Geografski vestnik, L jub l jana , XXXIII (1%I)

RAZGLEDI

NEKATERE NOVE SMERI IN UGOTOVITVE MODERNE GEOMORFOLOGIJE PO SVETU

I v a n G a m s

Vsak opis napredka in dosežkov moderne geomorfologije je n u j n o osebno pobarvan in enostranski. S a j more posameznik zasledovati čedal je man j š i del nove geomorfološke l i terature, pri v rednoten ju novih pobud, smeri in do-gnan j pa se ne more iznebiti osebnega n a g n j e n j a . Kolikor se da, bo tu opis razvoja geomorfologije pr i posameznih narodih prepuščen geomorfologom, ki so objavil i ustrezen pregled. S tem je osebni znača j omiljen, ni pa od-prav l jen .

Naš pregled ne za j ema kvar tarne , posebej periglacialne in glacialne geomorfologije. Predv,sem prva je bila do nedavna v modi in je doživela t ak razmah, da ji lahko sledi le še specialist. Prav tako ne bo govora o kraški klimatski geomorfologi ji, o kater i smo v zadnj ih letnih Geografskega vestnika že večkrat poročali, o proučevanju pobočij, reliefa morskega dna in o geomorfološkein ka r t i r an ju . O smereh in o rezultat ih teli panog, ki j im moderna geomorfologija posveča vedno več pozornosti, bi bilo t reba na-pisati posebne študije . To ve l ja predvsem za podrobno geomorfološko kart i -ran je , ki se je razmahni lo posebno na Pol jskem, Češkem in v drugih vzhodno-evropskih državah. S a j bomo morali tudi pri nas p r e j ali s le j pristopiti k temu delu, ka r pa zahteva poznavanje izkušenj in metod, ki so si jih pri-dóbili drugod.

Ko je pred čet r ts to le t jem llešič1 seznanil brav.ee Geografskega vestnika s smernicami v sodobnem morfogenetskem proučevanju , je svetovna geo-morfologi ja še čvrsto slonela na konceptih dveh klasikov W. M. Davisa in W a l t e r j a Pencka. Po t le j pa gre razvoj v smeri opuščanja n jun ih pozicij in i skan ja novih, širših poti.

Čeprav je vedno teže govoriti o nacionalnih geomorfologi jah, je ta s troka ponekod le obdržala svojstvene poteze. Začnimo s Severno Ameriko, domovino Williama Morrisa Davisa, na jveč jega klasika geomorfologije, ki je sintetiziral ideje Powella, Gi lber ta in Dut tona ter zasnoval genialno teor i jo o erozi jskih ciklih. Sam je sicer stalno zat r jeval , da j e geomorfologija geo-grafska disciplina, toda metode in cil j i n jegove geomorfologije so bližji geo-logiji kot geografi j i . Menda je to vzrok, da so severnoameriški geografi pre-pustili geomorfologijo geologom in se na sploh oddalj i l i od fizične geogra-f i je . Novejši razvoj geomorfologije v ZDA označuje o d k l a n j a n j e Davisovih konceptov o erozi jskih ciklih, t ežn ja po kvant i ta t ivnem opisovanju rel iefa in močan poudarek na kv,artarni geomorfologiji ter proučevanju fluvialnih procesov. »Pre t resa jo se prakt ično vsi geomorfološki koncepti. Pr i terenskih š tudi jah se u p o r a b l j a j o bo l j precizne metode in narašča labora tor i j sko raz-

1 S. Ilešič, Neka j smernic v sodobnem morfogeneiskem proučevanju . Geografski vestnik XII-XIII, LjuBljana 19%—1937.

165

Ilazgledi

iskovanje. To se bo domnevno še nadal jevalo, ker se spreminja izobraževanje študentov, ki v k l j u č u j e več matematike, fizike, kemije , mehanike tal ter h idravl ike v povezavi s solidnim geološkim znanjem« (MII.LER, 1959, 577).

Nekater i severnoameriški geografi so skušali zasnovati novo, geograf-sko geomorfologijo, ki se ne bi toliko u k v a r j a l a z genezo oblik, temv,eč bi opis rel iefa in raziskave oblik naslonila na potrebe splošne geograf i je (KESSELI, 1954). Podobne pomisleke proti pretežno genetski geomorfologij i in pouda r j an j e , da n a j bo geografska geomorfologija predvsem funkci j ska , smo čitali tudi že v našem »Vestniku«.2

Francoska geomorfologija j e doživela v letih 1940—1950 preokret . K l j u b zagovorom Bauliga so več ali m a n j opustili Davisovo ciklično po jmovan je in postavili v ospred je kl imatsko geomorfologijo (B1ROT, 1958, 124—125). Od t l e j se v francoski, nemški in drugi zahodno evropski geomorfološki lite-ra tur i vedno bol j množi jo očitki, da j e Davisov.o po imovanje o ciklih, o mladem, zrelem, s tarem rel iefu ter o končni fazi-peneplenizacij i v višini erozi jske osnove vse preveč shematično. Koristno je za šolski pouk, a je škodl j iva zasnova za terensko raziskovanje, k e r se v resnici relief drugače razvi ja (JUDSON, 1960). Peneplenov v Davisovem smislu ni n ik j e r in j ih ne more biti, ker se relief ne razvi ja le v zakl jučenih ciklih, ampak v spi-rali ; preden se konča ena faza, se začne že druga. V razvoju pomeni le nov dodatek k policikličnemu reliefu, ki ga ne samo spreminja , ampak se ji tudi pr i lagaja . Od treh osnov, na katerih sloni Davisova koncepci ja (geološka s t ruktura , geomorfološki proces in razvojni stadij) da j e novejša geomorfo-logija poudarek na proces. Odkar pa so se geomorfološka raz iskovanja raz-širila iz zmernega kl imatskega pasu, k j e r so se začela, proti ekva to r ju in po-loma, je vedno bo l j očitno, kako različni procesi p rev ladu je jo v različnih klimah. Po drugi strani pa množi paleoklimatologi ja vedno več dognan j o tem, kako so se kl imatski pasovi po svetu spreminja l i tudi v, času, v kate-rem so se razvi ja le današn je rel iefne oblike. To so teoretske osnove k l i -m a t s k e geoinorfologije, ki je zadn ja deset le t ja na pohodu po vsem svetu. Novo pobudo ji je dala obnovitev revi je Zeitschrift für Geomorphologie 1. 1957. V n j e j sode lu je jo poleg Nemcev na jveč Francozi; oboji posegajo pri razisko-v a n j u vedno bol j v geomorfološko m a n j poznane dele zemlje, od koder se tudi že oglaša vedno več domačih raziskovalcev.

Klimatska geomorfologija je prinesla nove poglede v to lmačenje na-s tanka uravnanih zemeljskih površin. Tu se vodi živahna diskusi ja o tem. ali eksogene sile u ravnava jo relief od vrha, v smislu p e n e p l e n i z a c i j e . to j e z zniževanjem razvodnih v.išin in zman j ševan jem strmin, ali pa bočno, v smislu p e d i p l e n i z a c i j e , z odmikanjem vedno enako strmih po-bočij, pod katerimi se šir i jo podgorske ravne — pedimenti. Oba procesa je predvideval že Davis. Walter Penck, ki ga sma t ra jo za drugega na jveč jega teoret ika geoinorfologije, j e dal več poudarka pediplenizacij i , ko je z metodo »geomorfološke analize« prikazal odmikanje in preobl ikovanje pobočij pod vplivom istočasnih in nasprotujočih si endogenih in eksogenih procesov, b e n d a r ni dovolj upošteval, da so eksogeni procesi v raznih klimatskih paso-vjh močno različni. V tem pogledu mu nekater i očitajo, da pomeni njegova šola korak naza j v p r imer jav i z Davisovo, ki pozna poleg tako imenovanega normalnega še ledeniški. morski, pust in jski in krašk i ciklus. Klimatska geo-morfologija je peneplenizaci jo in pediplenizacijo prostorno opredelila. P rva p rev l adu je v humidni klimi, druga tam, k j e r je denudaci ja na jž ivahne j ša med vsemi preoblikovalnimi procesi, to je v aridnih in semiaridnih pod-nebj ih . V celem se pa zdi, da dobiva pedip»lenizacija v moderni geomorfo-logiji na pomenu. Najv idne jš i n j e n zagovornik j e v, novejši dobi KING (1942, 1951), ki je v Afr iki ugotovil štiri pediplenizaci j ske cikle, gondvanskega (od paleozoika do konca krede), af r iškega (miocen), v ik tor i janskega (ime po Viktori j inih slapovih, pliocen ali spodnji pleistocen) ter kongoškega (srednji pleistoeen). Njemu in še mars ika teremu modernemu geomorfologu pa ciklus ne pomeni več to, ka r je pomenil Davisu, ker ne označuje zakl jučenega

! C. Malovrh. O metodi geomorfoloäke analize gorate pokra j ine z vidika ekonomske, pose-be j agra rne geografi je. Geografski vestmk XXIX-XXX, 1957 -1958

166

Hazglcdi

kroga , a m p a k fazo v razvoju rel iefa . Od tod t ako dolga razdobja , ki j ih p red-v i d e v a j o za n a s t a n e k ped ip lenov in peniplenov.

Razlage in opise a f r i šk ih pediplenov s s t rmimi preos ta l imi osamelei nam j e podal tudi DRESCH (1959), ki pa se ne s t r i n j a s Kingom glede p e d i -plenov,.

King j e skušal svojo shemo uve l j av i t i tudi na d rug ih kont inent ih . V Bra-zil i j i j e našel gondvansk i pediplen, ki n a j bi nasta l is todobro s sorodnim v Afr ik i , ko sta se do s rede mezozoika oba kon t inen ta še s t ikala 3 (KING 1957, povzeto po PRESTON 1959). Ped imen te v d o k a j podobnih viš inah j e našel še na d rug ih kont inent ih , k j e r n a j bi nastal i v t e d a n j i h a r idn ih in semi-a r idn ih kl imah. Govori n a j v e č o u ravnav i med 1000 in 1500 m, ki n a j bi bila ekv iva len tna gondvanskemu ciklu, te r o u r a v n a v i med 350 in 600 m (KING, I960). Na jobsežne j š i niv.oji v Slovenij i (Pok l juka , Jelovica, Mežakl ja , Velika P lan ina . Menina, P o h o r j e , visoke Tobne d i n a r s k e p lano te itd., ki j im z a d n j i čas p r ip i su j emo panonsko ali s r edn jep l iocensko starost , bi bili po Kingu nastal i v dobi gondvanskega cikla. V prid m i š l j e n j u , da so nasta l i ko t pedi-pleni. bi l ahko King navedel n j ihovo lego. Številni so pod viš j imi gorami, na P o h o r j u 300 do 500 me t rov pod razvodnim slemenom. Komna, P o k l j u k a in Jelovica so š i roke s t opn j e o b a k r a j Boh in j ske Save pod v,išjimi vzpet inami. Spričo obsežni hpodgorskih , večidel a k u m u l a c i j s k i h ravni in v semiar idnem zahodnosredozemskem p o d n e b j u (Španija, Atlas), zas t av l j a MENSCHING (1958) vp ra šan j e , ali niso morda tudi n ivoj i v s r e d n j e e v r o p s k i h gorah na-stali v osnovi ko t ped iment i v t e d a n j i semiar idni klimi. Paleontološke n a j d b e n a j bi dovol jeva le s k l e p a n j e tako na h u m i d n o kot na semiar idno miopliocen-sko podneb je S r e d n j e Evrope.

Obenem se p o j a v l j a j o glasovi, da ne gre pedip len izac i je posploševati , t emveč jo je t r eba omej i t i predvsem na a r idno in semiar idno p o d n e b j e s p rev ladu joč imi denudac i j sk imi procesi (MESCERJAKOV, 1954, 74). P r a v i j o tudi, da so danes res pa jobsežne jše u r a v n a n e površ ine v a r idn i in semi-ar idni klimi. Toda s t em še ni rečeno, da j ih u s t v a r j a j o samo procesi v semi-ar idni ali ar idni klimi. Tu so se pač n a j b o l j e ohrani l i , medtem ko j ih j e d rugod p r e v l a d u j o č a f luv ia lna e roz i ja razkosala .

BAŠEN1NA (1960) je pri oceni ped imen t i zac i j e nakaza la zanimiv način, kako n a s t a j a j o v nivalni klimi S ib i r i je in Ura la n e k a j k i lomet rov š i roke ravne na pobočj ih . Na m a j h n i h z ložnejš ih p ree ib ih se nabi ra in z a d r ž u j e sneg, ki v a r u j e t la p red des t rukc i jo . Nad snežišče pa medtem eksogeni pro-cesi polagoma o d m i k a j o pobočje , s č imer se ravn ina širi. S takimi procesi bi se dalo morda tudi v naših Alpah tu in tam pojasn i t i p reg ib s s talnimi snežišči in melišči.

TRICART in CAILLEUX (1952) z a g o v a r j a t a nenavadno m n e n j e o na-s tanku u ravnav . P rav i ta , da je v sedanjos t i in tenzivno u r a v n a v a n j e re l iefa o m e j e n o na po lpus t in j sko kl imo, k j e r je in tenzivna ploskovna denudac i j a . U r a v n a v e pa so r a z š i r j e n e tudi v drugih podneb j ih . Neskladnos t po ; asn ju j e ta s tem, da so nas ta le n a j o b s e ž n e j š e u r a v n a v e v dobi, ko se ž i v l j e n j e še ni razširi lo iz m o r j a na kopno, to je med k a m b r i j e m in pred n j im. Poglavi tne u r a v n a v e n a j bi i zha j a l e iz p r e d k a m b r i j s k e . postherc inske. p r e d k r e d n e , eocenske in miocenske dobe. Čim s t a re j še - so . tem bo l j so razš i r j ene .

Za s r e d n j e e v r o p s k e n ivo je s l e j ko p r e j p r e v l a d u j e mi š l j en j e , da so nas t a j a l i v humidn i topli mio-pliocenski klimi. BULLA (1958) z a g o v a r j a na-s tanek u r a v n a v v t ropski savanski in ekva to r ia ln i dežni klimi, k j e r sta kemično p r e p e r e v a n j e in ploskovna d e n u d a c i j a poglavi tna procesa. Tam-k a j š n j e doline so razl ične od naš ih; i m a j o zelo š i roka poplavna dol inska dna, s t rmec podolžnega prof i la rek je med slapovi minimalen, ke r voda ne p r enaša grobega gradiva . Položna pobočja o b l i k u j e j o tudi in tenzivni usadi. Ni sledov l inea rne e roz i je , ki j e v naših prede l ih razreza la s t a r e j š e u ravnave .

1 CHEVALLIER in CAILLEUX (1959) menita, računajoč s skrčenjem kontinentov in šelfov pri gubanj ih v razmer ju 1:2,9 in pr imer ja joč konf igurac i je kontinentov, da so le-ti prvotno predstavljal i eno samo kopno.

167

Ilazgledi

Mnenju, da so nastale gorske s rednjeevropske uravnave (Rumpfflächen) v vlažni ali obdobno vlažni tropski klimi, se p r id ružu je tudi MACHATSCHEK (1957).

V soglasju s takim po jmovan jem je dolgoletno p r izadevan je J. Roglića, da bi dokazal nas tanek kraških ravnikov v pliocenski vlažni topli klimi. Danes so ti ravniki večji del fosilne tvorbe, ki so jih razrezale reke v pleisto-cenu. ko so s prodom izdolble k a n j o n e (ROGLIČ, 1959).

Še vedno nam kl imatska geomorfologija ni podala nesporne klimo-morfološke ra jonizac i je naše zemlje. Eden izmed na jv idne jš ih madžarskih kl imatskih geomorfologov BULLA (1956. 26), ki skuša, kot sam prav,i, za-men ja t i »idealistične agnostične geomorfološke koncepci je Davisa in Pencka s komparat ivno funkc i j sko geomorfološko koncepci jo o dinamičnem razvoju v zgodovini«, je svet razdelil na tele kl imatsko-morfološke cone: glacialno, periglacialno, f luvialno-erozi jsko v zmerno toplem podnebju, medi teransko prehodno, stepsko (polaridno), aridno, t ropskosavansko z eno deževno dobo poleti ter ekvatorialno stalno toplo cono.'

Po svojskih poteh se razvi ja geomorfologija v S o v , j e t s k i z v e z i . Tu in v sosednjih socialističnih državah je postala »uporabna« znanost; do-živela je velik kvant i ta t ivni razmah, ki mu pa ni v enaki meri sledila kva-li tat ivna rast. Na sploh je v tem znanstvenem krogu čutiti, da bi radi spreje l i in ohranil i vse dosežke dosedanjega razvoja geoinorfologije po svetu. Ta hvalevredna težnja pa ima morda tudi slabo stran, da sovjetska geomorfolo-g i ja ne da j e pobud in novih smeri, ki bi ustrezale silnemu razmahu teren-skega raziskovanja (GERASIMOV, 1960). Novih geomorfoloških koncepci j pa Rusi pogreša jo tudi v svetovni geomorfologiji po Penckovi geomorfološki analizi (MESCERJAKOV 1955, 74). Ko skuša jo združit i razne razlage o nasta-j a n j u uravnav, govori jo o poligenetskih uravnavah (MESCERJAKOV 1955). ka r se zdi umestno, posebno, če upoštevamo spremenlj ivost klime v raz-dobju, ko so oblike nasta ja le . Ker skuša jo ohrani t i vsestranskost, stalno pouda r j a jo , da mora geomorfolog upoštevati vse principe in mora raziskovati relief z vidika vseh sil, ki ga u s t v a r j a j o (GERASIMOV 1960). Oblike, ki jih u s t v a r j a j o predvsem endogeni procesi, imenu je jo morfo-s t rukturo. eksogene sile pa ob l iku je jo morfoskulp turo (GERASIMOV, 1946). Analit iki raziskoval-nega dela pa k l j u b temu ugo tav l j a jo splošen pojav, da d a j e j o nekater i geomorfologi težišče tem, drugi pa drugim oblikovalnim silam. Vsi podčrtu-je jo , da mora biti geomorfologija genetska. Nenehno z a t r j u j e j o , da j e geo-morfologi ja samostojna veda. ki pa se zaradi zgodovinskega razvoja goji v sklopu geografskih in geoloških ved. Neka te r i vidi jo geografsko smer v tem, da bi se ukv.arjala predvsem s kvar ta rn imi pojavi (ZEKKEL, 1960, 30). Zdi se, da so tudi tisti sovjetski geomorfologi, k i o b j a v l j a j o rezul tate v geo-grafski l i teraturi , močno pod vplivom geološke koncepcije . Zadnj i čas dobiva tako imenovana neotektonika še na vel javi (glej VOSKRESENŠKEGA 1960. poročilo o delu Nikolaeva). Z neotektonskimi premiki skuša jo razložiti pod-roč ja recentnega nas ipavan ja rek v Rusij i (ASEEV, 1960). Zanimiva je ugo-tovitev, da po teka jo orografske smeri v severozahodnem delu Evraz i je v koncentr ičnih krogih, ki i m a j o središče med Gren land i jo in severno Skan-dinavijo, v severni Ameriki pa v krogih s središčem ob Baffinovem otoku (RICHTER, KAMANINE, 1956). Ponekod po svetu skuša jo s tektonskimi smermi razložiti tudi smer vodnih tokov na naplavini (v porečju Amazonke in Mississippija. STERNBERG — RÜSSEL, 1952), ka r si teoretsko ni mogoče p rav z lahka razložiti.

Če bo bodočnost potrdi la trditve ruskih geomorfologov, o recentnih pre-mikih ruskega nižavja , bo t reba to nižavje prišteti k ozemljem živahne recentne tektonike. Sem spada zaenkra t nesporno samo Skandinavi ja s svo-j im postwiirmskim dviganjem. Mlade tektonske premike so skušali dokazati tudi na Bri tanskem otočju. Študi j arheoloških sledov (HAFEMAN, 1954) in ko lebanja morske gladine po podatkih merilnih pos ta j (VALENTIN, 1953), pa j e dal nasprotujoče si rezul ta te in nobenega zanesl j ivega zakl jučka.

Zapuščanje Davisovih in Penckovih koncepci j je značilno za geomor-fologijo večjih narodov. Nekater i manjš i pa se jih še vedno trdno oklepajo: Bolgarska geomorfologija se še vedno izživlja predvsem v, ugotav l jan ju ni1

1 6 8

Ilazgledi

vojev, k i [ih datira v spodnji miocen, sarmat, pont,- stari in mladi pliocen (MESCERJAKOV, 1960, 141). V naspro t ju z našim Rogličem, ki odk lan ja miš l jen je , da obs ta ja y krasu hidrografski nivo in da je regulator zniževa-n j a in aplanaci je reliefa, na Češkem v z t r a j a j o na k raškem ciklu v Daviso-vem smislu in n a v a j a j o ins t rukt ivne pr imere obnav l j an j a kraškega pre toka po znižanju hidrografskega nivoja (KREIČ1, 1960). Osnovna koncepci ja na j -bo l j plodnega vzhodnoalpskega geomorfologa A. "WINKLERJA (1959) izha ja iz Penckov.e morfološke analize in skuša klasificirati uravnave, ki so plod istočasnega ali časovno ločenega delovanja tektonskih premikov in eksogenih procesov u ravnavan ja . O njegovi kn j ig i sino v GV poročali že v letu 1959.

Ze dolgo vrsto let r a z b u r j a j o duhove po svetu teor i je o e v s t a t i č n i h n i v o j i h . Izvira jo iz F ranc i j e k j e r je BAULIG (1928) ugotovil v Pariški kotlini nivoje v nadmorski višini 100—110 m, 120 m. 160 m, 220—210 m. 260 do 270 m, 300—320 m in 395—405 m (morda 395—420 m), v podobnih višinah (180, 280. 380m) pa kasne je tudi v Centra lnem platoju (BAULIG, 1953). V podobnih višinah jih je našlo podrobno k a r t i r a n j e v Belgiji, in sicer v viši-nah 180—200, 280—30Ó, 380—400 in 480—500 m (LEFÈVRE, 1952). Vprašan ja kore lac i je teras in nivojev so našla odziv v Mednarodni geografski zvezi, ki je 1. 1925 osnovala komisi jo za p roučevan je teras, 1. 1931 komisi jo za p roučevan je uravnanih površin, na mednarodnem kongresu v, Washingtonu I. 1952 pa komisi jo za proučevanje in korelaci jo erozi jskih površin in urav-nanih površin okrog Atlantika. Do nas lednjega mednarodnega kongresa v Riu de Janeiro j e komisi ja podala 800 strani dolgo poročilo, ki obsega rezul-tate proučevani v Evropi, Afr ik i in Ameriki. Iz posrednjega vira (GORUNNG-MESČERJAKOV, 1959) povzemam, da med av tor j i prispevkov tega poročila v marsičem ni enotnosti. Razlike v glediščih, kako so niv.oji nas ta ja l i , si lahko deloma raztolmačimo s stvarnimi razl ikami v n j ihovem nas t a j an ju . K l jub različnim metodam in rezultatom pa komisi ja meni, da le gre za evstatične nivoje, ki so jim razni avtor j i določili nas lednje nadmorske višine:

. S e v e r n a A m e r i k a Nova Anglija Antiljski otoki

270—300—400 m (peneplen

(Schooley) 150—200 m (peneplen Harr isburg) 120—150 m (peneplen Somerville)

270—300 m

110—160 m

40—50 m

Z a h o d n a E v r o p a

Bretanija Belgija Franc i ja

400 m 280—300 m

180—120 m 180—200 m

J u ž n a A m e r i k a

Brazil i ja 1100—1300 m 450—700 m 180—200 m

A f r i k a 1600 m 800 m 500 m 200 m

Novejše š tudi je so tabelarni pregled še dopolnile. Podrobno k a r t i r a n j e v Angl i j i je našlo sledove dolgotra jnega zadrževanja morske gladine v n. v. 274—280 mj 250—256 m, 201—207 m, 176—183 m, 128—143 m, 56—61 m. Klifi so ostali v n. v . 287—293 m, 213—229 m, 140—146 m in 79—85 m. Erozi jske povr-šine, ki so se razvile za obalo, pa so v n. v. 305—311 m, 225—244 m, 195—201 m, 128—134 m, 61—73 m (BALCH1N. 1952). Posebno lepo je oh ran jen nivo višine 183 m v Angli j i (BROWN. 1952) kot tudi d rini god ob Atlant iku (LEFÈVRE. 1959).

1 6 9

Ilazgledi

Evstatične n ivoje si tolmači jo kot delo različnih eksogenih procesov, ki v lada jo v različnih klimah. Skupna jim je morska gladina kot enotna erozi jska .baza. Na jveč j i obseg so dosegli seveda ob morskih obalah.

Ti rezultati so zbudili podobno raziskovanje tudi v Sloveniji. Zadnja leta je za je lo ugo tav l j an je nivojev sko ra j že vso peripanonsko nizko Slove-njio, Goričko,4 Slovenske gorice,® Drav in j ske gorice,8 ša leško dolino,7 Haloze,8

Rogaško podolje,9 k r a j e med Savo in Sotlo,10 vzhodno Krško kotlino,11 Novo-meško kotlino,12 Belo kraj ino,1 3 na primorski strani pa Goriška brda14 in Šavrinsko gričevje.15 Slovensko geomorfologijo čaka zda j hvaležna in obenem zahtevna naloga, da v,zporedi ugotovl jene nivoje in napravi regionalne za-k l jučke . Ali in koliko bo to vzpore j an je potrdilo domneve, ki j ih dobimo pri bežnem pregledu teh nivojev, da so na per ipanonskem gričevju ohran jen i sledovi naj izraz i te jš ih nivojev v n. v. okoli 300. 400 in 500m? To so enake višine kot j ih s reču je jo v Zahodni Evropi. Novejša geološka l i te ra tura pravi, da j e v.ladala v mladem pliocenu v Podonavju že kopna faza ali j ezero brez zveze z Atlantikom. Kako bi si seda j razlagali enake višine? Ali ne bi bila hvaležna tema za sodelovanje panonskih držav, če bi skušali vzporediti vse nivoje na per ipanonskem svetu? Hvaležne rezul tate bi dalo vzpore j an je ni-voja 180—220 m, ki je tako na široko razprostr t na nizkem slov.enskem in hrvatskem krasu. Y višini 500m pa se pri nas še ne konča ser i ja nivojev: izrazi tejši si sledijo v razmaku po 100 m, neizrazi tejš i vmesni pa po okoli 50 m, še do 800 m visoko.

Zdi se, da bi k a r t i r a n j e nivojev te domneve zlahka potrdilo. Pr i dose-dan jem delu pa se j e izkazalo, da se ti nivoj i pr i podrobnem raziskovanju razbl ini jo v celo ser i jo vmesnih slemenskih nivojev. Pokazalo se je, kako p rav bi bilo, če bi imeli pred začetkom k a r t i r a n j a in terenskega raziskovan ja pravi lno predstavo o tem, kakšen znača j so imeli ti nivoji ob nastanku in koliko so se do danes spremenili . Spričo subtropske in t ropske klime v pliocenu si lahko pomagamo z nivoji, ki danes n a s t a j a j o v tropih in subtropih. Njihovi raziskovavci pravi jo, da j e klasična geomorfologija s ciklično shemo relief-nega razvoja za to lmačenje t amka j šn j ega reliefa neuporabna. T a m k a j š n j e reke, bogate s slapovi, ne uravnoteži jo podolžnega profi la in so v nekem t r a j n e m mladem stanju . Korelaci ja s rednjeevropskih Gipfelflur po istih višinah je t eda j dvomljiv,e vrednosti. V tropih tudi grobi sedimenti v doli-nah niso dokaz strmih in fini sedimenti blagih pobočij, ker jih ne p renaša jo reke (BAKKER. 1957). Korelat ivna metoda, na kater i gradi A. Winkler svojo geomorfologijo vzhodnih Alp, je t e d a j dvomljiva.

BÜDEL (1957) loči cono u ravnavan ja (Flächenbildungszone) in cono do-lin. Prva za jema približno področje tropov; tam nas ta j a t a istočasno dve, le malo višinsko r azmakn jen i uravnavi . Zgornja. >denudacijski pediment« nas ta ja na robu širokih naplavnih ravnin pod pobočji. N a n j se obdobno nalaga s pobočij sprani drobir, ob visoki vodi pa ga preplavi in uravna reka. Spodnja urav,nava je živeskalna podlaga, na ka ter i ležita v dolini naplavina in eluvij . ki sta pogosto več deset metrov debela. Prevel ika debelina živoskalno osnovo zaščiti, pod tanko pa so procesi p reperevan ja h i t re jš i in zato oh ran j a uravnano obliko. Ob zniževanju reke se obe uravnavi vzpo-redno znižujeta. S temi opažanj i v tropih je skušal Biidel tolmačiti s topnji-časti relief Nemškega sredogorja .

Računati moramo tudi s s t rukturn imi s toonjami, ki jih na jdemo v vseh podnebnih pasovih (SCHMITTHENNER. po BLUME, 1959). Kako važna je

4 I. Gams, Geomorfologija itt gospodarska izraba tal v Pomur ju , Gcogr. zbornik, V, 1959. 3 B. Kart, Geomorfologija severozahodnih Slovenskih goric, GZ V, 1959. — B. Belec, H geo-

morfologi j i Slovenskih in Meidjimurskih goric, GZ, V 159. « S. Pola jnar , Morfološki r a j vo j v Podrvinju , GZ V. 1959. I A. Sore, Šaleška dolina, Geografski vestliik XXVII-XXVIH (1955—1956). 8 B. Belec, Geomorfologija Haloz, GZ VI, 1961. 9 D. Meze, v pr iprav i za t isk.

" C. Kokole, Mórfoloeki razvoj področja med Savo in Sotlo, GV XXV, 1953. I I S. Rakovec-Lipoglavšek, Krška kotl ina. GV XXIII. 1951. " M. Sifrer , Prispevek li geomorfologij i Novomeške kotline, Dolenjski geogr. zbornik 1962. 13 I. Gams, H geomorfologij i Bele kra j ine , GZ VI, 1961. 14 I. Vrišer. Morfološki razvoj v Goriških Brdih, GZ IV, 1955. 15 V. Kokole, Morfologija Šavrinskega gričevja in njegova obrobja , GZ IV, 1956.

1 7 0

Ilazgledi

petrografska s t ruk tura za razvoj reliefa, je pr ikazal TRICART (1949, 1952) na pr imeru Par iške kotl ine in se lahko pri nas prepričamo na v.sakem ko-raku. Vendar moramo upoštevati , da sta odpornost in neodpornost kamenin do eksogenih sil odvisni od podnebja in se t e d a j z n j im vred spreminja ta . Grani t , na primer, j e v topli suhi klimi lahko razpadl j iv ; v Sloveniji bi bil v mediteranski coni mnogo m a n j odporen kot je na Pohor ju . Hitro razpada tudi v vročem in deževnem podnebju (BAULIG, 1952. 262). Apnenec, ki je pri nas odporen, j e v aridni klimi slabo odporen. ROUGERIE (1952) meni, da je v tropih koroziia silikatnih kamenin slaba. M e r j e n j a t rdote t amka j š -n j ih voda pa so CORBELU (1959, 20) pokazala izredno intenzivno korozijo, ki znaša na Javi in v porečju Amazonke 4,0 do 9,0 m3 letnega odnosa s km2

porečja . Sledi kont inenta lna klima tipa Oregon (5,0), h ladna klima, zelo važna kl ima (1,0—5,0), t ropska klima s suho periodo, oceanska zmerna ter arkt ična klima. Računati moramo tedaj , da je bilo pri nas r azmer j e med silikati in karbonat i v, pliocenu drugačno, kot je v kvar ta rn i klimi, pa še tu bo t reba ostro razlikovati med periglacialno in drugačnimi conami.

Kaže tedaj , da naši nivoji v pliocenu še daleč niso bili tako uravnani kot so na pr imer danes kva r t a rne terase. Vse to je t reba upoštevati, če n a j poiščemo pr imerno metodo za ugo tav l j an je in vzpore j an je nivojev. Sicer se lahko zgodi tako kot se je zgodilo severnoameriškim geomorfologom, o kate-rih' pravi MILLER ( 1959, 569), da jih je bilo po vzniku Davisovega cikla na jveč zaposlenih z ugo tav l j an jem dvignjenih in razlomljenih peneplenov. »V nekater ih predelih, posebno v Appalachih in v Skalnem gorovju, so našli, neve r j e tno število erozi jskih površin. Pr i raznih raziskovavcih j ih j e bilo različno število in rezultati so izzvali dolg ter u t rud l j iv prepir o morfološki zgodovini.« »Ob začetku druge svetovne vojne je interes za peneplene in druge aspekte Dav.isovega cikla izginil do take mere, da je v geološki lite-ra tur i redkost članek, posvečen prvenstveno t e j stvari.«

Za moderno geomorfologijo je morda n a j b o l j značilen razmah d i n a -m i č n e g e o m o r f o l o g i j e , ki se u k v a r j a prvenstveno s preoblikoval-nimi procesi. Izha ja iz kr i t ike stare, pretežno spekulat ivne geomorfologije. ki sloni na osebnih vtisih in in te rpre tac i jah razvoja. Pravi jo , da se subjek-tivne metode v geomorfologi ji ne skladajo z n jen im predmetom, to je s pri-rodnimi zakonitostmi, ki se da jo spričo sedanjega tehničnega razvoja že sko ra j v celoti mersko določevati. Pr i rodoslovje ima vedno m a n j koristi , če nekdo obogati l i te ra turo še z eno, morda že šesto teor i jo svoje vrste, če ta ni nič bo l j in nič m a n j dokazana kot p re j šn j ih pet. Po geomorfološkem opisu, ki govori na pr imer le o bo l j ali m a n j strmih pobočjih, -si bo lahko napravi l pravi lno predstavo samo tisti, ki relief že pozna. Če pa so strmine izražene v naklonskih s topinjah, odpravimo subjektivnost . Ni čuda. če s t remijo za tem. da bi že sam opis rel iefa podali v objekt ivnih merilih. (Glej STRAH-LER, 1954.)

Čeprav so eksatne meri tve še maloštevilne, se je začelo p revrednoten je postavk, na ka ter ih sloni s tara geomorfologija. Vzemimo pr imer iz pr imer-ja lne kraške geomorfologije. V razprav,ah smo čitali in še na javnem preda-vanju v L jub l j an i slišali, da se v tropih apnenec »topi kot sladkor«, ker da ie tam korozi ja na (intenzivnejša. Tako so sklepali po reliefnih oblikah, bizarno oblikovanem tropskem krasu.16 Meritve karbona tne trdote voda so ïes potrdile, da j e v vlažnih tropih korozi ja na površ ju intenzivna, ni je pa v globinah. V hladnejš ih predelih pa se odvija tudi v globini. Zato je menda na j in tenz ivnejša v vlažni arkt ični klimi skandinavskega tipa. Sledijo ji kon-t inentalna klima, hladna suha arktična, mediteranska, gorska, vlažno trop-ska. zmerno topla in mediteranska suha klima (CORBEL, 1959, 19, CORBEL. 1957). Sicer pa so o tem bravci GV že obveščeni.17

Drug pr imer: ker so v Sloveniji na apnencu n a j b o l j razvite k raške oblike, se nam zdi umevno, da j e na n j e m korozi ja intenzivnejša kot na

11 Morda na jbol j značilen in n a j m a n j poznan je na južnem Kitajskem. Sklenjeni kraški te r i tor i j v provincah Junan , Kweicou in Kwansi je z okoli 600.000 kin2 (BALAZS, 1961, 14) na j -obsežnejši na svetu.

17 Glej llešičevo poročilo a Corbelovi knj igi (GV XXXI, 1959, str. 195).

1 7 1

Ilazgledi

dolomitih, k j e r je relief često dolinast. Toda tudi pri nas so m e r j e n j a karbo-natne trdote voda pokazala, da je na dolomitu koroz i ja intenzivnejša.1 8 Po oblikah se t eda j ne da vselej sklepati na intenzivnost procesov.

M e r j e n j a prodonosnosti, kalnosti rek in t rdote voda so dala solidnejšo osnovo tudi klimatski geomo.rfologiji. V novejši geomorfološki l i tera tur i je precei meritev zbral in jih v namene kl imatske geomorfologije uporabil CORBEL (1959, 23), ki je objavil spodnjo tabelo. Prvi stolpec pomeni letno odnašan je v m3 z 1 km2 porečja — to je obenem znižanje površ ja za 1 mm v 1000 letih — druga kolona pa odstotke odnesenega v raztopljenem s tanju .

Ravnine: zimskohladna klima 29 95 «/e oceanska zmerno topla klima (Spodnji Ren. Sena) 27 83°/o topla suha klima (Sredozemlje, Nova Mehika) 12 10% topla vlažna klima z vlažnimi letnimi časi 32 3 4 % ekvator ia lna klima (gost dežni gozd) 22 7 0 %

Gorovja: polvlažna periglacialna klima 604 3 4 % višinska nivalna klima (Južna Alaska) 800 2 4 % • klima mediteranskih visokih gora 449 18% topla suha klima (Jugovzhodna ZAR, Tunizija) 177 4°/o vroča vlažna klima 92 3 3 %

V pretekl ih geoloških razdobjih, v kater ih se je izoblikoval sedanj i relief, je bila prodonosnost nedvomno manjša , ker človek še ni izkrčil obsež-nih površin. Sk lepanje na starost rel iefnih oblik na t e j podlagi ima zato omejeno vrednost. Drugače j e s korozijo, ki je intenzivna tudi na nekarbo-natnih kameninah. V naspro t ju z ROUGERÏE-jevim (1952) razg lab l jan jem o korozij i v tropih so CORBELU (1957, 5) zbrane meri tve trdote vode poka-zale. da je korozija silikatnih kamenin v vlažnih tropih tolika, da bi znižala relief v dolžini te rc iarne dobe za 1540 m, v ekvatorialrii klimi za 2849 m. Ker na korozi jo človek nima večjega v,pliva, s skepso prebiramo »ugotovitve«, ila so t a m k a j š n j i nivoj i in penepleni iz paleozojske ali mezozojske dobe.

Fluvialno geomorfologijo so v marsičem dopolnila m e r j e n j a rečnega t ransporta . Zal še ni premostena razlika med laborator i jskimi preiskavami in pr i rodnimi rekami. Eksper imentalno so nedvomno dokazali, da količina t ranspor ta vpliva na strmec reke. Ko so v znanem moskovskem hidrološkem laborator i ju do sedemkrat povečali koncentraci jo a luvi ja , to je peska z 0,35 do 0.42 mm premera, so morali več kot t r ik ra t povečati s trmec vodnega toka, pri čemer se je brzina toka povečala za n e k a j nad 5 0 % (SPIRIDONOV, 1951). Razumlj ivo je tedaj , da pomeni jo v Rusiji , k j e r imajo do nad 1000km dolge reke v s rednjem toku navadno le 4—10cm strmca na 1 kilometer, glacialne pleistocenske dobe faze rečnega nas ipavanja , čeprav si višin kvar ta rn ih teras samo s povečano prodonosnost jo še ne more jo zadovol j ivo razložiti (MAKKA-VE1EV, 1956, 210. 211). Ker je kalnost odvisna od mersko določljivih činite-l jev, so jo skušali določiti že s formulami (LOPATIN, 1958).

Eksperimentalno so že ugotovili, kakšen strmec oziroma kakšna hitrost toka j e potrebna za prenos različnih granulac i j vodnega transporta, ki se vali kot prod po dnu struge ali ga voda prenaša v suspenzi jskem ali v. ko-loidnem stanju . Le glede p renašan ja mešanice različnih granulac i j podoba še ni povsem jasna (SUNDBORG, 1956). Da je s t rmec slovenskih rek odvisen predvsem od grobosti rečnega transporta, je tudi očitno.18 Madžari so z me-ritvami t ransporta na Donavi in proda v n jen i strugi določili štiri sek to r je :

V porečju Ljubl janice na primer Cerkniščica in Logaščica (glej H. Oert lv. Karbonathaer te von Karstgewaessem. Stalacti t . Zeitschrif t d. Schweizerischen Gesellschuft f. Höhlenforschung, št. 4), v porečju Krke Temcnicrr; Višnjica (glej f. Gams, Nekaj značilnosti Krke in njenih pri-tokov. Dolenjski geografski zbornik, L jub l j ana 1962).

,B Glej I. Gams, Transpor tn i mater ia l slovenskih rek. Proteus XX, 1957—1958, št. 2.

1 7 2

Ilazgledi

v prvem, k j e r reka odlaga, pos ta ja jo zrna navzdol vse manjša , drugi je pre-hodni sektor, v t r e t j em je na dnu struge bol j grobo gradivo kot ga prenaša reka. K j e r ni tako, teži reka k meandr i r an ju . V zadnjem odseku je debelina zrn v strugi in v t ranspor tu enaka; tam Donava teži h kr ivenčanju in spre-m i n j a n j u struge (KAROLYI, 1957).

I'ÀRDÉ-jii (1952 a), ki že dolga leta z uspehom tolmači razne geomorfolo-ške pojave z apl ikaci jo hidromehanskih in sedimentaci jskih zakonitosti, mean-d r i r a n j e ni odraz erozi jske nemoči reke, ampak določenega r azmer j a med globinsko in bočno erozijo. Vzrokov, ki po jač i jo drugo na škodo prve, je več (sprememba strmca, globine, rečnega transporta, pe t rografske sestave). Sicer so zadnj i čas našli že obilo vzrokov za meandr i ran je , ki pa se da jo vključit i v Pa rdé jevo shemo. V nakazanem smislu tolmači PARDÉ (1952. b) bočno erozi jo vobče. Po hidrodinamičnem tolmačenju j e erozija presežek sile. ki jo ima reka na razpolago, nad silo. ki je potrebna za p r enašan j e da-nega transporta. P rva sila se spreminja s h i t ros t jo toka, druga je po hidrav-ličnih zakonih odvisna od globine vode in od strmca, v k r a j n i meri pa od samega strmca (PARDÉ 1952. c).

Menim, da lahko rečna geomorfologija še veliko p r i čaku je od hidro-mehanike in proučevan ja sedimentaci je. posebno ko bodo točne je poznani vplivi pe t rografske sestave na fo rmi ran je rečne struge. Morda ne bo več t reba iskati razlage za obglavl jen je. selektivno erozijo, u j e t j e v živoskalno osnovo in podobno v preteklih geoloških razmerah, ampak v sedanj ih zako-nitostih.

Meritve peska in proda so dale geomorfologij i nov,o metodo za razisko-v a n j e sedimentov. Največ mer i jo sploščenost.20 Iznašli so celo vrsto granulo-metričnih formul.2.1 Izkazalo pa se je, da vpliva na sploščenost predvsem pet rografska sestava prodnikov, ne pa sam transport . Le obrežni, morski in jezerski, prodi so bol j sploščeni od ostalih.

Več uspeha je prineslo m e r j e n j e zaobljenosti . Tudi za to se je pojavi lo nič koliko formul, pa se je izkazala ena. Cailleuxova2 2 za zadostno. Tudi od teh meritev so s k r a j a pričakovali preveč. Pr i m e r j e n j u recentnega proda so ugotovili, da ima po prvih kilometrih p renašan ja zaobljenost, ki ustreza periglacialnemu fluv,ialnemu gradivu, na n a d a l j n j i poti pa je zaobljen kot glaciofluvialno ali marinsko gradivo. Po 20—30 km doseže maksimalno za-ob l j enos t ki se ne dvigtfie več zaradi vedno večjega števila strtih prodnikov. Te bi zato kazalo meriti posebej. Zadnj i čas t eda j upravičeno ugotavl ja jo , da nam ena sama meri tev zaobljenosti k a j malo pove. Drugače je s histo-grami. s številnimi m e r j e n j i na večjo razdaljo. Ce j e v terasi na večjo raz-da l jo podobna slaba zaobljenost (indeks x okoli 0.10). smemo sklepati na lede-niško gradivo. Ce je zaobljenost še slabša (x okoli 0.05), gre za soliflukcijski. pri vrednosti x okoli 0,20 za periglacialni f luviati lni t ransport . Ti indeksi v e l j a j o za s redn je odporne kamenine (granit). Vendar razlike niso velike in nekater i sploh z a n i k u j e j o vpliv pet rografske sestave. Le pri jezerskih in morskih prodih se ne da ugotoviti način transporta, ker ima recentni prod enako zaobljenost kot glacialno gradivo (BLENK. 1960).

Z meritvami zaobljenosti so Madžari ločili nanos Donave od akumula-c i je pritokov. Uv,ideli so. da so prodi, ki so bili t ransport i rani v p le i s tocene dosegli manjšo zaobljenost od holocenskih in predglacialnih (PECS. 1959. 178).

Hidrogeomorfološke raziskave so se razmahnile tudi v ZDA (STRAHLER. 1952). k j e r skuša jo z n j imi razvozlati probleme zadenjske erozije, nas tanka u je t ih meandrov in antecendence (MILLER. 1959. 572).

Dinamična geomorfologija je povečala zan imanje za š tudi j drobnih oblik. Pravi jo , da iz malega raste veliko in če hočemo raziskovati velike rel iefne oblike, moramo začeti z malimi. Zanimanje z b u j a j o opažanja , kake oblike na s t a j a jo pri p reperevan ju kamenine, oziroma kako se ta k ro j i (glej

Izraža se v indeksih med največjo dolžino, širino in višino prodnika (pri nas uporab l ja jo namesto višine izraz debelina, ki pa je še bolj dvoumna).

!1 P r i nas jih je ovrednotil R. Pavlovec, Prvi poskusi z morfometr ično metodo v Jugosla-viji . Zbornik II. kongresa geologa P'NRJ, Sarajevo 1957.

! ! Glasi se 2 r/L. kjer je r polmer na jman j še krivine na obodu. L pa na jveč ja dolžina prodnika .

1 7 3

Ilazgledi

MURAWSKI, 1958). Grani tn i (tonalitni) kamni so zaradi korozi je lahko že »a mestu nastanka zaobl jeni in gladki. Kamni, ki g ledajo vrh Pohor ja iz ruše, so gladki. Ob podrobni analizi apneniškega d rob i r j a v prsti so ugotovili luknjice, ki jih bržčas povzročajo koreninice rastlin s pospešeno biokemično korozi jo (BERTRAND, 1958).

Z razkopavanjem kopic, ki so pogoste tudi na naših višinskih pašnikih in gozdovih na Pokl juk i , Mežaklji , Jelovici itd., k j e r je pod rušo kamenit i drobir, so na Poljskem ugotovili, da na s t a j a jo tudi zaradi ruvan ja debel s koreninami vred. Drobir , ki ga korenine iz t rgajo iz tal in dviguje jo , se nato posiplje in napravi kupček (GERLACH, 1960). V nemški l i teraturi obs t a j a jo razne razlage za nastanek Buckelngemiese.

Dinamična geomorfologija zahteva od raziskovavcev veliko boljšo opremljenost s tehničnimi pripomočki za terensko delo kot tudi v laborato-r i j ih . To pa so dosegli tudi z delom za proizvodnjo, kamor j e dinamični geomorfologiji odprlo pot predvsem kvanti tat ivno in kvali tat ivno ugotavl ja-n j e procesov ( a p l i k a t i v n a g e o m o r f o l o g i j a ) . V okviru geografske dejavnost i je morda n a j b o l j znan Center za apl ikat ivno geomorfologijo na univerzi v Strassbourgu, ki ga vodi prof. J. Tricart . Čeprav njegova ekipa za terensko delo in labora tor i j ske raziskave ni ma jhna , je angažirana za več kot eno leto n a p r e j za dela v Franc i j i in drugod, na jveč , v afr iških deželah. Tricar t u r e j u j e rev.ijo Reoue de Géomorphologie dynamique, ki je svetovno glasilo dinamične geomorfologije. Štev. 5-6 in 11-12 letnika 1959 opisujeta s t an je aplikativne geomorfologije, ki ima od leta 1956 posebno komisi jo v okviru Mednarodne geografske zveze, doma v Franci j i in po svetu. Iz n j e izvemo o sedimentacijskih »aplikativ.nih« š tudi jah labora tor i j a za fizično geo-g ra f i jo v Amsterdamu. Velik labora tor i j 'za š tudiie fluvialijih problemov si je organiziral Geografski inštitut univerze v Uppsali na Švedskem. Na Japon-skem se posvečajo predvsem zaščiti tal, poplavam in racionalni izrabi prsti . Pedomehanske raziskave so v ospredju tudi v Maroku.

Dinamična geomorfologija se uve l j av l j a (udi v ZDA, k j e r so imeli prvo državno posvetovanje o kvanti tat ivnih terenskih š tudi jah (SYMPOSIUM 1959). Morda na jbo l j pa se je geomorfologija povezala s proizvodnjo v Sovjetski zvezi in sosednjih socialističnih držav,ah. V SZ, k j e r p rouču je jo na visokih šolah v okviru geograf i je tudi »geokemijc land.šaftov« (SČLJKIN, 1960, 22), je v razdobju 1948—195? odšla polovica absolventov* »geomorfologov — spe-cialistov,« v proizvodnio in v planske institucije. 24°/n na akademi je in 10°/o na univerze (SOVEŠČANIE. 1958, 142). Temu pr imerno je tudi šolanje geomorfologov-specialistov. ki porabi jo polovico učnega časa za terensko in labora tor i j sko delo (RJABČIKOV. I960, 62). Nenehno pouda r j a jo , da mora jo geomorfologi izrabl ja t i rezultate in metode drugih ved. pelodne raziskave, radioaktivno metodo za določevanje starosti sedimentov in podobno. Poroče-vavec o posvetovali j u sovjetskih geoinorfologov aprila 1960 pravi : »Časi, ko so bili edino »orožje« geomorfologov aneroid, kladivo, kompas in fotoaparat , postopoma o d h a j a j o v preteklost* (VOSKRESENSKIJ, 1960, 64).

Če je potrebno obvladati osnovne zakonitosti ne samo geologije ampak tudi hidromehanike, h idrokemije , pedomehanike in sedimentologije, se mo-ramo vprašati , ali še more gojiti geomorfologijo splošni geograf? Ali ni taka geomorfologija že samostojna veda, ne le po predmetu, ampak tudi po po-trebi š tudi ja specialistov?

Geografi se vprašu jemo, ali je dinamična geomorfologija s š tudijem pro-cesov in drobnih oblik geomorfološko raz iskovanje oddal jila ali približala naši stroki. Po mojem miš l j en ju ga je približala. Predmet geograf i je so sedanj i pojavi in razmere. Kadar hočemo zgodovinsko po jasn jeva t i sedanje s tanje , se moramo zatekati v prirodoslovju k paleografi j i , geologiji, paleoklimatolo-giji, paleobiologiji, v družbenih v.edah pa predvsem k zgodovini in n jen im ve jam z e tnograf i jo vred. V isto vrsto spada s tarejša , pretežno genetska geo-morfologija. Drugim strokam iz te vrste smo priznali samostojnost, le genet-sko geomorfologijo smo smatral i za pomožno geografsko panogo, menda pred-vsem zaradi zgodovinskega razvoja v okviru geologije in geografi je . Dina-mična geomorfologija ima pred genetsko v sa j to prednost, da obravnava sedanjost .

1 7 4

Ilazgledi

Zahtevi po eksaktnosti , ki jo postavl ja moderna geomorfologija, še dolgo ne bo mogoče ustreči v splošno geografskih opisih, posebno kadar gre za m a n j znana večja ozemlja. Upoštevati pa jo bodo morali vedno bol j tisti, ki hočejo s svojim delom doprinesti k razvoju geomorfologije kot znanosti.

L i te ra tura

O k r a j š a v e XVII I. G. C. — Internat ional Geographical Union, XVIlth International Geographical

Congress, United States, 1452, Abstract of Papers. Publication No. 6, Washington, D. C. Proceedings XVII — Proceedings. Eighth General Assembly and Seventeenth Internat ional

Congress, Washington, DC. August 8 - 1 5 , 1952. Published by the U. S. National Committee of the I. G. U., Washington, D. C.

XVIII 1. G. C. - XVIIle Congrès Internat ional de Géographie, Brésil 1956, Résumés des Communications. Union Géographique Internat ionale, Comité National du Brésil, Rio de Janeiro, 1956.

Z. f. G. — Zeitschrif t f ü r Geomorphologie, Berlin.

A s e e v A. A., 1960. Roi tektoničeskogo i klimatičeskogo faktorov v, for-mirovanii aluvia ravninnih rek. Izvesti ja AN SSSR. ser. geogr., št. 2.

B a k k e r J. P.. 1957, Quelques aspects du problème des sédiments cor-rélatifs en climat tropical humide. Z. f. G., zv. 1.

B a l â z s D., 1961. Die Höhlen des südchinesischen Karstgebietes. Die Höhle, XII, zv. 1. Wien.

B a 1 c h i n W. G. W.. 1952. The evidence for late te r t ia ry eustatic changes of Sea level in Western Europe. Proceedings XVII.

B a u l i g H., 1953. Les hauts niveaux de base du pliocène. Révue de Géographie de Lyon, št. 3.

B a u l i g H., 1953, Surface d'aplanissement. Annales de Géographie, LXI. št. 325, LXI, št. 326.

B a s e n i n a N. V.. 1960, Poverhnosti golcovogo vi ravnivani ja kak zonal-nie raznovidnosti pedimentov. Vestnik Moskovskogo univ.ersiteta, ser. V, geogr., št. 6.

B e r t r a n d C., 1958. Diverses formes d 'al térat ion des calcaires dans les sols parisiens. Z. f. G., zv. 1/2.

B i r o t P.. 1958, Les tendances actuelles de la Géomorphologie en Fran-ce. Z. f. G., 1—2, št. 2.

B 1 e n k A., 1960. Ein Beitrag zur morphometr ischen Schotteranalvse. Z. f. G„ 4. zv. 3/4.

B l u m e H., 1958, Das morphologische Werk Heinrich Schmitthenners. Z. f. G„ 2, zv. 2.

B r o w n E. H.. 1952, The 600 -foot P la t form in Wales. Proceedings XVII. B u l l a B., 1956. Fundamental Characteris t ics and Laws of the Deve-

lopment of Crustal Relief. XVII I. G. C. B u l l a B.. 1958. Bemerkungen zur Frage der Entstehung von Rumpf-

flächen. Földra jz i Èrtezito, VII. št. 3. B i i d e l J., 1957, Die »Doppelten Einebnungsflächen« in den feuchten

Tropen. Z. f. G., 1, zv. 2. C h a c a l l i e r J. M., C a i l l e u x A., 1959, Essai de reconstitution géo-

métr ique des continents primitifs. Z. f. G. 3, zv. 4. C o r b e l J., 1957, L'érosion chimique des granits et silicates sous cli-

mats chauds. Revue de Géomorphologie dynamique. VIII, št. 1-2. C o r b e l J., Les Karstes du Nord-Ouest de l 'Europe et de quelques

régions de comparaison. Institut des Etudes rhodaniennes de l 'Université de Lyon. Mémoires et documents 12.

C o r b e l J.. 1959. Vitesse de L'Érosion. Z. f. G.. 3, zv. 1. D r e s c h J., 1959, Les surfaces d 'aplanissement et les reliefs résiduels

sur le socle cristallin en Afr ique Tropicale. XVIII I. G. K. G e r a s i m o v P. I., 1946. Opit geomorfologičeskoj interpretaci j obščej

shemi geologičeskogo stroenija. Problemi fizičeskoj geografii, XII.

175

Ilazgledi

G e r a š i r n o v P. L, 1960, Osnovnie zadači i naprav len i j a geomorfolo-gičeskih issledovanii v SSSR. Izvest i ja Akademii nauk SSSR, ser. geogr., št. 5,

G e r l a c h R., 1960, W sprawie genezy kopszykow ziemnych na Hali Dlugie j w Gorcach. Przeglad Geograficzny. XXXII, zv. 1-2.

G o г u n n g M. B., M e š č e n j a k o v J. A.. 1959, Opit korelacii poverh-noste j v i ravnivani ja i teras vokrug Atlantiki. Izvest i ja A. N. SSSR, ser. geogr., 1.

J u d s o n S., 1960, William Moris Dav.is- an Appraisal. Z. f. G. 3/4. H a f e m a n D., 1954. Zur Frage der jungen Niveauveränderungen an

den Küsten der Britischen Inseln. Akad. Wiss. Lit., Mainz. Mat. Nat. К1. št. 7. K a r o l y Z.. 1957, Morphologische Folgerungen aus den Ergebnissen des

Geschiebeuntersi ichungen der Donau. Földra.jzi értezito, VII, zv. 1. K e s s e 1 i J. E.. 1954, A Geomorphology suited to the Needs of Geo-

graphers . Annals of the Association of American Geographers , 22, zv. 2. K i n g L. C.. 1942, 1951, South African Scenery. Edinburg — London K i n g L. C., 1950, The s tudy of the World's Plainlands, a new Approach

in Geomorphology. The Qua r t e r l y J. o. Geol. Soc. o. London, 106. št. 421. K i n g L. C„ 1957, A Geomorphological Comparison between Eastern

Brazil and Africa (Central and Southern). Quar t . J. Geol. Soc. London, v.ol. 112. K r e i č i J., I960, K otâzce existence krasovèho cyklu. Sbornik Cesk.

spol. zem. 4, 65. L e f è v r e M. A., 1952, Car te morphologique de la Belgique. Bull. Soc.

Belge d'Études Géographiques, št. 1. L e f è v r e M. A., 1959, Un niveau d'érosion universel à 200 metres

d'alti tude. XVII I. G. K. L o p a t i n G. V., 1958, Opit analiza zavisimosti s r edne j mutnosti rečnih

vod od glavnejšili pr i rodnih faktorov vodnoj erozii. Izvesti ja A. N. SSSR, 4. M - a c h a t s e h e k F.. 1957, Bemerkungen zu neueren geomorphologischen

Arbeiten. Z. f. G., 1, zv. 3. M a k k a v e i e v N. I.. 1956. L' influence de l 'écoulement sur le profi l

longitudinal de la rivière. Essais de Géographie, Moskva—Leningrad. M e n s c h i n g H.. 1958. Glacis-Fussfläche — Pediment. Z. f. G. 2, zv. 3. M e š č e r j a k o v J. A., 1955. O nekatorih osobenostjah sov.remenogo

sos tojani ja Geomorfologii za rubežem. Izvestija A. N. SSSR. ser. geogr., št. 5. M e š č e r j a k o v N. A., 1959. O poliginetičeskih poverhnost jah viravni-

vani ja . Izvestija A. N. SSSR, ser. geogr. 1. M e s c e r j a k o v J. A., 1960 Geomorphologi ja v Bolgarii. Izvest i ja A. N.

SSSR. ser. geogr. št. 3. M i l l e r j., 1959. Geomorphology in North America. Przeglad Geogra-

ficzny, XXXI, 3, 4. M u r a w s k i IL. 1958. Beispiele fü r die Wirkungsabhängigkei t mecha-

nischer Kräf te von der Gesteinbeschaffenheit , z. f. g., 2, 1/2. P a r d é M.. 1952 a, Sur la genèse et le dédévelopement des méandres.

XVII T. G. C. P a r d e M., 1952 b, Sur le travail latéral des rivières. XVII I. G. C. P a r d é M., 1952 c, Sur le mécanisme des t ransports solides effectués par

les rivières et sur les al térat ions verticales corrélatives des lits f luviaux. XVII I. G. C.

P e c s e M., P e c s i. D. E., 1959, Die Anwendung analyt ischer Forschungs-methoden in der Geomorphologie. Földrajz i Értesitô. 2.

P r e s t o n J. E.. 1959, The geomorphology of Eastern Brasil as inter-pre ted by Lester C. King. Geogr. Reyiew, April.

R j a b č i k o v A. M., 1960. Novie tendencii v razvitii geografii v Mo-skovskom universitete. Vestnik Moskovskogo universi teta, ser. V, geogr., št. 6.

R i c h t e r G. D., K a m a n i n e L. G., 1956. Caractér is t ique comparat ive géomorphologie des boucliers de la par t ie européene de L'ÛRSS. Essais de Géographie. Moscou—Leningrad. 1.

R o g l i é J„ 1959, Les surfaces de corrision dans le Karst Dinar ique. Proceedings XVII.

R o u g e r i e G.. 1952, La dissolution de la sillice en milieu tropical-humide. XVII I. G. C.

176

Razgledi

S p i г i d o n o v A. I., 1951, Opyt izučenija vodne] erozii i denudacii v laboratorii . Počvovedenie, št. 5.

Symposium concerning Quant i ta t ive Terra in Studies. American Assos. f. adv." Science. Chicago, 19. Po Z. f. G.. 3, 1959, zv. 3.

S t r a h l e r A. N., 1954, Statistical Analysis in Geomorphic Research. Journal of Geology, 62, št. 1.

S t r a h l e r A. N.. 1952, Recent Developments in Quant i ta t ive Geomor-phology of Erosional Landscapes, XVII I. G. C.

Soveščanie po voprosu geomorfologii, 1958. Izvesti ja A. N. SSSR, ser. geogr. 5.

S u n d b o r g A., 1956, The River Klarälven. A Study of Fluvial Pro-cesses. Geografiska Annaler , XXXVIII, Stockholm, zv. 2-3.

S t e r n b e r g IL, R u s s e l l R.. 1952, F rac tu re Pa t te rns in the Amazon and Mississippi Valleys. Proceeding XVII.

Š č u k i n I. S., 1960, O meste geomorfologii v sisteme estestvenih nauk i j e j o vzaimootnošenijah s kompleksnoj f izičeskoj geografici. Vestnik Mo-skovskogo universiteta, 1.

. T r i c a r t J. 1., 1949. 1952. La par t ie or ientale du Bassin de Paris. Étude morphologique. Tome I. La genèse du Bassin. Tome II. L'évolution morpho-logique au quaternai re . Paris.

T r i c a r t J.. C a i l i e u x A. 1952. Ancient and Present Conditions of Penepienation. XVII I. G. C.

V a l e n t i n H., 1953, Present Vertical Movement in the British Isles. Geographical Journal, št. 3.

V o s k r e s e n s k i j S. S., 1960, Vtoroe Vsesu juznoe soveščanie po geo-morfologii. Vestnik Moskovskogo universi teta. Ser. V, geogr., št. 4.

W i n k l e r A. H., 1957, Geologisches Kräftespiel und Landformung. Wien. Z e k k e 1 J. D., 1958, O pu t j ah razvit i ja i očerednih zadačah geomorfo-

logii. Izvest i ja Vsesuj. Geogr. Obč. 90, 6. Z e k k e 1 D. J., 1960, On the Courses of Development and the Next Tasks

of Geomorphology. Soviet Geography. Review-Translation. New York.

S u m m a r y : Some New Trends and Results in the Contemporary Geomorphological Research

I v a n G a m s

In this review the author expounds some recent achivements in the field of geomorphology. Some lines of the research, however, have not been dealt with, i. e. geomorphology of the pleistocene period, esp. periglacial research, fu r the r climatic geomorphology of the karst , a l ready rewied in this journal , the evolution of the slopes, the geomorphology of the sea-bottom and the mapping techniques in geomorphology. These subjects deserve a spe-cial attention and a separate review.

The evolution of the geomorphology in the United States is described on the basis of a report by MILLER, while the evolution in France and Russia is based on similar reports by BIROT, MESCERJAKOV (1955, 1959), GERASIMOV and others. First of all, it became evident that the research in geomorphology within the greater nations has shifted fa r ther away from the basic concepts of W. M. Davis and W. Penck than within the smaller nations.

The author makes a survey of the whole discussion on pediplanation and peniplanation and contradictory at tempts to explain by means of the pediplain -concept the origin of flat surfaces also in Centra l Europe, where climate has changed, and by means of the peniplain concept the older sur-faces also in the d ry and warm climates. Two basic contemporary directions in the research, of ten sharply divergent, i. e. the climatic geomorphology and the neotectonic school are described in outline. In author 's opinion neither of these two directions can pull geomorphology out of the sphere of specu-lation. There a re two reasons for that : the changing climate during the evo-

12 Geografski vestnik 177

Ilazgledi

lution of the larger landforms, and the fact, that the occurence of the tecto-nic movements of ten can be nei ther accurately confirmed nor f i rmly re jected. Notwithstanding the genera l ly accepted need to consider all the »exogeneticc and all the »endogenetic« forces, the research h i ther to done can nowhere claim to have accomplished an al lembracing task. This is largely due to the fact that individual research is more subject to onesided explanat ions than could have been expected in view of the long period of spiral, but not syste-matic evolution of larger landforms. Now, would the emancipation of geo-morphology as a separate science lead to an al lembracing approach?

While quoting the age ascribed to pediplains, peneplains and erosion surfaces (Rumpfflächen), the author states much greater differences — ranging f rom the archaic period till the pleistocene period — than could have been expected considering the measurements of recent processes involved in their formation (CORBEL, 1957, 1959). These measurements provide no basis for the assumption of an older age of planations than that of the kaenozoic period. It is in this par t icular field where the geomorphology can expect bet ter results f rom an internat ional cooperation of research.

Speaking of erosion surfaces due to suggested changes of sea-level, the author mentions the detailed mapping of such surfaces executed in Slovenia dur ing the past decade in her Adriatic as well as Pannonian fr inge. A corel-lation of the findings, however, has still to be done. Even now, a great need is felt for a cooperation in research between all nations in the Pannonian region. Although not quite the same methods were used, some rests of older erosion surfaces were found at the same heights (i. e. cca. 300 m, 400 m, 500 m above sea-level) and they of ten correspond to those established in Western Europe. Another erosion surface, developed at the height of 195—220 m, is well preserved in SE Slovenia and the neighbouring par t of Croatia south of Karlovac. The question of a closed Pannonian basin during the pliocene period thus reappears. The author considers crit ically a comparison of the higher, older surfaces, formed fa r behind the coast in a warm and moist climate of the mio-pliocene period, based only on the equal heights above sea-level. The research1 by BAKKER (1957), BÜDEL (1957) and CORBEL (1959) has demonstrated the fact that in the current moist and warm climate r ivers with waterfa l ls remain in the stage of young age owing to the absence of coarse material t ranspor ted in the river beds. As there is in them no coarser and stony mater ia l (which remains in site a f te r weather ing or is being t ransported pr imar i ly by washing away) the v.alue of the correlat ive method, upon which A. Winkler based his theory of the evolution of the Alps, appears doubtful .

The author thinks that geomorphology has to draw its basic laws from the recent t ransformat ion and the landforms derived from recent processes a re of fundamenta l importance; he considers that all the rest, i. e. tectonics, climatic changes, r iver captures, play only a modifying role. Thus, he agrees with the opinion, according to which a quant i ta t ive and quali tat ive assess-ment of recent processes as well as of smaller landforms is a sounder basis for the development of modern geomorphologv than that provided by the older more or less speculative geomorphology. In view of the general techni-cal progress the speculative methods contradict more and more the ve ry subject of geomorphology, the laws of na tura l phenomena, which can be precisely measured to a grea ter and greater extent . If. on the basis of recent processes in various climates fundamenta l and simple forms derived f rom them would be indisputably ascertained, one would have a much easier task in explaining the larger polygenetic, polycyclic and other modified land-forms which came into existence owing to various processes, both simulta-neous and separated in time.

Assessing the v,alue of the research on smaller landforms, the author thinks that it is not a lways possible to determine the intensity of the pro-cesses simply on the basis of such a research. This has become evident when water hardness was measured in d i f ferent par ts of the world. In Slovenia, for example, the landforms developed on the Dolomites are near ly »normal«

178

Ilazgledi

(valley relief) and only slightly karst if ied, whereas the waters in the Dolo-mitic areas have a grea ter carbonate content than those in the limestone areas where »classic« kars t ic landforms are ful ly developed.

Fur thermore , the author thinks, tha t the modern dynamic geomorpho-logy is closer to geography than the older, speculative geomorphology. As the subject of geomorphology is the present time, the geographers have to resort to paleogeography, paleoclimatology and paleobiology, viz. to history in the human sphere, when explaining the evolution which has led to the present state of things. He considers the genetic geomorphology in the same context with the above mentioned scientific branches, even if this alone is denied the status an indépendant sience. According to his views the dyna-mic geomorphology if compared with the genetic geomorphology has at least that preference of t reat ing the present time.

Final ly the author expresses his opinion that the evolution of the geo-morphology is now on the way to the status of a more and more exact science. He believes, however, that it will not be possible for a considerable time yet to achiev.e this status in the general geographical t reatments, where the role of geomorphology is mainly funct ional and when larger and less known areas a re described. But wider use of quant i ta t ive methods will be essential for anyone wishing to contribute to the geomorphologiy as a science.

ŠESTI MEDNARODNI KONGRES ZA ALPSKO METEOROLOGIJO NA BLEDU

F r a n c e B e r n o t

Šestega mednarodnega kongresa za alpsko meteorologijo, ki je bil od 14. do 16. septembra 1960 na Bledu, so se udeležili s t rokovnjaki iz alpskih držav, t. j. iz Švice, I tal i je, Franci je , Avstri je , Zahodne Nemčije in Jugo-slavije. N e k a j udeležencev je bilo iz Norveške (1), Nizozemske (1) in Vzhodne Nemči je (2).

Posvetovanje je pričel direktor zveznega Hidrometeorološkega zavotla ing. M. P e r o v i č.

Zaradi obilnega gradiv,a (67 p r i j av l j en ih referatov) je bil vsak re fe ra t podan samo v izvlečku. Po snovi so bili refera t i razdeljeni v pet skupin:

I. Vpliv Alp na ciklogenezo in anticiklogenezo (9 referatov)

Ta tema je posebno zanimala naše meteorologe-sinoptike v zvezi z vsakodnevno napovedjo vremena.

M. Č a d e ž (Beograd) je prikazal nastanek anticiklonov v območju Alp ob vdoru hladnega zraka kot posledico p r e t v a r j a n j a kinetične energ i je hlad-nega zraka v potencialno.

H. P i c h l e r (Dunaj) je poročal o metodi, ki omogoče grafično integra-ci jo vr t inčne enačbe z ozirom na efekte orograf i je . O vplivu Alp na bazične spremembe v področju med Alpami in Karpat i je predaval S. S c h w a r z 1 (Dunaj) . Iz njegovih raziskav interdiurnih sprememb zračnega pri t iska in t empera tu re v troposferi in stratosferi je razvidno, da moramo yzroke pri-marnih sprememb zračnega prit iska v zmernih geografskih šir inah iskati v gorn j ih plasteh troposfere. Njegova i zva j an j a imajo prakt ičen pomen v pri-meru zajezitvenih padavin na severni s trani Alp, k i često povzročajo kata-s trofalne poplave Donave.

D. L a l i ć (Beograd) je podal statističen pregled o ciklonih, ki nas tane jo nad zahodnim Sredozemljem, oziroma o tem, koliko ciklonov pr ide že kot zakl jučen sistem nad to področje. D. R a d i n o v i c (Beograd) j e analiziral ciklogenetične efekte v zahodnem Sredozemlju s posebnim ozirom na ter-mične razl ike med vodo in zrakom ter na vpliv orograf i je .

15