Moja Slovenija september 2010

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • September 2010, številka 9

SlovenijaMoj

a

www.MojaSlovenija.net

TEMA MESECA:

Slovenci na Madžarskem

ITALIJA:

Emil Komel – utemeljitelj glasbenega šolstva na Goriškem

UČENJE SLOVENŠČINE:

Pisarije in velika križanka

VELIKI SLOVENCI:

Ivan Hribar

SLOVENSKA KUHINJA:

Kislo mleko z medom

SLOVENSKE DOMAČIJE:

Oplenova hiša v vasi Studor pod Studorjem

ŠPORT:

Košarkarsko svetovno prvenstvo v Turčiji

»Slovenija je zelo lepa, krasna in cista.«

2

I. Pridobitev državljanstva:Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://www.mnz.gov.si/si/splosno/stara_vsto-pna_stran/za_tujce/upravne_notranje_zadeve/drzavljanstvo_rs_postopek_pridobitve_in_prenehanja_drzavljanstvaTelefon: +386 (0)1 428 42 64, E-pošta: [email protected]

II. Potni listi in vozniška dovoljenja a) Potni listi Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://www.mnz.gov.si/si/pogosto_iskane_vsebine/dunz/osebna_izkaznica_in_potne_listine/; Telefon: +386 (0)1 428 49 61, E-pošta: [email protected]

b) Vozniška dovoljenja Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.siDirektna povezava: http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebi-valci.euprava?zdid=118; Telefon: +386 (0)1 428 43 34, E-pošta: [email protected]

III. Priznavanje v tujini pridobljenih šolskih spričevalMinistrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijoDirektorat za znanost in visoko šolstvo,Oddelek za priznavanje izobraževanjaSpletna stran: www.mvzt.gov.siTelefon: +386 (0)1 478 47 45, Elektronska pošta: [email protected]

IV. ZaposlovanjeZavod Republike Slovenije za zaposlovanjeSpletna stran: www.ess.gov.siTelefon: +386 (0)1 200 23 50, Elektronska pošta: [email protected]

V. Ministrstvo za šolstvo in športOdgovorna oseba za dopolnilni pouk slovenskega jezika zunaj RS: Melita SteinerTelefon: +386(0)14005383, Elektronska pošta: [email protected]

VI. Seznam ministrstev v Sloveniji in povezava na njihove spletne strani:www.vlada.si

VII. Reševanje stanovanjskega vprašanjaMinistrstvo za okolje in prostor/ Direktorat za prostor,Sektor za stanovanja in urbana zemljiščaSpletna stran: www.sigov.si/mopTelefon: +386 (0)1 478 71 35, Elektronska pošta: [email protected]

Stanovanjski sklad Republike SlovenijeSpletna stran: www.stanovanjskisklad-rs.siTelefon: +386 (0)1 471 05 00, Elektronska pošta: [email protected]

1. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu(opravlja naloge, ki zadevajo položaj slovenskih rojakovv zamejstvu in po svetu, njihovo kulturno, prosvetno in

gospodarsko povezovanje z matično državo, informiranje,svetovanje in pomoč glede pravne zaščite)Spletna stran: www.uszs.gov.siNaslov: Komenskega 11, 1000 Ljubljana, SlovenijaTelefon: +386 (01) 230 80 00Fax: +386 (01) 230 80 17, Elektronski naslov: [email protected]

2. Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetuPredsednik: Miro PetekNaslov: Državni zbor, Šubičeva cesta 4, 1000 Ljubljana Telefon: +386(0)14789938, Elektronska pošta: [email protected]

3. Svetovni slovenski kongres(organizacija, ki povezuje matične, zamejske, zdomske in izseljenske Slovence)Spletna stran: www.slokongres.comNaslov: Cankarjeva 1/IV, 1000 Ljubljana, SlovenijaTelefon: +386 (0)1 242 85 50Fax: +386 (0)1 242 85 58; Elektronski naslov: [email protected]

4. Izseljensko društvo Slovenija v svetu(združenje Slovencev iz domovine in sveta, katerega poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z matično domovino, preu-čevanje izseljenske problematike in reševanje vsestranskih potreb, zlasti na področju šolstva, kulture, kulturne dediščine, športa in urejanja dokumentov)Spletna stran: www.drustvo-svs.siNaslov: Štula 23, 1210 Ljubljana-Šentvid, SlovenijaTelefon: +386 (0)1 512-89-20, fax: +386 (0)1 512-89-25Elektronski naslov: [email protected]

5. Slovenska izseljenska matica(združenje, ki skrbi za Slovence po svetu in pospešuje njihove stike z domovino)Spletna stran: www.zdruzenje-sim.siNaslov: Cankarjeva 1/II, 1000 Ljubljana, SlovenijaTelefon: +386 (0)1 241 02 80Fax: +386 (0)1 425 16 73, Elektronski naslov: [email protected]

6. Rafaelova družba(cerkvena ustanova Slovenske škofovske konference za pomoč slo-venskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi njihovega slovenstva in katolištva; povezana je z Zvezo slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih sodelavcev v Evropi in z drugimi slovenskimi župnija-mi in ustanovami po svetu); www.rkc.si/rafaelova-druzbaNaslov: Poljanska cesta 2, 1000 Ljubljana, SlovenijaTelefon: +386 (0)1 438 30 50Fax: +386 (0)1 438 30 55Elektronski naslov: [email protected]

KORISTNI NASLOVI

2 Moja Slovenija / September 2010

www.Slovenci.si

Še bom prišla nazaj

Maria Paz Eiletz, dijakinja zadnjega letnika srednje šole v Bariloche v Argentini

UVODNIK

3Moja Slovenija / September 2010

Imela sem veliko priložnost spoznati Slovenijo in kulturo te majhne dežele sredi Evrope. Hvaležna sem za to potovanje zato, ker je bilo veliko boljše, kot sem pričakovala. In ne samo kraj, temveč tudi ljudje. Prva dva tedna sem preživela skupaj s svojimi sošolci iz Mladinske poletne šole. Bivali smo v Dijaškem domu Poljane, šolo pa obiskovali nekaj ulic proč. Veliko sem govorila slovensko in dobila veliko novih prijateljev – ne samo iz Argentine, temveč tudi iz Italije, Srbije in Kanade. Mladih, ki so obiskovali šolo slovenščine.Do tretjega tedna smo imeli veliko izletov. Spoznali smo veliko krajev po Sloveniji, ki so drugačni in manj splošno znani. Organiza-cija je bila vedno zelo dobra.Pozneje sem bivala pri družini, ki je od prej nisem poznala. Na sre-

Maria Paz Eiletz je iz Argentine prišla v Slovenijo 29. juni-ja in ostala do 2. avgusta. Njen namen je bil obiskati soro-dnike, naučiti se slovenščine in spoznati domovino svojih prednikov. Mariina stara starša sta iz Slovenije: dedek je bil rojen v Mariboru, babica pa v Ljubljani. Danes vsi sku-paj živijo v Argentini, kjer stari starši prenašajo znanje slovenščine in spomin na domovino na svoje vnuke.

čo so me zelo lepo sprejeli. Ta izkušnja mi je pomagala spoznati kulturo iz drugega zornega kota in videti, kako ljudje v resnici ži-vijo. Res sem zelo hvaležna za to izkušnjo in jo bom vse življenje imela v mislih. Slovenija je zelo lepa, krasna in čista. Zagotovo je, da bom še prišla nazaj, v deželo, v kateri so nekoč živeli moji pradedi.

TEMA MESECA:

Slovenci na MadžarskemZa gospodarski razvoj ob meji in v krajih, kjer živijo Slovenci, velja ocena, da rezultati zaostajajo za dose-ženem na drugih področjih življenja Slovencev v Po-rabju. Bilo je kar nekaj poskusov skupaj s slovenskimi organizacijami v Italiji in na Koroškem, vendar naprej od razprav vsaj za zdaj niso prišli. V manjšinskih orga-nizacijah so tudi prepričani, da bi morala storiti več tudi Slovenija, kajti že dolgo velja sicer ne ravno pri-ljubljeno dejstvo, da je učenje in ohranjanje sloven-ske besede v veliki soodvisnosti od gospodarskega položaja in ravni v Porabju. Več na straneh 8 do 13.

PREDSTAVITEV:

Luigija Negro, borka za ohrani-tev rezijanske kultureNajpomembnejša funkcija, ki jo opravlja že od leta 1990 naprej, pa je prav gotovo ta, da je zelo aktivna predsednica kulturnega društva Rozajanski Dum. V tej vlogi se je zlasti izkazala kot organizatorka, pobu-dnica in sodelavka na tečajih rezijanskega jezika in rezijanske kulture v rezijanski šoli. V Reziji se na podro-čju kulture skoraj nič ne zgodi brez njene (vodilne) vloge. Je ena tistih žensk, in teh je vedno več, ki držijo pokonci slovenska društva in tako ohranjajo sloven-sko besedo in slovensko navzočnost v zamejstvu in po svetu. Več na straneh 6 do 7.

MLADI UMETNIKI:

Miha Juvanc - EdiMiha Juvanc oziroma Edi – to ime namreč nosijo nje-govi glineni izdelki organskih oblik – črpa zamisli ne-posredno iz narave, katere ustvarjalnost dojema kot božji navdih. V domačem ateljeju na Škofljici njegovo roko pri poustvarjanju narave vodi tudi glasba. Izdelki nastajajo ob organskih zvokih goa trance in naravnih zvokih etno glasbe. Že dobrih deset let Miha sledi svojemu srcu in „glinira“. Vse se je začelo z vrtnimi palčki. Prvi palček je tako nastal kar iz domače barjan-ske gline. Več na straneh 36 do 37.

SLOVENSKE DOMAČIJE:

Oplenova hiša v vasi Studor pod StudorjemHišno ime Oplen je hiša dobila po gospodarju, ki je izdeloval oplene - premične drogove za sprednji in zadnji del voza, v katere se vtaknejo ročice. V dana-šnji podobi naj bi bila hiša stara okoli dvesto let, zelo verjetno pa je na istem mestu tudi že prej stal manjši objekt. Lastnik hiše je po Johanu Oplenu postal leta 1883 Andrej Žmitek, kajžar imenovan. Prejšnji lastnik je namreč velik del posestva že razprodal. Več na straneh 40 do 43.

Tudi letošnje poletje se je v Sloveniji odvijalo kar nekaj poletnih izobraževanj in učenje slo-venščine. Na Centru za slovenščino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani so letos že peto leto organizirali Mladinsko poletno šolo sloven-skega jezika, ki se ga je udeležila tudi Maria Paz Eiletz, potomka Slovencev, ki danes živijo v Ar-gentini. Intenzivni tečaj slovenščine je potekal od 5. 7. do 16. 7. Namenjen je bil mladim od 13 do 17 let. Na Mladinski poletni šoli je bilo letos 170 udeležencev iz 17 različnih držav, med nji-mi pa je večina potomcev slovenskih zdomcev in izseljencev, ki jim je štipendije podelilo Mini-strstvo za šolstvo in šport, Zavod za šolstvo in Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zgodba z naslovnice

SlovenijaMoj

a

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovineIzdajatelj: Otroci d.o.o. Uredništvo: Brnčičeva 13, 1000 Ljubljana, Slo-venija, Tel. +386 1 5682550, Faks +386 1 5653417, [email protected] Spletna stran: www.MojaSlovenija.net, Odgovorna urednica: Karolina Vrtačnik, Svet revije: Tadej Bojnec, dr. Janez Dular, Rudi Merljak (predsednik Sveta revije), Aleš Selan, Mihela Zaveljcina, Natalija Toplak, Ve-rena Koršič Zorn, Lektorica: Nika Oven, Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o., Tisk: Schwarz d.o.o., Naklada: 3.200 izvodov, za varnost podatkov skrbi podatkovna banka, www.podatkovna-banka.si

V rubrikah Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Svetovni slo-venski kongres, Združenje Slovenska izseljenska matica, Pisali ste nam stališče avtorja oziroma organizacije ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.Revija je brezplačna in jo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamej-skih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revi-ja je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006. ISSN 1854-4061 Revija je darilo Republike Slovenije.

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

GA POZNATE?PREDSTAVITEVTEMA MESECAIZ URADASLOVENCI V ITALIJISLOVENCI NA KOROŠKEMSLOVENCI NA HRVAŠKEMSLOVENCI NA MADŽARSKEMSVETOVNI SLOVENSKI KONGRESSLOVENSKA IZSELJENSKA MATICARAFAELOVA DRUŽBAIZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETUIZ ŽIVLJENJA CERKVEPISALI STE NAMKOLEDAR PRIREDITEV(NA)UČIMO SE SLOVENŠČINEKNJIŽNA POLICAS KNJIGO V SVETVELIKI SLOVENCIMLADI UMETNIKIPESEM NAS ZDRUŽUJESLOVENSKE DOMAČIJESLOVENSKE JEDIŠPORTPOVZETEK V ANGLEŠČINIPOVZETEK V ŠPANŠČINIFOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANIKRIŽANKA

5 6814151617181920212223242628313234363840444648495051


GA POZNATE

Obračam se na vas s prošnjo, če mi lahko pomagate poiskati mojega očeta, ki živi v Kanadi že od mojega rojstva. Naju z mamo je zapustil leta 1955, ko sem se ro-dila, in ga nisem nikdar v življenju videla, razen na sliki. Iščem ga že 35 let.

Na uredništvo Moje Slovenije je prišlo pismo Melite Kocjan, ki že dlje časa žal neuspešno išče svojega očeta. Objavljamo njeno pismo in podatke, ki nam jih je posredovala. Vesela bo vaše pomoči.

Živeli smo v Kranju in leta 1955, ko sem se rodila, nas je zapustil. Nikoli se ni javil, čeprav sem bila rojena v njegovem pr-vem zakonu. Moja velika želja je, da bi ga videla in spoznala njega in njegovo dru-žino. Ker sem njegova edinka iz prvega zakona, bi rada, da se tudi mene prijavi kot njegovega dediča, saj menim, da me nimajo v Kanadi nikjer omenjene. Že celo življenje imam resnično veliko željo spoznati očeta, tudi ne vem več, kam se lahko obrnem in kdo mi še lahko poma-ga. Res je, da imam svojo družino, vendar me mnogo let nekaj vleče in bi ga rada spoznala. Še posebej me žene prav se-daj, ko sem prebolela srčni infarkt, ki mi je precej poškodoval moje srce. In res je moja velika želja videti in urediti vse za-deve okoli mojega očeta.

Osnovni podatki mojega očeta so:Marjan Kocjan, roj. 21. 1. 1932 v Novem

Mestu. Po poklicu je električar, nekaj časa je živel tudi v Piranu.

Po zadnjih podatkih, ki jih imam, živi moj oče v Kanadi v Burlingtonu:Marjan Kocjan4229 Sutherland CresBurlington, ON L7L 5G3

Moji podatki:Melita Kocjan, por. Erika Berlak, roj. 18. 4. 1955 v Ljubljani.Naslov: Stritarjeva c. 2, Velenje; e-naslov: [email protected]; tel. št.: 00386 51 323 387

Če mi lahko pomagate in je to tudi v vaši moči in pristojnosti, bi vam bila zelo hvaležna in bi mi pomenilo zelo veliko. Hvala in lepo pozdravljeni!

Melita Kocjan

Pomagajte najti očeta!

Kot pravi Boris Pahor, eden od v Evropi in svetu najbolj znanih Slovencev, se Slovenci vse do današnjega dne še nismo dokopali do pravega smisla za neko skupno Slovenijo, ki bo enotna – tista, ki je v državi, poleg ti-ste, ki je zunaj. Kot narod s samostojno državo smo v tem pogledu očitno obstali na pol poti. Slovenija zunaj meja, ki jih praktično ni več, v slovenskem javnem mnenju ne obstaja. V šolah se o tem ne učijo, učbeniki so pisani v stari »jugomaniri« – prava sramota, bi rekel Boris Pahor. Kaj je z nami narobe, da kot narod tako počasi dozorevamo? Verjetno čakamo, da se do tega spoznanja dokoplje slovenska politika, za katero pa vemo, da je bila vse od Maistrovih časov ena sama velika zamudnica in velika v svoji nepokončnosti.

Luigija Negro, borka za ohranitev rezijanske kulture



PREDSTAVITEV: Luigija Negro

V hitro spreminjanje miselnosti in temu ustrezno ukrepanje nas zelo prepričljivo prepričuje cela vrsta velikih Slovencev, ki delajo in ustvarjajo v zamejstvu. Taka sta še živeča mojstra slovenske pisane besede Boris Pahor in Alojz Rebula, pa tudi cela množi-ca manj znanih pisateljev, pesnikov, slikarjev, gledališčnikov itd. Za ohranjanje slovenstva na zamejskih prostorih veliko storijo tudi številni posamezniki, ki so sami sebe vpregli v slovenski voz. Nesebično trošijo svoj čas in svojo energijo za vrednoto, v katero verjamejo (ali vanjo morda celo verujejo) in ki se imenu-je slovenstvo. Zavzemanje za vrednote je tudi nasploh, v tem primeru pa še posebej, pogosto soočeno z nerazumevanjem neposrednega okolja, v katerem živijo. To okolje jih zaradi tega raje prezira in šikanira, kot nagrajuje. V takšnem položaju se je že večkrat znašla tudi borka za ohranitev rezijanske kulture Luigija Negro. Pred dobrim letom so jo v Špetru celo napadli člani dru-štva, ki trdijo, da rezijanščina ni slovensko narečje, pač pa neki praslovanski jezik, ki nima zveze s slovenščino.

Pečat RezijeLuigija Negro se je sredi šestdesetih let rodila v Reziji (Resia), živi pa v kraju Osojane (Oseacco di Resia). Osnovno šolo je obisko-vala v Reziji, šolo za turizem pa v Lignano Sabbiadoru. Ob re-dnem šolanju in po njem je obiskovala tudi vrsto tečajev: tečaj angleščine, tečaje rezijanske pisave in gramatike, tečaje sloven-skega knjižnega jezika, tečaje za učitelje, ki učijo jezike narodnih manjšin na univerzi v Vidmu. Prvo zaposlitev je našla v Nemči-ji, a se je že po dveh letih vrnila domov. Kot uslužbenka se je zaposlila pri zadrugi, ki je vodila evropski projekt proti revščini. Od leta 1990 naprej je zaposlena kot kulturna delavka pri Zvezi slovenskih kulturnih društev v Reziji na Solbici.Od tedaj dalje in vse do današnjih dni je opravljala in še opravlja vrsto funkcij: bila je občinska svetovalka občine Rezija, odgo-vorna urednica občinskega glasila Il Giornale di Resia, članica komisije za ženske, predsednica kulturnega društva Muzej re-zijanskih ljudi, tajnica lokalne turistične organizacije Pro Loco, organizatorka občinske knjižnice, odgovorna urednica biltena kulturnega društva Rozajanski Dum Näš Glas – La nostra voce.Najpomembnejša funkcija, ki jo opravlja že od leta 1990 naprej, pa je prav gotovo ta, da je zelo aktivna predsednica kulturnega društva Rozajanski Dum. V tej vlogi se je zlasti izkazala kot orga-nizatorka, pobudnica in sodelavka na tečajih rezijanskega jezika in rezijanske kulture v rezijanski šoli. V Reziji se na področju kul-ture skoraj nič ne zgodi brez njene (vodilne) vloge. In tega je kar veliko: od raznih tečajev, razstav, predstavitev knjig do pustnih in velikošmarniških prireditev. Je ena tistih žensk, in teh je vedno več, ki držijo pokonci slovenska društva in tako ohranjajo slo-vensko besedo in slovensko navzočnost v zamejstvu in po sve-tu. Šele preko njenega delovanja so se mnogi Rezijani zavedli svojih slovenskih korenin. Navsezadnje je tudi sama morala priti do tega, da je rezijanščina pravzaprav slovensko narečje in da so Rezijani del slovenskega naroda, kajti v šolah jim tega nihče ne pove. Pri njej je to spoznanje dokončno prodrlo po tem, ko je v učbeniku slovenskega jezika videla, da se beseda mož sklanja enako kot v Reziji. Po Borisu Pahorju so Slovenci v Italiji Slovenci,

ki so italijanski državljani, koroški Slovenci se čutijo Avstrijce, ki govorijo slovensko, Rezijani pa so po svojem prepričanju nekje vmes. So sicer italijanski državljani, vendar ne Lahi, kot jih ime-nujejo, in tudi ne Slovenci, saj niso državljani Slovenije. Zanje so Slovenci izključno tisti, ki so državljani Slovenije. Potemtakem ne morejo biti nič drugega kot Rezijani.

Jezik je bistvo narodaRazveseljivo je, da se je tudi pri njih samih, čeprav nekoliko po-zno, saj jih je le še okoli 1100, začelo uveljavljati spoznanje o pomenu njihovega narečja in njihove bogate kulturne dedišči-ne. V času vsemogočnih medijev (TV, internet, radio, šola) pa jim ne bo lahko preživeti. Otroci sicer še precej razumejo rezi-jansko, govorijo pa italijansko. Rešitev zanje bi bila dvojezična šola, takšna kot je v Špetru. Verjetno bi tudi Slovenija lahko kaj storila v tej smeri, toda najprej mora hoteti. Strah tistih, ki se bojijo, da bo narečje izumrlo, če bi se v šolah učili slovenščino, je povsem odveč. Tudi Luigija Negro, ki odlično obvlada slo-venski jezik, rezijanščine zaradi tega ni pozabila. Kako bi jo, ko pa sama organizira tečaje rezijanščine. Naredili so tudi koledar (Näš Kolindrin) in telefonski imenik v rezijanščini, ki prinaša po-leg uradnih imen tudi hišna imena kakšnih 400 družin. Iz njega je razvidno, da je Luigija Negro pravzaprav Šimiljonowa, kar pomeni Maksimiljanova.

TŠ

SLOVENCI NA MADŽARSKEM

8 Moja Slovenija / Marec 20108 Moja Slovenija / September 2010

Toda gospodje, ki so 4. junija 1920 v pa-lači Grand Trianon pri Parizu odločali, so sklenili drugače. Če se dobronamerno in rahlo cinično poigramo s preteklostjo, potlej lahko zapišemo, kako zelo malo je bilo potrebno, da Slovenija ne bi ime-la manjšine v Porabju in na Madžarskem nasploh, Madžarska pa ne svojih rojakov v Prekmurju oziroma Sloveniji. Pesimist bi pripomnil, da bi bilo lahko še slabše: mejna reka bi postala oziroma kar ostala Mura in Prekmurja ne bi priključili matič-

nemu narodu. Sicer se je enako zgodilo tudi na številnih robnih delih držav, ko so zarisovali njihove meje. Na ozemlju Madžarske so ostala naselja, kjer po zanesljivih podatkih v nobenem kraju ni bilo manj kot polovica Slovencev. Najbolj slovenska naselja so še vedno Andovci, Dolnji in Gornji Senik, Sakalovci, Slovenska ves, ki je uradno del Monoštra, Števanovci, Otkovci, ki sodijo k Števanov-cem, Verica-Ritkarovci in Monošter, v ka-terem je približno vsak deseti prebivalec

Slovenec. Nekdaj so Slovenci živeli še v drugih vaseh sedanjega Porabja in krajih mejne južne Gradiščanske v Avstriji.Po neuradnih podatkih živi na Madžar-skem okoli pet tisoč Slovencev, od tega tri tisoč petsto v Porabju, ostali pa v župa-nijskem središču Sombotelu, Budimpešti, Mosonmagyarováru, Székesfehérváru, Taranju in okolici v županiji Sómogy, kjer je v Surdu pokopan tudi prekmurski du-hovnik in najpomembnejši protestantski pisatelj Štefan Küzmič.

Tisti, ki na novo začrtujejo državne meje, se poredko zanimajo za podrobnosti, marveč se odločajo bolj veliko-potezno, čeprav s tem naredijo večje ali manjše napake in krivice, ki bi se jim lahko ob temeljitejšem poznavanju izognili. So res morali s Trianonsko mirovno pogodbo pustiti Madžarski nekaj pretežno in več stoletij slovenskih vasi, če so ji odvzeli kar dve tretjini ozemlja in približno toliko tedanjega prebivalstva? Podobno vprašanje so si zastavljali tudi prekmurski Madžari, ki živijo v vaseh, le nekaj kilometrov oddaljenih od Porabja, pa so jih priklju-čili Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Kaj prinaša politični prepih?



Poizkusi pomadžarjenja porabskih Slo-vencev, ki jih je podpirala tudi madžar-ska statistika s svojim sodelovanjem pri uresničevanju asimilacijskega programa, so spodleteli ob narodnostni trdoživosti slovenskega rodu ob Rabi. Porabski Slo-venci so kljub vsemu temu in kljub števil-nim težkim preizkušnjam - čeprav morda ne popolnoma brez vseh posledic za svoj narodnostni značaj - vendarle ohranili živo slovensko govorico, šege in nava-de, mnoge celo v oblikah iz slovenske starodavnosti, kar je pripisati njihovemu kulturno osamljenemu in narodnostno obrobnemu položaju. Prebivalci Porabja so desetletja po drugi svetovni vojni živeli v zaprtem trikotnem prostoru. Proti Avstriji je bila postavljena bodeča žica - železna zavesa, z Jugoslavi-jo dobro zastražena meja. Osebne stiske ljudi v tem prostoru je odlično opisal pi-satelj in novinar Francek Mukič v prvem porabskem romanu Garaboncijaš - Črno-šolec. Sicer pa mladina okoli 20 let starosti ne more razumeti, v kako zastraženem in omejenem prostoru so živeli njihovi star-ši. Kako naj zdaj dojamejo, da še ni prete-klo pol stoletja, ko prebivalec Gornjega Senika ni mogel na pogreb sorodnika na Goričkem, do katerega je bilo peš uro hoda ali še manj. Na potni list, če bi ga v sedemdesetih letih že dobil, je bilo treba čakati več mesecev. V takih okoliščinah so živeli porabski Slovenci in se nemara ravno zaradi tega obdržali, čeprav so tudi resni strokovnjaki napovedovali njihovo izumrtje. Slovenija se je v šestdesetih le-tih prejšnjega stoletja začela zanimati za rojake na Madžarskem, predvsem z nave-zovanjem uradnih stikov med političnimi organizacijami, nekaterimi kulturnimi in znanstveni ustanovami; med Slovence na Madžarskem s(m)o začeli odhajati slo-venski novinarji, publicisti in pisatelji. Prvi prepih v tem delu Evrope se je pote-gnil, ko sta junija 1989 tedanja zunanja ministra Avstrije in Madžarske Alois Mock in Gyula Horn simbolno začela podirati bodečo žico - železno zaveso med drža-vami, drugi, ko je Madžarska postala čla-nica Evropske unije in kmalu vstopila v šengenski prostor.

Besedilo in foto: Ernest Ružič

Tudi v glavnem mestu, Budimpešti, so Slovenci dobro organizirani. Srečuje-jo se na slovenskem veleposlaništvu ob kulturnem prazniku, prirejajo dru-žabna srečanja. Imajo tudi svoje prostore, kjer gostujejo kulturne skupine iz Porabja in Slovenije.

Porabska pokrajina: travniške orhideje ob učni poti blizu Verice. Učno pot in vaški dom so uredili z evropskim denarjem iz projekta Sosed sosedu.

Slovenski Kulturni in informativni center v Monoštru je nedvomno najpo-membnejša pridobitev porabskih Slovencev po demokratičnih spremem-bah. V njem so prostori Zveze Slovencev, Radia Monošter, časnika Porabje, dvorana za prireditve in manjša za razstave, knjižnica in hotel Lipa. Pred ho-telom je skulptura, ki jo je kipar Metod Frlic, tudi avtor spomenika Cirilu in Metodu v Blatogradu, izklesal v spomin na popolni sončev mrk.


Gospodarski razvoj krajev ob meji - železni zavesi je bil počasnejši kakor v notranjosti države. Dolgo je veljala ocena, da je Porabje najmanj razvito območje v Železni županiji, ki je na repu razvitosti med devetnajstimi županijami na Madžarskem.

Prepočasen razvoj ob meji

SLOVENCI NA MADŽARSKEM: Pogovor z Andrejo Kovač

Zaradi neustrezne zemlje in gozdov Porabja sicer ni zajela kolektivizacija, vendar kaj več od preživetja kmetje ob meji niso pridelali, zato so iskali doda-tni zaslužek v Monoštru, precej se jih je izselilo v Sombotel, Budimpešto in dru-ga razvitejša območja v državi. V Monoštru je bilo delo v tkalnici svile in tovarni Kos in deloma v uslužnostnih dejavnostih. Ko je General Motors iskal kraj, kjer bi imel avtomobilsko tovarno na Madžarskem, se je odločil za nove prostore, ki jih je tik pred demokratič-nimi spremembami zgradil velik kovin-sko predelovalni sistem Raba, vendar

proizvodnje ni začel, ker je prej razpa-del, velike hale pa so čakale prazne in dočakale izdelavo vozil Opel. Po nekaj letih so opustili izdelovanje avtomo-bilov in se lotili proizvodnje sestavnih delov. Medtem so zaradi nerentabilno-sti zaprli tkalnico svile in tovarno Kos, ker prave zamenjave niso našli, se je tedaj povečala brezposelnost, ki so jo nekoliko ublažili z razvojem trgovine, turizma in z občasnim ali stalnim de-lom v Avstriji.Zveza Slovencev in Državna samo-uprava si že vrsto let prizadevata za gospodarski razvoj, vendar izkušnje

kažejo, da je to ena najtežjih nalog. Rezultat teh prizadevanj je bila leta 2006 ustanovitev Razvoje agencije Slovenska krajina. „Delamo v kulturi, gospodarstvu, turizmu, medijih. Izdali smo turistični vodič po Porabju, ima-mo spletno stran, sicer pa smo z delom začeli že pred formalno ustanovitvijo,“ pravi Andreja Kovač, ki nepoklicno, z naklonjenostjo generalnega konzula, kjer dela, s pomočjo dveh honorarnih sodelavk vodi razvojno agencijo. Prve projekte so izpeljali leta 2001 in 2002, ko so v sodelovanju s Sloveni-jo zasadili nekaj intenzivnih nasadov


sadnega drevja. Nadaljevali so z uva-janjem zeliščarstva, eden večjih pro-jektov je urejanje tipične porabske domačije v Andovcih. „Že od začetka načrtujemo, da ohranimo stanovanj-ski del v izvirni podobi, gospodarsko poslopje preuredimo, da bo primerno za prireditve, organiziranje delavnic, druženje Andovčanov in prebivalcev Budinec in drugih goričkih krajev. Ta dela sodijo v projekt Sosed sosedu,“ predstavlja delo Andreja Kovač in pou-darja, da je v uresničevanju še več pro-jektov na Gornjem in Dolnjem Seniku. Tako so v nekdanjem gornjeseniškem župnišču uredili Slovensko zbirko, kmalu bodo začeli obnavljati kulturni dom, na Dolnjem Seniku pa hišo, v ka-teri je živel in delal kolar. Obnovili bodo kolarsko delavnico in uredili prostor za manjše prireditve. „Več želimo storiti tudi pri ohranjanju naravne in kulturne dediščine, kajti vidimo, da se marsika-teri del pokrajine zarašča. Prebivalcem bomo ponudili strokovno in tehnično pomoč, če bodo skrbeli za stare travni-ške sadovnjake, lahko bodo stiskali sok in pripravljali domač kis. Žal opažamo, da se Slovenci težko podajajo v neko-liko tvegan razvoj na podeželju. Bolj podjetni so priseljeni Madžari iz različ-nih koncev države,“ ocenjuje Andreja Kovač, ki je v celem zadovoljna z do-sedanjimi rezultati Razvojne agencije Slovenska krajina, ki za večino projek-tov, ki so skupaj s Slovenijo, pridobiva denar iz evropskih strukturnih skladov. Za gospodarski razvoj ob meji in v kra-jih, kjer živijo Slovenci, velja ocena, da rezultati zaostajajo za doseženem na drugih področjih življenja Slovencev v Porabju. Bilo je kar nekaj poskusov sku-paj s slovenskimi organizacijami v Italiji in na Koroškem, vendar naprej od raz-prav vsaj za zdaj niso prišli. V manjšin-skih organizacijah so tudi prepričani, da bi morala storiti več tudi Slovenija, kajti že dolgo velja sicer ne ravno pri-ljubljeno dejstvo, da je učenje in ohra-njanje slovenske besede v veliki sood-visnosti od gospodarskega položaja in ravni v Porabju.


Nekdanje župnišče na Gornjem Seniku, v katerem so pod vodstvom etnolo-ginje Marije Kozar Mukič uredili Slovensko zbirko.

Premierja Ferenc Gyurcsány in Janez Janša sta ob prvi skupni seji slovenske in madžarske vlade – bila je v Lendavi in Monoštru – položila na Gornjem Seniku temeljni kamen za posodobitev ceste do Verice. Kljub vsem zagoto-vilom se madžarska stran dela še ni lotila in ni znano, kdaj se res bo.


Z ustanovitvijo Zveze Slovencev 27. oktobra 1990 na Gornjem Seniku (od tedaj predsednik Jože Hirnök), se je začelo novo poglavje v življenju Slovencev na Madžarskem. Do tedaj so imeli Slovenci, Hrvati in Srbi skupno organizacijo, Demokratično zvezo južnih Slovanov, s sedežem v Budimpešti. Čeravno so bili Slovenci zasto-pani v DZJS, so prišli njihovi problemi manj do izraza, kajti bili so oddaljeni od glavnega mesta, kjer so spreje-mali odločitve. DZJS je opozarjala na probleme jugoslovanskih manjšin, vendar so bile spremembe v Porabju počasnejše, ker je narodnostno politično in kulturno delo bilo na ramenih redkih posameznikov, ki so čutili slovensko in se bili pripravljeni zavzeti za slovensko narodnostno kulturo in deloma za ohranjanje in učenje slovenskega jezika. Kljub večji politični sproščenosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na narodno-stnem področju zgodilo v Porabju manj kot med drugimi manjšinami, zlasti med številčnejšimi.

Ustanovitev Zveze Slovencev – svež veter v narodnostnem dogajanju


Mladi izobraženci, ki so bili pobudniki in ustanovitelji Zveze Slovencev, so se takoj lotili dela. Na prvem mestu sta bila skrb za urejanje položaja narodnostnih šol in učenje materinščine. Toda razmere so se spreminjale zelo počasi, kajti komaj sedem let je od tedaj, ko so na Gornjem Seniku začeli uvajati porabsko različico dvojezičnega osnovnega pouka, kmalu za tem pa še v Števanovcih. Pouk slo-venskega jezika je še v osnovni šoli in na gimnaziji v Monoštru ter na srednji strokovni šoli, v Sombotelu je slovenska katedra, na fakulteti Eötvös Loránd v Bu-dimpešti pa je uveden študij slovenske-ga jezika in književnosti. Iz leta v leto se več mladih odloča za študij v Sloveniji. Zveza Slovencev se je zavedala velike vloge narodnostnih medijev. V skupnem glasilu Narodne novine so imeli Sloven-ci na voljo eno stran in še te niso zmeraj napolnili s prispevki. Zato je bila logična

naloga po razpadu Demokratične zveze in ustanovitvi Zveze Slovencev ustanovi-tev samostojnega časopisa. 14. februarja 1991 izšla prva številka štirinajstdnevnika Porabje, ki zdaj izhaja tedensko na osmih straneh. S tedenskimi polurnimi oddaja-mi iz regionalnega studia madžarskega radia v Györu so začeli leta 1979, prva sa-mostojna slovenska radijska postaja je iz Monoštra začela oddajati leta 2000. Prvo televizijsko oddajo Slovenski utrinki so pripravili pred dvajsetimi leti. Oddaja je dolga 25 minut in je na sporedu na dva tedna; ker uredništvo nima dovolj denar-ja, je letos polovica izvirnih prispevkov in polovica iz arhiva. Zgolj za primerjavo: prekmurski Madžari imajo tedensko štiri dvojezične polurne TV oddaje. Zveza Slovencev pripravlja Knjižni dar, v katerem je Porabski koledar, prozno delo domačega avtorja ali slovenskega pisa-telja iz Prekmurja in praznična številka

Porabja. Porabski narodnostni mediji so v knjižnem jeziku in narečju: ob infor-miranju opravljajo pomembno jezikov-no in kulturno poslanstvo, zato je toliko bolj zaskrbljujoče, da država iz leta v leto zmanjšuje denar za financiranje in s tem onemogoča razvoj, denimo širitev radij-skih oddaj, pripravljanje celih izvirnih Slo-venskih utrinkov ali več strani v Porabju.S pomembnimi rezultati se ponašajo narodnostne skupine, čeprav brez po-klicnih kulturnih ustanov. Najstarejši in najbolj znan je gornjeseniški mešani pev-ski zbor Avgust Pavel, ki poje že blizu 80 let, ob njem so uspešne manjše pevske skupine v Monoštru in Števanovcih, ple-še več folklornih skupin, delujeta odrasla, gimnazijska in osnovnošolska gledališka skupina. V vseh skupinah, ki delujejo s pomočjo mentorjev iz Slovenije, sodeluje blizu 150 članov. Središče kulturnega, informativnega in


narodnostno političnega dogajanja je v Slovenskem domu v Monoštru, naj-pomembnejši pridobitvi porabskih Slo-vencev po demokratičnih spremembah. Slovenski dom sta odprla leta 1998 teda-nja predsednika Árpad Göncz in Milan Kučan, in sicer istega dne kot slovenski generalni konzulat v Monoštru (zdaj ge-neralni konzul mag. Drago Šiftar). V tesnem sodelovanju z Zvezo Slovencev na osnovi zakona o narodnih in etničnih skupnosti (od tedaj je na Madžarskem priznanih 13 manjšin) iz leta 1993, deluje od leta 1995 na Gornjem Seniku Državna slovenska samouprava kot krovna poli-tična organizacija Slovencev na Madžar-skem; njen predsednik je Martin Ropoš. Zveza in Samouprava družno skrbita za uresničevanje nalog med Slovenci, pri čemer je pri prvi poudarek na kulturi in deloma medijih, pri drugi pa vzgoji, iz-obraževanju in gospodarskem razvoju Porabja. Obe organizaciji si prizadevata, da bi dobili Slovenci zagotovljen sedež v parlamentu, o čemer naj bi resno razmi-šljala nova vlada Viktorja Orbana. Sodelovanje z matično državo je tudi uradno opredeljeno v sporazumu o za-gotavljanju posebnih pravic porabskim Slovencem in prekmurskim Madžarom. Leta 1992 v Ljubljani podpisani spora-zum opredeljuje naloge na vseh podro-čjih narodnostnega življenja, toda vsa-koletne ocene na sejah mešane komisije kažejo, da Madžarska običajno zapisane-ga in sprejetega iz različnih, zadnja leta predvsem finančnih razlogov ne uresni-či. Enako velja za dogovore z doslej dveh skupnih sej slovenske in madžarske vlade (druga seja je bila letos v Keszthelyu ob Blatnem jezeru), kjer premiera zagotovi-ta vso pomoč in tu se tudi konča. Največ-krat omenjeni dogovor je o posodobitvi ceste med Gornjim Senikom in Verico. Temeljni kamen sta ob prvi skupni vladni seji položila premiera Ferenc Gyurcsany in Janez Janša, madžarska stran pa vse od tedaj na vsakem uradnem srečanju zagotavlja začetek, vendar se del še niso lotili. V pomembno pomoč Slovencem na Madžarskem je tudi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu z mi-nistrom dr. Boštjanom Žekšem in držav-nim sekretarjem dr. Borisom Jesihom. Za-

dnjo, težko razumljivo potezo, povezano s porabskimi Slovenci, je potegnil sombo-telski škof dr. András Veres, ko je edinega slovenskega duhovnika Ferenca Merklija premestil z Gornjega Senika v madžarsko župnijo Vaszécseny.

Tako Zveza Slovencev kot Državna samo-uprava pomagata društvom in organiza-cijam izven Porabja, še zlasti slovenskima društvoma v Sombotelu in Budimpešti.


Slovenska maša v Števanovcih – drugi prenos na TVS iz Porabja.

Szentgothárd je pred približno desetimi leti na predlog tedanjega in prve-ga generalnega konzula dr. Zlatka Muršca mestnemu svetu brez glasu proti postal uradno tudi Monošter. Vsi narodnostni kraji na Madžarskem imajo že več desetletij dvojezične topografske in tudi druge napise.


IZ URADA

Na tovrstnem strokovnem izpopolnje-vanju učiteljice in učitelji spoznavajo metode za poučevanje slovenščine kot drugega/tujega jezika ter druge vsebine, ki jih potrebujejo, da bi mladim, pa tudi že malo manj mladim posredovali prvine nji-hove izvirne kulture in jezika. K temu sodi tudi spoznavanje naravne in kulturne de-diščine. V petek, 6. avgusta 2010, je v City hotelu v Ljubljani potekal zaključek semi-narja. Seminaristi so za konec pripravili

krajšo predstavitev, ki ji je sledila tiskovna konferenca ministra za Slovence v zamej-stvu in po svetu dr. Boštjana Žekša in dr-žavne sekretarke na ministrstvu za šolstvo in šport Alenke Kovšca.Minister Žekš je ob tej priložnosti poudaril pomen učenja slovenščine za ohranitev slovenske kulturne identitete Slovencev in potomcev Slovencev. Ob tem je še iz-postavil, da sicer slovenstvo nosimo v srcu in da za to, da se nekdo počuti Slovenca,

ni nujno popolno znanje slovenskega je-zika. Je pa vsekakor tovrstno poučevanje pomembno, zato se je minister ob tej priložnosti zahvalil udeležencem semi-narja za ves njihov trud. Kovšca je izrazila prepričanje, da se bosta – tudi s pomočjo učiteljev slovenščine – slovenstvo in slo-venski jezik ohranila in krepila.Prihodnji seminar, ki bo potekal predvido-ma v zimskih mesecih, bo namenjen uči-teljem slovenščine z južne poloble.

Seminar za učitelje slovenščine iz ZDA in Kanade

Javni razpis za dodelitev štipendij

V Logarski dolini in v Ljubljani je od 28. julija do 6. avgusta 2010 potekal seminar za učiteljice in učitelje, ki poučujejo sloven-ščino in druge predmete v slovenščini v ZDA in Kanadi. Tokratnega seminarja se je udeležilo dvanajst seminaristov, sedem iz Kanade in pet iz ZDA. Vsebino strokovnega programa seminarja je pripravil Zavod RS za šolstvo, financirata pa ga Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstvo za šolstvo in šport RS.

Dne 30. julija 2010 je bil v Uradnem listu (UL št. 62/10) objavljen Javni razpis za štipendije za dodiplomski študij v RS za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu za študijsko leto 2010/2011. Do omenjene štipendije so upravičeni kandidati, ki prvič uveljavljajo pravico do štipendije za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu (novi kandidati) oziroma štipendisti, ki že imajo dodeljeno pra-vico do štipendije za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu in nadaljujejo študij v višjem letniku v študijskem letu 2010/2011.

Prijavitelj, ki že prejema štipendijo, mora za nadaljnje prejemanje štipendije izka-zati le izpolnjevanje pogojev za nada-ljevanje dodiplomskega študija in vpis v višji letnik v študijskem letu 2009/2010.Vloge novih kandidatov se ocenjujejo na podlagi dveh meril, in sicer povpreč-ne ocene (upoštevajo se ocene zadnje-ga letnika zaključenega izobraževalne-ga programa) in aktivnega sodelovanja v slovenskih društvih, organizacijah ozi-roma drugih strukturah zunaj Republike

Slovenije. Višina sredstev, ki so na razpo-lago za štipendije po tem javnem raz-pisu, je 460.000 evrov. Višina osnovne štipendije za študijsko leto 2010/2011 je 150 evrov na mesec oziroma 1.800 evrov za vso študijsko leto. K štipendiji se lahko dodelijo različni dodatki. Rok za prijavo na razpis je do vključno 6. septembra 2010. Prijave morajo biti od-dane na naslov: Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, Dunajska 22, 1000 Ljubljana, Republi-

ka Slovenija. Razpisna dokumentacija je na spletni strani Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije: www.sklad-kadri.si. Na tem naslovu najdete razpisno besedilo, pogoje in obrazce. Dodatne informacije so na voljo osebno ali telefonsko v času uradnih ur od po-nedeljka do petka med 9. in 12. uro, ob sredah tudi med 14. in 16. uro pri Maji Deisinger (e-poštni naslov: [email protected], tel. št.: 01/434 58 96 ali 01/434 10 80).


SLOVENCI V ITALIJI

Emil Komel – utemeljitelj glasbenega šolstva na GoriškemNa vigilijo praznika Marijinega vnebovzetja je potekala pomembna obletnica smrti slovenskega glasbenika in skladatelja Emila Komela, ki je deloval na Goriškem. Njegov lik in delo nista toliko poznana, kot bi bilo primerno glede na pomembnost tega, kar je ustvaril. Vendar se je letos, ob 50. obletnici njegove smrti, le nekaj premaknilo.

V tedniku Novi glas iz 29. julija 2010 je Silvan Krševan, ravnatelj Slovenskega centra za glasbeno vzgojo iz Gorice, ki je poimenovan po Emilu Komelu, o njem povedal, da je bil »referenčna točka za ves prostor. Poučeval je v semenišču, pri uršulinkah, noterdamkah, že na začetku 20. stoletja pa v elitni šoli v Trgovskem domu, v Pevskem in glasbenem dru-štvu, ki je bila prva taka šola po ljubljan-ski Glasbeni matici. Na svojem področju je bil strokovnjak, kakršnega ni bilo da-leč naokrog.«Emil Komel je pomemben tudi za osta-le goriške jezikovne skupnosti. Bogato je njegovo delo pri vodenju italijanskih in furlanskih zborov. Zaradi tega so mu v mesecu avgustu posvetili nekaj po-membnih spominskih dogodkov. V sre-do, 4. avgusta, je v župnijskem središču v goriški mestni četrti Podturn potekal spominski večer, kjer je bila ovredno-tena figura Emila Komela in njegovega dela, predvsem na področju glasbene-ga šolstva. Ob priložnosti so predstavili italijansko knjižico o Emilu Komelu, ki jo je izdal Center za ohrajanje in ovre-dnotenje ljudskih tradicij v goriški četrti Podturn, kjer je sodelovala tudi časni-karka Erika Jazbar. Na dan Komelove smrti, 14. avgusta, je v istem centru po-tekalo predavanje o njegovi osebnosti in takratnem zgodovinskem času. Po predavanju pa je bila darovana maša zadušnica, pri kateri je liturgično petje oblikoval priložnostni zbor profesorjev s Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel.Emil Komel (kot je zapisano v Primor-skem slovenskem biografskem leksiko-nu) se je rodil 14. februarja 1875 v Gorici, umrl pa natanko pred 50 leti, 14. avgu-sta 1960. V glasbeni svet je bil vpeljan že v družinskem krogu. Komelov oče, Mihael Komel, je bil namreč vadniški učitelj in glasbenik. Mali Emil Komel je takrat dokazal svojo nadarjenost s tem, da je orglal že kot osemletni deček. V

naslednjih letih sta bila njegova glas-bena učitelja prof. Gasteiger (klavir) in Danilo Fajgl (harmonija, konrapunkt in kompozicija). Na Dunaju je dopolnil štu-dij kompozicije (1895) in v Rimu se je iz-popolnil v gregorjanskem koralu (1896). Leta 1898 je na Dunaju opravil državni izpit iz glasbe.Po dokončanem študiju se je vrnil v Gorico in začel poučevati glasbo. Za-radi uspešnosti in kakovostnega dela je zelo zaslovel. Leta 1901 je bil imeno-van za stalnega pevovodjo Pevskega in glasbenega društva v Gorici. Leta 1902 se je v Gorici ustanovila društvena glas-bena šola, kjer je Emil Komel prevzel pouk klavirja, orgel in glasbene teorije. Vse to je obdržal do leta 1958 (s premo-rom med letoma 1927 in 1945). Pri tem je pomembno poudariti, da je sedež glasbene šole bil v Fabijanijevem Trgo-vskem domu v Gorici, kjer je bilo osre-dnje gospodarsko in kulturno središče goriških Slovencev. Z nastopom fašistič-nega režima je bilo društveno delovanje prepovedano, Trgovski dom pa izpra-

znjen (v takem stanje je še danes). Emil Komel je bil prisiljen, da se je preživljal z zasebnimi lekcijami in udejstvovanjem v cerkvenih krogih, kjer je bilo edino še mogoče gojiti glasbo tudi s slovensko besedo. Posebno bogato je Komelovo delovanje po drugi svetovni vojni, ko je sestavil veliko skladb, tako z ljudsko kot s cerkveno vsebino. Poudariti gre koncert v spomin na pesnika Simona Gregorčiča; ob tej priložnosti je Komel sestavil pesem poimenovano Goriške-mu slavčku. V Gorici je danes po Emilu Komelu poimenovan Slovenski center za glasbeno vzgojo, ki je imel svoj se-dež najprej v stavbi na Placuti, sedaj pa se nahaja v sklopu Kulturnega centra Lojze Bratuž. V tej pomembni glasbeni šoli še naprej razvijajo vzgojne pristope, ki jih je Emil Komel vseskozi uporabljal, pri tem pa so pozorni na umetniško sporočilo glasbe, ki presega narodne okvire, kar pripomore k širjenju sožitja in sodelovanja med različnimi goriškimi kulturami.

Julijan Čavdek

SLOVENCI NA KOROŠKEM

16 Moja Slovenija / Marec 2009Moja Slovenija / September 201016

31 teden mladih umetnikov na Rebrci na avstrijskem Koroškem

40 let Koroške likovne kolonije mladih

V Mladinskem centru na Rebrci na avstrijskem Koroškem je bilo štirinajst dni – od 26. julija do 31. julija in od 2. do 7. avgusta letos – zaznamovano z enaintridesetim Tednom mladih umetnikov, starih od šest do dvanajst let.

Predzadnjo avgustovsko nedeljo se je v Vuzenici v organizaciji tamkajšnje osnovne šole in pod pokroviteljstvom predsednika Re-publike Slovenije dr. Tanila Türka ter v soorganizatorstvu Slovenske prosvetne zveze iz Celovca začela 40. koroška likovna kolonija mladih iz Slovenije in zamejstva – z avstrijske Koroške, s Porabja, s Tržaškega in letos tudi iz Hrvaške – ki je potekala do 28. avgusta.

Magdaleni Tovornik, svetovalki predsednika države dr. Danila Türka, začetnika ko-lonije Štefan Kresnik in Lojze Gobec, izročata priznanje za predsednika.

V organizaciji Krščanske kulturne zveze, Katoliške otroške mladine in Mladinske-ga centra na Rebrci se je enaintridesete-ga tedna mladih –potekal je pod geslom »Pisani svet barv« – prvi teden udeležilo 61, drugi teden pa 62 otrok. In kaj se je

na 31. tednu mladih umetnikov v tem rebrškem Mladinskem centru v omenje-nih dveh tednih dogajalo? Otroci ne le iz slovensko govorečih družin, temveč tudi iz nemških so se pod vodstvom znanih umetnikov, med njimi Breda Varl, Matic

Koroška likovna kolonija mladih je zra-sla iz pobude nekdanjega ravnatelja vuzeniške Osnovne šole Lojzeta Gobca in likovnega pedagoga te šole Štefana Kresnika z namenom druženja z manj-šinami na likovnem področju ter uva-janja otrok v dojemanje in doživljanje umetnosti in umetniškega izražanja. Uvajanje v svet likovne kulture, vzgoja v osnovno znanje likovne umetnosti je bila bolj ali manj v domeni šolskega po-uka, vendar je vuzeniška osnovna šola s pobudo, da likovna umetnost prispeva k socializaciji vsakdanjega zunajšolske-ga življenja mladih, bila vznik za ustano-vitev likovnih kolonij, ki so sprva zdru-ževale in povezovale slovenske otroke

Varl, Christian Wrulich, Izidor Štern in ob spremljanju pedagogov (trinajst umetni-kov in pet pedagogov) mojstrili v slikanju, kiparjenju, izdelovanju lutk, petju, plesu, izdelovanju lutk, slikanju na porcelan, risa-nju na platno … V te rebrške delavnice so vtkali tudi priprave za lutkovne predstave, ki jo otroci na sklepni prireditvi predstavi-jo staršem. Za to predstavo na delavnicah izdelajo lutke, se naučijo besedilo, pevske in plesne vloge. V zaključek Tedna ume-tnikov so uvrstili tudi zaključno mašo, ki jo je daroval župnik župnije Železna Kapla in vodja rebrškega Mladinskega centra Poldej Zunder, ki je bil pobudnik spočetja Tedna mladih umetnikov na Rebrci. Dvo-rišče Mladinskega centra na Rebrci pa je bilo za zaključek Tedna mladih umetnikov razstavni prostor, na katerega so mladi umetniki postavili na ogled svoje ume-tnine, ki so jih ustvarili v dneh 31. tedna mladih umetnikov na Rebrci.

Marija Primc


SLOVENCI NA KOROŠKEM / SLOVENCI NA HRVAŠKEM

»Slovenčice« gostovale v ZrenjaninuLetos je v Zrenjaninu potekalo že četrto tekmovanje pevskih zborov pod naslovom »Naša slovenska beseda«. Zgodilo se je v soboto 5. junija, organizacijo pa je prevzelo društvo Slovencev Planika iz Zrenjanina.

Na prireditvi so vsi govorili, brali in peli po slovensko. Med njimi je bil tudi žen-ski pevski zbor Slovenčice, ki prihaja iz slovenske skupnosti Tuzle v Bosni in Hercegovini. Slovenčice so zaživele lani

Nastop pevskega zbora Sončice na tekmovanju pevskih zborov v Zrenjaninu.

septembra in njihov tokratni nastop je bil tretji po vrsti in prvi izven Bosne. Letos poleti je prvikrat gostoval tudi v Sloveniji na Taboru slovenskih pevskih zborov v Stični. Pevke imajo v svojem

pevskem repertoarju samo slovenske ljudske pesmi, svoje ime Slovenčice pa so prevzele po cvetju, ki je zelo znano v Bosni. Tako je ene lepo gledati, druge pa poslušati.Vsak svoj nastop Slovenčice začenjajo s slovensko himno, in tako je bilo tudi v Zrenjaninu – tokrat so himno zapele skupaj z zborom iz Zrenjanina in Ribni-ce. Povejmo še to, da je lani poln avto-bus članov društva Slovencev Planika iz Zrenjanina obiskal Tuzlo in se družil s člani slovenske skupnosti v Tuzli. Po-sebej so bili navdušeni nad kopanjem v slanih jezerih in pod slapovi Panonica.S tem obiskom v Zrenjaninu je sloven-ska skupnost iz Tuzle razširila sodelo-vanje izven meja BiH. Z društvi znotraj dežele že zelo dobro sodelujemo, leta 2011 pa bomo, če se bo le dalo, organi-zirali srečanje vseh slovenskih društev iz BiH v Tuzli.

Besedilo in foto: Branimir Souček

iz Avstrije in Slovenije, pozneje pa še iz Madžarske in Italije. Kulturni programi, ki jih sedaj financira Evropska unija, so naravnani v pospeševanje čezmejnega sodelovanja, ki naj bi prispevalo k iz-boljšanju identitete in prepoznavnosti življenjskega okolja ter kakovosti ži-vljenja in razvoja kulture s trajnostnimi učinki. V tem jubilejnem predzadnjem avgustovskem tednu so osnovnošolci iz višjih razredov iz vuzeniške in bližnjih osnovnih šol ter mladi rojaki iz Italije, Avstrije in Madžarske v likovnih delav-nicah pripravljali svoje likovne stvaritve za razstavo, ki so jo odprli 27. avgusta na osrednji slovesnosti, poimenovani Slovenski večer ob 40-letnici Koroške li-kovne kolonije mladih. Doslej so v Vuze-nici organizirali samo »koroške večere«, namenjene spoznavanju in reševanju problematike slovenstva na Koroškem, za sklep letošnje jubilejne prireditve pa so njeni vuzeniški organizatorji pripravi-

li »Slovenski večer«. Ob jubileju so izdali 400 strani obsegajoč zbornik z naslo-vom »Koroška likovna kolonija mladih 40 let«, ki so ga predstavili na odprtju

40. koroške likovne kolonije mladih predzadnjo avgustovsko nedeljo.

Marija Primc

Razstava »Od 1. do 40. kolonije«.


18 Moja Slovenija / Marec 2009Moja Slovenija / September 201018

Akademski kipar Ferenc Király iz Lendave najpogosteje kleše kamen in les, tokrat se je odločil za glino in odlitek v bronu. Portretiral je tudi Marijano Sukič, odgovor-no urednico narodnostnega tednika Porabje.

Vsem razumljiva likovna govorica iz MonoštraSlovenska kultura v Porabju v najširšem pomenu besede na različnih področjih, če že ne skoraj vseh, presega madžarsko kulturno življenje v tem delu Železne županije. Poklicnih kulturnih ustanov nimajo niti Madžari niti manjšina, toda slednja ima v vsaki vasi kulturno skupino, ponekod jih je celo več. Tudi po organizacijski plati se Zveza Slovencev lahko pohvali z rezultati, ki presegajo dogajanje med večinskim prebivalstvom na področju kulture.

Zveza Slovencev je z organizacijo medna-rodne kolonije pred devetimi leti na novo začela likovno dogajanje v Monoštru, kjer je bilo do tedaj le nekaj občasnih razstav v gledališki dvorani. S strokovno pomočjo Galerije - Muzeja Lendava je leta 2002 ZS organizirala prvo mednarodno likovno kolonijo. „Po uspešni prvi Koloniji načrtujemo drugo in upamo, da bo postala tradicionalna prireditev za nas Slovence, za Monošter in predvsem za udeležence. Želimo in upamo, da bo končni rezultat ustanovitev galerije v Mo-noštru ... Prepričani smo, da bomo v okviru Likovne kolonije družili umetniški poten-cial naše pokrajine, še več, naša dejavnost bo prestopila regionalne in državne meje,“ je v katalog ob otvoritvi prve razstave na-pisal predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök. Predsednikove želje so se uresni-čile v celoti oziroma so v marsičem prese-gle pričakovanja, razen gradnje galerijskih prostorov, za kar mestna občina ima po-sluh, a za zdaj nima denarja. Na mednaro-dnih likovnih kolonijah ustvarja vsako leto od osem do enajst akademskih slikarjev in kiparjev. V Monoštru in Porabju so doslej ustvarjali umetniki iz Madžarske, Sloveni-

je, Avstrije, Italije, Slovaške, Hrvaške, Ro-munije, Estonije, Francije, Srbije – Vojvodi-ne in Združenih držav Amerike. Vsako leto je nekaj novih imen, nekateri pa so stalni gostje. Organizatorji poskušajo pritegniti slovenske likovne ustvarjalce iz zamejstva, kar jim je doslej tudi uspevalo. Tako so v Monoštru ustvarjali Klavdij Palčič in Rado Jagodic iz Trsta, Rudi Benétik in Karl Vouk s Koroške in še drugi iz zamejskega prostora v Avstriji in Italiji. V Monoštru je klesal tudi kipar Metod Frlic, avtor skulpture v spomin na kneževino Pribine in Koclja v Zalaváru--Blatogradu v bližini Blatnega jezera. V letošnji koloniji so ustvarjali Andrea Carini iz Italije, István Zsáki iz Vojvodine, György Csuta iz Madžarske, Stefan Florin iz Romunije, Avgust Božidar Pust, Slovenec, ki živi v ZDA in pet umetnikov iz Sloveni-je: Jerneja Smolnikar, Ferenc Király, Endre Göntér, Vladimir Potočnik, Mira Ličen Krm-potič in Ferenc Gerics. Po vsakoletni koloniji, ki je običajno v prvi polovici avgusta, postavijo novem-bra ali decembra razstavo nastalih del in natisnejo trijezični slovensko-madžarsko--angleški katalog z uvodno teoretično predstavitvijo slik in kipov in barvnimi

reprodukcijami. Ob razstavah v Monoštru so doslej dela mednarodnih kolonij pred-stavili v Lendavi, Ljubljani, Trstu in še neka-terih krajih. Hkrati je z leti nastala bogata stalna likovna zbirka, iz katere pripravljajo pregledne razstave, tako v Monoštru ka-kor v Sloveniji. Toda tudi v porabskem likovnem svetu velja enako kakor v lite-raturi: med porabskimi Slovenci za zdaj ni akademskega slikarja in kiparja, za razliko od prekmurskih Madžarov, ki imajo vrsto v evropskem prostoru uveljavljenih likovnih umetnikov starejše, srednje in najmlajše generacije. Med mlajšo generacijo izstopa Dubravko Baumgartner, tudi pogost ude-leženec monoštrskih kolonij, razen leto-šnje, iz srednje generacije Endre Göntér, ki je letos ustvarjal v Monoštru, med starejšo generacijo pa akademski kipar Ferenc Ki-rály, letos že petič v koloniji in ustanovitelj mednarodne likovne kolonije v Lendavi, ki se z blizu štiridesetimi leti umešča med najstarejša druženja likovnih umetnikov v Sloveniji.Akademski kipar Ferenc Király je zelo do-ber poznavalec likovnega dogajanja v sosednjih Železni in Zalski županiji in na Madžarskem nasploh. Poskrbel je, da se pomurski likovni umetniki udeležujejo kolonij in razstav na Madžarskem. Ferenc Király je imel veliko število odmevnih raz-stav na Madžarskem, tako lani v izjemno moderni sombotelski galeriji, kjer se je predstavil s 67 skulpturami, letos je bil s samostojno razstavo gostujoči umetnik v Pecsu, eni izmed treh evropskih kulturnih prestolnic. V Monoštru, Sombotelu, Len-davi, Murski Soboti in drugih krajih do izra-za prihaja univerzalna likovna govorica, ne glede na znanje jezika ali narodnostno pri-padnost. Mednarodna kolonija, na katerih udeleženci spoznavajo tudi slovensko manjšino na Madžarskem, bo prihodnje leto že desetič zapored pomemben člen v tej evropski kulturni verigi.



SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES

14. Tabor Slovenskih otrok14. tabor slovenskih otrok po svetu je potekal na meji med Slovenijo in Avstrijo, v Libeličah na Koroškem, med 24. in 31. julijem. Tabor je namenjen druženju mladih slovenskih rojakov, učenju slovenskega jezika in spoznavanju naravnih in kul-turnih znamenitosti lokalne okolice, kjer tabor poteka. Letos se ga je udeležilo 41 mladih rojakov iz Italije, Avstrije, Nemčije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Kanade, Velike Britanije in Singapurja.

Od nedelje do petka je polovico dneva potekal pouk slo-venskega jezika, drugo polovico pa smo zapolnili z različni-mi zanimivimi vsebinami in ogledi. Udeleženci so bili glede na predznanje slovenščine razvrščeni v tri skupine: začetni-ke, nadaljevalce in izpopolnjevalce. Skupaj smo si ogledali etnografski muzej s kmečkim orodjem in napravami, ki so jih uporabljali pri vsakdanjem življenju na vasi. Sledil je ogled velike župnijske črne kuhinje, odprtega ognjišča in prostora za sušenje mesnin. Ogled Libelič smo zaključili z ogledom najstarejše ohranjene kostnice v Sloveniji. Naslednjega dne smo si obiskali domačijo Prežihovega Voranca, izvedeli več o njegovem življenju, poskusili zdravilno vodo rimskega vrelca in se na kratko ustavili na Ivarčkem jezeru. Med zanimivostmi, ki so se nam vtisnile v spomin, je zagotovo rudnik lignita v Ve-lenju, kjer smo se spustili skoraj 200 m pod površje zemeljske skorje in prisluhnili opisom »knapovskih« življenjskih zgodb, načinu dela in življenja v rudniku. S kanuji smo se podali na izlet po Dravi ter se preizkusili v plezanju in lokostrelstvu. V okviru športnih aktivnosti smo pripravili še turnir v namiznem tenisu, nogometu in odbojki, obiskali pa smo tudi bazen na Ravnah. Ob večerih smo se zabavali ob delavnicah, družabnih igricah, šaljivih tekmovanjih in kvizih, ob reševanju ugank in s petjem slovenskih pesmi. V soboto zjutraj je sledilo še zadnje pospravljenje sob, nato izmenjavanje telefonskih številk, naslovov elektronske pošte, objemanje in poslavljanje udeležencev z obljubami, da se na-slednje leto spet srečamo na taboru. Do naslednjega leta!

Besedilo in foto: Luka Klopčič

Prepevamo »Je treba delat!« z Adijem Smolarjem. Preizkusili smo se v lokostrelstvu …

… se s kanujem spustili po Dravi …

… in preživeli večer ob ognju.


SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA

Zgodovina srečanj v moji deželi I. delObisk rojstnega kraja v domovini ali pa zgolj obisk kraja porekla svojih prednikov ali prijateljev je od vedno eden od temelj-nih ciljev, načrtov vsakega izseljenca. Videti svoje domače, sorodnike, prijatelje, znance, občutiti kako žive, kako se razvijajo, je eno od največjih upanj slehernega izseljenca. Domovina si je vedno prizadevala te obiske dobro pripraviti. Izseljenci so preko vtisov, ki so jih dobili na teh prireditvah, preverjali svojo odločitev za izselitev. Ta srečanja so bila oziroma so dostikrat tudi neposreden povod za nove obiske ali celo vrnitev domov.

Že v obdobju pred 1941 so takratne starojugoslovanske oblasti organizirale Izseljensko nedeljo. Slednja pa ni nikoli zaživela v najširših množicah. V glavnem so te prireditve izzvenele v licemersko objokovanje težkih usod naših ljudi, ki so morali za kruhom na tuje, niso pa si upali

povedati, da je bil prav takratni državni sistem tisti, ki jih je k temu prisili. Prav zato te izseljenske nedelje niso izžele večjih obiskov rojakov.Tri leta po ustanovitvi Slovenske izse-ljenske matice, leta 1954, je le-ta skupaj s takratnimi družbenopolitičnimi organi-

zacijami organizirala po celotni Sloveniji Izseljenski teden. Skupaj s predstavni-ki Izseljenskih matic takratnih republik skupne države so se odločili, da bodo ti izseljenski tedni tradicionalne prireditve v času od 15. do 22. avgusta, saj je bilo ta-krat največ naših rojakov na obisku v do-movini. S tem tednom je domovina želela dokazati, da svojih sinov in hčera ni po-zabila, čeprav so razdrobljeni po širnem svetu, obenem pa je želela izraziti svojo veliko hvaležnost, ker jo niso pozabili in so ji pomagali v njenih najtežjih letih druge svetovne vojne in za vso materialno po-moč, ki so jo v prvih letih obnove poruše-ne domovine pomagali na novo izgraditi. Izseljenski teden pa je bil namenjen tudi prebivalcem Slovenije, da jih še bolj se-znani z življenjem in delom naših rojakov v tujini ter jih z njimi bolj poveže.Tudi v letu 1955 je Slovenska izseljenska matica, skupaj z ostalimi maticami v ta-kratni Jugoslaviji, organizirala izseljenski teden. Kljub veliki podpori oblasti pa se je kmalu opazilo, da vsejugoslovanske ak-cije ne uživajo velike podpore. Slovenski izseljenci so si želeli aktivnosti predvsem v Sloveniji in teh so se v največji meri tudi udeleževali. Podobno je veljalo za hrva-ške, srbske in ostale izseljence.Matica je v izseljenskem tednu z izbranimi kulturnimi prireditvami predvsem v Lju-bljani skušala pritegniti čim več izseljen-cev. Takratne podružnice SIM v močnejših izseljenskih področjih po Sloveniji pa so na čast rojakom priredile sprejeme (naj-večji je bil v Trbovljah).Vsejugoslovanski tedni so tako še vedno potekali, toda v precej manjšem obsegu. Glavnina je bil izlet po Jugoslaviji, ki pa se ga od slovenskih izseljencev ni udeleže-valo veliko število. Zaključek tako organi-ziranih izseljenskih tednov je bil v organi-zaciji Hrvaške izseljenske matice v Splitu leta 1966.

Janez Rogelj

RAFAELOVA DRUŽBA

21Moja Slovenija / Julij 2010

Vtisi z Višarskih dni mladihLetošnje poletje so me v gore poklicale Višarje: čaroben gorski svet, stičišče matične, zamejske in izseljenske Slovenije ter starodavni romarski kraj Slovanov, Germanov in Romanov, ki letos praznuje 650. obletnico. Dovolj razlogov torej, da smo se 29. julija s še štirinaj-stimi udeleženci 3. višarskih dni mladih, ki jih organizira Rafaelova družba, odpravili iz deževne Ljubljane proti Kanalski dolini.

Prvi dan našega druženja smo pod vodstvom domačina g. Ur-bana Popotniga in s pesmijo „Tam, kjer teče bistra Zila …“ v srcu gostovali v Ziljski dolini na Koroškem v Avstriji, ki je najzahodnej-še ozemlje prvotne poselitve Slovencev. Lastnica gostilne Stara Pošta/Alte Post v Ziljski Bistrici gospa Pepca Druml nas je v kul-turnem in družabnem središču Ziljske doline očarala z iskreno izpovedjo o boju za obstanek slovenstva ob reki Zilji. Posebej zanimivo je bilo predvajanje filma ziljskega običaja „štehvanje“, ki pomeni maščevanje Turkom zaradi njihovih roparskih pohodov na Koroškem in ga spremlja veliki ples pod lipo ob slovenskih pesmih, začenši z znamenito pesmijo Buog nan daj an dober čas. Romanje na Višarje smo pričeli v petek popoldne v Žabnicah in po dveh urah in pol, polnih dobre volje in smeha, prisopihali do Ehrlichovega doma, kjer je že prijetno dišalo po večerji, ki se je pripravljala v argentinsko-slovensko-nemški navezi. V soboto smo se, navdušeni nad gorskimi lepotami, dopoldne podali na goro Kamniti Lovec (2071 m), popoldne pa prisluhnili predava-nju gosta Dominika Freliha o domoljubju v večkulturni družbi. Osebno najbolj občudujem domoljubje v očeh in glasu naših izseljencev, ko beseda nanese na Slovenijo, saj se mi zdijo kot hrasti, ki so zaradi viharjev pognali močnejše korenine. Krona našega druženja je bila nedelja, ko so se nam na Višarjah pridružili romarji 22. romanja treh Slovenij, ki smo jih v Ehrlicho-vem domu pogostili s sladkimi dobrotami in čajem. Sončen dan je bil v znamenju maševanja mariborskega nadškofa dr. Franca Krambergerja, predavanja msgr. Jožeta Kopeiniga o dialogu in iskanju resnice, odmevih slovenske pesmi iz grl združenih pev-skih zborov iz južne Nemčije in razstave o upodobitvah višarske Matere Božje na podobicah, razglednicah in bakrorezih. Obču-dovanje poguma in predanosti naših izseljencev in zamejcev je bilo v mojih mislih, ko sem se lahkih nog, obdarjena z novimi prijatelji iz vseh vetrov, podala v dolino. Višarje so me začarale in zagotovo se še vrnem v ta raj slovenstva.

Judita Peterlin


G. Zvone Podvinski pri maši v Višarski cerkvici.

Višarci na Kamnitem lovcu (2071 m).

V duhu in s pogledom v Sloveniji (v ozadju Mangart in Jalovec).


IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU

Mladi glas iz Toronta je plesal po SlovenijiZa ohranjanje slovenske zavednosti in pripadnosti slovenskemu narodu v tujini so na voljo mnoga področja, ki sestavljajo slovensko kulturo. Ples rad pritegne mlade ljudi, zato skupnosti rade poskrbijo za to, da z njim aktivno vključijo svoj pod-mladek v družbeno in družabno življenje.

To je bilo zelo jasno opaziti pri Folklorni skupini Mladi glas iz kanadskega Toron-ta, ki se je v začetku meseca julija mudila v Sloveniji. Plešejo že 35 letih, v skupi-nah Mladi glas in Planika pa sodeluje več kot 90 plesalcev in plesalk, starih od 7 do 29 let. Vsak od njih je ponosen na svojo kulturno dediščino in se veseli, da lahko preko čudovite glasbe in plesa z drugimi še naprej deli svojo ljubezen in ponos.Turneje se je udeležilo 19 plesalcev s ple-sno učiteljico Nancy Grdadolnik Kajin in vodjo delegacije Dannyjem Sustarjem. Dobro pripravljeni so zaplesali v Vipa-vi in na 17. taboru Slovencev po svetu v Dolenjskih Toplicah, kar tri večere na Mediteranskem festivalu na obali, na Bledu, pred Postojnsko jamo, v Tatrah, na Vidmu - Dobrepolje, v Lenartu, Šen-tjoštu, Škofji Loki in Metliki. Večkrat so jih spremljali prijatelji iz ansambla Br-jar. Razveselili so se jih gledalci, ki so jih prvič videli, pa tudi tisti, s katerimi so jih vezale sorodstvene in prijateljske vezi. Kot so sami izrazili, so z odzivom občinstva bila presežena vsa njihova pričakovanja in je vsak nov nastop bil nova spodbuda za še večje prizadeva-

nje za kakovostno plesanje. Turnejo so obogatili z utrjevanjem svojega ple-snega in drugega znanja na Seminar-ju za plesno in drugo ljudsko izročilo. Potekal je pod vodstvom Tomaža Si-metingerja in Tanje Drašler ter korepe-titorja Andraža Trampuša.

Gostovanje je pripravilo Izseljensko dru-štvo Slovenija v svetu s sofinanciranjem Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter sodelovanjem Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.

Gregor Batagelj

IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM

Angažiran pristop v boju proti revščiniOb največjem Marijinem prazniku, Marijinem vnebovzetju ali velikem šmarnu, so slovenski škofje v svojih nagovorih omenjali tudi najbolj pereča socialna vprašanja v Sloveniji.


Čeprav praznik povezujemo z Marijinim odhodom s tega sveta že od 4. stoletja dalje in ga uvrščamo med najstarejše Marijine praznike, so družbene razmere pri nas pastirje spodbudile, da so vernike posebej povabili k solidarnosti in dobro-delnosti. Obe razsežnosti sta v času, ko številni delavci izgubljajo prihodke in je njihova prihodnost nepredvidljiva, zelo potrebni. Mariborski nadškof pomočnik Turn-šek je v nagovoru izpostavil dejstvo, da »zgolj tehnične in administrativne po-teze ne zadoščajo za učinkovit boj proti revščini«, saj meni, da »jemljejo revne kot ‘predmete’ svojega obravnavanja«. Sprememba pogleda se lahko zgodi, nadaljuje nadškof, če vključimo osebno angažiran pristop k ljudem in jih upo-števamo v njihovi zgodovinski danosti, upoštevajoč preteklost in prihodnost. Socialna stiska je pred Marijinim prazni-kom dodatno izzvala slovensko družbo, saj nekatera velika podjetja čaka negoto-va prihodnost. Na razmere sta se odzvali

tudi Slovenska in Škofijska Karitas Celje, ki sta med prvimi priskočili na pomoč s prehranskimi paketi in izrazili bližino z brezposelnimi.

NA KRATKO:

Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske kon-ference Anton Stres je 23. julija 2010 na vljudnostni obisk sprejel zastopstvo Ru-ske pravoslavne cerkve pod vodstvom poltavskega in mirgorodskega nadškofa Filipa, dan pozneje pa je v župnijski cer-kvi Marijinega vnebovzetja v Kranjski Gori daroval sveto mašo za ponesrečene pri gradnji ceste čez Vršič.

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš se je na povabilo predsednika Duhovske zveze g. Dušana Jakomina v sredo, 21. julija 2010, srečal s 14 slovenskimi duhovniki, ki delujejo v Trstu. Soočil se je z razmerami zamej-skega življenja na verskem področju ter

z izzivi, ki slovensko manjšino čakajo v tržaški pokrajini.

V Kanalski dolini so se v okviru priprav na 22. romanje treh Slovenij na Svete Višarje, ki je potekalo 1. avgusta 2010, začeli 3. višarski dnevi mladih. Srečali so se z duhovnikoma Janezom Pucljem in Zvonetom Podvinskim, ki delujeta med slovenskimi izseljenci.

Srečanje treh dežel oziroma romanje vernikov iz dežele Furlanije, z avstrijske Koroške in dela Slovenije, je potekalo v soboto, 21. avgusta 2010, pri Mariji na Otoku ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Geslo srečanja je bilo Jezus pravi: Zaupajte! Njegov začetek je za-znamovalo slovesno štirijezično soma-ševanje škofov in duhovnikov, ki ga je vodil krški škof msgr. dr. Alois Schwarz. Prihodnje leto bo srečanje ponovno v Sloveniji.

Besedilo in foto: tiskovni urad SŠK

PISALI STE NAM


Nova kapelica Marije Pomagaj v QueenslanduPraznik Marijinega imena (12. septembra 2009) je bil za našo skupnost res praznik v pravem pomenu besede. Na ta dan nam je profesor Drago Ocvirk blagoslovil kapelico Marije Pomagaj. Prostorno svetišče v Marijini dolini smo tokrat napolnili sloven-ski romarji iz širne Avstralije. To je bil tudi zgodovinski dogo-dek za našo skupnost, ko se je v tej Kraljičini deželi zbralo toliko rojakov. Veliko udeležbo lahko primerjam samo še s prazno-vanjem 15. obletnice društva Planinke leta 1971, ko se nas je zbralo nad 200 rojakov na veselici društva, ki je potekala na za-sebnem zemljišču v Mirana, Andrew Rd., Park Ridge. Takrat nas je obiskal tudi avstralski zvezni senator in rojak Miša Lajovic.Tokrat nas je Nebeška Mati zbrala skupaj k blagoslovu nove kapelice Marije Pomagaj. S pomočjo patra Cirila Božiča smo pripravili lepo slovesnost v Marian Valley. Udeležilo se je je ve-liko rojakov iz Melbourna, Sydneyja, Canberre, Mildure, Rock-hamptona, Sunshine Coasta in seveda tudi iz Brisbana in Gold Coasta. S profesorjem Dragom Ocvirkom sta somaševala pater Ciril in pater Darko. Drago Ocvirk nam je v pridigi povedal, da ni dovolj, da imamo lepo kapelico, temveč moramo biti lepi tudi pred Bogom. Na misel, da je Bog lep, so ga napeljali bogo-slovci, ki jih poučuje na Salamonovih otokih.Še poseben poudarek slovesnosti je bilo čudovito petje pri sveti maši in ob blagoslovu. Pevski zbor verskega in kulturnega sre-dišča sv. Cirila in Metoda iz Melbourna nam je zapel več Ma-rijinih in slovenskih ljudskih pesmi, da je bilo marsikatero oko orošeno od ganjenosti. Zato moram izreči posebno zahvalo za petje in trud še posebno pevcem in pevovodkinji Metki McKean in organistki Katarini Vrisk ter ostalim, ki so naredili 2.000 km dolgo romarsko pot do Marijinega svetišča v Queenslandu.Na dan blagoslovitve je bilo res lepo vreme, lepo petje in zbrani so bili veseli ljudje. Odlično kosilo sta za vse udeležence brez-plačno pripravila Jože in Marta Gjerek. Jože se je kot odgovor-ni za gradnjo kapelice iskreno zahvalil za darove in pomoč pri delu. Marsikdo je pripomnil, da je zgrajena kapelica med naj-lepšimi. Za slovesnost blagoslova smo za spomin vsem navzočim po-darili lepo zloženko, ki prikazuje kapelico, njeno nastajanje in dobrotnike. Na zadnji strani je objavljena posebna Marijina pesem in molitev. Tudi Draga Gelt je ob tej priložnosti pripra-vila lepo zloženko s predstavitvijo pevskega zbora verskega in kulturnega središča iz Melbourna ter napovedjo pesmi, ki so jih zapeli na koncertu po kosilu. Po končanem koncertu smo se poslovili. Nekateri so morali na letališče, druge je čakal av-tobus. Večina pa je ostala v Gold Coastu, kjer je Drago Ocvirk imel slovensko sveto mašo v cerkvi sv. Vincenca v predmestju Surfers Paradise. Od tam pa smo bili povabljeni na kosilo v dru-štvo Lipa. Tako smo se z veselimi spomini na izredno lep konec tedna razšli. Zdaj je prva obletnica blagoslova. Praznovanje smo imeli 11. septembra letos.

Mirko Cuderman iz Queenslanda, Avstralija


PISALI STE NAM

Tik pred sprejemom delegacij slovenskega društva Jadran in društva rudarjev iz Belle--Rocha v komuni Cocheren v francoski Lore-ni je nova devetdesetletnica odpeljala svo-jega clia v svojo garažo. Kljub svoji starosti avto še vedno redno uporablja. Največ pa v nedeljo, ko se s svojimi prijateljicami odpravi k jutranji nedeljski maši v kapelo slovenske katoliške misije mesta Freyming-Merle-bach. Luč sveta je Ivanka Mroček zagledala 21. novembra 1919 v Ambrosu v Jugoslaviji. S petimi leti je prispela v Francijo. Enkrat je hudomušno pripomnila, da je zato bolj Francozinja kot Slovenka. A se vsi strinjamo, da je po duši zagotovo velika Slovenka.Je vdova in mati dveh hčera, štirikratna babica, prav tako štirikratna prababica ter zvesta in požrtvovalna članica slovenskega društva Jadran že od leta 1996.Delegacija društva je pod vodstvom pred-sednika Francija Pouha obiskala in čestitala svoji članici ob visokem jubileju in jo poča-stila kot eno najstarejših in najbolj zvestih članic slovenskega društva v francoski Lo-reni mesta Freyming-Merlebach. Za konec: gospa Ivanka Mroček, še tako naprej in na mnoga leta!

Besedilo in foto: Maruša Avgust, društvo Jadran, Francija

90-letni jubilej Ivanke Mroček

81 let

Ivanka Mroček, zbrana s sočlani društva Jadran pred svojo hišo: »Že dolgo ni-smo imeli tako lepega, sončnega dneva, kot je bil tisti dan.«

Vladimir Urbanc z vnukoma Andreasom in Alexo

V Montrealu, Quebec, Kanada, je 1. sep-tembra v družinskem krogu proslavil svo-jo 81-letnico znani tamkajšnji Slovenec Vladimir Urbanc, ki je Slovenijo zapustil kot ekonomski izseljenec leta 1952, od leta 1955 pa stalno živi v Montrealu. V tujino je odšel tik pred diplomo na pravni fakulteti v Ljubljani, kot študent pa se je veliko ukvar-jal s športom – med drugim je ljubljansko univerzo zastopal na svetovnem študent-skem prvenstvu v smučarski skokih, nje-gov najljubši šport pa je tenis, ki se mu ne odpoveduje niti v poznih letih. Vrsto let je skupaj z ženo tudi v poslovnem smislu iz-

jemno uspešno vodil zasebno potovalno agencijo in notarsko pisarno v Montrealu. Ves čas bivanja v Kanadi se živo zanima za dogajanja v Sloveniji, organiziral je šte-vilna gostovanja slovenskih kulturnih in zabavnih skupin, organiziral ali sodeloval pri organizaciji številnih dobrodelnih akcij v korist domovine … Ves čas je bil tesen sodelavec Slovenske izseljenske matice. V zadnjih letih je pristojnim ustanovam v Sloveniji daroval nekaj slovenskih umetno-stnih zakladov iz družinske zbirke, ki bi bili sicer izgubljeni v tujem okolju (umetniška dela, dragocene knjižne izdaje).

Jože Prešeren

KOLEDAR PRIREDITEV

Prireditve in srečanja v Sloveniji


Ljubljana16. 9. – Slovenski ljudski plesi ob Ljubljanicido 31. 12. – Razstava: Slovenska zgodovina, Mestni muzej Ljubljanado 30. 9. – Razstava: Cockta, pijača vaše in naše mladosti. O dediščini slovenskih blagovnih znamk.do 31. 12. – SLOVENSKI JEZIK: IDENTITETA IN SIMBOL. Kratka zgodovina Slovencev, Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20do 31. 12. – Razstava: Zakladi narodnega muzeja Slovenije. Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20Budinci18. 9. – Pohod ob evropski zeleni vezi na Pouti po dolaj pa bregajMariborod 18. 9. do 26. 9. – 10. festival Stare trteod 15. 10. do 24. 10. – 45. Borštnikovo srečanje – slovenski gledališki festivalBanjšice10. 10. – Tradicionalni pohod po Banjšicah 2010Jesenice15. 10. – Regijsko srečanje odraslih folklornih skupin drugih narodov in narodnostiSenovo17. 10. – Kostanjeva nedelja na BohorjuVitovljeod 21. 10. do 24. 10. – Tradicionalni praznik kostanjaSolkan30. 10. – 6. pohod po poteh soške frontedo 30.11. – Razstava: Soška fronta nekoč in danesŠmartno pri Litijido 30. 9. – Razstava: Jame so zameBistra pri Vrhnikido 7. 11. – Gostujoča razstava: Sto let brnenja na našem nebu, Tehniški muzej Slovenije,

Prireditve izven Slovenije

SRBIJA

Društvo Slovencev v Beogradu, Društvo SavaRedne vaje pevskega zbora so ob torkih in petkih od 18. do 20. ure v prostorih društva. Srečanja članov in klubske aktivnosti so vsako sredo od 18. do 20. ure v prostorih društva, ul. Višegradska 23, Beograd; http://www.drustvosava.org

Društvo Slovencev Kredarica, Novi SadProstori društva, knjižnica in tajništvo so odprti vsak ponedeljek in sredo od 15.30 do 17.30 ali pa večkrat po dogovoru.Dopolnilni pouk slovenščine za odrasle je vsak torek od 17.00 do 21.30 (tri skupine) in vsako nedeljo za otroke od 15.00 do 17.00 (dve skupini) v prostorih društva.Redne vaje zbora so ob torkih in sredah od 18.00 do 20.00 v prostorih Židovske občine, Jevrejska 11.Redne vaje igralnega ansambla so ob torkih od 18.00 do 20.00 v Visoki šoli strokovnih študijev za izobraževanje vzgojiteljev, Petra Drapšina 8.Konzularni dan poteka vsako prvo sredo v mesecu v prostorih društva (člani lahko opravljajo svoje administrativne zadeve: vloge za državljan-stvo, vize, potne liste in podobno). Informativna oddaja o dejavnostih društva poteka zadnji teden v mesecu, na novosadski TV Kanal 9; http://www.kredarica.org.rs

Društvo Slovencev Kula; http://www.drustvokula.org.rs

Društvo Slovencev Planika, ZrenjaninDruženje vsako prvo sredo v mesecu ob 17.00.Dežurstvo v ponedeljek od 8.00 do 12.00 in od 17.00 do 19.00 ter v sre-do od 17.00 do 19.00. Šola slovenskega jezika za starejše skupine vsak četrtek do 19.00 do 21.00, za mlajši skupini ob sobotah od 9.30 do 13.30.http://www.planikazr.com

Slovenska kulturna skupnost France Prešeren, Nišwww.sksfrancepresernnis.org.yu

HRVAŠKA

Slovenski dom KPD Bazovica, RekaRedne dramske vaje so ob torkih in četrtkih od 18.00 do 20.00 ali po dogovoru.Vaje Mešanega pevskega zbora so ob ponedeljkih od 18.00 do 21.00.Plesna skupina se srečuje vsak torek in četrtek od 19.00 do 21.00 ali pa po dogovoru.Folklorna skupina se srečuje ob sredah od 19.00 do 20.30.Srečanje planinske skupine vsak torek od 20.00 do 22.00.Dopolnilni pouk slovenščine poteka vsak torek od 18.00 do 21.00.Svet slovenske narodne manjšine Reke ob sredah od 10.00 do 12.00.Svet slovenske narodne manjšine PGŽ ob sredah od 10.00 do 12.00.Mladinska skupina se srečuje vsako drugo in četrto soboto v mesecu ob 16.00.

Slovensko kulturno društvo Stanko VrazDopolnilni pouk slovenščine v Osijeku vsak četrtek od 17.00 do 19.00. Filozofska fakulteta, L. Jagera 6Srečanja so ob torkih in četrtkih od 17.00 do 19.00.http://skdstankovraz.blog.hr

Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom, Zagrebwww.slovenci.hr

BOSNA IN HERCEGOVINA

Slovensko kulturno društvo Cankar, SarajevoDruštvo je odprto vsak dan od ponedeljka do petka od 8.00 do 15.00. V knjižnici in čitalnici si lahko izposojate knjige in berete časopise.Dopolnilni pouk poteka v prostorih društva vsako soboto od 9.00 do 13.00.Tečaj slovenskega jezika je vsak četrtek od 17.15 do 20.15.Vaje zbora Camerata Slovenica so vsak ponedeljek in sredo od 18.00 do 19.45.http://www.skdcankar.ba

Društvo Slovencev Lipa PrijedorRadijske oddajo Slovenija u nas je na sporedu vsakih petnajst dni na FRRE RADIU PRIJEDOR. Oddaja traja 30 minut.http://www.slovenci-prijedor.com

Društvo Slovencev Republike srbske Triglav, Banja LukaDopolnilni pouk slovenščine v Slatini (OŠ Holandija) ob sredah od 16.30 do 18.15.Dopolnilni pouk slovenščine v Banjaluki (Klub nac. manjšin) ob sobotah od 9.00 do 13.05.Mešani pevski zbor, Klub nac. manjšin Banjaluka, redne vaje ob sredah in petkih od 19.00 do 20.30.Knjižnica ob sredah in petkih od 09.00 do 13.00.Sestanki izvršnega odbora Društva vsak drugi in četrti torek v mesecu ob 19.00. Klub nac. manjšin BanjalukaDelo v odborih prvi in tretji torek v mesecu ob 19.00. Klub nac. manjšin Banjalukahttp://www.udruzenjetriglav.com

MAKEDONIJA

Slovensko združenje France Prešeren SkopjeSrečanja so vsak prvi ponedeljek v mesecu, po potrebi pa tudi večkrat.http://www.francepreseren.org.mk

Slovensko društvo TRIGLAV Bitolahttp://www.triglavbitola.mk

ŠVEDSKA

Kulturno društvo Slovenija, Olofström23. 10. – Vinska trgatev, likovna razstava in koncert MPZ Lipa iz Šempa-sa. Nastopa ansambel iz Slovenije.Likovna sekcija: krožek likovne sekcije tri nedelje v mesecu od avgusta do decembra od 16.00 do 19.30Slovenska šola: vsako drugo nedeljo od 14.30 do 16.15Društveni prostori so odprti takrat, ko ima likovna sekcija krožek, to je trikrat mesečno ob nedeljah od 15.00 naprej.

Slovenska zveza na Švedskemhttp://www.slovenien.nu/slovenskariksforbundet.htm

FRANCIJA

A.T.S.O. Aumetz – Association des Travailleurs Slovenes d'Originehttp://www.kridel.net/ATSO/index.html

Slovensko rudarsko društvo Jadran iz Freyming-MerlebachaRedne pevske vaje moškega pevskega zbora so dvakrat mesečno ob sredah ob 20.00.Redne pevske vaje mešanega pevskega zbora so ob petkih ob 20.00.Redni sestanek odbora društva Jadran je predzadnji četrtek v mesecu ob 19.30 uri (društveni prostori so vedno odprti pol ure prej).12. 9. – Drugi sprehod članov in prijateljev društva po gozdu Warnd. Vpis pri Sylvie Gregorčič po telefonu 03 87811413.19. 9. – Dan odprtih vrat v MDA (Maison Des Associations), predstava društva25.9. – Sodelovanje pevskega zbora Jadran na 40. jubileju zbora »Les Amis« iz Oetinga.3.10. – Blagoslov nove zastave - prapora društva Jadran. Sv. maša ob 10:00 v cerkvi Hochwald.

Društvo Slovencev v Parizu in Slovenska katoliška misija (CHATILLON)3 impasse Hoche – 92320 CHATILLONhttp://www.drustvo-slovencev-v-parizu.com

Slovensko društvo Planika – Association Planikahttp://assoplanika.servhome.org

NIZOZEMSKA

Slovensko pevsko društvo Zvonhttp://www.zvon.nl

POLJSKA

Društvo Triglav – Rysy; http://www.triglav-rysy.free.ngo.pl

SLOVENSKA DRUŠTVA V ŠVICI, LIECHTENSTEINU IN NA PREDARLSKEM

Slovensko planinsko društvo Triglav, Švicahttp://www.triglav.ch

Slovenska misija v Švici in Liechtensteinu26. 9. – Vseslovensko romanje v EinsiedelnZürich – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu in ob večjih praznikih ob 17.00, poleti ob 19.00. Ob četrtkih so svete maše v prostorih Slovenske misije.Amriswil – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo ob 10.00.Rüti/Tann – svete maše so vsako drugo soboto v mesecu ob 18.00.Birr – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 9.15.Winterthur – svete maše so vsako četrto soboto v mesecu ob 17.00.Solothurn – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.00.Bremgarten/Bern – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 17.00.Basel – svete maše so vsako tretjo soboto v mesecu ob 18.30.Olten – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 17.30.Hünenberg – svete maše so vsak drugi petek v mesecu ob 19.30.St. Gallen – svete maše so vsako prvo soboto v parnih mesecih ob 17.15.Ženeva – svete maše so vsak prvi petek v mesecu ob 19.30.Lugano – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.30.26. 9. –Vseslovensko romanje v Einsiedelnhttp://www.slomisija.ch

Združenje ženevskih Slovencevhttp://www.slovenci.org

SD Kulturni most Švica-Slovenija 10. 10. – Multikulturni pohod v naravo

Folklorna skupina Lipa16. 10. – Pomurski večer

AVSTRIJA

Krščanska kulturna zveza Celovechttp://www.kkz.at

Pavlova hiša – Pavelhaushttp://www.pavelhaus.at

Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK)http://www.ksssk.at

Radio DvaRadio Dva/Agora je nov medij, ki ga za slovensko narodno skupnost skupaj oblikujejo avstrijska radiotelevizija ORF, Radio Dva in Radio Agora vsak dan od 6.00 do 18.00.ORF pripravlja dnevno med 6.00 in 10.00, 12.00 in 13.00 ter 15.00 in 18.00 informacijski in zabavni spored v slovenščini. Med 10.00 in 12.00 oblikuje spored Radio Dva, med 13.00 in 15.00 pa je zanj odgovoren Radio Agora.Frekvence: 105,5 MHz (Dobrač); 106,8 MHz (Golica); 100,9 MHz (Železna Kapla); 100,0 MHz (Železna Kapla); 98,8 MHz (Vetrinj); 100,6 MHz (Mostič); 106,6 MHz (Sele); 107,5 MHz (Slovenji Plajberk) in po internetu v živo: http://www.radio-dva.at

Slovenska športna zveza na avstrijskem Koroškem (SŠZ)http://www.ssz.at

Slovensko šolsko društvo v Celovcuhttp://www.mladinskidom.at

Strojni krožek Podjunahttp://www.maschinenring.at

NEMČIJA

Bavarsko-slovensko društvohttp://www.bayern-slowenien.de

Slovenska katoliška misija MannheimMannheim – Svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu v Marii Frieden ob 10.30.Heidelberg – Svete maše so vsako prvo nedeljo v mesecu v Augenklinik--Kapelle ob 16.00.Herbolzheim pri Freiburgu – Svete maše so vsako drugo nedeljo v me-secu v Maria Sand ob 10.30.Vöhrenbach v Schwarzwaldu – Svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu v farni cerkvi ob 15.00.Buchen v Odenwaldu – Svete maše so vsako tretjo soboto v mesecu pod farno cerkvijo (Unterkirche) ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poletni čas).Rauental (Rastatt) – Svete maše so vsako tretjo nedeljo v mesecu v farni cerkvi ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poleti).Lebach v Saarlandu – Svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu v St. Michaelu ob 16.00.http://www.skm-mannheim.de

Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. ima nov naslov: SKD Lipa München e.V., Postfach (poštni predal) 10 13 32, 80087 Mün-chen, Nemčija

SKUD Triglav e. V. Reutlingenhttp://www.skudtriglav-reutlingen.de

SKUD Triglav, Stuttgarthttp://www.triglav-stuttgart.de

Žepni tečaj slovenščine za tujceTečaj vključuje osnovne informacije o slovenščini, o izgovarjavi slovenskih besed ter pogostih in uporabnih izrazih, ki tujcu olajšajo bivanje v Sloveniji.Lokacija: Slovenski turistični informacijski center, LjubljanaTečaj se izvaja 15. 9., 22. 9., 29. 9. ob 17.00

KOLEDAR PRIREDITEV

Zgodilo se je tega meseca


1. septembra 1928 Radio Ljubljana začne s svojim rednim oddajanjem.

3. septembra 1921 v Ljubljani odprejo prvi vzorčni velesejem.

4. septembra 1844 se v Lublanskih novicah prvič pojavi predlog, naj bo Ljubljana prestolnica Slovenije.

6. septembra 1901 začne v Ljubljani obratovati ljubljanski tramvaj.

10. septembra 1905 odkrijejo Zajčev spomenik Francetu Prešernu v Ljubljani.

15. septembra 1947 začne veljati mirovna pogodba z Italijo in 21 drža-vami, med njimi tudi z Jugoslavijo, ki je dobila velik del Primorske.

16. septembra 1849 odprejo železniško progo med Celjem in Ljubljano.

17. septembra 1890 se rodi France Bevk, slovenski pisatelj († 1970).

18. septembra 1869 je v Metliki ustanovljeno prvo slovensko prosto-voljno gasilsko društvo.

23. septembra 2004 se za promet odpre največji in najdaljši slovenski viadukt Črni Kal.

24. septembra 1136 je ustanovljen samostan v Stični.

26. septembra 1754 se rodi Jurij Vega, slovenski matematik († 1802).

27. septembra 1989 skupščina SR Slovenije sprejme ustavna dopolnila, ki so utrdila slovensko avtonomijo znotraj SFRJ in omogočila prehod v parlamentarno demokracijo.

29. septembra 1892 se v Ljubljani odpre novo deželno gledališče (zgradba današnje Opere).

30. septembra 1372 Karel IV. Luksemburški podeli Celjskim grofom naziv državnih grofov.

Kulturno društvo, Stuttgarthttp://www.kd-slovenija.de

ITALIJA

Zveza slovenske katoliške prosvete http://www.zskp.org

Amatersko športno društvo Sokol iz Nabrežine pri TrstuTečaj Minimotorike (za letnike od 2004 do 2006) vsako sredo od 16.15 do 17.15 v nabrežinski občinski telovadnici.Tečaj Motorike (za letnike od 2001 do 2003) vsak ponedeljek od 16.30 do 17.30 in vsako sredo od 17.15 do 18.15 v Občinski telovadnici v Nabrežini.Treningi Minivolleya (za letnike od 1999 do 2001) vsak ponedeljek v telovadnici srednje šole v Naselju San Mauro, Sesljan, od 16.30 do 17.30 in ob petkih od 16.15 do 17.15 v nabrežinski občinski telovadnici.Treningi košarke za začetnike (za letnike od 1998 do 2000) vsak ponedeljek od 17.30 do 19.00 in vsako sredo od 18.15 do 19.30 v občinski telovadnici v Nabrežini.Treningi moške košarke – skupina under 14 (za letnike 1996 ter 1997) vsak ponedeljek od 15.00 do 16.30, vsako sredo od 19.30 do 21.00 in vsak petek od 19.00 do 20.30 v nabrežinski občinski telovadnici.Treningi ženske odbojke – skupina under 14 (za letnike od 1996 do 1998) vsak ponedeljek od 19.00 do 20.30 v Občinski telovadnici v Nabrežini, vsako sredo od 17.30 do 19.00 v telovadnici srednje šole v naselju San Mauro, Sesljan, in vsak petek od 17.15 do 19.00 v nabrežinski občinski telovadnici.Treningi ženske odbojke – skupina under 16 (za letnike 1994 in 1995) vsak ponedeljek od 17.30 do 19.00 v občinski telovadnici v Nabrežini, vsak torek od 18.00 do 20.00 v telovadnici srednje šole na Proseku in vsak petek od 17.15 do 19.00 v nabrežinski občinski telovadnici.

Kulturno društvo Ivan Trinko – Circolo di cultura Ivan Trinkohttp://www.kries.it

Slovensko planinsko društvo GoricaDruštvo že več kot 30 let prireja rekreacijsko telovadbo za odrasle. Vad-bo vodi Dušan Carli v telovadnici Kulturnega doma Gorica, Ulica Italico Brass 20. Info: Aldo, tel.: 338 7995474; http://www.spdg.eu

Študijski center Melanie Klein, TrstVsak ponedeljek začetni tečaj slovenščine (18.00 do 19.30) in nadaljeval-ni tečaj slovenščine (19.30 do 21.00).http://www.melanieklein.org

Društvo slovenskih izobražencevRedna srečanja društva so vsak ponedeljek ob 20.30. Ulica Donizetti 3, Trst.

Društvo Finžgarjev dom v sodelovanju z župnijo OpčineZačetni tečaj slovenščine vsak ponedeljek od 19.30 do 21.00. Zinkov dom, OpčineNadaljevalni tečaj slovenščine vsako sredo od 19.00 do 20.30. Zinkov dom, Opčine

Društvo Finžgarjev dom Mladinska gledališka skupina za srednješolce (vodi Julija Berdon, mento-rica Lučka Susič) vsak petek od 18.00 do 19.00. Finžgarjev dom, Opčine.Pravljične urice za otroke: pripovedovanje pravljic, likovne delavnice, iz-delovanje lutk ... Vodi pedagoginja Urška Šinigoj. Vsako soboto od 10.00 do 11.00. Finžgarjev dom, Opčine.

Sklad Mitja Čuk, OpčineMoja slovenščina: tečaji slovenščine za Slovence in Neslovence, za otro-ke in odrasle, za izpopolnjevanje materinščine. Kratki tečaji ob koncih tedna.English for everyone: angleški jezik za vse starostne stopnje in različne stopnje predznanja. Možnost srečanj na temo. Konverzacija. Priprava na izpite. Kratki tečaji ob koncih tedna. Tečaji za šole po dogovoru. Please, play with me: z igro v angleški jezik, tečaji v sodelovanju z otro-škimi vrtci.Español para extranjeros: tečaji španskega jezika za vse stopnje, za otro-ke in odrasle. Priprava na izpite.Nemščina za vsakogar. V sodelovanju s priznano šolo za nemščino. Sku-pinski in individualni pouk. Priprava na izpite. Možnost certifikatov.Rekreativni tečaji: Tai Chi Chuan: vežbanje v starodavni in cenjeni veščini z vajami za telo in dušo: sprostitev mišic, povečana gibčnost in boljša koordinacija ter pomirjujoče počutje.Vsak dan inštrukcije in podpora šolskemu delu.Svetovalnica za vzgojo in razvoj po dogovoru.Družinska svetovalnica in družinska psihoterapija, ob petkih po dogovoru.http://www.skladmitjacuk.org

SKD BarkovljeTelovadba vsako soboto od 9.00 do 10.00, vodi Roberto Suppani.

KD Slomškov dom Bazovica http://www.bazovica.com

Društvo Marij Kogoj http://www.drustvomarijkogoj.org ASKD KremenjakPlesne skupine: - osnovnošolske in mlajše: vsako sredo, od 18.00 do 19.00- srednješolske: vsak četrtek, od 18.30 do 19.30- višješolske in večje: vsak petek do 19.00 do 20.30Mladinski pevski zbor ima vaje vsako soboto od 11.00 do 12.00.Tečaj diatonične harmonike (za začetnike in nadaljevalce, posamezno ali v dvojicah) vsako sredo, od 15.30 do 20.30. Lekcija traja eno uro. .

MOSP-SKK http://www.mosp-skk.blogspot.com Slovensko prosvetno društvo Mačkoljehttp://www.mackolje.org MePZ Jacobus Gallus; http://www.jacobusgallus.com

AVSTRALIJA

Slovensko društvo AdelaidePevski zbor Adelaide: vaje vsako drugo nedeljo od 16.00 do 17.00Kuhinja je odprta vsako nedeljo od 18.00.Radio 5EBI FM, Adelaide: sreda od 19.00 do 19.30 in nedelja od 14.00 do 14.30Časopis Slovenia South Australia izhaja vsak tretji mesec.

Slovenski klub Jadran16. 10. – Obletnica kluba2. 11. – Spremljanje konjskih dirk Melbourne cup

Panthers – Triglav, St John's Park Sydney Tai či proti artritisu vsak ponedeljek ob 10.00. Vsako sredo ob 12.30 balinanje; vabljeni tudi začetniki.

Flavours Restaurant kluba Panthers Triglav daje vsem članom 20 od-stotkov popusta pri »Blackboard Specials« vse delovne dni v tednu od ponedeljka do petka med 17.00 in 18.30. Izkoristite priložnost za okusno večerjo po zelo zmernih cenah.

Bocce centre »Planinka«, Logan City Inc. 146 Beenleigh Redland BayPrvo in tretjo nedeljo v mesecu vljudno vabijo vse člane in prijatelje, da se udeležijo njihovih piknikov v čim večjem številu in tako omogočijo nadaljnji obstoj slovenskega kluba v Queenslandu.

C31-Community Television Melbourne, Viktorija: vsako sredo ob 13.00 – Slovenia on TV MelbourneOrganizacija: Slovenian Media House Sydney (program sponzorirajo: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Potovalna agencija Beyond Slovenia in Veleposlaništvo RS v Canberri)

Državni radio SBS (Special Broadcasting Service) v Avstraliji:slovenske oddaje vsako nedeljo in torek od 8.00 do 9.00

Radio 5EBI FM, Adelaide, Južna Avstralija: oddaja v slovenskem jeziku ob sredah od 19.00 do 19.30 in nedeljah od 14.00 do 14.30

Radio 4 EB Queensland: oddaja v slovenskem jeziku vsako soboto od 18.00 do 19.00 http://www.4eb.org.au

ZDA

Cerkev sv. Cirila, New York62 St. Mark's PlaceMaša v nedeljo ob 10.30. Prosvetna/kulturna ura/kosilo: vsako tretjo ne-deljo od septembra do maja

SlovenSki Group, New [email protected]

Slovenia4You Foundation, New Yorkhttp://www.slo4you.com

Slovenski katoliški center/Slovenian Catholic Center v Lemontu, ILhttp://www.slovenian-center.org

ClevelandSlovenian.comhttp://www.ClevelandSlovenian.com

Slovenian American Club – Slovenska palma (Miami, Florida)http://www.slovenskapalma.org

KANADA

Kanadsko-slovensko kulturno društvo, WinnipegSlovenski radijski program vsako nedeljo od 17.15 do 18.00; CKJS 810 AMhttp://www.canadianslovenian.mb.ca

Radio Glas kanadskih Slovencev: vsako nedeljo med 17.00 in 18.00http://www.theslovenian.com/radio

Vseslovenski kulturni odborwww.theslovenian.com

Glasilo kanadskih Slovencevwww.theslovenian.com/magazine

Kanadsko-slovenski kongreshttp://www.slokongres.ca

Kanadsko slovenska gospodarska zbornicawww.cdnslocc.caKanadsko slovensko zgodovinsko društvo www.slovenianhistorical.caSlovenska šola Župnije Brezmadežnewww.brezmadezna.com/zupnija/sola

Slovensko kulturno društvo Savawww.savaclub.ca

Slovenski parkwww.slovenskipark.com

Bled Planica Social Clubwww.bled.ca

Slovensko letovišče www.sloveniansummercamp.com

ARGENTINA

Okence v Slovenijo – slovenska radijska oddaja:www.okenceslo.com.ar

Slovensko podporno društvo CordobePisarna je odprta vsako sredo od 16.00 do 18.00.Sestanek vsako sredo od 20.00 do 22.00.Tečaj slovenščine vsak četrtek od 18.00 do 20.00. Po dogovoru tudi tečaji ob sobotah.

Slovensko prekmursko društvo Cerrito 938 Bernal Oeste, Buenos AiresTečaj slovenskega jezika vsako soboto od 16.00 do 18.00, vodi Analija Ču-ček. Radijska oddaja »Eslovenos del este y...algo más« (Slovenci z vzhoda in … še kaj več) vsako soboto od 14.00 do 15.00 na Radiu AM Digital 860 in na internetu: http://www.digital860.com.ar.

Zveza slovenskih mater in žena – Asociación Benéfica Eslovena de Madreshttp://www.slo.org.ar/zveza.html

Hladnikov dom – Društvo Slovenska vas – Sociedad Villa Eslovenahttp://www.dsvas.com.ar

Prekmurski arhiv v Argentinihttp://www.slovencizvzhoda.com

Slomškov domhttp://www.slomskovdom.org

Zedinjena Slovenijahttp://www.slo.org.ar

Internetne strani avstralskih Slovencevhttp://www.glasslovenije.com.auhttp://www.slovenianbusiness.com.auhttp://www.thezaurus.com

Pisarije

(NA)UČIMO SE SLOVENŠČINE Pripravila: Tatjana Vučajnk

Rešite križanko.

Ilust

raci

ja: C

imer

man


Vodoravno

1

9

10

3

4

11

17

14

5

7

18

16

8

13

22

19

Navpično


(NA)UČIMO SE SLOVENŠČINE

20 21

12

62

15

(NA)UČIMO SE SLOVENŠČINE


Pisali smo

Eva

Draga mama!

Sem v vasi Pišece. Tukaj se je rodil Maks Pleteršnik, ki je zbiral gradivo za slovensko-nemški slovar. Prvi del je izšel 1894, drugi pa 1895. Danes ga imamo tudi na CD-ju. V rojstni hiši je muzej, vsako jesen potekajo tukaj Pleteršnikovi dnevi, poleti pa imajo tabor slovenščine.Ogledala sem si tudi grad Pišece. Bilo je lepo.

Timotej

Petra Mlinar

Idrijska cesta 20

5280 IdrijaUlica in hišna številka ali p.p. in številka

Poštna številka Pošta

Če vprašaš me, kje je moj dom,

kje zibel tekla mi, to je prelepa

Dobova z devetimi vasmi.

Oj Dobova, oj Dobova najlepši kraj

si ti. Oj Dobova, oj Dobova tu zibel

tekla mi.

»Dubovsko« himno se sliši od pros-

vetnega doma, cerkve ter do Jovsov.

Vsem lep pozdrav iz Dobove.

Cilka

Petra MlinarIdrijska cesta 20



Dragi Matevž!

En hribček bom kupil … je vabil Slomšek na Bizeljsko. Vinorodna pokrajina je prelepa. V repnici se pohladiš in poskusiš lokalne dobrote.Na vzpetino pa te vabi grad Orešje.

Lep pozdrav vsem doma.

Andreja

Draga Petra!

Lep pozdrav iz Čateških toplic.

Danes je vroče.Jem sladoled.Imam se super.

Petra Mlinar

Idrijska cesta 20



Matej

Brežice imajo grad.Rad sem bil v največji viteški dvorani.Enkrat bom kustos v Posavskem muzeju.Žejen nisem, ker imajo vodovodni stolp.Industrija peša, imajo pa odlično vinsko klet.Cest je veliko, tudi kolesarskih in pohodniških.Ena in ena je dve. Grem na sladoled.

Pozdravček iz Brežic.

KNJIŽNA POLICA


V bojih za severno in južno mejoKnjiga V bojih za severno in južno mejo je druga knjiga v zbirki V viharju petih vojn avtorja Andreja Zlobca. Zbirka je dragoceno pričevanje slovenskega rodoljuba o zgodovinskih dogodkih med letoma 1914 in 1945, od začetka prve do konca druge sve-tovne vojne. Prva vojna ga je potisnila v svoj vrtinec kot 15 letnega fanta, ki je moral prenašati ranjence v zaledju soške fronte, vojaško suknjo pa je odložil leta 1941, kot član generalštaba jugoslovanske vojske.

Andrej Zlobec

Prva knjiga v zbirki opisuje avtorjeva doživetja na soški in tirolski fronti ter njegov pobeg iz avstro-ogrske armade.

Vsebina druge knjige pod naslovom V bojih za severno in južno mejo se za-čenja v Gorici leta 1918, ko se je avtor pridružil prostovoljcem, organiziranim v narodne straže. Ko je general Maister klical prostovoljce v boj za severno mejo, se jim je Andrej pridružil in se udeležil slovite Maistrove akcije 23. no-vembra 1918, ki je Sloveniji rešila Šta-jersko. Nato se je vrnil domov, na Kras, a je moral zbežati od doma po prete-pu z italijanskimi vojaki zaradi zasta-ve, ki jo je skupaj z vaškimi fanti razvil na domači šoli. Po čudnem naključju mu je uspelo priti v Podoficirsko šolo v Zagrebu, nato pa se je prostovoljno vključil v boje na jugoslovansko-alban-ski meji. Star komaj enaindvajset let je okusil krutost bojev v surovi divjini al-banskih gora.

Zlobčeva zbirka vojnih spominov se nadaljuje še v tretji in četrti knjigi, ki bosta predvidoma izšli še letos. Celo-tna zbirka bo bistven prispevek slo-venski vojaški zgodovini, saj je rokopis pisal poklicni vojak, ki je preživel ne le

pet vojn, temveč je kot visok častnik bil prisoten tudi pri odločitvah general-štaba starojugoslovanske vojske.

Dušica Kunaver


Pripravila: Tilka Jamnik S KNJIGO V SVET

RASTEM S KNJIGO Ljubljana 2010 je svetovna prestolnica knjige vse od 23. aprila letos do 23. aprila naslednjega leta. Šolsko leto 2010/2011 bo šolsko leto knjige. Pred nami je 17. september – dan zlatih knjig, ko se tradicionalno začenja sezona Bralne značke, in ker bo v tem šolskem letu že 50. sezona, bomo Bralni znački posvetili poseben prispevek v eni naslednjih številk naše revije. Pred nami pa je tudi 8. september – mednarodni dan pismenosti, ko se v Sloveniji začenja projekt Rastem s knjigo, petič za sedmošolce in prvič tudi za dijake 1. letnikov srednjih šol.

V šolskem letu 2010/2011 bo že petič potekal nacional-ni projekt spodbujanja bralne kulture »Rastem s knjigo OŠ 2010 – izvirno slovensko mladinsko leposlovno delo vsake-mu sedmošolcu«, ki ga izvajajo Javna agencija za knjigo RS, Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Združenje splošnih knjižnic, ob podpori Zavoda za šolstvo RS, Društva šolskih knjižničarjev Slovenije in Društva slovenskih pisateljev ter v sodelovanju s splošnimi knjižnicami, sloven-skimi osnovnimi šolami, osnovnimi šolami s prilagojenim programom, zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mla-dostnikov s posebnimi potrebami ter zamejskimi osnovnimi šolami. Vsi sedmošolci bodo ob obisku splošne knjižnice pre-jeli pesniško zbirko Toneta Pavčka Majnice: fulaste pesmi.V okviru projekta Ljubljana 2010 – svetovna prestolnica knji-

ge se bo v šolskem letu 2010/11 izvajal tudi nacionalni projekt »Rastem s knjigo SŠ 2010«. Z njim želimo dijake prvih letnikov motivirati za branje slovenskih avtorjev in spodbuditi njihovo obiskovanje splošnih knjižnic. S tem namenom bomo vsake-mu dijaku prvega letnika ob obisku splošne knjižnice podarili mladinski roman Slavka Pregla Geniji brez hlač.Projekt – tako za učence 7. razreda osnovne šole kot za dijake 1. letnika srednje šole – spodbuja dostopnost kakovostne in iz-virne slovenske mladinske leposlovne literature; promovira vr-hunske domače ustvarjalce mladinskega leposlovja; spodbuja pri mladih bralcih motivacijo za branje in obiskovanje splošnih knjižnic; motivira založnike k večjemu vključevanju sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino.

Pesniško zbirko Toneta Pavčka Majnice: fulaste pesmi goto-vo poznate. Pesmi so namreč prvič izšle leta 1996 pri založbi Mladika v Ljubljani v zbirki Trepetlika z ilustracijami Kostje Gatnika. Zanje je Pavček naslednje leto prejel nagrado ve-černica. Leta 2007 pa je novo izdajo Majnic ilustrirala Teja Gorjup z novo barvno energijo in s tem dodala nove mo-žnosti doživljanja. Za projekt »Rastem s knjigo OŠ 2010« so se dogovorili za po-natis prve izdaje, torej s kakovostnimi ilustracijami vrhunske-ga umetnika Kostje Gatnika, ki pesmi ne le ilustrira, temveč jih skupaj s pesnikom soustvarja. Slikar riše poseben, s stripom in novimi mediji zaznamovan predstavni svet mladoletnikov. O naravi pesniške zbirke pove že sam naslov: pesnik sledi lju-bezni, tako v brezskrbno veselje in privzdignjeni trans kot v samotne kotičke koprnenja po dvojini. Ves čas pa jo posku-ša ugledati z vidika najstnikov, nekje med šolskimi klopmi in Mac Donaldom. Pesmi tako segajo od komičnih, ki so najpo-gosteje pisane v slengu in obarvane z ironičnim podtonom, do eksistencialnih, ki intimneje izpostavljajo ljubezen kot vo-dilo in cilj. Morda so slednje najstnikom, ki le redko prenesejo veristično ogledalo svoje ˝fulavosti˝ še bliže. Pesniško zbirko tako odlikujejo predvsem pogumen in pretežno osamljen poskus ustvariti poezijo posebej za najstniške bralce ter se-veda Pavčkov značilni hudomušni podton, ki se povezuje z melodičnostjo pesmi in večplastno izrabo jezika.

(Anotacija iz: Polet nad črtasto pižamo ali Pogum iz ptičje per-spektive: pregledni in priporočilni seznam mladinskih knjig iz leta 2007 po temah, zvrsteh in žanrih. Ljubljana: Mestna knjižni-ca, Knjižnica Otona Župančiča, Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, 2008.)


Tone Pavček je med nominiranci za Andersenovo na-grado 2010, prestižno mednarodno nagrado na podro-čju mladinske književnosti, ki jo vsako drugo leto pode-ljuje Mednarodna zveza za mladinsko književnost.

Kostja Gatnik je leta 2010 prejel Prešernovo nagra-do za življenjsko delo.

Slavko Pregl je v letu 2010 prejel Župančičevo nagra-do »za nepogrešljivo nagovarjanje mladih v literarnih delih, ki s humorjem in duhovitim metajezikom ulice prepričljivo izrisujejo socialne in psihološke svetove odraščanja ter poučno odslikavajo podobo sodobnega slovenskega socialnega in vzgojnega okolja.«

S KNJIGO V SVET

Mladinski roman Geniji brez hlač (2009 in 2010) je »nadaljevanje« zgodb Geniji v kratkih hlačah (1978, 1980, 1983, 1985, 1996, 2000) in Geniji v dolgih hlačah (1985, 2004).

Kaj meniš, kako bi pisatelj lahko naslovil književno delo, v katerem bi bili junaki že povsem odrasli, zaposleni, z družinami ipd.?

Odgovore pošljite na naslov: Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana Črnuče, Slovenija ali [email protected]

Nagradno vprašanje:

V središče najstniškega romana Slavka Pregla Geniji brez hlač (Didakta, 2009) je postavljeno vsakdanje življenje dijakov iz centra strokovnih šol, ki se razkriva v odnosu do staršev in učiteljev, vrstnikov, nasprotnega spola, ne nazadnje tudi do problemov lastnega odraščanja. Čeprav so zgodbe posame-znih junakov izrisane s prepričljivo psihološko motiviranostjo in predstavljajo več vzporednih pramenov romana, pa je po-vezovalni element zagotovo najstniška druščina kot celota, predstavljena z dobro mero humorja, ki izstopa zlasti v dialo-gih, začinjenih s slikovitim najstniškim besednjakom. Raznoli-ka, pogumna, samosvoja in ustvarjalna druščina bistrih mladih ljudi z izoblikovanimi stališči se ob prvih ljubezenskih izkušnjah in drugih manj prijetnih preizkušnjah odraščanja spopade tudi s problemom odgovornosti. Doživijo pravo iniciacijo v svet odraslih, ko se kot uredniški odbor dogovorijo za izid šolskega elektronskega glasila UŠEČ. Svojega novinarskega poslanstva se lotijo resno, nekoliko zaletavo, a predvsem s simpatično-na-ivnim mladostniškim navdušenjem. Mladi pisci se odkritosrčno in brez dlake na jeziku lotijo kritike sodobne družbe, predvsem njenih najbolj nevralgičnih točk, ki na različne načine prizade-vajo tudi njih same. Ob tem se nevarno približajo meji, ki jo družba odraslih še priznava za sprejemljivo, in se prvič resno soočijo s problemom odgovornega izrekanja. Avtor je ves čas na strani »genijev brez hlač«, ki želijo spreminjati svet. Brez od-večnega moraliziranja, s simpatijo in posluhom za potrebe in probleme mladih ter z veliko mero zaupanja vanje spremlja njihovo zaletavost in brezkompromisnost, ki jih zaradi neizku-šenosti lahko pripeljeta v resne težave.

(Anotacija iz: Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2010, z naslovom Ozvezdje Knjiga: pregled knjižne produkcije za mladino iz leta 2009, Ljubljana: Mestna knjižnica, Knjižnica Otona Župančiča, Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki bo izšel v začetku novembra 2010.)

Priporočilne sezname lahko najdete na domači strani http://www.mklj.si/images/stories/documents/digitalna_knjiznica/priporocilni_seznam_za_mlade/SEZNAM_2008.pdfPionirska - center za mladinsko književnost in knjižničarstvo skupaj s strokovnimi sodelavci tudi letos pripravlja priročnik za kakovostno branje. Letošnji Priročnik z naslovom Ozvezdje Knjiga, pregled knjižne produkcije iz leta 2009, bo izšel konec oktobra oz. prvi polovici novembra 2010.http://www.mklj.si/index.php/za-medije/arhiv-novic/216-pri-rocnik-za-branje-kakovostnih-mladinskih-knjigNaročiti ga je mogoče na e-naslovu: [email protected] oz.

Prihodnje leto 18. aprila bo minilo 70 let, odkar je šestkratni ljubljan-ski župan Ivan Hribar po vkorakanju italijanskih fašističnih čet naredil samomor – pri 90 letih je skočil v Ljubljanico. Prestolnica samostojne države mu je ob stoletnici izteka njegovega vodenja Ljubljane 30. av-gusta letos na Bregu postavila celopostavni 3,5 m visoki kip, ki ga je ustvaril kipar Mirsad Begić.

Ivan Hribar – župan, politik, bančnik in diplomat


VELIKI SLOVENCI

Ivan Hribar se je rodil 19. septembra 1851 v Trzinu, kjer v Kulturnem domu že stoji njegov doprsni kip, ki ga je izdelal iz-jemno nadarjeni ljubiteljski kipar iz oko-lice Kamnika Miha Kač. Že kot gimnazijec v Ljubljani se je Hribar začel zanimati za politiko, vendar je v politiko resneje za-šel šele 1882, potem ko je bil na volitvah za člana Ljubljanskega mestnega sveta izvoljen v drugem poskusu. V njem je “sedel” 28 let, do leta 1910. Sedem let po-zneje je bil kot v mestni svet izvoljen tudi v deželni parlament Kranjske, v katerem je ostal do leta 1908.

Hribar kot bančnik in politikHribar si je služil kruh v banki Slavija, s ka-tero je upravljal češki kapital. Kot uslužbe-nec v eni od največjih bank v habsburški monarhiji je služboval v bančni centrali v Pragi in v podružnicah v Ljubljani, v Brnu, na Dunaju in v Trstu. Leta 1876 se je ustalil v Ljubljani, kjer je kmalu postal vodja ozi-roma direktor podružnice. Na tem mestu je ostal vse do leta 1919, torej dobra štiri desetletja.Kot direktor banke je postal tudi predse-dnik upravnega odbora narodne tiskarne in kot tak je lahko vplival na uredniško po-litiko Slovenskega naroda in tednika Slo-venec, ki ga je sam pomagal ustanoviti. V obeh primerih je bil Hribar nosilec libe-ralnih in panslovanskih idej in je zato po-gosto prihajal v konflikt z drugo, katoliško (klerikalno) stranjo, na primer tedaj, ko je dal pobudo za ustanovitev slovenske univerze. V dunajskem parlamentu je celo podprl češke poslance, ki so želeli zmanj-šati vpliv voditelja Slovenske ljudske stranke Ivana Šušteršiča. Ta politični boj se je vlekel skozi vse njegovo življenje, celo v čase Jugoslavije. Navzlic temu ga An-drej Rahten (v Demokraciji) opredeljuje kot diplomata sprave, saj je po njegovem tudi on dajal prednost sodelovanju pred razdvajanjem. Poskusil se je celo zbližati z knezoškofom Antonom Bonaventuro Je-gličem, vendar neuspešno.

Ivan Hribar – šestkratni župan LjubljaneZa župana Ljubljane je bil Hribar prvič izvoljen leta 1896, potem ko je leta 1894 ustanovljena Narodna stranka za Kranj-sko prevzela vodilno vlogo v mestnem

VELIKI SLOVENCI


svetu. Županstvo je prevzel neposre-dno po katastrofalnem potresu. Obnove mesta se je lotil z vizijo, po kateri naj bi Ljubljana postala gospodarsko, kulturno in, če bo Bog dal, tudi upravno središče Slovencev. V ta namen je za glavnega ur-banista izbral arhitekta Maksa Fabianija, ki smo ga v naši reviji že predstavili.Nekatere imenitne stavbe in deli mesta iz Hribarjevih časov (palača Kresija, de-želni dvorec – današnja univerza, Filipov dvorec, Prešernov trg, Tromostovje in Zmajski most) so še danes Ljubljani v po-nos in pravi simboli mesta. Preko teh naj bi Ljubljana postala bolj podobna Pragi, za kar si je prizadeval župan. Ni pa poza-bil niti na vodovod, kanalizacijo in elek-trifikacijo, z uvedbo tramvaja v končni fazi. Ne nazadnje je pomembno tudi to, da je v red spravil tudi mestne finance. O tem, kakšen red je v Hribarjevem času veljal na področju financ, največ pove naslednja ugotovitev: ves čas njegovega županovanja so v mestni blagajni odkrili, da manjka poldruga krona iz časa, ko je bil Hribar odsoten. Tudi zato bo njegove dosežke težko še kdaj ponoviti. Njegove zasluge za Lju-bljano, ki jo je želel uveljaviti kot eno ključnih slovanskih prestolnic monarhi-je, so tako velike, da ga lahko oziroma moramo obravnavati kot zgodovinsko osebnost vsenarodnega pomena. Po-membno je zaznamoval slovenski na-rodni razvoj na prehodu iz habsburške monarhije v jugoslovansko državo. Kot spreten politik se je zavedal, da je to pro-ces in da se čez noč ne da veliko storiti. Iz hvaležnosti za pomoč po potresu in deloma tudi iz dobrikanja cesarju Fran-cu Jožefu mu je dal leta 1908 v Ljubljani postaviti spomenik tam, kjer sedaj stoji spomenik Franu Miklošiču. Po demon-stracijah, ki so izbruhnile v Ljubljani proti ponemčevanju (ustreljena sta bila dva mlada demonstranta) in s katerimi se je strinjal tudi Hribar, je prišel pri cesarju v nemilost in leta 1910 ga le-ta ni hotel več potrditi za župana. Videti pa je, da pri tem tudi njegov “veliki prijatelj” Ivan Tav-čar ni povsem nedolžen. Do prve svetovne vojne je Hribar v spravni vlogi večkrat potoval v nekatere slovanske prestolnice (Beograd, Sofijo,

Sankt Peterburg), kjer je poskušal po-sredovati med sprtimi Srbi in Bolgari. Po prvi svetovni vojni je postal prvi jugo-slovanski poslanik v Pragi in s tem sploh prvi poslanik Kraljevine SHS. Nekaj dni po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je podprl Mihajla Rostoharja, profesorja psihologije na Karlovi univerzi

v Pragi, pri prošnji, da se dovoli ustano-vitev Univerze v Ljubljani. Prošnja je bila hitro odobrena in decembra 1919 so na njej že stekla prva predavanja. Za zaslu-ge je Univerza Hribarja počastila febru-arja 1941 s tem, da mu je podelila častni doktorat.

Tomaž Štefe

Župan mesta Ljubljane Zoran Janković je skupaj z avtorjem, akademskim kiparjem Mirsadom Begićem 30. avgusta odkril kip znamenitega ljubljan-skega župana, bančnika, pisatelja, prevajalca in publicista Ivana Hribarja.

Slovesno odkritje je vodila novinarka Živa Rogelj, medtem ko je slovitega lju-bljanskega župana upodobil igralec Uroš Smolej. Prebral je nekaj odlomkov Hribarjevih razmišljanj, povezanih z Ljubljano, Ljubljančani in življenjem na prelomu stoletij, ko je v arhitekturi živela secesija, ki je tudi zaradi Hribarja pri-šla do Ljubljane in še danes krasi njene ulice. Kip upodablja Hribarja ravno v tre-nutku, ko iz Dunaja prejme pismo, s katerim je dobil cesarjevo podporo za ob-novo popotresne Ljubljane. S skulpturo Ivanu Hribarju dobiva na novo urejeni Breg ob Ljubljanici svojo prenovljeno zaključeno podobo, ki je vredna ogleda.

MLADI UMETNIKI


Miha Juvanc - EdiMiha Juvanc oziroma Edi – to ime namreč nosijo njegovi glineni izdelki organskih oblik – črpa zami-sli neposredno iz narave, katere ustvarjalnost doje-ma kot božji navdih. V domačem ateljeju na Škoflji-ci njegovo roko pri poustvarjanju narave vodi tudi glasba. Izdelki nastajajo ob organskih zvokih goa trance in naravnih zvokih etno glasbe.


MLADI UMETNIKI

Že dobrih deset let Miha sledi svojemu srcu in „glinira“. Vse se je začelo z vrtnimi palčki (škrati). V Sloveniji je bilo mogoče kupiti le „kičaste“ vrtne palčke, serijsko izdelane iz cenenih materialov na Ki-tajskem. Prvi škrat je tako nastal kar iz domače barjanske gline, ki pa se je izka-zala za premalo kakovostno, saj vsebuje preveč primesi. Zato je za pozneje raje uporabil prečiščeno in pakirano belo glino iz Nemčije. Nekatere svoje izdelke predstavlja tudi na spletni strani www.edi-ceramic-art.com.

ŠkratV njemu tako ljubem Iškem vintgarju se je srečal s slovenskim vilinskim svetom, iz katerega se je rodila prva serija unika-tnih škratov. Na potovanju po Franciji je pozneje spoznal še francoske in nemške škrate, ki pa so bili značajsko drugačni. Ugotovil je, da njegovi radoživi škrati ne-dvomno prihajajo iz slovenskih gozdov! Kaj kmalu občutek za oblikovanje ni zadostoval, potrebno je bilo tehnično znanje, ki ga je pridobil na tečaju kera-mike Danice Žbontar. Njegovi škratje so takoj postali še lepši in dobili neko tre-tjo, poduhovljeno dimenzijo. Pozneje je opravil še kiparski tečaj na Akademiji za likovno umetnost in škratom so se pri-družili še drugi predmeti: vaze, svečniki, pepelniki, akt in večje skulpture. Nekaj časa je preživel v Kavranu pri Puli, kjer je zaradi težjih pogojev naredil le tri manj-še skulpture, vse ostalo je nastalo v do-mačem ateljeju na Škofljici.

Miha uporablja belo glino pa tudi druge naravno obarvane gline (črno, rdečo, pe-ščene barve ...). Za pečenje gline je seve-da potrebna tudi peč (1050–1280°C). Kaj kmalu peč znanca ni bila več primerna, saj so izdelki postajali čedalje zahtevnej-ši. To je nekako tako, kot bi v prtljažnik av-tomobila želeli stlačiti 90 cm visok sveč-nik iz suhe, surove gline, ki je približno tako krhka kot kreda, še zlasti, če je glini primešan šamot, ki je nujno potreben za večje skulpture. Kupil si je torej električno peč, ki mu še vedno hvaležno služi.Na šestmesečnem potovanju po Indiji, na katerem ga je spremljala zaročenka, violi-nistka Maia, so se porodile nove zamisli in obogatile povednost Mihovega dela.

TigerTokrat se nam Miha predstavlja s tigrom, ker je to leto po kitajskem horoskopu v znamenju tigra, v katerem je rojen tudi sam. Njegov Tiger je večplasten, kar je glavna značilnost njegovih del. Večpo-menskost lahko prepoznamo v tridimen-zionalnih zgodbah.

Naredil ga je iz mešanice treh glin: bele, črne in rdeče (slednja se peče pri 1200°C in nima nič skupnega s terakoto). Najprej je po osnutku razporedil sestavne dele tigra. Ko se je glina malce posušila, se je začelo delo na detajlih. Ko je po približno treh tednih dela na detajlih tiger dobil svojo pravo obliko, ga je Miha izvotlil. Stene niso smele biti debelejše od dveh centimetrov, saj bi sicer tiger pri peče-nju razpokal. Izdolbeni tiger se je sušil še nekaj dni v zaprtem prostoru in zadnjih deset dni na prostem, nazadnje celo na soncu. Sledila je počasna peka (po 30° in 40° na uro) do 1160°C.

Krona / obešalnikPri padcu kaplje v vodo nastane značilna krona, ki jo je Miha zajel v skulpturo. Ta oblika gibanja vode ima poleg estetske vrednosti tudi uporabno funkcijo, saj lahko služi tudi kot umetniški obešalnik. Nastala je v seriji Portreti vode.

Roka21-kilska skulptura dlani simbolično združuje pet elementov v celoto – dlan. Večplastnost te skulpture se zrcali v fos-fornih pikicah, ki nas v temi čarobno zbli-žajo z ustvarjalnostjo vesolja in človeka. Vsi Mihovi izdelki so unikati.

Branka Golobič

PESEM NAS ZDRUŽUJE


Dve zabavi posebne vrsteSte kdaj pomislili, s čim vse se ukvarjajo muzikanti v svojem prostem času? Čeprav marsikatera njihova dejavnost ostaja skrita očem javnosti, pa sem in tja le odkrijemo kakšno! Ob bolj znanih in med muzikanti priljubljenih športnih tekmovanjih je letos vzbudilo pozornost dvoje izvirnih akcij: glasbeni pohod Navihank in srečanje tako imenovanih klobukarjev.

Čez hrib in dolPriljubljeni dekliški ansambel Navihanke iz Tevč pri Laškem, ki ga vodi Marjan Her-cog, je letos že drugič pripravil glasbeni pohod po zaselkih nad Laškim. Čeprav je bila tista spomladanska nedelja nekoliko oblačna, so se številni pohodniki zbrali pri domačiji Bobek v Lahomnem, kjer jim je dobrodošlico zaigrala kar Pihalna godba Laško! Najbolj zagreti so že ob devetih krenili po obronkih Tevč, se povzpeli do idilične domačije Vodišek sredi gozda, nato pa še do cerkve svetega Petra, kjer

jih je z glasbo pričakala Vaška godba z Vrha nad Laškim. Na Kanjucah (660 m) so uživali v čudovitem razgledu na okoliške vasi in celo na del Dolenjske, igrala jim je že tretja godba, tokrat Svetinska, potem pa so se spustili v dolino proti Oleščam. Seveda so se morali vmes spet podkrepiti, tokrat na domačiji glasbene družine Ver-bovšek, pohod pa so zaključili pri doma-čiji Jančič.Vsepovsod na poti so jih pričakale stojni-ce z domačim pecivom, suhim sadjem, manjkalo ni tudi domačega kruha in pra-

ve ocvirkove potice. Na domačiji Jančiče-vih, kjer izdelujejo pletene košare in koše ter rože iz krep papirja, so na koncu še po-zno v noč igrali kar štirje narodno-zabavni ansambli: Razigrani muzikanti, Toti Štajer-ci, Fantje izpod Lisce in seveda gostiteljice Navihanke.

Čigav klobuk je najbolj izviren?Nad tisoč metrov visoko pogorje v »tri-kotniku« Ljubno ob Savinji - Črna na Ko-roškem - Mozirje pa je to poletje že tretjič gostilo veseljake, med katerimi prevladu-


jejo zborovski pevci iz širše okolice, ki se lahko pohvalijo z unikatnimi klobuki iz ži-valskih kož, ki jih je – za vsakogar posebej oblikovanega – izdelal velik ljubitelj petja in tudi sam odličen pevec Franjo Marolt iz Ljubnega.Imetnik takšnega klobuka pravzaprav ne more biti kdor koli! Med najbolj znane klobukarje gotovo sodijo člani svetovno znanega Slovenskega okteta, ki so po-gosto na intenzivnih vajah v Zgornji Sa-vinjski dolini, ta slikovita pokrivala nosijo pevci iz Mežiške doline, Slovenj Gradca in

Zdaj pa veselo pot pod noge!

PESEM NAS ZDRUŽUJE

Velenja ter iz obeh Savinjskih dolin, Zgor-nje in Spodnje. Zloglasni napis »petje pre-povedano«, ki je včasih krasil prenekatero gostilno v dolini, bi bilo v teh planinah prav bogokletno postaviti, saj so srečanja Franjevih klobukarjev pravi kulturni do-godek, na katerem ubrano pojejo različne slovenske zborovske, predvsem planinske pesmi. Predlani so zvenele na Smrekovcu, lani na Travniku, letos pa na Starih stanih, od koder je prav sanjski pogled na Ka-mniško-Savinjske Alpe. Vreme je pevcem služilo »tristo na uro«, Lorbežnikov Joža

je skuhal zajeten kotel okusnega golaža, tudi harmonika je vriskala čez pašnike … Mirku Lečniku, dolgoletnemu pevskemu zanesenjaku s Prevalj, ki je imel letos v rokah vse organizacijske niti, pa se je ves dan samo smejalo!Prihodnje leto se bodo klobukarji spet dobili na Smrekovcu in šušlja se, da naj bi premierno zapeli celo svojo himno, ki jo zanje piše znan avtor, tudi sam klobukar!

Jože GaličFotografije: arhiv Navihank, Jože Galič

Navihanke so bile prijazne gostiteljice.

Klobukarji vseh generacij.


SLOVENSKE DOMAČIJE

Oplenova hiša v vasi Studor pod StudorjemVas Studor v Zgornji Bohinjski dolini se stiska pod 1002 m visoko goro istega imena. Videti je, da bi morali vas kot ce-loto, z njej pripadajočimi kozolci vred, proglasiti za muzej lokalnega, če ne že nacionalnega pomena. S tega zornega kota lahko obžalujemo, da je tudi sem začel prodirati turizem, kajti z njim prihajajo v kraj tuji oziroma kraju neprila-gojeni posegi. V širšem slovenskem prostoru in posebej še v strokovnih krogih je v Studorju najbolj znana Oplenova hiša, ki jo brez zadržka lahko opredelimo kot domačijo, saj se je prav zato tudi znašla v rubriki Slovenske domačije. Kot pravi oskrbnik hiše Gregor Resman, jo na leto obišče okoli 5.000 obiskovalcev in tudi v času našega obiska si jo je ogledovalo nekaj turistov iz Slovenije, popoldne istega dne pa še skupina turistov iz Španije.

SLOVENSKE DOMAČIJE


Oplenova hiša v vasi Studor pod Studorjem je stegnjena hiša, tipična za Bohinjski kot.

Zadnji stanovalci in obnova hišeHišno ime Oplen je hiša dobila po gospo-darju, ki je izdeloval oplene - premične drogove za sprednji in zadnji del voza, v katere se vtaknejo ročice. V današnji po-dobi naj bi bila hiša stara okoli dvesto let, zelo verjetno pa je na istem mestu tudi že prej stal manjši objekt. Lastnik hiše je

po Johanu Oplenu postal leta 1883 An-drej Žmitek, kajžar imenovan. Prejšnji la-stnik je namreč velik del posestva že raz-prodal, tako da je bil novi lastnik prisiljen iskati zaslužek izven kmetijstva; našel ga je pri gradnji bohinjske železnice. Žal je le teden po otvoritvi proge, junija 1906, umrl. Pri hiši je ostala mama s tremi hčer-

kami, od katerih se nobena ni poročila. Zadnja je hišo zapustila Helena (Lenčka), potem ko se je leta 1974 preselila k so-rodnikom. Umrla je stara 90 let in njena slika še visi v hiši.Gospodarsko poslopje je bilo zgrajeno leta 1884 in se drži stanovanjske hiše. V tem primeru imamo torej opravka s ste-


gnjeno kmečko domačijo, značilno za Bohinjski kot. Strnjena streha je v dolgih in s snegom bogatih zimah omogočala stanovalcem, da so opravili večino hišnih del in opravil pri živini, ne da bi morali pri tem stopiti izpod nadstreška na dež ali gaziti visoki sneg. V Oplenovi domačiji obstaja notranji in zunanji prehod iz sta-novanjskega v gospodarski del, vendar sta oba pod streho. Obokan mostovž pred stanovanjsko hišo je služil tudi za dovoz sena na ske-denj, kar je posebnost bohinjskih domov stegnjenega tipa. Le-ta je služil tudi za dohod na gank, ki je speljan po celi dolži-ni skednja. Na skednju je danes spravlje-nega veliko kmečkega orodja in naprav (voz, brana, slamoreznica, hodulje itd.). V odprtino pod kamniti obok so čez zimo odlagali pepel, ki so ga spomladi odpe-ljali na njive. Ker pa je gospodarska moč kmetije po smrti zadnjega gospodarja hitro zamirala, je bilo tudi v hlevu vedno manj živine, le nekaj koz in prašič. Hlev je v nasprotju s hišo zidan iz kamna in ka-mnita so tudi tla. Oplenovo hišo je leta 1980 odkupila občina Radovljica, ki je za vzdrževanje in obnovo namenjala le skromna finančna sredstva. Tudi zato je bila hiša preurejena v muzej in odprta za javnost šele leta 1991, le nekaj dni pred razpadom prejšnje države. Obnovitvena dela so se pričela na stanovanjskem delu

stavbe. Z odstranitvijo ometa se je poka-zalo, da je bila hiša prvotno neometana in da so bila bruna šele pozneje na grobo izravnalno obtesana ter na zunanji stra-ni obita s poševnimi letvicami in ome-tana. Omet je obnovljen le na obcestni (končni) fasadi, južna stena pa je ostala neometana. Tako je mogoče videti dve razvojni fazi preoblikovanja zunanjščine Oplenove hiše. Novo leseno skodlasto streho je domači-ja dobila šele leta 1997, saj je bilo staro dotrajano in preperelo treba v celoti na-domestiti z novo. Istočasno je bil odstra-njen tudi zidan dimnik nad obokom črne kuhinje, s čimer je hiša dobila takšen vi-dez, kot ga je imela v začetku 19. stoletja. Tedaj je bila črna kuhinja še brez dimnika in dim se je pod šipovnikom še valil na podstrešje. Zato ni bila črna samo kuhi-nja, marveč celotna podstreha. Opleno-vo hišo, Studor 16, je restavriral Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj. Hiša je last občine Bohinj, strokov-no z njo upravlja Gorenjski muzej Kranj. Z obnovo je bilo tako gospodarskemu poslopju kakor tudi stanovanjski hiši vrnjena prvotna podoba, ne pa tudi na-membnost.

Stanovanjski del Oplenove domačijeStanovanjski del Oplenove domačije je zelo enostaven. Sestoji iz veže in črne

kuhinje, lesene hiše s prizidano kamro, male kleti in podstrešja. Osrednji bivalni prostor je vsekakor hiša z lončeno pečjo, nad katero je ležišče. Nenavadno pri tem je leseno ogrodje okoli peči, ki kot neka-kšen grušt pomaga nositi ležišče na peči, hkrati pa je služil tudi za sušenje perila. Peč še vedno od časa do časa zakurijo, pravzaprav zakurijo v novi šamotni peči, ki so jo pri obnovi vstavili v staro lončeno peč. Nasproti peči je bogkov kot z mizo, stoli in obstenskimi klopmi. V kotu nad mizo je obešen križ z več nabožnimi sli-kami na eni in drugi strani. V hiši so po-zimi na ahlah (gradašah ali gradešlju) tudi česali volno, na kolovratu so predli, na statvah, prinešenih s podstrehe, pa so tkali blago. Tik za vrati v hišo stoji omara (marajna) s policami za pribor in posodje ter s predali za kavo, moko, proso itd. V prizidani kamri je prostor za omaro, preprosto starinsko posteljo in prav ta-kšno majhno otroško posteljico. Nekaj posebnega v kamri sta majhen stolček, ki je služil tudi kot stajica za otroke, in več kot sto let star prtič, na katerem je izve-zena pisana in tiskana abeceda, z letnico izdelave in imenom izdelovalke. Kamra je bila ogrevana iz kurišča za prašiče v črni kuhinji in z eno stranico peči v hiši. V ka-mri so spali starejši ljudje, preužitkarji in otroci.Veliko stvari, če ne še več kot v hiši, se je dogajalo v črni kuhinji, ki jo od veže loči samo prečni obok - šipovnik, pod kate-rim se je valil dim na podstrešje. V velbani kuhinji so tri ognjišča, in sicer kurišče za lončeno peč v hiši, odprto zidano ognji-šče s kotlom na verigi in obzidan kotel za kuhanje prašičje hrane. Na polici v zidu je bil prostor za posodo z vodo, pred polico stoji »mentrga«, poleg nje pa še »maraj-na«. V kuhinji je razporejenih tudi več po-sod in pripomočkov, ki so jih gospodinje potrebovale pri kuhanju. Obleko, blago, obutev, suho sadje so hranili v skrinjah na podstrehi nad hišo, žito pa v posebni skrinji – pregradi – nad vežo. Hoja po nadvežju je zelo neudobna zato, ker so tla iz na pol prežaganih debel. V težko dostopnem kevdercu so hranili sadje, repo, korenje in krompir.

Besedilo in fotografije: Tomaž ŠtefeV prostoru na podstrehi je razporejenih več skrinj in drugih predmetov.

SLOVENSKE DOMAČIJE

43

V kuhinji je poleg štedilnika in omare tudi miza s stoli in panj-skimi končnicami na stenah.

Moja Slovenija / September 2010

Različno kmečko orodje in naprave so shranjene na skednju.

Bogkov kot nad mizo s številnimi nabožnimi slikami

Velbana črna kuhinja je nekaj posebnega zato, ker ima odprto ognjišče in dve kurišči

Leseno ležišče nad krušno pečjo podpira leseno ogrodje, ki je služilo tudi za sušenje perila.

Kislo mleko z medomčudoviti naravi Logarske doline, ki jo obdajajo vršaci Kamniško-Savinjskih Alp pridelu-jejo domačo hrano in mleko. Na terasi planšarije Logarski kot, s prelepim pogledom in polno mizo domačih dobrot, se življenje ustavi. Kot predjed je odlično kislo mleko iz

domačega mleka, ki ga osladimo z medom. Zraven pa se prileže tudi črn kruh iz krušne peči.


SLOVENSKE JEDI

Sestavine za kislo mleko:• 3 litre nepasteriziranega in neprekuhanega mleka• ½ kislega mleka

Sestavine za sveži sir – skuto:• 1 liter kislega mleka• 1 liter vrele vode


Kako naredimo svoje domače kislo mleko? Sveže mleko pustimo

na toplem mestu v plastični ali lončeni posodi. Prej kot v dveh dneh

se bo samo skisalo. Če želimo proces kisanja pospešiti ali pripraviti

več kislega mleka naenkrat, v trgovini kupimo kislo mleko (ne jo-

gurt). Pol litra vlijmo v tri litre svežega mleka. Vsebino postavimo

na toplo mesto in prej kot v enem dnevu bomo dobili kislo mleko.

Kislo mleko nato postavimo v hladilnik. Za osvežitev nam bo na

voljo približno naslednja dva dneva. Če ga ne bomo porabili, lahko

iz njega naredimo sveži sir oziroma skuto.

Kislo mleko (en liter) prelijemo z enim litrom vrele vode in ko se

vsebina dobro ohladi, jo odcedimo skozi gazo ali gosto mrežo. Sku-

ta je po odcejanju pripravljena za uporabo. Lahko jo jemo slano,

slano z različnimi mesno-zelenjavnimi dodatki, sladko, sladko z do-

datkom različnega sadja ali pa uporabimo tudi za kuhanje.

Košarkarsko svetovno prvenstvo v TurčijiSlovenija ni ravno prepoznavna država, saj večina zemlja-nov nikoli ni slišala zanjo. Celo več, takšnim nevednežem se ni mogoče izogniti niti v neposredni soseščini, vendar je v nasprotju z uvodnim dejstvom to prej njihova težava.

Širša neprepoznavnost pač ne. Če je v naši državi kaj takšnega, kar vsaj tu pa tam doseže svetov-

no javnost, je to brez dvoma slovenski šport, brez konkurence najboljši promotor. Košar-ka, denimo. Tudi nogomet, pa Anže Kopitar in Dejan Zavec.



ŠPORTŠPORT

Slovenska košarka ima od nekdaj takoi-menovano domovinsko pravico. Prizna-nje je dobila pred vsaj petdesetimi leti, ko je bila težnja po samostojni državi pri Slovencih komajda globoko zamrznjen zametek. V začetku devetdesetih, takrat je smučanje, dotedanji prvi nacionalni šport, začelo izgubljati veljavo, so se ko-šarkarji z izdatno podporo javnosti spo-gledovali z evropskim vrhom. Žal dolgo res le spogledovali, saj se je vrsta, v katero se je morala postaviti slovenska košarka in brez preskakovanja razredov potrpežljivo počakala na diplomo, izkazala za izrazito dolgo. Vseskozi pa je neuspešno gradila reprezentančni kult, pravzaprav je bila le prva generacija z Vilfanom, Zdovcem, Ali-begovičem, Kotnikom in Hauptmanom v ospredju še najbližje temu dosežku, ven-dar takrat za odtenek premalo odločna, iz-kušena in tudi kakovostna za odmevnejši dosežek.V naslednjih letih so v Sloveniji ena za dru-go na površje splavale generacije izjemno nadarjenih igralcev, ki niso zaostajali za vrstniki iz tradicionalnih košarkarskih dr-žav. Medtem ko so se s prvenstev mlajših selekcij kot po pravilu vračali s kolajnami, zaradi manj uspešnega prehoda v člansko izbrano vrsto kakovosti domala nikoli niso znali potrditi še na najvišji ravnil. Ko je jezo skorajda zamenjalo malodušje - po nuj-nih odmevnih zmagah proti poznejšim zmagovalcem oziroma vsaj finalistom so odločilni porazi zdaj proti Izraelu zdaj proti Latviji in podobno postali utrujajoči - smo vendarle našli krivca za vse ponesrečene reprezentančne nastope. V tej reprezen-tanci ni kulta, kakopak.Občutku, da je vabilo v člansko reprezen-tanco za marsikaterega košarkarja, naj je bil razlog dovolj tehten ali pa ne, večkrat sodil v kategorijo nebodigatreba, se po ponavljajočih oziroma kar verižnih odpo-vedih ni bilo več mogoče izogniti. Do pre-obrata je prišlo na evropskem prvenstvu v Srbiji in Črni gori, takrat je bil Beograd dovolj privlačen, da je z izdatno pomočjo slovenskih navijačev bolj odločno postavil temelje slovenskega reprezentančnega kulta. Množični eksodus navijačev na ve-lika košarkarska tekmovanja so zdaj po-stala že kar tradicionalna, letošnji Carigrad je denimo močno presegel slovensko na-

vijaško udeležbo na lanskem evropskem prvenstvu na Poljskem. V zadnjih letih na-vijaškemu zanosu sledijo tudi nekateri re-prezentanti. Memi Bečirovič v Turčijo res ni popeljal vseh najboljših slovenskih košar-karjev, je pa skoraj gotovo popeljal najbolj srčne in predane. Z nacionalnim nabojem polne geste fantov - predvsem Dragiča,

Lakoviča ali denimo Nachbarja - vzbujajo upanje, da glede kulta v slovenski izbrani vrsti vendarle ni nič zapravljenega. Graditi so ga pravzaprav začeli navijači.

Lucijan Pejčičekipa.org

Foto: arhiv Ekipe

POVZETEK V ANGLEŠČINI


Summaries

Slovenes in HungaryOn the territory of Hungary after the peace Trianon Treaty, made in 1920, the settlements remained, where according to reliable information in no place was less than half of Slovenes. The most Slovene settlements are still Andovci (Orfalu), Dol-nji Senik (Alsószölnök) and Gornji Senik (Felsőszölnök), Saka-lovci (Szakonyfalu); Slovenska ves (Rábatótfalu) is officially part of Monošter (Szentgotthárd), Števanovci (Apátistvánfal-va), Otkovci (Újbalázsfalva) belonging to Števanovci, Verica-Ritkarovci (Kétvölgy) and Monošter, in which approximately every tenth resident is Slovene. Once the Slovenes used to live in other villages of current Porabje region and towns of adjacent South Gradiščanska (Southern Burgenland) in Aus-tria. According to unofficial information about 5000 Slovenes live in Hungary, of which 3500 live in the Porabje region and others in the county center of Sombotel (Szombathely), Budimpešta (Budapest), Mosonmagyarovár, Székesfehérvár, Taranj (Tarany) and in the outskirts of the Sómogy county, where is also buried in Surd clergyman and the most impor-tant protestant writer Štefan Küzmič from Prekmurje.

Luigija NegroShe was born in the mid sixties in Rezija (Resia) and lives in the place Osojane (Oseacco di Resia). Since 1990 she has been performing surely the most important function as a very active president of cultural association »Rozajanski Dum«. Particularly in this role she proved to be an organizer, instigator and collaborator in courses of Resian language and culture in Resian school. As far as the field of culture is con-cerned almost nothing happens without her (leading) role in Rezija. And this is quite a lot of: from various courses, exhibi-tions, book presentations and to May devotions and carnival events. She is one of those women, and there are a growing

number of them, to hold up the Slovene societies and thus maintain the Slovene language and Slovene presence in neighboring countries and around the world.

Franc Pediček and his book : »Split« timeThe famous and renowned Slovene educator Franc Pediček did not live to see the outcome of his autobiographical book entitled »the Split time« (he died on the 28th July 2008). The work was published in the Mohor’s Society (Mohorjeva družba) from Celje only in the middle of 2010. Franc Pediček was born on the13th July in 1922 in Malečnik at Maribor. He attended grammar school in Ljubljana and Maribor and graduated in pedagogics and philosophy with psychology in 1949 at the Faculty of Arts of the Ljubljana university. He held a Ph.D. in Pedagogical Sciences. In the book with the ti-tle above is arranged more memorial and anecdotal records from his personal life that was anything but easy and boring. In whole, these records are related to each periods.

Sour milk with honeyIn the beautiful nature of the Logarska valley surrounded by peaks of the Kamnik - Savinja Alps we find a home grown food and milk. Life stops on a terrace with a splendid view and a table full of local delicatessen. As the perfect appetizer is sour milk from domestic milk, sweetened with honey. The black bread from the baker’s oven does good beside. How to make your own domestic sour milk? Fresh milk is left in a warm place in a plastic or clay pot. In less than two days it will automatically turn sour. If you want to accelerate the acidifi-cation process, or produce more sour milk all at once, buy in the shop sour milk (not yogurt). Half a litre of sour milk pour into 3 liters of fresh milk. Place contents in a warm place and in less than one day you will get sour milk and then put it in refrigerator. It will be available to you for a refreshment ap-proximatel the next two days. If it is not consumed, it can be done in fresh (green) cheese or cottage cheese.

49

Sumario de este número


POVZETEK V ŠPANŠČINI

Los eslovenos en Hungría Luego de firmado el tratado de paz de Trianon el año 1920 quedaron en territorio húngaro poblaciones, en las cuales –según datos fehacientes- en cada una de ellas al menos la mitad de los pobladores eran eslovenos. Aún hoy en día An-dovci, Dolnji y Gornji Senik, Sakalovci, Slovenska ves, que ofi-cialmente forma parte de Monošter, Števanovci, Otkovci, que forma parte de Števanovci, Verica-Ritkarovci y Monošter son poblaciones eslovenas, en las cuales de cada diez habitantes uno es esloveno. En el pasado los eslovenos habitaban tam-bién en otros pueblos de Porabje y de los lugares fronterizos del sur de Gradiščansko en Austria. Según datos extraoficia-les viven en Hungría alrededor de cinco mil eslovenos, de los cuales tres mil quinientos lo hacen en Porabje y los demás en la capital departamental Sombotel, en Budapest, Moson-magyarovár, Székesfehérvár, Taranj y sus alrededores en el departamento de Sómogy. Allí, en Surdu, está sepultado el clérigo de Prekmurje y el más prominente escritor protestan-te Štefan Küzmič.

Luigija NegroNació a mediados de los años sesenta en Rezija (Resia), pero vive en la localidad de Osojane (Oseacco di Resia). La activi-dad más importante que realiza desde 1990 es seguramen-te la de una muy activa presidenta de la Asociación Cultural Rozajanski Dum. En este rol se destacó como organizadora, iniciadora y colaboradora de los cursos de idioma resiano y de la cultura resiana en la escuela resiana. Casi nada de lo que pasa en Rezija en el ámbito cultural ocurre sin su valiosa conducción. Y son muchas actividades: desde cursos varios, exposiciones, presentaciones de libros hasta actos en tiem-po del carnaval o de las fiestas marianas de agosto. Es una de aquellas mujeres – que son cada vez más numerosas- que sostienen en pie las asociaciones eslovenas y de esta manera mantienen viva la lengua eslovena y la permanencia eslove-na allende las fronteras.

Franc Pediček y su libro El tiempo quebrado (Razklani čas)El conocido y reconocido pedagogo esloveno Franc Pediček no llegó a ver editado su libro autobiográfico titulado El tiem-po quebrado (Razklani čas), porque falleció el 2 de julio de 2008. Franc Pediček nació el 13 de julio de 1922 en Malečnik, cerca de Maribor. El secundario lo cursó en Maribor y en Lju-bljana y se diplomó en pedagogía y filosofía en 1949 en la Facultad de filosofía de la Universidad de Ljubljana. Se docto-ró en ciencias pedagógicas. En el libro de marras narra varia anécdotas de su vida personal, para nada fácil y aburrida. Los recuerdos conforman un todo a través de los diferentes pe-ríodos.

Leche agria (cuajada) con mielEn el maravilloso entorno natural del valle de Logarska, ro-deado de las cumbres de los Alpes Kamniško-Savinjske, pre-paran alimentos caseros y leche. La vida parece detenerse estando en una terraza con una vista maravillosa y una mesa repleta de delicias caseras. De entrada se sirve una excelente leche agria producida en casa, endulzada con miel. Se acom-paña muy bien con pan negro, horneado en casa. ¿Cómo podemos hacer nosotros mismos la leche agria? Dejamos la leche fresca en un recipiente de plástico o de barro en un lu-gar tibio. En menos de dos días la leche se agriará por sí sola. Si queremos acelerar el proceso de agriación o preparar una cantidad mayor de leche agria, compramos en el comercio un pote de leche agria (no yogur). Agregamos medio litro de leche agria en tres litros de leche fresca. Lo dejamos en un ambiente tibio y en menos de un día tendremos leche agria. Entonces la guardamos en la heladera. Con ella nos podemos refrescar en los dos días siguientes. Si no la consumimos, po-demos hacer queso fresco o ricota.

50

Trofeja - rjavi medved

FOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI

Moja Slovenija / September 201050

Ime in priimek: __________________________________Ulica: __________________________________________Kraj (in zvezna država): ____________________________Poštna številka: _________________________________Država: ________________________________________Telefon: ________________________________________E-pošta: ________________________________________Datum in podpis: ________________________________

Želim postati naročnik/ca revije Moja Slovenija. Revijo želim prejemati od številke _______ naprej, do preklica.

Stroški pošiljanja za 12 številk za pošiljanje v tujino znašajo 63 eur oz. 76 USD.

NAROČILNICA NA REVIJI MOJA SLOVENIJA

Želim objavo voščila osmrtnice

1/8 strani: 50 eur oziroma 0 EUR za naročnike na revijo 1/4 strani: 100 eur oziroma 0 EUR za naročnike na revijo 1/2 strani: 200 eur oziroma 0 EUR za naročnike na revijo

Plačal sem preko banke, na vaš račun št. SI56242019004515506

Plačal bom z osebnim čekom, Prosimo, da naročilnico z osebnim čekom vred pošljete na Revija Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana-Črnuče, Slovenija.

Za dodatne informacije pokličite naš naročniški oddelek na +386 15653416, po elektronski pošti [email protected] ali na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče, Slovenija.

ZA NAROČNIKE

BREZPLAČNO

V Tehniškem muzeju Slovenije domuje tudi Slovenski lovski muzej. V njem je mogoče spoznati številne, nekdaj lovne vr-ste divjadi v Sloveniji. Danes je večina ptičjih vrst trajno za-varovanih, enako pa velja tudi za velike zveri (medved, volk in ris), na katere smo v Sloveniji še posebej ponosni. Rjave-

ga medveda smo varovali že konec 19. stoletja, z zakonom pa od sredine 20. stoletja dalje. Uplenitev medveda je bila

mogoča samo na osnovi posebnega dovoljenja pristojnih oblasti. Lovska dejavnost je bila še do nedavnega opre-deljena tudi kot gospodarska dejavnost. K deviznemu prilivu nekdanje skupne države je pomembno prispeval

lovski turizem. Med tujimi lovci je bilo veliko povpraševanje po odstrelu rjavih medvedov. Tako se je zgodilo, da je nemški

lovec leta 1972 v snežniških gozdovih uplenil izredno velikega medveda. Kot je bilo tedaj v navadi, so leto pozneje trofejo med-veda prikazali na mednarodni lovski razstavi v Torinu. Posebna

14-članska komisija je kožuh medveda ocenila s 419,5 točkami – slovenski medved je postal svetovni prvak. To je pomenilo, da je bil

to tedaj največji medved, ki so ga dotlej prikazali na svetovnih raz-stavah. Nemški lovec je bil priznanja vesel, najbrž pa precej raz-

očaran, ker dragocene trofeje ni dobil v posest. V Sloveniji so takrat oblasti sprejele odlok o zavarovanju določenih trofej

za naravni spomenik in tako tujemu lovcu onemogočile izvoz dragocene trofeje v tujino. Za protiuslugo so mu omogočili še en lov na medveda, nekdanjega prvaka pa lahko občudujemo v Slovenskem lovskem muzeju.

Mag. Romana Erhatič Širnik, vodja ribiškega oddelka TMS in Lovskega muzeja Slovenije


KRIŽANKA

Trofeja - rjavi medved (Tehniški muzej Slovenije)

Moja Slovenija september 2010

Documents

Transcript of Moja Slovenija september 2010