UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Matej Žalig

NASTANEK IN RAZVOJ SOCIALNE PEDAGOGIKE SKOZI

PERSPEKTIVO BIOOBLASTI

Magistrsko delo

Ljubljana, 2019

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Matej Žalig

NASTANEK IN RAZVOJ SOCIALNE PEDAGOGIKE SKOZI

PERSPEKTIVO BIOOBLASTI

THE EMERGENCE AND DEVELOPMENT OF SOCIAL

PEDAGOGY FROM THE VIEWPOINT OF BIOPOLITICS

Magistrsko delo

Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik

Somentor: doc. dr. Darij Zadnikar

Ljubljana, 2019

Zahvala

Zahvaljujem se mentorici dr. Špeli Razpotnik za trud, strokovno podporo in ne nazadnje za

vsa leta prijateljstva, spodbujanja in skupnih projektov.

Hvala somentorju dr. Dariju Zadnikarju za poučne pogovore in nove ideje.

Hvala mami Nataliji in očetu Branku za brezpogojno podporo in zaupanje skozi vsa leta

študija in pohajkovanja. Uspelo je!

Hvala tudi tebi, Anja, za vse.

Nazadnje bi se pa rad zahvalil tudi CSD Lendava za »prijazne« spodbude v obliki grozilnih

pisem o vračanju državne štipendije. Hvala vam!

POVZETEK

V magistrski nalogi na primeru zgodovinskega in sodobnega razvoja socialne pedagogike

preučujemo delovanja oblasti. V ta namen sprva sledimo poreklu modernih oblik oblasti, ki

jih je francoski filozof Michel Foucault poimenoval kot »biooblast«, za katero smatra, da se je

polastila polja (re-)produktivnih sil življenja. Nastanek in razvoj socialne pedagogike tako

predstavljamo kot zgodbo enega izmed oblastnih mehanizmov, ki z vztrajnim širjenjem

pedagoške in skrbstvene krajine stremi k upravljanju kulturne in socialne družbene

reprodukcije. Pri tem se posebej posvečamo paradoksnemu pojavu vzajemnosti progresivnih

in reformnih aspiracij ter krepitvi kontrolnih mehanizmov, ki socialno pedagogiko spremlja

od samih začetkov. V slovenskem socialnopedagoškem prostoru kot enega izmed

najsodobnejših reformnih projektov smatramo prožno podporo družinam na domu, na podlagi

katere v sklepnem delu preučujemo potencialne oblastne učinke življenjsko orientiranih

socialno pedagoških pristopov. Ugotavljamo, da proti-institucionalna drža ne izčrpa kritike

oblasti, prav tako neinstitucionalne oblike dela niso apriori demokratizirajoče. Smatramo, da

nova področja dela širijo krajino socialno pedagoških intervencij in s tem poglabljajo sidrišča

oblasti, hkrati pa odpirajo nova polja političnih konfrontacij. Slednje nam omogoča, da preko

prepoznavanja načinov delovanja oblasti skupaj z marginaliziranimi in izključenimi

izumljamo nove načine boja in solidarnosti, kar je morda manjšinski, a vselej prisoten tok

delovanja v socialni pedagogiki.

Ključne besede: javno-zasebno, biooblast, zgodovina socialne pedagogike, biopolitika

ABSTRACT

In the master’s thesis we investigate the workings of power in the historical and contemporary

development of social pedagogy. To this end we first follow the origins of modern forms of

power. French philosopher Michel Foucault termed them as “biopower”, which he thinks has

taken hold of the (re)productive forces of life. We present the emergence and development of

social pedagogy as a story about one of the power mechanisms, which through its persistent

expansion of the pedagogical and caretaking landscape strives to manage the cultural and

social reproduction of the society. We focus especially on the paradoxical phenomena of the

reciprocity between progressive or reformist aspirations and the strengthening of control

mechanisms, which has accompanied social pedagogy from the very beginning. In the last

part we investigate the potential power effects of life-space oriented approaches in social

pedagogy on the example of flexible support to families. We consider this as one of the most

contemporary reformist projects in the Slovenian context of social pedagogy. We have found

that an anti-institutional attitude doesn’t exhaust the critic of power, nor are non-institutional

forms of work apriori democratizing. We believe that new fields of work are expanding the

landscape of social pedagogy interventions and therefore deepen the grip of power. At the

same time they open up new fields of political confrontation. This enables us, through

recognizing the workings of power, to invent new ways of struggle and solidarity with the

marginalized and excluded, which is perhaps a minor, but nonetheless constant flow of

thought and action in social pedagogy.

Key words: public-private, biopower, history of social pedagogy, biopolitics

KAZALO VSEBINE

1. Uvod .................................................................................................................................................... 1

2. Poreklo modernih oblik oblasti: kako je zasebno uzrlo luč javnosti .................................................... 5

2.1. Zasebno in javno v starem veku ................................................................................................... 6

2.2. Zasebno in javno v zahodnoevropskem fevdalizmu ..................................................................... 8

2.3. Vznik kapitalizma in nacionalne države ...................................................................................... 12

2.4. Upravljanje zasebnega v javnem interesu .................................................................................. 18

2.5. Disciplina in biopolitika: dve osi biooblasti ................................................................................ 23

3. Rekonstrukcija zgodovine socialne pedagogike ................................................................................ 26

3.1. Socialna katastrofa, filantropi in prvi »socialni pedagogi«......................................................... 26

3.2. Pionir Wichern ............................................................................................................................ 29

3.3. Profesionalizacija mladinskega skrbstva: rojstvo socialne pedagogike...................................... 32

3.4. Prvi teoretiki socialne pedagogike ............................................................................................. 36

3.4. »Ponovno rojstvo« socialne pedagogike .................................................................................... 40

3.5. Socialna pedagogika v koraku z (neoliberalnim) časom ............................................................. 41

4. Pomoč družinam na domu: od biooblasti do biopolitike .................................................................. 45

4.1. Ovaduška hipoteza ..................................................................................................................... 47

4.2.Podporno vstopanje v družine kot »varnostni mehanizem« ...................................................... 49

4.3. Vladna radikalnost? .................................................................................................................... 50

4.4. Fatalizem ali novo upanje ........................................................................................................... 52

5. Zaključek ............................................................................................................................................ 55

5. Literatura ........................................................................................................................................... 58

1

1. Uvod To pisanje lahko smatramo kot eksperiment in izraz določenega nelagodja, ki avtorja

spremlja vse od začetka študija socialne pedagogike. Ukvarja se predvsem z vprašanjem

oblasti, ki jo na splošno povezujemo z negativnimi učinki: represija, nadzor, neavtonomnost,

vladanje, zatiranje, paternalizem. Med socialnimi pedagogi vseh generacij srečamo akterje, ki

se na tak ali drugačen način upirajo tako razumljeni oblasti in stojijo na strani tistih, ki so

deležni njenih škodljivih posledic. Ne nazadnje je tovrstna drža socialnih pedagogov vpisana

v samo zgodovino stroke: antiavtoritarna gibanja s konca 60. let prejšnjega stoletja so

revitalizirala socialne poklice in vanje vtisnila pečat »anti-sistemskosti«, ki je včasih

manjšinski, včasih večinski a vselej prisoten teoretičen in praktičen tok delovanja. Tovrstni

razvoj je bil po našem vedenju najbolj izrazit v Nemčiji, kjer so bili socialni delavci in

pedagogi neposredno vključeni v uporniške prakse »nemirnih 60. let«, temeljni socialno

pedagoški koncept »življenjskega sveta« uporabnikov in vanj usmerjena praksa dela pa sta

neposreden odraz ne-disciplinirajoče in neinstitucionalne drže tedanjih socialno pedagoških

akterjev. Imena, kot so Hans Thiersch in Klaus Mollenhauer, se od tedaj povezujejo s

»ponovnim rojstvom« socialne pedagogike (Lorenz, 2008). Ta naj bi bila do takrat bolj ali

manj podaljšek represivnih državnih organov, opravljala pa naj bi represivno delo

identifikacije in prevzgoje delikventne mladine; nova, poživljena socialna pedagogika pa se

kot samorefleksivna veda ukvarja z vprašanji (neenake) moči in socialnega izključevanja,

naslavlja dejanske potrebe in krepi moči uporabnikov – t.i. »opolnomočenje, zagovarja

ranljive in marginalizirane skupine in nasploh stremi k idealu družbene enakosti in

vključevanja.

Zgodba socialne pedagogike v Sloveniji je precej podobna zgoraj opisanemu razvoju, saj je

bila ustanovitev Oddelka za socialno pedagogiko leta 1991 na Pedagoški fakulteti v Ljubljani,

posledica reformnih impulzov, eksperimentov in odmika od prvenstvene vloge zavodske in

institucionalne obravnave »težavne« mladine (Skalar, 2006). V takratnem duhu »prenove« so

prej omenjeni koncepti, predvsem »življenjsko usmerjene« socialne pedagogike, padli na

plodna tla in začrtali usmeritev k samorefleksivnemu, etičnemu in občutljivemu razumevanju

in pristopanju k socialno-integracijskim težavam posameznikov (Zorc-Maver, 2006).

Dandanes si tako težko predstavljamo socialno pedagoški pristop, ki se ne bi skliceval na

koncepte »opolnomočenja«, »življenjskega sveta« ali »inkluzije«.

Tega razvoja sicer ne želimo dajati v nič, saj je spodnesel samodejno legitimacijo

avtoritarnega »strokovnega« poseganja, institucionalne prakse kategoriziranja in razosebljanja

ljudi podvrgel neusmiljeni kritiki in po našem mnenju okrepil položaj uporabnikov nasproti

strokovnjakom, vendar dvomimo v »idilično« zgodbo transformacije nekoč disciplinirajoče

prakse socialne pedagogike. Ta zgodba namreč po našem mnenju lahko funkcionira kot mit,

pri čemer se oblastni učinki socialne pedagogike potisnejo v njeno predzgodovino, v

sedanjosti pa velja zgolj ohranjati nekoč priborjene dosežke. Socialno pedagoški »mit« po

našem mnenju učinkuje tako, da sedanja kritika oblasti reproducira anti-disciplinirajočo in

proti-institucionalno matrico, ki so jo uporabljali »naši« uporniški predniki, in tako

domnevnim avtoritarnim praksam (vzgojnih domov, psihiatričnih ustanov, zaporov, šol)

2

zoperstavlja življenjsko usmerjene pristope etične in demokratične socialne pedagogike. V

najboljšem primeru tudi znotraj neinstitucionalnih odnosov pomoči naslavlja problem

neenakosti moči med uporabniki in strokovnjaki ter vlogo predsodkov do uporabnikov.

V tej koncepciji oblast lahko pridobi lastnosti nezgodovinske danosti, ki je trdno zasidrana v

institucijah, zavodih in formalnih praksah strokovnjakov, po drugi strani pa naj bi se svoboda

in enakost nahajali izven okvirov institucij: na terenu, z ljudmi, v skupnosti. Čeravno je to ena

izmed resnic, ali bolje rečeno resničnostnih diskurzov, s katerim so radikalni socialni

pedagogi v prejšnjem stoletju napadali disciplinirajoč ustroj moderne države, ima tako kot

vsaka resnica, tudi ta svoj rok trajanja. Kot katalizator uporniških in alternativnih praks je

namreč funkcionirala v določenem družbenem kontekstu »trde moderne« (Bauman, 2002), v

kateri je socializacija posameznikov potekala kot niz vnaprej določenih prehodov iz enega

okolja »zapiranja« v drugega: vrtec, šola, vojašnica, tovarna, bolnišnica in v skrajnem primeru

zapor, ki je bil po mnenju Foucaulta (2004) model za vsa druga institucionalna okolja

zapiranja (t.i. »karceralni kontinuum«).

Naše nelagodje torej izvira iz predpostavke, da so se skladno z družbeno-ekonomskimi

transformacijami, ki jih od 70. let prejšnjega stoletja dalje poznamo pod imenom

»neoliberalizem«, spremenili in prilagodili tudi oblastni mehanizmi. Velike disciplinirajoče

institucije, ki so večji del 20. stoletja oblikovale vsakdan ljudi, so se odslej znašle v globoki

krizi in procesih odmiranja oz. bolje rečeno transformacije, delno kot posledica kritik in

uporov zoper njih, predvsem pa zaradi dejstva, da s svojimi prijemi ne zmorejo več upravljati

neoliberalnega življenja, od katerega se pričakuje bistveno večjo gnetljivost, prilagodljivost in

elastičnost kot od življenja v »trdi moderni«. To se hkrati odraža v spontani drži socialnih

pedagogov, kot tudi ljudi nasploh, kajti »sumničavost« do institucionalnega socialnega in

vzgojnega skrbstva, tako kot predpostavke o njegovi »avtoritarnosti«, so postale splošno

sprejete resnice in tvorijo tako laični kot strokovni besednjak. V skladu s tem se vedno večjo

vlogo in odgovornost pri upravljanju družbenega življenja pripisuje nevladnim organizacijam,

društvom, lokalnim skupnostim in posameznikom-prostovoljcem (torej civilni družbi), kar

prepoznavajo in spodbujajo tudi vladne strategije socialnega skrbstva (glej npr. Resolucijo

nacionalnega programa socialnega varstva 2013-2020, ReNPSV13-20, Uradni list RS, št.

39-13). Glede na že dobro dokumentirano in raziskano vzajemnost »pomoči in kontrole« pri

socialnih poklicih (glej npr. Sałustowicz (ur.), 2011), bi lahko sklepali da se z

deinstitucionalizacijo skrbstvenega in vzgojno-izobraževalnega dela prav tako

deinstitucionalizirajo in razpršijo kontrolni mehanizmi le-tega. Medtem ko so nas desetletja

kritik in uporov proti institucijam in njihovi oblastni naravi dobro naučila prepoznavati

kontrolne vzgibe in paternalistične prijeme zavodskega osebja, nas v primeru kritike oblastnih

učinkov civilno-družbene regulacije družbenega življenja nemara čaka bistveno bolj zapletena

naloga.

Osebje institucij poseduje javni mandat, ki ga sankcionirata in določata tako institucionalni

pravilnik kot tudi sam zakon: povsem jasno je, da služijo kapitalskim oz. državnim interesom,

ki so z interesi uporabnikov velikokrat v nasprotju v smislu avtonomije, samostojnosti in

dostojanstva. Ko imamo opravka z javnimi uslužbenci se tako večinoma zavedamo, da ne

bodo nujno ravnali skladno z našim najboljšim interesom, saj so zavezani uveljavljanju

3

smernic in določil v skladu z državno (socialno) politiko in zakoni; ti jih hkrati tudi omejujejo

in do določene mere »ščitijo« položaj uporabnikov pred samovoljnimi posegi posameznih

uslužbencev. Nasprotno pa lahko civilno-družbeni akterji1 delujejo zunaj institucionalnih

okvirjev, neposredno v skupnosti oz. celo na domu uporabnikov. Če je res, da civilno-

družbeni akterji prevzemajo skrbstveno in nadzorno vlogo klasičnih institucionalnih storitev,

potem to pomeni, da se funkcije skrbstva in nadzora zameglijo do nerazpoznavnosti: v tej luči

se zabriše meja med sosedi, prijatelji, lokalnimi društvi, prostovoljci, nadzorniki in upravitelji

družbenega življenja. Medtem ko nikakor ne želimo romantizirati »starega« disciplinirajočega

ustroja institucionalno vodenih življenjskih poti, češ da smo takrat vsaj vedli »kdo nam

ukazuje« in odmik od avtoritarnih institucij k bolj skupnostno in življenjsko usmerjenim

oblikam pomoči vsekakor smatramo kot dobrodošel, se ne smemo slepiti, da to avtomatično

pomeni konec oblastne mehanike socialnih poklicev. Oblast, kot nas uči Foucault (2004;

2008; 2010), namreč ni nadzgodovinska substanca, temveč dinamično razmerje sil, ki se

vsakič konfigurira glede na konkretne družbene in zgodovinske okoliščine. Če

predpostavljamo, kot to počne npr. Agamben (2004), da sta oblast in upor zoper njo vzajemni

sili, potem z vsakokratno izborjenimi prostori svoboščin in pravic (npr. odmik od institucij k

skupnosti) hkrati polagamo nova sidrišča za delovanje oblasti, kar pa privede do novih

konfrontacij in boja med samovoljnim in samoniklim življenjem ter oblastjo, ki se skuša

polastiti njegovih produktivnih sil in jih instrumentalizirati.

Namen pričujočega dela je torej poskus mišljenja o oblastnih učinkih sodobnih socialno

pedagoških pristopov. Da bi sploh lahko mislili o načinih delovanja oblasti, besedilo

začenjamo z zgodovinskim pregledom porekla moderne oblasti v naslednjem poglavju. Pri

tem pod oznako »moderno« oz. »modernost« razumemo zgodovinsko obdobje od vzpona

kapitalističnih proizvodnih odnosov in nacionalne države naprej. Med pregledom literature

smo kot kriterij »modernosti prepoznali tretji proces, ki sicer sovpada z zgornjima dvema, in

sicer spremembo v odnosu med javnim in zasebnim. Morda se zdi, da delo s sorazmerno

dolgim poglavjem o vzniku modernih oblik oblasti izgubi nekaj ostrine in »rdeče niti«, a ker

verjamemo, da socialna pedagogika svoj obstoj v precejšnji meri dolguje zgoraj omenjenim

procesom, smo kljub temu ubrali to razlagalno pot.

Najbolj produktiven2 družbeno ekonomski režim v zgodovini človeštva (v smislu dobičkov,

količine proizvodov, tržnih povezav itd.), za katerega se zdi, da prerašča okvire planeta

Zemlje - t.j. kapitalizem - ne bi bil možen brez celotne armade mikro- ali makro-oblastnih

mehanizmov, ki zagotavljajo njemu primerno produktivnost prebivalstva in upravljajo

»stransko škodo«, ki jo povzroča. Kot enega izmed oblastnih mehanizmov v tem besedilu

predstavljamo tudi socialno pedagogiko. Njen zgodovinski razvoj raziskujemo v tretjem

poglavju. Osvetljujemo pa ga preko konceptov in perspektiv, ki smo jih uporabili v drugem

poglavju. Naposled se v četrtem in zadnjem poglavju lotevamo konkretnega vprašanja

oblastnih učinkov ene izmed najbolj sodobnih oblik podpore v socialno pedagoškem prostoru

1 S civilno-družbenimi akterji mislimo tako prostovoljce in zaposlene v nevladnih organizacijah oz. lokalnih društvih kot tudi strokovnjake, ki niso zaposleni v »klasičnih« zavodih socialnega in vzgojnega skrbstva. 2 Lahko bi rekli tudi destruktiven.

4

v Sloveniji. Gre za obliko prožnega in podpornega vstopanja v družine, ki je sicer še v

razvoju, vendar se zdi, da se mu v bližnji prihodnosti obeta profesionalizacija.

Ne nazadnje je naš poglavitni smoter odpiranje problemskega polja, znotraj katerega je

mogoče osmisliti fenomene oblastnih mehanizmov in učinkov, hkrati pa odkrivati temu

primerne taktike upora in potencialnih alternativnih praks solidarnosti z marginaliziranimi in

izključenimi. Kot v kratkem a zgovornem tekstu Pripis k družbam nadzora (2002) pravi

Gilles Deleuze, pri kritiki oblasti ne sme iti za to, »[…] da bi se bali ali upali, temveč da bi

skušali najti nova orožja.« (str. 174).

5

2. Poreklo modernih oblik oblasti: kako je zasebno uzrlo luč javnosti Zgodovinski pregled nastanka in razvoja socialne pedagogike, kot postopne

institucionalizacije in sistematizacije pomoči revnim nakazuje na skrajno protislovno

trajektorijo med emancipacijo in kontrolo. Lahko bi trdili, da je otrok svojega – modernega –

časa, saj se v socialni pedagogiki odslikavajo enaki motivi in težnje, kot so značilni za

moderni čas: podružbljanje in nasilna prilastitev privatne sfere, kontinuiteta med

osvobajanjem od oblasti in vse bolj dodelanih in prefinjenih režimov nadzora, velikopotezni

načrti prenove, scientizem in mnogo drugih.

S postopno izgradnjo nacionalnih držav in vzponom kapitalističnega načina proizvodnje, je

potreba po uravnavanju družbenega življenja v celoti narasla, kar je neposredno vplivalo na

razvoj socialne pedagogike. Ta se je v drugi polovici 19. stoletja iz vajeti filantropskih in v

pomoč revnim usmerjenih organizacij izvlekla kot posebno področje oskrbe mladine in otrok.

Postala je, tako kot pravi Gertrud Bäumer (1929, v Peukert in Müncheimer, 1990), vse kar ni

šola oz. družina.

Od 20. stoletja do današnjih dni se je socialna pedagogika uveljavila, kot piše Hamburger

(2014), kot konstitutiven element (post)moderne družbe, ki se nikakor ne omejuje na tisto

področje, ki ni šola oz. družina, temveč se preko vrhovnega smotra orientacije v življenjski

svet »uporabnikov« širi v vse pore družbenega življenja. Tako se meja med javnim mandatom

(»državni« uslužbenec) in zasebnimi vezmi vse bolj zamegljuje in prepleta, kar odpira

potencial za politizacijo intimnega življenja, ki ima lahko nezamisljive posledice. Delo želi s

pomočjo retrospekcije nastanka in razvoja socialne pedagogike skozi gledišče uravnavanja in

upravljanja družinskega oz. zasebnega življenja njenih uporabnikov odpreti ravno to

problemsko polje.

Kljub prej izpostavljenim splošnim težnjam lahko na nastanek in razvoj socialne pedagogike,

gledamo iz več gledišč. Med drugimi lahko izpostavimo ekonomsko deterministično, ki

socialno pedagogiko povezuje s potrebo kapitalizma po političnem in socialnem uravnavanju

njegovih družbenih posledic (revščina, »presežnost«, okoljska degradacija, migracije,

urbanizacija, potreba po disciplinirani in izobraženi delovni sili in nazadnje raznovrstni

delavski upori proti izkoriščanju), dobro povzeto v razmišljanju Darje Zorc Maver, ki piše, da

je socialna pedagogika sprva zgolj gasila požare kapitalistične družbe (2006);

funkcionalistično, ki izpostavlja izgubljeno mehansko solidarnost na prehodu v moderno in

potrebo po ustvarjanju organske (se pravi potrebo po ustvarjanju družbene kohezije in

delovanja s strani raznih institucij, zaradi izgubljene »stoletne« samoumevnosti življenjskega

poteka) ali pa stroki interno gledišče, ki se osredotoča na spremembo metodologij, ciljev in

načinov dela, kot na žarišče in mesto socialne pedagogike oz. stopnjo

institucionalizacije/profesionalizacije v določenem času in prostoru.

V delu bomo izhajali iz vseh treh gledišč, začenjamo pa z razmerjem med javnim in

zasebnim, pri čemer osvetljujemo in sledimo procesom raziskovanja in posledičnega

uravnavanja zasebnega, v našem primeru družinskega. V predmodernih časih (deloma še

pozno v 19. stoletju) sta družina in gospodinjstvo ostajali izven dosega in ambicij državnih,

oz. natančneje strokovnih, posegov. Še tik pred 20. stoletjem je veljalo, da je (neomejena)

6

avtoriteta očeta v družini bila analogna (prav tako neomejeni) avtoriteti vladarja, oz. kot piše

Mrgole (1999): »…moč v družini (je) ustrezala zahtevam javne moči« (str. 42). Hkrati je bilo

polje gospodinjstva, tako kot polje (re)produkcije družbenega življenja, ločeno od polja

politične moči, ki je vanj posegalo zgolj od zunaj v obliki prilaščanja (virov, davkov in

dobrin).

2.1. Zasebno in javno v starem veku

Za namen tega pisanja je ključnega pomena razlika med zasebnim in javnim. Laično in

zdravorazumsko bi lahko razliko določili kot mejo, do kod lahko (oz. si želi) javna – politična

– oblast posega v življenja svojih subjektov. Podobno večina liberalnih teoretikov zasebnost

pojmuje kot prostor spontanosti in zasledovanja srečnosti, medtem ko je javnost odgovorna

zaščititi zasebnost. Vsekakor naj bi bila zaščita zasebnosti in zagotavljanje ločenosti obeh sfer

naloga liberalnih demokracij (Schwartz, 1979). V zgodovini »evropske civilizacije«3 lahko

sledimo ohlapnim kontinuitetam in premenam v odnosu javno-politične oblasti do zasebnosti

svojih subjektov, in sicer iz perspektive produkcijskega načina (se pravi materialnim

vzrokom, ki imajo učinke v družbeni nadzidavi) ali pa iz pojmovanja politike določenih epoh

(torej nadzidavi, ki ima materialne učinke).

Antična mestna država Atene, po mnenju nekaterih zibelka evropske civilizacije in

demokracije, je sledeč Agambenu (2004) postavila metafizične temelje zahodnega političnega

delovanja, ki vztraja tudi do današnjih dni. To je storila ravno na podlagi stroge ločitve na

zasebno in javno.

Aristotel je v svoji Politiki (1999) zavzel stališče, da se oblike vladavine (oblast očeta v

družini, oblast kralja nad podaniki in oblast v mestih – polis) ne razlikujejo zgolj v obsegu

podanikov, temveč in predvsem po kvaliteti. Po njegovem se ljudje, tako kot živali,

združujejo zavoljo naravnih potreb po reprodukciji in produkciji, iz česar izhaja temeljna

enota vsega življenja, družina. V njej vladajo naravna asimetrija moči in odnosi dominacije,

t.j. oblast moškega nad žensko, otroki, sužnji in živino, saj narava slehernemu bitju določi

namembnost in vlogo v t.i. naravnem sistemu. Ko se – po naravni trajektoriji – več družin

združi zavoljo zadovoljevanja potreb, ki presegajo zmožnosti ene družine, nastanejo vasi, za

katere Aristotel pravi, da obstajajo v obliki kolonije družin. Ker pa človek ni zgolj žival,

temveč se od te razlikuje po tem, da poseduje logos – govor in z njim sposobnost razlikovanja

na dobro/slabo, pravično/nepravično-, in ker stremi (kot vsako bitje) k izpolnitvi svoje narave,

t.j. dobro življenje, se sčasoma vasi povezujejo v »države«. Te po Aristotlu predstavljajo

najvišjo obliko človeškega življenja oz. izpolnitev njegove narave. Iz tega sledi, da je človek

žival, ki ima sposobnost politike, torej politična žival, katere bistvo se lahko zares razvije šele

3V nalogi se bomo omejili na zgodovino t.i. evropske civilizacije in tukaj se bomo osredotočili zgolj na posamične izseke te zgodovinsko-teoretične konstrukcije. V tem smislu ne pretendiramo na univerzalnost in se zavedamo evropocentričnosti pisanja, jemljemo pa ga v zakup v imenu odpiranja – po našem mnenju – relevantnega problemskega polja. Prav tako ne želimo zgraditi »velike zgodbe« in totalitete, temveč sledimo – deloma konfuznim in arbitrarnim – fragmentom, ki se pojavljajo tekom zgodovine.

7

z življenjem v »državi«, ki je bistveno nadrejeno življenju v družini oz. vaseh, kjer se

zadovoljujejo zgolj človekove živalske potrebe.

Toda v čem točno je življenje v »državi«, torej v politično organizirani skupnosti, nadrejeno

življenju v družini? Oziroma v skrajni formulaciji, zakaj šele v »državi« ljudje res lahko živijo

kot Ljudje, medtem ko je življenje v družini podobno življenju ostalih živali?

Pravzaprav gre za temeljno antično razumevanje človeka kot živali z dodatno sposobnostjo

politike-, za to, da je kot žival podvržen nujnostim, ki mu jih nalaga njegova smrtna biološka

eksistenca, hkrati pa preko praxis (političnega delovanja) in lexis (razmišljanja, govora,

kontemplaciji) presega golo nujnost življenja in ustvarja umeten, »protinaraven« svet, ki

zaživi brez posredovanja naravnih stvari (Arendt, 1996). V trenutku vzpostavitve polis se ta

dvojnost pokaže kot prepad dveh redov življenja, in sicer oikos (zasebno) in polis (javno).

Prva sfera, torej gospodinjstvo/gospodarstvo (Household/Haushalt) »[…] je zaznamovana s

tem, da so življenje v (njej) narekovale predvsem človeške potrebe in življenjske nujnosti […]

(p)rostor polis je bil, nasprotno, cesarstvo svobode, in kolikor je sploh obstajalo razmerje med

obema področjema, potem je seveda veljalo, da je obvladovanje življenjskih nujnosti v

gospodinjstvu/gospodarstvu pogoj za svobodo v polis (prav tam, str. 32-33).« Vsak

državljan4, ki je lahko zapustil gospodinjstvo/gospodarstvo je tako živel dvojno življenje, a

šele v sferi polis je bil zares med sebi enakimi, kjer je bil govor (torej logos) edini priznani

način za urejanje medsebojnih odnosov5 (prav tam). Delitev na zoe (življenje, ki si ga človek

deli z vsem živalskim svetom – zasebno) in bios (poseben način življenja, ki ga odlikuje

človeška individualnost in dejstvo, da z drugimi občuje v izključno! človeških zadevah –

javno) (Agamben, 1998) ni bila zgolj posledica ideje o tem, kaj pomeni biti polnopravni

človek (torej tak, ki se ukvarja predvsem z zares človeškimi zadevami: politika, govor,

mišljenje, kontemplacija), temveč posledica konkretnih materialnih pogojev nastanka polis.

Kot pravi Aristotel (1999) je bil svoboden tisti, ki ni podlegal naravnim nujnostim, torej tak,

ki je svobodno razpolagal z lastnim časom oz. povedano drugače, delo znotraj neenakih

odnosov v gospodinjstvu/gospodarstvu, ki je večino prebivalstva priklenilo na »domače

ognjišče«, je peščici privilegiranih omogočilo egalitarne odnose posredovane preko govora,

očiščenega6 nasilja in prisile. Tako tudi Anderson (1989, str. 31-32; 144): »Ločitev

materialnega dela od sfere svobode je bila tako dosledna, da grški jezik ni imel izraza za

pojem dela, bodisi za delo kot družbeno funkcijo ali kot osebno vedenje […]«, kajti tudi ne-

suženjsko delo je bilo obsojeno na nečastno etiketo, in »(t)udi Platon je implicitno povsem

izključil rokodelce iz polis: zanj je delo tuje človeški vrednosti in v nekaterih pogledih se celo

kaže kot antiteza vsemu, kar je za človeka bistveno« ter še »(f)izično delo se je enačilo s

suženjstvom in je bilo eo ipso (poudarek Andersona) ponižujoče.«

4Kar je v antični Grčiji pomenilo ne-suženj, ne-otrok in ne-ženska. 5Uporaba (pri)sile in (na)silja je spadala pod zasebno sfero, kjer je lahko oče (pater familias) izvajal neomejeno despotsko oblast nad ostalimi člani gospodinjstva/gospodarstva, saj so smatrali, da je ta neizbežna za zagotavljanje zadovoljevanja življenjskih nujnosti. Kot taka je bila torej pred-politična in v neposrednem nasprotju s politično svobodo v sferi polis (Arendt, 1996). 6Bolje rečeno »odrinjenega«, namreč v zasebno sfero oikos.

8

Ravno sužnjelastniški produkcijski način klasične antike je dal razredu zemljiških posestnikov

priložnost, da so se radikalno odcepili od same materialne produkcije, kar je po mnenju

Andersona vodilo do kulturne in superstrukturne (politične, ideološke, filozofske) zrelosti

antičnih državljanov, za razliko od skrajno nesvobodnih ne-državljanov7: »…suženjstvo je

omogočilo zavajajočo harmonijo med človekom in vesoljno naravo, ki je zaznamovala

umetnost in filozofijo velikega dela klasične antike: to, da je bil del populacije oproščen dela,

je bil eden prvih pogojev, da med človekom in naravo ni bilo napetosti, marveč sproščenost«

(prav tam, str. 144). Obstoj suženjske delovne sile, kot tudi neenakopravnih ljudi, ki so skrbeli

za zadovoljevanje naravnih potreb, je bil torej conditio sin qua non klasično antičnega

svobodnega javno-političnega prostora in temelj delitve na zasebno in javno. Kot pravi

Arendt, se je v klasični antiki (1996, str. 32-33): »[…] ohranila prastara svetost domačega

ognjišča […] (i)n tisto, kar je preprečevalo polis, da bi razpustila privatno področje svojih

državljanov, ni bilo toliko spoštovanje privatne lastnine v našem pomenu, temveč občutek, da

se brez zavarovane lastnine nihče ne bi mogel mešati v zadeve skupnega sveta (beri: politike)

[…] (z)ato politike nikakor ni bilo mogoče razumeti kot nečesa, kar je potrebno za družbeno

blagostanje […]« (kar se drastično spremeni z nastopom modernosti). Naravno, reproduktivno

življenje (kamor sodi tudi družinsko življenje), torej tisto, ki ostaja za zidovi

gospodinjstva/gospodarstva, je tako izključeno iz političnih kalkulacij, torej polisa.

Če se še nekoliko pomudimo pri starem Rimu, naletimo na zanimivo pravno formulo, ki

ravno tako razkriva radikalno drugačnost zasebne sfere (v primerjavi z javno sfero pravic,

enakosti in zakona), tega »cesarstva nekega drugega zakona« (Arendt, 1996). Gre za pravno

dikcijo vitae necisque potestas, ki označuje neomejeno oblast očeta (pater) nad sinovi, ki

očetu podeljuje brezmejni mandat odločanja o življenju in smrti (podobno tudi v primeru

neomejene dominacije moža nad ženo ali sužnji znotraj domusa (gospodinjstva)) (Agamben,

1998). Ta oblast je razumljena kot absolutna in ne kot sankcija za kršitve. Ravno v tem se

razodevajo razsežnosti antične delitve na javno in zasebno: v javnosti se pravica deli preko

zakonov, zasebnost pa ne pozna pravice in zakona, temveč dominacijo gospodarjev, ki so

lahko bolj »[…] blagi (ali) strogi, pravični in nepravični […] toda v razmerju med

služabnikom in gospodom ni bilo prava in zakona; izven političnega področja si ju namreč

sploh ni bilo mogoče zamisliti« (Arendt, 1996, str. 37).

2.2. Zasebno in javno v zahodnoevropskem fevdalizmu

Na tem mestu si bomo zavoljo argumentacijske linije privoščili prvo izmed mnogih

»družboslovnih herezij«. Vso kompleksnost in nelinearnost zgodovinskega razvoja bomo

zreducirali na eno gledišče - gledišče razmerja med zasebnim in javnim v zahodnoevropskem

fevdalizmu. Domnevamo namreč, da je obstajala kontinuiteta ločenosti zasebnega in javnega,

»(k)ajti razmik med privatnim in javnim je bil v srednjem veku še nekako prisoten, čeprav je

izgubil na pomenu in je popolnoma spremenil svoj položaj« (Arendt, 1996, str. 36).

7Imenovanih celo »govoreče orodje« (Anderson, 1989).

9

Zahodnoevropski fevdalizem je nastal kot nekakšna sinteza rimljanske dediščine in (sprva)

klanske organizacije »barbarskih« germanskih ljudstev. Temeljil je na sistemu vzajemnosti in

odvisnosti, praviloma tako, da je »najvišji« gospod oz. monarh, v zameno za lojalnost in

vojaško podporo, svojim vazalom podelil zemljo (Holton, 1985). To so obdelovali bolj ali

manj odvisni kmetje, ki so bili gospodi dolžni dajatve v obliki pridelkov in dela (t.i. tlake):

»(z)emljiško lastnino je privatno nadzoroval razred fevdalnih gospodov, ki je izterjeval

presežek od kmetov s politično-pravnimi razmerji prisile« (Anderson, 1989, str. 161).

V prvih stoletjih po postopnem razkroju zadnjih ostankov rimskega cesarstva zahodna Evropa

ni bila enotna ne v gospodarskem, ne v kulturnem in ne v političnem smislu. Iz rimskega

cesarstva izhajajoče sužnjelastništvo, skupna obdelava komunalne zemlje svobodnih kmetov

pri klansko organiziranih germanskih ljudstvih in neodvisna gospoda (latifundisti), čigar

zemljo so obdelovali odvisni kmetje, so sobivali kot produkcijski odnosi (Mitchell, 2007),

hkrati pa so si sledila osvajanja tedaj še poganskih Germanov, ki niso imeli ne zmožnosti oz.

ambicij za poenotenje in centralizacijo osvojenih ozemelj (Anderson, 1989). Temeljni korak

k izoblikovanju specifično fevdalno urejene zahodne Evrope, tako trdi Rösener (2007), je

postavilo šele velikofrankovsko cesartsvo, »[…] ki je s kronanjem Karla Velikega za cesarja

leta 800 postal(o) Imperium Francorum […]« in je »[…] znotraj svojih meja združil(o)

najpomembnejše dežele zahodne Evrope in jim dala skupne strukturne oblike v pravnem,

gospodarskem in kulturnem življenju« (prav tam, str. 43).

V zgodnjem srednjem veku se je tako v zahodni Evropi izoblikovala specifična ekonomska in

politična struktura, ki ji vsaj od Francoske revolucije pravijo fevdalizem. Izoblikovali sta se

najmanj dve »veliki« perspektivi, ki sta skušale razlagati takratna družbena razmerja:

fevdalizem kot socialna dominacija vojaške aristokracije, organizirane po principu vazalstva,

in fevdalizem kot razmerje gospostva, kjer so bili kmetje podvrženi vrsti izkoriščevalskih

obvez in dajatev zemljiški aristokraciji oz. gospodi (Holton, 1985). Rösener, ki povzema

Hintzeja (1970), pravi, da je imel fevdalizem tri funkcije: »[…] dajal je dobro izurjeni vojaški

stan, ki ga je zvestoba vezala na (osrednjega) vladarja; […] ustvaril je gospodarjenje v okviru

zemljiškega gospostva, ki je temu privilegiranemu vojaškemu stanu omogočalo dohodek od

rente, in tretjič, temu vojaškemu plemstvu je zagotovil položaj gospodarja na lokalni ravni«

(2007, str. 46).

Zemljiški gospod si načeloma zemlje ni lastil, temveč jo je, tako kot stvari na tej zemlji

(kmetje, posesti, parcele), upravljal, obenem pa je izvajal sodno in politično oblast. Pravico do

zemlje mu je podelil višji plemič, kateremu je dolgoval viteško službo. Ta veriga je segala od

najmanjšega zemljiškega gospoda do osrednjega vladarja (največkrat je to bil monarh), ki je

imel teoretično v lasti vso zemljo na določenem teritoriju (Anderson, 1989). Tovrstna

»ohlapna« struktura gospostva, kot posledica nazadovanja prometne, komunikacijske in

trgovinske infrastrukture, kot tudi umik denarnega gospodarstva menjalnemu (v primerjavi z

visoko antiko), čemur Le Goff pravi ruralizacija Evrope (2006), je krepila decentralizirajoč

učinek fevdalne ureditve (Rösener, 2007; Elias, 2000). V tem smislu je vsak vladarjev vazal

(ta, ki mu je bila v zameno za vojaško službo podeljena oblast nad zemljo), pod pogojem, da

ga ni ogrožal močnejši zunanji sovražnik, težil k samostojni oblasti nad zemljo, ki mu je bila

podeljena in čim večji politični neodvisnosti od osrednjega vladarja. Hkrati je stremel k temu,

10

da bi podeljeno zemljo spremenil v dedno lastnino. Sicer si je osrednji vladar z rošadami

zemljiških gospodov in njihovo redno zamenjavo z domnevno zvestimi podložniki prizadeval

ohranjati nadzor nad obširnim teritorijem (Elias, 2000), vendar so se »[…] (f)unkcije države

[…] z vertikalno alokacijo navzdol dezintegrirale […]«, ponavljali pa so se vzorci »[…]

(p)arcelizacije suverenosti […]« (Anderson, 1989, str. 162).

Na dnu te ohlapne in konfliktne verige odvisnosti so bili kmečki proizvajalci – vse do 20.

stoletja večina evropskega prebivalstva -, glede na čas in prostor v različnih razmerjih

odvisnosti in gospostva vis-à-vis zemljiški gospodi (Le Goff, 2006). Ne glede na njihov status

podrejenosti so bili kmetje v fevdalni ureditvi, tako trdi Marx (1954), v prednostnem položaju

v primerjavi s producenti drugih zgodovinskih obdobij (sužnji, mezdni delavci), saj so si

lastili proizvajalna sredstva (orodja, živino, v večjem ali manjšem obsegu tudi zemljo) in so

relativno avtonomno načrtovali ter vodili kmečko proizvodnjo, ki je bila tudi bolj ali manj

samooskrbna. Temu je botrovala predvsem narava izkoriščevalnega odnosa med zemljiško

gospodo in kmeti, ki ni temeljila na ekonomski, temveč na politično-vojaški prisili: večino

pridelanega presežka, ki si ga je lastila gospoda, je uporabila za vzdrževanje in reprodukcijo

svojega položaja (da bi lahko še naprej izžemali presežke), ki je temeljil na vojaških izdatkih

in razkošju (Katz, 1993).

Čeravno torej so bili kmetje povečini vezani na posest zemljiškega gospoda, ki jo niso smeli

zapustiti, so vendarle za večino lastnih potreb poskrbeli sami. Prav tako so vodili večino

skupnih zadev. Tako pravi Prunk (2015): »(v)as je v zahodnoevropskem fevdalnem sistemu

živela precej avtonomno življenje s precejšnjo stopnjo samoregulacije in samostojne

kompetentnosti. Prebivalci vasi so dejansko […] avtonomno odločali o reševanju vseh svojih

problemov, od gospodarjenja na skupni vaški zemlji, v gozdovih, z vodami, do organiziranja

skupnih del […]« (str. 25). Ravno razpršena struktura suverenosti, kjer je prihajalo do

prekrivanja oblastnih pravic različnih gospodov, je kmetom omogočala izkoriščanje

»praznih« oz. konfliktnih medprostorov: »(k)mečki razred […] je torej naseljeval družbeni

svet prekrivajočih se zahtev in oblasti, v katerem je samo mnoštvo »instanc« izkoriščanja

ustvarilo latentne razpoke in protislovja […]« (Anderson, 1989, str. 164); to je bil temelj

kmečkega odpora in bojevitosti ter relativno visoke stopnje samoupravljanja kmečkih

skupnosti.

»Uceličenost« srednjeveške zahodne Evrope (Fossier v Le Goff, 2006) pomeni, da so se

praktično vse življenjske dejavnosti odvijale v okviru celice, ki so jo – tako pravi Le Goff

(prav tam) – sestavljale zemljiško gospostvo, vas in župnija. Zanimivo je, da je Aristotel, ki je

živel več kot 300 let pr. n. št., tovrstno »monarhično« ureditev, v kateri je vas center

dejavnosti, smatral kot »nazadnjaško«, saj naj bi obstajala kot »kolonija družin8«, v kateri

vlada kralj. Monarhično vladavino je postavil v predzgodovino antičnih mestnih držav oz. jo

pripisal »barbarskim« ljudstvom (Aristotel, 1998).

8Torej oblika gospostva, ki nad vsemi ljudmi (brutalno) vlada kot vlada hišni gospodar (kot pravi Habermas (1989): »oikodespot«) nad člani gospodinjstva.

11

H. Arendt (1996) trdi, da gre v primeru zahodnoevropske fevdalne ureditve za »[…]

neverjetno razširitev privatnega področja9 […]« , kjer je zgolj »[…] katoliška Cerkev nudila

nadomestek za pripadnost nekemu javnemu telesu […]« ter »[…] ustvarila razmik med

posvetnim in z religijo posvečenim, ki v mnogočem ustreza prepadu med javnim in privatnim

v antiki […]« (str. 36). Lahko se strinjamo s Habermasom (1989), da je podobno kot v antiki

» (e)konomska organizacija družbenega dela […] naredila gospodarjevo hišo za središče vseh

gospostvenih razmerij […] vendar se (zemljiško gospostvo) ne ujema z nasprotjem zasebnega

razpolaganja (dominium) in javne avtonomije (imperium)« (str. 17). Fevdalnega gospodarja je

torej od antičnega despota oz. rimljanskega pater familiasa v resnici razlikovalo pomanjkanje

javnega prostora, kjer bi med seboj občevali enaki in svobodni (torej sfera, ki bi bila ločena

od sfere življenjskih nujnosti, ekonomije): »(p)ri fevdalni družbi […] srednjega veka se

sociološko, namreč po institucionalnih kriterijih, javnosti ne da dokazati kot lastnega, od

zasebne sfere ločenega območja« (Habermas, 1989, str. 18); ne nazadnje so se zasebne in

javne funkcije stapljale, tako da bi lahko tudi kraljevi dvor smatrali kot gospodinjstvo kraljeve

družine »[…] čigar družbene in družinske vloge so bile identične (oz. malodane) političnim«

(Mitchell, 2007, str. 31).

Na tej točki lahko podamo dve hipotezi o kontinuiteti ločenosti zasebne sfere in njene

avtonomije nasproti urejevalnim posegom »javnih«10 oblasti: prva je vloga in način

ekonomske dejavnosti, ki je tako v antiki kot v zahodnoevropskem fevdalizmu povečini ostala

za zidovi gospodinjstva11, druga pa »očetovski« princip vodenja gospodinjstva oz. vztrajanje

»tradicionalnega« patriarhata. Če je v primeru antike »oikodespot« v gospodinjstvu svojo

neomejeno oblast nad ženo, otroci in sužnji uveljavljal zavoljo dobrega vodenja premoženja

in gospodarskih dejavnosti, je fevdalni gospod s politično-zakonsko prisilo (utemeljeno v

vojaški nadoblasti) uveljavljal pravico do jemanja »[… ] stvari, časa, teles in končno življenja

[…]« (Foucault, 2010, str. 130). V obeh primerih je bila sama ekonomska produkcija, kot tudi

reprodukcija življenjskih nujnosti, prepuščena neposrednim proizvajalcem, t.j. sužnjem v

antiki in podložnikom v fevdalni ureditvi; oikodespot se je raje kot ekonomskim dejavnostim

posvečal prestižnim javnim zadevam, kjer je lahko udejanjal svojo individualnost in druge

cenjene vrline, zemljiški gospod pa se je posvečal bodisi vojaškim poslom ali pa razsipni

potrošnji (Brenner, 1976).

Pod temi pogoji lahko razumemo zakaj je H. Arendt (1996) postavila tezo o fevdalizmu kot

neverjetni razširitvi privatnega: namreč kot posplošitvi in hkrati omilitvi12 »očetovskega«

9Kot zanimivost velja izpostaviti, da je Marx fevdalizem smatral kot temeljito politični sistem, saj da je politična moč vgrajena v samo družbo in ne »odtujena« od nje v (npr.) državi. To pa ravno na podlagi istih razlogov, zaradi katerih je H. Arendt pojmovala fevdalizem kot apolitični sistem (Schwartz, 1979), to »[…] neverjetno razširitev privatnega […]«. 10Habermas (1989) v primeru fevdalno urejenega srednjega veka govori kvečjemu o »reprezentativni javnosti«, kjer osebe z oblastniškimi funkcijami reprezentirajo oz. razkazujejo svoje gospostvo nad podložniki s simbolnimi upodobitvami časti in veljave (grbi, insignije, omika, …). 11Tukaj nas torej ne preseneča, da H. Arendt (1996) dosledno uporablja besedo gospodinjstvo/gospodarstvo kot eno in isto zadevo. 12Že za časa poznega rimskega imperija so se pisali zakoni o družinskih zadevah, ki so si prizadevali nekoliko omiliti “neomejeno” oblast pater familiasa; hkrati pa so že takrat enačili vlogo patra patriae in pater familiasa, torej očeta “države/domovine” – vladarja in hišnega gospodarja (Mitchell, 2007; Agamben, 1998).

12

despotizma nad celotno družbeno strukturo, ki je bila organizirana po principu družine:

»(k)ralji, gospodje, zaščitniki, duhovniki, vsi so se prikazovali kot očetje in kot božji

predstavniki […] taka trditev (pa je) pomenila upravičenost in zato brezpogojno poslušnost

tistih, ki so (oblasti) podrejeni« (Flandrin, 1986, str. 113). Podobno tudi Mrgole: »(v) ancien

régimu (poudarek avtorja) je do francoske revolucije obstajala kontinuiteta, če ne celo

homologija med javno in družinsko oblastjo […] moč v družini (je) ustreza(la) zahtevam

javne moči« (1999, str. 42). V primeru, da bi se podvomilo v očetovo oblast v družini – tako

nadaljuje Mrgole – bi tudi kralj izpadel bedak (prav tam).

Vsakdanja dejanskost srednjeveškega družinskega življenja, ki je z manjšimi spremembami

ohranila svojo stoletno samoumevnost in inertnost vse do 19. stoletja, dobro razodeva

malodane popolno avtonomijo staršev (kot tudi bližnjih sosedov in sorodnikov v vasi) pri

vzgoji otrok. F. Zonabend oriše tovrstno podobo zgodnjega otroštva na vasi: »(z)godnje

otroštvo, obrnjeno zgolj v zaprt, vaški svet – v svet, poln znanja in zgodb – in obdan s

pozornimi in vzgojiteljskimi najstarejšimi, se je potemtakem odvijalo le na natančno

določenih krajih: v »hiši«, doma in v najbližji okolici« (1993, str. 81). Prav tako so otroke že

zelo kmalu vpeli v »odrasli« svet, ki je bil poln skrbi za preživetje posameznika in družine. O

tem pričajo zgovorni, a nekoliko morbidni podatki mrliškega oglednika v neki angleški vasi v

14. stoletju: do enega leta starosti je večina otrok umrla v hiši, če ne celo v zibelki, od prvega

do sedmega leta so otroci veliko pogosteje umirali med igro ali pri opazovanju in posnemanju

dela odraslih, od osmega leta dalje pa vzorec nesreč in smrti postaja vse bolj podoben vzorcu

odraslih, kar nakazuje na njihovo udejstvovanje pri gospodinjsko-gospodarskih opravilih

(Hanawalt, 1986).

Čeravno torej je očetovska oblast v gospodinjstvu služila kot legitimacija in zgled vsem

ostalim oblastem, njene popolnosti nikakor niso mogli dosegati. Bodisi zaradi politično-

pravne narave gospostva, ki si je izdelke in delo podložnikov prilaščalo na podlagi prisile (ni

se pa vpletala v sam proizvodni proces), bodisi zaradi centrifugalne dinamike fevdalne

ureditve in posledične parcelizacije suverenosti, kar je v praksi pomenilo, da je bil »vsak

gospodar na svojem«. Kateri procesi in vzvodi, so torej pripeljali do tega, da se je »[…] v

zadnjih stoletjih […] država tako okrepila, da podnevi in ponoči posega v življenje svojih

državljanov« (Tilly, 2005, str. 48), in da »[…] vsako politično občestvo (nacija) razumemo v

podobi družine, katere pristojnosti in dnevne posle upravlja in izvršuje gigantski

gospodinjski/gospodarski aparat (država)« (Arendt, 1996, str. 31)?

2.3. Vznik kapitalizma in nacionalne države

Zelo splošno gledano lahko identificiramo tri procese, ki so vzpostavili razmere, v katerih so

življenjski procesi (torej produkcija in reprodukcija za življenje bistvenih elementov, ki so do

nastopa modernosti bili –bolj ali manj – vezani izključno na polje gospodinjstva in družine)

vstopili v areno političnega odločanja in kalkulacij, tako da se je med zasebno in javno sfero,

tako trdi Agamben (1998), vzpostavilo nekakšno »polje nerazpoznavnosti« (po angleško zone

of indistinction) oz., kot pravi H. Arendt (1996), je vzniknilo polje »družbe«, kjer zasebni

gospodarski interesi pridobijo javno veljavo zavoljo kolektivnega (pre)živetja. Tej trije

13

procesi, ki jih bomo na kratko obravnavali v nadaljevanju, so vzpon in vzpostavitev

kapitalističnih proizvodnih odnosov, formacija moderne države in – v navezavi na slednjo –

oblikovanje disciplinskih in regulacijskih oblastnih tehnologij in mehanizmov.

Proti koncu 15., še posebej pa v 16. in 17. stoletju, je začelo sovpadati več procesov, ki so

botrovali uveljavitvi kapitalistične »nacionalne« ekonomije, na začetku predvsem v deželah

zahodne Evrope (Anglija, Nizozemska, Belgija). Sledeč H. Arendt (1996) in Habermasu

(1989) to označuje trenutek v zgodovini, ko začenjajo gospodarske dejavnosti prestopati prag

gospodinjstva in pridobivati javno relevantnost. Diskusija o prehodu iz fevdalizma v

kapitalizem je izjemno mnogotera, na splošno pa lahko – pretežno marksistične argumente

razdelimo na tiste, ki se osredotočajo na vlogo trgovinskih povezav in prometne ekspanzije

(npr. rast svetovne izmenjave in kolonialističnega osvajanja, mest in manufaktur) ter na tiste,

ki poudarjajo spremembo proizvodnih odnosov in vzpostavitev agrarnega kapitalizma

(Murray, 1995). Hkrati, kot opozarja Holton (1985), nobena posamična teorija ne uspe

prepričljivo obelodaniti protislovnega in kontingentnega procesa tranzicije in uveljavitve

kapitalizma.

Kot pišeta Harman (2004) in Rösener (2007) lahko razvoju uveljavitve in ekspanzije

kapitalizma sledimo že v visokem srednjem veku (predvsem 13. stoletje), kjer so si –

prvenstveno zaradi ohlapne in decentralizirane narave fevdalne ureditve – meščanski trgovci

uspeli zagotoviti relativno avtonomen položaj nasproti zemljiškim gospodom, prav tako pa so

kmetje »uživali« vse večjo stopnjo osebne svobode. V deželah zahodne Evrope in severne

Italije so se namreč razširile razne oblike (začasnega) zakupa zemlje, dajatve v obliki denarja,

hkrati pa se je zmanjševal obseg tlake (tovrstne svobodnejše oblike kmetovanja so bile seveda

plod množičnih in številnih kmečkih uporov, ki so bili zaradi dobro utrjene kmečke

solidarnosti najbolj uspešni ravno v deželah zahodne Evrope (Brenner, 1976)). Tako tudi

težko govorimo o neposredni tranziciji iz fevdalizma v kapitalizem, saj so si – tako piše Marx

(1954) – kmetje (vsaj v Angliji in drugih zahodnoevropskih deželah) do 15. stoletja izborili

precejšnjo stopnjo neodvisnosti od zemljiške gospode. Zaradi čedalje večjih apetitov gospode

po luksuznih dobrinah iz daljnih dežel je pomen in vpliv meščanskih trgovcev narasel:

vzpostavili so se redni sejmi in malodane borzni sistem delnic in posojil, npr. v Amsterdamu

16. stoletja (Braudel, 2010). Holton (1985) zato predlaga, da to vmesno obdobje po odpravi

fevdalne ureditve visokega srednjega veka imenujemo »post-fevdalna« ureditev, v kateri so se

zagnali procesi, ki so tlakovali pot vzponu kapitalizma.

Čeravno torej je sama fevdalna ureditev ustvarila klice kasnejše kapitalistične ekspanzije,

lahko o »pohodu h kapitalističnemu produkcijskemu načinu« govorimo šele v določenem

zgodovinskem trenutku, predvsem od 16. stoletja dalje. Sam obstoj dobro utrjenih trgovskih

povezav in združb ter menjalnih sredstev (menica, kovanci), tako kot večja stopnja osebne

svobode ruralnega prebivalstva, še ni zamajal temeljev moči fevdalne gospode. Njena

izkoriščevalna moč je še vedno tičala v izven-ekonomski politično-vojaški prisili (Murray,

1995; Hilton, 1985). Bolj smiselno je sklepati, da je »trgovski kapital« sicer pospeševal

razgradnjo moči fevdalne gospode (in s tem specifične oblike prilaščanja), toda fevdalni

ureditvi interna konfliktna dinamika je spodkopala njene temelje in naposled ustoličila

kapitalistične proizvodne odnose. Pri tem je potrebno izpostaviti še kolonizacijo Amerik in

14

plenjenje tamkajšnjih dežel od konca 15. stoletja dalje, ki so a) vzpostavile mogočne atlantske

trgovinske poti in b) preplavile Evropo z žlahtnimi in dragocenimi kovinami (preko plenjenja

rudnikov zlata in srebra, v katerih so delali zasužnjeni domorodci (Perelman, 2000)). Na

podlagi tovrstne »mrzlice zlata« se je razvil t.i. merkantilizem: politična doktrina, ki je

zagovarjala pozitivno trgovinsko bilanco (v kraljestvu ohraniti čim več zlata in drugih

žlahtnih kovin ter onemogočati njihovo odtekanje drugam, poskrbeti za čim večjo

samooskrbo in tako zmanjšati uvoz ter povečati izvoz kraljestvu nebistvenega blaga) (Beuad,

1981). Tedanje evropske kraljevine so se ujele v »začaran krog« povečevanja bogastva preko

plenjenja in zavojevanja. To je vodilo do stalnih medsebojnih vojn, ki so terjale vse večje

izdatke, zaradi katerih so bile potrebne vse večje zaloge dragocenih kovin. Pridobili so jih z

novim plenjenjem in vojnami za teritorij. Kot trdi npr. Habermas (1989), pa so ti procesi med

drugim dodatno spodbujali »nacionalno« ekonomijo manufaktur, kajti »[…] blagovni promet

(je) revolucioniral […] strukturo proizvodnje: izmenjavo uvoženih surovin za lastne

polizdelke in končne izdelke je treba razumeti kot funkcijo procesa, v katerem se je stari

produkcijski način spreminjal v kapitalističnega« (prav tam, str. 31).

Vendar sam razvoj trgovinskega in finančnega (posojila z obrestmi) kapitalizma, čeravno sta

bila nujna predpogoja kapitalističnih proizvodnih odnosov, nista nujno spodkopala fevdalne

ureditve: zadolžen zemljiški gospod je bil prisiljen še bolj izkoriščati podložnike, tako da je

povišal dajatve in tlako (Hilton, 1985). Kot piše Holton (1985) je vzpon kapitalizma

nemogoče pripisati enemu »temeljnemu gibalu«, temveč izpostavi dva procesa post-fevdalnih

družb, ki sta bila ključna za razvoj kapitalističnih proizvodnih odnosov: učinkovite oblike

politične centralizacije države in razvoj agrarnega kapitalizma, ki je podpiral konsolidacijo

kapitalistične industrijske družbe.

Pomen razvoja kmečkega sektorja za razvoj kapitalističnih proizvodnih odnosov lahko

strnemo v štiri temeljne dejavnike: zagotavljanje zadostne količine hrane za vse večje število

– predvsem ne-kmečkega – prebivalstva, kot vir mezdnega dela (tako v agrarnem kot ne-

agrarnem sektorju), kot potrošniki dobrin in vir kapitala, potrebnega za investicije v ne-

agrarne ali celo urbane projekte (Holton, 1985). Agrarni kapitalizem se je najprej vzpostavil v

Angliji, po mnenju Brennerja (1976) zaradi specifičnih posledic razrednega boja med kmeti in

zemljiško gospodo: čeravno so bili kmečki upori mogočni in deloma uspešni (omejitev tlake

in dajatev, zakup in najem zemlje, svobodnejši status kmetov), si kmetje niso uspeli zagotoviti

trajnejših lastninskih pravic. Ravno razširitev najema in zakupa, tako kot sprememba

naturalnih v denarne dajatve, je zemljiški gospodi pomagalo konsolidirati velika zemljišča:

zemljiška gospoda si je uspela zagotoviti lastninske pravice na zemljiščih, na katerih so imeli

poprej zgolj fevdalne (enako pravico so imeli tudi kmetje sami)13 (Marx, 1954). Te so

(pro)dajali v najem kmetom-najemnikom (vele-kmetom oz. proto-kapitalističnim farmerjem),

ki so za obdelavo zemlje zaposlovali kmečke mezdne delavce: tako se je vzpostavil trikotnik

agrarnega kapitalizma: zemljiški lastnik/gospod - kmet najemnik - mezdni delavec (prav tam;

Holton, 1985). Pri tem je igrala pomembno vlogo poprejšnja stratifikacija kmečkega

prebivalstva na večje in manjše, bolj in manj svobodne kmete (Rösener, 2007). Tako so bili

13 K temu je potrebno prišteti tudi direktno prilaščanje kraljevih, cerkvenih in komunalnih zemljišč, ki so jih kar tako pripojili k lastnim (Marx, 1954)

15

predvsem kmetje z manjšimi zemljišči in manjšimi finančnimi zmogljivostmi (ki si niso

uspeli privoščiti najema ali zakupa zemlje), čigar zemljo si je z nasilnimi sredstvi prilaščala

zemljiška gospoda (o tem bomo v kratkem povedali več), vse bolj prisiljeni iskati zaslužek v

obliki mezdnega dela.

Tovrstna organizacija dela agrarnega kapitalizma je spodbujala uvajanje tehnoloških inovacij

in investiranje dobička nazaj v proizvodnjo. To je bila posledica interesov zemljiških

gospodov po večanju dohodka v obliki rent, kot tudi interesov kmetov-najemnikov, ki so bili

izpostavljeni konkurenčnemu pritisku drugih, potencialno bolj uspešnih kmetov, ki bi jih

lahko izpodrinili. Rezultati vse večje agrarne produktivnosti so bili zmožnost nahraniti rastoče

število prebivalstva (kar je omogočilo vzdrževanje in razvoj ne-agrarne proizvodnje),

financiranje infrastrukturnih in logističnih projektov s pomočjo podeželskega kapitala in

razvoj domačega trga, tako zaradi vse manjše samooskrbne zmožnosti kmečkih mezdnih

delavcev, ki so bili vse bolj odvisni od nakupa dobrin proizvedenih drugje, kot tudi zaradi

potrebe po prodajanju agrarnih izdelkov na trgu (Holton, 1985; Brenner, 1976). Če strnemo:

kmečki boji so uspeli odpraviti veliko število tradicionalnih zahtev in omejitev zemljiške

gospode, kot tudi vzpostavili mehanizme zakupa in najema zemlje, niso pa uspeli zagotoviti

trajnejših lastninskih pravic; to je zemljiško gospodo prisililo iskati drugačne, ekonomske

načine izkoriščanja, ki niso temeljili izključno na vojaško-politični prisili, temveč na

konsolidaciji in širjenju posesti, ki so jo dajali v najem premožnejšim kmetom, od katerih niso

pobirali dajatve ali zahtevali tlake, temveč rento v obliki denarja; slednji so na zemljiščih

zaposlovali slabše situirane kmete. Zaradi čedalje manjših posesti, ki niso zadostovale za

preživetje in samooskrbo, so bili prisiljeni v razmerja mezdnega dela.

Čeravno se zgoraj opisani proces vzpostavitve agrarnega kapitalizma zdi nekoliko »idiličen«

in mehanski, torej kot »naraven« prehod iz manj v bolj produktivne proizvodne načine, je k

drugačnemu branju tega obdobja prvi napotil šele Marx (1954), ki ga je označil kot proces

»primitivne akumulacije«. Za nas bo ta koncept pomemben, saj naznanja nekakšno proto-

državno intervencijo v polje prebivalstva zavoljo discipliniranja in prilagajanja posameznikov

nastajajočemu procesu kapitalističnih proizvodnih odnosov; spomnimo namreč, da so bili

tovrstni oblastniški posegi v fevdalni ureditvi nezamisljivi, tako zaradi neobstoja ustreznih

mehanizmov, kot tudi zaradi narave izkoriščanja, ki je temeljila na izven-ekonomskemu

prilaščanju dela in izdelkov relativno samostojnih kmečkih gospodinjstev.

Marx (prav tam) je torej proces vzpostavljanja agrarnih kapitalističnih proizvodnih odnosov

razumel kot vzpostavljanje pogojev, v katerih so se življenjska sredstva prej bolj ali manj

avtonomnih kmečkih proizvajalcev ((skupna) zemlja, orodja in delovna sila) pretvorila v

blago, ki ima razen uporabne tudi menjalno vrednost, ki ga lahko ovrednotimo z denarjem in

ki služi nadaljnji akumulaciji in ekspanziji kapitala. Da pa je lahko prišlo do pretvorbe

življenjskih sredstev v kapital, tako kot do »proletarizacije« kmečkega prebivalstva (proces,

pri katerem se poprej samooskrbni in avtonomni producenti degradirajo na raven

»prodajalcev« lastne delovne sile) je bila potrebna razlastitev – predvsem manjših – kmečkih

proizvajalcev: prisvojitev kmečkih zemljišč in komunalnih obdelovalnih površin, sprememba

namembnosti zemljišč (npr. spreminjanje poljedelskih zemljišč v pašnike); ter onemogočanje

kmečke samooskrbe in avtonomije. V tem nasilnem procesu so se v dveh stoletjih (predvsem

16

in najbolj drastično v Angliji) praktično izničili spomini na pestre in številne kmečke

skupnosti, ki so jih nadomestile maloštevilne monopolistične posesti »nove« kapitalistične

zemljiške gospode.

Ne glede na dandanašnjo samoumevnost mezdnega dela, so se takratni majhni (kmečki, pa

tudi cehovski) proizvajalci trmasto oklepali vseh, tudi najmanjših, virov in sredstev za

samooskrbo, kar je posestnikom in kmetom-kapitalistom predstavljajo oviro pri rekrutiranju

potrebnega števila delavcev. Prav tako je veliko majhnih in obubožanih kmetov raje kot

delovno disciplino in majhna plačila izbralo beraštvo, vsekakor pa tudi novi proizvodni obrati

niso uspeli integrirati vseh »novopečenih« proletarcev in razlaščencev. Nov proizvodni način

je za razliko od starega tako terjal neprestano intervencijo in prilagajanje ljudi potrebam

ekonomskih procesov: prva ost tovrstnih posegov je bila usmerjena v onemogočanje

neodvisnega proizvajanja in samooskrbe ter s tem poglabljanje revščine, ki je ljudi silila

sprejemati pogoje mezdnega dela. Perelman (2000) pri tem navaja npr. angleške »lovske

zakone« (angl. Game Laws: sicer fevdalni pravni institut, ki so ga v 17. in 18. stoletju

ponovno uvedli v bolj brutalni in dosledni maniri), ki so kmetom in delavcem strogo

prepovedovali lovljenje divjih živali. V skrajnih primerih je storilce doletela tudi smrtna

kazen oz. deportacija (npr. v Avstralijo). »Lovski zakoni« so imeli tako v kontekstu

primitivne akumulacije več funkcij: botrovali so uveljavitvi in ohranjanju koncepta

nedotakljivosti zasebne lastnine (gozdovi, pašniki, travniki, polja), prispevali so k razorožitvi

kmečkega prebivalstva, kar je drastično zmanjšalo njihovo zmožnost upora navzlic vse

večjega izkoriščanja in obubožanja, hkrati pa so predstavljali koristen disciplinski

mehanizem, kar so poudarjali tudi sodobniki lovskih zakonov: »Naši gozdovi in komunalna

zemljišča (angl. Commons) […] so ovira industriji in gojišča lenobnosti in nesramnosti«

(Bellers, 1714, prav tam, str. 46); » […] (lov) pri nizkotnih in slabih ljudeh spodbuja

lenobnost in jih odvrača od poštene zaposlitve […]« (Cobbett, 1806, prav tam, str. 46). Druga

ost posegov je bila usmerjena v brutalno kaznovanje »beračev«, »vagabundov« in

»delomrznežev«, kot tudi v »vzgajanje« delovne discipline s prisilnimi delavnicami, v

nekaterih primerih tudi s suženjstvom14. Konec 15. stoletja so začeli v zahodni Evropi

uveljavljati – kar je Marx (1954) imenoval – »krvavo zakonodajo proti razlaščencem«, ki se

je v Angliji začela s Henrikom VII. Zakon iz leta 1572, pod kraljico Elizabeto I., se je npr.

glasil: »[…] berači starejši od 14 let bodo hudo bičani in ožigosani na levem ušesu, razen v

primeru, če jih je kdo pripravljen zaposliti za dve leti; v primeru ponovne kršitve, in če so

starejši od 18 let, bodo usmrčeni […]« (prav tam, str. 687).

Vzpon kapitalističnih proizvodnih odnosov je torej tesno prepleten z in odvisen od razvoja

(moderne / nacionalne) države; predvsem kot » […] razvoj močne nacionalne-države, z

zadostno mero centralizirane oblasti, da ohranja notranji socialni mir in zagotovi mednarodno

zaščito […] mednarodnih (ekonomskih) interesov« (Holton, 1985, str. 203).

14 Glej npr. Williams (1994) za povezavo med vzponom kapitalizma in suženjstvom, tako kot prakso skrajnega kaznovanja angleških »delomrznežev«, ki so jih pošiljali kot sužnje na plantaže v ameriške kolonije. Prav tako zanimiv je klic angleških liberalcev, vse tja do Jeremyja Benthama, ki so zagovarjali suženjstvo kot ustrezno kazen za ljudi, ki se niso hoteli ukloniti prisili mezdnega dela (Perelman, 2000).

17

Moderna država – po mnenju Reinharda (2017) – korenini v srednjeveški monarhiji, ponovni

uveljavitvi rimskega prava, republikanizmu, kapitalizmu in družbeni disciplini srednjeveških

mest in, kot on temu pravi, »teritorialnodržavni« naravi latinske cerkve (hierarhična in

teritorialna delitev funkcij in oblasti: župnije, škofije, nadškofije)15. Stremljenje po absolutni

oblasti in centralizaciji ni bilo noviteta novega veka, vendar so, kot smo pisali prej, bili

srednjeveški monarhi, čeravno so teoretično imeli absolutno in neomejeno oblast, zapleteni v

permanentne konflikte s plemstvom in zemljiško gospodo, ki so vsak na svoji zemlji težili k

avtonomiji in neodvisnosti od centralnega vladarja (Anderson, 1989; Rösener, 2007): »[…]

kako težak je bil, pod pogoji nizke stopnje ekonomske integracije, nerazvitosti transportnih in

komunikacijskih poti in omejenosti fevdalnih vojaških organizacij, boj »suverena« za

monopolno oblast celo na […] majhnem območju« (Elias, 2000, str. 258). Tako lahko o

državi v današnjem pomenu besede govorimo zgolj od tistega trenutka naprej, ko je imela

določena oblast monopol, predvsem nad pobiranjem davkov: »(m)oderna država je po bistvu

davčna država […]« (Habermas, 1989, str. 30); in vojsko (ki omogoča in ohranja pravico do

jemanja davkov). Okoli teh dveh temeljnih monopolov se razvije specializiran aparat za

upravljanje oz. izvršni aparat (v sklopu katerega se razvijejo še drugi monopoli), ki ga

imenujemo država (Elias, 2000).

Pomemben korak naproti centralizaciji države se je zgodil v času merkantilizma16, ko so

evropski vladarji pehali za žlahtnimi kovinami in pozitivno trgovinsko bilanco. Nove trgovske

družbe so potrebovale močna politična jamstva, predvsem pri širjenju in varovanju zunanjih

trgov, kar sta lahko zagotovila zgolj vojaška sila in politična prizadevanja. »Za kritje teh

potreb niso zadoščale niti zasebne posojilne pogodbe med vladarjem in finančniki niti javna

posojila; potrebi po kapitalu je zadostil šele učinkovit davčni sistem« (Habermas, 1989, str.

30), kar pa je lahko dosegla zgolj močna in centralizirana oblast.

Centralizacija in monopolizacija sta pomenila konec fevdalne »parcelizacije suverenosti« in s

tem povezanega (vojaškega) boja med plemiči; hkrati je vse večja monopolizacija (teritorija,

vojske in pobiranja davkov) vodila do vse večje odvisnosti vladarja od upravljalnega aparata

(ki je rasel sorazmerno z večanjem teritorija) in zasebnih ekonomskih interesov kapitalistov,

trgovcev in finančnikov, kot tudi slednjih od ukrepov in posegov centralne oblasti (Elias,

2000). Povedano drugače: šele učinkovit državni aparat, ki je zagotavljal socialni mir in

spoštovanje temeljnih pravil gospodarskih transakcij, je omogočal »svobodno« ekonomsko

tekmovalnost zasebnikov, katerih dejavnost in rast sta pogojevali moč države (v okoliščinah

»nove« oz. merkantilistične konkurenčnosti med evropskimi »državami« (Foucault, 2009).

15 Iz tega naslova razlaga tudi zakaj se je moderna nacionalna država prvič razvila ravno v zahodni Evropi, kjer so bili dani zgoraj našteti pogoji. 16 Sicer je, kot piše Elias (2000), pomemben tudi srednjeveški boj plemiških in monarhičnih hiš za monopol nad teritorijem, ki je – pod pritiskom konkurence in medsebojnega izločevanja – proizvedel manjšino (posameznika, dinastijo), ki si je lastila večino sredstev in teritorija, t.j. ustalitev enega in osrednjega vladarskega dvora, ki se je – od 16. stoletja dalje – razvijal v prestolnico kot sedež centralne oblasti (Reinhard, 2017).

18

2.4. Upravljanje zasebnega v javnem interesu

Novo vrsto odvisnosti in interesa za gospodarske dejavnosti zasebnikov je imela v mislih

Hannah Arendt, ko je govorila o nastanku socialnega, »[…] ko so notranjost

gospodinjstva/gospodarstva in njegove dejavnosti, skrbi in organizacijske oblike stopile iz

domače teme v polno luč javnega področja« (1996, str. 40). Podobno tudi Habermas, ki pravi,

da se je odslej privatizirana »[…] gospodarska dejavnost […] morala ravnati po povečanem

blagovnem prometu, ki je bil pod javnim vodstvom in nadzorom; ekonomski pogoji, pod

katerimi se je zdaj odvijala, so bili zunaj meja posameznega gospodinjstva; prvič so bili v

splošnem interesu« (1989, str. 32). »Država« je tako v javno relevantni zasebni gospodarski

dejavnosti zaznala sredstvo za povečevanje lastne moči nasproti drugim, konkurenčnim

»državam«, kar je pomenilo odmik od personalne, karizmatične in samo-uprizoritvene oblasti

centralne avtoritete (ki se je vzpostavljala zgolj v konfliktnih primerih, demonstrativno, z

uporabo vojske in strogimi kaznimi za neposlušne podanike) k upravljanju razmerij med

podaniki in krepitvi državnih sil ob hkratnemu spodbujanju zasebne gospodarske iniciative

(t.j. družbenih sil) (prav tam; Reinhard, 2017).

Nova politična racionalnost, ki je izpodrinila do tedaj uveljavljeno samoumevno in brezčasno,

na teologiji utemeljeno koncepcijo monarhije kot posvetne različice božjega (neomejenega)

cesarstva, je svoj končni smoter našla v cilju »dobrobiti domovine«17, kar je pomenilo »dobro

vodeno državo«, torej tako, v kateri so podaniki marljivi in produktivni a hkrati poslušni

oblastem. To novo racionalnost, v kateri je cilj države država sama (torej država postane svoj

samo-smoter) so tedanji politični teoretiki poimenovali »raison d'Etat« (Foucault, 2009;

Reinhard, 2017). V duhu raison d'Etat, torej dejavnosti države, ki ima smoter povečati in

krepiti silo države, se je vzpostavila »policija« kot upravni nauk par excellence, njen cilj pa je

"[…] učinkovita integracija človekovih dejavnosti v državo, v njene sile in v razvoj teh sil

[…], ki mora zagotoviti, da država […] stimulira, določi in usmerja te dejavnosti na tak način,

da so koristne za državo« (Foucault, 2009, str. 323). Kvaliteta države je torej v tej novi

racionalnosti odvisna od kvalitete njenih elementov, med katerimi se tako prvič pojavi

posameznik-zasebnik, v kolikor je njegovo početje (ne njegov status, njegovo premoženje ali

morebitni pravni spori) (ne)koristno za državo: prvič v zgodovini zahoda je država usmerjena

»[…] v podrobno dejanskost človeškega obstoja in soobstoja, v izmenjavo in cirkulacijo, v bit

in dobrobit […] preko mesta in problemov kot so zdravje, ceste, trgi, žito (…)« (prav tam, str.

339); vse, ker blagovno menjavo (trgovino) smatrali kot ključen instrument državne moči.

Javna oblast je tako priznala obstoj od nje odvisne a ločene sfere družbe (oz. družbenih sil), ki

bo v primeru dobrega vodenja usmerjanja in spodbujanja okrepila državo samo. Tovrstna

»umetnost vladanja« je torej »[…] morala odgovoriti predvsem na vprašanje, kako vpeljati

ekonomijo – se pravi način pravilnega vodenja posameznikov, dobrin bogastva […] v vodenje

države« (Foucault, 2007, str. 116).

Ta nova potreba po upravljanju življenja podanikov – kot zagotavljanja pravilnih razmerij

med posamezniki in ekonomskimi procesi zavoljo maksimalne koristi za državo, ta novi

17 Koncepcija raison d'Etat je nastala v sporu z Machiavellijevo teorijo o odnosu med vladarjem-kraljem in njegovim ozemljem/ljudstvom; teoretiki raison d'Etat namreč niso ciljali na povečanje vladarjeve moči, temveč na okrepitev te nove entitete, države (Foucault, 2007).

19

raison d'Etat, je korenito spremenil funkcijo in obliko monarhične »državne« oblasti, ki je do

tedaj bolj kot na sestav državnih služb in institucij spominjala na »hipertrofirano

gospodinjstvo«. A ravno iz reda vladarskega svéta (torej vladarjevih svetovalcev) so se

oblikovali kolegiji (za finance, vojno, notranje zadeve (policija), gospodarstvo, pravosodje,

zunanjo politiko, itd.), nekakšna proto-ministrstva, kjer so uslužbenci skladno z rastjo

kompleksnosti in zahtevnosti nalog vse bolj prihajala iz vrst izobraženega meščanstva (sicer

je večino funkcij še zmeraj zasedalo plemstvo, toda pod pogojem, da so bili izobraženi). Tako

je monarh vse težje vladal osebno s pomočjo dvornih svetovalcev, saj je bil tudi sam prisiljen

sprejemati vse več obveznosti in nalog s polnim delovnim časom vladajočega politika in

vrhovnega birokrata (verjetno je potrebno izpostaviti, da večina evropskih monarhov ni bila

kos tej nalogi18) (Reinhard, 2017). Hannah Arendt je v povezavi s tem procesom govorila o

odmikanju od monarhičnega načela vladavine enega, k vladavini Nikogar, t.j. upravljalnemu

aparatu, ki deluje na podlagi domnevne enotnosti ekonomskih družbenih interesov in ni vezan

na nobeno posamično osebo (vendar ne vlada nič manj despotsko) (1996, str. 42).

Vendar se merkantilistični nauk pozitivne trgovinske bilance, priviligiranja cirkulacije blaga,

torej trgovine, kopičenja zlata in preprečevanje njegovega odtekanja (kot celoten sistem

carinskih in cenovnih regulacij), skupaj z upravnim aparatom »policije« ni uspel obdržati prav

dolgo. Policiji kot monarhičnemu aparata upravljanja in viziji »dobre države« (srečnost

podanikov ter »sijaj« države) (Foucault, 2009) se je po robu postavila publika, ki je bila njen

primarni naslovljenec: meščanstvo. Sprva je to nastopalo zgolj kot pendant / protipol javne

oblasti, tega »[…] po kompetencah (urejenega) delovanja aparata, ki mu je dan monopol na

legitimno izvajanje oblasti« (Habermas, 1989, str. 31) , saj (še) ni opravljalo nobene javne

službe; zasebniki, podrejeni javni oblasti, »[…] pa so kot naslovniki […] bili zbrani v

publiko« (prav tam, str. 31). Posegi javnih oblasti v »privatizirano« sfero gospodarstva – ta

kontinuirani poizkus »policijske« regulacije »[…] občevanja v načeloma privatizirani, vendar

javno relevantni sferi blagovnega prometa in družbenega dela« (prav tam, str. 40) – so izzvali

resonanco meščanske publike, ki se je začela kritično odzivati na posege javnih oblasti. V tej

kritični sferi Habermas (prav tam) locira pojav meščanske javnosti: zasebniki zbrani v

publiko, ki so v racionalistično-kritičnem stilu diskutirali o in kritizirali javne oblasti glede

pravil in regulacij občevanja v »privatizirani sferi blagovne menjave«.

Kot smo pisali prej se je v času merkantilizma, čigar cilj je bila suverenova moč, zgodila

(najverjetneje prvič v evropski zgodovini) »racionalizacija« izvajanja oblasti kot prakse

vladanja: policijska uprava odredb in predpisov; katero ni bilo »[…] mogoče izpeljati samo iz

naravnih ali božjih zakonov, niti samo iz navodil za modrost in previdnost« (Foucault, 2007,

str. 122), temveč iz državi lastnih smotrov in zakonitosti. Temu nasproti a hkrati imanentno se

je vzpostavila kritična meščanska javnost19, ki se je oblikovala v angleških Coffehouses in

18 Tod izhaja tudi položaj premiera, kot namestnika monarha. Sprva v oblika miljenca-premiera, ki si je položaj pridobil preko dobrikanja monarhu, tako da je užival njegovo zaupanje (seveda tudi spletk, izigravanj in manipulacij); od 18. stoletja dalje pa so položaj zasedali tisti, ki so se izkazali kot kompetentni dirigenti kompliciranega aparata države (Reinhard, 2017). 19 Na tej točki je še vedno obveljala, če si nekoliko pomagamo s Habermasovo (1989) poenostavljeno shemo, delitev na politično javnost (monarhična država/dvor s svojimi upravljanimi aparati) in (meščansko) zasebnost, ki se je delila na meščansko javnost in intimno – družinsko – sfero. Ravno slednja naj bi se – tako H. Arendt

20

francoskih salonih 17. in 18. st., vse bolj pa tudi preko institucij tiska in kasneje tudi prvih

»strokovnih« revij. Meščanska javnost naj bi po Habermasu omogočala srečevanje

zasebnikov kot - parafraziramo - abstraktnih posameznikov, osvobojenih družbenega statusa,

kjer se je upoštevala avtoriteta argumenta in ne argument avtoritete (Slaček, 2011, str. 130).

Ravno to naj bi proizvedlo »razumne sodbe« v javni izmenjavi mnenj, ki bi vplivale na

oblikovanje zakonov v sferi javne oblasti (prav tam).

»Socialni pogoj za tako »razvito« meščansko javnost«, kot piše Habermas (1989, str. 90), »je

čim bolj liberaliziran trg, v katerem je promet v sferi družbene reprodukcije postal kolikor le

mogoče medsebojna stvar zasebnikov«, in ki ne bi obstajal zgolj kot »[…] območje

merkantilistične reglementacije«. V Habermasovem pogledu je torej ravno avtonomija

meščanstva, ki je temeljila na »[…] prostem razpolaganju z zasebno lastnino, […] omogočala,

da so se v javnosti lahko oblikovala mnenja, ki so bila kritična do oblasti. Striktna delitev med

javno in zasebno sfero je omogočala obstoj meščanske javnosti« (Slaček, 2011, str. 130).

Hkrati z ekspanzijo meščanstva, ki je pridobivalo veljavo na podlagi ekonomske moči, se je v

18. stoletju zaostroval konflikt med slednjim in »starimi« aristokratskimi razredi in

monarhom20, ki so se trdovratno in ljubosumno oklepali uradnih funkcij in pozicij, torej

politične moči (Beaud, 1981). Interes emancipirane meščanske javnosti je bil odprava

merkantilistično-policijske relgementacije zasebnih gospodarskih dejavnosti – ki so se

naposled zmeraj stekale k smotru povečanja monarhove moči – in stanovskih privilegijev

plemstva (izvzetost od plačevanja davkov, posebni sistemi prava, tradicionalna posest), torej

univerzalizacija kapitalističnega proizvodnega načina in odstranitev ovir kapitalistični

ekspanziji. Stremeli naj bi torej k vzpostavitvi t.i. »svobodnega trga«, koncipiranega v idejah

in predlogih »klasičnih političnih ekonomistov«: brezoblastna in avtonomna sfera, kjer

zasebniki prosto razpolagajo z zasebno lastnino – načeloma izven posegov države, ki se

regulira po »naravnih« mehanizmih povpraševanja in ponudbe, zatorej ga je treba prepustiti

lastnim zakonitostim (t.i. laissez-fair); in temu primerni pravni ureditvi obče veljavnih

zakonov, ki morajo biti »[…] za vsakogar enako zavezujoč(i); načelno ne sme(jo) dovoliti

dispenziranja ali privilegiranja […] so objektivni, posameznik ne more z njimi manipulirati

[…]« (Habermas, 1989, str. 96).

Meščanstvo je kritično ost uperilo proti samovoljnim in teoretično neomejenim posegom

države v skladu z raison d'Etat ne toliko, ker bi »[…] kršili po naravnem pravu statuirana

načela pravičnosti, temveč preprosto, ker bi bili nepredvidljivi in bi jim tako manjkala prav

tista vrsta in mera racionalnosti, ki je bila v interesu kapitalističnih zasebnikov« (prav tam, str.

96); v skladu z novo vladno racionalnostjo meščanstva se mora javno oblast pravno omejiti v

skladu z načeli ekonomičnosti in uporabnosti (angl. utility) (Foucault, 2008). Vendar, kot piše

Habermas (1989), si meščanstvo tovrstnega pravnega okvirja, ki bi varoval in ohranjal

(1996) izredno obogatila v času novoveškega individualizma, saj »(…)v besedi »privatno« več ne slišimo, da je prvotno pomenila neko stanje oropanosti (…)« (prav tam, str. 40), kot je to veljalo za antiko, temveč predvsem umik, intimo, za razliko od konformističnih in normativnih teženj družbe. 20 Zanimiva so tukaj razmišljanja konservativnih aristokratskih mislecev, ki jih nadrobno navaja Foucault (2015), ko monarha obtožujejo, da je v zavezništvu s tretjim stanom (torej z meščani v obdobju merkantilizma) pripravil pogoje njegove rasti, kar je naposled spodneslo monarha samega.

21

avtonomijo zasebnih lastnikov kapitala, zaradi odpora plemstva in monarhije, ni moglo

zagotoviti drugače kot s pridobitvijo zakonodajne kompetence same.

Proces, v katerem se je meščanstvo vzpostavilo kot politično dominantni razred, se je

»zgostil« v drugi polovici 18. stoletja v obeh »meščanskih« revolucijah: ameriški in francoski.

Dikcija obeh deklaracij, o neodvisnosti ter pravicah človeka in državljana, je nakazala težnjo

po univerzalnosti pravic: naravnih, z rojstvom pridobljenih in neodtujljivih; in po prenosu

suverenosti od boga posvečenega monarha na suvereno ljudstvo oz. nacijo (Hunt, 2015).

Revolucionarni pretresi s konca 18. stoletja so po mnenju Foucaulta (2015) zgolj zadnji

trenutek boja med ekspanzivno močjo meščanstva in defenzivnimi ter v ohranjanje rojstnih in

statusnih privilegijev usmerjenih interesov plemstva in monarhije: »Razlog za to, da na koncu

zmaga mestna družba je […], da ima vse bolj v rokah ne le bogastvo, temveč tudi

administrativne sposobnosti, moralo, določen način življenja, način bivanja, novotarske

instinkte […] pa tudi delavnost«; posledično so »[…] vse konstitutivne funkcije Države v

njenih rokah, izšle izpod njenih rok ali vsaj prešle v njene roke« (prav tam, str. 253).

Zmaga meščanstva – če jo interpretiramo v duhu Hanne Arendt (1996) – pomeni zadnjo

epizodo zmagoslavnega pohoda »družbenega«, v kateri je bil v »[…] prostor javnega v

različnih oblikah priveden življenjski proces sam«; in dobi »[…] odvisnost ljudi od drugih

javni pomen zaradi življenja samega in ne zaradi česa drugega in zato se v njej dejavnosti, ki

služijo le ohranjanju življenja, ne samo pojavljajo, temveč smejo določati fiziognomijo

javnega prostora samega (prav tam, str. 48). Podobno tudi Habermas (1989, str. 101): »[…]

meščanska pravna država (je) na temelju dejavne javnosti pretendirala na tako organiziranost

javne oblasti, ki bi zagotavljala njeno podreditev potrebam zasebne sfere […]«, torej

potrebam blagovne proizvodnje in prometa.

Za Habermasa je bila vladavina (meščanske) javnosti takšna ureditev, ki odpravi vladavino

nasploh: najprej naj bi – po ideji klasične politične ekonomije – sistem »brezoblastne«

svobodne menjave in konkurence dopuščal21, da si v skladu z lastnimi zmožnostmi, talentom

in sposobnostim vsak (ne glede na status, rojstvo ali druge okoliščine), pridobi kvalifikacije

zasebne avtonomije (lastnina in izobrazba)22; tovrstna javnost, ki je anticipirala načelno

pripadnost vseh ljudi, naj bi preko »racionalnega sporazuma« izdajala zakone, ki ne bi bili

odraz sile oz. volje, voluntas, temveč ratio, torej nekaj obče umnega. »Meščanska ideja

zakonske države«, tako pravi Habermas (prav tam, str. 98), »namreč vpenjanje vse državne

dejavnosti v po možnosti brezhibno normiran sistem, ki bi ga legitimiralo javno mnenje, je že

merila na odstranitev države kot instrumenta vladavine nasploh«. Vendar se zdi, tukaj si bomo

pomagali s Hardtom in Negrijem (2010), da je Habermas zamenjal »brezoblastno« obliko

vladavine za »[…] neosebno obliko dominacije (kapitala), ki vsiljuje lastne zakonitosti,

21 Torej družba »drobnih producentov«, kjer je lastnina na široko razpršena in onemogoča monopolne pozicije in prekomerno kopičenja bogastva, tako da noben posamezni zasebnik ne more vplivati na druge in na zakone »nevidne roke trga«, ki določajo cene in vrednost v skladu s povpraševanjem/ponudbo in sposobnostjo posameznega producenta. 22 Vendar že sam predvideva očitno protislovje svojih tez: »Kot ugovor temu pa velja opomniti, da je ta podoba v dolgi zgodovini kapitalističnega razvoja trajala samo srečen hipec: kajti izhajala je iz enkratne zgodovinske konstelacije v Angliji iztekajočega se XVIII. stoletja. Druge dežele niso niti v razcvetu liberalne dobe – v sredini XIX. stoletja – v mednarodni trgovini brez zadržkov uresničile načel laisser faire« (Habermas, 1989, str. 95).

22

vsiljuje ekonomske zakonitosti, ki strukturirajo družbeno življenje in zaradi katerih se zdijo

hierarhije in podrejanja naravna in nujna« (str. 21). Iz tega naslova lahko razumemo tudi,

zakaj so skoraj v istem trenutku, ko je meščanstvo triumfalno razglasilo obstoj neodtujljivih in

univerzalnih pravic človeka in državljana, znotraj racionalno-kritičnega »javnega«

rezoniranja, potekale diskusije, ki so postavljale kriterije za ugotavljanje kdo pravzaprav sodi

k »ljudstvu«, kdo je aktivni in kdo pasivni državljan, itd. (Hunt, 2015) (ženske, ne-lastniki,

tujci, sužnji so bili zgolj najočitnejši izmed izključenih).

Tako bomo deklaracije pravic raje razumeli kot »[…] izvorno obliko vpisa naravnega

življenja v pravno politični red nacionalne države. Tisto naravno golo življenje, ki je bilo v

starem režimu politično indiferentno in je kot ustvarjeno življenje pripadalo Bogu ter je bilo v

klasičnem svetu […] jasno ločeno kot zoe od političnega življenja (bios), zdaj stopi v ospredje

v strukturi države in postane zemeljski temelj njene legitimnosti in suverenosti« (Agamben,

2004, str. 138). Postavljeni smo torej pred »neznosen« paradoks, po katerem se naravno oz.

zasebno življenje, vse do novega veka izobčeno in ujeto v okvirih

gospodinjstva/gospodarstva, pojavi kot osrednji objekt – subjekt moderne države. Ta si za

nalogo zada varovanje »svetosti« in nedotakljivosti življenja in imetja, mu celo zajamči z

rojstvom pridobljeno suverenost – t.j. participacijo pri demokratičnemu procesu – hkrati pa

ga, z naraščanjem kapitalističnega gospodarstva, smatra za »brezoblično maso«, ki jo je

potrebno prilagoditi družbenemu produkcijskemu procesu.

Vzpon meščanske pravne države kot garanta racionalne vladavine zakona, ki se legitimira

preko kritično rezonirajoče javnosti23, zavarovane z ustavno zagotovljenimi svoboščinami, je

spodnesel do tedaj uveljavljeni način izvajanja oblasti, ki je bil predvsem arbitrarni

mehanizem jemanja: »[…] stvari, časa, teles in končno življenja« podanikov (po definiciji

formalno in pravno neenakih), torej pravica »[…] povzročiti umreti ali pustiti živeti«

(Foucault, 2010, str. 130). Kot smo pisali prej, kapitalistični proizvodni način, ki temelji na

ekspanziji in nenehni in progresivni akumulaciji kapitala, terja – za razliko od samovoljnih,

ekscesnih in arbitrarnih posegov monarha – normiran, čim bolj brezhiben sistem univerzalnih

pravil, ki omogočajo »racionalno« kalkulacijo tržnih in produkcijskih trendov, za povečanje

profitabilnosti in ekonomske rasti. Vendar slednje velja zgolj pod fiktivnimi pogoji liberalne

ekonomije »drobnih producentov«, ki kotirajo na zares svobodnem trgu: v realnosti je vzpon

kapitalističnega proizvodnega načina – in meščanstva kot nosilca le-tega –, ki se je »[…]

skrival za nastankom eksplicitnega, kodiranega, formalno egalitarnega pravnega okvira […]«

(Foucault, 2004, str. 42), omogočila ogromna ekspanzija in proliferacija bistveno

neegalitarnih oblastnih mehanizmov, tarča katerih je ravno življenjska moč in produktivnost

prebivalstva in posameznikov, v kolikor tvorijo enotno – družbeno in soodvisno – telo nacije

(Foucault, 2010). Morda velja omeniti še, da so bili tudi najbolj srditi zagovorniki in

utemeljitelji liberalne politične ekonomije (med njimi npr. Adam Smith oz. Jeremy Bentham),

torej sfere tržne samoregulacije in svobodnega razpolaganja z lastnino, konsenzualne

pogodbe, državne ne-intervencije itd., hkrati najbolj neusmiljeni zagovorniki primitivne

23 In ki je načelno anticipirala pripadnost vseh ljudi, v kolikor je »brezoblastna« sfera trga omogočala vzpon slehernika v rang avtonomnega, moralno kompetentnega, posestnika.

23

akumulacije (torej razlaščanja ne-kapitalističnih producentov z neekonomskimi sredstvi) in

sprejemanja »krvave« zakonodaje proti »brezdelnežem« in »lenobnežem« (Perelman, 2000).

Umetnost vladanja, najprej zastavljena v okviru merkantilizma kot problem kako vpeljati

ekonomijo v politično prakso, je bila vse do 18. st. omejena tako s strani monarhične uprave

(in nekako ni mogla drugače, kot delovati v njen prid, t.j. zagotavljanje monarhove

suverenosti) kot s »prastaro« predstavo ekonomije, ki se je vselej nanašala na »[…] vodenje

majhne skupine, sestoječe iz družine in gospodinjstva« (Foucault, 2007, str. 124). Ogromna

rast kapitalistične produktivnosti, ki je botrovala k demografski ekspanziji 18. stoletja (kot

smo pisali prej je ravno merkantilistična politika spodbujala ekspanzijo kapitalističnega

proizvodnega načina, kar je posledično spodneslo tudi monarhovo suverenost), je omogočila

»[…] sprostitev umetnosti vladanja […]«, kar je ravno povezano s »[…] pojavom problema

prebivalstva« (prav tam, str. 125). Problem prebivalstva, s pomočjo statistike (ki je dotlej

delovala v okvirih »policijske« uprave), postane avtonomna raven stvarnosti, ki vsebuje lastna

pravila in specifičnosti: »[…] svoje število smrti, svojo pogostnost bolezni […] učinke, ki so

posledica njegovega naraščanja […] spiral(o) dela in bogastva« (prav tam, str. 125); ki jih ne

gre omejiti na družinske pojave.

Ta trenutek lahko prepoznamo tudi kot zaton »svetosti domačega ognjišča« in modela

vladanja, ki se je zgledoval po gospodinjskem/gospodarskem upravljanju družinskega očeta;

prekinil je torej tisto homologijo »[…] med javno in družinsko oblastjo […]« po kateri je

»[…] moč v družini ustrezala zahtevam javne moči« (Mrgole, 1999, str. 42). Družina se tako

degradira zgolj na segmet – čeravno privilegiran – znotraj prebivalstva in postane »[…]

orodje za vladanje prebivalstvu in nič več ne predstavlja himeričnega modela za dobro

vladanje« (Foucault, 2007, str. 126).

2.5. Disciplina in biopolitika: dve osi biooblasti

Foucault v zvezi s tem vstopom »[…] življenja v zgodovino […]« in vstopom »[…] pojavov,

ki so lastni življenju človeške vrste, v red znanja in oblasti – na področje političnih tehnik«

(2010, str. 135), govori o veliki tehnologiji oblasti, ki se je zgostila v 19. stoletju. Dva pola,

torej discipline oz. anatomo-politika človeškega telesa, od 17. stoletja dalje in bio-politika

prebivalstva od 18. stoletja dalje, naj bi tvorila to veliko tehnologijo bio-oblasti, ki stremi k

zajetju življenja tako na ravni podrobnosti (discipline) kot na globalni ravni populacije (bio-

politika) (prav tam).

Smoter disciplin je iz zmešnjave in kaosa heterogene množice izpostaviti individualna telesa,

optimizirati njihovo produktivno moč in učinkovitost, a hkrati preko dresure, natančnega

spremljanja, predpisov in inšpekcij zagotoviti njihovo krotkost in podredljivost. Disciplinska

oblast deluje predvsem v in skozi specifične ustanove, med katerimi so npr. bolnišnice,

vojašnice, šole in zapori; ključna postane predvsem arhitekturna razporeditev: »[…]

preračunavanje odprtin, polnin in praznin, prehodov in presojnosti« (Foucault, 2004, str. 191);

ki mora omogočiti opazovanje, nenehno nadzorovanje in vidnost individuumov,

izpostavljenih natančnemu pogledu. Do skrajnosti in malodane popolne učinkovitosti prignan

24

disciplinski program je Benthamov Panoptikon - sicer konkretno model zapora s središčnim

opazovalnim stolpom krog katerega so razvrščene zaporniške celice, ki omogočajo pazniku

popoln pregled nad zaporniki, hkrati pa ti ne vidijo paznika, tako da v nobenem trenutku ne

vedo, ali so zares opazovani – ki ga Foucault interpretira kot shemo in »[…] figuro politične

tehnologije, ki jo lahko ločimo in ki jo moramo ločiti od sleherne posebne rabe« (prav tam,

str. 225). Učinkovitost panoptične sheme izvira iz konstantne vidnosti: učinki nadzora so

stalni, čeravno je lahko samo nadzorovanje diskontinuirano (princip ekonomičnosti); vidnost

omogoča karakteriziranje, klasificiranje in analitično ureditev prostora; omogoča

eksperimentiranje z ljudmi, vnašanje sprememb in novosti ter opazovanje posledic in učinkov

le-teh; nadzor se razširi tudi nad uslužbence ustanove, kar pomeni, da njeno delovanje ni

odvisno od posamičnih oseb, temveč funkcionira kot neosebna »mašinerija«; skrči število

nadzornikov, hkrati pa poveča število nadzorovancev. Panoptična shema torej pooseblja sen

disciplinske oblasti, saj gre predvsem za »[…] način vsajanja teles v prostor, distribucije

individuov v medsebojnih odnosih, hierarhične organizacije, dispozicije oblastnih središč in

kanalov […]«, ki lahko okrepi »[…] katerikoli oblastni aparat: zagotavlja njegovo

gospodarnost (z materialom, z osebjem, s časom); s svojo preprečevalno naravo, s

kontinuiranim delovanjem in s samodejnimi mehanizmi mu zagotavlja učinkovitost« (prav

tam, str. 225, 226).

Discipline se torej ukvarjajo z mnoštvom ljudi, v kolikor se da to mnoštvo razgraditi na

posamične sile, individuume, ki jih je treba skrbno nadzirati, omejiti in »funkcionalizirati«

njihovo medsebojno občevanje, preprečiti kaotično in potencialno nevarno mešanje in

povezovanje24, določiti mesta in vidnost individuumov (kdo je kje, kdo sodi kam, kdo

izpolnjuje svojo dolžnost …) in naposled zagotoviti optimalno učinkovitost delovanja ob

hkratnemu zagotavljanju ekonomičnosti in varčnosti (kako z najmanjšo možno mero oblasti

zagotoviti kar največji oblastni učinek). V drugi polovici 18. stoletja pa, tako Foucault (2015),

se po »[…] prvem zavzetju oblasti nad telesom […]« zgodi drugo, ki »[…] ne individualizira,

pač pa ustvarja mnoštvo, ki ne meri na človeka-telo, pač pa na človeka vrsto« (str. 261). Gre

torej za politično kalkulacijo pojavov, ki pridobijo smoter samo na ravni populacije:

nataliteta, mortaliteta, življenjska/delovna doba, bolezni, odnosi med človeško vrsto in

njegovim bivanjskim okoljem (naravno, tako kot umetno-urbano) (prav tam).

Predpostavka, da obstaja populacija z lastnimi fenomeni, procesi in zakonitostmi, ki imajo

tudi ekonomske učinke (banalen primer je npr. »javno« zdravje, ki vpliva na večjo

produktivnost in daljšo aktivno, delovno dobo prebivalstva), da gre torej za »naravni«

fenomen, ki ni zgolj učinek vladnega predpisovanja in discipliniranja – ravno obratno –

prekomerni in nepremišljeni disciplinski posegi lahko tudi zavirajo »naravno« rast moči in

produktivnosti populacije, je temeljito spremenila načine delovanja oblasti (Foucault, 2009).

Namesto globalnega urejanja in predpisovanja je potrebno delovati na ravni populacije in

upoštevati naravne, biološke procese človeka-vrste: krepiti pozitivne dejavnike, zagotoviti

blagostanje, podaljševati življenje (Foucault, 2015); hkrati pa namestiti »varnostne

24 V bolnišnici npr. onemogočati prenos kužnih bolezni, v šoli preprečevati lenobnost, razuzdanost in širjenje nedostojnih vedenj, v zaporu omejit obseg sive ekonomije in potencialnih uporov zapornikov, v delavnici/tovarni pa delavsko organiziranje, itd…

25

mehanizme« za preprečevanje ogrožajočih, tveganih, naključnih dejavnikov in nereda

(Foucault, 2009). Za razliko od disciplin deluje biopolitika predvsem preko statističnih ocen

in globalnih meril, pri čem se opira na družbene in naravoslovne znanosti, ki ne izhajajo

(nujno) iz vladnih krogov, a proizvajajo znanja, ki so bistvenega pomena za uvajanje »[…]

regulacijskih mehanizmov, ki bodo lahko v tej globalni populaciji […] utrdili ravnotežje,

ohranjali povprečje, vzpostavili nekakšno homeostazo […]«; pojavi se torej »[…]

kontinuirana, učena oblast, ki je oblast »omogočanja življenja« (Foucault, 2015, str. 264,

365).

V tem poglavju smo torej – z veliko mero ignorance in selektivnosti – sledili razvoju odnosa

med zasebnim in javnim v tradiciji »zahodnih« političnih konfiguracij. Golo dejstvo življenja,

ki človeka postavlja v red živih bitij, je bilo v antiki in še pozno v srednjem veku odrinjeno na

robove političnega življenja, ujeto v okvire »zasebnega« gospodinjstva/gospodarstva. Novi

vek, ki ga je zaznamoval vzpon kapitalističnih proizvodnih odnosov, je postopoma ustoličil

»zasebno« in dovolil, da se življenjsko-biološki procesi (rojevanja, dela, seksualnosti, vzgoje,

zdravja, itd.) pojavijo v samem osrčju in kot glavni smoter javno-političnih kalkulacij. Če si

sposodimo terminologijo Agambena (2004) lahko rečemo, da je zoe preplavil polis, in s tem

začrtal osnovno polje delovanja oblasti (na ravni življenja individuumov, ki se jih preko

disciplin subjektivira in na ravni človeka-vrste, kot niz in splet »varnostnih mehanizmov«, ki

zagotavljajo in spodbujajo družbeno blagostanje, produktivnost in ravnovesje), hkrati pa tudi

strategije boja zoper oblast, ki si je življenje zastavila kot politični predmet: » »Pravica« do

življenja, telesa, zdravja, sreče, do zadovoljitev potreb, »pravica«, da človek onstran vseh

zatiranj in »odtujitev« znova odkrije, kaj je in vse, kar zmore biti […] je bila politični odgovor

na vse te nove postopke oblasti […]« (Foucault, 2010, str. 138)25. Oblasti tako ne gre razumeti

zgolj preko negativne formule – kot temu pravi Foucault (2015) – država|represija, temveč kot

spodbujanje in omogočanje življenja, krepitev in pomnoževanje produktivnih sil, ki bo

represijo – v zadnji instanci usmrtitev – uporabila zgolj v funkciji zagotavljanja varnosti

populacije in omogočanja kolektivnega preživetja (od tod izhaja tudi fenomen, da se

političnega sovražnika, ki ga je potrebno »uničiti«, kot tudi skupine znotraj populacije, ki jih

je potrebno »ukrotiti« oz. »nevtralizirati«, predstavlja kot nevarne grožnje blagostanju,

varnosti in v končni fazi življenju populacije).

V naslednjem poglavju bomo s pomočjo koncepta biooblasti kot temeljnega načina delovanja

oblasti v (post)modernih družbah, naredili rekonstrukcijo nastanka in razvoja socialne

pedagogike kot »pedagoške veje socialnega skrbstva« oz. »socialne veje pedagoškega

delovanja«.

25 Hardt in Negri (2010) predlagata na tem mestu terminološko ločnico med biooblastjo, kot oblastjo administriranja in proizvajanja življenja »(…) ki deluje skozi vladanje populacijam, upravljajoč njihovo zdravje, reproduktivne zmogljivosti itd…« (str. 62) in bioopolitiko »(…) kot moč življenja, da se upira in določa alternativno produkcijo subjektivitete« (str. 63). Tovrstno perspektivo bomo uporabili predvsem v zadnjem poglavju, ko bomo orisali potencialno emancipatoričen značaj socialno-pedagoških posegov v (družinsko) intimo posameznikov.

26

3. Rekonstrukcija zgodovine socialne pedagogike »Tako je, kot da bi od neke točke dalje vsak odločilen politični dogodek imel dvojni obraz:

prostor, svoboščine in pravice, ki jih posamezniki pridobijo v konfliktu s centralnimi

oblastmi, hkrati vedno pripravijo neslišen, a naraščajoč vpis njihovega življenja v državno

ureditev, s čimer postavijo nov in strašljivejši fundament suvereni oblasti, ki se je skušajo

znebiti« (Agamben, 2004, str. 131).

S temi besedami je Giorgio Agamben ob koncu »krvavega« 20. stoletja obelodanil dialektičen

odnos med osvobajajočimi potenciali (»zahodne«) množične industrijske družbe in njenimi

oblikami in mehanizmi oblasti, boj katerih se bije na terenu omogočanja in zagotavljanja

življenja. Tudi v primeru nastanka socialne pedagogike, ki je ravno tako »hčerka industrijske

družbe« (Müller-Lindenlauf, 1994), lahko sledimo podobni dialektiki. Tako piše Mrgole

(1999, str. 76): »[…] prizadevanje za izboljšanje socialne skrbi in pomoči v praksi učinkujejo

kot krepitev kontrolnih mehanizmov, zgoščanje sistemov sankcioniranja in globalizacija

vodilnih družbenih vedenjskih norm.« Da bi osvetlili to paradoksno dinamiko, bomo na

kratko pregledali okoliščine, ki so botrovale nastanku socialne pedagogike, nato pa sledili

njeni razvojni trajektoriji. Pri tem bomo izhajali predvsem iz nemške »zgodbe« in tamkajšnjih

okoliščin, saj ne samo, da je – v nam dostopni literaturi – najbolj dokumentirana, temveč velja

kot »zibelka« in »izvoznica« teorije in prakse socialne pedagogike.

3.1. Socialna katastrofa, filantropi in prvi »socialni pedagogi«

Zametke socialne pedagogike lahko zasledimo v 19. stoletju, ki ga je zaznamoval vzpon

industrijskega kapitalizma in soočil sodobnike z dotlej nepoznano mero antagonizma in

neenakosti: revščina in beda nastajajočega (industrijskega) delavstva proti razkošju in

blagostanju kapitalistov in »uglajenih« razredov; urbanizacija in rast industrijskih središč

(predvsem gnetenje proletariata v mizernih delavskih naseljih); začetki delavskega

organiziranja, gibanja in socializma. Tako pravi Beaud, ko opisuje mentaliteto takratnih

opazovalcev družbenih razmer (1981, str. 102): »(d)ve vesolji […] v istem mestu: tukaj

soseska, kjer vladajo red, mir in »dober okus«; tam nezdrave soseske: umazanija,

promiskuiteta, vulgarnost, negotovost.«

Nagli razmah industrijskega kapitalizma v 19. stoletju, ki se je najhitreje in najbolj intenzivno

odvijala v Veliki Britaniji, je spremljala dotlej nezamisljiva degradacija življenjskih okoliščin

revnega proletariata in pojav slumov, propadajočih in prenaseljenih mestnih četrti polnih

bolezni, revščine in »izprijenosti« (Davis, 2007). Ekstremna neenakost in revščina, ki sta se

izrazito kazali predvsem v rastočih industrijskih metropolah – kot rečeno predvsem v Veliki

Britaniji: London, Liverpool, Manchester – sta bili posledici tako ekonomske ekspanzije, ki je

izkoreninjala vedno večji delež prebivalstva iz njegovih socialno-kulturnih vezi in okoliščin

ter uničevala vse oblike ne-pogodbenih družbenih organizacij (vaško, sorodstveno, poklicno-

stanovsko) (Polanyi, 2001), kot tudi nagle in nenačrtovane urbanizacije brez osnovnih

komunalnih storitev (čiščenje cest, vodovod, kanalizacija, sanitarije, stanovanja) (Hobsbawm,

27

1996). Posledično so velika mesta združevala med seboj segregirana svetova blišča in bede26;

v slednjem so tedaj živeči opazovalci razmer zaznavali malodane »socialno katastrofo«, ki je

postala eno ključnih vprašanj in predmet ostrih političnih konfrontacij 19. stoletja27 (Beaud,

1981, Polanyi, 2001).

Splošna apatija, obup, negotovost, alkoholizem, kriminal, kot tudi ponoven pojav epidemij

(predvsem kolere in tifusa); vse to je pestilo nižje razrede, ki so brez sredstev kolektivne

zaščite in solidarnosti bili izpostavljeni brutalnemu izkoriščanju kapitalistov, brezposelnosti,

mizernim plačam in »neskončnim« delovnikom v nečloveških pogojih industrijskega dela

(Hobsbawm, 1996). Razkorak med liberalnimi ideali enakosti, svobode in blaginje

iztekajočega se 18. stoletja in dejansko »pavperizacijo« delavstva in vse večjega dela

»srednjega razreda« (nekdanjih rokodelcev in malih producentov), je buril duhove tako

meščanskih kot delavskih krogov in njihovih zagovornikov. Okrog »socialnega vprašanja28«,

ki je bila »[…] šifra za materialno in duhovno stisko širokih slojev prebivalstva« (Henkel,

2002, str. 23) sta se oblikovala liberalni in –kot so ga kasneje poimenovali – socialistični tabor

(Beaud, 1981; Polanyi, 2001; Hobsbawm, 1996).

Meščansko liberalni krogi so na stisko revnih slojev odgovarjali z dobrodelnostjo in

filantropijo, kot laičnim programom uresničevanja človeške ljubezni (Mrgole, 1999); bolj

radikalni zagovorniki liberalne ekonomije pa so se poistovetili z nauki Thomasa Malthusa in

kasneje socialnih darvinistov. Po Malthusovem nauku prebivalstvo narašča hitreje kot njegove

zmožnosti za preživetje, pri čem se delež ljudi (tisti, ki zaradi lakomnosti, lahkomiselnosti in

premajhne spretnosti obubožajo sebe in svoje potomstvo) nujno »izrodi« in je zavezan

moralno vprašljivim dejavnostim (prav tam; Beaud, 1981); po tezah socialnih darvinistov pa

tako kot v naravi, tudi v družbi prihaja do naravne selekcije, kjer šibkejši podleže

močnejšemu (Weikert, 1993). Tako so privrženci Malthusovih idej kot socialni darvinisti

nasprotovali državnim in drugim (filantropskim) intervencijam za izboljšanje položaja revnih,

saj naj bi liberalno-tržno gospodarstvo, tako kot iz njega izhajajoča neenakost, predstavljalo

naravni red, poseganje vanj pa ima lahko zgolj škodljive posledice za ekonomijo in družbo

nasploh.

Vendar je kaj kmalu postalo jasno, da ideal samo-regulirajočega se trga in ne-intervencije ni

nič drugega kot ideal. Prebujenje občutenja družbe kot soodvisnega organizma, kjer

dejavnosti enega vplivajo na življenja drugih, se je z vso silo uveljavljalo v zavesti ljudi:

liberalno gospodarstvo je ogrožalo vse večji delež prebivalstva, ne nazadnje tudi same nosilce

le-tega. Za razliko od sprva optimistične Durkheimove teze o »spontanem« vzniku morale in

(organske) solidarnosti v modernih družbah z visoko delitvijo dela (Durkheim, 1984), sta se

bohotila družbeni nemir in socialna dezintegracija, ki sta ogrožali sam obstoj »novega«

26 »A hundred thousand East Londoners rise each morning with little or no assurance as to where their daily bread may come from« (Stotisoč prebivalcev »East Londona« se vsako jutro zbudi brez gotovosti, koder oz. ali sploh bodo zaslužili dnevni kruh) (Woods, v Woods et al. 1895). 27 Zagotovo ga 19. stoletje tudi ni uspelo razrešiti (po vsej verjetnosti se ga v okviru kapitalistično-državne organizacije niti ne da); socialna in ekonomska neenakost ostajata temeljni problem tudi danes. 28 Zanimiva je tudi meščanska literarna imaginacija, ki se je začela zanimati za življenja nižjih slojev (glej npr. Emile Zola, Beznica).

28

družbenega reda29. Epidemije, ki so se razširile tudi izven delavskih četrti, nizka kupna moč

delavstva, kot tudi njihova nizka kvalificiranost in slaba fizična in zdravstvena kondicija so

hromili sam gospodarski razvoj (Polanyi, 2001), hkrati pa je bila velika koncentracija

proletariata v rastočih mestih gojišče subverzivnih idej, ki so se hitro širile in manifestirale v

vse bolj masovnih in bolj ali manj organiziranih uporih, nemirih in stavkah (Hobsbawm,

1996; Beaud, 1981): »[…] neorganiziran delavski razred, ujet med industrializacijo in

urbanizacijo, je bil dojet kot vir stalne nepredvidljivosti in socialnega nemira (Stedman-Jones,

1971, v Lorenz, 2008, str. 629).

Kot pravi Lorenz (prav tam) se je »socialno vprašanje« – s strani bogatih razredov – vse bolj

zaostrovalo okoli vprašanja kako »[…] kolektivno nasloviti rastočo neenakost, dezintegracijo

in nezadovoljstvo […], brez da bi se zatekli k […] revoluciji« (str. 634). Iz tega naslova lahko

razumemo tudi reforme, ki so se v drugi polovici 19. stoletja dalje, v razmaku nekaj desetletij

in pod okriljem tako liberalnih kot tudi konservativnih in socialno-demokratskih politikov,

pojavile v malodane vseh industrijskih državah: prepoved otroškega dela, delavska

zavarovanja v primeru nesreč, brezposelnosti in upokojitve, uvedba minimalnih varnostnih in

zdravstvenih standardov itd. (Polanyi, 2001; Henkel, 2002).

Tudi pedagogi so se čutili poklicane pri naslavljanju socialnega vprašanja, kot npr. Karl

Mager in Friedrich A.W. Diesterweg, ki sta na polovici 19. stoletja domnevno prva uporabila

besedno zvezo »Social-Pädagogik«, socialna pedagogika. Mager se je pri koncipiranju

socialne pedagogike, kot nekakšne sinteze individualne in kolektivne pedagogike, skliceval na

nevarnost »drhali« (t.j. nižjih, moralno izprijenih razredov), ki naj bi vsebovala potencial za

nič manj kot uničenje meščanske civilizacije (Dollinger, 2008), zato je zanj pomembno

pedagogiko preučevati tudi skozi perspektivo družbenih, strukturnih sprememb; medtem je

Diesterweg videl nalogo socialne pedagogike nekoliko ožje, namreč »[…] pedagoško

obravnavati posledice obubožanja«, kar se »[…] posebej nanaša na mladinsko skrbstvo in

družinsko delo […]« (Hamburger, 2014, str. 15). Skupna jima je bila zaznava krize, oz. kot

pravi Dollinger (2008), »anomije« kot posledice strukturnih sprememb, s čimer sta apelirala

na potrebo po pedagoškem obravnavanju problema revnih razredov (prav tam).

Zanimanje za problem obubožanja ali – v primeru otrok in mladine – sirot ter mladih

vagabundov in prestopnikov, ni bila novost 19. stoletja, temveč korenini v spremenjeni

zaznavi dela in revščine začenši s 16. stoletjem (in v procesih vzpona kapitalističnih

proizvodnih odnosov, o katerih smo pisali v prejšnjem poglavju). Prvi kvazi-institucionalni

ukrepi proti »izkoreninjenim« klatežem, beračem in brezdelnežem so bile »prisilne

delavnice«, kamor so v stilu »velikega zapiranja« – kot ga je opisoval Foucault v Zgodovini

norosti v času klasicizma – zapirali tako »norce«, berače kot tudi male kriminalce. Prav tako

so sirotišnice, kot naslednice cerkvene in samostanske vzgoje sirot, nediskriminatorno

obravnavale vse otroke, ki jih niso vzgajali v družinah; skupna obema »tehnologijama« je bila

ideja »vzgoje z (trdim) in k (»poštenemu«) delu«, kot univerzalnim »socialnim zdravilom«

(Mrgole, 1999, str. 141-153).

29 Sam Drukheim je moral kasneje spremeniti optimistične napovedi, tako de je govoril o »anomiji« - stanju družbene dezintegracije – h kateri je treba pristopiti s proizvajanjem kolektivne »morale« (Dollinger, 2008)

29

Nastavkom bolj diferencirane obravnave revnih otrok lahko sledimo v iztekajoče se 18.

stoletje, kjer, kot piše Mrgole (prav tam), sta se združila meščanski filantropični duh in

razsvetljenski optimizem glede sistematične vzgoje ljudi, kar naj bi vodilo k družbenemu

napredku. Eden vidnejših predstavnikov »vzgojno-optimistične« struje je bil švicarski

pedagog Johann Heinrich Pestalozzi, ki je v revnih otrocih brez ustrezne družinske oskrbe

zaznal »duhovno degradiranost«, ki jo morajo z ljubeznijo in moralno vzgojo nadomestiti

pedagogi. Revne naj bi vzgajali k samopomoči, tako da bi tudi v revščini živeli »uporabna« in

moralna življenja. Pri svojem delu je velik poudarek pripisal tudi blagodejnim učinkom in

izkušnji rokodelskega in kmetijskega dela, ki je bilo v »njegovih« šolah (Neuhof, Stans,

Burgdorf itd.) vključeno tudi v učni načrt (Brown, 1986). Pestalozzi je, kot pravi Niemeyer

(2005), sodil v tradicijo razsvetljenskih utopistov, ki so želeli preko oblastne intervencije ljudi

urediti in spraviti k delu, modrosti in sreči; pri tem je apeliral na »prosvetljene« sloje in

njihovo sočutnost pri uresničevanju ideje »človečnosti«, ki naj bi najbolj do izraza prišla

ravno pri vzgajanju (in s tem razsvetljevanju) revnih in prikrajšanih (prav tam; Mrgole, 1999).

Omenjeni »vzgojno-optimistični«, kot tudi meščansko-filantropski modeli »pomoči« revnim,

ki so temeljili na »častnih službah« (nem. Ehrenamt): kot npr. nemški Eberfeldski sistem

»negovalcev revnih«, ki jim je urad za revne dodelil mandat za individualno pomoč, oskrbo in

kontrolo revežev (Hammerschmid in Tennstedt, 2005); in ne nazadnje sistem sirotišnic in

drugih ustanov, kjer so vzgajali bolj ali manj »s palico«, so se – če si nekoliko sposodimo

Foucaltovo terminologijo – izkazali za neučinkovite, da bi vladali »[…] ekonomskemu in

političnemu telesu družbe, ki je bila tik pred demografsko eksplozijo in industrializacijo. Tako

se je stari mehaniki oblasti […] zmuznilo preveč reči, tako spodaj kakor zgoraj, tako na ravni

podrobnosti, kakor na ravni množice« (Foucault, 2015, str. 268).

3.2. Pionir Wichern

V Hamburgu, v 30. letih 19. stoletja eno izmed najbolj in najhitreje razvijajočih se

»industrijskih« mest v Prusiji, se je med tedanjimi religiozno in socialno reformistično

navdihnjenimi krogi (malo)meščanstva, tako piše Anhorn (v Gehring (ur.), 2007), formiral

specifični diskurz okrog nereda in nepreglednosti življenjskih razmer (delavskih,

stanovanjskih, odnosnih, komunikacijskih, generacijskih, spolnih, prostorskih, časovnih,

vzgojnih, socialnih…) mestnih revežev v t.i. Gängviertel (nekoliko okoren prevod bi bil »četrt

tolp«), ki so ga smatrali kot »najbolj boleč madež« Hamburga (Asher, 1865, prav tam, str.

325). V teh razmerah je deloval mlad teolog Johann Hinrich Wichern, ki je leta 1833

ustanovil Rauen Haus (spet nekoliko okoren prevod »groba hiša« oz. »hiša za neotesance«) za

»zanemarjeno in prestopniško« mladino (Mrgole, 1999; Hammerschmid in Tennstedt, 2005).

Wichern je s svojimi skorajda etnografskimi »študijami« in opisi življenjskih razmer mestnih

revežev buril duhove prestrašene meščanske javnosti in jim preko slikovitega prikaza

»skrivnega in tujega podzemlja« revnih posredoval občutek, da so se revne četrti razvile v

»[…] politično-zakonsko in kulturno avtonomne enklave […]«, ki so se odtegnile nadzoru

policije, cerkve in šole, kar je grozilo razgraditi meščanski red od znotraj (Anhorn, 2007, str.

326). Ker menimo, da je Wichern vzpostavil nastavke dveh temeljnih socialno pedagoških

(oblastnih) tehnologij, se bomo v nadaljevanju nekoliko več posvetili metodam Rauen Haus.

30

Mizerne okoliščine revnih, ki jih je Wichern opisoval kot »pred-civilizacijske«, nomadske in

živalske: »Edino k čemu še stremijo je zadovoljitev najnižjih potreb« (Moeller, 1933, v

Anhorn, 2007, str. 327); je pripisoval »kulturi revščine«, kar posledično botruje pomanjkljivi

pravni zavesti in kriminalu, surovemu nasilništvu, upiranju vsem avtoritetam in spolni ter

socialni promiskuiteti (prav tam). Vso to izprijenost pa je v končni fazi – kot mnogi tedanji

krščanski reformatorji – pripisoval posledicam razsvetljenstva in sekularizacije, torej

pomanjkanju krščanskega duha pri ljudeh (Hammerschmid in Tennstedt, v Thole (ur.), 2005).

Za Wicherna, ki je izhajal iz normativne predpostavke meščansko individualistične identitete,

je življenjske razmere revnih predstavljalo nepregledno, difuzno in brez-identitetno stanje, kar

je v svojih detajlnih opisih Gängviertla interpretiral kot »[…] izrecni manko temeljnih

družinskih in individualnih ureditev […]« (Anhorn, 2007, str. 328). Rauen Haus naj bi tako

(od)rešil zanemarjeno, prestopniško in težko vzgojljivo mladino in jim nudil priložnost

individualizacije po meščanskem vzoru in tako iz »nepreglednega in neulovljivega kaosa

kulture revščine« ustvaril fiksne in urejene identitete. Ne glede na religiozno in misijonarsko

motivacijo Wicherna, ki je izhajal iz teološkega miljeja in je v ponovnem »pokristjanjevanju«

videl rešitev »socialnega vprašanja« (Hammerschmid in Tennstedt, 2005), je bilo njegovo

prizadevanje, kot metoda dela v Rauen Haus, izrazito moderno30. Tudi sam je, izhajajoč iz

opazovanj zanj »izrednega stanja«, prepoznal politični in predvsem pedagoški izziv, ki mu

dotlej uveljavljeni načini skrbstvenega dela z revnimi, poboljševalnice ali državna represija

(in policijska kontrola) niso bili kos (očital jim je manko specifičnega znanja o revnih in

njihovih življenjskih okoliščinah, kot tudi uniformno in shematično vzgojo, kjer

individualnost gojenca ni upoštevana) (Anhorn, 2007).

Anhorn (prav tam) trdi, da je Wichern prvič vzpostavil socialno pedagoški dispozitiv31

»zanemarjenosti« (torej še preden je prišlo z Magerjem do prve uporabe termina socialna

pedagogika), v kateri je videl »[…] izgubo vseh družbenih vezi in norm […]« (Mrgole, 1999,

str. 162), kar je kot novo polje racionalnosti naredilo potrebo po preventivnem skrbstvenem

delovanju videti kot samoumevno (prav tam). Vendar se modernost »socialno pedagoškega«

pristopa Wicherna ne izčrpa z vzpostavitvijo polja razmer med diskurzi, praksami in

institucijami o »zanemarjenosti«; Anhorn (2007) namreč vzgojne metode Rauen Haus bere

kot paradigme pobrane iz »foucaultovske« koncepcije disciplinirajočih oblasti. Wichern je pri

svoji vzgojni metodi stavil na »družinski« model majhnih skupin (od 10 do 12 gojencev) in se

izrecno odrekel represivnim in nasilnim prijemom32: »[…] vzgojna metoda v Raues Haus (je

bila) utemeljena na kompenzaciji manjkajočih moralnih kreposti in življenjskih praks«

(Mrgole, 1999, str. 162). Wichern je ravno obratno računal na vodeno »puščanje« svobode,

pri čem bi lahko akumulirali »resnično in nezastrto« znanje o gojencu in ga spoznavali v

30 Sicer tej anologiji ne bomo sledili naprej, vendar gre izpostaviti, da lahko Wichernov projekt primerjamo z težnjo moderne države – kot piše Scott (1998), nepregledne, kaotične, mobilne in neustaljene množice narediti »čitljive«, t.j. jih fiksirati v pregledne kategorije, ki poenostavljajo in omogočajo izvajanje državnih funkcij (pobiranje davkov, vpoklic in preprečevanje uporov). 31 Po Foucaultu je dispozitiv oz. aparat sistem odnosov med heterogenimi diskurzi, institucijami, arhitekturnimi oblikami, regulatornimi odločitvami, zakoni, administrativnimi ukrepi, znanstvenimi trditvami, filozofskimi, moralnimi in filantropskimi predlogi, itd....; ki šele odpira in omogoča polja racionalnosti (Foucault, 1980). 32 Verjetno ni potrebe po posebnem poudarku, pa vendar kratek opomnik, da se zastavljeni cilji pravilom razlikujejo od uresničene prakse.

31

njegovi »naravni in pravi« podobi; to naj bi – preko natančnega in podrobnega beleženja

vedenja s strani vzgojiteljev – omogočilo globok vpogled v duševnost in osebo gojenca, kar bi

bila podlaga nadaljnjih temeljnih sidrišč in oprijemov vzgojnih intervencij in korektur. V tem

oziru je gojenec objekt vzgojne oblasti, medtem ko je Wichern ciljal na to, da v končni fazi in

preko instituta tedenskih pogovorov in individualne izpovedi, postane subjekt teh procesov

(Anhorn, 2007). Z današnjo socialno pedagoško terminologijo bi rekli, da je Wichern želel

spremeniti zunanji lokus kontrole gojenca v notranjega; gre pa za to, kot je pisal Foucault

(2004), da gojenec »[…] sam prevzame prisile oblasti; spontano jih uporablja na samem sebi;

vase vtisne oblastno razmerje, v katerem igra hkrati obe vlogi; postane načelo svoje lastne

podvrženosti« (str. 222). Spodbujanje k izpovedovanju in pikolovsko vodeni ter s celotnim

timom vzgojiteljev analizirani dnevniki naj bi torej nadomestili dotedanjo represivno in

»pazniško« vzgojo, tako da se kontrolni in nadzorni mehanizmi »asimilirajo« v celokupni

vsakdan gojenca; male skupine pa naj bi omogočale vpogled v osebnost slehernega, kjer

noben – najsi gre za tako majhen in neznaten – detajl ne uide budnim očesom vzgojiteljev:

»[…] nič v življenju gojencev ni bilo dovolj minorno – najbolj slučajni dogodki,

najneznatnejši prekrški, nedolžne misli, skrite namere, najskrivnejša poželenja – da nebi bilo

(ubesedeno) in pretvorjeno v »neprisiljen« diskurz priznanja in izpovedi, ki bi obelodanil

»resničnost notranje narave« slehernega gojenca, in tako obetal razširiti teren pedagoških

intervencij« (Anhorn, v Gehring (ur.), 2007, str. 334).

Poleg (pre)vzgojnega doma Rauen Haus je Wichern ustanovil tudi izobraževalni zavod za

diakone (za t.i. »brate«), ki velja za enega od prvih ustanov za izobraževanje »domskih«

vzgojiteljev (Hammerschmid in Tennsted, 2005). Izobraževanje diakonov je bilo od prvega

dne tesno prepleteno z vzgojnim delovanjem v Rauen Haus, s čimer je po mnenju Anhorna

(2007) vzpostavil za zgodovino socialne pedagogike/socialnega dela (nem. Soziale Arbeit33)

enkratni funkcionalni mehanizem, ki je sprožil in ohranjal pomnoževanje in stopnjevanje

akumulacije znanja in vzgojnih učinkov. Wichern je tako preko krožnega sistema:

dokumentacija, predelava, interpretacija in urejanje znanja, t.j. produkcija »profesionalne«

vednosti, ki vzpostavi in širi polje socialno pedagoških intervencij, ki generira še bolj

podrobno in individualno znanje; omogočil konstrukcijo individuuma kot predmeta, ki ga je

moč opisati in analizirati v njegovih psiho-socialnih posebnostih, potencialih in sposobnostih

ter v njegovi zgodovini, sedanjosti in napovedljivi prihodnosti. S tem je, kot meni Anhorn

prvi odprl »neizmerno« polje socialno pedagoških intervencij, ki ga je Wichern poimenoval

»dušebrižništvo« (Wichern 1841/45, v Anhorn, prav tam, str. 335).

Rauen Haus nakazuje edinstven prelom z dotedanjo tradicijo izven-družinskega vzgajanja in

prvi poizkus sistematičnega in kontinuiranega dela z »zanemarjeno« in »težko vzgojljivo«

mladino v industrijskih mestih. Wichern si je zadal krščansko in pastoralno34 misijo

(od)rešitve »najbolj zavrženih in izprijenih«, ki jo je smatral za utelešenje usmiljenja in

človekoljublja, kot odgovor na škodljive posledice sekularizacije in s tem povezanega

33 V nemškem prostoru termin Soziale Arbeit označuje tako socialno pedagogiko kot socialno delo kot nekakšen krovni pojem za poklice socialnega skrbstva. 34 Več o moderni obliki pastoralne oblasti, t.j. hkratni individualizaciji in totalizaciji (pastir, ki bdi nad čredo a hkrati nad sleherno izmed ovčic) v »Omnes et singulatim«: h kritiki političnega uma, v Foucault, 2007, str. 154-181.

32

»odmiranja krščanskega duha« (Hammerschmid in Tennstedt, 2005). Pri tem je razumel

»odrešitev« v povsem moderni obliki integracije gojencev v (malo)meščanski

individualizirani družbeni red in omogočanju prilagojenih potekov biografskih in identitetnih

fiksacij vsakemu gojencu (kot odgovor kaotični in nestabilni zmešnjavi proletarsko-

plebejskega življenja) (Anhorn, 2007).

Wichernov model je vzpostavil določeno – disciplinsko – paradigmo socialne pedagogike,

tako da je prekinil z »negativno« in represivno tradicijo (četudi zgolj na idejni ravni) in ji

zoperstavil »učeno« vednost-vzgojo35, ki mladostnike individualizira v »gojence«. Tako je

šele vzpostavil socialno pedagoško polje interveniranja preko dispozitiva »zanemarjenosti«,

kajti vlada »[…] ljudi nad ljudmi […] predpostavlja določeno obliko racionalnosti, ne pa neko

instrumentalno nasilje« (Foucault, 2007, str. 181). Odkril je torej tip »zanemarjenega«

mladostnika kot objekta-subjekta socialno pedagoškega delovanja, kar je (in verjetno še dolgo

bo) temeljito zaznamovalo teorijo in prakso stroke36. Wichernovo zapuščino lahko razumemo

tudi preko perspektive Polanyijevega koncepta »dvojnega gibanja« kapitalizma, saj je sam

zelo dobro razumel – ne glede na prej omenjeno vrednotenje »kulture revščine« – da so krivci

za degradacijo delavstva predvsem nosilci kapitala, katerih bogastvo se kuje na plečih revežev

(Niemeyer, 2005). Razvoj kapitalizma – po mnenju Polanyija (2001) – zaznamuje tako

gibanje kapitalističnega opustošenja, ki trga socialne, kulturne in solidarnostne vezi ljudi ter

jih tako »izkoreninja«, kot tudi nasprotno gibanje, ki si prizadeva varovati življenje in ga

ponovno »ukoreniniti«; Rauen Haus tako lahko razumemo kot poizkus namestitve

»varnostnega mehanizma« (Foucault, 2015) za povrnitev in ohranjanje ustaljenosti in

varovanja (načina?) življenja. Vprašanje je, čigavega oz. natančneje kakšnega življenja,

odgovor pa je bržkone meščanskega: torej uravnavanje škodljivih posledic (liberalnega)

kapitalizma. Podobno tudi Böhnisch (2005, str. 199): »[…] socialna pedagogika in socialno

delo so […] družbeno institucionalizirane reakcije na tipično obvladovanje psihosocialnih

problemov, ki so posledica družbeno ustvarjene dezintegracije.« Socialna pedagogika torej

prag modernosti prestopi torej tako, da se vzpostavi kot discipliniranje in kot varnostni

mehanizem; tej dvojnosti bomo sledili tudi v nadaljevanju.

3.3. Profesionalizacija mladinskega skrbstva: rojstvo socialne pedagogike

Sam Wichernov uspeh – kot tudi uspeh drugih zasebnih in/ali religioznih (pre)vzgojnih

reformatorjev – je tekom 19. stoletja počasi pojenjal: vse bolj dinamični procesi urbanizacije

in razvoja velikih mest, pogoste selitve delavskega prebivalstva, kot tudi prvi »učinkoviti«

ukrepi delavskih in socialnih zavarovanj, ne nazadnje pa tudi mogočen razvoj družbenih in

humanističnih ved, so temeljito spremenili podobo in razsežnosti urbane revščine (in s tem

tudi koordinat t.i. »socialnega vprašanja«), čemur zasebne iniciative – najsi še tako

velikopotezne kot Rauen Haus – niso bile kos (Hammerschmid in Tennstedt, 2005). Tako

pravi Mrgole (1999, str. 164): »[…] v času, ko so potekali procesi sakralizacije,

35 Na tem mestu namerno uporabljamo različico Foucaultovega termina vednost-oblast (Foucault, 1980). 36 Šele v 60. letih 20. stoletja so se znotraj stroke začele kritične razprave o uporabi koncepta »zanemarjenosti« (glej npr. Mollenhauer, 1991).

33

industrializacije in nastajanja nove urbane kulture (jim se, torej »cerkvenim programom«), z

religiozno-pastoralnimi prijemi ni posrečilo držati mladine na vajetih.«

Od zadnjih dveh desetletji 19. stoletja dalje je (ponovno predvsem in najbolj izrazito v

Nemčiji) moment pridobilo pedagoško gibanje, ki je naposled instituiralo profesionalno,

državno nadzorovano in pravno sankcionirano socialno »skrbstvo« otrok in mladine,

»(s)ocialna pedagogika pa je bila okvir in polje, v katerem se je zgostila vednostna

produkcija, ki je neposredno pripeljala do ureditve državnega skrbstvenega sistema za

mladino […]« (Mrgole, prav tam, str. 167).

Do novega pedagoškega zagona in optimizma je prišlo s prekvalifikacijo »socialnega

vprašanja«, ki se je od fenomena »pavperizacije / obubožanja« premaknilo k razrednemu

konfliktu, čemur je po eni strani zagotovo botrovala zakonodajna dejavnost države (prej že

omenjena delavska zavarovanja in socialni transferi v primeru nezgod in brezposelnosti, kot

tudi legalizacija delavskega strankarskega in sindikalnega povezovanja), po drugi pa moč že

dobro organiziranih in masovnih delavskih/socialističnih gibanj (Henkel, 2002). Izostren,

jasen in preko političnih strank in organizacij posredovan konflikt med delom in kapitalom,

interesi katerih so bili temeljito protislovni, so državo – in ne zgolj posamične filantrope in

odrešitelje – vse bolj silili k socialno-političnim ukrepom za blažitev dezintegracije in proti

izključevanju delavstva iz socialnega in kulturnega življenja, tako da bi omilili socialni

konflikt. Posledično se je oblikovalo pojmovanje revščine ne kot individualne krivde ali zgolj

»naravne« usode ekonomskih zakonitosti, temveč kot »socialne bolezni«, ki se jo lahko

naslovi preko kolektivnih in družbenih intervencij (Gedrath in Schröer, 2005); vseskozi pa je

socialne ukrepe in reforme spremljala bojazen pred »nevarnimi razredi« v obliki

»socialističnega strašila«: »Boj proti zanemarjenosti mladine je dobil poteze varovanja

delavske mladine pred idejami socializma« (Mrgole, 1999, str. 169). Peukert in Müncheimer

(1990) npr. tako strneta motive, cilje in strategije tedaj novih socialno-pedagoških iniciativ:

»Civiliziranje nižjih slojev nasploh, kanalizacija ogrožajočega masovnega potenciala

»nevarnih razredov«, nadomeščanje pomanjkljive privatne oskrbe z učinkovito državno

pomočjo, nagibanje k posplošitvi in razširitvi pedagoške krajine in razvojno-optimistična vera

v evolucijo modernih humanističnih znanosti, ki naj bi priskrbele praktične instrumente za

odpravo bolezni, bede in kriminalnosti […] (str. 6).

Znotraj »novega kurza socialne politike« so se socialni reformatorji, med njimi tudi (socialni)

pedagogi, na komunalni ravni lotevali težav, ki niso bile neposredno naslovljene s strani

državnih ukrepov ali zavarovanj (Hammerschmid in Tennstedt, 2005). (Socialna) pedagogiko

so smatrali kot koncept, ki naj bi simboliziral kulturno in socialno (re)produkcijo družbe, ta pa

naj bi delovala vzajemno z Bismarckovo37 socialno politiko (Lorenz, 2008). To je (socialno)

pedagoškim reformatorjem omogočilo, da so otroško in mladinsko skrbstvo »osamosvojili«

ter diferencirali od splošne »oskrbe revnih« (nem. Armenfürsorge).

Reformne aspiracije je spremljala burna in intenzivna razprava v okviru raznih društev, npr.

leta 1873 ustanovljeno društvo za socialno politiko (nem. Verein für Sozialpolitik), v katerem

37 »Združitelj« Nemčije in prvi kancler združenega nemškega rajha. V času njegovega mandata so koncipirali prve socialno-državne ukrepe.

34

sta kasneje sodelovala tudi Ferdinand Tönnies in Max Weber (Lorenz, 2008) ali pa Nemško

združenje za zaščito otrok (Mrgole, 1999). V teh razpravah (tako kot tudi v pedagoški in

pravosodni literaturi poznega 19. stoletja) so zaznali »kontrolno luknjo« med »šolsko klopjo

in kasarno«, zaradi katere si predvsem moški, ne-šoloobvezni in poklicno dejavni mladostniki

privoščijo »svobodnjaško kljubovalnost« (Peukert in Müncheimer, 1990, str. 6). Prepoznali so

torej »[…] mladinskega prestopnika kot novega objekta socialnega discipliniranja (kot tudi)

razne modele za njegovo obravnavo« (Mrgole, 1999, str. 165). Prve modele za »pedagoško«

obravnavo »izstopajočih« mladostnikov so, tako kot ugotavljata Peukert in Müncheimer

(1990), koncipirali ravno pravniki, namreč preko pravosodnega diskurza, ki se ni več nanašal

na storjeno dejanje, temveč na »pedagoški« koncept storilčeve osebnosti38. Tedanja parola je

bila »vzgoja namesto kazni«, nikakor pa ni vodila do milejših kazni za mladoletne

prestopnike, temveč k zaostritvi in podaljševanju korekcijskih intervencij: »Namesto kratke

pokore za bagatelne prekrške, naj bi zdaj dosodili dolgo prisilno vzgojo, če je storilčeva

osebnost dala razloge za prognozo zanemarjenosti« (prav tam, str. 6).

Prve zakonske kodifikacije te »pedagogizacije kazenskega prava« lahko zasledimo v pruskih

zakonikih in odredbah39, začenši z letom 1851. Tedanji zakon je omogočal nastanitev

prestopnikov, ki še niso dopolnili 16. leta, v državne poboljševalnice. To ureditev so razširili

leta 1871, tako da so otroke do 12. leta razglasili za kazensko neodgovorne, mladoletne med

12. in 18. letom pa so lahko – na podlagi pomanjkanja uvida krivde – »oprostili« dejanja in jih

vrnili lastni družini ali jih namestili v vzgojno oz. poboljševalno ustanovo. Leta 1878 so

sprejeli zakon o namestitvi zanemarjenih otrok, t.i. zakon o prisilni vzgoji (nem.

Zwangserziehungsgesetz), po katerem so lahko otrokom prestopnikom od 6. do 12. leta

odredili prisilno vzgojo v primerni družini ali v vzgojni oz. poboljševalni ustanovi. Nadaljnja

zakonska kodifikacija (prisilno) vzgojnih intervencij je sledila leta 1900 z uveljavitvijo

nemškega civilnega zakonika (nem. Bürgerliches Gesetzbuch oz. na kratko BGB) in z njim

povezanih zakonov o prisilni vzgoji. Skrbniški sodnik je pridobil pristojnost, da je lahko v

primeru ogrožanja dobrobiti otroka – na podlagi očetove zlorabe skrbništva ali zanemarjanja –

odredil namestitev otroka v drugo družino oz. v vzgojno oz. poboljševalno ustanovo

(Hammerschmid, 2005). Mrgole (1999) tako izpostavlja, da je BGB »[…] s civilnim pravom

omogočil državi, da je prišla v družino« (str. 178), torej tudi v primeru, ko ni prišlo do

kaznivega dejanja ali prekrška.

Hkrati s postopno institucionalizacijo mladinskega sodstva, ki se je ukvarjalo predvsem z

mladoletnimi, ne-šoloobveznimi delavci, se je razvijalo poklicno skrbništvo, predvsem zaradi

slabih življenjskih pogojev in visoke smrtnosti nezakonskih otrok in sirot (Peukert in

Müncheimer, 1990). Začenši z 19. stoletjem so se razvili skrbstveni organi, ki so prevzeli

starševske pravice in dolžnosti do otrok. Ti so dodeljevali skrbništvo mladoletnih sirot

moškim sorodnikom, v primeru nezakonskih otrok pa materi; v primeru, da ni bilo sorodnika

so dodelili primernega skrbnika iz sirotinskega sveta (to so bili »uglajeni« možje, npr.

38 Prehod od kazni, ki je sorazmerna storjenemu dejanju, k ocenjevanju storilčeve osebnosti, motivov in nevarnosti, ki jo le-ta predstavlja družbi, je tudi ena temeljnih sprememb kazensko-pravnega sistema na prehodu v moderno, tako Foucault v Nadzorovanje in kaznovanje: k nastanku zapora (2004). 39 Prusija je takrat veljala za vodilno deželo na podlagi zakonodaje mladinskega skrbstva. Pruskemu primeru so z krajšim zamikom praviloma sledile tudi drugi nemške dežele.

35

duhovniki ali učitelji) (Mrgole, 1999). Proti koncu 19. stoletja so se na podlagi prej omenjenih

slabih življenjskih pogojev, visoke smrtnosti in zanemarjenosti rejencev izoblikovala posebna

»skrbniška sodišča« (nem. Vormundschaftsgerichte), ki so skrbništva otrok dodelila

poklicnim skrbnikom in negovalcem (Hammerschmid, v Thole (ur.), 2005), hkrati pa so

ustanove za rejence pridobile pravno podlago, da so nadzirale tudi zasebne rejnike in postale

odgovorne za vse nezakonske otroke in njihovo dobrobit; skrb za nezakonske otroke in sirote

je tako postala družbena in državno priznana naloga (Mrgole, 1999).

Kontrolnih lukenj med »šolo in kasarno« pa niso »krpali« zgolj s prisilno vzgojo, temveč tudi

z (državno) organizacijo prostega časa mestne delavske mladine preko raznih mladinskih,

športno-kulturnih društev. Od pruskega odloka 1911 dalje so te dejavnosti imenovali

»mladinska nega« (nem. Jugendpflege), bile pa naj bi tudi odgovor na avtonomna, iz

mladinskega gibanja40 izhajajoča oz. socialistična mladinska društva (Peukert in Müncheimer,

1990).

Skupaj s specializacijo socialne pedagogike na (pre)vzgojo izstopajoče in prestopniške

mladine in uveljavljanjem le-te kot primarnega »varnostnega mehanizma« družbene zaščite

pred »nevarnimi družinami«, so se množile pritožbe glede (zakonskih) omejitev, ki ne

dovoljujejo vseobsežnega preventivnega delovanja. V tem duhu je bil nemški pravnik

Wilhelm Polligkeit na začetku 20. stoletja pionir koncepta »pravice otroka do vzgoje«, ki pa

je izražal nekaj povsem drugega kot pristen interes za dobrobit in razvoj slehernega otroka

(Mrgole, 1999). Tako Polligkeit: »(n)a podlagi samozaščite in samoohranitve mora družba

poskrbeti, da je sleherni posameznik, v kolikor je to mogoče, deležen nravstvene vzgoje, tako

da bo izpolnjen predpogoj za njegovo družbeno uporabnost« (Peukert in Müncheimer, 1990,

str. 9). Predlagal je torej obsežno dokumentiranje in registracijo vseh otrok, začenši z osnovno

šolo, da bi v dodelanem sistemu korekcijskih ukrepov lahko zaznali sleherno potencialno

izstopajoče vedenje, še preden bi se to zares udejanjilo; prav tako je v tem smislu promoviral

sprejetje vsenemške vzgojne zakonodaje, ki bi združila vse socialno pedagoške pristope in

polja delovanja (prav tam). Ta ideja je odzvanjala vse do dejanskega sprejetja Zakona o javni

mladinski oskrbi v Weimarski republiki leta 1922 (nem. Reichjugendwohlfartsgesetz oz.

RJWG) in Mladinskega kazenskega zakonika leto kasneje (nem. Reichjugendgerichtsgesetz

oz. RJGG). V RJWG je bila tako prvič zakonsko opredeljena pravica otroka do »[…] vzgoje k

telesni, duševni in družbeni usposobljenosti« (Hammerschmid in Tennstedt, 2005, str. 71);

vendar je koncept vseobsežnega socialnega discipliniranja zaradi povojnih razmer v

Weimarski republiki (predvsem finančna nezmogljivost) v veliki meri ostal na ravni utopije

(Peukert in Müncheimer, 1990).

Socialna pedagogika se je tedaj izgradila kot praktični sistem »skrbstva«, ki je – povzeto po

Mollenhauerju (1991) – deloval po naslednjih korakih: 1. Odstopajočega posameznika se

40 Mladinsko gibanje (nem. Jugendbewegung) se je oblikovalo na prehodu v dvajseto stoletje, začenši z društvom Wandervogel. Šlo je za samoorganizirane skupine, sprva pretežno iz meščanskih krogov, pod vodstvom mlajših odraslih, ki so organizirali izlete in pohode v naravo (kot protiutež industrijske in meščanske odtujitve). V prvih treh desetletjih so se skupine tudi politično profilirale, tako da so nastale tudi socialistična, katoliška ali nacionalistična mladinska društva. Po letu 1933 in nacionalsocialističnemu prevzemu oblasti so se vsa mladinska združenja in društva morala vključiti v Hitlerjugend ali njegovi ženski inačici Bund Deutscher Mädel, oz. so jih prepovedali (Jugendbewegung, povzeto po https://de.wikipedia.org/wiki/Jugendbewegung)

36

klasificira kot zanemarjenega oz. disocialnega; 2. podvržen je proceduram diagnosticiranja, ki

tovrstne klasifikacije institucionalizirajo in jim dajejo videz utemeljenosti; 3. nameščen je v

sistem socializacije, npr. vzgojni dom, z namenom, da premosti primanjkljaje in se ponovno

integrira v večinsko družbo kot urejen, (re)socializiran posameznik (str. 137-138).

Dispozitiv zanemarjenosti je bil torej ponovno v ospredju pri ustvarjanju in legitimiranju

nujnosti socialno pedagoškega delovanja in izvajanja kontrole nad ljudmi ter oblikovanju

intervencij, ki naj bi podpirale, dopolnjevale ali nadomeščale družinsko vzgojo (Graf, 2014).

Tako je socialno pedagoško reformno gibanje pripomoglo k uveljavitvi novega razmerja med

družinsko zasebnostjo in državo: »[…] samostojnost (oz. avtonomija) je bila možna, če si

spoštoval državne (in s tem tudi družbene) normativne določbe. Če teh določb nisi spoštoval,

si izgubil samostojnost in v tvoje življenje se je vmešal skrbstveni aparat« (Mrgole, 1999, str.

180).

Po prvi svetovni vojni, torej v Weimarski republiki, se je s prej omenjeno zakonodajo RJWG

(1922) in RJGG (1923) dokončno skonstruiralo (disciplinsko in institucionalno) polje socialne

pedagogike; predvsem, ker se je glede na okoliščin inflacije, povojnega opustošenja, migracij

in brezposelnosti sistem blaginje in socialnega skrbstva lahko razvil zgolj kot birokratsko in

profesionalno organizirana masovna oskrba na zakonski podlagi (Hammerschmid in

Tennstedt, v Thole (ur.), 2005). Temeljna institucija mladinskega skrbstva je postal

»mladinski urad« (nem. Jugendamt), čigar zaposleni so bili zadolženi za poklicno skrbništvo

vseh nezakonskih otrok in sirot, mladinsko kazensko-pravno pomoč v sodniških postopkih in

za nadzor (prisilne) vzgoje, v primeru, da se je sodniški postopek končal z namestitvijo v

(pre)vzgojni dom. Poleg tega je urad vodil tudi javno »mladinsko nego« in zastopal vsa

zasebna (mladinska, skrbniška) društva, zaradi česa mu Peukert in Müncheimer (1990)

pripisujeta vlogo krovne organizacije, ki je združila zgodovinsko različne in heterogene

socialno pedagoške dejavnosti. Tovrstno mreženje raznih skrbstvenih področij (od poklicnega

skrbništva, vrtcev, prevzgojnih domov do mladinske nege) je bistveno pomnožilo število

klientov socialno pedagoških posegov in produkcijo kartotek stotisočih biografij, kar je

omogočilo pravi itinerar »problematičnih primerkov« in tipiziranje vzorcev izstopajočega

vedenja. Tako so se pomnožili tudi razlogi za intervencijo, četudi ni obstajala konkretna stiska

(npr. nezakonsko spočet otrok) (prav tam).

3.4. Prvi teoretiki socialne pedagogike

Na ravni prvih »teoretikov« socialne pedagogike lahko prav tako zasledimo rast ambicij glede

pristojnosti in vloge stroke pri upravljanju socialnega življenja, ki se je naposled

institucionalizirala v prvih (visokih) šolah socialnega dela oz. socialne pedagogike. Prvi, ki se

je znanstveno lotil utemeljitve socialne pedagogike, naj bi bil Paul Natorp (1854-1924), ki je

socialno pedagogiko razumel ne kot poseben del pedagogike, temveč kot povzetek njene

celotne naloge. Zanj je »socialno vprašanje« pedagogiki postavljalo izziv, »[…] kako

premostiti za celoten narod nravstveno uničujoče posledice zakonske dominacije kapitala nad

delom« (Natorp, 1894, v Niemeyer, 2005). Izhajal je iz predpostavke, da se je v moderni

zgubila enotnost »človeštva«, naloga pedagogike pa ni povrnitev le-te, temveč njena nova

37

izgradnja: »Veljati mora enotnost človeške biti ne zgolj ponovno poiskati, temveč jo na novo

postaviti, v vsakem posamezniku in v medsebojnih odnosih, ki ga ne zgolj v njegovi razredni,

poklicni, verski ali interesni skupnosti, temveč onkraj tovrstnih delitev, povezujejo v narod in

preko tega v človeštvo« (Natorp, 1920, str. 21). Naloga socialne pedagogike je v tem

kontekstu izgradnja skupnosti, ideal tako »zamišljene skupnosti« pa je bila država oz. nacija

(Lorenz, 2008).

Tudi naslednjega pionirja socialno pedagoške teorije je ganila socialna, nravstvena, telesna in

medčloveška stiska, ki jo je proizvedla industrializacija in s tem človeka naredila »popolnoma

odvečnega«; to je bil Herman Nohl (1879-1960) (Niemeyer, 2005). Nohl se je pedagoški misli

posvetil predvsem po prvi svetovni vojni, uvrščajo ga pa med »reformne pedagoge«, saj je pri

svojem konceptu »pedagoške reference« izhajal iz otroka, njegovih potreb in njegove

avtonomije: odmik od problemov, ki jih otrok povzroča, do problemov, ki jih otrok ima

(Konrad, 2009). Prav tako je stavil na medsebojni odnos zaupanja med gojencem in

vzgojiteljem kot temeljnim sidriščem vzgojnega delovanja, pomanjkanje česa je kritiziral pri

»stari« pedagogiki (npr. Wichernovi) (prav tam). Njegova pedagogika je predpostavljala

humanistični ideal izgradnje »novega človeka« zdravega telesa in duha, ki lahko deluje

družbeno in politično samostojno in neodvisno: pedagoško delo naj bi tako stremelo k

vodenju človeka k »višjemu življenju«. To je zanj pomenilo tudi avtonomijo (socialno)

pedagoškega delovanja, ki bi moralo biti kritično do »normativnih« zahtev oblasti (državnih,

cerkvenih, strankarskih itd.) (Kreis, 2018). Vendar ta njegov humanizem porodi več vprašanj

kot odgovorov, predvsem kaj je (normativna) vsebina »višjega življenja« ter kakšen naj bi bil

»novi človek«; ne nazadnje je Nohl bolj ali manj entuziastično sprejel nacionalsocialistično

»revolucijo« in prispeval k socialno pedagoški »rasni negi« (Kuhlmann, 2005). Kreis (2018)

namigne v tem duhu na daljši Nohlov citat: »(o)trok ni zgolj sam sebi namen, temveč je

zavezan tudi objektivnim vsebinam in ciljem, h katerim je vzgajan, te vsebine pa niso zgolj

izobraževalna sredstva individualnega oblikovanja, temveč imajo lastno vrednost in otrok ne

sme biti vzgojen zgolj zase, temveč tudi h kulturnemu delu, poklicu in za nacionalno

skupnost« (str. 29). Iz tega Weber (1979) sklepa, da Nohlova pedagoška ideja »višjega

življenja« sledi analogiji: nova skupnost, novi človek, nova narodna skupnost (v Kreis, 2018);

torej stremljenje k ne-konfliktnemu in harmoničnemu sožitju znotraj »etnične skupnosti« ter

ne nazadnje k premostitvi socialnega vprašanja, kot so to obljubljali tudi nacionalsocialisti

(Kuhlmann, 2005).

Kot piše Niemeyer (v Thole (ur.), 2005) je Nohlova pedagoška usmeritev bistveno prispevala

k »emancipaciji« socialne pedagogike kot posebne pedagoške discipline (v nasprotju torej z

Natorpovo koncepcijo), ki se osredotoča na mladino in njene psiho-socialne težave. S tem je

vplival tudi na Gertrude Bäumer, ki je bila ena od osrednjih nosilk in oblikovalk zakonodaje

RJWG in utemeljiteljica socialne pedagogike kot »[…] vse kar je vzgoja, ni pa šola oz.

družina […] in kot tovrstno vzgojno skrbstvo, ki »[…] dopolnjuje pomanjkljivosti –

pomanjkljivost zmogljivosti družine« (1929, v Peukert in Müncheimer, 1990, str. 4). S tem,

tako kot iz RJWG izhajajoče »pravice otroka do vzgoje«, so bili postavljeni temelji socialne

pedagogike kot posebne in od drugih disciplin (psihologija, psihiatrija, socialno skrbstvo,

medicina) – vsaj načelno – ločene dejavnosti, ki je strmela ne zgolj k discipliniranju

38

izstopajočih, temveč k pedagoškemu nadzoru, skrbstvu in negi »vsakega nemškega otroka«

(prav tam).

Velik doprinos k profesionalizaciji in teoriji socialne pedagogike je prispevalo tudi meščansko

žensko gibanje, ki je »socialno vprašanje« razumelo tudi kot vprašanje ženske enakopravnosti

in je iz tega naslova iskalo izven-gospodinjsko in družbeno priznano udejstvovanje žensk, ki

ga je našlo – med drugim – v konceptu »socialne materinskosti« (kot nasprotje »moških

kapitalističnih« principov egoizma in tekmovalnosti). Kot utemeljiteljica ženskih socialnih

poklicev v Nemčiji velja Alice Solomon (1872-1948), ki je tudi prva ustanovila in vodila

žensko socialno šolo (1908), leta 1925 pa Nemško akademijo socialnega in pedagoškega

ženskega dela (nem. Deutsche Akademie für soziale und pädagogische Frauenarbeit). Na teh

šolah so potekala prva državno priznana in sankcionirana poklicna izobraževanje »socialnih

negovalk«41 (nem. Wohlfahrtspflägerin), vzgojiteljic, učiteljic ali zdravstvenih negovalk

(Hammerschmid in Tennstedt, 2005). Medtem ko je Nohl pri svojem delu ohranjal distanco

do prakse (tako Konrad, 2009), si je Alice Salomon zadala nalogo oblikovanja »metode

socialnega ukrepanja« in na podlagi empirično-znanstvenih raziskav postaviti strokovne

smernice skrbstvenega dela in socialnih politik (Niemeyer, 2005). Ambicioznost Alice

Salomon se odraža tudi v teoretičnemu pristopu »njenih« šol, ki so želele zaobjeti in razumeti

celotno bivanjsko in življenjsko področje človeka in proizvesti ravno toliko obsegajoče in

učinkovite socialne ukrepe (Hammerschmid in Tennstedt, 2005): »Iz ugotavljanja

gospodarskih in drugih dejstev je nastala socialna diagnoza, ki naj bi vse plati človeškega

življenja […], razvoj, milje in usodo obelodanila in poenotila v celotno podobo, ki nakazuje

izhodišča in določi cilje pomoči« (Salomon, 1926, v Toppe, 2014, str. 38). Med njenimi deli

(npr. Socialna diagnoza in Socialna terapija, oboje 1926) najbolj izstopa leta 1930 izdana

študija Družinsko življenje v sedanjosti (nem. Das Familienleben in der Gegenwart), ki se je

– tako Sabine Toppe (prav tam) – bolj osredotočala na socializacijske in vzgojne potenciale

družin v slabih socialnih pogojih, kot na njene individualne deficite.

Zares edinstvena postane, če jo beremo v luči tedanjih socialno pedagoških razprav in razmer.

Proti koncu Weimarske republike sta namreč začetni vzgojni optimizem, ki je razširil

pedagoško krajino na »vsakega nemškega otroka«, kot tudi utopija vsesplošnega socialnega

discipliniranja, trčila ob notranjo in zunanjo omejitev: notranjo v obliki vzgojnega neuspeha

in posledičnim odkritjem »nevzgojljivih«, zunanjo pa v pomanjkanju javnih financ in

organizacijskih zmogljivosti, kar je še dodatno katastrofalno poslabšala svetovna gospodarska

kriza leta 1929. Prav tako so imaginacijo – predvsem konservativnih – socialnih pedagogov

burili revolti gojencev v prevzgojnih domovih (ki so pritegnile tudi pozornost in simpatijo

dela »empatične« javnosti) in pojav mestnih subkultur, ki so si v očeh varuhov moralnega

reda privoščili neznosno svobodoljubnost. Vzgojni optimizem in mladinsko skrbstvo sta se v

duhu varovanja strokovnih privilegijev – namesto samo-kritike – prevračala v selekcijo na

vzgojljive in brezupne primerke, na znanstveno legitimacijo tovrstnih klasifikacij (v obliki

41 Razen tega so leta 1920 na frankfurtski univerzi ustanovili katedro za »socialno skrbstvo in socialno pedagogiko« (nem. Lehrstuhl für Fürsorgewesen und Sozialädagogik), kateri je predsedoval Christian Jasper Klumker, leta 1923 pa je Carl Mennicke na nemški visoki šoli za politiko v Berlinu ponudil izobraževalni seminar za mladinsko skrbstvo, kar je položilo temelje za leta 1927 ustanovljeno šolo za moške socialne delavce (Konrad, 2009).

39

rasno-medicinskih, psihiatričnih, evgeničnih itd. »znanosti«) pa ni bilo potrebno prav dolgo

čakati (Peukert in Müncheimer, 1990). Končno rešitev vzgojnega vprašanja so naposled – v

entuziastičnem sostorilstvu socialnih pedagogov – nacionalsocialisti udejanjili v obliki

prisilne sterilizacije, evtanazije, mladinskih koncentracijskih taborišč, kot tudi »legalizacije«

smrtnih in dolgoletnih zapornih kazni za mladino. Zanimiv je tudi podatek, da je precejšen del

socialnih delavk in pedagoginj menil, kot so ugotovili v povojnih intervjujih, da so v

nacionalsocializmu uresničevali pedagoške projekte iz Weimarske republike (Kuhlmann,

2005).

Medtem ko je pedagoško-disciplinarna utopija vstopala v intimno razmerje s

thanatopolitično42 morijo (1933-1945), ostaja študija Alice Salomon iz leta 1930 na ravni –

imenovali jo bomo – »biopolitične« tradicije socialnega skrbstva, t.j. kot »varnostni

mehanizem družbe«, ki »[…] naredi korak nazaj in opazuje naravo (družbenih) pojavov – ne

da bi spoznaval neko nespremenljivo esenco, temveč da preudari ali so ugodni ali ne, še bolj

pa kako pridobiti oporo v dejanskosti sami, da se omogoči njihova kanalizacija v primerno

smer« (Wallenstein, 2013, str. 20). Predmet in tarča biopolitičnih kalkulacij ni – kot smo

pisali v prejšnjem poglavju – individuum, ki ga je potrebno disciplinirati (ali vzgojiti), temveč

neka globalna masa – populacija; tako tudi Alice Salomon (1930) pove, da je cilj študije »[…]

preko celostnih slik posameznih družin zaobjet bit moderne družine« (v Toppe, 2014, str. 40).

V ta namen so k prostovoljnemu sodelovanju povabili študentke akademije – socialne delavke

in pedagoginje – ki so delale npr. v vrtcih ali šolah in imele direkten in oseben odnos z

družinami iz delavskih in srednjerazrednih miljejev. Raziskava je bila strukturirana ohlapno,

tako da so prostovoljke prejele zgolj temeljne smernice. Nastalo je 182 primerov družin, v

katerih so bili na gosto opisani in rekonstruirani tipični izseki iz njihovega življenja:

gospodarski položaj, zdravje in prehrana, čustveni odnosi med zakoncema in otroki, vzgojni

pristopi, izobraževanje otrok, preživljanje prostega časa; vse to naj bi zaobjelo totalnost

družinskega življenja in dalo vpogled v trdnost, rahljanje ali razpad družinskih vezi (Toppe,

2014). Glede smotrnosti in uporabnosti študije pa pravi Salomon (1930): »(n)e želi podati

orodja za obravnavo, niti pokazati, kako so oz. bi morali vplivati na odstranjevanje težav.

Tem bolj postavlja pred-vprašanja o zmogljivosti družine kot institucije. Šele ko bo to

razjasnjeno, bi lahko ocenjevali primernost individualizirajočih ali splošnih socialnopolitičnih

oz. kulturnopolitičnih vplivanj« (v Toppe, 2014, str. 41).

Če je disciplinirajoča skrb za življenje (mladine) zašla v slepo ulico razočaranja in ekscesnega

nasilja, nemara zaradi hkrati (pre)ambiciozne želje vsesplošnega motrenja in korekcije

vedenjskih odklonov in preozko zastavljenega polja delovanja: vse, zgolj šola in družina ne;

so teoretični nastavki Alice Salomon in njenih sodelavk nakazali zmožnost misliti socialno

pedagogiko kot organizirano socializacijo »[…] skrbi za življenjske pogoje v moderni

družbi«, torej kot »povsakdanjenje in poslošitev socialno pedagoške »vzpostavitve«

»normalnosti« […]« (Hamburger, 2014, str. 16-17). Do konfrontacije obeh koncepcij, torej

disciplinirajoče in tiste, ki so to ne želi biti, je sicer prišlo šele nekaj desetletij kasneje, povod

pa so dala politična in socialna vrenja, ki jih na splošno razumemo pod šifro »maj 68«.

42 Gre za tovrstno politično obliko, ki generalizira »(…) instrumentalizacijo človeške eksistence in destrukcijo človeških teles in populacij« (Achille, 2003, str. 14).

40

3.4. »Ponovno rojstvo« socialne pedagogike

V sklopu anti-sistemskih gibanj (študentskih, delavskih, ženskih, uporabniških, itd…) so se

proti koncu 60. let organizirale tudi socialistične in radikalno-demokratične socialno

pedagoške skupine, ki so kritizirale socialno delo (oz. pedagogiko), saj ta ne pomaga, temveč

»[…] disciplinira, kontrolira in prilagaja od dela odvisno prebivalstvo na kapitalistične

proizvodne odnose« (Steinacker in Sünker, 2011, str. 198). Te skupine so napadale do tedaj

uveljavljene pristope, ki so težave uporabnic in uporabnikov pripisovali individualnim

primanjkljajem, problemom in deficitom, kot tudi prakso vzgojnih in poboljševalnih ustanov,

ki so z discipliniranjem in represijo ljudi prilagajale institucionalnim (oz. družbenim) normam

(Lorenz, 2008). V najbolj »radikalnih« strujah gibanja so se zoper disciplinskemu ustroju

oblikovale razne komune43 in druge izven-institucionalne prakse socialnega dela, ki so ciljale

na oblikovanje uporniških skupnosti enakih, daljši rok trajanja pa so imeli reformni predlogi

in nekoliko zmernejše prakse. Slednje so ciljale na krepitev obstoječih moči uporabnikov,

njihovo »opolnomočenje« in oblikovanje metod dela od »spodaj-navzgor«, v sodelovanju in

osredotočanju na uporabnika; tako so si zamislili emancipatorno »dvojno strategijo«, po kateri

bi hkrati zadovoljili »[…] potrebe in interese klientov […] in jih istočasno usposobili k

»upiranju družbenim okoliščinam« […]«, ki povzročajo njihove težave ( AG SPAK, 1970, v

Steinacker in Sünker, 2011, str. 206).

Na strani teoretikov je bil osrednja figura transformacije Klaus Mollenhauer (1928-1998), ki

je koncipiral pojem »življenjski svet« (nem. Lebenswelt) (1972), kar je razumel kot referenco

na sposobnost klientov, da se soočajo z življenjskimi situacijami, ki so drugačne od situacij

profesionalcev (npr. socialnih pedagogov). Po njegovem nastaja problem, ko želijo slednji

uveljavljati svoje vrednote in rešitve nasproti klientom. Najbolj izčrpno in dovršeno

formulacijo tovrstne perspektive od »spodaj-navzgor« pa je proti koncu sedemdesetih let

podal Hans Thiersch (1935-), namreč »življenjsko usmerjene socialne pedagogike« (nem.

Lebensweltorientierte Soziale Arbeit) (Lorenz, 2008). Pomeni pa pragmatičen »[…] odmik od

birokratske administrativne pomoči in socialnih terapij« in usmeritev na »vsakdan in

življenjski svet posameznika« (Zorc-Maver, 1997, str. 39). Maksime »življenjsko usmerjene

socialne pedagogike« Thiersch, Grunwald in Köngeter (2005) strnejo v petih principih:

preventivnost, bližina vsakdanu, integracija, participacija in decentralizacija/regionalizacija.

Preventivnost pomeni stabilizacijo in inscenacijo trpežnih in podpornih infrastruktur in

oblikovanje splošnih kompetenc za obvladovanje življenja, prav tako pa pravočasne odzive,

še preden pride do krize; bližina vsakdanu pomeni tako prisotnost pomoči v življenjskem

svetu uporabnic in uporabnikov, kot tudi, da se pomoč orientira na medsebojno prepletenih

življenjskih izkušnjah in razlagah le-teh; integracija kot življenjski svet brez izključevanja in

zatiranja, torej svet, kjer se upošteva različnost na podlagi elementarne enakosti, tudi preko

zagotavljanja resursov in pravic; participacija cilja na zagotavljanje zmožnosti sodelovanja in

sooblikovanja pomoči, kot tudi na pravico do pritožbe in ugovora;

decentralizacija/regionalizacija pa pomeni že prej omenjeno prisotnost pomoči na kraju

samem (torej v življenjskem svetu) in zagotavljanja enakih standardov delovanja. Prav tako

43 Tudi najbolj razvpita urbana gverila Frakcija rdeče armade (nem. Rote Armee Fraktion oz. RAF) se je spočetka – ko ni podtikala bombe ali organizirala ugrabitve – ukvarjala s pobeglo mladino iz poboljševalnic.

41

pomemben je tudi princip fleksibilne pomoči, ki mora vsakič izhajati iz konkretne situacije in

pretehtati, ali je pomoč ustrezna ali jo je potrebno prilagoditi oz. celo spremeniti.

Na tej točki bi zlahka, kot to po našem mnenju počne nemalo socialnih pedagogov, razglasili

triumf ne-disciplinirajoče, demokratične in progresivne usmeritve, ki je obračunala s

krivicami iz preteklosti in se kot ena redkih poklicev/disciplin odlikuje po svoji zavezanosti

zatiranim in prikrajšanim tega sveta: tako počne npr. kritični pedagog Lorenz (2008), ki je

socialno pedagoško transformacijo v sklopu družbeno-političnega vrenja »68« poimenoval

kar »ponovno rojstvo socialne pedagogike«. Ne nazadnje so koncepti in parole, ki so se

oblikovali v času »radikalnih let«, postali sestavni del strokovnega in laičnega vsakodnevnega

besednjaka: »opolnomočenje«, sumničavost do (represivnih) institucij, »izhajanje iz potreb

uporabnikov«, »soustvarjanje«, »aktivna participacija« itd.

Vendar se je socialno pedagoški »obrat« dogajal v sklopu transformacije povojne države

blaginje, kar Bauman (2002) poimenuje kot prehod iz »trde« v »tekočo« moderno, drugi

avtorji pa kot nastop »neoliberalne« dobe (npr. Harvey, 2005). Državo blaginje je odlikovala

birokratsko organizirana kolektivna »varnost« pred negotovostjo kapitalistične ekonomije, ki

je bila posledica politično priznanega kompromisa med delom in kapitalom. Iz tega razloga je

država tudi aktivno intervenirala v in regulirala gospodarstvo, da bi zagotovila delavcem

»polno zaposlenost« ter relativno stabilnost in rast plač, hkrati pa je organizirala in vzdrževala

javne storitve: vrtce, šole, bolnišnice, stanovanja, domove za ostarele itd. (Bauman, 2011;

Harvey, 2005). Druga plat tako masovno organiziranega birokratskega ustroja je bila

institucionalna vodenost življenjskih potekov »od zibelke do groba«, konformizem in

razporejanje individuumov okoli norme, kar po Foucaultu (2004) tvori »karceralno

kontinuiteto« disciplinarnih družb. Posameznik je bil tako vprežen v različna okolja

»panoptičnega« zapiranja, katerih naloga je individualizacija (torej opazovanje, klasifikacija,

karakterizacija) in razvrščanje v hierarhično organizirano celoto, glede na posameznikovo

(ne)doseganje norm44 (prav tam). Krotek, discipliniran, ubogljiv in hkrati marljiv ter

produktiven individuum je odgovarjal potrebam monotonega in rutinskega »tovarniškega«

vsakdana države blaginje, kot tudi formaliziranih prehodov iz institucije v institucijo. Ravno

ta paternalistični in uniformni karakter masovnih industrijskih družb, kjer naj bi bila šola,

poboljševalnica ali tovarna zgolj podaljšek zaporniškega sistema, so »radikalni« kritizirali

socialni pedagogi v sklopu političnih in socialnih nemirov '68. Kot rečeno pa je sočasno s

kritiko disciplinarnih družb prihajalo do korenite krize in transformacije le-te.

3.5. Socialna pedagogika v koraku z (neoliberalnim) časom

Državo blaginje je začel v 70. letih spodkopavati »neoliberalni projekt«. Medtem ko lahko

neoliberalizem razumemo kot restavracijo razredne prevlade kapitalistov preko privatizacije

javnih dobrin in storitev, deregulacije mednarodne trgovine in financ, krčenje javnega sektorja

in javnih izdatkov (t.j. krčenje socialnih transferjev) ter s tem povezanega naraščanja globalne

44 V šoli so to ocene in »lepo« vedenje, v tovarni storilnost in spretnost, v zaporu pa npr. pripravljenost na »rehabilitacijo«.

42

in znotraj-državne neenakosti45 (Harvey, 2005), »[…] skoraj nujno prezremo njegov

totalizem, njegovo polaščanje vseh sfer človeške dejavnosti, vseobsežno transformiranje

družbenega življenja« (Mastnak, 2015, str. 41). Med prvimi je na nov tip neoliberalne vladne

racionalnosti in gospostva opozoril ravno Foucault, in sicer v seriji predavanj na College de

France (1978-1979) z nekoliko zavajajočim naslovom Rojstvo biopolitike (2008). Po

njegovem mnenju se neoliberalizem od liberalizma razlikuje 18. in 19. stoletja po tem, da je

slednji trg in ekonomijo razumel kot »naravni red«, ki ga je potrebno prepustiti (laissez fair)

lastnim zakonitostim brez oz. s čim manj vpletanja državne regulacije; nasprotno pa

neoliberalci vlogo države vidijo v tem, da aktivno vzpostavlja in ohranja okvir, v katerem se

lahko udejanji tržni in tekmovalni red. Neoliberalizem je po mnenju Mastnaka (2015) torej

vse prej kot zgolj ekonomska teorija, temveč »[…] aplikacija znanosti na državo in družbo

[…] znanost, katere »nauke« bi bilo treba »aplicirati«, (pa) je ekonomija« (prav tam, str. 32).

Neoliberalna vlada tako ne »intervenira« nič manj kot recimo država blaginje, temveč

intervenira drugače. Neoliberalne intervencije morajo zagotavljati delovanje »tekmovalnih

mehanizmov« na vseh ravneh družbe, tako da lahko trg igra osrednjo vlogo družbene

regulacije (Foucault, 2008).

Da trg pridobi osrednjo vlogo regulacije družbe in postane normativni okvir delovanja države,

pomeni tudi da špekulativnost in tveganja niso več omejena na trg, temveč postanejo splošne

smernice življenja: »Neoliberalno življenje tako postane špekulativno podjetje, ki cilja na

maksimiranje lastnega človeškega kapitala preko logike tekmovanja; akumulacije in

strateškega pozicioniranja« (Brown, 2015, v Mavelli, 2016, str. 498). Naloga neoliberalnih

vlad ni zagotavljanje kolektivnih in socialnih zavarovanj pred ekonomskimi tveganji, kot je to

počela država blaginje, temveč zagotavljanje »[…] ekonomskega okvirja v katerem se lahko

(posamezniki sami) spopadajo in soočajo s tveganji« (Foucault, 2008, str. 144). Neoliberalna

biooblast tako cilja na subjektivacijo posameznikov kot »[…] podjetnih in odpornih (angl.

resilient) subjektov, da bi vzdržali neoliberalno življenje polno negotovosti in tveganj, ki je

prikrajšano socialnih zaščit« (Mavelli, 2016, str. 498).

Mehanika disciplinarnih družb se v tem kontekstu izkaže kot preveč rigidna in toga, da bi

vladala neoliberalnemu življenju od katerega se pričakuje nenehno prilagajanje, gnetljivost,

fleksibilnost in odpornost. Deleuze tako v kratkem a nič manj zgovornem tekstu Pripis k

družbam nadzora (2002) ugotavlja, da prehajamo iz disciplinarnih družb v družbe nadzora

(oz. kontrole). Discipline kot relativno stabilne prostorsko-časovne fiksacije »zapiranja«

nadomešča nadzor, ki »[…] je kratkega roka in hitrega kroženja, toda tudi nenehen in

brezmejen […]« (prav tam, str. 176). Za razliko od disciplin, ki se izvajajo diskontinuirano v

časovnem zaporedju vrtca, šole, vojašnice, tovarne, tu in tam bolnice in morda zapora, se

nadzor dogaja »na prostem«, razpršen nad celotno družbo, ki je dojeta kot podjetje (prav tam).

Tovrstna oblast »mobilizira« posameznike k konstantni aktivaciji, dinamičnosti,

vseživljenjskemu formiranju (učenju), tekmovalnosti, učinkovitosti (npr. komuniciranja,

45 Kar vsekakor potrjujejo Oxfamove meritve globalnega naraščanja neenakosti, nazadnje leta 2018, ki ugotavljajo, da ima 1% svetovnega prebivalstva dvakrat toliko premoženja kot 50% najrevnejših (povzeto po: https://wir2018.wid.world/)

43

vzpostavljanja socialnih odnosov, samo-oglaševanja), osebnosti rasti in delu nas sebi (Rutar,

2014).

Hkrati s proizvodnjo podjetnega posameznika se na drugi strani dogaja personalizacija

podjetja v duhu »sodelovalne« ekonomije, ki jo, za razliko od funkcionalnih, hladnih in

neosebnih odnosov, domnevno značilnih za kapitalizem, odlikuje zaupnost in avtentičnost.

»Zaupnost« in »avtentičnost« temeljita na »skupnosti« uporabnikov in ponudnikov storitev, ki

se medsebojno ocenjujejo (angl. rating), kar gradi posameznikov »ugled« (angl. reputation)46

oz. določa ali je vreden zaupanja (Mac Síthigh in Siems, 2019). Tako v ospredje kontrolnih

mehanizmov vse bolj vstopa razsežnost »izkušnje« in s tem področja socialnega in

čustvenega, kar določa posameznikovo (dis)kvalifikacijo, torej razvrstitev v konkurenčni

ekonomski igri neoliberalnega življenja47. Tovrstna transformacija kapitalizma, kot piše

Zadnikar (2015) »seveda ne pomeni njegovega konca, povsem nasprotno: njegova temeljna

logika zajema vse večje sektorje družbe. Blagovna forma se zažira v najbolj skrite kotičke

sveta, bodisi geografske bodisi subjektivne« (str. 11).

Skozi to perspektivo lahko uzremo socialno pedagoški obrat k »življenjskemu svetu«

uporabnikov kot simptom splošne krize in transformacije disciplinarnih družb. Po eni strani se

v novih pogojih tveganja in negotovosti lahko vsakdo – ne zgolj tipični mladostniški

prestopnik – znajde v situaciji ko potrebuje pomoč, kar drastično pomnoži »klientelo« in s

tem širi polja delovanja socialne pedagogike onkraj institucionalnih omejitev: »[…] socialna

pedagogika dobiva tako destandardizirano večslojno publiko, to pomeni, da vsi […] lahko v

različnih okoliščinah svojega življenja postanejo uporabniki socialnega in

vzgojnoizobraževalnega sistema« (Zorc-Maver, 1997, str. 42). Prav tako postajajo odvečni

disciplinarni postopki sami, vsaj kot večinski in vodilni principi interveniranja, temveč se

socialna pedagogika »[…] razširja na zaščito pri vzpostavitvi in zagotovitvi osebnih resorjev,

na krepitev tistih temeljnih sposobnosti, ki so pomembne, da posameznik v procesu

individualizacije obstane in vzdrži socialna tveganja in permanentne odločitve v pogojih

negotovosti« (prav tam, str. 42).

Tako socialna pedagogika po eni strani krepi in vzpostavlja neoliberalno subjektivacijo

»odpornega subjekta« (»opolnomočenje«, krepitev virov moči, poudarek na odgovornosti in

aktivaciji, pomoč k samo-pomoči), po drugi pa se s »penetracijo« življenjskega sveta množijo

pogledi v najbolj zastrte in intimne kotičke ljudi in s tem morebitni mikro-kontrolni

mehanizmi, ki zajamejo tudi tiste populacije, ki so sicer nedostopne oz. izolirane od

»klasičnih« socialno-skrbstvenih sistemov. Tak potencial zaznavajo tudi nacionalne in lokalne

vladne instance. Če navedemo banalen primer enega tovrstnih sodobnih projektov prožne, ne-

46 Tako npr. deluje internetna platforma Airbnb, kjer lahko zasebniki ponujajo lastno bivališče za turiste, ki imajo možnost po končanem bivanju oddati komentar o izkušnji (prav tako lahko goste komentirajo ponudniki namestitev); če ima posamezen ponudnik slabo oceno je manjša verjetnost, da bo pridobil stranke oz. bo celo izključen iz platforme, medtem ko dobra ocena pomeni nagrado, saj se bo njegova ponudba prvenstveno prikazovala v brskalnikih, za svojo namestitev pa lahko morebiti tudi iztrži večjo ceno. 47 Do skrajnosti prignan model ocenjevanja ugleda trenutno razvijajo na Kitajskem pod imenom »sistem socialnega kredita« (angl. Social Credit System), ki naj bi ocenjeval posameznikovo iskrenost, zvestobo in moralnost ter tako pogojeval npr. dostopnost in pravico do potovanja, socialnih storitev, stanovanj ali kreditov (Mac Síthigh in Siems, 2019).

44

institucionalne in v življenjski svet usmerjene »pomoči«: »(p)o nekajletnem trajanju projekta

je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana projekt ocenil kot dober, pri tem so

poudarili, da ljudje v tem stanovanjskem kompleksu po večini nimajo dolgov, v

stanovanjskem bloku ne zaznavajo večjih konfliktov med stanovalci_kami, prav tako pa so

vzpostavljeni dobri odnosi s sosesko (ki je bila na začetku zelo nenaklonjena vselitvi ljudi v ta

blok)« (Razpotnik, Košan, Bilčić, 2017, str. 52).

»Odmiranje« disciplinarnih družb poteka z odlogom in mestoma srditim uporom vodstva in

zaposlenih v institucionalnih sistemih. Na primeru Slovenije je to povezano tudi z

geografskimi in ekonomskimi neenakostmi med regijami: večina velikih, nemara celo

»totalnih« ustanov je locirana v manjših krajih, kjer so večkrat ene izmed glavnih delodajalk.

Vendar, na kar je na začetku 90. let že opozarjal Deleuze (1990), so disciplinarna okolja v

»krizi«, kar je razvidno iz vedno znova porajajočega se govora o »nujnih reformah«. Kar po

našem mnenju »rešuje« socialno pedagoški projekt je ravno obstoj ne-institucionalnih,

»življenjskih«, so-ustvarjalnih in empatičnih oblik pomoč, ki črpajo legitimacijsko moč z

diskurzi »demokratiziranja«, »vključevanja« in »opolnomočenja«: tako npr. Špela Razpotnik

(2019) v sklicu na študijo Merkela in Holguina (2014), ki je pokazala da legalistični in

formalni diskurzi ustvarjajo neravnotežja moči v škodo uporabnikom pomoči (v primeru

študije so to bile družine), trdi, da je »(d)emokratičen diskurz, temelječ na opolnomočenju

(uporabnikov) […] sposoben to (neravnotežje moči) omiliti […]« (Razpotnik, 2019, str. 122).

Kakorkoli, s tem nikakor ne želimo podati »končne obsodbe« socialne pedagogike, da bi

pokazali kako je – ravno v svoji najbolj progresivni obliki – usodno prepletena in vprežena v

krogotoke oblastnih razmerij. Vsaka oblika gospostva spodbuja in ustvarja sebi lastne oblike

upora. Če torej razumemo socialno pedagoški obrat kot upor zoper disciplinarne družbe, se

moramo zavedati, da so »[…] disciplinarne družbe […] nekaj, kar mi sami nismo več, kar

smo nehali biti« (Deleuze 2002, str. 174); iz tega izhaja, da potrebujemo nove koncepcije

upora, kot tudi analizo delovanja oblasti v sodobnih in »odprtih« družbah nadzora (kot smo to

na grobo skicirali nekoliko prej). V naslednjem poglavju bomo tako na konkretnem primeru

projekta prožne podpore ranljivim družinam na domu skušali orisati premise oblastnih

razmerij in emancipacijskih potencialov tovrstnega delovanja.

45

4. Pomoč družinam na domu: od biooblasti do biopolitike Začnimo s prispodobo Burkharda Müllerja (2006) o socialno pedagoških identitetah, o katerih

je govoril preko metafore naseljencev in vodnikov, »[…] ki na dan prikliče podobe Divjega

zahoda […]« (prav tam, str. 150). Medtem ko naseljenec deluje znotraj institucionalnega

okvira, se specializira in obvlada svoj domač teren ekspertnosti: »[…] biti specialist vzgojnih

ali terapevtskih strategij, vodenje institucij ali namestitev, šolskega svetovanja, določenih

pravnih vprašanj ali specialist javne pomoči […]«; vodnik po divjini skuša »[…] opremiti

ljudi s šibkimi resursi (za pot) skozi divjino […]« (prav tam. str. 150-151).

Vodnik je hkrati tudi kartograf in etnograf, ki v svojih odpravah v »divjino« odkriva in

zarisuje nove teritorije, beleži navade in življenjske okoliščine ljudi in tako osvetljuje

področja, ki so bila dotlej nedostopna oz. prikrita pogledu javnosti in tudi oblasti. Zanimivo

je, da Andersen (2009) umešča študijo Alice Salomon o družinskem življenju ljudi (1930) v

»(z)ačetek kartografije družboslovne vednosti o družinah […]« (v Toppe, 2014, str. 31).

V slovenskem socialno pedagoškem prostoru se v zadnjem desetletju – predvsem od leta 2014

dalje – razvija posebna »vodniška« praksa v življenjski svet usmerjene prožne podpore

»ranljivim«48 družinam na domu. Nastaja kot odziv na prepoznavanje prepletenih in

večplastnih težav družin, kjer se »klasični«, torej institucionalni modeli skrbstva in pomoči

soočajo z nemočjo naslavljanja kompleksnosti težav: »[…] vsak angažiran strokovni delavec

(je) usmerjen predvsem k svojemu procesu pomoči za svoj opredeljeni delni problem. Ti

problemi se skladajo z njegovo zadolžitvijo in njegovimi delovnimi nalogami« (Bowkamp in

Bowkamp, 2014, v Razpotnik, Turnšek, Rapuš Pavel in Poljšak Škraban, 2015, str. 319).

Institucionalno naslavljanje težav je po mnenju avtoric Razpotnik, Turnšek, Rapuš Pavel in

Poljšak Škraban (prav tam) velikokrat preozko in usmerjeno v obvladovanje vsakdana

delovanja ustanov, ki poteka po vnaprej določenih protokolih. Na primeru vrtca v katerega so

vključeni otroci iz ranljivih družin, ugotavljajo, da strokovni delavci doživljajo nemoč

spoprijemanja s težavami, otroke pa opisujejo kot »težko obvladljive«. Iz tega izhaja potreba

po strokovnih posegih in zagotavljanju ustrezne strokovne pomoči, ki jo v Sloveniji določa

protokol usmerjanja v kategorijo otroka s posebnimi potrebami. V tem procesu strokovnjaki

ugotavljajo specifičen primanjkljaj otroka (čustveno in vedenjske težave, avtizem, specifične

učne težave, disleksija, razvojna motnja itd.) ter temu primerne prilagoditve in dodatne

strokovne pomoči (socialnih/specialnih pedagogov, psihologov itd.). Takšna standardizirana

in formalna oblika kategoriziranja in strokovne pomoči, pa velikokrat onemogoča »[…]

graditev procesa razumevanja otroka in njegovih težav v kontekstu družine in v dogovarjanju

z njo, skupnem interpretiranju težav in iskanju odgovorov« (prav tam, str. 318).

Kritika naslavljanja težav ranljivih družin je torej usmerjena v institucionalno delovanje, ki

večplastnost, heterogenost in sovpadanje različnih področij težav reducira in prekvalificira v

48 Gre za socialno pedagoški opis družin, kjer se kopičijo in sovpadajo težave na področjih »[…] kontrole nad življenjem, somatskih težav, finančnih težav, socialne izoliranosti, težav pri odnosih s sorodniki, sosedi, sostanovalci, težav, povezanih z delovno sfero, pa tudi težav z različnimi avtoritetami, tudi na področju svetovalnih in podpornih služb« (Razpotnik, Turnšek, Rapuš Pavel in Poljšak Škraban, 2015, str. 312). Prav tako so v pomoč tovrstnim družinam vpletene razne institucije in nevladne organizacije, ki bolj, večkrat pa manj zadovoljivo naslavljalo kompleksne in med seboj prepletene težave družin.

46

formalno sankcionirane in vnaprej določene kategorije primanjkljajev / deficitov, jih torej

»ukaluplja« in tako onemogoča celostno naslavljanje težav in spoprijemanje z njimi »tam kjer

nastajajo«. Iz tega sklepajo avtorice, »[…] kako pomembno je iz kontekstualiziranega

razumevanja izhajajoče prožno prilagajanje ustaljenih institucionalnih postopkov in kako

kompleksnim težavam ne moremo biti kos z okorelimi konceptualnimi aparati […], ampak je

treba v danih mikrosituacijah iskati nove poti, tlakovati nove koncepte in posledično nove

sistemske rešitve« (prav tam, str. 323).

Povod za razvijanje novih, prožnih in neinstitucionalnih oblik dela z ranljivimi družinami in

raziskovanja na tem področju je podalo društvo Kralji ulice, ki že od leta 2008 razvija

program nastanitvene podpore, od leta 2014 pa t.i. antideložacijski program. Tako v kontekstu

nastanitvene podpore, torej tako v stanovanjih, ki jih najema društvo, kot tudi pri

antideložacijskem delu, kjer društvo ponuja podporo ljudem, ki bivajo v enotah Javnega

stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana ali drugje, so srečevali družine, pri katerih so

se vrstile krizne situacije na večih področjih, kar je terjalo bolj celostne, trajnejše in

kompleksnejše pristope dela z družinami. V sklopu teh programov so tako začeli razvijati tudi

specifične pristope dela z ranljivimi družinam in preventivno skupnostno delo v dveh

ljubljanskih soseskah (Razpotnik, Košan, Bilićič, 2017). K temu delu so se pridružile tudi prej

omenjene raziskovalke iz Pedagoške fakultete Ljubljana, ki od leta 2014 raziskujejo potrebe,

izzive in perspektive ranljivih družin, kot tudi odzive obstoječih, povečini institucionalnih

sistemov (center za socialno delo, zdravstvene in vzgojno-izobraževalne ustanove,

stanovanjski sklad itd.), ki se srečujejo z ranljivimi družinami. Ugotovitve raziskav, torej

dekontekstualiziran pristop institucij, nemoč pri naslavljanju potreb ranljivih družin,

neusklajenost delovanja različnih akterjev, nerealistična oz. celo nasprotujoča si pričakovanja

različnih institucij glede želenih izidov, kot tudi nezadovoljstvo tako institucionalnih akterjev

kot družin samih, ki se čutijo nenaslovljene in izključene iz procesa pomoči, so botrovale ideji

razvijanja novih, neinstitucionalnih pristopov podpore. Za razvoj tovrstnega modela dela so k

sodelovanju povabili (študentke in študente) prostovoljke in prostovoljce s Pedagoške

fakultete49, ki od leta 2014 obiskujejo več družin, glavnina raziskovalnega in praktičnega dela

pa je potekalo na študiji primera ene družine, v katero je bilo vključenih tudi največ

prostovoljk in prostovoljcev (Leskovšek, 2017).

Omenjena družina je bila vključena v antideložacijski program Kraljev ulice, prav tako pa je

bila obravnavana s strani večih institucionalnih sistemov: odvzem otroka zaradi suma

zanemarjanja oz. celo nasilja nad otrokom, šoloobvezni otroci se izobražujejo v posebnih

šolah in med tednom bivajo v institucionalni oskrbi, občasna zadolženost in dolgotrajna

brezposelnost staršev, pogoste selitve iz ene bivalne enote stanovanjskega sklada v drugo itd.

V soglasju s starši so družino na tedenski ravni od leta 2014 začeli obiskovati prostovoljci,

nekoliko manj pogosto pa tudi raziskovalke. Tako se je na podlagi konstantne prisotnosti v

družini, ki je vključevala tako druženje, pogovore, izlete, svetovanje, kot tudi spremljanje

posameznih otrok v vzgojno-izobraževalnih ustanovah (od vrtca, posebne šole do

institucionalne namestitve), stkala gosta mreža vednosti o izzivih, značilnostih in potencialih

49 Na tem mestu je verjetno potrebno omeniti, da je tudi sam avtor pričujočega dela bil vključen v prostovoljno delo z ranljivimi družinami.

47

družine. Ta vednost je krožila in se kopičila preko instituta mesečnih intervizijskih srečanj

med raziskovalkami in prostovoljci, intervjujev in pogovorov s sodelavci društva in vladnih

organizacij, zapiskov družinskih konferenc in konferenc »primera«50 ter anekdotskih poročil,

dnevnikov prostovoljcev in zapiskov raznih sestankov (Razpotnik 2019; Razpotnik, Turnšek,

Rapuš Pavel in Poljšak Škraban, 2016).

Ena izmed ključnih ugotovitev pri delu z družino je bila, da so »[…] številni, različni in

velikokrat zelo zapleteni […] postopki dejansko izolirani, nepovezani s ciljem inkluzije […]«,

in da imajo različne službe različna pričakovanja do družine (Razpotnik, 2019, str. 127). To

pa zato, ker se različne institucionalne službe ukvarjajo zgolj s posamičnimi vidiki

družinskega življenja: vzgojno-izobraževalne z otroki, ki jih obravnavajo

dekontekstualizirano kot individuume s pomanjkljivostmi, ki »motijo« utečen vsakdan

ustanov; center za socialno delo ugotavlja, ali prihaja do zanemarjanja otrok in morebitnega

nasilja; policija intervenira ob motenju javnega reda in miru; stanovanjski sklad pa zanima

plačevanje tekočih računov itd. Zanimivo je, da so v teku raziskave in praktičnega dela to

uvideli tudi institucionalni akterji, ki delajo z družino. V intervjujih, ki so jih opravile

raziskovalke, je tako več strokovnjakov poudarilo, da njihovo delo v veliki meri poteka na

podlagi domnevanj in predpostavk, da jim manjka vpogled v vsakodnevno dogajanje v

družini. Tako denimo eden izmed intervjuvancev: »Čutimo, da nam manjka nekdo, ki je delal

z družino na domu. To potrebujemo, da se izpolni krog pomoči, tukaj je namreč vrzel«

(Razpotnik, Turnšek, Rapuš Pavel in Poljšak Škraban, 2016, str. 135). V tej luči torej

strokovnjaki smatrajo, da vmesne in prožne podpore na domu lahko premostijo vrzel med

institucijo in domom (prav tam). To med drugim učinkuje kot legitimacija širjenja skrbstvene

krajine in s tem nujnosti »permanentne« prisotnosti v družinskem okolju.

4.1. Ovaduška hipoteza

Prvo točko naše razprave smo –na prvi videz nekoliko zlohotno – poimenovali »ovaduška

hipoteza«. Ovaduh ali informant je nekdo, ki svojim nadrejenim, zavoljo svoje vpletenosti oz.

stika z dotičnim miljejem, sceno ali v našem primeru družino, posreduje ključne informacije o

dogajanju oz. dejanjih oseb. Prostovoljci v pilotnem projektu niso imeli konkretnih

nadrejenih, ki bi jim morali poročati z namenom škodovati družini, saj je projekt eksplicitno

naravnan k celostni, preventivni in boljši podpori družine. Prav tako bi bilo absurdno smatrati,

da so institucionalni akterji škodoželjni, temveč si – in v to trdno verjamemo – želijo

učinkoviteje pomagati družini. Zatorej z oznako »ovaduhi« ne mislimo oblatiti ali

demonizirati nikogar, temveč jo uporabljamo zgolj kot metaforo za distopično razvojno

trajektorijo vstopanja v družinski prostor, torej kot najslabši »scenarij«, v katerega se lahko

razvije model podpore.

50 “[…] sestanki, ki se osredotočajo na specifičen vidik ali problem in zajemajo organizacijo srečanja vseh udeleženih v družino, soočenje večih (strokovnih) pogledov, perspektiv, mnenj, soustvarjanje pogojev za kolektivno dialoško reševanje primerov ter skupinsko usmerjene metode, iskanje bolj prožnih in celovitih odzivov na izzive in potrebe družine, ki so bližje družinski realnosti” (Leskovšek, 2017, str. 20).

48

Nikakor ne gre zanikati progresivnih nastavkov razvijajočega se modela prožne podpore, saj

se izrecno sklicuje na aktivacijo družin, njihovo krepitev nasproti institucionalnim zahtevam

in demokratizacijo odnosa med uporabniki in strokovnjaki, tako da so v idealnem primeru

podporni postopki in iniciative vodeni s strani družinskih članov; toda kar nas na tej točki

zanima, je, kako pobudniki in nosilci projekta vidijo prihodnost omenjenega pristopa.

Avtorice Razpotnik, Turnšek, Rapuš Pavel in Poljšak Škraban (2016) denimo prihodnost

podpornih služb ranljivih družin vidijo v »[…] povečani fleksibilnosti in stopnjevanju

podpornega vstopanja v družino«, v obliki »[…] krepitve in postopne profesionalizacije

prostovoljnih modelov družinske podpore v družinskem okolju […]«, oz. kot »[…]

transformiranje konvencionalnih služb, da bi jih naredili bolj prožne in družinsko orientirane

[…]« (str. 136).

Kot opozarja Mrgole (1999) imajo reformni podvigi, ki apelirajo na humanizacijo in

demokratizacijo socialnega skrbstva, zmeraj tudi presežne učinke, ki se lahko osamosvojijo

od idealov njegovih pobudnikov in prvotnih nosilcev. V našem primeru je eden od

potencialnih presežnih učinkov imperativ vstopanja v družino, ki bi lahko s profesionalizacijo

izgubil svoj progresivni in demokratizirajoči moment. Če nekoliko parafraziramo Agambena

(2004) smo oblasti zarisali novo in strašljivejše sidrišče kontrole, pri katerem bi bolj ali manj

strokovni delavci, z manjšo ali večjo mero privoljenja, opazovali in beležili intimni vsakdan

družin, v skladu s socialno politiko svojega časa. V zdajšnjem razvojnem stadiju modela

prožne podpore na domu to seveda zveni kot znanstvena fantastika, zato si kot enega izmed

profesionalnih pristopov preventivne podporne službe »tveganih družin« oglejmo –ponovno –

nemški primer »zgodnje pomoči« (nem. Frühe Hilfen). V nadaljevanju bomo model zgodnje

pomoči povzeli po prispevku Reinhilde Schäfer in Alexandre Sann (2014) o zgodnji pomoči.

Leta 2006 je nemško Ministrstvo za družine, upokojence, ženske in mladino s ciljem

preventivnega varovanja dobrobiti dojenčkov in majhnih otrok objavilo akcijski program

»zgodnje pomoči«. Kot ukrepe akcijski program predvideva zgodnje odkrivanje tveganj,

preventivne podporne ponudbe za psiho-socialno obremenjene starše, kot tudi sistematično

mreženje in usklajevanje podpornih sistemov zdravstvenega in socialnega skrbstva. Z

uveljavitvijo Zveznega zakona o varstvu otrok leta 2012 je akcijski program pridobil tudi

zakonsko podlago za preventivno, koordinirano in multidisciplinarno podporo.

Ker gre za profesionalno in državno regulirano podporo s ciljem prepoznavanja dejavnikov

tveganja in zgodnjih intervencij, se določajo mejni kriteriji v obliki rizičnih faktorjev

»zdravega« odraščanja, kot so npr: travme, psihiatrična obolenja oz. odvisnost staršev in

socialna tveganja (mlade matere, nizka stopnja izobrazbe, revščina, slabi bivanjski pogoji,

življenje v socialnih žariščih in socialna izoliranost), kar mimogrede približno sovpada z

opisom ranljivih družin (glej npr. Razpotnik, Turnšek, Rapuš Pavel in Poljšak Škraban, 2015).

Tovrstni postopki imajo lahko po R. Schäfer in A. Sann (2014) več posledic. V neoliberalni

»družbi varnosti« se umika princip kolektivnih zaščit države blaginje identifikaciji in

nevtralizaciji tveganj v imenu zagotavljanja individualne (ali družinske) varnosti (podobno

tudi Bauman, 2011); pri tem se dogaja prekvalifikacija socialnih neenakosti in posledic

dominacije v faktorje tveganja, ki se obravnavajo kot individualne obremenitve. Prav tako

49

pelje pritisk k natančni prognozi v odkrivanje vedno novih dejavnikov tveganja in jih tako

dnevno proizvaja. Stremljenje k »varnosti« se posledično razvija v neskončno in nezaključeno

družbeno nalogo: potencialno lahko torej vsako družino postavimo pod vprašaj, da ogroža

npr. dobrobit otroka ali pa »varnost« soseske. V tem duhu princip zgodnje pomoči vedno več

institucij psiho-socialnega in zdravstvenega skrbstva nagovarja, da na družine gledajo skozi

prizmo ogrožanja in tveganja, razmeroma majhni odkloni od predpisanih protokolov (npr.

odklonitev »prostovoljnega« svetovanja) pa imajo lahko za posledico preverjanje družinskih

okoliščin in tudi sankcije. Tako lahko v življenjski svet usmerjena in preventivna podporna

dejavnost razširi krajino socialne kontrole, družinski pomočniki, babice in drugi prostovoljci

pa postanejo »ovaduhi« socialnih služb.

Avtorice in drugi nosilci projekta se deloma zavedajo zgoraj opisanih »nevarnosti«: v »[…]

službi preprečevanja oz. preventive tveganj so tako tudi programi, ki naj bi starše podpirali oz.

jim pomagali pri njihovih težavah. Od tod pa do utrjene paternalistične ter nadzorne vloge

socialnega skrbstva ter vzgoje in izobraževanja ni več daleč […]« (Razpotnik, Turnšek, Rapuš

Pavel in Poljšak Škraban, 2015); vendar se ne gre slepiti, da je zgolj močna volja trenutnih

nosilcev modela dovolj, da se praksa podpore na domu ne sinhronizira z mehaniko intimne

socialne kontrole.

4.2.Podporno vstopanje v družine kot »varnostni mehanizem«

V prejšnjem poglavju smo v sklopu neoliberalne vladne racionalnosti govorili o biooblasti kot

subjektivaciji posameznikov v odporne in podjetne subjekte, ki vzdržijo navzlic nevarnostim

tržnih nihanj. Vendar po mnenju Mavellija (2016) to ni dovolj, da se populacijo obvaruje pred

uničujočimi učinki trga: prepustiti populacijo zgolj in samo tržnim silam bi namreč skoraj

zagotovo vodilo v njeno uničenje (Polanyi, 2001). V tem kontekstu Mavelli (2016) aktualizira

Foucaultov koncept biopolitike (2008; 2010): torej globalnih mehanizmov uravnavanja in

optimizacije življenja na ravni populacije. Ta se v neoliberalnih državah manifestira v obliki

pritiska družb, ki zaradi večje izpostavljenosti nevarnostim in tveganjem zahtevajo zaščito

vlad, kar krepi politično voljo za uporabo instrumentov države pri blaženju posledic tržnih

nihanj in redistribucije bogastva in tveganj. To pomeni, da se v nasprotju z neoliberalno

doktrino »zategovanja pasu« in manjšanja javnih transferjev, povečuje obseg socialnih

izdatkov. Vendar, kot opozarja Mavelli (2016), tovrstne kompenzacijske dejavnosti ne smemo

razumeti kot biopolitično nasprotovanje neoliberalnim politikam, temveč kot »[…] glajenje in

upravljanje najhujših posledic neoliberalizma, in način upravljanja odpornosti neoliberalizma

preko ohranjanja neoliberalnega življenja.« (prav tam, str. 501).

Podobne motive zasledimo tudi v uradnih dokumentih socialne in družinske politike

Republike Slovenije. Tako se v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za

obdobje 2013-2020 (ReNPSV13-20) glasi: »(v) zadnjih letih se v Republiki Sloveniji socialna

problematika zaostruje, predvsem kot posledica že nekaj let trajajoče gospodarske krize,

visoke brezposelnosti in majhnih možnosti novega zaposlovanja ter na splošno nižjih

dohodkov v populaciji […]«, ter še, da zaradi »[…] vpliva krize in tudi drugih dejavnikov (na

primer večje prepoznavnosti nekaterih socialnih problematik v družbi, manjše tolerantnosti do

50

določenih problemov, destigmatizacije oseb s težavami in podobno) v zadnjih letih v družbi

opažamo povečevanje potreb po delu na področju nasilja v družini in drugih oblik nasilja,

porast različnih oblik zasvojenosti, večjo pogostost težav v duševnem zdravju, povečevanje

obsega brezdomstva in podobno.« (Uradni list RS, št. 39/2013). Vse to, kot tudi posledično

upadanje družbene povezanosti, nezaupanje v institucije in odpor proti spremembam snovalci

resolucije vidijo kot potencialne ovire gospodarskemu in socialnemu razvoja. Resolucija

posebej omeni tudi ranljive družine, kjer je potrebno ukrepati tako z ustrezno denarno

pomočjo kot tudi s programi aktivacije in socialnega vključevanja (prav tam).

Podobna je tudi dikcija in usmeritev Resolucije o družinski politiki, ki izpostavi predvsem dve

področji, ki ju neoliberalizem ogroža: demografska rast in v tem kontekstu ogrožena

zmožnost ustvarjanja družin in odločitev o spočetju otrok ter sama obstojnost družine kot

osnovne družbene celice. Poleg pasivnih socialnih programov (torej povečanja socialnih

transferjev) predlaga tudi aktivno družinsko politiko, usmerjeno k »[…] pripravam na

starševstvo, spodbujanju pozitivnega starševstva in krepitvi starševskih kompetenc,

izboljšanju komunikacije in odnosov v družini, ustvarjalnemu in aktivnemu preživljanju

prostega časa otrok in družin, lažjemu usklajevanju poklicnega in družinskega življenja,

psihosocialni pomoči otrokom in staršem ter drugim vsebinam za izboljšanje kakovosti

družinskega življenja.« (Resolucija o družinski politiki 2018-2028, MDDSZ, 2017, str. 19).

»Kakovost družinskega življenja« ni zgolj splošen humanističen ideal, temveč v našem

kontekstu pomeni kakovost in odpornost neoliberalnega (družinskega) življenja (Mavelli,

2016), za zagotavljanje katerega se mora mobilizirati posameznike, družine in lokalne

skupnosti, ki dobro poznajo potrebe lokalnega prebivalstva, »[…] kar posledično pomeni

pravočasno zaznavanje različnih stisk in težav […]«, saj je za uspešnost programov družinske

podpore »[…] nujno potreben uvid v potrebe družin in populacije nasploh ter ohranjanje

fleksibilnosti programov, ki so sposobni spremeniti fokus glede na spremembe v družbi.«

(Resolucija o družinski politiki 2018-2028, MDDSZ, 2017, str. 21).

V tem kontekstu se torej modelu prožnega podpornega vstopanja v družine obeta priložnost,

da se ga prepozna kot »varnostni mehanizem« za blaženje negativnih ekonomskih posledic

neoliberalizma pri najbolj ranljivih in izključenih družinah: tovrstno prepoznanje lahko utre

pot profesionalizaciji in dodeljevanju potrebnih finančnih sredstev. S tem pa, kot rečeno, ni v

nasprotju z neoliberalnim redom, temveč pomaga upravljati njegovo odpornost in vztrajnost.

4.3. Vladna radikalnost?

V zgoraj omenjenih resolucijah je veliko govora o solidarnosti, preventivnemu delovanju v

skupnosti, vključevanju uporabnikov in predstavniških združenj v načrtovanje in sprejemanje

odločitev o izvajanju storitev, prostovoljstvu, spodbujanju razvoja storitev v domačem okolju

ali na domu uporabnikov, uvajanju novih oblik bivanja v skupnosti, razvoju eksperimentalnih

oblik socialnega varstva, ki izhajajo iz ugotovljenih konkretnih potreb uporabnikov

posameznih ranljivih skupin in skupnosti ter njihova profesionalizacija, itd… . Prav tako je v

Resoluciji nacionalnega programa socialne varstva (2013-2020) posebej poudarjen cilj »[…]

povečanj deleža uporabnikov skupnostnih oblik (skrbstva) […] «, kar pomeni, da do leta 2020

51

stremijo k razmerju 1:1 med uporabniki skupnostnih in institucionalnih oblik socialnega

varstva (ReNPSV13-20, Uradni list RS, št. 39/13).

Mar ni potem model prožnega podpornega vstopanja v družine, ki prav tako poudarja vodilno

vlogo ranljivih skupin in skupnostno delo, v nenavadnem sozvočju z vladnimi ambicijami?

Kako si lahko razlagamo, da se model, ki se v določeni meri predstavlja kot »radikalni

prelom« z institucionalno – enodimenzionalno – paradigmo vključevanja, vpisuje v red

vladnih strategij socialnega skrbstva? Podobno vprašanje si postavlja tudi Sabine Stövesand

(2007), namreč: »(k)ako lahko iste pojme in načine delovanja po eni strani uporabljajo

emancipatorična gibanja in se pojavljajo v naprednih konceptih socialnega dela, hkrati pa

sodijo k besednjaku uradnih vladnih programov?« (str. 280). Pri odgovoru na to vprašanje se

avtorica sklicuje na Foucaultov koncept »vladnosti«, pri čem v neoliberalizmu vlada preneha

upravljati družbeno celoto51, prav tako pa ne vidi svoje naloge v vzdrževanju navidezne52

ločitve med javnim in zasebnim (oz. ekonomijo in državo). V tej perspektivi tržno-ekonomski

principi prežemajo in reformirajo celotno družbeno telo, posameznike pa se vodi k temu, da

sami prevzamejo tržne usmeritve in vrednote. Družbe se tako ne interpretira več kot skupek

potreb posameznikov, ki jih je potrebno integrirati v socialno celoto, temveč kot resurse in

energije, ki so vsebovane v udejanjanju individualne svobode in odgovornosti. Skupnost v

tem kontekstu pojmuje nov teren upravljanja, ki posameznike »odreši« družbenih

determinant, hkrati pa instrumentalizira obstoječe mikro-moralne odnose med ljudmi in

pripravljenost prevzemanja odgovornosti. Po drugi strani se s skupnostjo, torej družino in

njeno neposredno okolico, asociira toplino, varnost in domačnost, kar v svetu negotovosti in

nevarnosti kotira visoko na lestvici vrednot: govor o skupnosti in solidarnosti dopolnjuje

»hladne« in tehnične tržne odnose. »Upravljanje preko skupnosti« spremlja in popravlja

»upravljanje preko trga«, tako da »podjetnemu subjektu« pristavi skupnostno etiko. Skupnost

pa ni nekaj danega, temveč terja nenehen angažma posameznikov, ki jo vzpostavljajo in

negujejo: »V taki individualizirani družbi postaja pomembna socialna zaščita […]«, zato je

potrebno »[…] insceniranje skupnosti, komunikacij in solidarnosti. V takem koordinatnem

sistemu ležijo tudi oblike socialne pedagogike.« (Zorc-Maver, 1997, str. 42).

Vlogo nedržavnih, »avtonomnih akterjev« - t.j. prostovoljcev, nevladnih organizacij in

lokalnih društev - vladne instance ovrednotijo in tako omogočijo državi, da upravlja vse bolj

iz distance (Stövesand, 2007). Po eni strani to lahko prihrani državna finančna in

organizacijska sredstva (prostovoljstvo, društva in nevladne organizacije se prijavljajo na

(evropske) razpise itd.), po drugi pa imajo »lokalne« organizacije bistveno boljši vpogled v

življenja in stiske (ranljivih) skupnosti in lahko tako potencialno učinkoviteje udejanjajo

vladne cilje in strategije (npr. preprečevanje apatije (aktivacija nezaposlenih) in družbene

dezorganizacije, zmanjševanje stopnje kriminala in zasvojenosti, zagotavljanje občutka

»varnosti«, preprečevanja družinskega nasilja, spodbujanje razvoja »človeškega kapitala«

51 Kot smo pisali nekoliko prej, določeni avtorji (npr. Mavelli, 2016) tovrstno interpretacijo koncepta “vladnosti” vidijo kot zgolj en aspekt neoliberalnih vladnih racionalnosti, ki ga je potrebno dopolniti s konceptom biopolitike. 52Jasna ločitev javnega in zasebnega, kot smo pisali v prvem poglavju, vsaj že od vzpona kapitalističnih proizvodnih odnosov in temu primernih oblastnih mehanizmov, ni obstajala.

52

preko programov usposabljanja in vseživljenjskega učenja, promocija »zdravega«

življenjskega sloga itd.).

Na tem mestu se tako potencialno srečata koncepta biopolitike in vladnosti, torej tako da se

vladni cilji upravljanja in skrbi za »dobrobit« populacije ne udejanjajo v obliki obsežne

države blaginje s svojim institucionalnim repertoarjem, temveč se skupnostni, družine in

posameznike vse bolj nagovarja k večji aktivaciji in participaciji pri upravljanju družbenega

življenja. Nevladne akterje se spodbuja k čustvenemu in socialnemu delu v bolj ali manj

neplačanih oz. prekariziranih odnosih »projektnega dela« preko razpisov. S tem se tudi vse

bolj zamegljuje meja med prijatelji, naivnimi a dobrohotnimi prostovoljci, sosedi in izvajalci

vladnih strategij socialnega skrbstva. S posplošitvijo skrbstvenih nalog v neformalnih

socialnih mrežah se tako tudi posploši in zamegli kontrolna funkcija socialnega skrbstva. Ne

nazadnje biopolitična skrb za prebivalstvo ni univerzalna, temveč je omejena na določeno

kategorijo populacije, ki jo je potrebno negovati in krepiti; po drugi strani jo je potrebno

obvarovati pred drugimi populacijami, ki jo domnevno ogrožajo (Foucault, 2015).

Sodelovanje lokalnih akterjev pri upravljanju družbe »preko skupnosti« v tem kontekstu

vključuje tudi zgodnje prepoznavanje tveganj in nevarnosti, kar pomeni identifikacijo

»nevarnih elementov« (oz. družin).

Strategije upora marginaliziranih skupin proti uradnikom in predstavnikom javnih institucij so

pogojene s pravno sankcioniranim mandatom slednjih, ki ga določata institucionalni pravilnik

in ne nazadnje zakon: represija v tem kontekstu pomeni prekoračitev pooblastil. V primeru ko

se skrbstvene in kontrolne funkcije slednjih »raztopijo« in posplošijo v neformalnih socialnih

mrežah, se zabriše ločnica med javnim mandatom in zaupno intimo: sleherni obiskovalec,

sosed ali prostovoljec lahko funkcionira kot »skrbnik-nadzornik«, čigar informacije (npr. o

zanemarjanju otrok, zlorabi alkohola in drog, (ne)pravilni vzgoji, vzdrževanju čistoče, itd..)

lahko vodijo do sankcij oz. nagrad (odtegnitev/dodeljevanje denarnih sredstev, odvzem

otroka, vključevanju drugih institucij). Upor proti tovrstnim oblikam kontrole je mnogo bolj

zapleten, saj sta na kocki sam posameznikov oz. družinski status in ugled znotraj skupnosti,

upiranje »dobronamernim« intervencijam soseske pa lahko vodi v socialno izolacijo (pa še to

pod pogojem, da sploh prepoznamo kontrolno naravo skupnostne podpore).

4.4. Fatalizem ali novo upanje

Do sedaj smo v treh točkah razpravljali o (potencialnih) oblastnih učinkih podpornega

vstopanja v družine. Namen tega je bilo pokazati, da proti institucionalna in proti

disciplinarna drža ne zadostujeta kot kriterij demokratizacije ali morebiti celo emancipacije.

Oblasti namreč ne gre dojemati v nasprotjih, npr. institucionalno (formalno, legalistično) -

oblastno proti skupnostnemu – svobodno, namreč oblast »[…] nima centra, ni nič globalnega

– treba jo je misliti 'lokalno', 'regionalno', 'periferno', disperzno, kot heterogeno polje sil.«

(Dolar, 2009, str. 26). Na tem mestu bi torej zlahka zaključili, in da je oblast »povsod«, da se

tudi najbolj progresivni vzgibi ujamejo v delovanja oblastnih mehanizmov.

53

Progresivne prakse in kritika, tako nikoli ne ležijo onkraj oblastnih struktur, temveč

prispevajo k njihovi revitalizaciji in prilagajanju družbenim razmeram. Toda to spoznanje nas

ne sme voditi k resignaciji in fatalizmu: kritične – skupnostne - prakse imajo konstitutivno

moč, ki hkrati z novimi sidrišči oblasti odpirajo tudi nova polja upora in vzpostavljajo

alternativne subjektivitete. Vzemimo za primer koncepta »opolnomočenja« in »aktivacije«:

hkrati se pojavljata v vladnih socialnih programih in pri progresivnih socialno pedagoških

pristopih; do sedaj smo ju obravnavali kot principe neoliberalne subjektivacije posameznikov

v »uporne subjekte«, ki nase prevzamejo tveganja in odgovornosti kapitalističnega

opustošenja. Vendar, kot opozarja avtorica Stövesand (2007), lahko aktivacija in

opolnomočenje delujeta tudi kot katalizator upora in samoorganizacije, krepitev samopodobe

marginaliziranih in s tem odločnosti pri zagovarjanju lastnih interesov. V našem primeru bi to

pomenilo, da bi se »opolnomočene« ranljive družine lahko brez posrednikov povezale med

seboj zoper skupno izkušene težave in omejitve. Na tem mestu si torej postavljamo vprašanje,

mar ni mogoče obrniti Agambenove teze, ki smo jo uporabili na začetku drugega poglavja, pri

čem bi se glasila tako: »Pri tem ko se upiramo suvereni oblasti in vpisujemo naša življenja v

red taiste oblasti, hkrati odpiramo nove prostore svoboščin in pravic.«

Če je torej res, da se je v določenem zgodovinskem trenutku oblast polastila polja življenja, da

jo torej lahko smatramo kot oblast upravljanja življenja (Foucault, 2010), je res tudi to, da so

vzniknile temu primerne oblike upora, ki pod sloganom »osebno je politično«, naslavljajo

pravico »[…] do življenja, telesa, zdravja, sreče, do zadovoljitev potreb, (pravico) da človek

onstran vseh zatiranj in »odtujitev« znova odkrije, kaj je in vse, kar zmore biti […] (prav tam,

str. 138). Na podlagi tega Hardt in Negri (2010) predlagata konceptualno razlikovanje med

biooblastjo kot administriranjem in vladanjem nad življenjem ter biopolitiko kot novim

terenom političnega boja, ki pomeni »[…] produkcijo afektov in jezikov skozi družbeno

kooperacijo in interakcijo teles in želja, izumljanje novih oblik odnosa do sebe in drugih« in

obenem kot » kreacijo novih subjektivitet […]« (prav tam, str. 64).

Če torej želimo nove socialno pedagoške pristope oblikovati kot solidarnostne prakse z

marginaliziranimi in ranljivimi, moramo nujno razširiti kritično ost, ki ne sme zgolj kritizirati

institucionalne prakse izključevanja (oz. vključevanja), temveč tudi lastno umeščenost v

biooblastne režime. Razumeti moramo »kartografsko« funkcijo vodnikov, ki osvetljujejo in

zarisujejo nove terene konfrontacij, torej hkrati nova sidrišča kontrole in nove priložnosti

upora in družbene kooperacije. To prav tako pomeni, da podpornih prizadevanj ne smemo

razumeti zgolj kot izboljšave sistema pomoči in skrbstva, temveč kot politična dejanja, ki

prinašajo nove (politične) odgovornosti.

Solidarnostne prakse, kot bi to lahko bilo podporno vstopanje v družine, tako ne smejo zgolj

servisirati (državne) institucije s poglobljenimi uvidi v družinsko intimo (čeravno je to lahko

ena izmed oblik taktičnega in začasnega zavezništva), temveč, kot pravi Zadnikar (2015),

morajo spremeniti lastno vlogo »[…] od služenja državi, kapitalu in avtoritarnim inštitucijam

k servisiranju odpora in alternativ […]« (str. 17). Na idejni ravni to pomeni usmerjenost k

spodbujanju in opogumljanju (če želite tudi opolnomočenju) praks samoorganiziranja

ranljivih družin, na praktični pa nudenje prostorov srečevanja in izmenjave, povezovanje z

družbenimi gibanji v okolici (npr. glede stanovanjskega vprašanja in »socialnega čiščenja

54

mesta«53), morebiti pa tudi premik od izmenjave informacij z različnimi institucijami za

boljšo »obravnavo« ranljivih družin k informiranju družin o delovanju in namerah institucij,

da bi se lažje zoperstavljale njihovim (škodljivim) intervencijam - torej nekakšno obratno

»ovaduštvo«.

Prihodnost modela prožnega in podpornega vstopanja v družine je tako skrajno nedorečena in

se nikakor ne izčrpa s prognozo o razširitvi skrbstvene krajine in s tem oblastnih

mehanizmov; prav tako pa ne s predstavljeno vizijo političnega projekta solidarnosti. Naša

razprava je tako nujno prekratka in parcialna, hkrati distopična in utopična. Kljub vsemu pa

nudi nekatera izhodišča za nadaljnjo diskusijo, ne zgolj o predstavljenem socialno

pedagoškem pristopu, temveč nasploh o projektih in modelih, ki želijo razbiti gordijski vozel

»pomoči in nadzora«, ki je vpisan v zgodovino in razvojno dinamiko socialnih poklicev

pomoči. Čeravno smo v zadnjem času priča pravi bitki za področja pristojnosti raznih

socialnih disciplin54 (npr. kdo ima primat pri obravnavanju »avtističnih« otrok) in se lahko

kritika lastne stroke – predvsem njenih progresivnih pristopov – zdi kot »pljuvanje v lastno

skledo«, si moramo vendarle drzniti dvomiti. V nasprotnem primeru nam grozi, da nehote

postanemo talci nečednih političnih agend, za katere se zdi, da se v našem času nekontrolirano

bohotijo po zemeljski obli.

53 Ki se v Ljubljani ravnokar vzpostavlja pod imenom »Kje bomo pa jutri spali?« 54 Kar je po eni strani povezano z dodeljevanjem finančnih sredstev za raziskovanje in razvijanje praktičnih modelov, zagotavljanju zaposljivosti lastnega kadra in ne nazadnje z vprašanjem, kdo ima pravico oblikovati javni diskurz o določenih socialnih fenomenih.

55

5. Zaključek Naposled nam preostane, da delo zaključimo z nekakšnim povzetkom naših dognanj. Kaj nam

torej zgodovina razvoja moderne oblastne tehnologije in zgodovina socialne pedagogike

povesta o tem, kako lahko osmislimo delovanje oblasti in kakšne taktike upora lahko proti

njej uporabimo?

V drugem poglavju smo preko mnogih stranpoti in na trenutke morda preveč detajlno,

zasledovali proces, v katerem so zasebno življenje in z njim procesi, kot so rojstvo, vzgoja,

ekonomska produkcija itd., prestopili obskurnost gospodinjstva in postali osrednji predmet

javnih političnih kalkulacij. S tem je golo dejstvo življenja, ki je bilo v starem veku kot zoe

jasno ločeno od bios in omejeno na gospodinjstvo (oikos), v srednjem veku pa je kot politično

indeferentno pripadalo bogu, postalo prvenstvena tarča oblastnih posegov. To, da so dolga

stoletja javne oblasti puščale vnemar reproduktivne in produktivne sile življenja (ki jih

Agamben (2004) imenuje »golo življenje«), smo interpretirali tako iz perspektive ekonomskih

razmerij: gospodinjstvo/gospodarstvo je bila dolgo časa osrednja, pretežno avtonomna

(re)produkcijska enota, čigar dobrine so si vladarji prilaščali bolj ali manj s prisilo; kot s

patriarhalno nadoblastjo družinskega očeta/gospodinjskega poglavarja: v starem veku je bila

popolnoma ločena od političnega življenja, v srednjem veku pa je sicer veljala kot zgled

vladarjem, vendar bi posegi v avtonomijo družinskega očeta pomenili tudi krhanje same

legitimacijske strukture monarhično-aristokratske oblasti.

Z vzponom kapitalističnih proizvodnih odnosov in ne nazadnje nacionalne ekonomije, so se

razpršena gospodinjstva in posamezna zemljiška gospostva poenotila v politično občestvo, ki

ga imenujemo nacionalna država. Hannah Arendt (1996) tovrstno politično obliko smatra kot

gigantski gospodinjsko-gospodarski aparat, ki noč in dan bdi nad življenjskimi procesi

svojega prebivalstva. Zgodovino socialne pedagogike smo v tretjem poglavju obravnavali kot

postopno uveljavitev stroke – sprva majhnih, razpršenih in privatnih skrbstvenih in vzgojnih

iniciativ – kot enega izmed mehanizmov tovrstnega gospodinjsko-gospodarskega aparata. S

postopnim širjenjem pristojnosti si je zagotovila vlogo varovanja družbenega reda pred

neprilagojenimi, odklonskimi in »nevarnimi« družbenimi elementi, s tem pa vlogo

nadzornega organa socialne in kulturne družbene reprodukcije. Tako se po naši interpretaciji

vpisuje v red »velike« oblastne tehnologije biooblasti (Foucault, 2010), torej oblasti

upravljanja in nadzorovanja celokupnega družbenega življenja.

Socialno pedagogiko že od začetka prečita ohranjevalni in reformni impulz, kar po našem

mnenju zagotavlja njeno prilagodljivost spreminjajočim se družbenim razmeram. Reformne

aspiracije, ki se največkrat pojavljajo pod imeni humanizacije, demokratizacije ali izboljšave

socialnega in vzgojnega skrbstva, v tem kontekstu funkcionirajo kot revitalizacija stroke in

širjenje krajine socialno pedagoških intervencij.

S to predpostavko smo v četrtem poglavju analizirali projekt prožnega in podpornega

vstopanja v družine, za katerega smatramo, da je najsodobnejši izraz reformnih prizadevanj v

slovenskem socialno pedagoškem prostoru. Naše ugotovitve so naslednje:

56

• Projekt se delno legitimira s kritiko institucionalnega obravnavanja ranljivih družin,

pri čemer predpostavlja, da se demokratične in uporabnikom prilagojene oblike dela

nahajajo onkraj institucij, na domu oz. v skupnosti. Na splošno se s to predpostavko

strinjamo, vendarle gre opozoriti na slepo pego tovrstnih kritik, ki fenomen oblasti

razlaga v nasprotjih: institucionalno proti skupnostnemu. Pri tem je namreč v soglasju

z vladnimi strategijami socialnega skrbstva, ki prav tako predvidevajo krčenje

institucionalnih oblik obravnave uporabnikov, s tem da premeščajo skrbniške naloge

na nevladne organizacije, skupnosti in lokalna društva. Po našem mnenju je to odraz

novih oblik oblastnih racionalnosti, ki namesto hipertrofiranega in dragega repertoarja

institucionalnega upravljanja spodbujajo sodelovanje posameznikov oz. skupnosti pri

regulaciji družbenega življenja. Pri tem nikakor ne gre za opustitev nadzora, temveč za

»vodenje z distance«.

• Z opustitvijo institucionalnih omejitev in principom »konstantne prisotnosti« v

družinskem življenju se po našem mnenju dogaja »oranje ledine« in se nehote

legitimira praksa arbitrarnega vstopanja v družine. S tem v ospredje socialnega

skrbstva vstopa vedno več vidikov in področij intimnega življenja, ki v primeru

institucionalnih obravnav strokovnjakom ostajajo skriti oz. nedostopni. Zaenkrat se

tovrsten dostop do družin sicer uporablja kot orodje opolnomočenja in za prilagajanje

podpore dejanskim potrebam uporabnikov, vendar se lahko princip vstopanja uporabi

tudi kot orodje nadzora. Kdo lahko zajamči, da se s profesionalizacijo pristopa ne

izgubi njegova prvotna usmeritev?

• Če želimo ostati zvesti »kritični« in »emancipatorični« tradiciji socialne pedagogike,

se ne smemo zadovoljiti samo s kritiko oblastnih učinkov njenih pristopov. To bi

namreč vodilo v fatalizem in spoznanje, da smo tudi v najbolj progresivnih trenutkih

usodno ujeti v zanke oblasti. Nasprotno namreč predlagamo, da novih področij dela ne

jemljemo zgolj kot nova sidrišča nadzora, temveč kot nova polja političnih

konfrontacij, kar mora nujno presegati samozadostno reklamacijo progresivnosti

takšnih ali drugačnih pristopov. V tem kontekstu se ne smemo zadovoljiti zgolj z

iskanjem novih zaposlitvenih možnosti in produkcijo novih uporabnikov, temveč se

moramo povezovati z družbenimi gibanji in ideje politične aktivacije uporabnikov

jemati resno. Pogosto je ena od ovir tovrstnih praks bojazen pred upadanjem ugleda in

pozicije socialne pedagogike znotraj socialnih poklicev. Morda moramo tovrstno

»odpadniško« pozicijo aktivno reklamirati, namesto ideala »izboljšanja socialnega in

vzgojnega skrbstva« pa privzeti ideal »uporništva« proti vsakokratnim oblastnim

57

mehanizmov. Ali je to v okviru socialne pedagogike kot državno priznane discipline

mogoče je seveda vprašljivo, a morda je napočil čas, da pogled »zares« usmerimo

onkraj države.

58

5. Literatura

Agamben, G. (2004). Homo Sacer. Suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska

založba.

Bauman, Z. (2002). Tekoča moderna. Ljubljana: Založba / *cf.

Bauman, Z. (2011). Collateral Damage. Social Inequalities in a Global Age. Cambridge:

Polity Press.

Beuad, M. (1981). A History of Capitalism 1500-1980. London: Macmillan Press.

Braudel, F. (2010). Dinamika kapitalizma. Ljubljana: Založba Sophia.

Brenner, R. (1976). Agrarian Class Structure and Economic Development in Pre-Industrial

Europe. Past and Present, št. 70, str. 30-75. Oxford: Oxford University Press. Pridobljeno s

https://www.unc.edu/courses/2005fall/geog/160/001/GEC%2705/brenner.pdf

Brown, J.A. (1986). British Pestalozzianism in the Nineteenth Century: Pestalozzi and his

Influence on British Education (Doktorska disertacija). University of Wales, Cardiff.

Bütow, B., Pomey, M., Rutschmann, M., Schär, C. in Studer, T. (ur.) (2014). Sozialpädagogik

zwischen Staat und Familie. Alte und neue Politiken des Eingreifens. Wiesbaden: Springer.

- Schäfer, R. in Sann, A. Frühe Hilfen zwischen (gesundheitlicher) Familienförderung und

Kinderschutz, str. 75-90.

- Toppe, S. »Auflösung und Forbestand der Institution Familie«: Historische Forschung

und aktuelle Legitimationen im Spannungsfeld von Privatheit und Öffentlichkeit, str. 29-48.

- Graf, E.O. Der Impetus der Intervention: Sozialpädagogik zwischen Staat und Familie –

Alte und neue Politiken des Eingreifens, str. 259-278.

Davis, M. (2006). Planet of Slums. New York: Verso.

Deleuze, G. (2002). Družba nadzora. Filozofski vestnik, letnik 23, št. 3, str. 167-177.

Dolar, M. (2009). Kralju odsekati glavo. Foucaultova dediščina. Ljubljana: Krtina.

Dollinger, B. (2008). Reflexive Sozialpädagogik. Struktur und Wandel sozialpädagogischen

Wissens. Wiesbaden: VS Verlag für Sozialwissenschaft.

Durkheim, E. (1984). The Division of Labour in Society. London: Palgrave Macmillan.

Elias, N. (2000). The Civilizing Process: Sociogenetic and Psychogenetic Investigations.

Oxford: Wiley-Blackwell.

Flandrin, J. L. (1968). Družina. Sorodstvo, družina in spolnost v Franciji od 16. do 18.

stoletja. Ljubljana: Delavska enotnost.

59

Foucault, M.

(1980). Power/Knowledge. Selected Interviews and Other Writings 1972-1977. New York:

Pantheon Books.

(2004). Nadzorovanje in kaznovanje. Nastanek zapora. Ljubljana: Krtina.

(2007). Življenje in prakse svobode: izbrani spisi. Ljubljana: ZRC SAZU.

(2008). The Birth of Biopolitics. Lectures at the Collège de France, 1978-79. New York:

Palgrave Macmillan.

(2009). Security. Territority. Population. Lectures at the Collège de France 1977-1978.

London: Palgrave Macmillan.

(2010). Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC.

(2015). »Družbo je treba braniti«. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Habermas, J. (1989). Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Hamburger, F. (2014). Socialna pedagogika v Nemčiji. Sodobna pedagogika, letnik 65, št. 3,

str. 14-29. Pridobljeno s https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-

LZSPPRBJ/69203eda-e597-478d-90aa-a4ddde3514a8/PDF

Hanawalt, B.A. (1986). The Ties That Bound. Peasant Families in Medieval England. New

York: Oxford University Press.

Hardt, M., Negri, T. (2010). Skupno: onkraj privatnega in javnega. Ljubljana: Študentska

založba.

Harman, C. (2004). The rise of Capitalism. International Socialism, št. 102. Pridobljeno s

https://www.marxists.org/archive/harman/2004/xx/risecap.htm

Harvey, D. (2005). A brief History of Neoliberalism. Oxford: Oxford Universiy Press.

Henkel, M. (2002). Sozialpolitik in Deutschland und Europa. Erfurt: Landeszentrale für

politische Bildung Thüringen.

Hilton, R.H. (1985). Class Conflict and the Crisis of Feudalism. Essays in Medieval Social

Theory. London: The Habmledon Press.

Hobsbawm, E. (1996). The Age of Revolution 1789-1848. New York: Vintage Books.

Holton, R.J. (1985). The transition from Feudalism to Capitalism. New York: Macmillian

Publishers.

Hunt, L. (2015). Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina. Ljubljana: Znanstvena založba

Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

60

Jugendbewegung. Wikipedia. Pridobljeno s https://de.wikipedia.org/wiki/Jugendbewegung

Katz, C.J. (1993). Karl Marx on the transition from feudalism to capitalism. Theory and

Society, letnik 22, št. 3, str. 363-389. Pridobljeno s

https://libcom.org/files/feudalism%20to%20capitalism.pdf

Konrad, F.M. (2009). Fragile Professionalisierungen. Zur geisteswissenschaftlichen

Sozialpädagogik, ihrer Vorgeschichte und ihren Widerspiegelungen bis heute. V Mührer, E.

in Birgmeier, B. Theorien der Sozialpädagogik – ein Theorie Dilemma?. Wiesbaden: VS

Verlag für Sozialwissenschaft. str. 99-128.

Kreis, H. (2018). Herman Nohl: Durch Erziehung Lebenswelt gestalten? Theoretische

Rekonstruktion eines umstrittenen pädagogischen Konzepts. Bad Heilbrunn: Verlag Julius

Klinkhardt.

Le Goff, J. (2006). Se je Evropa rodila v srednjem veku? Ljubljana: Založba /*cf.

Leskovšek, K. (2017). Podpora ranljivim družinam na domu (Magistrska naloga). Univerza v

Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

Lorenz, W. (2008). Paradigms and Politics. Understanding Methods Paradigms in a Historical

Context: The Case of Social Pedagogy. British Journal of Social Work, št. 28, str. 625-644.

Mac Sithigh, D. in Siems, M. (2019). The Chinese social credit system: A model for other

countries? Fiesole: European University Institute. Pridobljeno s

https://cadmus.eui.eu/bitstream/handle/1814/60424/LAW_2019_01.pdf?sequence=1&isAllo

wed=y

Marx, K. (1954). Capital. A Critique of Political Economy. Volume I. Book One, The Process

of Production of Capital. Moskva: Progress Publishers.

Mastnak, T. (2015). Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: Založba /*cf.

Mavelli, L. (2017). Governing the resilience of neoliberalism through biopolitics. European

Journal of International Relations, letnik 23, št. 3, str. 489-512. Pridobljeno s

https://journals.sagepub.com/doi/pdf/10.1177/1354066116676321

Mitchell, L., E. (2007). Family life in the Middle Ages. Westport: Greenwood Press.

Mollenhauer, K. (1991). Einführung in die Sozialpädagogik. Probleme und Begriffe der

Jugendhilfe. Weinheim: Beltz.

Mrgole, A. (1999). Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci. K nastajanju

mladinskega prava. Ljubljana: Založba /*cf.

Murray, M. (1995). The Law of the Father? Patriarchy in the Transition from Feudalism to

Capitalism. New York: Routledge.

61

Müller-Lindenlauf, H.G. (1994). Sozialarbeit in der Krise der Industriegesellschaft. V

Klüsche, W (ur.). Grundpositionen sozialer Arbeit. Gesellschaftlische Horizonte – Emotion

und Kognition – Ethische Implikationen (Schriften des Fachbereiches Sozialwesen an der

Hochschule Niederrhein Mönchengladbach). Mönchengladbach: Hochschule Niederrhein.

Natorp, P. (1920). Genossenschaftliche Erziehung als Grundlage zum Neubau des Volkstums

und des Menchentums. Berlin: Springer-Verlag.

Peukert, D.J.K. in Müncheimer, R. (1990). Historische Entwicklungsstrukturen und

Grundprobleme der Deutschen Jugendhilfe. V Peukert, D.J.K., Müncheimer, R., Greese, D.,

Oberloskamp, H., Böllert, K., Otto, H.U, … Rauschenbach, T. Jugendhilfe – Historischer

Rückblick und neuere Entwicklungen. Materialien zum 8. Jugendbericht. Band 1. München:

Verlag Deutsches Jugendinstitut.

Perelman, M. (2000). The Invention of Capitalism. Classical Political Economy and the

Secret History of Primitive Accumulation. Durham & London: Duke University Press.

Polanyi, K. (2001). The Great Transformation. The Political and Economic Origins of Our

Time. Boston, Massachusetts: Beacon Press.

Prunk, J. (2015). Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije 1775-2015. Ljubljana:

Cankarjeva založba.

Razpotnik, Š., Turnšek, N., Rapuš Pavel, J., Poljšak Škraban, O. (2015). Potrebe ranljivih

družin in odzivi vzgojno-izobraževalnega sistema. V T. Devjak (ur.), Vpliv družbenih

sprememb na vzgojo in izobraževanje, str. 317-332. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Razpotnik, Š., Turnšek, N., Rapuš Pavel, J., Poljšak Škraban, O. (2016). Lifeworld-Oriented

Family Support. CEPS Journal, letnik 5, št.4, 115-139. Pridobljeno s http://pefprints.pef.uni-

lj.si/4327/1/pp_115-139.pdf

Razpotnik, Š., Košan, H., Biličić, I. (2018). Podpora ranljivim družinam in preventivno

skupnostno delo kot posebna vidika antideložacijskega dela. Socialno delo, letnik 56, št. 1,

str. 43-58. Pridobljeno s https://www.revija-

socialnodelo.si/mma/Podpora_URN_NBN_SI_DOC-4WGQ101J.pdf/2018112611172948/

Razpotnik, Š. (2019). Intersectionality as a Tool for Overcoming the barriers of Inclusion. V

Zgaga, P. (ur.). Inclusion in Education: Reconsidering Limits, Identifying Possibilities.

Berlin: Peter Lang

Reinhard, W. (2017). Zgodovina moderne države – Od začetkov do sedanjosti. Ljubljana:

Krtina.

Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020 /ReNPSV13-

2020/ (2013). Uradni list RS, št. 39/2013. Pridobljeno s https://www.uradni-list.si/glasilo-

uradni-list-rs/vsebina/2013-01-1517?sop=2013-01-1517

62

Resolucija o družinski politiki 2018-2028 »Vsem družinam prijazna družba /ReDP18-28/

(2018). Uradni list RS, št. 15/2018. Pridobljeno s https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-

list-rs/vsebina/2018-01-0655?sop=2018-01-0655.

Rutar, D. (2014). Psihologija v kapitalizmu. Škofije: Za-misli.

Rösener, W. (2007). Kmetje v evropski zgodovini. Ljubljana: Založba/*cf.

Sande, M., Dekleva, B., Kobolt, A., Razpotnik, Š. in Zorc-Maver, D. (2006). Socialna

pedagogika. Izbrani koncepti stroke. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

- Zorc-Maver, D. Uvod-Socialna pedagogika v družbi negotovosti, str. 7-12.

- Skalar, V. Štiri desetletja do socialne pedagogike, str. 13-22.

- Müller, B. Naseljenci in vodniki – o strokovni identiteti socialnih pedagogov, str. 149-158.

Schwartz, N.L. (1979). Distinction between Public and Private Life: Marx on the Zōon

Politikon. Political Theory, letnik 7, št. 2, str. 245-266. Pridobljeno s

https://www.jstor.org/stable/191180?seq=1#page_scan_tab_contents

Scott, J.C. (1998). Seeing Like a State. How certain Schemes to Improve the Human

Condition Have Failed. New Haven: Yale University Press.

Slaček, S. (2011). Dialektika javnosti. Časopis za kritiko znanosti, letnik 39, št. 244, str. 128-

147. Pridobljeno s https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-A9V0TPOT/24e86fcb-

c643-473a-bb10-f8e17f27e9e5/PDF

Steinacker, S. in Sünker, H. (2011). Solidarische Professionalität – Facetten und

Widersprüche kritischer Sozialer Arbeit in den sechziger und siebziger Jahren. V

Salustowicz, P. (ur.). Soziale Arbeit zwischen Kontrolle und Solidarität – Auf der Suche

nach dem neuen Sozialen, str. 193-223. Bielefeld/Warszawa: Societas Pars Mundi

Publishing.

Anhorn, R., Bettinger, F. in Stehr, J (2007). Foucaults Machtanalytik und Soziale Arbeit. Eine

kritische Einführung und Bestandsaufnahme. Wiesbaden: VS Verlag für Sozialwissenschaft.

- Anhorn, R. „...wir schmieden alle unsere Ketten von inwendig und verschmähen die, so

man von außen anlegt.“ - Johann Hinrich Wicherns Sozialpädagogik des Rauhen Hauses

und die Macht der Individualisierung, str. 321-346

- Stövesand, S. Doppelter Einsatz: Gemeinwesenarbeit und Gouvernementalität, str. 277-

294

Thole, W. (ur). (2005). Grundriss Soziale Arbeit. Ein enführendes Handbuch. 2. überarbeitete

und aktualisierte Auflage. Wiesbaden: VS Verlag für Sozialwissenschaften.

- Hammerschmid, P. in Tennstedt, F. Der Weg zur Sozialarbeit: Von der Armenpflege bis

zur Konstituierung des Wohlfahrtsstaates in der Weimarer Republik, str. 63-76.

63

- Kuhlmann, C. Soziale Arbeit im nationalsozialistischem Herrschaftssystem, str. 77-96.

- Niemeyer, C. Sozialpädagogik, Sozialarbeit, Soziale Arbeit — „klassische" Aspekte der

Theoriegeschichte, str. 123-138.

- Thiersch, H., Grunwald, K., Köngeter, S. Lebensweltorientierte Soziale Arbeit, str. 161-

178.

- Böhnisch, L. Lebensbewältigung. Ein sozialpolitisch inspiriertes Paradigma für die

Soziale Arbeit, str. 199-214.

- Hammerschmid, P. Geschichte der Rechtsgrundlagen der Sozialen Arbeit bis zum 20.

Jahrhundert, str. 637-646

- Gedrath, V. in Schröer, W. Die Sozialgesetzgebung und die Soziale Arbeit im 20.

Jahrhundert. Erläuterungen am Beispiel der Kinder- und Jugendhilfe, str. 647-666.

Tilly, C. (2005). Evropske revolucije 1492 – 1992. Ljubljana: Založba / *cf.

Weikart, R. (1993). The origins of social darwinism in Germany 1859-1895. Journal of the

History of Ideas, letnik 54, št. 3, 469-488. Pridobljeno s

https://www.jstor.org/stable/2710024?seq=1#page_scan_tab_contents

Williams, E. (1994). Capitalism and Slavery. North Carolina: The University of North

Carolina Press.

Woods, R. A., Elsing, W. T., Rils, J. A., Parsons, W., Wendell, E. J., Flagg, E., … in Craig,

O. (1895). The Poor in Great Cities. Their Problems and What is Doing to Solve Them. New

York: Charles Scribner's Sons.

World Inequality Report 2018. Pridobljeno s https://wir2018.wid.world/

Zadnikar, D. (2015). Pedagoško delo in sodobne transformacije. Socialna pedagogika, letnik

19, številka 1-2, str. 1-22.

Zorc-Maver, D. (1997). Koncept življenjsko usmerjene socialne pedagogike v sodobni družbi

tveganja. Socialna pedagogika, letnik 1, št. 1, str. 37-44.