GLASILO SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETIŠČA MARIJE POMAGAJ

IZHAJA ŠTIRIKRAT LETNOLETNIK 1 – ŠT. 1 JUNIJ 2010CENA: 2 EUR

VAŠ BREZPLAČNI IZVOD

3 Uvodnik

piše p. Silvin Krajnc

4 O ljubezni, zaljubljenosti, očetu

in Mariji Pomagaj

piše Gregor Čušin

6 Marijino narodno svetišče na Brezjah

in Muzej jaslic

piše p. Leopold Grčar

8 Anton Stres, nadškof in metropilt

pogovarja se Petra Grimani

14 Pesmi o Mariji Pomagaj na novi zgoščenki

piše Vlasta Doležal Rus

16 Razglasitev Marijine cerkve

na Ptujski Gori za baziliko

piše Petra Grimani

18 Pismo duhovnikom

piše Alojz Rebula

22 20 skrivnosti + 20 svetišč = Evropa

piše p. Bogdan Rus

24 Tudi Marija roma

piše Rok Andres

28 Marija Pomagaj romala na evharistični

kongres v Celje

29 42. slovensko srečanje bolnikov in invalidov

31 Godoskop

piše Petra Grimani

32 Romanja k Mariji Pomagaj

piše Jože Dežman

35 Duhovnost v družini

piše p. Bogdan Rus

40 Marija v srcu

piše Tamara Langus

42 Sobotni večer, poseben večer

piše Petra Ulamec

44 Zgodovinska povest - Zlatnik, 1.del

piše Janez Resman

47 Dobrote iz Marijine hiše

kuha s. Nikolina Rop

48 Z vlakom na Brezje

piše Ana Zupin Muzik

51 Molitev

52 Pomen Marijinih svetišč

piše Petra Grimani

54 Škofijska Marijina svetišča

MARIJA 1 I 3

uvodnikDragi Marijini častilci, dragi romarji k Mariji Pomagaj, dragi bralci revije Marija!

V rokah držite revijo, ki bi rada postala vaša nevsiljiva sopotnica. Porodila jo je želja po globlji marijanski duhovnosti, ki jo predvsem izžarevajo Mari-jina svetišča na Brezjah, Sveti Gori, Ptujski Gori..., ki so se nam priljubila prav zaradi doživetja sprejetosti, upanja za nov začetek, poguma, da se spoprimemo s težavami življenja.

Marijina pot vere od angelovega oznanjenja do križa in binkoštnega jutra v mnogih odtenkih razkriva tudi našo pot vere, ko se v življenju srečujemo z mnogimi izzivi, stojimo pred na prvi pogled nerešljivimi ugankami in nalogami, ki nas presegajo, se sprašujemo, kam nas Bog vodi in iščemo odgovore, ko trčimo ob moč zla in lastno nepopolnost.

Marija je učiteljica vere, upanja in ljubezni. Podarila nam je Jezusa, ki nam s svojim naukom in delovanjem pokaže pot, kako naj gradimo odnos z Bogom in naše medsebojne odnose. On nas tudi uči, kako naj rešujemo različne težave, s katerimi se srečujemo. Ob premišljevanju Božje besede odkrijemo poživljajočo moč njegove navzočnosti in v nas se prebuja zaupanje v moč Marijine priprošnje.

Dragi bralci revije Marija, želim vam, da bi se ob Mariji navdušili za iskreno iskanje Božje volje in predano služenje Božjim načrtom. Naj vas na vseh poteh življenja spremlja Božji smehljaj, ki ga tako prepričljivo razodeva Marija Pomagaj z Brezij.

p. Silvin Krajnc, rektor

4 I MARIJA 1

O LJUBEZNI,ZALJUBLJENOSTI, OČETU IN MARIJI POMAGAJ- Gregor Čušin Moj oče je ljubil Marijo. Še več: bil je zaljubljen vanjo. V brezjansko Marijo.

Marijo Pomagaj. Morda se komu zdi tole čudno, a dovolite, da razložim.

Najprej razčistimo, kaj pomeni: brezjanska Marija. Verjamem, da vam gre,

tako kot meni, na živce delitev na naše in vaše. Še bolj pa me zaboli in razjezi,

ko se tovrstna delitev pojavi med verniki. Ko začnejo med seboj malodane

tekmovati s svetniki in priprošnjiki. Pa mi prosim povejte: Je brezjanska Marija

Pomagaj lepša od Marije s Ptujske gore? Je Svetogorska Kraljica močnejša

od Kraljice Miru s Kureščka? V čem je lurška Mati Božja boljša od fatimske

Gospe? Kot otroci, ki se prepirajo, koga ima mamica bolj rada, ali kdo ima

bolj rad mamico. A ko otrok odraste, ohrani v svojem srcu »podobo« matere,

ki je seveda drugačna od podobe, ki si jo je ustvaril njegov brat ali sestra, pa

čeprav sta iz iste družine in sta imela isto mater!

MARIJA 1 I 5

In moj oče v svoji zaljubljenosti nikoli ni bil to-

liko zaslepljen, da ne bi vedel, da časti in ljubi

eno in edino Mater Božjo, Mater Kristusovo! Ki

pa je nekomu bolj Zdravje bolnikov, drugemu

bolj Pribežališče grešnikov, nekomu bolj Roža

skrivnostna, drugemu Mati brezmadežna in tako

naprej in naprej po neskončnih litanijah njenih

podob. In zdaj še o zaljubljenosti. Od nekdaj o njej

govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim

prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni,

kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem,

nečem, kar nujno mine, kot o nečem, kar je le

del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o

nečem, kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja

pot za tisto pravo ljubezen…

Pa je temu res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli

ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in

pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in

skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga

osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si

želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre

res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo

po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo

bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo?

Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in

odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse

spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj ven-

dar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno

osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni

vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim,

ljubim, ljubim… Na šolsko klop, na sosedov plot, na

steno gasilskega doma, na debla dreves… Srček pri

srčku in: ljubim, ljubim, ljubim…

Če je to res, potem je, da, tudi res, da je bil

moj oče zaljubljen v Marijo Pomagaj, saj je

njeno podobo risal in slikal vedno in povsod in

vedno znova in znova: s svinčnikom, s kredo,

z ogljem, z akvareli, z olji, z vinom, s propoli-

som, na papir, na platno, na les, na deske, na

skodle, na skril, na kamen, ki ga je prinesel z

Ajdne, na skalo, ki jo je dobil s Kredarice, na

školjko iz morskih globin, na putrnike, v mo-

dle, na skodele, na steklenice…

Ni bilo slikarske tehnike in površine, ki bi bila varna

pred njim. Vedno in povsod in vedno znova in znova:

ljubim, ljubim, ljubim…

Bil je poln podob in motivov, vedno novih

načrtov in idej, a slej ko prej ga je pot vedno

znova pripeljala nazaj k Njej. Podobno kot se

zaljubljenec vrača pod okno svoje ljube, ali še

bolje: kot se sin vedno znova vrne k materi. Ne

vem, katera je prva podoba Marije Pomagaj, ki

jo je naslikal, a vem, katera je bila zadnja. Visi

na steni ob posteljici našega najmlajšega, Petra

Miklavža, ki se ga je veselil, a ga ni dočakal.

Srečala sta se nekje na hodnikih večnosti, eden

prihajajoč, drugi odhajajoč, na poti vsak k svoji

Materi. Podoba na steni pa… Obraza Jezusa in

Marija sta morda malo nejasna, kot je bila v tistem

trenutku že nejasna njegova usoda, izraza na licih

sta nekoliko okorna, kot je bila takrat že okorna

njegova roka, njegovo telo prizadeto od bolezni,

a je podoba še vedno polna milosti, kot je milosti

polna Ona, in je bil milosti poln tudi on, njen slikar.

Seveda se človeku zastavi vprašanje: Zakaj prav

Ona, Marija z Brezij, Marija Pomagaj? Ob vseh Mari-

jinih podobah skozi zgodovino krščanstva? Ob vseh

velikih, svetovno priznanih umetnikih? Zakaj prav

ta preprosta podoba neznanega Layerja? Odgovor

se na prvi pogled ponuja sam od sebe: Koroška Bela

je tako blizu Brezij, da bi to pot težko označili za

romanje. A pravi odgovor se skriva v življenjski drži

mojega očeta, v stavku, ki sem ga neštetokrat slišal

izrečenega v vseh njegovih blažjih in težjih življenjskih

preizkušnjah: Marija bo pomagala! Marija bo pomagala

– to je bilo vodilo njegovega življenja. Marija bo poma-

gala - je bil ritem njegovega srca, ki je nesebično bilo

za druge, v prvi vrsti za nas, njegove otroke in nje-

govo ženo, ki je brez ljubosumnosti spremljala njegovo

»zaljubljenost«. Marija bo pomagala – je bila njegova

vera, ki jo je želel posredovati vsem in ki jo je preko

slik širil daleč po svetu. In Marija je pomagala. Vedno!

Naj tale zapis ne bo le poročilo o življenju in delu

nekega dobrega človeka, ki ste ga morda poznali ali

ne, ampak naj bo vzpodbuda, vabilo k zgledu, k posne-

manju v zaupanju in veri: Marija bo pomagala!

6 I MARIJA 1

- p. Leopold Grčar Ko smo stopili v svetišče Marije Pomagaj na Brezjah in obstali pred njeno milostno podobo, so se Marijine oči potopile v našo notranjost z vprašanjem: »Ali smem položiti to Božje Dete v tvoje srce?«. Takrat smo zaznali, da je podoba Marije Pomagaj, ki je ena najmilejših Marijinih podob na svetu, na Brezjah nenehen spomin na brezmejno Božje usmiljenje, ki se je v božični noči učlovečilo v Betlehemu. Kapela Marije Pomagaj na Brezjah je nenehen klic, naj se zazremo z Marijinimi očmi v Dete, ki ga je Ona povila in položila v jasli… In razmislimo, kaj nam ta Božji otrok želi povedati!

Današnje obsežne, globoko segajoče in hitre spremembe v družbi in kulturi so družino prizadele prav tako ali pa morda celo bolj kot druge ustanove. Mnoge družine ostajajo v teh razmerah zveste vrednotam, ki pomenijo temelj družine kot ustanove.

Druge pa so ob spremembah zapadle negotovosti, zmedenosti ali celo dvomu in se skoraj ne zavedajo več pomena in vrednosti zakonskega in družinskega življenja (Apostolsko pismo o družini 1, 1).

Koncil pravi: »V družini, tej tako rekoč domači cerkvi, morajo biti starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic« (C 11). Vprašajmo se: »Kje so družine in kje bodo to svoje poslanstvo lažje izpolnile kakor pred jaslicami?« Akademik dr. Niko Kuret (1906-1995) je zapisal, da je na tisoče družin hvaležno jaslicam, da se je razbita družinska skupnost v adventnem času spet strnila in taka tudi ostala zato, ker se je vsa družina lotila priprav na postavitev domačih jaslic!

Sveti oče Benedikt XVI. nas spodbuja: »Vesel sem, ko vidim, da se v vaših družinah ohranja navada postaviti jaslice. Vendar ni dovolj ponavljati neko na-vado, ampak potrebno se je truditi, da zares živimo vse te dni to, kar jaslice predstavljajo: to je Kristusovo ljubezen, njegovo ponižnost, majhnost, njegovo uboštvo in skromnost.«

Ker so varuhi Marijinega narodnega svetišča na Brezjah že več kot sto let bratje sv. Frančiška Asiškega, bomo lažje razumeli, kar je omenil sveti oče: »To

MARIJINO NARODNO SVETIŠČE NA BREZJAH

IN MUZEJ JASLIC

MARIJA 1 I 7

je, kar je predstavil sv. Frančišek v Grecciu: v živo je pokazal prizor rojstva Božjega Deteta, da bi ga mo-gel premišljevati in moliti, predvsem pa, da bi mogel še bolje uresničiti sporočilo Božjega Sina, ki se je iz ljubezni do nas odrekel vsemu in postal mali otrok«.

Sveti oče Benedikt XVI. nadaljuje: »Jaslice so šola življenja, kjer se lahko učimo skrivnosti pravega veselja. To ne obstaja v imeti mnogo stvari, ampak čutiti se ljubljeni od Gospoda, narediti se kot dar za druge in v tem, da imamo radi druge!«

»Poglejmo jaslice«, pravi sveti oče, »Marija in sv. Jožef se ne zdita kot zelo srečna družina. Prvoro-jenca Jezusa sta dobila sredi velikih stisk in vendar sta polna globokega veselja, ker se spoštujeta, si pomagata, predvsem pa, ker sta gotova, da je njuno življenje Božje delo, ker se je v njem učlovečil mali Je-zus – Bog. In pastirji? Zakaj se vesele? Ta Novorojeni gotovo ne bo spremenil okoliščin njihove revščine in odrinjenosti. Toda vera jim pomaga prepoznati v tem Detetu, »povitem v plenice in položenem v jasli«, »znamenje«, da so se Božje obljube izpolnile za vse ljudi, ki jih On ljubi (Lk 2, 12, 14), tudi zanje«.

Sveti oče je dejal: »V čem obstaja resnično veselje? V tem, da začutimo, da je naše bivanje osebno in občestveno, obiskano in napolnjeno z veliko skrivnostjo, s skrivnostjo Božje Ljubezni! Da smo veseli, ne potrebujemo le stvari, ampak ljubezen in resnico: potrebujemo Boga, ki nam je blizu, ki ogreje naše srce in odgovarja na naša globoka pričakovanja. Ta Bog se je razodel v Jezusu, roje-nem iz Device Marije. Zato je kipec Deteta Jezusa, ki ga polagamo v jasli hlevčka ali votline, srčika vsega, središče in srce sveta. 13. decembra 2009 je

papež Benedikt XVI. dejal: »Molimo, da bi vsakdo, kakor Devica Marija, lahko prejel to središče – to srce svojega življenja – Boga, ki je postal Otrok, za studenec pravega veselja.«

Muzej jaslic ob Marijinem narodnem svetišču na Brezjah s svojimi več kot 400 razstavljenimi jasli-cami iz domovine, Evrope in iz drugih delov sveta, od Peruja, Bolivije pa do Madagaskarja, želi obiskoval-cem Marije Pomagaj pokazati resničnost Jezusovih besed: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet so-dil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3, 16-17).

Ko se bomo po ogledu »Muzeja jaslic« vračali k svo-jim družinam, bomo še bolj razumeli besede Benedik-ta XVI.: »Jaslice nam lahko pomagajo, da razumemo skrivnost božiča, ker spregovorijo o ponižnosti in usmiljeni dobroti Kristusa, ki je – čeprav je bil bogat – zaradi nas postal ubog. Njegovo uboštvo obogati tiste, ki se ga oklenejo, in božič prinese veselje in mir tistim, ki kot pastirji v Betlehemu sprejmejo an-gelove besede: ”To vam bo v znamenje: našli boste Dete, povito in položeno v jasli” (Lk 2, 12). Še vedno je to znamenje za naš čas, ljudi 21. stoletja. Drugega božiča ni!«

Ohranjajmo večni božič tako, da udejanjamo evan-geljsko sporočilo, ki nam zagotavlja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi!« (Mt 18, 20). To je nenehni božič – kjer pa je On, tam je mir, moč, veselje, sreča, pogum in navdušenje! Tam je življenje z Marijo, Božjo

in našo materjo.

”Jaslice so šola življenja, kjer se lahko učimo skrivnostipravega veselja.“

Sveti oče Benedikt Xvi

8 I MARIJA 1

nadškof in metropolit

Kako se Anton Stres pogovarjaz Marijo Pomagaj?– Anton Stres se je pogovarjal z Marijo Pomagaj sorazmerno pozno. Prvič se je tako res pogovoril, ko je kot študent, kot bogoslovec, to je moralo biti leta 1964, mogoče leto kasneje, romal peš na Brezje iz Šmartnega ob Savi. Potem sem imel na Brezjah resnično svojo prvo novo mašo. Bil sem posvečen 20. aprila v nadškofijski kapeli, tukaj na škofiji v Ljubljani, ob pol sedmih zjutraj. Nasled-nji dan, na belo nedeljo, 21. aprila sem imel novo mašo na Brezjah. To se pravi, da sem enega izmed najpomembnejših trenutkov svojega življenja imel pri Marijinem oltarju.

Z Marijo se na Brezjah pogovarjam kot kjerkoli drugod, z isto mislijo. Zame je devica Marija pred-vsem zgled človeka, ki se je v odločilnem tre-nutku, celo zgodovine, dal oz. dala popolnoma na voljo Bogu, se odpovedala svojim načrtom skupaj s svetim Jožefom in sprejela Božji načrt in se vanj vključila z vso svojo predanostjo.

anton StreS

MARIJA 1 I 9

V čem vidite posebno poslanstvo Narodnega svetišča na Brezjah?– To pove beseda sama glede na zgodovino. Ne da bi seveda izključevali nekatera druga, ki so celo starejša svetišča in romarska svetišča, so se Brezje zelo priljubile ljudem. Poslanstvo pa je seveda krepitev zaupanja v Mater Božjo, Pomočnico kristjanov. Verjetno je ravno to ime, Pomočnica kristjanov, Marija Pomagaj, prispevalo k temu, da so ljudje, ki so še posebej čutili potre-bo po tej pomoči, želeli priti na Brezje.

Na Brezjah se srečujemo z mnogimi ljud-mi, to so bodisi neporočeni pari, bodisi ločeni, ki se ne znajo ali upajo vključiti v župnijsko skupnost. Kakšnega pomena je zanje narodno svetišče?– Pomembno je, da imamo v Cerkvi različne možnosti ponudb, tako da lahko vsak človek, v skladu s svojim duhovnim razvojem, pride v stik s Cerkvijo, v stik z Božjim kraljestvom ali pa ohrani stik z Bogom. Če so to ravno Brezje, je to zelo evangeljsko, ker je tudi devica Marija, kot nas uči zgled v Kani Galilejski, pomagala k temu dostopu do svojega Sina Jezusa in naročila nam vsem: »Karkoli vam poreče, storite!«

Kako pa predlagate, da naj narodno svetišče sodeluje z mladino?– Narodno svetišče je že sedaj privlačno za mla-dino, glede na to, da mnoga romanja potekajo tja. Lahko seveda sodeluje s tem, da da na voljo svoj prostor. Omogoči naj mladim, ki tja pridejo, da se tam zberejo, da se srečajo, za krajši ali daljši čas, in da tam poglobijo svojo vero.

Mladi v Cerkvi danes ne jemljemo ničesar več za dano, za sveto, o vsem hočemo razmišljati sami. Kdo prihaja iz Cerkve nasproti pri tem iskanju?– Iz Cerkve mora prihajati vsakdo. Treba je preseči prehudo specializacijo, da bi rekli, to je pa zdaj samo njegova naloga. Vsak kristjan, vsak član Cerkve bi moral biti usposobljen zato, da, kot pravi apostol Peter, zna povedati razlog za svoje verovanje. To je naša temeljna naloga. Že doma v družini bi se morali starši pogovarjati, več in o vseh stvareh. In med stvarmi, o katerih bi se morali z mladimi pogovarjati, je tudi vera. Vem, da žal velikokrat ni tako. Bodisi, da rečejo, ah, saj to se boš pa pri verouku učil ali pa to pa pojdi k župniku vprašat, kar je vedno velika škoda. Škoda zato, ker nihče od vzgojiteljev nima tolikšnega vpliva in ne uživa tolikšnega zaupanja kot starši. Preden torej pošljemo mladega človeka k special-istu za mladinska vprašanja, bi morali pot odpreti starši.

Koliko je prav, da Cerkev odstopa od svoje konzervativnosti, ko se približuje modernemu človeku?– Najprej bi bilo treba razložiti besedo konzer-vativnost. V slovenski kulturi ima beseda nega-tiven prizvok, ker smo desetletja živeli pod neko ideologijo, ki se je razglašala za napredno, za progresivno, torej je bilo konzervativno tisto, kar je bilo zastarelo in za vreči proč, preseženo. V življenju pa niso vse stvari enako za vreči proč. So stvari, ki se spreminjajo, in stvari, ki se ne. Recimo na področju znanosti. Na področju znanosti danes vemo več in vemo bolje marsikatero stvar, kot pa so vedeli pred desetimi, dvajsetimi, stotimi leti. Če bi se rodil sto let prej, bi bil verjetno že mrtev, ker takrat še niso znali operirati slepiča. Medic-

– Petra Grimani

10 I MARIJA 1

ina 18. stoletja je zastarela, ali je tudi svetost, moralnost? Če je bil nekdo velikodušen takrat, tudi danes uživa enako spoštovanje in enako zaupanje. Beseda konzervativnost pa nasprotno daje vedeti, da je vse tisto, kar je staro, zanič, in vse, kar je novo, šteje. To pa sploh ni res; na nekaterih področjih ja, na nekaterih področjih pa ne. In predvsem ne na področju dobrega, moralno dobrega in na področju lepega. Zato je treba ve-deti, da so nekatere resnice, nekatere temeljne, ne tiste abstraktne, znanstvene resnice, temelj-na življenjska spoznanja o tem, kaj je prav, kaj je dobro, kaj je najgloblja vrednota človeka, tam pa verjetno stara spoznanja nikakor niso tako za zavreči.

Ko ste omenili glasbo… Z mladimi v zboru pogosto razpravljamo o tem - koliko cerkvene ljudske glasbe je treba ohranjati?– Mislim, da se je tudi tukaj potrebno izogniti vsakemu pretiravanju. Bilo bi narobe, če bi nekdo apriori izključeval sodobno. Bil bi ravno tako pris-transki kakor tisti, ki bi rekel, da samo tisto, kar je sodobno, nekaj velja, vse drugo pa je za v koš. Kar je lepo, je treba znati prepoznati, kar je resnično lepo, ni izgubilo svoje vrednosti. Tega ni potreb-no posebej dokazovati. Tako kot so naši rodovi, ki so bili ustvarjalni, imeli isti problem pred sto leti, dvesto in petsto leti. Saj se je tudi v pretek-losti glasba razvijala in verjetno so imeli takrat podobne pomisleke med starimi in mladimi, kot jih imamo danes. Nekateri so se takrat zmrdovali nad tem, kar je prihajalo, tisti, ki so bili nad novim navdušeni, pa so v koš metali to, kar je bilo staro. Široka odprtost in tisto, kar je resnična vrednota, nikoli ne propade.

Ali bobni sodijo v cerkev?Bobni? Odvisno od tega, v kakšni obliki so. Če so v nekem orkestru, gotovo sodijo. Veliko je tega, da bi mlade pritegnili v cerkev, razni dodatki, spremembe… Vse te stvari so vprašanje okusa. Glede vprašanja okusa je treba biti odprt. Odprt v vse smeri. Ne prisegati in ne biti zaverovan, da samo eno drži, drugo pa ne drži. Kakor tudi ne biti vnaprej izključujoč pa reči: »Tega pa ne!«

Sveti Pavel je izrekel znameniti stavek, naj Božje ljudstvo razumno, pravično in res pobožno živi v današnjem veku (Tit 2, 12). To so jasne besede, a v današnjem času, ki je čas številnih priložnosti za napredek, za kariero, so včasih te be-sede težko uresničljive. Ali je potrebno, da se vrnemo k preprosti pobožnosti, da se zapremo v življenje okrog domačega ognjišča, v varnost lastne »fare«?– Ne. Nobeno zapiranje, apostol Pavel je največji primer tega, kako se ne smemo zapreti, kajti ves njegov spor s prevladujočim mnenjem v takratni, prvotni Cerkvi je bil, ker so se hoteli Judje zapreti v svoje judovstvo… Nekje sem bral stavek, ki je lepo povedan in poudari veličino apostola Pavla: »Brez apostola Pavla bi krščanstvo ostalo ju-dovska sekta.« Hudo rečeno! Upajmo, da bi se našel sicer nekdo, ki bi opravil Pavlovo delo. Ve-dno imamo v teh pogledih, ki jih sedaj obravnava-mo, temeljno dilemo: ali konzervativna zaprtost v svoj lasni geto ali pa tako prilagajanje okolju, kjer izgubim svojo identičnost. Rešitev ni ne eno, ne drugo. Obe skrajnosti sta smrtonosni. Prva: usah-nem zaradi pomanjkanja komunikacije z okoljem, druga pa je tako ali tako že odpoved samemu sebi in prilagajanje drugim vzorcem. Rešitev je vedno

NA BREZJAH SEM IMEL NOVO MAŠO.

+

MARIJA 1 I 11

na sredini, ki pa je seveda najtežja. To je stališče krščanstva od začetka. Krščanstvo se je odprlo; najprej poganskemu okolju, v tretjem stoletju se je krščanska misel odprla poganski filozofiji, kar sploh ni bilo samo po sebi razumljivo. Skozi stoletja se je krščanstvo odpiralo novim kulturam – inkulturacija - in to je tista drža, ki je naredila iz Evrope to, kar Evropa je.

Zakaj smo tolikokrat v zadregi zara-di svoje vernosti? Ali je to posebnost našega prostora?– Zato, ker smo premalo potrjeni v veri. Počutimo se ogrožene in človek se počuti ogroženega takrat, ko ni dovolj trden sam v sebi. Trdni pa nismo sami v sebi zato, ker nismo dovolj sami spoznali, kako dober je Gospod. Ker nismo sami spoznali odrešujoče resnice vere. To je pa posledica tudi pomanjkljive vzgoje in izobraževanja. Lahko tudi določenega pritiska okolja. Če v nekem okolju slišimo na svoj račun samo negativne pripombe, nikoli pa nismo sami izkusili in sami spoznali nas-protnega, potem po neki intuiciji čutimo, da ima-mo prav, ne znamo pa tega razumsko ubesediti. Potem smo v zadregi. Čutimo, da ni tako, kot drugi

rečejo, ampak se ne znamo s tistim spopasti, ker nam manjka nasprotnih argumentov. Zato je tako pomembno, da imamo glede svoje vere razčiščene pojme, da znamo malo več. To je eden izmed os-novnih problemov slovenskega krščanstva, zato ker je verska izobrazba v času odraščanja tako pomanjkljiva. Zato tudi tako poudarjam vprašanje vzgoje in izobraževanja v veri.

Kakšna bi morala biti verska izobrazba mladih?– Mlad kristjan ima pravico, da je tudi v svoji veri izobražen, tako kot ima pravico do izobraz-be na vseh drugih področjih. Vendar mu sedanje okoliščine v vzgoji in izobraževanju na splošno te možnosti zelo zmanjšujejo. Tisti verouk, ki poteka v župnijah, je zelo nestabilen, oziroma omejen. V nekih normalnih okoliščinah, recimo v t.i. evrop-ski šoli. To je tista šola, ki deluje pod avtoriteto Evropske unije in je namenjena v prvi vrsti otro-kom funkcionarjev evropskih ustanov v Bruslju in drugih evropskih mestih, kjer evropske ustanove so. Takih šol je skupaj 15 in so čisto samostojne. Ne sledijo šolski zakonodaji države, v kateri so, ampak lastni evropski. V tej evropski šoli je pred-

12 I MARIJA 1

videno v osemletki dve uri tedensko konfesional-nega verouka v šoli. Svobodnega, jasno. Katoličani gredo h katoliškemu, protestanti h protestant-skemu, muslimani k muslimanskemu… Tisti, ki pa nimajo ničesar, gredo pa lahko k etiki. In po-tem v srednješolskem obdobju eno uro teden-sko. To potem ustvari vendarle neko poznavanje – vem, kdo sem. Vzemite za vzporednico vzgojo za slovenščino. Če hočem biti Slovenec, zaveden Slovenec, moram imeti tako vedenje o slovenst-vu, ki me dela ponosnega. In kako to dosežemo? S poznavanjem naše zgodovine, s poznavanjem naše lastne slovenske ustvarjalnosti, na področju literature, umetnosti, skratka vsega, kar ses-tavlja našo nacionalno identiteto in če sem na področju tega poučen, sem potem tudi ponosen na to in nimam kompleksov manjvrednosti, kot jih ima marsikateri katoličan.

Čeprav v intervjuju pozovete k strpnosti, so rezultat številni sovražni komentarji. Zakaj toliko nestrpnosti do verujočih?– Gotovo je sovražni govor in nestrpnost v Sloveniji

velik problem. Večkrat pravim, da tam, kjer se ve-liko o kakšni stvari govori, tam je treba biti zelo pozoren, da ni to samo »kamuflaža« za nasprotno resničnost. Koliko se pri nas govori o strpnosti! Vsi hočejo biti strpni. Je pa redkokje toliko nestrpnosti, kot je je pri nas. Ampak ta nestrpnost do vere je tudi zaradi nepoznavanja. Po vseh mednarodnih norma-tivih in načelih bi morala šola vzgajati k strpnosti. Ampak kako bo vzgajala k strpnosti? Samo tako, da bo dajala ustrezne informacije o tem, o čemer se govori. Če pa ustreznih informacij ni, in naša šola o krščanstvu in o Cerkvi gotovo ne daje us-treznih informacij, potem seveda zbuja nestrpnost. Nestrpnost prihaja od predsodkov, predsodki se pa bohotijo tam, kjer je nevednost in ignoranca.

Zato je v imenu strpnosti treba spodbujati versko izobraževanje mladih in taka so tudi priporočila Sveta Evrope, samo gredo kar mimo nas.

Ko beremo nestrpne odgovore na raznih forumih, smo kristjani prizadeti... – To je naloga naše politike in tistih, ki skrbijo za spoštovanje človekovih pravic v družbi. Oseb-no sem že nagovoril varuhinjo človekovih pravic, da so ti razni forumi, kjer se človek lahko skrije za vzdevkom in ostane anonimen, področje, kjer izražajo najbolj negativna čustva. Naloga mod-eratorjev forumov je, da bi to preprečevali, ampak nekaterim to ustreza. Zavest na tem področju je sramotno nizka.

Za veliki šmaren se na Brezjah tre novi-narjev. Kakšna priložnost je to za škofa?– Mislim, da je predvsem priložnost, ne da ustreže senzacionalističnim željam naših javnih občil, ampak da nagovori vernike, ki pridejo tja iz ljubezni do Matere Božje in naše krščanske vere, ne pa da se ustvarja nek šov. To ni politična stvar. Tudi ob svoji umestitvi nisem rekel niti besedice s področja politike in to zavestno ne. Ker se mi zdi, da kljub vsej družbeni odgovornosti, tudi politični, ki jo imamo in moramo imeti, so trenutki v verskem življenju, ki morajo biti rezervirani za primarno sporočilo. Primarno sporočilo velikega šmarna pa je seveda smisel življenja in vrednost življenja za drugega. Tako je živela Božja Mati in doživela svoje poveličanje, ki je naša prihodnost. To je tisto osnovno religiozno sporočilo. Tako so govorili tudi škofje pred mano, a je bilo to versko sporočilo preslišano in potem je v javnosti od-mevalo tisto, kar je bilo povedano mimogrede, kasneje pa je postalo težišče govora. To pa so ma-nipulacije, ki jim ni mogoče popolnoma uiti.

SMO V ObDObJU, KO SE JE EKONOMIJAžE POKAZALA KOT SLAbO NADOMESTILO ZA PRAVE VREDNOTE.

+

MARIJA 1 I 13

Omenili ste, da je vaša naložba na področju vernosti oznanjevanje. Kaj pa za nas, laike? Kako naj širimo evangelij v vsakdanjem življenju?– Kot sva že prej govorila, vsak kristjan se mora otresti tega strahu, kompleksa manjvrednosti ali notranje negotovosti. Moramo postati za-vedni kristjani. Uporabljam to besedo, ki je na-menoma vzporednica k zavednemu slovenstvu, ker je dobra ponazoritev tega. To je prvi pogoj. Da postanemo res samozavestni. Ne ošabni, ne napuhnjeni, ne domišljavi, ne ponižujoči do dru-gih. Tako kakor dobra narodna zavest nima nič opraviti z nacionalizmom, ki je nekaj negativne-ga, je ravno v poniževanju drugega. Tako ponos, veselje h kateremu apostol Pavel spodbuja svoje kristjane, nima nič opraviti z neko ošabnostjo ali podcenjevanjem drugih ver, ampak je predvsem tisto veselje, hvaležnost, da smo in da smemo biti kristjani. Da res doživljamo svojo vero kot veliko vrednoto. Če imamo to za vrednoto, jo varujemo, negujemo, smo nanjo ponosni in ima-mo do nje primeren odnos.

V družbi, kjer ekonomija narekuje vred-note, ni prostora za duhovno. Ni vred-not, kot so bile, obenem pa se nam nove ponujajo za vsakim vogalom. Kako naj v poplavi vrednot ločujemo prave od lažnih?– Smo v obdobju, ko se je ekonomija že poka-zala kot slabo nadomestilo za prave vrednote. S finančno krizo, ki ji sledi, je sama razkrila svoje šibkosti in svojo radikalno nezadostnost in mis-lim, da je neke potrošniške miselnosti, ne bom rekel ravno konec, ampak vemo, kaj lahko od tega pričakujemo. Je pa tudi res, da moramo biti kristjani pripravljeni na alternativnost. Če nismo

pripravljeni na alternativnost, če nismo prip-ravljeni biti drugačni od svojega okolja, potem ne moremo ostati zvesti krščanstvu. Mnogi se morajo in dejansko se odločajo: če hočem imeti družino, ne bom vzel te službe, ampak tako, ki mi bo omogočala družino.

Ljudje se odločajo za družino ali za kariero. Vem, da obojega ne morem. Postavljeni smo na razpotja in bistveno je, da si glede tega natočimo čistega vina. Da se na križišču odločimo: grem po tej poti. Vsaka pot je taka, da se moram nečemu odpove-dati. Kot pravimo, nikoli ni mogoče videti vseh zvezd hkrati. Tako tudi ni mogoče vsega imeti. Če hočem biti bogat, tvegam družinsko srečo. Potem se ne morem pritoževati, ampak pripišem sebi, sam sem se tako odločil. Če pa se odločim za prave vrednote, za tiste vrednote, ki so res osrečujoče, se pa moram odpovedati nekaterim drugim – pač ne bom imel jahte, več avtomobilov, imel pa bom otroke, ki me bodo imeli radi in s kat-erimi bomo sicer živeli v skromnejših razmerah, a se bomo imeli veliko lepše. Treba je ljudi usposa-bljati, da se odločijo. Hočeš to, torej pojdi po tej poti.

Nadaljevanje pogovora v naslednji številki.

14 I MARIJA 1

V dolgi zgodovini našega osrednjega ro-

marskega svetišča Marija Pomagaj na

Brezjah so se ljudje s trdnim zaupanjem

zatekali k svoji priprošnjici po pomoč. Na

najrazličnejše načine pa so jo tudi častili:

z molitvijo, meditacijo in s pesmijo, ki

po besedah prof. Ivana Florijanca ni bila

nikoli pridigarsko učeča, pobožnjaška ali

svetobežna. Prav nasprotno! Ob petju ali

poslušanju se zdi, kot bi čustva lila neposred-

no iz srca, ki ljubi, občuduje in slavi, trpi, se

žalosti, je v globoki stiski ali prosi za milost.

Z besedo in napevom pesem nagovarja sa-

motnega romarja v cerkvi ali množico na

trgu ob velikih slovesnostih. Do današnjega

dne ostaja priljubljena, čeprav je večina teh

majhnih umetnij nastala že v daljnem 19.

stoletju.

Kratek zgornji uvod pojasnjuje, zakaj zbori, ki goje

slovensko sakralno glasbo, v svoje programe radi

vključujejo pesmi o Mariji, ki ostaja pri Bogu naša

najzanesljivejša in ljubeča srednica in človeka

podpira na poti odrešenja. V nežni otrokovi duši je

Marijina podoba na las podobna liku njegove rodne

matere, saj mu ta od prvega dne nudi zavetje in

varstvo. Z leti pa njena podoba dobiva drugačno

PESMI O MARIJI POMAGAJ NA NOVI ZGOŠČENKI

globino in pomen, saj se hkrati z otrokovim doje-

manjem sveta in življenja spreminja in bogati tudi

njegovo občutenje materine zemeljske vloge. Ob

zorenju v modrosti in razumnosti se tudi odrasel

človek ne zadovolji zgolj s prvotnim otroškim ra-

zumevanjem Marijine božanske vloge, zato vse,

kar je povezano z Božjo Materjo, terja torej novo

interpretacijo in umestitev v sedanji čas. Sakral-

ni pesmi, ki so jo prepevale že številne gener-

acije pred nami, mlajši interpreti dodajo s svojim

mladostnim pristopom svežino in novo čutenje,

ter tak pomagajo obogatiti naše razumevanje in

pogled na milostno podobo Matere Božje.

Komorni zbor Ecce, sestavljen iz manjšega števila

odlično izšolanih in muzikalno nadarjenih pe-

vcev, se je odločil pobrskati po bogatem izročilu

pesmi, posvečenih Mariji. Njihov izbor povezuje

rdeča nit »Marija, pomagaj«, saj besedilo vsake

pesmi omenja posebno poslanstvo, ki ga Marija

daruje človeštvu: »Tukaj sem zato, da vam v

najrazličnejših stiskah in tegobah pomagam«.

Umetniška voditeljica in dirigentka zbora, Andreja

Martinjak, je 31 pesmi razvrstila v dve skupini: v

prvi so umetne pesmi izpod peres znanih sloven-

skih cerkvenih skladateljev, druga zgoščenka pa

predstavlja dobro poznane ljudske pesmi o Mariji,

kjer po večini nista znana ne skladatelj, ne avtor

besedila, ljudje pa so jih v dolgih letih prepevanja

vzeli za svoje.

- vlasta d. Rus

MARIJA 1 I 15

Vsi, ki smo sodelovali pri nastanku te dvojne

zgoščenke, bomo na snemanje ohranili prelepe

spomine. V zimskih in zgodnjih pomladanskih

mesecih leta 2009 smo se zbirali na koru

cerkve Sv. Frančiška Asiškega v Šiški v Ljubljani,

kjer je pred nedavnim orglarski mojster Tomaž

Močnik postavil čudovite nove orgle po vzoru

francoskih inštrumentov Cavaillé Coll. Na orgle

je igral odličen glasbenik Marko Petrušič, stalni

sodelavec dirigentke in spremljevalec njenih zbo-

rov. Snemanje je potekalo v več terminih kar ves

dan, saj je Andreja želela izpiljene in umetniško

domišljene izvedbe. V veliko pomoč in oporo ji

je bil snemalec g. Dominik Krt, ki je potrpežljivo

sledil Andrejinim željam in pobudam.

Še nekoga je treba omeniti v tej zgodbi: Andrejin-

ega najmlajšega sinka , ki je bil tedaj nekajmesečni

dojenček in je v očetovem naročju mamico vsakih

nekaj ur obiskal ter se za kratek čas stisnil k

njej. Pravi svetopisemski prizor: bili so kot sveta

družina ob nastajanje dragocenega glasbenega

dokumenta, ki ga bo v roke rado jemalo veliko pri-

jaznih ljudi ter prepevalo ali vsaj mrmralo znane

ljube napeve.

G. Boštjan Martinjak na Brezjah oblikuje celostno

podobo romarskega svetišča, za novo zgoščenko

pa je prispeval še lično opremljen ovitek in tudi

sicer opravil celotno oblikovalsko delo.

V priloženi knjižici bosta vernika in naključnega

poslušalca vzpodbudila k razmišljanju zanimiva

teksta izpod peresa prof. dr. Eda Škulja in prof.

Ivana Florjanca. Prvi je strnil svoje misli o pomenu

izročila in ustvarjalcih pričujoče zbirke pesmi,

drugi pa podaja zanimive antropološke in verske

razloge za tisočletno čaščenje materinskega kul-

ta, ki se pojavi že v predkrščanskem času, s podo-

bo Matere Božje v Jezusovih časih pa Marijino

poslanstvo zasije v vsej nebeški slavi. Tudi zaradi

obeh tekstov predstavlja poleg strogo glasbenega

užitka zgoščenka skupaj z natisnjenimi besedili

pesmi dragocen pripomoček za razmišljanje in po-

glabljanje vere vsakega kristjan in romarja z Brezij.

16 I MARIJA 1

razglaSitev marijine cerkve na ptujSki gori ZA BAZILIkO»V veliko čast si lahko štejete, da je Marija prav med vami izbrala svoj milostni kraj, kjer naj jo častijo verni ljudje tega dela sloven-ske zemlje. Že kmalu po pozidavi cerkve se je kraj imenoval Mons Gratiarum – Gora milosti, kar pomeni, da je Marija že na samem

začetku tukaj obilno delila svoje milosti.«

(iz homilije ob razglasitvi za baziliko)

Marijino župnijsko in romarsko cerkev na Ptujski Gori je apostolski nuncij msgr.

dr. Santos Abril y Castelló v nedeljo, 16. maja letos pri slovesni sveti maši razgla-

sil za baziliko Marije Zavetnice. Slovesnosti sta se udeležila mariborska nadškofa

ter 40 duhovnikov, med njimi tudi provincialni minister minoritov p. Milan Kos in

nekateri rektorji slovenskih bazilik.

Posebna značilnost bazilik je, da so znamenje povezanosti krajevne Cerkve s

Svetim sedežem in rimskimi bazilikami. To označujeta papeški grb in lastni grb

bazilike ter glavni sedež za voditelja bogoslužja. Bazilika je cerkev s posebnimi

pravicami, ki jih podeljuje Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov.

Za vse, ki tja romajo, je bazilika kraj milosti, kjer lahko pod določenimi pogoji

dobijo poseben odpustek ali pa odpustek namenijo za pokojne.

Izmed vseh bazilik ima samo pet rimskih bazilik poseben status, ki se imenujejo

velike ali papeške bazilike (basilica maior): sv. Janez Krstnik v Lateranu, sv. Peter

v Vatikanu, sv. Pavel zunaj rimskega obzidja, Marija Velika ali Marija Snežna in

Sv. Frančišek Asiški v Assisiju). Ostale bazilike po svetu, med njimi sedaj tudi ba-

zilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori, imajo naslov manjše bazilike (basilica mi-

nor). V Sloveniji pripada naslov in dostojanstvo basilice minor sedmerici: baziliki

Marije Pomagaj na Brezjah, baziliki Marijinega vnebovzetja na Sveti Gori, baziliki

Lurške Marije v Brestanici, baziliki Matere Božje v Petrovčah, baziliki Žalostne

Matere Božje v Stični, baziliki Matere Usmiljenja v Mariboru in baziliki Marije

Zavetnice na Ptujski Gori.

- Petra Grimani

MARIJA 1 I 17

Ptujskogorsko svetišče zaradi bogate zgodovine

in kulturno-umetnostnih dragocenosti predstav-

lja pomemben kulturni spomenik. Najbolj znan je

Marijin relief (okoli 1410), ki sodi med največje mo-

jstrovine tedanjega časa na naših tleh. Glavni motiv

predstavlja Marijina podoba v baročnem glavnem

oltarju.

Pod njenim plaščem je upodobljenih 82 oseb, ki

sestavljajo zbirko portretov ljudi takratnega časa.

Med njimi je tudi portret Bernarda III., ustanovitelja

Ptujske Gore, njegove žene Valburge, dveh bratov

minoritov, predstavnikov plemstva, cerkvene hier-

arhije in drugih ljudi.

Marijino svetišče na Ptujski Gori je osrednja

božjepotna cerkev mariborske nadškofije. Že od leta

1937 ga oskrbujejo Frančiškovi manjši bratje mi-

noriti.

Leta 2002 so bratje minoriti na samostanskem

kapitlju sklenili, da bodo pristopili k pripravam

na praznovanje 600-letnice s celovito obnovo

božjepotnega kraja, cerkve in njene okolice in sicer

tako, da bo cerkev lahko razglašena na baziliko.

Marijina cerkev na Ptujski Gori je predvsem živo ro-

marsko svetišče že 600 let, od leta 1786 pa je tudi

župnijska cerkev.

BazilikaBeseda bazilika izhaja iz grških besed basilike

(kraljevski) in oikos (hiša). ‘Kraljevske hiše’ so v

antičnih Atenah poimenovali dolge pravokotne

stavbe, kjer so prebivali visoki atenski državni urad-

niki. Izraz bazilika so od Grkov prevzeli Rimljani za

poimenovanje javnih stavb, ki so imele vzdolžen

prostor z ravnim stropom, razdeljen s stebri v tri ali

več ‘ladij’, od katerih je bila srednja ali glavna ladja

višja od drugih, da je vanjo prihajala svetloba skozi

okna v zgornjem delu.

Kristjani so že v 3. stoletju imeli posebne stavbe

za bogoslužje, ki so običajno stale nad grobovi

mučencev. Od 4. stoletja dalje, ko je prenehalo

preganjanje kristjanov in je Cerkev dobila svobodo,

so take stavbe imenovali bazilike. Nekaj stoletij

pozneje so ta častitljivi naziv obdržale samo tiste

bogoslužne stavbe, ki so imele tri ali več ladij. Od 10.

stoletja dalje so papeži obdarjali bazilike s poseb-

nimi darovi, pravicami in prednostmi.

»O Marija s Ptujske Gore, ki na štajerske rodove,

iz Panonije, Prekmurja trosiš svoje blagoslove.

Varuj kleni Slomškov narod, varuj ljudstvo Koclja kneza,

da bo zvesto v dneh usodnih, ko se svet v temo pogreza.

(M. E. Kremžar)

18 I MARIJA 1

- Alojz Rebula Spoštovani,

nekaj let pred ekonomsko krizo sem slišal govoriti o neki drugi, povsem drugačni

krizi: o krizi duhovnikove identitete. Kakšna naj bo pravzaprav vloga krščanskega

duhovnika v svetu, ki ni več krščanski, v neki Evropi, ki je iz svojega statuta iz-

brisala svoje krščanske korenine? Kaj naj počne, potem ko je celotna družbena

fronta na vseh svojih sektorjih – v politiki, v gospodarstvu, v kulturi, v zdravstvu,

v proizvodnji, športu – zasedena?

Normalen odgovor bi se moral glasiti: duhovnik naj se mirno še naprej posveča

temu, za kar se je življenjsko odločil in nikakor ni področje tega sveta – ne

njegove politike ne gospodarstva ne kulture, ampak vere v Boga, v Kristusa, v

poslanstvo Cerkve, v večno usodo človeka. Normalen duhovnik, kaj šele svet

duhovnik tej poklicni viziji ne bi mogel oporekati.

Toda tukaj se začnejo ugovori.

Ali ne živimo v času, ki je zunaj krščanstva, ko je z obzorja sodobnega človeka

izginila transcendenca, ko zanj nevidnega sveta ni več, ko človekovo dušo

zaposluje čista tostranskost – energetika, elektronika, motorizacija, bencin,

spolnost, turizem, nogomet? Kako priti k temu človeku, pogreznjenemu v

časnost in materijo, s Kristusovim sporočilom, usmerjenim v večno? Ali ni

moderni racionalistični pameti neznosno sprejeti kot resnico na primer to, da

je Vsemogočni, Vsevedni, Večni postal človek, se rodil iz žene in živel 33 let na

piSmoduhovnikom

MARIJA 1 I 19

bregu grško-rimskega Sredozemlja? Kako naj ta in-

dustrijska in laboratorijska pamet sprejme resnico, da

je isti Vsemogočni, Vsevedni in Večni lahko prisoten

v koščku kruha in nekaj kapljah vina? Kako sprejeti

obstoj posmrtnega življenja, ko bi bilo to v nas-

protju z vesoljno živalsko in rastlinsko biologijo,

zapisano presnavljanju vesoljske snovi?

A če je omejena materialistična pamet tako alergična

do dogmatičnega sporočila krščanstva, kako naj bo

šele dojemljiva za njeno etično sporočilo? Saj to

ni sporočilo egoizma, ampak ljubezni, sporočilo,

temelječe ne na egocentričnosti, ampak na

odprtosti do sočloveka, na bratskem odnosu do

njega? Kako naj današnji prometejski človek v svo-

jem napuhu ne bi ugovarjal sami naturi, če gre na

primer za spolnost? Kako naj se ne bi požvižgal celo

na takšno evidentno naturno strukturo, kakršna je

družina, skupnost moža, žene in otroka?

Takšnega človeka, dejansko modernega pogana,

naj bi skušal krščanski duhovnik pritegniti recimo k

nedeljski maši, k spovedi, k molitvi rožnega venca,

k denarni poštenosti, zakonski zvestobi? Ali ni to

obupno? Kaj naj torej duhovnik počne? Naj poskusi

z dobrodelnostjo sredi dejansko presitih ljudi? Ali

naj poskusi kaj s kulturo, če ima kaj smisla zanjo,

čeprav je umetnost danes eno samo razsulo ne

samo etičnih, ampak tudi estetskih vrednot? Naj

gre v talarju na nogometno igrišče?

Nič čudnega ni, če je posebno mlad duhovnik ves

moker od vlage, ki se ji pravi kriza duhovnikove iden-

titete. Kaj naj počne, če na tem svetu za religijo

ni več mesta? Toda kako pravzaprav gledamo na

stvar? Ali prav zares gre za krizo identitete? Ali za

kaj drugega? Recimo temu kar: kriza vere. Kaj pa,

če gre za krizo vere? V resnici gre za krizo vere. Za

nekaj prav nič novega: naš Gospod je bil sredi nje, ko

so mu mnogi ugovarjali, ko so ga mnogi zapuščali,

ko je celo dvanajsterim rekel: »Ali pojdete tudi vi?«

Vera! Če je kaj Gospod občudoval, je bila vera. Če je

kaj grajal, je bila nevera. Še slišimo njegov očitek iz

viharja na jezeru: »Maloverni!«

Vera je dar, to veste bolje kot jaz. Dar, ki ti osmišljuje

vse, ki ti razveljavi in ovekoveči minevanje, ki

te osrečuje ontološko, a ne nujno psihološko in

še manj telesno. Beseda je trda, a sicer ne bi bili

praktično vsi svetniki morali iti skozi svoje noči

verske in telesne kalvarije. To je zakonitost križa,

ki jo je Gospod še prejasno zapisal za svoje učence.

A tudi iz noči duha ti vera lahko odgovori prav na

tiste dvome, ki sem jih naštel v zvezi s problemom

duhovnikove identitete.

Za marsikaj ni treba niti vere: dovolj je zgodovina,

celo kronika. Recimo: je za modernega človeka prav

zares Bog nehal obstajati?

Je zares prvič v zgodovini ugasnilo, da povzamem

besedo nemškega misleca, »večno v človeku«,

njegova napotešljiva sla po neskončnem? Tisto

neugasljivo hrepenenje, ki je bilo glavni navdih

našega Ivana Cankarja? Ne, to ni možno: saj to bi

bil konec človeka, konec njegovega vzgona v novo,

v prihodnje, v nepoznano. Sle po absolutnem v

človeškem bitju ni mogoče ugasniti. Mogoče jo je,

kar dela civilizacija brez Boga, skušati nadomestiti.

Pravim skušati, ker je nemogoče nadomestiti živega

Boga, Boga Sinaja in Kalvarije, z nekaj odmerki leče

potrošništva ali hedonizma.

Sicer pa, ali je treba dokazovati, kako tisto večno v

vsakem nevernem človeku, ki noče Boga, rije naprej,

iz sekte v sekto, iz socioloških sanj v biološke, iz

mamila v mamilo? In duhovnik bi se moral zavedati,

da pri vsakem človeku, ki ga sreča, vsaj tli, če ne gori

tisto večno v njem. Zanesljivo gori, če si tisti človek

želi religioznega pomenka z njim.

recimo: je za modernega človeka prav zares Bog nehal obstajati?

+

20 I MARIJA 1

Če pa želi ne pomenka, ampak napadanja, je

to dokaz, da tisto večno v njem plamti. Tako, s

takšno agresivnostjo, se lahko izraža potreba po

absolutnem: takšen, iz same zagrizenosti je bil

Savel, preden se je napotil v Damask.

Drugo vprašanje: je ta naš današnji svet res absolutno

brez sledu transcendence? Živimo res v totalni ima-

nenci, spočiti in relaksirani v njej? Če bi, bi sodobni

človek ne živel v takšnem strahu, v kakršnem živi:

pred potresi, tajfuni, gripami, ekonomskimi kriza-

mi, atomskimi zapleti. Razpoloženje, iz katerega

se hranijo vse sekte, ki je njihovo pričakovanje

skorajšnja apokalipsa. Razpoloženje, ki nikakor ne

demantira definicije tega sveta, ki jo imamo v mo-

litvi »Pozdravljena, Kraljica«. Razpoloženje, ki je

druga plat medalje potrošniškega optimizma, ki naj

bi bil nova duša sveta. Razpoloženje, ki dejansko

kliče po Bogu in njegovem odrešenju.

In še: je transcendenca res čisto zatonila? A kdor

hoče videti, lahko vidi marsikaj. Lahko na primer

vidi, kako se je v zadnjem stoletju katoliška Cerkev

predstavila z velikimi papeži, od Leona XIII. do

Janeza Pavla II.. Vidi, kako se je s svojimi nastopi

postavila proti barbarstvu totalitarnega sistema.

Kdor se ni zaklel proti možnosti nadnaravnega, lahko

vidi to nadnaravno na delu v La Salette, Lurdu, Fati-

mi, morda Medžugorju, tudi v Afriki in na Japonskem.

Kar pa se tiče verovanjskega sklopa, se pravi

nicejskega Creda, je morda težje sprejemljiv kot

doslej? Kristjan iluminizma na primer ni vedel, da

se bo upor razuma proti Bogu iztekel v sodobni

filozofski nihilizem, kakor to vemo mi. Kristjan iz

časa Komunističnega manifesta ni mogel slutiti, k

kakšno katastrofo se bo končal tisti protibožji pro-

jekt, kakor smo z lastnimi očmi videli mi. Verniki v

vsemogočnost znanosti niso vedeli, da bo pred zad-

njimi vprašanji ostala brezmočna, v svojih dosežkih

pa ogrozila obstoj človeštva in planeta, kar vemo

mi. Zgodovina je sodobnemu kristjanu postregla

s takšnimi potrditvami o božjem Duhu v Cerkvi,

kakršnih naši bratje v veri še pred zadnjo vojno niso

imeli in so zato tudi deloma nasedali protibožjim

utopijam, kakršen je bil kakšen eksemplaričen

primer na Slovenskem. Skratka, v nekem smislu je

kristjanu danes skoraj lažje verjeti v Kristusa kot v

preteklosti. In če je kristjanu, zakaj ne duhovniku?

Laik si želi v duhovniku vsekakor dobrega, dostopnega,

izobraženega človeka, a prvo, kar pričakuje v njem, je

vera. Vera iz Niceje: da je Bog, da je Kristus Bog, da

obstaja večno življenje s pozitivnim ali negativnim

iztekom. Če duhovnik verjame v to, je njegova iden-

titeta tu. Ta zavest identitete je milost, kot veste.

Prav tako veste, da se je treba zanjo zahvaljevati

in za vztrajanje v njej moliti. Naj jo duhovnik utrjuje

tudi s svojim poklicnim študijem, s teologijo. Vseka-

kor, saj to tako rekoč spada k njegovi strokovni

dolžnosti. Tako na primer ne bo dokazoval s prižnice

nesmrtnost duše s kakšnimi senzacionalnimi primeri

klinične smrti, kjer do prave smrti sploh ne pride.

Po mojem skromnem mnenju bo njegovi veri bolj

kot teologija v pomoč hagiografija. Bolj kot teologi

ga bodo nagovarjali svetniki, ti najprepričljivejši do-

kazi za pristnost krščanstva. Ja, upam si reči, da na

primer vero v evharistijo, v zakrament sprave, v moč

molitve, v veličino Marije, v prvenstvo duhovnega,

da mu bodo te temelje vere bolj utrjevali svetniki s

svojimi zgledi kot teologi s svojim umovanjem. Ali

je kakšna verska resnica, ki je kakšen teolog ne bi

skušal spodnesti?

Središče duhovnikove vere ne bo kakšen teolog niti

kakšen papež, ampak Jezus Kristus. To bo najbolje

dokazal pri evharistiji. Cerkvenega mašnega kanona

laik si želi v duhovniku vsekakor dobrega, dostopnega, izobraženega človeka, a prvo, kar pričakuje v njem, je vera.

+

MARIJA 1 I 21

ne bo dopolnjeval s svojimi domislicami, ampak se ga

s spoštovanjem držal. Pri darovanju hostije in keliha

se na primer ne bo priključeval kakšnemu ljudskemu

petju in tako rekoč mimogrede opravil zadevno mo-

litev, če jo sploh bo.

Njegov pastoralni uspeh bo odvisen od tega, kako

bo znal ravnati z ljudmi. Z obzirno ljubeznijo. Poseb-

no ob posebnih življenjskih prilikah, na primer

pri stiskah, nesrečah, boleznih in smrtih. Človek

v trpljenju ne bo pozabil duhovnikove tolažbe in

pomoči. Ne bo se oddaljeval od ljudi. Rad se bo pustil

povabiti, kakor se je rad puščal povabiti Gospod. Če

mladenič, na katerega je računal kot na bodočega

bogoslovca, ne bo šel na teologijo, ga zaradi tega

ne bo imel za odpadnika. Ne bo se pustil zasvojiti

od avta ali interneta. V časopisu bo skušal prebrati

vsaj naslove. Skušal se bo izobraževati, posebno če

nima za sabo nobene normalne srednje šole. Mučno

je srečati duhovnika, ki mu tista vrzel le preveč zija.

Na kakšen viden uspeh svojega dela ne bo

računal, saj nanj ne smejo preveč računati reci-

mo ne vzgojitelji, ne zdravniki. Njemu gre sejati,

sejati z nezlomljivo vero, ne žeti. Žanjec je Bog.

Nikoli ne bo pozabil, da je slovenski duhovnik, poslan

med slovenske ljudi. Gospod želi, da se skozi njego-

va usta in njegove roke uresničuje božje kraljestvo

v slovenski varianti, božje vino iz slovenskega vi-

nograda. Zavedal se bo, da je Cerkev s Slomškom

beatificirala tudi njegovo domoljubno vizijo, njegovo

ljubezen do slovenske besede, njegovo zavzetost za

književno društvo, ki naj hrani slovenske katoličane

z domačo krščansko besedo.

Kar se tiče podajanja božje besede, naj duhovnik, če

mu beseda teče, ne zaupa v lastno zgovornost, ki

se rada izrodi v neobvezno besedovanje: na pridigo

naj se pripravi. Čim manj abstrakten naj bo in čim

konkretnejši, življenjski. Sam na primer še nisem

slišal z lece o tem, kakor na primer: odnos staršev do

lastnih otrok, ko se poročajo (ljubosumje staršev),

odnos med taščo in snaho, neverno sorodstvo,

verna žena in neverni mož ali obratno, odpadanje

otrok od vere, katoličan in denar.

Kar se tiče spovedi, so bili svetniški spovedniki, kakor

na primer sveta Janez Vianney in Leopold Mandić,

zelo kratki. Zato naj bi se duhovnik pazil pretiravanj

in predavanj. A na drugi strani naj tudi ne bi odslavljal

spovedanca brez besede, komaj je slišal spoved. Tudi

uravnovešenost spada k človeškosti. Človeškost

pa naj odlikuje duhovnika bolj kot kogarkoli,

da bo neveren človek lahko rekel o njem: »Ne

spoštujem vas kot duhovnika, spoštujem pa vas

kot človeka.« Nehote se bo poklonil Kristusu v

njem.

- p. Bogdan Rus

22 I MARIJA 1

Združena Evropa, ideal, ki lahko zamre politično, ne more pa v svojem bistvu,

to je prizadevanju za sožitje, pravičnost in mir, je na poseben način povezana

še z mrežo Marijanskih svetišč. Če sodobni človek rad potuje, se premika in

ob tem doživlja nekaj novega ter uresničuje svoje želje po lepem, je posebna

postaja tega potovanja evropskega človeka tudi eno izmed Marijinih svetišč.

Vsa svetišča skupaj tvorijo mrežo, ki povezuje glavna Marijina svetišča v

državi. Navadno so to narodna svetišča. Svoje mesto v združenju so našli

skoraj vsi evropski narodi.

Začetnik in srce združenja je Jacques Perrier, škof škofije Lurdes in Tarbes,

ki skrbi za Lurd, največjo božjepotno središče Evrope. Njegova želja je bila

povezati svetišča ter predvsem dati veljavo tistim, ki lahko poleg župnijske

mreže tudi na čisto svojski način nagovarjajo ljudi.

20SkrivnoSti + 20 Svetišč = evropa

MARIJA 1 I 23

Leta 2003 je lurški škof s podporo Rima zbral v

Lurdu predstavnike vseh glavnih svetišč Evrope.

Model povabila je bilo 15 skrivnosti rožnega venca,

velike marijanske molitve. Kasneje je Papež Janez

Pavel II. dodal tem skrivnostim še pet novih, zato

je bilo v združenje povabljenih še pet svetišč. Ta

svetišča so: Altötting (Nemčija), Banneux (Bel-

gija), Brezje (Slovenija), Csiksomlyo (Romunija),

Čenstohova (Poljska), Einsiedeln (Švica), Fatima

(Portugalska), Gibraltar (Gibraltar), Knock (Irska),

Levoča (Slovaška), Loretto (Italija), Lurd (Francija),

Mariapoč (Madžarska), Mariazell (Avstrija), Marija

Bistrica (Hrvatska), Mellieha (Malta), Vilna (Litva),

Walsingham (Anglija), Zaragoza (Španija), Zarvany-

zia (Ukrajina).

Namen takega združevanja je evangeljski. Razumeti sodobnega človeka in mu prinesti osebno vero v Jezusa Kristusa tam, kjer jo išče. In Marijanska svetišča so tisti del Božjega nagovora, ki ga ne smemo zaobiti. Verjetno je bil ključ izbire tudi »priljubljenost«, ki jo uživajo izbrana svetišča med ljudmi. Tudi v tem Cerkev lahko služi človeku - pri njegovem iskanju.

Vsebinsko nas druži trdna vera v Boga in Mari-

jin tenkočuten nagovor, ki sodobnemu človeku

spregovori tudi tam, kjer človek ne zna prisluhniti

drugim besedam krajevne Cerkve. Mnogokrat se

ljudje, ki v svetiščih ponovno odkrijejo svojo vero,

vrnejo v župnijska občestva in tam dejavno sodelu-

jejo, saj so vero našli na zelo oseben način, ki pre-

sega navajenost in strukturo samo.

Človeku se je danes ali v pretekli dobi Cerkev mar-

sikje tako približala, da jo ima na pragu svoje hiše.

On pa jo išče na potovanjih – romanjih, nato jo spet

najde doma, a jo lahko razume. Vse to so poti nove

evangelizacije. Ponudba, ki ni trženje, ampak vera,

da more Bog vsako dobro pobudo in iskanje človeka

sprejeti.

Brezje so se zdele na začetku pritlikavec med

svetišči velikih narodov, ki letno štejejo od enega do

11 milijonov romarjev. A kaj kmalu smo opazili, da se

v tem združenju uveljavljajo druga merila, tolikokrat

prezrta v sodobnem svetu. Duhovna poglobitev

enega, goreča molitev majhne skupine in koreniti

premiki in spreobrnjenja, ki jih ljudje doživljajo, ko

se zbirajo pri Marijini podobi, so resnična merila »ve-

likosti« Božje poti. In Brezje prav nič ne zaostajajo

za velikimi - Lurdom, Fatimo, Knockom in drugimi.

Enakost vseh v tej skupini jasno priča o tem. Zato

lahko odkrivamo skrivnosti in Božje dobrote prav

vsakega milostnega kraja.

Doslej smo se predstavniki Marijinih svetišč srečali

sedemkrat. Vsakič je bilo bratsko druženje obo-

gateno z iskrenim pogovorom in predavanji o poseb-

nih področjih sodobnega romarstva ter izmenjava

izkušenj o tem, kako delamo v svetiščih. Vsakokrat

zbrane nagovori vodstvo gostujočega svetišča pa

tudi vabljeni predavatelji. Leta 2003 smo se zbrali

v Lurdu, 2004 v Fatimi, 2005 v Mariapocsu, 2006

v Knocku, 2007 v Vilniusu, 2008 v Saragosi in lani

v Čenstohovi. Vsi pa se že veselimo letošnjega

srečanja v Gibraltarju.

Srečevanje na tej ravni odpira obzorja in vliva upan-

je, da naše delo ni zaman, ampak v naporih za novo

evangelizacijo Božja beseda deluje v srcih verujočih,

pa tudi tistih, katerih vera je šibka in ne zavračajo

možnosti, da bi jo lahko na novo našli.

24 I MARIJA 1

- Rok Andres

Samo v najbolj izrednih primerih se zgodi, da Marija zapusti svoj oltar na Brezjah. Samo takrat, ko čas dozori in se dopolni. In za to ne more biti kakšnega človeškega razloga. Lahko je samo največji razlog.

Tista žetev žlahtne pšenice, ob kateri si Cerkev prip-ravlja kruh večnega življenja. Taka žetev je bil že leta 1935, ko je Slovenija obhajala evharistični kongres. Prvič, odkar Slovenci živimo v suvereni državi, pa smo obhajali evharistični kongres letos, v letu 2010 v Celju. Tja je romala tudi milostna podoba Marije Pomagaj, kraljice Slovencev.

Bilo je nekaj mesecev pred kongresom. Kar je začelo od nekod prizvanjati: na kongres bodo prinesli tudi mi-lostno podobo naše ljube Gospe - Marije Pomagaj.

Takoj so bile misli deljene, mnenja za in proti. Veliko odličnih duhovnikov in zelo vzornih ter svetih mož je to odsvetovalo. Toda oba škofa - naš ljubljanski dr. Gre-gorij Rožman ter krški dr. Josip Srebrnič - sta bila prav posebno za to vneta. In pri tem je ostalo.

Nekega dne sem dobil od glavnega pripravljalnega od-bora pismo z nalogo, da vse potrebno oskrbimo za čim bolj dostojen prenos milostne podobe.

Tako so se začele priprave. Prihajale so pa tudi prošnje in pisma iz posameznih župnij - naj gre mi-lostna podoba še mimo nas, naj se še pri nas ustavi.

Prvo potovanje Marijine podobe je v reviji Cvetje z vrtov sv. Frančiška opisal frančiškan Roman Tom-inec, ki je tudi sodeloval pri prenosu Marijine podo-be. Njegovo pisanje je resnično bogato in nam pove veliko o tem, kakšen pomen ima Marijina milostna podoba za Slovence.

Že to, da Marija zapusti Brezje, je na nek način težko doživetje za vsakega človeka, ki vanjo zaupa. Če nam je danes samoumevno, da veliko potujemo, pa je vedno trenutek vrnitve domov nekaj posebnega in vsakemu človeku pomeni vračanje k samemu sebi, svojim koreninam. Tako tudi ko se vračamo domov k svoji materi na Brezje, jo vedno najdemo tam, v zla-tem oltarju. Zato pomeni njeno romanje tudi romanje naroda. Bistveni premiki, ki se dogajajo, da bi lahko naposled bolje zaživeli.

Po drugi strani pa je njen odhod povezan s človeško stisko. P. Roman v svojem zapisu opisuje otožnost, ki je bila v zraku v tistih trenutkih. Ta govori o tesnih in Božjih vezeh, ki nas vežejo na to milostno podo-bo. Nikakor ne gre za malikovanje, pač pa za iskre-no pobožnost, človeška čustva, ki nam sčasoma spregovorijo o Bogu.

Brezje. Množica čaka tiho in brezglasno. Ko stopimo v cerkev, je milostna podoba že sneta in dejana v okvir in že zapečatena. To je potrebno, da kasneje govorice ne nastanejo in da je vsaka poškodba, po človeško govorjeno, izključena. Nato podpišemo v zakristiji spo-minsko knjigo, nalašč za to priliko tiskano, s sledečim besedilom:

tudi marija roma

MARIJA 1 I 25

ko pa je nastopila polnost časov

gal 4, 4

26 I MARIJA 1

Za časa vladikovanja dr. Gregorja Rožmana so prenesli milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij v Ljubljano v svečanem sprevodu. Dne 28. junija 1935 so milostno podobo vložili v poseben okvir, delo arhitekta inž. Gus-tava Ogrina, nato zapečatili. Gvardijan p. Bonaventura Resman je nato izročil sliko vpričo podpisanih v naše varstvo. Oddal. p. Bonaventura Resman. Sprejel. p. Ro-man Tominec. Slede podpisi: p. Krizostom Sekovanič, dr. Miha Krek, Peršuh Ivo, Gabrovšek Franc, Košiček, urednik Domoljuba. Slovo je bilo otožno. Ljudem se je na obrazu brala žalost, ki je legla tudi na naše srce. Pred cerkvenim portalom pa je čakalo nad 20 okrašenih vozil, ki so tvorila mogočno spremstvo.

Ob Marijinem romanju so pripravili tudi posebno knji-go, ki je bila popis vseh postaj, na katerih se je Marija ustavila. Na teh postajah so se v knjigo podpisovali dostojanstveniki, ki so Marijo spremljali ali jo sprejeli v svoj kraj na obisk. Prelepa brošura je prvovrsten dokument, ki priča o resnično zgodovinskem premi-ku v našem narodu, ki smo mu dali v preteklosti premajhno težo. Zato smo ta evharistični kongres pričakali resnično dobro pripravljeni, da je bilo krona letošnjega leta, kot je nedeljsko bogoslužje krona vsake nedelje.

Marijina Podoba je potovala po drugačni poti kot danes. Danes prihod na Brezje doživljamo čisto drugače. Tudi romanje mora biti hitro, štejemo min-ute. Včasih pa ni bilo tako. Peraškega viadukta še ni bilo in čutilo se je, da so tudi Brezje na gori, na planoti. Romarji so občutili strmino breškega klanca. In zato imeli tudi več priložnosti, da so lahko svo-jo zemeljsko pot primerjali s približevanjem Bogu. Zato je bila ta pot počasnejša, po drugi strani pa pomenljivejša tudi zaradi tega.

Marija je potovala po poti Brezje – Podbrezje – Na-klo – Kranj – Predoslje – Šenčur – Velesovo – Cerklje – Komenda – Mengeš – Domžale – Trzin – Črnuče – Ježica – Ljubljana. Sedaj se je odločila ter je šla na pot. Po svoje sinove in hčere. Da jo zopet vidijo: preprosti, ljubi obraz, tako že pozabljen, tako mil nekoč, v njem je sedaj malo graje, še več ljubezni in vse umevanje.

In tako se je sklonilo prenekatero trdo, trdo koleno moža, ki leta in leta ni hotel nič vedeti o Materi in o Očetu, ki je tam daleč onkraj doma...

Le tako se je odtajalo prenekatero Srce njenih ponos-nih hčera, ki so na tihem že večkrat jokale po njenih dobrih rokah, polne domotožja - ampak kdo bo hodil tako daleč in kaj bodo rekle druge sestre?

Sedaj so vsi pomisleki padli. In videl sem obraze gos-podov, ki se drugače srečavamo, hladno in uradno, isti dan smo dali krinko raz obraz. Bili smo vsi samo otroci ene matere. Mlajši, starejši, ugledni in neugledni- mati ima za vse enak ljubeč pogled. Videl sem gospe, ki bi jim komaj ob smrtni uri mogel reči: Gospa in večnost? Poklekali so v svojih lepih oblekah na tla in za robci ihtele. Mati, ali si res prišla? Odpusti...

Najprej Marijina Podoba obišče ljubljansko stolnico v katero pride natanko ob 16. uri. Marijino podobo najprej počasti ljubljanski nadpastir škof Anton Bo-naventura Jeglič, potem sledi noč češčenja, v kateri je veliko spovedovanja in molitve.

Milostna podoba počiva na oltarju sv. Dizme. Že se pričenja mimohod tisočev. In prenekatero oko se rosi, za hip se sreča pogled z Njenim. Samo slika je in vendar simbol tiste velike materinske ljubezni, ki katoličana spremlja po vseh njegovih potih. In v človeških očeh je še tista globoka vera in zaupanje v Njo, ki je cvet s človeškega vrta presajen v nebeško domovino. Če kdo razume - Ona gotovo, če je kdo usmiljen - Ona je go-tovo. Do polnoči in čez valovi morje ljudi skozi stolnico in zopet odteka na razsvetljene ulice, na svečane trge, kjer se stare ljubljanske palače kosajo s pročelji cerkva, kdo je lepše okrasil svoje lice, kdo je bolj mogočno odel ta lica v čarobni pajčolan stoterih in tisočerih luči.

Naslednji dan pa je dan zborovanja. Noč bedenja je bila še zadnji del priprave na veliko dogajanje, ki se je začenjalo naslednji dan, na praznik apostolov Petra in Pavla. Veličina kaže na veliko vero in pripravo, ki se je odvijala v prejšnjih mesecih.

Stadion se ves dan ne izprazni. Po končani mladinski Božji službi, jih ostane še tisoče pri milostni Materi. Obljubili so ji obisk na Brezjah, sedaj je sama nasproti prišla. In vedno novi prihajajo. Tudi čez poldan ni sama. Popoldne pa zopet nove reke teko skozi široka vrata. Ob treh se začne zborovanje; nad 50.000 slovenskih mož in fantov, žena in deklet zboruje pod Njenim varstvom, v Njenem zavetju, z Njenim blagoslovom. In

MARIJA 1 I 27

to zborovanje je ena sama velika volja: služiti Njenemu sinu v zasebnem in javnem življenju. Živeti po njegov-em evangeliju in uresničiti besedo o kraljestvu Božjem na zemlji.

Ob dogajanju na osrednjem prostoru so bila bogoslužja tudi po drugih ljubljanskih cerkvah, ker so imeli svete maše, tudi polnočne, verniki so se zbirali k bogoslužju, da bi prejeli zakramente spovedi in obhajila. Vse mesto je živelo s tem dogajanjem, iz česar se je videla tudi temeljita priprava na kongres.

Na kongres je papež poslal svojega legata (odpo-slanca), kar je skoraj tako, kakor bi se sam udeležil tega evharističnega kongresa in je s tem dogajanju dal še posebno težo. To je bil kardinal August Hlond, ki je vodil bogoslužja in ostale slovesnosti. Ob Mari-jini poti domov po Celovški cesti so se dogajali ganljivi prizori. Ljudje so želeli Mariji izkazati čast tudi na poti domov. Izražanje vere ni bilo mogoče samo v cerkvi. Izkazovanje vere tudi zunaj je bilo znamenje, da mora vera prekvasiti vso družbo, vse delo, vse življenje. Da vera ne more zaživeti, če ne zaživi v ljubezni na ulici in v naših domovih.

Po Dunajski cesti je vozil avto karmoči počasi, radi ogromne množice, ki se je počasi počasi razhajala. Vsak je hotel še enkrat videti milostno sliko od blizu, vsak si je hotel še vtisniti Njen obraz v spomin. Neprestano je deževalo cvetje pred njeno sliko, neprestano so ga zopet ljubeče roke jemale za spomin: tako drag in tako ljub. Parkrat smo se morali prav dobesedno ustaviti, ljudje nas niso pustili naprej. Pri železniškem prelazu je sprevod krenil na Bleiweisovo cesto in potem na Celovško proti Gorenjski.Pri mitnici me je prevzel prizor, ki ga ne bom mogel pozabiti. Postarana žena, po licu jo poznam iz cerkve,

že močno sklonjena je šla v spremstvu svojega sina in vnukov po cesti, ko pa začuje klice množice, stopi kar preko ceste do avtomobila, vidim da jo zadržujejo, ona se ne meni za to, pač pa glasno zakliče: Pustite me, stara sem in kmalu bom umrla, k njej pa nikoli več ne morem. Nato se je naslonila na avto in gledala s toliko ljubeznijo to milostno sliko, da tega ni mogoče popi-sati.

Marijina Podoba se je vrnila po poti Ljubljana – Šentvid – Preska – Sora – Škofja Loka – Žabnica – Kranj – Naklo – Brezje.

Na Brezjah je bilo lepo bogoslužje, ki je vključevalo tudi polnočno mašo, ki jo daroval provincial slov-enske frančiškanske province p. Gvido Rant. Ko so Marijino podobo postavili na oltar, so vsi skupaj za-peli zahvalno pesem. Ta kongres je velika dediščina in lepa spodbuda, da bi tudi evharistični kongres v

Celju obrodil v našem narodu trajne sadove.

- Celotno besedilo p. dr. Romana Tominca je objavljeno na spletnih straneh narodnega svetišča Marije Pomagaj - www.marijapomagaj.net

ob marijinem romanju so pripravili tudi posebno knjigo, ki je bila popis vseh postaj, na katerih se je marija ustavila.

+

28 I MARIJA 1

MARIJA POMAGAJ JE ROMALA NA EVHARISTIČNI

kONGRES V CELJE

PRVI DAN ROMANJAV četrtek, 10. junija 2010 je milostna podoba Marije

Pomagaj »odpotovala« z Brezij. Najprej so Marijo, Mati

Cerkve, sprejeli v župnijski cerkvi sv. Petra v Naklem.

Bogoslužje je vodil ljubljanski pomožni škof dr. Anton

Jamnik. Popoldne so Marijo, Kraljico pričevalcev, gos-

tili v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju. Slovesnost je

vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres.

Marijo, Zdravje bolnikov, so prenočili v župnijski cerkvi

sv. Jurija v Nevljah, sprejel jo je novomeški škof msgr.

Andrej Glavan.

DRUGI DAN ROMANJAV petek, 11. junija je Cerkev na Slovenskem je obhajala sloves-

ni praznik Srca Jezusovega in sklepala Leto duhovništva. Z

Brezij pa smo ob tem še posebej skrbno spremljali romarsko

pot milostne podobe Marije Pomagaj. Zjutraj je bila v župnijski

cerkvi sv. Elizabete v Ljubnem ob Savinji. Sprejel jo je kopr-

ski pomožni škof dr. Bizjak. V Šmartnem ob Paki je popoldne

zbrane nagovoril mariborski nadškof in metropolit dr. Kram-

berger. Marija pa je zvečer nadaljevala pot proti Polzeli, kjer jo

je pozdravil celjski škof dr. Lipovšek.

Več o Marijinem romanju in dogajanju ob evharističnem

kongresu si boste lahko prebrali v naslednji številki revije.

MARIJA 1 I 29

42. SLOVENSkO SREČANJE BOLNIkOV IN INVALIDOVMarijo Pomagaj so v soboto, 19. juni-

ja obiskali verni bolniki in invalidi. Na

42. slovenskem narodnem srečanju se

je zbralo več tisoč ljudi, obredi so bili ob

prelepem vremenu na trgu pred Baziliko,

pri zunanjem oltarju. Ob pol deseti uri se je

srečanje začelo z molitvijo rožnega venca.

Nato je sveto mašo ob somaševanju več

kot tridesetih duhovnikov daroval upoko-

jeni ljubljanski nadškof mons. Alojz Uran.

TRETJI DAN ROMANJAV soboto, 12. junija je bila Marija, Začetek našega

veselja, na obisku pri zbranih vernih v Vojniku. Poz-

dravili so jo verniki, zbrani ob mons. Alojzu Ura-

nu. Popoldne so Devico verno počastili župljani

v Šentjurju, bogoslužje je vodil mons. Stanislav

Hočevar. Zadnjo noč pred velikim kongresom pa

je Marija, Pomoč kristjanov, prispela v Celje, v

župnijsko cerkev Sv. Duha.

30 I MARIJA 1

Med homilijo je poudaril, da vse pripomore k dobremu tistih, ki

Boga ljubijo. Upokojeni ljubljanski nadškof je v romanju videl od-

mev evharističnega kongresa, ki se na poseben način uresničuje pri

preizkušnjah bolnih bratov in sester. Če znamo preizkušnje osmisliti,

nam pomagajo, da preko njih postajamo še bolj ljudje in ohranjamo svo-

jo človečnost, je dejal mons. Uran.

Med srečanjem so številni bolni, invalidi in starejši lahko prejeli zakra-

ment svete spovedi in bolniškega maziljenja. Po koncu svete maše so

bili vsi zbrani deležni blagoslova z Najsvetejšim.

MARIJA 1 I 31

Leta 1858, četrto leto potem, ko je papež Pij IX.

razglasil versko resnico, da je Marija spočeta brez

madeža izvirnega greha, se je štirinajstletni Ber-

nardki Soubirous v skalnati votlini blizu franco-

skega mesta Lurda prikazala Devica Marija. Bilo je

meseca februarja. Sredi zime je bil gorski zrak mrzel

in vlažen. Ljudje so bili lačni in zeblo jih je, lesa za

kurjavo je zmanjkovalo. Družine so bile na robu

preživetja, številne so pestile razne bolezni in la-

kota. V mestecu Lurdu, ki je takrat štelo 4000 duš,

je morila kolera, pridelek je bil slab zaradi suše. Tudi

v družini male Bernardke ni bilo nič drugače.

Če ne bi pred manj kot petnajstimi leti iznašli

fotografije, se nam podoba male Bernardke ne bi

ohranila. Tako pa jo lahko vidimo, drobno deklico,

oslabljeno od bolezni, zaradi katere je skoraj umrla.

In tej ubogi, lačni in prezebli deklici se je prikazala

nebeška Gospa v vsej svoji slavi.

Marija je bila oblečena v belo, prepasana z modrim

pasom in imela je zlato rožo ob nogah. Bila je kot

čudovit privid nad temnim masabejskim skalovjem.

Bernardka je videnje takole opisala: »Gospa je bila

mlada in tako lepa, da nisem še nikdar videla kaj

takšnega. Pogledala me je, se mi nasmehnila in mi

pomignila, naj stopim bliže, kakor da mi je mati.

Kakor iz navade sem vzela v roke rožni venec in

pokleknila. Gospa mi je prikimala in tudi sama

spustila med prste rožni venec, ki ga je nosila na

desni roki.«

Bernardki se je Marija prikazala še večkrat. Obljubila

ji je, da jo bo osrečila, toda ne na tem svetu, temveč

na onem. Učila jo je prav delati znamenje sv. križa, jo

spodbujala, naj ima rada rožni venec, naj dela pokoro

in moli za grešnike. Ko je pri predzadnjem prikazanju

Bernardka vprašala Gospo, kdo je - to vprašanje ji je

tudi že prej večkrat zastavila - je slednjič na tretje

vprašanje Gospa sklenila roke, jih dvignila na prsi, se

zazrla proti nebu, roke spet polagoma razklenila, se

nagnila proti dekletu in odgovorila: »Brezmadežno

spočetje sem.«

Ukazala ji je tudi, naj poskrbi, da ji na tem kraju

postavijo kapelo. Zdaj je v Lurdu najslavnejša Mari-

jina Božja pot, kjer se godijo čudeži ob čudodelnem

studencu, ki je začel izvirati iz čisto suhih tal pod

Bernardkinimi prsti, še več pa ob procesiji s sv.

Rešnjim telesom. Ta zdravilni vrelec je simbol Božje

milosti, na kraju neštetih milosti. Kjer se skozi Vra-

ta nebeška bližamo Bogu samemu. Milosti, ki so jih

»točimo« pri Mariji, so brezštevilne. In prav tako,

kot je tisti prostor in čas potreboval Brezmadežno,

potrebujemo njen materinski objem tukaj, danes.

11. februar - Lurška Mati Božja

GODOSKOP

ROMANJA K MARIJI POMAGAJ

- Jože dežman

32 I MARIJA 1

Poldrugo stoletje romanj k Mariji Pomagaj na

Brezje je spremenilo duhovno podobo Slovenije.

Marija Pomagaj z Brezij je v nacionalni simbolni

piramidi ohranila najbolj stabilno mesto, vse

druge nacionalne ikone so bolj nihale v viharnih

zgodovinskih spremembah. Marija Pomagaj,

Bled, Triglav, Prešeren, Avseniki – to je izredna

simbolna slovenska krona, ki se je umestila na

Gorenjskem.

Zgodovinske raziskave romanj in romarjev k Mariji

Pomagaj so presenetljivo redke. Najbolj temeljito

raziskavo je skoraj pred desetletjem opravil Hen-

rik Damiš. Naj z njegovim opisom predstavimo

prvi dve milostni ozdravitvi:

Votivi, zahvalne podobe, ki izražajo vero,

so »na tem koncu sveta« posebnost. Na Brezjah jih ni rodila navada, ampak trdna vera

in hvaležnost Bogu in Mariji.

Prof. Jože Dežman, ki je votive z velikim trudom dolga leta urejeval

kot sodelavec svetišča in samostana, predstavlja nekaj izsledkov tega dela in razodeva

del duhovne moči, ki jo čutijo Marijini častilci. Votiv namreč ni samo slika.

Je znamenje osebne duhovne zgodovine.

Prva milost

Dne 22. septembra 1863 je bila naglo ozdravljena Mica Tavčar iz Begunj.

Marija Tavčar je bila rojena 28. februarja 1846 v Begunjah na Gorenjskem. Ob nenadnem velikem požaru se je tako prestrašila, da ji je ostala božjast za žalosten spomin. Vila jo je, da so ji kosti pokale. Dvanajst tednov je bila priklenjena v posteljo. Desna noga v kolenu se ji je popolnoma sključila. Sključena trda in od kolena navzdol mrtva je ostala tudi potem, ko je vstala. Brez bergelj ni mogla hoditi. Posvetovala se je z raznimi zdravniki. Preteklo je šestnajst tednov, ali noga ni bila boljša.

Potem se je deklici dvakrat zapored sanjalo, da je šla k Mariji Pomagaj na Brezje po bergljah, odtod pa brez bergelj.

Po svetem Mateju tisti dan, to je 22. kimovca leta 1863, se je res napotila na Brezje. Močno upajoča je prilezla v kapelico Matere božje. Bila je ravno sv. maša. Presrčno je molila, da bi se sanje uresničile. Med povzdigovanjem je naenkrat začutila, da je noga zopet gibčna. Na mah je postala skrajšana noga ena-ko dolga z drugo. Vsa vesela se je dvignila.

V hvaležen spomin je pustila berglje v kapelici Matere božje, sama pa je hitela vsa srečna domov pravit, kaj se je zgodilo. V kapelici visi podoba s podpisom Marija T. »Tukaj sem bila uslišana.«

Priče za to so: Jakob Mrak, kaplan mošenjski, Blaž Muhovec, kaplan begunjski in dijak Anton Jeglič, se-danji knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Bo-lezen se ni nikdar povrnila. Pisavcu te zgodbe je os-ebno pripovedovala svoje ozdravljenje. Še dandanes hodi peš vsak dan kot potovka v Radovljico.

To je bilo prvo znano milostno ozdravljenje na Brez-jah. Po njem je Marija opozorila kristjane, da bo od-slej tu milosti delila ter jih povabila, da se v potrebah zaupljivo obračajo semkaj. Sleherni zaupljivosti je od-merila plačilo.

Druga milost.

Mica Janc je bila rojena 27. decembra 1841 v Zgoši v isti begunjski župniji. O sv. Juriju leta 1855 ji je zbo-lela desna noga. Mučilo jo je silno trganje. Dve leti je ležala nepretrgoma, potem pa še kaka štiri leta vsaj pozimi. Noga je bila pokažena v členu in pod kolenom tako zasukana, da je bila peta spredaj, prsti zadaj. Bolna noga je bila veliko krajša in drobnejša kakor druga.

Ko je bila 22 let stara, je slišala, da je Mica Tavčar iz Begunj na Brezjah ozdravila in tamkaj berglje pustila. Navdalo jo je veliko zaupanje. Naprosila je kaplana Blaža Muhovca, da bi 2. oktobra zanjo v Marijini kapelici maševal.

Sama se je napotila že prejšnji večer na Brezje. Ker čevlja ni mogla obuti, ga je nesla v rokah s seboj. Prenočila je pri teti. Do treh zjutraj je spala; nato ni mogla več zaspati. Dvignila se je ter zaprosila cerkovnika, da ji je odprl cerkev. Pokleknila je pred Marijino podobo in goreče prosila sv. Devico, da bi ji berglje odvzela. Potem je lezla trikrat okrog oltarja. Ko je nato pokleknila pred oltar, je čutila, kakor da bi ji kdo nogo z oljem mazal. Poskusila jo je rabiti in bila je kar dobra. Zdaj jo je veselje prevzelo in sveta groza jo je obšla, da bila je precej časa nekako vsa iz sebe na tleh. Ko so zjutraj ljudje prihajali v cerkev, jim je povedala, da je ozdravljena; tudi sami so videli, da hodi brez bergelj. Polni svetega strahu so hvalili Marijo ter pripovedovali o milosti vsem, zlasti gos-podu kaplanu, ko je došel maševat. Namesto prosilne daritve je opravil zdaj zahvalno.V spomin tega ozdravljenja so na Brezjah berglje in majhna slika z napisom: »Marija Janc. Tukaj sem bila uslišana pri tebi, o Marija 2. dan oktobra 1863. leta«.

Priče tega dogodka so posebno duhovniki Jakob Mrak, Blaž Muhovec in Jožef Razboršek, kaplan na Breznici. Opisana primerljaja pa nista ostala dolgo sama.

Marija Mulej je bila rojena v Smokuču št. 24 brezniške župnije dne 17. aprila 1843, kot zakonska hči Jakoba Muleja in Marije Ulčar. Ko ji je bilo 21 let, jo je po glavi močno trgala in mučila božjast. Jedi je smela prav malo uživati, včasih celo nič. Enkrat ves teden ni mogla ne jesti, ne piti, ne govoriti. V takem stanju je preživela sedem let. Potem ji je božjast popolnoma končala desno roko; samo z levico je še mogla kaj malega de-lati. Čez leto dni ji pa bolezen upogne tudi tri prste

34 I MARIJA 1

Votivi (lat. votivus: zaobljubljen, posvečen; votum:

obljubljen dar, zaobljuba, želja). Votivi so darovi, zlasti

nabožni predmeti, ki so jih verniki polagali v svetišče s

prošnjo za uslišanje svoje molitve ali zaobljube. Razliku-

jemo prosilne in zahvalne votive.

Verujoči so iz zaobljube (“ex voto”) zgradili votivne

cerkve in kapele; podarili so oltarje in slike, križe in

kipe, votivne stebre in plošče z napisi, sveče in manjše

nabožne predmete ter darove (n.pr. upodobitve bolnikov

ali ponesrečenih, ki so dosegli ozdravitev ali rešitev).

Votivne slike so navadno izdelki preproste ljudske umet-

nosti. Včasih predstavljajo svete zavetnike (tudi Kris-

tusa in Božjo mater Marijo), katerim molivec priporoča

in izroča svoje življenje ali svojo družino, svoje stiske

in bridkosti, svoje prošnje pa tudi zahvalo za uslišano

molitev in zaobljubo.

V krščanstvu so nekako od 7. stoletja naprej znane

tudi “votivne maše” za posebne namene in potrebe,

pozneje tudi votivne procesije in romanja (včasih tudi

dolga spokorna romanja zase ali za druge). “Votivne

maše” v ožjem smislu pa obsegajo 16 mašnih obrazcev,

ki so v Rimskem misalu posvečene posameznim vers-

kim skrivnostim (v čast Sveti Trojici, svetemu Rešnjemu

Telesu in Krvi, Jezusovemu srcu, v čast Svetemu Duhu,

Devici Mariji).

A.Š.

na levici, da si sirota ni mogla prav nič pomagati; še jesti in oblačiti se ni mogla sama. Stara mati ji je na kosce narezanega kruha puščala na mizi, da ga je reva lažje z ustmi pobirala, kadar je šla mati zdoma. Tako je preživela zopet sedem let.

Potem je izvedela, kaj se godi pri Mariji Pomagaj. Izroči se Bogu in Mariji. Dne 5. novembra jo peljejo na Brezje. Prosila je Marijo Devico, da bi vsaj tol-iko ozdravela, da bi mogla sama jesti in se oblačiti. Pobožno moli v Marijini kapelici. Pri prvi sv. maši ne čuti nič posebnega; med drugo se ji pri darovanju začne roka tresti in jo nekoliko boleti. Po povzdigo-vanju se začenja roka stegovati med tako hudimi bolečinami, da ji je slabo prihajalo. Zdaj poči v komol-cu; roka se za pestjo in v komolcu obenem zravna ter mahne po životu.

Prsti se gibljejo. Pri tretji sv. maši je že mogla desni-co brez levice dvigniti in v naročje položiti; pri zadn-jem evangeliju se je po sedmih letih zopet prekrižala z desnico. Popolnoma zdrava, brez vsakega sledu prejšnje reve je zapustila milostno svetišče na Brez-jah. Priče so iste kakor pri prejšnjem dogodku.«

MARIJA 1 I 35

DUHOVNOST V DRUžINIBrezjanska Marija, Kraljica Slovencev, kraljica vseh slovenskih

družin, tudi naše, ki se v teh trenutkih zbira ob tvoji podobi. Vemo,

da ne moremo moliti, če ne bi Bogu in drug drugemu priznali, da

smo slabotni. Ne moremo se pri tebi zbirati kot popolni, temveč

kot ljudje, taki kot smo.

Zato se ti najprej želimo zahvaliti, ker si bila z Jezusom, našim

Odrešenikom, v pomembnih trenutkih življenja. Trideset let je bi-

val v tvoji družini in je bil tebi in sv. Jožefu pokoren, kakor pravi

Sveto pismo. Znala si ga nagovoriti v Kani Galilejski, znala si z

njim trpeti pod križem. Znala si z njegovimi prijatelji moliti, ko je

on že odšel v nebesa.

- p. Bogdan Rus

36 I MARIJA 1

Naša družina ni popolna. Večkrat se spremo in

se ne znamo veseliti drug drugega. Večkrat ne

vemo, kako spregovoriti lepo besedo. Toda po-

gosto se drug drugega zelo veselimo in si znamo

pomagati. Čutimo, da smo skupaj močni, da nas

družina varuje, da je družina naš pravi dom.

(naslednje vrstice molimo prilagojeno glede na obliko,

v kateri družina živi)

Otroci (do 10 let):

HVALA ZA STARŠA. HVALA ZA VSE, KAR NAM

DAJETA. MARIJA, VARUJ NAŠEGA OČETA,

DA BO VEDNO DOBER DO NAŠE MAMI IN DO

NAS. DAJ, DA BI MU VEDNO LAHKO ZAUPALI.

HVALA TI ZA NAŠO MAMO. VEČKRAT JO KAJ

PROSIMO. TAKO PROSIMO TUDI TEBE.

Otroci (nad 10 let):

Hvala ti, Marija, za naša starša. Ona sta nam

dala življenje in nas varujeta. Radi bi ju ubo-

gali in jima pomagali. Vedno bolj si želimo, da

bi lahko skupaj skrbeli za opravke, ki jih imamo.

Včasih se tudi ne razumemo. Naše misli so malo

drugačne. Takrat se ne počutimo dobro, včasih

nam je zaradi tega hudo. Prosimo te, daj nam

spoznati, da Jezusa na brezjanski podobi krepko

ne držiš zato, ker bi ga omejevala, ampak ker ga

želiš varovati in podariti vsemu svetu.

Starša:

Hvala ti za otroke, ki si nama jih podaril. Rada jih

imava in večkrat naju skrbi zanje. Kakor Marija

na veliki podobi z Brezij objema Jezusa, ga trdno

drži v svojem naročju; tako želiva tudi midva

dajati z vsem svojim življenjem svojim otrokom

oporo in varnost ter tisto krepko roko vzgoje,

ki jim bo kazala prihodnost in jih pripravila na

preizkušnje.

Rada bi vam podarila trdno vero, zato vas, dragi

otroci, prosiva, da se večkrat obrnete s prošnjo

na Marijo Pomagaj, ki vam bo pokazala pot do

Boga.

Tretji dan je bila svatba v Kani Galilejski

in Jezusova mati je bila tam.

Na svatbo so bili povabljeni tudi

Jezus in njegovi učenci.

Ko je vino pošlo,

je rekla Jezusu njegova mati:

»Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal:

»Kaj hočeš od mene, žena?

Moja ura še ni prišla.«

Njegova mati je rekla strežnikom:

»Kar koli vam reče, storite.«

Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev,

pripravljenih za judovsko očiščevanje;

držali so po dve ali tri mere.

Jezus jim je rekel:

»Napolnite vrče z vodo!«

In napolnili so jih do vrha.

Nato jim je rekel:

»Zajemite zdaj in nesite starešini!«

In nesli so mu.

Ko je starešina pokusil vodo,

ki je postala vino,

in ni vedel, od kod je, strežniki,

ki so zajeli vodo,

pa so vedeli,

je poklical ženina in mu rekel:

»Vsakdo postreže najprej

z dobrim vinom

in ko se ljudje napijejo, s slabšim;

ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.«

Tako je Jezus v galilejski Kani naredil

prvo od znamenj in razodel svoje

veličastvo

in njegovi učenci so verovali vanj.

(Jn 2, 1-11)

MARIJA 1 I 37

Če je v družini mogoče, se na kratko pogovorimo o pre-

branem evangeljskem odlomku. Najprej se pogovorimo o

tem, kaj smo v odlomku opazili, kaj se je zgodilo. (Lahko

eden od družinskih članov naredi obnovo odlomka, za kar

se pripravi že vnaprej.) Nato pa se pogovorimo tudi o tem,

kaj ta dejanja in besede Marije in Jezusa pomenijo za naše

življenje. Poslušajmo pismo družinam, ki ga je napisal

božji služabnik Janez Pavel II.:

Drage družine, tudi ve morate biti pogumne, vedno prip-

ravljene pričevati za tisto upanje, ki je v vas (prim. 1 Pt

3, 15), ker ga je Dobri pastir po evangeliju zasadil globoko

v vaša srca. Pripravljene morate biti iti za Kristusom na

tiste pašnike, ki dajejo življenje in ki jih je on sam pripravil

z velikonočno skrivnostjo svoje smrti in vstajenja.

Ne bojte se stisk in nevarnosti! Božja moč je daleč

močnejša od vaših težav! Nesorazmerno večja od zla, ki

deluje v svetu, je učinkovitost zakramenta sprave, ki ga

Cerkveni očetje ne imenujejo brez razloga »drugi krst«.

Mnogo močnejša od pokvarjenosti, navzoče v svetu, je

božja moč zakramenta birme, ki krst spopolnjuje k zre-

losti. Brez primere večja pa je moč evharistije.

(JPII: Pismo družinam CD 54)

Pesem:

1. Na poti skozi življenje ti nisi nikdar sam, s tabo skozi trpljenje Mati Marija gre.

Spremljaj na poti življenja nas, Mati Marija ti, spremljaj na poti življenja nas, Mati Marija ti.

2. Čeravno ti pravijo drugi,da je ta pot zaman,za tabo svet se spreminja,novi vstaja svet.

3. Če na tem svetu samotenhodi ubog otrok,daj usmiljen mu roko,rad stopi z njim v korak.

4. Če tvoji koraki se zdijo,nesmiselni napor,drugi ti že sledijo,hodil nisi zaman.

Molitev nas povezuje in združuje. Zato sedaj mo-

limo, kakor nas je naučil naš nebeški oče: Oče naš, ..

Molimo še k nebeški materi Mariji (vsak družinski

član moli eno zdravamarijo): Zdrava, Marija, ..

Boga, ki nam je Marijo dal za mater, iskreno pros-

imo:“Da bi vedno znali v naših družinah biti dobri drug do drugega.”“Bog, prosimo te,da bi si vedno znali odpuščati.”“Prosimo te, da bi vedno znali Marijo prositi za pomoč v naših stiskah.”

Otrok: “Bog, prosim te za starše, da bi nas dobro vzgajali v veri.”

Eden izmed staršev: “Bog, prosim te za najine otroke, da bi bili vedno dobri in verni ljudje.”“Prosimo te za duhovnike, da bi bili vedno trdni v

veri.”

Oče ali mati: “Dobri Bog. Hvala ti, ker si bil te tre-nutke molitve z nami, zahvaljujemo pa se ti za tvojo in našo mater Marijo z Brezij, ki jo častimo kot kralji-co Slovencev. Prosimo te, da bi jo v življenju vedno znali posnemati. V življenju nas vedno blagoslavljaj. To te prosimo v imenu Očeta (skupaj se pokrižamo) in Sina in Svetega Duha. Amen.”

Marija, pomagaj nam sleherni čas,na tebe ozira se vsak izmed nas.Marija, vse k tebi hiti: Marija, pomagaj nam ti!

Marija, pomagaj in vodi nas ti,da Bogu in tebi zdaj bomo zvesti.Marija, vse k tebi hiti: Marija, pomagaj nam ti!

Marija, pomagaj rodovom zemlje,da v Božji ljubezni in miru žive.Marija, vse k tebi hiti: Marija, pomagaj nam ti!

Marija, pomagaj sirotam vojske,jih milostno sprejmi na svoje Srce.Marija, vse k tebi hiti: Marija, pomagaj nam ti!

Še enkrat zakličem in prosim na glas:nikar ne zapusti, Marija, ti nas.Marija, vse k tebi hiti: Marija, pomagaj nam ti!

NEKATERE bESEDE ZA RAZUMEVANJE:

SVATBA – Sveto pismo velikokrat omenja besedo

svatba. Vsaka svatba je nekaj posebnega, praznovan-

je. Spomnimo se visoke pesmi. Svatba govori o prisot-

nosti nečesa velikega med nami. V vzdušju svatbe smo

odprti za to, kar je lepo, presežno. Svatba v Svetem

pismu je ena najlepših prispodob odnosa med Bogom in

človekom. Judovska svatba je trajala sedem dni.

VINO - Vino je v Svetem pismu v dvojčku s kruhom os-

novna hrana, a že kaže na presežno, večno. Vino je tudi

znamenje evharistije.

PREOBILJE – V tem primeru gotovo pomeni Božje de-

lovanje. Zakaj zmanjka vina? Zakaj zmanjka kruha, pre-

den ga Jezus pomnoži? Bog je pozoren do nas. Hoče nas

obdariti, kjer ga najbolj potrebujemo. Božji darovi pa

presegajo naša pričakovanja. So čisto preobilje.

ŽENA – Beseda žena se pojavi čisto na začetku Svetega

pisma. Tudi Eva je žena (isti izraz). Toda preizkušnje ne

premaga in zapelje še moža. Marijo pa Jezus imenuje s

tem izrazom, da bi v njej nagovoril vse človeštvo. Marija

je nova žena, Gospodova dekla.

MOJA URA – To je Jezusova ura poveličanja in ura

našega odrešenja. Ta beseda nam jasno razodeva, da

znamenje v Kani govori o Jezusovem poveličanju na

križu.

(povzeto po študijskem priročniku

prof. dr. Maksimilijana Matjaža)

MARIJA 1 I 39

- diakon Ferdinand Rus

VSEMOGOČNAMarija tudi ve, da je Jezusova in naša mati. Zato

povabi Jezusa k dejanju, služabnike pa k sodelovanju.

»Karkoli vam reče, storite« je prelepo povabilo. Marija

ne upa samo v Boga, ampak tudi v nas. Če nas Jezus

gleda z ljubečim pogledom, nas tako gleda tudi ona.

Morda kakšna molitev pred Marijino podobo ne more

biti uslišana na tak način, kot si to želimo mi. Prav

vsaka molitev pa je slišana.

Ko pa Marija omogoči, da se srečata Bog v svoji

vsemogočnosti in človek v svoji potrebi, pa s tem že

razodene veliko zgodbo odrešenja. Jezus se bo daroval

za nas. Na križu bo njegova svatba, na kateri nam ne

bo daroval samo vina, ampak tudi dragocene kaplje

svoje krvi. In kakor mošt dozori v vino, tako bo Jezus iz

trpljenja stopil v vstajenjsko jutro.

Veliko trenutkov v našem življenju je, ki jih ne moremo

premagati drugače, kot da vse in še več zahtevamo

od sebe (odpuščanje nekomu, ki nam je storil krivico,

vseživljenjska zvestoba zakoncu…) In kako težko je to

v današnjem svetu, ki ne priznava ničesar drugega kot

razmišljanje daj-dam, saj bi mnogi radi spravili vse na

tla, na nivo preračunljivega in ekonomsko pozitivnega.

Odloča samo profit, užitek in moč. Marija pa zaupa v

človeka. Kadarkoli molimo k njej, posebno pred Mari-

jo Pomagaj na Brezjah, smo spoštovani, v nas zaživi

vse, do česar v divjanju sveta nimamo pravice. Jezus

je vsemogočen v dejanju, Marija pa v priprošnji. Tudi,

kadar hoče »odtopiti« naše srce.

Gotovo smo bili že kdaj v zagati, ko smo morali nagov-

oriti ali pregovoriti nekoga, da bi naredil nekaj resnično

velikega. Postavimo sebe v Marijino vlogo na svatbo v

Kano. Jezus pred tem nikoli ni naredil česa izrednega.

O njegovi čudežni moči ni bilo do tedaj ne duha ne

sluha. Marija, ki je »vse ohranila v svojem srcu«, je ve-

dela in si znala razlagati dogodke njegovega življenja.

Toda sedaj Marija z veliko vero stopi k svojemu sinu in

ga prosi. Ve, da ni vsemogočen samo v besedi, pač pa

tudi v dejanju. Ona veruje, upa in nas s tem uči.

Velika je Marijina vera. Moč njene vere pa je v tem,

da je v njenem srcu prostor za stvarjenje in odrešenje

obenem. Ne veruje samo to, da je Bog stvarnik vse-

ga. Veruje tudi to, da lahko vse stvari na tem svetu

preustvari.

Voda je nekaj najbolj preprostega. Je naša resničnost.

Obenem pa je skušnjava, da bi se v svojem življenju

zadovoljili s tistim, kar je samoumevno, kar lahko

zgrabimo z rokami, česar se lahko dotaknemo, s čimer

lahko kadarkoli razpolagamo. Marija ne podleže tej

skušnjavi. Ona vidi naprej. Pozna Jezusove besede,

njegovo čustvovanje, njegovo molitev. Ve, da ne bo

ostalo samo pri besedah. Ve, da bo Jezusovo delovanje

dobilo tudi zunanjo podobo. Da lahko preustvarja. Je-

zus namreč ni prišel poveličevat svoje osebe, ampak s

pečatom svoje božanskosti preustvarit ves svet. Ona

to ve, njeno upanje ni utopija.

Kdo in kakšen je romar na Brezje?Na to vprašanje je skoraj nemogoče

odgovoriti, saj se zdi, da so Brezje dom vseh Slovencev in tudi drugih, njihove izkušnje in doživljanja pa zelo široka. Ljudje na Brezjah izražajo svojo vero

in so pri tem zelo neposredni. Včasih s prošnjo, včasih z zahvalo.

Včasih z opisom svoje poti.

Ko smo pred leti obhajali leto »oddaljenih«, smo razmišljali tudi o

najrazličnejših ovirah, ki jih čutijo ljudje, da bi polno zaživeli

svoje krščanstvo.

Pred Marijinim oltarjem vsi čutimo Božji nagovor. Ko ljudje odhajajo od srečanja z Marijino podobo, na drugih področjih

poživijo svojo vero. Lahko se ne spremenijo do takrat,

ko se spet vrnejo k Mariji, nikoli pa ni Marijina podoba zadnja

postaja njihovega krščanstva. BB

40 I MARIJA 1

- Tamara Langus

MARIJA V SRCU

Pred dvema letoma je šel 15. avgusta

kvartet norcev na Brezje. Vsi prvikrat.

Noro je bilo to, da smo na dela prost dan

zjutraj vstali, se zbrali in odpeljali na

Gorenjsko. Tudi na Brezjah smo bolj kot

ne izstopali, a na koncu smo bili vsi zado-

voljni, da smo se udeležili dogodka.

Nenazadnje smo si prijetno popestrili dan

in bili priča največjemu festivalu kiča. Za

take reči se splača zgodaj vstati.

MARIJA 1 I 41

Letos smo dogodek ponovili v večjem številu.

15. avgusta nas je sedem romalo na Brezje. Izlet,

družba, kič, sončna vremenska napoved, praznik ...

same čudovite reči. Uspelo se mi je prebiti v cerkev,

kjer je brezjanska Marija Pomagaj, Mati Božja, “mati

naroda, najsvetlejša, nedolžna”, ipd. stala v svojem

oltarju. Odgovorni so ji tokrat prizanesli z izpostav-

ljanjem močnemu poletnemu soncu.

Morda je bilo krivo to, da sem morala podrobnosti

razlagati prijateljici iz Srbije ali kaj drugega, a doga-

janje se me je dotaknilo, presenetilo me je. Ker

sem ateistka, nisem nikoli dojemala religij osebno,

temveč bolj kot razlago sveta. Kot zgodbe. Voodoo

v vseh različicah mi je bil zato najbolj zanimiv, ker

je tako močno povezan z naravo in vsemi naravnimi

pojavi. Obredje mi tako predstavlja poseben del, ki

je zanimiv sam po sebi in kot simbol nečesa, ne pa

zato, ker bi imela molitev ali celoten obred kak vpliv

na človekovo vsakdanje življenje. Tega vpliva v mo-

jem svetu ni.

Ampak tista gneča in tišina okoli oltarja Marijine

slike sta bili veliki. Ljudje so en za drugim lezli na

kolena in po kolenih krožili okoli oltarja. Drugi del

množice se je odcepil in šel peš po daljšem hod-

niku okoli oltarja. Vse glasnejša je postajala misel:

Dokler ne bom naredila te poti, ne bom vedela, kaj

je za zidom in zakaj ljudje hodijo okoli. (Tako kot me

še vedno zanima, kakšnega okusa je hostija.) Malo

sem oklevala ... Spet mi bo žal, če ne bom poskusila.

Moram! Odločila sem za daljšo pešpot okoli oltarja.

Prvič sem dojela, kakšen pomen ima lik Marije za

tiste, ki vsako leto množično prihajajo na Brezje.

Marija ni eno od mitoloških bitij, ampak je njihova

mati. Ni mrtva ali nekakšen duh, ampak je živa in

vseprisotna. Seveda je bila tam. Marija ni simbol

dobrote in ljubezni, ampak to vse je. Marija tudi ni

nekje drugje in izmišljena, ampak je tam, z njimi in

vsemogočna.

Stene hodnika so bile od tal do stropa polne slik,

marmornih plošč, gobelinov in pisem. Ljudje so

se Mariji zahvaljevali. Stara gospa, ki je hodila za

mano, je hlipala. Ljudje so s svojimi prošnjami polnili

prazne liste knjig. “Reci ji, da naj naredim popravca,”

je šepnilo mlado dekle, medtem ko je mama vpiso-

vala prošnje za celo družino. Da misliti ...

42 I MARIJA 1

V svetišču Marije Pomagaj na Brezjah je od spomladi poteka-la priprava na slovenski evharistični kongres. Vsako soboto zvečer ostanejo vrata cerkve odprta dlje in verniki imamo priložnost, da svoj čas tesneje povezani preživimo v Božji navzočnosti. Po sveti maši smo lepo povabljeni k molitvi v tišini pred izpostavljenim Najsvetejšim.

V molitev vsakega posebej uvede že sama izpostavitev, saj se s tihim petjem

in ponavljanjem Jezusovega imena ohranja umirjenost misli in duha, dušo pa

povzdigne v neposredno bližino Jezusa samega. Tesno ostajamo povezani

z Njim, saj smo bili nekaj trenutkov prej deležni njegove gostije, z obljubo

večnega življenja. Pater Bogdan kleče moli pred oltarjem, na katerega je iz-

postavil ciborij, v katerem žari Jezus sam pod podobo kruha. Z molitvijo se

pater zahvali za prejeto milost, da smo lahko v Božji bližini ta trenutek, tukaj,

in nas s svojimi besedami spodbudi, kako naj se še bolj približamo, kako naj se

izročimo v tem času Jezusu, z vsem kar nosimo v sebi, mu izročimo vse svoje

veselje, vso žalost ali trpljenje, tu lahko molimo in prosimo vsak zase po svojih

potrebah, za svoje družine, za duhovnike, za ljudi, ki so v stiski. Tu se lahko

Jezusu zahvalimo za vse prejete darove, za vse uslišane molitve in preživete

preizkušnje, za vso podporo in pogum, ki ju prejemamo v skušnjavah. V nad-

aljevanju nas pater povabi, naj odpremo svoja srca in prisluhnemo, kaj nam

govori Gospod na srce. Molitev v tišini traja pol ure in se nadaljuje z molitvijo

serafinskega rožnega venca. Rožni venec veselja začne moliti pater Bogdan,

SoBotni večer,POSEBEN VEČER

- Petra ulamec

MARIJA 1 I 43

pred posameznimi skrivnostmi prebere tudi ses-

tavek, ki nas pobliže uvede v posamezno skrivnost.

Navadno povabi k oltarju vernike, ki eden za drugim

naprej molijo posamezne desetke. V zimskih dneh je

zaključek molitve tudi zaključek večera. V času od

pomladi do pozne jeseni pa sledi procesija z lučkami,

ki jih prižgemo še med molitvijo. Med procesijo, ki

poteka po cerkvi, dvorišču in parku prepevamo Ro-

marsko pesem, ki jo je posebej za Brezjansko proce-

sijo napisala ga. Berta Golob, nadaljujemo s petimi

litanijami Matere Božje in pesmijo Marija, ti pomagaj

nam. Ob zaključku procesije z lučkami na samostan-

skem dvorišču smo pred Marijinim mozaikom zapo-

jemo še pesem Salve, Regina in prejmemo blagoslov.

Zame osebno je sobotni večer poseben večer, ker je to dan, ko si za odnos z Bo-gom vzamem več časa.

Ta čas doživljam kot posebno milost, ker mi je dano,

ker sem v prizadevanju biti blizu Bogu podprta s stra-

ni svoje družine, ki sobotne večere zmore preživeti

brez žene in mame, ker so Brezje blizu Bledu in lahko

pridem, ker sem mlada, zdrava in lahko vozim. Zara-

di naglice, ki sem ji dovolila, da mi narekuje tempo

življenja, je zame zelo pomembno, da sem našla

način, kako to preseči in si vedno znova odgovoriti

na vprašanje, kaj je v življenju res pomembno. V teh

večerih sva z gospo, ki me je kot otroka pripeljala v

cerkev, zaradi časa, ki ga preživiva v molitvi ena ob

drugi, povezani na prav poseben način.

Med daritvijo svete maše se umirim in odložim

vse, kar sicer napolnjuje moje življenje. Pozorno

prisluhnem Božji besedi in evangeliju, v mislih za

duhovnikom ponavljam evharistično molitev. V zbra-

nosti poslušam besede duhovnika, ki me uvedejo v

tišino pred Najsvetejšim. Zazrem se v hostijo in mo-

lim, najprej se vedno Jezusu zahvalim, da sem lahko

tu, njegova bližina me prevzame, moje misli stečejo

vanj in v njih je vse, kar nosim tisti trenutek v svojem

srcu, prav vse skrbi in stiske, hrepenenja, bolečine,

naveličanost, hvaležnost in ljubezen. V tem toku

so vsi odnosi, ki jih živim doma v družini, v službi,

med prijatelji in z Bogom. Začutim, da sem lahka kot

pero in takrat lahko tudi poslušam, misli se urejajo,

spoznavam, kaj je za moje življenje pomembno in

kakšna je pravzaprav Božja volja zame v tem tre-

nutku. Nabiram si moči za čas, ki prihaja, doživljam

tolažbo, ki je ne znam opisati, zelo jasno čutim, da

nikdar nisem sama in da prav vse poti vodijo naprej

v življenje. Vedno znova sem obdarjena s posebnim

mirom, ki ga že zmorem prinesti tudi domov. Zgodi

se lahko, da me Jezusova bližina sicer prevzame, a

molitev ne steče, takrat zazrta v Najsvetejše daru-

jem svoj čas in vem, da je to znamenje moje ljubezni

do Boga. Po nasvetu spovednika takrat prosim Je-

zusa, naj bo moje dvigalo in me dvigne k sebi, ker

sem sama preslabotna, prav tako kot je to prosila

svetnica Terezija Deteta Jezusa. V takih trenutkih se

popolnoma prepustim in počivam v Njem. Mogoče

zveni malce čudno, a je v resnici prečudovito. V

nadaljevanju molim za moža, sina, sestri in njuni

družini, prijatelje, duhovnike, ljudi, ki imajo v mo-

jem življenju posebno mesto, da bi zmogli prenašati

bremena, ki so jim naložena in slediti Gospodu, ki jih

kliče bliže k sebi.

Rožni venec rada molim z drugimi ljudmi, najraje

pa molim serafinski rožni venec v kapeli Marije

Pomagaj. Ob napovedi posameznih skrivnosti z

veseljem premišljujem odlomke iz Marijinega in Je-

zusovega življenja. Hvaležna sem, kadar lahko zmo-

lim desetko pred oltarjem sama in se ob tem zaz-

rem v Marijine prečudovite oči, takrat na poseben

način doživim bližino matere Marije. V njeno varst-

vo izročam vse svoje drage, vse tiste, za katere se

želim še posebej zahvaliti ta dan, da so del mojega

življenja, pa tudi te, ob katerih se razžalosti moje

srce. V posameznih molitvah prosim za domačega

župnika, duhovnega pomočnika, ki me vodi na poti k

Bogu, župljane, posebej tiste, ki jih dnevno srečujem

pri daritvi svete maše, za sestre, ki živijo med nami,

za krščenko, krščenca, birmanko, ki so mi na pose-

ben način zaupani, za botre, za mlade družine, ki me

obkrožajo in iščejo prave poti, za tiste, ki so v stiski

ali za katere čutim, da so močno preizkušeni. Proce-

sija z lučkami in s pesmijo poveže navzoče vernike,

redovnice in duhovnike v skupino, ki predstavlja zelo

bogat zaključek sobotnega večera.

Hvala, dragi frančiškani, da lahko z vami in ob vas v Marijinem svetišču z majhnimi koraki napredujem po poti, ki preko molitve vodi k Gospodu.

44 I MARIJA 1

Vseh pet jezdecev se je v vrsti lagodno pomikalo ob

jelšah vzdolž potoka. Ta del poti je bil lep, nenevaren.

Na čelu je stopal fuks, ostali so mu sledili. Od poto-

ka je še hladno zavelo, čeprav je bila v zraku pomlad.

Živahno so jo klicale sinice po grmovju, vmes je žgolel

ščinkavec. Tudi vodnega kosa so dvignili niže doli, ko

je ribaril med skalami v strugi.

Žiga je popustil vajeti in se sprostil v sedlu. To je bilo življenje

zanj, ne pa tisti daveči vojaški red, ki ga je bil leta nazaj okušal

na Bavarskem. Večni ekzercir, urejanje orožja in opreme, čiščenje

konj – potem pa komaj kaj bojev. Enkrat samkrat je bil odlikovan.

To je bilo po tistem, ko so se počili na Ogrskem in je staknil grd

udarec čez oko. Takrat mu je uspelo iz najhujšega boja izvleči svo-

jega gospoda in še dva druga plemenitaša, ko jim je šlo že močno

za nohte.

Rano mu je za silo zakrpal bližnji ranocelnik, a je ostala grda

brazgotina. Še dobro, da ni bil ob oko. In ko je potem strumno

stal v novem ogrinjalu in zloščenih jermenih pred deželnim

knezom, ki mu je pripel orden in mu na ramo položil rodbinski

meč, njemu, Sigismundu Hilarijusu Landkasterju, si je premis-

lil. Spravil je v mošnjo še tistih nekaj rumenjakov, ki mu jih je

poleg dogovorjenega plačila stisnil hvaležni graščak (ona druga

dva usraneta sta svoj dolg Matildi izplačala v svečah in kadilu

častitim fratarjem od Naše Gospe, njega se nista spomnila),

se še zadnjič v krčmi pri mestnih vratih nalil ržene žganjice in

doma varjenega piva, otacal kelnarico, se proti jutru stepel z

mestno stražo in jo potem mahnil na jug. Čez hribe, kakršnih

doslej še ni srečal, sta jo s sercem Horom, zvesto dušo, ki ga

je pribarantal nekje na Saškem in ga je spremljal že leta v

dobrem in še bolj v slabem, mahnila v toplejše kraje

in za lažjim zaslužkom.

zlatnikZGodovinSkA PovEST

1. del

MARIJA 1 I 45

- Janez Resman

Pravzaprav je bil konj le na pol plačan, na pol pa

ukraden – ampak tako je bilo tudi sicer Žigovo

življenje. Kar se je le dalo, je ukradel – če ni šlo, je

plačal. In kadar ni imel s čim plačati, je odslužil, ko

že drugače ni moglo. Konj mu je zvesto sledil in je

bil tudi na vsem svetu edino bitje, ki mu je bil pri-

pravljen Žiga zaupati – nikoli ga ni opeharil, nikdar

pustil na cedilu. Res pa je bil na dolgi poti večkrat

lačen jezdec kot konj.

Pozimi je vedno, če le ni bil zvečer preveč po-

gledal v kupo, poskrbel za prenočišče in naročaj

slame za konja, šele potlej zase. A je res tudi, da

se je večina leta Horo sam pobrigal za svojo menzo

in dormitorij in kadar je iz kakega kozolca poteg-

nil snop žita ali dva, je gospodar zamižal na obe

očesi, dokler ni bila žival sita. Tako sta se prepasla

in prekradla čez Alpe mimo Akvileje do Adrijskega

morja. Še najbolje jima je šlo, kadar se je Žiga s

svojim mečem in strah vzbujajočo brazgotino po-

nudil za varstvo trgovcem po poti. Tako si je vsaj

za del pota rešil problem hrane in prenočišča in

še nekaj beličev je prislužil. Počasi je spoznal,

da je to življenje, za kakršnega ga je ustvaril Bog

– vedno na poti, vselej kaj novega, sam svoj gospod

in še plačali so mu, če se je kdaj stepel s cigani ali

kakšnim samotnim razbojnikom, ki si je tudi za vo-

galom obetal kaj dobička od mimovozečih trgovskih

voz. Navadno v spremstvu ni bil sam, poiskal si je

še enega ali dva kompanjona, ki sta izgledala vešča

noža ali celo meča in loka. Nekaj močnih hlapcev, ne

ravno ukih boja, pa je tako vedno bilo pri vozeh, da

so ob pretepu znali poprijeti za gorjačo, tudi ti so kaj

zalegli. Doslej je še iz vsakega obcestnega spopada

srečno izpeljal zaupani mu tovor in med rokomavhi

po deželi je šel glas, da se je Žigu in njegovemu Horu

bolje na daleč ogniti.

Tako so ga spoznali in nekajkrat že tudi najeli gos-

podje frajzinški iz Loke, kadar so imeli pota proti

Bledu, kjer je visoko na pečini nad jezerom tudi stalo

njihovo varno posestvo. Navadno so iz Loke krenili

zgodaj, še pred dnem so jim odprli mestna vrata in

potem se je po šest ali osem močno otovorjenih voz

z vsem spremstvom podalo proti Kranju, tam čez

Savo in naprej proti zahodu. Pot do Kranja je bila

bolj kot ne varna še celo pred zoro, med Štajnom in

Waldenbergom čez Deželo pa so vedno potovali za

dne, zgodaj popoldne, ko je bilo sonce še visoko na

nebu. Pa še takrat so spešili, kar je le tovor konjem

dopuščal - ni bilo varno. Čeprav so se varne strehe

blejskega gospostva videle že od daleč, jih je strah

minil šele, ko jim je z gradu naproti prijahala četica

oboroženih mož in jih pospremila v varno zavetje

utrdb.

Včasih je niso tako srečno odnesli. Posebej z

južnega, lipniškega gradu, je znala privreti horda

oboroženih jezdecev v oklepih in šlemih, s sulicami,

meči in buzdovani, ki jim umetnost boja ni bila tuja.

Pobili so nekaj voznikov in hlapcev in takrat ni šlo

drugače kot pustiti vozove s tovorom napadalcem in

poskusiti odnesti vsaj golo kožo. Tudi vsem najem-

nikom ni vedno uspelo, včasih so potem za katerega

izvedeli od vaščanov, kam so ga pokopali, ali so le

na kakšnem grajskem hlapcu videli kos poznane

oprave, ki je prej krasila katerega v njihovih vrstah...

A Žiga in Horo sta, zahvaljujoč jezdečevi spretni roki

z mečem in konjevi urnosti in ubogljivosti, iz takih

spopadov vedno odnesla celo kožo in nepolomljene

kosti.

Včasih pa je bilo treba iz Loke v blejski kot tudi

drugače, na hitro in brez voz. Če je bila vest važna

ali kadar so bili v malhah na sedlih, zapečatenih s

poznanim frajzinškim pečatom, prijetno težki ru-

menjaki, takrat so poslali nekaj dobro oboroženih

konjenikov brez drugega tovora, skrbneje odetih,

pod suknjiči so nosili usnje ali celo mrežasto srajco.

Takrat jih je vedno vodil Žiga in šli so drugo pot, za

jezom nad žago na Savi so zavili ob potoku po zgorn-

ji dolini, malo pod lipniškim gradom so se umaknili

više v gozd, se v širokem loku ognili grajskemu rib-

niku in vasi ter se šele po Kamnjeku spustili nazaj k

Savi. Pot so poznali in doslej je šlo vedno po sreči,

na grajske niso naleteli - če pa so že kdaj srečali

kakšnega osamljenega drvarja ali pastirja, se jim je

jadrno umaknil izpod nog. Oboroženih mrkih jezde-

46 I MARIJA 1

cev so se kmetje bali slej ko prej, pa najsi so že bili

domači ali tuji - nič dobrega se ni bilo nadejati od

njih in četudi si bil še tak revež, so že še kaj našli,

da so ti pobrali!

Zdaj so jezdili še daleč pod sotočjem, do sem ni

segalo gospostvo lipniških, tu so bili varni. Na čelu

je stopal fuks, ostali so mu mirno sledili, jezdeci so

vnemar sedeli po sedlih, v mislih so bili še drugod.

“Ej, kakšna babnica!” je premišljal Žiga. In kako se

je to znala sukati po krčmi, kjer so sinoči popivali.

Kar ni mogel odtrgati oči od njene košate zadnjice

in kože, ki se je belila pod vratom, iznad predpas-

nika. Sicer pa ni bil sam, bržčas so jo kar vsi dedci

požirali z očmi, zraven pa praznili kupe z vinom in še

kakšen frakelj medice, tako dobre na Bavarskem ni

bilo. Kar preveč so jih spraznili, malo zaradi babnice,

nekaj za korajžo pred nevarno potjo in malo zato,

ker so del plačila dobili že vnaprej, taka je bila na-

vada. Tako ni čudno, da zjutraj dveh kompanjonov ni

mogel najti, dasi je pretaknil ves trg. Še dobro, da je

poznal tistega štacunarja s spodnjega placa, tistega

lokavega Grka, ki je prodajal vse, poznal vsakogar in

zaslužil vedno. Ta ga je rešil iz zagate in mu prej kot

v eni uri priskrbel dva druga konjenika, črnogleda in

bradata. Nekaj sta znala po naše in izgledala dovolj

nevarna, pa so se pogodili po dva finfarja vsakomur

na dan. Grk je jamčil zanju - poštena, fejst fanta - in

hitel spravljati cvajer, ki mu ga je vrglo to baran-

tanje.

Žiga je pozabil na njeno belo kožo, ki mu je še hip

prej pobliskavala pred očmi. Zdaj je ocenjujoče

motril nova jezdeca. Jezdila sta v sredini, tiha v

sedlu, na glavi lovski klobuk, oborožena z mečem

in lokom, pod ogrinjalom se je slutil usnjen oklep.

Prava rokomavha, nista se ločila od druge druščine.

Tu so jezdili po dovolj redki jelševi hosti, da je lahko

vzpodbodel konja in zajahal vštric z jezdecem pred

seboj. “Možje, počitek!” je dejal polglasno z dvignje-

no levico in konji so obstali. A še preden je razjahal,

je ob strani nad seboj, morda za dobre tri konjske

dolžine stran, opazil, da se je zamajal leskov grm.

Nekaj ni bilo prav! Le kaj? Seveda, iz grma ni prile-

tel kos, ne šoja. Sploh pa, že nekaj časa sem ni bilo

slišati nobene ptice, prej jih je ves čas spremljalo

vreščanje šoj! Vzpel se je in segel ob sedlo po lok, a

je tisti hip zaslišal brnenje tetive in švistenje stre-

lice, ki mu je pod roko prebila suknjič, zapeklo ga je

ob nadlehti. Očitno je zgrešila mrežasti oklep in se

z vso silo zarila v koš. Bolj, kot je začutil bolečino,

je zaslišal hreščanje rebra, hropeč izdih, postalo mu

je toplo v košu.

Nadaljevanje povesti v prihodnji številki.

MARIJA 1 I 47

V začetku 19. stoletja je ljudstvo doživelo

izredno lakoto. Za veliko noč l. 1817 so jedli

živinsko krmo – repne olupke. To je bila

edina užitna jed, ki so jo premogli. Vsak dan

so jedli repo, lupine so sušili in jih nalagali v

kadi, jih obtežili s kamni in oblili s slanico.

Tako je nastala spominska jed z značilnim

imenom »aleluja«. In ta običaj se še danes

marsikje ohranja, da je »aleluja« prva jed

velikonočnega zajtrka, le redkokje pa

kosilo na veliki petek.

DObROTEIZ MARIJINE HIŠE“aleluja”

Priprava: Jeseni olupimo oprane, de-bele repe. Dolge in nekaj centimetrov široke olupke posušimo. Pred kuhanjem krožnik olupkov dan prej namočimo. Vodo odlijemo in jih damo kuhati v juho od šunke (suha juha). Posebej skuhamo krompir. Kuhano zmečkamo in zmešamo ter zabelimo s slanino ali za-seko. Prilijemo še malo suhe juhe, da bo jed primerno gosta. Dosolimo in popopramo. Ponudimo jo s suhim me-som in hrenom.

- s. Nikolina Rop

48 I MARIJA 1

- Ana Zupin Muzik

PRAVO MALO ROMANJE:

Z VLAkOM NA BREZJELetos je bil maj darežljiv, ne z lepim vremenom - z dežjem. Mi

pa smo tako težko čakali dan, kaj dan, vsaj eno dopoldne, ko bi

res zadišalo po pomladi in ko bi njeno toplino lahko začutili tudi

na svojih licih. Odločili smo se namreč za pot, lahko bi rekli tudi

pravo malo romanje, na Brezje. Ker smo na »pravi« dan čakali

zares dolgo, se je naša romarska druščina oklestila le na tiste

brez obveznosti v službi ali šoli: babico, dedka, mamico na

porodniškem dopustu in dve hčerki, triletnico in dojenčico.

Na veliko veselje starejše deklice pot uradno

začnemo na kranjski železniški postaji. Kaj je

lepšega, kot se peljati z vlakom, čeprav samo dobrih

deset minut! Na Otočah izstopimo. Sprejme nas

Marija z Jezusom. Kip je postavljen ob lepo urejeni

železniški postaji, okrog pa leta nešteto igrivih las-

tovk, ki pijejo vodo iz še ne posušenih luž ob cesti.

Odlitek originalnega kipa Marije – begunke z Otoč

– so ponovno postavili lansko leto, potem ko je bil

leta 1954 iz parka pri železniški postaji prenešen na

Brezje.

Otoška železniška postaja je glede na naselje ve-

lika, saj je takrat, ko po naših cestah še ni vozilo

toliko pločevine, sprejemala mnoge romarje na poti

k brezjanski Mariji Pomagaj. Danes so taki romarji

redki. Najde se še nekaj takih, ki se vsedemo na

vlak zaradi dogodivščine, nostalgije, spominov na

pretekla romanja in mogoče, upam, nekaj takih, ki

se zavedajo, da lahko na tak način prispevajo tudi k

varovanju okolja.

MARIJA 1 I 49

Kažipota, ki usmerja pohodnike na Božjo pot od

Otoč do Brezij, ne morete zgrešiti, poleg stoji še

tabla z opisom poti in letalskim posnetkom z vri-

sano potjo. Na žalost je posnetek iz zraka že za-

starel, pot na Brezje namreč prečka novo gorenjsko

avtocesto v bližini gradbišča viadukta Peračica in v

času od fotografiranja do danes je bilo to območje

spremenjeno.

Vseeno bo vsak pohodnik s posnetka lahko dobro

razbral potek poti. Kažipot nas usmeri preko mosta

čez reko Savo v sosednjo vas Posavec. Že tu nam

je jasno, da bo tempo narekovala naša »ta vel’ka«

Eva. In ta tempo ne bo prehiter, saj je veliko stvari

pomembnejših od samega pohoda. Reka je že tako

zanimiva, kaj šele če po njej plavajo račke!

Na Posavcu, v križišču ceste z Otoč in glavne ceste

najdemo drugi kažipot. Za nas, ki kraje poznamo, se

zdi, da kaže v pravo smer; ko pa poskušam pogle-

dati z očmi tujca, vidim, da pravzaprav kaže nekam v

gozd čez cesto. Če se kdaj znajdete na tem razpotju,

je prav, da zavijete na levo proti Radovljici.

Zdaj stopamo po stari cesti iz Kranja v Radovljico.

Promet je gost, ob cesti ni veliko prostora za pešce,

zato je to najbolj neprijeten, celo nevaren del poti.

Hodimo hitro in upamo, da Eva ne bo opazila prav

vseh polžkov ob cesti. Pred mostom čez potok

Peračica se ustavimo pri kapelici Sv. Nepomuka, na

drugi strani pa nas čakata znamenje in nov kažipot.

Zavijemo desno, z asfalta na prijetno, dobro ure-

jeno gozdno pot. Pot se tu vzpenja iz doline Save

na Gorenjske Dobrave. Najprej premagamo ne-

kaj stopnic, nato se odpre nov raj za našo deklico:

igra gozdne svetlobe, rožice, pravi celo, da diši po

gobah. A začne se tudi napornejši del poti, zato se

mora potruditi. Babica ji razloži, da se tokrat trudi

za Marijo. To jo prepriča, da zmore sama ves klanec.

50 I MARIJA 1

V podvozu nekajkrat veselo zakličemo, nato pa

že zagledamo krajevno tablo Brezij. Prve nas tu

pozdravijo krave. Imajo tudi teličke! Cilj je vse

bliže, babica si za nekaj sto metrov naloži dodatno

breme – vnučko na štuporamo, naša dojenčica pa

zamenja roke, ki jo nosijo.

Skozi vas veselo klepetamo, ko opazujemo lepo

urejene brezjanske hiše, noge naše Eve pa so

spet lahke, saj izve, da imajo na Brezjah tudi

igrala. Čakamo, da zagledamo naš cilj – brezjan-

sko cerkev. Pogled nanjo je danes, takole preko

sadovnjaka, še posebej lep. Ob parkirišču nas

pričaka zadnja informacijska tabla, ali prva, če bi

pot začeli na Brezjah. Za svojo pot smo potrebovali

uro in pol, a domačin, ki ga srečamo, zagotavlja,

da jo opravi v 35 minutah.

Iz gozda stopimo na polje, spet nas pozdravi kažipot

Božje poti. Razgled se odpira proti Karavankam in

Kamniško Savinjskim Alpam, Brezje z baziliko pa se še

vedno skrivajo. Košček čokolade in sok sta naši deklici

spet prižgala tisto pravo romarsko iskrico, da smo lahko

nadaljevali pot – zdaj stopamo po ozki asfaltirani cesti.

Naslednji kažipot na razpotju sredi polja, tik ob avtocestni

ograji, je spet postavljen nekoliko ponesrečeno. Puščica, ki

usmerja proti Otočam, kaže v pravo smer, druga puščica,

ki usmerja proti Brezjam, pa vas lahko zavede. Od tu sicer

že vidimo podvoz pod novo avtocesto, tja želimo priti, zato

se je treba držali asfaltirane ceste in ne zaviti na desno, na

makadamsko pot.

Ustavimo se še v brezjanskem Romarskem uradu,

kot pravi romarji, in svoje malo romanje zaključimo

pred Marijinim oltarjem. Tu nismo sami, pred brez-

jansko Marijo se vsak dan in vsako uro ustavljajo

romarji od vsepovsod...

MARIJA 1 I 51

mariji pomagajPod Tvoje varstvo pribežimo…Tako smo se je navadili, Tvoje ljube roke, da vsak čas hitimo k Tebi, Brezjanska milostna Mati.Če je otrok bolan, ga mati Tebi zaobljubi in če je nekje globoko v srcu žalost in jok, gremo zopet k Tebi z boljo, da Ti solze obrišeš.Tvoj obraz je tako mil in dober, tako človeški je in tako prizanesljiva dobrota počiva v tvojih očeh, da menimo, pri Tebi vse, kar je grenkega, premine in lažje nosimo.Bili smo že pri Tebi, Mati. Lepo je bilo tedaj…Sedaj pa se je zopet toliko nabralo – prošnjá in težav, skrbí in solzá, skritih bolečin in željá, da zopet hitimo k Tebi, pod Tvoje varstvo, pod Tvojo ljubo dlan, vsa dobra ko sen, ki bedne boža.Prositi Te hočemo, da varuj našo domovino Slovenijo, naše domove.

Varuj naše otroke in mlade. Varuj jih, da bodo cvet na polju, čist in bel…Prositi Te hočemo za ves slovenski narod.Prositi Te hočemo, da bodi vselej naša velika Zavetnica, naša patrona, radi bi Te svečano klicali Patrona Sloveniae – zavetnica slovenskega naroda, naša vélika Mati – Marija Pomagaj – prosi za nas, váruj nas, vodi nas!Naj stokrat nas razdruži čas, naj tisoč loči nas Bregov,povsod nas druži Materin objem in blagoslov.

(A.M.)

Brezje – romanje 22.8.1937 (30 letnica kronanja) VŽ– Leto X. (1937, št. 8,1.) – p. Roman Tominec OFM

52 I MARIJA 1

“V dolgih stoletjih so bila Marijina svetišča v Sloveniji, ka-

kor tudi drugod po svetu, kraji posebne Božje navzočnosti v

svetu. Bog je govoril in še vedno govori kristjanom, ki živijo v

današnjem svetu, a tako pogosto pozabljajo, kaj je pravi smisel

človekovega življenja. Človeško življenje ni le nekaj, kar se pač

odvija na zemlji več ali manj let, ampak je življenje, ki sega daleč

onkraj smrti. Lepo je misliti na to, kako ta svetišča z vsem, kar

se v njih dogaja, in z življenjem, ki ga prebujajo in pospešujejo v

srcih, sodelujejo pri nastajanju živih svetišč, ki so ljudje, osebe,

ki so se znova rodile za življenje z Bogom in so znova našle v

Njem tisto upanje, ki ga tako močno potrebujejo.

Kristjan, ki obišče svetišče, kakršno je to Marijino tukaj na

Brezjah, in se z vero obrne na Marijo, se sreča z Bogom v za-

kramentu sprave in posluša Božjo besedo, živo besedo Boga,

ki nam govori v Svetem pismu, je bolj pripravljen in sposoben,

da s svojim poštenim življenjem postane pričevalec krščanskih

vrednot v današnjem svetu. Kako zelo potrebuje naš čas takšnih

pričevalcev, da bi spremenili današnje 21. stoletje!”

(iz govora apostolskega nuncija o vlogi marijanskih svetišč v Sloveniji in drugod po

svetu ob odprtju razstave na Brezjah)

- Petra Grimani

POMEN MARIJINIHSVETIŠČ

MARIJA 1 I 53

Romanje na kraje posebne milosti je posebno

doživetje. Vsako leto tisoči iščejo svoje korenine na

krajih, kjer se je pisala zgodovina njihove domovine.

Romanje je pomembno za vsa svetovna verstva:

krščanstvo, judovstvo, islam, hinduizem in budizem.

Že v zgodnjem krščanstvu so ljudje potovali v Betle-

hem in Jeruzalem, v grobnice apostolov in mučencev

v Rimu ter v cerkve in svetišča, ki hranijo relikvije

svetnikov. V srednjem veku sta se kot romarski

središči uveljavila Santiago de Compostello v

Španiji in Cantenbury v Angliji. Zaradi številnih

zlorab, ki so oskrunile svete namene romanj, so

cerkvene oblasti v 17. in 18. stoletju prepovedale

romanja, včasih celo zaprle svetišča.

V 19. in 20. stoletju so se ob Marijinih prikazovan-

jih v Lurdu, Knocku, La Salettu, Beauringu in Fatimi

razvila nova romarska središča.

Romarji so prihajali po ozdravitev in nove moči,

nova Marijina svetišča pa so pripomogla, da se

je v Cerkvi spet okrepil pomen romanj. Danes

sta dobri dve tretjini vseh cerkva v katoliškem

svetu posvečeni Mariji. Vsako leto milijoni po-

tujejo v Njena svetišča, od teh jih 10 milijonov

roma v Gvadalupe (Mehika), 6 v Lurd (Francija), 5 v

Čestohovo (Poljska) in 4 v Aparecido (Brazilija).

Sama Cerkev pa jim ni posvečala velike pozornosti.

Teološko vrednotenje pomena Marijinih svetišč se

je začelo precej pozno. Šele papež Pavel VI. jim je

priznal pomembno vlogo v verskem življenju posa-

meznika. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je

ob srečanju rektorjev Marijinih svetišč v Italiji dejal,

naj povzdignejo glas in poiščejo priznanje Cerkve.

V letnih okrožnicah je odgovornim za Marijina

svetišča pisal o vlogi svetišč za liturgično in pasto-

ralno življenje Cerkve.

V letu 1988, ki je bilo posvečeno Božji materi Mariji,

so Marijina svetišča postala prepoznavnejša. Iz-

postavljena je bila njihova vloga, ki je »prikazati

polnost velikonočne skrivnosti, občestvo vesoljne

Cerkve in prisotnost Marije v besedi in simbolu«.

Marijina svetišča morajo gojiti občutek za

lepoto (via pulchritudinis) ter duha molitve in

kontemplacije. Marijino svetišče je kraj, kjer za-

znavamo poklicanost. »Vsaka poklicanost je za-

vesten in zastonjski odgovor človeka na Božji dar.

Marijino svetišče je znak tega čudežnega odnosa

med Božjim klicem in človekovim odgovorom.« Če

je le mogoče, naj bo Marijino svetišče povezano

s katerokoli obliko dobrodelnosti, bodisi bolnico,

posebno šolo, domom za onemogle. Nenazadnje pa

naj Marijino svetišče spodbuja in krepi ekumensko

molitev, srečanje in dialog.

MARIJANSKA SVETIŠČA IN žIVLJENJE CERKVE DANES

V svetišču se romarji zbirajo ob Bogu, svetišče pa

je, kot vsaka cerkev, znamenje Božjega sobivanja

s človekom. Marijansko svetišče je najprej prostor

srečanja z Bogom in zato kraj čaščenja. Biti mora

tudi kulturni in ekumenski center, srce karita-

tivnosti in mesto poklicanosti.

Najlepša opredelitev Marijinih svetišč je romarsko

središče, ne pa turistična točka ali zgolj postanek

na potovanju. Romanje je simbol našega velikega

popotovanja človeka k Bogu. Življenje vsakega

posameznika je romanje, prav tako same Cerkve.

Vsi romarji romamo združeni proti skupnemu cilju.

Prav tako smo povezani s preteklimi generacijami v

zahvalni molitvi za čudeže in svetost kraja.

V vseh časih so romanja simbolična in poučna.

Priprava na romanje, zbiranje romarjev in srečevanje

romarjev na poti, prihod v svetišče, obisk cerkve in

obhajanje evharistije, pa tudi pot domov. Namen

romanja je pot k bistvu, ki je Kristus, Odrešenik,

konec vsakega potovanja in vir vseh svetosti.

54 I MARIJA 1

škofijSkamarijina Svetiščanarodno svetišče

bREZJEbazilika Marije Pomagaj

t 04/537 07 00 w www.marijapomagaj.net

urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 7h, 8.30h, 10h, 11.30, 16h, 19h / zimski čas 18h delavniki: 7h, 8.30h, 10h, 19h / zimski čas 18h

sobota tudi 16h

nadškofija maribor

PTUJSKA GORAbazilika Marije Zavetnice s plaščem

t 02/794 42 31w www.ptujska-gora.si

urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 6.30h, 8h, 10h delavniki: 7h

v poletni sezoni od maja do oktobra:sobota 10h, nedelja 16h

škofija koper

SVETA GORA bazilika Marijinega Vnebovzetja

t 05/330 40 20w www.svetagora.si

urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 8h, 10h, 11.30, 16h delavniki: 7h / v samostanski kapeli, 17h /od 1.5. do 31.10.

škofija novo mesto

ZAPLAZ Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 07/348 90 14w www.zaplaz.si

urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 10h, 16h

za napovedane romarske skupine in druge slovesnosti je

maša po dogovoru tudi ob drugih urah ali na druge dni.

škofija celje

PETROVČEbazilika obiskanja Device Marije

t 03/714-0-300w www.zupnija-petrovce.rkc.si

urnik bogoslužja: nedelje: 8h, 10h

delavniški prazniki: 8h, 19h /poleti, 18h /pozimidelavniki: torek in četrtek: 7h, ponedeljek, sreda, petek in sobota: 19h /pozimi ob 18h

škofija murska Sobota

TURNIŠČECerkev Marijinega vnebovzetja

t 02/573 51 23w www.zupnije.rkc.si/turnisce

urnik bogoslužja:nedelje: 7h, 9h, 10.30prazniki: 8h, 10h

delavniki: 7.30h

MARIJA 1 I 55

ROMARSKI URADbREZJE

ZA

HV

AL

JU

JE

MO

SE

Brezje 72b (ob parkirišču)

t 04/ 537 07 00;

w www.romar.si

odprto VSAK DAN

od 7. do 20./19. ure

ENSO, GRADBENE IN PLINSKE IN INSTALACIJE d.o.o.

Vrbnje 19 C, Vrbnje 4240 Radovljica

t 041 633 768

ZEVNIK D.O.O. VIZUALNE KOMUNIKACIJE -

snovanje, oblikovanje in izvedba vidnih sporočil,

Ljubljanska cesta 21a, 4000 Kranj

t 04/ 236 57 70

w www.zevnik.si

Nudi široko paleto storitev oblikovanja, fotografije,

celotne priprave za tisk in osvetljevanja filmov preko

digitalnega tiska in tiska velikih formatov do cnc raz-

reza materialov in izdelave svetlobnih tabel, napisov

ter celotne opreme objektov z elementi vidnih sporočil.

RAIFFEISEN BANKA

je sodobna banka s strokovnim in finančnim

zaledjem finančne skupine Raiffeisen, ki je eden

vodilnih bančnih stebrov v srednji in vzhodni Evropi.

w www.raiffeisen.si

MARIJAGlasilo Slovenskega narodnega svetišča Marije Pomagaj

Uredila: Petra Grimani, odgovorni urednik: p. Silvin Krajnc OFM, rektor, oblikovanje: Nina Urh, Izdal in založil: Romar, d.o.o., Brezje 72b, Brezje; tel. 04 537 07 00;Spletna stran: www.marijapomagaj.net in www.romar.sitisk: Tiskarna Trelc, naklada: 3000 izvodov, Cena izvoda: 2 EUR, v ceni je vračunan 8,5 % DDV.Fotografije: last arhiva Bazilike Marije Pomagaj (na str. 17 in 52 last Bazilike Ptujska Gora, str. 28 in 29 J. Kotar, B. Peterlin/Mladina)

KENDA

DAVČNO SVETOVANJE IN RAČUNOVODSKE

STORITVE D.O.O. RADOVLJICA

Ljubljanska cesta 3, 4240 Radovljica

t 040 756 996

Opravljamo storitve računovodenja in davčnega sve-

tovanja, za kar imamo certifikat Slovenskega inštituta za

revizijo. Poslovne knjige vodimo za gospodarske družbe,

samostojne podjetnike pa tudi za pravne osebe zaseb-

nega prava - cerkve in samostane. Strankam tekoče za-

gotavljamo računovodske in davčne informacije, davčna

svetovanja, kar je podlaga za pravočasno odločanje

naročnika storitev.

• prijazen in topel sprejem romarjev

• darovanje mašnih namenov

• nakup spominkov, sveč, rožnih vencev,

• duhovne literature, daril, ki vas bodo spominjala na

prejem svetih zakramentov in drugih svečanosti…

MARIJINA ROMARSKA PESMARICA - priročna pesmarica in molitvenik - naj vas spremlja na vaših romarskih poteh! V Romarskem uradu po zelo ugodni ceni.

V pesmarici najdete Marijine in druge nabožne pesmi, litanije, pripravo na spoved, rožni venec in druge molitve, kratko zgodovino Narodnega svetišča in informacije o slovesnostih v njem.

Veseli smo, da je revija ugledala luč sveta. Seveda pa ste ob tem vsi bralci prijazno vabljeni, da sodelujete pri nastajanju naslednjih številk.

Svoje prispevke (fotografije, razmišljanja, pisma bralcev…) nam pošljite po elektronski pošti: info@marija.si ali z navadno pošto: Romarski urad, Brezje 72, 4243 Brezje.

Če želite postati naš naročnik, nas prav tako pokličite ali nam pišite.

SLOVESNOSTI V LETU 2010narodno Svetišče marije pomagaj na Brezjah

Prižgane svečke v rokah, goreče prošnje v srcih…Mariji Pomagaj v zahvalo in priprošnjo se vsako soboto (od bele nedelje do vseh

svetih) po večerni maši zbiramo pri procesiji z lučkami.

Prireditve za otroke pred Romarskim uradom in v Parku miruVabljeni k dejavnostim za otroke vse nedelje v času počitnic po deseti sveti maši

(ob 11. uri).

Kulturni dogodki v obnovljeni dvorani nad zakristijoZa vse aktualne informacije o dogodkih in dodatnih svetih mašah na Brezjah

poglejte prvo stran ali zavihek KOLEDAR na spletnem naslovu:

www.marijapomagaj.net

25. julij Shod zakoncev jubilantov: slovesna maša ob 10. uri

somaševanje bo vodil mons. Alojz Uran

15. avgust Veliki šmaren: slovesna maša in obnova posvetitve Mariji

somaševanje bo vodil nadškof dr. Anton Stres

4. september Večer pred Kronanco

po večerni maši procesija z Marijino podobo po vasi in molitveno bdenje do 7. ure zjutraj

5. september 103-letnica kronanja: slovesna maša ob 10. uri;

somaševanje bo vodil nadškof dr. Marjan Turnšek

11. september Molitveni dan za duhovne poklice

molitveni program: od 9. do 13. ure, sv. maša ob 10.30;

somaševanje bo vodil nadškof dr. Anton Stres

3. oktober 110-letnica posvetitve bazilike, Sv. Frančišek Asiški, žegnjanska nedelja,

krajevni praznik: sv. maša ob 10. uri; somaševanje bo vodil škof dr. Jurij Bizjak

17. oktober Misijonska nedelja