boril, da bi branil slovenske korenine tega področja. Doma pa vedno govorimo v našem slovenskem narečju, ki se imenuje terščina. Pavle Merkù, znan slovenist, je rekel: »Čeprav se izgublja, hira, izumira, je to taka dragocenost, da napolni z zadoščenjem celo mo-je življenje.«

Kaj je po tvojem največji problem, s katerim se srečujejo Slovenci v Videmski pokrajini? Premalo nas je in mladi se prav malo ali nič ne zanimajo za svoj slovenski jezik in kulturo. Poleg tega v Terski doli-ni manjkajo slovenske šole in uslužbenci, ki bi stalno dela-li za manjšino.

Kje vidiš svoje poslanstvo? Tu v Terski dolini. Ta dolina potrebuje osebe, ki bi delale za njen dragocen jezik, kulturo, tradicijo in ekonomsko rast.

Poješ v glasbeni skupini BK evolution. Nam lahko poveš kaj več o njej? Od vsega začetka (leta 1997) se je skupina Beneške kore-nine lotila tudi lahke glasbe, prirejene za vokalno skupi-no in za inštrumente. Dobri del repertoarja je vseboval pe-

smi s spremljavo kitare, bas kitare in harmonike. Potem je skupina izbrala pot vokalne glasbe - do izdaje prvega cd-ja »Substrati« (2004). Priložnost za novo usmeritev je bil pro-jekt o beneškem kantavtorju Kekku Bernjaku – pripravili smo nekaj Kekkovih pesmi. Po tem dogodku se je skupina preimenovala v BK evolution. Nadaljevali smo z ovredno-tenjem beneških pesmi. Naš zadnji cd z naslovom Jablen (2010) vsebuje pesmi, ki smo jih sami napisali.

Naslov prispevka smo si sposodili pri pesmi, ki jo pre-pevaš v bandu. Napisana je v terskem narečju. Kako je pesem nastala? Navdih te pesmi je prav edinstveni svet Terske doline.

Pleši pleši roža ma od doline do doline. Počij se pri zemji mojih judi med dišanjem lip anu vjetra. Ti boš čula besiede dni polnih nebes, ki padajo na tve oči tej boavo božanje. Tvoje sarce bo poslušalo zubjeno pravlico, ki parhaja k tebi tej lastavica, tej vilazema.Novo živjenje. Nove sanje.

»Nove sanje, novo življenje.«Igor Černo je mladi kulturni delavec, doma iz Barda. Z njim smo se spoznali, ko smo obiskali Tersko dolino. Igor je – kot tudi njegov oče prof. Viljem Černo - iskriv in prijazen sogovornik, ki že veliko naredi za slovensko manjšino v Videmski pokrajini. Z njim smo se pogovarjali o življenju v Bardu, o prihodnosti Terske doline, o glasbi.

Mihela

12

K O M E N T A R M E S E C AK O M E N T A R M E S E C A

Slovenija v predvolilnem obdobjuSlovenska (komunistična) vlada je padla. Ni je zrušila opozicija, ampak se je vladna večina sama razklala, ker njen manjšinski del ni bil sposoben priznati vodilne vloge predsednika nekdanjih komunistov Pahorja. Ta je pokazal neko novo, za slovenske komuniste doslej neznano politično kulturo. Ni pristajal na kulturni boj in ideološko nasilje, bil je pristaš parlamentarizma. Prav zaradi simpatiziranja z resnično demokracijo se je zameril nekdanjim, zlasti kralju slovenske nestrpnosti Milanu Kučanu in njegovemu krogu.

Ta je podpiral v vladi Pahorjeve nasprotnike in vladni voz je v gospodarskih težavah svetovne gospodarske krize do-bil še izredne domače pospeške. Zato je Slovenija v izjemno težkem gospodarskem položaju. Bilo je že huje, zato se za usodo države ni bati. Volitve v parlament bodo 4. decem-bra. Prav bi bilo, da bi demokratični in do Slovenije ljubeče nastrojeni slovenski izseljenci izkoristili svojo volilno pra-vico. Dosedanje oblastnike grabi panika pred zmago opozi-cije, zlasti Janše. Predvolilni boj bo skrajno umazan in ko-munisti, še bolj pa njihovi izvlečki v raznih liberalnih in »nestrankarskih« združenjih, ga bodo na podlagi njihovih metod in prakse prignali do skrajnosti. Laž in taktika (pre-varantstvo) bosta njihovo glavno orožje. Pri slovenski po-litični naivnosti in neizobraženosti, ob izjemni vlogi glav-nih medijev, ki so bolj levi kot levica sama, njihove moči, kljub totalnemu debaklu vladanja, ne gre podcenjevati. Za sedaj predvsem vpijejo, da je padca vlade kriva opozicija, ker se je obnašala kot opozicija(?). Samokritičnega pogleda na nesposobnost vladanja, razen če je treba blatiti nekda-njega predsednika vlade Pahorja, nekdanji vladni tabor ne

zmore. Njihovo »tekmova-nje«, kdo ga bo bolj oblatil, je nekaj neverjetnega.Ne glede na vse, padec vla-de, čeprav za vladanje ne-sposobne, ni dobra novi-ca. Bistvo njene tragike je v tem, da je bila sploh iz-voljena in tega so krivi predvsem »neopredeljeni« volivci, ki pred vsakimi vo-litvami begajo iz enega ta-

bora v drugi. Namesto z možgani mislijo z očmi, podlega-jo modi in frazam.Umrl je Lojze Slak, eden največjih živečih Dolenjcev. Utih-nil je glas njegove izjemne harmonike. Skupaj s Slavkom Avsenikom in vsemi našimi slovenskimi godci so bili med najuspešnejšimi borci za slovensko ljudsko kulturo, ki so jo hoteli Kardelj in njegovi tovariši denacionalizirati in ju-goslovanizirati. Slovenska narodnozabavna glasba je bila eden stebrov slovenske identitete, ki je povezovala Slovence vseh kontinentov. V zadnjih letih so jo »napredni« ljudje, ki bi se radi čimprej potujčili ali multikulturirali, pogosto ža-lili z »govejo« in podobno. Trenutno jo zmerjajo z neurba-no, kot mestno pa v kompaniji z ljubljanskim županom vo-zijo v Ljubljano balkansko romsko (cigansko), ki naj bi bila višek urbane kulture.Izjemen dogodek se je zgodil, ko je slovensko ustavno sodi-šče prepovedalo ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, nekdanji komunisti in njihovi pristaši ga vidijo kot nove-ga predsednika slovenske vlade, neko novo cesto poimeno-vati po Titu. Nihče, niti mladi pri Novi Sloveniji, nekdanji Peterletovi ali bolje Bajukovi stranki, ki so vložili tožbo, ni-so povsem verjeli v tak izid. Ustavno sodišče je prepoveda-lo poimenovanje ceste po Titu, ker bi to izražalo vrednote, »ki so v celoti nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vredno-tami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda in vladavina prava«. Poimenovanje ceste po njem, ki je simbol jugoslo-vanskega komunističnega režima, bi bilo mogoče razume-ti »kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu«. Komunisti in naivneži pa v jok!P. S. Nedavno so pokopali moža, ki je bil v Novem mestu šef UDB-e, ko so zažgali škofa Vovka. Vedel je, kaj pripravlja-jo, toda pri tem je imela glavno besedo partija, ne on. Po-greb je bil cerkven!

Stane Granda

13

P R I S L U H N I M O D O M O V I N IP R I S L U H N I M O D O M O V I N I

Določba odloka Mestne občine Ljubljana, s katerim so po-imenovali Titovo cesto, je v neskladju z ustavnim načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, je odločilo ustav-no sodišče. Kot so zapisali, ime Josipa Broza Tita simbo-lizira nekdanji totalitarni režim, poimenovanje ceste po njem pa je zato mogoče objektivno razumeti kot prizna-nje temu režimu.Načelo demokratičnosti vsebinsko tudi opredeljuje Slo-venijo kot ustavno demokracijo.Načelo demokratičnosti vsebinsko tudi opredeljuje Slove-nijo kot ustavno demokracijo, »torej kot državo, v kateri je ravnanje organov oblasti pravno omejeno z ustavnimi na-čeli ter s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščina-mi«, so zapisali na ustavnem sodišču. Protiustavnost pred-pisa po njihovih navedbah nastopi takrat, »kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so v celoti nezdru-žljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami«.»... prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekda-nji totalitarni režim ...«»Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji me-ri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugo-slovanskega komunističnega režima, je zato mogoče objek-tivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratič-nemu režimu,« pojasnjujejo.V Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojan-stva, začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo, je po njiho-vih navedbah vsako oblastno poveličevanje komunistične-ga totalitarnega režima protiustavno.Ne gre za poimenovanje, ki bi bilo danes le del zgodo-vine.V ljubljanskem primeru poimenovanje ceste po Titu na-mreč ni poimenovanje, ki bi se ohranilo še iz prejšnje ure-ditve in bi bilo danes le del zgodovine, so zapisali. Kot po-jasnjujejo, je bil namreč omenjeni odlok sprejet leta 2009, »18 let po osamosvojitvi Slovenije in vzpostavitvi ustavne-ga reda, ki temelji na ustavnih vrednotah, nasprotnih vre-dnotam režima pred osamosvojitvijo«.»Takšna nova poimenovanja nimajo več svojega mesta.«»Takšna nova poimenovanja v današnjem prostoru in ča-su nimajo več svojega mesta, ker so v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki sodi v samo jedro

ustavne ureditve Republike Slovenije. Zato je ustavno sodi-šče izpodbijani del odloka odpravilo,« so še dodali.Ustavno sodišče, ki je o omenjenem odloku odločilo na pobudo članov Mlade Slovenije – podmladka zunajparla-mentarne NSi, je odločitev sprejelo soglasno.Ustavnopravno upoštevana je bila le simbolna razse-žnost imena Tita.V odločbi so med drugim zapisali tudi, da namen postop-ka ustavne presoje ni bila presoja osebnosti in konkre-tnih ravnanj Josipa Broza Tita, kakor tudi ne zgodovinska presoja dejstev in okoliščin, temveč je bila ustavnopravno upoštevana le simbolna razsežnost njegovega imena.Ime Tito simbolizira tudi povojni totalitarni komuni-stični režim.»Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom Titovega imena. Ime Tito ne simbo-lizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, kot to za-trjuje nasprotna udeleženka, temveč simbolizira tudi po-vojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamova-le obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetov-ni vojni,« pojasnjujejo.»To je prvi korak k priznanju dejstva, da je bil Tito zlo-činec.«V NSi in njenem podmladku, Mladi Sloveniji, od koder prihaja pobuda za presojo ustavnosti odloka o poimeno-vanju Titove ulice v Ljubljani, so zadovoljni z odločitvijo ustavnega sodišča, da to poimenovanje odpravi. Kot pravi predsednica NSi Ljudmila Novak, je to prvi korak s strani državne institucije k priznanju dejstva, da je bil Tito zloči-nec. Novakova je odločitev ustavnega sodišča na novinar-ski konferenci označila kot »odločitev za več resnice v Slo-veniji«, ki obenem pomeni tudi zadoščenje za žrtve, ki so trpele v času komunističnega režima. Odločitev je po nje-nem mnenju tudi v skladu z evropskimi in splošnociviliza-cijskimi normami.»Upam, da se bomo v Sloveniji končno odločili za civili-zacijsko vrednoto, ki se ji reče resnica, in na podlagi te ob-sodili vse medvojne in povojne zločine ter tudi odstranili imena zločincev iz naših mest in ulic ter tudi njihove ki-pe,« je dejala Novakova. Materialni stroški, ki bi ob tem nastali, so po njenem mnenju zanemarljivi v primerjavi z moralno škodo, če ulica nosi ime po zločincu.

14

P R I S L U H N I M O D O M O V I N IP R I S L U H N I M O D O M O V I N I

Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo je na Otočcu pripra-vila zbor kristjanov. Rdeča nit je bila zavzemanje za spre-membe, prebujanje volivcev ter večja vloga kristjanov na vseh družbenih in političnih področjih. Zbralo se je več kot 500 ljudi. Svoj pogled na trenutne razmere sta jim najprej predstavila Justin Stanovnik in Žiga Turk ter ob tem razmi-šljala tudi, kako kot narod iti naprej. Za njima se je zvrsti-lo še devet govornikov s krajšimi prispevki, ki so se nana-šali na področja prava, zgodovine, družine, šolstva, mladih in Evropske unije. Pobudnik civilne iniciative Prebudimo Slovenijo, nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar, je uvodo-ma poudaril, da je namen srečanja utrjevanje državljanske zavesti in dolžnosti. Slovenijo po besedah nekdanjega lju-bljanskega župana pesti prenovljena totalitarnost: »Tega procesa in takega stanja, ki nas kot narod in državo onespo-sablja za sobivanje v družbi civiliziranih, ne moremo več opazovati. Zato smo danes tukaj, da si opomoremo in da se od prevelike odmaknjenosti spet povrnemo na javni oder ter v večji meri soodločamo o naši domovini.«

Vlada premiera Boruta Pahorja je predčasno končala svoj mandat. To je že tretja vlada, ki je dočakala takšno usodo v zgodovini samostojne Slovenije. Državni zbor je namreč s 36 glasovi za in 51 proti zavrnil listo novih kandidatov za iz-praznjena ministrska mesta. Ker je Pahor na listo vezal zau-pnico, je s tem vlada padla. Izid glasovanja je bil sicer priča-kovan, saj se je že na začetku razprave vedelo, da ima Pahor malo podpore. Podprli so ga vsi poslanci SD-ja in LDS-a ter nepovezani poslanci Alojz Posedel, Vili Trofenik in Franc Žnidaršič. Proti so bili v SDS, SLS, SNS, DeSUS in šest po-slancev Zares-a. Pri slednjih se je en poslanec vzdržal. Nepo-vezana poslanca Andrej Magajna in Vili Rezman se glasova-nja nista udeležila. Pahor je po glasovanju povedal, da je vse svoje odločitve kot predsednik vlade sprejemal po svoji ve-sti in prepričanju, da domovini služi po najboljših močeh.Prvi mož opozicije in največje opozicijske stranke SDS Ja-nez Janša je po izglasovani nezaupnici dejal, da je to po-memben korak k iskanju rešitev za prihodnji razvoj dr-žave. Nezaupnico so pozdravili tudi v zunajparlamentarni Novi Sloveniji. Poudarjajo, da naša država potrebuje moč-no vlado, s trdno večino v državnem zboru, ki bo sposob-na izpeljati ključne reforme. Zaradi padca vlade se je iz New Yorka, kjer je potekalo zasedanje Generalne skupšči-ne Združenih narodov, predčasno vrnil predsednik repu-blike Danilo Türk.

*Politične stranke se že pripravljajo na predčasne volitve. Da bo nujno potrebno zagristi v reforme, so se na okrogli mizi v sklopu socialne akademije strinjali predsedniki SDS, NSi in SLS. Predsednica NSi Ljudmila Novak je povedala, da bo v prihodnje potrebno večje sodelovanje med vlado, opozi-cijo in socialnimi partnerji. Po njenem je to ključ za uspe-šno vodenje države in uspešno okrevanje po posledicah svetovne ekonomske krize. Predsednik odbora za razvoj v strokovnem svetu SDS Žiga Turk je prepričan, da mora no-va vlada takoj uvesti nekaj nujnih ukrepov, da vlije optimi-zem podjetništvu, banke pa mora motivirati, da bodo pri-pravljene kreditirati projekte z visoko dodano vrednostjo. Večina politikov poudarja, da so pripravljeni in da bodo poskušali s svojimi programi prepričati volivce. Politični analitiki pa že poudarjajo, da bo šlo v predvolilni tekmi za politični kanibalizem in spremembe na oblasti. Na to je za oddajo Spoznanje več, predsodek manj na Radiu Ognjišče opozoril tudi komentator Janez Juhant, ki vidi novo vlado s strankama SDS in NSi in morda še SLS, če ne bo preveč na-vezana na svoja pretekla bremena. Mavrična preproga raznih pridelkov v cerkvi v Lichu

15

S L O V E N I J A M O J A D E Ž E L AS L O V E N I J A M O J A D E Ž E L A

Slovenci se v molitvi lahko zdaj tudi uradno zatekamo k rojakinjama sestri Krizini Bojanc in sestri Antoniji Fabjan. Sta namreč dve od petih drinskih mučenk, ki so pred krat-kim dosegle čast oltarja. Novi blaženi prihajata iz novome-ške škofije, prva iz Šmarjete, druga iz Hinj. Novomeški or-dinarij škof Andrej Glavan je dejal, da so beatifikacije za škofijo spodbuda, obenem pa upa, da bosta zgleda obeh slovenskih drinskih mučenk spomnila širšo javnost, koli-ko dobrega so redovnice do zdaj naredile na vseh podro-čjih in kako je bila Slovenija že v minulih stoletjih odpr-ta za širši svet in povezana z Evropo. Zahvalna sveta maša za beatifikacijo drinskih mučenk je bila v soboto, 22. okto-bra, v Žužemberku.

*Ponovno je oživelo dvorišče samostana v Stični. Tam so se zbrali mladi in vsi, ki želijo pričevati živo vero. Na najve-čjem katoliškem festivalu mladih pri nas se je letos zbralo osem tisoč ljudi. Geslo festivala je bilo Ne bi me iskal, če me ne bi že našel. Vrhunec festivala je bilo slovesno bogosluž-je, ki ga je vodil apostolski nuncij v Sloveniji Julius Janusz. Vernike je po evangeliju nagovoril vrhovni predstojnik sa-lezijancev Pascual Chavez. Mlade je spomnil, da je festival v Stični izraz njihove zavzetosti za iskanje smisla življenja in izvira veselja. Poudaril je, da Bog ni grožnja sreči, ampak njen izvir. Kot je povedal, je Bog najvišjo potrditev za to dal s podaritvijo svojega Sina, da bi po veri vanj imeli večno ži-vljenje. Chavez je zbranim še zaupal, da bodo v Kristusu na-šli tisto luč in moč, da se bodo lahko z zaupanjem in pogu-mom soočili z izzivi življenja.

*V Torontu v Kanadi je 18. septembra 2011 umrl velikan slovenske skupnosti, Jože Kastelic, star 91 let. Bil je človek, ki je s svojo zdravo kmečko pametjo, izredno pridnostjo in genialnim trgovanjem poslovno uspel na izjemno konku-renčnem trgu. Je največji dobrotnik in mecen slovenstva v Kanadi, veliko je pomagal tudi Sloveniji. Jože Kastelic je bil nazadnje v javnosti prisoten v soboto, 10. septembra 2011, pri spominski slovesnosti v Midlandu. Nato je dobil pljuč-nico in za posledicami te umrl. Po besedah nadškofa Ura-na je Jože Kastelic ikona slovenskega človeka, ki raste iz zdravih korenin, črpa moč za življenje iz krščanske vere ter s poštenim in trdim delom plemeniti sebe in se daru-je za druge.

*Slovenijo je presenetila novica, da nas je v 80. letu sta-rosti zapustil godec vseh godcev, legenda slovenske na-rodnozabavne glasbe Lojze Slak. Slak je kot glasbeni sa-

mouk igral diatonično harmoniko. Njemu in njegovemu ansamblu gre pripisati zasluge za to, da je slovenska na-rodnozabavna glasba postala znana tudi v mednarodnem prostoru. V zadnjih letih se je Slak s svojimi nepričakova-nimi potezami in koncertnimi nastopi skušal približal tu-di mlajšim poslušalcem, ki za narodnozabavno glasbo ni-so imeli posluha. Slak je znan tudi po tem, da je izpopolnil diatonično harmoniko s šestim gumbom za igranje basov in »Slakovim« gumbom za desno roko. Njegove skladbe, med katerimi je več ponarodelih – Kadar pa mim’ hiš’ce grem, Svatje že vriskajo, Raj pod Triglavom, Srečno, mla-da Slovenija, Mama, Čebelar – so izšle na več kot 100 zvoč-nih posnetkih.

*V Sloveniji deluje 13 moških in 20 ženskih redovnih usta-nov, ki pa se po številu članov zelo razlikujejo. Skupaj v Slo-veniji deluje 591 redovnic in 323 redovnikov. Več kot po-lovica je starih nad 70 let. Če pa se ozremo v podatek o povprečni starosti duhovnikov, vidimo, da se le ta iz le-ta v leto povečuje. Povprečna starost duhovnikov v Slove-niji je od 57 do 59 let. Največja povprečna starost duhov-nikov je v koprski škofiji, torej 59 let in najmanjša v celjski škofiji 57 let.

*Državni zbor je le sprejel rebalans letošnjega državnega proračuna, s katerim je zaradi pričakovanega izpada pro-računskih prilivov kot posledice upočasnjene gospodarske rasti znižal odhodke za 365 milijonov evrov.

*15. septembra smo se v domovini spomnili leta 1947, ko je bil po sklepu Pariške mirovne pogodbe Sloveniji dodeljen velik del ozemlja, ki ga je izgubila po prvi svetovni vojni. Državne proslave zaradi varčevanja letos ni bilo.

*V Celovcu so s podelitvijo Slomškovih priznanj proslavi-li 160-letnico ustanovitve Mohorjeve družbe. Od ustanovi-tve leta 1851 je Mohorjeva družba izdala že več ko 25 mi-lijonov knjig.

*ŠportPeter Kauzer je zopet postal svetovni prvak v slalomu na divjih vodah. Kauzer si je s tem zagotovil tudi vozovnico za prihodnje olimpijske igre. Primož Kozmus, olimpijski zmagovalec, je svojo uspešno atletsko sezono sklenil v Varšavi na Poljskem, kjer je bil v metu kladiva tretji.

16

I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

A N G L I J A

Lanskega veličastnega in nadvse uspešnega papeževega uradnega in pastoralnega obiska v Veliki Britaniji od 16. do 19. novembra 2010 se zlasti tukajšnji katoličani in ostali kristjani radi in z veseljem spominjajo. Tako je londonska westminstrska nadškofija organizirala v nedeljo, 18. septembra, ob 3. uri popoldne veliko zahvalno slovesnost ob prvi obletnici papeže-vega obiska v zahvalo za tako uspe-šen papežev državniški in pastoral-ni obisk te otoške dežele in v zahvalo za razglasitev za blaženega kardinala Johna Henryja Newmana. V katedra-li je bilo bogoslužje s sv. mašo ob so-maševanju skoraj vseh škofov, članov škofovske konference Anglije in Wa-lesa ter zelo velikega števila duhov-nikov ob udeležbi ogromnega števila vernikov, ki so dodobra napolnili veli-častno katedralo, ki lahko sprejme ka-kih 3000 udeležencev.

Na drugo nedeljo v mesecu septembru, 11. septembra, smo v kapeli »Našega doma« pričeli z rednimi slovenskimi mašami za rojake iz Londona in oko-lice, ki se bodo vrstile na vsako drugo nedeljo v mesecu ob 4. uri popoldne vse do druge nedelje v mesecu juni-ju prihodnjega leta 2012. Udeležba ro-jakov je bila pri septembrski maši bolj skromna. Tisti, ki so že leta redni obi-skovalci »Našega doma«, k slovenski maši radi pridejo. Zlasti mlajši rod slo-venskih londonskih rojakov pa si težko najde čas za obisk slovenske maše. Le redki med njimi se pomena pripadno-sti svoji narodni skupnosti zavedajo.V ponedeljek, 26., in v torek, 27. sep-tembra, pa je imel župnik svojo le-tno duhovno obnovo – »rekolekcijo« – v kraju London Colne, zunaj veli-kega Londona. Ta vsakoletna duhov-na obnova je namenjena predvsem župnikom in kaplanom, ki so zadol-ženi za duhovno oskrbo svojih ro-jakov. Gre za katoliške ali krščanske skupnosti različnih narodnosti, kate-re duhovno oskrbujejo. Angleška Cer-kev te duhovnike imenuje »Foreign Chaplains« (duhovni oskrbniki za tuj-ce-priseljence), pastoralne službe ali ustanove za priseljence pa »Foreign Chaplaincies«.

Letošnja dvodnevna duhovna obnova narodnostnih duhovnih oskrbnikov je potekala ob poglabljanju v nov an-gleški prevod rimskega misala – litur-gično ali bogoslužno.Duhovnik Vicente Marcos (Marko) Japelj, župnik na Čatežu in rektor božjepotne Marijine cerkve na Zapla-zu, ki je s prenosom relikvij blažene-ga mučenca Alojzija Grozdeta iz Šen-truperta v to svetišče postala še bolj božjepotna in obiskana, nas je razve-selil s svojim prihodom prav na pra-znik svetih nadangelov, 29. septem-bra. Dvotedensko bivanje v »Našem domu« v Londonu so bile njegove de-lovne počitnice, saj se je pridno izpo-polnjeval v znanju angleškega jezika, ko je ves ta čas obiskoval jezikovni te-čaj na Oxford Street. Prepričan je, da mu bo dobro znanje angleščine prav prišlo pri njegovem pastoralnem delu v današnjem globaliziranem svetu, ko se neredko zgodi, da mora na Zaplazu predsedovati kaki poroki v angleškem jeziku. Kar zadeva španščino, ki je tu-di svetovni jezik, ni zanj nobenega problema, ker je bil rojen v Argentini in je tam hodil v šole, angleščino pa si hoče izboljšati ali jo celo izpopolniti. Srečanje s papežem v Hyde Parku, 18. 9. 2010

Marko Japelj, župnik na Čatežu-Zaplazu, v kapeli Našega doma v Londonu

17


Ves teden je tudi nadomeščal župnika S. Cikaneka, ko je bil na jesenski pa-storalni konferenci duhovnikov in pa-storalnih sodelavcev Rafaelove druž-be v kraju Clairfontaine pri mestu Arlon v Belgiji. Na drugo nedeljo v oktobru je imel tudi slovensko mašo v kapeli »Našega doma«.

A V S T R I J A

DUNAJV znamenju slovesa in prihoda Slovenska katoliška skupnost na Du-naju postaja vedno bolj živa in živah-na, čeprav nas od časa do časa prese-neti tudi kakšna bolj resna stvar, kot so npr. različni odhodi. Eden takšnih odhodov se je zgodil v začetku septembra, ko smo se v Pre-kmurju poslovili od našega zvestega člana Jožeta Mesariča. Jože je bil re-dno pri nedeljskih bogoslužjih in pri drugih prireditvah in dejavnostih, ki so se odvijale v našem Pastoralem centru. Kljub težki bolezni, ki mu je iz dneva v dan jemala več fizičnih mo-či, mu ni zmanjkalo dobre volje in optimizma. Njegovo zavzeto sodelo-vanje pri svetih mašah in njegova raz-igranost v našem bifeju nam je vsem včasih postavljala vprašanje, zakaj tu-di mi nismo tako veseli kristjani. Tu-di njegov odnos do bolniškega osebja in ostalih sobolnikov v bolnišnici je bil občudovanja vreden. „Pogumno in dostojanstveno je znal prenašati svo-je trpljenje in drugih ni rad obreme-

njeval s tem,« je povedal slovenski duhovnik Avgust Ipavec, ki ga je kot bolniški duhovnik na Dunaju dnev-no obiskoval. Med vesele dogodke zadnjega časa pa spadata dva krsta, ki smo ju v za-dnjem času imeli na Dunaju. V nedeljo, 11. septembra, sta Peter Lesjak in njegova žena Tatiana, ki pri-haja iz Rusije, h krstu prinesla sina Davida Nikito. Ob krstnem obredu se je v cerkvi zbralo poleg slovenskih vernikov tudi nekaj sorodnikov in pri-jateljev družine Lesjak - Korneljuk. Boter malemu Davidu Nikiti je bil njegov stric Martin Lesjak. Po maši je družina Lesjak v dvorani našega cen-tra pripravila pogostitev za vse priso-tne, kjer smo uživali ob odličnih prek-murskih dobrotah, ki jih je pripravila novokrščenčeva babica Marija Lesjak.Drugi krst pa je bil teden dni kasneje v Kritzendorfu pri Dunaju, kjer je bi-la krščena Alma Brecelj Karner. Alma je hčerka priznane glasbenice Marin-ke Brecelj, ki se je rodila slovenskim staršem na Južnem Tirolskem. Čeprav je družina živela na italijansko-nem-škem govornem področju, je ohrani-la slovenski jezik vse do danes. Gospa Marinka danes s svojo družino živi v Kritzendorfu in upamo, da bo tudi Al-

mo naučila svojega maternega jezika, ki ga sama še vedno neguje z veliko mero ljubezni do svojih korenin.Poleg dveh novih kristjanov pa so na-šo katoliško skupnost na Dunaju obo-gatili še dve mladi družini, ki sta se pred kratkim preselili na Dunaj ter trije posamezniki – dva študenta in ena teologinja, ki dela v slovenskem domu Korotan. Veseli smo, da so ta-koj poiskali stik z našim Pastoralnim centrom in da se nam ob nedeljah pridružijo pri sveti maši. Tako se na-ša skupnost pomlajuje in krepi, kar je zelo razveseljivo.Od večjih zunanjih slovesnosti je sep-tember zaznamovala še nedelja naro-dov, ki smo jo na Slomškovo nedeljo skupaj z drugimi drugače govorečimi skupnostmi obhajali v Štefanovi cer-kvi na Dunaju. V oktobru pa nas čaka kar nekaj dejavnosti, ki bodo tudi po-živile naše življenje na Dunaju. Naj-prej imamo Flohmarkt oz. bolšji se-jem, kjer bomo s prodajo darovanih stvari zbirali sredstava za naš Pasto-ralni center. Sredi oktobra bomo ime-li kulturno prireditev, pri kateri bodo sodelovali člani Kulturnega društva iz Škal pri Velenju in 23. oktobra izlet na Neusiedlersee. Več o vsem tem pa v prihodnjih številkah.

Krst Davida Nikite Lesjaka

18


Druga slovenska skupnost na Nizo-zemskem v Rijswijku blizu Den Haa-ga se je šele vzpostavila in inovativno utrjuje vezi med Slovenci. Tu se na po-budo nekaterih posameznikov pola-goma oblikuje tudi redna oltarna sku-pnost vernikov, ki so na tem področju naseljeni, večina pa je na študijskih iz-menjavah in specializacijah. Že v juniju je blizu Monsa umrla Av-gusta Franz Gantar. Rojena je bila v Kanalu ob Soči 16. oktobra 1922. S starši je prišla v Belgijo in se tu poro-čila z Milanom Gantarjem. Po njego-vi smrti je ostala zelo povezana z dru-žinami njunih otrok Christine, Ivana in Fredija. V veliko veselje so ji bi-li številni vnuki in pravnuki. Zadnji čas jo je zdelala bolezen, morala je v bolnico, kjer je 6. junija tudi dokon-čala svoje življenje na zemlji. Preje-la je zakrament bolniškega maziljenja za olajšanje trpljenja in odrešilno mi-lost za vstop v življenje pri Bogu. Po-grebna maša je bil 9. junija v cerkvi sv. Martina v Havré, kjer njeno telo, po-loženo v grob, čaka vstajenja mrtvih. Naj počiva v božjem miru.

F R A N C I J A

FREYMING-MERLEBACHJe senski čas nas popelje vsako leto z začetkom meseca septembra k pra-znovanju slovenskega ljudskega pra-znika. Vsako leto se na novo veseli-

B E N E L U K S Na področju Beneluksa poteka du-hovna oskrba Slovencev še vedno v razmerah nerešenega vprašanja glede stalnega duhovnika in voditelja Slo-venskega pastoralnega centra v Bru-slju. V času prestavitev preko poletja smo bili še polni upanja, da se bo ven-dar našel duhovnik za to mesto, ven-dar je vse skupaj nazadnje ostalo pri dosedanjem. To stanje pa ima več ne-gotovih ključnih mest, ki lahko v krat-kem času privedejo do težke situaci-je, ko bo treba vernikom sporočiti, da so redne maše na področju Belgije in Nizozemske za nekaj časa odpoveda-ne. Dokler se pač ne najde ustrezna rešitev. To je scenarij, ki se ga sku-šamo z vsemi močmi izogniti, ven-dar ga trenutno ni mogoče z gotovo-stjo izključiti. Tega ne zapisujem zato, da bi strašili naše zveste ljudi, ki radi pridejo k slo-venski maši, ampak da se pokaže pred našimi bralci in predvsem verniki na tem področju trenutna stvarnost. Če pride po sili razmer do neljubih odlo-čitev, morajo vsaj ti vnaprej vedeti, da vzrok ni komodnost posameznih od-govornih, ampak bo treba sprejeti in priznati meje možnega. Še najbolje je zagotovljena slovenska maša v Luksemburgu, odkar tja pri-haja maševat župnik v Mannheimu Janez Modic. To je njegova osebna po-žrtvovalnost, ker to področje uradno ni vključeno v njegovo župnijo, am-pak delo opravlja kot dodatno nalogo, prostovoljno sprejeto iz solidarnosti do sobratov in predvsem zaradi ljudi, ki bi sicer ostali brez slovenske maše. V Belgiji so slovenske skupnosti na Valonskem sicer majhne, če gleda-

mo samo na udeležbo pri mašah v Boussuju in Charleroiju, vendar de-jansko štejejo še vedno nekaj sto lju-di, ki pa ne morejo več redno priha-jati na srečanja zaradi oddaljenosti, neustreznega prevoza in starosti. Du-hovnik oskrbnik, ki prihaja od da-leč, da mašuje po vseh skupnostih, ni-ma možnosti, da bi te ljudi obiskal in jim nudil duhovno spremstvo, ki so ga bili navajeni, dokler je bil med nji-mi župnik Kazimir Gaberc. Tako se je pastoralna oskrba v zadnjih letih močno skrčila in ne ustreza več najo-snovnejšim potrebam teh rojakov. Pri tem je treba imeti pred očmi, da so to ljudje, ki so bili v preteklosti dejav-no udeleženi pri živahnem in boga-tem duhovnem in kulturnem življe-nju močnih slovenskih skupnosti na tem področju. Življenje Slovencev na vzhodnem de-lu države, na področju belgijskega in nizozemskega Limburga pa je še ve-dno živahno, čeprav z velikim na-porom in zavzemanjem predvsem starejše generacije slovenskih nase-ljencev. Tu so odločilnega pomena v društvih organizirane redne in izre-dne dejavnosti. V društvenih odborih so zagnani ljudje, ki še zmorejo pre-vzemati odgovornost za skupnost in poganjajo voz slovenskega skupnega življenja naprej. To samostojno delo-vanje slovenskih organizacij je že od nekdaj povezano s slovensko župni-jo v Eisdnu. Dom, ki ga je Slovencem zapustil mons. Vinko Žakelj, upravlja Nežka Zalar. Njena skrb za hišo in vrt okrog njega je blagodejna, saj so tako prostori stalno oskrbovani in nared za dejavnosti društva Slomšek, sestanke, pevske vaje, praznovanja in prireditve za člane in nečlane društva, prav tako pa tudi za farne dogodke preko cer-kvenega leta.

19


mo snidenja z ljudmi, ki prihajajo iz naše rodne Slovenije. Za prvi vikend meseca septembra, to je bilo 3. in 4., smo sprejeli foklor-no skupino RAZOR iz Tolmina, ki je vsebovala kar tri kulturne dejavnosti: petje, ples in glasbo. Prinesli so nam zvrhan mernik samih toplih prese-nečenj, veselje in kulturne slovenske utrinke, ki jih slovenski človek ljubi. Na tak način smo se srečali pri Slo-venski misiji že 18-krat in priredili naš slovenski ljudski praznik.Avtobus z gosti je prispel k nam v pe-tek zvečer. Ko so stopili na trdna tla pred Slovensko misijo v Merlebachu, se je pozdravu pridružil glas harmo-nike. Naša srca je v trenutku prepoji-lo veselo vzdušje. Sosedje so odpirali okna in prisluhnili veselim melodi-jam, mimoidoči so zaustavili korak. Že v prvih trenutkih srečanja so na-pravili vtis veselja in prijetnega pri-čakovanja.Po večerji so nam ponovno zaigra-li. Čeravno utrujeni, so igrali in pe-li in napravili smo prve poizkuse ple-snih vaj.Presenetila so nas dekleta vokalne skupine FLANCE iz Baške grape. V dvorani so zapela in njih glasovi so

nas že na samem začetku osvojili z ubranim petjem srebrnih glasov.V soboto zjutraj so se odpeljali v alza-ško prestolnico Strasbourg. Želeli so si ogledati mesto z Evropskim parla-mentom. Omeniti moram, da so pred dvema letoma dekleta iz Baške grape že nastopala v Evropskem parlamen-tu. Tako nam je poročala Anja, vodja vokalne skupine. V Strasbourg jih je spremljala Lidija Sajovec in tam jih je pričakal Dominik ŠUMEJ, ki jim je bil tudi za vodiča. Živi v bližini prestolni-ce in mu je mesto zelo poznano. Ker so imeli čas zelo odmerjen, so z ladjo Batorama zapluli po reki Ren okrog mesta. Ogledali so si tudi znamenito katedralo in še veliko drugih zname-nitosti mesta, kolikor jim je čas dopu-ščal. Pred katedralo so muzikanje Su-ha špaga spet raztegnili harmonike in množica turistov se je naenkrat zbra-la okrog njih. Kdo so, od kod prihaja-jo, je bilo povpraševanje. Zvečer so ob 20. uri nastopili s prvim programom, ki je trajal do 10. ure. Bil zelo pester. Folklorna skupina je ple-sala plese s Primorske, ki so nas po-peljali v domače kraje v Soški doli-ni. Ansambel SUHA ŠPAGA je igral in osvojil vse goste z vrhunsko kvali-

teto igranja in petja. Vokalna skupina FLANCE je vse navzoče pritegnila v magični svet čudovito ubranega petja.Ob programu smo razgibali otrdele noge, saj je ansambel poskrbel, da si ob njihovi glasbi pozabil na vse bole-čine in noge so se z lahkoto premika-le ob valčkih in polkah. Ker smo imeli pred seboj nedeljo in drugi program, smo zaključili večer kar v primerni uri. Naslednji dan v nedeljo smo se ob 10. uri zbrali pri sv. maši v kapeli sv. Jožefa, kjer so dekleta vokalne sku-pine FLANCE pela. Ljudje so poslu-šali kot začarani. Srebrni glasovi pevk so se spojili z mozaikom in dali čudo-vit pečat kapeli sv. Jožefa.Po maši jim je župnik Jože KAMIN na njihovo željo z veseljem razlo-žil pomen sv. evangelija, vloženega v mozaiku prezbiterja. Predstavil jim je tudi delo, ki ga je skupnost rojakov vložila v to zgadbo od vsega začetka.Po kosilu smo se ponovno zbrali v dvorani VOUTERS in nadaljevali predviden program, ki je trajal tja do 19. ure zvečer. Kakšen vrhunski uspeh so dosegle vse tri skupine, je potrdilo občinstvo z bučnim aplavzom. Lahko potrdim, da se je v soboto in nedeljo izmenjalo okrog 500 gostov različnih

Nastop kvinteta »Flance« iz Baške grape je požel velik aplavz.

Pri ansamblu »Suha špaga« iz Škofje Loke so si izmislili tudi tovrstno glasbilo.

20


narodnosti. Dvorana se je napolnila in to je bil že uspeh našega slovenskega praznika. Prisluhnili so lepemu in ve-selemu programu folklorne skupine RAZOR, ansamblu SUHA ŠPAGA in vokalni skupini FLANCE iz Baške grape. Vsem je ples, petje in igranje seglo do duše. Folklorna skupina nas je popeljala s plesi v lepoto Soške doline. Iz progra-ma in iz pisanih noš smo črpali barvi-tost soške pokrajine in spomin na po-ezijo velikega slovenskega pesnika Simona Gregorčiča.Vsi smo z mislimi poromali v čudo-vite kraje, kjer nam reka Soča daruje svojo naravno lepoto,

RAZOR, nam vsem poznana gora Ju-lijskih Alp, pa te prevzame ob jutranji zarji in dih ti zastane, ko ga oko zazre. Vse te lepote so nam priromale v spo-min ob naših gostih.Ansambel SUHA ŠPAGA prihaja iz mesta Škofja Loka in so ob pred-stavitvi kostumov predstavljali stara smučarska oblačila, ki so jih še nosi-li ROVTARJI. Njihovo društvo še ve-dno obstaja. Skrbi, da stari običaji ne padejo v pozabo. Ob vsakem sreča-nju se držijo pravil, ki jih mora vsak udeleženc upoštevati, npr. da mora bi-ti obleka stara najmanj 40 do 80 let. Ime Suha špaga prihaja od škaf-ba-sa. In ko zmanjka vlage špagi, si mu-

zikantje zapojejo geslo: Jejžuš Krištus, kak smo žejni. Omenjeno srečanje je za nas sloven-ske rojake dragocenost in bogastvo. Ponuja priložnost srečanja znanca ali prijatelja, kamor te pritegne tista no-tranja sila, da zadovoljiš notranjo po-trebo po osvežitvi domače besede, ki ti jo tujina krade.Ko je prišel čas slovesa, smo morali priznati, da nas je tridnevno skupno srečanje združilo in prijateljsko po-vezalo. Čutili smo bližino dobrih in veselih ljudi, ki so nam podarili ne-pozabne kulturne trenutke. Poslovili smo se obojestransko ganjeni. Omenjeno srečanje je za naše društvo uspeh in veselje. Zahteva pa vsakič ve-liko priprave in truda. Zato vsakemu, ki je na kakršen koli način prispeval, da je praznik nemo-teno in odlično potekal, beseda HVA-LA. Čeprav je skromna, je beseda bo-gata, kadar prihaja iz srca.

Jožica CURK

N E M Č I J A

BERLINSeptember je bil v znamenju dogod-kov, ki so se vsak na svoj način odrazi-li v naši skupnosti. Zagotovo pa je bil najpomembnejši obisk papeža Bene-dikta XVI. v Berlinu.Pa gremo kar po vrsti. V soboto, 10. septembra, je v veliki dvorani prazno-vala svoj okrogli rojstni dan Tatja-na Štukelj. Vsi njeni prijatelji so pri-šli. Bila je res lepa druščina, ljudje od

V merlebaški dvorani Vouters je zaplesala folklorna skupina Razor iz Tolmina.

Še en spominski posnetek na dvodnevno praznovanje z nastopajočimi gosti

21


obisku je ljubljanski nadškof in me-tropolit dr. Anton Stres odigral po-membno vlogo pri zastopanju Slove-nije, ker je bil to tudi državniški obisk. Tudi župnik Izidor Pečovnik je ves čas sodeloval pri pripravah in ve, kako težko je bilo, hkrati pa smo bili na kon-cu vsi zadovoljni, da je tako lepo uspelo.V nedeljo, 25. septembra, je župnik Dori krstil Žana, drugega otroka Mateja Mavriča, ki je član sloven-ske državne nogometne reprezentan-ce. Hkrati pa je krstil tudi Žanovo se-strično Najo. Druženje po slovesnosti je bilo v znamenju krstnega veselja in, seveda, nogometa, saj je Dori že od nekdaj velik nogometni navdušenec.V nedeljo, 2. oktobra, je Dori v Grö-benzellu krstil Mateja, sina Sasche in Ele Blatnik. Po krstu je bilo pravo družinsko prijateljsko slavje! Župnik Dori je pripotoval s kratkega dopusta v domovini, starši Blatnik in boter Borut Blatnik z družino iz Berlina, boter Da-mjan Štukelj z družino iz Herzogenau-racha pri Nürnbergu, Elin brat Robert z družino iz zahodnega dela Nemči-je, teta Gelca z možem pa iz Sloveni-je. Najmanj se je bilo za prihod na krst treba pripravljati dvema prijateljski-ma družinama z otroki, saj so sosedje.

Vsi skupaj so šli v farno cerkev sv. Ja-neza Krstnika, kjer se je mlada dru-žina Blatnik že lepo vključila in uži-va ugled. Hčerka Liza Marija, ki je bila prvoobhajanka, lepo sodeluje in je tamkajšnji župnik z veseljem do-volil, da je njenega bratca krstil ber-linski župnik Dori, ki vse tri družine spremlja že od poroke in krstov do te-ga zadnjega krsta, ki je bil izredno le-pa slovesnost, saj so vsi sodelovali, še posebej pa otroci, ki so prinesli vsak svojo krstno svečo in jo prižgali z Ma-tejeve sveče, ki jo je ponosno priž-gal oče Sascha. To je bila ideja botra Damjana in je vse povzdignila v izre-dno razpoloženje. Vsi mladi so župni-ku Doriju rekli, naj pove, da so zgled, kako se na samostojni ravni organizi-rajo, kljub oddaljenosti dobivajo in ži-vijo kot pravi Slovenci v najlepšem so-žitju z domačini. To so tudi dokazali, ko so šli na slovesnost krsta prav vsi, čeprav je bil v tem času Oktoberfest. Oblekli so lepo bavarsko narodno no-šo. Ganljivo jih je bilo gledati in hkra-ti doživljati občutek, kako je lepo, če razširjena družina in ljudje različnih narodnosti kot sestre in bratje živijo skupaj. Hvala Bogu za take družine!

M. Mošnik

vsepovsod, tudi sestrične in prijate-ljice iz Semiča, brat Damjan z druži-no iz Nürnberga, kjer dela v Adidasu. Tatjana se je potrudila in svojim go-stom pripravila nepozabno praznova-nje. Seveda tudi sorodniki in prijate-lji njej. Ob tem pa je lepo videti, kako so skupni župnijski prostori potrebni in lepo obiskani. Vsi se trudijo in želi-jo po svojih močeh ohraniti, kar ima-mo. Zato hvala in čestitke Tatjani, pa tudi njenemu očetu Marjanu, ki rad priskoči na pomoč.Naslednjo soboto, 17. septembra, so se od Slovencev v Berlinu poslovili vojaški ataše Srečko Karba in njego-va žena Mira ter hči Hana. Vsi so ra-di obiskovali vse slovenske prireditve v Berlinu. Mira v slovensko skupnost nikoli ni prišla praznih rok, saj zna speči izvrstno pecivo in vedno ga je prinesla s seboj. Zelo ju bomo pogre-šali. Srečko je bil pravi ambasador ve-selja in prijateljstva. Ponje v Berlin je prišla hči Sara, ki živi doma v Sloveni-ji in čuva dom. Želimo jim lepo vrni-tev domov in vse dobro.Četrtek, 22. september, je bil poseben dan, saj je Berlin obiskal papež Bene-dikt XVI. To je bil izjemen dogodek za vse, nepozaben in neponovljiv. Pri tem

Tatjana Štukelj je praznovala 40. rojstni dan.

Lidija in Stefan Schnappauf sta stopila na skupno zakonsko pot.

22


ga, za njegov rojstni dan. Izredno veseli pa smo bili vrnitve naše mlade faran-ke Lene Edl iz Amerike, ki se je kar eno leto izpopolnjevala v angleškem jeziku, kar ji bo v veliko korist pri nadaljnjem študiju. Družina Edl je z veseljem pro-slavila Lenino vrnitev tudi z nami.Po skupnem zajtrku in krajšem izle-tu ob Alsterju smo se v ponedeljek, 19. septembra, povzpeli na teraso velebla-govnice Karstadt sredi Hamburga, kjer

so nas v velikem šotoru pričakovali na-ši dolgoletni prijatelji Toni, Jože, Bo-štjan in Gerhard, ki sestavljajo ansambel Glantaler Power Men s sedežem v Švici. Le-ta pa že 18 let zapovrstjo kar po tri tedne zabava obiskovalce Oktoberfesta. Nekaj naših deklet se je tudi tokrat ode-lo v prikupne »dirndle«. Prijeten popol-dan z mnogimi domačimi vižami, pe-tjem in plesom je prehitro minil.

D. Dyllong

HAMBURG

Lepo je bilo videti, kako številčno so se pri septembrski maši cerkvene klopi zopet napolnile. V glavnem so manjkali le tisti, ki so lahko počitnice podaljšali ali pa ponovno odšli v do-movino na trgatev.Skupni prostori, kamor smo se po sve-ti maši odpravili, so tokrat zopet ble-steli, saj jih je v soboto pred mašo po-čistilo kar dvaindvajset pridnih rok. Že vsa leta, odkar nas župnija sv. Bo-nifacija sprejema enkrat mesečno v njihovih prostorih, poskrbi občasno tudi naša skupnost, da ostanejo le-ti čisti. Tudi tokrat župnik Dori ni poza-bil pohvaliti teh, ki so čistili in se jim za njihovo delo zahvaliti.Po maši smo čestitali Zlatku Magerlu, ki za skupnost naredi vedno kaj dobre-

Hamburška skupnost na Oktoberfestu

Nazdravili smo Zlatku Magerlu.

Lena Edl s starši

Tudi najmlajši so zaplesali na Oktoberfestu.

Pogovori in petje med druženjem v Hamburgu

23


AUGSBURGDijaki škofijske gimnazije iz Lju-bljane na potovanju po NemčijiV soboto, 10. septembra, so dijaki 3. d razreda škofijske gimnazije iz Lju-bljane pod vodstvom prof. Petra Pra-šnikarja obiskali slovensko župnijo v Augs burgu. Sprejel jih je župnik Ro-man Kutin s svojimi sodelavci. Sprego-voril jim je o življenju Slovencev v tem delu Nemčije in o svojem župnijskem delu. Pridne sodelavke, ki že vrsto let pomagajo ob takih priložnostih, so se tudi tokrat izkazale. Naredile so vse potrebno, da so se mladi okrepčali in odžejali. Sledil je ogled mesta, nato pa pot naprej po načrtovanem programu.

Za vedno se je poslovila Pavla Sc-huscheiPokojna Pavla se je rodila 12. maja 1941 v kraju Josipdol blizu Ogulina na Hrvaškem. Imela je slovenske star-še. Oče je bil Primorec, mati Dolenjka. Družina je zaradi zaposlitve živela na Hrvaškem. Kmalu po Pavlinem roj-stvu sta se starša z otroki preselila v Slovenijo, v Maribor. Tu je Pavla odra-ščala in preživela svoja mlada leta. Bi-la je tretji otrok v družini. Imela je še dva brata in sestro. Že v otroških letih je začela kazati znamenja, da se v nje-nih žilah pretaka atletska športna kri.

Stara štirinajst let je že igrala odboj-ko za Železničarsko športno društvo Maribor. S pridnostjo, borbenostjo in rednim treningom je dosegala odlič-ne rezultate. To ji je omogočilo, da je bila kot edina Slovenka v tistem ča-su izbrana v odbojkarsko državno re-prezentanco takratne Jugoslavije, kjer je kmalu zaslovela kot ena najboljših igralk. Leta 1965 se je poročila. Čez leto dni je že zibala hčerko Sabino. Ker je mož delal v Nemčiji v Augsbur-gu, se je leta 1967 tudi Pavla s hčerko preselila iz Maribora k njemu. Kmalu za tem se je rodila še mlajša hči Nata-ša. Stran od domovine v tujem okolju je Pavla kmalu spoznala, kako zna bi-ti življenje trdo in neizprosno. V Au-gsburgu se je začelo novo poglavje njenega življenja. Najprej je našla za-

Skupinska slika dijakov 3. d razreda Okrepčilo v prostorih slovenske župnije

Pevci so zapeli ob odprtem grobu pokojne Pavle.

Pokojna Pavla Schuschei

24


poslitev v firmi OSRAM, nato v tovar-ni nogavic ELBEO. V družbi prijaznih sodelavk se je naučila nemškega jezi-ka. Pred desetimi leti se je upokojila. Košček domačega slovenskega okolja v tujini je našla v slovenskem društvu Drava, v slovenski župniji in v sloven-skem mešanem pevskem zboru. Pov-sod, kjer so se Slovenci zbirali, kjer je bilo treba pomagati, kjer se je kaj slo-venskega dogajalo, je bila navzoča, če je le mogla. Kdor jo je poznal, ve, kako rada je oblekla narodno nošo in tudi s tem navzven dala vedeti, da v njenih prsih utripa slovensko srce. Kdaj je Pavla zaslutila, da jo zalezuje nevarna bolezen, ni znano. Nikdar se ni zara-di poslabšanja zdravja pritoževala ali tarnala. Do zadnjega je z vedrino gle-dala na življenje. Znala je odkrivati in videti lepote narave, lepoto na podro-čju slikarstva, arhitekture in glasbe. Smemo upati, da sedaj v večnosti od-kriva lepoto in veličino Stvarnika vse-ga lepega. Samo Bog je njeno vero po-znal in videl, kaj je v njenem srcu. Tri dni pred iztekom življenja, ko je ne-močna ležala na postelji, je prejela za-krament svetega maziljenja in božji blagoslov. Kristjani to razumemo kot spravljenost z Bogom in najvišjo me-ro pripravljenosti na vstop v nov na-čin bivanja v večnosti. V soboto, 10. septembra, deset minut po polnoči, je obmirovalo njeno srce, zaprla je oči in se za vedno preselila v večnost. Novi-ca o njenem odhodu je mnoge prese-netila, pretresla in zabolela. V petek, 16. septembra, so se števil-ni slovenski rojaki od blizu in daleč zbrali na pokopališču »Neuer Ostfri-edhof« v Augsburgu in se od pok. Pa-vle poslovili. Poleg domačega župnika Romana Kutina, ki je vodil pogreb-ni obred, se je od pokojne z izbrani-mi besedami poslovil tudi župnik iz

Stuttgarta, dr. Zvone Štrubelj. V imenu društva Drava je spregovorila predse-dnica Olga Habjanič. Pevci iz Augs-burga in Ulma pa so s petjem obeležili Pavlino slovo in ji na ta način izrazi-li zahvalo za njeno dolgoletno sodelo-vanje v pevskem zboru. Domači žu-pnik je pogrebni nagovor zaključil z besedami: »Pokojni Pavli želimo, naj ji bo Bog za nepopolnosti in slabosti milostljiv so-dnik! Za vse dobro in plemenito, za vse žrtve, dober zgled in dobra dela pa naj jo bogato poplača z lepim, srečnim večnim življenjem pri sebi.« Dodal je še citat Simona Gregorčiča:»Zdaj bivaš vrh višave jasne,kjer ni mraku, kjer ni noči,tam sonce sreče ne ugasne,resnice sonce ne stemni.«

R. K.

ESSEN Za nami je zares lepo in doživeto 53. župnijsko ROMANJE V KEVELAER v nedeljo, 2. oktobra. Zbrani smo bili ro-jaki iz (nad)škofij Achen, Essen, Köln, Münster, Paderborn. K lepemu razpo-loženju romarjev je prispevalo čudo-vito vreme jesenskega »poletja«. Klopi v »spovedni« kapeli tega mogočnega

romarskega kraja so naši ljudje zase-dli skoraj do konca. Razen običajnega romanja smo tokrat praznovali tudi 40. jubilej mašništva župnikov Alojzi-ja Rajka in Martina Mlakarja – tokrat glavnega mašnika in pridigarja. Sveto mašo je vodil zares prisrčno in med pridigo vzpodbudil navzoče ob rožnovenski nedelji in godu ange-lov varuhov k zvestobi na Gospodovi in Marijini poti. Mešani pevski zbor »Slovenski cvet« je izredno lepo pel stalne dele svete maše in nekaj pesmi, pa tudi mogočno ljudsko petje je na-polnilo romarski prostor ob podpori naše organistke Danice Ban. Mašnika jubilanta sva bila prijetno presenečena, ko je ob koncu maše Alenka Schumacher na kratko opisala življenjsko pot obeh »pozlačenih« ju-bilantov in se nama zahvalila za delo med slovenskimi rojaki. V znak hvale-žnosti in ljubezni najinih faranov sva prejela čudovita šopka. Po maši smo navdušeno prepevali la-vretanske litanije z odpevi, se posveti-li Mariji in molili za našo domovino Slovenijo ob 20-letnici samostojnosti. Nato smo v procesiji šli za našim ban-dercem s podobama Marije Pomagaj in bl. A. M. Slomška h kapelici z mi-lostno podobo, kjer smo zapeli Mari-

Kevelaer - po duhovnem tudi telesno okrepčilo

25


ja, pomagaj nam sleherni čas in lur-ško pesem. Med mašo je nabirka vedno namenje-na za potrebe škofije Münster, od 125 romarjev pa je ob izhodu iz kapele za potrebe Karitas v Sloveniji – za pri-zadete v letošnjih neurjih – darovalo 315,50 €. (Morda se jim bo pridružil še kdo, tudi od tistih, ki se niso mogli udeležiti romanja.) Bog povrni vsem velikodušnim dobrotnikom!Po končanih pobožnostih se je del ro-marjev preselil na bližnje parkirišče, kjer so nekateri pripravili zelo boga-to bratsko postrežbo z mnogovrstni-mi narezki, pecivom, pijačami. Kar ni se nam ljubilo oditi. Zapeli smo nekaj družabnih in romarskih pesmi ter se

razšli z željo, ki nas bo prek vseh drugih prireditev med letom, zlasti binkoštne-ga srečanja, vodila do naslednjega ro-manja na prvo nedeljo v oktobru 2012.

Lojze Rajk

JUBILEJ – MoersKo zadoni njegov bas, veš, da bo šlo!Kakšna sreča, da je z nami, da je naš prijatelj in sopevec, je enotno mnenje vseh, ki sodelujemo v društvu in Me-PZ »SLOVENSKI CVET« v MOERSU.O našem jubilantu JAKOBU HRENU, ki je v juniju letos srečal abrahama, že-lim napisati par misli, saj si javno pred-stavitev iskreno zasluži, pravzaprav vsa njegova družina, ki diha s slovensko skupnostjo tu na severu Nemčije.

Jaki, kot ga domači in prijatelji ljubko-val

november 2011, letnik 60, številka 11 - Rafaelova...

Documents

Transcript of november 2011, letnik 60, številka 11 - Rafaelova...