EVROPSKIPRIMERIREVITALIZACIJERUDARSKEDEDIŠČINE

LAB IN ³ RAŠA³VELENJE ³ I DR IJABANOVIĆ I ³ RYBN IK³CARBON IA

SI

E V R O P S K I P R I M E R I R E V I TA L I Z AC I J E R U D A R S K E D E D I Š Č I N E

Labin, 2014

LA—BIN

ZGODOVINA.V drugi polovici 19. stoletja sta se na območju mesta Labin nahajala dva rudarska jaška, imenovana Vinež in Štrmac. Prvega so zaprli leta 1928, drugega pa 1955. leta. Istra je bila z Rapalsko pogodbo priključena Italiji leta 1920 in po tem datumu je intenziv-nejša proizvodnja črnega premoga s tega območja botrovala nastanku novih naselij in odprtju novih jaškov. Sledile so naložbe v infrastrukturo, električno omrežje in iz-gradnjo vodovodnega omrežja. Pod Italijo je rudnik posodabljalo novoustanovljeno podjetje Società anonima carbonifera Arsa, od 30. let dalje pa je pripadal podjetju Azienda carboni italiani. Obdobje med letoma 1936 in 1940 za tukajšnjo panogo predstalja obdobje največje rasti. Leta 1938 je bila v Podlabinu zgrajena upravna stavba rudnika s pripadajočimi stavbami, ob njej je bil postavljen rudarski jašek (šoht). Med letoma 1940 in 1942 je bilo po načrtih Eugenia Montuorija zgrajeno novo rudar-sko naselje Pozzo Littorio (Podlabin). V njem se nahajajo tri vrste hiš: prve so namenjene vodstvenemu, druge nadzornemu in tretje

Ime rudnika: Podlabin ITA. Pozzo Littorio, Piedalbona

Mesto/občina: Labin

Država: Hrvaška

Pravni status: Z – 2719, zaščitena kulturna dobrina

Vrsta: nepremična kulturna dobrina kulturno—zgodovinska celota

UNESCO zaščita: ne

Obdobje: 20. stoletje

LA—BIN

03

delavskemu kadru. Leta 1942 je proizvodnja z 1.158.000 tonami premoga in približno 10.500 zaposlenimi dosegla svoj rekord. 8. septembra 1943 je Italija kapitulirala. Rudnik je takrat obra-toval z zmanjšano intenziteto. Po 2. svetovni vojni so Istarski ugljenokopi Raša pri obnovi in izgradnji jugoslovanske države igrali še posebej pomembno vlogo. Po osvoboditvi Labina, 28. aprila 1945, je bila proizvodnja organizirana v Jami Raša in Jami Podlabin. Za potrebe rudnika je Gradbeno podjetje Istra v letih od 1948 do 1949 v Labinu zgradilo 49 stanovanjskih hiš, imenovanih Nove stavbe, leta 1951 pa je bila odprta železniška proga na relaciji Lupoglav - Štalije. Leta 1948 je v največji ne-sreči v povojnem času, v eksploziji metana, življenje izgubilo 86 rudarjev. V 50. letih je bilo v istrskih rudnikih zaposlenih okoli 7000 rudarjev in leta 1959 je z 860.100 tonami pridelanega premoga proizvodnja dosegla vrhunec povojnih časov. V 60. letih je padec cene nafte povzročil krizo, v kateri je zaradi velikih zalog premoga pridelava upadla, število delavcev pa se je zmanjšalo. V 70. letih se je pričela pojavljati zamisel o zaprtju rudnika, posamezni rudniki pa so to krizno obdobje premostili in nadaljevali z delom. Rudnik v Podlabinu je bil zaprt leta 1988, zadnji labinski rudnik (rudnik v Tupljaku) pa je prenehal obratovati leta 1999.

OPIS RUDNIKARudniško-industrijski kompleks Pijacal se nahaja na severnem podnožju hribine, na kateri je zraslo staro mestno jedro Labina. Rudniško-industrijski kompleks sestavljajo šoht in podzemeljski jamski prostori. Arhitektonski sklop obsega upravno stavbo, v kateri se nahajajo tudi garderoba in kopalnice za rudarje, lamparno, kemični laboratorij, električarske delavnice, prostor za strojno obdelovanje in skladišča. Tu najdemo tudi ambu-lanto in mrtvašnico. Na tem mestu lahko prav tako vidimo glavni in pomožni izvozni stroj, staro in novo trafopostajo, kompresorsko postajo, stavbo hladilnika, skladišče za pesek in plin, ključavničarstvo, mizarsko delavnico ter toplotno postajo.

KULTURNO—TURISTIČNA VALORIZACIJAPo zaprtju Jame Podlabin so prostori Pjacala in drugih stavb v okolici pričeli propadati. Rudnik ni več obratoval in rudarsko opremo so razprodali. Nadzemni prostori rudnika so bili opu-ščeni, vhod v rudarski jašek je zaprt in zabetoniran. V začetku

04

90. let je kulturne potenciale opuščenih rudarskih prostorov prepoznalo društvo Labin Art Express, ki je začelo uresničevati projekt Podzemeljsko mesto XXI. Prva faza realizacije projekta je bila ustanovitev kulturno-umetniškega centra Lamparna. V istem obdobju so opuščene prostore na Pjacalu pričela kupovati zasebna labinska podjetja. Zdaj jih postopno urejajo in prilagajajo novim vsebinam (trgovini, proizvodnji ipd.), žal pa so nekateri med njimi razvrednoteni, saj so bile med prenovo konzervatorske smernice prezrte. Novo obdobje za rudniške komplekse je nastopilo z zaščito na državni ravni, ki je omo-gočila poglabljanje v njihove vsebine in valorizacijo. Celoten kompleks je zdaj zaščiten kot nepremična kulturna dediščina. Mesto Labin je pripravilo projekt za ureditev trga pod šohtom in mestne knjižnice, ki je pomemben porok za kontinuirano udejanjane revitalizacija rudarske dediščine v Podlabinu. Ureditev Pijacala je bila zagotovljena leta 2012, leta 2013 pa je bila v prostorih stare rudniške direkcije odprta mestna knjižnica. Oba dogodka predstavljata trden temelj za nadalj-njo valorizacijo in prezentacijo rudarske dediščine v Labinu.

LITERATURA: Tullio Vorano: Istarski ugljenokopi — Štiri stoletja rudarjenja na Labinskem, Labin, 1997.

05

rA—ŠA

ZGODOVINANajzgodnejši začetki rudarske dejavnosti na področju Občine Raša segajo v 17. stole-tje. Prva koncesija za izkop premoga v dolini Krapna je bila izdana leta 1626. Proizvodnja premoga se je nadaljevala v 18. stoletju, ko je rudnik zaposloval 40 rudarjev, ki so letno pridelali okoli 560 ton premoga. Industrializacija, ki je prinesla uporabo parnega stroja, je omogočila močan razvoj rudnika in v času avstrijske uprave se je proizvodnja povzpela na približno 90.000 ton letno. V Krapnu so zaradi povečanega obsega rudarjenja gradili stanovanjske objekte, leta 1905 pa je bila tam zgrajena tudi cerkev sv. Barbare, zavetnice rudar-jev. Z uveljavitvijo Krapna kot rudarskega središča in izsušitvijo Krapanskega jezera so bili ustvarjeni pogoji za izgradnjo Raše.

Raša je najmlajše mesto v Istri. Zaradi potreb rudnika je bila zgrajena v pičlih 547 dneh, in sicer kot eno v vrsti mest, ustanovljenih pod italijanskim režimom (cittá di fondazione). Gradnja se je pričela konec aprila leta 1936, večji del stavb pa je bil končan v enem letu. Začelo se je

Ime rudnika: Istarski ugljenokopi Raša

Mesto/občina: Raša

Država: Hrvaška

Pravni status: v postopku zaščite

Vrsta: nepremična kulturna dobrina kulturno—zgodovinska celota

UNESCO zaščita: ne

Obdobje: 17. – 20. stoletje

07

vseljevanje najemnikov. Raša je bila otvorjena 4. novembra 1937 s svečanostjo, ki so ji prisostovali vladni odposlanec Horst Venturij, kraljevi odposlanec vojvode Spoleta ter številni visoki državni funkcionarji. Čez eno leto je bila ustanovljena nova občina Raša. Gustavo Pulitzer Finali, je naselje razdelil po hierarhičnem načelu: sestavljali so ga delavski del, uradniški del ter osrednji trg, ki naj bi prvi dve entiteti povezoval, a ju je hkrati tudi razdvajal. V delavskem delu najbolj izstopa hiša s štirimi dvosobnimi stanovanji, od katerih ima vsako poseben vhod in svoj delež vrta. Stanovanja uradnikov so bila bolj udobna, omogočeno jim je bilo tudi gretje s toplo vodo iz mestne toplarne. Skupno število vseh hiš je 96. Mesto, ki je bilo načrtovano za bivanje 2000−3000 prebivalcev, je imelo občinsko stavbo, žandarmerijsko postajo, šolo, pošto, vrtce, kavarne, restavracije, hotel, trgovine, kino dvorane, bolnišnice, športna igrišča in celo bazen. Tudi infrastruktura je bila na zavidljivi ravni: vzpostavljene so bile vodovodna in kanalizacijska mreža, mestna razsvetljava in mreža asfaltiranih cest, vsi javni objekti so imeli toplo vodo. Uprava rudnika se je nahajala ob mestnem robu.

Po 2. svetovni vojni je novoustanovljeno podjetje Istrski rudniki Raša igralo izjemno pomembno vlogo pri procesu obnove in

08

izgradnje nove države. V času Jugoslavije je bila Občina Raša integrirana v Občino Labin, v novi državi Hrvaški pa je ponovno dobila status samostojne občine.

ZGODOVINA RUDNIKALeta 1626 je Svet deseterice iz Benetk Filippu Veranziju podelil koncesijo za opravljanje del v rudnikih mineralov in smole, ki se nahajajo v Labinu in njegovi okolici v obsegu 4-ih milj. Ta poda-tek velja za najstarejši vir o začetku rudarjenja na Labinskem. Koncesija je bila izdana za področje Krapna in okolice. Kot je razvidno iz rudarske dokumentacije, se je stalna proizvodnja premoga v Krapnu pričela 14. avgusta leta 1785. Prvi stalni kupec krapanskega rudnika je bila tovarna sladkorja na Reki. Druga polovica 19. stoletja pomeni prelomno točko v rudar-stvu, saj je zaradi pospešene industrializacije avstroogrskega gospodarstva povprašanje po premogu strmo naraščalo. Leta 1881 so rudniki v Krapnu in Vinežu prešli v last Trboveljskega rudarskega društva s sedežem na Dunaju.

Po 1. svetovni vojni je področje Raše in Istre pripadlo Italiji. V novembru leta 1919 je bila ustanovljena Società anonima

09

carbonifera Arsa (Splošna premogovniška družba Raša). Leta 1920 je prišlo do kon-solidacije poslovanja podjetja, priskrbljen je bil osnovni inventar rudnika, izdelan pa je bil tudi načrt za nadaljnji razvoj in pove-čanje proizvodnje. Po zaprtju jam v Vinežu in Štrmcu, leta 1929, se je vsa proizvodnja skoncentrirala v jami Carlotta. Do največje širitve podjetja je prišlo med letoma 1936 in 1949 (leta 1939 je rudnik denimo proizve-del več kot milijon ton premoga).

Po 2. svetovni vojni je jama Raša pris-pevala okrog 50% celotne proizvodnje na Labinskem. To obdobje zaznamujejo množične migracije iz vseh krajev bivše Jugoslavije. Priseljenci, večinoma moška delovna sila, so se zaposlili v rudnikih. Leta 1966 je bilo v Raši izkopanih zadnjih 67.700 ton premoga.

10

KULTURNO—TURISTIČNA VALORIZACIJAKulturno-turistična valorizacija Raše in njene rudarske de-diščine je pričela potekati v 90. letih 20. stoletja. Tedanji raški župnik Ivica Butković je sistematično zbiral rudarske predmete ter urejal manjšo rudarsko zbirko, ki se je nahajala v cerkveni loži. Za revitalizacijo rudarske dediščine Krapna in Raše si prizadeva društvo Labin Art Express z organizacijo raznih kulturnih prireditev in dejavnosti. V galeriji A, ki se nahaja v prostorih RKUD Rudar, občasno gostujejo razstave z rudarsko tematiko, društvo občanov Istarski ugljenokopi Raša iz Raše pa s svojim programom podpira trženje ter raziskovanje ru-darske in industrijske dediščine Občine Raša. S sprejemom prostorskega načrta Občine Raša in izdelavo konzervatorske podlage za območje občine so ustvarjeni temeljni pogoji za kulturno-turistično valorizacijo rudarske dediščine.

LITERATURA: Tullio Vorano: Istarski ugljenokopi —Štiri stoletja rudarjenja na Labinskem, Labin, 1997.

11

vele—nje

PREMOGOVNIK VELENJEPremogovnik Velenje je družba s skoraj 140-letno preteklostjo, s trdno sedanjostjo in z energično usmeritvijo v prihodnost. Premogovnik je že od konca 2. svetovne vojne posvečal veliko pozornost moder-nizaciji in uvajanju najnovejših tehnologij pri pridobivanju premoga. Pomemben mejnik na tem področju so dosegli leta 1988, ko so dokončno s klasičnih odkopov prešli na mehanizirane odkope. K temu je pripomoglo lastno znanje in sistematično iskanje najprimernejše in varne metode za odkopavanje debelih slojev premoga. Širokočelno odkopno metodo, ki je po-znana kot Velenjska odkopna metoda in je ime Premogovnika Velenje ponesla v svet, so začeli uvajati leta 1952. Z uporabo najsodobnejše tehnologije danes dosegajo izjemne proizvodne rezultate, ki so primer-ljivi z dosežki podzemnih premogovnikov v Evropi in po svetu. Po mnenju mednarodnih recenzentov je velenjski Premogovnik refe-renčni premogovnik zahodne Evrope in s svojim tehnološkim znanjem v vrhu svetov-ne tehnologije. Vrhunska elektro-strojna oprema je rezultat večletnega razvoja in plod domačega inženirskega znanja.

ZGODOVINAVeliko ljudi, predvsem mlajših, ne ve, da je bil v preteklosti glavni vir za pridobivanje električne energije premog. Premog je zaznamoval življenja rudarjev in njihovih

Ime rudnika: Muzej premogovništva Slovenije

Mesto/občina: Velenje

Država: Slovenija

13

družin, jim omogočal preživetje ter obli-koval okolje, v katerem so živeli. Velenje je mesto, ki je zraslo na premogu, iz pre-moga in zaradi premoga, saj daje njego-vim prebivalcem kruh že skoraj štirinajst desetletij. Zgodba o premogovništvu in velenjskih rudarjih se je s časom spremi-njala, pripadnost poklicu ostaja še danes. Zgodovino rudarjenja in rudarskega stanu prikazuje Muzej premogovništva Slovenije, ki ga vsekakor morate obiskati. Kdo ve, mogoče boste srečali jamskega škrata Bergmandeljca ali pa prijaznega krtka Ligija.

PODZEMNI DEL MUZEJAPopolnoma prenovljeni podzemni del muzeja omogoča, da doživite izkušnjo rudarjev, ki so se desetletja tukaj spuščali 160 metrov globoko pod zemljo, da bi na površje spravili črno zlato, ki so ga odko-pavali za energetske potrebe Slovenije. V spremstvu vodičev boste v premogovnik vstopili povsem enako, kot so vanj vstopali rudarji v prejšnjem stoletju – v globino

14

se boste spustili po Starem jašku iz leta 1888. Različna prizorišča iz življenja in dela rudarjev, ki jih upodablja 20 izjemnih scen in 15 zanimivih lutk, oživijo s pomočjo sodobne avdiovizualne opreme. Ura in pol vznemirljivega potovanja, v katerem boste spoznali mehanizacijo jamskih prostorov iz zadnjih desetletij razvoja velenjskega Premogovnika, bo sklenjena z vožnjo z vlakom po podzemni železnici.

ZUNANJI DEL MUZEJAŽivljenje rudarjev nekoč je neprimerljivo z njihovim življenjem danes. Nekoč so se ru-darji z dela vračali v skromna bivališča. Eno takšnih bivališč iz tridesetih let minulega stoletja je na ogled v zunanjem delu muzeja. Natančna podoba razvoja slovenskega premogovništva pa je prikazana v desetih tematskih sklopih. Ali ste vedeli, da so v 17. stoletju premog pod imenom zmajeva kri uporabljali lekarnarji za zdravljenje bolne živine? Vas zanima, kako so včasih pridobivali premog, kako je potekal razvoj osebnih zaščitnih sredstev in kako je bila organizirana jamska reševalna četa? To je le delček številnih zanimivosti, ki jih boste spoznali pri ogledu zunanjega dela muzeja.

VIRTUALNI OBISKMuzej premogovništva Slovenije lahko obiščete tudi virtualno. 360-stopinjske prostorske slike omogočajo interaktivni vpogled v posamezne prostore muze-ja – prizivnica, scena Antona Aškerca, stolp jaška Škale in panoramski pogled s stolpa, geološki steber Šaleške doline, Črna garderoba, rudarsko stanovanje in druge zanimive scene. Doživite vizualno izkušnjo z virtualnim obiskom na spletni povezavi muzej.rlv.si/si/virtualna-razstava.15

IDRi —ja

ZGODOVINAIdrija, najstarejše slovensko rudarsko mesto, je bila pol tisočletja znana doma in v svetu zaradi svojega živosrebrnega bogastva, ki je pomembno vplivalo na mnoga do-gajanja ne le v nacionalnem, ampak tudi v širšem evropskem prostoru. Idrijski rudnik se je več stoletij uvrščal med vidnejša srednjeevropska podjetja in igral opazno vlogo v mednarodnih ekonomskih odnosih. Njegov pomen je bil tolikšen, da je lastni-kom in upravljavcem nalagal stalno skrb za uvajanje najsodobnejših tehničnih naprav in izpopolnjevanje tehnoloških postopkov, obenem pa je bilo treba nameščati tudi ustrezne strokovnjake. Zato je bila Idrija v preteklosti eno od središč razvoja rudarske tehnike in metalurgije; z njo je bil povezan razcvet mnogih naravoslovnih ved, pa tudi splošni kulturni napredek v naših krajih. Rudarjenje se je v idrijski kotlini pričelo po letu 1490 z odkritjem samorodnega živega srebra. Po ustnem izročilu naj bi dragoceno tekočo kovino prvi opazil legendarni škafar, ko je namakal leseno posodo pri studencu. Furlanski in nemško govoreči rudarji so že pred letom 1500 kopali in žgali rudo, vendar je šele odkritje bogate cinabaritne rude,

Ime rudnika: Rudnik živega srebra Idrija

Mesto/občina: Idrija

Država: Slovenija

Pravni status: Z – 2719, zaščitena kulturna dobrina

Vrsta: nepokretno kulturno dobro, kulturno—zgodovinska celota

UNESCO zaščita: da

Obdobje: 20. stoletje

17

22. junija 1508, omogočilo razmah rudarjenja. Vzporedno s širjenjem rudnika je rasla tudi idrijska naselbina. V prvih de-setletjih so v Idriji gospodarile družbe privatnih podjetnikov, ki so izkoriščali rudišče, niso pa veliko vlagali v opremljanje rudnika. Po podržavljenju leta 1575, ko je rudnik prišel pod neposredno upravo habsburškega dvora, pa je sledila obsežna razširitev in posodobitev rudnika. Okrog leta 1600 je bil celoten rudnik dokaj dobro opremljen, živo srebro pa je začelo preko Benetk, nemških mest in Amsterdama potovati na Bližnji vzhod in v Južno Ameriko. Leta 1607 je dunajski dvor izločil idrijsko ozemlje iz Tolminskega gospostva in ustanovil posebno idrijsko gospostvo, ki mu je načeloval rudniški upravitelj. Idrija je prerasla v trg, ki je imel v Valvasorjevih časih, okrog leta 1690, 1500 prebivalcev, v rudniku pa je delalo 300 rudarjev. Socialne in zdravstvene razmere so bile neurejene, rudarji pa so pogosto zbolevali za 'merkurializmom'. Znaten vzpon je Idrija doživela v 18. stoletju, v času razsvetljenstva. Tržno naselje je dobilo mestne pravice in se do konca stoletja razvilo v drugo največje mesto dežele Kranjske, s približno 3600 prebivalci. Rudnik se je po zaslugi izjemnih strokovnjakov (Steinberg, Mrak) povečeval

18

in posodabljal. Odpirali so nove jaške in obzorja, zgradili več rudniških črpalnih naprav, izboljšali žgalne peči, plavljenje lesa ter uredili prvo prevozno cesto do Vrhnike. Še posebej velik razcvet je rudnik doživel v času desetletnih pogodb o prodaji živega srebra s Španci (okrog leta 1790), ko je zaposloval 1350 delavcev in pridobival od 600 do 700 ton živega srebra letno. Ruda je v tistem času vsebovala povprečno 18% živega srebra. Idrijsko živo srebro je v tem času pokrivalo dvajsetino, to je 5% proračunskih izdatkov avstrijskega cesarstva. Idrija je v 18. stole-tju pričela dobivati urejeno urbanistično podobo. Velik pomen idrijskega rudnika je narekoval dunajskemu dvoru, da je vlagal v njegov razvoj. Za potrebe rudnika je bilo zgrajeno monumen-talno žitno skladišče, Idrija pa je dobila prvo gledališko stavbo na Slovenskem. Dobro so bile organizirane strokovne in ljudske šole, prav tako zdravstvena služba. Znameniti naravoslovec J. A. Scopoli, ki je petnajst let (1754/1769) služboval v Idriji kot prvi zdravnik, in njegov sodobnik B. Hacquet — rudniški kirurg — sta prav v Idriji položila temelje naravoslovnim znanostim. Tudi v 19. stoletju in še do prve svetovne vojne je idrijski rudnik ohranjal vidno mesto med najdonosnejšimi državnimi podjetji. S pomočjo parnih strojev, strojnega vrtanja, izpopolnjenih žgalniških peči in elektrifikacije, je rudnik vzdrževal visoko proizvodnjo in leta 1913 dosegel rekord, 820 ton živega srebra. Idrija je v začetku 20. stoletja štela že blizu 6000 prebivalcev in se odlikovala z živahnim političnim, društvenim in kulturnim življenjem. S prvo slovensko realko, zgrajeno v letu 1901, se je mesto razvilo v izobraževalno središče vseslovenskega pomena. Med prvo svetovno vojno in petindvajsetletno italijansko zasedbo (1918-1943) je nastopilo obdobje stagnacije rudnika, čas kulturnega mrtvila in narodnega pritiska. Pod nemško vojaško upravo (1943-1945) je delovanje rudnika še bolj zastalo, letalski napadi z bombardiranjem, spomladi 1945, pa so ga povsem onesposobili. V letih 1945-1950 so rudarji z mnogo volje in odrekanja v rud-niku izpeljali obnovitvena dela, ki so omogočila ponovni zagon proizvodnje. Letna proizvodnja živega srebra se je povečevala in je znašala od 400 do 500 ton letno. V naslednjih dvajsetih letih so bile uvedene najsodobnejše odkopne, transportne in topilniške naprave. Kljub povečani količini pridobljene rude, je bila proizvodnja živega srebra ob vedno nižji vsebnosti kovine v rudi od 500 do 600 ton letno. Mesto se je spreminjalo, izginjale so stare in slikovite rudarske hiše, mesto pa je dobivalo novo podobo. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla kri-zo svetovnega živosrebrovega trga, ki je odločilno prizadela tudi idrijski rudnik. Živo srebro, ki se je nekoč uporabljalo pri

19

amalgamaciji, v znanosti, medicini, tehniki in industriji, so pričele nadomeščati okolju in človeku manj škodljive snovi. Dohodek rudnika je bil vseskozi odvisen od prodaje živega srebra in tako posredno od cene te kovine na svetovnem trgu. Zaradi nizke cene živega srebra na svetovnem trgu Rudnik Idrija ni mogel več ekonomsko poslovati, zato je bila marca 1977 sprejeta odločitev o začasni prekinitvi proizvodnje.

OPIS RUDNIKAIdrijsko rudnišče se razteza pod površjem idrijske kotline v smeri SZ–JV v dolžini 1500 m, širini od 300 do 600 m in globini 450 m. Najgloblji deli rudnika so segali do globine 382 m ali 36 m pod nivo morske gladine. V 500 letih je bilo izkopanih več kot 700 km rovov ter več kot tri milijone m3 rude in jalo-vine iz katere je bilo pridobljenega 147.000 ton živega srebra. Z več kot 13% svetovne

20

proizvodnje je bil idrijski rudnik po količini pridobljenega živega srebra drugi največji živosrebrov rudnik na svetu. Več živega srebra so proizvedli samo še v španskem Almadénu, ki so ga izkoriščali že stari Grki in Rimljani. Danes ohranjena dediščina rudnika in rudarjenja obsega živosrebrovo rudišče, podzemne rove in jaške, vhodne rudniške stavbe, skladišče živega srebra in žita, upravne stavbe, topilnico, stanovanjske hiše, šolske zgrad-be, cerkve ter poti po katerih se je živo srebro tovorilo v svet.

KULTURNO—TURISTIČNA VALORIZACIJADediščina rudnika v zgodovinskem pomenu, ureditvi, opremi in tehnologiji predstavlja edinstven spomenik v slovenskem in širšem evropskem ter tudi svetovnem prostoru. Ohranitev de-diščine pomeni ohranitev tradicije mesta Idrija, ki velja za zibelko naravoslovja. Idrija je bila leta 2012, z dediščino živega srebra, skupaj s španskim Almadénom, vpisana na UNESCO Seznam svetovne dediščine. Dediščina živega srebra v Idriji je evropsko in svetovno pomembna, na zgodovini rudarjenja se gradi kultur-no turistična ponudba mesta, po zaprtju rudnika pa predstavlja tudi enega izmed pomembnejših razvojnih potencialov Idrije.VIR: Dosje UNESCO Konservatorski načrt Antonijev rov

21

BA—NoviĆi

Gospodarstvo Občine Banovići temelji na energetiki, natančneje na rudarstvu, ki je v teh krajih poglavitna panoga. Osnovna surovina je premog, v mestu pa se nahajajo tudi kamnolom ter nekaj kovinskoindustrij-skih podjetij.

Eden izmed osnovnih gospodarskih virov v občini je visokokalorični rjavi premog, ki za Banoviće že od nekdaj predstavlja osnovni element ekonomskega in družbenega ra-zvoja. Rudnik rjavega premoga Banovići v Banovićih, d.d. je začel obratovati leta 1946, ko je od vojne opustošena nova država, potrebovala vir energije v industriji. Zaradi eksploatacije je bila tega leta zgrajena tudi proga Brčko-Banovići.

ZGODOVINARudniki v Banovićih so bili ustanovljeni novembra leta 1946 pod imenom RMU* Tito Banovići, ko je bila zgrajena Mladinska proga Brčko-Banovići. V prvem letu je v rudniku delalo 696 oseb, proizvedenih pa je bilo 97.412 ton premoga. Leta 1982 so prispeli novi bagri, površinska eksploatacija je bila intenzivirana, število zaposlenih pa se je povečalo na 3.635. Letna proizvod-nja je leta 1990 dosegla 2.392.705 ton

Ime rudnika: Rudnik mrkog uglja Banovići d.d.

Mesto/občina: Banovići

Država: Bosna in Hercegovina

Pravni status: delniška družba z večinskim državnim kapitalom

UNESCO zaščita: ne

23

premoga, kar je tudi proizvodni maksimum v celotni zgodovini rudnika. Od leta 1991 dalje je proizvodnja stagnirala, število zaposlenih pa je doseglo 3.835 delavcev. Med vojno v BiH se je število zaposlenih drastično zmanjšalo. V prvem letu vojne je proizvodnja upadla na 938.670 ton ter tekom agresije vztrajno zamirala, tako da je ob koncu spopadov znašala le 317.089 ton. Med vojno so rudniki v Banovićih po tako imenovanem Termoenergetskem sistemu (TES) pripadli sestavi RU Tuzla. Morija je imela uničujoče posledice: opu-stošene so bile proizvodne kapacitete, ležišče je bilo skoraj izpraznjeno, zaradi neizvršenih dobav premoga je nastal dolg v vrednosti 12 milijonov KM.** Proizvodnja je med štiriletno vojno prinesla 1.742.248 ton premoga in čeprav je po vzpostavitvi miru doživljala rast, je postalo očitno, da delo pod okriljem RU Tuzla predstavlja resno oviro konsolidaciji in razvoju, kar je

24

privedlo do odcepitve rudnika leta 1998 in do nadaljevanja poslovanja pod imenom RMU Banoviči. Vladna pomoč je omogočila nakup petih najsodobnejših nakladalnikov-dumperjev in proizvodnja je naraščala: v letu 2001 je dosegla milijon ton, v letu 2002 se je povzpela na 1,2 milijona ton, leto dni kasneje pa se je rudnik ponašal že z 1,3 milijona tonami pridobljenega premoga. Leto 2004 v zgodovini rudnika pomeni prelomnico, saj je konec maja zasedala prva skupščina delničarjev, ki je sprejela odlok o pretvorbi podjetja v delniško družbo, pri čemer je postala država lastnik 69,3 % kapitala družbe, 30,7 % kapitala pa je bilo v pasti delavcev. Imenovana sta bila tudi nadzorni odbor (Odbor za revizijo) in nova uprava družbe. Poslovno leto je podjetje RMU Banovići tako zaključilo z rekordno proizvodnjo, in sicer z 1.328.169 tonami se-pariranega premoga in rekordnimi 7.791.529 kubičnimi metri trde mase. Temu ustrezno

25

je bil rekorden tudi dobiček, ki je znašal 4,7 milijona KM. Z doseženo proizvodnjo, us-pešnim ekonomsko-finančnim poslovanjem, rednimi plačami zaposlenih in naložbo v vrednosti 2,5 milijona KM za nakup opre-me, se je rudnik uveljavil kot ena izmed najuspešnejših gospodarskih družb v BiH.

Danes je Rudnik rjavega premoga Banovići, d.d. Banovići največji gospodarski subjekt na področju občine in s tem glavni nosilec gospodarstva. Pridobivanje premoga trenutno poteka v dveh dnevnih kopih in eni podzemni jami. Podjetje ima okoli 2800 zaposlenih in letno proizvede okoli milijon in pol črnega zlata. Poleg domačega trga cveti tudi izvoz v tujino: leta 2005 je rudnik postal član EUROCOAL-a, evropskega združenja rudnikov, s tem pa je postal tudi prvi rudnik v BiH, ki se lahko meri z drugimi pomembnimi evropskimi rudniki. Dolgoročni razvoj rudni-ka in gospodarstva Občine Banovići temelji na izgradnji termoelektrarne s 300 MW / 26

350 MWA moči, za katero naj bi sredstva prispevali Občina Banovići in vlada BiH, prinesla pa bi proizvodnjo toplotne in električne energije, nova delovna mesta in dvig standarda tako za zaposlene kot vse druge prebivalce tega območja. Del dolgoročnih načrtov tega zelo uspešnega giganta je tudi spodbujanje pogojev za izgradnjo drugih gospodarskih objektov, kot so cementarna (v slednji bi cement pri-dobivali iz stranskih proizvodov termoelek-trarne in laporastih plasti iz ležišč laporja) ter ostali storitveni in proizvodni pogoni.

KULTURNO—TURISTIČNA VALORIZACIJAVsak rudnik na svetu ima svoje rezerve, ki pa bodo nekega dne izčrpane. RMU Banovići v tem pogledu ni izjema, zato je potrebno razmišljati o dolgoročnih načrtih in o njegovi kulturno-turistični valorizaciji za čas, ko se bo proizvodnja ustavila. Načrti za valorizacijo ter ohranjanje mehanizacije, orodij, arhivske dokumentacije in ostalega materiala so že v pripravi.

V tem duhu je v sodelovanju med RMU Banovići in Občino Banovići nastal pro-jekt Muzej rudarstva in železnice. Tu bi lahko arhivsko dokumentacijo in rudarske eksponate, vključno z mehanizacijo in orodji, umestili v prostor. Turisti bi tu na enem mestu spoznali zgodovino rudarje-nja od nastanka rudnika pa vse do danes. Muzej se bo nahajal nasproti upravne stavbe RMU Banovići, d.d. Banovići in bo imel obliko rudarske svetilke. Poleg tega pa se uresničuje tudi projekt za izdelavo ozkotirne železnice za turistični vlak Ćiro*, ki že obratuje in privablja lju-bitelje parnih lokomotiv z vsega sveta.

*pogovorno ime za parno lokomotivo, ki je v Bosni svojčas vozila po ozkotirni železnici — op. prev

27

RY—BNIK

ZGODOVINAZgodovina rudnika Ignacy se prične leta 1792, ko na pobudo pruskega ministra province Šlezija Karla Georga von Hoyma, odprejo rudnik Hoym. V začetnem obdo-bju je bil to edini rudnik premoga v lasti države, medtem ko so imeli ostali zaseb-ne lastnike in so se združili s sosednjimi rudniki premoga. Ko je Poljska, leta 1922, ponovno pridobila del Zgornje Šlezije, je rudnik Hoym−Laura prešel v last poljske-ga Ministrstva za finance, kar je prineslo številne pozitivne spremembe. Zahvaljujoč naložbam med dvema svetovnima vojnama se je rudnik moderniziral, proizvodnja premoga pa se je povečala. Leta 1936 so rudnik v čast Ignacyja Mościckija, pred-sednika Republike Poljske, preimenovali v Ignacy. Med 2. svetovno vojno je bil rudnik Ignacy, tokrat pod imenom Hoymgrube, del nemškega koncerna Hermann Göring Werke, prideloval pa je premog za nemško vojno industrijo.

Po vojni so bili s posebnim odlokom vsi rudniki premoga vrnjeni Poljski. Leta 1968 se je Ignacy združil s sosednjim rudnikom

RY—BNIK

Ime rudnika: Zabytkowa Kopalnia Ignacy— Zgodovinski rudnik premoga Ignacy

Mesto/občina: Rybnik

Država: Poljska

Zakonski status: A/165/05, zaščiteni objekt kulturne dediščine

Vrsta: nepremična kulturna dobrina kulturno—zgodovinska celota

UNESCO zaščita: ne

Obdobje: 20. stoletje

29

Rydułtowy in bil od takrat naprej znan pod imenom Ruch II (Nahajališče II), dokler niso leta 1990 ponovno oživili njegovega najstarejšega naziva in ga preimenovali v Zgodovinski rudnik premoga Ignacy. Ob socio-političnih spremembah, ki jih je Poljska doživljala v začetku 90. let 20. stoletja, je med drugim prišlo tudi do re-konstrukcije rudarske industrije. Da bi se dobičkonosnost povečala, je proizvodnja premoga upadala in Ignacy je bil skorajda izključen iz eksploatacije.

Rudnik Ignacy je najstarejši rudnik premo-ga na področju Rybnika in na ogled ponuja nekaj edinstvenih stavb in kosov opreme. Novembra 2005 je bil vpisan v Nacionalni register spomenikov. Zaradi omejitve pro-izvodnje premoga je Ignacy prekinil izkop. Trenutno ga uporabljajo za prezračevanje rudnika premoga Rydułtowy−Anna.

30

OPIS RUDNIKARudnik Ignacy se nahaja v jugozahodnem delu Rybnika, v okraju Niewiadom, ki je 6,5 km oddaljen od centra. Niewiadom ima okoli 5000 prebivalcev in se ponaša z večletno rudarsko tradicijo. Niewiadom je naselje hiš in blokov, ki se nahajajo v bližini rudnika. Rudniška halda – grmada iz odpadne rude, ki je rezultat nekdanje proizvodnje premoga – se nahaja severno od rudnika. Rudniški objekti (rudarski stolpi in strojnice, vodni stolp, mizarska delavnica in upravna stavba) se nahajajo na območjih Kościuszko in Glowacki. Stavbe imajo tudi druge, od rudarstva neodvisne funkcije. V upravni stavbi denimo trenutno domujejo pošta, lekarna in center za socialno delo, sedež pa ima tukaj tudi društvo Zgodovinski muzej premoga Ignacy. Vse stavbe in površine so v lasti mesta Rybnik in Rudarske družbe (Kompania Węglova S.A.).

KULTURNO—TURISTIČNA VALORIZACIJAOd leta 2000 dalje je rudnik odprt za turistične oglede. Za obiskovalce so najbolj zanimivi parni stroji za dvigovanje iz obdobja med letoma 1900 in 1920. Leta 2007 je bila zaključena adaptacija in modernizacija 46 m visokega vodnega stolpa,

31

ki dandanes služi turističnim namenom. V prihodnosti načrtujejo rekonstrukcijo dveh stavb (mizarske delavnice in prostora za parni stroj), po kateri bo Rybnik usta-novil industrijski tematski park, v katerem bodo potekali kulturni dogodki mestnega muzeja in mesta.

Zaradi svoje zgodovinske vrednosti je bil Rudnik premoga uvrščen na prestižni seznam Turistična pot industrijskih spome-nikov regije Šlezija (ERIH Regional Route), ki mu je leta 2004 Poljska turistična or-ganizacija podelila certifikat za Najboljši 32

turistični izdelek 2004. Rudnik Ignacy ima vse možnosti, da ob velikem zanimanju javnosti za turistične spomenike postane regionalno turistični center. Sledeč zgle-dom iz Zahodne Evrope bi lahko objekti ponovno zaživeli kot muzeji, kino dvorane, galerije ali celo športna ali konferenčna središča. Mestna oblast in Rudarska družba sta odločeni pričeti s postopkom revitalizacije.

VIR [ZGODOVINSKIH INFORMACIJ]: Andrzej Adamczyk, Kopalnia Węgla Kamiennego Hoym Ignacy 1792-1967-2011, Warszawa, 2011., isbn: 9788371924347

33

cAr—BO NIA

ZGODOVINARudnik Serbariu je odprt od leta 1937 za potrebe italijanske vlade c ciljem intenzivnejšega izkoriščanja italijanskih nahajališč premoga za vojne namene. Mesto Carbonia je bilo projektirano in zgrajeno vzporedno s posegi za odprtje rudnika Serbariu. Omenjeno mesto je bilo namreč urbano središče v bližini rudnika, le-to naj bi po začetnem projektu sprejelo 12.000 prebivalcev, vendar je v nekaj letih po utemeljitvi, leta 1938, naraslo na več kot 50.000 prebivalcev. Carbonia in okoliški rudniki bi naj, po zamislih italijanske vlade, postali močno industrijsko središče in energetski temelj za razvoj cele države. Odločitev za razvoj mesta je bila politič-na. Odločili so se za slednjo postavitev: v centru mesta se nahajajo objekti moči (Stavba fascia, Občina, cerkev); zraven glavnega trga (Piazza Roma) so umeščene hiše za direktorja rudnika (Villa Sulcis) in rudniško vodilno osebje, malce dlje hiše

Ime rudnika: Grande Miniera di Serbariu — Veliki rudnik Serbariu

Mesto/občina: Carbonia

Država: Italija

Pravni status: A/165/05 zaščitena kulturna dobrina

Vrsta: premična in nepremična kulturna dobrina, kulturno— zgodovinska celota

UNESCO zaščita: da lokaliteta uvrščena med kulturne dobrine UNESCO

Obdobje: 20. stoletje

35

za upravno osebje, v predmestju pa so stanovanja za delavce. Za Carbonio so značilni tudi delavski hoteli v različnih delih mesta, zgrajeni za namestitev rudarjev, ki niso imeli družine. Rudarska proizvodnja je šla v korak z zgodovinskimi in društvenimi dogajanji na tem ozemlju; le-ta je dosegla najvišjo raven med vojno, leta 1940, ko je bilo izkopano 1.295.000 ton premoga. Proizvodnja je leta 1943 naglo upadla, ker je bila zaradi vojne uničena luka S. Antioco in s tem onemogočen prevoz premoga izven Sardinije. Nov vzpon je zabeležen leta 1947, med povojno obnovo, vendar je v naslednjih letih proizvodnja postopoma upadala. V petdesetih letih je sledila faza počasnega upadanja rudarske dejavnosti s simptomatičnimi in neprestanimi grožnja-mi, da se bodo rudniki zaprli ter s stavkami in manifestacijami, katerih cilj je bil ohrani-tev življenja v rudniku. V šestdesetih letih je prišlo do epiloga za rudnik Serbariu:

36

nahajališče je pred izčrpanjem, cena sardinijskega premoga sploh ni konkurenčna tujemu, slaba proizvodnost in eksodus delavcev; to so bili nekateri od vzrokov, ki so pripeljali do končnega zaprtja rudnika Serbariu leta 1964.

RUDARSKE NESREČEDelo pod zemljo je bilo težko in zelo nevarno. Tako kot v drugih rudnikih, so se tudi v tem rudniku zgodili tragični dogodki, v katerih je mnogo rudarjev izgubilo svoja življenja. Nesrečna usoda, čezmerno izkoriščanje delovne sile in nizka raven varnosti so glavni vzroki nesreč. Izmed različnih nesreč, ki so se zgodile v rudniku Serbariu, izstopata predvsem dve.

31. marca leta 1939 se je med odkopom premogovne plasti na delovišču nivoja -50, zraven jame 7, po postavljanju min za njihovo medsebojno povezovanje, zgodila tragična nesreča. Delavci so se po ustaljenem postopku umaknili, da bi se mine lahko aktivirale. Po eksploziji prvih dveh min je v omenjenem minskem polju prišlo do dveh močnih eksplozij, takoj zatem pa je velika količina gorečega plina zapolnila prečni hodnik 2 in zajela številne delavce tega in sosednjega delovišča.

37

Plinski val je zrušil podpoje na križišču (medsekcija med prečnim hodnikom in vzdolžnim hodnikom). Med rušenjem je podporje padlo na tri delavce in enega usmrtilo zaradi preloma lobanje. Nesreča, ki jo je povzročila eksplozija premogovega prahu, je bila posledica uporabe varnostno neprimernega eksploziva. Poškodovanih je bilo 40 rudarjev, od tega 9 smrtno (eden na licu mesta zaradi rušenja, devet pa jih je umrlo v bolnišnici zaradi opeklin na več kot polovici telesa in zaradi pljučnega edema kot posledice strupenih plinov izzvanih z eksplozijo).

19. oktobra leta 1937 se je v jašku Schisorgiu, v bližini odkopa Sirai, zaradi enakih vzrokov in v podobnih okoliščinah smrtno ponesre-čilo 14 delavcev v nesreči, v kateri je bilo skupaj 22 poškodovanih.

38

KULTURNO—TURISTIČNA VALORIZACIJACICC (Centro italiano della cultura del Carbone — Italijanski center za kulturo premoga) sta kot društvo leta 2006 uteme-ljila Občina Carbonia in Georudarski, zgodovinski in ambi-entalni park Sardinije z namenom upravljanja in valorizacije lokalitete rudnika Serbariu. Rudniški kompleks Serbariu z aktivnim odkopavanjem od leta 1937 do 1964, zaprt leta 1971, je dal pečat gospodarstvu Sulcisa in je obenem med tridesetimi in petdesetimi leti predstavljal enega od najpomembnejših energetskih resursov Italije. Opuščeni rudniški kompleks je zaradi večletne zapuščenosti in nepooblaščenega izko-riščanja, v površini 25 od izvirnih 33 hektarjev, postopoma odkupila Občina Carbonia, ki je 4. decembra leta 2002 začela izvajati pomembne posege, sofinancirane s strani EU z na-menom ohranjanja in restrukturiranja objektov v muzeje in za didaktične vsebine. Projekt ohranjanja in restrukturiranja je omogočil uporabo stavb in objektov bivšega rudnika, kar danes tvori Muzej o premogu, ki je bil za javnost odprt 3. novembra 2006.

Muzej zajema objekt lamparne, dvorano z izvoznim strojem in podzemni rov. V lamparni je postavljena stalna razstava o zgodovini rudarjenja, o rudniku in o mestu Carbonia; v

39

prostrani dvorani je posebno vredna zbirka rudarskih svetilk, raznih orodij in inštrumentov, predmetov vsakdanje uporabe, fotografij, dokumentov, starih filmskih zapisov in video intervjujev z rudarji. V dvorani z izvoznim strojem je spravljen stroj, s katerim so se spuščale in dvigale kletke za prevoz rudarjev v rudnik ter za prevoz praznih ali polnih vagonov s premogom. V podzemnem rovu je prika-zan razvoj tehnike izkopavanja premoga, ki so jo uporabljali v rudniku Serbariu od tri-desetih let do njegovega zaprtja; v varno rekonstruiranih hodnikih se nahaja oprema iz tistih časov in veliki stroji, ki se še danes uporabljajo v rudnikih. V Muzeju se nahaja prodajalna, v kateri se lahko kupijo knjige ter spominčki, kavarna in predavalnica s 130 udobnimi sedeži in sodobno avdio-video opremo.

40

zaLOŽnIK: Mesto Labin (Hrvatska)

PartnerjI: Mesto Labin (Hrvaška), Mesto rybnik (Poljska), Mesto Carbonia (Italija), Mestna občina velenje (Slovenija), Občina Idrija (Slovenija), Občina Banovići (Bosna in Hercegovina), Občina raša (Hrvaška), narodni muzej Labin, Muzej rudarstva Slovenije—velenje

OBLIKOvanje: Klaudia Barbić i Piero ricci

tISK: Kreativni tisak d.o.o., Zagreb

LetO Izdaje: 2014.