212

OBČINA MISLINJA ZBORNIK

DOMAČA OBRTStoritveno dejavnost lahko razvrstimo po

namenu in dohodku, in sicer na glavno in dopol-nilno dejavnost. Med prve so se prištevale stori-tve, ki so imele državna ali cehovska priznanja v obliki obrti. V drugi skupini so se pojavili prej-šnji pomočniki z opravljenim izpitom, ki si niso pridobili uradnega dovoljenja in so delo opravlja-li kot dopolnilni zaslužek. V tretjo skupino so sodili tisti, ki so si znanje in spretnost pridobili kot pomožni delavci z opazovanjem, učenjem na napakah in prizadevanjem, ki so ga rodile potre-be. Taka zaposlitev je bila odvisna od sezonskih potreb in naročil. Mnoge storitve, ki so bile v preteklosti potrebne, so izginile ob tehnološkem napredku.

Med dejavnosti, ki jih v našem okolju ne najde-mo več, spada prav gotovo tkanje domačega pla-tna. Še do druge svetovne vojne so kmetje sejali lan, v zimskem času so kmetice napredle »predi-vo» in volno. Iz lanu je bilo stkano domače platno, mešano z volno pa raševina, za vrhnja, predvsem moška, oblačila. Tkanje je bilo zahtevno opravilo, potrebno je bilo primerno orodje, predvsem sta-tve. Delo je bilo zaupano strokovnjakom – tkal-cem. Tako so nastala tudi posamezna domača imena »pri kavcu«. Med zadnjimi tkalci so bili: v Mali Mislinji je ohranjeno domače ime »Kavci«- Špegel, V Gornjem Doliču – Pogladič, v Dovžah – Černjakov Fridl, Urbancl, in v Srednjem Doliču – Bernard Verboten.

KROJAŠTVO IN ŠIVILJSTVOse je kot samostojna dejavnost v našem oko-

lju pojavilo že v drugi polovici 19. stoletja. Ročno šivanje so nadomestili prvi šivalni stroji, najprej znamke »Pfaff« in »Singer«. Šiviljsko obrt so ob koncu 19. stoletja v Mislinji imele Marija Jaš in pozneje Regina Rihernik; v Dovžah: Vincencija Jeromel, Fanika Strgar in Marica Gašpar. Med krojači so v Misliji ohranjena imena: Alojz Pintar, Ludvik Prauhart, Franc in Vincenc Tasič; v Doliču: Alojz Pogladič; v Dovžah: Ferdinand Potočnik. Obrtniki so imeli dovoljenje sprejemati učence, ki so opravljali pomočniške izpite po predpisih obrtne zbornice. V komisiji, ki je ocenjevala zna-nje, so bili pred drugo svetovno vojno: za šivilje Regina Rihernik, za krojače Anton Debelak in za čevljarje Jože Levovnik.

OBDELAVA LESALes že v zgodnji zgodovinski dobi prebival-

cem Mislinjskega Pohorja služil za gradnjo stano-vanjskih hiš, hlevov, žag, mlinov, vodnih žlebov, vozov, orodja, za kurjavo, za treske, za razsvetlja-vo, za kuhanje oglja in za žagan les. V kmečkih gozdovih so posek, spravilo in nego gozdov opra-vljali kmetje, hlapci in najeti delavci – dninarji. Tesarstvo je zahtevalo znanje, ne samo tesanje, potrebna je bila priprava lesa za posamezno konč-no uporabo.

Strokovno znanje je kmalu rodilo poklice kot so: tesar, kolar in mizar.

TESARSKI mojstri so bili; v Stražah: Vrhovnik in Černič; v Završah – »Falintnov graben«: Zajamšek in v Mali Mislinji Franc Vavkan – »Strmški Franc«. Tesarski mojstri niso imeli stal-no zaposlenih delavcev, po potrebi so posamezni-kom dajali možnost dopolnilnega zaslužka.

KOLARSKA dela so potekala v pokritih prosto-rih in neodvisno od letnega časa.

Največ dela je zahtevala izdelava vozov, koles, sodov, škafov, lakanc, veder, lesenih skled, nečk, ribežev za pranje perila in v zimskem času smuči, sank, tudi za prevoz drv, sena in slame. Manj zah-tevne predmete so ljubiteljsko izdelovali posame-zniki.

Kolarski mojstri so bili; v Stražah: Anton Koren; v Dovžah: Kocjan in August Urbancl; v Doliču: Hren – Mlinar in Jeromel.

POHIŠTVO so izdelovali mizarji po naročilu. Po prvi svetovni vojni v Šentlenartu: Ivan Završnik – »Tišlerjev Anza«, oče Pirš in nato sin Vincenc Pirš ter Ivan Mencinger; v Veliki Mislinji: Ferdinand Jeseničnik in v Doliču: Franc Borovnik.

OBUTVENE izdelke lahko delimo na usnjene in lesene, oplemenitene z usnjem, ali na delovne in »praznične«. Delovne so bile lesene cokle ali natikači z lesenim podplatom, ki je bil navadno nabit z odpadnim usnjem ali podkovan z žeblji, gornji del je bil usnjen - in gajbelni: z enakim podplatom kot za coklo, gornji del je bil dopolnjen z vezalkami ali delom dotrajanega čevlja. Za tako obutev so bile najbolj primerne doma pletene vol-nene nogavice. K usnjeni »praznični obutvi« so prištevali škornje, visoke in nizke čevlje.

Obutev z lesenim podplatom so navadno izdelovali po domovih. Usnjena obutev je bila zelo cenjena. Predelava kož v usnjarni v Slovenj

OBRTNA DEJAVNOST

213

ZBORNIK OBČINA MISLINJA

Gradcu in Šoštanju je omogočala zamenjavo kož za usnje in izbiro usnja za vrsto čevljev. Zaradi tega je bilo kar nekaj izučenih čevljarjev, ki so bili zaposleni pretežno s popravilom čevljev. Na našem območju so bili čevljarji; v Šentilju: Franc Šuligoj, Anton Cestnik, Albert Šauperl; v Šentlenartu: Bregant; v Doliču: Razbornik in v Stražah: Valentin Podpečan. Večkrat se pojavljajo domača imena »pri šoštarju«. V Šentlenartu je po prvi svetovni vojni, do preselitve v Turiško vas, imel delavnico sedlar Franc Obers. Premožnejše kmetije so, navadno v zimskem času, najema-le za delo na domu šivilje, čevljarje in sedlarje. Podjetje Gozdarstvo in lesna industrija je imelo lastno mizarsko delavnico za redno vzdrževanje objektov.

ŽAGE IN MLINI Hribovita pokrajina z vodotoki je dajala

možnost koriščenja vodne energije. Vodotoki so dosegli najvišji vodostaj spomladi in jese-ni, takrat se je umirjalo delo na kmetijah. Večji gozdni posestniki so začeli ob vodotokih gradi-ti mline in žage. Zaradi obilice vode, posebno na Pohorju, je imela mlin za domačo predelavo hrane skoraj vsaka kmetija. V Doliču je svet bolj apnenčast, vode je manj in zato tudi manj mlinov. Večji mlin je bil Pavlov mlin ob reki Paki. Mlini so imeli po tri kamne, na enem so mleli pšenico, na drugih dveh pa vsa ostala žita. Razen kamnov so imeli mlini še stope za luščenje ali phanje ječmena, ajde, prosa in lanenih glavic. Žito so v mlin prenašali ali vozili v mehih (vreče iz obde-lanih kož). Za mletje si je mlinar kot plačilo vzel določen delež moke in otrobov, ponavadi merico.

Takemu mlinu so rekli merčni mlin. Med mlini je vsekakor bil posebnost Smonkarjev mlin nad Valdekom, ki je bil grajen na vetrni pogon. Žal ga je že po nekajletnem obratovanju, zaradi pomanj-kanja izkušenj, porušil močan veter. V Šentilju je bil največji Jašev mlin ob reki Mislinji.

V gornjem toku reke Mislinje in pritokih je voda poganjala: Čankarjev, Ramšakov, Vogrinov, Miklavžev in Javhov mlin ter Miklavževo, Sedovnikovo in Vogrinovo žago. Ob Mislinji in pritokih, od bivših mislinjskih železarn do Dovž, je obratovala Lesna industrija Artur Perger, ki je nasledila žage bivših železarn in povečala zmo-gljivost s polnojarmeniki, sodarno ter zabojarno. Žage, večina venecijanke, so bile: Blazinškova, Prevolnikova, Jaševa, Rozmanova, Vavkanova, Šimanova, Gornjakova, Krofova, Polajnarjeva in Jovšnikova. Mlini, ki so delovali: Lopanov, Jašev, Rozmanov, Vavkanov. Na tem delu reke Mislinje je bila tudi Kralova elektrarna.

Ob pritoku reke Turičnice in Dovžanke so obra-tovale žage: Turičnikova, Pridigarjeva, Lazarjeva, Krivčeva, Garneževa, Brešerjeva, Nogarjeva, Ješovska in Pušnikova ter: Turičnikov, Nenarjev, Jaklnov, Molharjev, Pridgarjev, Trnjekov, Var-žarjev, Mušičev, Rekov, Gornjega Barla, Lazarjev, Spodnjega Barla, Dražnikov, Peharov, Pušnikov, Lušničev, Krivčev, Garnežev, Štantmanov, Elbejev, Jelenov, Brešerjev, Jerlohov, Nogarjev, Pušelov, Trnjekov, Šavčev, Mušev, Jažev, Tratnikov in Zavodnikov mlin. Ob gornjem toku reke Pake so delovale žage: Lušničeva, Kuzmanova, Lojzekova, Tomaževa, Iršičeva, Tišlerjeva, Valdeška, Lopa-nova, Friškovčeva, Hrastnikova, Plešejeva, Tasi-čeva, Gašparjeva, Pavlova, Ošlakova, Kuzmanova in Mravljakova.

Ob reki Ponikvi so bili mleli mlini: Naverški, Pušnikov, Korlov, Pogrančev, Zg. Pustinjski, Skočajev, Pastirkov, Sp. Pustinjski, Purgarjev, Koprivški in žaga Sp. Pustinjeka.

Ob reki Mevli so delovali mlini: Krištanov, Legnarjev, Rutnikov, Rotovnikov, Smonkarjev Svetcov, Šotlnov in Zajamškov.

Nekaj mlinov še stoji, ti so: Kokolov, Krušičev, Tisnikarjev, Nogarjev in morda še kakšen. Večino mlinov so kmetje predelali na električni pogon in jih preselili v gospodarsko poslopje.

Podatke za reko Mislinjo in pritoke so zbrali osmošolci ob izdelavi projekta izrabe vodne moči pri pouku zemljepisa.

PEKARNI sta bili dve, od teh ena v Šenlenartu: Jurkova, pozneje preimenovana v Ramšakovo, in v Šentilju: Jaževa. Kruh so pekarne razvažale po okoliških trgovinah in gostilnah, in sicer od Nogarjev mlin

214

OBČINA MISLINJA ZBORNIK

Lošperka, Črnega vrha za Senjorjev dom, Velike Kope za Pungart, v Dovže, na Brde in v Završe.

MESARIJE in klavnice: v Šentflorijanu: Bricmanova, v Šentlenartu: Prevolnikova »pri Naclnu«; v Šentilju: Planiščeva in Splihaljeva.

GOSTILNE v Dovžah: Goljatova, po prvi svetovni vojni naj bi bila tudi pri Pušniku; v Šentilju: Rozmanova, Splihaljeva in Kovačeva; v Mislinji; Blazinškova, Majcnova; v času železarn naj bi bila gostilna tudi v Mislinjskem jarku. V Šentlenartu: Škofova, »Naclnova » – Prevolnikova, Čebularjeva, »Planinski dom » in Iršičeva. V Stražah: Kolandrova in Jovšnikova. V Doliču: Jastrobnikova, Repoluskova, Hudovernikova; na Lošperku: Alberta Firerja in v Hudi luknji »Megalecova« – Herlahova.

TRGOVINE so, neglede na nizko kupno moč, bile številčne. V Doliču so bile tri: Jastrobnikova, Hudovernikova in Iršičeva. V Mislinji trgovi-na Miroslava Verdnika; v Šentilju Planinščeva – »Starega Petra », Splihaljeva, Rozmanova in Jeseničnikova. V Dovžah sta bili Goljatova in Jeromlova in v Šentlenartu: Prevolnikova, Čebularjeva, Škofova – Jaševa in Iršičeva trgovi-na.

APNENICE so pomenile dopolnilni prihodek posestnikov, ki so na lastnem zemljišču imeli izkop apnenca in les ter drva. Večji proizvajalci apna so bili kmetje na območju Paškega Kozjaka: Pečnik, Ramšak in Pavl – Mlinar.

CEMENTARNA – Cementno kritino in zida-ke so posamezniki izdelovali za lastno porabo in tudi za občasno prodajo. Za pomoč so najemali pomožne delavce – dninarje. Proizvodnja večjih količin, predvsem opeke, betonskih cevi in kva-drov, je bila v cementarni v Doliču. Kot lastnika sta omenjena Štajner in Zavadlav iz Vinske Gore – Šentjanža pri Velenju. Najbolj poznan je bil delo-vodja Franc Vanovšek – »Fabriški Franc«, ki je tudi sam delal v proizvodnji, ker je bilo malo zaposle-nih in še ti največ priložnostno. Cementarna je bila znana po kvalitetnih proizvodih. Betonske cevi so bile v proizvodnji vse do ukinitve cemen-tarne. Zadnja delovna organizacija cementarne je bilo Gradbeno podjetje Slovenj Gradec. Zemljišče in objekti so prešli v last podjetja Lesarstvo Hudovernik, ki je tudi lastnik bivše žage »Lesne« v Mislinji. Na obeh lokacijah v kooperaciji teče proizvodnja ostrešij in palet. Zaposlenih je pribli-žno 15 ljudi.

OGLJE je tako kakor apno dajalo gozdnim posestnikom dodatni zaslužek. Mislinjske žele-zarne, ki so bile največji potrošnik oglja, so oglje pridobivale v lastnih gozdovih.

Potrebe orodja, podkovnih in ostalih kovaških storitev, so v kovačijah zahtevale oglje.

KOVAČIJE so se razlikovale po namembnosti in opremljenosti. V našem okolju je bilo največ kovačev za izdelovanje orodja, okovanja vozov in podkovanja volov ter konjev.

Kovačije mislinjskih železarn so pozne-je pokrivale potrebe Lesne industrije Arturja Pergerja Mislinja in po letu 1945 Gozdarske upra-ve Mislinja. S preusmeritvijo transporta na trak-torje in kamione so tudi kovačnice izgubljale svoj pomen ostale so samo mehanične delavnice. Po navedbah v šolskih raziskovalnih nalogah in doda-tno zbranih podatkih so delovale obrtne kovač-nice: v Šentilju Jakoba Jaša, kovač Ivan Krušič in kovačija Alojza Novaka; v Mislinjskem jarku: Sinrajhova, danes Jože Robnik; v Šentlenartu: »Langerškova«, lastnik Ivan Robnik; v Mislinjski Dobravi sta omenjena Frančev Kovač in Jože Aberšek; v Dovžah: Ivan Pirtovšek; na Kozjaku »Pavlov mlinar« in v Doliču: Rudolf Štefan – »Paški kovač«.

Kovačije za domače potrebe kmetij v Doliču: Anton Hren -» Mlinar« , Ferdinand Skok – »Špegel«, Franc Novinšek – »Hof«; na Kozjaku: Vinko Pajer – »Tonej«, Alojz Ramšak »Naveršnik«, Tone Jagrič – »Tasič«, Ramšak, Vlado Vodenik – »Ladek«, Hinko Krejan – »Krejan«; na Graški gori: Sešel; v Završah: Černjak; v Tolstem Vrhu: Franc Jurač – »Mravljakova«, Jože Oder: v Dovžah: Pušnik; v Razborci: Kučej in na Lošperku: »Lošperk«.

Le redke od omenjenih kovačij še delajo, nam in zanamcem so v spomin ostala zapuščena ognji-šča in orodje.

V zadnjih letih delujejo v občini številni ustvarjalci, ki so s svojimi unikatnimi izdelki pri-sotni tudi na tradicionalnih razstavah domače in umetnostne obrti v Slovenj Gradcu. Iz občine mislinja so:

Saša Djura Jelenko, Darja Črešnjar in Betka Jelenko iz Dovž, ki izdelujejo unikatne keramične izdelke; Joc Koprivnikar iz Velike Mislinje leseni nakit; Nataša Šilih iz Mislinje keramične izdelke; Zala Valenčak iz Mislinje lutke, unikatne izdel-ke iz lesa, papirja in blaga; Frančiška Jeromel iz Velike Mislinje pa je zeliščarka.

Miroslav Kralj