LITERATURA

LITERATURA

LITERATURA

Iz vsebine: – literarne zvrsti, smeri, tokovi – hermenevtika, tekstna kritika – verzologija in literarna retorika – gledališče – žanrska, trivialna literatura – besediloslovje, teorija diskurza – prevajalstvo – sodobna metodologija

Leksikon LITERATURA je popolnoma prenovljena izdaja strokovnega leksikona izpred skoraj dvajsetih let. Obsega več kot 2500 gesel z vseh področij literarne teorije, pridružuje jim pojme iz literarne zgodovine. Na novo je napisana dobra polovica gesel, saj se stroka vsak dan obogati z novimi spoznanji. Bistveno pa so prenovljena in razširjena tista področja, ki so bila v prejšnji izdaji šibkeje obravnavana oz. samo nakazana. Z besedilnim delom tvori celoto več kot 300 enot slikovnega gradiva, ki bistveno dopolnjuje zbrana gesla.

LEK

SIK

ON

LEK

SIK

ON

LEK

SIK

ON

39,96 €

II

UVOD

UVOD Leksikon Literatura je pri Cankarjevi založbi izšel prvič 1977 in sledile so še tri izdaje (1981, 1984, 1987). Prirejen je bil po Herder Lexikon Literatur (1974) in v uvodu je zapisal njegov strokovni ure-dnik dr. Janko Kos, da zajema publikacija pojme »iz vseh področij literarne teorije, pridružuje jim pojme iz literarne zgodovine, kolikor imajo splo-šen ali načelen pomen (literarna obdobja, gibanja, širše značilni literarni pojavi); literaturo predstav­lja čimbolj na široko, tako da poleg leposlovja v pravem pomenu besede obseže tudi širše ob-robne ali mejne literarne pojave; poleg same li­terature prikazuje tudi področja, s katerimi je povezana …« Predelava tuje predloge je takrat pomenila, da je bilo nujno marsikaj črtati, predru-gačiti in prirediti za slovenski in takrat še jugoslo-vanski prostor, skratka, predvsem postaviti v ospredje slovensko literaturo. Že takrat je bilo vse t. i. ilustrativno gradivo izbrano na novo in iz-virno slovensko. Leksikon je tedaj pokrival tudi pojme iz materialnih in tehničnih osnov literatu re, kot so jeziki, pisave, knjigotrštvo, institucije ipd. Leksikon Literatura je bil prvi te vrste pri nas.Od zadnje izdaje leksikona Literatura je minilo sko raj dvajset let, kar je za leksikon skoraj pre-dolga doba. Zato smo se morali lotiti prenove smelo: izločiti nepotrebna gesla in podaljšati védenje in razmišljanje o literaturi do današnjih dni.Izločili smo pisave, posamezne jezike, védenje o knjigi, založništvo, knjigotrštvo, odpadla so gesla o posameznih institucijah (akademije, matice), ki smo jih vključili v zbirna gesla, umaknjeni so bili posamezni literarni liki, saj najbrž niso bili vsi slovenski primeri enakomerno predstavljeni, mr-golelo pa je, npr., gledaliških likov iz commedie dell’arte. Namesto naštevanja literarnih revij predstavljamo raje literarni krog (npr. čbeličarji, novorevijaši).Kar je ostalo ohranjenih starih gesel, so jih pregle-dali in dopolnili ter dopisali nova gesla vsi štirje sodelavci iz prve izdaje: Janko Kos – zvrsti, smeri, tokovi, filozofija in religija (dodane: islam, judov­stvo, zoroastrizem) v literaturi; Darko Dolinar – hermenevtika, tekstna kritika in klasična filolo­

III

UVOD

gija (med novimi gesli npr.: analitična literarna veda, biografika, bralec, delovanje literarnega tek­ sta, duhovne vede itd.); Evald Koren – verzologija in literarna retorika (razširjena stara in na novo vpeljana gesla so opremljena pogosto z novimi primeri iz slovenske literature); Lado Kralj – gle-dališče (TV, film).Bistveno pa so prenovljena in razširjena tista po-dročja, ki so bila v prejšnji izdaji šibkeje obravna-vana oz. samo nakazana. V skladu z geslovnikom, ki so ga sestavili sodelavci leksikona, so mlajši av-torji napisali nove sestavke: Marijan Dović – sis-temska in empirična literarna znanost; Milan Hladnik – žanrska, trivialna literatura; Marko Ju-van – besediloslovje, teorija diskurza, genologija, jezikovne zvrsti in stil; medbesedilnost, dialoš­kost, intermedialnost in hipertekst; smeri mo-derne literarne vede (ruski formalizem, praški lingvistični krožek, tartujska semiotična šola, ni-transka šola, kognitivizem, kulturni študiji, geo-kritika); kulturologija; semiotika in semantika; Alenka Koron – dva članka: naratologija in teorije pripovedi; Igor Saksida – otroška in mladinska li-terarura; Majda Stanovnik – prevajalstvo; Tomo Virk – sodobna metodologija in discipline lite-rarne teorije, smeri moderne literarne vede (Bloomsbury group, frankfurtska šola, Oulipo, tel quel, primerjalne kulturne študije, ženske pi-save, kritištvo idr.).Za leksikon Literatura Cankarjeve založbe velja vse tisto, kar je dr. Janko Kos v uvodu prvega le-ksikona zakoličil: »V obravnavi gesel so upošte-vani ne samo vidiki in postopki tradicionalne literarne vede, ampak tudi dognanja modernih smeri in metodologij, vse do informacijske teo-rije, semiotike, strukturalne lingvistike in drugih modernih ved … Nazadnje je potrebno pouda-riti, da je tudi ilustrativno gradivo, ki naj s pomoč ­ jo citatov, tabel ipd. pojasnjuje bistvene pojme, v veliki meri novo, izvirno ali pa sploh samo slo-vensko.«

Cankarjeva založba

IV

UVODUVOD

ZGRADBA GESEL Gesla v Leksikonu Literatura so razvrščena po abecednem redu geselskih iztočnic. Te so natis njene polkrepko. Sestavljajo jih osebna in stvarna imena ter pojmi.

V okroglem oklepaju za geselsko iztočnico so navedeni njeni variantni zapisi.

Pri strukturi geselskega članka so informacije usmerjene od splošnega k posameznemu.

Kadar se geselska iztočnica v besedilu članka ponovi, je okrajšana na začetnico oz. začetnice, če je večbesedna.

V besedilih geselskih člankov so uporabljene krajšave, ki jih najdete v Seznamu krajšav.

Znak ↗ pred besedo znotraj geselskega članka opozarja bralca na vsebinsko povezano iztoč-nico.

Podrobnejša pojasnila k besedilu geselske iz-točnice so podana v margini.

Ilustrativno gradivo vsebinsko dopolnjuje besedilni del gesel.

V

UVOD

am. ameriškiang. angleški arab. arabskiavstr. avstrijski

češ. češki

evr. evropski

filoz. filozofskifr. francoski

germ. germanskigled. gledališkigr. grški

hebr. hebrejskihrv. hrvaški

indoevr. indoevropski idr. in drugiit. italijanskiitd. in tako daljeitn. in tako naprej

j. (J.) južnijap. japonskijez. jezikovnijud. judovski

kršč. krščanskikelt. keltskikit. kitajskikult. kulturni

lat. latinskilit. literarenljud. ljudski

SEZNAM KRAJŠAV

VI

UVOD

mdr. med drugimmedn. mednarodnimit. mitološki, mitičen ml. mlajši; samo kot del imenamn. množina

nem. nemški novolat. novolatinskinord. nordijskinpr. na primern. št. našega štetja

ok. okrog (približno)okr. okrajšavaorient. orientalskioz. oziroma

perz. perzijski pol. polovicapolit. političnipolj. poljskiport. portugalskipr. n. št. pred našim štetjemprov. provansalski

relig. religiozenrim. rimski rom. romanskirus. ruski

s. (S.) severniskand. skandinavskisl. slovenskislovan. slovanskisovj. sovjetskisrb. srbskisred. srednjisrv. srednjeveškist.ang. staroangleški

VII

UVOD

st.cerkv.slovan. starocerkvenoslovanskist.fr. starofrancoskist.germ. starogermanskist.gr. starogrškist.lat. starolatinskist.nem. staronemškist.perz. staroperzijskist.prov. staroprovansalskist.rim. starorimskistol. stoletjesvet. svetovenSZ Sovjetska zveza

špan. španski

t. i. tako imenovantj. to jetl. tisočletjetur. turški

ukr. ukrajinskium. umetniški umet. umetnostenur. uredilust. ustanovil, ustanovljen

v. (V.) vzhoden

z. (Z.) zahodenzač. začetekZDA Združene države

Amerikezgod. zgodovinski

VIII

UVOD

Uvod IV – V

Zgradba gesel VI

Seznam krajšav VII – IX

Gesla A – Ž 1 – 478

VSEBINA

A

1

abstrakcija

Aaabecednik (tudi besednjak) jezik Učbenik za začetno učenje branja; v zgodovini starejšega sl. slovstva pomemben a. P. Trubarja, 1550.abreviatura spl ↗ kratica.absolutna poezija (fr. poésie absolue) lit Oznaka za pesništvo, ki teži k radikalnemu izničenju snovi in idejne vsebine, da bi edini smisel poezije postala forma, estetsko; nastala je na podlagi teorij E. A. Poeja, ↗ larpurlar-tizma in fr. ↗ simbolizma (S. Mallarmé). Soro-den pojav ↗ poésie pure. Model a. p. pomeni, naj postane literatura podobna abstraktnemu slikarstvu in čisti glasbi, kar je v besedni umetnosti težko dosegljivo, lit. teksti se a. p. lahko samo približajo, v sl. literaturi npr. v ne-katerih zbirkah N. Grafenauerja.absolutna proza lit Prozni pendant ↗ abso­lutni poeziji; pojavlja se zlasti v nem. književ-nosti 1. pol. 20. stol. (dadaizem, simbolizem, ekspresionizem). Značilnost a. p. je odsotnost običajne logike in kavzalnosti, podajanje so-sledja dogodkov, ki se ne ozira na linearnost dogajanja ali na identiteto pripovednih oseb, ampak se ravna po načelu asociacij, ki jih spodbuja sam jezik. Glavna predstavnika C. Einstein in G. Benn.absolutnost drame lit Doktrina novejše dramske teorije, ki jo je formuliral P. Szondi; drama ni sekundarno prikazovanje nečesa primarnega, kot je npr. pripovedna proza, temveč prikazuje sebe. Dejanje drame in vsake izmed njenih replik je tako rekoč iz-virno, tj. prikazano je v nastajanju. Prav zato je čas drame zmeraj sedanjost. Najvažnejša posledica a. d. se kaže v dveh njenih odnosih, do dramskega avtorja in do gledalca. Dram-ska replika ni avtorjeva izjava. Besede, izgo-vorjene v drami, so odločitve, izgovorjene v situaciji, in ostajajo v njej; ne smemo jih spreje-mati, kot da so avtorjeve. In drugič dramska replika ne nagovarja gledalca. Gledalcu je samo dovoljeno, da gleda neko avtonomno dogajanje, gleda ga skozi nevidno ali mogoče prozorno ali odrezano četrto steno odra.abstrakcija (lat. abstractio iz abstrahere, ‘odtr-gati’, ‘odvleči’) 1. lit Oznaka za težnje, ki vodijo stran od predmetnosti; npr. v moderni liriki simbolizma, mdr. P. Valéry, ekspresionizma, na Slovenskem M. Jarc, in modernizma, npr. V. Taufer, T. Šalamun, N. Grafenauer. 2. filoz

naslovna stran Trubarjevega Abecednika

A

2

absurd

Proces, potreben za tvorbo pojmov; miselna ločitev nečesa splošnega, bistvenega iz posa-mezno bivajočega.absurd (lat. nesoglasje, nesmisel, logično ne-mogoče) filoz, lit Pojem, ki je postal zlasti v ek-sistencialistični filozofiji oznaka za položaj modernega človeka; po mnenju A. Camusa v razlagi Sizifovega mita (1942) daje vztrajanje v a. človeku novo dostojanstvo; pojem je va-žen še za druge oblike moderne literature, zla-sti za ↗ dramo absurda, ↗ poezijo absurda in celotno literaturo ↗ eksistencializma.absurdna poezija lit Oznaka za besedno umetnost, ki se odpoveduje prikazovanju smisla, tudi življenjske absurdnosti; pesniš­tvo ji je nesmiselna, zabavna ali zgolj estetska igra z besednimi pomeni, s tem je del ↗ nesmi-selne literature; blizu ji je tudi ↗ ludizem.acta martyrum [ákta martírum] (lat. ‘dejanja mučencev’) relig Poročila o zaslišanjih in smrti kršč. mučencev; nastala so na podlagi iz vir­nih zapisnikov, pričevanj očividcev ali poz­nejših zapisov; tudi snov za ↗ hagiografije, zbrana v ↗ acta sanctorum.acta sanctorum [ákta sanktórum] (lat. ‘deja-nja svetnikov’) relig Zbirka svetniških življe-njepisov (↗ hagiografij); svetniške legende, oprte na a. s., so od sred. veka pomemben snovni vir evr. poezije, pripovedništva in dra-matike. Na Slovenskem prvi primeri v ljud. pesništvu, nato v cerkveni književnosti 18. stol.; prve večje zbirke v 19. stol., npr. F. Veriti, 1828–29.adamizem lit ↗ akmeizem.adaptacija umet ↗ priredba.adekvatnost jezik, lit Upoštevanje določil ↗ iz-virnika v ↗ prevodu, zlasti njegove sporo­čilnosti; oznaka nadomešča ustaljeno, toda ohlapnejšo, metaforično starejšo oznako zve-stoba (↗ zvesti prevod). Ocene in metode ugo-tavljanja a. prevoda so različne, opirajo se na različno razumevanje njegove funkcije in razmerja do sporočil izvirnika; pogojene so z različnimi strokovnimi in ideološkimi usme-ritvami, s pripisovanjem različne teže posa-meznim značilnostim in elementom izvirnika ter z različnim ustrojem in konvencijami izho-diščnega, tj. izvirnikovega, in ciljnega, tj. pre-vodnega jezika. Primerjaj ↗ prevodna kritika, ↗ ekvivalenca.

A

3

agitprop

adonij lit Antični verz, imenovan po ↗ refrenu pesmi na čast Adonisu; znan kot sklepni verz ↗ sapfiške kitice in sklepni del ↗ heksametra (—     —  ).adresant jezik ↗ naslavljalec.adresat jezik ↗ naslovnik.adýnaton [adínaton] (gr. ‘nemogoče’) jezik, lit Pojem antične retorike; oblika ↗ perifraze, ki s podobo opisuje nekaj nemogočega.

Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.

adýnaton: Sveto pismo, Mt 19, 24

afereza (gr. aphaíresis) jezik, lit Odvzetje, opu-stitev glasu ali zloga na zač. besede, npr.: vse misli zvirajo ‘z ljubezni ene (F. Prešeren, So‑netni venec, 1834).aforizem (gr. aphorismós iz aphorízein, ‘ome-jiti’) jezik Jez. in miselno zaostren stavek; izraža kako spoznanje v zavestno pretirani, včasih tudi paradoksni formi. Pomembni avtorji mdr.: M. Montaigne, B. Gracián, B. Pascal, fr. moralisti F. La Rochefoucauld, J. La Bruyère, L. Vauvenargues, S. R.–N. Chamfort, J. W. Goe-the, A. Schopenhauer, F. Nietzsche, O. Wilde. Na Slovenskem posamezni primeri pri I. Can-karju, O. Župančiču, v novejšem času zlasti pri Ž. Petanu.agentski roman lit Oblika ↗ pustolovskega ro-mana, nastala v 20. stol., npr. dela I. Fleminga; junak je agent obveščevalne ali protiobvešče-valne službe. Primerjaj ↗ vohunski roman.agitka lit Drama krajšega obsega, ki ima pro-pagandni namen; a. skuša prepričati gledalca, naj sodeluje s partizani v boju proti nem. oku-patorju ali, pozneje, v izgradnji socialistične družbe. A. je nastala v SZ po oktobrski revolu-ciji, v Sloveniji so jo uprizarjali na partizan-skih odrih med 2. svet. vojno in občasno tudi v gled. institucijah tik po njej. Najbolj znane a.: V. Zupan, Rojstvo v nevihti, 1945; M. Bor, Težka ura in Raztrganci, obe 1946; M. Klopčič, Mati, 1944; F. Žižek, Vsemu navkljub, 1948. Zvrst a. je ↗ skeč. A. sodi v nadrejeni i zraz ↗ par-tizanska dramatika (F. Fischer, V. Smo lej).agitprop (okr. za agitacija in propaganda) polit V ZSSR in socialističnih državah oznaka za partijski ali državni forum, ki je zadolžen za

Sreča je kakor sonce:kadar je najlepše, zatone.

aforizem: I. Cankar, Bela krizantema, 1910

A

4

agón

ideološko usmerjanje um. ustvarjanja in kult. življenja; oznaka pogosto pomeni tudi us-trezno dejavnost.agón [agón] (gr. ‘tekmovanje’) 1. spl Tekmova-nje starih Grkov v športu, pesnjenju, plesih, petju, dramatiki. 2. lit Del stare atiške kome-dije; ostali deli so ↗ prolog, parodos, ↗ para-baza, več ↗ epizod, več ↗ stásimonov, eksodos.akademija znan Izobraževalna ustanova; ime-novana po filoz. šoli, ki jo je ust. Platon 385 pr. n. št. v Atenah, v gaju heroja Akadema, delovala je do 529 n. št. Od renesanse dalje društvo učenjakov; prva je bila Academia pla-tonica v Firencah pod Medičejci (ust. sredi 15. stol.), nato mdr. Academia Concordium (Dubrovnik, ok. 1570), Académie française (1635), Royal Society (London, 1663). Za knjižni jezik in literaturo pomembne jez. a., npr. v Italiji Accademia della Crusca (Firence, 1582) in druge jez. družbe. V Sloveniji po-membna Academia operosorum (Ljubljana, 1693–ok. 1725, obnovljena 1781) in Sl. akade-mija znanosti in umetnosti (1938). akatalektični verz lit Verz s popolno zadnjo ↗ stopico; nasprotje ↗ katalektični verz.akcent (tudi naglas; lat. accentus) jezik Izrazi-tost enega zloga nasproti drugim zlogom iste besede po trajanju, jakosti in tonu.akcentska enota (tudi naglasna enota) lit Del verza, ki obsega samostojno besedo in more-bitno ↗ klitiko; običajno jo sestavlja do pet zlo-gov. N. Omersa jo v nasprotju z metrično ↗ sto-pico imenuje ↗ besedna stopica.akcentuacijski verz (tudi naglasni v.) lit Oblika ↗ verza.akmeizem (tudi adamizem; iz gr. akmé, ‘ost’, ‘ostrina’, ‘vršiček’, ‘popolnost’) lit Neoklasi­cistična smer rus. literature ok. 1912–20; v na-sprotju z mističnim simbolizmom se je a. zavzemal za jasen, preprost izraz, za pred-metnost jezika, plastičnost podob. Na mo-derno rus. liriko je vplival bolj z um. dosežki kot s teorijo. Glavni predstavniki: L. N. Gumi-ljov, Anna Ahmatova, O. E. Mandelštam.akrostih lit Beseda ali besedna skupina, najče-šče posvetilo, ki ga sestavljajo prve črke zapo-rednih verzov kake pesmi; npr. Prešernov a. v Sonetnem vencu, 1834, Primicovi Julji. Če je posvetilo sestavljeno iz zadnjih črk verzov, se imenuje telestih.

A

5

akulturacija

akt gled ↗ dejanje.aktant lit Pojem, ki ga je A. J. Greimas povzel po jezikoslovcu L. Tesnièrju, ga dodelal in raz-vil kot semiotično doktrino; v dramsko teo rijo ga je prenesla Anne Ubersfeld. Greimas je svoj semiotični univerzum po vzoru Tesnièrja or-ganiziral po načelih sintakse. To pomeni, da ima vsaka pripoved kot celota mdr. svoj sub­jekt, objekt. Po Tesnièrju so a. osebe ali stvari, ki na kakršenkoli način sodelujejo pri dogaja-nju, kakršnega označuje stavek; v stavku so a. neposredno podrejeni glagolu in se kažejo kot samostalniki ali samostalniški ekvivalenti. V dramski teoriji A. Ubersfeld so a. abstraktne, stalne in nespremenljive prvine globinske strukture, ki se na površini kažejo kot vsako-kratna naključna realizacija, tj. kot akterji (dramske osebe). Hamlet, Tartuffe in Jerman npr. so naključne realizacije tistega a., ki se od Greimasa naprej imenuje subjekt.aktantski model lit Dinamični paralelogram sil, ki potekajo med ↗ aktanti; število aktantov je omejeno, prav tako je omejeno število njiho-vih medsebojnih položajev, tj. arhetipskih si-tuacij; v ↗ dramski teoriji takšen redukcioni-stičen model kot nekakšna matrica vnaprej določa tipologijo neomejenega bogastva kon-kretnih dram, ki so nastale in še nastajajo. Prvi je sredi 18. stol. razvil koncept a. m. C. Go-zzi, za njim ob koncu 19. stol. G. Polti, nato 1928 V. Propp v Morfologiji pravljice, nadalje E. Souriau (1950), za njim A. J. Greimas (1966) in potem Anne Ubersfeld (1978). A. m., kot ga je izdelala A. Ubersfeld, ima 6 aktantov: sub­jekt, objekt, pošiljatelj, prejemnik, pomočnik in nasprotnik. Implicitni stavek tega a. m. se glasi: subjekt, ki ga vodi sila ali bitje, označeno kot pošiljatelj, išče objekt v korist ali po volji konkretnega ali abstraktnega prejemnika in pri tem mu pomaga pomočnik in ga ovira nas-protnik. Greimasov a. m. je podoben zgor-njemu, slikovito ga razloži z Zgodbo o Gralu: pošiljatelj je Bog in prejemnik je človeštvo, sub jekt je Perceval in objekt iskanja je Gral.akulturacija (lat. prilagoditev) jezik, lit Spremi-njanje kult. zaznamovanosti ↗ izvirnika v za-znamovanost ↗ prevoda s kult. določili okolja in časa ↗ prevajalca; potujevalni prevod se a. načelno upira, asimilacijski prevod (↗ asimila-cija) ji je načelno privržen. Dejansko je v vsa-

A

6

akumulacija

kem prevodu neizogibna, čeprav pogosto ne zbuja pozornosti. Zlasti v ↗ literarnem pre-vodu in ↗ biblijskem prevodu je dostikrat iz­razita, včasih všečna, včasih moteča. Primerjaj ↗ dinamična ekvivalenca, ↗ teorija skoposa, ↗ svobodni prevod.akumulacija (lat. kopičenje) jezik, lit Ena izmed ↗ retoričnih figur; zaporedno nizanje besed pred skupnim pojmom, ki jih povzema v ce-loto, za njim ali namesto njega.akustična rima lit Slušna ↗ rima; glasovno uje-manje rimanih delov besed temelji le na zvočni, ne pa tudi na pisni podobi, npr. po­sedel na štoru – oglušujoče norel (M. Jesih); nasprotje ↗ optična rima.alba (tudi jutranjica) lit Pesemska oblika, zvrst ↗ trubadurskega pesništva; opeva ločitev za-ljubljencev v jutru ob klicu čuvaja ali petju pti-čev; najprej v Provansi, nato v s. Franciji in Nemčiji.alegorična razlaga (tudi alegoreza; iz. gr. al-legorein, ‘drugače povedati’) jezik Pojmovna ↗ razlaga, ki z alegoričnimi podobami (↗ ale-gorija) išče za dobesednim pomenom skriti globlji smisel tekstov ali drugih pomenskih tvorb; z a. r. se ukvarja mdr. tudi ↗ hermenev-tika. Razvila se je v antični filozofiji in filolo-giji kot nasprotje ↗ gramatične razlage in kot zavračanje racionalistične kritike relig. mitov, najprej ob Homerjevi poeziji; v dobi hele-nizma jo je gojila pergamonska filološka šola; uporabljali sta jo jud. in kršč. biblijska ↗ ekse-geza; v pozni antiki se je spet obrnila k tol­mačenju (↗ interpretaciji) poezije in zatem spremljala pes ništvo in umetnost (predvsem alegorično), filozofijo in teologijo v sred. veku, renesansi, manierizmu ter baroku. V 20. stol. so poskuse prenovljene a. r. izzivali zlasti t. i. hermetični pojavi v modernistični literaturi.alegorija (gr. allegoréo, ‘drugače povem’) lit Predstavljanje pojmovno­idejnega sveta s kon kretnimi podobami, liki, prizori; pri tem pomen podobe ni jasen iz nje same ali vsaj prosojen kot pri ↗ simbolu, je torej brez last-nega življenja, razumljiv samo iz pojma, ki ga predstavlja. A. je pogosto v obliki ↗ personifi-kacije, npr. podoba boja med čednostmi in pregrehami (v pozni antiki pri Prudenciju), v tem primeru gre za alegorične figure, npr.

Tiho ribnik vse zrcali,cerkev, hišo in drevo.

akumulacija: O. Župančič, Ribnik, 1905

alegorija jeseni (Francesco del Cossa, 1455–60, Gemäldgalerie, Berlin)

A

7

aliteracijski verz

pravica s tehtnico in prevezanimi očmi. Že v poz ni antiki, nato zlasti v sred. veku in ba-roku um. sredstvo za ponazoritev teoloških in filoz. etičnih vsebin.aleksandrinec lit Dvanajstzložni verz, ki ima običajno dva stalna naglašena zloga; zloga sta pred središčno ↗ cezuro in na verznem koncu, odtod dvodelnost (6 + 6), druge oblike so ena-čice tridelnega a. z dvema cezurama (npr. 4 + 4 + 4, 3 + 5 + 4). Najpogostejši verz fr. pes­ništva, predvsem dramatike; imenovan je po rabi v srv. pesnitvi o Aleksandru Velikem (12. stol.). Sredi 18. stol. prevladujoči verz nem. pesništva, v sl. pesništvo ga je prenesel A. F. Dev (v Pisanicah čez 1000 verzov), F. Prešeren v dveh epigramih (Predgovor in zagovor k Zabavljivim napisom, Pred pevcu, pôtlej homeopatu, oboje 1832), sicer v prevodni lite-raturi, npr. J. Moder (J. Racine), Marija Javor-šek (C. Baudelaire, Rože zla, 1857; prevod 2004). alienacija filoz ↗ odtujitev.aliteracija lit a) (tudi sovzglasje, deloma ne-točno soglasniški stik; nem. Stabreim) Ujema-nje začetnih fonemov (↗ glasovne figure), tj. vzglasnikov, ki so ali soglasniki, npr. vej, vrli véjavec, vihar, / razvej nas – pleve – kaj mi mar! (O. Župančič); otroci so starši strašnih spo-znanj (S. Kosovel); Pod zemljo / bije / gong glo-bin (J. Udovič); ali samoglasniki ujec učen opat (F. Prešeren). b) Konstitutivni element, ki po-vezuje dva polverza v ↗ aliteracijski verz.

Alegorija nastane, kadar si razum domišlja, da ima domišljijo.

alegorija: F. Hebbel, Dnevnik, 1840

Vse živali so pri priči zalajale, zatulile, zamukale, zamijavkale, zablejale, zameketale in zacvrkutale.

aliteracija: N. Kazantzakis, Zadnja skušnjava, 1955

Burno bega bojni bogvojsko čez poljane, le ljubavi ljuti lokrahlo reže rezke rane.

aliteracija: O. Župančič, Hipno blisk svoj plen konča, 1894

aliteracijski verz (nem Stabreimvers) lit St. germ. dolgi verz; sestavljata ga kratka verza, ki imata po dva naglašena in več nenaglaše-nih zlogov. Oba povezuje ↗ aliteracija v rit-mično, najčešče tudi sintaktično­semantično enoto; običajno sta aliterirana oba naglašena zloga v prvem in eden v drugem kratkem

A

8

alkajska kitica

verzu, npr. v Pesmi o Hildebrandu, 9. stol., Hildibrant enti Hadubrant untar heriun tuem – nem. ‘Hildebrand in Hadubrand med dvema vojskama’. alkajska kitica lit Stalna štirivrstična kitična oblika; sestavljena je iz dveh enajstzložnih verzov, enega devetzložnega in enega deset­zložnega; imenovana je po gr. pesniku Alkaju; v a. k. nekaj Linhartovih nem. pesmi.almanah 1. (arab. al­manakh, ‘koledar’) spl Pr­votno astronomski koledar s poučnimi in z zabavnimi prispevki; tudi znanstveni ali le-poslovni letopis, letni zbornik. 2. (tudi a. Muz; arab. al­manakh, ‘koledar’) lit Pesniški oz. le-poslovni zbornik v 2. pol. 18. stol.; a. so se naj-prej razvili v Franciji, nato v Nemčiji, na Če-škem, v Avstriji; v Sloveniji Pisanice in Krajnska čbelica.

Pisanice so izhajale 1779–81 ; urednik M. Pohlin, sodelavci večinoma Pohlinovi učenci, med njimi V. Vodnik. Pisanice so začetek sl. umetnega posvetnega pesništva; značilnosti baroka in klasicizma, delno rokokoja s posameznimi predromantičnimi motivi.Krajnska Čbelica je izhajala 1830–32, 1834, 1848; urednik M. Kastelic, najpomembnejši pesnik F. Prešeren, estetsko-kritični duhovni vodja in zagovornik v abecedni vojski M. Čop. Krajnska Čbelica je utrdila vodilno vlogo Prešernovega kroga v sl. romantiki.

slovenska almanaha

alpska poskočnica lit Kitična oblika, sestav-ljena iz štirih amfibraških verzov (↗ amfibrah); priljubljena na alpskem ozemlju; v sl. litera-turi v ljud. pesništvu in pri V. Vodniku. alternacijska teorija lit Domneva, da ritem fr. silabičnega ↗ verza oblikuje izmenično menja-vanje naglašenih in nenaglašenih zlogov.alternirajoči verz lit Verz, v katerem se izme-nično vrstijo naglašeni in nenaglašeni zlogi kot pri ↗ jambu ali ↗ troheju, npr.: in jadro belo sred zorane njive (M. Jesih).aluzija (lat. allusio, ‘namigovanje na kaj’, ‘ci-kanje’) lit a) ↗ Figura igrivega, posrednega spo-ročanja; a. ne imenuje izrecno oseb, dogod-kov, dejstev, besedil, na katere se nanaša in za katere se predpostavlja, da so znani; na impli­citni sklop pomenov oz. ↗ referenco a. le na­miguje z zbujanjem jez. asociacij. Evokacijo neizrečene vsebine in užitek v prepoznavanju reference omogoča opiranje a. na splošno ved­

PrimerKorintu so rekliHelensko okó,Iliria perstanEvrópini bo.Realna podoba verzax X x x X xx X x x Xx X x x X xx X x x X

Legenda: x nenaglašeni zlogX naglašeni zlog

alpska poskočnica: V. Vodnik, Iliria oživlena, 1815

A

9

amatersko gledališče

nost oz. na specifično ↗ bralno zmožnost in iz-obrazbo, ki si jo delita avtor in njegovo občin-stvo. b) V ožjem pomenu ↗ citatna figura, s katero avtor dopolnjuje ali nadgrajuje smisel svoje izjave ali besedila tako, da se s poseb-nimi signali, npr. s predelanim ↗ citatom, z ↗ izposojo lit. lika, s strukturno ali z zvočno podobnostjo, navezuje na znano ↗ predlogo in bralcu nakaže tiste njene pomene, ki prispe-vajo k boljšemu razumevanju sporočila oz. k njegovi vrednostni in lit.estetski umestitvi v kontekst, tradicijo. A. se lahko razširi v struk-turno ekvivalentnost in pomensko ↗ dialo-škost med besediloma, npr. T. Mann, Doktor Faustus, 1947, in Goethejev Faust, 1808 in 1833.

Le čevlje sodi naj kopitar!

aluzija na J. Kopitarja: F. Prešeren, Apel in čevljar, 1847

Strah me je: bom orglarju kos kalin namest slavec?

aluzija na Prešernovega Orglarja: M. Jesih, Kobalt, 1976

amadisov roman lit Viteško­pustolovski ro-man 16. stol.; imenovan je po osrednjem ju-naku, kraljeviču Amadisu iz Galije (Wales). A. r. je bil razširjen po vsej Evropi: prvotna oblika verjetno port., najstarejša ohranjena verzija je špan. R. de Montalvo, ‘Amadis Gal‑ski' (Amadis de Gaula) s konca 15. stol., po njej cela vrsta fr., nem. idr. prevodov in adap-tacij. Poznejše variante združujejo viteške etične ideale sred. veka (↗ viteško pesništvo) s fantastičnimi prvinami baročnega pripoved-ništva.amatersko gledališče gled Gledališče, v ka­terem igrajo amaterji; ljubiteljem igralstvo ni poklic, temveč kreativna izraba prostega časa. Med predhodniki a. g. v Evropi sta dvorsko in jezuitsko gledališče v 16.–17. stol., na Sloven-skem so to bili študentje jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki so 1657 igrali v sl. jeziku. Raz­likovanje med a. g. in poklicnim gledališčem postane pomembno v 17. stol., ko se vse bolj uveljavlja poklicno organiziranje igralstva, mecenstvo nad igralskimi skupinami in cen-zura. Predstave dvora se začno spreminjati v predstave najetih skupin za dvor. V 18. in 19. stol. postane a. g. oblika polit. in nacional-nega boja; v Sloveniji lahko v to zvrst prište-vamo t. i. ↗ besede Sl. društva in večino pred-stav v ↗ čitalnicah, razen tistih ljubljanskega

A

10

ambigviteta

Dramatičnega društva, ki se je začelo profe­sionalizirati kmalu po ustanovitvi. Med voj-nama se je položaj polariziral glede na idejno pripadnost, nastali so socialnodemokratski ↗ delavski odri, liberalni sokolski in katoliški amaterski odri. Ob robu teh vrenj je bilo leta 1920 ust. Šentjakobsko gledališče v Ljubljani, ki je svoj status a. g. ohranilo v neprekinjenem delovanju vse do zdaj.ambigviteta jezik, lit ↗ amfibolija.amfibolija (tudi ambigviteta; gr. amphíbolos, ‘dvoumje’) jezik, lit Ena izmed ↗ retoričnih fi-gur; pomenska ↗ dvoumnost. Primer leksikalne a. je prst kot del roke ali zemlja, primer sintak­tične a. je npr. ↗ besedna igra Sin mojega učitelja, ki sem ga srečal, ki lahko predstavlja srečanje z učiteljem ali njegovim sinom.amfibrah lit Trizložna stopica; v kvantitativ-nem ↗ verzu sestavljena iz dolgega zloga med dvema kratkima (  —  ), v akcentuacijskem iz naglašenega zloga med dvema nenaglaše-nima (x X x, npr. planína, helénsko).amfimakros lit ↗ kretik.amfiteater (tudi teater; gr. amphí, ‘okrog’) gled Vrsta antične gled. zgradbe; okoli okroglega (grški a.) ali polkrožnega (rimski a.) prizorišča se prostor za gledalce dviguje v stopničastih vrstah. A. je močno vplival na sodobno gled. arhitekturo.amplifikacija (lat. razširitev) jezik, lit Ena iz-med ↗ retoričnih figur; povečanje ali stopnje-vanje sporočila s kopičenjem izrazov, opisom (↗ perifraza), zaradi večjega učinka; ustreza manieristični ali baročni stilni težnji.anadiploza (gr. podvojitev) jezik, lit Ena izmed ↗ retoričnih figur; zadnji člen kake stavčne ali verzne enote se ponovi na zač. naslednje take enote; npr. Mar veš, da tečeš tik grobov, / gro-bov slovenskega domovja? (S. Gregorčič, Soči, 1879), Zvonovi zagrebški pojó, / pojó, da še nik-dár tako. (A. Aškerc, Kronanje v Zagrebu, 1890).anafora 1. jezik Ena od zaoblik, tj. zamenjav za vsebinske izraze, ki se nanaša (↗ referenca) na predhodni izraz; a. je sredstvo besedilne ↗ ko-hezije, npr. Dni mojih lepši polovica kmalo, / mladosti leta! kmalo ste minule; / rodile vé ste meni cvetja malo … / Te videt, grji videti na-pake, / je srcu rane vsekalo krvave … (F. Pre­šeren, Slovo od mladosti, 1830). 2. jezik, lit Ena

Je samoten borov gozd.Je neskončni dih prostorja.Je dišeča smolna skorja.Je rdeči, zreli grozd.

anafora: K. Kovič, Labrador, 1976

A

11

analitična drama

izmed ↗ retoričnih figur; ponovitev iste be-sede ali besedne skupine na zač. več zapo-rednih stavkov ali delov stavka; nasprotje ↗ epifora.anagnórisis [anagnórizis] (gr. ‘prepoznanje’) lit Po Aristotelovi Poetiki, 4. stol. pr. n. št., pre-obrat v drami, ki razreši junakovo zmoto (↗ ha-martijo) o protiigri ali o samem sebi kot npr. v Kralju Ojdipu.anagram (gr. anágramma, ‘prestavitev črk’) je-zik Premetanka; beseda ali besedna zveza, na-stala s prestavljanjem črk kake druge besede ali besedne zveze; pogosta uporaba pri ↗ psev-donimih, npr. Alcofribas Nasier (François Ra-belais), J. Nemcigren (J. Mencinger), P. Celan (P. Ancel oz. Antschel).anakolut jezik Slovnično­retorična oznaka za jez. spodrsljaj ali nedosledno zgradbo stavka, npr. sintaktična neskladnost med zač. in na-daljevanjem stavka.anakreontika lit Smer evr. lirike v antiki in 16.–18. stol.; imenovana po gr. pesniku Ana-kreontu (6. stol. pr. n. št.). Lahkotni pivski in ljubezenski motivi, liki in situacije iz antične mitologije in literature. Vpliv a. v sl. literaturi v Pisanicah in pri V. Vodniku, deloma še v zgodnji Prešernovi poeziji, pomešan z ↗ roko-kojem.anakreontski verz lit Antični verz, nastal iz jonskega dimetra (↗ jonik) po zamenjavi zadnje dolžine prvega metruma z začetno kračino drugega; imenovan po gr. pesniku Anakreontu.

Metrična shema — | — — — ( ) — —

anakreontski verz

anakruza lit Moderna oznaka za kratki zlog pred prvim dolgim zlogom v kvantitativnem ↗ verzu.analekta (gr. izbrani) lit Zbirke citatov in iz-vlečkov iz lit. del.anali (iz lat. annus, ‘leto’) zgod Po letih urejen prikaz dogajanja, zgodnja oblika ↗ zgodovino-pisja v starem Orientu, Rimu in v sred. veku, zlasti v samostanih; pomemben snovni vir za evr. pripovedništvo in dramatiko.analitična drama lit Posebna oblika ↗ drame od antike naprej; drama razkritij, analize pre-

A

12

analitična literarna veda

teklih dogodkov. Vse odločilno se zgodi že pred zač., drama prikazuje samo postopno razkrivanje preteklega, ki posega v sedanjost s svojimi posledicami, iz teh razplet in kata-strofa (v tragediji). Glavni vzor Sofoklov Kralj Ojdip iz ok. 428 pr. n. št., v 19. stol. zlasti Ibse-nove drame. Nasprotje ↗ sintetična drama.analitična literarna veda lit, filoz Zbirna oznaka za različne težnje v novejši, predvsem angloam. in nem. lit. vedi, ki se navezujejo na filoz. logiko in občo znanstveno metodolo-gijo, na ↗ neopozitivizem, kritični ↗ racionali-zem, analitično filozofijo, teorijo govornih dejanj, ↗ konstruktivizem, ↗ sistemske teorije ter na nekatere vidike ↗ formalizma, ↗ struk­turalizma in ↗ semiotike. Druži jih zavest o pomenu znanstvenoteoretske problematike, prizadevanje za eksplicirana izhodišča in te-meljne pojme, za konsistentno argumentacijo in teoretično zgradbo ter za načelno prever­ljivost vseh hipotez. S takšnega izhodišča kri-tično analizirajo in prenavljajo temeljne pro-bleme in utečene postopke tradicionalne lit. vede ali pa si prizadevajo vzpostaviti nove teoretično­metodološke modele, ki naj bi us­trezali strogim sodobnim kriterijem znan-stvenosti. Razmejitev med analitičnimi, sis-temskimi in empiričnimi usmeritvami, npr. ↗ empirično literarno znanostjo, ni ustaljena.analogični paralelizem lit Oblika ↗ parale-lizma.analogon znan ↗ ikona.anapest lit Trizložna stopica; v kvantita­tivnem ↗ verzu dva kratka in en dolg zlog (    —), v akcentuacijskem dva nenaglašena in en naglašen zlog (x x X, npr. veselják, hu-maníst).

Te dni sem si precej prizadeval najti za tragedijo snov, ki bi bila tiste vrste kot Kralj Ojdip in bi dajala pesniku enake prednosti. Te so neizmerne, naj omenim samo eno, da lahko vzameš za podlago sestavljeno dogajanje, ki docela nasprotuje tragični formi, pri tem pa se je to dogajanje vendarle že zgodilo, čisto drugače prizadene duha kot pa strah, da se utegne nekaj zgoditi ...Vse je že tu, samo razplesti se mora. To se lahko zgodi v najpreprostejšem dogodku in v zelo kratkem času, naj so bili pripetljaji še tako zapleteni in odvisni od okoliščin.

analitična drama: F. Schiller v pismu J. W. Goetheju, 2. 10. 1797

A

13

anonim

anastrofa (gr. obrat) jezik, lit Ena izmed ↗ reto-ričnih figur; zamenjava (↗ inverzija) običaj-nega mesta dveh sintaktično povezanih be-sed, ponavadi na zač. ali koncu stavka; npr. V mraz in veter je zdrsel z drevesa list rumen (I. Minatti); primerjaj ↗ hiperbaton.anceps (lat. dvoglav) lit Mesto v ↗ metrični shemi kvantitativnega verza, ki ga lahko iz-polni ali dolg ali kratek zlog (  ).anekdota (gr. neizdano, neobjavljeno) lit Naj-prej ustno poročilo, pozneje, zlasti od rene-sanse naprej, kratka lit. forma; brez stran-skega okrasja poroča o dogodku, pripetljaju, značilnem za kako osebo, deželo, čas, veči-noma z duhovito ostjo; lit. pomembne a. pri G. Boccacciu. Na Slovenskem ustne ali zapi-sane a. zlasti o um. osebnostih, npr. o F. Pre-šernu, F. Levstiku, I. Cankarju, A. Aškercu, O. Župančiču. Samostojne izdaje a. F. Lipah, M. Mate.angažirana literatura lit Literatura, ki se po-stavlja v službo zunajum. tendence; pojem je skoval J.­P. Sartre, vendar se je stvar sama rea-lizirala v sleherni ↗ tendenčni literaturi. Od Sartra naprej se izraz a. l. uporablja za vsa dela, ki v nasprotju s t. i. čisto literaturo zagovarjajo jasna polit., socialna in moralna stališča, npr. K. Vonnegut, H. Böll, A. Solženicin, V. Havel.

S pomočjo literature ... preide skupnost k refleksiji, k razmišljanju, začuti slabo vest, dobi notranje neusklajeno podobo samega sebe, ki jo kar naprej poskuša modificirati in izboljšati.

angažirana literatura: J. ‒ P. Sartre, Kaj je literatura, 1947

angleški komedijanti gled Potujoče ang. po-klicne igralske skupine; od konca 16. do srede 17. stol. so po evr. knežjih dvorih in mestih zunaj Anglije uprizarjale drame W. Shake­speara, C. Marlowa, T. Kyda in druge eliza­betinske dramatike. Skupina je obsegala po 10–18 igralcev in do 6 glasbenikov. Ženske vloge so igrali moški; jezik je bil prvotno an-gleščina.angleški sonet lit Oblika ↗ soneta.anominacija jezik, lit ↗ paronomazija.anonim lit a) (tudi anonimni avtor) Neimeno-vani pisec lit. dela; tudi neimenovani ustvar-jalec um. dela nasploh. b) (tudi anonimno

angleški komedijanti: predstava skupine Red Bull Playhouse (gravura, 1672)

A

14

ansambel

delo) Delo brez navedbe avtorjevega imena; poleg ljud. slovstva so a. številna lit. dela od starega Orienta in antike do zdaj. V novejši dobi so večkrat anonimne prve izdaje del poz­nejših znanih avtorjev. Na Slovenskem so a. Linhartovi komediji, Prešernove satirične pe-smi in druga, za javnost nesprejemljiva ali spotikljiva besedila.ansambel (fr. ensemble, ‘skupaj’) gled Vsi igralci, ki so se zavezali, da bodo svoje um. delo opravljali v točno določenem gledališču; v ta namen dobivajo stalno plačo.ansambelska igra gled Usklajena igra, ki sledi predvsem nekemu skupnemu um. načelu; v nekoliko manjši meri je usmerjena k izjemnim dosežkom igralskih prvakov.antagonist gled Protiigralec v gr. tragediji; na-sprotje ↗ protagonist.anticipacija spl Vnaprejšnje domnevanje, predvidevanje, nakazovanje; pojem nekaterih smeri ↗ marksistične literarne vede.antifona (lat. protizveneč) glasb Liturgični spev, ki ga izmenoma pojeta enoglasna zbora ali solist in zbor.antiiluzionistično gledališče gled Oznaka enega sodobnih uprizoritvenih stilov, ki jo je uvedel S. Melchinger; v a. g. naj bo gledalcu vseskozi razvidno dejstvo, da igralci le igrajo. Formalni pripomočki so kulise, namenoma pokazane kot kulise, nagovarjanje publike z odra (↗ potujitveni efekt), pripovedovalec, ki pojasnjuje dogajanje (↗ epsko gledališče), songi, ki ga prekinjajo in obenem razlagajo, ter poseganje igre v prostor za gledalce. Na-sprotje ↗ iluzionistično gledališče.antika (iz lat. antiquus, ‘star’) zgod Oznaka za gr.­rim. kulturo od Homerja do 5. stol. n. št.; vrh oz. klasika grške a. v 5. in 4. stol. pr. n. št.: aristokratske in demokratske oblike mestne države (polis), filozofija, pesništvo, likovna umetnost, zgodovinopisje in znanosti sestav-ljajo kult. enoto, ki se je v helenizmu razširila na celotno sredozemsko področje. Iz hele-

Težava se pokaže ob misli, da nam grška umetnost in grški ep še vedno nudita umetniški užitek in da veljata v nekem pogledu, kot pravijo, in nedosegljiv vzor ... Zakaj bi ne mogla zgodovinska otroška leta človeštva iz dobe, v kateri so se najlepše izrazila, ohraniti večnega čara, čeprav se njihov ne bo nikoli več vrnil?

antika: K. Marx, Uvod h kritiki politične ekonomije, 1875

A

15

antitetični paralelizem

nizma je črpala tudi islamska kultura in po-sredovala antično dediščino srv. Evropi, med-tem ko se je v Bizancu ohranjala neprekinjeno do njegovega konca. Rimska a. je prevzela de-diščino helenizma, razvijala zlasti pravo in državnopolit. organizacijo, poleg tega je od Scipionov naprej sprejemala gr. kulturo, njeno bistvo dojela kot humanitas. Pozna a. se je od-prla orient. vplivom in se zlasti v religiji in fi-lozofiji razcepila v številne nasprotujoče si smeri. Krščanstvo je prevzelo antično kulturo po svojih potrebah: predvsem jezik, neoplato-nistično filozofijo, rim. pravo, upravne oblike. Sred. vek je sprejemal izročilo a. prek samosta-nov. Obnova a. v it. ↗ renesansi, novo pojmova-nje sveta se je oprlo na antičnega duha, pri tem je renesansi krčil pot ↗ humanizem, zlasti s filo-logijo. Še večji pomen je imela rim. a. za fr. ↗ kla-sicizem 17. stol., za sočasni ↗ barok in ↗ razsvet­ljenstvo 18. stol. Po J. J. Winckelmannu je v nem. ↗ klasiki prevladal vpliv gr. a. (J. W. Goe-the, F. Schiller, W. Humboldt): ideal vsestran-sko, harmonično razvite osebnosti po antič-nem zgledu. Z 20. stol. je razmerje do a. v krizi, toda hkrati ohranja svoj pomen zlasti prek marksizma (K. Marx, G. Lukács) do heidegger-janstva. Na Slovenskem je a. pomembna zlasti za M. Čopa in F. Prešerna; njena novejša posred­nika sta mdr. A. Sovrè in K. Gantar. antiklimaks jezik, lit Ena izmed ↗ retoričnih fi-gur; nizanje besed ali stavkov, katerih moč ali pomembnost postopno upada; nasprotje ↗ kli-maks.

Ta naša krogla, ta naš globus, ta naša drobna žoga.

antiklimaks: D. Smole, Antigona, 1960

antiroman lit Oznaka za ↗ roman, ki se sam postavlja pod vprašaj, tako da se v procesu svojega nastajanja (pred bralcem) razpušča; s tem se spremeni v t. i. roman o romanu, ki se z besedami J.­P. Sartra ob romanih N. Sarraute »ne posreči in se ne more posrečiti«. Primerjaj ↗ novi roman.antistrofa (gr. obrat) lit V tridelni zborski pesmi gr. tragedije (↗ triada) odpev, ki jo po prejšnji kitici spremlja plesni obrat zbora.antitetični paralelizem lit Oblika ↗ parale-lizma.

A

16

antiteton

antiteton jezik, lit Ena izmed ↗ retoričnih figur; vsebinsko nasprotujoči si misli ali reči sta v poljubnem sintaktičnem obsegu postavljeni druga proti drugi, bodisi kot besede, besedne skupine ali stavki, npr. Ta čas, ki znotraj gnil, a zdrav na lice je (P. Golia, Prijatelj moj, 1919); primerjaj ↗ merizem.antiteza (gr. nasprotje) lit Trditev, ki naspro-tuje izrečeni tezi; pri G. W. F. Heglu druga stopnja v dialektični triadi: teza, a., sinteza. V literaturi ↗ retorične figure: ↗ antiteton, ↗ meri-zem, ↗ paralelizem; primerjaj tudi ↗ slovanska antiteza.antiutopični roman lit Oznaka za posebno vrsto ↗ utopije (negativna utopija); namesto idealnega sveta prikazuje narobe svet nasilja, brezdušnosti, nadvlade tehnike nad človekom, ki se utegne roditi iz sedanjih teženj k eno-stranskemu napredku tehnike in civili zacije, npr. J. Zamjatin, Mi, 1920; A. Huxley, Krasni novi svet, 1932; G. Orwell, 1984, 1949; M. Re-mec, Iksion ali beg iz prikazovalnice, 1981.antologija (gr. anthología, ‘cvetnik’, ‘cveto-ber’) lit Zbirka oz. po določenih vidikih sesta-vljen izbor pesmi, drugih lit. del ali odlomkov različnih avtorjev; npr. Slovenske balade in romance, 1925; Od sna do zvezd (antologija jugoslovanske mladinske proze), 1984; Anto‑logija ameriške poezije 20. stoletja, 1986; Antologija nemške poezije 20. stoletja, 1998; Antologija slovenskih pesnic, 2004.antonomazija jezik, lit Ena izmed ↗ retoričnih figur; vrsta ↗ perifraze oz. ↗ sinekdohe; zame-njava znanega lastnega imena z opisom kake bistvene lastnosti njegovega nosilca (poet prek-murskih ravnin namesto Miško Kranjec), ali za-menjava z občnim imenom, ki označuje npr. etnično pripadnost (nazarenec namesto Jezus), dejavnost (maršal namesto Josip Broz Tito), lastnost (sveta gora namesto Olimp). Vossijan­ska a. je zamenjava občnega imena z lastnim, npr. Penelopa namesto zvesta, krepostna žena.antropogonija mit Oznaka za ↗ mite o na-stanku človeštva.antropomorfizem lit Oblika ↗ personifikacije; prenašanje človeških lastnosti na področja zunaj človeka, npr. na bogove, zvezde. anžambma lit ↗ enjambement.aoid lit Predhomerski gr. pevec ↗ junaških pe-smi.

A

17

apokalipsa

aparté [aparté] (tudi govorjenje vstran; fr. ‘vstran’, ‘na stran’) gled Kratke zaupne opombe igralca o soigralcu; govori jih naravnost v občinstvo, soigralec pa deluje, kot da jih ne sliši; pripomoček starejše dramatike, npr. W. Shakespeara, fr. klasike, predvsem pa J.­B. Mo lièra.apelativna funkcija (tudi apelativna struk-tura, apelativna struktura teksta, konativna f.; fr. appel, ‘klic’, ‘poziv’) jezik Pozivna ↗ jezikovna funkcija; lastnost znaka ali sporočila, ki skuša predvsem vplivati na ↗ naslovnika, nanj pozi-vati. Po K. Bühlerju in R. Jakobsonu je a. f. ena od (lit.) tekstu lastnih funkcij. W. Iser, pred-stavnik ↗ recepcijske estetike, a. f. pojmuje kot implicitna navodila ciljnemu naslovniku, ki so enkodirana v strukturi ↗ besedila. Naslov-nik je tako že vnaprej vpisan v besedilo, za-mejen je tudi pomen, ki se poraja v interakciji teksta in bralnega procesa, oz. možnosti ↗ in-terpretacije. aplikacija (lat. prilagoditev, uporaba) jezik, filoz Pojem iz hermenevtične teorije, označuje se-stavni del hermenevtičnega procesa, ki do-polnjuje ↗ razumevanje in razlaganje (↗ raz-laga); uporaba razumljenega in razloženega ↗ smisla. Po zgledu starejše teološke in pravne ↗ hermenevtike so ga v 2. pol. 20. stol. vpeljali v filoz. (H.­G. Gadamer) in lit. hermenevtiko (H. R. Jauss); trditev, da se smisel dela dopolni šele z a., pomeni, da bralec razume delo na tak način, da v njem nahaja možne odgovore na vprašanja, ki so zanj v njegovem sedanjem po-ložaju bistveno pomembna. Glej še ↗ integra-cija.apodoza (gr. apódosis, ‘pojasnilo’) lit Porek; drugi, sklepni del ↗ periode. Nasprotje ↗ pro-taza.apoftegma (gr. izrek) lit Kratek in jedrnat iz-rek; navadno zgod. izpričanega avtorja, ki iz-raža življenjsko modrost, izvirajočo iz določe-nega dogodka, situacije, npr. Spoznaj samega sebe! A. je sorodna ↗ gnomi, ↗ sentenci, ↗ pre-govoru in ↗ aforizmu. Priljubljena pri starih Grkih; od antike zbirke a. znamenitih avtorjev (Sokrat, Aleksander, Katon, Cicero, kršč. pu-ščavniki iz Egipta). S pogostim citiranjem je postala del topike (↗ topos).apokalipsa (gr. razodetje) relig Preroški spis o koncu sveta, del ↗ apokaliptike.

A

18

Apokalipsa

Apokalipsa (gr. Razodetje) Spis svetega Ja-neza (ok. 100 n. št.), preroška knjiga Nove za‑veze, del ↗ Biblije; prerok s Patmosa, do-mnevno apostol Janez, opisuje svoje vizije o koncu sveta, o Kristusovi zmagi nad Antikri-stom in o prihodu božjega kraljestva. Pomem-ben vir evr. poezije, na Slovenskem O. Župan-čič, S. Kosovel, M. Jarc. Sl. izdaji npr. Vizija sodbe: razodetje – apokalipsa, 1999; Apoka‑lipsa – razodetje, 2000.apokaliptika relig Preroško relig. slovstvo o koncu sveta in poslednji sodbi; prvotno judov­ska a. (ok. 200 pr. n. št.–100 n. št.), nato krščan­ska a.; primerjaj ↗ Biblija, ↗ apokalipsa, ↗ apo-krifi.apokopa jezik, lit Opuščanje končnega glasu ali zloga besede; npr. Je znala obljúbit' … / mladénče unémat’, bit' staršim prijetna (F. Pre-šeren, Povodni mož, 1830).apokrifi 1. (tudi apokrifni spisi; gr. apók-ryphos, ‘skrit’, ‘skriven’) relig Nepristne, dvo-mljive ↗ svete knjige neke religije, ki niso spre-jete v njen ↗ kanon; A. so vplivali na številne relig. pesnike, npr. na Danteja, J. Miltona, F. G. Klopstocka. 2. lit Pri kanoniziranih avtor-jih tisti del opusa, katerega avtorstvo ni čisto gotovo; npr. za Prešernove a. veljajo teksti brez pesnikovega rokopisa.apoliničen in dionizičen lit Dvojica nasprotij, s katero je F. Nietzsche označil temeljna tipa duhovnega razmerja do sveta; apolinična (po gr. bogu Apolonu) je težnja k jasnosti, k ra-zumskemu obvladanju sveta z mero; dio­nizična (po bogu Dionizu) je temna težnja k polnemu izživetju življenjskih sil v zanosu, prekipevanju, omami; Nietzsche se odloča za dionizično življenje. Odmevi v sl. literaturi pri I. Cankarju, O. Župančiču.apologija spl Obrambni govor ali spis; zago-vor osebe ali institucije, dejanja, mnenja, pre-pričanja, npr. a. Sokrata v Platonovem Sokra‑tovem zagovoru, 4. stol. pr. n. št.aporija (gr. brezizhodnost) lit V ↗ dekonstruk-ciji (J. Derrida, P. de Man) izraz za nerazreš­ljivo protislovje v pomenski strukturi bese-dila, napetost med njegovo logiko (mislijo) in retoriko (načinom ubeseditve, ↗ pisanjem); v a. se razkrije slepa pega teksta, razpoka (↗ raz-lika) med tistim, kar ta navzven hoče pove-dati, in tistim, kar govorijo tropi, vtkani vanj.

A

19

arhetip

Dekonstrukcija je vrsta ↗ interpretacije, ki na-mesto enovitega besedilnega smisla išče ravno a., tekstualna nasprotja, ki dokazujejo nedo-ločljivost in gibljivost pomena.aposiopeza (gr. aposiópesis, ‘umolk’, ‘za-molk’) jezik, lit Ena izmed ↗ retoričnih figur; opustitev konca stavka, prekinitev začete mi-sli, ki pa je kljub temu razvidna.

Gornik: »Reč je sicer delikatna, ali to nič ne de; čimprej je pri kraju, tem boljše je. Torej – –«

aposiopeza: I. Cankar, Za narodov blagor, 1901

apostrofa 1. (gr. odvrnitev) gled Nenadna od­vrnitev govorca od prvotne osebe k drugi oz. prvotnega občinstva k drugemu; na sodišču npr. od sodnika k zagovorniku, v gledališču od ene dramske osebe h kaki drugi. 2. (tudi nagovor; gr. odvrnitev) jezik, lit Ena izmed ↗ re-toričnih figur; ogovor bitij ali reči, npr. bogov, Muz, vetra.aptum jezik ↗ primernost.arabeska (fr. arabesque, ‘okras’, ‘ornament’) 1. spl Besedna ali miselna igrivost. 2. umet Kratko leposlovno ali glasbeno delo; v literaturi delo z mnogimi digresijami. Po 16. stol. se pogosto uporablja kot sinonim za ↗ grotesko, vendar je od nje manj zaokrožena.argot [argó] jezik Ena izmed ↗ jezikovnih zvr-sti; fr. zlikovski govor, najstarejši primeri iz 15. stol.; v literaturi sta ga uporabila F. Villon in F. Rabelais, odmevi v romanu 19. stol., npr. pri H. Balzacu, V. Hugoju, E. Sueju.argument 1. jezik V retoriki dokazni razlog. 2. gled Navedba vsebine kot uvod v dramsko uprizoritev; npr. pri lat. dramah v času huma-nizma in reformacije, zlasti v ↗ šolski drami.arhaizem jezik Starinska beseda ali jez. oblika, namerno rabljena v lit. delu.arhetip (gr. pralik, prvotna oblika) jezik Naj­starejši ugotovljeni oz. ohranjeni zapis dela, izvirnik ali njemu najbližji prepis; a. je do-mnevno izhodišče nadaljnjega ↗ tekstnega iz-

Bogovec (= prerok) je tožil bridkeje: »Ljubil sem Pismo kakor mati pod krizmankom (= križevcem) hlapčiča (= otroka) prvenčiča (= prvorojenca) v plenah (= plenicah). Pel sem iz njega za reda (= časa) jutranjega zora in prvih gostožerčičev (= gostosevcev) ...«

arhaizem: I. Pregelj, Bogovec Jernej, 1923

A

20

arhetipsko kritištvo

ročila. Starejše šole ↗ tekstne kritike so si po-stavljale za cilj odkritje in kolikor mogoče popolno obnovo a., ki so ga jemale za osnovo ↗ kritični izdaji.arhetipsko kritištvo lit ↗ mitokritika.arhitekst (fr. architexte) lit Po G. Genettu zvrst ne kategorije oz. sistemi (npr. lit. ↗ vrste, ↗ zvrsti, ↗ žanri, ubesedovalni načini, modal-nosti), ki presegajo posamezni tekst (↗ bese-dilo); ta je iz njih izpeljan, nanje se navezuje, jih na raznih ravninah prepleta in spaja. A. po Genettu rešuje protislovja tradicionalne tri­adne teorije zvrsti (lirika, epika, dramatika). Arhitekstualnost je zanj vrsta ↗ transtekstual-nosti, ki označuje razmerja besedila do žanr-skih klasifikacij in sistemov. Primerjaj ↗ pre-dloga, ↗ medbesedilnost.aristotelska dramaturgija lit Oznaka za dramsko kompozicijo ali obliko, ki izhaja iz načel Aristotelove Poetike, 4. stol. pr. n. št.; njena glavna značilnost je težnja k enotnosti dogajanja, k prostorski in časovni strnjenosti, k nepretrgani kavzalni povezanosti in jasni tektoniki. V tem smislu so aristotelske po-sebno klasične drame, ki imajo ↗ zaprto formo; B. Brecht je svoje ↗ epsko gledališče opredelil kot nasprotje a. d.aristotelske enotnosti lit ↗ enotnosti.arkadijska poezija lit Opevanje idealizira-nega miroljubnega, brezdelnega in srečnega pastirskega življenja (↗ bukolika, ↗ pastirsko pesništvo) z lahkotnimi ljubezenskimi mo-tivi; a. p. je imenovana po gr. pokrajini Arka-diji. Razširjena je bila že v antiki, Teokrit, Ver-gilij Bukolika, ok. 39 pr. n. št., v renesansi in baroku, npr. F. Petrarca, T. Tasso, J. Sannazaro, G. B. Guarini, odmevi še v rokokoju. Posebna oblika a. p. je ↗ pastirski roman.ars memoriae [ars memórije] (tudi ars me­morativa; lat. ‘umetnost pomnjenja’, ‘veščina pom njenja’) lit Disciplina ↗ retorike oz. topike (↗ tó pos) o mnemotehniki; prostorsko­sli-kovno memoriranje in razvrščanje argu-mentov, misli, izrekov (↗ sentenca) ali ↗ ek-semplov z namenom, da jih je mogoče priklicati iz spomina in uporabiti pri sesta-vljanju govora ali lit. dela; del ↗ kulturnega spomina. ars moriendi [ars morjéndi] (lat. umetnost umiranja) relig Knjižica za smrtno uro, pozno-

A

21

asklepiadej

srv. slovstvena oblika; vsebuje spovedne obrazce in tolažbo za umirajočega.ars poetica [árs poétika] (lat. ‘pesniška umet-nost’) lit Nauk o pesniški umetnosti (↗ poe-tika); oznaka po istoimenski Horacijevi verzni poslanici. Zač. v antičnem pojmovanju poe-zije kot veščine, razcvet v renesansi in klasi-cizmu, zaton po zmagi prepričanja, da je poe-zija izvirno, svobodno ustvarjalno dejanje.Ars poetica [árs poétika] (lat. ‘Pesniška umet‑nost’) Horacijeva verzna poslanica s pravim naslovom Epistula ad Pisones, lat. ‘Pismo o pesništvu’, 18 pr. n. št.; vsebuje temeljna dolo-čila pesniške teorije, mdr. znamenito formulo aut prodesse volunt aut delectare poetae, lat. ‘korist in zabava kot cilj pesništva’. Poslani ­ ca je odločilno vplivala na kasnejše poetike, npr. na istoimensko fr. delo N. Boileauja L'art poétique, 1674.artes liberales spl ↗ svobodne umetnosti.arza (gr. arsis, ‘dvig’) lit a) V kvantitativnem verzu šibki, tj. kratki del stopice; dolgi del je ↗ teza; a. je izražena z dvigom stopala pri plesu. b) V akcentuacijskem verzu krepki, tj. naglašeni del stopice; nenaglašeni je teza; a. je izražena z dvigom glasu.asimilacija jezik, lit Oznaka za prevajalsko me-todo; a. izvirnikovo umeščenost v svoji kul-turi nadomešča z umeščenostjo prevoda v drugačno, s prevodnim jezikom povezano geografsko in zgod. okolje. Primerjaj ↗ akultu-racija, ↗ teorija skoposa, ↗ svobodni prevod.asindeton (gr. brezvezje) jezik, lit Ena izmed ↗ retoričnih figur; z opuščanjem veznikov za-znamovano nizanje istovrstnih besed, be-sednih zvez ali stavkov, npr. veni, vidi, vici, lat. ‘prišel, videl, zmagal’. Nasprotje ↗ polisin-deton.asklepiadej (tudi Asklepiadov verz) lit Verz, imenovan po gr. pesniku Asklepiadu; mali a.

Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo,sijemo, gasnemo,škodimo, hasnemo,v kupe medu in otrova si lijemo,prostor vesoljni z željâmi prepletamo,večnost v trenutek begoten ugnetamo,z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo,grozo izzivamo, v dušo jo vabimo,vriskamo, jočemo –hočemo, hočemo.

asindeton: O. Župančič, Prebujenje, 1908

A

22

asklepiadska kitica

oz. dvanajsterec — — | —       — | —    — |   —; veliki a. oz. šestnajsterec — — | —    — || —     — || —     |   —; Horacij je

povezoval a. med sabo ali z drugimi verzi v ↗ asklepiadske kitice.asklepiadska kitica lit Antična štirivrstična kitična oblika; obstaja pet variant, mdr. štirje mali ↗ asklepiadeji; trije mali asklepiadeji in en ↗ glikonej; štirje veliki asklepiadeji.asonanca (tudi samoglasniški stik) lit Ujema-nje samoglasnikov, ne pa soglasnikov (↗ gla-sovne figure) v več besedah od zadnjega nagla še nega zloga dalje; v sl. pesništvu pred-vsem G. Strniša. Glede na število samoglasni-kov razločujemo enovokalne a. (mrak – divjad), dvovokalne a. (morje – sklonjen), trivokalne a. (vi jolica – rožica). Posebna oblika je španska a., tam prestopno asonira vsak drugi verz, npr. F. Prešeren, Hčere svet, 1831.atellana [atelána] lit St.rim. burka ljud. izvora; glavne značilnosti so grobi komični učinki, stalni ↗ tipi.aticizem lit Antična stilna smer lat. in gr. govornikov 1. stol. pr. n. št.; po vzoru atiških govornikov iz 4. stol. pr. n. št. so se imenovali aticisti. Zahtevali so preprost in jasen stil, mi-nimalne retorične okraske in zavestno opu-ščanje ritma; nasproten stil je bil zanje ↗ azia-nizem.atonizacija iktičnih mest (tudi a. metrično krepkih pozicij) lit Postavitev nenaglašenih zlogov na mesta v verzni ↗ metrični shemi, ki zahtevajo naglašene zloge; nasprotje je ↗ to­nizacija neiktičnih mest, oboje kršitev ↗ me-trične sheme.audition colorée [odisjó(n) koloré] (fr. ‘barvno slišanje’) lit Oblika ↗ sinestezije; primerjaj ↗ gla-sovna simbolika.autos sacramentales [áutos sakramentáles] (špan. ‘zakramentalne igre’) relig Špan. du-hovne igre; nastajale so v zvezi s cerkvenimi prazniki, dogmami, verskimi resnicami. For-mirale so se iz srv. misterijev, miraklov, mora-litet, zlasti v 13.–18. stol. Glavni avtorji: Lope de Vega, Tirso de Molina, P. Calderón.avantgarda (fr. predstraža) lit V lit. življenju gibanje, ki zavestno teži k prelomu s tradicijo, da bi lahko uvedlo radikalne novosti; oznaka zlasti za moderne lit. smeri po 1900, ki jim je cilj t. i. revolucija v literaturi, kulturi in social-

Stari ôča, ôča ljubi,ljubi ôča, modri mož!Lojtro bo za zid prinesel, za peséta kruha kos,hišna meni davno nosipisma s plačano rokó.

asonanca: F. Prešeren, Hčere svet, 1847

PrimerJe zelena luč cipres,razprostrta do obzorja.So požari južnih zvezd.In so hribi. In so morja.Realna podoba verzax x x x x x xx x x x x x x xx x x x x x xx x x x x x x xMetrična shemaX x X x X x XX x X x X x X xX x X x X x XX x X x X x X x

Legenda:x nenaglašeni zlogx naglašeni zlog

x neiktično mestoX iktično mestox nerealizirano iktično

mesto

atonizacija iktičnih mest: K. Kovič, Labrador, 1976

A

23

avtobiografija

nem življenju. Prvi zametki a. že v romantiki in zlasti proti koncu 19. stol. v dekadenci in simbolizmu, mdr. A. Rimbaud. Razvoj a. se deli na zgodovinsko a. od 1. do 2. svet. vojne, npr. ↗ kubizem, ↗ futurizem, ↗ dadaizem, ↗ eks-presionizem, ↗ konstruktivizem, ↗ nadreali-zem, ↗ zenitizem, in neoavantgardo po 2. svet. vojni, mdr. ↗ letrizem, ↗ konkretna poezija, ↗ ludizem.avanturistični roman lit ↗ pustolovski roman.avdiovizualni mediji kult Tehnični sistemi ob-čil, ki posredujejo tako optične kot akustične vtise; a. m. so npr. film, televizija, pomembni so za literaturo, ker jo posredujejo in uvajajo v nove zvrsti, npr. v ↗ televizijsko igro.Avesta Sveta knjiga ↗ zoroastrizma; vsebuje besedila iz različnih obdobij, molitve, pridige, himne, mite, obredna besedila. Najstarejši in najpomembnejši del so himne, t. i. ↗ gathe; k A. spada še komentar Zend‑Avesta. Teksti v A. so sorodni indijskim ↗ Vedam.avktorialna pripovedna situacija lit Ena od oznak za epsko pripoved po teoriji F. Stanzla; označuje jo to, da ↗ pripovedovalec pogosto govori s stališča svoje t. i. vsevednosti, zato je imenovan ↗ vsevedni pripovedovalec. Suve-reno stoji nad časovnim potekom zgodbe, se npr. meša vanjo s pogledi nazaj in z napo-vedmi, se oddalji od snovi v razmišljanje. A. p. s. je značilna za klasični roman, npr. Fiel-dingov Tom Jones, 1749, pri Slovencih že Jurči-čev Deseti brat, 1866.

Aleksej Fjodorovič Karamazov je bil tretji sin Fjodora Pavloviča Karamazova, graščaka iz našega okrožja, svoje dni tako znanega (še zdaj se ga spominjajo pri nas) – zaradi tragičnega in temnega konca, ki ga je doletel pred tridesetimi leti, in o katerem bom na svojem mestu še poročal.

avktorialna pripovedna situacija: F. M. Dostojevski, Bratje Karamazovi, 1879–80

avktorialni roman lit Roman, v katerem pre-vladuje ↗ avktorialna pripovedna situacija.avtentična izdaja spl Oblika ↗ izdaje; njen na-stanek je nadzoroval sam avtor. Med a. i. sta navadno največ pozornosti deležni prva (lat. editio princeps) in zadnja avtorjeva izdaja.avtobiografija lit Posebna oblika ↗ biografije; oris lastnega življenja, včasih v obliki ↗ dnev-

A

24

avtobiografski roman

nika. Pripovedni način je lahko strogo stvaren ali lit., tudi vsebinski poudarki so različni: zu-nanji dogodki (↗ spomini), duhovno ozračje dobe, notranji razvoj. V širšem smislu so bile a. že Avguštinove Izpovedi, 397–398; v novem veku je čedalje bolj razširjena zvrst z moč­nejšim poudarkom na avtorjevem jazu, sub­jek tiv nosti, zlasti od 18. stol. naprej, npr. J.­J. Rousseau, J. W. Goethe, A. Strindberg, A. Gi de, J.­P. Sartre; na Slovenskem J. Trdina, v lit. obliki I. Cankar, kasneje npr. L. Adamič, Smeh v džungli, 1933; F. Kralj, Moja pot, 1933; F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja, 1957; Ž. Petan, Avtobiografija, 1972; F. Koblar, Moj obračun, 1976. avtobiografski roman lit Besedilo, v katerem je lastni življenjepis neke osebe izoblikovan lit. in preraste v roman; napisan je kot prvo­osebna pripoved. Razlikujemo dve vrsti a. r.: pristni a. r. je tisti, v katerem prepoznavamo življenjepis realne avtorjeve osebe, npr. L. Ko-vačič, Prišleki, 1984–85; kvaziavtobiografski r. je roman, v katerem pripoveduje o svojem živ-ljenju izmišljena oseba, npr. I. Tavčar, Visoška kronika, 1919. Med obema vrstama ni ostre meje; v nekaterih romanih so zgodbe zasno-vane na podlagi realnih avtorjevih doživlja-jev, mdr. C. Dickens, David Copperfield, 1850; M. Rožanc, Ljubezen, 1979.avtomatični prevod jezik ↗ računalniški pre-vod.avtomatično pisanje (fr. écriture automa-tique) lit V ↗ nadrealizmu uveljavljena tehnika pisanja; izključuje kritično zavest in voljo, be-leži naključno zaporedje asociacij in tako ustvarja tekst v kvazipodzavestnem in pred­estetskem procesu; tudi montaža tekstov več avtorjev brez notranje zveze. A. p. so uvedli fr. nadrealisti, npr. A. Breton, P. Eluard, na Slo-venskem zlasti T. Šalamun.avtonomnost umet Samobitnost um. in tudi lit. dela kot zaključenega sistema; um. delo temelji na lastnih zakonitostih, zato je neod­visno od vsega, kar je zunajum., zunajlit. V tej obliki je a. postulat ↗ esteticizma, ↗ larpur­lartizma in tudi ↗ strukturalizma, ↗ poststruk-turalizma, ustrezna metoda lit. vede je ↗ ima-nentna interpretacija. Idejo o a. umetnine omejujejo različne filoz. in znanstvene smeri, ki opozarjajo na družbene, moralne, ideolo-

A

25

avtor

ške, socialne in celo polit. funkcije lit. dela, pa tudi na povezanost z drugimi oblikami kul-ture in civilizacije, mdr. ↗ pozitivizem, ↗ mark­sistična literarna veda, ↗ duhovna zgodovina, ↗ psihoanalitična metoda, ↗ feministična lite-rarna veda, ↗ novi historizem, s svoje strani tudi ↗ semiotika (↗ tekstno­kontekstna rela-cija).avtopoeza (gr. autopoiesis) lit V ↗ sistemski teoriji lastnost sistema, da proizvaja nove ele-mente in strukture iz sestavin, ki so v njem že navzoče; a. je povezana še s samoregulacijo sistema – sistem se prilagaja okolju, se odziva nanj tako, da preureja svoje lastne strukture, relacije.avtoprevod jezik, lit Avtorjev prevod lastnega besedila v drug jezik; bilingvalni avtor včasih prevede svoj izvirnik kot obvezujoče bese-dilo, včasih ga tudi spreminja ali namesto pre-voda sestavi novo ↗ verzijo izvirnika. F. Preše-ren je npr. več nem. prevodov svojih sl. pesmi objavil hkrati z izvirniki (Dekletam/An die Mädchen, 1827, Kam/Wohin, 1836). S. Beckett je pisal svoje romane in drame v angleščini ali francoščini in jih šele po objavi prevajal v fran-coščino ali angleščino (Happy Days, 1961, Oh les beaux jours, 1963). Tudi Brina Svit sedaj piše v francoščini in nato svoja dela prevaja v slovenščino (Un coeur de trop/Odveč srce, oboje 2006) A. so pogosto izhodiščna besedila za prevode v druge jezike, pri čemer imajo ve-ljavo avtoriziranih izvirnikov.avtor (iz lat. auctor, ‘množitelj’, ‘porok’, ‘vzor’, ‘svetovalec’, ‘začetnik’, ‘ustvarjalec’) lit Oseba, ki je ustvarila ↗ besedilo po svojih lastnih na-merah in z lastnim delom; tudi sinonim za po-jem ↗ pisatelj. A. je izvorni subjekt, proizvaja-lec besedila, ki pa lahko po svoji ali tuji volji ostane tudi prikrit (↗ psevdonim, ↗ mistifika-cija, anonimnost). V tradiciji retorike in poe-tike od antike do 18. stol. je bil a. pojmovan kot avtoriteta (lat. auctor, auctoritas), ki je podpi-rala nove izjave, in kot klasični vzor, ki ga je treba posnemati (↗ imitacija). Od humanizma do 19. stol. se je a. kot individuum s svojo last­no imaginacijo uveljavljal kot absolutni, avto-nomni, izvirni in svobodni stvaritelj besedila (vrh tega procesa je bil predromantični in romantični kult ↗ genija); njegove domnevne sporočevalne namere in psihične vsebine so

A

26

avtoreferencialnost

še globoko v 20. stol. veljale kot merilo za us-trezno razumevanje besedila. Z razvojem avtorskega prava in pisateljskega poklica v 19. stol. je a. postal nosilec pravic intelektu-alne lastnine, imitiranje pa je dobilo pečat manjvrednosti in celo kaznivosti (↗ plagiat). Imaginacijski, kreacionistični, semantični in avtorskopravni vidiki so iz a. naredili po-membno družbeno vlogo; t. i. avtorska funk-cija (termin M. Foucaulta), vezana na javno znano oz. kanonizirano osebno ime, v resnici vpliva na razvrščanje in rangiranje ↗ diskur-zov. Poststrukturalizem je kategorijo a. ostro kritiziral (R. Barthes je po Nietzschejevem zgledu slavil smrt a.), češ da zamejuje svobo-dni obtok pomenov; na njegovo mesto sta sto-pila osamosvojena tekstualnost ↗ pisanja in ↗ bralec, ki tekstom pripisuje pomen. Lit. teo-rija je že pred Barthesom vzpostavila razliko med resničnim a. kot osebo in ↗ pripovedoval-cem oz. lirskim subjektom, ki je zgolj fiktivni subjekt besedila. W. Booth in S. Chatman sta vpeljala še vmesni pojem – implicitnega a., tj. antropomorfno predstavo, ki si jo o zavesti in osebnosti (nazorih, vrednostni perspektivi, estetiki) a. oblikuje bralec na podlagi potez posameznega lit. dela. avtoreferencialnost (tudi samonanašanje; iz gr. autos, ‘sam' in lat. referre, ‘sporočiti’, ‘pri-nesti’) znan, lit Pojav, da se ↗ znak nanaša (↗ refe-renca) sam nase oz. zaznamuje, zastopa sa-mega sebe (npr. s stavkom Ta stavek ima pet besed); sicer predstavlja reč (↗ referenta), ki je nekaj od sotnega, drugega od njega. V lit. bese-dilu je jezik uporabljen tako, da se znaki nana-šajo tudi ali predvsem na sporočilo samo, na predstavljeni svet, ki ga tekst sam ustvarja (↗ literarnost, ↗ fikcija). A. je zato za nekatere teoretike istovetna s ↗ poetično funkcijo. ↗ De-konstrukcija poudarja, da so samonanašalna vsa lit. dela, češ da govorijo o sebi, figurativ-nosti, lit. diskurzu. A. je značilna za ↗ postmo-dernizem in ↗ metafikcijo, npr. pripovedoval-čevi sprotni komentarji lastnega postopka pisanja, pa tudi za lit. avtotematizem prejšnjih obdobij, tj. tematiko literature, pisateljevanja, lit. oblik ipd., in ↗ avtobiografijo. Prvoosebni pripovedovalec se z avtobiografsko pripo-vedjo nanaša na lasten lik v preteklosti; tako interpretira samega sebe in za nazaj vzpo­

A

27

azijanizem

stavlja svojo ↗ identiteto. A. je ključen dejavnik v sistemskih obravnavah literature (↗ avto­poeza).avtorefleksivnost lit Postopek ↗ metafikcije.azijanizem jezik Polemična oznaka t. i. atici-stov (↗ aticizem) v 1. stol. pr. n. št. za bohotni stil tedanjih govornikov v Mali Aziji in gr. go-vorniških šol v 3. stol. pr. n. št; oznaka je bila naperjena tudi proti Ciceru. Očitali so mu bo-hotnost, gostobesednost, uporabo ritmičnih kadenc, ki naj bi slabile njegov stil.

Poet tvoj nov Slovencam venec vije,'z petnajst sonetov ti tako ga spleta,de »magistrale«, pesem trikrat peta,vseh drugih skupej veže harmonije.

Iz njega zvira, vanjga se spet zlijepo vrsti pesem vsacega soneta;prihodnja v prednje koncu je začeta ...

avtoreferencialnost: F. Prešeren, Sonetni venec, 1847; prvi sonet opisuje strukturo sonetnega venca.

B

28

bajka

bajka mit, lit ↗ mit.bakhej lit Trizložna antična stopica iz krat-kega zloga in dveh dolgih zlogov (  — —).balada (prov. ballada, it. ballata, ‘plesna pe-sem’) lit a) Epsko­lirska pesniška oblika; nepo­sredno in nazorno predstavlja nenavadne do-godke, snov zajema večidel iz zgodovine, pripovedk in bajk; kitica, verz in rima po-ljubni. Po J. W. Goetheju praoblika pesništva, ker spaja v sebi dramske, epske in lirske sesta-vine. Zač. v ljud. pesništvu germ. narodov (ang.­škotske b., zveza s petjem in plesom), na tej podlagi se je v predromantiki razvila umet na b. (G. A. Bürger, Goethe, F. Schiller), kjer so v ospredju skrivnostno grozljivi, usod-nostni, nad naravni motivi. B. je bila priljub­ljena tudi v romantiki in realizmu, glavni av-torji npr. L. Uhland, H. Heine, A. Mickiewicz, A. S. Puš kin, T. Fontane, A. Miegel; na Sloven-skem F. Prešeren, A. Aškerc, v sl. moderni pri D. Ket teju, J. Mur nu, O. Župančiču lirične se-stavine, novejša b. pri M. Boru, J. Menartu. Po-sebna oblika moderne b. pri B. Brechtu, M. Kr-leži, a bližja Villonovi b.; na Slovenskem ta tip balade B. Vodušek, I. Gruden. b) Lirska pesni-ška oblika v dveh oblikah; ljud. plesna pesem v rom. deželah, z refrenom, kratka in kitična, od tod posebna umetna pesniška forma v tru-badurski poeziji in v it. liriki, ↗ dolce stil nuovo (Dante); v 14.–15. stol. oblika fr. umetne pesmi (F. Villon), večidel s 3 rimanimi kiticami (8–12 verzov) in štirivrstično poslanico (fr. envoi). Primerjaj ↗ romanca.barbarizem jezik Oznaka antične retorike za prekršek zoper idiomatsko korektnost; za-jema zlasti besede tujih podložnih ljudstev; primerjaj ↗ solepsizem.bard (irsko ‘pevec’) lit Srv. kelt. dvorski pesnik in pevec; izraz so od 18. stol. zmotno uporab-ljali tudi za germ. pevce; primerjaj ↗ skald, ↗ skop.baročni oder gled Igralni prostor v baroku; re-flektiral je osrednjo baročno idejo o teatraliza-ciji sveta in življenja (lat. ↗ theatrum mundi, theatrum vitae humanae) in od tod izvedenih konceptov o ničevosti življenja ter o opoziciji bistva in videza, resničnosti in maske, osebe in vloge, večnosti in trenutka, stanovitnosti in nestanovitnosti. B. o. je prevladoval v špan. zlatem veku (↗ siglo de oro), posamične prvine

Bb

B

29

barok

so tudi v elizabetinskem gledališču (↗ elizabe-tinski oder). Težnja po popolnem posnemanju čutnega sveta je pripeljala do zmagoslavja odrske tehnike, ki doseže višek npr. v efektih ognja in vode. Pomemben je bil izum zamen-ljivih kulis, s katerimi je bilo mogoče doseči videz prostorske perspektive. Medtem ko je bil renesančni igralni prostor horizontalen (dimenzija človeškega), je v baročnem vse obr-njeno v vertikalo, navzgor k Bogu (vrvišče) in navzdol k hudiču (pogrezalo). Prostor postane razčlenjen, kar je doseženo s kulisami in ume-tno perspektivo in s strogo ločitvijo avditorija od odra. Vse odrske prvine, posebej pa teh-nični efekti in optične prevare poudarjajo na-videznost in minljivost tostranskega življenja ter njegovo čutno dražljivost in zapeljivo ble-ščavo.barok (po port. izrazu barocco, ‘nepravilni bi-ser’) umet Oznaka za celotno evr. kulturo po ↗ re nesansi in vse do ↗ razsvetljenstva; prvo-tno pojem v draguljarstvu, nato v prenese-nem pomenu oznaka za nepravilno, nabuhlo, nenavadno, kar je postalo s fr. klasicizmom manjvrednostna oznaka za likovno umetnost 17. in 18. stol. Šele konec 19. stol. (H. Wölfflin) v likovnoumet. vedi oznaka za samostojno, enakovredno, iz lastnih zakonitosti zraslo stilno smer. Ta pomen se je nato uveljavil še za druge umetnosti in kulturo (relig. čustvova-nje, teologija, filozofija, tip človeka) 17. in 18. stol., včasih celo za druge stilno razgibane, večidel končne faze umet. obdobij, npr. za po-zno antiko, pozno gotiko. B. je nastal iz krize renesanse, namesto njene panteistične har-monije je doživljal razklanost, polarnost sveta in človeka (nasprotja med tostranstvom in on-stranostjo, končnostjo in neskončnostjo, čut­nostjo in razumom, življenjem in smrtjo), zato je njegova podoba sveta nemirna, dina­ mična. Zlasti ker je poskušal obnoviti trans­cendenco sred. veka (vpliv katoliške pro­tireformacije), individualizem renesanse pa podrediti monarhičnemu absolutizmu, kar je ustvarjalo značilne napetosti. Kultura b. je bila socialno določena z absolutizmom 17. stol., njena podlaga dvori, vendar tudi mo-čan delež takratnega meščanstva. — V litera-turi se je b. uveljavljal formalno in vsebinsko. Formalni b. je umetelen, nabrekel, artistično

Tipične poteze baroka po H. Wölfflinuslikovitostglobinskostodprta formaenovitostrelativna jasnost

barok

B

30

basen

hermetičen stil, npr. ↗ concetti, ↗ manierizem, ↗ marinizem, ↗ gongorizem, ↗ precioze, ↗ evfui­zem. Vsebinski b. je napetost med čutnim po-zemstvom in spiritualno onstranostjo, pre-vzetost s fenomeni minljivosti, ničnosti, smrti; doživetje sveta kot gled. odra in igre, življenja kot nepreračunljive menjave (↗ kolo sreče); v oblikovanju teh tem nagnjenje h kontrastom, k dinamičnemu izrazu, ↗ alegoriji, emblemu. Zlasti mu je bilo blizu gledališče (↗ baročni oder) zaradi smisla za reprezentativnost, raz-kazovanje, čutno predstavnost, formalni vi-dez; v gledališču je združeval besedo z optič-nimi in muzikalnimi elementi, jim jo podrejal, od tod pogostost baleta, slavnostnih sprevo-dov. — Literarni b. je zajemal vse vrste in zvrsti. V liriki je uspešno gojil sonet, idilo, odo, relig. in ljubezensko pesem (G. Marino, L. Góngora z zbirko Samote, 1636, J. Donne, Pobožni so‑neti, 1633, in šola t. i. metafizičnih pesnikov, A. Silesius) in tudi satiro, epigram. V epiki je ustvaril zadnje pomembnejše primere evr. epa (Marino, Adonis, 1623, J. Milton, Izgub‑ljeni raj, 1667), v proznem romanu je nada­ljeval renesančne zvrsti v novi obliki heroično galantnega, satiričnega, potepuškega romana (H. d'Urfé, M. de Scudéry, P. Scarron, H. J. C. Grimmelshausen, Simplicius Simplicissi‑mus, 1668). V dramatiki sodijo v območje b. npr. P. Calderón z Življenje je sen, 1636, J. Dry-den, A. Gryphius. Od pollit. zvrsti je po-membna pridiga, mdr. Abraham a Santa Clara. V vsebinski b. spadajo tudi mnogi fr. avtorji 17. stol., F. Malherbe, P. Corneille, J. Ra-cine, J. B. Bossuet, ki so zaradi formalne usmerjenosti pogosteje uvrščeni v ↗ klasici-zem. — Na Slovenskem se je b. razvil v omeje-nem obsegu nabožne literature, trajal je ok. 1670–1770. Prežel je slog, včasih tudi tematiko cerkvenih pesmi, verskih premišljevanj, pri-dig, avtorji mdr. M. Kastelec, Janez Svetokri-ški, Rogerij, A. Steržinar. basen lit Kratka didaktična zgodba v verzih ali prozi s tipiziranimi, večidel živalskimi, lahko tudi človeškimi liki; izvira iz Orienta (stara Mezopotamija). V gr. literaturi Ezop (npr. Starec in smrt, Cvrček in mravlja, 6. stol. pr. n. št.) na podlagi orient. in gr. b., te b. je pre-pesnil Fedrus v lat. verze (npr. Volk in jagnje, Žabji kralj, ok. 40 n. št.). Ugledna zvrst zlasti

B

31

Berliner Ensemble

v klasicizmu 17. stol. in razsvetljenstvu: J. La Fontaine (npr. Hrast in trs, Krokar in lisica iz zbirke Basni, 1668–94), G. E. Lessing (tudi teo-retik b.; Basni, 1759), I. A. Krilov (npr. Orel in krt, Svinja pod hrastom, 1809–43). Na Slo­venskem mdr. V. Vodnik (npr. Kos in brezen, Sraka in mlade, 1798), J. Stritar, D. Kette (Muha in pajek, Mravlji, 1896), M. Bor, S. Pregl, M. Košuta. Za b. je bistvena kratkost, skop izraz, usmerjenost k poanti, ki pojasni nauk, ta ni moralistično idealen kot v ↗ para-boli, ampak realističen, brez iluzij glede na dejanskost; primerjaj ↗ živalsko pesništvo.beat [bít] (tudi bit) lit Gibanje v am. literaturi v 50. letih 20. stol., zelo odmevno v 60. letih; po­imenovanje iz večpomenskega ang. izraza Beat Generation. Po ljud. rabi iz 19. stol. namesto ang. beaten, ‘potolčen’, torej ‘potolčena gene-racija’. Razumljen tudi kot ‘izgubljena genera-cija' po žargonski rabi jazzovskih glasbenikov 40. let, ki so bili b. literaturi vzor ritmične ne-posrednosti in spontane improvizacije. Alu-zija na beatific, ang. ‘blažen’, ‘zamaknjen’, tj. pod vplivom mamil in relig. filoz. doživetij (zen). Glavni predstavniki mdr. J. Kerouac, W. Burroughs, N. Mailer (proza), A. Ginsberg, L. Ferlinghetti, G. Carso, G. Snyder (poezija); zlasti avtobiografska proza in poezija v svo-bodnem verzu, z besediščem vsakdanjega go-vora, izzivalno nasprotno konvencijam t. i. akademske litetarure in buržoazne kapita­listične družbe. Vpliv in prevodi tudi v Slo­veniji, npr. pri N. Grafenauerju, M. Juraku, M. Ogenu, še v 60. letih odmevi pri T. Šala-munu. beletristika lit ↗ leposlovje.berilo (tudi čitanka) ped Zbirka umet. besedil, namenjenih predvsem šolskemu ter tudi sa-mostojnemu razvijanju bralnih zmožnosti; v b. so odlomki ali celovita starejša in sodobna kakovostna besedila različnih lit. vrst in zvr-sti z didaktičnim instrumentarijem, npr. vpra-šanji in nalogami ob izbranih besedilih, ki ustreza veljavnemu učnemu načrtu in sodob-nim načelom ↗ literarne didaktike.Berliner Ensemble [berlíner a(n)ámblə] (nem. ‘Berlinski ansambel’) Igralska skupina, ki jo je 1949 ust. B. Brecht; njen sedež je v gledališču Theater am Schiffbauerdamm v Berlinu. Sku-pina je v praksi utemeljila in po Brechtovi

B

32

berljivi tekst

smrti ohranjala stil ↗ epskega gledališča. B. E. je močno vplival na sodobno gledališče, zlasti nem. Uprizarja predvsem Brechtova dramska dela.berljivi tekst (fr. le texte lisible) lit Po R. Barthesu ena izmed dveh osnovnih vrst tek sta; b. t. pasivno sprejemajo obstoječe lit. in kult. ↗ kode, zato vodi k bolj pasivnemu bra-nju, omejuje raznovrstnost ↗ interpretacij in daje vtis, da ima lasten, trden pomen, npr. rea-listični roman. Nasprotna oblika je ↗ pisljivi tekst. Primerjaj sorodno nasprotje ↗ odprti tekst – ↗ zaprti tekst.beseda zgod Kult. prireditev v ↗ čitalnici.besedilo (tudi tekst) spl Komunikacijski pojav, ki nastaja s tvorčevo uporabo in materialno fik sacijo znakov iz jez. sistema (↗ kod); zapore-dne povedi se pri tem slovnično in vsebinsko povezujejo (↗ kohezija, ↗ koherenca), ker se na-našajo (↗ referenca) na isti besedilni svet, tj. na skupne konstelacije pojmov, tem, predstav­ljenih ↗ referentov (↗ predstavljanje). B. je she-matska, dinamična, pomensko ne povsem dorečena znakovna struktura, ki jo delno obli-kujejo nameni ↗ naslavljalca, tako da ima svojo perspektivo oz. modalnost in drugim pred-stavlja neko vednost; dograjuje jo šele ↗ na-slovnik, ki na podlagi snovne znakovne zgradbe ↗ sporočila, z upoštevanjem izhodišč-nega ↗ konteksta, svoje komunikacijske situa-cije in z lastnim sklepanjem (↗ inferenca, ↗ in-terpretacija) oblikuje ↗ informacijo, in sicer na ravni, ki presega obvestilnost posameznih povedi oz. ↗ izjav (takšno obvestilo se imenuje besedilni smisel). B. je predmet raznih strok, mdr. jezikoslovja, teorije diskurza, kognitivne znanosti, lit. vede, in jih tudi meddisci­plinarno povezuje. Po M. Bahtinu je ustno ali pisno b. glavno izhodišče humanistično­filo-loškega mišljenja, saj kot izjava drugega sub­jekta zahteva razumevanje in spodbuja odziv (↗ dialoškost, ↗ drugi, ↗ medbesedilnost). Izraz ↗ tekst, ki se sicer uporablja kot sinonim za b., ima v okviru ↗ semiotike in ↗ poststruktura-lizma še drugačen pomen; tako lahko b. poj-mujemo predvsem kot jez. tekst za razliko od likovnih, filmskih idr. tekstov. Lit. delo je torej b., ki ga označuje ↗ literarnost (primerjaj tudi ↗ literarno dejstvo); poleg lit. obstajajo številne druge besedilne ↗ zvrsti in ↗ žanri.

B

33

Biblia pauperum

besediloslovje (tudi tekstna lingvistika) jezik Področje jezikoslovja, ki se ukvarja z besedili; z njihovo tvorbo, zgradbo (zlasti s struktu-rami, ki presegajo skladenjsko ravnino), po-meni, funkcijami, zvrstmi in recepcijo. Soro-dna mu je tekstna znanost (↗ tekstologija), je pa zasnovana širše in meddisciplinarno, saj poleg jezikoslovja zajema mdr. ↗ kognitivno znanost, psihologijo, antropologijo, psiho­analizo, etnologijo, sociologijo.besedna igra jezik Izrabljanje raznih možnosti jez. gradiva za presenetljive domiselne učinke; ponavadi temelji na dvoumnosti kakega izraza ali podobnosti zvočne oz. slišne podobe dveh besed, med katerima je močno pomensko na-sprotje, npr. ↗ homonim, ↗ paronomazija.besedna stopica lit Poimenovanje ↗ akcentske enote pri N. Omersi; nasprotje metrična ↗ sto-pica.besedna umetnost lit Novejši izraz za ↗ litera-turo (slovstvo, književnost, beletristiko); na-stal je z upoštevanjem dejstva, da spadajo lit. besedila v območje ↗ umetnosti in se od likov-nih, glasbenih in drugih umetnosti razliku-jejo v tem, da za svoj medij ali sredstvo uporab­ljajo naravni jezik, sestavljen iz besed.besedne figure jezik, lit Skupna oznaka za tri vrste ↗ retoričnih figur, ↗ morfološke figure, ↗ sintaktične figure in semantične figure oz. ↗ trope.besednjak jezik a) Besedni zaklad. b) ↗ abe­cednik.besedno preobilje jezik, lit ↗ pleonazem.bestiarij (iz lat. bestia, ‘zver’) lit Oblika ↗ žival-skega pesništva; alegorični prikazi živalskega sveta, ki izhajajo iz poznoantične razprave Physiologos, gr. ‘Fiziologija' (3. stol.).bestseller [bestsélər] (tudi uspešnica; ang. ‘najbolj prodajan’) lit Knjiga, ki ima v določe-nem času na tržišču nadpovprečen uspeh, po­navadi pospremljen z intenzivnim reklami­ranjem; nasprotje b. je t. i. longseller ali steadyseller, knjiga, ki se sicer prodaja v manj-šem številu izvodov, zato pa daljše časovno ob dobje.Biblia pauperum [biblija páuperum] (lat. ‘Sveto pismo ubogih’) Srv. priredba ↗ Biblije brez besedila, samo z likovno upodobitvijo glavnih dogodkov; namenjena je predvsem nepismenim; predmet umet.zgod. raziskav.

B

34

Biblija

Biblija (tudi Sveto pismo; gr. biblía, ‘listi pa-pirja’, ‘listi knjige’) Zbirka spisov, ki velja krist­janom in delno tudi Judom za zapis božjega razodetja (↗ svete knjige); spisi opisujejo zgo-dovino odrešenja od stvarjenja sveta do Kri-stusa. Obseg biblijskega ↗ kanona se v različ-nih verah nekoliko razlikuje. Krščanska B. se od 2. stol. deli na Staro zavezo in Novo za‑vezo. Ju dov ska B. obsega večino knjig Stare zaveze; podobno kot Judi štejejo tudi prote-stanti nekaj starozaveznih knjig za ↗ apokrife, za katoličane so te knjige devterokanonične. Pri Judih se B. deli na tri dele: postavo (Tora), preroke in spise; katoličani delijo Staro za‑vezo na zgod., preroške in poučne knjige, Novo zavezo pa na ↗ evangelije, apostolska dela, apostolska pisma in ↗ Apokalipso. — B. je nastajala približno od 1200 pr. n. št. do pri-bližno 100 n. št. Večino knjig se pripisuje dolo-čenim piscem, vendar so se vsaj starejše dolgo razvijale do dokončne oblike. Jezik izvirnika je v Stari zavezi hebr., le v manjšem obsegu aramejski in gr., v Novi zavezi gr. Najstarejši ohranjeni rokopisi (odlomki Stare zaveze v hebrejščini iz Kumrana v Palestini) izvirajo iz 2.–1. stol. pr. n. št.; veliko je ohranjenih gr. ro-kopisov Nove zaveze iz 2.–7. stol. n. št. Najpo-membnejši rokopis B. so Codex Vaticanus (Rim), Codex Sinaiticus (London) iz 4. stol., Codex Alexandrinus (London) in Codex Ephraimi rescriptus (Pariz) iz 5. stol. — Biblij-ska kritika poskuša kolikor mogoče natančno raziskati izvirno besedilo B., pri čemer si po-maga s starimi ↗ biblijskimi prevodi; po-membna je za razvoj metod ↗ filologije in ↗ tekst ne kritike. B. sodi med prva tiskana dela in jo največkrat izdajajo.biblijski prevod relig Najbolj razširjen relig. prevod z mnogimi značilnostmi ↗ literarnega prevoda; vpliven zlasti med novoveškimi evr. literaturami. V množici b. p. so posebno po-membni ↗ Septuaginta iz 2. stol. pr. n. št.; ↗ Vulgata iz konca 4. stol.; delni st.cerkv. slo-van. prevod Cirila in Metoda s konca 9. stol.; Luthrov celotni nem. prevod Biblije (1522–34), ki velja za temeljno delo novejše nem. knji-ževnosti; Trubarjev sl. prevod Novega testa‑menta (1555–60), s katerim se začenja sl. književnost. Prvi je celotno Biblijo prevedel v slovenščino J. Dalmatin (1584), od novejših je

Biblija: evangelij po Janezu (papirus, ok. 200 n. št.)

Biblija: knjige, ki sestavljajo B. ↗ str 36–37

B

35

bilina

najpopolnejši, po izvirnikih nastali Standar‑dni prevod (1998). – Hieronim, M. Luther, P. Trubar, ↗ lolardi so pisali in govorili npr. tudi o možnosti in namenu prevoda, o načinu prevajanja. Povezovanje teorije s prakso b. p. se ohranja še zdaj, problematično je zlasti ↗ za-staranje prevoda. bibliografija znan a) Izraz za strokovno­znan-stveno dejavnost, ki izbira in popisuje javno-sti namenjene tekste, bibliografske enote, in jih po različnih kriterijih ureja ter objavlja; ne-pogrešljiv pripomoček pri znanstvenem delu, npr. pri iskanju ↗ sekundarne literature. B. naj bi vsebovala naslednje podatke: ime in prii-mek avtorja, stvarni naslov in dostavke k stvarnemu naslovu, podatke o izdaji in natisu dela, impresum (kolofon), obseg dela, format dela, vezavo, naklado, ceno, naslov knjižne zbirke, podatke o črkopisu in tisku, podatke o vrsti izdaje (npr. bibliofilska, oštevilčena) in podatke o vsebini dela. B. so urejene po različ-nih načelih: abecedna, kronološka, sistema-tična, retrospektivna, tekoča, kumulativna, splošna, strokovna, medn., narodna. Prva sl. retrospektivna splošna b. je F. Simoniča Slo‑venska bibliografija I. del: Knjige (1550 do 1900), 1903–05; sl. tekočo letno b. izdaja Na­rodna in univerzitetna knjižnica pod naslo-vom Slovenska bibliografija, pregled nad sl. b. pa omogoča COBISS. b) Nekdaj izraz za ce-lotno vedo o knjigi.bidermajer (nem. Biedermeier) 1. kult Oznaka za življenjski slog in celotno duhovno narav-nanost nem. in avstr. meščanstva in malome-ščanstva v ↗ predmarčni dobi (1815–48); umik s polit.­socialnega območja v idilično, fili str­sko domačnost; poimenovanje po ironično prikazanem lit. liku malomeščana pri L. Eich­rodtu. 2. umet Oznaka za umet. stil ↗ pred-marčne dobe; lit.zgod. periodizacijska oz naka za ustrezno lit. smer te dobe – vendar je sporna, ker ni dovolj jasno razmejena od so­časnih pojavov pozne ↗ romantike in ↗ Mlade Nemčije. Poteze b. so opazne v krogu ↗ čbeli-čarjev, v poljudnih pesmih A. M. Slomška in njegovega kroga, pa tudi v poznih Prešernovih priložnostnih pesmih: Nuna in kanarček, 1846, Sveti Senan, Nebeška procesija, obe 1845.bilina lit Oznaka za rus. junaške ljud. pesmi; v vsebini odsev najpomembnejših zgod. dogod-

biblijski prevod: naslovna stran Dalmatinove Biblije, 1584

kov, kijevski knezi, vdor Tatarov, boji Petra Velikega. Deloma so nastale v fevdalnem oko-lju in se nato širile med ljudstvo; najprej v oko-lici Kijeva (10.–11. stol.), nato Novgoroda in Moskve; od 17. stol. naprej upad.B. je pogost tudi v drugih književnostih, v sl. F. Levstik (Tugomer, 1876), predvsem pa v pre

LITERATURA

LITERATURA

LITERATURA

Iz vsebine: – literarne zvrsti, smeri, tokovi – hermenevtika, tekstna kritika – verzologija in literarna retorika – gledališče – žanrska, trivialna literatura – besediloslovje, teorija diskurza – prevajalstvo – sodobna metodologija

Leksikon LITERATURA je popolnoma prenovljena izdaja strokovnega leksikona izpred skoraj dvajsetih let. Obsega več kot 2500 gesel z vseh področij literarne teorije, pridružuje jim pojme iz literarne zgodovine. Na novo je napisana dobra polovica gesel, saj se stroka vsak dan obogati z novimi spoznanji. Bistveno pa so prenovljena in razširjena tista področja, ki so bila v prejšnji izdaji šibkeje obravnavana oz. samo nakazana. Z besedilnim delom tvori celoto več kot 300 enot slikovnega gradiva, ki bistveno dopolnjuje zbrana gesla.

LEK

SIK

ON

LEK

SIK

ON

LEK

SIK

ON

39,96 €