UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

SEMINARSKA NALOGA DISPOZITIVNO ENOTNO SOSPORNIŠTVO

LOVRO ŠKRINJARIČ

ROGAŠKA SLATINA 2011

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

SEMINARSKA NALOGA DISPOZITIVNO ENOTNO SOSPORNIŠTVO

PRAVNA METODOLOGIJA MENTOR: DR. TOMAŽ KERESTEŠ AVTOR: LOVRO ŠKRINJARIČ

ROGAŠKA SLATINA MAJ 2011

1

Kazalo vsebine 1. Uvod 2

1.1 Predstavitev Problema 2

1.2 Namen in cilji raziskovanja 3

1.3 Ocena dosedanje stopnje raziskanosti, temeljna dela in izsledki 3

1.4 Predstavitev uporabljenih metod znanstvenega dela 4

1.5 Hipoteze 4

2. Na splošno o sosporništvu 6

3. Opredelitev enotnega sosporništva 9

4. Fikcija o enotni pravdni stranki in učinki enotnega sosporništva 10

5. Vprašanje legitimacije 13

6. Nujno enotno sosporništvo 14

7. Dispozitivno enotno sosporništvo 15

7.2 Poimenovanje dispozitivnega enotnega sosporništva 16

7.3 Razvrstitev dispozitivnega enotnega sosporništva 16

7.3.1 Subjektivna razširitev pravnomočnosti 17

7.3.2 Identični zahtevki – identični predmet spora 18

7.4 Odprta vprašanja dispozitivnega enotnega sosporništva 20

8. Sosporništvo glede na trenutek nastanka 22

8.1 Začetno sosporništvo 22

8.2 Naknadno sosporništvo 22

9. Primeri enotnega sosporništva 25

10. Zaključek in obravnava postavljenih hipotez 26

11. Ocena raziskovalnega dela 28

12. Literatura in viri 29

2

1. Uvod

1.1 Predstavitev Problema

Procesni institut enotnega sosporništva vzpostavlja fikcijo, da vsi enotni sosporniki v pravdi

tvorijo enotno pravdno stranko. Med njimi obstaja sporno materialnopravno razmerje, katerega

razrešitev je lahko le enaka za vse udeležence. Z vidika procesne udeležbe delimo enotno

sosporništvo na nujno in dispozitivno. Dispozitivno enotno sosporništvo ni procesna nujnost, saj

je prepuščeno volji tožeče stranke. Pravna narava vsakokratnega materialnopravnega razmerja

med enotnimi sosporniki določa, kdaj je popolna procesna udeležba nujna in kdaj ne. Obseg

udeležbe v enotnem postopku je zato lahko manjši od števila udeležencev materialnopravnega

razmerja. Vprašanje udeležbe je v celoti podrejeno njihovim ravnanjem. Dispozitivni enotni

sosporniki v postopku sodelujejo bodisi zato, ker so zaobseženi že s samo tožbo, bodisi zato, ker

se v postopku pridružijo kasneje kot sosporniški intervenienti. Ker je glede na nedeljivo naravo

pravnega razmerja izključena možnost nastanka različnih odločitev, z vložitvijo tožbe nastopijo

učinki litispendence za vse udeležence materialnopravnega razmerja. Dispozitivni enotni

sosporniki zato ne morejo voditi paralelnih ali sukcesivnih pravd glede spornega razmerja,

temveč se lahko zgolj priključijo obstoječi pravdi kot sosporniški intervenienti. Neodvisno od

trenutka vstopa v pravdo se dispozitivni enotni sosporniki v pravdi vselej polarizirajo glede na

interes, ki ga imajo v odnosu do končne rešitve spornega razmerja. Učinek pravnomočne sodne

odločbe vpliva neposredno na vse udeležence materialnopravnega razmerja, tudi če niso

sodelovali v postopku. To pomeni izjemo od načela, da pravnomočna sodna odločba zavezuje le

stranke, ki so se udeleževale procesa in hkrati izjemo od načela kontradiktornosti. Kršitev tega

načela procesno pravo sankcionira v obliki pravice do pritožbe, revizije in obnove postopka.

Napačna ocena sodišča o tem, katere dispozitivne enotne sospornike naj vabi kot stranke, utegne

imeti za posledico negotovost, zavlačevanje postopka in časovno oddaljevanje dokončne

meritorne odločitve o razrešitvi spornega materialnopravnega razmerja. Problem dispozitivnega

enotnega sosporništva predstavlja tudi delitev na primere, v katerih se učinki pravnomočnosti

razširjajo na udeležence, ki niso bili procesno integrirani in primere, ko dispozitivne enotne

sospornike povezuje zgolj identičnost tožbenih zahtevkov, ki jih uveljavljajo ali se pred njimi

branijo. V primeru slednjih ne nastopijo učinki litispendence, zaradi česar so dovoljene tudi

3

paralelne in sukcesivne pravde, ki lahko privedejo do divergentnih odločb. Gre za izjemo od

temeljne predpostavke enotnega sosporništva, da je mogoča le enotna razrešitev za vse

udeležence materialnopravnega razmerja in otežuje razmejitev med navadnim in dispozitivnim

enotnim sosporništvom.

1.2 Namen in cilji raziskovanja

Namen raziskovanja v tej seminarski nalogi je podrobno razčleniti in analizirati bistvene

elemente dispozitivnega enotnega sosporništva ter preizkusiti njegovo teoretično podstat z

uporabo znanstvenih metod. Seminarska naloga ima dva cilja – vsebinskega in metodološkega.

Vsebinski cilj je v potrditvi ali ovrženju že obstoječih spoznanj o raziskovalnem predmetu ter v

oblikovanju procesnega pogleda na institut ter njegovo umestitev v pravdni postopek. Pridobljeni

rezultati bodo služili predvsem kot izhodišče za nadaljnjo celovito znanstveno obravnavo

procesnega instituta enotnega sosporništva. Drugi cilj seminarske naloge je usposobitev za

samostojno znanstveno-raziskovalno delo z uporabo znanstvenih metod, znanstvenega aparata

ter tehnologije znanstvenega raziskovanja.

1.3 Ocena dosedanje stopnje raziskanosti, temeljna dela in izsledki

Glede na število znanstvenih del, ki obravnavajo raziskovalni predmet, gre zaključiti, da je

stopnja raziskanosti nezadostna. Temeljno je delo avtorja Zorana Ivoševića, Suparničarstvo,

Pravno ekonomski centar, Beograd, 1979 in mu to kvaliteto pripisuje tudi slovenska pravna

teorija. Ta je zaradi zgodovinskih okoliščin v tesni sorodstveni zvezi s pravnimi redi nekdanje

Jugoslavije. Institut enotnega sosporništva po osamosvojitvi Republike Slovenije ni doživel

znanstvene prenove, je pa bil deležen znanstveno kritiko na račun nejasnosti in protislovnosti.

Pravna teorija teh kritik v nadaljevanju ni razvijala, zato tudi niso privedle do novih spoznanj.

Vrzeli v celoviti obravnavi enotnega sosporništva je vseskozi zapolnjevala sodna praksa. Ta je

preko sistema vrednotenja kršitev postopka, rešitve prilagajala konkretnim potrebam posamezne

pravde. Pri vodenju postopka je bilo torej pomembno le, da sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve,

ki bi odsevala usodno v meritorni sodni odločbi. Ne gre spregledati, da obstaja glede opredelitve

4

enotnega sosporništva dialektika med teorijo in prakso, skozi katero se je izoblikovalo

prevladujoče stališče o materialnem pojmovanju enotnega sosporništva, ki enotnost pravdne

stranke opredeljuje kot posledico materialnopravnega upravičenja za vodenje pravde.

Dispozitivno enotno sosporništvo pa je, kot vrsta enotnega sosporništva, v celoti zasnovana na

tem pojmovanju.

1.4 Predstavitev uporabljenih metod znanstvenega dela

Glede na obstoječe znanje o predmetu raziskovanja bom za razrešitev problema ter uresničitev

ciljev seminarske naloge kot najprimernejše uporabil naslednje metode: metodo deskripcije za

opisovanje osnovnih značilnosti predmeta in njegovo umestitev v procesu; metodo eksplikativne

analize za pojasnjevanje predmeta z razčlenitvijo na njegove sestavne dele; metodo abstrakcije v

povezavi z metodo analize zaradi ugotavljanja in izluščenja bistvenih lastnosti; metodo sinteze za

združitev v kompleksnejšo opredelitev predmeta; metodo dedukcije za sklepanje iz splošne

opredelitve predmeta na konkretne pravne položaje in v dialektičnem odnosu z metodo indukcije

za preverjanje pravilnosti hipotez; metodo dokazovanja kot celoto vseh uporabljenih

metodoloških postopkov za potrditev hipotez; primerjalno pravno metodo kot pomožno metodo

za dokazovanje oziroma ovrženje ter metodo kompilacije glede obstoječih znanstvenih spoznanj

o predmetu raziskovanja.

1.5 Hipoteze

Z namenom doseganja ciljev raziskovanja, postavljam naslednje hipoteze:

Popolna procesna integracija je inherentna enotnemu sosporništvu.

Dispozitivno enotno sosporništvo zaradi nepopolne procesne integracije ne izpolnjuje vseh

pogojev za enotno sosporništvo in pomeni njegovo izjemo.

5

Nepopolna procesna integracija povzroča potencialno negotovost glede končne razrešitve

spornega razmerja oziroma časovno oddalji končno odločitev, kar je v nasprotju z načelom

smotrnosti in ekonomičnosti postopka.

Dispozitivno enotno sosporništvo je utemeljeno na materialnem vidiku enotnega sosporništva,

procesni vidik enotnega sosporništva ne dopušča obstoja dispozitivnega enotnega sosporništva.

Reševanje vprašanja o dispozitivnem enotnem sosporništvu v praksi pomeni predvsem

izogibanju situacij, v katerih bi odločitev sodišča bistveno meritorno vplivala na končno

odločitev v zadevi.

V primerih, kadar gre za identične tožbene zahtevke, ne nastane enotno sosporništvo.

V primerih, kadar gre za razširjeno učinkovanje pravnomočnosti, je mogoče razmerje podrediti

pravilom o nujnem enotnemu sosporništvu.

6

2. Na splošno o sosporništvu

Kadar je govora o udeležbi in udeležencih v civilnem pravdnem postopku, se ni mogoče izogniti

vprašanju sosporništva. Sosporništvo1 je institut procesnega prava, ki opredeljuje položaj

udeležencev v pravdi in glede na obliko ter intenzivnost njihove medsebojne povezanosti, ureja

način uresničevanja sodnega varstva. Ne glede na pojavno obliko, sosporništvo opravičuje

primernost skupne obravnave in odločanja. Celovitost sosporništva opredeljujeta dva osnovna

motiva: ekonomičnost postopka in pravna varnost.2 Zakon o pravdnem postopku pravi, da več

oseb lahko toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo, če so glede na sporni predmet v pravni

skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno

podlago ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti, če so predmet spora zahtevki

oziroma obveznosti iste vrste, ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, in

velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca ali če

drug zakon tako določa.3

Sosporništvo omogoča istočasno odločanje o več spornih razmerjih v okviru enega postopka.

Zaradi povezanosti subjektov oziroma sorodnosti spornih razmerij, ki se opirajo na isto ali

istovrstno dejansko podlago, za odločitev v teh sporih ni potrebno večkrat ugotavljati skupnih

dejstev in izvajati skupnih dokazov. Dokazna ocena sodišča o skupnih dejstvih in dokazih lahko

za vse primere lahko, privede samo do enega rezultata in sicer enake odločitve pri enaki ali

istovrstni dejanski in pravni podlagi. Možnost nastanka protislovnih odločitev je zato z

istočasnim reševanjem sporov znatno zmanjšana, oziroma v primerih nujnega sosporništva v

celoti odpravljena. »Če bi se vodilo toliko ločenih pravd, kolikor je pravdnih odnosov združenih

v en postopek, bi se bilo nemogoče izogniti nevarnosti, da sodišče v drugačni sestavi ali celo v

1 V tuji terminologiji: nem. Streitgenossenschaft, lat. litis consortium; Novak, M.: Sosporništvo, Pravna praksa, št. 48, 2005, str. 19: »Na splošno prevajamo ta institut v angleščino kot Joinder of parties. Sicer v anglosaškem pravu izraz joinder pojmujejo širše kot pri nas sosporništvo« 2 Ivošević, Z.: Suparničarstvo, Pravno ekonomski centar, Beograd, 1979, str. 13 3 Zakon o pravdnem postopku – ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9. 5. 2008), 191. člen

7

isti sestavi ter ob drugem času, sprejme različne odločitve, ne glede na iste materialnopravne

predpostavke.«4

Sosporništvo opredeljujejo tri osnovne značilnosti, in sicer številnost pravdnih razmerij,

številnost subjektov in poseben odnos do materialnega prava.5 Splošno je sprejeto pravilo, da je v

sosporniški pravdi toliko pravd, kolikor je oseb v vlogi stranke.6 Sosporništvo je zato v eni

pravdi združenih več pravdnih razmerij zaradi večjega števila udeležencev v vlogi stranke na

tožeči (aktivno sosporništvo) ali na toženi strani (pasivno sosporništvo).7 Pravdna razmerja v

sosporniški pravdi ohranjajo svojo identiteto, kljub temu, da se razrešujejo v okviru istega

postopka. Udeleženi subjekti oziroma sosporniki tvorijo procesno skupnost, v kateri praviloma

ohranjajo svojo samostojnost. Sosporniki samostojno in neodvisno od drugih sospornikov

opravljajo vsa procesna dejanja. Procesna dejanja enega sospornika praviloma ne koristijo ali

škodijo drugim sospornikom. Samostojnost se kaže v tem, da z udeležbo v sosporniški pravdi, ne

izgubijo pravice do samostojne pravde. Posledice litispendence oziroma visečnosti pravde ter

pravnomočnosti sodne odločbe nastopijo za vsakega sospornika posebej. Enako velja za primere

enotnega sosporništva, katere prav tako karakterizira številnost pravdnih razmerij.8 Razlika je le

v tem, da je materialna vez med enotnimi sosporniki tako intenzivna, da je spor možno razrešiti

le na enak način za vse sospornike. Odstopanja glede samostojnosti pri procesnih dejanjih

enotnih sospornikov, kot na primer vpliv pozitivnih dejanj, so podrejena zasledovanju enotne

odločitve. V tem smislu se tudi razlikujeta navadno in enotno sosporništvo. Po sami naravi lahko

sosporništvo nastane le, če je na aktivni ali pasivni strani, v pravdi udeležen več kot en subjekt.

Sosporništvo pomeni kumulacijo procesnih subjektov.

Procesna skupnost sospornikov temelji na materialnopravni vezi med njimi kot udeleženci

materialnopravnega razmerja. Te udeležence povezujejo pravice in obveznosti, ki izvirajo bodisi

4 Ivošević, Z.: nav. delo, str. 14; Na to opozarjajo tudi: Poznič, B.: Građansko procesno pravo, 1973, str. 334; Triva, S.: Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1972, str. 356; Triva, S.: Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1972, str. 356 in drugi. 5 Ivošević, Z.: nav. delo, str. 14; 6 Ivošević, Z.: nav. delo, str. 15; Rosenberg, L.: Lehrbuch des Deutschen zivilprozessrechts, 1954, str. 438 7 Petschek, G.: Der österreichische Zivilprozess, 1963, str. 299 8 Nasprotno: Pollak, R.: System des österreichischen Zivilprozessrechts I, 1930, str 200: »…institut sloni na ideji: Eno razmerje, ena pravda, ena stranka…«

8

iz njihovega položaja v materialnopravni skupnosti bodisi iz istega življenjskega dogodka. Na tej

osnovi nastalo sosporništvo je materialno, saj v tesni zvezi z materialnim pravom. Na drugi strani

formalne sospornike ne povezujejo niti pravna skupnost, niti istovetnost dejanske in pravne

podlage. Kljub temu formalno sosporništvo nima izključno formalnega značaja, saj na procesno

skupnost vpliva preko predmeta spora.9 Pogoji za nastanek formalnega sosporništva so

izpolnjeni, če so predmet spora zahtevki oziroma obveznosti iste vrste, ki se opirajo na bistveno

istovrstno dejansko in pravno podlago, in velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za

vsak zahtevek in za vsakega toženca.10 Presoja istovrstnosti zahtevkov oziroma obveznosti pa je

v domeni materialnega in ne procesnega prava. Zakon o pravdnem postopku s pravili o

sosporništvu zato zagotavlja procesni okvir, ki določa način uveljavitve sodne zaščite pravic

materialnega prava, o katerih obstaja spor med udeleženci. Vsebina materialnopravnega razmerja

med udeleženci vpliva na njihov sosporniški položaj v pravdi, saj se bodo glede na intenzivnost

vezi, v pravdi znašli kot formalni ali materialni sosporniki, navadni ali enotni in celo nujni

sosporniki.

Primere sosporništva je mogoče razvrstiti v več skupin, ki tvorijo vrsto sosporništva, in sicer:

glede na pogoje za nastanek delimo materialno in formalno sosporništvo, glede na procesne

učinke navadno in enotno ter glede na trenutek nastanka začetno in naknadno. Posebnost

predstavljata eventualno sosporništvo11 in nujno sosporništvo. Pri slednjem je za dosego enake

vsebinske rešitve za vse, pogoj za nastanek tudi popolna procesna integracija vseh udeležencev

materialnopravnega razmerja. Glede na pogoje za nastanek torej gre za materialno, po učinkih pa

enotno sosporništvo. Nujno sosporništvo je ožji pojem od enotnega sosporništva. Zanj veljajo

vsa pravila, ki sicer veljajo za vse vrste enotnega sosporništva, vendar mu ni mogoče podrediti

vseh primerov enotnega sosporništva. Kadar popolna procesna integracija vseh udeležencev

materialnopravnega razmerja ni nujna, pa narava razmerja kljub vsemu terja enako odločitev za

vse udeležence oziroma izključuje možnost nastanka različnih odločitev, govorimo o

dispozitivnem enotnem sosporništvu.

9 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 18 10 ZPP-D, 191/I/2. člen 11 ZPP-D, 192. člen

9

3. Opredelitev enotnega sosporništva

Enotno sosporništvo v slovenskem pravnem redu določa 196.člen Zakona o pravdnem postopku,

ki pravi, da če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak

način za vse sospornike (enotni sosporniki), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se

razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih

dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki.12

Kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov, ne določajo

procesni predpisi (ZPP), pač pa pravila materialnega prava, na katera sam procesni predpis

napotuje. Sosporniki se štejejo za enotno pravdno stranko, če je po pravilih materialnega prava,

možno rešiti spor samo na enak način za vse sospornike.13 Možnost nastanka divergentnih

odločb je izključena zaradi nedeljivosti materialnopravnega razmerja. Udeleženci tega razmerja

so usodno povezani, ta povezanost pa se bo v primeru spora odražala v procesni skupnosti

enotnih sospornikov. Posledica, da se sporno materialno razmerje lahko reši samo na enak način

za vse sospornike, izvira iz opredelitve razmerja kot takšnega na podlagi zakonskega predpisa ali

iz same narave pravnega razmerja.14 Procesno pravo z materialnim ne bo prišlo v stik, dokler ne

bo iz tega razmerja nastal spor. Za procesno zasnovo enotnega sosporništva je torej najprej

odvisno od tega ali med udeleženci materialnopravnega razmerja obstaja spor glede pravic in

obveznosti, ki iz njega izhajajo. Šele z vložitvijo tožbe za razrešitev tega spora, med udeleženci

nastane procesna skupnost enotnih sospornikov. Ni dvoma torej, da tiči podlaga za nastanek

skupnosti, ki prinaša specifične procesne posledice, v materialnem pravu. Možnost formalnega

nastanka enotnega sosporništva je izključena, zato je enotno sosporništvo podrejeno pogojem za

nastanek materialnega sosporništva. Materialnopravna podlaga na eni in procesne posledice na

drugi strani odsevajo izrazito prepletenost materialnega in procesnega prava pri enotnem

sosporništvu.15

12 ZPP-D, 196. člen 13 Betetto, N.: Procesni institut sosporništva glede na učinke, Pravnik, št. 1-3, 1995, str. 92 14 Prav tam, str. 92 15 Zobec, J.: Nekaj pogledov na enotno sosporništvo, Pravosodni Bilten, št. 3/85, 1985, str. 151: »To je eden od primerov, kjer se izraža odnos med procesnim in materialnim pravom v eni od najbolj prvinskih oblik. Vsebina tu povsem dominira nad formo«

10

Čeprav materialni zakonski predpisi v nekaterih primerih določajo primere, v katerih v sporu

postanejo udeleženci pravnega razmerja enotni sosporniki,16 procesna skupnost enotnih

sospornikov ne nastane že na podlagi zakona samega. Kot za vse primere, tudi za enotno

sosporništvo velja pravilo, da to nastane šele z vložitvijo tožbe, potem ko so izpolnjeni zakonski

pogoji.17

4. Fikcija o enotni pravdni stranki in učinki enotnega sosporništva

Če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse

sospornike, ZPP vzpostavlja fikcijo, da se ti štejejo za enotno pravdno stranko. Fikcija ustvarja

raztezne učinke procesnih dejanj enega sospornika na preostale sospornike v pravdi, kadar ti niso

opravili kakšnega dejanja. Okoliščina, da se pravde enotnih sospornikov, združene v enotnem

postopku, lahko rešijo samo na enak način, terja da pravdna dejanja posameznih enotnih

sospornikov, v določenih primerih delujejo tudi na druge.18 Splošno sprejeto je restriktivno

razumevanje zakonske določbe in sicer, da procesna dejanja razširjeno učinkujejo le takrat, kadar

ne poslabšajo položaja drugih sospornikov oziroma, »dokler ustrezajo načelu, da enotni

sospornik lahko deluje za vse, toda noben proti vsem.«19 To je načelo najugodnejšega dejanja.20

Pravdno dejanje enega sospornika se razteza na druge sospornike le v primeru, ko je to dejanje

načelno koristno za vse enotne sospornike, upoštevajoč končni cilj v pravdi.21 Iz navedenega

16 Na primer: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR-C (Uradni list RS, št. 16/04 z dne 20. 2. 2004) , 36/II.člen: »V primerih, ko je bila zakonska zveza sklenjena v nasprotju z določbami 16., 19., 20. in 21. člena tega zakona, sme vložiti tožbo za razveljavitev zakonske zveze tudi javni tožilec.« 17 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 39 18 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 110 19 Sperl, H.: Lehrbuch der Bürgerlichen rechtspflege, 1930, str. 191; Betetto, N.: Nav. delo, str. 108; Juhart, J.: Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, str. 313 20 Betetto, N.: Nav. delo, str. 107 21 Betetto, N.: Nav. delo, str. 108; Ude, L.: Civilni pravdni postopek in samoupravni sodni postopek, DDU Univerzum, Ljubljana, 1980, str. 197; Juhart, J.: Nav. delo, str. 313 in drugi.; Fasching, Hans W.: Lehrbuch des österreichischen Zivilprozessrechts, Manz Verlags und Universitätsbuchhandlung, Wien, 1990: »Najkoristnejše dejanje ni tisto, ki vodi k najracionalnejši rešitvi spora z vidika materialnopravnega razmerja, ampak tisto, ki je, upoštevajoč abstraktni in objektivni kriterij, najugodnejše glede na končni cilj v pravdi.«

11

izhaja zaključek, da škodljiva dejanja enega sospornika ne bodo vplivala na nobenega izmed

enotnih sospornikov, in sicer niti ne za tistega, ki je takšno dejanje opravil.22

Dejanja razširjeno učinkujejo enako v primerih, kadar je kak sospornik aktiven (dejaven oz.

delaven) in v primerih, ko je ta pasiven (nedejaven). En sospornik, ki ni delaven, je deležen

uspeha delavnega sospornika.23 Že en sam enotni sospornik z odgovorom na tožbo prepreči

izdajo sodbe zaradi izostanka zoper sospornike, ki so v zamudi.24 »Hkrati pa to pomeni, da če se

je le eden toženec spustil v spor, so se spustili vsi. V prid vseh sospornikov gredo ugovori, ki jih

je podal eden izmed njih (na primer ugovor zastaranja, pobotni ugovor). Šteje se, da so vsi vložili

redno ali izredno pravno sredstvo, čeprav je to storil en sam sospornik. Enako velja za predlog za

vrnitev v prejšnje stanje.«25

Zakon vsebuje posebno določbo glede računanja procesnih rokov za enotne sospornike. Če se

iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času,

lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje vse do takrat, dokler še teče rok za katerega koli

izmed njih.26

Pozitivna dejanja enotnih sospornikov, ki se med seboj dopolnjujejo, praviloma ne predstavljajo

težav za sodišče, kadar to presoja učinek teh dejanj. Več težav predstavljajo dejanja, ki si med

seboj nasprotujejo. Tako je na primer, če en enotni sospornik pripozna zahtevek, drugi ne

odgovori na tožbo, tretji pa se upira zahtevku; če en sospornik vloži pravno sredstvo, drugi pa ne;

če en ne nasprotuje obstoju nekega dejstva, drugi pa v izpodbijanje tega dejstva predlaga dokaze,

itn. V navedenih primerih nasprotujoča si dejanja vodijo k nastanku divergentnih odločitev. Te

pa pomenijo kršitev 196. člena ZPP, ki varuje enak procesni položaj vseh enotnih sospornikov. V

teoriji prevladuje prevladujoče stališče, da isti procesni položaj enotnih sospornikov ščiti

22 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 110; Triva, S.: Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1972, str. 359 23 Juhart, J.: Nav. delo, str. 313; Betetto, N.: Nav. delo, str. 107 24 O primeru iz sodne prakse, kjer je sodišče v nasprotju z določbami ZPP zoper odsotne enotne sospornike izdalo sodbo zaradi izostanka, zoper ostale pa meritorno sodbo, podrobneje v članku: Igor Gliha: Presuda zbog izostanka prema jedinstvenim suparničarima, NZ, 8/85, str. 985; 25 Betetto, N.: Nav. delo, str. 108; 26 ZPP-D, 197. člen

12

pravdno dejanje, ki je za vse najugodnejše,27 torej tisto, ki omogoča razvoj pravde, razpravo in

izvajanje dokazov.28 Upiranje tožbenemu zahtevku izniči učinek pripoznave tožbenega zahtevka,

zato sodbe na podlagi pripoznave ni mogoče izdati.29 Če le en sospornik prizna trditve

nasprotnika, drugi pa jih zanika, sodnik ne bo mogel upoštevati priznanja, marveč bo moral vzeti

trditev kot zanikano in bo moral izvajati dokazni postopek.30

»Kar zadeva dispozitivna procesna dejanja, izhaja že iz materialnega prava, da jih lahko pri

enotnem sosporništvu opravijo le vsi sosporniki skupaj. Le pod takšno predpostavko učinkujejo

dejanja kot pripoznava tožbenega zahtevka, odpoved tožbenemu zahtevku, umik ali odpoved

pravnemu sredstvu, sklenitev sodne poravnave.«31

Neobveznost popolne procesne integracije dispozitivnih enotnih sospornikov pogojuje tudi

izjemo od načela najugodnejšega dejanja. Čeprav praviloma velja tudi za dispozitivne enotne

sospornike, to načelo ne obsega tudi dejanj, ki se nanašajo na samo dejstvo udeležbe. Če torej

dispozitivni enotni sospornik kot en izmed tožnikov umakne tožbo, tako dejanje glede na

neobveznost njegove udeležbe, ne vpliva na položaj drugih dispozitivnih enotnih sospornikov. Z

umikom tožbe tožnik preide v položaj potencialnega sospornika, na katerega se bodo raztezali

učinki pravnomočne odločbe.32

27 Ivošević, Z.: Nav.delo; enako tudi: Triva, S.: Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1972, str. 359; Poznić, B.: Nav. delo, str. 341; Juhart, J.: Nav. delo, str. 313 in drugi 28 Triva, S.: Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1972, str. 192; Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 111 29 Takoj je na primer izreklo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 70/88 (neobjavljena odločba); Betetto, N.: Nav. delo, str 109. 30 Juhart, J.: Nav. delo, str. 313; Betetto, N.: Nav. delo, str. 109 31 Betetto, N.: Nav. delo, str. 111 32 Betetto, N.: Nav. delo, str. 109; Triva,S. – Belajec, V. – Dika, M.: Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb, 1986, str. 360; Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 95; Juhart, J.: Nav. delo, str. 314; Poznić, B.: Nav. delo, str. 337; Rosenberg, L. – Schwab, K. H.: Nav. delo, l. 1986 , str. 291; Ude, L.: Civilni pravdni postopek, Uradni list, Ljubljana, 1998, str. 197.

13

5. Vprašanje legitimacije

»Pravna fikcija, po kateri se enotni sosporniki štejejo kot enotna pravdna stranka, vpliva na način

uresničevanja sodne zaščite, ne pa tudi na samostojnost pravdnih razmerij med subjekti te

pravde, četudi so ti nujni sosporniki. Tudi v pravdi enotnih sospornikov obstaja množina

pravdnih odnosov, a je njihovo povezovanje trdnejše, zaradi tega, ker se spor lahko reši samo na

enak način za vse sospornike. Zato se tudi pri enotnih sospornikih ugotavljajo procesne

predpostavke za vsakega sospornika posebej.«33 Fikcija o enotnosti sospornikov kot pravdne

stranke ne vpliva na individualnost njihove pravdne subjektivitete.34

V teoriji in praksi je zato splošno sprejeto stališče, da je zaradi lastnega materialnega

upravičenja, enotnim sospornikom vselej podana procesna legitimacija, če ti seveda izpolnjujejo

tudi druge splošne predpostavke. Narava pravnega razmerja vpliva na uresničevanje sodnega

varstva pravic, ki iz njega izhajajo, kar pomeni, da je v primerih nujnega enotnega sosporništva,

vsak nujni enotni sospornik nosilec le dela celote upravičenj tega razmerja. Zato ga je mogoče

razrešiti samo kot celoto. Odsotnost katerega izmed nujnih enotnih sospornikov torej pomeni

pomanjkanje stvarne legitimacije. Če tožnik toži le nekatere, ne pa vseh nujnih sospornikov, je s

tem v bistvu tožil napačno stranko. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja. Zaradi

pomanjkanja pasivne legitimacije je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen.35

Napačna ocena sodišča o vrsti sosporništva bi zato pomenila napačno uporabo materialnega

prava, saj procesne učinke enotnega sosporništva zakon opira na obstoj materialnopravnega

razmerja, na katerega odkazujejo procesna pravila o enotnem sosporništvu.

Obstaja tudi drugo stališče,36 ki pravi, da odsotnost nujnega sospornika pomeni odsotnost

procesne legitimacije stranke, zato je tožbo, ki ne zajema vseh nujnih sospornikov, potrebno s

33 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 16 34 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 128 35 Betetto, N.: Nav. delo, str. 98; Enako tudi: Juhart, J.: Nav. delo, str. 312; Ude, L.: Civilni pravdni postopek in samoupravni sodni postopek, DDU Univerzum, Ljubljana, 1980, str. 198 36 Takšno stališče zagovarja Triva: Triva, S.: Triva,S. – Belajec, V. – Dika, M.: Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb, 1986, str. 361;

14

sklepom zavreči, v kolikor je tožnik v postavljenem roku ne bi popravil.37 Procesno legitimirana

je lahko torej le celota vseh nujnih sospornikov, ki po fikciji tvorijo enotno pravdno stranko.

Zaključujem, da tako stališče, ki v ospredje postavlja enotnost pravdne stranke, de lege lata,

sploh ne dopušča nastanka dispozitivnega enotnega sosporništva. Siceršnja kritika tega stališča

se opira na dejstvo, da je uresničevanje sodnega varstva vezano na subjektiviteto udeležencev

materialnopravnega razmerja, ne pa procesne skupnosti, ki jo tvorijo v pravdi.38 Zaradi tega ima

vsak udeleženec lastno pravdno sposobnost.39 Posamična tožba enotnega sospornika je s

procesnega vidika dopustna, vendar je njegov zahtevek neutemeljen. Zavrženje tožbe, ki ne

zajema vseh nujnih sospornikov, v bistvu pomeni ignoriranje pravdne sposobnosti tistih, ki so

zajeti s tožbo, istočasno pa kršitev 2. odstavka 2. člena ZPP, po katerem sodišče ne sme odreči

odločanja o zahtevku, za katerega je pristojno.40 Sodišče zato v predhodnem preizkusu tožbe41 ne

izvede postopka poprave po 108. členu ZPP, saj tožba, ki ne zajema vseh nujnih sospornikov,

samo iz tega razloga še ni formalno pomanjkljiva. Kljub temu je lahko razumljiva in vsebuje vse

obligatorne sestavine. Formalno pomanjkljivost tožbe mora sodišče opaziti že ob predhodnem

preizkusu tožbe, nepopolnost procesne integracije pa je mogoče nemalo kdaj odkriti šele kasneje,

včasih celo šele na podlagi dokazovanja.42 Napačna ocena sodišča o obstoju in vrsti sosporništva

ter posledično odsotnost kakšnega nujnega enotnega sospornika ne pomeni le kršitve procesnega

prava, ampak predvsem napačno uporabo materialnega prava, saj je ocena odvisna od presoje

narave materialnega pravnega razmerja med sosporniki.

6. Nujno enotno sosporništvo

V primeru nujnega enotnega sosporništva bo torej število enotnih sospornikov v pravdi vedno

enako številu udeležencev materialnopravnega razmerja. Od procesne udeležbe vseh subjektov

37 Glasnik Advokatske komore Vojvodine, št. 3, 1987, str. 33: prim. Gž. 2641/86 od 17.IX 1986. Viši sud u N. Sadu: »Ako se na strani tuženih ne pojave svi nužni suparničari, smatra se da nema ni parnične stranke. Podneta tužba je neuredna i prvostepeni sud ju je morao vratiti na ispravak tužiocu sa posledicama odbačaja tužbe« 38 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 104 39 ZPP-D, 76. In 77. člen 40 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 105 41 ZPP-D, členi 272.-275. 42 Zobec, J.: Nav. delo, str. 165 – 166

15

spornega materialnopravnega razmerja je odvisna legitimacija stranke.43 Popolna procesna

integracija vseh udeležencev je nujna za potek pravde in za oblikovanje vsebinsko pravilne

končne odločitve, ki je lahko le enaka in to zoper vse enotne sospornike. Če na primer tožnik

vede, ali nevede ne zaobseže vseh udeležencev s tožbo, bo moral to pomanjkljivost odpraviti

bodisi na podlagi poziva sodišča s subjektivno razširitvijo tožbe, bodisi po volji sosporniškega

intervenienta, ki bi se naknadno vključil v pravdo.44

7. Dispozitivno enotno sosporništvo

Pri dispozitivnem enotnem sosporništvu ne obstaja nujnost procesne udeležbe vseh, ki sicer

izpolnjujejo pogoje za enotne sospornike, zato je lahko število udeležencev v pravdi tudi manjše

kot število udeležencev materialnopravnega razmerja. Tisti, ki pa so v pravdi aktivno ali pasivno

udeleženi, se štejejo za enotno pravdno stranko.45 Posledica dispozitivnega enotnega

sosporništva je, da pravnomočnost sodbe, izrečene zoper enega sospornika, učinkuje tudi zoper

ostale, če ti niso bili istočasno zajeti s tožbo. Raztegnitev subjektivnih meja pravnomočnosti

preko pravila res iudicata ius facit inter partes46 na potencialne enotne sospornike odseva voljo

zakonodajalca, da se spor enotno reši za vse sospornike.47 Učinek sodbe zoper tretje osebe, ki

niso pravdne stranke, je utemeljen v tesni zvezi teh oseb s pravdnimi strankami.48

Nepopolna procesna integracija dispozitivnih enotnih sospornikov torej ne bo nujno pomenila

takšne pomanjkljivosti, da bi v pravdi terjala korekturo števila subjektov v pravdi. Ko je govora

o pomanjkljivostih, gre predvsem za tiste napake udeležbe, ki bi lahko imele usodni vpliv na

pravilnost meritorne sodne odločitve. Navedeno je posledica nedeljivosti spornega pravnega

43 Zobec, J.: Nav. delo, str. 151 44 ZPP-D, 202. člen 45 Betetto, N.: Nav. delo, str. 94; Rosenberg, L.: Nav. delo, l. 1956, str. 441 ; Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 90 46 V prevodu: Razsojena stvar je zakon za stranke; Gre za pravilo o materialni pravnomočnosti sodbe, ki govori, da pravnomočna sodba zavezuje stranke in sodišče. ZPP-D, 319/II. člen: »Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.«; 47 Poznić, B.: Građansko procesno pravo, 1980, str 337.; Betetto, N.: Nav. delo, str. 95 48 Juhart, J.: Nav. delo, str. 456; Betetto, N.: Nav. delo, str. 95;

16

razmerja, ki se lahko razreši samo enako za vse udeležence, ne da bi ti morali sodelovati kot

stranka v postopku.

Če v pravdi kateri izmed oseb ni dana možnost, da se v postopku izjavi, lahko to pomeni

bistveno kršitev pravil postopka, če pritožbeno sodišče oceni, da zaradi njene neudeležbe, sodba

utegne biti vsebinsko napačna.49 Ker zakon ne določa obvezne popolne integracije, pomanjkanje

slednje ni ovira za začetek in vodenje pravdnega postopka. Odsotnost nujnega enotnega

sospornika namreč pomeni le odsotnost stvarne legitimacije, ki ima za posledico zavrnitev

zahtevka in ne zavrženje tožbe.

7.2 Poimenovanje dispozitivnega enotnega sosporništva

Poimenovanje dispozitivnega enotnega sosporništva ni povsem natančno, saj se dispozitivnost

nanaša na svobodno razpolaganje tožnika s tožbenim zahtevkom. 50 Tožnik kot dominus litis, z

vložitvijo tožbe uresniči nastanek enotnega sosporništva. Sosporništvo torej vedno nastane v

okviru in na podlagi dispozitivnih razpolaganj tožnika. V tem smislu je dispozitivno vsakršno,

tudi nujno sosporništvo. Ker navedeno poimenovanje dispozitivnega enotnega sosporništva

izhaja iz postavke, da v njej podrejenih primerih popolna procesna integracija vseh udeležencev

materialnopravnega razmerja ni nujna, oziroma je prepuščena izbiri tožnika, bi zanj kazalo

poiskati ustreznejše poimenovanje v izrazu fakultativno51 enotno sosporništvo.

7.3 Razvrstitev dispozitivnega enotnega sosporništva

Glede na temelj procesne skupnosti, primere dispozitivnega enotnega sosporništva razvršča

teorija52 v dve skupini. V prvi skupini so primeri, ki predstavljajo izjemo od navedenega pravila

»res iudicata facit ius inter partes«, torej da ima pravnomočna sodna odločba učinek samo med 49 ZPP-D, 339/II/8. člen 50 ZPP-D, 3.člen 51 Fakultativen – prepuščen izbiri, neobvezen 52 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 90; Poznić, B.: Nav. delo, l. 1973, str. 340; Triva, S.: Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1972, str. 547; Rosenberg, L.: Nav. delo, l. 1974, str. 442; Zobec, J.: Nav. delo, str. 152

17

strankami, ki so sodelovale v postopku. V teh primerih bo prišlo do razširitve učinkov

pravnomočnosti na vse udeležence materialnopravnega razmerja, tako na tiste, ki so v postopku

sodelovali kot stranka, kot na tiste, ki jim ta možnost ni bila dana. V drugo skupino sodijo

primeri, kjer sospornike veže samo identičnost tožbenih zahtevkov.53

7.3.1 Subjektivna razširitev pravnomočnosti

Subjektivna razširitev učinkov pravnomočnosti je posledica pravnomočne sodne odločbe, ki

zaradi narave pravnega razmerja ne dovoljuje nastanka različnih odločitev za tiste udeležence, ki

so se kot sosporniki udeleževali postopka in one, ki so ostali zunaj njega (potencialni enotni

sosporniki). Procesno pravo se izjemoma umakne materialnemu pravu tako, da sodna odločba

prebije procesni okvir in s svojo pravnomočnostjo zajame širši krog subjektov. Učinki

pravnomočne sodne odločbe doletijo tudi potencialne enotne sospornike. Do razširitve

pravnomočnosti pride, kadar pravno razmerje med udeleženci dovoljuje vlaganje posamičnih

tožb in vodenje zaporednih (sukcesivnih) pravd, ne pa tudi sprejemanje protislovnih odločitev.54

Od tod izhaja pravilo, da razširitev pravnomočnosti pri sukcesivnih pravdah, ustvarja enotno

sosporništvo pri istočasnih pravdah.55 To pravilo velja tako za aktivne kot pasivne sospornike.

Zaradi tega prvotni ali nov tožnik po pravnomočnosti ne more vložiti nove tožbe. Sukcesivne

pravde so torej izključene, podobno pa velja tudi za istočasne (paralelne) pravde. Če gre razumeti

sodbo kot tožbo v procesu nastajanja, končna odločitev pa bo imela raztezne učinke, potem je

možno sklepati, da je tudi možnost paralelnih pravd izključena.56 Sodišče mora takšne tožbe torej

zavreči s sklepom v fazi predhodnega preizkusa.

V teh primerih gre nedvomno za pomembno izjemo oziroma omejitev načela kontradiktornosti.

Potencialnemu enotnemu sosporniku ni dana možnost sodelovanja v postopku in je v tem

53 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 90 54 Prav tam, str. 90 55 Rosenberg, L.: Navedeno delo, l. 1954, str. 252 56 Zobec, J.: Nav. delo, str. 154, op. 5: »Če je mogoče spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, potem glede na to, da je tožba v bistvu sodna odločba in statu nascendi in da se prepreči divergentnost odločb, ne bi smele biti dovoljene niti paralelne niti sukcesivne pravde. Tudi odločba s katero se zavrne zahtevek, je v svojem bistvu ugotovitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.«

18

pogledu diskriminiran.57 Nekateri avtorji so stališča, da bi v izogib navedenih izjem in omejitev

procesnega prava, kazalo obravnavati dispozitivne enotne sospornike kot nujne, razen takrat, ko

bi to onemogočilo uresničitev pravnega varstva (na primer kadar bi potencialni udeleženec na

aktivni strani odklonil podpis tožbe) ali takrat, ko je realizacija procesne integracije dejansko

neizvedljiva (na primer kadar bi morali biti s tožbo na ugotovitev obstoja terjatve zajeti vsi –

tako znani kot neznani stečajni upniki)58 Menim, da bi takšna obravnava sicer odpravila omejitev

načela kontradiktornosti, a bi istočasno povzročila težave, ki lahko nastanejo pri nujnem

sosporništvu v zvezi z zagotavljanjem udeležbe in posledično s stvarno legitimacijo. Zaradi

navedenega, pravde nasprotno utegnile celo dražiti in podaljševati, zato se poraja zlasti dvom o

uresničevanju osnovnega namena sosporništva, ekonomičnosti postopka in pravni varnosti.

7.3.2 Identični zahtevki – identični predmet spora

Vsem primerom enotnega sosporništva skupna značilnost, nujno enaka razrešitev spora. Vendar

pa obstajajo različni pogledi na opredelitev primerov v ta okvir. Ivošević vidi glavni razlog, da

pri enotnih sospornikih ni mogoče izdati vsebinsko različnih sodb, v tem, da so njihovi zahtevki,

ki jih uveljavljajo ali pred katerimi se branijo, identični. To pomeni, da imajo enako vsebino, se

opirajo na identično dejansko in pravno podlago ter niso povezani z različnimi modalitetami

(pogoji, roki).59 Posebna značilnost nujnega enotnega sosporništva je neizogibna nujnost, da v

pravdi sodelujejo vsi udeleženci materialnopravnega razmerja, značilnost del primerov

dispozitivnega enotnega sosporništva pa razširjeno učinkovanje pravnomočnosti. Za preostale

primere dispozitivnega enotnega sosporništva je značilno, da je neizogibnost enotnega reševanja

spora, zasnovana izključno na identičnih zahtevkih, ki jih postavljajo ali se pred njimi branijo.60

Identičnost predmeta spora je edini razlog, da so enotni sosporniki: Solastniki, ki na podlagi istih

dejstev z vindikacijsko tožbo iščejo predajo stvari; več nosilcev stanovanjske pravice v isti

družinski stavbi, ki izpodbijajo pogodbo o prodaji stavbe s sklicevanjem na pravico prednostnega

57 Betetto, N.: Nav. delo, str. 95 58 Triva,S. – Belajec, V. – Dika, M.: Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb, 1986, str. 361; Zobec, J.: Nav. delo, str. 153. 59 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 87; Betetto, N.: Nav. delo, str. 96; 60 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 93

19

nakupa; soposestniki, ki z državljansko tožbo ščitijo posest na temelju istega akta motnje, če kdo

od njih ni prekludiran.61

Ni dvoma, da je tudi identičnost tožbenih zahtevkov značilna za vse primere enotnega

sosporništva.62 Obstajajo celo poskusi, da bi enotno sosporništvo opredelili na podlagi same

identitete tožbenih zahtevkov.63 Dispozitivno enotno sosporništvo se naj ne bi izčrpalo v

primerih, ki pomenijo izjemo od pravila, da pravnomočna sodba veže stranke spora in sodišče,

temveč obsega tudi primere, ko pravnomočna odločba v nobenem primeru ne bo neposredno

vplivala na druge sospornike in primere, ko bo samo odločba, s katero je sodišče ugodilo

tožbenemu zahtevku, vplivala s svojo pravnomočnostjo na ostale potencialne aktivne

dispozitivne sospornike.64 Pravnomočna sodna odločba v nobenem primeru ne bo vplivala na

solidarne dolžnike. Vpliv le ugoditvene odločbe pa se bo kazal v naslednjih primerih: kadar več

oseb zahteva, da se ugotovi pristnost ali nepristnost kakšne listine; več oseb zahteva razveljavitev

zakonske zveze; soavtorji na podlagi istega posega v avtorsko delo zahtevajo varstvo avtorske

pravice; dediči zahtevajo razveljavitev oporoke; prejšnji zemljiškoknjižni lastniki izpodbijajo

vknjižbo ter zahtevajo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja; zakoniti dediči;

stečajni upniki izpodbijajo dolžnikova pravna dejanja. Kadar se v naštetih primerih spor konča z

zavrnilno sodbo, lahko osebe, ki niso sodelovale v postopku, vložijo novo tožbo.65 Nasprotno bi

ti primeri dispozitivnega enotnega sosporništva ostali brez ustrezne opredelitve.66

61 Prav tam, str. 93 62 S tem soglaša tudi: Betetto, N.: Nav. delo, str. 97; V zvezi s tem menim, da so identični zahtevki resda značilni za enotno sosporništvo, vendar pa hkrati niso izključeni v primerih navadnega materialnega sosporništva. 63 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 44 – 46, 94 64 Ivošević, Z.: Nav. delo, str 96; Enako tudi: Zobec, J.: Nav. delo, str. 154; Betetto, N.: Nav. delo, str. 33 – 34. 65 Betetto, N.: Nav. delo, str. 96 – 97 66 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 92

20

7.4 Odprta vprašanja dispozitivnega enotnega sosporništva

Opredelitev dispozitivnega enotnega sosporništva na podlagi identitete zahtevkov v teoriji ni

naletelo na odobravanje, saj je opredelilni kriterij identičnost tožbenega zahtevka pomanjkljiv.67

Zgolj identiteta tožbenih zahtevkov ne utemeljuje nastanka litispendence za vse potencialne

sospornike. V praksi bi to pomenilo možnost za vodenje paralelnih in sukcesivnih pravd, saj bi

litispendenca nastopala za vsakega potencialnega sospornika na pasivni strani posebej, in sicer

takrat ko bi mu bila vročena tožba. To pa ni sprejemljivo, saj mora biti odločitev enaka za vse

enotne sospornike. Vsaka tožba predstavlja sodno odločbo v nastajanju, zato takšno naziranje

lahko pripelje do situacije, ko bi sodišče v dveh postopkih v zvezi z identičnim tožbenim

zahtevkom izdalo dve po izreku različni sodni odločbi. To je v nasprotju z načelom pravne

varnosti ter bistvom enotnega sosporništva, ki izključuje vsebinsko različne sodbe proti enotnim

sospornikom. Enako nesmiselni sta dve ugoditveni ali dve zavrnilni sodbi.68 Ivošević sam

pogojno dopušča možnost za nastanek divergentnih odločb, ko govori, da mora materialno

sosporništvo, ki nastane na podlagi identičnega zahtevka,69 izpolnjevati oba pogoja, isto dejansko

podlago (idem factum) in isto pravno podlago (idem ius), saj k citatu Sperla70 pristavi, da je »k

tej stvarni in pravni enotnosti treba dodati subjektivne odnose, ki so za ali proti vsakemu

sosporniku samostojni in lahko privedejo do različnega uspeha v pravdi.«71 Zaradi tega se zdi še

toliko bolj utemeljeno prepričanje o protislovnosti Ivoševićevih zaključkov,72 saj zaradi

preprečitve divergentnosti, sploh ne bi smele biti dovoljene paralelne ali sukcesivne pravde.

Identičnost tožbenih zahtevkov zato ne more biti kriterij za opredelitev enotnega sosporništva,

saj v primerih, katere ne pokriva razširjeno učinkovanje pravnomočnosti, ni mogoče utemeljiti 67 Rosenberg, L. – Schwab, K. H.: Zivilprozessrecht, C.H. Beck’sche Verlagsbunchhandlung, München, 1986, str. 285: Avtorja razvrščata dispozitivno enotno sosporništvo v skupino enotnega sosporništva zaradi subjektivne razširitve učinkov pravnomočnosti vsake sodbe ne glede na njen izrek in skupino enotnega sosporništva zaradi subjektivne razširitve učinkov pravnomočnosti ugoditvene, ne pa tudi zavrnilne sodbe. Opredelilni kriterij enotnega sosporništva »identičnost tožbenega zahtevka« je po njunem mnenju pomanjkljiv 68 Betetto, N.: Nav. delo, str. 96 69 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 44 – 45 70 Sperl, H.: Nav. delo, str. 185: Avtor pravi: »Kot kaže identičnost dejstev in pravne norme… logično neizbežno »vodijo« identiteto samega zahtevka, tako se skupnost dejstev staplja s skupnostjo pravo. Identičnost obstoječih dejstev pogojuje identično subsumpcijo… a identične premise lahko dajo samo en identični zaključek.« 71 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 46 72 Betetto, N.: Nav. delo, str. 97; Zobec, J.: Nav. delo, str 170

21

litispendence. Udejanjanje takšnega nazora v praksi bi odpiralo prostor za nastanek različnih ali

celo protislovnih odločitev. Če možnost nastanka različnih odločitev ni izključena, potem to

pomeni negacijo zakonskega pogoja za nastanek enotnega sosporništva. Iz napisanega izhaja

stališče, da je mogoče vse primere dispozitivnega enotnega sosporništva zajeti z razširjenim

učinkovanjem pravnomočnosti,73 predvsem pa so s tem mišljeni tisti primeri, ki niso uvrščeni v

skupino izjem od pravila res iudicata ius facit inter partes.

O sosporništvu solidarnih dolžnikov v teoriji in praksi prevladuje stališče, da so ti vedno le

navadni sosporniki in sicer navadni materialni sosporniki. To bodo na primer sostorilci

kaznivega dejanja, ki so toženi zaradi povrnitve povzročene škode, delali pa neodvisno drug od

drugega74 ali na primer člani organa vodenja ali nadzora delniške družbe, ki so solidarno

odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog.75 Njih povezuje le

identična dejanska in pravna podlaga. Kljub temu je potrebno za vsako posamezno razmerje

solidarnih dolžnikov posebej ugotavljati, ali gre za navadno ali pa za enotno sosporništvo. »Prav

gotovo bodo enotni sosporniki solastniki nevarne stvari v pravdi zaradi povrnitve škode, ki izvira

od te stvari. Enotna sospornika bosta tudi povzročitelj prometne nesreče oziroma imetnik

motornega vozila, s katerim je bila tožniku povzročena škoda, in zavarovalna skupnost, ki

odgovarja za povzročitelja oziroma imetnika motornega vozila na podlagi obveznega

zavarovanja v prometu.«76 Mislim, da je v obeh primerih mogoče poiskati podlago za nastanek

enotnega sosporništva v pravni skupnosti in ne identičnosti zahtevkov. V prvem primeru vez

predstavlja objektivna odgovornost imetnika za škodo, ki jo povzroči nevarna stvar,77 v drugem

pa vsebina zavarovalnega posla, iz katere izvira obveznost plačila.

73 Betetto, N.: Nav. delo, str 97 74 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 46; Zobec, J.: Nav. delo, str. 170, op. 4 75 ZGD-1C,

76 Zobec, J.: Nav. delo, str. 170, op. 4 77 OZ-A, 5.odsek, 149. člen in nasl.

22

8. Sosporništvo glede na trenutek nastanka

8.1 Začetno sosporništvo

Kadar tožnik že s samo tožbo zajame vse enotne sospornike, je sosporništvo začetno, saj

nastane z vložitvijo tožbe. V kolikor je podlaga za nastanek enotnega sosporništva v samem

zakonu, tožnik nima podlage za dvom o tem, kakšen krog subjektov mora zajeti s tožbo.78

Drugače je v primerih, v katerih je podlaga za enotno sosporništvo narava pravnega razmerja. Ali

gre za enotno ali dispozitivno enotno sosporništvo in ali je nujna popolna procesna integracija, se

včasih odkrije šele kasneje. Vse primere sosporništva, ki nastanejo po vložitvi tožbe, imenujemo

tudi naknadno sosporništvo.

8.2 Naknadno sosporništvo

Do naknadnega sosporništva bo prišlo takrat, kadar to ne bo nastalo že s tožbo, temveč kasneje v

postopku. Do konca glavne obravnave se lahko ob pogojih iz prvega odstavka tega člena pridruži

tožniku nov tožnik ali se tožba razširi na novega toženca, če v to privoli.79 Gre torej bodisi za

pridružitev novega tožnika, bodisi za subjektivno razširitev tožbe na druge tožence po volji

tožnika. Ključno vprašanje je vprašanje privolitve. »Samo po sebi se razume, da v primeru

dispozitivnega enotnega sosporništva privolitev toženca praviloma sploh ne bo potrebna«80

Privolitev tudi ne bo potrebna, kadar bo v pravdo stopil nov tožnik,81 saj to ne vpliva na procesni

položaj drugih subjektov.

V praksi se pojavljajo stališča, da se lahko dovoli ali celo mora dovoliti razširitev tožbe na

novega toženca, kljub temu, da ta v to ne privoli, če s tem ni prizadet smisel določbe o privolitvi

v prevzem stanja pravde v trenutku izjave o razširitvi tožbe, torej takrat, kadar položaj

78 Betetto, N.: Nav. delo, str. 92: »Čeprav predpis navadno ne vsebuje izrecne določbe o enotnem sosporništvu, pridemo do tovrstnega zaključka s pravilno razlago pravne norme.« 79 ZPP-D, 191/II.člen 80 Zobec, J.: Nav. delo, str. 162 in 164 81 VSL sodba in sklep I Cpg 452/2006

23

naknadnega toženca ne bi bil v ničemer slabši od položaja, ki bi ga imel, če bi bil tožen s

posebno tožbo.82 Smisel zakonskih določb je torej v tem, da se prepreči poslabšanje procesnega

položaja novega toženca, ki prevzema pravdo v stanju, v kakršnem je ob vstopu.83 Če se je novi

toženec pravde že od vsega začetka udeleževal v vlogi sosporniškega intervenienta, in je imel

možnost sodelovati v pravdi, pa je to tudi storil, zaradi česar je njegov procesni položaj že pred

subjektivno razširitvijo tožbe enak položaju stranke, gre utemeljeno sklepati, da kršitev pravil

postopka ne bi vplivala na pravilnost odločitve.84 ZPP sicer jasno določa, da se tožba lahko do

konca glavne obravnave razširi le na podlagi privolitve novega toženca. Kršitev tega pravila je

kršitev procesnega prava in predstavlja pritožbeni razlog po 339/I. členu ZPP, kar pa nujno ne

pomeni, da bo pritožba naknadnega sospornika, ki ni dal privolitve, tudi uspešna. Ko sodišče

presoja sporno razmerje, sprejme odločitev o materialnopravni ustreznosti oziroma zakonitosti

tega razmerja. Kršitev procesnega prava je lahko bistvena le, če vpliva na presojo sodišča, da

zaradi te kršitve sprejme materialnopravno napačno odločitev.

Obstaja tudi stališče, da se lahko tožba razširi na novega toženca brez njegove privolitve tudi

takrat, kadar je imel že v začetku na razpolago vsa procesna sredstva, kakor da je bil tožen s

posebno tožbo.85 Nekateri pravni teoretiki zavzemajo stališče, da privolitev novega toženca ni

potrebna niti pri razširitvi tožbe na enotne, še posebej na nujne sospornike, in sicer kadar

neobstoj privolitve ne nasprotuje namenu 191/II. člena ZPP in dokler se to ne odraža v vsebinsko

nepravilni odločbi.86 Fleksibilnost sistema procesnih kršitev v povezavi s pravnim sredstvom

zato omogoča sodišču, da presodi, ali bo v konkretnem primeru uporabilo določbo 191/II ZPP ali

ne.87

82 Zobec, J.: Nav. delo, str. 164; ter op. 17. 83 Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 60 84 Prav tam, str. 60; Janković, M. – Karamarković, H. – Janković, Ž. – Petrović, D. – Komentar zakona o parničnom postupku, Beograd, 1977, str. 262 85 Ude, L.: Naknadno sosporništvo v pravdnem postopku, Pravnik št. 4-6, 1967; Zobec, J.: Nav. delo, str. 165; Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 60 86 Zobec, J.: Nav. delo, str. 164 87 Zobec, J.: Nav. delo, str. 165: »Enostavno in preprosto povedano je pravzaprav modrost vodenja postopka le v tem, da sodišče ne zagreši nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kar pa se tiče ostalih, mora paziti predvsem na to, da ne odsevajo usodno v meritorni sodni odločbi ter da skuša pri tem optimalno, usklajeno in konkretnemu primeru ustrezno udejanjiti zakonodajalčev namen in temeljna načela pravdnega postopka.

24

Procesualisti pa so si načeloma enotni.88 Privolitev ni nujna le v primerih dispozitivnega

enotnega sosporništva, ko gre za razširjeno učinkovanje pravnomočnosti, saj to izhaja iz

nezmožnosti izogniti se učinkom pravnomočne odločbe. V vseh ostalih primerih sosporništva pa

je nujna privolitev tistega, na katerega naj se razširi tožba, in sicer tudi takrat, kadar bo šlo za

nujno sosporništvo.89 Tudi novejša sodna praksa se nagiba k temu stališču in sicer med razlogi za

privolitev ne navaja le zagotavljanje enakega položaja v pravdi, temveč tudi okoliščino, da s

privolitvijo lahko nastopijo materialnopravne posledice.90 Izhajajoč iz namena sosporništva se

zdi Zobčevo stališče91 sprejemljivo, saj v celoti izhaja iz določb ZPP in ohranja v ravnotežju obe

načeli: pravno varnost in ekonomičnost postopka. Menim, da subjektivna razširitev tožbe ne bi

smela biti dopustna brez toženčeve privolitve. Sodišče nima zakonske podlage za to, da

privolitev, ki je absolutna predpostavka za naknadno sosporništvo92, nadomesti z lastnim

sklepom. Upoštevaje pravno načelo iura novit curia, takšno ravnanje lahko pomeni le namerno

kršitev procesnega zakona. Četudi ne gre za bistveno kršitev, takšno ravnanje pomeni negacijo 1.

člena ZPP.93

88 Ude, L.: Naknadno sosporništvo v pravdnem postopku, Pravnik št. 4-6, 1967, str. 154

89 Zobec, J.: Nav. delo, str. 164 90 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1424/2001: »Posebna predpostavka za naknadno sosporništvo na pasivni strani je privolitev novega toženca. Ratio legis takšnega določila je treba iskati v pravilu 3. odstavka 191. člena ZPP, ki določa, da mora tisti, na katerega se je razširila tožba, prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, pri čemer sodišče te privolitve ne more nadomestiti s svojim sklepom. Citirana norma ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper novega toženca začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca. Naknadni sospornik ni dolžan sprejeti le obstoječega procesnega stanja, ampak zaradi razširitve tožbe na novega toženca lahko nastopijo pomembne materialnopravne posledice.«; Sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 298/2005: »glede naknadnega sosporništva: zaradi možnih materialnopravnih posledic razširitve je v sodni praksi dokaj enotno zastopano stališče, da je treba vedno spoštovati pravico toženca, da se upre razširitvi tožbe, sodišče pa privolitve ne more nadomestiti s svojim sklepom.« 91 Zobec zaključuje: »Očitno je zato privolitev tistega, na kogar želi tožnik razširiti tožbo, da vstopi v pravdo, predpostavka za nastanek naknadnega pasivnega sosporništva s subjektivno razširitvijo tožbe. Tisti, na kogar je hotel tožnik razširiti tožbo, ne bo stranka v tej pravdi, če se s tem ne bo strinjal« 92 Ude, L.: Naknadno sosporništvo v pravdnem postopku, Pravnik št. 4-6, 1967, str. 155 93 ZPP-D, 1. člen: »Ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih…«

25

9. Primeri enotnega sosporništva

Nedeljivost pravnega razmerja izhaja iz zakonskih določb v naslednjih primerih: 94 Po tožbi

staršev oziroma skrbnika sme sodišče, ko pretrese vse okoliščine, razveljaviti zakonsko zvezo, ki

jo je brez dovoljenja centra za socialno delo sklenila oseba, ki še ni stara osemnajst let.95 Starša

sta v tem primeru nujna enotna sospornika na aktivni strani. Delničarji, katerih skupni deleži

dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala, ter vsak član organa vodenja ali nadzora lahko s tožbo

zahtevajo, da sodišče odloči o prenehanju družbe.96 Družbeniki z navedenim deležem imajo

aktivno stvarno legitimacijo in v pravdi nastopajo kot enotni sosporniki.97 Enotni sosporniki so

tudi družbeniki, ki uveljavljajo ničnost sklepov skupščine družbe.98 Kadar tožnik izpodbija

dolžnikova pravna dejanja tako, da tožbo naperi zoper univerzalne pravne naslednike tretjega, v

čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, ali zoper tretjega in pridobitelja, so

univerzalni nasledniki oziroma tretji in pridobitelj enotni sosporniki.99 V primerih, ko je bila

zakonska zveza sklenjena v nasprotju z določbami 16., 19., 20. in 21. člena tega zakona, sme

vložiti tožbo za razveljavitev zakonske zveze tudi javni tožilec.100 Tedaj sta zakonca nujna

enotna sospornika, ki sta glede na sporni predmet v pravni skupnosti. Če lastnik proda

stanovanje, pa ga ne ponudi predkupnemu upravičencu, ali ga proda po ugodnejših pogojih, kot

jih je ponudil predkupnemu upravičencu, lahko predkupni upravičenec s tožbo zahteva, naj se

prodaja razveljavi in naj lastnik ob enakih pogojih njemu proda stanovanje v etažni lastnini ali

nepremičnino.101 Odsvojitelj in pridobitelj nepremičnine sta nujna enotna sospornika.

94 Nekateri primeri so povzeti po: Betetto, N.: Nav. delo, str. 93 – 94 95 ZZZDR-C, 40. člen 96 Zakon o gospodarskih družbah – ZGD-1C (Uradni list RS, št. 42/09 z dne 5. 6. 2009), 402. člen 97 Navedeni položaj je neobičajen, saj vsebuje elemente nujnega in dispozitivnega enotnega sosporništva: Kot pogoj za obstoj aktivne stvarne legitimacije, zakon določa vsoto poslovnih deležev, ki nujno ne predstavlja vseh družbenikov. Tožeči družbeniki bodo zato lahko le nujni enotni sosporniki, medtem ko bodo učinki pravnomočne odločbe, neizbežno doleteli tudi druge družbenike. 98 ZGD-1C, 395. člen 99 Obligacijski zakonik – OZ-A (Uradni list RS, št. 40/07 z dne 7.5.2007), 259. člen 100 ZZZDR-C, 36. člen 101 Stanovanjski zakon – SZ-1A (Uradni list RS, št. 57/08 z dne 10. 6. 2008), 178. člen

26

Kadar nedeljivost pravnega razmerja izvira izključno iz njegove pravne narave, bodo enotni

sosporniki: Solastniki zemljišča, kadar jih sosed toži na ugotovitev obstoja služnosti; zakoniti

dediči, ki izpodbijajo oporoko; dediči, kadar jih sodišče napoti na pravdo zaradi ugotavljanja

dedne pravice; skupni lastniki, kadar so toženi ali tožijo v zvezi s skupnim premoženjem;

solastniki, kadar se od njih zahteva izročitev po naravi nedeljive stvari; dediči, kadar novi dedič

uveljavlja svoj del zapuščine; dediči nerazdeljene zapuščine v sporih z upniki in dolžniki

zapustnika; osebe, ki izpodbijajo obstoj neke pravice, pravnega razmerja oziroma pristnost

kakšne listine; družbeniki, kadar eden od njih želi izstopiti iz družbenega razmerja; solastniki, ki

kot zakupodajalci zahtevajo izpraznitev prostora, ki je bil dan v zakup.102

10. Zaključek in obravnava postavljenih hipotez

Na podlagi napisanega v predhodnih poglavjih zaključujem, da navedeno predstavlja zadostno

podlago za obravnavo postavljenih hipotez.

Popolna procesna integracija je neizogibna lastnost nujnega, ne pa tudi dispozitivnega enotnega

sosporništva, saj je enako sodno odločitev za vse sospornike mogoče doseči, ne da bi v pravdi

sodelovali vsi udeleženci materialnopravnega razmerja. To je utemeljeno z razširjenim

učinkovanjem pravnomočne odločbe. Udeleženci pravnega razmerja, ki sodelujejo v pravdi kot

dispozitivni enotni sosporniki, enako kot nujni sosporniki, tvorijo procesno skupnost, enotno

pravdno stranko, na katero zakon veže specifične procesne učinke. Enotnost pravdne stranke je

izraz tesne zveze med udeleženci, ki izhaja iz materialnega prava, katerega po naravi ni mogoče

razrešiti na različen način za posameznega udeleženca. Fikcija o enotnosti pravdne stranke je le

posledica tega razmerja in ne predstavlja izvirne procesne skupnosti z lastno subjektiviteto.

Nepopolna procesna integracija zato le v primerih nujnega sosporništva tudi nujno povzroča

učinke negotovosti glede končne razrešitve spornega razmerja, saj se zaradi pomanjkanja pasivne

stvarne legitimacije in verjetnosti odklonitve, postopek vselej utegne zavleči (tudi v pritožbeni

102 Primeri enotnega sosporništva, ki izvirajo iz narave pravnega razmerja so povzeti po: Betetto, N.: Nav. delo, str. 93 – 94; Ivošević, Z.: Nav. delo, str. 89

27

postopek), zaradi istih razlogov pa za tožnika celo neugodno končati. Na drugi strani ni

izključeno, da bi prav zahteva po nujni popolni procesni integraciji, zavlekla in celo dražila

postopek zaradi povečanega števila subjektov, ki bi vstopali v pravdo.

Kar se tiče hipoteze o materialnem oziroma procesnem vidiku dispozitivnega enotnega

sosporništva, moram poudariti, da se poimenovanje nanaša na vprašanje legitimacije, ki se

pojavlja pri nujnem enotnem sosporništvu. V kolikor bi bilo nujno sosporništvo utemeljeno

izključno na procesni legitimaciji vseh sospornikov kot enotni pravdni stranki, bi to pomenilo

nujnost popolne procesne integracije. Glede na to bi procesne učinke enotnega sosporništva,

zakon vezal le na nujno enotno sosporništvo, kar bi pomenilo negacijo dispozitivnega enotnega

sosporništva. V teoriji in praksi je sprejeto nasprotno stališče in sicer, da enotni sosporniki

ohranjajo svojo samostojnost v pravdi. Fikcija o enotni pravdni stranki zgolj zagotavlja način za

uresničevanje sodnega varstva ter enotno odločitev za vse enotne sospornike. To stališče

dejansko služi kot izhodišče za opredelitev primerov dispozitivnega enotnega sosporništva.

Vsem primerom enotnega sosporništva je skupna identičnost tožbenih zahtevkov. Na podlagi te

lastnosti se ne da dovolj natančno opredeliti dispozitivnega enotnega sosporništva. Enotnemu

sosporništvu je namreč skupna lastnost nujnost enake končne odločitve, kar ne velja za vse

primere sporov, v katerih zahtevki izhajajo iz enake dejanske in pravne podlage. Običajno gre za

solidarne dolžnike, zato so lahko tožniki z identičnimi zahtevki enotni, a tudi navadni materialni

sosporniki.

Zakon o pravdnem postopku ne loči posamezne podvrste enotnega sosporništva, temveč za vse

primere enotnega sosporništva veljajo določbe 196. in 197. člena ZPP, zato je mogoče primere

dispozitivnega enotnega sosporništva z razširjenim učinkom pravnomočnosti podrediti pravilom

o nujnem enotnem sosporništvu

Dejstvo, da so izpolnjeni pogoji za nastanek enotnega sosporništva, sodišče ugotavlja v vsakem

primeru posebej, ko se seznanja z vsebino procesnega gradiva. V zvezi s tem tudi ne sprejema

posebnega sklepa, saj ne gre za procesno, ampak za materialnopravno vprašanje, na katerega je

28

oprta sodna odločba. V sodni praksi bržkone ni najti primerov, v katerih bi se sodišče izogibalo

vprašanju udeležbe in posebej sosporništva.

11. Ocena raziskovalnega dela

Ocenjujem, da ta seminarska naloga uresničuje namen raziskovanja, saj v zadostni meri

obravnava vse bistvene elemente dispozitivnega enotnega sosporništva, pa tudi širši kontekst, v

katerega spada. Zaradi tega je vsebina seminarske naloge nekoliko obsežnejša. Uporabljene

znanstvene metode se v manjšem delu odmikajo od zastavljenih in sicer zaradi omejenega

obsega naloge, ni bila uporabljena primerjalna metoda.

Seminarska naloga dosega oba zastavljena cilja: vsebinskega in metodološkega. Doseganje

vsebinskega cilja se kaže v obravnavi postavljenih hipotez, ki so terjale aplikacijo obstoječih

spoznanj o raziskovalnem predmetu. Del vsebinskega cilja je predstavljalo oblikovanje

procesnega pogleda na institut ter njegovo umestitev v pravdni postopek, kar pa se je že med

samo obravnavo predmeta izkazalo za zgrešeno, saj so že obstoječa spoznanja sama po sebi

ponudila dovolj trdno podlago za ovrženje predpostavk, na katerih je temeljil ta cilj. V zvezi z

razdelitvijo vsebine na vsebinske sklope sem med preučevanjem gradiva zaključil, da sprva

predlagana struktura ne bi bila najbolj primerna za ohranitev smiselnega vsebinskega sosledja,

zato sem jo ustrezno spremenil. Sprememba ni vplivala na uresničevanje namena ali doseganje

ciljev raziskovanja. Glede na navedeno menim, da so pridobljeni rezultati koristni kot izhodišče

za nadaljnjo obravnavo enotnega sosporništva, saj sem na njihovi podlagi odkril nova področja,

ki so zanimiva in primerna za znanstveno raziskovanje.

Ocena o doseganju drugega cilja seminarske naloge, usposobitve za samostojno znanstveno-

raziskovalno delo z uporabo znanstvenih metod, znanstvenega aparata ter tehnologije

znanstvenega raziskovanja, je v pristojnosti nosilca predmeta.

29

12. Literatura in viri

1. Betetto, N.: Procesni institut sosporništva glede na učinke, Pravnik, št. 1-3, 1995

2. Fasching, Hans W.: Lehrbuch des österreichischen Zivilprozessrechts, Manz Verlags und

Universitätsbuchhandlung, Wien, 1990.

3. Glasnik Advokatske komore Vojvodine, št. 3, 1987

4. Gliha, I.: Presuda zbog izostanka prema jedinstvenim suparničarima, NZ, 8/85

5. Ivošević, Z.: Suparničarstvo, Pravno ekonomski centar, Beograd, 1979.

6. Janković, M. – Karamarković, H. – Janković, Ž. – Petrović, D. – Komentar zakona o

parničnom postupku, Beograd, 1977

7. Juhart, J.: Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961

8. Novak, M.: Sosporništvo, Pravna praksa, št. 48, 2005, str. 19.

9. Petschek, G.: Der österreichische Zivilprozess, 1963

10. Pollak, R.: System des österreichischen Zivilprozessrechts I, 193

11. Poznić, B.: Građansko procesno pravo, 1973; 1980

12. Rosenberg, L.: Lehrbuch des Deutschen zivilprozessrechts, 1954; 1956

13. Rosenberg, L. – Schwab, K. H.: Zivilprozessrecht, C.H. Beck’sche

Verlagsbunchhandlung, München, 1986; 2004.

14. Sperl, H.: Lehrbuch der Bürgerlichen rechtspflege, 1930

15. Triva, S.: Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1972.

16. Triva,S. – Belajec, V. – Dika, M.: Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine,

Zagreb, 1986

17. Ude, L.: Civilni pravdni postopek, Uradni list, Ljubljana, 1998.

18. Ude, L.: Civilni pravdni postopek in samoupravni sodni postopek, DDU Univerzum,

Ljubljana, 1980

19. Ude, L.: Naknadno sosporništvo v pravdnem postopku, Pravnik št. 4-6, 1967, str. 153.

20. Zobec, J.: Nekaj pogledov na enotno sosporništvo, Pravosodni Bilten, št. 3/85, 1985

30

1. Zakon o pravdnem postopku – ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9. 5. 2008)

2. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR-C (Uradni list RS, št. 16/04 z

dne 20. 2. 2004)

3. Zakon o gospodarskih družbah – ZGD-1C (Uradni list RS, št. 42/09 z dne 5. 6. 2009)

4. Obligacijski zakonik – OZ-A (Uradni list RS, št. 40/07 z dne 7.5.2007)

5. Stanovanjski zakon – SZ-1A (Uradni list RS, št. 57/08 z dne 10. 6. 2008)

6. VSK sklep I Cp 298/2005

7. VSL sklep II Cp 1424/2001

8. VSL sodba in sklep I Cpg 452/2006