KartografijA in Orientacija v Naravi

Kartografija in orientacij - 1 - oktober 2002

Zbral in uredil: Klemen Volontar

KARTOGRAFIJA ORIENTACIJA



KARTOGRAFIJA

Opredelitev kartografije Razvoj kartografije Zemljevid

nastanek zemljevida projekcije merilo in simboli prikazovanje povrja

oprema zemljevida vrste zemljevidov



Opredelitev kartografije

Kartografija je nauk o risanju in izdelovanju zemljevidov ter o upodabljanju zemeljske povrine s kartami. Bistven element vsakega zemljevida je tudi zunanji videz. Nemki kartograf Max Eckert: "Kartografija je krasna meanica znanosti in umetnosti". H kartografiji sodi tudi izdelovanje globusov, reliefov, atlasov ipd.

Sodobna kartografija je tesno povezana z nekaterimi drugimi vedami: geodezija: natanni podatki o obliki in dimenzijah zemlje in

koordinate trigonometrinih tok fotogrametrija: aerofotogrametrija je osnova kartiranja v krajih, kjer

ni izvedena geodetska izmera astronomija in gravimetrija: pomagata pri doloevanju geografskih

koordinatnih tok z astronomskim opazovanjem in ugotavljanjem sile tenosti

geografija: osnovni podatki o naravnih in drubenih pojavih in njihovi medsebojni povezanosti

grafika: obravnava tehnoloko in umetnostno plat izdelovanja kart poligrafija: se ukvarja s tehnologijo tiskanja kart

Zemljevidi so danes pomemben pripomoek v ivljenju. Z njimi ponazarjamo vednost o Zemlji, krajih, delih zemeljske povrine in o ljudeh. e od nekdaj je lovek poskual narisati tloris svojega ivljenjskega prostora. Najstareji primerek zemljevida (pribl. 6000 pr.n.t.) so odkrili na arheolokem najdiu najstareje znane naselbine Catal Hyk v srednji Turiji leta 1963. Zemljevid je narisan na zidu in prikazuje tloris z ulicami in hiami v podnoju gore Hasan Dag. Stari Grki so razvili zemljepis in kartografijo na znanstveni podlagi. Znani kartografi so bili tudi stari Arabci, s pomojo katerih se je ohranilo znamenito delo Claudiusa Ptolomeja, aleksandrijskega uenjaka, ki je postavil teoretine osnove za izdelavo kart. Zaradi pravilne razdelitve lastnine so nastali tudi prvi kartografski prikazi povrin lastnikov. e v starem Rimu je bilo merjenje parcel pomembno zaradi doloevanja viine davkov lastnikom zemlji. V asu velikih odkritij je kartografija doivela razcvet, in sicer iz potrebe po dobrih in

zanesljivih kartah ter zaradi monosti risanja kart na osnovi konkretnih merjenj. V zgodnjem srednjem veku so prevladovali portulani - pomorske karte z vrisanimi potmi, reliefom obal, razdaljami med pristanii.



Leta 1492 je Martin Behaim izdelal prvi globus. V drugi polovici 16. st. se je sredie kartografije preneslo na Nizozemsko (Gerard Mercator in Abraham Ortelius). V asu vse od 18. st. dalje pa so se uveljavljale pravilneje projekcije in natanneje meritve ozemelj, tevilneji topografski podatki, nezanemarljiv pa je bil tudi razvoj tiska in tiskarskih tehnik... V tem asu je Francija postala prva deela, kjer so izdelovali podrobne in natanne zemljevide, zasnovane na triangulaciji D in uporabi kartografskih simbolov. Danes si ivljenja skoraj ne znamo predstavljati brez kart, sodobne kartografije pa ne brez fotogrametrije, elektronskega merjenja razdalj, digitalnih raunalnikih sistemov, satelitskih posnetkov ipd.

V 17. st. smo Slovenci dobili prvo obseneje delo, posveeno naim pokrajinam - opis Vojvodine Kranjske, ki ga je sestavil J.V.Valvazor. V 18. st. smo dobili prvo pomembnejo karto Vojvodine Kranjske, ki jo je sestavil Ivan Dizma Florjani v merilu 1:110000. V naslednjih obdobjih so napredek v kartografski izmeri in predstavitvi naih krajev prinesle terezijanske in joefinske reforme. Uvedli so sistematino pobiranje davka, zaradi tega pa nastanejo tudi prvi katastri. Leta 1843 je kustos ljubljanskega muzeja Henrik Freyer izdal karto Kranjske in sosednjih pokrajin v merilu 1:115000 s slovenskimi in nemkimi imeni. Peter Kozler je leta 1854 izdal zemljevid zdruene Slovenije v merilu 1:576000, ki je imel vrisane meje slovenskega narodnostnega ozemlja in slovenska imena. Pomemben kartograf je bil tudi Bla Kocen, ki je izdelal veliko olskih stenskih kart in avstrijski olski atlas. Pomembneji slovenski kartografi so bili e Ivan Selan, Valter Bohinc in France Planina. Leta 1953 je bil v Sloveniji ustanovljen Intitut za geodezijo in fotogrametrijo. Nezanemarljivi so tudi kartografski prikazi tudij slovenskih geografov Melika, Ileia, Kunaverja ipd.

Zemljevid

ali karta je pomanjana podoba zemeljskega povrja ukrivljeno zemeljsko povrje je prikazano na ravni ploskvi na kartah so dejanski pojavi predstavljeni s simboli oziroma dogovorjenimi znaki zemeljsko povrje je na kartah predstavljeno iz zenita (iz zraka).

Merilo zemljevida nam pove, kolikokrat smo resnino razdaljo v naravi pomanjali na zemljevidu. Povrine krogle naeloma ni mogoe brez popaenj prenesti na ravno ploskev.



Nastanek zemljevida

Projekcije Za pravilno prikazovanje lege in razdalj zemeljskega povrja na karti je najprej potrebno najti usklajen geometrini sistem. Najpreprosteja je mrea pravokotnih rt - stopinjska mrea, ki ji izhodii predstavljata ekvator in greenwiki poldnevnik. V njej lahko s koordinatami tono doloimo lego katerekoli toke na Zemljinem povrju. Problem pa se pojavi, ko poskuamo del zemeljske oble, ki je zakrivljen, prenesti na ravno povrino. Povrine krogle naeloma ni mogoe brez popaenj prenesti na ravno ploskev. Kartografi so si izmislili razline naine, kako preslikati del zemeljske povrine iz okrogle oblike na ravnino. Tako dobimo razline projekcije. V osnovi lahko projeciramo okroglo zemeljsko povrino na pla valja (valjne projekcije), stoca (stone projekcije) ali na ravnino nad teajem (azimutne projekcije).

Seneganik, J. Drobnjak B., Oti, M. 1998: ivim v Evropi. Zemljepis za 6. razred O. Modrijan. Ljubljana. Prikaz valjne, stone in azimutne projekcije.

Poleg tega pa projekcije razdelimo tudi glede na tonost. Pri prenaanju povrja krogle na ravno ploskev ni mogoe ohraniti popolne tonosti; hkrati namre ne morejo ostati tone povrine, razdalje in koti. Tako loimo projekcije, ki so tone v kotih in oblikah (konformne), tone v razdaljah (ekvidistanne) in tone v povrinah (ekvivalentne).



Stopinjska mrea je sestavljena iz stopinjskih poldnevnikov (meridianov) in stopinjskih vzporednikov (paralel). Izhodii stopinjske mree sta najveji vzporednik - ekvator in dogovorjeni meridian - zaetni ali greenwiki meridian. Imamo 179 stopinjskih meridianov na vzhod in toliko na zahod od zaetnega poldnevnika (180. poldnevnik je skupni) in 89 stopinjskih vzporednikov severno in 89 juno od ekvatorja (90. paraleli sta pola).

Stopinjski poldnevniki (meridiani) so navidezni polkrogi, ki potekajo od severnega do junega teaja, kjer se stikajo in so na ekvatorju oddaljeni 1 kotno stopinjo.



Stopinjski vzporedniki (paralele) so vzporedne navidezne kronice, ki potekajo na medsebojni oddaljenosti 1 kotne

stopinje ter se zmanjujejo od ekvatorja proti severu in jugu.

Oprema

Vsak zemljevid ima naslov legendo merilo oznako strani neba (predvsem na kartah brez koordinatne mree) letnico izdelave karte (kontroliramo aktualnost podatkov)

Nekateri imajo oznaeno e stopinjsko mreo, navedenega avtorja, posebne legende itd.

Oprema zemljevida matematini elementi: merilo, koordinatno omreje, projekcija, geodetske toke

(trigonometrine toke - imajo tono doloeno zemljepisno lego, in nivelmanske toke - dobljene so z niveliranjem in imajo tono doloeno nadmorsko viino), stopinjsko omreje...



fizinogeografski elementi: hidrografsko omreje, obale, relief, vegetacijsko-pedoloka sestava...

drubenogeografski elementi: naselja, komunikacijsko omreje, znaki gospodarske dejavnosti ter nekateri znaki upravne in politine razdelitve ozemlja...

ostali elementi: geografska imena, dopolnilne skice, oznabe avtorjev, t. izvodov...

Vrste zemljevidov

Zemljevid prikazuje zemeljsko povrje s pomojo dogovorjenih znakov. Sploni zemljevidi prikazujejo splone elemente na zemeljskem povrju: znailnosti reliefa, reno mreo, obale, naselja, komunikacije in druge rezultate lovekega dela in ivljenja. Tematski (posebni) zemljevidi poudarjajo eno ali dve posebnosti (tematiki), ostale znailnosti pa nartno zanemarjajo. Pogostokrat ponazarjajo take pojave, ki jih na zemeljskem povrju ne vidimo (meteoroloke, geoloke, temperaturne znailnosti, gostoto poselitve, zaposlenost prebivalstva...).

Zemljevide lahko razdelimo tudi glede na namen in uporabo: olske, prometne, planinske, turistine karte, mestni narti...

Primer mestnega narta (Trebnje, 1:5000)

Primer planinske karte (Kamniko-Savinjske Alpe, 1:50000)



ORIENTACIJA

Orientacija v naravi Kompas

iskanje severa lega tok v naravi iskanje tok z znano lego

Karta orientiranje karte lega tok na karti

doloevanje smeri tok merjenje in preraunavanje razdalj doloevanje stojia

Hoja v naravi do znanega cilja do neznanega cilja s pomojo karte

Napake



Orientacija v naravi

Orientacija pomeni doloiti lego neke toke ali smer gibanja glede na strani neba in objekte v pokrajini.

geografska orientacija - doloevanje strani neba s kompasom, s pomojo zvezd, znakov na terenu itd.

topografska orientacija - doloitev poloaja opazovalca glede na objekte in relief v okolici (topografija; topos - gr. kraj, graphein-gr. pisati; krajepisje z doloenimi pomenskimi topografskimi znaki opisan del zemeljskega povrja)

Za orientacijo na obzorju potrebujemo stalne toke - strani neba. e spremenimo stojie, se nam porui tudi orientacija. Tako je bilo potrebno na Zemlji doloiti sistem, ki bo neodvisen od stojia - stopinjsko mreo, s pomojo katere se lahko natanno doloi zemljepisna lega.

Poleg splone orientacije na nebu ter doloevanja lege na zemeljskem povrju pa je najbolj uporabna orientacija na manjem delu zemeljskega povrja, ko iemo lastno stojie ali pot do doloenega kraja. Za tovrstno orientacijo potrebujemo kvalitetno karto in kompas.



Kompas S kompasom

doloamo smeri neba natanno orientiramo topografsko karto doloimo smerni kot in razdaljo poljubni

toki na nepoznanem obmoju Kompas ima magnetno iglo, ki se vedno obrne proti magnetnemu severu (igla na kompasu se postavi vzporedno s silnicami Zemljinega magnetnega polja in kae smer magnetnega severnega pola). Kompasi se med seboj se razlikujejo po kakovosti, videzu, namembnosti in po nainu uporabe. Pri uporabi katerekoli vrste pa moramo paziti:

v katerem jeziku so oznaene strani neba na kompasu (npr.S v angl. pomeni south in ne sever)

kako je oznaen del magnetne igle, ki kae proti severu v kaknih enotah je podana merilna skala na vetrovnici kje je oznaka na podstavku, kamor naravnamo kotne vrednosti enote kompasa - najpogosteje se uporabljajo kotne stopinje (obseg kroga je

360o) ali podrobneje tisoine (1 tisoina je kot, pod katerim vidimo 1 m visoko palico na oddaljenosti 1 km; obseg kroga s polmerom 1 km pa je 6283 m; to tevilo so zaokroili na 6400 - torej 360o ustreza 6400 tisoin)

oznaka - pri nekaterih kompasih je oznaba smeri severa na prosto vrtljivi, namagneteni vetrovnici; drugi kompasi imajo prosto vrtljivo le magnetno iglo, kotne vrednosti pa so oznaene na limbu

Glavni sestavni deli kompasa so:

namerek ali vizir, ez katerega viziramo - gledamo, ciljamo - na iskano toko (1)

pokrov z zrcalom - razen zaite je pri nekaterih kompasih namenjen e za viziranje, ali pa ima na straneh oznabe, s pomojo katerih merimo oddaljenost objektov (2)

oznaka severa na vetrovnici (3) magnetna igla - pri nekaterih kompasih se prosto

vrti cela vetrovnica, katere del je namagneten (4) limb ali vetrovnica - vrtljiv okoli navpine osi, ob

strani ali na njem je oznaena kotna razdelitev na stopinje (od 0 do 360) ali pa na tisoine (od 0 do 6400) (5)

podstavek (6)



znak, kjer oditavamo smerne kote (7) Iskanje severa s kompasom S kompasom najlae in najnatanneje doloimo smeri neba. Omenili smo e, da se magnetni in geografski sever povsem ne skladata (magnetna deklinacija). Pri enostavni in nezahtevni uporabi kompasa lahko ta odklon zanemarimo. Pri delu s kompasom pa moramo vedno biti pozorni, da v bliini ni naprav ali objektov (daljnovodov, kovinskih in drugih predmetov), ki bi "zmotili" magnetno iglo in preciznost pri delu.

Magnetna deklinacija Magnetna igla kae proti magnetnemu severu (M), ki se spreminja zaradi spreminjanja Zemljinih magnetnih polov ter Soneve aktivnosti. Poznamo tudi geografski sever (G), kjer navidezna Zemljina os v polih prebode zemeljsko povrino in kartografski sever (K) - koordinatna mrea na topografski karti se vedno ne ujema popolnoma z geografsko severno smerjo zaradi uporabe razlinih projekcij.

DOLOEVANJE STRANI NEBA S KOMPASOM vetrovnico nastavimo na 0o kompas drimo vodoravno s kompasom se obraamo tako dolgo, da se pokrijeta magnetni del igle in

oznaba severa na vetrovnici viziramo (gledamo preko namerka ali vizirja oz. v smeri puice) in doloimo

smer severa imenujemo predmete, ki jih vidimo v vizirni smeri od blijega k daljnemu za nami se nahaja jug (180o), na nai desni vzhod (90o) in na levi zahod (270o)

Viziranje: kompas drimo vodoravno, priblino 60 cm od obraza, "ciljamo" preko vizirjev na predmete v

naravi; poloaj magnetne igle opazujemo v zrcalu na

pokrovu kompasa



Doloevanje lege tok v naravi

Pri doloevanju lege neke toke glede na nae stojie moramo doloiti njeno: smer (s kompasom)

Smerni kot (azimut) je kot med smerjo severa in iskanim objektom v naravi. Zmeraj ga merimo od severa v smeri urinega kazalca.

Smerni kot ali azimut - toka A se nahaja v smeri 30o, toka B pa v smeri 290o.

DOLOEVANJE SMERNEGA KOTA

DOLOEVANJE SMERNEGA KOTA kompas drimo vodoravno viziramo (usmerimo in ciljamo na predmet skozi vizirje) in istoasno vrtimo vetrovnico, da se oznaba severa pokrije z magnetno iglo (pri delu s

kompasi, pri katerih je vetrovnica namagnetena in prosto vrtea, ta postopek izpustimo)

oditamo azimut v stopinjah ali tisoinah

oddaljenost (izmera, ocena). Razdaljo izmerimo z metrom ali s pomojo doline parnega koraka (je razdalja dveh korakov). Razdalje pa lahko tudi ocenimo

Ocenjevanje razdalj glede na podrobnosti, ki jih vidimo: osamljeno hio prepoznamo na razdalji do 5

km, okna na hii do 4 km, dimnik na strehi do 3 km, osamljeno drevo ali loveka na 2 km, gibanje nog ljudi zaznamo na razdalji 700 m, listje na drevju ali gumbe na obleki do 150 m, poteze obraza, nos in oi zaznamo na razdalji do 50 m...

primerjanje znanih dolin objektov (npr. nogometno igrie, olimpijski bazen) ali senc znanih predmetov (e ima 1 m visok predmet senco dolgo 2 m, potem 10 m dolga senca ustreza 5 m visokemu predmetu)



MERJENJE PARNEGA KORAKA

MERJENJE DOLINE PARNEGA KORAKA Dolino svojega parnega koraka izmerimo tako, da pretejemo tevilo parnih korakov na znani razdalji (npr. 100 m). Dolino enega parnega koraka izraunamo tako, da prehojeno razdaljo delimo s tevilom parnih korakov. Meritev trikrat ponovimo in izraunamo srednjo vrednost dobljenih rezultatov (srednjo vrednost dobimo tako, da setejemo rezultate in jih delimo s 3).

Iskanje tok z znano lego Pri orientaciji je uporabno tudi poznavanje postopka za iskanje tok, katerih lego poznamo. Vasih torej poznamo smerni kot in oddaljenost toke, ki jo moramo v pokrajini poiskati. Najvekrat dobimo podatke za iskano toko zapisane v obliki:

174o - 45 m, kar pomeni, da je od stojia oddaljena 45 m v smeri 174o.

ISKANJE TOK Z ZNANO LEGO Lega toke 174o - 45 m

na vetrovnici nastavimo azimut 174o skupaj s kompasom se obraamo tako dolgo, da se severni pol magnetne igle

pokrije z oznako severa na vetrovnici viziramo v smeri iskanega objekta izmerimo ali ocenimo oddaljenost 45m

Karta Zemljevid je, poleg kompasa, pri orientaciji in branju pokrajine nepogreljiv. Na razmeroma majhni povrini nam predstavlja vse znailnosti obmoja - celo tiste, ki jih v pokrajini ne vidimo. e v poglavju o kartografiji smo spoznali, da je popaenje na karti tem manje, im manji del zemeljskega povrja karta prikazuje. Taken zemljevid prikazuje tudi ve podrobnosti. Za orientacijo so najugodneje topografske karte v merilu 1:25000. Na kartah, ki so risane v tem merilu, razloimo dovolj podrobnosti in znailnosti pokrajine, istoasno pa



je prikazano obmoje dovolj veliko, da ne izgubimo pregleda in osnovne orientacije v prostoru.

Posploevanje (generalizacija) zemljevida Vseh objektov in stanj ne moremo prikazati v naravni velikosti in dejanskih razmerjih, zato jih zdruujemo ali prikaemo pojav z doloenim znakom (naselja, rastje, plazovi, movirja...).

Pri manjanju merila zemljevida vidimo vedno manj podrobnosti

Orientiranje karte Pri delu z zemljevidom moramo najprej uskladiti objekte in smeri na zemljevidu s tistimi v naravi - pravimo, da karto orientiramo:

po naravnih znakih (smer severa s pomojo ure, letnic na panjih...) z uskladitvijo linij (potek eleznice, reke, ceste...) ali objektov v pokrajini s tistimi

na karti s kompasom

Orientiranje karte s pomojo objektov v naravi



ORIENTIRANJE KARTE S KOMPASOM

Ko je karta postavljena proti severu (strani neba na karti in v naravi se skladajo), izvedemo geografsko in topografsko orientacijo, ugotovimo lastno stojie ter reliefne posebnosti in doloene objekte okoli nas.

ORIENTIRANJE KARTE S KOMPASOM

azimut nastavimo na 0o postavimo kompas v kot karte karto s kompasom obraamo, dokler se smeri severa na

vetrovnici in igli ne pokrijeta

GEOGRAFSKA IN TOPOGRAFSKA ORIENTACIJA

GEOGRAFSKA IN TOPOGRAFSKA ORIENTACIJA (vzorni, izmiljen primer)

Geografska orientacija, npr.: Nahajam se v kraju ___ pri objektu: ___________. Sever se nahaja preko blinjega daljnovoda (pokae) dalje na vrh vzpetine _________. Na jugu za menoj se nahaja ____ (zopet nateva objekte od najblijega dalje, da si poslualec laje zapomni smer). Postopka ponovi e za vzhodno in zahodno smer.

Topografska orientacija: Severno od mojega stojia se nahaja vzpetina_____________, dalje pa je kraj _______. Juno od mene je sadovnjak ter za njim ________________. Desno od njega se nahaja_________. Vzhodno od stojia se v reko __________ izliva potok ____________ itd....

Lega tok na karti Osnovo orientaciji v prostoru predstavlja doloanje lege posameznih tok in stojia. Toke na karti doloimo:

z opisom ("branje karte") s preseiem dveh ali treh azimutov s koordinatami v stopinjski mrei (npr. doloevanje zemljepisne irine in doline) s pomojo izmerjenega azimuta na karti in preraunane razdalje



Hoja s karto in kompasom Pri hoji s karto in kompasom je potrebno:

poznati start in cilj poti znati doloiti smer gibanja na karti in v naravi - upotevamo tudi naklon

zemljia, prehodnost ez reke, ovire ipd.

Naklon zemljia (zahodno poboje ima veji naklon od vzhodnega)

Naklon zemljia (merjenje z naklonomerom)

Izraunavanje naklona E - ekvidistanca (na karti poiemo viinsko razliko med dvema izohipsama) i - interval (izmerimo razdaljo in pretvorimo s pomojo merila karte)

Primer: E = 20 m i = 500 m N = naklon



poiskati najboljo pot na karti znati meriti razdalje (prehojena in preostala pot) znati doloiti stojie na karti primerjati karto s pokrajino in stojiem - znati "brati karto" - opazujemo pokrajino

pred seboj in jo primerjamo z zemljevidom (ugotavljamo objekte, vode, rastlinstvo, poraslost terena, relief...)

Lega tok na karti

2. Merjenje in preraunavanje razdalj Podobno kot v naravi tudi pri doloevanju lege tok na karti potrebujemo podatke o smeri in o oddaljenosti. Razdaljo med dvema tokama na karti lahko tono doloimo tako, da izmerimo razdaljo na karti in jo s pomojo merila pretvorimo v dejansko razdaljo. Ne pozabi, da nam merilo pove, kolikokrat je prikazano povrje na karti pomanjano!

Pri merjenju razdalj na karti je koristno vedeti, da je mrea poldnevnikov in vzporednikov na topografskih kartah (1 : 25000) risana v razdalji 1 km, diagonala kvadrata mree pa znaa 1,4141 km.

MERJENJE DOLIN KRIVIH POTI NA KARTI Primer: S pomojo merila na karti najlaje preraunavamo zrane razdalje. Kako pa zmerimo dejanske razdalje med dvema tokama na karti po vijugasti cesti?

MERJENJE DOLIN KRIVIH POTI NA KARTI

Krive razdalje na karti izmerimo s pomojo ravnila, vrvice ali s krivinomerom. Najprej izmerimo razdaljo na karti, jo pretvorimo (glede na merilo zemljevida) v dejansko razdaljo



Krivinomer (kurvimeter)

Z vrvico izmerimo razdaljo in jo s pomojo merila pretvorimo v dejansko oddaljenost.

3. Doloevanje stojia Pri hoji s karto in kompasom je pomembno doloanje lastnega stojia. Neprestano moramo primerjati objekte na karti in v naravi. Tako bomo sproti sledili nai stojini toki. Opazujemo potek cest, krii, objekte, mostove, rastje, reke, pritoke, slemena, vrhove ter merimo s asom hoje (okoli 5 km/h po nerazgibanem, planem in ravnem terenu). Za doloitev natannega stojia na karti znanim objektom vriemo obratne azimute, ki jih lahko tudi izraunamo.

Doloevanje stojia s pomojo obratnega azimuta z naega stojia do cerkve izmerimo smerni kot, ki znaa 270o odtejemo 180o, obratni azimut torej znaa 90o karto orientiramo na limbu kompasa nastavimo kot 90o na karti poiemo cerkev in levi spodnji (!) vogal kompasa postavimo nanjo kompas vrtimo na mirujoi karti, dokler se smer severa na limbu ne pokrije z

namagnetenim delom igle doloili smo obratni smerni kot, pod katerim z naega stojia vidimo cerkev od cerkve nariemo poltrak ob levem robu kompasa postopek ponovimo e za doloevanje obratnega azimuta osamljenega drevesa



nae stojie na karti je tono na preseiu obeh poltrakov

DOLOEVANJE STOJIA

Primer: Hodimo po neznanem terenu. Na karti ne najdemo tone lege naega stojia. Levo na vzpetini je cerkev, desno pred nami pa osamljeno drevo. Oba vidna objekta najdemo na karti, nae stojie je nekje vmes.

Obratni azimut je azimut, merjen z izbrane toke proti naemu stojiu. Merimo ga z naega stojia tako, da:

azimutu pritejemo 180o (e je azimut manji od 180o)

od azimuta odtejemo 180o (e je azimut veji od 180o)



Napake

Kje ga najvekrat polomi:

karte nisi natanno orientiral

pri delu si jo premaknil iz prvotne smeri

nisi pozoren na pravilno poravnavo severnega pola magnetne igle z ustrezno oznabo severa na vetrovnici

nisi pregledal oznab strani neba na vetrovnici (slovenski ali angleki jezik, oznaba severa...)

kompasa nisi usmeril v pravilni smeri (npr. od toke A proti B - pri emer je A na spodnji



strani kompasa, toka B pa blie pokrovu - in ne obratno, od toke B proti A, saj si dobil v tem primeru obratni azimut)

pri preraunavanju razdalj nisi pozoren na merilo karte

pri delu nisi dovolj natanen ne uporablja kompasa in karte,

zanaa se na obutek ne upoteva mnenja kolega, ve glav

pa ponavadi ve ve

KartografijA in Orientacija v Naravi

Documents

Transcript of KartografijA in Orientacija v Naravi