40let

J E Z U I T Ioktober 2009XLIII - 5 (252)

Slovenski

SJ 5 09 252 ovitek:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:06 Page 3

SJ 2 11 260 ovitek:SJ 245.qxd 1.7.2011 13:49 Page 1

129

Vse bi na

Slo ven ski je zu i tiXLIII - 5 (252)

oktober2009

130 Kakor staro vino131 Prijateljem

APOS TO LAT MO LIT VE132 November – december 2009

PLAMENI 35. GK133 Vodstvo v službi vesoljnega poslanstva135 Vesoljno poslanstvo jezuita

40 LET SLOVENSKE PROVINCE DRUŽBE JEZUSOVEOBISK VRHOVNEGA PREDSTOJNIKA

136 Kdo je p. Adolfo Nicolás

MISIJONI139 Intervju s p. Janezom Mihelčičem, misijonarjem v Kirgiziji148 Iz Zambije: Umrl je p. Lovro Tomažin, Oglasil se je p. Janez

Mujdrica

149 Poletni tedni pri Jezuitski službi za begunce153 Romanje v uboštvu155 »Živa voda« teče iz Celja v Logarsko dolino

POKOJNI157 + Marija Golob (1923 – 2009)

158 TISK159 Iz vsakdanjega duhovnega mozaika

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:02 Page 129

Slo ven skije zu i ti

Kakor staro vino si,domovina,odkar sem zakopalv srca predaletvoje sladke bokale,

ti si moj včeraj, moj danes,moj jutri. Ljubim te.

Čeprav se ne vrnem, vedi,da zmeraj se vračam,

čeprav še ni uramoje vrnitve prišla,pod cvetjem golmuravsak dan se srečujeva.

Zdaj sončim se v sencitvojih daljav.

Naj se te s pesmijodotaknem…

kakorstarovino

p. Jože Cukale

obdeseti

obletnicismrti

p. jožetacukaleta

(21. 10. 1999),srčnegačloveka,

zadnjegaslovenskega jezuitskega misijonarja

v indiji,duhovnika

inpesnika

130

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 130

PR

IJA

TE

LJE

M

Draga bralka,spostovani bralec!

131

oktober2009

Revija Slovenski jezuiti v tem letu no-si znak 40 let. Prejšnje številke revijeso prinašale zgodovinsko spominja-nje in nekaj slikovnega materiala onaših štirih desetletjih. Obhajanje obletnice je spominjanje.To pa pomeni možnost videti celoto,saj nas vsakdan, hitro tekoč čas, posr-ka, da ne moremo dvigniti pogleda inzaobjeti celote. Spominjanje nam po-maga prepoznavati sledi in znamenjaBožjega spremstva in vodenja skozičas. Obhajanje 40-letnice sovpada s ča-som po 35. generalni kongregaciji (okateri ste lahko že večkrat brali v tejreviji). Za nas to pomeni preveriti oz.na novo nastaviti kompas, kot so gaprepoznali na večmesečnem procesučlani generalne kongregacije v začet-ku l. 2008 v Rimu.Nekaj dogodkov, ki so nam pomaga-li v tem procesu, smo slovenski jezui-ti v tem letu že imeli. Tak dogodek jebil nedavni Provincijski dan, ko smose srečali in spregovorili o naši prete-klosti in sedanjosti in prihodnosti. Že-limo še globlje prepoznati, kako nasje Bog vodil, kako je blagoslavljal na-še darove, trud, prizadevanja. Vse toskupno spominjanje krepi zaupanje,da je in bo Gospod še naprej z nami;pa čeprav čas ni ravno preprost in če-prav smo krhki in grešni – a vendarlepovabljeni, da sledimo Kristusu, ki da-nes ljubi svet in človeka. Morda je ra-vno to bistvenega pomena: navkljub

krhkosti zaupati, vztrajati na poti, od-stopati prostor Božji moči in ne raču-nati na zgolj človeške moči. Vrhunec obhajanja 40-letnice boobisk vrhovnega predstojnika jezui-tov p. Adolfa Nicolása in njegovegaasistenta za srednjo in vzhodno Evro-po p. Adama Żaka v Sloveniji. To bood 6. do 8. novembra 2009. Obisk jepomemben, ker smo na ta način po-vezani z vodstvom, ki predstavljaenost, povezanost, pripadnost. Jezuiti se bomo srečali z vrhovnimpredstojnikom v posebnem srečanju,del obiska pa je namenjen in odprtširše. Radi bi torej, da ste z nami obteh dogodkih – obiska in praznovanja40-letnice.Zato vas, drage bralke, spoštovanibralci Slovenskih jezuitov vabim, da vsoboto, 7. novembra 2009 ob 15.30pridete v Dravlje v Ljubljani. Najprejbomo obhajali zakrament evharistije,med katerim bodo trije mladi jezuitiizrekli zadnje zaobljube; takoj po ma-ši bo sledil program praznovanja 40-letnice. Za to priložnost pripravljamozbornik ob naši obletnici, pa tudi filmo nas slovenskih jezuitih.Toplo vabljeni, da skupaj doživimoobisk vrhovnega predstojnika ter daskupaj obhajamo jubilej 40-letnice.Povezanost z vami nam je pomemb-na in dragocena.Vse dobro in Bog z vami!

� P. Milan Bizant DJ, provincial

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 131

Sploš ni:...................................................Varovanjestvarstva

Da bi se vsi ljudje na svetu, zlastitisti, ki so na odgovornih mestih vpolitiki in gospodarstvu, doslednozavzemali za varovanje stvarstva.

Mi si jon ski:................................................... Božje imeprinaša mir

Da bi pripadniki različnih verstevs svojim življenjem in bratskimdialogom jasno izpričevali, da Bo-žje ime prinaša mir.

Slo ven ski:...................................................Zakonci črpajomoč iz zakra-menta zakona

Da bi zakonci iz zakramenta, ki soga prejeli pri poroki, črpali močza medsebojno zvestobo ter zasprejetje in vzgojo otrok.

november

Sploš ni:...................................................Spoštovanjedo otrok

Da bi bili otroci deležni spoštova-nja in ljubezni in da ne bi nikoli bi-li žrtve izkoriščanja v kateri koliobliki.

Mi si jon ski:...................................................Kristus, luč sveta

Da bi ob božiču ljudje na zemljiprepoznali v učlovečeni Besediluč, ki razsvetljuje vsakega člove-ka, in da bi narodi odprli vrata Kri-stusu, Odrešeniku sveta.

Slo ven ski:...................................................Obhajanjeadventa in božiča

Da bi nas obhajanje adventa inbožiča naredilo bolj vesele, razu-mevajoče in dobrohotne.

december

132

AP

OS

TO

LA

T M

O L

IT V

E

Slovenskijezuiti

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 132

133

PLA

MEN

I 3

5.

GK

5. odlok:

Vodstvo v službivesoljnega poslanstva

Ravni

1. Generalno vodstvo.* Tu gre zageneralno kongregacijo in osred-nje vodstvo, kamor spada tudivrhovni predstojnik. Za bralceSlovenskih jezuitov revizija doku-mentov in podrobnosti verjetnoniso zanimive, za splošno infor-macijo pa utegne biti zanimiv po-datek, da je generalna kongrega-cija (GK) »a) telo, ki voli vrhovne-ga predstojnika in ima pomem-bno vlogo pri izbiri članov svetavrhovnega predstojnika; b) najvi-šja instanca, ki daje izraz temu,

kako v določenem trenutku celot-no telo Družbe pojmuje sebe; c)najvišje zakonodajno telo Druž-be« (4). Vrhovni predstojnik je »iz-vor edinosti v celotnem telesuDružbe… Ker vodenje Družbevedno išče primerno ravnotežjemed edinostjo in različnostjo, semora služba vrhovnega predstoj-nika opravljati tako, da se razli-čnost spoštuje in da se hkrati kori-stno uporabi za naše vesoljno po-slanstvo in identiteto« (7).

1.1. Konferenca višjih predstoj-nikov. Gre za sodelovanje med

Tri načela

1. Vodstvene strukture in načini ravnanja naj bi izhajali iz usmeritve vvečjo univerzalnost.

To je odziv na globalizacijo, nadnacionalno in večkulturno raz-sežnost izzivov ter željo po večjem sodelovanju v Družbi.

2. Vodstvene strukture je treba posodobiti in narediti bolj prilagodljive,kjer je to mogoče.

Tu gre za poenostavljanje vodstva ter uporabo sodobnih nači-nov komunikacije in sodelovanja.

3. Razločnejše izražanje ignacijanskih vrednot in načinov ravnanja. (1)

oktober2009

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 133

provincami in regijami, zato 35. GK pri-čakuje, da bodo konference še naprej»strukturno sredstvo, ki v vseh jezuitihrazvija čut za vesoljno poslanstvo terkrepi edinost, medsebojne stike, skup-ne poglede predstojnikov ter medpro-vincijsko in nadprovincijsko sodelova-nje« (18). Sedaj je šest konferenc: Afri-ka in Madagaskar, Vzhodna Azija inOceanija, Evropa, Latinska Amerika,Južna Azija, Združene države Amerike.Konferenco vodi predsednik (modera-tor) konference, ki pa nima neposredneoblasti v internem vodstvu provinc innima nadzorstva nad njim. Provincialiso podrejeni neposredno vrhovnemupredstojniku, predsedniku (moderator-ju) pa so odgovorni v strogem območ-ju njegove pristojnosti (prim. 20).

2. Vodstvo provinc. »Poklicani smo vvesoljno Družbo, province pa se usta-navljajo zaradi večje apostolske učinko-vitosti in učinkovitejšega vodstva… Bi-stveno pri tem vodstvu je razkrivanjevesti, ki se opravlja v vzdušju odkritostiin zaupanja« (24). Glede na globalizira-no okolje, tehnično izpopolnjene nači-ne komuniciranja, vedno številnejšeapostolske mreže novi izzivi in prilož-nosti zahtevajo »premislek, formacijo inusklajeno delovanje, da bomo pri raz-mišljanju in delovanju presegali mejeprovince in tudi konference« (25). GKnaproša vrhovnega predstojnika, najzaupa posebni komisiji proces razmi-šljanja o provincah in njihovih struktu-rah. Provincial naj skrbi tudi za dobro

komunikacijo in harmonične odnose sškofi krajevnih Cerkva, v katerih jezuitislužijo (prim. 27).

3. Krajevno vodstvo. Generalna kon-gregacija vzpodbuja krajevne predstoj-nike, katerih razločevalno znamenje najbi bila, kot je Ignacij želel, »ljubezen dočlanov njegove skupnosti« (prim. 33).

� F. K.

Slovenskijezuiti

134

* Generalna kurija v Rimu je usta-nova rednega generalnega vod-stva, ki je sedaj takole sestavljeno:vrhovni predstojnik p. Adolfo Ni-colás ima štiri asistente ad provi-dentiam, ki jih je izvolila 35. gene-ralna kongregacija: p. LisbertD'Souza (Indija), p. Jammes E.Grummer (ZDA), p. FedericoLombardi (Italija) in p. Marcos Re-colons (Latinska Amerika). TajnikDružbe je p. Ignacio Echarte, Špa-nec iz province Loyola. V general-nem vodstvu je tudi petnajst regio-nalnih asistentov in generalnih sve-tovalcev. Regionalni asistent sred-nje in vzhodnoevropske asistence,kamor spada slovenska provinca,je Poljak p. Adam Žak.

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 134

oktober2009

135

P. general Adolfo Nicolás je ob prvi oble-tnici 35. GK razposlal pismo »vsej Družbi«,v katerem govori o eni izmed glavnih temte kongregacije, to je vesoljnosti jezuito-vega poslanstva.

Na začetku p. Nicolás spregovori o vesolj-ni razsežnosti jezuitovega poslanstva, kot o»naravnem elementu naše jezuitske identi-tete«. To je jasno izrazil 2. odlok 35. GK, kije sad »skoraj štiridesetletnih naporovDružbe, da bi odgovorila na povabilo Dru-gega vatikanskega cerkvenega zbora, najsi z vrnitvijo k našim duhovnim izvirom po-novno prisvojimo našo prvotno karizmo«.K tej karizmi središčno spada vizija ustano-vitelja Družbe Jezusove, sv. Ignacija in to-varišev »iti povsod po svetu, kjer je mogo-če upati na večjo Božjo slavo«. Da bi jezui-ti sodelovali pri Božjem načrtu rešiti vessvet, je mogoče najti skoraj v vseh Ignaci-jevih razmišljanjih. »Zgodovina tega vesolj-nega služenja polni številne zvezke po na-ših knjižnicah.«35. generalna kongregacija je to univerzal-no poslanstvo ponovno potrdila. »DružbaJezusova je angažirana v vedno številnej-ših projektih nadprovincijskih, nadnacio-nalnih in nadkontinentalnih razsežnosti.Prinašamo institucionalne odgovore izzi-vom univerzalnih dometov, kot so migran-ti, begunci, obramba pravic in delo v mre-

žah na socialnem področju, ekologija intrajni razvoj.« Vse to zahteva tudi »sodelo-vanje brez pomislekov z mnogimi drugimiljudmi«.Vse to ima za posledice potrebo po re-strukturiranju Družbe in pripravljenost pro-vinc, da pošljejo v tujino intelektualno induhovno nadarjene jezuite, četudi je to vi-soka cena za provinco izvora. V formacijije treba sholastike in brate vzgajati »za ve-soljno razpoložljivost, da so lahko poslanikamor koli po svetu«. To naj bi bila tudi stal-na drža vsakogar v Družbi. Kot pomemben del take formacije je uče-nje jezikov, »posebej tistih, ki jih v svetu go-vori največ ljudi (angleščina, kitajščina,španščina itd.)« Poleg splošne vzgoje naj biopogumljali mlade, da bi bili odlični »naenem področju.« Ta področja so lahko ra-zlična: znanost, teologija, socialna vpraša-nja, pastorala, spremljanje, umetnost…»Če smo odlični na enem področju, bosvet nas in našo strokovnost potreboval.«P. Nicolás zaključi pismo z zgledom Franči-ška Ksaverja, ki ga Ignacij ni nameraval po-slati v Indijo, ker je bil njegov tajnik. Za toje bil namenjen Nicolás Bobadilla. TodaBobadilla je zbolel in Ignacij je prosil Fran-čiška, da gre namesto njega. Ta je odgovo-ril: »Tukaj sem, pošlji mene.«

� F. K.

Vesoljno poslanstvojezuita

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 135

136

Pripravil Franc Kejžar

P. Adolfo Nicolás, Španec po narodnosti, je bil izvoljen za vrhovnega pred-stojnika jezuitov, Družbe Jezusove, 19. januarja 2008 na 35. generalni kon-gregaciji reda v Rimu. Nasledil je Nizozemca p. Petra-Hansa Kolvenbachakot 29. naslednik sv. Ignacija Lojolskega, ustanovitelja reda. Rodil se je 29. aprila 1936 v Palencii v Španiji, kjer je 15. septembra 1953 vsto-pil v noviciat v Aranjuezu v provinci Toledo. Od 1958 do 1960 je naredil ma-gisterij iz filozofije v Alcali in Madridu. Od 1964 do 1968 je študiral teologi-jo v Tokiu na Japonskem. 17. marca 1967 je bil v Tokiu posvečen v duhovni-ka. Od 1968 do 1971 je naredil magisterij iz teologije na papeški univerziGregoriana v Rimu. Od leta 1971 je bil profesor sistematične teologije na je-zuitski univerzi Sophia v Tokiu. Od 1978 do 1984 je bil direktor pastoralne-ga inštituta v Manili na Filipinih, od 1991 do 1993 rektor jezuitskega sholasti-kata (vzgojna ustanova za jezuitske bogoslovce) v Tokiu. Leta 1993 je po-stal provincial japonske province DJ do 1999. Od 2004 do 2007 je bil pred-sednik (moderator) Konference višjih predstojnikov Vzhodne Azije in Ocea-nije. Razume in govori pet jezikov: špansko, japonsko, angleško, francoskoin italijansko.

Izjave

O odhodu na Daljni Vzhod, v interv-juju kmalu po izvolitvi za generala:»Nikoli se nisem prostovoljno ponu-dil za Japonsko. Niti nisem veliko ve-del o tej deželi. Toda, ko sem bil v ju-nioratu, je p. general Janssens pisalpismo – v vsakem primeru se mi zdi,da je bila dobra zamisel in morda bimogel tudi jaz, zdaj ko sem general,pisati pismo na isti ravni… - skratka,

general je pisal pismo vsej Družbi iniskal prostovoljce za razne kraje. Pi-sal je: 'Iskali smo osebe, ki bi poma-gale v raznih delih sveta; tiste medvami, ki slišijo klic, torej prosim, najstopijo naprej.'Razmišljal sem torej: oni potrebujejopomoč in jaz sem jezuit. Prepričansem bil, da je biti jezuit splošen po-klic; nisem bil jezuit le za Španijo,ampak nekdo, ki je mogel iti kamorkoli. Prostovoljca sem si predstavljal

JUB

ILE

J

Slovenskijezuiti

40 letslovenske province

Družbe JezusoveKdo je p. Adolfo Nicolás

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 136

oktober2009

137

takole: 'Potrebujete ljudi, jaz sem človek;če torej morem biti v pomoč kjer koli,bom šel tja.' Pisal sem v začetku študija fi-lozofije. Čez mesec dni me je poklical pro-vincial in… ni bil preveč zadovoljen, ker jeimel druge načrte. Že me je bil določil, dagrem po dveh letih študija filozofije študi-rat matematiko in potem poučevat v Ma-drid na neko tehnično šolo. Takole mi jerekel: 'Pisal si p. generalu in se ponudil zamisijone. Toda še lahko rečeš 'ne'.' Odgo-voril sem: 'Prostovoljno sem se ponudil.Torej bom šel.' Tedaj me je vprašal: 'Kajpraviš o Japonski?' In jaz: 'O. K. Dobro!'«

O »novih narodih« v homiliji pri maši po iz-volitvi za generala: »Tukaj danes predsta-vljamo vse narode. Vse. Ves svet je tunavzoč. Toda morda se narodi še naprejodpirajo. Vpraševal sem se, kakšni narodiso za nas danes, ker imamo tukaj vse na-rode – zemljepisno vzeto - ; morda obsta-jajo drugi narodi, druge skupnosti, nezemljepisne, ampak splošno človeške, kiprosijo našo pomoč. Reveži, potisnjenina rob, izključeni; v tem globaliziranemsvetu je vedno več tistih, ki so popolno-ma izključeni. Vsi tisti, ki so zmanjšani,ker ima družba prostor le za velike, ne paza majhne; vsi tisti, ki so v slabšem polo-žaju, ki so manipulirani; vsi ti so najbrž zanas novi narodi, narodi, ki potrebujejopreroka, Božje sporočilo, ki je za vse.«

O duhovnih držah v intervjuju kmalu poizvolitvi za generala: Vprašanje: »Ni vamvšeč govoriti o duhovnosti kot takšni,ampak rajši govorite o tem, kako poma-gati ljudem, da bolje spoznajo, kdo so.Bi lahko navedli kakšen odlomek iz Sve-

tega pisma ali evangelija, ki je bil ali jeza vas posebno pomemben?

Lahko rečem, da me vedno, ko beremSveto pismo, zelo nagovorijo besedila, kizadevajo tri teme in razsežnosti.Predvsem SLUŽENJE. Ko na primer zve-čer služabnik ne pričakuje, da bo prišelgospodar in mu postregel, ampak le re-če: »Storil sem, kar sem bil dolžan storiti.Nekoristen služabnik sem!« Ni se trebapritoževati, če je treba služiti. V našempoklicu je to nekaj navadnega. Zato some vedno ganile besede, ki govore o slu-ženju, poklicanosti k služenju, prepro-stost služenja.Drugo področje so besedila, ki govore oŽIVLJENJU V DUHU. Zdi se mi, da mi jeAzija pomagala odkriti to razsežnost.Značilna azijska duhovnost, tako hinduj-ska kot budistična, je vztrajnost na miru,ki prihaja od znotraj, ki je prekipevajoč, kinas obdaja … Vse to odmeva v meni kotpodoba Duha. Vendar pazite! Ne tako,ko ti nekdo šepeta na uho in podobno,ampak kot znamenje Božjega Duha, ki iz-polnjuje, navdihuje, podpira. Všeč so mi

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 137

138

Slovenskijezuiti

vse pesmi, v katerih je Duh imenovan to-lažnik, opora, počitek. Stvarno mislim naDuha, ki navdihuje mene, nas vse.Tretja razsežnost, ki je predstavljena vsvetih besedilih, je ZAPUŠČENOST. Mi-slim, da jo lahko pripišem ignacijanske-mu vplivu, čeprav je navzoča tudi v bu-dističnem svetu, s katerim sem pač tolikolet živel. Že od noviciata so bila zame virnavdiha tale besedila: »Kdor hoče svoježivljenje rešiti, ga bo izgubil.« Ali pa: »Kajpomaga človeku, če si ves svet pridobi,svojo dušo pa pogubi?« in podobniodlomki. V njih sem našel popolno sogla-sje z budizmom. Lahko dodam, da je todruga točka, v kateri mi je pomagal mojbrat, ker je sam poučeval te stvari.Jedro budistične duhovnosti je biti ločenod sadov lastnih prizadevanj. In to je ze-lo značilno ter je stvar, ki jo je koristno ra-zumeti. Ne le preprosta ločenost od stva-ri: čutim se vezanega, ljudje so mi všeč,delo me veseli in toliko drugih stvari. Po-meni pa, da smo odmaknjeni od vsega,kar se lahko zgodi. Zdi se, da se bližamoznamenitemu Ignacijevemu izreku: »De-laj vse, kakor bi bilo odvisno od tebe, koveš, da je odvisno od Boga. In potem seodpočij!« (o tem obstaja več različic!) Taizrek se nanaša na ločenost: stori, kakor

najbolje moreš; samo služabnik si, zatopusti, da sadovi pridejo v določenem ča-su. Pusti Bogu, da dela.«

O pomenu srečanj v istem intervjuju:Vprašanje: »Ali vam v luči vaše izkušnje vAziji prihajajo na misel konkretni načini,da bi zbližali Vzhod in Zahod znotrajDružbe Jezusove? Je to ena od vaših na-log in načrtov?«

No, ne bi hotel s tem reči, da je »moja na-loga približati Vzhod Zahodu.« Vendar mi-slim, da nas SREČANJA v vsakem pogledunajbolj spremenijo. Srečanja oseb z dolo-čeno globino, oseb, ko so različne medseboj; potem se začno spreminjati. Upamtorej, da morem pomagati – začenjam prijezuitih, ki so na generalni kongregaciji – stem, da srečam vsakega, da vsakega sre-čam brez pregrad, brez predsodkov; daga zares spoznam. Tedaj bo mogoče ceni-ti tisto, kar drugi lahko ponudijo.To bi bil najboljši način, kako bi se Vzhodin Zahod mogla srečati. Akademska sre-čanja lahko pomagajo k ustvarjanju sin-tez, k najdevanju besed. Osebna sreča-nja pa ustvarjajo različnost v vsem: v so-cialnem apostolatu, v medkulturnih sre-čanjih, v duhovnosti.«

Dosedanji obiski jezuitskih vrhovnih predstojnikov v Sloveniji

1968, 12. in 13. junija p. Pedro Arrupe v Mariboru in Ljubljani1978, 19. in 20. aprila p. Pedro Arrupe v Zagrebu (skupno srečanje) in Ljubljani1987, 5. – 7. aprila p. Peter-Hans Kolvenbach v Ljubljani in Mariboru1992, 16. decembra p. Peter-Hans Kolvenbach v Ljubljani, na poti v Zagreb1998, 29. maja. p. Peter-Hans Kolvenbach v Ljubljani, na poti v Sarajevo2000, 5. novembra, p. Peter-Hans Kolvenbach v Ljubljani pri posvetitvi cerkve

sv. Jožefa

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 138

139

MIS

IJO

NI

Intervju s patrom

Janezom Mihelčičem,misijonarjem v Kirgiziji

Janez te bom, kar tikal, ker sva pačsobrata v redu. Letošnja 40. oble-tnica slovenske province DružbeJezusove je gotovo enkratna pri-ložnost, da se z intervjujemobrnemo nate, ki imaš med slo-venskimi jezuiti še posebej zanimi-vo in razgibano osebno zgodovi-no, veliko časa si preživel v tujini, vza nas prav eksotičnih državah, podrugi strani pa si nastajanje in ži-vljenje slovenske province lahkospremljal od zunaj in nam lahkoodpreš kakšen zanimiv pogled nanas same.

Prvo vprašanje je verjetno za vsenas, ki tole beremo, zelo zanimivo,in sicer, kdaj si začutil klic, da po-staneš jezuit oz. če lahko našteješ

kakšen neposreden oprijemljiv de-javnik, ki te je nagnil k temu?

Želja, da vstopim v Družbo Jezu-sovo, se mi je porodila med študi-jem v Rimu, posebno po branju pi-sem sv. Frančiška Ksaverija. V Ri-mu sem bil v kolegiju »Germani-cum et Hungaricum«, ki ga je os-noval sv. Ignacij in ga vodijo jezui-ti. Tam sem se srečal z duhovnost-jo sv. Ignacija, kar je tudi vplivalona mojo odločitev.

Kako to, da si odšel prav na Japon-sko? Ali je bila odločitev za poklicjezuita pogojena z odhodom v mi-sijone, mogoče celo neposredno zJaponsko?

Misijonar p. Janez Mihelčič se je rodil 11. maja 1942 v Radovljici, kjer jeobiskoval tudi osnovno šolo. Po končani gimnaziji v Kranju, vojaščini terenem letu bogoslovja v Ljubljani, je bil poslan v Rimski zavod Germanik,kjer je študiral kot eden prvih slovenskih študentov od druge svetovnevojne dalje. Med študijem v Rimu se je odločil, da bo vstopil v jezuitskired, nakar je zaprosil za vstop v noviciat na Irskem. Po dveh letih novicia-ta, ki se običajno končajo z zaobljubami, je takoj odpotoval na Japonsko.Danes deluje v Kirgiziji v glavnem mestu Biškek kot profesor japonščinena tamkajšnji univerzi ter vodja kulturnega centra na nunciaturi.

oktober2009

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 139

140

Slovenskijezuiti

Želje, ali pa morda sanje, da bi šel v mi-sijone, so me spremljale od otroštva. Kosem se pa znašel v Rimu, sem začel raz-mišljati, ali je morda to božji namig, najgrem. Odločitev za Japonsko pa delnoizvira iz branja pisem sv. Frančiška Ksa-verija, delno pa iz mojega takratneganeznanja o drugih možnostih. Afrika semi je zdela prevroča, v Indiji je bilo pre-več različnih jezikov, Kitajska je bila zamisijonarje zaprta, zato je ostala le Ja-ponska. O Koreji, Filipinih, Južni Ameri-ki in o mnogih drugih možnostih pa ni-sem ničesar vedel.

Pred odločitvijo za duhovniški poklic si šeodslužil vojaščino v takratni jugoslovanskiarmadi. Si imel pri vojakih kaj težav gledetvojega namena oditi v bogoslovje ali paso te pustili pri miru? Ali si nasploh imelkaj težav s takratno oblastjo?

V ljubljansko bogoslovje sem vstopil pomaturi, od tam so me pa čez dobregapol leta poklicali k vojakom. Poslali some v najjužnejšo občino takratne Jugo-slavije, v mestece Resen (med Bitolo inOhridom), kjer nas je med vojaki bilodvakrat več bogoslovcev, kot pa je biločlanov partije. Od začetka do konca vo-jaščine sem bil zadolžen za mitraljez, kije precej težji od navadne puške; drugiso to dolžnost navadno opravljali šestmesecev. Bogoslovce so nas »postranigledali«, kakšnih drugih težav pa nisemimel. Pred odhodom k vojakom nas jerektor bogoslovja opozoril, da gremo kvojakom, in ne v misijone...

Po prvem letniku bogoslovja v Ljubljani sibil poslan na študij v Rim. Kako je bilo vtakratni Jugoslaviji sploh mogoče oditi vtujino? Je bilo pri tem potrebna velika iz-najdljivost ali pa so bile politične razme-re že malo omehčane?Avgusta 1963 sem se vrnil od vojakov ra-vno prav, da sem šel na rekolekcijo bo-goslovcev, ki je bila pred velikim šmar-nom. Rektor mi je rekel, naj grem k ško-fu, gospodu Pogačniku, ki me je vprašal,

Katoliška cerkev v Biškeku (odprta leta 1969)

Notranjost cerkve v Biškeku

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 140

oktober2009

141

če bi bil pripravljen oditi na študij v Rim.Škof je imel možnost, da dva bogoslov-ca pošlje na študij v Germanicum, ter juje že izbral, vendar je le eden od njijudobil potni list. Ko je predlagal tretjega,so tudi temu zavrnili prošnjo, z Notranjeuprave so pa škofu rekli, naj jim da spi-sek bogoslovcev, ki bi jih bil pripravljenposlati, ter bi potem tam odločili, kdonaj še gre. Škof pa tega ni hotel, ter seje odločil, naj gre v Rim samo eden. Ta-krat sem se jaz vrnil od vojakov (odslu-žena vojaščina je bil eden od pogojevza pridobitev potnega lista), in škof jemenil, da bi še enkrat poskusil. Sam jesestavil pismo, v katerem je vprašal, čebodo meni dali potni list, jaz sem pa ti-sto pismo odnesel na Notranjo upravo.Že naslednji dan je škof dobil pritrdilniodgovor in mi naročil, naj vložim proš-njo za potni list. Razmere so bile takratmorda res že malo omehčane, vendarpotni list ni bil dan vsakemu.

Na kateri univerzi v Rimu si študiral?Na Gregoriani, kjer sem tri leta študiralfilozofijo.

Kako so v Germaniku ter na univerzi gle-dali nate drugi študentje iz raznih zahod-nih demokratičnih držav, kot na nekogaizza železne zavese? Kako si se počutil tiv odnosu do njih?Eno leto pred nama, ki sva prišla v Ger-manicum iz ljubljanske škofije, sta prišladva bogoslovca iz mariborske škofije, ta-ko da nisem bil čisto prvi. Ne spomnimse, da bi kdo na nas gledal na kakšen po-seben način. Mene je prej začudilo to,kako odprto in z zaupanjem so se do nas

obnašali. Jaz sem se pa zaradi neznanjalatinščine, v kateri so bila takrat še vsapredavanja in izpiti, zelo slabo počutil,predvsem prvo leto. No, potem sem sepa tudi latinščine toliko naučil, da je ne-kako šlo, ter smo postali dobri prijatelji.

Če se ne motim, si vstopil v Irsko provincoDružbe Jezusove. Zakaj prav tja? Si vednoostal član irske province ali pa si potemprestopil v japonsko ter nazadnje v rusko?

V Irsko provinco nisem nikoli vstopil.Moja želja je bila, da vstopim v Japonskoprovinco, vendar na Irskem sem bil men-da kot član takratne Hrvaške province.Vstopal sem v Rimu, prosil sem pa, da bime poslali v noviciat v kakšno angleškogovorečo deželo, ker je bilo znanje an-gleščine pogoj za šolo japonščine. Asi-stent za slovanske province je bil takratpater Mruk, Poljak, in on se je najprejpozanimal na Malti. Tam so bili pripra-vljeni, da me sprejmejo, vendar konfe-rence v noviciatu so bile v malteščini. VEvropi sta bili še dve možnosti: Anglija inIrska. Pater Mruk je menil, da so nam

Ustoličenje prvega škofa (02.06.2006)

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 141

Slovenskijezuiti

142

Slovanom Irci bliže, zato se je najprejobrnil tja, in tam so me z veseljemsprejeli. Naslednji dan po zaobljubahsem odpotoval na Japonsko. Uradnosem še vedno član japonske province.Kje si se učil japonščino in kakšen je biltvoj prvi stik z Japonsko? Kaj je bilo ti-sto, kar si mogoče presenečen odkril vjaponskem jeziku in kulturi, česar prejsploh nisi pričakoval? Japonščino sem hotel začeti študiratiže v Rimu, pa mi je pater Arrupe, nekajdni preden je bil izvoljen za generalne-ga predstojnika, ko sem ga obiskal kotjaponskega provinciala, rekel, naj tegane delam, ker se bom na Japonskem vkratkem času naučil več, kot bi se v Ev-ropi. Tako sem začel z japonščino pomojem prihodu tja, septembra 1968.Presenečenje je bilo, ko sem odkril, daimajo japonski pridevniki tudi obliko zapretekli čas. Drugače mi pa japonskakultura ni delala kakšnih posebnih pre-senečenj, morda zato, ker sem pričako-val, da bo vse »drugače«. Moj »kulturnišok« so bili ameriški sobratje, verjetno,

ker sem pričakoval, da naj ne bi bili dru-gačni.

Kaj ti je bilo kot Slovencu pri Japoncihlahko in kaj težko sprejeti?Tega se pa res več ne spomnim. Verjet-no so bile tudi take stvari, ampak semnanje že pozabil.

Včasih se sliši, da so natančnost, rednost,organiziranost Japonci prevzeli od Nem-cev, do katerih so imeli vedno precejšnjespoštovanje. Menda so nemški jezuiti le-ta 1913 ustanovili na Japonskem univerzoSophio, ki še danes slovi kot ena tam-kajšnjih najboljših. Koliko misliš, da greres za nemški vpliv, koliko pa je to nekajlastnega Japoncem? Za Japonce res včasih rečejo, da so toazijski Nemci, vendar take vrednote kotso natančnost, rednost, organiziranost,so bile že od nekdaj globoko zasidranev njihovi kulturi. Le kako bi moglo nekajdesetin Nemcev tako vplivati na deseti-ne milijonov Japoncev? Šola, ki se jepozneje razvila v univerzo Sophia, (kjersem tudi jaz študiral in pozneje preda-Škof (Nikolai Messmer) in njegov brat Otto,

predstojnik Regije, ubit lani v Moskvi

Škof razlaga svoj grb

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 142

oktober2009

143

val), je bila res ustanovljena 1913, poposebnemu naročilu papeža (sv. PijaX.). Od treh jezuitov, ki so jo ustanovili,pa je bil le eden Nemec. Kar se tiče je-zuitov, je bila Japonska »misijon« eneod nemških provinc, dokler ni po 2.svetovni vojni sama postala mednarod-na provinca. Sophia, kjer se je do 2.svetovne vojne učilo kakšnih 300 fan-tov, se je pa po vojni izredno hitro raz-vijala. Zdaj ima okrog 10 tisoč študen-tov in študentk, uvrščajo jo pa med 10(včasih celo med tri) iz boljših privatnihuniverz Japonske.

Kako danes na Japonce vpliva Amerika inkako Evropa? Če npr. pogledamo njihovopop glasbo ali na splošno pop mladinskokulturo, vidimo, da se precej zgleduje poevropski in ameriški; jo nekako skuša čim-bolj posnemati? Ali se s tem njihova tipi-čna »japonskost« izgublja? Kako so gleda-li na to dejstvo mladi, npr. študenti, ki sijih učil?Japonska kultura je bila od nekdaj izred-no sprejemljiva za tuje vplive, v prvemtisočletju po Kristusu, predvsem za vpli-ve iz Kitajske. Ko so v drugi polovici 19.

stoletja Japonci videli, kako so zahodne»razvite« države prisilile Kitajsko na kole-na, so se odločili, da se njim to ne smezgoditi, in so se šli učit na zahod. Naprvi pogled res marsikaj daje vtis, da Ja-ponci le posnemajo, vendar če bolj na-tančno pogledaš, vidiš, da znajo zelospretno novo povezati s starim, japon-skim. Kljub temu, da je moderna Japon-ska navzven zelo podobna zahodnemusvetu, je v svojem bistvu ohranila tipi-čno »japonskost«. To velja, oziroma jeveljalo tudi za študente, ki sem jih učil.

Kakšen je glede na tvoje izkušnje odnosjaponskega budizma ter šintoizma dokrščanstva?Naša zahodna zgodovina je zaznamo-vana z mnogimi »verskimi« vojnami, za-to smo mi morda nagnjeni, da gledamona odnose med verami s tega stališča.Šintoizem in budizem pa se med sabonista kaj dosti spopadala, ampak sta sebolj dopolnjevala. Japonci tudi na drugaverstva gledajo vsaj zelo strpno, če žene dobrohotno. Kot razne splošne kul-turne vrednote je tudi krščanstvo na Ja-

Nacionalna kirgiška univerza v Biškeku,kjer predavam

Moji bivši študentje ob diplomi

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 143

144

Slovenskijezuiti

ponskem sprejeto ter je postalo del ja-ponske tradicije.

Kako se na Japonskem uveljavlja prote-stantizem v primerjavi s katolištvom?Pred 2. svetovno vojno je takratna ja-ponska vlada hotela zediniti vse kristja-ne v eno »japonsko« krščansko Cerkev,vendar je kmalu spoznala, da katoliča-nov in pravoslavnih ne bo mogoče zdru-žiti s protestanti. Je pa uspela vse prote-stante združiti skupaj. Po vojni so se si-cer mnoge protestantske smeri spet raz-delile, vendar je glavnina japonskih pro-testantov zelo ekumenska in v mnogemsodeluje s katoličani.

Kaj je tisto, kar Japonci najbolj cenijo prisebi in kaj pri nas zahodnjakih? Kaj odzahodnjakov po tvojem pričakujejo, kosmo v odnosu z njimi?Na to vprašanje pa ne vem, če bom znalodgovoriti. Splošne človeške vrednote,kot so iskrenost, poštenje, lojalnost, Ja-ponci cenijo tako pri sebi kot pri drugih.Kaj pa zahodnjaki pričakujejo v svojihodnosih z drugimi ljudmi?

Kakšen odnos imajo do sosednjih držav?Različen. Saj imamo Slovenci tudi razli-čne odnose do raznih sosedov...

Katere so bile doslej tvoje apostolske za-dolžitve na Japonskem, kjer si delovalskoraj 30 let? Na Japonsko sem prišel še kot študent,po končanem študiju sem pa od 1979do 1997 na univerzi predaval ruščino injezikoslovje. Nekaj let sem bil tudi po-močnik finančnega direktorja univerze.

To so sicer bolj posredne apostolske de-javnosti, ob nedeljah in med počitnicamisem pa rad pomagal tudi po župnijah.

Kako to, da si po tolikih letih zamenjal ja-ponsko provinco z rusko? Ali je bil pre-hod po tolikih letih zate zelo šokanten? Kmalu po razpadu Sovjetske zveze smojezuiti od ruskega ministrstva za pravo-sodje dobili dovoljenje za delo v Rusiji.Ko je pater general to novico sporočilDružbi, je člane tudi povabil na delo tja.Jaz sem se temu povabilu odzval, ven-dar zelo hitro dobil odgovor iz Rima, daje moja misija Japonska. Na univerziSophia, na oddelku za ruščino sem biledini jezuit. Prisotnost jezuitov na uni-verzi je pa ključnega pomena, če hoče-mo na univerzi ohraniti »duh krščanske-ga humanizma«, v katerem naj bi, postatutu, univerza delovala. Ko se je ne-kaj let kasneje predstojnik Ruske regijespet obrnil k takratnemu japonskemuprovincialu, sedanjemu patru generalu,je pa ta menil: »Če pomislimo, kolikopomoči je japonska provinca, ko je bila»v škripcih«, dobila od drugih provinc, bibilo nehvaležno, če zdaj ne bi pomaga-li drugim.« Tako je padla odločitev, dalahko grem. Prehod pa ni bil posebnotežaven, saj sem vedel kam grem, kersem že pred tem nekaj let v marsičemsodeloval z Rusko regijo.

Kako si doživel srečanje z Rusi in ruskopravoslavno cerkvijo v Moskvi in kako vBiškeku v Kirgiziji? Kaj misliš o prihodno-sti odnosov med katoliško in pravoslavnocerkvijo na območju nekdanje Sovjetskezveze?

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 144

145

oktober2009

V Moskvi smo v kolegiju sv. Tomaža ze-lo lepo sodelovali s pravoslavnimi, to sepravi s tistimi, ki so bili pripravljeni sode-lovati. Imeli smo velike načrte za skupnodelo, vendar ti se niso uresničili, ker staza kaj takega potrebni vsaj dve strani.Tukaj v Biškeku tudi ni kakšnega poseb-nega sodelovanja; vsak je po svoje pre-več zaposlen s svojim delom. Prihod-nost odnosov med katoliško in pravosla-vno Cerkvijo je pa v božjih rokah. Ne-sporazumov, ki so se kopičili tisoč let, nebo mogoče kar naenkrat odpraviti.

Kako se doživljaš kot manjšinski katolik vpretežno muslimanski ter pravoslavni de-želi? Ali je tista vez, ki tam povezuje tuj-ce, prav katolištvo? Tudi na Japonskem smo katoličani vmanjšini (kakšnega pol procenta prebi-valstva), in tako tam, kot sedaj tukajmed muslimani, mislim, da imamo kotljudje dovolj skupnega, da lahko sodelu-jemo, če le hočemo. Mislim, da je tisto,kar nas povezuje, to, da smo ljudje.

Kako je s prisotnostjo protestantov in nji-hovih smeri, še posebej baptistov ter bin-koštnikov? V Kirgiziji je protestantov, še posebejbaptistov, precej več kot katoličanov.Med baptisti je tudi že kar nekaj domači-nov. Glede binkoštnikov pa nič ne vem.

Kakšen narod so Kirgizi? Kakšna sta nji-hov jezik in etnična sestava? Koliko sogospodarsko, kulturno in politično odvi-sni od Rusov? Katere so njihove sanjeglede prihodnosti; kaj bi bil njihov narod-ni in državni ideal?

Po rasi so Kirgizi Mongoli (po obrazu somnogi zelo podobni Japoncem). Kirgiz-ščina je eden od turških jezikov (s so-sednjim kazaškim ter uzbeškim, potempa turkmenskim, azerbajdžanskim inturškim). V deželi je menda okrog 80etničnih skupin; Kirgizov je okrog 60%,Uzbekov kakšnih 20%, nekaj manj kot20% je Rusov. Ostali so pa manjšine: Uj-guri, Dungani, Korejci ter predstavnikiostalih narodnosti nekdanje Sovjetskezveze.

Kakšen je njihov odnos do turizma in tu-ristov glede na to, da je to naravno zelolepa dežela? Krigizi so bili do začetka 20. stoletja či-sti nomadi, ki so se s svojimi čredamikonj, krav in ovac poleti dvigali na gor-ske pašnike (več kot 90% površine Kirgi-zije je nad 1000 m nadmorske višine),pozimi so se pa spuščali v doline. Tradi-cionalno so zelo gostoljubni, in to se po-kaže tudi pri turizmu, čeprav za kakšenvečji razmah turizma primanjkuje infra-strukture, dostikrat pa tudi razumevanja.Miselnost, da so vsi tujci strašansko bo-gati, je tudi tukaj precej razširjena.

Ulica v Biškeku

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 145

Slovenskijezuiti

146

Kdo si ti kot tujec, za tvoje šolske kolegein sploh ljudi, s katerimi si se tam seznanilali celo spoprijateljil?Mislim, da sem predvsem človek.

Kako si doživljal prilagajanje na novo oko-lje in razmere, ko si prišel v Kirgistan? Ka-ko lahko po tvojem, jezuit, ki je po pokli-cu »nomad« in se seli, vzljubi vedno noveljudi, tako različne kulture in hkrati ostanena nek način distanciran do vsega ter sene navezuje preveč na ljudi in okolje? Včem je po tvojem »recept« uspešnega pri-lagajanja na nove razmere, ki utegnejo bi-ti šokantne za posameznika?Ker sem približno vedel, kam grem, miprilagajanje tukaj ni delalo kakšnih po-sebnih težav. V primerjavi z Moskvo, odkoder sem takrat prišel, je bil pa vtis, daje v Moskvi vedno oblačno in deževno,tukaj v Biškeku pa vedno sije sonce – ta-ko na nebu, kot na obrazih ljudi. (V res-nici so tudi v Moskvi sončni dnevi, patudi v Biškeku včasih dežuje...) Verjetnoje »recept« uspešnega prilagajanja vtem, da imaš ljudi rad.

Ti si praktično toliko časa v misijonih, kotje stara naša slovenska provinca (mendasi odšel leta 1968, provinca pa je bilaustanovljena leta 1969). Občasno si sevračal domov, najbrž si pa tudi na dalečspremljal nastajanje samostojne sloven-ske province. Kako si v teh letih videl raz-voj slovenske province Družbe Jezusovein kam se je po tvojem usmerjala, gledena to, da imaš bogate mednarodne iz-kušnje različnih provinc in lahko napravišprimerjavo?

V začetku sem slovensko provinco videlle vsakih sedem let, zadnje časa pa pri-hajam domov vsako leto. Od daleč semseveda spremljal dogajanja doma, se ve-selil ob uspehih in žalostil ob neuspehih.O smereh bi težko kaj rekel, zdi se mi pa,da so slovenski jezuiti kar lepo vključeniv mednarodno telo Družbe Jezusove.

Kateri slovenski jezuit je v času nastaja-nja province napravil nate največji vtis inzakaj? Kaj je po tvojem bistveno za iden-titeto slovenskega jezuita glede na razvojprovince; kaj v Sloveniji moraš delati alimisliti, da si priznan kot jezuit? Ob nastajanju province sem bil zelo da-leč, in jezuite sem v glavnem poznal lepo imenih. Pozneje, ko sem začel boljpogosto prihajati, je pa name naredil ve-lik vtis pater Böhm. Po mojem mora bitiidentitea vsakega jezuita, ne le sloven-skega, »čutiti s Cerkvijo« (sentire cumEcclesia). Kaj pa moraš delati ali misliti,da si v Sloveniji priznan kot jezuit, pa ni-mam pojma. Mislim, da to sploh ni va-žno, če »čutiš s Cerkvijo«.

Kako si od zunaj videl razpad Jugoslavijeter nastanek Slovenije?Od tega je zdaj že dolgo, in sem že pre-cej pozabil. Spomnim se pa, da sem bilponosen nad enotnostjo, ki se je poka-zala ob nastajanju. Slovenci drugače ra-di trobimo vsak v svoj rog, kar nas je papo drugi strani morda reševalo pred uni-čenjem: če bi se, na primer, zedinili zanapačno stran, bi nas že zdavnaj ne bilo.

Kako vidiš trenuten položaj jezuitov terCerkve nasploh v Sloveniji?

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 146

oktober2009

147

O tem bolj težko kaj rečem, zdi se mi pada nam Bog vedno veliko daje, mordaveč, kot smo pripravljeni sprejeti. Če po-mislim le na ljubljanske škofe, ki sem jihosebno poznal, sem globokoprepričan, da nam je Bog vednoposlal pravega v pravem času.Glede jezuitov pa tudi: doklerbodo »čutili s Cerkvijo«, bodo nasvojem mestu, če pa ne bodo, jihpa ne bo treba.

Ali misliš, da je pošiljanje v misijo-ne v tuje dežele danes še aktual-no glede na to, da evropske pro-vince danes tako nerade pošiljajosvoje člane v misijone?O tem, da evropske province ne-rade pošiljajo svoje člane v misi-jone, nič ne vem. Če je to res, potem sezanje slabo piše. Cerkev je v svojem bi-stvu misijonska; če ne bo misijonska, jetudi več ne bo. (Ko sem gospoda Po-gačnika prosil za dovoljenje, da grem vmisijone, mi je odgovoril: »Gospod Je-glič so zmeraj rekli, da za en misijonskipoklic Bog da dva druga doma. Če ima-te poklic, Vam dam svoj blagoslov.«)

Kakšne so danes metode za oznanjanjeevangelija v deželah, ki so pretežno ne-krščanske?Verjetno iste, kot jih vidimo v Evangeliju.Jezus je tudi oznanjal v nekrščanskemokolju.

Kako vidijo misijonske države, kot sta Ja-ponska ali Kirgizija, prihod novih misijo-narjev z zahoda?O tem verjetno ni enotnega mnenja.

Nekateri nas zelo pričakujejo, drugimanj, tretji se nas bojijo. Vendar, če svetpostaja globalna vas, potem se bomomorali vsi navaditi, da se učimo od dru-

gih. Za moje študente je moja prisot-nost tukaj lahko prava uganka: Kakomore nekdo zapustiti Japonsko in priti vKirgizijo? Moja prisotnost jim pa tudilahko da razumeti, da so na svetu šekakšne druge stvari, kakšne druge vred-note, kakšni drugi načini delovanja. In tojih lahko naredi bolj pripravljene zavhod v globalno vas.

Kaj bi rekel na pot naši provinci ob njeni40-letnici?Na mnogaja ljeta!

Janez, iskrena hvala lepa za pogovor.

Vprašanja je postavljalMarjan Kokalj

Ob jezeru Issyk-Kul

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 147

Slovenskijezuiti

148

Oglasil se je p. Janez Mujdrica

Dragi Franc!

Že dolgo se nič ne oglasim. Toda večkrat si zmislim nate, posebno pri maši. Ko sizavrtim stare kasete Slakov in Avsenikov, sem spet v mislih pri vas doma. Rednodobivam Družino in Ognjišče in tako od daleč spremljam, kaj se pri vas dogaja.Kmalu bo spet jesen, ki te spet poživi s svojo svežino in čudovitimi darovi… Jaz sem v glavnem dobro in zdravo. To leto še nisem imel resnega prehlada alimalarije, čeravno sem letos slavil 60-letnico življenja in 30-letnico duhovništva. Ju-tranja telovadba in maša, trdno spanje in vzpodbudno branje so v veliko pomoč.Na katoliški univerzi bo kmalu konec prvega semestra. Tokrat učim psihologijo re-ligiozne vzgoje. Trenutno obravnavamo Jezusa in njegov nauk z vidika čustveneinteligence. Odgovoren sem tudi za študentsko pastoralo, katere cilj je povezova-nje v celoto (integracija) akademske izobrazbe, osebne rasti in evangeljskih vred-not. V ta namen sem nabavil precej knjig in filmov s pomočjo Slovenskega misi-jonskega središča. Uživam v delu, čeravno že dva meseca nisem dobil plače, kernaša mlada univerza nima dobre finančne podlage.Tebi in vsem tvojim kolegom prisrčen pozdrav iz afriških daljav!

Umrl je p. Lovro Tomažin

V bolnišnici v Lusaki v Zambiji je 8. oktobra v 78. letu sta-rosti umrl slovenski jezuitski misijonar p. Lovro Tomažin.Rodil se je v Vrheh v Sloveniji, v Družbo Jezusovo je vsto-pil v Argentini, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. VZambijo je prišel leta 1967. Pokopan je bil 12. oktobra vmisijonu Kasisi v Zambiji, kjer je nazadnje deloval. Več onjem bomo pisali v naslednji številki našega lista. Bog mudaj večni mir in plačilo pri sebi!

Obvestilo: V zadnji številki našega lista smo objavili začetek pripovedovanja p.Radka Rudeža o slovenskih jezuitskih misijonarjih v Zambiji in Malaviju, kot ga jezapisal p. Janez Mlakar. Obljubili smo nadaljevanje, ki ga pa ne bo v Slovenskih je-zuitih, ker bo objavljeno v zborniku ob 40-letnici province. Prosimo za razumevanje.

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:03 Page 148

149

Poletni tedni

pri Jezuitski službi za begunce

Letovanje 2009

Konec meseca avgusta smože sedmič organizirali teden-ski program »Počitnic« zaženske in otroke – prosilke-ceza mednarodno zaščito, be-gunke-ce, osebe z dovolje-njem za začasno bivanje, tuj-ke-ce. Počitnice, ki so letova-nje, se je udeležilo 7 žensk,20 otrok in 6 animatork, odtega 2 strokovni delavki. Vse-ga skupaj nas je bilo 33.Počitnice smo preživeli v župnišču Por-torož, od koder imamo do plaže dobrihpet minut. Po zajtrku smo se vsak danodpravili na plažo, kjer smo preživljalivečino časa, saj nam je bilo vreme resnaklonjeno. Veliko je bilo skakanja vvodo in ob tem smo tekmovali kdo jebolj pogumen, vsi otroci pa so se na-učili tudi plavati, na kar so bili res pono-

sni. Med tem smo se šli razne igre: ska-kanje gumitvista, igre z žogo, gnilo jaj-ce, vozlanje rok. Čas smo si krajšali tu-di z delavnicami: izdelava zapestnic izvrvic, risanje po telesu, kar je bilo šeposebej zabavno. Ob večerih smo risa-li na skodelice in izdelovali nakit iz per-lic. Prav tako smo izdelali čestitke in sskupnimi močmi naredili zanimive pla-

Tudi to poletje smo bili pri Jezuitski službi za begunce zelo zaposleni v službi bratomin sestram v stiski bodi v Azilnem domu bodisi v Centru za tujce. Konec junija smoorganizirali v Centru za tujce »igre brez meja«, ki vedno dobro 'vžgejo' med ljudmi,ki so nastanjeni v tem centru. Letos nam je bilo vreme celo naklonjeno. Igre smo za-ključili v sproščenem pogovoru ter ob prigrizku dobrih sladic in gorenjskih češenj.

oktober2009

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 149

kate. Ženske so nam kuhale razne nji-hove specialitete: burek - pite, mongol-ske jedi, krafne (neke vrste krofi). Nakoncu smo se težko poslovili, vse žen-ske so izrazile željo, da bi lahko ostalevsaj še kak teden. Vsi so povedali, da sojim bile to najboljše počitnice do sedaj.

Prvi socialni teden

V mesecu septembru je Jezuitska slu-žba za begunce v sode-lovanju s Slovensko Kari-tas in pod pokrovitelj-stvom Socialne akademi-je organizirala prvi so-cialni teden v RS. Direk-tor Jezuitske službe zabegunce p. RobinSchweiger je sodelovalna okrogli mizi s finanč-nikom dr. Francetom Ar-harjem in bivšim mini-strom za delo, družino insocialne zadeve dr. Vla-dom Dimovskim. Pred-stavil je zadnjo okrožnico papeža Be-nedikta XVI z naslovom »Ljubezen vresnici«, ki je prva s socialno vsebino. Vsklopu tega tedna smo pripravili tudiposvet z naslovom »Migracije: problemali priložnost«?

Pogled naprej

Naše delo pri Jezuitski službi za begun-ce v Sloveniji se lahko nadaljuje, ker nasmnogi znani in neznani dobrotnikipodpirajo s finančnimi sredstvi, z na-sveti, s konkretno pomočjo ter z molit-

vijo. Vsak človek, ki se nahaja v specifi-čni situaciji je hvaležen za vsako po-moč tudi za lepo besedo ali pogled so-čutja. Hvala vsem, ki na mnogotere na-čine prispevate k drugačni kulturi sobi-vanja, h kulturi sprejemanja in ljubeznimed različnimi ljudmi.

� Rebeka Balažić Tonkli & p. Robin Schweiger

150

Slovenskijezuiti

Kdor bi rad pomagal ter nakazal

denar za naše delo v službi lju-

dem, ki so potrebni pomoči lahko

to stori na TRR pri NLB:

0 2 0 1 4 - 0 0 9 1 0 3 6 3 0 7 ,

s pripisom donacija.

Že v naprej hvala!

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 150

151

oktober2009

Romanje v ubostvu

Tako sva jezuitska novinca, ki sva se v za-četku avgusta odpravila na 280 km dolgoromanje v uboštvu po Sloveniji, začenjalaprosjačenje. Spraševala sva za pot, za hra-no. Ob srečanjih so naju ljudje radovednogledali in postavljali vprašanja. Posebno sonaju preverjali, ko sva ob večerih prosilaza prenočišče – veliko vprašanj je bilo do-ber znak odpiranja, morda bova pa spreje-ta ...

»Od kod pa prihajata? Koliko sta stara? Alista študenta?«Ja, na pot sva šla v torek, 4. avgusta zjutrajv Mariboru. Drugače pa – Marko je iz Kra-nja, Rok pa iz Lovrenca na Pohorju. Prviima 22 let, je končal gimnazijo, drugi paima 28 let in je že diplomiral. Jeseni bovazačela skupaj študirati filozofijo.

»Ja, iz tako različnih koncev! Kako sta sespoznala in se odločila za romanje?«(Od začetka sva vedno skrivala, da sva je-zuitska novinca oziroma »bogoslovca«, dane bi svojega stanu »prodajala« za zapro-šene stvari. Če pa so ljudje zastavili zgor-nje vprašanje, se nisva več mogla izmota-vati.) Spoznala sva se, ko sva vstopila v redjezuitov – »bogoslovca« sva. Romava, dasvojo poklicanost priporočiva Mariji. Sledi-

va tudi zgledu sv. Ignacija Lojolskega, ki jev uboštvu prehodil velik del Evrope.

»Kje pa gresta? Ali imata kak zemljevid? Ka-ko hitro hodita?«Začela sva v Mariboru, potem pa čezDravsko polje na Črešnjevec pri SlovenskiBistrici, čez Laporje na Ponikvo, mimo Te-harij do Celja nato skozi Tuhinjsko dolinomimo Kamnika in Naklega na Brezje. Po-tem bova šla pa še dalje do Svete gore priNovi Gorici, kar povprek, skozi Železnike,mimo Cerknega in Čepovana. Imava enzemljevid, ampak ni najbolj natančen.Sproti sprašujeva ljudi za kake stranske po-ti, da se izogneva velikim cestam. Na danprehodiva kakih 25 do 30 km. Saj bi lahkošla bolj hitro, ampak morava »šparati« mo-či, da jih bo dovolj za vseh deset dni.

»A kar peš? To pa moram na les potrkat!! Aliimata kaj žuljev? Kaj pa, če dežuje?«Seveda, peš ja, to je ta pravo romanje! Po-časi se daleč pride, pa še stik z ljudmi jebolj pristen. Ja, Marko ima nekaj manjšihžuljev, pa krč ga grabi. Pa saj ima pohod-ne palice, pa z njimi lažje gre. Rok ima ne-kaj odrgnin, drugače pa je čisto brez žu-ljev. Prvi dan je lilo do večera, ampak mid-va sva več kot sedem ur veselo vztrajala vhoji. Imava pelerine, potem pa kar gre.

“Romarja sva, romava na Brezje in na Sveto goro. Prosila bi Vas zakos kruha in vodo …”

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 151

152

Slovenskijezuiti

»Kje pa spita?«Pri ljudeh prosiva, da naju sprejmejo. Ni-mava vnaprej določeno, kje se bova usta-vila. Brez denarja romava, tako da moravatako za hrano kot za prenočišče prositi.Imava spalno vrečo in podlogo,tako da lahko spiva tudi na tleh.Ljudje so kar prijazni, nikoli nisvadolgo iskala prenočišča, pogostoso naju sprejeli že v prvo ali v dru-go. Dobiva kakšen kavč, sobootrok, ki so se odselili. Pa skorajvsak večer sva se lahko stuširala!Ko prosiva za hrano, ne dobiva sa-mo suhega kruha. Denarja pa ta-ko ali tako ne prosiva in ne vza-meva. Res pa je, da vedno tudivnaprej prosiva Boga za prenočiš-če, nato pa se čim prej zahvalivanjemu in gostiteljem.

»Ali vaju ljudje sprejmejo? Ali imatakakšno slabo izkušnjo?«Le prvi dan sva prenočišče iskala pri osmihhišah. Pri prvi naju niti niso dobro posluša-li, pa so že zaprli vrata, pri drugih pa ševrat niso odprli ali pa jih ni bilo doma. Sta-rejši ljudje se posvetujejo z mladimi go-spodarji, mlajši s partnerjem. Dobro najuizprašajo, potem pa je nezaupanje počasipremagano. Zjutraj, ko odhajava, včasihvprašava ljudi, če jim je bilo težko sprejetitujca, pa priznajo, da čisto gotovi niso bili.A med nami se pogosto razvijejo lepi po-govori.

»Kaj pa delata po poti? Ampak kako pa po-teka vajin dan?«Zjutraj odrineva na pot med pol osmo indeveto uro, potem ko sva se uredila, zajtr-

kovala, pogovorila z gostitelji ali kdaj šlatudi k maši. K maši greva vsak dan, le da jene ujameva zmeraj ob jutrih, ampak veči-noma ob večerih. Potem hodiva približnodo pol enih. Takrat prosiva za kosilo, in se

na kakem odmaknjenem kraju ustaviva zadobri dve uri, da opraviva daljšo osebnomolitev, kosilo in krajši počitek. Ob treh,ko je najhujša vročina mimo, pa spet za-čneva hoditi, vse tja do sedme ali osmeure zvečer. Med hojo si vzameva čas za ti-šino, opazovanje okolice, za skupno moli-tev (najpogosteje rožni venec ali petje pe-smi), za osebni pogovor in za razvedrilo.Vmes sprašujeva ljudi za pot in s kom zanekaj minut poklepetava.

»Kaj pa pohajkujeta, delat pojdita! Lep do-pust sta si zamislila, to bi bilo za vsakega! Skakšnim namenom romata?«Hoditi brezskrbno naokrog po Sloveniji in»pustiti se gostiti« je že samo po sebi lepo(lahko tudi vznemirljiva športna avantura),a brez vere v Boga bi bila pot prazna, nič

P. Cerar deli blagoslov na začetku romanja

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 152

153

oktober2009

več kot dopust, izkoriščanje ljudi. Saj ži-vljenje ni samo delo, treba si je vzeti čas zasebe, za bližnje, za Boga! Romanje (pot vveri) dá na videz vsakdanjim srečanjem inpotovalnim preizkušnjam globljo plat –pritegne sodelovanje Boga ... Romati vuboštvu pa pomeni, da se še posebej svo-bodno skušava odpovedati individualnimsredstvom (denarju, lastnim načrtom insposobnostim) in se zaupati Božji previd-nosti. Rezultat tega vidiva vsak dan, ko na-ma pravzaprav nič ne manjka in sva boljhvaležna in ko se počutiva bolj blizu lju-dem. Stiske in molitve ljudi na poti se pri-družijo najinim namenom, s katerimi svazačela romanje.

Posebni pripetljaji med romanjemPrava lepota romanja je v tem, da Božjaprevidnost poskrbi predvsem za srečanja zljudmi. Romati preko cele Slovenije in vsto-pati v odnose z mladimi in starejšimi, poro-čenimi in samskimi, duhovniki in redovniki,skratka s celo paleto oseb, pomeni spozna-vati zgodovino krajev in konkretnih oseb.Vsako srečanje je bilo enkratno in podarje-no, zato nama še na poseben način ostaja-jo v spominu. V naslednjih vrsticah bi radaobudila nekaj tistih, ki jih imava za »poseb-ne«. Najbolj dramatično je bilo prvi dan. Celih

sedem ur sva hodila od Maribora do nekevasi pri Slovenski Bistrici, medtem pa je li-lo kot iz škafa. Ne glede na to, da so najupred dežjem ščitile pelerine, sva bila protikoncu dneva popolnoma premočena. Če-prav sva romanje začela z velikim navdu-šenjem, naju je proti večeru začelo nema-lo zebsti in upala sva le, da dobiva nekajstrehe nad glavo. Pred vasjo sva se v moli-

tvi obrnila h Gospodu in mu izročila prvivečer ter vse ljudi, ki naj bi jih bila srečala.In res, ko sva pozvonila pri prvi hiši, namaje odprl starejši gospod, Ivan po imenu.Po najini predstavitvi, da sva romarja, dagreva peš proti Brezjem in da prosiva pre-nočišča, se je začel odvijati krajši dialog.Zaupal nama je, da je bil tudi on že naBrezjah, vendar z avtobusom. Na najinovprašanje glede prenočišča pa ni našel be-sed. Zdelo se je, da ne bo nič, ker je bilsam doma, na kmetiji. Nato pa nama reče,da se mora pogovoriti s sinom Francem, kiga trenutno ni doma, ampak se vrne čeznekaj časa. Nazadnje pripomni, naj se ta-krat le vrneva in bomo videli, če je mogo-če. Poslovili smo se in ne ravno navdušenasva nadaljevala z iskanjem prenočišča povasi. Pri drugi hiši so nama po tem, ko svase predstavila, odvrnili kratek in jasen –Ne! Ni lahko, če te nekdo zavrne brez naj-manjšega vprašanja o tem, kdo si in zakajtak podvig. Pri naslednjih hišah so namavrata ostajala zaprta in je kazalo, da niko-gar ni bilo doma. Vprašala sva tudi v vaškigostilni, kjer nisva naletela na kakšno po-sebno navdušenje, da bi naju sprejeli. Po-skusila sva tudi v župnišču, kjer tisti trenu-tek ni bilo prav nikogar. Zvečerilo se je in situacija ni bila najbolj ro-žnata. Ampak Gospod je hotel, da sva seponovno vrnila k prvi hiši, kjer sva tokratpo dolgem čakanju spoznala sina g. Ivana.Franc naju je takoj povabil v svojo hišo, kjerje živela njegova družina – žena z dvemaotrokoma. Srečanje je bilo zelo prisrčno tersproščeno. Še posebej lepo sva bila spreje-ta od žene Mihaele, ki nama je odprla vra-ta hiše in poskrbela, da je bilo najino biva-nje nadvse domače. Pripravila nama je ve-

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 153

čerjo, uredila postelje, pripravila brisače indala na razpolago tuš ter sušilni stroj, brezkaterega si ne bi mogla posušiti čevljev zanadaljnjo pot. Med večerjo sva spoznalavso družino, ki se je zbrala v skupnem pro-storu. Bili so kar precej začudeni, da roma-va tako daleč. Vse bolj smo se spoznavaliin na dan so prihajala vse globlja vprašanja.S tem je raslo tudi zaupanje. V nekem tre-nutku so naju vprašali, kaj počneva, od kodprihajava, kdo v resnici sva. Tedaj sva pove-dala, da sva redovnika – jezuita. To je jasnosprožilo nekaj radovednosti in vprašanj.Nato pa se je žena Mihaela zaupala, da ježe nekaj časa brez službe in da jo današnjimaterializem pušča notranje prazno. Dela-la je na banki v informatiki in bila je pretre-sena ob dejstvu, da gre nekaterim ljudemsamo za denar. Čutila je notranjo potrebopo duhovnem, po smislu. Pozorno sva joposlušala in jo izročala Gospodu. Zaveda-la sva se, da je veliko ljudi, ki iščejo globljismisel bivanja in se soočajo z praznino vlastnem srcu. Bistveno vprašanje je torej,kako odpreti lastno srce in se soočiti z smi-slom življenja. V hvaležnosti sva se obrača-la na Gospoda za vse prejete darove, pred-vsem pa za dar vere.Drugi dan romanja sva z Rokom imela zacilj, da prideva do Ponikve. Medtem ko svaprečkala eno izmed idiličnih štajerskih va-sic, naju je pozdravil neki kmet, ki je delalna travniku. V zelo sproščenem tonu je de-jal: » Kam pa maširata, fanta?« Midva odgo-voriva: »Kar proti Brezjem na Gorenjsko!«Presenečeno je odvrnil: »Ja, kdo pa sta?«Ker sva se že cel dan predstavljala samokot romarja, sem brez odlašanja dejal: »Je-zuita sva.« Kmet se je malo zamislil, natopa zvedavo vprašal: »Katera vera je pa to«?

Z nasmehom na ustih sva pritrdila, da svasamo katoličana in obrazložila, kdo jezuitisploh so.Tokrat sva prečkala najdaljšo vas v Sloveni-ji, Davčo. Bil je čas kosila in v nahrbtnikusva imela konzervo rib in nekaj sadja.Odločila sva se, da prosiva za nekaj kruhapri prvi hiši, ki jo bova našla ob poti. Mini-la je ena ura in bila sva že pošteno lačna.Rok je zagledal težko pričakovano hišo obcesti. Takoj sva se odpravila do hišnih vrat.Medtem sva pozdravila tudi zidarje, ki soprenavljali fasado gospodarskega poslop-ja. V trenutku, ko sva pozvonila, je bila navratih gospa, ki je pripravljala kosilo za de-lavce. Hitela je sem ter tja ter mrmralapredse. Ko se nama je približala, je sunko-vito dejala: »Kaj pa hoč'ta?« Rok je pojas-nil, da sva romarja in da želiva le malo kru-ha. Ona pa je skoraj jezno odvrnila »Talemladina, kaj romat, delat pejta!« in se vrni-la v kuhinjo. Presenečeno sva obstala privratih. Počasi sva razumela situacijo te go-spe, ki je morala poskrbeti za zidarje. Na-to pa je prišel njen mož, ki je bil gospodarhiše, in naju mirno vprašal, kaj želiva inkdo sva. Ko sva se ponovno predstavila indejala, da prosiva za nekaj kruha, ker svana romanju v uboštvu. Stopil je do gospe,ki je še vedno ponavljala, naj greva rajšidelat, ne pa samo okoli pohajat. V nasled-njem trenutku sta oba stala pri vratih in na-ma dala nekaj rezin kruha ter ringloje. Go-spa se je omehčala in na koncu naju jeprosila, da zmoliva kakšno zdravamarijotudi za njiju.

� Marko Pavlič

Slovenskijezuiti

154

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 154

oktober2009

155

Marsikdaj imam občutek, da smo ljudje,ki radi preizkušamo svoje telesne zmo-gljivosti označeni z norci. Vsaj večina lju-di misli tako. Mogoče se motim. Kakor-koli, ali se med norce uvrščam sam ali pame tja uvrščajo drugi, je tek in preizkuša-nje svojih telesnih zmogljivosti zame no-ro srečanje z Bogom.Že nekaj let sem razmišljal, da bi se od-pravil na tekaško preizkušnjo iz Celja vLogarsko dolino. Nekaj let zapored semmoral zaradi obveznosti ta tekaški pod-vig izpustiti, letos pa se je pojavila prilož-nost, da se ultramaratona udeležim.Hvaležen sem prijateljem in nekaterimsobratom, ki so me k temu spodbudili.Sobotno jutro, 5. septembra 2009. Obpol petih zjutraj zapuščam Dravlje in sepeljem proti Celju. Vremenska napovedni bila nič kaj obetavna. Celje je bilo za-vito v oblake in deževalo je iz minute vminuto močneje. »Če sem prišel z name-nom, da odtečem ultramaraton, ga bomtudi odtekel, ne glede na vremenske raz-mere,« sem se prepričeval. Opazovalsem obraze sotekačev. Dež jih ni nitimalce motil. Zakaj bi torej mene?Točno ob 6. uri smo dobili znak za start.Okoli dvesto tekačev se nas je v dežju

odpravilo na 75 km dolgo pot v Logar-sko dolino. V glavi ni bilo več prostora zadvome. Že po prvih korakih so bile stva-ri jasne; osredotočiti se je treba na tek ins čim manj energije čim hitreje napredo-vati. Prvi kilometri so šli mimo mene karhitro. Dan se je počasi prebujal. Na dežsem že zdavnaj pozabil, čeprav je neu-morno padal. Pritekel sem do prve osve-žilne postaje, vzel kozarec vode in odhi-tel naprej. Lakote še ni bilo, vse kar sempotreboval, je bila voda, kljub obilicidežja. Spremljalo nas je nekaj kolesarjev.Pogovorov skoraj ni bilo. Zavedali smose, da je treba z energijo maksimalnovarčevati.Po slabih treh urah sem pritekel v Mozir-je, kjer me je čakalo presenečenje. Mi-mo mene zapelje bel golf in mi večkratzatrobi. Čez nekaj sto metrov se avtoustavi in iz njega izstopi domačin iz Vi-pavske doline: »Dajmo Miran, ne daj se,kar pogumno naprej!« Njegovo navija-nje mi je dalo nov zagon. Spomnil semse na skavte in poletnega taborjenja vMozirju. Še nekaj pozdravov in vzpod-bud gledalcev: »Dajmo Živa voda!« inMozirje je bilo za mano.

“Živa voda”teče iz Celja v Logarsko dolino

Draveljski kaplan P. Miran Žvanut na 75-kilometrskem ultramaratonu

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 155

Počasi sem se približeval maratonski raz-dali 42 km in 195m. Za menoj klasičenmaraton, pred menoj malo več kot polmaratona. Kilometri so postajali vednodaljši. Oznak ob progi, ki so označevalepretečeno razdaljo, ni in ni hotelo biti.Blizu 50 km se pojavi prva večja kriza.Pred mano travnat hrib, ki se je vzdigo-val in vzdigoval. Teči navkreber ni biloveč mogoče. Tudi tekači okoli meneso uvideli, da je za tek prevelika strmi-na. Drug za drugim smo v hitri hojipremagali doslej največjo oviro in sespustili v dolino. Potrebna pa je bilavelika previdnost, kajti hitrejši teknavzdol zna biti idealna priložnost zaizbruh krčev na nogi, ki jih žal ni manj-kalo.Ljubno, Luče, … Spomnil sem se nakrst, ki sem ga imel pred kratkim vDravljah in pogovora z botrom iz Luč.Pred mano se odpre Logarska dolina.Še lepša kot običajno, veliko lepša. Posija-lo je sonce. Občutki, kakor da bi pritekelv raj. Mislim, da niso bili samo občutki. Bilje resničen raj. Še zadnja okrepčevalnapostaja in kar naenkrat glasovi: »Bravo Mi-ran, še malo, kar naprej!« Bil je isti doma-čin, ki me je vzpodbujal v Mozirju.Tekal sem po Logarski dolini. Kakšno ne-popisno doživetje. Za mano dobrih 70km, pred mano še nekaj sto korakov. Zde-lo se mi je, da bo prehitro konec. Kljubslabim osmim uram teka, bi še kar tekelpo Logarski dolini. Mogoče do slapa Rin-ka. Kar tekel bi in tekel in se nikoli ustavil.Vendar pred mano je bil cilj. Še par kora-kov in konec. Moj prvi ultramaraton. Pivo,o katerem sem razmišljal, ko sem tekel mi-

mo barov in gostiln, je postalo realnost.Nisem gledal ali je Laško ali Union. Stekloje po grlu.Sedeč na tleh in opazujoč ljudi, pristopivojaški oficir s fotoaparatom. Vpraša me,kaj pomeni Živa voda. Ko sem mu razlo-žil, me prosi za nekaj fotografij. Dovolilsem mu, nakar se med nama razvije zani-miv pogovor. Moral sem mu razložiti kdo

sem in kaj delam. Tudi sam je rekel, da jevernik, vendar pravoslavne veroizpovedi.Prijeten človek za pogovor, ki je zaključilz besedami: »Mislim, da vsak človek ver-jame v nekaj; eni v Boga, drugi v komuni-zem, spet drugi v kaj drugega.« Ja, sem simislim ob pogledu na tekače, ki so priha-jali v cilj: »Vsak človek mora v nekaj verje-ti, kajti če bi bili ti tekači brez vere, ne bipritekli iz Celja v Logarsko dolino.«Kakšne težave sem imel pri hoji nekaj dnipo tem dogodku raje ne povem, mi je paostalo nepozabno doživetje in izkušnja, kise mi je za vedno vtisnila v spomin. Skrat-ka, še eno noro srečanje z Bogom.

� p. Miran Žvanut

Slovenskijezuiti

156

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 156

oktober2009

PO

KO

JNI

157

V sredo, 12. avgusta, se je v šesti-nosemdesetem letu starosti od ze-meljskega življenja poslovila MarijaGolob. Rodila se je na Dvoru, žup-nija Šmartno pri Litiji in odraščala vštevilni družini. Njeno šolanje je bi-lo pogojeno s takratnimi težkimigospodarskimi razmerami, kljubvsemu pa je lahko po koncu vojneuspešno zaključila gimnazijske štu-dije. Poklicno se je udejstvovalanajprej kot upraviteljica pošte, natopa kot računovodja v različnih pod-jetjih.Njena življenjska pot je bila tesnoprepletena z usodo slovenskih je-zuitov. Ko so leta 1949 ljubljanskijezuiti morali oditi iz glavnega me-sta in je bilo njihovo premoženjepri Sv. Jožefu konfiscirano, so se na-selili na gradu Bogenšperk. Po pri-hodu so uredili kapelo in ljudje sozačeli prihajati k maši. Marija Go-lob je k maši zahajala od vsega za-četka in to vsak dan, kljub temu, daje bila »opazovana in nadzorova-na«. Kmalu je kot upravnica pošteobčutila posledice svojega obisko-vanja maš na gradu: bila je odpuš-čena. Uradna razlaga se je glasila,

da je potrebno zmanjšati število za-poslenih, neuradno pa ji je bilosporočeno: »Samo z jezuiti naj ni-ma nobenih stikov, pa bo vse v re-du.«Ko so jezuiti začeli voditi prve žup-nijske misijone, jih je Marija Golob,ker je imela svoj avto, lahko vozilapo Sloveniji. Sedaj že pokojni je-zuitski misijonarji, npr. pater Ber-den, svojega apostolskega delova-nja ne bi mogli izvrševati v taki me-ri brez njene pomoči in sodelova-nja. Vendar pa njeno misijonskosrce ni bilo usmerjeno le v domovi-no. Vedno je imela pred očmi slo-venske jezuitske misijonarje v Afrikiin jim po svojih močeh pomagala.Po svoji upokojitvi je redno prihaja-la v draveljsko župnijo in bila vse-skozi povezana s tamkajšnjo jezuit-sko skupnostjo. Prvega marca le-tošnjega leta je obležala. Bolezenje nezadržno napredovala in v ted-nu velikega šmarna je Marija do-polnila svoje zemeljsko potovanje.Od nje smo se poslovili 17. avgusta,iz cerkve sv. Križa, na ljubljanskihŽalah.

� J. P.

+ Marija Golob(1923 – 2009)

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 157

Milan Bizant DJ, MED SVETLOBO IN SENCOKristusov spust v predpekel in duhovno sprem-ljanje, Brat Frančišek in Frančiškanski družinski in-štitut, Ljubljana 2009, 159 str.

»Povabljen vse globlje v Kristusovo ljubezen sprem-ljevalec postaja vedno bolj njegov učenec ter poma-ga spremljanim osebam uresničiti njihovo življenjekot pot za Kristusom.V tem smislu je pričujoče delo p. Milana Bizanta DJdragocena pomoč za globlje razumevanje skrivnosti»Kristusovega spusta v predpekel« in doprinos k pa-storali duhovnega spremljanja. Preko ikone »Kristusovega spusta v predpe-kel«, predvsem pa preko prikaza te skrivnosti s svetopisemskimi primeri taskrivnost jasno spregovori.«

Dr. Anton Witwer,izr. prof. na Inštitutu za duhovnost Papeške univerze Gregoriana v Rimu

»Mislim, da je p. Bizant z izredno intuicijo že pred leti zaslutil, da današnje kul-turno prizorišče raznih znanosti pa tudi duhovnega in cerkvenega življenja vmarsikaterem vidiku prav kliče po razodetju te resnice, te podobe Kristusa, kise spusti v predpekel, da poišče Adama in Evo.«

P. Marko I. Rupnik v Predgovoru

P. Franc Cerar, NAVZKRIŽJA IN IZRAVNAVEŽupnijski zavod Dravlje, Ljubljana 2009, 90 str.

P. Cerar v jeseni svojega življenja še vedno najde ži-vljenjske situacije ljudi in družbe, ki mu dajo misliti, inne pozablja zanimivih minulih zgodb in srečanj z ljud-mi, marsikdaj zapletenih, a z dobrim koncem. Te so mutako rekoč zgled, prispodoba, da je Bog nad nami in dase je vredno do konca prizadevati za dobro med ljud-mi in evangelij. To je navsezadnje patrovo poslanstvo,ki mu z živostjo in iznajdljivostjo duha še vedno ustvar-jalno služi, čemur je priča tudi ta zbirka zgodb.Življenje je pestro, različnosti ne manjka, krešejo se na-sprotja. »Iz njih pa se porajajo tudi pomiritve in izravnave,« piše p. Cerar »zbir-ki na pot«. »Vsega sem bil leto in dan obilno deležen. Življenje, ki mi je poklo-nilo doseči visoka leta, se je v vsem tem pokazalo radodarno. Duhovništvo mije odprlo pot v skrivnosti mnogih duš. Svoj lonček je pristavilo veselje do pi-sanja. Tako so te zgodbice nastale… Človekoljubne so. In bogoljubne. Utrju-jejo vero, vlivajo upanje, širijo prostore ljubezni. Težijo k spravi in spodbujajok pomiritvi.«

Slovenskijezuiti

158

TIS

K

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 158

oktober2009

159

Iz vsakdanjega duhovnega mozaika

V zadnjem času doživljam, kakšno močBog daje, če se mu zahvaljujem za težavein preizkušnje, če jih vzamem kot dobro-došle.

Doživljam stisko ljudi, njihove bolezni,brezposelnost, čutim obremenjenost in ne-ko izgubljenost mnogih. Srečujem ljudi, kijih morijo samomorilne misli. Iščemo vzro-ke in možnosti olajšanja. Vesel sem, damnogi iščejo izhod v molitvi in veri.

Mesec september je bil zame zelo intenzi-ven, saj so se začela gradbena dela na Do-mu duhovni vaj. Gradbeno podjetje Rimaje začelo s pripravo jaška za dvigalo, ki jesedaj že skoraj končan. Prav tako so se vtem mesecu opravila preboji za kanalizaci-jo, kar 9 vertikal. To je bil zelo zahtevenposeg. Delavci so kar pridni. Seveda jeprecej dela s sprotnim dogovarjanjem, kerpridejo vedno znova pri stari stavbi dosprememb, ki se prej ne vidijo. Hvaležensem Bogu in vsem sobratom, ki mi stojijoob strani in so mi v podporo v teh zamekar zahtevnih dnevih, ker sem prvič v tak-šni vlogi.

Potem sebe najdem še v pravljičnem svetu.Kako bi bilo lepo biti župnik na majhni farinekje na podeželju in imeti čas za ljudi, sez njim srečevati in se pogovarjati. Morda ni-ti ne bi bilo potrebno imeti ne vem kakšnepastoralne programe. Dovolj bi bila dobra,mehka in topla beseda, ki bi prinašala ljube-zen, srce in to bi bilo najlepše. Lepa ljudskanedeljska maša, domača klobasa in še kaj.

Želim si, da bi bili prostori pri Svetem Jože-fu polni. Naj se dogaja v njih veliko lepe-ga. Naj bo vse za božje kraljestvo, da bimnogi našli po vseh dejavnostih, ki bodo vteh prostorih Kristusa, osebnega, živega inda bi ljudje našli srečo, mir in veselje, da bibilo ozdravljeni.

V zadnjem obdobju srečujem navadne inpreproste ljudi. To so odvisniki in se borijosami s seboj in s celim svetom, zelo kompli-cirana bitja, ki včasih ne vedo, ne kod nekam. Njihova duhovnost in iskanje sreče jev preprostih stvareh, kot so ljubezen, na-smeh in zdrav odnos do sebe. Kaj potrebu-jemo za prinašanje Kristusa? Klube, organi-zacije, projekte, sisteme, zavode, ki nas na-redijo sive in blede. Ne, potrebujem ose-bno odprtost za Kristusa, če ga bom imel,ga bom lahko dal. To je »pastoralni projekt«danes.

Imam občutek, da nisem edini, ki ima po-trebo po lepem in prisrčnem odnosu,pravzaprav po Bogu. Bog je ljubezen. Pamorda je res treba ponovno najti Boga vCerkvi.

Prava ljubezen je največji pastoralni načrt.Ljudi imej rad, daj jim srce. Hvala Bogu, ne-kaj tega mi je še ostalo. Rad imam ljudi, se-be ne vedno, ljudi pa.

Vsaka naša dejavnost je pomembna – odpoučevanja verouka do srečanj z ljudmina različnih ravneh družbe in države – sajlahko ustvarjamo odnose in vzdušje medljudmi, ki je pozitivno naravnano do Cer-

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 159

Slovenskijezuiti

160

kve in vere, ali pa ustvarjamo bodoče 'so-vražnike', ki so nastrojeni proti nam.

Pred letom dni (14. 5. 2008) se je p. MihaŽužek vrnil k Očetu. P. Miha je imel vednoodprte oči za probleme ljudi. Ni se spraše-val, kako bo uresničil SVOJE zamisli, ampakga je vodila želja, da bi pozorno spoznavalživljenje ljudi in služil NJIHOVIM potrebam.Bil je služabnik šolarjev in mladine, študen-tov, družin, zaročencev, raznih škofijskihkomisij, župnij, krajevne Cerkve. Hvala ti,Miha, za zgled "našega načina ravnanja".

Misijonski mesec oktober nas spodbuja kmolitvi za naše misijonarje.

Med nami je p. Vladimir Kos z Japonske.Zadržuje se predvsem v Prekmurju, tudi priSv. Jakobu je imel misijonski govor, za in-tervju pa ga je novinarka Družine obiskalakar v Prekmurju. Veselimo se njegovega do-brega zdravja ob - 85 letnici življenja.

Duhovne vaje smo imeli nedaleč iz Rima,v nekem skoraj pravljičnem kraju: hribi,vse zeleno, gozdovi, prijetno sonce in ve-trič, možnosti za sprehode, lajež psov, ve-černa pesem murnov in čričkov, ovce napaši, dom duhovnih vaj na obronkih vasi,tišina, dobra hrana, prijazne sestre ... kaj biše našteval?

Tema duhovnih vaj je bila: »Kristusov du-hovnik v Cerkvi«. Točke škofa so bile pre-proste in bogate, bolj osebno pričevanje,kot pa neko učeno razglabljanje. Težko jenagovoriti pravoslavne, katolike in grkoka-

tolike hkrati. Na koncu so bili vsi zadovolj-ni. Ustvarilo se je lepo vzdušje, s katerimsmo se vrnili v kolegij, da zastavimo skupnopot.

Zadnje dejanje duhovnih vaj je žrebanjesob. Problem je v tem, da ni za vse prosto-ra v sobah, ki so sodobno opremljene. Vtretjem nadstropju so sobe takšne, kot sobile ob ustanovitvi kolegija. Da so duho-vne vaje dobro uspele, govori podatek, daso se nekateri sami javili, da bodo bivali vmanj udobnih sobah. Lepo gesta je bila,ko je grkokatoliški duhovnik svojo udobnosobo odstopil pravoslavnemu študentu.Vse to ustvarja ozračje prijateljstva in zau-panja.

Hvala Bogu in Družbi, čudovita, bogatapot je bila, kdaj tudi težka, tudi za nadalje-vanje formacije v prihodnje je ostalo dovolj»materiala«, saj sem o sebi, Družbi, Boguveliko spoznal. Zaprosil sem za zaobljube.Potem pa slovo od genovskih jezuitov inkrajev apostolata, pripravljanje

Čas, ki sem ga živel v tem tednu, je bil: pri-čevanje za Kristusa vsem ljudem, ki semjih srečeval. V spominu mi ostajajo vsako-dnevni zajtrki z našim domačim župnikomin pogovori, ki sva jih imela. Vzel si je časzame, lahko rečem da sva se spoznala intudi povezala med seboj.

(Izreki so citirane besede slovenskih jezuitov izzadnjih Sporočil, internega glasila province)

Izdaja: Predstojništvo slovenske province Družbe Jezusove (p. Milan Bizant). Izhaja dvomesečno.Vzdržuje se s prostovoljnimi prispevki. Ureja in odgovarja p. Franc Kejžar, Ljubljana. Vse dopise in plačila pošljite na upravo, Ljubljanska 13, 2000 Maribor, tel (02) 33-12-951 (p. Cerar).Založila: Slomškova družba d.o.o., Slomškov trg 3, Maribor. Prelom Andrej Šauperl.ISSN: 1854-8776

SJ 5 09 252:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:04 Page 160

SJ 2 11 260 ovitek:SJ 245.qxd 1.7.2011 13:49 Page 1

let

Na naslovnici: p. Adolfo Nicolás, vrhovni predstojnik jezuitov, Družbe Jezusove

... provincijski dan ...

SJ 5 09 252 ovitek:SJ 245.qxd 6.9.2011 14:06 Page 2